James Patterson (1947) ima po podatkih iz Guinnessove knjige rekordov pri New York Timesu »vknjiženih« največ najbolje prodajanih knjig na svetu. Odkar je za svoj prvi roman leta 1977 prejel nagrado Edgar, je bilo prodanih že več kot 210 milijonov izvodov njegovih knjig. Zadnjih šestindvajset let so njegove kriminalke z Alexom Crossom med najbolj priljubljenimi na svetu.

»Alex, Davies tu. Žal mi je, da te motim doma.« Ra mon Davies je bil vodja detektivov pri Metropoli-tanski policiji, torej tudi moj nadrejeni.»Rojstni dan imam. Kdo je umrl?« me je zanimalo. Samega sebe sem preklinjal, ker sem se sploh oglasil.»Caroline Cross,« je odvrnil in srce mi je skorajda za- stalo.

Rojstnodnevno zabavo pri Crossovih zmoti tele-fonski klic: njegovo nečakinjo Caroline so našli umorjeno. Preživljala se je kot dobro plačana spremljevalka washingtonske moške elite. Detektiv Cross se pri preiskavi znajde v svetu zelo pomembnih, zelo zaščitenih in zelo nevar-nih ljudi iz visokih krogov, ki so pripravljeni sto-riti vse, da bi obvarovali svoje skrivnosti.Iz teme se počasi lušči povezava umorjene s še več podobnimi izginotji in umori žensk, vse pa naj bi po izsledkih preiskave umoril serijski mo-rilec iz Bele hiše. Cross se še nikoli doslej ni boril s tako dobro za- krinkanim morilcem …

Najboljša in najbolj pretresljiva zgodba po romanu V pajkovi mreži (1992)

13,9

5 €

Jaz, Alex Cross

15. primer Alexa CrossaKRIMINALKA

Jam

es P

atte

rson

Jaz

, Ale

x Cr

oss

James Patterson

Jaz, Alex Cross

PATTERSON Jaz Alex Cross ZEP_oprema 2 FILM.indd 1 10/27/11 11:59 AM

PRVI DEL

Ognjeni vihar

19

1. poglavje

Svoj rojstni dan sem na Peti ulici proslavil z majhno, toda zelo iz­brano in veselo zabavo. Bilo je natanko tako, kot sem si želel.

Iz internata v Massachusettsu je kot posebno presenečenje prišel tudi Damon. Tu je bila Nana, ki je bila zadolžena za za­bavo, ter oba najmlajša otroka, Jannie in Ali. Udeležili so se je Sampsonovi in seveda je bila tam tudi Bree.

Povabil sem samo tiste, ki sem jih imel v življenju najrajši. Le s kom drugim bi lahko proslavil, da sem eno leto starejši in mo­drejši.

Za ta večer sem si pripravil celo govor, ki sem ga večino takoj pozabil, zapomnil sem si le nekaj prvih stavkov. »Jaz, Alex Cross,« sem začel, »svečano prisegam – vsem navzočim na tej zabavi –, da se bom kar najbolj potrudil uravnotežiti družinsko in poklic­no življenje in da se nikoli več ne bom podal na temno stran.«

Nana je dvignila svojo kavno skodelico in mi nazdravila, po­tem pa je rekla: »Prepozno,« in za to požela salvo smeha.

Potem so se vsi potrudili, da sem se staral s smehom na obra­zu, čeprav so se malce tudi norčevali iz mene.

»Se spomnite dogodka na stadionu Redskinov?« se je zahihi­tal Damon. »Ko je oče zaklenil ključe v avto?«

20

Poskušal sem ga ustaviti. »Če smo iskreni …«»Iz postelje me je vrgel krepko čez polnoč,« se je zarežal

Sampson.»To pa samo zato, ker več kot eno uro ni hotel priznati, da ne

zna vlomiti vanj,« je pripomnila Nana.Jannie si je nastavila dlan na uho. »Ker je kaj?« in vsi so se v

en glas zadrli: »Ameriški Sherlock Holmes!« To je bila oznaka iz nekega časopisa izpred nekaj let, ki se je najbrž nikoli več ne bom znebil.

