1

2

Iskrene čestitke stanovalcem, ki praznujete v oktobru!

________________________________________________________

ga. Cecilija Urbanc, g. Slavko Podbevšek,

g. Franc Stražar, ga. Frančiška Žefran,

g. Peter Jakopin, g. Valentin Božič, ga. Marija Hvasti,

ga. Frančiška Verbič, ga. Pavla Jenko, ga. Ivana Jenko;

enota Naklo

ga. Kristina Intihar, g. Jožef Marijan Pecher.

3

Drevo na samem

_________________________________________________________________________________________________________________

Ni mu lahko - a mu je prav. Svoje je. Lastne korenine določajo njegovo velikost in veličino. Od malega se uči prenašati nasilnost vetra, spečino sonca, zahrbtnost suše in mraza. Uči se. In pade samo ob času.

Neža Maurer

4

Utrinki

____________________________________

Naš izlet v Rodine in Planico

Bili smo na izletu v Rodinah in Planici. V Rodinah smo si ogledali

rojstno hišo pisatelja Janeza Jalna. Njegova dela so mi zelo všeč.

V knjigi Cvetkova Cilka opisuje nekdanje kmečko življenje - ko

še ni bilo strojev in do potankosti pove, kako so Cvetkova dekleta

plela pšenico, kako so odmetavala plevel, žela zrelo žito,

okopavala, … To nam dokazuje, da je dobro poznal življenje

kmetov.

Planica je res lep kraj in mora imeti veliko poguma, kdor se spusti

po tej skakalnici!

Ko smo se vozili po naši lepi domovini, mi je prišla na misel

Avsenikova pesem Slovenija, ki opeva naše prelepe gore,

doline, potoke in reke, …

Povsod, kamor seže pogled, lepota zasanjana, kje najti še lepši je svet, kje lepše je kot doma? Se s hribov v daljavo zazrem prek gričev, dolin, gora, v daljavi še modro morje uzrem, kje lepše je kot doma? Slovenija - od kod lepote tvoje? Pozdravljamo te iz srca in srečni tu smo doma, Slovenija - naj tebi pesem poje, ne išči sreče drugod kot le doma. Povej še oblaček ti bel, obhodil že ves si svet, je lepša dežela še kje, kot naša kjer sem doma?

5

Je vetrič veselo zavel, preletel je prek sveta,

in takih lepot ni našel nikjer, kot tule, kjer sem doma.

Tudi župnik Jakob Aljaž je takega mnenja in v svoji pesmi

opeva lepote Triglava:

Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan,

kako me izvabljaš iz nizkih ravan,

v poletni vročini na strme vrhe,

da tam si spočije v samoti srce,

Kjer potok izvira v skalovju hladan,

oj Triglav, moj dom, kako si krasan.

M.K., stanovalka

Na izletu mi je bilo najbolj všeč, da sem videla Planico. Nikoli še

nisem bila tam. Všeč mi je bilo tudi v gostišču, kjer je bilo vse v

6

steklu in smo popilo kavo. Nismo pa videli spodnjih nadstropij,

kjer imajo celo leto sneg.

Janko Ivana, stanovalka

Imeli smo se čudovito. Imeli smo lepo, res lepo vreme. V Planici

sem bila prvič. Če ne bi imela spremstva, bi se izgubila.

Frida Rozina, stanovalka

Posedli smo se pred hišo pisatelja Janeza Jalna v Rodinah in z

zanimanjem poslušali njegovega pranečaka, ki je na zelo

zabavan način predstavil pisateljevo življenje in dela. Ogledali

smo si rojstno hišo, ki je zelo majhna, z majhnimi prostori. V njih

so razstavljene knjige in spričevala. V Planici sem uživala na

toplem soncu in občudovala skakalnice ter uživala ob dobri kavi.

Ivanka Mali, stanovalka

Bilo mi je tako všeč, kot še nikoli na nobenem izletu. Imeli smo

zelo prijaznega šoferja in lep avtobus. Vožnja je bila prijetna in

udobna. Želim si, da bi še kdaj kam šli.

Francka Deželak, stanovalka

V Dom Naklo prihajam ob torkih in petkih. Rada grem od doma, zato sem bila vesela, da sem se lahko udeležila izleta v Rodine in Planico. V Rodinah je bilo zelo lepo. Jalnov pranečak nam je z veseljem razkazal pisateljevo rojstno hišo. Zelo lepo je pripovedoval zgodbe iz Jalnovega življenja - kot bi jih stresal iz

rokava. Spomladi smo bili na Brezjah, kjer mi je bilo tudi všeč in upam, da bo kmalu spet kašen lep izlet.

Marinka Petrinjak, uporabnica dnevnega varstva

Na lep septembrski četrtek smo se množično odpravili z

avtobusom na izlet. Najprej smo se zapeljali na domačijo našega

slovenskega pisatelja, ki je znan po knjigah Bobri, Ovčar Marko,

7

Cvetkova Cilka, ... Najprej smo nazdravili, nato pa nam je njegov

pranečak pripovedoval o njem in o njegovi družini. Izvedli smo

marsikaj novega. Potem pa smo se počasi odpravili proti Planici,

kjer smo si ogledali skakalnice, nakar pa smo se namenili proti

restavraciji in si tam privoščili kavo s smetano in sok.

Bilo je zelo lepo, hvala.

Tilka P., stanovalka

Vsak bi moral videti lepote naše lepe dežela, ki nas osrečujejo!

Pranečak pisatelja Janeza Jalna g. Mulej nam je najlepše kot je lahko pripovedoval o slovenskem pisatelju rojenem v Rodinah. Govoril je lepo, brez napak, da smo ga vsi občudovali.

