Josip Jurãiã Domen - Online Shopping Mall Target Promo ... ati me, kdo je rekel! Zares, motil si me, a ne bo‰ me da-lje, vse vezi med nama so pretrgane; poi‰ãi si drugega, da

BESeDADOMEN

1

Josip Jurãiã

Domen

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDADOMEN

2

BESeDA

Josip JurãiãDOMEN

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-036-7

[email protected]/beseda

BESeDADOMEN

3

D O M A â A P O V E S T I Z P R E J · N J E G A V E K A

1. HLAPEC IN GOSPODAR

Ako si starega Oralka vpra‰al: »Kdaj so bili Turki nazad-nje v deÏeli?« odgovarjal ti je: »Taãas, ko jih je bil tisti

Domen pripeljal — Bog mu grehe odpusti!« In ãe si mu bil si-ten in si dalje popra‰eval: »Vi, oãe Oralkov, kdaj pa je biloto?« odgovoril je stari, zgubani in skljuãeni moÏiãek vselej: »I,kaj meni‰, to je Ïe davno. Ko sem jaz pastirãeval in ‰e boshodil — tega je Ïe obilo, dve manj ko sedemdeset — taãas seje bil rajnki Habjan, starega oãe, drugiã oÏenil. Domen pa jebil Turke prignal, ko je Habjan ravno v zibeli leÏal; le se‰tej,koliko let je Ïe tega.« Pri taki priliki je imel Oralek navado, pi-pico iz ust sneti, strkati jo ob nohet pri palcu, stisniti jo medkolena in poãasi in na dolgo praviti o Domnu ali, kakor se toime v litanijah bere, o »Damijanu«. Ko bi imel tako pamet, dabi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bijo bil ãastitim bralcem po starãevem jeziku povedal; a kersem si jo le po obseÏku v spominu ohranil, hoãem jo s svojobesedo priobãiti.

Neka deklica v vasi * (ime niã ne dé) bila je tako sreãna, daje v deveto vas zaslovela zavoljo svoje brhkosti. Ali ni je sreãebrez nesreãe, tako je tudi ona imela svoje kriÏe in teÏave:manjkalo ji je posvetnega premoÏenja. Ta napaka je edinokazila, da je niso ‰teli za najlep‰o in da se snubaã le ni hotelter ni hotel prikazati. Kjer pa je Ïe ena nesreãa, vgnezdi se leprerada ‰e druga, vãasi sedemkrat huj‰a od prve. Tako se je

BESeDADOMEN

4

tudi na‰i ubogi deklici primerilo, da ji je Ïe, ko je mladostnalepota slovo jemala, devi‰ka nedolÏnost splavala po vodi inmali posiljenãek pri‰el na svet, katerega so krstili Domna, kerje ravno na Kozma in Damijana dan beli svet zagledal. Mla-da mati, preganjana in psovana, ni vedela, kam z malimãrviãkom, ki se ni bil drugega zadolÏil, kakor da se je roditipredrznil, in katerega vendar nihãe ni hotel pod streho.

V tej revi se je usmili Jurec, niã napaãen moÏ, in vzamedete za rejenca. Imel je potem deãka skoraj kakor svojega. Koje dorastel, bil mu je hlapec in na pol gospodar. Tudi njego-vi materi je dal koão na koncu vasi, ko se je postarala, da ji nibilo veã delati kakor dekli.

Domen je bil ãvrst mladeniã, za moã vsakemu v okolicikos. Imel je baje posebno lepe ãrne oãi, sicer pa niãesar dru-gega, ãesar i‰ãejo ljudje, zlasti dekliãi, na ãloveku, da rekópotem: lep je. Vendar svet je poreden, kar je Adam jabolkaodkrhnil. Tako so tudi nekateri govorili, da ni nihãe tako svet-lega pogleda kakor Domen, ako ga kdo ujezi. Tega pa ni vsaktrdil, ker ni bilo lahko videti ga v jezi. Bil je tiha, dobra du‰a,malo besedi je ‰lo njemu ãez zobe, nikoli nobena nepotreb-na. Eni, sosebno stari ljudje, so ga hvalili, da je moder, eni pakso odkimovali, rekoã: »Jaz ne zaupam veliko temu ãloveku;tiha voda jezove podira, pravi star pregovor.« Zopet drugi sodejali: »Taki ljudje so najbolj‰i, ako se obrnejo k dobremu;najveãji hudodejci pak, ako se hudobi nagnó.«

Jurec je imel tudi osemnajst let staro hãer Anko, Oralek jetrdil, da ni bilo otovrej dekleta v fari, ni ne popred ni ga nebode pozneje, kakor je bila Jurãeva Anka. Jurcu se je v srcedobro zdelo, da bode lahko dobil zeta, kakr‰nega nihãe vvasi. »âedna deklica,« mislil je vãasi na samem, »in pa ãe ‰e

BESeDADOMEN

5

ni ãisto gola in brez petic, taka se Ïe z lepo odpravi od hi‰e alipa kaj ãednega k hi‰i dobi.« Pretekli predpust je Ïe menil, dadobode zeta, kajti popra‰al je bil mladeniã, bogat in malo indosti ne grd za deklico. Gospodar bi se ga ne bil branil, a hãije imela nekove muhe; precej pri prvi besedi si je snubca od-podila, rekoã: »Ne morem.« Jurcu to ni bilo po godu, temboljker mu ni vedela vzroka povedati. »Zakaj ga neãe‰,« godrnjalje, »bogat je, lep je, premlad ni ne on ni ti; jaz torej ne vem inne vidim, zakaj bi se tak Ïenin odganjal. Pa delaj, kakorhoãe‰, to ti povem, ãe bo‰ trmo imela, trmo bo‰ dobila vzakon.« Zatem se je Jurec jezno drÏal ene dni. Znotraj pak gaje grizlo: »Kaj, ko bi se ji kaj mlelo v glavici, kar ne gre v mojovreão!«

Ljudje so si ‰epetali skrivaj vzrok, zakaj Anka Ïenina nimarala. Vsi so bili skoraj enih misli, da ravna nespametno;gotovega pa ni nihãe niã vedel, zakaj ako so tovari‰ice Ankesame povpra‰ale, je li res ali ne, kar se govori, bila je vselejhuda in je odgovorila: »Jaz ne vem, kaj sem komu storila, daravno mene ne pusté jeziki pri miru.«

Zunaj je tema leÏala vrhu gostega snega. Mraz je bilo, dase je vse umikalo v gorke izbe. Îivega ãloveka ni bilo na vasi;le tu pa tam je rojil in lajal kak pes z ogla na ogel, zvest varuhgospodarjevega domovja in svoje lastne pasje lope za hle-vom. Tu in tam so se bile Ïenske Ïe usedle za brenãeãi kolov-rat, stare matere za peã. Konec vasi v Jurãevi hi‰i so tudi se-deli vsa druÏina, od gospodarja do pastirja, okrog velikegaomizja pri kmeãki veãerji. Gospodar je bil danes slabo privolji. Z jezo je kruh rezal, nikogar niã vpra‰al, niã odgovarjal;ãelo pak se mu je vedno grbanãilo in obrvi so mu lezle vkup.Ko so hlapci in dekle videli, da mu nekaj ni pov‰eãi, molãali

BESeDADOMEN

6

so vsi, celo hãi ni zinila besede. »Kaj mu je neki?« ugibala stahlapca, »v koprivah se menda ni opekel, saj je sneg.«

Po veãerji pa reãe Jurec druÏini: »Nocoj ne boste predle, vedekle, ni ne bomo vkup molili, le pojdite spat; ti pa, Domen,ostani malo tukaj, da ti nekaj povem.«

Vsi se izmuzajo ven, toda neradi, ker je vsakega mikalo,kako bode gospodar govoril Domnu. Kaj mu bode povedal,to se jim je dozdevalo. »A kdo mu je jezik stegnil,« govorileso dekle med seboj, »res, nekateri ljudje morajo klopotati!Meni se Anka smili.« Hlapci pak so se pomuzovali Domnu,kakor bi mu hoteli reãi: »·ent, za boÏji svet ne bi bil zdajlerad v tvoji koÏi!«

Zdajci je sedel Domen sam Jurcu nasproti za hrastovomizo. Anka, kateri je bil oãe tudi namignil, naj poãaka, sed-la je bila v bolj temen kraj za vrata in plaho gledala oãeta.Oãetov obraz in morda lastna vest ji ni niã dobrega preroko-vala. Nekoliko ãasa molãé sloni stari Jurec na oglu in gleda pomizi. Naposled jame z ostro besedo:

»Domen, tvojo mater je vse preganjalo, nihãe je ni maral.Morala bi te bila v resi poroditi kakor divja, neumna Ïival invihar bi ti bil boter in sova bi ti bila pela pesem v zibeli nadeÏju! A jaz sem bil tisti, ki se je usmilil, dà, tebe in njo podstreho sprejel.«

»Îe dostikrat ste mi pravili vi in mati moja,« hlapec od-govori.

»Res sem ti jaz nekatero krat pravil, pa vendar si nisi v gla-vo vtisnil. Kajti ne bi se bilo dogodilo to, kar sli‰im, da se je,ko ne bi bil pozabil, da si pri‰el brez oãeta in brez pomoãi vmojo hi‰o. Jaz sem ti iz usmiljenja dajal streho, ko si se ‰e

BESeDADOMEN

7

hoditi uãil; pri moji skledi si zajemal pozneje, od mojega hle-ba si rezal, niãesar nisem zapiral pred teboj.«

»To vem! Zakaj mi pa pravite to?« odgovori hlapec Domennevoljen.

»âe si kdaj ‰el z mojega doma, vedel si, da te ãaka gotovaveãerja. âe si ãesa potreboval, vse sem ti kupil kakor svojemusinu, ki mi ga je Bog vzel — da bi ga ne bil! In ko tvoja matini mogla veã sluÏiti, dal sem ji svojo koão, da osebenjkuje vnjej. In od tebe nisem upal drugega, samo da mi bode‰ hva-leÏen.«

»Kdo pa se je predrznil reãi, da nisem hvaleÏen!«»Sedem cerkvá govori o tvoji nehvaleÏnosti in ti si upa‰

vpra‰ati me, kdo je rekel! Zares, motil si me, a ne bo‰ me da-lje, vse vezi med nama so pretrgane; poi‰ãi si drugega, da tebo tako imel in da mu bo‰ tako povraãal!«

âudno je bilo, kako je hlapec Domen sedel s prekriÏanimakomolcema na mizo uprt in srepo gledal starega gospodar-ja, ki mu je jeza rdila upadeno lice.

»Katera je tista moja nehvaleÏnost, ki sedem cerkvá govorio njej? Jaz ne vem nobene,« reãe hlapec.

