UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE … · govora in diskurza (1977–2013), vključno z orisom širšega zgodovinskega konteksta – tj. ... televizijska jezikovna

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

RAZVOJ SLOVENSKEGA TELEVIZIJSKEGA JEZIKA OD

OSEMDESETIH LET DO DANES V LUČI DIAHRONE

PRIMERJAVE VZORČNIH DNEVNOINFORMATIVNIH ODDAJ

LUCIA GAJA SCUTERI

Koper, 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

RAZVOJ SLOVENSKEGA TELEVIZIJSKEGA JEZIKA OD OSEMDESETIH LET DO DANES V LUČI DIAHRONE

PRIMERJAVE VZORČNIH DNEVNOINFORMATIVNIH ODDAJ

LUCIA GAJA SCUTERI

Mentor: izr. prof. dr. Jože Pirjevec Koper, 2017 Somentor: izr. prof. dr. Hotimir Tivadar

Zahvala

Hvala

Mentorju, somentorju in Borutu Klabjanu

za čas, konstruktivnost in raznovrstne usmeritve,

Jožici Hafner za prijaznost, potrpežljivost in dragoceno tehnično pomoč.

Un grazie speciale alla mia famiglia e a Marcello per avermi supportata

in tutti questi anni, in questo, come in altri progetti.

Grazie anche a Federica e Luca, Maja e Marko e a tutti gli amici

per il multiforme supporto elargitomi.

Izvleček

Razvoj slovenskega televizijskega jezika od osemdesetih let do danes v luči diahrone

primerjave vzorčnih dnevnoinformativnih oddaj

Jezikovna podoba novinarskega diskurza odseva sočasne družbeno-politične razmere

(Kalin Golob in Jelovšek 2009) in kot se spreminjajo prevladujoče ideologije v družbi – v

slovenskem primeru npr. s preobrazbo iz avtoritarnega socialističnega sistema v

demokratičnega – se tudi sam jezik razvija naprej. V disertaciji je na podlagi

interdisciplinarnega pristopa obravnavan razvoj slovenskega televizijskega novinarskega

govora in diskurza (1977–2013), vključno z orisom širšega zgodovinskega konteksta – tj.

z obravnavo razprav, povezanih z jezikovnim vprašanjem v času Jugoslavije, s posebnim

poudarkom na televizijskem področju in na (pretekli) televizijski jezikovnokulturni

dejavnosti – in analizo diahrone variacije prozodičnih in diskurzivnih značilnosti

izbranega korpusa dnevnoinformativnih oddaj. Za potrebe raziskave je bil izgrajen

specializiran korpus Kotvig (Korpus televizijskega informativnega govora), ki sestoji iz 69

odlomkov informativnih oddaj – TV-dnevniki, novinarski prispevki in druge oddaje

informativne zvrsti – iz dveh obdobij: socialističnega (1977–1981) in sodobnega (2011–

2013). Pri tem sta bila izdelana analitični aparat in referenčni okvir ter obdelana teorija

makroprozodične raziskave kot utemeljene eksperimentalno-raziskovalne metodologije.

Rezultati opravljene primerjalne diahrone analize sugerirajo, da diskurzivna hibridizacija

slovenskega televizijskega novinarskega diskurza zajame tudi ritmično-prozodično raven,

saj nasprotno globalnim težnjam, ugotovljenim v nedavnih študijih, so določene ritmično-

prozodične značilnosti, tipične za pretekli televizijski informativni govor, prisotne tudi v

današnjih TV-oddajah.

Ključne besede: govorjena slovenščina, TV informativni govor, novinarski diskurz,

televizijska jezikovna kultura, makroprozodična raziskava

Abstract

The Development of Slovenian TV Language From the 80s to Present Day Through a

Diachronic Comparison of Selected Newscasts

Journalistic discourse's language mirrors the concurrent socio-political circumstances

(Kalin Golob, Jelovšek 2009). As the predominant ideologies in a society change within

time – like the shift from an authoritarian to a democratic system in Slovenia – so does the

language. The dissertation addresses the development of Slovenian TV journalistic speech

and discourse (1977–2013) from an interdisciplinary approach. including an historical

overview of the language question in Socialist Slovenia, as discussed within intellectual

and political circles starting from the 60s – with a special focus on TV and its (past)

language cultivation activity – and an empirical inquiry into the diachronic variation of

prosodic and discursive features in a selected corpus of news broadcasts. For research

purposes a specialized corpus of informative broadcasts, i.e. Kotvig (Corpus of Television

Informative Speech), was built. It includes 69 fragments of newscasts and news reports

from the late 70s and early 80s for the Socialist era and others from 2010s for present day

comparison. In order to analyze the collected material an analytical apparatus was

produced, a reference framework was established and the theory of macro-prosodic

research implemented as the experimental-methodological tool of choice. The results from

the comparative diachronic analysis suggest that the so called hybridization (Laban 2007)

observed in TV newscast in general applies to the rhythmical-prosodic level of Slovenian

TV journalistic discourse as well. On the other hand and contrary to global tendencies

found in recent studies, some of the rhythmical-prosodic features, typical of TV

informative speech of the past, are still noticeable in contemporary newscasts.

Keywords: spoken Slovene, TV Informative Speech, Journalistic Discourse, TV

Language Cultivation, Macro-prosodic Research.

SEZNAM KRATIC

PLK – Praški lingvistični krožek

SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

ESJ – Enciklopedija slovenskega jezika

SS – Slovenska slovnica

GOS – Korpus govorjene slovenščine

ESSJ – Etimološki slovar slovenskega jezika

HA – Hitrost artikulacije

HG – Hitrost govora

T – Tekočnost

FV – Fonična veriga

Zl/s – Zlogi na sekundo

KZ – Koeficient zgoščenosti

PrP – Prazni premor

ZP – Zapolnjen premor

ZKS – Zveza komunistov Slovenije

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija

JR– Jezikovno razsodišče

RTV – Radiotelevizija

SSJ – Svet za slovenščino v javnosti

SZDLS – Socialistična zveza delovnega ljudstva (Republike Slovenije)

SRS – Socialistična republika Slovenije

TVD – Televizijski Dnevnik

SURS – Statistični urad Republike Slovenije

JRT – Jugoslovenska radio televizija

TVL – Studio Ljubljana

TVZ– Studio Zagreb

TVB – Studio Beograd

TVO – Televizijski Obzornik

ZKJ – Zveza komuistov Jugoslavije

NOB – Narodnoosvobodilni boj

DSP – Društvo slovenskih pisateljev

NR – Naši razgledi (revija)

So – Sodobnost (revija)

SDS – Slovensko društvo slavistov

JiS – Jezik in slovstvo (revija)

CK ZKS – Centralni komite Zveze Komunistov Slovenije

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

DSM – Delovna skupina za preučitev položaja slovenščine v množičnih občilih

ZSMS – Zveza socialistične mladine Slovenije

DJK – Društvo jugoslovanskih književnikov

SJM – Skupina za jezik v medijskih občilih

PSJ – Programski svet za jezik

CII – Center za interno izobraževanje

DIO – Dnevnoinformativna oddaja/-e

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

I DEL – INTERPRETATIVNA MREŽA: TEORETIČNE PREDPOSTAVKE IN ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENŠČINE OD 60. LET DALJE ................................. 6

2 Teoretične podlage in oris zgodovinskega okvira ............................................................. 6

2.1 Kaj je govor? .................................................................................................................. 7

2.2 Variabilnost jezika oz. govora glede na govorčeve kompetence .................................. 11

2.3 Prenosniške zvrsti jezika – govorjeni in pisni jezik ..................................................... 15

2.4 Zvrsti govorjenega jezika: govorjena beseda med branostjo in spontanostjo .............. 21

2.5 Prozodičnost govorjenega jezika .................................................................................. 27

2.5.1 Opredelitve prozodičnih sredstev – prozodija ali makroprozodija? ...................... 28

2.5.2 Opredelitve in raziskave makroprozodičnih kazalcev ........................................... 33

2.5.3 Makroprozodični kazalci hitrosti artikulacije, hitrosti govora in tekočnosti – terminološke odločitve ................................................................................................... 37

2.5.4 Problematični vidiki praznih in zapolnjenih prekinitev govornega toka ............... 38

2.6 Eksperimentalne raziskave makroprozodičnih kazalcev .............................................. 43

2.6.1 Stabilnost hitrosti artikulacije ................................................................................ 43

2.6.2 Variabilnost hitrosti artikulacije ............................................................................ 44

2.6.3 Variabilnost hitrosti govora ................................................................................... 48

2.6.4 Prazni in zapolnjeni premori v makroprozodičnih raziskavah govorjenega jezika53

2.6.5 Premori v medijskem informativnem govoru ........................................................ 59

2.6.6 Makroprozodični kazalci in parametri v slovenščini ............................................. 67

3 SOCIALNE ZVRSTI JEZIKA – VPRAŠANJE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA GOVORJENEGA JEZIKA IN JEZIKOVNOKULTURNE DEJAVNOSTI SLOVENSKIH MEDIJEV ........................................................................................................................... 80

3.1 Preambula ali o slovenstvu kot o narodu po jeziku ...................................................... 82

3.2 Razvoj slovenskega javnega govora in vprašanje govorjenega knjižnega jezika ........ 85

3.3 Jezikovno načrtovanje med jezikovno politiko in jezikovno kulturo ........................... 93

3.3.1 Mediji kot jezikovnokulturni dejavnik in nekatera vprašanja jezikovne kulture v govorjenih medijih .......................................................................................................... 99

4 TV INFORMATIVNI GOVOR S FUNKCIJSKEGA VIDIKA – TV NOVINARSKI DISKURZ KOT POROČEVALSKA FUNKCIJSKA ZVRST ....................................... 110

4.1 TV novinarski diskurz – temeljni pojmi, konstitutivne prvine in žanri ..................... 113

4.1.1 Diskurz v kritično diskurzivni analizi ................................................................. 113

4.1.2 TV diskurz kot medijski diskurz ......................................................................... 116

4.1.3 Novinarski diskurz kot odsev sočasnih družbeno-kulturnih okoliščin ................ 124

4.2 Konstituitivne prvine TV novinarskega diskurza ....................................................... 142

4.2.1 Vizualna prvina TV novinarskega diskurza ........................................................ 145

4.2.2 Zvokovne in govorne prvine TV novinarskega diskurza .................................... 149

4.3 Žanri slovenskega TV novinarstva ............................................................................. 156

4.4 Vpliv deregulacije na novinarski diskurz: komercializacija slovenskih medijev in hibridizacija žanrov .......................................................................................................... 162

5 ZGODOVINSKI RAZVOJ TELEVIZIJSKE SLOVENŠČINE OD 60. LET DALJE: PREPLET JEZIKOVNEGA S POLITIČNIM V POLEMIKAH IN RAZPRAVAH O SLOVENŠČINI V JAVNI RABI ..................................................................................... 180

5.1 Šestdeseta leta – čas »slovenizacije« televizije .......................................................... 184

5.1.1 Začetki boja za slovenščino v javnosti (1961–1965)........................................... 185

5.1.2 Pismo o slovenskem jeziku (1965) ...................................................................... 187

5.1.3 Slovenizacija televizije ........................................................................................ 191