Napravil sem pošten požirek piva. »Briljantna kariera – ali če povem drugače – desetine uspešno rešenih zapletenih pri­merov, in po čem se me spomnijo? Po mojem bi se nekdo moral nocoj zabavati ob rojstnem dnevu.«

»Kar me je spomnilo,« se je oglasila Nana, ki si ji vzela kanape in me hkrati prekinila. »Tu imamo še neko nedokončano opra­vilo. Otroci?«

Jannie in Ali sta vznemirjena planila pokonci. Očitno je bilo zdaj na vrsti veliko presenečenje. Nihče ni hotel povedati, kaj je to, vendar sem od Bree že dobil sončna očala, od Sampso­na pisano srajco in dve steklenici tekile, od otrok pa kup knjig, tudi zadnjega Georgea Pelecanosa in avtobiografijo Keitha Ri­chardsa.

Še en namig, če mu lahko tako rečemo, je bilo dejstvo, da sva bila z Bree postala pobesnela spreminjevalca načrtov, saj sva mo­rala, odkar sva se spoznala, odpovedati ogromno koncev tedna, ki sva jih nameravala preživeti skupaj. Morda boste pomislili, da je služba v istem oddelku – pri umorih – prednost pri usklajeva­nju urnikov, toda večinoma je bilo prav nasprotno.

21

Zato se mi je malce sanjalo, pa čeprav nisem vedel nič dolo­čenega, kaj bi utegnilo biti.

»Alex, ostani tu,« je naročil Ali. Zadnje čase me je klical po imenu, kar se mi je zdelo čisto prav, vendar pa so Nani ob tem stali lasje pokonci.

Bree je dejala, da bo ostala z menoj in me pazila, vsi drugi pa so se odpravili v kuhinjo.

»Zarotniki,« sem zamrmral.»Ko sva že pri tem,« se je nasmehnila Bree in mi pomežiknila,

»ti bo všeč.«Bila je na kavču, jaz pa sem bil v enem od starih naslanjačev.

Bree je bila vedno videti dobro, toda takole mi je bila bolj všeč, ne preveč naličena in v kavbojkah ter bosih nog. Njen pogled je zataval po tleh in se dvignil do mojega.

»Pogosto prihajaš sem?« je vprašala.»Vsake toliko, ja. Pa ti?«Srknila je pivo in nagnila glavo postrani. »Bi šel rad kam dru­

gam?«»Jasno.« Pomignil sem proti kuhinjskim vratom. »Takoj ko se

znebim teh nadležnih, eee …«»Ljubljenih družinskih članov?«Pomislil sem, da ta rojstni dan postaja vse boljši in boljši. Zdaj

me čakata dve veliki presenečenji.Naj bodo tri.Na hodniku je zazvonil telefon. To je bil stacionarni telefon,

ne moj mobilnik, ki se je po navadi oglašal, kadar je šlo za služ­bene zadeve. Na omaro sem odložil tudi pozivnik, da bi ga slišal, če bi zapiskal. Zato se mi je zdelo dokaj varno oglasiti se. Pomislil

22

sem celo, da me kliče kakšna prijazna duša, ki mi hoče zaželeti vse najboljše, ali pa mi bo, v najslabšem primeru, nekdo poskušal prodati satelitski krožnik.

Me bo kdaj izučilo? V tem življenju najbrž ne.

23

2. poglavje

»Alex, Davies tu. Žal mi je, da te motim doma.« Ramon Davies je bil vodja detektivov pri Metropolitanski policiji, torej tudi moj nadrejeni.

»Rojstni dan imam. Kdo je umrl?« me je zanimalo. Samega sebe sem preklinjal, ker sem se sploh oglasil.