»To je res! Tebi se ne zdi to niã, ako se hoãe hãi tistega mo-Ïa zapeljati, ki ti je name‰ãeval oãeta, ki ga naj bi bil blisk za-del, kajti hudoben ãlovek je moral biti, da se ni izdal in da siga ‰e tvoja mati ni upala imenovati, reva! — Zakaj se joka‰,deklina!« obrne se oãe k hãeri. »Zdaj ‰ele vem in razumem,zakaj ti ni bilo po volji, moÏiti se po mojem izbiranju; hãer-ka bi rada izbirala po svojem, rada precej prvega moÏa, boditak ali tak, po‰ten ali beraã; to se ve, stari naj godrnja in govo-ri, kar hoãe, naj misli in meri, kakor Ïe bodi! Ali ne bo velja-

BESeDADOMEN

8

la tako, kakor se bo zgodilo v tvoji glavi; ne, dokler bo mezi-nec gibal na moji roki, le dobro me poslu‰aj!«

»Jaz nisem nikdar zinil nespodobne besede va‰i hãeri,«reãe hlapec Domen. »Da sem jo pa raj‰i videl ko vsakega ãlo-veka na tem svetu, to je bilo zato, ker sem menil, da ni takonemogoãe, ãesar jaz Ïelim in — ãe se ne motim — tudi ona.Jaz sem vam delal pridno, kakor bi bili moj oãe, celo ‰e bolj.Ne vem, kakov sin bi se bil bolj trudil mnoÏiti va‰e bogastvoko jaz. Poznate me dobro; je li potem tako nemogoãe, da do-volite, in jaz in Anka bova sreãna.«

»Kaj ti ne tre‰ãi v glavo, hlapãe!« zagrmi stari. »Kaj ‰e, jazbi ti dajal hãer! Îe res, ako psu ponudi‰ grizo kruha, ‰avsnete za roko. Kam ãlovek zaide!« Rek‰i, vstane stari moÏ izzamize in ãudé se in godrnjaje gre dva pota od mize do vrat.

»Domen, da ti naravnost povem, imel sem te rad, raj‰i kovsakega hlapca, dokler si bil pameten, do nocoj‰njega veãe-ra, ko mi je gospod Sova povedal, kako ljudje govoré o mojihi‰i. Imel sem zmerom namen, dati ti kolibo v last, kjer tvo-ja mati osebenjkuje, da bi bil imel na stare dni kam zahajati.Da bi te pa za zeta vzel, tega nisem nikdar mislil in nisemmogel misliti, da bi se v tebi kaj tako abotnega ugrelo. Kakobi se oklic glasil z lece, ko bi oznanjevali: Domen, nezakonskisin oãeta Nevemokaterega, jemlje po‰tenega moÏa po‰tenohãer. Ne kratko ni malo ne; to je neumno!«

»Tedaj jaz nisem po‰ten ko vi in va‰a hãi?« vpra‰a hlapectako, da je Jurec za dve stopinji prijazneje jel govoriti.

»Tega nisem rekel, Domen! A tvoj oãe ni bil po‰ten, to semÏe rekel. Ko bi imel po‰tenega, svetu znanega oãeta, ne birekel; zdaj pa ne vem, kdo si, dasi vem, kakov si. Îal mi je, pato naj ti nikdar veã v misel ne pride, da bi vzel mojo Anko.«

BESeDADOMEN

9

Deklica, ki je doslej tiho jokala v kotu, jame na glas ihteti.»Zato bo‰ pa pobral svoje reãi,« govori dalje gospodar, »in

pojde‰, kamor te sreãa Ïene, poi‰ãi si drugega gospodarja. Tolahko razvidi‰, da v moji hi‰i ne more‰ dalje Ïiveti zavoljoAnke ne, ãe Ïe zavoljo jezikov. «

»·e ta veãer grem!« odgovori hlapec. »Bog me varuj, da bivam bil za nadlego, raj‰i neãem Ïiveti pri ljudeh kakor po sili;in verjemite mi, za zdajle bi bili vi meni veãjo dobroto stori-li, ko bi me bili pustili, da bi se bil rodil v resi sredi gozda intam umrl.«

Jurcu, ki ni bil napaãen moÏ prav za prav, segle so te be-sede v srce. »No, Domen,« rekel je, »sreãe je veliko po ‰iro-kem svetu, jaz ti nisem nevo‰ãljiv, Bog ve, da ne, dal ti bomÏe nekaj, da bo‰ Ïivel, in delo bo‰ imel ‰e kdaj pri moji hi‰i;tega pak ne morem dovoliti, vse drugo — «

»Ne maram — Bog vam povrni, kar ste mi dali, dalje dol-ga neãem delati. Gospod Sova mi je torej tudi to sreão naklo-nil, da me izganjate na zimo in na mraz iz hi‰e, ponoãi, ko ‰epsu ljudje pod klopjo privo‰ãijo gorko mestece! Gospod Sovame ni mogel videti pri vas, Ïe kar sem vzrastel iz otroãjihhlaã, tega sem se prepriãal. Dobro vem, kako je pazil name,‰e ko sem bil pastir; tudi vem, da je lansko leto pregovarjalÏupana, naj mene ulovi in dá gosposki za vojaka. In zdaj jemenil, da me vam mora zopet on prvi toÏiti! Zakaj, vrag vedi,jaz sem ga pustil pri miru. Kaj mi mar? A gleda naj, kod bomzdaj hodil, ker ne pozna me ‰e, zadnjo mi je naredil. O, najodgovarja, kjer hoãe, ako bom napravil eno, ki si je ni v sve-sti.«

»Saj mi ni Sova povedal, ali sem njega imenoval?« reãe sta-

BESeDADOMEN

10

ri gospodar, ki mu je zdaj na misel pri‰lo, kako nespametenje bil, da je toÏnika povedal.

»Imenovali ste ga, morda se vam je zareklo; toda tudi kobi ga ne bili povedali, jaz bi ga bil uganil, kdo me je toÏil. Lepustite, bodeva se Ïe midva pomenila pri priliki!«

Domen pobere po teh besedah svojo kuãmo z zamizja invstane. Deklico prime za roko in ji reãe: »Niã ne jokaj, Anka!Tvoj oãe so me sicer nehvaleÏnega imenovali, pa videli bodo,da nisem tak, kakor jim je govoril Sova in kakor ljudje govo-ré. Prosto ti je od mene, moÏi se in sreãna bodi; jaz ne bomvpra‰al veã za teboj, pa tudi za kako drugo ne, kajti ko bi bilkdaj ljubil katero, bil bi samo tebe. Sli‰ala si, da so me oãe zgrdo spodili.«

Stisne ji roko in odide. Anka pa, ki ni mogla spregovoritibesedice, pokrije si z obema rokama obraz in joka, da se jeoãetu jela smiliti.

»Jaz le ne vem, kako more‰ tako nespametna biti! Le nemisli, da je sam ta na svetu. Ne manjka se jih, ki bodo bolj‰izate in za svet,« rekel je oãe hãeri.

»Saj ni storil niãesar in spodili ste ga z grdo! Ah, zame nebote dobili nobenega in, ko bi ga tudi, jaz ga ne maram. Oãe,to je preveã!«

»Jaz bi ti povedal, kako se z menoj govori — pa naj bo zadrugo pot. Idi zdaj spat! Naj se ti ne sanja o njem, mora‰ gaznemar pustiti. âe ti je ‰e kaj nezblojenega razuma v glavi,mora‰ razvideti, da ne sme dalje pod mojo streho spati, saj siga ‰e dozdaj v oãi bodla in on tebe.«

Gospodar sname koÏuh s peãi, ogrne ga in ‰e enkrat opo-minjevaje hãer, naj se odpravi spat, odide za hlapcem. Nekajje moÏa priganjalo, da bi pogledal, kam je ‰el hlapec. Zakaj,

BESeDADOMEN

11

sam ni vedel. Zadnje besede Domnove, ko je rekel »pomenilase bova s Sovo«, niso mu dale miru. Moral si je pritrditi, dase je tudi njemu Ïe od nekdaj hlapec Domen grozno ãudenãlovek zdel; ni ga mogel popolnoma spoznati in razumeti.Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav,kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz istega razloga ga je nejevoljaprijela in nekak strah ga je pre‰inil, ko je sli‰al, da Domenhãer njegovo rad vidi. Zaletelo se je bilo moÏu, ko je povedal,kdo mu je pravil prvi to reã, in videl je, da je bil hlapec besedopobral tako naglo, kakor jo je on brez premisleka izustil. »Kobi se hotel ma‰ãevati nad njim?« mislil je stari gospodar inpot ga oblije po ãelu.

Najprvo stopi v konjski hlev, kjer so spali hlapci. Drugi so‰e svetili, Domna pak ni bilo med njimi. Rekó gospodarju, daga niso videli, kar so od‰li iz hi‰e. Opominjevaje hlapce, najvarujejo ognja v slamo zatrositi, zapusti moÏ hlev, koraãi ãezdvori‰ãe in po gazu proti tako imenovanemu gradu, kjer jebil gospod Sova. Gredoã se domisli, da bi bil lahko ‰el hlapeck sosedu. Zavije torej po strani; zmrzli skorjasti sneg mu jeolaj‰al pot naravnost z gazu. Kmalu pride pod sosedovookno. Pre‰teje vse ljudi, sosede, ki so veseli sedeli okoli peãiin okoli mize in pravili si izmi‰ljene povedke in dogodke izlastnega Ïivljenja; vendar med njimi Domna ni bilo.

Zdaj jo ureÏe ãez travnik vse vprek proti gradu. Ko bi bilkdo videl, kako je starãek urno prestopaval v temni noãi napol s snegom zasute razbore in kotanje po njivah, menil bi,da ta ãlovek nikdar ni ‰e blizu sedemdeset let star. Naenkratpa se ustavi. Na travniku je videl ãloveka stati pri miru, kakorbi bil iz lesa. Ko se pribliÏa, spozna Domna. DrÏal je kol vroki, ãelo naslanjal nanj in jokal na glas. Gospodarja je bilo

BESeDADOMEN

12

skoro strah. Tega ãloveka ‰e ni videl jokati, kar je odrastelotroãjim letom; ãuden in otoÏen glas na samini in mrazu vtakem ãasu, vse to mu je ãudno delo. Îe bi bil raj‰i ‰el svojopot mimo hlapca, a ‰kripajoãi sneg ga predrami, da naglovzdigne glavo. Hlapãeva roka stisne kolec, a spoznav‰i gos-podarja, se pobesi. Vsakemu drugemu, ki bi ga bil zalotiltako, morda ne bi bil prizanesel.

»Kaj pa dela‰ tukaj, Domen?« vpra‰a ga stari z mnogo pri-jaznej‰im glasom, kakor je popred govoril Ï njim.

»Kaj me zalezujete?« reãe hlapec z zamolklim glasom. »Kajvam mar jaz in moja pota? âe ste me redili, zato sem vamdelal ko ãrna Ïivina; zdaj ste me izgnali ko psa! Povem vam,ako bote gledali za menoj, pozabim, kdo ste mi bili. Maãkasme gledati va‰i hãeri v oãesce, jaz ne smem.«

»Domen, imej pamet, jaz te ne zalezujem,« odgovarja sta-ri.

»Ne? âemu ste pri‰li semkaj!« Dasi je bilo tema, videl jeJurec, kako se oãi svetijo Domnu, in rad bi bil doma ali pa vgradu in ne na samem s tem ãlovekom.

»Jaz sem hotel h gospodu Sovi, pa sem tebe naletel tukaj.Prosim te, pojdi spat; prehladil se bo‰, ves razgaljen si. Saj tenisem gonil ‰e to noã iz hi‰e; tudi sem ti rekel, da ti bom Ïetoliko dal, da bo‰ brez skrbi Ïivel. Pojdi nazaj v konjski hlevpa se ulezi!«

»Tedaj k Sovi greste?« reãe hlapec. »To sevé povedat, daste me spodili, kakor je on svetoval. Le pojdite, le, pa mu po-vejte, da sem bil jaz ravno na poti k njemu, zahvalit se mu.Zdaj pa ne grem z vami, pridem drugo pot. — Kola ne potre-bujem tedaj!« Rek‰i, vrÏe drog po snegu in odide.