5.2 Sedemdeseta leta ali čas teoretičnega proučevanja jezikovnega vprašanja: javno posvetovanje Slovenščina v javni rabi ............................................................................. 194

5.2.1 Poročilo delovne skupine za medijska občila na portoroškem javnem posvetovanju ...................................................................................................................................... 201

5.3 Osemdeseta leta ali spolitizacija jezikovnega vprašanja ............................................ 204

5.3.1 Jezikovne afere v osemdesetih letih .................................................................... 209

5.3.2 Svet za slovenski jezik v javnosti ........................................................................ 211

5.3.3 »Dober slovenski jezik naj bo naša skupna skrb!« Jezikovno razsodišče o TV jeziku ............................................................................................................................ 214

5.4 TV Ljubljana pod drobnogledom Jezikovnega razsodišča ......................................... 216

5.4.1 »Težave z vratci« ................................................................................................. 217

5.4.2 »Prisluhnili bomo temu, kaj nam pripovedujejo in kako nam govorijo« ............ 219

5.4.3 Oblikoslovna, »birokratska« in narečna odstopanja na TV Ljubljana ................ 222

5.4.4 »TV-dnevnik, 26. 6. 1989« .................................................................................. 226

5.4.5 »Na televiziji slovensko besedo!« ....................................................................... 228

5.4.6 »Racionalizacijo bomo iskali drugje« ................................................................. 230

5.4.7 »Fando bibita« in slovenska srbohrvaščina ......................................................... 234

5.5 Jezikovnokulturni aktanti TVL v osemdesetih letih ................................................... 237

5.6 Zunanja popularizacija jezikovne kulture – televizijski jezikovni kotički na slovenski RTV (1965–2015) ............................................................................................................ 245

DRUGI DEL – EMPIRIČNA RAZISKAVA ................................................................... 250

6 PREDSTAVITEV GRADIVA IN RAZISKAVE ......................................................... 250

6.1. Priprava (gradiva) in metodološka izhodišča ............................................................ 250

6.2 Hipoteze o razvoju slovenskega TV informativnega govora ..................................... 251

6.3 Gradivo ....................................................................................................................... 253

6.3.1 Kriteriji za zajem gradiva – oblikovanje Kotviga ............................................... 257

6.3.2 (Ne) računajte na nas – ekskurz o težavah z naborom gradiva za raziskavo ....... 258

6.3.3 Novi kriteriji za zajem gradiva in končni izbor – izdelava referenčne podatkovne baze za zajem gradiva pred letom 1990........................................................................ 268

6.3.4 Izbor gradiva in osnovni podatki analiziranih govorcev ..................................... 273

6.4 Transkripcija in segmentacija gradiva ........................................................................ 276

6.4.1 Izdelava načel transkribiranja Kotviga ................................................................ 276

6.4.2 Izbor transkripcijskega orodja in segmentiranje gradiva ..................................... 283

6.5 Preliminarna raziskava I – določitev mejne vrednosti praznih premorov in zapolnjenih prekinitev tipa podaljšek ................................................................................................... 286

6.6 Preliminarna raziskava II – med pravljico in reklamo: razpon HA v slovenščini ...... 288

6.6.1 Metoda, predstavitev gradiva in razprava............................................................ 290

7 PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAVE IN RAZPRAVA .......................... 293

7.1 Analiza diskurzivnih značilnosti ................................................................................ 293

7.1.1 Zgradba informativnih oddaj in novinarskih besedil v Kotvig............................ 293

7.1.2 Analiza posameznih segmentov in voditeljskih segmentov v izbranih DIO ....... 294

7.1.3 Analiza strukture izbranih novinarskih prispevkov ............................................. 306

7.1.4 Analiza vizualizacije branih besedil .................................................................... 308

7.1.5 Tekstualna analiza branih besedil v Kotvigu ....................................................... 315

7.1.6 Nedoločno izražanje agensa ................................................................................ 316

7.1.7 Izražanje modalnosti ............................................................................................ 321

7.1.8 Konstrukcija učinka neposrednosti ...................................................................... 323

7.1.9 Verbalno poudarjanje takojšnjosti ....................................................................... 327

7.1.10 Vzpostavljanje psevdointimnega dialoga in druge težnje sodobnega slovenskega TV novinarskega diskurza v Kotvigu ........................................................................... 330

7.2 Ritmično-prozodična analiza ...................................................................................... 343

7.2.1 TV informativni govor: diahrona primerjava ...................................................... 344

7.2.2 HA v slovenskem TV novinarskem govoru ........................................................ 345

7.2.3 HG v slovenskem televizijskem novinarskem govoru ........................................ 347

7.2.4 Prazni premori v slovenskem informativnem TV govoru: pogostnost, trajanje in razporeditev .................................................................................................................. 349

7.2.5 Nepričakovana stalnica – primer prehodnih premorov v sodobnih voditeljskih segmentih ...................................................................................................................... 355

7.2.6 Fonične verige, koeficient zgoščenosti in tekočnost v slovenskem TV novinarskem govoru ........................................................................................................................... 360

7.2.7 Negotovost poklicnih govorcev: zapolnjeni premori v slovenskem televizijskem informativnem govoru .................................................................................................. 362

7.2.8 Razlike na sinhroni ravni – med-subjektivne spremenljivke v Kotvigu med spolom in vlogo govorca ........................................................................................................... 369

7.2.9 Sinhrona primerjava slovenskega TV novinarskega govora v Kotvigu glede na spol govorcev ....................................................................................................................... 371

7.2.10 Sinhrona primerjava slovenskega TV novinarskega govora v Kotvigu glede na vlogo govorcev ............................................................................................................. 374

7.2.11 Razlike na sinhroni ravni – opazke o vplivu besedilne spremenljivke v vzorcu napovednikov (2012–2013) in vzorcu slavnostnega govora (1975). ........................... 378

7.2.12 Ritmično-prozodične značilnosti napovednikov v vzorcu sodobnih oddaj ....... 379

7.2.13 Vpliv besedilne spremenljivke – kratki ekskurz o slavnostnem govoru ........... 381

7.3 Sklepi .......................................................................................................................... 389

8 VIRI IN LITERATURA VIRI ...................................................................................... 404

8.1 Seznam literature in virov........................................................................................... 404

8. 2 Ustni viri .................................................................................................................... 441

8.3 Arhivski viri ................................................................................................................ 441

9 GRAFIČNE PRILOGE ................................................................................................. 449

9.1 Preglednice ................................................................................................................. 449

9.2 Slike ............................................................................................................................ 450

9.3 Grafi ............................................................................................................................ 451

10 PRILOGE .................................................................................................................... 453

10.1 Transkribirana in označena besedila specializiranega korpusa KOTVIG po govorcih (besedila 1–69), kronološko navedeni .............................................................................. 453

10.2 Slike, preglednice in grafi ......................................................................................... 488

1

1 UVOD Osnovni namen pričujočega dela je dojeti razvoj slovenskega televizijskega (odslej TV)

diskurza oz. govora, kakor se je odvil v zadnjih tridesetih letih na ritmični in diskurzivni

ravni. Glavni cilj disertacije temelji na dveh temeljnih teoretičnih predpostavkah, in sicer

prvo si jo izposodimo iz sociolingvistične opredelitve variacijskih osi jezika, da se jezik v

času spremeni (diahrona variacijska os), druga pa izhaja iz medijskih študijev, s katero

poenostavljeno izražamo sicer kompleksnejšo vzajemno-vplivno razmerje med TV in

družbo, da je TV kulturno in jezikovno ogledalo družbe, v kateri in za katero je proizvedena

oz. da jezikovna podoba novinarskega diskurza odseva sočasna družbeno-politična razmerja

(Kalin Golob in Jelovšek 2009). Slovenski prostor predstavlja zato zanimiv študijski primer,

saj je na razvoj (TV novinarske) govorjene slovenščine najverjetneje vplivala tudi

zgodovinska demokratizacija družbe in medijev. V Jugoslaviji so bili namreč mediji na

splošno, zlasti pa radiotelevizija, podvrženi določenim bolj ali manj izrecnim oblikam

političnega oz. institucionalnega nadzora (Bizilj 2008b). RTV Ljubljana pa je celo

reproducirala v svoji upravni, svetovalni in izvršni strukturi delegatsko uredbo države.

Postopna tranzicija iz ene narodne televizije v ponudbo komercialnih programov (t. i.

deregulacija), kjer so se samoupravne medijske prakse neizogibno spremenile, ni potekala

brez posledic. Nenadni spopad za gledanost ter preobrazba političnega sistema sta narekovali

nujno posodobitev oz. preoblikovanje tako programskih osnutkov kot jezikovnega izrazja in

diskurzivnih sintagem– t. i. »birokratski jezik« je bil namreč preveč zastarel in neustrezen

za novorojeno demokratično in »ponovno evropsko« Slovenijo, prav tako so npr. ustaljene

vizualne sintagme postale čedalje manj privlačne. Prav zaradi te posebnosti želimo raziskati

in analizirati ter ugotavljati nekatere značilnosti slovenskega jezika v okviru televizijskega

medija, in sicer k a k o se je v zadnjih tridesetih letih TV informativni govor spremenil

na prozodični in besedilni ravni.

Glede na ugotovitve nekaterih tujih raziskav o globalnosti tendence po različnih prozodičnih

značilnosti v sodobnih TV informativnih oddajah v primerjavi s tistimi izpred tridesetih in

petdesetih let (Pettorino 2008a, 2008b; Giannini in Pettorino 2010; Buroni 2010), smo želeli

preveriti, ali to globalno težnjo lahko potrdimo tudi na slovenskem gradivu. Pri tem smo

zaradi domneve, da različni sporazumevalni kontekst lahko odločno zaznamuje govor, želeli

v disertaciji, poleg govora v informativnih TV besedilih, na diahroni ravni analizirati tudi

2

primer »slavnostnega« novinarskega govora, S tem namenom smo v disertaciji postavili 3

hipoteze, in sicer:

H1: V TV novinarskem diskurzu sodobnih voditeljev in novinarjev se pojavljajo bolj dinamičen način podajanja informacij in drugačne oblike upovedovanja novic kot v preteklosti.

H2: Bolj dinamičen način podajanja informacij in drugačne oblike upovedovanja novic vplivajo na ritmično-prozodične značilnosti slovenskega TV informativnega govora: za govor sodobnih voditeljev in novinarjev so značilni pospešena hitrost govora, višja tekočnost in drugačna raba premorov.

H3: TV novinarski diskurz ob slavnostni sporazumevalni okoliščini predstavlja drugačno ritmično strukturo kot pri običajnem novinarskem in voditeljskem poročanju o domačih in svetovnih dogodkih.

Namen proučevati diahrone variacije slovenskega TV informativnega govora in preveriti

hipoteze o spremembah, nastalih na diskurzivni in ritmično-prozodični ravni (H1; H2) v

obdobju tridesetih let, ter hipoteze o vplivu sporazumevalnih okoliščin na TV novinarski

diskurz (H3) narekuje izgradnjo specifičnega korpusa govorjenih besedil, pri čemer se

vzpostavi potreba po homogenem vzorčenju raziskovalnega gradiva (Grosjean in

Deschamps 1975, 147).

