2

ŠOLSKO LETO 2016 / 2017

ŠTEVILKA 1

DROBIŽ je šolsko glasilo

učencev od 3. do 5. razreda

OŠ FRANCETA PREŠERNA

KRANJ,

Podružnica Kokrica

UREDNIŠKI ODBOR: Tajda Batagelj, Pia Benedičič, Tia Bodiroža, Katjuša Dolenšek, Klara Gašperšič, Mark Erik Jezeršek, Izabela Lampič, Kanita Reković, Ajda Štempihar Mentorica: Anita Žibrek, prof. RP

LOKACIJA IN DATUM IZDAJE

DROBIŽA:

Kokrica, junij 2017

Slika na naslovnici: Tia, 5.č

Namesto uvoda

Janezek je imel izpit v šoli.

Učitelj ga vpraša:

"Janezek, povej mi, koliko žarnic je v tem

razredu?"

Janezek vidi eno luč, zato reče: "Ena."

Učitelj pa: "Žal mi je, nisi opravil, ker sem

imel jaz še eno žarnico v žepu."

Čez en mesec: "No, Janezek, povej mi sedaj,

koliko žarnic je v tem razredu?"

Janezek: "Dve žarnici."

Učitelj pa: "Ne, sedaj je pravilen odgovor

ena, ker jaz nimam nobene v žepu."

Janezek pa: "Jo imam pa jaz!"

Vaš Drobiž

3

Uganke Zvita je ta gospodična, ki bel rep ima. A ko nihče ne gleda, pa s kokošmi se sladka. V gozdu skrivališče ima, ona prav nič ne poskoči, vendar zvita je ponoči. Kdo je to?

Nad nami, nad gorami, nad hišami in nišami

sprehajajo se gospodarji, majhni in veliki,

beli in debeli. Ko pa v črno se spremenijo,

mi dežja dobimo.

Kdo ali kaj so to? Po tirih vozijo se ti železni konji. Potem pa na postajo pridrvi, da potnike pobere. Kdo so ti možje? Iz njegovih ust rime in pesmi leto. A ko črnila zmanjkalo bo, več ne bo lahko. Kaj je to? Uganke sta si izmislili in jih zapisali učenki Ema in Tajda iz 3. č razreda. Rešitve pa so: lisica, oblaki, vlak, pero.

Hana, 4.c

4

Domovina je tudi domači kraj.

Ko smo šolski novinarji povprašali tretješolce, četrtošolce in petošolce, če jim je všeč domači kraj, so vsi, brez izjeme, odgovorili pritrdilno. Ko pa smo jih vprašali še, kaj jim je všeč oziroma zakaj, so bili odgovori zelo zanimivi in pestri.

Pa povzemimo nekaj različnih:

Za našo hišo je gozd.

Tu je veliko dreves in travnikov.

Rad imam živali v bližini in dobre sosede.

Všeč so mi igrala, pa tudi cerkev in šola.

Veliko zelenja je tu in veliko objektov.

Moj domači kraj ni mesto; mi imamo hišo na hribu.

Čukova jama, ker so tam našli okostje mamuta.

Tukaj na srečo ni preveč onesnaženega zraka.

Všeč so mi vsi moji prijatelji.

Na krožnem križišču imamo upodobljenega mamuta.

Sliši se ptičje petje, pa tudi sonca je dovolj.

Super je, da imamo na šolskem igrišču gole.

Ajda, 4.c

5

Dragi otroci in učenci s podružnične šole na Kokrici!

Naj se vam najprej predstavim.

Moje ime je Slovenija. Vaša domovina sem. Pišem pa se…. Ah,

saj ni važno. Nič se ne pišem, pa me kljub temu pozna čedalje več ljudi po svetu.

Zahvaljujoč vsem tistim posameznikom, skupinam, ekipam, ki me po svetu

predstavljajo in žanjejo uspehe. Take ali drugačne. Pa naj vam sedaj povem še malo o sebi…

Ponosna sem na svoje zelene površine, na gozdove, ki jih ni malo. Še posebej rada omenjam visoke, bele gore, ki se kot prave dame povzpenjajo tja v nebo; rumeno, široko, rodovitno nižino; Kras z vsemi posebnostmi, še posebej pa z veličastnimi podzemnimi galerijami. Všeč mi je moje morje, pa čeprav ga ni veliko. Je pa moje! In, seveda, obožujem vse tiste svoje državljane, ki znajo z mano lepo ravnati, me negovati, čistiti. In vsi tisti Slovenci, ki jim je še kaj mar za moje šege, navade in običaje, budijo v meni božanske občutke. Da bi se moje korenine obdržale, zato držim pesti. Čudežno zdravilo za dobro voljo SESTAVINE: toplina domačih

nasmeh ubogljivost ljubezen dobrodušnost potrpežljivost

Postopek: Najprej pripravimo kozarec. Vanj stresemo 20dl topline domačih, nekaj nasmeha in dobrodušnosti ter mešamo 5 minut, nato dodamo kozarec vode in zopet mešamo 5 minut, da zmes postane bolj gosta. Nato dodamo še 20dl ubogljivosti in 20dl ljubezni. Na koncu začinimo še s kančkom potrpežljivosti in zdravilo popijemo. DELUJE!