Gospodar gleda za njim. Ko vidi, da se je obrnil proti hosti,

BESeDADOMEN

13

kjer je v samotni koãi stanovala njegova stara mati, ne paproti njegovi domaãiji, gre tudi on dalje svojo pot. Kmalu jemogel razloãiti temno poslopje »grajsko« in odsev luãi, ki jebrlela v gospodovi izbi.

BESeDADOMEN

14

2. GOSPOD SOVA

Samotno je stalo pri cesti staro zidano poslopje, katero jevendar, dasiravno ne gradu podobno, uÏivalo ono ime.

Gospod Sova je sedel v gradu v svoji izbi v prvem nad-stropju. Bil je moÏ dolg, moãne postave. Trhlo lice in upade-ne male oãi so kazale, da so ga v prej‰njih letih strasti razje-dale. Vsa okolica je vedela, da gospod Sova rad spravlja, ne-rad pak daje iz rok. Îe ta lastnost bi utegnila komu misel zbu-diti, da je bil gospod bogat, ko bi tudi ne bil vedel, da je Ïe pooãetu mnogo penez podedoval. Celo v burni mladosti, ko muje kipela kri in ni krotil strasti, ampak ugajal jim, celo taãas gaje neka prirojena varãljivost vodila, da ni raztro‰eval imetja.Eni so celo trdili, da ste lakomnost in skoparija vselej prema-gali, kadar so se razbrzdane strasti v njem iz oãi v oãi spo-padle. Sicer so kmetje, tlaãanje njegovi, sodili, da gospodSova ‰e ne bi bil prenapaãen moÏ, ko ne bi bil tako neznanoskop in tako malo z ljudmi. Peãal se namreã ni z nikomerrazen s sosedom Jurcem. Ta mu je bil skoraj edini izmedkmetov (gospode tako ni bilo blizu), da se je pomenkoval Ïnjim ‰e o kaki drugi reãi, ki ni bila ravno potrebna. Celo zÏeno svojo in s sinom je malo govoril; le posamezne besede,kakor siloma izgolãane, je izrekel sem ter tja velevaje aliprepovedovaje. Tolikanj bolj ãudno je bilo videti, da je Jurectoliko veljal pri tem moÏu, da je sedel skoro vsak veãer poletiin pozimi v njegovi izbi pogovarjaje se z njim.

BESeDADOMEN

15

Predniki gospoda Sove, ki, dasiravno plemenita‰, ni Bogvedi za koliko stopinj presegal svojih tlaãanov z razumom inizobraÏenjem, bili so, kakor je pravila govorica med ljud-stvom, iz navadne domaãe krvi, kakr‰na teãe po Ïilah kate-rega si bodi kramarãka, dasiravno bi se bil vsak moÏ silo za-meril gospodu Sovi, ko bi bil kako tako pravljico vprião nje-ga ponovil. Nosil je namreã ‰e stari prapraded na‰ega pleme-nitega gospoda preprosto kro‰njo na svojem hrbti‰ãu od hi‰edo hi‰e, ponujal in prodajal ‰ivanke, igle, noÏiãe in drugotako drobnje. Ker je tudi on bil tiste lastnosti, katero smo Ïena vnuku, na‰em gospodu, hvalili, pridobil si je bil sãasomapremoÏenje, katero se je ‰e mnogo bolj narastlo, ko je njegovsin preselil se v tuje in tam kupãeval zmerom z veãjo sreão.Na starost si je bil kupil zopet v prej‰nji kranjski domoviniomenjeno gra‰ãino in pa pridevek plemenitega imena. Kerkmetje v okolici niso mogli dolgega nem‰kega imena s svo-jimi mehkej‰imi slovanskimi jeziki izgovarjati, prekrstili sonovega gospoda po svoje in ga med seboj jeli imenovati Sovo,bajè zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: uj,uj! kakor znana ponoãna ptica. To ime, kratko in lahko iz-govorljivo, prijelo se je rodovine in kmetje nazadnje niso ve-deli, ali ima ‰e kakovo ime. Naposled so bili tako bogati, daso se bali tatov in v gnoj pred svinjskim hlevom denar v me-hovih zakopavali. Toda le slabo so s tem skrili svoje bogast-vo, kajti prasice so kmalu izrile teÏek meh penezov na dan;ljudje so vkup leteli in razgnali ‰e veliko veãji hrup o grozo-vitem bogastvu gospodovem. Tako se je razvedelo, da je gos-pod Sova silo denaren.

Sedel je torej Sova pri luãi v gorki svoji izbi in, brezmisel-no predse gledé, vlekel in kadil iz velike pipe poãasi tobak.

BESeDADOMEN

16

Zdajci zasli‰i, da nekdo trka na velika vrata. Hlapci in de-kle v prostorni hi‰trni (druÏinski izbi) so uganjali burke; gla-sen krik in smeh se je razlegal od tamkaj. Niso mogli torejtako lahko sli‰ati druÏina, da bi nekdo rad glasil se v grad.Torej prime sam gospodar sveão in gre gledat. Navada nibila, da bi bil kdo tako pozno zahajal v grad; Jurec je Ïe en-krat bil ta veãer tu, torej gospodar ni hotel kar odpreti, am-pak vpra‰al je ne z najprijaznej‰im glasom: »Kdo je?«

»Jaz sem, gospod, jaz,« oglasi se Jurec od zunaj. »Odpritemi za nekoliko ãasa, nekaj bi vam rad povedal, preden gremspat.«

Sova odrine temu znanemu glasu teÏki pah z vrat.Jurec stopi v veÏo in gospod zapahne.»Pojdi gor z menoj,« reãe gra‰ãak.»Ves trd sem od zime; tukaj je tudi malo mrzlo, le pojdi-

va,« pravi stari moÏ.Pri‰ed‰i v zgornjo gospodovo izbo, sede Jurec kakor do-

maã blizu peãi, sname pipico in napravi tobaka, ki je bil taãasÏe obilo raztrosil se med kmete.

»Mrzlo je, da bi skoraj ãlovek sam v sé najraj‰i zlezel,«spregovori Jurec, ko je po dolgem predevanju in presedanjupri peãi dobro mesto zasedel. »Ptiãi bodo padali z drevja, akotri noãi tako dela; gor sem ‰el po travniku in ivje se dela povrbovju, kakor bi bil sneÏeno sipo posul. Huda zima, dobraletina.«

»âez travnik si ‰el? Zakaj ne po gazu naravnost?«»Res, to sem vam ravno povedati hotel. Precej ko sem pri-

‰el domov, odpravil sem fanta od hi‰e, kakor ste mi svetova-li.«

»Vendar Ïe; to si storil prav. Popred bi ga bil Ïe moral.«

BESeDADOMEN

17

»Ne vem,« odmaja Jurec, »Ïal bi mi kmalu bilo za njim;otovrej delavnega ãloveka ne bom dobil za pluÏne. Pa ‰e ne-kaj nerodnega sem naredil, ko sem mu ukazal, da naj popustimojo hi‰o — nekaj napaãnega, ãesar ne bi bil smel storiti.«

»Kaj si storil? âe si ga izpehal, kaj za to!«»Ne, suval ga nisem; tudi se ne bi bil dal, zakaj ne doboste

ga ãloveka v na‰em kraju, da bi si upal Domnu za vrat. Pa vassem imenoval — ne vem, kako sem se zagovoril — povedalsem mu, da sem pri vas izvedel, da gleda po moji hãeri. To gaje pa tako raztogotilo, da se bojim, da ne bi kaj hudega na-meraval.«

»Meni?« povzame naglo Sova in vstane s stola. Lice se muãudno spaãi. »On bi meni kaj prizadel?«

»Nu, jaz menim, da silo ravno ne bode; Domnu se jezicakmalu poleÏe, jutri pozabi, kar je danes govoril. Vendar no-coj se je tako ãudno grozil, da me je mraz spreletel, in kar sinisem mogel drugega, anti naravnost semkaj sem moral iti.Bog varuj, da bi se prestra‰ili, samo ogibajte se ga malo. Tudisi je v glavo vtepel, da ga vi sovraÏite in mu povsod nagajatein stave stavite. To se ve, da sem mu jaz izbijal te misli iz gla-ve, pa on je trmast in svojeglav, ne dá si dopovedati.«

»Tedaj pravi, da sem mu jaz za nagajivost, in me hoãe od-praviti? Hu, hu! Ko bi ga pa jaz prehitel? Îupan je ravno dobilukaz, naj va‰a soseska dá dva vojaka. Zdaj bode lovil in lovil,da ujame ptiãa, ki ga bom jaz zaznamoval. Nobeden pa nigoden bolj ko tvoj dozdanji hlapec.«

»Ne, tega mu pa ne privo‰ãim, da bi moral v voja‰ãino,«pravi Jurec, »nazaj ga ne bo veã, ako gre na vojsko.«

»Ni ga treba,« odgovori Sova.»Jaz ga bom pogovoril, porednega srca ni! Raj‰i Ïe dajte

BESeDADOMEN

18

loviti pretepilnike in druge negodéte, kakr‰nih se nam nemanjka v vasi. V vojno pa Domna ne — Domna. âe sem garavno iz hi‰e spodil, lovit ga ne grem nikoli, raj‰i mu povem,naj se skriva.«

»Jaz pa ãem ravno tega z glave; le pojdi mimo Ïupana navasi in reci mu, naj ‰e ta veãer k meni pride ali pa jutri zgo-daj in potlej se bova Ïe zmenila. Ti pa ne zini besede ni o tem,da zdaj koga lovite, ni ne, da imamo ravno tega ãloveka namislih. âe eno besedo komu pove‰, kar si sli‰al zdajle iz mojihust, potem je proã z najinim prijateljstvom. Îupanu reci sa-mo, naj k meni pride.«

Jurec je kmalu potem poãasno korakal od grada po raz-gaÏenem zmrzlem snegu in, kimaje z glavo, rekel sam prisebi: »Lej ga ‰enta, res ga sovraÏi Sova Ïe od svojih dni, karse je zlegel in zgódil. Nekaj mu je fante Ïe naredil, da ‰e samne ve kaj. âudno je to, ãudno!« Rek‰i, stisne stari moÏ roke vkoÏuhova Ïepa ter jame nagleje in gosteje stopati proti vasi.

Gospoda Sova pak so ‰e dolgo ãutili tisto noã, kako je, trdostopaje, hodil po svoji sobi gor in dol. Stara hi‰na se ni moglanaãuditi, da so ãmerikavi gospod tako spoãiti, da se jim lju-bi ‰e ãez polnoã hoditi brez dela in potrebe od stene do ste-ne. Ko bi bil pa kdo ‰el na maãje mesto, na hlevno streho, kije bila gospodovemu oknu nasproti, videl bi bil, kako je Sovas stra‰no razmr‰enim obrazom, sam sebi govoré, letal semter tja po izbi. Zakaj ni ‰el spat kakor vsi drugi ljudje, njego-vi tlaãanje v vasi, njegova druÏina, njegova sinova in Ïena?Ali mu mar vest ni dala zlekniti se po mehkih blazinah? Alikaj bi bil storil, saj se Ïe dvajset let ni peãal z ljudmi in tudiv mlaj‰ih letih le po malo!

BESeDADOMEN

19

3. STARA META

âetrt ure od vasi na hribcu je stala lesena koãa. Okrog njeje bil majhen vrtiã nasajen; sicer pa ni bilo nobenega po-

slopja, ni kozolca ni hleva pri kolibi. Kak dober streljaj daleãproti severu pa se je zaãela go‰ãa, va‰ka hosta.