Za potrebe makro-prozodične in besedilne primerjave in raziskave je bilo torej uvodoma

treba oblikovati analitični vzorec dnevnoinformativnih oddaj, na podlagi katerega smo

izpeljali primerjavo značilnosti oziroma analizo razvoja slovenskega TV novinarskega

govora – tj. specializiran korpus govora Kotvig (Korpus televizijskega informativnega

govora). Zaradi težav pri naboru gradiva slovenskega TV novinarskega diskurza pred letom

1990 je bilo treba v fazi selekcije ustreznega gradiva za raziskavo preoblikovati prvotno

zastavljene kriterije. Izbor časovnega okvira empirične primerjave je bil tako odvisen

predvsem od razpoložljivosti primernega raziskovalnega gradiva na Službi za TV

Dokumentacijo pri TV Slovenija. Zato Kotvig sestoji iz informativnih oddaj – TV-dnevniki,

novinarski prispevki in druge oddaje informativne zvrsti – iz dveh obdobij: socialističnega

(1977–1981) in sodobnega (2011–2013). Z aplikacijo načela homogenosti pri izboru gradiva

oziroma z upoštevanjem zastavljenih kriterijev pri zajemu TV-oddaj za raziskavo, vendarle

ne izčrpamo vseh metodoloških problemov, do katerih pride v okviru makroprozodične

analize, saj se ob vsakem primeru študije pojavljajo vprašanja glede načel transkripcije in

segmentacije govorjenega besedila. Upoštevaje slovensko in mednarodno prakso smo tako

izdelali integriran model zapisovanja analiziranega gradiva. Zaradi potreb analize smo

izpeljali tudi dve preliminarni raziskavi, in sicer: 1. določitev mejne vrednosti praznih

3

premorov in zapolnjenih premorov tipa podaljšek ter 2. določitev razpona hitrosti

artikulacije v slovenščini.

Upoštevajoč polizvrstnost in polisemičnost raziskovalnega predmeta na eni strani in

pomanjkanje slovenske strokovne literature s področja eksperimentalne zgodovinske

fonetike (ang. experimental historical phonetics, Pettorino 2008a) in »zgodovinske« kritične

diskurzivne analize (KDA) na drugi, so prva tri poglavja teoretičnega dela v veliki meri

posvečena zvrstni opredelitvi predmeta raziskave. Upoštevaje preferenčno zvezo med

narodno in jezikovno identiteto, narodno-združevalno vlogo, ki jo je slovenščina imela v

(sto)letjih, ter učinek, ki naj bi ga televizija imela pri gradnji, utrjevanju in popularizaciji

danega standardnega jezika (De Mauro 1972) smo se odločili v disertacijo vključiti tudi

kratko kronologijo relevantnejših trenutkov prepletanja jezikovnokulturnih problemov

slovenske televizije z narodno–političnimi zahtevami v času Jugoslavije ter obravnavati

(nekdanje) televizijske notranje oblike kultiviranja in populariziranja jezikovne kulture. Z

namenom predvsem rekonstrukcije specifičnosti jezikovnokulturne promocije na slovenski

televiziji v 80. letih prejšnjega stoletja smo se odločili zbrati pričevanja nekdanjih in še

delujočih televizijcev, in sicer napovedovalcev, lektorjev in novinarjev, zaposlenih na TV

Ljubljana v 80. letih, ki predvidoma dobro poznajo tematike, Med junijem 2013 in julijem

2014 smo tako s pomočjo strategije snežne kepe (ang. snow-ball strategy) zbrali ustna

pričevanja (v obsegu 25 ur) enajstih intervjuvancev, starih med 58 in 84 leti. Da bi si kljub

drugačni zanesljivosti ustnih virov – ki vedno nastanejo ob interakcij dveh subjektivitet,

intervjuvanca z raziskovalcem – zagotovili določeno stopnjo reprezentativnosti tako

pridobljenih podatkov, smo uporabili polstrukturirani intervju (zaprta in odprta vprašanja),

ki je vseboval vprašanja o: 1. govornem usposabljanju na televiziji na podlagi osebnih

izkušenj; 2. notranjih in zunanjih oblikah popularizacije jezikovne kulture na slovenski

televiziji (lektoriranje, jezikovne rubrike, delavnice ipd.); 3. odmevu razprav o slovenščini

v javni rabi in družbenih »jezikovnokulturnih« teles, ustanovljenih v 80. letih (Jezikovno

razsodišče, Programski svet za jezik); 4. pogostejših napakah preteklega TV govora (na

osebni ter splošni ravni). Tako pridobljena pričevanja smo transkribirali vključno z

neknjižnimi izrazi, fenomeni obotavljanja (v primeru praznih prekinitev s »...«) avtoričinimi

vprašanji (med zavitimi oklepaji »{}«), pri čemer nismo dodali ločil (izrazito poudarjene

besede so tako zapisane z velikimi črkami). Z odlomki iz zbranih ustnih pričevanj smo nato

smiselno nadgradili podatke, črpane iz obstoječe literature in arhivskih virov.

4

Disertacija sestoji iz dveh delov. V prvem, teoretičnem delu doktorske naloge je

predstavljena referenčna interpretativna mreža – teoretična izhodišča in oris zgodovinskega

konteksta. V drugem poglavju se po opredelitvi raziskovalnega predmeta predvsem s

sociolingvističnega vidika (2.1–2.4) zadržujemo pri pregledu relevantne tuje in slovenske

literature s področja raziskovanja makroprozodičnih značilnosti govorjenega jezika (2.5.1–

2.6.6), na podlagi katere smo naredili izbor metodoloških pristopov, ki jih uporabljamo pri

ritmični analizi zbranega raziskovalnega gradiva. Sledi obravnava relevantnih segmentov s

področja razvoja slovenskega knjižnega jezika, ki so za našo analizo najbolj aktualni, in sicer

uveljavljanje slovenskega govora v javnosti v povezavi z vprašanjem poenotenja knjižne oz.

zborne izreke (3.2), obravnava pojma jezikovne kulture glede na mesto, ki ga v

jezikovnonačrtovalnih prizadevanjih zasedajo mediji (3.3) in vloga medijev kot

jezikovnokulturni dejavniki ob sicer čedalje pogostejšem pojavljanju nezbornih govornih

uresničitev v njih (3.3.1). V četrtem poglavju je predstavljen izbor teoretičnih prijemov in

pristopov, iz katerih smo izpeljali metodologijo za diskurzivno analizo zbranega

raziskovalnega korpusa. Pred obravnavo konstitutivnih prvin (4.2) in žanrov TV

novinarskega diskurza (4.3) se zadržimo pri uvodni opredelitvi pojma diskurz v okviru KDA

raziskovalnega pristopa (4.1.1) in pri sintetični obravnavi nekaterih vidikov medijskega oz.

televizijskega (4.1.2) in novinarskega diskurza (4.1.3). V poglavju 4.4 obravnavamo

nekatere spremembe v diskurzivnih in družbenih praksah, ki so jih v mnogih študijah in

prispevkih izpostavili slovenski raziskovalci ter so pomembno vplivale in še vplivajo na

podobo slovenskega TV novinarstva. V petem poglavju se osredotočamo na splošne

implikacije in prepletanja med televizijo in slovenskim jezikovnim vprašanjem: od t. i. boja

za slovenščino oziroma slovenizacijo televizije v 60. letih (5.1) preko strokovnih debat 70.

let (5.2) vse do premikov v burnih 80. letih (5.3). Nekoliko več prostora je pri tem

posvečenega delovanju Jezikovnega razsodišča v okviru Sveta za slovenščino v javnosti

(5.4) in televizijskim notranjim oblikam kultiviranja in populariziranja jezikovne kulture

(5.5 in 5.6). Šesto poglavje je posvečeno težavam z naborom gradiva in predstavitvi izdelave

Kotviga, raziskovalne metodologije in gradiva. V drugem, empiričnem delu raziskave smo

zbrano gradivo analizirali s pomočjo izbranih in prilagojenih metodoloških pristopov,

predstavljenih v poglavjih 2 in 4. Odločili smo se za analizo TV govorjenih informativnih

besedil po naslednjih načelih:

– diskurzivne značilnosti: – struktura dnevnoinformativnih oddaj (7.1.1), voditeljskih segmentov (7.1.2) in novinarskih prispevkov (7.1.3),

5

– vizualizacija branih besedil (7.1.4), – tekstualna analiza na besedni in stavčni ravni (poimenovanje agensa, tranzitivnost stavčnih zgradb, neposredno nagovarjanje, kramljanje, parole) (7.1.5–7.1.10);

– makroprozodične značilnosti:

– HA, HG, T in premori v govoru izbranih govorcev na diahroni ravni (7.2.1–7.2.7),

– HA, HG, T in premori v govoru izbranih govorcev na sinhroni ravni glede na spol in vlogo (7.2.8–7.2.10),

– HA, HG, T in premori v govoru izbranih govorcev na sinhroni ravni glede na žanr (7.2.11–7.2.13).

6

I DEL – INTERPRETATIVNA MREŽA: TEORETIČNE PREDPOSTAVKE IN ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENŠČINE OD 60. LET DALJE

2 Teoretične podlage in oris zgodovinskega okvira

V prvem delu doktorske naloge je predstavljena referenčna interpretativna mreža –

teoretična izhodišča in oris zgodovinskega konteksta – kot opora in podlaga kritičnemu

ovrednotenju sprememb slovenskega (novinarskega televizijskega) jezika v izbranem

obdobju. Kot nakazuje že naslov disertacije Razvoj slovenskega televizijskega jezika od

osemdesetih let do danes v luči diahrone primerjave vzorčnih dnevnoinformativnih oddaj, je

osrednji namen raziskave primerjalna diahrona analiza diskurza in govorjenega jezika1

poklicnih televizijskih govorcev v informativnih oddajah.

Upoštevajoč polizvrstnost in polisemičnost raziskovalnega predmeta na eni strani in

pomanjkanje slovenske strokovne literature s področja eksperimentalne zgodovinske

fonetike (ang. experimental historical phonetics, Pettorino 2008a) in »zgodovinske« kritične

diskurzivne analize na drugi, so prva tri poglavja teoretičnega dela v veliki meri posvečena

zvrstni opredelitvi predmeta raziskave. Po teoriji jezikovne zvrstnosti, ki so jo v slovensko

jezikoslovje2 preko Praškega lingvističnega krožka (PLK) vpeljali Borko, Vodušek,

Urbančič, Toporišič idr., je namreč predmet našega proučevanja jezik, za katerega je glede

na medij, kakršen je televizija, in na tipologijo obravnavanih besedil (informativna besedila)

oz. govorcev (poklicni govorci) pričakovati, da ustreza točno določenim zvrstnim merilom,

in sicer z vidika socialnih zvrsti zbornemu jeziku, z vidika funkcijskih zvrsti publicističnemu

jeziku in z vidika prenosniških zvrsti govorjenemu jeziku.