Gospodu sem čestitala, ker tako lepo skrbi za hišo. Hišica je lepa, zelo lepo obnovljena. Vsa čast g. Muleju, da je vse tako ohranil. V njej je veliko starih predmetov. Take predmete zbiram tudi sama, moji otroci in tudi vnuki.

Hvaležna sem ga. Martini, da me je povabila na ta izlet. Hvala tudi ga.

Irmi za vso organizacijo – vse je lepo teklo. Iskrena hvala pa tudi moji spremljevalki in vsem ostalim, ki so mi pomagali.

Lucija Šubic, stanovalka

8

Planica – snežena kraljica

Planica, Planica,

snežna kraljica, le kdo je ne pozna - lepote iz snega?

Skakalci kot ptice letijo pod nebo in slavo Planice

v širni svet neso.

(ansambel bratov Avsenik)

Da je Planica edinstvena in

lepa ledeniška dolina, je odkril

že Julius Kugy, sčasoma pa so

ugotovili tudi Slovenci. Prvi

človek, ki se mu je porodila

zamisel o smučarski

skakalnici, je bil inženir in

izumitelj Stanko Bloudek.

Dejstvo, da je v Planici padel

svetovni rekord, je dodobra

pretreslo mednarodno športno

javnost. Čeprav je bila skakalnica zelo varna so menili, da ni v

skladu s slovensko zgodovino smučarskih skokov mogoče skakati

čez 100 metrov. Inženirja brata Lado in Janez Gorišek sta

načrtovala novo mogočno letalnico. Malce sta predelala tudi prvo

planiško napravo in sicer tako, da sta premaknila odskočni pomol

nazaj in ga prav toliko dvignila. Stare planiške letalnice ni bilo

mogoče predelati v bistveno večjo in tako se je leta 1966 stara

planiška skakalnica poslovila z zadnjo prireditvijo, hkrati pa se je

začela odvijati gradnja nove, večje skakalnice, ki j e bila v tistih

časih daleč največja na svetu. Zadnjo prireditev si je prišlo

ogledat rekordnih 90000 gledalcev. Kalkulacijsko točko

skakalnice so postavili pri 123 metrih, sama pa je omogočala

9

polete do 160 metrov. Gradnja se je začela leta 1962, dokončana

pa je bila 1969.

Tepeš in Zupan sta se pred

osamosvojitvijo nehala

tekmovalno ukvarjati s

smučarskimi skoki, njuno

mesto pa je uspešno prevzel

Franci Petek. Sicer ni bil

velikokrat na zmagovalnih

stopničkah, a kmalu je

mesto v ekipi dobil Primož

Peterka, tako imenovani

»čudežni deček«. Njegov

uspeh je največji slovenski

uspeh v zgodovini smučarskih skokov. Leta 1997 so bili v Planici

zopet na sporedu poleti. Mladi Slovenec Primož Peterka je

dosegel največji uspeh v zgodovini skakalnega športa. Sicer je

bil na obeh drugi in četrti, kar pa mu ni preprečilo, da je premagal

Nemca Diethra Thomo in tako je za zdaj kot edini Slovenec v

rokah držal velikanski kristalni globus.

Med uspešnimi skakalci

sta bila tudi Primož

Ulaga in Franci Petek, ki

pa sta tudi prenehala

tekmovati.

10

V začetku te dobe se je v reprezentanco vključil kranjski skakalec

in letalec Robert Kranjec, ki je znan po odličnih letalnih

sposobnostih. Slednji je leta 2010 je osvojil mali kristalni globus

v seštevku smučarskih poletov. Tedaj je bilo naslednje

prvenstvo, toda vmes se je v slovenski A reprezentanci marsikaj

spremenilo. Poleg Kranjca je zablestel nov skakalec Jernej

Damjan, ki se še danes

najbolje izkaže na manjših

skakalnicah. V zadnjih treh

letih pa sta se pridružila

tudi Jurij Tepeš in Peter

Prevc.

Leta 1950 se je v tujini,

natančneje v Nemčiji,

pričela gradnja dveh

velikank v Kulmu in

Oberstdorfu. Slovenec Jože

Šlibar pa je postavil nov

svetovni rekord (141m), ki

se je obdržal kar nekaj

časa. Leta 1971 je Bogdan

Norčič skočil 181 m, ki pa

je padel. Naslednje leto je bilo pomembno za Slovence, saj je

Primož Ulaga dosegel znamenito dvojno zmago. Leta 1994, ko je

bilo naslednje prvenstvo spet v Planici, se je zgodil še en

zgodovinsko pomemben dogodek: prvi človek na smučeh je

preletel 200 metrov. Čast je pripadala Toniju Nieminnenu iz

Finske; skočil je 203 metre. Istega leta je Norvežan Espen

Bredesen svetovni rekord pomaknil še višje na 209 m.

Svetovno znan in že dolgo delujoč ansambel bratov Avsenik je

davnega leta 1980 napisal narodno zabavno skladbo z naslovom

»Planica, Planica«. Še danes je ta pesem najpogosteje zaigrana

pesem na planiških tekmah, vsakič pa, ko je prelet 215 metrov.

Ivana Marinšek, stanovalka

11

Praznovanje rojstnih dni v enoti Naklo

Sprehod in druženje ob kavi s prostovoljci –

individualnimi družabnicami, voditeljicami skupin in

terapevtskimi pari Tačke Pomagačke

12

Sprehod in klepet ob kavi ob jezeru Črnava

ob mednarodnem dnevu fizioterapije

13

Izlet po Primorski

Tokrat smo se na izlet namenili na Primorsko gledati, če so češnje

že zrele.