Gašper, 4. c

6

Bilo me je strah

Zgodilo se je, ko sem bil star sedem let. Z babi in teto Dašo smo se odpravili smučat na Krvavec. Zelo sem se veselil skupnega smučanja, ker z Dašo še nisem smučal. Doma smo pripravili vse potrebno za smučanje: smučarski kombinezon, čelado, rokavice, smučarske čevlje in seveda tudi smuči. Ko smo se peljali proti Krvavcu, je sijalo sonce, ko pa smo prispeli do žičnice, je postalo malo oblačno. Ker je bilo še vedno lepo, smo se odločili, da gremo kljub temu smučat. Najprej smo kupili smučarske karte, potem pa smo se z gondolo odpeljali na smučišče. Z gondolo sem se peljal prvič, razgled je bil lep, a bolela so me ušesa. Ko smo prispeli na smučišče, smo si pripeli smuči. Skupaj smo šli na sedežnico. Nekajkrat smo se peljali po hribu. Vozili smo v zaporedju: najprej jaz, nato babi in za njo še Daša. Kar naenkrat pa je nastala megla. Ker nam je bilo prijetno, smo s

smučanjem nadaljevali. Kot vedno sem peljal prvi, a nisem preveril, če mi babi in Daša sledita. Po nekaj metrih sem opazil, da sem sam. Ustavil sem se in se obrnil. Ker je bila zelo gosta megla, nisem videl ne babi in na žalost tudi Daše ne. Šel sem nazaj, ker pa je bila zelo gosta megla, nisem videl, da je bila babi za mano in tudi

ona me ni videla. Postalo me je zelo strah. Nekajkrat sem še prečkal progo, ker sem iskal babi in Dašo, pri tem pa nisem bil pozoren na ostale smučarje, zato sem se skoraj zaletel. Kar naenkrat pa se je megla okoli mene razblinila in name je posijalo sonce. Babi je bila ravno takrat na sedežnici nad mano. Ko me je zagledala, je zavpila, naj jo počakam. Ko je prišla do mene, sva se skupaj odpeljala do Daše. S tem smo zaključili smučanje. Upam, da se mi to nikoli več ne bo zgodilo! Jernej, 4. c

Matevž, 3.c

7

Imel sem tremo Pred davnimi, davnimi časi, no, bilo je natanko pred dvema letoma, sem imel prvi nastop z violino. Igral sem velikim gospodom in njihovim damam. Na violino pa sem igral Odo vaškim psom. Ko sem prišel na oder, so mi zaploskali. Korepetitorka je igrala na klavir. Oba sva se pripravila in spogledala. Zaigrala je uvod in čez nekaj sekund je po dvorani zadonela pesem Kuža pazi. Ko sem začel igrati, je najprej malce zacvililo, toda potem je bilo zelo dobro. Začel sem se potiti. Kmalu mi je postalo vroče in strah me je bilo, da mi bo prst skočil na sosednjo struno. Na koncu sem lepo zaključil, da se slučajno ne bi z ulice oglasil kakšen pes, češ: Drugič, ko te srečam, ti polulam nogo! Nato so mi zaploskali in priklonil sem se. Odšel sem na klop pod oder, kjer je bila moja učiteljica violine, ki me je pohvalila. Ko je bilo nastopa konec, sem se s starši in starimi starši dobil pred dvorano, kjer so me pohvalili in rekli, da sem Odo vaškim psom zaigral uspešno. Nato smo šli v Brunarico, kjer se mi je pica zelo prilegla, saj sem bil bolj lačen kot sosedov pes Piko, ki po navadi sprazni vse sklede v vasi. Ko sem prišel domov, sem se prav leno odvlekel v posteljo. 'Srečno' sem spal, dokler me ni naslednje jutro zbudil sam moj pes Zaki.

David, 4. c Kdaj mi je lepo Lepo mi je, ko ptički me zbudijo in ko noge v šolo pohitijo. Lepo mi je, ko žogo v zrak nabijem in ko sonce se smehlja. Izak, 3. c

Ema, 3.č

8

KAKO SE IZOGNITI SLABI OCENI Sestavine:

potrpežljivost vztrajnost pozornost vaja veselje delovne navade volja radovednost zvezek

Postopek: V roke vzamemo zvezek in ga položimo na mizo, včasih tudi na posteljo. Potrpežljivo beremo in ponavljamo snov. Pri tem moramo nujno vztrajati, da pridobimo delovne navade. Pozorno beremo, da ne bi zgrešili kaj snovi in tako pridobivamo delovne navade. Učimo se z veseljem, vendar moramo imeti voljo, da se sploh začnemo učiti. Biti moramo tudi radovedni, drugače je nevarnost, da nas snov, ki se je učimo, ne zanima. Stari pregovor pravi: “Vaja dela mojstra.“ Zato vadimo vsak dan.

Na taboru

10. 4. 2017 smo se odpeljali na plavalni tabor v Osilnico. Vozili smo se kake tri ure in pol, kar je zelo veliko. Peljali smo se skoraj do meje s Hrvaško. Ko smo prišli, smo razpakirali. Bilo me je malo strah, kako bo s plavanjem. Odšli smo na kosilo. Juha je bila malo slana, a vendar dobra. Za glavno jed smo imeli meso in krompir, kar se je

velikokrat ponovilo. Na plavanju sem imel učitelja Roka. Vedno smo si najprej umili noge in se stuširali. Na bazenu smo se tudi potapljali, pri čemer sem zelo užival. Po plavanju smo imeli različne dejavnosti. Všeč mi je bila floristika in spoznavanje različnih dreves. Zelo sta mi bila všeč hrast in breza. Spal sem skupaj z Gašperjem. Lahko smo kupili tudi spominke, ki niso bili ravno poceni. Eden je bil celo tri evre. Zadnji dan sem že težko čakal, da se odpeljemo z avtobusom proti domu. Poslovili smo se od Osilnice, dežele Petra Klepca. Pot je bila zelo dolga, vmes smo se tudi malo ustavili. Na Kokrici sem vzel kovček in se vesel odpravil z atijem proti domu.