V teoretičnem delu se tako v drugem poglavju po opredelitvi raziskovalnega predmeta

predvsem s sociolingvističnega vidika (2.1–2.4) zadržujemo pri pregledu relevantne tuje in

slovenske literature s področja raziskovanja makroprozodičnih značilnosti govorjenega

jezika (2.5.1–2.6.6), na podlagi katere smo naredili izbor metodoloških pristopov, ki jih

1 Valh Lopertova (2013, 26) ugotavlja, da se v raziskavah govorjenega jezika v zadnjih letih vse bolj uveljavlja pojem diskurz, ki se je s področja besediloslovja oz. kritične analize diskurza razširil na področja drugih humanističnih znanosti (npr. filozofije, sociologije, antropologije, medijskih študijev ipd.). V tej raziskavi uporabljamo za naš raziskovalni predmet dvojno poimenovanje, in sicer termin govor oz. govorjeni jezik ob eksperimentalni analizi ritmičnih značilnosti zbranega korpusa, ter termin diskurz, ki ga po Faircloughu (1995) razumemo kot skupek družbenih in diskurzivnih praks ter govorjenega in pisnega besedila pri proučevanju strukture in nekaterih jezikovnih posebnosti izbranih novinarskih besedil. 2 Za pregled zgodovine uvajanja razmišljanj PLK na Slovenskem prim. Kalin Golob 1996a.

7

uporabljamo pri ritmični analizi zbranega raziskovalnega gradiva (gl. 7.2). Sledi obravnava

relevantnih segmentov s področja razvoja slovenskega knjižnega jezika, ki so za našo analizo

najbolj aktualni, in sicer oris uveljavljanja slovenskega govora v javnosti in opredelitev

medijev kot nosilcev jezikovne kulture (3.2–3.3.1). V četrtem poglavju je predstavljen izbor

teoretičnih prijemov in pristopov, iz katerih smo izpeljali metodologijo za diskurzivno

analizo zbranega raziskovalnega korpusa (gl. 7.1). V prvem delu četrtega poglavja uvodoma

opredeljujemo pojem diskurz v okviru kritičnega diskurzivnega analitičnega raziskovalnega

pristopa in se zadržujemo pri sintetični obravnavi nekaterih vidikov medijskega oz.

televizijskega in novinarskega diskurza (4.1.1–4.1.3). Sledi obravnava konstitutivnih prvin

in glavnih žanrov slovenskega televizijskega diskurza (4.2–4.3), poglavje pa končujemo s

pregledom predvsem slovenske literature na temo spreminjanja diskurzivnih in družbenih

praks slovenskega televizijskega novinarstva (4.4). Teoretični del zaključuje oris

zgodovinskega konteksta glede na javno govorjeno slovenščino: v petem poglavju je

predstavljena kratka kronologija t. i. boja za slovenščino v javnosti v času Jugoslavije s

poudarkom na medijskem oziroma televizijskem področju (5.1–5.3.3). Sledi pregled

delovanja Jezikovnega razsodišča v zvezi z jezikovnokulturno stopnjo slovenske televizije

(5.4) in obravnava notranjih in zunanjih oblik kultiviranja in populariziranja jezikovne

kulture (5.5 in 5.6) na področju televizije.

2.1 Kaj je govor?

Čeprav se opredelitev govora na prvi pogled zdi nepotrebna, saj je govor, kot poudarja

Podbevškova (2006, 61), intuitivno zelo jasno določen, »vsakdo loči govor od negovora,

petje od govora, odrasli vemo, kdaj dojenček prvič spregovori, govor prepoznamo kot tak

tudi, če ga ne razumemo«, sama znanost o govoru priznava težavnost definiranja svojega

predmeta proučevanja. Zato se na začetku na kratko zadržimo pri nekaterih opredelitvah

govora.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2015) je govor v prvih dveh geselskih

iztočnicah definiran kot »1 oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi in 2 izražanje

misli z govorjenjem.« Toporišič ga v svoji Enciklopediji slovenskega jezika (odslej ESJ;

Toporišič 1992, 53) opredeljuje kot 1. stalno obliko ustnega sporočanja z enim tvorcem in

večjim številom naslovnikov, večinoma zbranih na enem mestu (ali pred

8

radijskimi/televizijskimi sprejemniki), 2. tvorjenje besedila iz sredstev danega jezika

(sopomenka govorjenje, parol).3

S podrobnejšo opredelitvijo govora nam postreže hrvaški jezikoslovec Škarić (1991).4 Govor

je po njem v prvi vrsti komunikacija, saj govorjeno besedilo govorec oblikuje (kodira) in

pošlje do poslušalca, ki pa slišano besedilo razbere (dekodira) in se nanj besedno ali

nebesedno odzove. Gre pa za zgolj človeku lastno obliko komunikacije, saj je živalsko

sporazumevanje v primerjavi s človeškim omejeno. Govor je tako pravzaprav bistvena

človekova sposobnost, zaradi katere je človek sploh človek. Glede na večtisočletni razvoj je

človeku optimalno prilagojen in je zanj najboljši in najlažji način sporazumevanja, po

katerem se zgledujejo vse druge, kasneje odkrite, oblike komunikacije.

Kot fonetik Škarić izpostavlja artikulacijski in prozodični vidik govorne komunikacije. Ob

poudarjanju, da je govor zvočen, ugotavlja, da je triritmičen, ker v njem potekajo hkrati trije

»ritmi«: stavčni, besedni in zlogovni. Ti so v ritmičnem smislu fonetične enote in ne

jezikovne – stavki mu tako pomenijo intonacijske enote, ki jih izrečemo z enim splošnim

mišičnim fonacijskem trzljajem, ki so pogosto ločene od drugih s premori in v katerih je ena

beseda vedno poudarjena. Tudi besedo razume kot zvočno enoto, zloge pa kot ritmične

zvočne impulze. V govoru loči dva konstitutivna sloja, in sicer glasovni in besedilni, ki sta

istočasna oz. prepletena in usklajena, pri čemer opozarja, da pripadajo t. i. prozodična

sredstva tako glasovnemu kot besedilnem sloju (gl. preglednico 1 v prilogi 10.2).

Komunikacijsko, izrazito človeško, podstat govora izpostavljata tudi Horga in Požgaj Hadži.

Človek namreč, poudarjata, zaradi najrazličnejših zunanjih in notranjih razlogov, motivov

in spodbud občuti potrebo po proizvajanju in prenašanju sporočila sogovornikom (Horga in

Požgaj Hadži 2012a, 621). Govor tako razumeta kot komunikacijski proces, v katerem je

prenos sporočila med udeležencema sporazumevanja – to sta govorec in poslušalec – kodiran

z jezikovnimi in posebnimi govornimi znaki. Slednji so zvokovni znaki, usmerjeni od

govorečega k poslušalcu, ki morajo biti optimalizirani v težnji minimalnega skupnega

komunikacijskega napora govorca in poslušalca (2012b, 93). Ob tem poudarjata, da je

3 Vitez (1999, 24–25) opozarja, da je slovenski (Toporišičev) prevod pojma govor iz francoskega saussurjanskega izraza parole neustrezno, saj izpostavlja predvsem govorno ostvaritev jezikovnega sistema. Švičarski strukturalistični jezikoslovec je namreč uvedel razliko med jezikom kot simbolnim sistemom (langue) in jezikom kot živim govorom (parole), pri čemer pa drugi izraz zajema vsakovrstne – konkretne in individualne – aktualizacije jezikovnega sistema tako na pisni kot na govorjeni ravni. 4 Škarićeva razmišljanja o govoru, izražena v njegovi monografiji iz leta 1991, povzemamo po Podbevšek 2006, 62–68.

9

govorec hkrati »procesor« (sporočilo proizvaja, procesira in prenaša sogovorniku) in

prejemnik5 sporočila, pri posredovanju katerega mora razpolagati tako z znakovnim

sistemom kot z medijem (artikulacijski organi), s pomočjo katerega sporočilo uresničuje

(2012a, 621). Opirajoč se na modela govorne proizvodnje Postma (2000) in Hartsuikeru idr.

(2001) ter na Leveltovem (1995) hierarhijskem modularnem modelu proizvodnje govora,

avtorja v procesu govorne proizvodnje ločita tri ravni, skozi katere govorci sporočilo

oblikujemo, in sicer konceptualno (tudi reprezentacijsko), jezikovno-načrtovalno (tudi

procesorsko) in artikulacijsko (tudi aktualizacijsko) (Horga in Požgaj Hadži 2012a, 621–

624; 2012b, 103–105; 2012c, 93; Horga, Požgaj Hadži in Liker 2012, 115).

Govorec oz. konceptualizator na konceptualni ravni mentalno generira informacije, ki jih

želi prenesti sogovorniku z makro- (z Griceovim načelom kooperativnosti6 usklajen

komunikacijski namen) in mikroplaniranjem (izbor in zgradba konkretne informacijske

vsebine) sporočila, ki je v tej fazi predverbalno. Predverbalni plan nato govorec (formulator)

slovnično – s svojega mentalnega leksikona črpa semantične, oblikoslovne ter skladenjske

strukture in tako oblikuje površinsko jezikovno strukturo svojega sporočila – in fonološko

kodira – površinski jezikovni strukturi doda segmentalne in prozodične značilnosti. Pri tem

poudarjata, da ima načrtovanje govora različen obseg in stopnje natančnosti, saj govorci –

formulatorji svoj govor oz. sporočilo lahko načrtujejo na različnih ravneh, od posamezne

besede, stavka, povedi vse do celotnega govorjenega besedila oz. diskurza (2012b, 94). V

zadnji fazi pa mentalno izoblikovano jezikovno sporočilo govorec (artikulator) fonetično

uresničuje oz. artikulira s pomočjo koordiniranega motoričnega procesa, v katerem

usklajeno delo številnih govornih organov ustvarja niz govornih zvokov.7 Pri tem je za

5 V jezikoslovju običajno ločujemo med pojmoma prejemnik in naslovnik (tudi adresant), saj prvi izaz poudarja aktivno udeležbo poslušalca/sogovorca v sporazumevalnem dejanju (besedilo sprejema, interpretira in se nanj odziva), drugi pa se nanaša na osebo, ki ji je govorno dejanje namenjeno, med samim govornim dejanjem pa ni nujno prisotna (pri ubesedeovanju sicer govorec misli nanj, vendar gre za nedejavno osebo pri sporazumevalnem dejanju) (Križaj Ortar 1997 po Vogel 2004, 453). V tem delu sta kljub predstavljeni ugotovitvi izraza prejemnik in naslovnik oz. adresant uporabljeni sopomensko. 6 Načelo sodelovanja oz. kooperativnosti, po katerem se morajo v verbalni interakciji govorci ravnati, če želijo, da njihovo sporočilo učinkovito in efikasno posredujejo sogovorcem, je izoblikoval filozof jezika Herbert P. Grice (1967), sklicujoč se na Avstinovo teorijo govornih dejanj. Grice loči štiri pravila, ki bi jih govorci morali upoštevati pri vsaki verbalni interakciji, in sicer pravilo kakovosti (verodostojnost izjav), količine (informacijsko ustreznost izjave), relacije (informacijsko primernost izjave) in modalitete (jasnost, nedvoumnost in skladnost izjave) (Silvestri 1994, 189–190). 7 Med jezikovno-načrtovalno in izgovorno ravnijo se aktivira tudi t. i. mehanizem medspomina (hr. međumemorija), katerega naloga je uskladiti sprotno načrtovanje in izreko (Horga in Požgaj Hadži 2012b, 104). V opombi o mehanizmu govorne proizvodnje avtorja dodajata, da govorci s pomočjo niza avtomatiziranih povratnih spregatev (hr. povratna sprega) sproti preverjamo, ali je proces uresničitve govornega sporočila v skladu z začetno zamislijo govorca – konceptualizatorja oziroma nadzorujemo svojo proizvodnjo in popravimo morebitne napake.

