24
279 življenje otrok V pričujočem prispevku bi rada povedala nekaj več o tistih otrocih aleksandrink, ki so živeli v Egiptu. Ki so bili v Egiptu rojeni in so tam preživeli več let svojega življenja, ali pa so bili rojeni doma na Goriškem ter jih je mati kasneje poklicala k sebi v Egipt. S tem bi v svojem prispevku rada poudarila dvoje: prvič, da niso vse matere aleksandrinke pustile svojih otrok doma na Goriškem, ampak so se trudile, da bi tudi v Egiptu, če je bilo to le mogoče, lahko živele skupaj s svojimi otroki, in da je bilo takšnih primerov, ko so v Egiptu živele tudi družine aleksandrink, kar veliko. In drugič, da so otroci aleksandrink preživeli v Egiptu več let svojega življenja, in sicer po dvanajst, drugi tudi dvajset ali celo trideset let. Zato so vsekakor zelo pomembni pričevalci o življenju v tedanji večkulturni skupnosti Egipta. V svoji predstavitvi se bom naslonila prvenstveno na rezultate svoje raziskave, ki jo izvajam v vaseh na Goriškem od začetka leta 2005, ter na druge, zlasti pisne in elektronske komunikacije s potomci aleksandrink, to je z njihovimi otroki in vnuki, ki sem jih vzpostavila z njimi v Avstraliji, Kanadi, Italiji in Švici. Obdobje, o katerem bom govorila, je obdobje 30., 40., in 50. let 20. stoletja v Egiptu. Govorila bom o dveh generacijah otrok aleksandrink: o tistih, ki so bili rojeni na Goriškem, in o tistih, ki so bili rojeni v Egiptu. Vsa njihova pričevanja sem zbrala sama, z neposrednimi intervjuji na njihovih domovih ali pa z dopisovanjem. Vse informatorje sem v preteklih letih tudi po večkrat obiskala Življenje otrok aleksandrink v Egiptu in njihovi spomini na Aleksandrijo daša koprivec Slovenski etnografski muzej in Univerza v Ljubljani

Življenje otrok aleksandrink v Egiptu in njihovi spomini ...€¦ · ki so se iz Egipta vrnili v Slovenijo. Drugi, ki živijo v tujini, pravijo, da obvladajo primorsko narečje,

  • Upload
    others

  • View
    6

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

279življenje otrok

V pričujočem prispevku bi rada povedala nekaj več o tistih otrocih aleksandrink, ki so živeli v Egiptu. Ki so bili v Egiptu rojeni in so tam preživeli več let svojega življenja, ali pa so bili rojeni doma na Goriškem ter jih je mati kasneje poklicala k sebi v Egipt. S tem bi v svojem prispevku rada poudarila dvoje: prvič, da niso vse matere aleksandrinke pustile svojih otrok doma na Goriškem, ampak so se trudile, da bi tudi v Egiptu, če je bilo to le mogoče, lahko živele skupaj s svojimi otroki, in da je bilo takšnih primerov, ko so v Egiptu živele tudi družine aleksandrink, kar veliko. In drugič, da so otroci aleksandrink preživeli v Egiptu več let svojega življenja, in sicer po dvanajst, drugi tudi dvajset ali celo trideset let. Zato so vsekakor zelo pomembni pričevalci o življenju v tedanji večkulturni skupnosti Egipta.

V svoji predstavitvi se bom naslonila prvenstveno na rezultate svoje raziskave, ki jo izvajam v vaseh na Goriškem od začetka leta 2005, ter na druge, zlasti pisne in elektronske komunikacije s potomci aleksandrink, to je z njihovimi otroki in vnuki, ki sem jih vzpostavila z njimi v Avstraliji, Kanadi, Italiji in Švici.

Obdobje, o katerem bom govorila, je obdobje 30., 40., in 50. let 20. stoletja v Egiptu. Govorila bom o dveh generacijah otrok aleksandrink: o tistih, ki so bili rojeni na Goriškem, in o tistih, ki so bili rojeni v Egiptu. Vsa njihova pričevanja sem zbrala sama, z neposrednimi intervjuji na njihovih domovih ali pa z dopisovanjem. Vse informatorje sem v preteklih letih tudi po večkrat obiskala

Življenje otrok aleksandrink v Egiptu in njihovi spomini na Aleksandrijo

daša koprivecSlovenski etnografski muzej in Univerza v Ljubljani

280

na njihovih domovih, oziroma dobljene informacije večkratno dopolnjevala in preverjala tudi z dopisovanjem. Tako sem spremljala njihove spomine na Egipt in zlasti na Aleksandrijo in njihov odnos do mladosti, ki so jo preživeli v Egiptu. Opravila sem intervjuje s petimi otroki, ki so bili rojeni na Goriškem ter so se kasneje pridružili materi v Egiptu; s sedmimi otroki, ki so bili rojeni v Egiptu ter tam tudi živeli; nadalje z hčerko aleksandrinke, ki se je rodila materi v Egiptu, vendar jo je slednja v starosti enega leta poslala v rejo družini v domačo vas na Goriškem in ni živela v Egiptu; in s sinom, ki se je prav tako rodil v Egiptu, mati ga je dvomesečnega poslala k sorodnikom v domačo vas, vendar pa se je kasneje pridružil materi v Egiptu in tam preživel 13 let svojega življenja. Poleg njihovih neposrednih pričevanj pa sem zasledila še vsaj dvajset zgodb otrok aleksandrink, ki so živeli v Egiptu in o katerih so mi pripovedovale njihove sestre ali bratje, pa tudi snahe in vnukinje. Tako se je sestavila zelo pestra paleta spominov in pričevanj otrok aleksandrink, ki so živeli v Egiptu v obdobju od sredine 30. do konca 50. let 20. stoletja.

Nekaj značilnosti iz življenja otrok aleksandrink, ki so se rodili na Goriškem ter se kasneje pridružili materam v Egiptu

Otroci, ki so bili rojeni materam na Goriškem in so se jim kasneje pridružili v Egiptu, so bili rojeni v obdobju od leta 1922–1929. Njihove matere so iz generacije aleksandrink, ki so bile rojene nekako na prelomu stoletja, od leta 1900 do 1910. Moji informatorji večinoma niso bili prvorojenci. Njihove matere so v Egipt odšle v 20. letih 20. stoletja, ko je bila stiska na Goriškem najhujša. Doma so pustile enega, dva ali več otrok. Odšle so zaradi velike socialne in ekonomske stiske, ki je bila še toliko večja in bolj boleča, kadar je šlo za vdove ali žene, katerih možje so odšli v Argentino, od tam pa se družini niso več javili. Žena brez moža je bila socialno še bolj ogrožena, še bolj prisiljena oditi v Egipt in še bolj prisiljena otroke pustiti v širši družini doma. Kasneje so poklicale k sebi zlasti hčere, ko so bile že toliko odrasle, da so lahko tudi same delale, največkrat kot varuške in sobarice pri isti družini, kot je delala mati. Bolje se je godilo materam in otrokom v družinah, od koder je najprej mati odšla na delo v Egipt (glej tudi George Sheba 2005) in se ji je kasneje pridružil tudi mož, malo za tem pa tudi otrok, oziroma eden ali dva otroka. Skupno življenje je bilo zelo odvisno od narave materinega in očetovega dela. Če je bila mati varuška ali sobarica pri družini, da je tam tudi stanovala, potem ni imela svojega lastnega doma, saj je delala in živela na delovnem mestu. To je zelo oteževalo skupno družinsko življenje. Tedaj sta zakonca, četudi v istem mestu, morala živeti ločeno, vsak pri svojem delodajalcu, ko je bil mož pri eni družini zaposlen kot šofer ali kot vrtnar, ali je opravljal druga hišna dela, in je žena pri svojih delodajalcih delala kot varuška ali sobarica. Tedaj so svoje otroke z Goriške poklicali k sebi, ko so bili otroci dovolj stari za obiskovanje šole. Šole v Kairu in v Aleksandriji so imele šolske internate, kar je bilo za priseljene družine zelo ugodno. Slovenski otroci so obiskovali italijanske, nemške in francoske