Tomaž, 4. c

Ana, 5.c

Jakob, 3. c

9

Gaj in Betka (Nadaljevanje zgodbe) Zgodba govori o dečku Gaju in deklici Elizabeti (vsi so jo klicali Betka), ki sta se spoznala med poletnimi počitnicami ob morju. Še nebo se je poslavljalo od Elizabete, ki ni mogla skriti solz. Piši mi, piši

med zimskimi počitnicami se pa vidiva, je odmevalo od valov…

Betka je prišla domov v Ljubljano. Takoj je napisala pismo Gaju, kako so potovali domov. Gaj ji je odpisal, da jo zelo pogreša in naj mu piše vsak dan. Čez dva dni je bil že prvi dan novega šolskega leta. Betka je komaj čakala prvi šolski dan, da zopet vidi svoje sošolke. V šoli so se pogovarjali, kako so preživeli počitnice. Gaj je tudi že težko pričakoval prvi šolski dan. Dobil je novega sošolca Marka. Bil je velik in zabaven. Ko je prišel iz šole domov, je dobil Betkino pismo. V njem je pisalo, da je svoji najljubši sošolki povedala, da sta zaljubljena. Gaj ji je odpisal, da je dobil novega sošolca, s katerim se je že spoprijateljil. Po mesecu dni je Gajev oče prišel domov s plovbe po morju. Pogovarjali so se, kam bi šla cela družina na nedeljski izlet. Gaj je predlagal, da bi šli v Ljubljano in to se je vsem zdel zanimiv predlog. Naslednji dan so odšli v Ljubljano, in sicer najprej na Ljubljanski grad. Povzpeli so se na razgledni stolp, kjer je bil razgled na celotno Ljubljano. Sam pri sebi se je spraševal, v katerem delu Ljubljane živi Betka. Močno si je želel, da bi jo videl. Z gradu so odšli naprej po mestu, da si ogledajo še ostale znamenitosti. Ravno to nedeljo se je tudi Betka s svojimi starši odpravila na sprehod po mestu. Že ves dan je mislila na Gaja. Po naključju sta se srečala. Oba sta stala kot okamnela in se gledala. Nista mogla verjeti, ali je to res ali samo sanjata. Nasmehnila sta se drug drugemu in stekla v objem. Vsi skupaj so odšli na sok, kjer so se dolgo pogovarjali. Betka in Gaj sta zopet načrtovala skupne počitnice ob morju. Mračilo se je že, ko so se poslovili in se odpravili proti domu. Gal, 4. c

Maša, 5.c

10

Zmaj Direndaj

Zmaj Direndaj je sladkosnedi zmaj, ki peške plavati uči in francosko govori.

Ker lenoba je velika, zmaj okrog se rad potika, županu rad nagaja,

zato že Berni nanj zalaja. Pri Debeli Juli najedel se je za tri, zato čez mesto kot balon frči.

V gozdu zdaj se zmaj potika, v mestu pa Berni mulo kuha. V pisarno jezno odhiti in tiralico spesni: »Iščemo zmaja Direndaja, ki županu nagaja, ki nič ne dela in samo je. Kdor ga vidi, naj brž pove! Za nagrado dobi zaboj s čokolado!« To vidi zmaj Direndaj in pohiti k županu po čokoladni raj, saj je sladkosnedi zmaj. Ko v mestno hišo zmajček prileti, županu od presenečenja se znamka zaleti, zapreti zmaja si želi, da Berni v zadnjem hipu idejo dobi, zmaj Direndaj super znamke lepil bi. Tako odloči se županski zmaj, da bo zmaj Direndaj glavni 'znamkolepilni' zmaj. Tim, 3. č

11

Star likalnik

Znano je, da so ljudje že pred davnimi časi ravnali oblačila z različnimi predmeti iz kamna, lesa in stekla. Kasneje so začeli uporabljati naprave iz železa in nato likalnike. S pomočjo toplote in pritiska lahko z likalnikom oblačila gladimo in segrevamo. Prvi likalniki so obstajali že v 15. stoletju (že takrat so imeli obliko ladjice). Narejeni so bili iz kosa kovine, ki so ga segreli v peči. Ker pa je bil ročaj tudi kovinski, so ga običajno ovili v blago, da jih pri dotiku ni peklo. V 17. in 18. stoletju so uporabljali likalnike, ki so bili votli. V notranjost likalnika so dali vroče oglje, ki je bilo varnejše.

Kasneje (torej v 19. stoletju) so uporabljali likalnike na žerjavico. Šele v 20. stoletju so začeli uporabljati tako imenovane 'peglezne' na plin in kasneje na elektriko. Danes je večina likalnikov na paro. Likalniki na žerjavico so imeli na zgornji strani pokrov, ki se je odprl. V notranjost so dali žerjavico, nanjo pa nasuli oglje (dodajali so ga po potrebi). Gospodinje so take likalnike stresale ali pa pihale vanje skozi odprtino na zadnji strani. Ob strani so imeli odprtine za zračenje, skozi katere je včasih padla žerjavica, ki je oblačila ožgala. Včasih so se oblačila umazala tudi s pepelom, ki je nastajal iz žerjavice. Dim je

povzročal glavobole in slabosti, zato so morali prostore zračiti. Taki likalniki so bili narejeni iz litega železa, ročaji pa iz lesa. Na sprednji strani so imeli gumbe – odpirače. Ob straneh likalnika se je dovajal kisik, s katerim je žerjavica tlela. Taki likalniki so tehtali od 4 do 12 kilogramov, zato je bilo likanje težko opravilo. V tistih delih sveta, kjer vlada revščina ali pa ni elektrike, se še danes uporablja likalnike na paro. Mark Erik, 5. č

Vid, 5.č

12

Za listom še je eden list Ko nalogo imam, jo delam ali ne. Listov polno je, to velja za vse. Najprej velik, poslikan list, nato sledi mali, prazen list. Vmes med tema dvema pa nekdo zadrema. To je velik pok. Za velikim pokom je torej majhen list, za majhnim listom velik nasmeh. Ko mamica reče: Hvala za vse! Ko po mestu se sprehajam, vidim polno listov. Pobarvala bi jih, pa mamica ne dovoli. Kajti ti so drugačni, lažji in letajo vsepovprek. Spet mamica pravi: To je lastovka, ki gre v svet. Klara, 5. c

Drejc, 4.č

Gašper, 4.c

Jona, 5.č

13

Moja pesem Za drobtinico je še ena drobtinica. Za njo je še ena večja drobtinica. Za večjo drobtinico je še večja drobtinica. Za še večjo je drobtina. Za drobtino je kruh. Za kruhom je še večji kruh. Za še večjim kruhom je hlebec. Za hlebcem je še en hlebec. Za tem hlebcem je še malo večji hlebec. Za še malo večjim hlebcem je ogromen hlebec. Ta ogromen hlebec je prav poseben hlebec. Tega ogromnega hlebca nikoli ne zmanjka. Zato: Izvoli, na, poskusi ga! Maja, 5. c

Spoštovani župan, g. Boštjan Trilar.