10

realizacijo govora od predverbalnega planiranja vse do fizične artikulacije ključnega pomena

čas, po eni strani v smislu informacijskega kanala, skozi katerega govor prenašamo – tj.

časovna kontinuiranost procesa govorne proizvodnje (Horga in Požgaj Hadži 2012a, 626) –

po drugi pa kot uresničitev njegovih funkcij s pomočjo organizacije časovnih prvin oz.

prozodičnih sredstev govora (Horga, Požgaj Hadži in Liker 2012, 115).

S prozodičnimi sredstvi namreč na fonemski ravni razlikujemo dolge in kratke foneme, na

nadsegmentni dolge in kratke naglase, na afektivni in pragmatični pa je lahko hiter oz.

počasen čas izgovorjave izraz določenega čustvenega stanja govorca (prav tam). Čeprav

govorci težimo k idealni govorni izvedbi oziroma vemo, kaj želimo povedati, in to tekoče

povemo, je idealen govor redek, saj je najbolj pogosta oblika govorne komunikacije t. i.

spontani govor, v katerem pa sogovorci »ne dobiva[jo] idealnega govora« (Horga in Požgaj

Hadži 2012b, 95). Zaradi bioloških, psiholoških ali družbenih dejavnikov človek namreč ni

idealen in zato ne more biti niti idealni govornik – idealni govor uresničujejo le igralci in

poklicni govorci, ki se vnaprej temeljito pripravljajo na govorjenje.8

Po prepričanju avtorjev k idealnemu govoru težimo iz dveh razlogov, in sicer zaradi

dostojnega odnosa do poslušalca ter zaradi odnosa govorca do samega sebe. Vendar v resnici

tako na načrtovalni kot na artikulacijski stopnji delamo govorci napake, ki jih avtorja delita

na dve vrsti. Prva vrsta zajame napake, ki nastanejo zaradi hkratnega načrtovanja in izvedbe

govora – to so t. i. difluentnosti ali fenomeni obotavljanja (npr. oklevanje, mašila,

popravljanje), ki razkrivajo, da ima govorec premalo časa za načrtovanje govora.9 Druge pa

nastanejo v sami izvedbi govora zaradi težav pri organizaciji in izvedbi motoričnega

artikulacijskega (izgovornega) programa – to so t. i. izgovorne nespretnosti, ki se pojavljajo,

ko je govorec utrujen ali prehitro govori zaradi psihičnih pritiskov. Ob obravnavi procesa

govorne proizvodnje in razlogov zaradi katerih v človeški govorni komunikaciji pride

večinoma do uresničitve neidealnega govora, avtorja izpostavljata tudi, da ima govorjeni

8 Podobno o prevladujoči neidealni dejanski rabi idealnih jezikovnih struktur razmišlja Vitez (prim. 1999, 23–48). Prav kot Horga in Požgaj Hadži poudarja, da »[p]rofesionalni govorci, torej zlasti voditelji oddaj in tudi novinarji so govorno posebej izšolani v skladu s celoto normativnih jezikovnih predpisov, ki veljajo v določenem medijskem prostoru. To pomeni, da naj bi bil medijski govor načeloma »idealno govorno uresničevanje«, z normo torej najnatančneje usklajena govorna realizacija« (1999, 42). 9 Temelječ na pojmovanju planiranja govora kot procesa, ki poteka na psihološki (po Horgu idr. konceptualni), leksikalni (jezikovno-načrtovalni v Horga idr.) in artikulacijski ravni, Zellner Keller idr. (2000 po Giannini 2010, 1235) podobno razumejo pojavljanje fenomenov obotavljanja kot znak govorčevega pomanjkanja časa pri sinhroniziranem planiranju govora na vseh omenjenih načrtovalnih ravneh.

11

jezik svoje zakonitosti, ki se razlikujejo od pisanih realizacij jezika (Horga in Požgaj Hadži

2012b, 99).

Govor je torej večplastna ustna oblika človeškega jezikovnega komuniciranja. Ima svoje

specifične »proizvajalne« psihofizične procese in zakonitosti, ki jih uresničujemo s pomočjo

prozodičnih sredstev. Zaradi vpliva fizioloških, psiholoških in kontekstualnih dejavnikov, z

izjemo poklicnih govorcev (igralci in medijski govorci ter govorno izšolani govorci), so

vendar dejanske človeške govorne uresničitve večinoma netekoče oz. neidealne. Kot

dokazujejo številne študije in analize govorjenega jezika, je govor tudi izrazito spremenljiv

pojav, katerega jezikovne, artikulacijske in prozodične značilnosti se razlikujejo glede na

posameznega govorca, njegov komunikacijski namen in pripravljenost na govor, pisno

predlogo (branje ali spontani govor), komunikacijsko situacijo v širšem smislu (npr.

enosmerna ali dvosmerna, formalna – uradna oz. javna – ali neformalna – neuradna oz.

zasebna idr.) in nenazadnje tudi glede na jezik oz. narečje/sociolekt.

V naslednjih odstavkih se zaustavimo pri obravnavi nekaterih temeljnih konceptov in

opredelitev, ki nam služijo kot teoretično izhodišče pri analizi diskurza in govorjenega jezika

televizijskih poklicnih govorcev v socialističnem oz. sodobnem obdobju. Ob uvodni

obravnavi koncepta jezikovne variabilnosti (2.2) se zadržimo pri razločku med pisano in

govorjeno besedo (2.3), pri opredelitvi govorjenih zvrsti glede na pisno predlogo (bran ali

spontani govor, 2.4), pri obravnavi prozodičnih sredstev (2.5) ter pri opredelitvi

makroprozodičnega pristopa pri analizi govorjenega jezika, s poudarkom na nekaterih

terminoloških zagatah ter pregledom relevantne domače in tuje literature o temi (2.5.1–

2.6.6).

2.2 Variabilnost jezika oz. govora glede na govorčeve kompetence

V našem vsakdanjiku lahko hitro opazimo, kako glede na kontekst, namen in naravo

sporazumevalnega dejanja ter naslovnika (sogovorca) spremenimo jezik, ki ga uporabljamo.

Dokaj evidentno je namreč, tako rekoč dostopno širokemu krogu uporabnikov določenega

jezika, da ko govorimo, se izrazimo drugače kakor med pisanjem, da bomo npr. ob javnem

nastopu govorili drugače kakor s prijateljem, z otrokom drugače kakor z odraslim, s tujcem

ali z neznancem spet drugače kakor s pripadnikom druge narečne skupine ali starejšo osebo

itd. Prav tako je očitno, da bomo odvisno od naslovnikov določeno sporočilo napisali bolj

ali manj strokovno.

12

Z nakazano spremenljivostjo oz. variabilnostjo jezikovnega izraza se iz različnih teoretičnih

in metodoloških izhodišč ukvarjajo različne discipline. Jezikovne variacije v govorjenem

jeziku je namreč v okviru jezikoslovja možno analizirati iz različnih zornih kotov, z večjim

poudarkom npr. na perlokucijski učinkovitosti sporazumevanja različnih govorcev

(pragmatično jezikoslovje), na leksikalni, skladenjski in slovnični strategiji njihovega

izražanja (analiza diskurza) ali na ritmično-prozodični značilnosti govora.

V sociolingvistiki je nakazana variabilnost danega jezika razčlenjena po štirih glavnih

variacijskih oseh (Berruto 2004, 2–25), in sicer 1. diafazična (kontekstualna variabilnost,

odvisna od a) socialnega konteksta sporazumevanja in razmerja med sogovorci, npr. javno

– zasebno, formalno – neformalno ter b) teme in vsebine sporazumevanja (npr. strokovni ali

tehnični – običajni, vsakdanji); 2. diamezična (variabilnost, vezana na kanal

sporazumevanja, npr. pisan – govorjen); 3. diastratična (subjektivna variabilnost, vezana na

družbeno-kulturni ter fizični položaj jezikovnega uporabnika, npr. mlad – star; izobražen –

neizobražen itn.) ter diatopična (prostorska variabilnost oz. variabilnost jezika v prostoru,

npr. narečna razslojenost jezika).

Berruto sicer doda opombo o diahroni variaciji,10 ki jo definira kot časovno variabilnost oz.

variabilnost jezika v času. To je peta pomembna razsežnost (dimenzija) jezikovne variacije.

Ker se pa steka z večjim fenomenom jezikovne spremembe, proučevanje te dimenzije po

mnenju jezikoslovca »presega raziskovalno področje sociolingvistike« (2011, 86). Glavni

predmet sociolingvistike je po njegovem namreč t. i. jezikovna arhitektura (it. architettura

della lingua, gl. sliko 1 v prilogi 10.2) danega jezika oziroma: 1. študij njegovih sinhronih

variacij glede na temeljne smeri variabilnosti (variacijske osi) ter razmerij, sovrapozicij in

vzajemnih razmejitev med njimi in 2. opazovanje in opisovanje značilnosti posameznih

variacij na vseh ravneh analize (npr. oblikoslovje, skladnja, besedje itd. – v primeru

govorjenega jezika tudi fonologija). Omenjene variacijske osi torej izražajo temeljne smeri

10 Razločevanje diahronega pogleda na jezik od sinhronega je prvič opredelil švičarski jezikoslovec De Saussure v svoji znameniti postumni publikaciji Cours de linguistique général (1916/1997) Po Saussurju tudi Vitez (1999, 25) poudarja, da diahron pogled na delovanje jezika »omogoča ugotavljanje kontinuiranih sprememb v dejanski prvin rabi jezikovnih sistemov, ob tem pa tudi spremljanje bolj ali manj postopnega razvoja in spreminjanja sistemov samih«. Jezik oziroma kot živ in dinamičen pojav (po Saussurju reka; tudi Tivadar, sicer pri opredeljevanju jezikoslovčeve normativistične funkcije, uporablja rečno prispodobo in govori o büjranju – tj. prekmurski izraz za naravno reguliranje struge reke Mure, gl. Tivadar 2010b), se v času spremeni. Koncept diahronije torej uporabljamo v svojem sociolingvističnem pomenu kot obliko jezikovne variabilnosti; pri tem je sicer treba poudarjati, da se spremembe oz. razvoj jezikovnega sistema hitreje pojavijo na ravni oblikoslovja, skladnje in besedja kakor na ritmično-prozodični (Magno Caldognetto in Vagges 1991).

13

variabilnosti nekega jezika in v tem smislu nam služijo kot uvodni in temeljni referenčni

okvir pri raziskovanju oz. vzpostavitvi teoretično utemeljene analize govorjenega jezika.

