Gradišča v zahodni in osrednji SlovenijiIzdal in založil: Zavod Krasen Kras, zanj Goran ŽIVEC, direktorUredil: Dejan VONČINAAvtorji besedil: Patricija BRATINA, Matija ČREŠNAR, Teja GERBEC, Boštjan LAHARNAR, Tim MAVRIČ, Dimitrij MLEKUŽ, Miha MLINAR, Branko MUŠIČ, Verena PERKO, Maša SAKARA SUČEVIĆ, Peter TURK, Manca VINAZZA, Goran ŽIVECFotografije: Valentin BENEDIK, Boris BLAŽKO, Katarina BREŠAN, Teja GERBEC, Jože HANC, Boštjan KURENT, Tomaž LAUKO, Miha MLINAR, Aleš OGORELEC, Matjaž PREŠEREN, Ervin SKALAMERA, Maša SAKARA SUČEVIĆ, Đorđe TODOROVIĆ, Peter TURK, Roberto VALENTI, Manca VINAZZA, Dejan VONČINA, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija RS za okoljeRisbe: Teja GERBEC, Ana HAWLINA, Tamara KOROŠEC, Tadeja KUMAR, Milan MEDEN, Ida MURGELJ, Igor REHAR, Romana VIDMAROblikovanje in prelom: Ana HAWLINAJezikovni pregled: Špela MRAKPrevod: Žandi DEŽMAN, Peter TURKTisk: Omahen, KranjNaklada: 500 izvodov

© Zavod Krasen Kras, Gorjansko 32, 6223 Komen, 2017

Vse pravice pridržane. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela v kakršnem koli obsegu in na kakršen koli način.

Gradišča v zahodni in osrednji Sloveniji

Z B O R N I K S P O S V E TO V A N J A O G R A D I Š Č I HP i v ka , 2 4 . m a j a 2 0 1 7

Go r j a n s k o 2 0 1 8

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

903.4(497.4)(082)

GRADIŠČA v zahodni in osrednji Sloveniji / [avtorji besedil Patricija Bratina ... [et al.] ; uredil Dejan Vončina ; fotografije Valentin Benedik ... [et al.] ; risbe Teja Gerbec ... [et al.] ; prevod Žandi Dežman, Peter Turk]. - Gorjansko : Zavod Krasen Kras, 2018

ISBN 978-961-288-305-8 1. Bratina, Patricija, 1967- 2. Vončina, Dejan 293974272

6 Verena PerkoO dediščini gradišč in ljudeh, ki brez korenin ne morejo vzdržati na kraški burji

10 Dejan VončinaZborniku na pot

12 Peter TurkNeolitska gradišča v osrednji Sloveniji

26 Boštjan LaharnarGradišča med Nanosom in Snežnikom

48 Miha MlinarStarejšeželeznodobna naselja v Posočju in njihovi obrambni sistemi

62 Teja GerbecBanjška planota in Kanalski Kolovrat v bronasti in železni dobi

76 Maša Sakara Sučević, Tim mavričPrazgodovinske naselbine na širšem koprskem območju

90 Patricija BratinaGradišča Krasa

102 Manca Vinazza, Matija Črešnar, Dimitrij Mlekuž, Branko Mušič Gradišče Debela griža in možnosti neinvazivnih integriranih arheoloških raziskav

124 Goran ŽivecInteresi zasebnega kapitala pri zaščiti in ohranjanju kulturne dediščine

Kazalo

Kras je edinstvena pokrajina, stisnjena med Tržaškim zalivom, Sočo, Vipavsko dolino in Brkini. Na sorazmerno majhnem, kamnitem, suhem in vetrovnem prostoru so skozi tisočletja zrastle številne gručaste vasi ob zaplatah plodne

rdeče zemlje. Hiše z ganki in spahnjencami, borjači z visokim obzidjem in njive ter pašniki za brezštevilnimi suhozidi, ki kačasto prepredajo Kras. Od nekdaj je bil Kras prostor prehodov. Od Vzhoda na Zahod, od Jadrana v Posočje in alpski svet, čez Razdrto v Ljubljansko kotlino, po vodah Save in Donave do Črnega morja. Prehodnost prostora je izpričana v starodavnih mitih, ki opisujejo povezave med severnimi deželami, Vzhodom in Sredozemljem.