Odpeljali smo se od doma do Preddvora z avtom, naprej z

avtobusom do Šenčurja, kjer smo dobili nove potnike. Naprej

smo šli proti Ljubljani, skozi Šentviški predor po avtocesti, mimo

Vrhnike do Ravbar komande. Tukaj smo se ustavili, popili kavico,

nadaljevali po avtocesti mimo Postojne skozi predor Tabor do

Vipave.

Tukaj je vstopil vodič avtobusa, kateri nam je pojasnil

znamenitosti Vipave. Potovali smo naprej do Vrhpolja, se ustavili

in si ogledali cerkev sv. Primoža in Felicijana. V cerkvi je mozaik,

delo patra Marka Rupnika. Po ogledu cerkve, smo imeli malico,

se odpočili in nadaljevali pot po Vipavski dolini skozi Budanje.

Nato smo se ustavili v Ajdovščini, starodavnemu mestu, ki so mu

že stari Rimljani dali svoj pečat. Prišli smo do izvira Hublja, kateri

spada med pomembne kraške izvire z izredno mrzlo vodo. Zaradi

te lastnosti so jo Rimljani imenovali ''Mrzla reka''.

Pot smo nadaljevali po Vipavski

dolini mimo letališča Pipistrel ter

Mirenskega gradu. Ustavili smo

se v vasici Lokvice pri

razglednem stolpu, katerega so

postavili domačini. Stolp

spominja na trdnjavo, v njem je

spominska plošča, ki opozarja na

pomen bitk na zahodni slovenski meji. S terase se v lepem

vremenu vidi vse od Julijskih Alp s Triglavom in Dolomitov do

Tržaškega zaliva. Šla sem po stopnicah na vrh petega

nadstropja, vendar je meglica zastrla lep pogled.

Potem smo nadaljevali pot čez reko Vipavo skozi vas Hum,

Šmartno z razglednim stolpom, naprej do vasice Gonjače. Tu

smo se ustavili v gostilni pri Maretu, kjer smo imeli kosilo in

kratek počitek. Se odpočili in potem prijetno utrujeni potovali

nazaj proti domu v Preddvor.

14

Hvala vsem, imeli smo zanimiv potovalni dan, prijetno družbo in

organizacijo izleta.

Marija B., stanovalka

Vrnitev Primorske k svoji matični domovini

Konec prve svetovne vojne je Primorska spadala pod italijansko ozemlje.

Prepovedana je bila uporaba slovenskega jezika, petje slovenskih pesmi, branje slovenskih knjig. Pouk v šolah je bil samo v italijanskem jeziku, spreminjali pa so celo

slovenske priimke v italijanske.

Po drugi svetovni vojni se leta 1947 so se zmagovalci vojne srečali v Parizu in podpisali tako imenovano Pariško mirovno

pogodbo, v kateri so med drugim sprejeli tudi odločitev, da se Jugoslaviji ponovno priključijo nekatera ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni izgubila. Pod Italijo je prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina. Pod Jugoslavijo pa preostali del Primorske, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico.

Priključitev Primorske je za Slovence pomenila ponovno oblast nad ozemljem, kjer so živeli Slovenci ter dostop do odprtega morja. Torej, zaradi ponovne priključitve leta 1947 na ta dan Slovenci obeležujemo državni praznik, ki je 15. septembra.

Ivanka, stanovalka

15

V bolnišnici

V bolnišnico Valdoltra, ki se nahaja v Ankaranu, blizu Debelega

Rtiča, sem prišla 18. julija letos. Nastanili so me v sobo z eno

posteljo. Prvi dan sem imela laboratorijski pregled. Nakar pa sem

imela 20. julija operacijo kolka. Takoj po treh urah so me

pripeljali v sobo s štirimi pacientkami, ki čakale na operacijo.

Zaradi razkuževanja prostorov so nas zopet preselili v drugo

sobo, v kateri smo ležale štiri operiranke. Lepo smo se razumele.

Ena drugi smo pripovedovale vsaka svojo zgodbo. V sobi smo

imele tudi televizijo, katero smo tudi gledale. Jaz pa sem tudi

prebirala kakšne revije ali pa reševala križanke. Hrano smo imeli

zelo dobro, pa tudi takšno, ki ni bila redilna. V bolnici sem ostala

16 dni. Čas nam je kar hitro mineval in tako smo se poslovile in

odšle domov.

stanovalka

Uboga sirota

Pijanec je uboga sirota, žejen vsako je minuto, žeja je večna, hiša je nesrečna, kjer je pijanec gospodar.

Žena se oglasi, očeta lepo pozdravi, večerja na mizo je postavljena, jaz pa nimam soli pri hiši.

Hčerka se oglasi, očeta lepo pozdravi, doto ste zapili,

namesto, da bi me oženili, jaz pa nobenega drugega ne dobim.

Sinko se oglasi, očeta lepo pozdravi, volička ste zapili, drva boste nosili, jaz pa pojdem služit k drugi hiši.

Pesem po spominu zapela Tome Terezija, stanovalka

16

Modro brati in kramljati Bralna srečanja z Mileno Enci

iz Mestne knjižnice Kranj

Angelo Cerkovnik – Blisk povzetek prebrane knjige –

5. nadaljevanje

Zgodilo pa se je, da je granata zadela tudi njun voz, ga razdejala

in smrtno ranila Bistro. Bliska so komaj so rešili.

Gregor se je moral zelo truditi, da je obdržal Bliska, ki je žaloval

za Bistro. Za par je dobil kobilo in delo je teklo naprej. A prispeli

so avtomobili, ki so prevzeli njuno delo in konje so prestavili v

zaledje na popravilo cest.