281življenje otrok

osnovne šole. Za fante je bila zelo primerna šola Don Boska, z internatom, ki so jo starši pogosto izbrali. Tako se je tudi v Kairu in v Aleksandriji vzpostavilo nekakšno skupno družinsko življenje moža, žene in otroka – čeprav so stanovali ločeno, pa so bili vendarle povezani, saj so živeli v istem mestu in so se lahko pogosto obiskovali. Otroke so poklicali k sebi tudi takrat, kadar je v Kairu ali v Aleksandriji živela širša rodbinska skupnost. Kadar so v Aleksandriji živele nona, dve ali tri tete, bratranci in sestrične, se je otrok iz Goriške lahko pridružil tej skupnosti, četudi je njegova mati delala kot varuška in bivala pri gospodarjevi družini. Tedaj je otrok lahko živel ali pri tetah, ki so bile na primer šivilje in so delale na svojem domu v Aleksandriji; ali pa je pri tetini družini živela nona, ki je pazila na več vnukov svojih hčera. Rodbinsko življenje slovenskih družin v Kairu in v Aleksandriji je bilo v 30. in v 40. letih zelo razširjeno. Socialno pomembno je bilo zlasti za tiste otroke, ki so v Egiptu živeli brez očeta, ko je oče ostal doma na Goriškem. Takšnih primerov je bilo veliko. Žena je odšla na delo v Egipt, zakonca sta se skozi leta drug drugemu odtujila, ali je prišlo tudi do večjih nesoglasij med njima in žena se je odločila priti domov po otroka in ga (ali ju) odpeljala v Egipt. Zasledila sem več primerov, ko otroci po odhodu v Egipt očeta sploh niso več videli, niti ne imeli drugih stikov z njim, ker sta tudi oče in mati prekinila vse stike. V teh primerih lahko govorimo o dejanskih ločitvah, čeprav te ločitve niso bile formalno potrjene, ker je Cerkev prekinitvam zakonske zveze odločno nasprotovala. V takšnih primerih je v Egiptu vlogo očeta prevzel drug odrasli moški v širši rodbinski skupnosti. Lahko je bil to stric (mamin brat), ali tetin mož ali starejši bratranec. Lepo mi je o tem spregovoril informator, ki je očeta nazadnje videl, ko je imel šest let:

Seveda mi je bilo žal, da nisem več imel stikov z očetom. Saj je bil moj oče. Vendar, veste, ko vam je nekaj vzeto, vam bo nekaj tudi dano nazaj. Tam je bil moj stric, mož moje tetke. Bil je dober z menoj, bil mi je kot oče .1

Vsi otroci, ki so prišli v Egipt, so si tam pridobili izobrazbo. Izučili so se za mehanike, orodjarje, šivilje in drugih poklicev. Naučili so se tudi po več jezikov. V vsaki šoli so se učili vsaj po tri jezike, odvisno od tega, katero šolo so obiskovali. V francoski šoli je bil prvi jezik francoski, poleg njega pa še angleški in arabski; v italijanski šoli je bila italijanščina na prvem mestu, poleg nje pa še francoščina in arabščina, v nemški šoli je bila na prvem mestu nemščina in tako naprej. Povedati je treba, da ti otroci nikoli niso obiskovali slovenske šole, saj so bile tudi šole na Goriškem, če so jih obiskovali pred svojim odhodom v Egipt, italijanske. Nikoli niso obiskovali nobene slovenske šole, pa vendar danes dobro komunicirajo v slovenščini, predvsem tisti, ki so se iz Egipta vrnili v Slovenijo. Drugi, ki živijo v tujini, pravijo, da obvladajo primorsko narečje, slovenskega knjižnega jezika pa ne poznajo.

V Kairu in v Aleksandriji so ti otroci preživeli svoje otroštvo, mladost in del odrasle dobe. Zato tudi pravijo, da jim je bil Egipt osnovna šola za vse, točka štartna za vse življenje. V Egiptu niso samo pridobili izobrazbe, poklica, ampak je marsikdo

1 Intervju z oznako KOPRIVEC FL/ 05–08, Kustodiat za slovensko izseljenstvo SEM.

282

tam spoznal tudi že svojega življenjskega partnerja in se v Egiptu poročil. Samo dva informatorja sta bila stara osemnajst oziroma devetnajst let, ko sta zapustila Egipt, vsi ostali pa precej več, tudi že štirideset, petintrideset in triintrideset let so imeli, ko so v 50. letih 20. stoletja odšli iz Egipta in to je vsekakor že tista starostna doba, ko si vsakdo že izoblikuje svojo osebnost in zgradi dobršen del svojega življenja.

Partnerje so si naši informatorji izbrali različno, tudi različnih narodnosti so bili njihovi možje in žene, saj se je poznalo, da so bili vključeni v etnično in kulturno raznoliko družbo tedanjega Egipta. Večina se jih je poročila konec 40. let in v začetku 50. let 20. stoletja, ko so bili sredi svojih dvajsetih. Večinoma so si izbrali slovenskega partnerja, pa tudi partnerja italijanskega, angleškega in srbskega porekla. Tako je v Kairu in v Aleksandriji nastalo zelo veliko mešanih zakonskih družin otrok aleksandrink.

Za življenje otrok aleksandrink, ki so se naselili v Egiptu sredi 30. let preteklega stoletja, bi lahko rekli, da so si do začetka 50. let ravno lepo uredili svoje poklicno in družinsko življenje, tudi njim so se že rojevali otroci (vnuki naših aleksandrink v Egiptu), ko je postopoma začel prihajati konec multikulturnemu življenju v Egiptu, življenju, ki se je začelo razvijati ob in po izgradnji Sueškega prekopa in kakršno je trajalo v Egiptu skoraj sto let, od leta 1860 do 1956. Prelomne so bile letnice 1948, 1952, 1956, 1958.2 Tedaj je postopoma začel izginevati svet, ki so ga poznali, in v Egiptu za evropske in judovske prebivalce ni bilo več prostora. Oditi so morali tudi naši ljudje, saj zanje ni bilo več dela in tudi splošna družbena klima do evropskega in judovskega prebivalstva je postala zelo neugodna.