Moje ime je Jure Klemenc in živim v Bobovku, v šolo pa hodim na Kokrico. Vsak dan, ko grem v šolo ali iz šole, moram biti zelo previden, ker v Bobovku nimamo pločnika. Cesta je zelo prometna. Poleg avtomobilov je tudi veliko tovornjakov, vozniki pa zelo divjajo. Prosim vas, če nam lahko pomagate in uredite pločnik skozi našo vas, da ne bo prišlo do kakšne nesreče.

Vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor in ugodno rešitev mojega problema.

Lepo vas pozdravljam!

Jure iz 4. c razreda

Jure, 3.c

Slika v ozadju: Gal, 4.c

14

Tri čarobne želje Nekoč, za devetimi gorami in za devetimi vodami, je živel srečen par, ki je imel čisto vse, razen otrok. Žena si je zelo želela imeti otroke. Tudi mož. Nekega dne je žena sedela pod oknom, šivala, trikrat vzdihnila in rekla: »Ko bi vsaj imela tri hčere.« Tedaj je na okno priletela bela vrana in dejala: »Če mi daš malce kruha s ščepcem moke in posutega s kristali iz najtanjše čarobne cvetlice, ti lahko izpolnim željo.« Žena je morala z golimi rokami odtrgati čarobno cvetlico, ki je bila vsa v trnih. Če si se te cvetlice samo dotaknil, te je zelo zabolelo. Ampak je zmogla. Potem je odtrgala kristale, jih zdrobila na kruh ter ponudila beli vrani. Vrana pa se ji je zahvalila in ji izpolnila željo. Drugo jutro je žena videla tri svetlolase deklice. Prva je bila najvišja, druga malo nižja in tretja najnižja. Ta je bila tudi najmlajša. Žena je bila zelo vesela. Čez trinajst let pa je ta mati hudo zbolela in je svojim hčeram naročila, naj ji prinesejo zdravilo. Le tako bo lahko ozdravela. Na pot je poslala najstarejšo hčer ter ji dala dvesto dinarjev. Najstarejša hči je na poti srečala medveda, ki jo je prosil, če mu da malce denarja, da bi tudi on pomagal svoji bolni materi. Deklica je odgovorila, da ne. Po treh tednih pa se je domov prikradla v raztrganih cunjah in z razmršenimi lasmi. Materi je povedala, da so jo napadli roparji in ji pobrali ves denar. Potem je mati poslala drugo hčer na pot in tudi njej dala dvesto dinarjev. Tudi ona je srečala medveda, ki jo je prosil za kruh. Tako kot njena sestra je spodila medveda. Čez nekaj časa so tudi njo napadli roparji in ji vse vzeli. Vrnila se je domov in povedala, kaj se ji je zgodilo. Nato je mati poslala še najmanjšo hčer ter ji za na pot dala pet dolarjev

in malce kruha. Tudi najmanjša je srečala medveda, ki jo je prosil za malo kruha in malo denarja. Hči je sprejela medveda ter mu dala tisto, za kar jo je prosil. Potem ji je povedal, da ve, kje lahko

najde zdravilo za bolno mater. Odpeljal jo je daleč v notranjost gozda ter ji zaupal skrivnost. To pa je, da ne sme nikomur povedati, da

15

notri v gozdu obstaja kraj Živalski mestoland. Obljubila je, da ne bo tega nikomur povedala. Nato jo je odpeljal v to mesto, naravnost k lisičini lekarni. Medved je vprašal lisico, če lahko pomaga punci. Res ji je pomagala in ji dala čarobno vodo, potem pa ji je deklica plačala za uslugo. Ko sta medved in deklica že prišla nazaj na jaso, sta ju tam opazili sestri. Videli sta, da nosi zdravilo in sta hitro stekli k njej. Od nje sta zahtevali zdravilo. Ker ga ni hotela dati, sta bili jezni in sta ustrelili medveda v srce, najmlajšo sestro pa v ramo. Vzeli sta ji čudežno vodo in stekli domov. Deklica je začela jokati, ker je videla, da medved umira. Šla je do njega in njene solze so zacelile medvedovo ramo. Medved se je spremenil v prelepega princa. Skupaj sta stekla na dekličin dom. Tam je mati že stala na nogah, bila je zdrava. Pa tudi jezna na starejši dve hčeri, saj je ugotovila, kaj sta naredili. Zato jima je zvezala roke. Nato se je zahvalila najmlajši hčerki in princu. Mati je objela hčer, kraljevič pa je prosil deklico za roko ter ji podaril čarobni prstan, s katerim se bo lahko spremenila v medvedko, kadar bo to hotela. Magdalini J., 4. č Spoštovani župan, gospod Boštjan Trilar! Najprej bi se vam rad zahvalil, ker dobro skrbite za naše okolje. Sem učenec četrtega razreda in imam zelo rad šport, zato si želim, da bi v kranjski občini pozimi imeli večje in pokrito drsališče na prostem. Drsališče pri kranjski gimnaziji je premajhno za vse, ki bi radi drsali. Zato vam predlagam, da se postavi večje pokrito drsališče na prostem na parkirišču pri starem bazenu, v bližini nakupovalnega središča Supernova. Tam bi lahko postavili tudi kemična stranišča. Blizu so lokali, kjer bi se lahko pogreli s toplim čajem, je pa tam tudi veliko parkirnih mest. Upam, da boste moj predlog lahko uresničili že do naslednje drsalne sezone. Lepo vas pozdravljam. Tevž, 4. č