Prebivala je v tej koãi stara Ïena, osebenjica Meta, matiDomnova. Sedé na starem, polomljenem stolu, imela je predseboj ukajen kolovrat in, poãasno goné brenãeãe vreteno, jevlekla predivo s kodelje. Razen stare predice ni bilo niãesarznamenitega v mali koãi. Nad ãrvivo mizico je visela brleãale‰ãerba, ki pa je bila brljavi predici ãisto brez potrebe. Ven-dar se ji ni nitka ne enkrat utrgala, dasiravno so ji sluÏili prstizase in namesto oãi. Ob steni je stala slaba postelja in prednjo velika skrinja iz hrastovega lesa. Sicer pa je bilo vse praz-no.

Ker je starka vedno stanovala sama, v vas pa ni veã moglaali hotela, imela je vendarle Ïensko slabost, da je rada govo-rila, in tudi na samem ni mogla molãati. Zato je med svojimdelom ven in ven godrnjala v predivo. Najveã reãi ãlovek nebi bil mogel razumeti, kajti starka je vãasi le mrmrala, vãasicelo samo s suho brado migala. Le kadar je pri‰lo kaj poseb-no vaÏnega iz spominov njene stare glave, kaj takega, kar jije razvnelo materino srce, taãas je tudi jeziãek jel Ïiveje ople-tati in mleti po brezzobih ãeljustih, taãas je nabrana roka hit-

BESeDADOMEN

20

reje pulila laneno predivo s kodelje in tudi kolesce je oÏive-lo v svojem enomernem teku.

»Bo, bo,« tako se je jezila starka, »zadosti! Imel bo zado-sti; veã ko gospodar bo imel! Kadar bom jaz peté stegnila —Bog mi grehe odpusti in kri Kri‰ãeva me omij! — potlej naj bodobil pismo in naj mu bo plaãal nanj oãe, kar je meni oblju-bil. In ti, Meta, si ga dela v skrinjo in ‰ele po smrti ga sme‰pokazati, uj, ‰ele po smrti, ko Ïe ne bo‰ videla, kako ga tvojsin uÏiva.«

Zdajci ‰epeta starka zopet nekaj ãasa nerazloãljivo v kolov-rat. Videti je bilo, kakor bi molila ali Boga prosila odpu‰ãanjagrehov, ker obraãala je oãi na steno, kjer je visel sv. kriÏ.

»Ljubiti bi ga imel in ne pozna ga!« govorila je dalje, »svetga ne ve, celo v krstnih bukvah ga ni, le v moji glavi je; odkarje ‰e Plevnik ‰el pod zemljo, ki mi je pismo prebral, potlej jele v moji glavi!«

»Kogá je le v va‰i glavi?« vpra‰a je sin Domen, ki je stopiv‰iv hi‰o, ãul zadnje besede.

Mati se zgane. Ni bila navada, da bi sin hodil k njej, naj-manj pa ‰e tako pozno ponoãi. Tudi ga ni videla, kdaj je pri‰elv hi‰o; skrbelo jo je, ni li sli‰al ãesa, kar je sama sebi govori-la.

»Kaj je vam v glavi?« reãe sin drugiã. »Morda so se vamstari moÏgani vneli?«

»Kaj si pri‰el?« vpra‰a nasproti starka sina.»Proã!« odgovori sin ter sede za pi‰kavo mizico na klop in

postavi veliko culo predse. Ko bi starka ne bila brljava oddela, skrbi in trpljenja prej‰njih let, videla bi bila, kako je sinulice zatemnelo, kako je nevolja, nesreãa in srd bralo se mu izoãesa.

BESeDADOMEN

21

»Za boÏji ãas! Vendar se nisi sprl z Jurcem, da bi bil pustilsluÏbo pri njem. Ne, tega nisi storil, tega! On je bil moÏ; kobi njega ne bilo, tebe bi ne bilo morda zdaj, ker umrl bi bil inBog ve, kaj bi bilo z materjo tvojo.«

»Za plot bi me bili vrgli precej po porodu, bolje bi bilo,«odgovori sin z nekakim ãudnim glasom ter zakrije obraz vprgi‰ãe.

»Za boÏji ãas! Kaj ti je? Ne govori tako, to je greh pred Bo-gom!« svarila je stara Ïena sina svojega in poãasi izvlekla po-pra‰evaje iz njega, kaj in kako je, da ga je Jurec spodil iz hi‰ezavoljo hãere, mlade Anke. Ko je sli‰ala, da gospodar zlastizato noãe in ne bi hotel dati svoje hãere njenemu sinu, ker jenezakonski in oãe njegov svetu neznan, vzdihnila je globoko,rekla pa ni niãesar.

Vedela je vendar, koliko je sinu teÏko pri srcu, kako ga mo-ra to peãi, in v srce se ji je smilil.

»Niã ne maraj, ljubi moj Domen!« tako je milo zaãela to-laÏiti ga, »niã ne maraj, jutri, ko se bode sonce vzdignilo, vza-mem jaz palico in grem dol v dolino k Jurcu in vse bodemporavnala Ï njim in pogovorila ga, da te zopet vzame. Za-stran Anke ti pa skrivaj povem toliko, da jo bo‰ lahko dobilpo moji smrti; dote bo‰ Ïe imel toliko, kolikor vsak Ïenin vna‰i fari, ãe ne veã, pa tiho bodi in sam vedi! Jaz bom Bogaprosila in mamko boÏjo in svetega Damijana, tvojega patro-na, da bi mene kmalu vzel zavoljo tebe in tvoje sreãe; zakajveliko veliko slabega sem jaz preÏivela in prebila na svetu,Domen!« Rek‰i, se ji uderó debele solze po velem, nagrban-ãenem licu.

Sin je tiho strmel predse. »Niã ne bo, mati, niã,« reãe po-

BESeDADOMEN

22

tem, »nazaj ne grem. Jaz si ne bom prosil, nihãe ne bo zameprosil, tudi vi ne. Ne vzame me niti ne grem!«

»Ako te jaz prosim, da pojdi, menda mi bo‰ vendar storil to,saj dolgo me ne bode‰ imel; ne bodem veã dolgo drugemusvetu za nadloge in spotiko. Nikoli te niso ljudje toÏili — —«

»Zmerom me je toÏil eden,« seÏe ji Domen v besedo, »intaisti me je toÏil tudi nocoj in morda ‰e kaj misli storiti z me-noj; po sili hoãe, da bi me obesili; pa pri moji Ïivi du‰i,« udaristrahovito ob mizo, »jaz mu jo bom naloÏil, da mu ne bo po-treba nobenega posla oskrbovati veã, ni toÏiti ni opravljati.Sova me je zatoÏil, sovraÏi me, pa ne vem, kaj ga bôdem, do-zdaj mu nisem storil niãesar, hoãem pa razmeriti vse, kadarse snideva!«

Ko je stara mati sli‰ala ime Sova, prestra‰ila se je. Precejjame sinu to misel izpodbijati. »Kako ti na misel pride, Do-men, da bi se gra‰ãak Sova zate peãal? âe te je zatoÏil, kaj muhoãe‰, Bog te obvaruj hudega, greha ne delaj, Bog ga bo Ïesam kaznoval.«

»Mati, vi ne veste niã!« odgovori sin kratko in zamolklo.Vse posku‰nje stare Ïene, utolaÏiti njegovo vrelo kri, bile sozastonj, on je ni poslu‰al; le sem ter tja se je odrezal: »To jazsam vem, jaz bom sodil!«

Îena odstavi kolovrat, jame prositi in tarnati, ker vedela je,da, ãe ta pripomoãek ne pride do Ïivca, da je potem vse proã.»Pod zemljo me bo‰ spravil s svojo trmo in svojeglavostjo. Lezakaj si ne bi dal dopovedati in zakaj bi ne poslu‰al modrej‰ihljudi? Pomisli, kaj bo potlej, potlej, ãe naredi‰ kaj nespamet-nega.« Tako in drugaãe mu je sku‰ala do srca priti, a srce jebilo v skorjasti lupini, tudi take in enake strele se ga niso pri-jele.

BESeDADOMEN

23

»Mati, kdo je bil moj oãe?« vpra‰a mater po dolgem mol-ku.

»Zakaj to vpra‰a‰? Tega ti zdaj ‰e ne povem, ne morem nitine smem,« odgovori stara mati in solze se ji ustavijo, ko bitrenil. Vpra‰anje ji je bilo nenadoma zastavljeno.

»In zakaj mi ne morete? Ali nisem zadosti star? Ali mar meimate ‰e vedno za otroka?«

»Ne, nimam te za otroka, a nikar tega ne vpra‰aj svoje ma-tere, njen jezik bo popred otrpnil kakor povedal ti oãetovoime; izvedel ga bo‰ pa.«

»Morate mi ga povedati, ali svet bo videl, da tudi sin brezoãeta ‰e kaj stori, kar se ne zgodi vsak petek. Nocoj so mi oãi-tali, da nimam znanega oãeta. Povedite, kdo je moj oãe!Vpra‰am vas nazadnje, ãe ne poveste, kesali se boste.«

Starka ni mogla odgovoriti, le odmajala je z glavo.Domen pokrije kuãmo, stori dve dolgi stopinji po mali

koãi, potisne leseno kljuko na durih in Ïe ga ni bilo.»Domen, Domen!« kliãe stara Ïena sina nazaj, pa zastonj;

Domen se je izgubil Ïe v temni noãi; kam, ni mogla stara ve-deti ni misliti. Zmrzovaje na veÏnem pragu, je toãila solze, kiso ji zmrzovale na strhnelem licu, klicala zastonj v temo insneg ime svojega edinega sina, obetaje, da mu hoãe vse po-vedati.

BurovÏ na zvezdnatem nebu je kazal Ïe blizu jutra, ko jestarka, vzdihovaje: »Ah, jaz revica, revica na svetu, Bog, timene potolaÏi za pet ran krvavih!« zapahnila vrata in poda-la se v koão na posteljo. Noter do jutra so roÏljaje roÏenkran-ãeve jagode skozi njene prste. Molila je za sina, za upornegain nepokornega sina. Vso noã niso mirovale ustnice.

Ko zjutraj prisije onemoglo pozimsko sonce, leze starka s

BESeDADOMEN

24

svojega samo‰nega seli‰ãa v vas k Jurcu. Stari gospodar je bilsicer ãez noã omehãan, tolaÏil je Ïeno,zagotavljal ji, da hoãenjej in sinu pomagati, a ni ga bilo preprositi, da bi vzel Dom-na nazaj. Ko je stara popra‰evala, ali so ga videli kaj kje odsinoãi, ni ji vedel nihãe povedati niãesar o njem.

Ko je mati Ïalostna ‰la zopet proti domu, videla je od da-leã gospoda Sovo, kako je sprehajal se po cesti ob vrbovju.Postala je na gazu, obrnila se proti onemu kraju in zapretilas palico in rekla: »Ti krokar, ti Ïivina Ïivinska!« Vendar po-misli se hitro, plaho se ozre okrog, ako jo je kdo videl, in pre-priãana, da je sama daleã okrog, ‰etala je ob palici dalje do-mov.