Enega od konj morali peljati h kovaču, da ga podkuje. Komandir

je zajahal Bliska in so šli. Ker je imel drugi konj hude bolečine po

operaciji, se je izmikal in odskočil. Komandir ga je udaril z bičem

enkrat, pa drugič, … Blisk je komandirja brcnil v koleno in v

trebuh, da je padel in obležal. Blisk se mu je iztrgal in pobegnil.

Vse je obstalo, le Blisk je bežal ves prestrašen in jezen. Biča se

je bal. Bežal je naprej po cesti, pa polju in po gozdu. Tam se je

ustavil in zadihal. Na cesti je videl vojake in avtomobile. Vedel

je, da mora naprej. Spomin iz mladosti ga je vlekel k Škrabčevim

- edino tam bi hotel živeti. Pot pa je bila še dolga.

Na poti se je srečeval z raznimi ovirami - vojska ga je hotela ujeti

in zanj ponudila celo 300 goldinarjev. Ko je pritekel do njive z

lepo rumeno koruzo, je začutil, da je lačen in da že dolgo ni jedel.

Privoščil si je mlečni rumeni storž in ugotovil, da tako dobre

malice še ni imel. A usoda je kruta - ko je lomastil po koruzi, ga

je opazoval kmet, ki bi mu denarci kar prav prišli. Stopil je v hlev

po verigo in čakal primerni trenutek, da je Blisku nadel verigo in

jo krepko držal. Blisk se je branil ovire, katera mu je vzela tako

lepo svobodo. A moral je v hlev. Tesno so ga privezali, zaprli

vrata in ostal je v temi. Vse to je videla soseda, ki si je tudi

želela konjiča za svojega sina. Ponoči je prišla v hlev, da bi ga

odpela. Ko je odprla vrata, je Blisk švignil v svojo svobodo.

17

Ustavil se je šele pozno popoldne, ko je zadišalo po Škrabčevi

domačiji. Potrkal je s kopiti tik pred vrati in zarezgetal, da se je

daleč slišalo. Vrata so se odprla - in tu je stal Tinče.

M. P., stanovalka

Spisi učencev Osnovne šole Matije Valjavca

Preddvor ___________________________________________________________

Med jesenskimi počitnicami

Zelo rad imam počitnice, še posebej jesenske. Rad jih imam, ker

se lahko odpočijem in grem z družino na kakšen izlet. Tokrat smo

odšli na Pusti grad pri Radovljici.

V ponedeljek, 26. 10. 2015, smo se usedli v avto in se odpeljali

proti Radovljici. Med potjo sem opazoval naravo. Ko smo prispeli

v Radovljico, smo vzeli vsak svoj nahrbtnik in se napotili proti

Pustemu gradu. S sabo smo vzeli tudi zemljevid, da se ne bi

izgubili.

Nato smo začeli hoditi. Čez nekaj časa smo zagledali reko Savo,

ki teče skozi Radovljico. Napotili smo se čez most. Na drugi strani

smo pojedli malico. Ker je bilo že zelo vroče, smo si slekli jakne

in nadaljevali pot. Nekaj časa smo še hodili, nato pa se nam je

zazdelo, da smo zgrešili pot. Nekega gospoda smo vprašali, če

smo na pravi poti. Odgovoril nam je, da smo. Še nekaj časa smo

hodili, potem pa smo postali lačni. Oči je na telefonu pogledal,

koliko je še do Pustega gradu. Ugotovili smo, da je še dve uri

hoje. Odločili smo se, da jaz, oči in Enej odidemo po avto, mami,

Jerca in Hana pa pridejo do reke Save.

Jaz, oči in Enej smo tekli po avto. Pot pa se nam je zdela zelo

dolga. Ko smo končno prišli do avta, smo se hitro usedli vanj.

Začeli smo iskati, kako bi lahko prišli do reke Save. Po petnajstih

minutah iskanja smo končno našli pravo pot. Vsi zbrani v avtu

18

smo se odpeljali na večerjo v picerijo Gala. Tam smo se do sitega

najedli.

Ta izlet mi je bil zelo všeč, ker sem bil z družino in sem se nadihal

svežega zraka.

Bine Grilc, 5. b

Na smučanju

Med zimskimi počitnicami smo z družino in Blaževo prijateljico

Špelo odšli na smučanje. Zelo rada smučam. Stanovali smo v lepi

hiši, se zabavali in smejali.

Vsak dan smo zjutraj zgodaj vstali, se napravili in se s kombijem

odpeljali na smučišče. Najprej smo se s sedežnico odpeljali na

vrh, visok 2500 m, s katerega smo potem odsmučali nazaj v

dolino na 600 m. Smučali smo po modri, rdeči in črni progi. Peljali

smo se tudi z mnogimi sedežnicami in gondolami. Smučali pa

smo tudi po celem snegu. S Špelo sva se pogreznili v sneg in se

nisva mogli skobacati ven. Ljudje s sedežnice so se nama

smejali.

Ker smo smučali sedem ur dnevno, smo bili zvečer zelo utrujeni.

Igrali smo se enko in enkrat kadili vodno pipo z okusom sadja.

Bilo je lepo. Smučanje mi ostane vedno v prelepem spominu.

Zala Vodeb, 4. a

19

Pozabljen čas - 20. del _________________________________________________________________________________________

Tri leta so minila, Ana in Jana hodita v 5. razred v Železnike,

Simon pa v gimnazijo v Škofjo Loko. Simon in Jana sta še vedno

odličnjaka, Ana pa vse sile vlaga v petje, v razredu pa je dobra.

Ana zdaj obiskuje glasbeno šolo, uči se teorije in osnove

solopetja. Kar dvakrat na teden hodi domov pozno zvečer. Včasih

jo počaka Simon, včasih Nataša ali pa Marko. Med učenci si je

našla veliko prijateljev, ki jo vabijo sem in tja. Nekega večera je

doma povzročila pravo paniko.