V mitu o Hiperborejcih je moč zaslutiti živahno trgovino po jantarni poti, ki od severa vodi čez Kras na Jadran. Mit pripoveduje o srečnem severnem ljudstvu, pri katerem je božanski Apolon preživel del svoje mladosti in ga je obiskoval vsako devetnajsto leto med spomladanskim enakonočjem in vzidom Plejad. Ljudje so se ga vsako leto spo-minjali z darovi, ki so mu jih pošiljali iz daljnega severa do Zgornjega Jadrana, od tam prek Dodone v njegovo svetišče v Delfih. Mit o Argonavtih razkriva žive stike med Jadranom, Bližnjim Vzhodom in Črnim morjem. Preko Donave in Save in Razdrtega, antične Okre, so vodile poti čez Kras v Tržaški in Koprski zaliv. Kaj so tovorili pred tre-mi tisočletji iz Severa in Vzhoda? Dragoceni jantar smo že omenili, puhasta krzna,

Verena Perko

O dediščini gradišč in ljudeh, ki brez korenin ne morejo vzdržati na kraški burji

Ddr. Verena PerkoUniv. dipl. arheologinja, doktorica arheoloških in muzeoloških znanosti, muzejska svetnica in strokovnjakinja za kulturno dediščino.verena.perko@siol.net

Zgodovinsko in duhovno podnebje, ki se od davnine boči nad Krasom, je vtisnilo svoj pečat tudi v dušo in naravo kraškega človeka; zdi se mi trd, odločen, vztrajen, kljubovalen, hkrati pa tudi mediteransko mehak, zgovoren, pogosto nezastrto čustven, nedostopen in prilagodljiv, drugače bi na tej mejaški preskušnji ne vzdržal. (Ciril Zlobec)

Prikazan tloris gradišča posnet po žigu Društva Debela griža na monolitu pri vhodu v Volčji Grad. Izklesal: Damjan Švara.

Foto: Valentin Benedik, 2015.

poldrago in drago kamenje, zlato in srebro, pa tudi kadila in ljudi. Podobno kot tod še tudi danes potekata živahen promet in trgo-vina ter navkljub vsej kontroli tudi prepove-dana trgovina z belim prahom in – žal, tudi z ljudmi. Prehodnost kraškega prostora se odraža tudi skozi arheološke najdbe, pri ka-terih je moč prepoznati številne neposredne povezave in vplive sosednjih in tudi bolj od-daljenih kultur.

Nenehno se nam postavlja dvoje vprašanj: kdo so bili tedanji prebivalci Krasa in kje so živeli? Na slednje

vprašanje je sorazmerno lažje odgovoriti kot na prvo. Intenzivno ukvarjanje z arheološkimi ostankih železnodobnih gradišč, torej vasi in naselij, ki so ležale v zavetju obsežnih obzidij na vrhu vzpetin, poteka že stoletje. Posebej zaslužen je Carlo Marchesetti. Njegovo obsežno delo prinaša tudi natančen opis in izris gradišča Debela griža pri Volčjem gradu. Velik premik na področju terenskih raziskav pomenijo arheološka izkopavanja, vendar teh je bilo v sklopu prazgodovinskih gradišč na Krasu zelo malo. Toliko bolj dragocene pa so zato raziskave, ki jih je arheologiji omogočil razvoj sodobne tehnologije, npr. lidarski posnetki, ki omogočajo prepoznati strukture na širokem, včasih celo neprehodnem ali težko dostopnem področju in ki jih ni moč opazovati z golim očesom. Prav te raziskave so omogočile ne le širši vpogled v strukture, temveč tudi na medsebojne povezave in rabo prostora skozi čas. Omogočile so drugačno, bolj celostno videnje preteklih kultur in kompleksnejše razumevanje preteklega časa v prostoru. Prispevki, ki jih doprinaša pričujoči zbornik, so odličen odraz novega razumevanja in spoznanj.