Razselili so se na različne konce. Nekateri so kar takoj odšli v Avstralijo, drugi v Kanado, v Brazilijo, tretji domov na Goriško, nekateri so na Goriškem ostali, ali pa čez čas videli boljšo priložnost za svoje življenje v Kanadi ali v Avstraliji. Vez z domom na Goriškem pa je nekako ostala, četudi so le šest ali osem let svojega življenja preživeli v vasi, v kateri so se rodili, potem pa celotno življenjsko dobo v tujini. Prav razstave v organizaciji Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, ki so bile v Prvačini v letu 2006, 2007 in 2008, so bile nadvse pomembna priložnost, da so ti izseljenci ponovno prišli v svoje rojstne kraje, se srečali med seboj, obudili spomine na Egipt in se srečali tudi z nami raziskovalci, da smo te zgodbe lahko popisali. Njihov odnos do življenja v Egiptu se razlikuje od posameznika do posameznika. Od precej ambivalentnega odnosa, ko mi je gospod na vprašanje, ali ga kaj mika, da bi še kdaj obiskal Aleksandrijo, v kateri je preživel svoje otroštvo in mladost, odgovoril, ne, nimam kaj iskat tam. Do sina aleksandrinke, ki je v Aleksandriji preživel petindvajset let svojega življenja in je to mesto prvič ponovno obiskal leta 2006, po petdesetih letih, ko je bil star že

2 1948: ustanovitev Izraela in takojšen konflikt z Egiptom, kar je zelo poslabšalo položaj ju-dovskih družin v Egiptu, pri katerih so bile zaposlene tudi naše aleksandrinke; 1952: socialna in nacionalna revolucija v Egiptu in prihod Naserja na oblast; 1956: nacionalizacija Sueškega prekopa in tudi drugega premoženja evropskih in judovskih družin v Egiptu; 1958: ustanovitev Združene arabske republike (glej tudi Koprivec 2008: 183).

283življenje otrok

84 let. Obiskal je vse pomembne točke svojega življenja v Aleksandriji, šolo, ki jo je obiskoval, cerkev, v kateri se je poročil, ulico, kjer je živel, in prijatelje, ki so mu tam še ostali.

Otroci aleksandrink, ki so se rodili v Egiptu

Ta generacija otrok se je rodila v Kairu ali v Aleksandriji v obdobju od leta 1940–1948 in je za približno dvajset let mlajša od tistih otrok, ki so se z Goriške v Egiptu pridružili svojim staršem in o katerih smo govorili v prejšnjem poglavju. To je razumljivo iz več razlogov. V letu 1940 se je priseljevanje v Egipt zaradi druge svetovne vojne povsem ustavilo, tako da ljudje z Goriške v Egipt niso več prihajali. Tudi za otroke ni bilo več priložnosti, da bi se lahko pridružili svojim staršem. Tako so zadnji otroci prišli z Goriške v Egipt nekako do leta 1935, v starosti od šest do deset let, rojeni torej med leti 1922–1929.

V svoji raziskavi sem opravila pogovore z sedmimi otroki, ki so se rodili družinam aleksandrink v Egiptu, različni sorodniki pa so mi posredovali zgodbe še desetih sorodnikov, ki so se prav tako rodili v Egiptu, preživeli tam več let svojega življenja, danes pa živijo na različnih koncih sveta. V pričujočem tekstu se bom osredotočila na tiste, s katerimi sem sama imela pogovore, ali pa si z njimi dopisujem. Živijo na Goriškem, v Italiji, Švici in v Avstraliji. Druge najdemo tudi v Braziliji, na Danskem, v Kanadi, Belgiji in tudi v Egiptu!

Aleksandrinke, ki so si v 40. letih začele ustvarjati svoje družine in so se jim v Egiptu rodili otroci, so v Egipt prišle nekako v začetku 30. let, ko so same imele okoli dvajset let. Po osmih ali desetih letih dela v Egiptu so si že nekaj prihranile in si poiskale zakonskega partnerja. V Egipt so prišle same, kot varuške, sobarice, kuharice, šivilje, ali pa so se tudi one ob svojem prihodu že pridružile materam ali tetam, ki so v Egipt prišle pred njimi, ob koncu 20. let. Izseljevanje v Egipt z Goriške je bila pravzaprav generacijska veriga, ki je trajala več desetletij. Te aleksandrinke so si še v večji meri kot generacija ali dve pred njimi našle zakonske partnerje, ki niso bili slovenskega porekla. Najdemo večje število nacionalno mešanih zakonskih zvez, čeprav so obstajale tudi zakonske zveze med domačinoma iz vasi na Goriškem, ki sta se našla v Egiptu. Vendar, gledano v celoti, so prevladovale mešane zakonske zveze. Zaznala sem tudi zanimive primere, da je sin slovenske aleksandrinke in očeta Italijana, ki sta se poročila v 20. letih v Egiptu, tudi sam v 40. letih v Egiptu poročil dekle, ki je kot aleksandrinka prišla z Goriške v Egipt. Otroci izhajajo torej pretežno iz mešanih zakonskih zvez, ko so se matere poročile z Italijani, Švicarji, Maltežani, Srbi, Libanonci, Armenci, Judi, Grki in tudi Egipčani. V začetku 40. let 20. stoletja je bilo kulturno in etnično mešano življenje v Egiptu še v polnem razmahu!

Aleksandrinkam, ki so se poročile konec 30. ali v 40. letih 20. stoletja se je zelo spremenil njihov socialni status, saj jim po poroki ni bilo potrebno več delati in so skrb za družino prevzeli njihovi možje (glej tudi Koprivec 2008: 171). Moški so

284

opravljali različne poklice, poleg šoferjev in mehanikov so imeli nekateri, zlasti Italijani, Judi in Libanonci tudi bolj ugodne pozicije. Bili so bančni uradniki, lastniki manjših obrtnih delavnic ali transportnih podjetij, delovodje in tehniki v bombažni in tekstilni industriji itd. Tako so njihovi otroci živeli v družinah in ne v internatih ali pri drugih sorodnikih, pač pa v kompletni družini, skupaj z materjo in očetom.

To je bila zadnja slovenska generacija v Egiptu, rojena slovenskima staršema ali – v večini primerov – v mešanih zakonskih zvezah. Egipt so zapustili skupaj s staršema v različnih starostih. Prvi so odšli že leta 1946 in leta 1948, ko so bili stari v povprečju tri leta. Druga skupina je odšla leta 1958, ko so bili stari v povprečju dvanajst let, in zadnja skupina leta 1962, ko so imeli nekateri tudi že dvaindvajset let. Njihovi spomini na Aleksandrijo in Kairo so torej različni, saj jih opredeljuje dolžina njihovega bivanja v Egiptu in starostna doba, ko so se iz njega izselili. Le manjši del je prišel na Goriško, na primer v Prvačino in vedno le v primeru, če sta bila oba zakonca Slovenca, domačina in so po odhodu iz Egipta lahko prišli na prvotni dom enega ali drugega partnerja. Če so se imeli kam vrniti, če se je v domači hiši našel prostor zanje. To pa je bilo bolj sprejemljivo tedaj, ko sta bila oba partnerja domačina iz Goriške. Do partnerjev drugih nacionalnosti so bili sorodniki in sovaščani v domačih vaseh bolj skeptični in nekako nezaupljivi in jih niso sprejeli. Tudi za delovna mesta, posebno pa brez znanja slovenskega jezika, je bilo v povojni Jugoslaviji težko in tako rekoč nemogoče začeti novo življenjsko pot.