Nataša je imela popoldan v Loki pomemben opravek. S Simonom

sta se zmenila, da se ob 14. uri dobita pred šolo. Nato bosta šla

iskat še Ano, ki bo končala s poukom v glasbeni šoli. Nataša je

nekaj minut zamudila, a Simon jo je že čakal. Hitro sta se

odpeljala naprej. Skrbelo ju je, da Ana ne bi predolgo čakala.

Prišla sta na dogovorjeno mesto, a o dekletu ne duha ne sluha.

Simon jo je iskal okrog šole, Nataša pa je stekla v glasbeno šolo.

Naletela je na Marka, a to o Ani ni nič vedel. Rekel je, da jo danes

sploh ni videl. Nazadnje so se strinjali, da je Ana verjetno že

doma, zato sta Simon in Nataša odšla domov. Nataša je pritiskala

na plin kot še nikoli. Na dvorišču sta srečala atija Petra. »Je Ana

že doma?« je pohitela z vprašanjem Nataša. »Kaj pa je zdaj to?

Ali jo nista pobrala pred šolo?« je bil zaskrbljen oče. »Ati vse sva

preiskala, bila sva tudi pri Marku, a danes Ane ni bilo pri njem.

Tudi okolico šole sva preiskala, a je nisva našla! Le kam se je

vtaknila?« Med pogovorom sta se jim je pridružili tudi mami in

Jana. Zaskrbljeno so gledali drug drugega in se spraševali, kaj

naj naredijo.

»Vsak čas bo noč, Ane pa še ni, bomo šli na policijo?« je

spraševala Nataša. Kar naenkrat pa so na cesti pred Zalokarjevo

hišo zacvilile avtomobilske gume. Vsi so prisluhnili, kaj se

dogaja. Izza vogala je vsa nasmejana pritekla Ana. »Kaj pa me

zijate? Ali sem tako zanimiva? No, kaj je?« je jezikala Ana. Mami

ji je prisolila pošteno klofuto in zavpila: »Kje si bila? Kako si prišla

domov? S kom si bila? Smrdiš po tobaku in pijači! Si pijana?«

»Ha, ha, ha, pijana! Dobre volje sem, ker sem bila med takimi

20

ljudmi, ki znajo živeti! Ne pa med vami, ki sploh ne veste, kaj je

zabava! Vi slavite delo in učenje, drugega nič! Jaz pa sem mlada

in se želim zabavati, želim v dolino, proč od tega kmetavzarskega

življenja!«

Njen nesramni izbruh je spet prekinila klofuta, tokrat očetova.

»Takoj v hišo, preobleci se in k nalogi! Ko opravim delo v hlevu,

pridem notri in takrat se bomo pogovorili. Povem pa ti tole -

dokler ne boš polnoletna, boš delala tisto, kar je prav! Če ne, se

bomo pa tudi drugače zmenili. Zdaj pa noter!« je ves jezen

govoril oče.

Jezna in trmasta se je Ana hitro odpravila v svojo sobo. Torbo je

vrgla v kot in sedla na posteljo. Bila je užaljena in presenečena,

da se je tudi ati obrnil proti njej. Sklenila je, da bo postala

molčeča in ne bo na nobeno vprašanje odgovorila, tudi, če jo

bodo tepli. V mislih se je vrnila na čas, ki ga je preživela v

fantovski družbi. Posebno pozornost ji je vzbudil Frenk, ki je

kazal do nje posebno pozornost. Nekajkrat jo je prijel za roko in

jo z avtom odpeljal domov. Ob obnavljanju teh dogodkov, je

postala zelo vznemirjena.

Vsa družina se je zbrala pri večerji, le Ana je trmasto vztrajala v

svoji sobi. Simon jo je šel iskat. »Ana, pridi na večerjo! Veš, kako

huda je Jera, na tistega, ki noče jesti! Prosim te, pojdi, ne trmari,

saj veš, da si naredila danes nekaj nepravilnega in prav je, da se

pokesaš in obljubiš, da tega ne boš več počela. Verjemi mi, da

te bom branil, a prosim te, pojdi k mizi!« Ani je že precej krulilo

v želodcu, zato je popustila Simonovi prošnji. »Bom šla, a

obljubi, da mi boš res pomagal!«

»Bom, saj sem ti obljubil«, ji je še enkrat zatrdil. Tiho je družina

večerjala in nihče se ni bil pripravljen pogovarjati. Vsak se je

ukvarjal s svojimi mislimi.

Oče Peter je pretrgal tišino: »No, Ana, bi nam zdaj lahko

povedala, kje si bila po pouku?« Vse je bilo tiho, lahko bi slišal

šivanko, če bi padla na tla. Ampak Ana ni odgovorila. »Ali želiš,

da te vprašam drugače? Bi želela še kakšno klofuto? Ne bi te rad

pretepal, a če ne bo šlo drugače, te bom moral!« je bil vedno bolj

jezen oče. Še mami se mu je pridružila, ampak učinka ni bilo. Ko

21

je situacija postala zelo napeta, se je oglasil Simon. »Ali mi

dovolita, da se jaz pogovorim z njo? Verjamem, da je pametna

moja sestrica in bo spoznala, da mora zaupati družini in jo

ubogati, ker je še premlada.« Oče in mati sta se pogledala in si

prikimala. »Dobro, Simon, zaupam ti in vem, da boš dopovedal

tej trmi, kaj je prav in kaj ne. Pogovori se z njo, da tako

obnašanje ne pelje nikamor. Sploh pa sem zelo žalosten, ker ne

spoštuje nas in svojega doma. Prav žalosten sem. Če pa ne bo

ubogala, so pa še drugačna sredstva, da jo ukrotimo! Nocoj pa

vsi spat! Če nimaš nalog za jutri, se pa v šoli sama opravičuj! Jaz

ne bom podpisoval nobenih obvestil učiteljev!« Odšli so vsak v

svoj prostor. Jana je skrivaj šla v Anino sobo in ji ponudila, da ji

napiše naloge, če jih še nima. Ko ji je prinesla zvezke, jih je Ana

dala v torbo in rekla: »Jaz že imam naloge, ti jih pa še naredi!«

Jana je bila zelo presenečena, a je raje vzela njene zvezke in šla

v svojo sobo, da napiše Anine naloge. Vedela je, da je brez

smisla, če bi se ji uprla. Saj ona vedno vse doseže, četudi na

grob način.