V slovenskem jezikoslovju pa je uveljavljena nekoliko drugačna »delitev« jezika. Ta sledi

teoriji jezikovne zvrstnosti, ki je bila v slovenskem jezikoslovju vpeljana preko PLK.

Pojavne oblike (zvrsti) slovenščine običajno ločimo na naslednje glavne sklope: socialne,

funkcijske, prenosniške, časovne ali zgodovinske in mernostne (Toporišič v Slovenski

slovnici, nadalje SS 2000, 13–34). Časovne in mernostne zvrsti za našo razpravo niso toliko

relevantne, saj prve zadevajo sodobne in pretekle jezikovne oblike v okviru zgodovinskih

makroobdobij razvoja (knjižnega) jezika, druge pa vezanost oz. nevezanost besede pretežno

v umetnostnih besedilih (SS 2000, 755–774; 795–799; 716). Socialne zvrsti se delijo na dve

nadzvrsti, in sicer na knjižni jezik, namenjen sporazumevanju in sploh sporočanju na vsem

slovenskem ozemlju in z vsenarodno ter narodnoreprezentativno vlogo, ter na neknjižni

jezik. Knjižni jezik se nadalje deli na zbornega ali splošno- in knjižnopogovornega.

Neknjižni jezik pa se deli na zemljepisna narečja in na pokrajinske pogovorne jezike. Med

socialne (pod)zvrsti prištevamo še starostno, spolnostno, izobrazbeno, stanovsko,

interesnodružbeno in t. i. interesne govorice (sleng, žargon, argo). Glede na funkcijo ločimo

štiri funkcijske zvrsti, in sicer praktičnosporazumevalno; strokovno; publicistično in

umetnostno zvrst. Glede na prenosnik pa se jezik lahko govori ali zapiše.

Med dvema omenjenima razčlembama jezika, Berrutovo in Toporišičevo, se prekrivata le

opredelitvi prenosniških zvrsti oz. diamezične variacije, medtem ko so v socialnih in

funkcijskih zvrsteh zajete hkrati vse tiste jezikovne variacije, ki jih sociolingvistika deli na

diastratične, diatopične in diafazične. Ne glede na različna poimenovanja in razčlenitve

variacij oz. zvrsti jezika sta vsekakor obema navedenima opredelitvama skupni temeljni

izhodišči, in sicer v prvi vrsti, da jezik variira oz. se v času in prostoru pojavlja v različnih

oblikah. Po drugi strani pa si obe delita prav tako pomembno predpostavko, in sicer, da je

izbor jezikovnih sredstev (variacij oz. zvrsti) pri komunikaciji podvržen jezikovni

kompetenci11 posameznika in zunajjezikovnim dejavnikom.

Vsako sporočilo tvorec oz. pošiljatelj ustvarja namreč z nekim namenom (vplivanja,

informiranja, izražanja čustvenega stanja) – da ga skuša doseči, se mora prilagajati

11 Človekovo sposobnost tvorjenja ali razpoznavanja stavka, ki ga dotlej še ni izrekel niti slišal, torej intuitivno obvladanje strukturnih značilnosti jezikovnega sistema govorcev, Chomsky (1989 po Vitez 1999, 25) imenuje jezikovno kompetenco, ki jo opredeljuje kot delno vrojeni delno pa usvojeni sistem jezikovnih pravil, ki tvorijo jezikovno znanje posameznika. O tem prim. Škiljan 1999, 28, 51, 166.

14

sporazumevalnim okoliščinam oz. mora pri oblikovanju svojega sporočila upoštevati, poleg

(namišljenega) naslovnika oz. prejemnika, tudi kanal in širši kontekst, v katerem poteka

sporazumevanje. Na izbor najprimernejše zvrsti ali variacije tako močno vplivajo zunanje in

notranje okoliščine, celo, kot navaja Valh Lopertova (2013, 33), ne glede na jezikovno

kompetenco govorca. Škiljan (1999) zato poudarja poleg jezikovne še komunikacijsko12 in

pragmatično13 kompetenco. Pomembnost jezikovne, komunikacijske in pragmatične

kompetence govorca pri oblikovanju jezikovnega sporočila poudarjajo tudi teoretiki

jezikovnostilistične analize besedil. Če se omejimo na dva slovenska avtorja – Tomo

Korošec in Monika Kalin Golob –, ki se ukvarjata z analizo poročevalskih besedil v tiskanih

medijih, vidimo, da njuno razumevanje stilotvornih dejavnikov novinarskega diskurza

temelji prav na prepletu omenjenih treh kompetenc. Poleg tega avtorja poudarjata podobne

in ponavljajoče se okoliščine, časovne in tehnične stiske ter za sodobni novinarski diskurz

značilno potrebo po kratkosti in konkurenčnosti besedil (Korošec 1976, 33–34; Kalin Golob

1999, 185 po Laban 2007, 61), – to so objektivni stilnotvorni dejavniki, tipični pretežno za

novinarski komunikacijski stil – pri tem tako Korošec kot Kalin Golobova poudarjata tudi

stilnotvornost avtorjevega oz. tvorčevega komunikacijskega namena, značilnega za vsako

sporočanje.

V okviru opredelitve stila s teleološkega vidika Korošec namreč stil definira kot »izbor

[jezikovnih sredstev], odvisen od čisto določenega cilja tvorčevega sporočanja« (1998a, 8).

Prav tako Kalin Golobova (2004c, 710) poudarja, da je izbira med sinonimnimi sredstvi, s

katerimi razpolaga vsak jezikovni sistem, »vedno avtorjeva«, saj jo tvorec sporočila

»prilagaja okoliščinam in namenu sporočanja, primerno besedilni vrsti in naslovniku«.

Vsako sporočanje je torej rezultat namernega, k cilju usmerjenega izbora med sredstvi

jezikovnega sestava. Isto smer zagovarja tudi Granićeva (1996, 220 po Valh Lopert 2013,

33), ki posebej poudarja pomembnost komunikacijske kompetence (usklajeno z jezikovno,

12 Koncept komunikacijske kompetence uvaja Hymes (1974 po Škiljan 1999, 28, 51), po katerem je ta opredeljena kot človekova sposobnost, da med različnimi funkcionalno in stilistično označenimi »podkodi« oz. socialnimi zvrstmi govorec iz svoje komunikacijske matrice izbere za vsako komunikacijsko dejanje tistega, ki je po njegovi presoji najbolj primeren za konkretno komunikacijsko dejanje in najbolj ustreza kontekstu, v katerem poteka uporaba jezika. 13 Škiljan (1999, 169–170) med kompetencami, ki so pogoj za popolno obvladovanje jezikovne komunikacije, uvaja pragmatično kompetenco, ki jo posameznik uporablja za dosego določenega komunikacijskega cilja. Ta kompetenca po Škiljanu upošteva dimenzijo znanja jezikovnih strategij, ki so, kot pravi avtor, vedno kulturno določene: da bi uresničil svoj komunikacijski cilj, mora posameznik poznati splošno, kulturno določeno, komunikacijsko obnašanje (komunikacijski bonton) ter jezikovne vsebine in oblike, z izborom katerih bo svoj cilj dosegel. Pri tem hrvaški jezikoslovec poudarja, da za vse tri kompetence, jezikovno, komunikacijsko in pragmatično, obstajajo implicitna in eksplicitna pravila, po katerih govorec izbere jezikovna sredstva (prim. Škiljan 1999, 165 –212).

15

komunikacijsko in pragmatično normo) za uspešno sporočanje. Tako kot obstajajo jezikovna

pravila za tvorjenje povedi, pojasnjuje avtorica, obstajajo tudi pragmatična pravila za izbor

in rabo jezikovnih sredstev, in sicer glede na govorno situacijo oz. kontekst. Govorec/tvorec

besedila torej določene zvrsti jezika izbere odvisno od kontekstualno določenih

kontingentnih potreb. Granićeva (1997, 42 po Horga in Požgaj Hadži 2012b, 99) med

kontekstualno določenimi izbori jezikovnih sredstev uvršča tudi diamezično dimenzijo, saj

poudarja, da sta govorjeni in pisani jezik »avtonomna, imata lastno strukturo, svoje oblike

in stile. Vsakdo namreč pisani jezik razlikuje od svoje govorjene osnove«, zaradi česar, kot

ugotavljata Horga in Požgaj Hadži, se tudi načini uresničitve besedila z govorjenim oz.

pisanim jezikom popolnoma razlikujejo.

Ker se pri raziskovanju jezika TV zastavlja vprašanje prenosniških zvrsti, nemara ne bo

odveč, če se vrnemo na sicer že izpostavljeno drugačnost jezika glede na pisni oz. govorjeni

prenosnik. V sledečem odstavku se tako zaustavimo pri obravnavi variabilnosti jezika na

diamezični ravni, nekoliko podrobneje si bomo torej pogledali nekatera razmišljanja o

spremenljivosti jezika odvisno od pisnega oz. govorjenega kanala sporazumevanja.

2.3 Prenosniške zvrsti jezika – govorjeni in pisni jezik

Prenosniške zvrsti večina raziskovalcev deli na pisano oz. govorjeno zvrst. Človeška

komunikacija se namreč razlikuje glede na govorni oz. pisni prenosnik sporazumevanja.

Vsaka sprememba medija (prenosnika), vsako prekodiranje pogojuje izgubo določene

informacije – pisava ne more prenašati vsega tistega, kar govor vsebuje (Vuletić 1980, 16).14

S pravopisnimi sredstvi in pravili, kot piše Korošec (1998a, 341), »se uravnava razmerje

med govorjenim in pisanim ter med pisanim in govorjenim jezikom«. Namreč v pisavi lahko

le približno zaznamujemo tisto, kar v govoru izražamo s prozodijo in prozodičnimi sredstvi.

Na to in druge bistvene razlike med pisno in govorjeno besedo Pogorelčeva opozarja že leta

1965 (148–149):

Izbiranje jezikovnih sredstev je v govoru nujno drugačno od izbire v pisanem jeziku. Na eni strani moramo upoštevati, da govorimo z glasom in ima ta vse mogoče pomenske odtenke, ki so lahko izraženi z različnimi stavčnimi melodijami in z osebno barvo glasu. Kadar oblikujemo sporočilo v pisanem jeziku, moramo to izraziti z drugimi, navadno omejenimi izraznimi sredstvi. Na drugi strani pa nas naglica govorjenja sili, da se v trenutku odločimo za takšno in ne za drugačno obliko sporočila. Navadno nimamo časa, da bi besede – in še bolj zveze – tehtali in jih krojili glede na

14 Podobno vpliv spremembe medija na govor razume Vogrinc (2008, 217–218), ko ob ugotavljanju jezikoslovnega in sociološkega proučevanja govora v medijih poudarja, da sta elektronski množični občili – radio in televizija – zaradi specifičnosti medija (npr. komunikacijske značilnosti) razvili prav tako specifične rabe govora.