Večji del v Egiptu rojenih otrok je zato odšel s starši v Italijo in danes živijo v Rimu, Torinu, v Trstu in Gorici, v Milanu in še kje. Družine nekaterih so odšle še dlje in danes živijo v Melbournu, v Sydneyu, v Montrealu, Calgaryu.3 V Torinu se je tedaj zelo uspešno razvijala avtomobilska industrija, Avstralija in Kanada pa sta bili sploh prevladujoči izseljenski destinaciji za mlade ljudi po drugi svetovni vojni, ki sta mladim priseljencem nudila veliko možnosti.

Ti otroci aleksandrink so si tudi svoje družine ustvarili zunaj Egipta, saj so bili tedaj, ko so še živeli v Egiptu, mladi, obiskovali so le osnovno in srednjo šolo. Zato so si družine ustvarili v deželah, kamor so se priselili po odhodu iz Egipta, s partnerji različnih nacionalnosti. In ker že sami večinoma izvirajo iz mešanih zakonskih zvez, kot sem prikazala v dosedanjem besedilu, njihovi otroci še toliko bolj gojijo etničnost dežele, kamor so se priselili. Imajo se za Avstralce, Švicarje, Italijane, Kanadčane itd. Aleksandrinke in njihovi otroci so bili tako zajeti v globalne migracijske tokove po drugi svetovni vojni.

In danes? Kakšen je danes odnos zadnje generacije otrok aleksandrink do njihove rojstne dežele Egipta in do rojstnega mesta Aleksandrija, kot ju sami poimenujejo?

3 Na tem mestu moram še enkrat opozoriti, da govorim o družinah tistih ljudi, s katerimi sem sama govorila ali o njih zbrala pričevanja, gotovo pa najdemo potomce aleksandrink še v mno-gih drugih krajih po svetu.

285življenje otrok

Na njihovih domovih na Goriškem hranijo zanimive dokumente, ki pričajo o njihovi, za nas nekoliko drugačni in zanimivi identiteti: rojstne liste v arabskem jeziku, šolske učbenike v arabskem jeziku in z evropskimi slikovnimi motivi in šolske učbenike v francoskem in nemškem jeziku z arabskimi motivi, saj so se na osnovnih šolah v Egiptu morali naučiti tudi arabskega jezika in se spoznati z vsemi kulturami, ki so bile za Egipt v 40. in 50. letih pomembne, s francosko, angleško, nemško. Doma hranijo tudi osnovnošolske diplome, pa fotografije, ki jih kažejo v baletnih in glasbenih šolah, na katerih so ob redni šoli lahko razvijali tudi svoje druge talente in to prav gotovo v večji meri, kot je bila ta možnost dana njihovim sovrstnikom na Goriškem v 40. in 50. letih.

Njihov odnos je rahlo nostalgičen. Sodobne spletne povezave omogočajo nove kontakte. Tako je bila leta 1993 ustanovljena organizacija AAHA, ki povezuje vse v Egiptu rojene otroke, ki so ga po letu 1946 morali zapustiti. Tudi veliko slovenskih otrok, ki danes živijo po svetu, je vključeno v to združenje.4 Zanimiv je za mnoge tudi program Google Earth, ki je že marsikomu omogočil, da je na spletu našel svojo rojstno hišo v Aleksandriji, ali ulico, na kateri je kot otrok nekoč živel.

Bolj ali manj so danes samo še spomini tisti, ki pričajo o nekdanjem življenju Slovencev v Egiptu. Danes ne moremo več oditi v Egipt in tam opazovati načina življenja naših izseljencev, kot to lahko storimo na primeru slovenskih izseljencev v Ameriki, v Kanadi, v Avstraliji in drugod. V Egiptu samem je ostalo malo sledov. Zato so pričevanja otrok aleksandrink, ki so živeli v Egiptu, zelo pomembna. Ker gre za generacije otrok aleksandrink, ki so danes stari od 63 do 87 let, je prav, da slednje aktivno in prijazno povabimo k sodelovanju, saj so še zadnje generacije, ki lahko iz lastnih izkušenj pričajo o nekdanji povezavi med slovenskim etničnim ozemljem in Egiptom v 19. in v 20. stoletju, o tako imenovanih aleksandrinkinih poteh – Le rotte di Alexandria.

Literatura

Anthias, Floya (ur.); Lazaridis, Gabriella (ur.) 2000, Gender and migration in southern Europe : women on the move. Oxford, New York : Berg.

Barbič, Ana; Miklavčič - Brezigar, Inga, 1999 Občasne migracije podeželskih žena na Goriškem : gospodinjsko delo v tujini – nuja in priložnost nekoč in danes. V: „Glasnik 39“, št. 3–4, Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, str. 39–48.

George Sheba, Mariam, 2005, When women come first : gender and class in transnational migration. Berkeley, Los Angeles, London : University of California Press.

4 Naslov spletne strani je www.aaha.ch Ena osrednjih in zelo aktivnih izpostav je v Rimu, ki jo vodi Amalia Romanelli, po babici vnukinja aleksandrinke iz Prvačine in po materi hčerka aleksandrinke iz Prvačine.

286

Henshall Momsen, Janet (ur.), 1999, Gender, migration and domestic service. London, New York : Routledge.

Kalc, Aleksej, 2002, Poti in usode : selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko ... [etc.]

Koprivec, Daša, 2006, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma. V: „Etnolog“ (16), Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, str. 97–115.

Koprivec, Daša, 2008, Egiptovski otroci in njihove varuške aleksandrinke. V: „Etnolog“ (18), Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, str. 167–186.

Makuc, Dorica, 1993, Aleksandrinke. Gorica : Goriška Mohorjeva družba.

Škrlj, Katja, 2009, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka : demitizacija aleksandrink.

V: Krila migracij : po meri življenjskih zgodb. Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo, Založba ZRC. Str. 143–189.

Žigon, Zvone, 2003, Izzivi drugačnosti : Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

VIRI

Koprivec, Daša: Pogovori z informatorji na terenu Aleksandrinke in njihovi potomci, Transkripcije terenskih avdio zapisov 2005–2008. Kustodiat za slovenske izseljence SEM.

Koprivec, Daša: Terenski zvezki Aleksandrinke in njihovi potomci I–XI, 2005–2008. Kustodiat za slovenske izseljence SEM.