BESeDADOMEN

25

4. BERAâ URH S KOSTELA

Minilo je teden dni. Domna ni bilo niã videti. Eni sogovorili, da se je kje obesil, ker mu Jurec ni hotel dati

Anke; eni pak so zopet trdili, da je najbrÏ v vodo skoãil in vjezu utonil. »Zakaj,« tako so dokazovali, »ko bi si bil tak mo-ãen korenjak vrat zadrgnil in svojo du‰o potemtakem hudiãunaravnost v pest dal, gotovo bi bila taka sapa vstala, da bi sedevetdeset let stare bukve prekucevale; saj je bila ‰e ono leto,ko je rajnica Njivãeva Jerica otroka v pepel skrila in se potlejsama na hi‰no kljuko obesila, taka grozovita burja, da je bilopo‰tenega ãloveka kmalu strah. âe pa Ïe hudimer za takoporedno babi‰ãe toliko hrupa in hruma napravi, kaj bi ‰ele vresnici poãel, ko bi takega mladega, dozdaj zmerom pridnegaãloveka v pekel dobil. Hem, to ni kar tako, ne, obesil se Ïe ni!«

Vendar le stari, modri so znali tako logiko. Znano je pak,da Ïenske — zlasti starikave — niso zmerom modre. Tudizdaj niso bile, ampak pobrale so vse novice za dognane ingotove in jih nosile stari materi revici na uho, ki ni vedela, aliÏivi ali ne. Dasi ni verjela, kar so ji pravile vse maãice iz vasi,vendar ji je bilo neznano hudo pri srcu.

Neka tetka je celo razpovedala od veÏe do veÏe, da je zlastnimi oãmi videla starega gra‰ãaka, gospoda Sovo, kako jepri‰el iz koãe na hribcu, kamor je bil ‰el starko, ubogo mater,tolaÏit. Tudi je pravila, da je precej za gospodom pritaval izkoãe v okolici dobro znani beraã Urh s Kostela; da je potlej

BESeDADOMEN

26

ona omenjenemu beraãu nala‰ã in ‰e posebej daru dala, do-ber kos klobase mastnice (a Bog vedi, da ne iz radovednosti);da ji je Urh sicer povedal, kje je bil skrit in kako je poslu‰al,kako je govoril gospod Sova stari osebenjici; da pa nikakor nihotel povedati ji, kako je govoril gra‰ãak in kaj. Ta novica bibila gotovo storila pomenka za dva zimska veãera dovolj, kone bi bila omenjena tetka na glasu, da rada nareja iz muhekonja. Tako pa ji tedaj veãji del va‰ãanov ni hotel verjeti. »·ez moÏmi ne govori, pa bode ‰el kilave babe gledat! Da bi ji kajdal in pomagal, za to je preskop in pretrd. To ni niã!« Tako souganili kmetje.

Ko so pa eni vpra‰ali ‰pehomalha Urha s Kostela samega,ta ni hotel reãi ni bev ni mev, samo nameÏikal je in pritrka-val ob dlan in kazal dve redi belih zob iz gosto obra‰ãenihust. Zaradi tega so eni menili, da je morda vendarle nekajresnice v oni pravljici.

Bilo je lepega pozimskega dne. Sonce, dasi kasno in one-moglo, bilo je vendar krasno in jasno vz‰lo izza jutrovega ne-be‰kega obzorja ter je stalo v vsej svoji lepoti ravno v sredisvojega pota. Po kosmatih smrekah, skrivenãenih bukvah instarikavih javorih, ki so rastli bolj velikemu grmiãju kakorgostemu gozdu podobni po strmi rebri pol ure od vasi, ‰ume-lo je ivje, ki se je tajévalo od vejic in padalo na tla. Tu in tamse je oprostila kaka potlaãena brinova veja svojega sitnegajarma, ledene skorje, in pogledala iz snega.

Za vse to pa se nista zmenila dva ãloveka, ki sta ‰la po str-mi rebri po gazu navzdol.

Prvi, kmeãki hlapãè, kakih osemnajst let star, ki je neseloprtav teÏko vreão na hrbtu, ne posebno zanimiv za nas, kernam na‰a pripoved tudi ne pove niãesar veã o njem, samo da

BESeDADOMEN

27

je ravno hodil z drugim, nam vaÏnej‰im ãlovekom: Urhom sKostela.

Urh s Kostela, po svojem znaãaju, rokodelstvu in obrtnijipo‰ten beraã, bil bi teÏko s svojo zunanjo obliko koga mojihãastitih bralcev pridobil za svojo osebo in malho. Zakaj nesamo da je nosil grdo zmr‰eno brado, v kateri je tiãala tu patam kaka vdeta pleva ali osina, ki je priãala, da je Urh posled-njo noã v svislih, v slamo zarit, prespal, bila mu je tudi oble-ka raztrgana, da je záplata záplato krila. Mnogo zakrpani inzvleãeni ãevlji so bili z bekovo trto zvezani, kar pa ni moglobraniti silnemu plo‰ãnatemu palcu na Urhovi levi nogi, da nebi bil priril iz svojega skrivali‰ãa na zrak boÏji, na beli dan.Tudi drugod se je videlo, da Urh skrbi za dobro ventilacijo.Tako je tudi klobukovo oglavje imelo precej‰njo luknjo, izkatere je gledalo nekoliko dolgih ãrnih las. Pa vendar se jeprikupil vsem ljudem, namreã po goslih ali citrah na dvestruni, ki so zdaj visele beraãu ãez pleãa, in pa po veselih pes-mih, ki jih je peti znal in povsod rad pel.

»Zakaj ima‰ pa prazno malho, Urh?« vpra‰a mladi ãlovektovari‰a beraãa. »Zakaj pa Ïita ne pobira‰ vanjo, saj bi ga lah-ko prodal, ako ga noãe‰ hraniti!«

»Kdo bo to okopaval!« odgovori beraã. »Ali ne Ïivim poboÏji volji in besedi? Kaj ne ve‰, da je pisano: Ne glejte ni neskrbite za to, kaj boste jedli in pili in kako se boste oblaãili,zakaj vse to vam bode privrÏeno. No, in jaz tudi ne skrbim zajutri, da mi Bog le za sproti dá.«

»Kaj bo pa, kadar umrje‰?«»Bav! Tega pa ne vem!«»Kaj pa, kadar ne bo‰ mogel veã hoditi od veÏe do veÏe, s

ãim se bo‰ Ïivil?«

BESeDADOMEN

28

»Hi, hi! Za plot se uleÏem v koprive, hebat in smeti terumrjem poãasi.«

»Kje se bo‰ drevi ustavil?« vpra‰a mladiã Urha.»K Jurcu pojdem, tjakaj pridi, ako bo‰ dal za kaj mokrega,

ker Ïejen sem Ïe ves boÏji dan in kakove dobre kapljice takopotreben ko suha kepa na njivi med ma‰ami deÏja.«

»âe bo‰ citral in pel, dam ti Ïe za Ïganje drevi!«»Pel in pravil pripovedi in plesal in vse!«»Zapoj no kakovo, tukajle na poãivalniku se jaz oddah-

nem.«Rek‰i, nasloni svojo vreão na ‰trcelj, ki je molel na stezo.»Katero?« vpra‰a beraã Urh. »Tisto, ki pravi:

Oj mati, stara mati vi,kdo pa v hlevu gor leÏi?Poãez leÏi, grdo smrãi,cepeli doli vam moli?«

»No, zakaj ne spoje‰ do kraja? Ta je lepa, zapoj!« reãe fan-tè, ko je beraã naenkrat nehal in gledal proti gostemu grmu,ki je rastel deset stopinj od steze. »Kaj si videl? Zajca?«

»Videl sem ga in volja me je poãakati tule, da pride zopetv grm nazaj. Le pojdi ti svojo pot, mlinski materi naroãi, najmi kaj prihranijo v skledi. Drevi pridi k Jurcu, pa ne pozabimo‰njiãka s seboj, ãe je tudi suhoten,« govori beraã.

»Kaj bo‰ delal tukaj? Pojdi z menoj do mlina in zapoj mitisto pesem.«

»Zdaj ne! Pojdi svojo pot! Ali si gluh, ali ne sli‰i‰? Ako mepograbi jeza, stolãem ti gosli na ãeljustih in vrÏem tebe intvojo vreão v dolino.«

Nato fantin naglo oprta svojo kro‰njo in odide po gozdu

BESeDADOMEN

29

navzdol, ker bal se je jeziti Urha, o katerem je vedel, da muni vsak kos v rokah.

Ko beraã Urh s Kostela vidi, da je tovari‰ njegov od‰el inskril se v ovinku, zakliãe: »Le semkaj pojdi, Domen! Kaj sebo‰ skrival, videl sem te, videl. Urh s Kostela ti bo eno takopovedal, da ti jo vsa vas ne vé otovrej, ãeravno ima raztrga-no malho ãez ramo obe‰eno in niã v nji.«

Zdajci stopi iz grmovja res nihãe drug kakor Domen.»Le sem!« govori dalje beraã. »Reci mi kdo, da nisem do-

brih oãi. Pol glave sem videl in precej sem vedel, da si ti. Îetri dni te i‰ãem in hodim povsod, koder te ni; nazadnje te patukaj vrag drÏi, kjer bi te nihãe ne ãakal.«

»Kaj mi bo‰ povedal?« vpra‰a Domen osorno.»Ve‰ kaj! Le nekoliko lep‰e me gledaj, da me ne ujezi‰ in

potlej bi bil trd in svojeglav in ni te toliko, da bi iz mene spra-vil, kar vem. Da pa nekaj vem, povem ti kar naprvo, koga tu-kaj dela‰. Sova je iz svojega Ïlambora zlezla in je ‰la svojegasvaka âuka obiskat ãez to gorico. Kragulj je pa zaduhal, da nistare sovraÏnice botre Sove doma, in je je ‰el ãakat in tukaj-le na mestu je ãaka. Hi, hi! Kajni res tako?«

»Kdo ti je povedal, da ãakam gra‰ãaka?«»Vse pride v modro glavo, Domen, vse! In ‰e kaj drugega

izve, kdor ima dve u‰esi kakor Urh s Kostela, ãe sta ravno leberaãevi. Pa kako je to, da te ni najti nikjer? Govoré, da si seobesil, utonil in vsega spaka, ker se ljudem ne pokaÏe‰. Lejkleka! Ko bi bil jaz s svojo malho naprej bernjal po vaseh, bilbi taãas Ïe kakovo klobaso pogoltnil ta predpust in kak po-loviãar za Ïgano vince bi mi bil med prste pal, tako sem mo-ral pa za teboj nositi te besede.«

»Katere besede?«

BESeDADOMEN

30

»Le potrpi! Tam na ·tajerskem sem bil do onega tedna.Dejal sem pa: ·ent, Urh, Ïe od novine nisi pobiral po Kranj-skem, kjer imajo ‰e vendar tebe in tvoje gosli najraj‰i. In takosem jo ustrigel ãez gore in vode; dasiravno je tale moj palecna nogi, ki iz ãevlja gleda, vãasi skomljal in toÏil, da sem muhi‰o slabo pokril na zimo, vendar sem, tri dni in tri noãi jetega, sreãno pri‰el v va‰ kraj. Ravno sem ‰el gori mimo koãe,kjer tvoja stara Ïivi in spi — mislil sem iti dol v vas do Jurcaali Ïupana, da bi bil ãez noã, kar vidim, da mencá proti hi‰ici— kaj misli‰, kdo?«

»Kdo? Povedi!«»Sova!«»Sova je ‰el k moji materi?«»Le stoj, nisva ‰e pri koncu. Jaz pravim: ne, tebe pa noãem

sreãati, volk kosmatin, morda bi se zmotil in bi te v sneg za-kadil in ne smel potlej devet let veã les-kaj. Zakaj midva sSovo si nisva niã kaj prijatelja, Ïe iz starih ãasov ne. To je patako pri‰lo. Enkrat — —«

»Drugo pot bo‰ pravil, zdaj povej, ali je ‰el k moji materiin ãe ve‰, kaj ji je rekel!« seÏe Domen beraãu v besedo.