16

tisto, kar želimo izraziti. Ta naglica povzroča vezanost in mnogo manjšo svobodo izbire, kot jo navadno imamo, kadar pišemo. Naglica povzroča, da se v trenutku govora odločimo za že pripravljene, v našem spominu že čisto avtomatizirane zveze. Takšne zveze so tudi v pisanem jeziku, vendar imamo tam veliko več časa za izbiro in za svobodno preoblikovanje. V tem razločku v samem načinu pisanega in govorjenega sporočanja je tudi osnovna razlika med pisano in govorjeno besedo. Zaradi vsega, kar sem povedala, med govorom nimamo časa, da bi oblikovali daljše in bolj zapletene stavčne zveze. Med premori govorimo v krajših pojmovnih zvezah. Zaporedje besed v teh zvezah ni vedno takšno, kot bi zahteval ves tekst, ampak je tako, da stoji pojmovna zveza med dvema premoroma čisto sama zase.

V manjšo zapletenost govorjenega jezika je prepričan tudi Urbančič (1965, 223), saj je

»[b]esedišče preprosto, stavki niso dolgi in priredja so običajnejša kakor podredja«.15

Škarić (1991, 69 po Podbevšek 2006, 62) pa poudarja, da je govor kot izrazito človeški,

obenem pa tudi zvočni in optimalni (najboljši in najlažji) prenosnik sporazumevanja v

razmerju do pisnega jezika, ontološko primaren.16 Pisna oblika sporazumevanja se je namreč

pojavila veliko pozneje in je omogočila premostiti bistveno pomanjkljivost govornega

komuniciranja, tj. njegovo enkratnost.

Prehod iz oralne v pisno kulturo predstavlja zagotovo eno najpomembnejših sestavin

civilizacijskega razvoja. Toda sprememba prevladujočega načina komunikacije, ki so jo

postopoma uveljavili tiskovna revolucija, pojav in širitev pisnih medijev ter širitev

pismenstva, od dominantnega ustnega sporazumevanja k pretežno pisnemu,17 je sčasoma

povzročila, da »smo pozabili na primarnost govorjenja« (Vuletić 1980, 17). Med pisno in

govorjeno besedo se je sčasoma namreč vzpostavilo prepričanje o hierarhičnem razmerju.

Pisno posredovano besedo je človek tolmačil kot sigurno, točno, korektno (črno na belem!)

nasproti govorjenju, ki nima prihodnosti niti preteklosti in je »blebetanje, ropotanje v

prazno« (prav tam). Vpliv tega postulata zaznamo tudi na področju zgodovinopisja.18

15 Prepričanje, da je zapisan jezik bolj zapleten zaradi njegove prevladujoče podredne strukture, govorjeni pa zaradi večinoma priredne strukture enostavnejši, je dolgo prevladovalo (Valh Lopert 2005, 23). Raziskava govorjenega jezika politikov, ki jo je opravila Hribarjeva (2000 po Kranjc 2003, 396) pa je prav nasprotno pokazala, da so lahko govorjena besedila prav tako zapletena kot zapisana, in sicer tako strukturno kot pomensko. V zvezi s tem pa je Halliday (po Valh Lopert 2005, 23) celo ugotovil, da je pravzaprav govorjeni jezik bolj zapleten v svoji slovnici kot zapisani ter da je neformalen in spontan pogovor slovnično najbolj zapleten, ker je pisanje statično, govor pa dinamičen. 16 To lepo ponazarja tudi razvoj otroških sposobnosti sporazumevanja: najprej se naučijo govoriti, šele nato se naučijo branja in pisanja. 17 Briggs in Burke sicer prehod iz ustne kulture v pisno postavita že pred tiskovno revolucijo v 12. in 13. stoletje (2010, 19). 18 Sprememba prevladujočega načina komunikacije je v zgodovinopisni rabi sčasoma izpodrinila ustne vire oziroma izrečene besede v hierarhično podrejeno vlogo proti »primarnosti objektivitete«, pripisane pisnim virov (Rožac Darovec 2006, 455). Čeprav so imeli v antiki ustni viri prednost pred pisnimi oziroma je v zgodovinopisju prevladovala izbira oralne tradicije (Momigliano po Verginella 2012, 114), sta subjektivno-pristranska narava ustnih pričevanj ter njihova variabilnost odvisna od časovne in kontekstualne spremenljivosti spomina pogojevale izgubo prestižnosti, kredibilnosti in veljavnosti ustnih virov ob primerjavi

17

V slovenskem jezikoslovju pa je – po zaslugi specifičnih zgodovinskih okoliščin – igralo

vlogo pri dejstvu, da je vprašanje o razmerju med pisnim in govorjenim knjižnim jezikom

ostalo neodgovorjeno in neodgovarjano. V preteklosti je bilo namreč največ pozornosti

namenjene pisnemu (knjižnemu) jeziku, vprašanje govorjenega knjižnega jezika pa je bilo

večinoma zapostavljeno, kar ponazarjata tudi pomanjkanje samostojnega pravorečnega

priročnika in še danes prevladujoča slaba govorna kultura v šolskem izobraževanju. Po

mnenju mnogih pa naj bi danes govor znova postajal primarno sredstvo komunikacije (prim.

npr. Škarić 1996, 3; Tivadar 2011c, 491; Valh Lopert 2013, 52;) in s tem tudi pogosteje

predmet znanstvenih raziskav.19

Toda, da se vrnemo k razlikam med pisno in govorjeno besedo. Angleški jezikoslovec David

Crystal (2001, 26–29 po Kranjc 2003, 437) razlike med govorno in pisno komunikacijo

razume kot razlike v časovni oz. prostorski razporeditvi jezikovnih elementov. Pri govorni

komunikaciji gre po njem za dinamično interakcijo, ki je časovno vezana – v njej sta običajno

prisotna oba udeleženca sporazumevanja, to sta tvorec in naslovnik. Pri pisni komunikacij,

ki je vezana na prostor in je statična, pa običajno tvorec in naslovnik nista prisotna v istem

prostoru. Druga razlika je v časovnem razmiku med produkcijo in recepcijo sporočila; v

govorni komunikaciji ni časovne razlike, zato tvorec sporočila pri oblikovanju upošteva tudi

reakcije naslovnika. Prav zaradi neposrednega oblikovanja sporočila prihaja v tovrstni

komunikaciji do samokorektur, ponavljanj, napačnih startov in se pojavljajo tudi členitveni

signali, ki imajo funkcijo zapolnjevanja vrzeli. Kljub pomembni vlogi prozodičnih sredstev

(intonacija in premori) pri razdelitvi dolgih izrekov na obvladljive enote, so pri tem vendar

enote besedila pogosto nejasne.

z večno nespremenljivimi pisnimi viri. Spremenljiva narava ustnih virov, odvisna od tesne povezave s subjektiviteto pričevalca, ki je prav tako v času spremenljiva in podvržena vplivu govoric, stereotipov in predsodkov, propagand, osebnih interesov, želj, predstav in travm oz. fantazij, je utrdila predsodek zlasti historično-pozitivistično naravnanih zgodovinarjev o objektivnejši in zanesljivejši naravi pisnih virov, ki se, enkrat zapisani, ne spreminjajo več. Razveljavitev hierarhičnega razmerja med pisnimi in ustnimi viri je bil prvi glavni pridobitek znanstvene vede ustne zgodovine. 19 Na Slovenskem, ugotavlja Kranjčeva (2003, 301), se je vse do 60. let 20. stoletja o govorjenem besedilu razmišljajo sorazmerno malo in »če pa se je že, so bila razmišljanja osredotočena predvsem na odrski«, umetniški jezik. Raziskovanje govorjenega neumetnostnega besedila se je razmahnilo predvsem sredi 80. let in še bolj v 90. letih 20. stoletja. O povečanem zanimanju za govorjeni jezik na Slovenskem v sodobnem času pričajo tudi zbirka Spisi o govoru (2008, ur. Vitez), samostojno raziskovalno delo mnogih avtorjev ter projekt Sporazumevanje v slovenskem jeziku, v okviru katerega je nastalo več zbirk besedil, med temi tudi korpus Govorjene Slovenščine (GOS). O porastu raziskav govorjenega jezika na Slovenskem v zadnjem desetletju pričajo na primer tudi Tivadar 2012b, Zemljarič Miklavčič 2006, 2008, Huber 2013 in Valh Lopert 2013. Za druge avtorje prim. op. 17 in 22 v 3.2.

18

V pisni komunikaciji pa so med produkcijo in recepcijo besedila vedno časovne razlike.

Tvorčevo sporočilo bodo namreč predvidoma interpretirali različni naslovniki v različnih

časih in prostorih. Poleg tega pa ima tvorec čas oblikovati svoje sporočilo natančno – lahko

ga popravlja in preoblikuje. Pri tem ločila omogočajo jasno razpoznavnost med enotami

besedila. Tretja bistvena razlika pa je po Crystalu v vizualnem stiku med udeleženci

sporazumevalnega procesa. V pisni komunikaciji tega ni in zato tvorec ne more računati na

to, da bo kontekst lahko razjasnil smisel izreka – prav tako v tem primeru ni mogoče

neposreden odziv. Zaradi tega se v tovrstni komunikaciji večinoma izogibamo uporabi

deiktičnih sredstev (npr. zdaj, to, tukaj ipd.). Govorna komunikacija pa pogosto poteka ob

vizualnem stiku, zato so pri njej pomembna tudi neverbalna sredstva (npr. mimika obraza,

kretnje). Če sta tvorec in naslovnik oba prisotna v prostoru (neposredna komunikacija), je

mogoča tudi uporaba deiktičnih sredstev.

Pri govorni komunikaciji gre torej po Crystalu za razporeditev elementov v času (s pomočjo

prozodičnih sredstev), pri pisni pa za razporeditev v prostoru (s pravopisnimi sredstvi). Prav

nasprotno pa pojmuje razliko med govorjeno in pisano besedo hrvaški fonetik Škarić, po

katerem je govor organiziran za prostorski (spacialni) kanal, pisani pa za časovni

(temporalni) (1996, 32–33). Govor, pojasnjuje, predvsem prenaša informacijo »od tod tja,

od enega človeka do drugega v istem času (t. i. realni čas)«, pisava pa v svoji primarni funkcij

»ne prinaša informacij od tod tja, temveč od sedaj h kasneje. Pisec zapisuje sedaj, da bi

kasneje, v prihodnosti, to bral on sam ali nekdo drug. Pisavo so iznašli, da bi fiksirali

sporočilo.«

Po hrvaškem jezikoslovcu iz usmerjenosti v časovni oz. prostorski kanal izhajajo še druge

bistvene razlike med govorjenjem in pisanjem. Ker je pisanje usmerjeno v časovni kanal, se

organizira v negibnem prostoru (papirju), govor, usmerjen v prostorski kanal, pa se

organizira v gibljivem, premičnem času. Tudi Škarić kot mnogi raziskovalci izpostavlja, da

pisec lahko svoji začetni zamisli s časom dodaja čisto nove in nove misli, da lahko piše

počasi, v neomejenem času in po želji lahko besedilo večkrat predeluje. Govorec pa

nasprotno mora imeti v spominu svoj celoten govor ter se spopasti še z dvema naravnima

pomanjkljivostma govora, tj. z njegovo trenutnostjo in kratkim dometom. Ti je sicer sodobna

tehnologija z razvojem snemalnih naprav delno odpravila. Nadaljnjo razliko med govorjeno

in pisano besedo Škarić vidi v »hladnosti« govorjenega oz. pisnega prenosnika. Po

McLuhanu, ki medije ločuje na tople in hladne odvisno od prenesene količine informacij in

podatkov, jezikoslovec govor opredeljuje kot hladen multimedialni izraz nasproti topli

19

enomedialnosti pisnega (Škarić 1982, 24 po Valh Lopert 2005, 27). Sistem jezikovnih

znakov je namreč v govoru, pojasnjuje, samo eden izmed ostalih, ki pa so človeški glas,

mimika, gesta in splošno obnašanje človeka pri govoru. Zato, če iz govora izpišemo samo

besedilo, tj. samo jezikovni izraz in ne tudi vseh ostalih »sistemov signalizacije« (mimični

izraz, obnašanje med govorom, npr. govorčevo kazanje na predmete okoli sebe), se

začudimo, kako to besedilo lahko zveni čudno, nepopolno, nejasno, nepravilno, celo

nerazumljivo in stavčno raztrgano. Bistvena razlika med govorjeno in pisno besedo je tako

v »prozodičnosti« prve oz. v govorni polifoniji, ki pri govoru nastane »z menjavanjem barve

glasu, jakosti, hitrosti govora, napetosti, s premori, variacijami intonacij, vzkliki in krikom

ter različnimi paralaličnimi in perilaličnimi konvencionalnimi ali naravnimi zvoki, z vsemi

odtenki joka in smeha« (Škarić 1996, 30).