Vprašanje okoli imena ljudstev je, navkljub izredno hitremu razvoju znanosti, mno-go bolj zapleteno. Antični pisci in starejši raziskovalci, zgodovinarji, arheologi in dru-gi na tem prostoru omenjajo Ilire, Venete, Kelte, Karne, Japode in vsaj delno tudi Histre. Študije, ki se nanašajo na interpretacijo dediščine, tako imenovane heritolo-ške študije, zelo jasno kažejo, da so vsi poskusi identificiranja in s tem poimenovanja starih prebivalcev, odraz stanja raziskav temeljnih znanosti, kot so arheologija, zgo-dovina, jezikoslovje itd. Hkrati pa so neizbežno tudi pod vplivom širšega trenutnega družbeno političnega diskurza.

6 7

Peter Turk, Narodni muzej Slovenije

Neolitska gradišča v osrednji Sloveniji

Z zbirnim izrazom neolitizacija označujemo tiste procese, ki so vodili iz nomadskih, lovskih in nabiralnih družb starejše in srednje kamene dobe v človekovo stalno naselitev, v poljedelstvo, živinorejo, lončarstvo in izdelavo

glajenega kamnitega orodja. Procesi neolitizacije so v različnih delih Evrope nastopali v različnih obdobjih, v splošnem pa velja, da so se z Bližnjega vzhoda preko Male Azije širili najprej na severno obrobje Sredozemlja in na Balkan (v poznem 7. in zgodnjem 6. tisočletju pr. n. št.) ter v srednjo Evropo (sredi 6. tisočletja pr. n. št.). Šele tekom 5. tisočletja pr. n. št. so dosegli preostale dele Evrope.1 V tem okviru izkazuje ozemlje današnje Slovenije značilno dvojnost: severna Istra in bližnji Kras sta bila deležna številnih elementov zgodnje neolitizacije že od sredine 6. tisočletja pr. n. št. Ti so se k nam širili vzdolž vzhodne Jadranske obale. Nasprotno ugotavljamo prve neolitske pojave v osrednji in severovzhodni Sloveniji šele v začetku in morda celo šele v drugi četrtini 5. tisočletja pr. n. št.2

Za kulturno opredelitev najstarejše neolitske poselitve osrednje Slovenije se je v minulem desetletju ustalil izraz savska skupina lengyelske kulture.3 To poimenovanje povzema vzhodni, panonski izvor tukajšnjega najstarejšega neolitika, močno povezanega z lengyelsko kulturo prve polovice 5. tisočletja pr. n. št. Po drugi strani odraža osrednje mesto reke Save kot vodne poti in prometnice. Vzdolž Save in njenih pritokov oz. v njihovi bližini so namreč razmeščena najpomembnejša naselja tega časa. Ob tem velja izpostaviti, da so bila v prazgodovini in nasploh v preteklosti ob odsotnosti ali slabo razvitih kopnih poteh osnovna komunikacijska sredstva prav vodne poti.Zgodovina raziskav naselij savske skupine lengyelske kulture in nekoliko mlajših naselij lasinjske kulture ima v Sloveniji dolgo tradicijo.4 Prva datiramo v sredino 5. tisočletja (pribl. 4800–4300 pr. n. št.), druga pa v drugo polovico 5. tisočletja (pribl. 4400–4000 pr. n. št.).5 Zaradi zgodovinske vpetosti raziskav neolitika in

< slika 1Izbrane keramične posode, zajemalke ter kamnite sekire in jagode iz naselij (Dragomelj, Gradec pri Mirni) in grobišča (Ajdovska jama pri Nemški vasi) iz 5. tisočletja pr. n. št.

Foto: Tomaž Lauko. © Narodni muzej Slovenije.