»To je res, da vem, kaj ji je pravil. A ljubi moj Domen, Za-letel-peãpodrl, jaz sem tak moÏ, kar hodim po svetu: vse alipa niã! Vse ali pa niã! NepotrpeÏljivost nikjer ni pridna. —Enkrat so tukaj v gradu oves mlatili, predlansko leto je bilonemara, ko jaz pridem pred pod. Huj! precej me mlatiãi na-Ïenó, da sem jim zagodel in zapel tisto svojo, saj ve‰, ki pra-vi:

âe sem raztrgan, kaj za to?Ob letu imel bom vse novó.«

BESeDADOMEN

31

»Lepo te prosim, govori mi zdaj, drugo krat bo‰ pel!«»NepotrpeÏljivost nikjer ni pridna!« trdil je beraã Urh.

»Dobro se mi je godilo pri fantiãih mlatiãih; kar ti pride sta-ra, suha prekla Sova na skedenj in se zadere nad menoj takogrdo, da me ‰e zdaj zebe po hrbtu. Kar precej sem jo moralpobrati in od tedaj si nisva niã kaj v rodu. Kaj meni‰ ti, da bite bil jaz iskal Ïe tri dni po sedmih vaseh in po vseh dolinah,ko bi jaz Sove rad ne imel? — Poãenem tedaj v lopo, pasjaobist ga tedaj prinese do veÏe in meni niã tebi niã gre noter.Kaj ima? Le zlezem v veÏo, skrijem se med loparje za vrata inposlu‰am. Kaj sem sli‰al? Tvoja stara je hudobovala se in jo-kala na postelji, on pa je renãal ko pes, kadar mu rogovilicopokaÏe‰. Za prvega nisem mogel niã razloãiti. Nastavljal semu‰esa ter nastavljal. Kmalu se mi je zdelo, da se o tebi meni-ta. Tvoja stara ga je zmerjala, gospoda, da je bilo grdo. ,Kakoje to?’ pravim si.

,Daj mi pismo ven,’ sli‰al sem Sovo reãi tvoji materi, ,dajmi pisanje nazaj, jaz ti dam pet sto kron zanj, dote bo za tvo-jega sina dovolj. Moje ime pa nesi v grob s seboj, tvoj sin boÏivel brez oãeta tudi odslej.’

,Niã, ti Ïivinãe brez srca!’ govorila je tvoja mati hripavo, ,tizver neãlove‰ka, zakaj nisi ‰el mimo mene, zakaj si me zako-pal v to rev‰ãino? Kaj je bilo meni treba izgubiti po‰tenegaimena! Ti si mi ga poÏrl. Ti si kriv, da je moj sin nesreãen, daje brez imena in po‰tenja, da ga iz hi‰e podé, ker svojega ne-ãlove‰kega oãeta ne pozna, da je morda nesreãno smrt sto-ril, zakaj kar vsi ljudje verjemó, morala bom verjeti tudi jaz,revica na svetu.’ In ti ne ve‰, kako ti je jokala tvoja stara.

,Ni se obesil ne,’ odgovori ji oni gosposki pes, ,jaz sem

BESeDADOMEN

32

izvedel.’ Potlej pa zopet ne vem, kaj je dejal, ni mi pri‰lo dou‰es.

,Ti si me prisilil, da te ne bom imenovala pred smrtjo, pri-segla sem ti in drÏala ãrno prisego,’ reãe tvoja mati, ,dasi mije teÏko stalo. In zdaj bi rad ‰e zadnjo? Ne bo‰ je imel, ne,nikdar ti ne bo drug dal pisanja v roke ko on, ki te ga je sram.Vsaj po moji smrti naj bo vedel, kakovega oãeta ima. Le dajga v vojake, krokar! Potlej pa prelomim prisego in razkaÏempismo; najprvo pa tvoji Ïeni.’

,Potlej gre‰ v pekel,’ dejal je Sova.,Kdo gre bolj na dno ko ti,’ tako je Ïe vsa hripava kriãala

tvoja mati.Mene strah popade, skoãim iz veÏe in se potem skrijem v

lopo. Kmalu zatem je priklel iz hi‰e Sova, bled ko smrt. Ko bibilo temneje, poskusil bi ga bil v sneg posaditi; pa sem zopetrekel: najbolje je, da ãlovek v ljudski ogenj rok ne vtiãe; ni semu bati, da bi se opekel. Vendar z Domnom sva se imela pravpo pravici kakor dva prijatelja; povedati mu moram te ãenãe;tako sem si mislil. Zdaj pa sam premisli; povedal sem ti be-sede, kakr‰ne so bile. Sodi ti, kakor hoãe‰, jaz sodim tako inreãem kar naravnost, oãeta ima‰, pa prekanjeno hudiãevegaoãeta. Ne bi bil naglavnih grehov ni prvi ni sedmi, ako mu jihna‰teje‰, da te bo poznal. Zdaj pa zdrav, morda se ‰e kaj vi-diva, ali pa ne; Bog ve, kdaj se za plot uleÏem. Ene dni se bompa ‰e tod klatil, da bom videl, kakov moÏ si kaj. Ho, ho! sajve‰, kaj mislim!«

Rek‰i, se zasuãe na svoji zakrpani ‰iroki peti in stori tri sto-pinje, potem pa se zopet obrne: »Sli‰i‰, Domen, niã ne skrbi.Urh s Kostela nima babjega jezika. Jaz ne bom nikdar niã pra-vil. Ti pa delaj, kakor hoãe‰.«

BESeDADOMEN

33

Po teh besedah se zopet obrne po strmi stezi in, pevajeneko staro pesem, skrije se v ovinku. Vendar od daleã se zo-pet prikaÏe in vpije nepremaknjeno stojeãemu Domnu: »Hoj,sli‰i‰, Domen! Ne stoj ondukaj! Îe pred sem ti hotel poveda-ti, ako ãaka‰ Sove, ne bo‰ ga priãakal, Ïe pred poldnem je bildoma, po drugi poti je ‰el, ne ãez goro!« Potem se je zopetglasna pesem razlegala po gori.

Lahko si je misliti, kako je bilo Domnu. Uprt na svojo de-belo gorjaão je srepo gledal v tla. Med vso pripovedjo beraãe-vo ni zinil ne besede. Pretresnilo ga je, kar mu je poroãil Urh.âlovek, ki ga je preganjal, ki ga je on sovraÏil bolj ko vse dru-ge ljudi, tisti bi bil v resnici njegov oãe? To ni mogoãe. Ven-dar celo krdelo spominov se mu pripodi v glavo. Zdaj se muje razjasnila marsikatera beseda materina, ki je popred ni ra-zumel; spomnil se je, da je govorila o oãetu, ki ni samo takkakor drugi ljudje, ampak ‰e kaj drugega, da mu je obetaladote dovolj in vendar sama ni imela niãesar, samo kar je zroko pripredla itd. Vse to je potrjevalo beraãevo pripoved. Invendar ne! Kako bode tisti njegov oãe, ki ga je edini grdo po-gledaval, ki ga ni mogel videti, da ne bi bil zvlekel obrvi inzgrbanãil ãela!

Enake misli so blodile ubogemu Domnu po moÏganih. Mi-sel je misel podila. Skoraj vrtelo se mu je v glavi. Z obemarokama je ti‰ãal svoj kij, kakor bi hotel prste v les vtisniti.»Oãeta nimam!« reãe nazadnje, kakor bi iz uma bil, ko se jeberaãeva pesem Ïe slabo sli‰ala iz doline. »Oãeta nimam —on mi ni oãe — jaz ga ne maram — jaz ga —.« Zadnjih besedni mogel izgovoriti, kri mu je ‰inila v glavo, oãi so bile izbuh-njene in usta belopena.

Usede se v sneg in nasloni glavo v dlani in na kolena.

BESeDADOMEN

34

Mladiã, ki je ‰el iz mlina po tej stezi nazaj, videl je kore-nja‰kega Domna, sedeãega tik gazu, kako so mu debele sol-ze tekle izpod prstov. Ko je ‰el tiho mimo, ni se Domen ganilz mesta niti ga ni ãul. Rad bi ga bil ogovoril in tolaÏil, ker stabila popred prijatelja, a ni si upal. Nekoliko ãasa ga je gledalod daleã, potem pa ga je pustil v snegu sedeti.

BESeDADOMEN

35

5. PISMO

Cerkveni orglar in uãitelj, gospod Kr‰evan, imel je ravnovaÏen opravek doma v svoji hi‰i. Sedel je namreã na tri-

nogem stolu za mizo, pred njim je stala grozovito velika skle-da in v roki je drÏal leseno Ïlico, ki je ven in ven imela svojpot od sklede do ust. Njemu nasproti je sedela njegova Ïena,Ï njim zaroãena, slepa na eno oko, na drugo pa ‰kilasta. S po-sebnim veseljem je gledala, kako pridno moÏ zauÏiva, kar muje pripravila njena skrb.

Bil se je namreã gospod Kr‰evan ravnokar vrnil iz stranskehribske vasi, kamor je bil ‰el ogledat nekega mrliãa. Kerzdravnika daleã v okolici ni bilo, imel je on ta opravek; ven-dar zastran njega in njegove vednosti bi bili lahko vsakega vspanju pokopali. Kajti, dasi je bil za gospodom duhovnikom,ki je bil Ïe star ko zemlja, najbolj uãen moÏ v okroÏju, vendarni znal drugega ko brati in pisati in za veliko silo je tudi kakonem‰ko stolkel. Pa ãemu bi mu tudi bilo znanje, ko bi ga bilravno imel? Uãence, katere je uãil brati na molitevske bukvi-ce, te je vsako zimo lahko na prste se‰tel, poleti pa so mu ‰eti izleteli, kadar je trava pognala in je bilo treba pastirjev.Vino piti je znal brez ãrk in knjig, da so mu kmetje le dajalibero, kar je je imel izgovorjene po stari farmanski postavi inpravici; in ãesa bi si bil Kr‰evan ‰e Ïelel, kadar je bil le privinu?

»Nemara pa da si mi zopet petico zapil Ïe po poti,« jame

BESeDADOMEN

36

enooka Ïenica toÏiti. »Gleda‰ Ïe kakor mi‰ iz moke, nos ima‰rdeã! Jaz ne vem, kaj bo‰ imel na starost. Le glej, milo bo‰iskal, kje bi ti kdo ovsa pomolil, grdav‰ lakotna! Misli, da bise ne prebilo brez njega v krãmi, in ne more mimo, da ga lekaj okroglega ti‰ãi.«

»Klepeãi mi, klepeãi!« zadere se moÏ in, po strani pogle-dav‰i milo svojo Ïenico, preneha nekoliko ãasa v skledo po-segati. »Drugega te ni ko gobec.«

»Tako je, tako, vse sem jaz. Ti pa poÏene‰ vse po grlu; dabi kako reã prihranil, tega ti ‰e mar ni.«

»Komu bom hranil, ima‰ li otroke?«Pri tem oãitanju vzdihne stara Ïenska, spomniv‰i se, da ji

je Bog edinega sina vzel, ki ga je imela.»Jaz bom Ïe Ïivel do smrti in ti tudi. ZasluÏil sem jo sam,

kaj hoãe‰ potlej. Pusti me in sitnosti ne prodajaj!«»Saj vem, da tvoja mora biti zadnja,« toÏi Ïena.»Tiho mi Ïe bodi, da ti ãrepinj ne zaluãim v buão!« zagr-

mi ljubeznivi moÏ in pogleda svetlo in hudo izpod ãela. Obe-nem porine po mizi ostanke svojega kosila.