Pika, 5.č

Slika v ozadju: Tit, 3.č

16

Nesmiselni vrhovi

Nesmisel je smisel brez logike, kot je krog okrogel kvadrat. Narobe svet je svet, ki je obrnjen na glavo, četudi je slika pravilno naslikana. Če šmarnica vozi avtobus, bi bilo kot, da MP3 posluša človeka. Ne - kakovost je kakovost tako da… je dižnik kot paradižnik, samo brez para. Kolesa stojijo na avtu brez koles. Če miš imaš, ti mačko poje. V glavi je sifon, pri umivalniku pa možgani. Ugotovitev je nekaj, česar ne ugotoviš. Topol ni drevo, ampak je žival. Misel ti iz zraka švigne v glavo, hm, ali pa tudi ne. Kamion je čisto majcen, vozi pa ga krokodil. Dekle prva je bila Vanja, deček pa Sanja. Na 'sanjavcu' leži postelja in tudi….sanja. Po planincu hodi gora. Še 16 kilometrov, pa na nesmiselnem vrhu bo ta. Ajda, 5. c

Lovro, 5.c

Julija, 4.č

17

Petošolci, ki obiskujejo novinarski krožek, so spraševali svoje sošolce, četrtošolce in tretješolce, če poznajo, poleg domačega kraja, še kakšen drug kraj, ali del kraja, v Sloveniji, ki se jim zdi tako ali drugače zanimiv. Dobili so sledeče odgovore:

Luže, ker je tam veliko konjev. Ema, 3. č Bled, ker so tam prelepi labodi. Hana, 3. č Velikokrat grem na Šmarjetno goro, na

vrhu je zelo dobro. Gaja, 3. č V Razboru so doma moji sorodniki,

velikokrat jih obiščem. Rad grem tja. Izak, 3. c

Ljubljana mi je zelo všeč, ker je to veliko mesto, ki sem si ga že ogledal. Jure, 3. c

V Murski Soboti sem bil v toplicah. Bilo je super. Luka, 3. c

Lepe spomine imam na hrib, kjer smo se s prijatelji večkrat igrali. Tanaja, 3. č

Zapomnila sem si Kekčevo deželo, kjer je bilo zelo zabavno in tudi smešno. Tajda, 3. č

Rada grem na Bled, ker so tam labodi, grad, otoček in jezero. Gaja, 3. c

Všeč so mi vsi tisti kraji v Sloveniji, ki so ob morju. Matevž A., 3. c

Ljubljana, ker je tam veliko visokih stavb in trgovin. Matevž K., 3. c

Ljubljanski grad, ker je od tam zelo lep razgled in ker se tam nahaja veliko zgodovinskih znamenitosti. Ajda, 5. c

Park vojaške zgodovine je blizu Pivke. Ogledal sem si podmornico, ki je bila zelo zanimiva. Videl sem tudi tank 84. Jure, 4. c

Meni je pa v Kranju všeč Prešernov trg, ker ima ime po našem največjem pesniku in ker je tam njegov kip. Manca, 4. c

Na misel mi pade Groharjeva domačija, ker je tam veliko poznanih in nepoznanih glasbil in ker se lahko naučiš zelo lepo risati. Magdalini, 4. č

Tudi meni je bila všeč Groharjeva domačija, saj je to rojstna hiša znanega slovenskega umetnika Ivana Groharja. Notranjost hišice je prijetno starinska. Tam smo se naučili igrati na glasbila in risati. Neja, 5. c

Iza, 4.č

18

Postojnska jama je čudovita. Tam rastejo kapniki več tisoč let. V

njej pa prebiva tudi človeška ribica. Izabela, 5. č Na Blejskem gradu se da ogledati marsikaj. Tam je veliko

znamenitosti, spoznaš življenje prednikov v srednjem veku, veliko lahko izveš o kamninah, imajo zbirko takratnega orožja. Na Blejskem gradu se dogaja veliko prireditev. Katjuša, 5. č

Zelo zanimivo je Blejsko jezero, ker je na sredini otoček, na njem pa cerkvica. Tajda, 5. č

Navdušen sem nad muzejem na prostem, ki govori o prvi svetovni vojni in se nahaja v bližini Bovca. Mark Erik, 5. č

Omenila bi Zmajski most v Ljubljani, saj imam nanj lepe spomine. S teto sva namreč kupili ključavnico in jo priklenili na ograjo tega mostu. Še danes si jo lahko ogledam, če grem mimo. Maja, 5. č

Ptičji mladiček Bil je lep poletni večer. Ravno sem prišla iz kopalnice in se napotila v svojo sobo, ko sem opazila, da na tleh nekaj leži. Ker je bila v sobi tema, nisem dobro razločila, kaj bi to lahko bilo. Videti je bilo kot posušen drevesni list, a kaj bi posušen drevesni list delal v moji sobi sredi poletja, sem pomislila. Tedaj se je stvar, ki sem jo imela za drevesni list, premaknila. Zgrabila me je panika. To ni bil drevesni list, a kaj bi potem lahko bilo? Mogoče je kuščar, velika žaba, v klopčič zvita kača ali celo ogromni žužek? Ko sem pomislila na to, se je stvar še enkrat premaknila. Zakričala sem in tipala

po steni, da bi prižgala luč. Takoj sta v sobo prihitela mami in oči, prikazala se je tudi Midori. Kmalu smo ugotovili, da je

to ptičji mladič, ki ga je v hišo prinesla Midori. Muco sem pohvalila, saj se je morala res namučiti, da je prinesla

nepoškodovanega ptička in ga kot darilce pustila v moji sobi.