#Mlajša kamena doba, Slovenija, nižinska naselja, naselja na rečnih terasah, višinska naselja, gradišča / Neolithic, Slovenia, lowland settlements, river terrace settlements, hill-top settlements, hill-forts

1 Gronenborn 2003.

2 Velušček 2011a, 225–229.

3 Guštin 2005; Velušček 2011a.

4 Prim. Budja 1983.

5 Guštin 2005; Velušček 2011a; Kramberger 2014; Velušček 2017, 50–54, sl. 39.

13

slika 1Topografska predstavitev gradišč na Pivšem in v okolici Ilirske Bistrice po Alfonsu Müllnerju (1880).

Boštjan Laharnar, Narodni muzej Slovenije

Gradišča med Nanosom in Snežnikom

Geografski oris in kratka zgodovina raziskovanja gradišč

Svet med Nanosom in Snežnikom razmejuje v SZ-JV dinarski smeri gozdnat ma-siv Javornikov, ki predstavljajo ne le geografsko in klimatološko mejo, ampak tudi tisočletja staro razmejitev med submediteranskim in celinskim prebival-

stvom. Vzhodno od njih se zvrstijo od Logaškega in Planinskega polja mimo Rake-ka, Cerkniškega polja, Loške doline ter Babnega polja notranjska podolja, zahodno pa ležijo, med Nanosom in Postojnskimi vrati, Spodnja, med Prestrankom in Šem-bijami pa Zgornja Pivka, dalje Košanska dolina in ilirskobistriško območje. Nanos in Snežnik predstavljata v teh krajih močan topografski orientir in izrazito pokrajinsko dominanto. Uvrščata se med tiste geografske fenomene, o katerih so se ohranili naj-zgodnejši zapisi z našega prostora. Tako se pri grških in rimskih piscih na stičišču med Julijskimi Alpami in Dinarskim gorstvom pojavlja ime Okra, ki je hkrati označevalo prelaz (območje današnjega Razdrtega), goro (Nanos) in naselbino (najverjetneje gradišče na Gradu pri Šmihelu pod Nanosom).1 Strabon, grški zgodovinar in geograf (rojen leta 64 ali 63 pr. n. št., umrl leta 24 n. št.), v zvezi z Okro omenja tudi goro Al-bio oziroma gorovje Albia, ki najverjetneje predstavlja goro Snežnik.2 Najzgodnejša človekova prisotnost v teh krajih sega v starejšo kameno dobo, kot to dokazujejo šte-vilna pomembna arheološka najdišča iz tega obdobja, izrazito zgoščena zlasti na Pi-vškem.3 Še značilnejši pečat dediščini najstarejših obdobij pa tukajšnji pokrajini da-jejo utrjene naselbine na vzpetinah, katerih ruševine so se ohranile do današnjih dni in so prišle v ljudsko poimenovanje in ledinsko toponomastiko kot gradišča.4 Gradišč-ne ruševine kamnitih obzidji, sledovi nasipov, okopov, monumentalnih vhodov, tera-sasto preoblikovana notranjost ter posamezna odkritja nenavadnih lončenih črepinj in čudnih kovinskih predmetov so vsakokratne poznejše prebivalce teh krajev privla-čile in vznemirjale, a si jih niso znali pojasniti. O gradiščih so skovali legende in pripo-

1 Šašel 1974, 9–17; Šašel 1977 (= Opera 1992, 630–633); Horvat, Bavdek 2009, 19–22; Guštin, Gaspari 2005, 353–360.

2 Šašel Kos 2005, 424–425.

3 V knjigi Arheološka najdišča Slovenije (ANSl) iz leta 1975 je obravnavano območje zajeto v 5. oziroma Postojnsko topografsko regijo, znotraj katere je razdelanih 14 topografskih enot (glej ANSl, str. 148–161).