»Izza vrta sem eden gre!« reãe ãez nekoliko ãasa gospodi-nja.

»K nam?« vpra‰a jo moÏ, naenkrat ves potolaÏen.»Bokal vina ima pod pazduho in nemara da je tisti Domen,

ki je bil pri Jurcu. Lej, sem gre!«»Le brÏ mi z mize spravi ãrepinje, pobri‰i in izkidaj se ven-

kaj,« priganja gospod Kr‰evan polovino svojega sreãnega za-kona. »Da le vina nese, to je dobro ubral, ravno suho mi je pogrlu, prileglo se bo, da nikoli tega.«

»PoÏeruh!« godrnjala je Ïena in naglo pospravila. »Da ve‰,nima‰ mi kratko ni malo ne vsega vina izpiti. Polovico ga deni

BESeDADOMEN

37

na omaro.« Rek‰i, se umakne matica v stransko stanico, ki jebila tudi ‰ola, kadar je imel gospod Kr‰evan koga uãiti.

»Nu, saj sem vedel, kam pes taco moli,« mrmral je uãenik,»sama koko‰ bi rada pila, zato brani petelinu h koritu.«

Zdaj se odpró vrata in Domen pride v hi‰o.»Dober dan, gospod!«»Bog daj dober dan tebi in tvoji roki, ki nekaj rdeãega pri-

na‰a. Le na mizo postavi!«Domen stori tako in se sam usede tiho na rob klopi pri

mizi.»Saj vem, da je le-to za primako, za drugo menda ne nosi‰

tega blaga po svetu,« rekel je Kr‰evan, obenem pa zgrabilbokal z vinom z obema rokama.

»Le pijte, zato sem ga vam prinesel,« odgovori Domen,»potem pa se bova eno pomenila.«

»To pa ‰e zmeraj.« Rek‰i, potegne Kr‰evan na dva du‰ka izsteklenice toliko, da je tretjina vina izginilo. »Dobra kaplji-ca!« reãe, obrisav‰i si usta. »Kako pa kaj tebi?«

»Napak!« odgovori Domen in izvleãe ‰op starih povezanihin zamazanih papirjev. »Tukaj mi bote prebrali in povedali,katero pismo je tisto, ki ga jaz i‰ãem.«

»Kakovega pa i‰ãe‰?«»Obljubite mi pred po mo‰ko, da ne boste za zdaj nikjer ni

nikomur povedali. Nobeni Ïivi du‰i!«»No, lej ga, kaj se meni‰! Saj nisem baba! Kakor ãe‰; ãe ti

ni ljubo, jaz ti ne bom zinil nikdar besede. Poreãem, da te ‰epri meni ni bilo.«

»Poi‰ãite mi pismo, kjer je moj oãe in moja dota zapisana.«Zdajci jame gospod Kr‰evan pregledovati stare listine. Ker

sam ni bil branja vajen, ker ni razumel dobro tujega jezika,

BESeDADOMEN

38

premi‰ljeval je vsak list pol ure, preden je vedel, da ta ni tisti,ãeravno dostikrat ni mogel povedati, kaj je. Vendar se je drÏalveliãastno in uãeno na svojem polomljenem stolu, preobraãalpisma zdaj pokonci, zdaj poãez, zdaj bral od zdolaj, zdaj odzgoraj, zdaj je zopet hudoval se na pisarja, ki je morda Ïezdavnaj v ãrni zemlji leÏal, da je grozovito grdo in nerazloã-no pisal. Domen, ki mu je sedel brez besede nasproti in,kriÏem roke drÏé, ãakal katero bo pravo, imel je gospodaKr‰evana za modrega in uãenega moÏa.

»Tukajle je eno, ki je gra‰ãak podpisan na njem,« reãeKr‰evan ãez dolgo, ko je preklel vse pisarje, ki si niso znaliperesa urezati, da bi bilo spodobno pisati.

»Tisto je, tisto!« Rek‰i, skoãi Domen kvi‰ku, oãi se mu za-svetijo in nehoté se stegne po mizi, da bi sam videl na papir,ne pomisliv‰i, da je zanj vseeno, ako je list prazen ali pa kdove s ãim poãrkan. »Kako se bere?«

»Le potrpi, prijatelj, potrpi! Meni‰, da se vsaka reã takobere, kakor bi orehe tolkel in trl?«

In zopet je gledal uãenik debelo ãetrt ure na list.»Hudiã je to pisal, hudiã bode to bral!« zarenãi naposled.

»Vrag ti vedi, kaj je to? Tukaj zgoraj se bere tako, da, ako nebo nekdo vzel deklice Mete Ko‰ãice, da ji pa za gotovo obe-ta 3000 tolarjev za doto njenemu otroku. Vendar pa daljepravi, da to pisanje samo po njeni smrti velja; ako popredpride med svet, ne velja niã, nikoli. Tole me pa moti: zapisanin podpisan je zadaj Plevnik, menda tisti, ki smo ga predlan-sko zimo pokopali, in pa gospod gra‰ãak. Ne vem, kateri jepriãa in kateri podpisovalec.«

»To Ïe jaz vem, dajte sem!« reãe Domen in mu vzame listiz rok.

BESeDADOMEN

39

»Menda vendar nisi ti tisti! Paã, kako se pi‰e‰? Za Ko‰ãico!To je Ïe res. Bog me varuj, ti bode imel 3000 tolarjev, za strahboÏji! Stoj, ‰e nekaj se mi klati po glavi, kaj, ko bi bil gra‰ãaktvoj oãe; in nemara to je njegovo pismo.« Tako je dejal uãe-nik in debelo gledal.

»Le tiho mi bodite, svetujem vam, gospod! Kadar bodo vsiljudje govorili, govorite ‰e vi, kadar mene Ïe ne bo tukaj, po-pred pa ne.«

»Torej Sova je tvoj oãe; hum, kdo bi bil to mislil.«»Jaz nimam oãeta!« dejal je Domen. »Tudi ga ne maram

takega, ko je gra‰ãak Sova, ãe mi Bog bolj‰ega ni dal.« Pri tehbesedah se mu ãelo zopet zatemni.

»Tudi denarjev ne bo‰ maral?« vpra‰a Kr‰evan.»Pismo moram imeti, imela bova pomenek dolg dolg! Pa

saj veste, kaj sem rekel, molãite za zdaj ko riba, ako ne, pot-lej vas ne poznam in niã dobrega za vas!«

Odide. Kr‰evan je pa gledal skozi okno in videl, da Domenne gre po poti, ampak ãez vrt vse vprek.

»âudno pismo je to,« godrnjal je gospod uãitelj. »Kar sem‰e na svetu, nisem imel takega v rokah. Pa zlodej me naj vza-me, ãe sem enakega ãloveka videl in sli‰al, kakor je ta trap, dase takega oãeta brani in da denarjev ne mara, ãe sem ga pravzastopil; res, zlodej me naj vzame! I, ko bi ga tebi dali, ljubimoj France Kr‰evan, kajne, ti bi svetu pokazal, kako zna pa-meten ãlovek denar obraãati, da mu dosti zaleÏe in pa niã!«

Motila ga je v tem govoru Ïena, ki je pri‰la iz stranske izbe,precej ko je ãutila, da je moÏ sam. Jela je izpra‰evati, kaj jeDomen hotel. Gospod Kr‰evan pa je bil toliko mo‰ki, da ji jezaprva odvrnil: »Kaj ti tega mar?« Vendar motil se je, ãe jemenil, da bode s tem mir besedi. Îenska zvedavost je tolikanj

BESeDADOMEN

40

bolj pritiskala, kolikor bolj je vina v bokalu zmanjkovalo. Ka-kor vselej, zmagala je tudi to pot in kmalu je babi‰ãe vedelokaj in kako. âesar ji moÏ ni mogel razkriti, to si je v svoji do-mi‰ljiji sama dodala in dostavila.

»Ne, jaz pa noãem ni ne trpim, da bi ti taka pisma nosilibrat, s katerimi se bo‰ zameril drugim po‰tenim ljudem. Jazbom Ïe naredila!« Tako se je jezila slepa Ïenica.

Ko je ‰el pred mrakom tistega dne grajski kravji pastir, sta-ri Peter, majhna sesu‰ena podoba, mimo uãiteljevega doma,pokliãe ga ‰kilava Ïena pred veÏni prag in mu skrivnostnotakole govori: »Ve‰ ti, Peter, jaz ne morem sli‰ati, ãe kdo ljudiobira in opravlja.«

Zgubani Peter je naredil kislo lice po tem predgovoru.»Predle pa je bil pri‰el tisti Domen k na‰emu ter mu je pri-

nesel nekovo pismo brat, kdo je njegov oãe in kakovo doto boimel in drugo; pa va‰emu gospodu se je grozil tako, da me jebilo strah. Jaz ne maram, da bi se midva z mojim komu za-merila, najmanj pa gospodu va‰emu, zato mu le povej to.Ve‰, drugemu ni treba nikomur, samo gospodu: o pismu, karsem ti rekla.«

Peter prikima.»Dobro zapomni, o pismu sem ti naroãila. Gospod bodo Ïe

vedeli kakovo in katero. Pa tega tudi nikar ne zabi, da bo‰povedal, da sem ti jaz naroãila in razkrila, ker se ne maramzameriti.«

Peter se namuzne, pomakne slamnik ãez oãi in gre svojopot, godrnjaje nekaj o »babjih po‰tah«.

Od farne vasi, kjer je stanoval uãitelj Kr‰evan, pa do Sovo-vega gradu je bilo debelo uro hodá. Ko je torej stari Peter pri-klopal in pritolkel domov, storila se je bila Ïe trdna noã. Po-

BESeDADOMEN

41

polnoma je bil Ïe skoraj medpotoma pozabil naroãila. Sreãamu, da je stal Sova, roke v Ïepu, pred gradom in v nebo gle-dal; pa ne da bi bil molil, ampak gledal je, bode li drugi danjasno ali bode sneg. Ker ga je torej pastir Peter videl pred se-boj, domislil se je, kako mu je baba zabiãevala. Sname tedajklobuk z glave ter pristopi k njemu, pripovedovaje, kaj je go-vorila brljava uãiteljeva Ïena. Od kraja se je videlo, da ga Sova‰e ne poslu‰a; ko pa Peter nekaj ãveká o pismu, doti in oãe-tu Domnovem, zgane se dolgi gospod od vrha do do tal, obr-ne se naglo k pastirju in ‰e en pot mu je moral povedati vse.

»Ne pravi nikomur!« reãe Sova. »Nikomur, pravim!«»Ne bom!« odgovori pastir in hoãe iti.»Stoj! Tu ima‰,« — stisne mu petico v roko »stopi k Ïupa-

nu, pa mu natihoma povej, naj pride k meni ‰e nocoj. «Obrniv‰i petico v roki, ni imel stari Peter veã tako trde sto-

pinje ko pred, ampak urno je mencal po gazu proti vasi. Nedolgo potem pride Ï njim oãe Ïupan, kateremu se je na obra-zu poznalo, kako ga veseli, da so ga gospod gra‰ãak na novopoklicali, in pa da je neznano radoizveden, kaj mu bodo po-vedali novega.