287življenje otrok

1. Slovenska družina iz Prvačine v Egiptu. Fotografija je nastala ob birmi hčere Nadje leta 1955 v Aleksandriji. Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, original hrani Nadja Rijavec.

1. Famiglia slovena di Prvacina in Egitto. Scattata alla cresima della figlia Nadja nel 1955 ad Alessandria. Documentazione Museo Etnografico Sloveno, originale conservato da Nadja Rijavec.

288

2. Hčerka z mamo aleksandrinko, fotografirani v Aleksandriji v 30. letih 20. stoletja. Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, original hrani Franka Podberšič.

2. Figlia con la mamma aleksandrinka fotografate ad Alessandria negli anni ’30 del Novecento. Documentazione Museo Etnografico Sloveno, originale conservato da Franka Podberšič.

289življenje otrok

3. Rojstni list hčerke aleksandrinke, ki se je rodila v Aleksandriji leta 1946. Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, original hrani Nadja Rijavec.

3. Certificato di nascita della figlia di un‘aleksandrinka, nata ad Alessandria nel 1946.

290

4. Hčerka aleksandrinke, ki je v Aleksandriji obiskovala baletno šolo. Fotografirana v 50. letih 20. stoletja. Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, original hrani Vera Sulič.

4. Figlia di un’aleksandrinka, che ha frequentato la scuola di balletto ad Alessandria. Fotografia scattata negli anni ’50 del Noecento. Documentazione Museo Etnografico Sloveno, originale conservato da Vera Sulič.

291življenje otrok

5. Sin aleksandrinke, ki je v Aleksandriji obiskoval šolo Don Bosco, po dolgih letih na obisku v šoli. Aleksandrija 2006. Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, original hrani Franc Faganel.

5. Figlio di un‘aleksandrinka, che ha frequentato la scuola Don Bosco ad Alessandria in visita dopo molti anni alla scuola. Alessandria 2006. Documentazione Museo Etnografico Sloveno, originale conservato da Franc Faganel.

293la vita dei figli delle aleksandrinke in egitto

Nel presente contributo vorrei riferire in merito a quei figli di aleksandrinke che sono vissuti in Egitto, che lì sono nati ed hanno trascorso molti anni della propria vita, oppure che sono nati a casa nel Goriziano e hanno poi più tardi raggiunto la madre in Egitto. Lo scopo è evidenziare due aspetti. Innanzitutto che non tutte le aleksandrinke madri hanno abbandonato i propri bambini a casa ma cercato in ogni modo, laddove era possibile, di vivere assieme a loro anche in Egitto, e di questi esempi ce ne sono molti, specie nel periodo in cui in Egitto vivevano anche le famiglie delle aleksandrinke. Secondariamente che i figli delle aleksandrinke hanno trascorso molti anni della propria esistenza in Egitto – dodici, talvolta venti e anche trent’anni; perciò sono testimoni fondamentali del modo di vivere della società multiculturale in Egitto.

Mi baserò principalmente sui risultati delle ricerche che sto conducendo nel territorio goriziano dal 2005 e su comunicazioni epistolari, anche tramite inter-net, con i figli e i nipoti delle aleksandrinke con cui sono entrata in contatto in Australia, Canada, Italia e Svizzera.

Il periodo considerato si articola sugli anni trenta, quaranta e cinquanta del Novecento in Egitto. Mi occuperò di due generazioni di figli di aleksandrinke: quelli nati nel Goriziano e quelli nati in Egitto. Le testimonianze sono state rac-colte personalmente, attraverso interviste svolte nelle loro case o tramite scambi epistolari. Negli anni in cui è stata condotta la ricerca, tutti gli informatori sono

La vita dei figli delle aleksandrinke in Egitto e i loro ricordi di Alessandria

daša koprivecMuseo Etnografico Sloveno e Università di Lubiana

294

stati più volte contattati personalmente con visite nelle loro case, e le informa-zioni ottenute sono state più volte integrate e verificate anche tramite lettere. In tal modo mi è stato possibile accompagnare i loro ricordi sull’Egitto e soprattutto su Alessandria e la loro percezione della propria gioventù trascorsa in quei luo-ghi. Ho intervistato cinque soggetti maschili nati nel Goriziano che hanno poi raggiunto la madre in Egitto e sette nati e vissuti lì; inoltre un soggetto femmina nata in Egitto ma all’età di un anno rientrata nel Goriziano per essere accudita dalla famiglia d’origine e che non ha quindi vissuto in Egitto; infine un soggetto maschio egualmente nato in Egitto e rimandato a casa all’età di due mesi, ma che si è poi ricongiunto alla madre e ha visstuto altri tredici anni in Egitto. Oltre a queste testimonianze dirette, ho poi seguito almeno venti altre storie di figli di aleksandrinke vissuti in Egitto che mi sono state riferite da sorelle o fratelli, ma anche da nuore e nipoti. In tal modo ho potuto comporre una tavolozza molto variegata di ricordi e di testimonianze di figli di aleksandrinke vissuti in Egitto tra gli anni trenta e cinquanta del Novecento.

Alcune caratteristiche della vita dei figli di aleksandrinke nati nel Gori-ziano e successivamente riunitisi alla madre in Egitto

I bambini nati nel Goriziano e che si sono poi ricongiunti alla madri in Egitto sono nati tra il 1922 e il 1929. Le loro madri fanno parte di quella generazione di aleksandrinke a loro volta nate all’inizio del secolo, tra il 1900 e il 1910. I miei in-formatori non erano primogeniti, e le loro madri sono partite per l’Egitto intorno agli anni venti, quando nel Goriziano la miseria era al suo massimo livello. Le donne lasciavano a casa due o più bambini, e partivano a causa delle ristrettez-ze economiche e delle problematiche sociali, che erano ancora maggiori e più pesanti nel caso di vedove o di donne i cui mariti erano partiti per l’Argentina e non avevano più dato notizia di sé alla famiglia. Una donna senza un uomo a fianco era socialmente ancora più minacciata, ancora più costretta a partire per l’Egitto e quindi a lasciare i propri figli a casa affidandoli alle cure della famiglia. Una volta partite, le donne poi chiamavano anche le figlie, specie quando que-ste erano grandi abbastanza da lavorare, di solito come bambinaie e cameriere nella stessa famiglia in cui lavorava la madre. La situazione era migliore quando dapprima partiva la madre (v. George Sheba 2005) che veniva poi raggiunta dal marito e infine dai bambini, uno o due. La vita insieme era condizionata dal tipo di impiego svolto dalla madre e dal padre. Se la madre viveva nella stessa famiglia presso la quale lavorava, non aveva quindi una casa propria e in quel caso una vita in comune era difficile per la famiglia. I due coniugi, sebbene nella stessa città, vivevano separati, ciascuno presso il proprio datore di lavoro, l’uomo impiegato come autista o giardiniere, o per i lavori in casa, la donna bambinaia o cameriera. In quel caso facevano venire i bambini solo quando erano grandi abbastanza da andare a scuola, perchè al Cairo e ad Alessandria le scuole avevano anche il colle-