4 Za pregled arheološkim najdišč na Pivškem in ob zgornjem toku Reke glej Horvat 2005.

#Notranjska, Postojnska topografska regija, arheologija, gradišča, bronasta doba, železna doba, rimska doba / Notranjska, topographic region Postojna, archeology, hillforts, Bronze Age, Iron Age, Roman Age

27

Miha Mlinar, Tolminski muzej

Starejšeželeznodobna naselja v Posočju in njihovi obrambni sistemi

Uvod

Naselja posoške starejšeželeznodobne svetolucijske skupine (9./8.–4. stol. pr. n. št.) so ležala največkrat ob glavnih rekah oziroma na prostorih s širokim pregledom po dolinah ali na stičiščih dolin. Ta naselja so bila največkrat dodatno varovana z

obzidji, ki so danes ohranjeni kot nasipi, ki pa niso tako izraziti kot pri kraških, notranjskih in istrskih gradiščih – kaštelirjih ali gradiščih iz osrednje Slovenije (prim. Guštin 1978, sl. 5). Največkrat je bil pri posoških gradiščih branjen oz. utrjen le pristopni del v naselbino (prim. Gabrovec 1987, 135; Svoljšak 2005). V razvitem obdobju skupine, verjetno v 6. stol. pr. n. št., so postale zaradi dodatnih potreb po železu in drugih surovinah intenzivneje po-seljene tudi nekatere planote, npr. Šentviška planota (prim. Laharnar, Mlinar 2013), višji predeli dolin, npr. Čadrg nad dolino Tolminke (Mlinar, Turk 2016), Bovška (Svoljšak 2002; Klavora 2003; Mlinar 2009/2010), gornji del Baške grape (Svoljšak 2006) in Bohinjski kot (Gabrovec 1974). Verjetno so bila tedaj naseljena, morda s posoške strani, tudi območja Godoviča (Bratina 1994; 1997), gornji del Selške doline (Bogataj et al. 2016) in zgornja Po-ljanska dolina.1 Starejšeželeznodobna naselja v Posočju lahko razdelimo na dva osnovna tipa. Prvega predstavlja glavnina naselbin, ki so bile dodatno utrjene na pristopnejših ali položnejših predelih, sicer pa je njihovo obrambo zagotavljala že sama lega, navadno ob strmih, pre-padnih brežinah ali rečnih kanjonih. Ta tip je bil enostavno poimenovan kot posoški tip gradišč (Svoljšak 1986). Drugega predstavljajo naselbine na odprtem, varovane zgolj s pre-mišljeno umestitvijo v naravni prostor, kot je to naselbina na Mostu na Soči na kanjonskem sotočju Idrijce in Soče (prim. Svoljšak 2001; 2005b).

#Posočje, starejša železna doba, prazgodovina, gradišča, svetolucijska kultura, obrambni sistemi / Posočje, Early Iron Age, prehistory, hillforts, Sv. Lucija Culture, defensive systems

< slika 1Gradič nad Kobaridom

Foto: Miha Mlinar.

1 Neobjavljene posamezne najdbe z najdišča Žirk nad Žirmi.

48 49

Uvod

Banjška planota je razgiban, pretežno kraški svet med Čepovanskim dolom in dolina-ma Soče in Idrijce. Dviga se od zahoda proti vzhodu, nadmorska višina je približno med 600 in 1000 m. Na planoti večinoma ni tekočih voda, temveč več kalov, izjema

so deli, kjer so tla iz fliša. Vzhodni, bolj flišnat del, ima tudi več za kmetijstvo ugodne zem-lje, prejme več sončnega obsevanja in ima manj časa snežno odejo. Morfologija in razpore-ditev naselij je prilagojena reliefu, planoto danes poseljujejo različno velika naselja, pred-vsem pa zaselki in posamezne kmetije.1 Z imenom Kanalski Kolovrat imenujemo hribovje z vrhovi višine približno med 650 in 900 m n. m. med dolinama Soče in Idrije, ki sega od Kolovrata do Brd.2 Gre za razgiban hrbet s stranskimi slemeni, strmimi pobočji ter globokimi soteskami. Porasel je z listnatimi oz. mešanimi gozdovi, v preteklosti je bilo več senožeti, na prisojnih legah so njive in sadov-njaki. Največji naselji sta Lig in Kambreško, veliko je zaselkov in posameznih kmetij, pros-tor pa je demografsko ogrožen. Pred dobrimi 40-imi leti je Franc Truhlar, sodelavec na IzA ZRC SAZU, v Arheološkem vest-niku izdal prispevek Banjška planota – arheološka terra incognita in s tem nakazal stanje ar-

Teja Gerbec, Goriški muzej

Banjška planota in Kanalski Kolovrat v bronasti in železni dobislika poselitve, stanje raziskav in arheološki potencial

#Arheologija, poselitev, stanje raziskav, Banjška planota, Kanalski Kolovrat, bronasta doba, železna doba / Archeology, settlement, research status, Banjška Planota Plateau, Kanalski Kolovrat, Bronze Age, Iron Age

< slika 1Del depoja bronastih predmetov s Kanalskega Vrha, ledine Zakalin.