»Caroline Cross,« je odvrnil in srce mi je skorajda zastalo. V tis tem hipu so se odprla kuhinjska vrata in vsa družina je prepe­vajoč prihajala k meni. Nana je na pladnju nosila lepo okrašeno rožnato­rdečo rojstnodnevno torto, na vrhu pa je bila ovojnica American Airlinesa.

»Vse najboljše za te …«Bree je dvignila roko in jih utišala. Moja drža in izraz na obra­

zu sta ji morala nekaj povedati. Vsi so obstali, kjer so bili. Tudi veselo prepevanje je utihnilo. Vsi so se spomnili, kdo ima rojstni dan: detektiv Alex Cross.

Caroline je bila moja nečakinja, bratova edinka. Nisem je vi­del že skoraj dvajset let, vse odkar je Blake umrl. Torej je bila sta­ra štiriindvajset.

In v tej starosti je umrla.Zdelo se mi je, da mi zmanjkuje tal pod nogami. Del mene

24

je Daviesu hotel zabrusiti, da laže. Toda spregovoril je drugi del, policijski. »Kje je zdaj?«

»Pravkar so me poklicali z virginijske državne policije. Nje­ni posmrtni ostanki so v prostorih mrliškega oglednika v Rich­mondu. Moje sožalje, Alex. Grozno je, da sem ti moral povedati prav jaz.«

»Ostanki?« sem zamrmral. Beseda je bila tako hladna, ven­dar sem cenil, da Davies ni bil preveč vsiljiv. Odšel sem iz sobe, žal mi je bilo, da sem pred vsemi sploh kaj rekel.

»Govoriva o umoru? Vse bolj se mi zdi tako.«»Bojim se, da res.«»Kaj se je zgodilo?« Srce mi je razbijalo kot noro. Najraje bi

sploh ne vedel.»Vseh podrobnosti ne poznam,« je rekel in takoj sem posu­

mil – nekaj mi prikriva.»Ramon, kaj se dogaja? Povej mi. Kaj veš o Caroline?«»Pojdiva lepo po vrsti, Alex. Če odideš takoj, si lahko čez pri­

bližno dve uri že tu. Prosil bom, naj se eden od preiskovalcev sestane s tabo.«

»Že prihajam.«»In, Alex?«Skoraj bi že ves raztresen prekinil zvezo. »Kaj?«»Mislim, da se na pot ne bi smel odpraviti sam.«

25

3. poglavje

Na vso moč sem pritiskal na plin in večino poti sem imel vklju­čeno tudi sireno, tako da sem bil v dobri uri in pol že v Rich­mondu.

Oddelek za forenziko je bil v novi zgradbi na Marshallovi uli­ci. Davies je poskrbel, da naju bo – Bree in mene – tam počakal detektiv Corin Fellows.

»Avto smo odpeljali na naše parkirišče pri poveljstvu na Rou­te One,« nama je povedal. »Vse drugo pa je tu. Posmrtni ostanki so doli v mrtvašnici. Ves dokazni material pa je v laboratoriju v tem nadstropju.«

Znova se je pojavila tista grozna beseda. Ostanki.»Kaj ste zbrali?« je zanimalo Bree.»Policisti so v prtljažniku našli nekaj ženskih oblačil in majh­

no črno torbico, vse skupaj je bilo zavito v ponjavo. Izvolita. Vse sem že pripravil.«

Podal mi je vozniško dovoljenje v plastični vrečki, izdano v Rhode Islandu. Takoj sem prepoznal Carolinino ime. Dekle na fotografiji je bilo zelo čedno, podobna je bila plesalki, imela je visoko čelo in lase spete v čop. In velike oči – teh sem se še spo­minjal.

26

Oči, velike kot nebo. To sva s starejšim bratom Blakom vedno govorila. Še zdaj ga vidim, kako jo ziba na gugalnici na verandi hiše na Peti ulici in se zasmeji vsakič, ko mu pomežikne. V to de­klico je bil naravnost zaljubljen. Vsi smo bili. Ljubka Caroline.