Noč je legla na Sorico, zvezde na jasnem nebu so zažarele.

Prijetna sapica hladi toplo noč. Vse se je umirilo, le kakšen glas

ptice ali živali se sliši. Bila je sobota popoldne, vse delo je bilo

opravljeno. Le Matija je še pometal dvorišče. Jera je pripravljala

večerjo. Simon je povabil Ano na sprehod v gozd. Želel se je z

njo o marsičem pogovoriti, kot je obljubil očetu in mami. Brez

besed sta hodila, dokler nista prišla do kozolca. Tam sta sedla in

Simon je začel: »Ana, zdaj pa želim, da mi vse poveš. Vse, kar

mi boš zaupala, bo ostalo med nama. Ne bom te izdal! Le to bi

želel, da si poštena in mi ne lažeš!«

“Sošolci iz Železnikov so me dražili, da ne upam z njimi k enemu

na dom. Da bi dokazala, da se nikogar ne bojim, sem šla z njimi.

Kmalu se nam je pridružil Frenk, ki je starejši in ima že šoferski

izpit in avto. Mislim, da sem mu zelo všeč. Ta me je tudi pripeljal

domov. Sošolci so kadili in pili vodko, tudi meni so ponujali, a mi

je Frenk predlagal, naj tega ne naredim. Ko so bili sošolci pijani,

so začeli grdo govoriti in me hoteli poljubljati. Takrat sva s

Frenkom odšla. Nato sva kar dve uri sedela v avtu in se

pogovarjala. Nič ni bilo, le za roko me je prijel in mi predlagal,

22

naj k sošolcem več ne hodim. Verjemi mi, da je Frenk dober

fant.«

»Verjemi mi, da si lahko vesela, da je prišel Frenk, ki se je

potegnil zate. Starejši je in bolj pameten. Ali si kaj pomislila, kaj

bi se ti lahko zgodilo? Tudi jaz o tem raje ne premišljujem.

Zahvali se svoji usodi, da je ta tvoja traparija minila brez

posledic.«

Ana je izpustila nekaj solzic. Simon pa je nadaljeval: »Sestrica,

ne jokaj, le trdno obljubi sebi in meni, da se kaj takega ne bo

več zgodilo. Premlada si še, da bi se lahko spopadla s slabo

družbo. Veliko jih poznam, ki so popolnoma padli in ne znajo in

ne morejo se več pobrati. Vem, da to težko razumeš! Ampak

verjemi! Danes fantje in dekleta iščejo boljše življenje v alkoholu

in mamilih. Ko človek pride mednje, zelo težko to dejanje izbriše,

zaznamovan je za vse življenje. Najhuje pa je, ko se premladi

spustijo v spolnost. Potem pa sledijo splavi ali rojstvo

nezakonskih otrok. Vem, težko to razumeš, a verjemi, vse to je

čista resnica. Ana, starša ti tega dejanja nista preveč zamerila.

Ko si rekla, da sovražiš svoj dom in starše kmetavzarje, si ju pa

zelo prizadela. Še vedno ti zaupata in vesta, da prvič ne bi storila

česa slabega. Ne pozabi pa tega, da sta oba zrasla na teh

bregovih, v naročju narave, daleč od vsega hrupa v dolini.

Spoštujeta svoj dom in srčno ga imata rada. Res je dela veliko,

a s pridnostjo zaslužita toliko, da lahko bogato živimo. Marsikdo

iz doline bi dal pol življenja, da bi živel tako. Zato je bilo tvoje

zmerjanje zanju zelo, zelo huda žalitev!«

»Kaj pa naj zdaj naredim?« je vprašala Ana, ki ji je Simonova

razlaga prišla do živega. »Mislim, da moraš najti način, da se boš

staršem opravičila. Povej jima, da je bilo to prvič in da se boš

poboljšala.«

»Veš, Simon, danes bi rada kar umrla, tako me je sram. Zakaj

moramo vedno nekoga ubogati? Sami ne znamo ravnati prav. Ali

smo res mladi tako neumni?« »Ne vsi! Nekateri pa v tvojih letih

ne znajo presoditi, kaj je prav in kaj ne. Upam, da ti bo ta

pogovor dal misliti in boš bolj znala presoditi, kaj je prav in kaj

ne!«

23

Ana se je s solzami v očeh ozrla v Simona, ta pa ji je hotel

pokazati, da jo razume, da jo bo varoval in branil. Nežno jo je

objel in jo z roko božal po laseh. Nekaj časa sta tako obstala,

kmalu pa je Ana zbežala od njega, kot bi jo njegov objem opekel.

V mladem dekletu pa so se porodila neznana čustva. Dobro se je

zavedala, da je to nekaj prepovedanega, a je bila čisto zmedena.

Ko je zvečer legla v posteljo, si je predstavljala, kako lepo se je

počutila v Simonovem objemu. Ugotovila je, da je zaljubljena.

Sklenila je, da mora Simona vzpodbujati, da jo bo še objemal in

morda tudi poljubljal. V glavi se ji je porodil čuden načrt.