Ptička smo odnesli v ptičjo hišico in še nekaj ur je nepremično sedel tam. Zjutraj ga že ni bilo več in še danes ne vemo, ali je odletel ali pa ga je pojedla Midori.

Jona, 5. č

Julija, 4.č

19

No, pa smo tam

Saj veste, dragi poslušalci, ko vam opisujem tako leno nedeljsko opoldne, kaj si ob tem zamišljate? Marsikaj bi lahko rekli o tej temi, ampak jaz vam moram povedati o svojem doživetju. Gremo lepo po vrsti. Sicer nismo bili doma, uživali smo na našem vikendu, ki je na Stari Oselici. Zame to ni bilo ravno leno popoldne… S skirojem sem se spuščal po strminah griča. Enkrat sem malce slabše zavil in v nekaj sekundah je sledilo tole: Av!... Pomoč!... Boli me!... Kri mi teče!... Pomagajte!... Cel sem bil potolčen in malce krvav. Ampak moj ata je

pravil: »Ta prav človek prenese vso bolečino.« No, vsaj, delno sem ga upošteval. Ves sem bil iz sebe, ko sem videl, kje je moj skiro. Padel je v blato! Med skirojem in mano je bil še manjši prepad, ki ga sprva nisem opazil. In to je bila še ena slabost več zame. Ena nič za naravo. Po padcu sem le prišel do skiroja. Še sreča, da me mami ni opazila. Kri mi je že nehala teči, zato sem mojega očima prosil za nekaj zelo norega. Ali se lahko s skirojem spustim do začetka ceste, ki je 400 metrov nižje. Ali bi me od zadaj spremljal z avtom. Odgovoril je z da. In sva šla. Ni bilo preveč fino. Že po prvih stotih metrih sem priletel na nos. Spet mi je tekla kri. Verjetno se to lahko zgodi samo meni. Nekaj ur sem bil v stanju mirovanja, kar pomeni, da sem moral biti v hiši. In sem spet dobil še eno odbito zamisel. Mislil sem na spust z rolko sede po cesti. Na skrivaj sem se odpravil ven, vzel rolko in se spustil. Začetek je bil v redu. Naenkrat pa se je začelo tresti in po betonu sem se 'drajsal' pet metrov. Cela vas je slišala krike moje bolečine. In sem spet šel v hišo. Mučen dan. Vse me je peklo, bolelo in skelelo. Za povrhu pa sem dobil še nov udarec od mlajših sestric, ki sta čisto ponoreli, ker sta mislili, da sem plišasti medvedek Pou. Ko je prišla mami, me je vprašala, ali sem se iz tega kaj naučil. Odgovoril sem, da ja. Ne preizkušajte lastne sreče. Kasneje sem na kavču gledal televizijsko oddajo Svetovni popotnik. Dosti zanimivih informacij je vsebovala. Jaz pa od sedaj naprej ne delam več norih preizkusov mojih zmožnosti, temveč se bolj usmerjam k izdelavi naravne energije iz odpadnih materialov. Mark Erik, 5. č

Mark Erik, 5.č

20

Moje najslabše sanje Zvečer sem šel spat, tako kot vsak večer. Dolgo časa nisem mogel zaspati. Ves čas sem razmišljal o groznih rečeh. Končno sem zaspal. Zbudil sem se na lepi, prečudoviti postelji. Nisem vedel, kje sem. Začel sem kričati in klicati starše. A odgovora ni bilo. Naenkrat so se vrata odprla in sem zamižal. Odprl sem oči in zagledal kraljevega sužnja. Vprašal me je, ali se cesar dobro počuti. Vprašal sem ga, ali je to rekel meni. Pokimal je in me odpeljal do kraljevega prestola. Takoj so mi postregli s hrano in vinom. Bil sem vesel, da sem bil cesar. Nenadoma je nekdo potrkal. Vprašal sem, kdo je. Vstopila je mutirana pošast. Poslal sem viteze, da jo uničijo. Ta pa se ni vdala. Kar naprej je metala viteze po zraku, ti pa so še vedno napadali. Tako me je bilo strah, da sem zbežal v klet in se zaprl v ječo, v upanju, da me mutirana pošast ne najde. Dobil sem idejo, kako se bom zbudil. Moram iti tja, kjer sem se pojavil na začetku. To je bila tista lepa, prečudovita postelja. Opogumil sem se, odprl ječo, ki ni bila zaklenjena. Stekel sem iz kleti in videl mutirano pošast, kako je še vedno metala viteze po zraku. Tekel sem v sobo, kjer je bila postelja. Ulegel sem se in zaspal. Končno sem se zbudil v svoji postelji. Začel sem kričati, ker me je bilo strah. Mami in oči sta pritekla in vprašala, kaj se je zgodilo. Povedal sem jima, da sem imel strašne sanje. Teh sanj in te noči ne bom nikoli pozabil. Andraž, 5. č Čudežno zdravilo SESTAVINE: 7 lepih pogledov 9 nežnih objemov 3 lepe besede 12 poljubčkov 1 lep nasmeh

Vse sestavine zmešamo in jih uporabljamo vsak dan. Zdravilo čudežno deluje na vsakega, ki ga uporabi, prav tako pa učinkuje tudi na vse ostale ljudi, ki so v bližini. Zdravi vse ljudi in odpravi vse skrbi.

Nika, 4. c

21

Šolska torba gre na dopust

Šolska torba že celo leto služi. V njej je veliko misli ter tam so spisi.

Ko pa poletje prihiti in šola odleti, šolska torba že na dopust hiti.

Šolska torba gre na dopust, na podstrešje, v klet in na Mauricius. Le zakaj je ne bi še vedno nosili? Ker otroci niso več tako mili.

Ko pridejo junija 24. domov, jo vržejo v kot in ji rečejo, saj bova še bot. Nekateri pa jo pustijo v smetnjaku, čeprav je bila pridna kot v čebelnjaku.