295la vita dei figli delle aleksandrinke in egitto

gio e per i genitori questo si rivelava molto pratico. I bambini sloveni frequenta-vano scuole italiane, francesi, tedesche. Per i maschi la scuola migliore era la Don Bosco, dotata di collegio, spesso preferita dai genitori. Così anche al Cairo e ad Alessandria si costituirono dei nuclei familiari che, sebbene vivessero material-mente separati, potevano restare sempre in contatto e si facevano frequenti reci-proche visite perchè abitavano nella stessa città. I bambini venivano fatti venire in Egitto anche quando nelle due città vi era una comunità familiare più larga, ad esempio quando c’erano già la nonna, due o tre zie, i cugini; il bambino che arri-vava dal Goriziano poteva unirsi a questa comunità anche se la mamma lavorava e viveva presso i datori di lavoro. Il bambino viveva con le zie, spesso sarte che lavoravano nelle proprie case ad Alessandria; talvolta nella famiglia di una zia viveva anche la nonna, che poteva accudire a più nipoti. Negli anni trenta e qua-ranta questo tipo di organizzazione familiare era molto diffuso sia al Cairo che ad Alessandria, ed era molto importante soprattutto per quei bambini che in Egitto erano senza il padre. Esempi di questo genere erano frequenti: la madre partiva, i coniugi negli anni si allontanavano l’uno dall’altro, talvolta litigavano, e la donna decideva di tornare a casa per prendere il bambino (o i bambini) e portarli con sé in Egitto. Ho seguito diversi casi in cui il bambino, dopo essere andato in Egitto con la madre, non ha più visto il proprio padre, né avuto più contatti con lui per-ché anche i genitori li avevano interrotti. Si trattava in questo caso di una vera e propria separazione, sebbene non venisse mai registrata formalmente perché la chiesa ostacolava con determinazione la dissoluzione del matrimonio. Allora il ruolo del padre veniva preso da un altro maschio adulto della famiglia allargata, poteva essere uno zio (fratello della madre) o il marito di una zia o un cugino più anziano. Ne dà chiaramente notizia un informatore che ha visto il padre l’ultima volta quando aveva sei anni:

Certo che mi dispiaceva di non aver più avuto contatti con mio padre. In fondo era mio padre. Ma sa, quando ti viene preso qualcosa, qualcosa ti viene anche restituito. Lì c’era mio zio, il marito della zia. Era buono con me, mi faceva da padre.1

Tutti i bambini che arrivarono in Egitto ricevettero un’educazione scolastica. I maschi apprendevano il mestiere di meccanico o fabbro, le ragazze quello di sar-ta, e altri ancora. Imparavano anche diverse lingue straniere; in ogni scuola ne venivano insegnate almeno tre, a seconda del tipo di istituto. Nella scuola fran-cese, in cui questa era la prima lingua, vi erano inglese e arabo; in quella italiana (prima lingua l’italiano) vi erano inoltre francese e arabo; similmente in quella tedesca, e così via. Va detto che i figli delle aleksandrinke non frequentarono mai scuole slovene, perchè le scuole del Goriziano, frequentate eventualmente prima della loro partenza per l’Egitto, erano italiane. Ciononostante essi oggi comunica-no bene in sloveno, specie quelli che dall’Egitto sono tornati in Slovenia. Gli altri,

1 Intervista registrata come KOPRIVEC FL/05-08, Kustodiat za slovensko izseljenstvo SEM.

296

che vivono all’estero, dicono di saper parlare il dialetto sloveno del Litorale ma di non conoscere la lingua letteraria.

Al Cairo e ad Alessandria questi bambini trascorsero la propria infanzia, la giovinezza e parte dell’età adulta. Perciò dicono che «l’Egitto fu per loro la scuola elementare in tutti i sensi, il punto di partenza per la vita intera». Non vi acquisi-rono soltanto una cultura e un mestiere, molti conobbero anche il compagno per la vita e in Egitto si sposarono. Solo due informatori avevano rispettivamente 18 e 20 anni quando sono partirono, tutti gli altri erano molto più grandi e quando negli anni cinquanta lasciarono l’Egitto avevano dai 30 ai 40 anni, un’età cioè in cui ciascuno ha già formato la propria personalità e costruito una buona parte della propria esistenza.

Per i nostri informatori l’incontro con il partner è stato di vario tipo, e mogli e mariti erano anche di nazionalità molto diverse; del resto vivevano in una società multietnica e multiculturale comune nell’Egitto di quegli anni. La maggior parte degli informatori si è sposata tra la fine degli anni quaranta e l’inizio dei cinquan-ta, ad un’età media di vent’anni. Di solito hanno scelto un partner sloveno, ma ci sono esempi di partner italiani, inglesi e serbi. Così, al Cairo e ad Alessandria, i figli delle aleksandrinke dettero vita a molti matrimoni misti.

I figli delle aleksandrinke stabilitisi in Egitto verso la metà degli anni trenta, intorno agli anni cinquanta avevano già sistemato la propria posizione lavorati-va e familiare, e avevano già avuto bambini (nipoti quindi delle aleksandrinke) quando in Egitto cominciò ad avviarsi alla fine la società multiculturale iniziata con l’impresa di Suez e continuata dopo il taglio dell’istmo, e che era durata circa un secolo – dal 1860 al 1956. Pietre miliari di questo declino furono gli anni 1948, 1952, 1956 e 19582. Cominciò allora a scomparire il mondo che essi conoscevano, in Egitto non ci fu più posto per gli europei e per gli ebrei, e dovettero così partire anche gli sloveni, perchè per loro non c’era più lavoro. L’atmosfera generale nella società era diventata poco favorevole per tutti gli stranieri.

Gli sloveni si avviarono alle destinazioni più diverse. Alcuni partirono subito per l’Australia, per il Canada o il Brasile; altri tornarono a casa nel Goriziano e di questi alcuni vi si fermarono mentre altri poco dopo videro un’opportunità migliore in Canada e in Australia. Il legame con la terra natia però in un modo o in un altro rimase, anche se avevano trascorso soltanto sei o otto anni della propria vita nel villaggio in cui erano nati e tutto il resto dell’esistenza all’estero. E proprio le mostre organizzate a Prvačina negli anni 2006-2008 dal Circolo per il mantenimento dell’eredità culturale delle aleksandrinke sono state un’impor-tante occasione per gli emigrati di tornare ai propri luoghi natali, incontrarsi fra loro, risvegliare i ricordi dell’Egitto e incontrarsi con noi ricercatori che abbiamo

2 1948: la creazione dello Stato di Israele e l’immediato conflitto con l’Egitto ha notevolmente peggiorato in qusto paese la situazione delle famiglie ebree presso le quali erano impiegate an-che le aleksandrinke; 1952: rivoluzione sociale e nazionale in Egitto e ascesa di Nasser al potere; 1956: nazionalizzazione del Canale di Suez e di altri possedimenti di famiglie europee ed ebree in Egitto; 1958: istituzione della RAU – Repubblica Araba Unita (v. anche Koprivec 2008:183)

297la vita dei figli delle aleksandrinke in egitto

così potuto trascrivere le loro storie. Il loro porsi di fronte alla vita in Egitto si differenzia da caso a caso. Abbastanza ambigua la risposta di un informatore alla domanda se avesse mai pensato di tornare ad Alessandria, dove aveva trascorso l’infanzia e la giovinezza: «No, non ho niente da cercare, laggiù». Al contrario, il figlio di un’aleksandrinka, che nella città egiziana aveva vissuto 25 anni, aveva visitato nuovamente Alessandria dopo mezzo secolo, nel 2006, all’età di 84 anni; era andato a vedere tutti i luoghi importanti della sua vita – la scuola che aveva frequentato, la chiesa in cui si era sposato, la strada dove viveva e gli amici che erano rimasti là.