Vsepovsod je iskala, da bi našla kaj napisanega o ljubezni in

seksu. Enkrat je Natašinem stanovanju našla knjigo »O

ljubezni.« Takrat jo je odložila, ker jo ni zanimala. Zdaj pa je

čisto ponorela, sklenila je, da bo knjigo dobila in jo pošteno

proučila.

Obe dekleti sta postali še bolj različni. Ana potuhnjena,

neodkritosrčna, včasih tudi zlobna. Jana pa ustrežljiva, tiha in

skoraj neopazna, vsa predana glasbi. Največkrat so jo našli pri

klaviaturah v njeni sobi, ko je igrala in pela. Njen glasni glas je

odmeval po hiši, vsi so jo poslušali. Posebno mami je takrat

obstala. Glas njene hčerke jo je spominjal na njene otroške dni,

ko je tudi zelo rada pela. Najprej je pevski talent kazala Ana, a

ga je opustila, ker pri nobeni dejavnosti ni bila vztrajna. Ana je

kmalu dobila želeno knjigo »O ljubezni«, ki jo je čisto zasvojila.

Na življenje je gledala samo iz perspektive ljubezni.

Večkrat se je o tem hotela pogovarjati z Jano, a sestra o tem ni

hotela govoriti. Tudi s Simonom je vedno govorila le o takih

problemih. Simon jo je vedno preusmeril, češ, saj imaš še čas.

O tem ti bodo vse razložili starši. Ona pa je vedno iskala vzroke,

da bo doživela prvo ljubezensko izkušnjo. Tudi v šoli se je najraje

pogovarjala s fanti. Puncam je dala vedeti, da o vsem ve več, kot

one. Imela jih je za neumne, celo podcenjevala jih je. Rada bi

hodila v družbo po pouku, a ji to ni uspevalo, ker je bila po navadi

vedno z njo Jana.

Čas je tekel in pri Zalokarjevih so iskali možnost, kje bodo otroci

nadaljevali šolanje. Ana in Jana sta se odločili za gimnazijo v

24

Škofji Loki. Simonova želja pa je bila, da bi postal mašnik. Že od

malega je bil v domači cerkvi ministrant, z mašnikom sta bila

prijatelja.

Marijana in Peter sta se pogovarjala o tej fantovi odločitvi.

Skrbno sta poiskala vse razloge, če bi to lahko bil. Ko pa sta

iskala vzroke proti, jih nista našla. »Veš, Peter, mislim, da bi

Simon lahko bil to kar si želi. Zelo dober fant je. Pridno se uči,

saj je bil tudi v gimnaziji vedno najboljši. Tekoče obvlada tri

svetovne jezike, tudi latinščina mu ne dela težav. Premišljujem

in premišljujem pa tudi nikoli slišala, da bi imel kakšno punco.

Najbolje pa bo, da greš v nedeljo po maši k našemu župniku in

ga še povprašaš, kaj pa on misli. Potem se bomo pa pogovorili.«

»Kot vedno, imaš tudi tokrat prav! Res bom tako naredil!«

Rodilo se je lepo poletno jutro, bila je nedelja. Matija je že ropotal

po hlevu, gospodar Peter pa se je ustavil na dvorišču. Ozrl se je

na domače griče in na Ratitovec. V prsih je čutil ponos, ko je

gledal to lepoto. Za hipec se mu je v misli prikradlo vprašanje:

»Kako dolgo bom še gledal to lepoto narave? Kako dolgo bom še

skrbel za kmetijo in družino? Kdo me bo nasledil? Še malo in tu

bo Abraham! Preveč sem garal sam, otroci že poznajo vse delo,

a kaj, ko bodo kmalu vsi odšli. Z Marijano bova ostala sama. Tudi

Nataša bo z Markom in Tadejem kmalu odšla v dolino, saj si v

Železnikih zidata hišo. Kam bo vse to prišlo? Morda bi si moral

priskrbeti kakšnega mladega fanta, da bi pomagal pri delu? Ko

se bom danes oglasil pri župniku, ga bom pa še o tem vprašal.

Vse življenje sem delal z optimizmom, tudi zdaj moram misliti,

da bo še vse dobro! Nujno pa se moram pogovoriti z družino!«

Hitro je odšel v hlev opravit svoje delo, da bila lahko šel k jutranji

maši. Peter je pohitel, ker je bil že pozen. Ugotavljal je, da njegov

korak postaja počasen. Misli so mu splavale v preteklost. Kje so

tista leta, ko je kot veter šinil po klancu, prehiteval ljudi in bil

pred vsemi v cerkvi. Ja, ja vsem leta tečejo! Zamišljen je prišel

v cerkev. Ni se ustavil v skupini mož. Le pozdravil jih je in šel

noter. Sedel je v domačo klop. Danes ni pozorno sledil dogodkom

pri maši. Misli so mu uhajale domov k ženi, otrokom in domačiji.

Kako naj se odloči? Kljub težkim mislim, mu je obraz zasijal od

25

ponosa, ko se je za govornico pojavila hči Jana. S svojim lepim,

zvonkim glasom je brala berilo. Šele zdaj je videl, da je pred

oltarjem tudi Simon. Čeprav že odrasel -19 letni mladenič, je bil

še vedno ministrant. Videl je srečo na fantovem obrazu in vedel

je, da je njegova odločitev prava, mašnik bo.

(se nadaljuje)

Olga M . Kepic

_________________________________________________________________________________________________________________

Prisrčno pozdravljeni:

ga. Marija Močnik, ga. Frančiška Ajdovec,

g. Franc Bukovec, g. Anton Tičar, ga. Nataša Furlan, ga. Nada Rebolj, ga. Ivana Gale; v enoti Naklo - ga. Lucija Šubic,

ga. Jagoda Basta, ga. Ana Verdikon.