Razlike med govorjeno in pisano besedo sociolingvist Berruto opredeljuje iz različnega

izhodišča. V modelu jezikovne arhitekture, ki ga Berruto predlaga za italijanščino (slika 1,

gl. prilogo 10.2), diamezično variacijsko os opredeljuje kot vodoravno os, ki gre od tipično

pisnega polja (to so jezikovne zvrsti, kjer najizraziteje pridejo do izraza značilnosti

podvržene in povezane z grafično-vidnim kanalom) do tipično govornega polja (to so

jezikovne zvrsti, kjer najizraziteje pridejo do izraza značilnosti, podvržene in povezane s

fonično-akustičnim kanalom). (2011, 92). Pri opredelitvi se opre na ugotovitve nemških

raziskovalcev Kocha in Oesterreicherja (1990). Nemška raziskovalca (1990, 5 po Berruto

2011, 99) navajata, da diamezična variacija vključuje v resnici dva prekrivajoča se vidika,

ki ju je treba ločiti. Na eni strani so pretežno diamezični vidiki, ki zadevajo materialni

(tvarni) način proizvodnje in predvajanja sporočila – tj. fizični značaj kanala (fonični –

grafični). Na drugi strani pa vidiki, ki izhajajo iz diafazične dimenzije in zadevajo strukturno

zasnovo sporočila oz. tipologijo oblikovanja, kateri je sporočilo podvrženo – tj. izbor

jezikovnih sredstev (govorni – pisni). V diamezičnem prostoru imamo torej štiri glavne

zvrsti, in sicer 1. grafični pisni jezik (strukturno pisna sporočila grafično predvajana); 2.

fonični pisni jezik (strukturno pisna sporočila fonično predvajana); 3. grafični govor

(strukturno govorna sporočila grafično predvajana) in 4. fonični govor (strukturno govorna

sporočila fonično predvajana).

Podobno tudi Toporišič (SS 2000, 704–706) kot možnosti, ki jih ima tvorec pri posredovanju

svojega sporočila naslovnikom, loči slušni in vidni prenosnik. Glavne prednosti slušnega

prenosnika vidi v tem, da se »razširja v prostoru ne samo premočrtno in ne le ob primernih

svetlobnih pogojih«. Nasproti slušnemu po njegovem vidni prenosnik premaga enkratnost

20

slušnega sporazumevanja, saj so se lahko do izuma novih tehnologij, s katerimi lahko danes

shranimo tudi govorjena besedila, sporočila za dalj časa shranila, le če so bila pretovorjena

v vidno obliko. Vidna podoba jezika, dodaja, je omogočila tudi poglobljeno zavest o povedi

in drugih skladenjskih kategorijah, za razliko od govorjenega pa je zapisan jezik načeloma

bolj strnjen ali celo nabit z obvestilnostjo. V zvezi s prenosniki Toporišič doda še opombo o

šumih, ki jih razume predvsem kot mehanične motnje pri sporočanju, samo deloma pa je

zanj šum lahko tudi prevelika količina obvestila na določeno besedilno enoto in prevelika

oziroma premajhna hitrost govorjenja.

V okviru stilistike slovenskega poročevalstva se tudi Korošec (1998a, 332–343) opredeljuje

do razmerja med pisano in govorjeno besedo, in sicer z vidika pretvarjanja pisnega besedila

v govorjeno in obratno. Avtorjeve ugotovitve o pretvorbi pisnih besedil v govorjena na

področju stilistike radijskega poročevalstva zaradi sorodnosti medijev veljajo tudi za

televizijsko poročevalstvo, pri tem je sicer treba upoštevati, da imajo v televizijski

komunikaciji poleg govora veliko mesto tudi vizualne prvine.20 Avtor Toporišičeva

terminološka poimenovanja govorni in slušni ter pisni in vidni prenosnik ohranja, vendar

poudarja, da termini zajemajo dva vidika sporočanja, tvorjenje in sprejemanje sporočila.

Poleg tega pojasnjuje, da je dejanski prenosnik materialnost (tvarnost) – tj. zvočno valovanje

pri govoru in svetlobno pri pisavi – ter da besedni zvezi govorni in pisni prenosnik poudarjata

jezikovnost, slušni in vidni pa širši semiološki (znakoslovni) okvir.

Pri svojem razmišljanju izhaja iz teorije sporočanja, katere glavno vprašanje je prav, kako

kodirati sporočilo, da bo najbolje ustrezalo prenosniku. Skladno z namenom sporočanja in

glede na vsakokratne okoliščine nastajajo namreč na eni strani pisna, na drugi pa govorjena

sporočila; za prva so značilna jezikovna sredstva, ki izkoriščajo prostorske in vidne

možnosti, za govorjena pa sredstva, ki izkoriščajo zvočne možnosti oziroma prozodična

sredstva (npr. stavčni poudarek, intonacijo, členitev s premori, govorni register). Ob

zavedanju, da sicer obstaja veliko možnih kombinacij in variant, besedila na grobo deli na

štiri kategorije, in sicer a) »čista« pisana besedila, b) »čista« govorjena sporočila; c)

besedila, ki so pisne predloge, narejene z namenom, da bodo naslovnikom poslane tako, da

jih ne bo sprejemal vidno, ampak slušno (npr. radijsko poročevalstvo) ter č) govorjena

besedila, ki so predloge za nastanek sporočil, in bodo prišla do naslovnika tako, da jih bo

sprejemal vidno, kot pisavo (npr. magnetofonski zapisi).

20 Več o vizualnih prvinah TV diskurza v 4.2.1.

21

V sporazumevanju, ki poteka na osnovi predloge (kategorija c) navaja, da ga je potrebno

preparirati, tj. pisno predlogo preoblikovati v slušno sporočilo. To pomeni, da je potrebno

odpraviti šume, torej vsa tipično pisna sredstva pretvoriti v poslušalcu razumljiva, da bo tako

ta lažje sprejemal sporočila, ki prihajajo do njega v obliki zvočnega valovanja, ki se »izgubi«

in ne »čaka«, kot čaka pisano sporočilo (Korošec 1998a, 340). Gre z drugimi besedami za

pretvorbo pravopisnih sredstev (npr. velikih začetnic, narekovajev, oklepajev), kratic,

simbolov, predolgih besednih zvez, preveč zapletenih nizov priredij in podredij, prepogostih

zaporedij enakih ali podobnih besed itd. Za učinkovitost pisne predloge je bistveno tudi

upoštevati okoliščine, zlasti lastnosti naslovnikov, nato govorni položaj (neposredno ali

posredno navzočnost sogovorcev). V primeru neposredne navzočnosti, opozarja Korošec, je

treba upoštevati tudi nejezikovna sredstva (mimika, kretnje ipd.).

Predstavljena razčlemba govorjenega jezika na podlagi (ne)obstoja pisne predloge (Koch in

Oesterreicher 1990; Korošec 1998a) je temelj, na osnovi katerega v govoru ločimo dve

nadzvrsti, in sicer brani in spontani govor. V nadaljevanju povzemamo nekatere opredelitve

in razmišljanja omenjenih zvrsti govorjenega jezika.

2.4 Zvrsti govorjenega jezika: govorjena beseda med branostjo in spontanostjo

V tuji literaturi je govor običajno deljen na brano oz. spontano tipologijo,21 pogoste pa so

tudi kategorizacije zvrsti govorjenega jezika glede na (ne)formalnost (formalni – neformalni

govor), (ne)zasebnost (javni – zasebni govor) in medosebni odnos med sogovorci

(dominantni – nedominantni govor) (Giannini 2010, 1232). Pluralnost kategorizacij je

odvisna od izrazite raznolikosti govorjenih besedil, saj, tako Kranjčeva (2004, 397), te v eno

skupino drži le isti prenosnik, ki pa narekuje le izbiro sredstev, povezanih z naravo

prenosnika. Posledica tega je težko oz. skoraj nemogoče uvrščanje govorjenih besedil v eno

samo funkcijsko zvrst, saj se med seboj razlikujejo ne samo glede na govorni položaj, izbran

krog naslovnikov in družbeno razmerje med sporočevalcem in naslovnikom (formalni, javni

oz. dominantni itn.), temveč tudi glede na sporočilni namen (pozivna, predstavitvena,

ekspresivna, povezovalna ...) in na vrsto javnosti, kateri so namenjeni.

V okviru sodobne jezikoslovne refleksije o govorjenem jeziku so si tako raziskovalci ob

izraziti raznolikosti le-tega enotni v mnenju, da branega besedila ne moremo obravnavati

21 V literaturi naletimo tudi na vmesno stopnjo, in sicer na tipologijo polspontanega govora. Z izrazom je v italijanskih raziskavah govorjenega jezika definiran spontani govor, ki nastane z raziskovalčevo spodbudo (Giannini 2006).

22

enako kot spontanega. V tem namreč za razliko od branega govora potekajo tri faze

sporočanja – faza iznajdbe, urejanja in ubesediljenja (Bešter, Križaj Ortar idr. 1999 po Vogel

2004, 459–460 – bolj ali manj sočasno in je tako govorni tok pogosto prekinjen s fenomeni

obotavljanja. Ti kažejo na kognitivni proces oblikovanja govorjenega sporočila pri

načrtovanju sporočanja in obenem pri upoštevanju morebitnega odziva sogovorca. Prav

zaradi pogostega pojavljanja prekinitev govornega toka je po mnenju Valh Lopertove (2013,

51–52) desetletja veljalo, da je govorjeni jezik na ravni skladnje pokvarjena verzija pisnega

jezika.

Ko se je sicer jezikoslovno raziskovanje govorjenega jezika le začelo, so analize dolgo

temeljile p

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE … · govora in diskurza (1977–2013), vključno z orisom širšega zgodovinskega konteksta – tj. ... televizijska jezikovna