Potem pa vsi na šolske torbe pozabijo, ker jih nič več ne nosijo. Torbe potem grejo kar na dopust, saj nihče ne opazi, da je to izpust.

Pravočasno vrnejo se, ker vejo, da otroke morajo še spustiti na šolsko mejo. Predzadnjega avgusta polne so že vsega, ker jutri v šoli bo spet mega!

Ajda in Kanita, obe iz 5. c

Aleksander, 3.č

Blaž, 4.č

22

Zgodba čudes

Nekoč je živela bolna mati, ki

je imela tri hčere. Ozdravela

bo le, če bo popila čudežno

vodo, ki jo varuje sedem belih

vran in si nataknila čudežni

prstan, ki ga varuje devet

medvedov in uročeni kraljevič v

podobi volka.

Pa gre prva hči iskat čudežno vodo in prstan. Pa sreča devet

medvedov, ki jo vprašajo: "Kaj iščeš, deklica?"

V odgovor jim zabrusi, da kaj jih pa to briga. Nato jo medvedje

požrejo.

Že mati pošlje drugo hči. Ta sreča sedem belih vran, ki jo vprašajo:

"Kaj iščeš tukaj, deklica?"

"Umaknite se mi s poti, vrane neumne!" jim zabrusi druga hči.

Nato deklica dolgo hodi po gozdu in se izgubi. Ne vidi izhoda iz

gozda in naslednje jutro čudežno izgine.

Ko to sliši mati, pošlje

tretjo hči od doma v

gozd iskat čudežno vodo

in prstan. Hči dolgo

blodi po gozdu in sreča

volka - uročenega

kraljeviča. Ta jo vpraša:

"Kaj bi rada deklica?"

Anej, 5.č

Ajda, 4.c

23

Ta mu brž prijetno odgovori: "Čudežno vodo in

prstan." Naslednje jutro se tretja hči

prebudi v gozdu s čudežno vodo in

prstanom ob sebi. Odpravi se domov. Na

poti sreča lisico, zajce, ježe, sove in druge

gozdne živali, ki vse želijo videti čudežno vodo in

čudežni prstan. Vsem živalim pokaže, kaj ima za svojo

bolno mater. Ko prispe domov, zdravila ponudi materi,

ki takoj ozdravi. Takrat pa pride do hiše volk, ki je v resnici

kraljevič. Ozdravela mati mu ponudi čudežno vodo. Ko jo volk

popije, urok izgine in spremeni se nazaj v kraljeviča. Kraljevič odpelje

tretjo hči v svoj grad in živita srečno do konca svojih dni.

Tevž, 4. č

Izdelki učencev 4.č

24

Šolski novinarji so pri učiteljicah in učiteljih vprašali, če se spomnijo kakšnega zanimivega, smešnega ali nenavadnega dogodka iz njihovih šolskih dni. Takole so povedali:

Moja sošolka v petem razredu ni hotela pojesti namaza za malico, zato je morala ostati po pouku še eno uro v šoli. Učiteljica Marta

V zadnjem razredu osnovne šole sem se udeležila teka, in sicer krosa v Ljubljani. Močnejše punce so me boksale toliko časa, da so se mimo mene pririnile v ospredje. Od tedaj ne maram teka. Učiteljica Beti

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem prvi in drugi razred obiskovala na neki majhni podružnični šoli, kjer je bil poleg tudi vrtec. Ta šola je imela svojo majhno kuhinjo in prijazni kuharici, ki sta vse skuhali sami. Skoraj vedno smo imeli topel obrok. Ampak smo pa učenci morali imeti s seboj svoje pralne (iz blaga narejene) servietke, na katere smo potem dali šolske skodelice, pribor, kruh, sadje in podobno. Toda smola - če nisi imel servietke s seboj, nisi dobil malice. Nekega dne je ena od sošolk res pozabila doma servietko in ji učiteljica ni hotela dati malice. Malicali smo namreč v razredih, tako kot sedaj tudi vi, dragi učenci in učenke. Sošolka je jokala in tožila, da jo močno boli trebuh, ker je lačna in da je lačna že prišla v šolo. Toda njene solze učiteljice niso omehčale. Ko je šla učiteljica iz razreda, si je sošolka privoščila učiteljičin sendvič, ki ga je imela na katedru. Vas zanima nadaljevanje?! Ah, bolje, da ne izveste…. Smeh! Učiteljica Anita

Sošolec je v tretjem razredu pomotoma prišel napravljen v klovna, pa čeprav je bil le navadni ponedeljek (Pust je namreč na torek, kajne?!) Učitelj Matic

Zgodilo se je v prvem letniku srednje šole. Sošolec, ki je sedel v zadnji vrsti, se je zibal na stolu. Kar naenkrat je zaropotalo in je padel. Tako zelo nerodno je padel, da je bila v tleh luknja, stolu pa je odpadla ena noga. Učitelj ga je, seveda, kaznoval tako, da je moral od tedaj dalje sedeti v prvi vrsti. Učiteljica Nina S. (OPB)

Zapomnila si bom končni izlet v osmem razredu (takrat je bil to zadnji razred osnovne šole). Navdušila me je vožnja z dvonadstropnim avtobusom. Učiteljica Nina E.