Poslovili so se: ga. Antonija Kavčič - preselitev domov, ga. Cveta Krajnik,

ga. Marija Bobnar, ga. Bernarda Verčič, ga. Antonija Ojstršek, ga. Jera Sitar,

ga. Frančiška Sevčnikar, g. Janez Brenkuš, g. Joso Mirković, g. Peter Štirn,

ga. Štefanija Črnivec, ga. Marija Likozar; v enoti Naklo - ga. Veronika Vrabelj, ga. Ivana Bukovec, ga Marija Sušnik,

ga. Marija Rozman.

26

Aktivnosti in dogodki v oktobru 2016

- enota Preddvor -

Preko plakatov na oglasnih deskah oz. osebno boste obveščeni o naslednjih aktivnostih:

o telovadba – od ponedeljka do petka o glasbene urice z Aleksandro - ponedeljek o ročna dela – ponedeljek in četrtek o vadba Žoga Bend – ponedeljek

o vaje za vadbo spomina – sreda

o skupinsko reševanje križank – petek

o knjižnica - sreda

o BioSinhron skupinska terapija – ponedeljek, sreda in petek

o šah - sreda

o biljard – torek, četrtek

o molitvena ura – petek

o računalniške urice – individualno, po dogovoru

o terapija in aktivnosti s pomočjo živali (Tačke pomagačke,

Ambasadorji nasmeha)

o obiski prostovoljcev – individualnih družabnikov

-------------------------------------------------------------------

KVIZ s stanovalci iz Doma Petrovo Brdo - četrtek, 6. oktober ob 10.00 uri v dnevnem prostoru __________________________________________________ MISELNO DRUŽABNE IGRE “KOCKA” sreda, 12. oktober ob 10.30 uri v dnevnem prostoru __________________________________________________ IZLET za stanovalce, ki pomagajo pri hišnih opravilih

četrtek, 13. oktober __________________________________________________ MAŠA petek, 14. oktober ob 10.30 uri v 2. nadstropju ND __________________________________________________ DAN RDEČEGA KRIŽA – ponedeljek, 17. oktober ob 10.00 uri peka piškotov z učenci iz OŠ v okviru akcije Drobtinica ob 16.00 prireditev z nastopom PZ Slavček iz Lesc

27

MODRO BRATI IN KRAMLJATI z Mileno Enci iz Mestne

knjižnice Kranj sreda, 19. oktober ob 10.00 uri v delovni terapiji __________________________________________________ KOSTANJEV PIKNIK z učenci iz OŠ Preddvor četrtek, 20. oktober ob 10.30 uri __________________________________________________ ZGODOVINSKI KROŽEK z Markom Ogrisom ponedeljek, 24. oktober ob 15.00 uri v 3. nadstropju ND __________________________________________________ PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI s harmonikarico

Darjo Jelenc četrtek, 27. oktober ob 13.00 uri v dnevnem prostoru ND ___________________________________________________________

ZAPOJMO s harmonikarico Darjo Jelenc četrtek, 27. oktober ob 14.00 uri v gradu __________________________________________________ DRUŽABNO POPOLDNE z vzgojiteljicami in vzgojitelji vrtca Dobra teta iz Kranja petek, 28. oktober ob 15.45 uri v dnevnem prostoru __________________________________________________ V primeru nepredvidenih dogodkov se bo načrtovani program spremenil.

Aktivnosti in dogodki v oktobru 2016 – enota Naklo -

Preko plakatov na oglasnih deskah oz. osebno boste obveščeni o naslednjih aktivnostih:

o telovadba – ponedeljek, torek, sreda, petek

o molitvena ura - četrtek o ročna dela – petek o vadba Žoga Bend o vaje za vadbo spomina o obiski prostovoljcev – individualnih družabnikov ------------------------------------------------------------------- KONCERT LADA LESKOVARJA in prireditev ob Mednarodnem dnevu starejših sobota, 1. oktober ob 10.00 uri v avli enote Naklo

28

TERAPIJA IN AKTIVNOSTI S POMOČJO ŽIVALI – Tačke

Pomagačke torek, 4. oktober ob 11.00 uri fizioterapiji enote Naklo _____________________________________________ MAŠA četrtek, 6. oktober ob 10.30 uri v kapeli enote Naklo __________________________________________________ NASTOP Folklorne skupine DU Naklo torek, 11. oktober ob 10.30 uri v avli enote Naklo __________________________________________________ KOSTANJEV PIKNIK z otroci iz vrtca Mlinček

petek, 14. oktober ob 10.30 uri v enoti Naklo __________________________________________________ MODRO BRATI IN KRAMLJATI z Mileno Enci iz Mestne knjižnice Kranj ponedeljek, 17. oktober ob 10.30 uri v del. terapiji enote Naklo __________________________________________________ DAN RDEČEGA KRIŽA – torek, 18. oktober ob 10.30 uri - prireditev z nastopom PZ Slavček iz Lesc v avli enote Naklo __________________________________________________

PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI torek, 25. oktober ob 10.30 uri v avli enote Naklo __________________________________________________PEVSKO POPOLDNE s harmonikarico Darjo Jelenc sreda, 26. oktober ob 15.00 uri v avli enote Naklo __________________________________________________ V primeru nepredvidenih dogodkov se bo načrtovani program spremenil.

_____________________________________________________

Prispevke zbrala in uredila Irma Čebašek, delovna terapevtka.

Naslovna stran:

Katja Logar, fizioterapevtka in Matevž Čebašek, prostovoljec.

Besedila so objavljena brez poseganja v avtorsko delo. Ni lektorirano.

29