Zdaj nobenega od njiju ni bilo več. Brata zaradi mamil. Kaj pa Caroline? Kaj se je zgodilo njej?

Detektivu Fellowsu sem vrnil dovoljenje in ga prosil, naj naju odpelje v pisarno mrliškega oglednika. Če sem hotel preživeti vse to, sem moral delovati.

Z mrliško oglednico Amy Carbondale smo se srečali spodaj. Ko nama je stresla roko, je bila še vedno malce hladna zaradi ro­kavic iz lateksa, ki jih je snela maloprej. Za svojo službo je bila osupljivo mlada, stara komaj kaj čez trideset let, in malce nego­tova, kaj naj sploh počne z mano, kaj naj pove.

»Doktor Cross, že dolgo spremljam vaše delo. Moje sožalje zaradi vaše izgube,« je skorajda zašepetala, kar je bilo posledica sočutja in spoštovanja.

»Zelo bom vesel, če mi boste na kratko povedali vsa dejstva o tem primeru,« sem dejal.

Popravila si je očala s srebrnimi kovinskimi okvirji in začela pripovedovati. »Glede na vzorce, ki sem jih dobila, je bilo telo uničeno v šestindevetdesetih odstotkih. Nekaj kosov je bilo ta­kih, da smo lahko ugotovili istovetnost z vozniškim dovolje­njem, ki smo ga našli.«

»Oprostite – uničeno?« Česa podobnega mi še niso povedali.Doktorica Carbondalova me je gledala naravnost v oči. »Po

našem mnenju so uporabili nekakšen drobilnik – po vsej verjet­nosti stroj za lesne sekance.«

27

Ob njenih besedah mi je zastal dih. Stroj za lesne sekance? Po­tem sem pomislil: Zakaj sta ostala cela njena obleka in vozniško dovoljenje? Kot dokaz, kdo je? Morilčev spominek?

Doktorica Carbondalova je pripovedovala naprej. »Opravi­la bom še popolno toksikološko preiskavo, prepoznavo DNK in seveda bomo poskušali najti ostanke krogel ali druge kovinske ostanke, toda pravi vzrok smrti bo zelo težko, če že ne nemogo­če ugotoviti.«

»Kje je?« sem vprašal in se trudil zbrati. Kje so Carolinini ostanki?

»Doktor Cross, ste prepričani, da bi …«»Prepričan je,« je vskočila Bree. Vedela je, kaj želim, in pomig­

nila je proti laboratoriju. »Opravimo s tem. Prosim, doktorica, vsi smo profesionalci.«

Doktorici Carbondalovi sva sledila skozi dvojna nihajna vra­ta v obdukcijsko dvorano, ki je spominjala na bunker. Tla so bila betonska, strop pa visok z nameščenimi kamerami in močnimi lučmi. Povsod so bili odtoki in pribor iz nerjavečega jekla, na eni od ozkih srebrnkastih miz pa ena sama vreča za truplo.

Takoj se mi je nekaj zazdelo zelo čudno. Napačno. Oboje.Sredi vreče je bila izboklina, ki se je proti koncu tanjšala. Ni­

koli si nisem mislil, da bom videl kaj tako grozljivega.Ostanki.Doktorica Carbondalova je stopila k vreči in odpela zadrgo.

»Druga je naša,« je pojasnila. »Zatesnila sem jo po prvem og­ledu.«

V vreči za truplo je bila še ena vreča. Videti je bila iz industrij­skega polivinila. Malce je bila matirana, vendar se je dalo opaziti, da so notri meso, kosti in kri.

28

Zdelo se mi je, da so moji možgani za nekaj sekund ugasnili, toliko časa nisem hotel verjeti, da je res, kar vidim. V tisti vreči je bil mrtev človek, toda ne truplo.

Caroline, vendar ne Caroline.