25

Ko smo šli v četrtem razredu do Zelencev (izvir Save), je eden

od učencev hodil ritensko nazaj in je padel v vodo, ki je imela le 5 stopinj. Potem so ga preoblekli v rezervna oblačila, ki so mu jih posodila dekleta. Učiteljica Dijana

Bilo je v drugem letniku gimnazije. Ker sem bila čisto običajna dijakinja, se tudi jaz nisem vsak dan učila, zato se je nekajkrat zgodilo, da nisem bila dobro pripravljena na pouk ali bolje rečeno spraševanje, predvsem biologije, ki smo se je morali res piflati – učiti na pamet. Zanašala sem se na srečo in včasih mi je to tudi uspelo. Spomnim se dneva, ko sem pešačila od avtobusne postaje do šole in sem pred seboj zagledala dimnikarja. (Včasih so dimnikarji hodili peš in se niso vozili v avtomobilih.) Čisto nagonsko sem se prijela za gumb in si rekla: »Da danes ne bi bila vprašana.« Ne boste verjeli. Tisti dan je ura biologije odpadla, ker ni bilo profesorja. To se je ponovilo še nekajkrat in vedno takrat, ko sem zjutraj srečala dimnikarja. Ali ni bilo profesorja ali pa ni spraševal. Zaradi te izkušnje verjamem, da dimnikarji prinašajo srečo, zato se vedno primem za gumb, ko ga srečam. Učiteljica Mojca

Gašper, 3.c

Ažbe, 5.c

26

Še nikoli me ni bilo tako strah Zgodilo se je ponoči, natančneje - ob enajstih zvečer. Ležal sem v postelji, nato pa sem zaslišal skrivnosten in srhljiv zvok, ki se je ponavljal. Prisluhnil sem, zvok pa je postajal vse glasnejši. Postajalo mi je vedno bolj vroče, strah me je bilo. Odločil sem se, da pokličem mami. Tiho sem se pretihotapil do moje pisalne mize, dvignil telefonsko slušalko, zavrtel številko in čakal. Mami se je javila takoj in povedal sem ji, kaj se je dogajalo, ona pa mi je zagotovila, da bo prišla gor. Slišim nagle korake po stopnicah. Ampak, o ne, zvok je, kot bi vedel, utihnil! Mami je prišla do vrha stopnic, odprla vrata in prišla v sobo, a ni slišala ničesar. Vse sem ji razložil, na srečo mi je verjela in se odpravila nazaj v njeno posteljo, jaz pa v svojo. Že spet! Slišim ta zvok. Zdaj pa sem brez oklevanja poklical mami, ta je spet takoj prišla, zvok pa je spet utihnil. Ampak, zakaj? Zdaj je namreč utihnil hitreje kot prvič. Mami sem spet razložil, pa mi ni verjela več. No, super! Ponovno sem šel v posteljo, a zvoka nisem slišal več. Končno sem

lahko zaspal. Zjutraj mi je padlo na pamet, kaj če je bilo to povezano s sestro Sašo? In res, njena budilka je bila. Vprašal sem jo še, zakaj je potem zvok utihnil prej kot prvič. Rekla mi je, da mogoče zato, ker je tipko za dremež pritisnila prej. Zelo sem si oddahnil, ker me tako strah ni bilo še nikoli prej. In upam, da me tudi nikoli več ne bo. Ampak, če še kdaj slišim ta zvok, vem, kaj ga povzroča. Erik, 5. č

Tinkara, 3.c

27

Smučanje na vodi Kot vsako leto, smo se tudi lani odpravili na morje. Tudi to leto smo šli k sosedom na Hrvaško, blizu Splita. Vsako leto težko čakam ta dan, odpravimo se že ponoči, da se izognemo gneči. Letos bo super, saj se bom učil smučati na vodi. Še na snegu ne znam, saj se bomo šele letos na Krvavcu naučili, le kako bom potem smučal na vodi, sem pomislil. Vsako leto nas na morju obiščejo družinski prijatelji, ki imajo svojo jahto in čoln za vleko in smuči na vodi. Prispeli smo na Hrvaško in se vselili v naš novi dom za naslednjih deset dni. Apartma

je bil super, v dveh nadstropjih, pa tudi razgled iz terase je bil čudovit. Po glavi so se mi podile misli o smučanju na vodi. Skrbelo me je tudi zato, ker sta brata trdila, da mi zagotovo ne bo uspelo. Kljub vsemu pa sem že težko čakal dan preizkušnje. Zjutraj sem se zbudil in slišal, da se mami pogovarja s prijateljico Marjetko, da nas že čakajo v našem zalivu. Super, danes bom smučal na vodi, sem pomislil. Ko smo prispeli na jahto, je

Mitja že imel pripravljene smuči in me nagajivo vprašal, če si upam. Že zaradi bratov sem ohranil pogum, čeprav me je zelo skrbelo. Najprej sta smučala na vodi brata, ki sta se naučila že lani, jaz pa sem čakal na vrsto. Čez nekaj časa sem prišel na vrsto, si nataknil smuči, skočil v vodo in se trdno oprijel vlečne vrvi. V mislih sem slišal Mitjeva navodila in se poskušal pripraviti. Potegnil me je s čolnom in kot bi mignil, sem pristal na trebuhu. Slišal sem posmeh ostalih in takrat sem bil še bolj odločen, da mi uspe. Še enkrat sem se pripravil in sklenil, da mi bo uspelo. Nisem hotel poslušati zbadanja bratov. Čoln je spet potegnil, noge so se krivile, ampak nisem popustil. Še malo in že sem stal na smučeh, ki so drvele po gladini. Ko so to videli ostali, so začeli ploskati in glasno navijati, tudi posneli so me, da imam dokaz, da zmorem. Neverjetno, ampak uspelo mi je, tudi Mitja me je pohvalil in rekel, da se lahko pohvalim, da sem prej smučal na vodi kot na snegu. Bil sem zelo srečen in ponosen nase. Dan se je prehitro končal, ampak bil je nepozaben in čudovit. Bilo mi je žal, da je že konec. Tudi brata sta me pustila na miru, saj sem dokazal, da zmorem. Za mano je bil res uspešen dan. Preživel sem še en prekrasen morski dan. Kot vse lepe stvari, pa se je tudi naš dopust prehitro končal. Nič hudega, ko bo leto okrog, bodo na vrsti nove morske dogodivščine. Gašper, 5. č

Matevž, 3.c

28

Naj vam celo poletje sije sonce… Varen skok na

počitnice

vam želi vaš Drobiž