I figli delle aleksandrinke nati in Egitto

Questa generazione è nata al Cairo o ad Alessandria tra il 1940 e il 1948 ed è di circa vent’anni più giovane di quella trattata nel capitolo precedente. Il dato si spiega con motivazioni diverse. Nel 1940 la migrazione dal Goriziano in Egitto si era completamente interrotta a causa della guerra. Così anche i bambini non avevano più possibilità di ricongiungersi ai propri genitori; le ultime partenze si registrano fino al 1935 e riguardano bambini dai sei ai dieci anni di età, nati quindi tra il 1922 e il 1929.

Nella ricerca da me condotta, ho avuto modo di intervistare sette soggetti nati da famiglie di aleksandrinke in Egitto, altri adulti mi hanno poi riferito le storie di dieci parenti nati in Egitto, vissuti laggiù molti anni e oggi residenti in diverse parti del mondo. In questo articolo ho concentrato la mia attenzione solo sui sog-getti che ho intervistato personalmente o con i quali ho intrattenuto personali rapporti epistolari, i quali vivono nel Goriziano, in Italia, Svizzera e Australia. Gli altri si trovano anche in Brasile, Danimarca, Canada, Belgio ed Egitto.

Le aleksandrinke che negli anni quaranta iniziavano a costruirsi una propria famiglia dando alla luce i propri figli in Egitto erano arrivate in questo paese nei primi anni trenta, quando avevano circa vent’anni. Dopo circa dieci anni avevano risparmiato abbastanza da cercarsi un marito. Erano arivvate in Egitto sole, tro-vando impiego come bambinaie, cameriere, cuoche, sarte, oppure aggregandosi alle madri e alle zie giunte prima di loro alla fine degli anni venti. L’emigrazione dal Goriziano in Egitto era infatti una catena generazionale che è durata diver-si decenni. Le aleksandrinke in oggetto si trovarono un partner di origine non slovena in misura molto maggiore rispetto alle due generazioni precedenti. Si registra un numero più alto di matrimoni misti sebbene si mantengano anche matrimoni tra compaesani, sempre del Goriziano, che si erano incontrati in Egit-to; questi tuttavia sono in minoranza. Ho riscontrato anche interessanti esem-pi, come un figlio di un’aleksandrinka e di un italiano, sposatisi negli anni venti in Egitto, che venti anni più tardi sposa una ragazza giunta dal Goriziano come aleksandrinka. I matrimoni misti indicano padri italiani, svizzeri, maltesi, serbi,

298

libanesi, armeni, giudei, greci ed egiziani. Negli anni quaranta la società multi-culturale e multietnica egiziana era in piena espansione.

Le aleksandrinke che si sono sposate tra la fine degli anni trenta e gli anni qua-ranta hanno modificato il proprio stato sociale: dopo il matrimonio non avevano più la necessità di lavorare ed erano i mariti a farsi carico del mantenimento della famiglia (v. anche Koprivec 2008 : 171). Gli uomini svolgevano attività diverse; oltre che autisti e meccanici, alcuni – soprattutto gli italiani, gli ebrei e i libanesi - occupavano anche posizioni migliori. Erano impiegati di banca, proprietari di piccoli laboratori artigianali o di ditte di trasposrti, capicantiere e tecnici nelle industrie tessili e del cotone, e così via. I figli così non vivevano più nei collegi o dai parenti bensì in una vera famiglia, con la madre e con il padre.

Questa è stata l’ultima generazione slovena in Egitto, nata da genitori sloveni o, nella maggioranza dei casi, da un matrimonio misto. Una generazione che, in età diverse, ha lasciato l’Egitto insieme ai genitori. I primi partirono già nel 1946 e 1948, all’età di tre anni. Un secondo gruppo partì nel 1958, quando aveva circa dodici anni, e gli ultimi lasciarono il paese nel 1962, alcuni dei quali già ventidue-enni. I loro ricordi di Alessandria e del Cairo sono quindi diversi, perché legati alla durata del periodo in cui vi avevano vissuto e all’età in cui erano partiti. Solo una minima parte fece ritorno nel Goriziano, ad esempio a Prvačina, e solo nel caso in cui entrambi i genitori fossero sloveni originari del posto che tornavano quindi a casa dell’uno o dell’altro partner. Se avevano dove andare, se nella casa d’origine si trovava posto per loro. Ed era appunto più semplice se entrambi erano originari del Goriziano, perchè verso i partner di nazionalità diversa i parenti e i paesani erano pià scettici e diffidenti e non li accettavano in casa. Anche nel campo lavorativo, nella Jugoslavia del dopoguerra era praticamente impossibile intraprendere una nuova strada senza la conoscenza della lingua slovena.

La maggioranza dei bambini nati in Egitto partì perciò alla volta dell’Italia, e oggi essi vivono a Roma e a Torino, a Trieste e a Gorizia, a Milano e in altre città ancora. Alcune famiglie sono andate ancora più lontano – Melbourne, Sydney, Montreal, Calgary3. A Torino in quegli anni era in espansione l’industria auto-mobilistica; dopo la seconda guerra mondiale, per gli emigranti di giovane età, l’Australia e il Canada erano le mete principali, in quanto potevano offrire loro molte opportunità.

I figli delle aleksandrinke si sono quindi creati la propria famiglia al di fuori dell’Egitto, dove avevano frequentato soltanto la scuola elementare e media, nei paesi in cui si trasferirono poi con i genitori; i loro partner sono perciò di nazio-nalità diverse. Loro stessi, nati da matrimoni misti, come si è visto nei dati fin qui esposti, hanno generato bambini che ancor di più coltivano l’identità del paese in cui si sono trasferiti i genitori, considerandosi ormai già asutraliani, svizzeri, ita-liani, canadesi, e così via. Le aleksandrinke e i loro figli sono quindi stati coinvolti

3 Va nuovamente ricordato che si tratta delle famiglie di quei soggetti con i quali ho personal-mente parlato o dei quali ho raccolto testimonianza; di certo i discendenti delle aleksandrinke si trovano anche in molte altre parti nel mondo.

299la vita dei figli delle aleksandrinke in egitto

nei flussi della migrazione globale successivi alla Seconda guerra mondiale.E oggi? Qual è, oggi, il rapporto dell’ultima generazione di figli di aleksan-

drinke verso l’Egitto, loro paese natale, e verso Alessandria, loro città natale – come essi stessi la definiscono?