Foto: Tomaž Lauko. Fototeka Goriškega muzeja.

1 Prim. Perkon 2014.

2 Ime Kanalski Kolovrat, ki se pojavlja predvsem na kartah idr. virih od druge polovice 20. stoletja dalje (prim. Atlas Slovenije 1986; www.geopedija.si; Enciklopedija Slovenije 1990, 391), med domačini ni bilo v rabi.

62 63

Maša Sakara Sučević, Tim Mavrič, Pokrajinski muzej Koper

Prazgodovinske naselbine na širšem koprskem območju

Samoumevno je, da zaznavamo vsakdanje okolje v luči vremenskih sprememb, zlasti v obdobjih različnih letnih časov. Sama konfiguracija okolice pa naj bi ostala nespre-menjena. Vsakršno spremembo v tej smeri, bodisi da gre za poplave ali pa izgradnjo

nebotičnika, zaznamo kot ostro zarezo v našo bit. Gre za povsem naravno reakcijo človeka, ki je (na srečo) še vedno povezan z naravo in vsaj malo odvisen od nje, si je pa naravo dokaj zgodaj pričel podrejati. Prve naselbine, ki so zagotovo drastično posegle v konfiguracijo z griči razgibane Istre, so višinske utrjene naselbine, imenovane kaštelirji – castellieri. Trenu-tno umeščamo nastanek tega tipa naselbine v zgodnjo bronasto dobo (okoli 2000 pred na-šim štetjem),1 seveda pa smo z izkopavanji na kaštelirjih pridobili številne bogate arheo-loške artefakte tudi iz zgodnejših obdobij, kot sta neolitik in bakrena doba. Poleg višinskih utrjenih naselbin v Istri poznamo tudi nižinske, po vsej verjetnosti neutrjene naselbine ter neutrjene naselbine na pobočjih hribov. Kakor delimo naselbine glede na obliko, tako jih lahko razvrstimo tudi glede na čas nastanka in dolgotrajnost oz. kratkotrajnost.

Oris zgodovine raziskovanj2

Prve omembe arheoloških spomenikov na območju Koprskega pa tudi širše se nanaša-jo prvenstveno na rimskodobne spomenike in sodijo v čas humanizma (Cunja, 1992).3 Pietro Coppo je bil prvi, ki je v prvi polovici 16. stoletja Istro opisal tako, kot jo je sam

videl. V svoji knjigi »Del sito de l'Istria« je med drugim na podlagi Plinija in Strabona loci-ral mesto Aegido ob vznožju Sermina pri izlivu Rižane. Ustavil se je tudi na Kaštelirju nad

#Prazgodovina, naselbine, Koprsko, utrjene višinske naselbine, kaštelirji, topografija, neolitik, bakrena doba, bronasta doba, železna doba / Ancient history, settlements, Koper area, fortified high-lying settlements, kaštelirs, topography, neolithic, Bronze Age, Copper Age, Iron Age

1 Najnovejša in trenutno najobsežnejša študija na to temo je Monkodonja, Istraživanje protourbanog naselja brončanog doba Istre, ki so jo po dolgoletnih raziskavah kaštelirja Monkodonja objavili leta 2015 znani raziskovalci istrske prazgodovine prof. dr. Berhard Hänsel, dr. Kristina Mihovilić in akad. prof. dr. Biba Teržan (Hänsel, Mihovilić, Teržan, 2015).

2 Podrobno zgodovino arheoloških raziskav podaja Radovan Cunja leta 1992. Na tem mestu smo se osredotočili na tiste raziskovalce, ki so raziskovali prazgodovinska najdišča.

3 Podrobneje o zgodovini raziskav v Istri glej še Mihovilić, 2000, 1-5; Buršić-Matijašić, 2007, 69-88.

< slika 1Kaštelir nad Kortami

Foto: Aleš Ogorelec, 2008.

76 77

Kras1

Kras, obsežna apneniška planota v jugozahodnem delu Slovenije, označuje skraj-ni severozahodni del dinarskega krasa. Dobro se loči od sosedstva, saj se strmo dviguje nad sosednje, pretežno flišne pokrajine, le na jugovzhodu je prehod

prek suhih dolin v sosednje, prav tako kraške pokrajine postopnejši. Onstran držav-ne meje se nadaljuje na italijansko stran, kjer se s strmo kraško stopnjo proti jugu spusti do morja in proti zahodu v Furlansko nižino. Prehodnost med sredozemskimi in celinskimi vplivi se kaže v veliki prevetrenosti, v zimskem času je tu pogosto burja. Preko Krasa potekajo tri višja slemena med katerimi je najvišje in najdaljše sleme na severnem robu planote, ki se proti severu strmo spusti do gričevja iz eocenskega fliša na južnem obrobju Vipavske doline. Skoraj po sredini pokrajine se v podolžni, dinar-ski smeri od Divače, mimo Križa, Tomaja, Dutovelj in Brestovice do Doberdobskega jezera vleče pomemben tektonski prelom in ob njem podolje, vzporedno z njim, le bolj severno pa poteka še prelom, ob katerem je svojo dolino izoblikovala reka Raša. Na Krasu skoraj ni površinskih voda. Predvsem na pobočjih iz manj čistega apnenca pa so ponekod grape, po katerih ob večjem deževju teče hudourniška voda. V poseb-nih okoliščinah se je obdržala na površju Raša. Njena podolžna dolina poteka po tek-tonski prelomnici tik ob flišnem površju. Ker je izvirov na Krasu malo je vodna oskrba temeljila na zbiranju padavinske vode. Ohranjene so številne lokve, kjer so se z vodo oskrbovali ljudje, in kali, kjer so napajali živino. Kraško površje omogoča njive večino-ma le na dnu vrtač, po raznovrstnih kraških kotanjah, po suhih dolinah in zakraselih uravnavah. Izjema so območja, kjer je bilo kraške rdeče prsti (jerine) več t.j. okoli-ca Dutovelj, Tomaja, Komna. Za živinorejo so na Krasu možnosti še manj ugodne od poljedelstva. Razmere so ugodnejše za rejo drobnice. Kras ima pomembno prehod-no prometno vlogo, saj je pokrajina v neposrednem zaledju Tržaškega zaliva in vsa pota iz notranjosti do pristanišč so vodila čez Kras.

Patricija Bratina, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica

Gradišča Krasa

#Gradišča, kaštelirska kultura, Kras, monumentalna obzidja, utrjena prazgodovinska naselja / Hillforts, hillfort culture, Karst, monumental walls, fortified prehistoric settlements

< slika 1Pogled iz sv. Ambroža pri Temnici proti Nanosu, v ospredju severni Kraški rob, zadaj gričevnate Vrhe.

Foto: Matjaž Prešeren, 2014.

1 Geografski opis povzet po Perko, Orožen Adamič 1999, 234-245.

90 91

Uvod

Plemič Filip Kobencelj je leta 1606 Kras, natančneje Štanjel, opisal kot pust, divji in kamnit svet, brez vsakega naravnega elementa razen razdivjane burje, kjer ni sežnja zemlje ne v dolžino ne v širino, kamor položiti plug za peščico žita … (Panjek 2002, 68).