Nelle loro case, nel Goriziano, conservano interessanti documenti che testi-moniano le loro particolari – e per noi talvolta insolite – identità: certificati di battesimo scritti in arabo, manuali scolastici in arabo ma con figure di motivi europei e libri in francese o in tedesco ma con motivi arabi. Nelle scuole egiziane dovevano infatti imparare la lingua araba e conoscere tutte le culture presenti nel paese tra gli anni quaranta e cinquanta – inglese, francese, tedesca. Conservano anhe i diplomi delle elementari, fotografie che li ritraggono alle scuole di musica e di danza, dove sviluppavano il proprio talento in misura maggiore di quanto in quegli anni era possibile ai loro coetanei del Goriziano.

Il loro atteggiamento è leggermente nostalgico. I collegamenti telematici di oggi consentono loro nuovi contatti, così nel 1993 è nata l’organizzazione AAHA che mette in comunicazione tutti coloro i quali sono nati in Egitto e che hanno dovuto lasciarlo dopo il 1946, anche molti di quelli che oggi vivono nei più diver-si paesi del mondo4. Interessante anche Google Earth, che ha permesso a molti di trovare in internet la propria casa natale ad Alessandria o la strada in cui un tempo sono vissuti da bambini.

Oggi sono poco più che ricordi quelli che testimoniano della vita degli sloveni in Egitto. Oggi, se andiamo in Egitto, non possiamo più riconoscere i segni degli emigranti sloveni come è invece possibile fare in America, in Canada, in Austra-lia e in altri luoghi. In Egitto sono rimaste soltanto pochissime tracce. Perciò le testimonianze dei figli delle aleksandrinke vissuti laggiù sono fondamentali. Si tratta di persone di età compresa tra i 63 e gli 87 anni, che invitiamo a collabo-rare attivamente in quanto ultima generazione in grado di riferire, sulla base di esperienze personali, in merito ai legami tra lo spazio sloveno e l’Egitto nel corso dell’Ottocento e del Novecento, in merito alle cosiddette Rotte di Alexandria.

Bibliografia

Gender and migration in southern Europe: women on the move, cura di F. Anthias e G. Lazaridis, Oxford, New York, Berg, 2000 A. Barbič, I. Miklavčič-Brezigar, Občasne migracije podeželskih žena na Goriškem: gospodinjsko delo v tujini – nuja in priloznost nekoc in danes, in: “Glasnik” 39, n. 3–4, Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 1999, pp. 39–48.M. G. Sheba, When women come first: gender and class in transnational migration, Ber-keley, Los Angeles, London, University of California Press, 2005

4 Sito internet <www.aaha.ch.> A Roma si trova uno dei centri principali e piu attivi, diretto da Amalia Romanelli, la cui madre e la cui nonna erano aleksandrinke provenienti da Prvačina.

300

Gender, migration and domestic service, a cura di M. Henshall e A. Janet,London, New York, Routledge, 1999A. Kalc, Poti in usode : selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002 D. Koprivec, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma, in: “Etnolog” n. 16, Ljublja-na, Slovenski etnografski muzej, 2006, pp. 97–115.D. Koprivec, Egiptovski otroci in njihove varuške aleksandrinke, in: “Etnolog” n. 18, Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, 2008, pp. 167–186. D. Makuc, Aleksandrinke, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993K. Škrlj, “Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka: demitizacija aleksandrink”, in: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb. Ljubljana, Inštitut za slovensko izseljenstvo, Založba ZRC, 2009, pp. 143–189.Z. ŽIGON, Izzivi drugačnosti: Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku, Ljublja-na, Založba ZRC SAZU, 2003

Fonti

D. Koprivec, Pogovori z informatorji na terenu Aleksandrinke in njihovi potomci, Transkribcije terenskih avdio zapisov 2005–2008, Kustodiat za slovenske izse-ljence SEM.D. Koprivec, Terenski zvezki Aleksandrinke in njihovi potomci I–XI, 2005–2008, Ku-stodiat za slovenske izseljence SEM.

301the lives of alexandrinke’s children in egypt

The lives of Alexandrinke’s children in Egypt and their memories of AlexandriaDaša Koprivec - Slovenian Ethnographic Museum and University of Ljubljana

Abstract

This paper illustrates some aspects of the lives of Slovenian parents’ children in Egypt from the early 1930’s to the end of the 1950’s.

Until recent years the interest of Slovenian researchers for the Slovenes living in Egypt has concentrated especially on its female component. Female Slovenes lived mainly in Cairo and Alexandria and were employed as domestic assistants, nannies, cooks, maids, governesses and some as wet nurses. According to existing data, women constituted the large majority of Slovenian immigrants in Egypt. In Slovenia they are known as aleksandrinke and in recent years they have attracted the attention of numerous researchers, especially historians, ethnologists and sociologists. We can affirm that this increased attention has considerably integrated the notions about them and made them better known not only within professional circles, but in the eyes of the general public too.

In the background remain the issues about the lives of their husbands, who were few, and of their children.

An empirical ethnographic study entitled Aleksandrinke in njihovi potomci (Aleksandrinke and their descendants), that the author of this paper conducted in the Gorizia region, has revealed that aleksandrinke’s children lived in Egypt to a much greater extent than is generally known. Therefore, the present contribution reveals little-known information about male and female Slovenes living in Egypt, namely their family life and the lives of their children.

Aleksandrinke’s children lived in Egypt in different contexts. Some were born in Egypt, others have migrated when they joined their mother or parents. An interesting and important aspect revealed by the above mentioned research is that during our conversations with the inhabitants of the Gorizia region we met various elderly persons, who spent part of their childhood or youth in Egypt, some even twenty or thirty years of their lives! Nowadays there are some elderly ladies, who can still communicate in Arabic and still possess their Arab schoolbooks and birth certificates in Arabic. Aleksandrinke’s children are the proof of the past multicultural and multiethnic life in Egypt in the first half of the 20th century.

Many children in Cairo and Alexandria were born in nationally mixed marriages (Slovenian mothers and fathers of different nationalities such as Greeks, Swiss, Maltese, Italians, Lebanese, Jews and Egyptians). In the 1950’s, the majority of Slovenian families emigrated from Egypt and today their children live in Slovenia, as well as in Italy, Denmark, Switzerland, Belgium, Australia, Canada, Brazil and in other countries. An increased interest for the life of aleksandrinke stimulated a greater attention towards the lives of their children, who are now over 60 years old. Their testimonies about life in Egypt are extremely interesting, especially of those who spent ten or more years in the country. In

302

Egypt they acquired their education and profession, learned various languages such as French, English, Arabic, German, and many still point out that for them Egypt represented the fundamental starting point of their lives. Many are still sentimentally attached to their native country and have visited Alexandria after several decades of absence. Although in Egypt there are practically no signs of the past Slovenian presence, or, as one of aleksandrinke’s sons said, there are only our tombs, Slovenia and Egypt are still strongly connected in the memories of aleksandrinke’s children about their native country and town of Alexandria.