Kamen, kamnite gradnje in burja so tudi kasneje navduševali številne raziskovalce, li-terate in druge, ki jim je bila blizu kraška pokrajina. Danes je na primer slika povsem drugačna, saj je Kras »zelen«. Zaraščanje kraške pokrajine je cikličen pojav, ki se je v preteklosti večkrat obrnil, a trend zadnjih stoletij kaže1, da se bo pokrajina v manj kot stoletju domala popolnoma zarasla (Ivajnšič, Kaligarič 2012). S pokrajino pa se zaraš-čajo tudi njene prepoznavne krajinske značilnosti, med katerimi so najmogočnejša prazgodovinska gradišča, kot je Debela griža pri Volčjem Gradu.

Manca Vinazza, Matija Črešnar, Dimitrij Mlekuž, Branko Mušič Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Gradišče Debela griža in možnosti neinvazivnih integriranih arheoloških raziskav

#Debela griža, Kras, gradišča, prazgodovina, neinvazivne integrirane arheološke raziskave / Debela griža, Karst, hillforts, prehistory, non-invasive integrated archaeological research

1 V času od 1763/1787 do 2012 so se travniške površine skrčile z 82 % na 20 %, medtem ko so se gozdne povečale s 17 % na 73 % (Ivajnšič, Kaligarič 2012).

< slika 1Posnetek zračnega laserskega skeniranja.

Izvedba: Dimitrij Mlekuž.

102 103

Edinstvena prodajna ponudba

Edinstvena prodajna ponudba (unique selling proposition, USP) je trženjski koncept, ki je nastal v prvi polovici 20. stoletja kot orodje za razlago uspešnosti trženjskih kampanj. Osnovna ideja koncepta je povzeta v misli prof. Levitta iz Harvard Business

School,1 da je »Diferenciacija eden od najpomembnejših strateških in taktičnih aktivnosti, s katerimi se morajo podjetja nenehno ukvarjati!«.Ko analiziramo kulturno dediščino, kaj kmalu pridemo do spoznanja, da ne le, da USP pri dediščini ni le vedno prisotna, ampak še več! Enkratnost dediščine je trajna, vsaj iz vidi-ka vzpostavljenega sistema varovanja, kar dejansko pomeni, da tveganja za izgubo tržne prednosti zaradi delovanja konkurence praktično ni. To postavlja vsak dediščinski ekosi-stem (skupek izvorne krajine in njene nepremične in premične dediščine) v neke vrste mo-nopolni položaj pri izkoriščanju svoje edinstvene prodajne ponudbe.Iz poslovnega vidika se torej o kulturni dediščini in njenem potencialu, da postane eden od motorjev gospodarskega razvoja v Sloveniji, postavi vrsta vprašanj:• Ali je ravno odsotnost konkurence, v primerjavi z drugimi dejavnostmi, ki morajo

na trgu svojo edinstveno prodajno ponudbo nenehno zasledovati in nadgrajeva-ti, razlog za tako počasno dinamiko na področju kulturne dediščine v Sloveniji?

• Ali morda zavedanje o njeni (domnevni) trajnosti povzroča, da se veliko dedišči-ne nahaja ali neodkrite, predvsem pa neraziskane in nepredstavljene?

• Ali ima trenutno vzpostavljeni sistem varovanja kulturne dediščine morda po-manjkljivosti, ki zavirajo bolj dinamičen razvoj? Ali vzpostavljeni sistem morda dediščino celo ogroža?

#Kulturna dediščina, zaščita in upravljanje, zasebno vlaganje, trženje, bronasto železnodobno gradišče Debela griža / Cultural heritage, protection and mana-gement, private investment, marketing, Bronze-Iron Age Hillfort Debela Griža

Goran Živec, Zavod Krasen Kras

Interesi zasebnega kapitala pri zaščiti in ohranjanju kulturne dediščine

< slika 1Pogled na očiščen del znotraj gradišča Debela griža.

Foto: Ervin Skalamera, 2017.

1 Levitt, Theodore (1986). The marketing imagination (New, expanded ed.). New York: Free Press. ISBN 0029191807.

124 125

Izid zbornika Gradišča v zahodni in osrednji Sloveniji je podprlo:

Podjetje Vahta d.o.o.,Projektiranje, izgradnja in upravljanje odprtih širokopasovnih omrežij

Vahta d.o o., Gorjansko 32, 6223 Komengoran@vahta.eu