BESeDADOMEN

42

6. MATERINA PRIPOVED

Poglejmo zopet gor v koão, kjer je bila stara Domnovamati. Ona in sin sta v Ïivem razgovoru. Na solznem

obrazu starkinem se zna, da ji sin ni delal posebnega veselja.»To res ni lepo,« govorila je stara mati, »ni ne prav, da me

okrade‰, da mi vzame‰ po sili, ãesar bi jaz ne smela dati. Oh,kaj bom poãela, jaz reva, Bog mi grehe odpusti! Molãi, ne bo‰dolgo Ïivel in ne bode se ti dobro godilo na svetu, kar se obe-ta pridnim ljudem v ãetrti boÏji zapovedi, zakaj ti me nespo‰tuje‰, ne dela‰, kakor ti jaz velim in Ïelim, ampak po svojiglavi in trmi se ravna‰. Zakaj si mi vzel pisanje iz skrinje in siga nesel po svetu — Bog, ti meni pomagaj! — in jaz sem pri-segla, da ga ne bo nihãe pred mojo smrtjo v roke dobil in da— o Bog in sveti Damijan, tvoj patron! — sam ti si kriv, daimam jaz greh; ti me bo‰ pahnil v pogubljenje! Molãi, Do-men, ne bo se ti dobro godilo ni dolgo ne bo‰ Ïivel, ker metako po‰tuje‰!« Tako je starka govorila in solze toãila.

»Saj ne maram dolgo Ïiveti; nimam kaj delati!« pravi sin.»Kaj?« vpra‰ala je starka, »ne mara‰? To je zato, ker si se

zdaj ene dni ves premenil, noãe‰ moliti. O, Bog mi pomagaj,kaj bo s teboj? Pred sem te bila vesela, zdaj pa mi grob kop-lje‰.«

Molãita oba; mati joãe, sin pa predse zre, kakor bi bil lesen.»Mati, zakaj mi niste dali bolj‰ega oãeta?« spregovori pos-

BESeDADOMEN

43

lednjiã. »Ali je res Sova oãe moj, kakor se bere in kakor semsli‰al?«

»Res!« odgovori starka in vzdihne.»Zakaj mi niste hoteli popred povedati?«Starka vdrugiã vzdihne, potem pa jame pripovedovati:»Stoj, hoãem ti vse razloÏiti, Bog mi bo greh odpustil, zdaj

ko nekoliko ve‰, je bolje, da ti vse povem. Imela bi jaz moÏi-ti se s Tihovim Matijem — zdaj je Ïe umrl, ti ga nisi poznal —o, da bi se bila, nekaterih solz ne bi bila pretoãila, nekaterihnoãi ne preãula. Pa kaj, Bog me je hotel udariti, morda za-voljo tega, ker nisem bila pohlevna in poniÏna. Taãas je bil taSova mlad, komaj dorastel. V prvo me je ogovoril, ko semprala, bil je dobrih besedi in jaz sem mu verjela. Skrivaj jehodil za menoj, jaz sem se veselila, da me bo zares vzel, ka-dar njegov oãe umrje, zato sem popustila Tihovega Matija.Sova pa je Ïe precej izza prvega menil le za nos voditi me. O,da bi bila jaz vedela! Ko sem mu naznanila, da bo‰ ti pri‰el nasvet, taãas mi je ‰ele povedal, da me zares ne more vzeti. Niãni pomagalo, da sem jokala noã in dan, da sem mu oãitala,kaj mi je popred obetal. Nazadnje ga ‰e celo blizu ni bilo. O,kaj sem jaz trpela! Ljudje so si ‰epetali na uho, kazali za me-noj, koder sem hodila. To mi je bilo umreti. Nihãe pa ni vedel,da bode otrok Sovov, jaz tudi nisem hotela povedati.

SluÏila sem taãas za deklo. Bilo je menda v nedeljo popol-dne. Jaz sem voli pasla v senoÏeti sama. Sedela sem na kam-nu in jokala. Premi‰ljevala sem, kaj bo z menoj. Za otroka, toje zate, nisem bila v skrbi, rekla sem: ,Kar njemu ga ponesem,on je oãe njegov, bode Ïe skrbel zanj, ãe jaz ne bom mogla.’Hudo mi je pa bilo, grozovito hudo zavoljo ljudi. Kaj bodorekli mati, kadar izvedó? Kako bodo govorili ljudje? Komaj

BESeDADOMEN

44

sem bila gre‰ila, kazen je bila Ïe v meni, v mojem srcu. Naj-huj‰e mi je delo pa to, da me je mladi gospod tako prekanilin potem pustil. Ko so mi tako solze letele z lica med prsti vkrilo, prijel me je nekdo za ramo, Sova je bil.

Kaj meni‰, taãas je bil drugaãen ko zdaj in tudi jaz sem bilamlada in eni so mi rekli, da nisem grda.

Ko sem ga zagledala pred seboj, zaãela sem se bolj na glasjokati in oãitati mu, da je on tega kriv. Smilila bi se bila vsa-kemu ãloveku, njemu se pa menda nisem. Usede se zravenmene in mi takole govori:

,Ljuba moja, vzeti te ne morem. Oãe mi je Ïeno izbral bo-gato; ako tebe vzamem, pridem ob po‰tenje in ob vse. Pa tuditega ne sme oãe vedeti, da imam jaz sina s teboj.’

,To bo pa vedel, sama mu ga prinesem!’ rekla sem mu jaz.,Bodemo videli. Jaz bom skrbel, da ne bo tako. Le poslu‰aj

me. Mahneletov Martinek (to je bil grd ãlovek, zdaj je Ïeumrl) — saj ga pozna‰ — in pa ‰e dva druga Ï njim bodo pri-segli, da otrok ni moj, ampak Martinkov, in jaz bom tudi ta-jil. Kdo bo tebi verjel?’

Meni je bilo ãudno po glavi, togotno sem ga zmerjala inpsovala.

,Poãakaj!’ rekel je on, ,ako pa molãi‰ in mene ne imenuje‰,dal bom tvojemu otroku lepo doto zapisati. Kadar bo doras-tel, bodem jo izplaãal, samo molãi. Dam ti zagotovilo. Le pre-misli si, ali hoãe‰ otroka navezati in po svetu iti kruha prosit— in tako se ti bo tudi zgodilo, ako si upa‰ reãi, da je otrokmoj — ali pa hoãe‰, da bode imel otrok nekdaj premoÏenje inda bode tudi tebi dobro potlej. Izberi, katero hoãe‰, to ti papovem, da gotovo bo zate najslab‰e, ãe ne stori‰ tako, kakor

BESeDADOMEN

45

ti pravim. Vse bo verjelo, da je Martinek — saj pozna‰ smo-larja — oãe tvojega otroka, za njega in za priãe me ne skrbi.’

Cel teden sem potlej mislila, kaj mi je storiti. Razvidelasem, da ne opravim veliko proti gra‰ãakovemu sinu. In misli-la sem tudi, ãe ga ravno toÏim, vzel me ne bode, po postavibi dobila komaj toliko, da bi se sama preÏivila, otrok bi neimel skoraj niã. Mene tako ne bodo ljudje nikamor veã ma-rali, torej moram skrbeti, da se bo otroku bolje godilo, kakorse je meni, kadar doraste. Lej, Domen, tako sem te ljubila,preden si beli dan zagledal! Torej sem sklenila, da bom pri-volila nato, da ne imenujem ãloveka, ki mi je toliko nesreãonakopal na glavo.

Pri prvi priliki sem mu povedala. Ni mi hotel popred pis-ma pisati, preden sem mu prisegla, da ne bom povedala ni-komur pred smrtjo zanj. ·ele po moji smrti naj bi ga imelotrok v roke dobiti. Potlej ‰ele je pustil, da je rajnki Plevnikpri‰el za prião, on je gledal, da je pisanje dobro. Ta moÏ je biledini, ki je vedel, kdo je moje rev‰ãine kriv, on mi je tudi mar-sikaj preloÏil, Bog mu daj nebesa, on mi je dostikrat pomagal,ko ni nihãe vedel zame. On bi bil tudi pismo spravil, ko bi sebilo primerilo, da bi bila jaz popred umrla, preden je bil Sovagospodar. «

»Ali vam ni on nikoli niã dal?« vpra‰a Domen, ki ves ãas nipogledal materi v obraz, ampak nepremaknjeno sedel nasvojem mestu pri miznem oglu.

»Kdo? Sova?« povzame stara. »Ne reãem niã, a ne dostiveã. Taãas, ko je bilo meni najhuj‰e, ko si ti pri‰el na svet, konisem imela kam stopiti ãez prag, ko me nihãe ni hotel podstreho, k rajnici materi, ki sami niso niã imeli, pa si nisemupala, taãas ga ni bilo. ·el je bil nekam iz deÏele. Dostikrat

BESeDADOMEN

46

sem menila prelomiti prisego, ki sem jo prisegla, in stopiti steboj v naroãju pred rajnkega starega gospoda, oãeta le-tegaSove, in povedati mu kako in kaj. Pismo ima‰ v roki, reklo mije nekaj, dokaÏe‰ lahko. Pa vselej me je varoval angel varuh;pomislila sem, da bo‰ ti imel nekdaj dovolj, da je greh prisegoprelomiti, ãeravno je bila bolj po sili storjena, da sem imelasvojega zapeljivca vendar nekdaj rada in da ga ne smem osra-motiti pred svetom, in trpela sem. — Pozneje mi je dal vãasiskrivaj kak denar, vendar nikoli veliko, skop je Ïe od nekdaj,Ïe taãas je bil. Tudi menim, da je za prvega on rekel Jurcu, daje tebe vzel in mene semkaj vtaknil na stare dni; vendar Ju-rec ne ve niãesar. Da bi mu bil pa kaj dal za to, tega ne vem.To vem, da je Ïelel Ïe nekatero krat, da bi jaz umrla in da bise pisanje izgubilo, sosebno ker se boji svoje zdanje Ïene,katera pride, kakor ve‰, le poleti dol, pozimi pa je neki vmestu. Rad bi videl, da bi tudi tebe ne bilo, pa to niã ne dé,ti mora‰ spo‰tovati ga, moliti zanj, tvoj oãe je. ·e bolj potre-ba ti je pa molãati in ogibati se ga.«

»Nikoli ne pojde v nebesa, ako bo ãakal na mojo — sinovomolitev, peklen‰ãek mu bodi boter!« zarenãi sin zamolklo.

»Ne kolni! To je zoper boÏje in cerkvene postave; grozovitgreh!« svari mati.

»Pravite: spo‰tuj!« godrnjalje dalje Domen, »menda zato,ker me ga je sram bilo, ‰e preden sem se rodil, ali zato, kervam je tako prijazno postregel, ali morda zato, ker bi me bilÏe za mladega najraj‰i v Ïlici vode utopil; morda naj ga marspo‰tujem, ker je prepovedal Jurcu, da bi mi Anko dal (pre-verjen sem, da je tako), da mu je svetoval spoditi me iz hi‰e,da me misli zdaj med vojake dati — —«

»Kdo ti je to povedal?« seÏe mu mati v besedo.

BESeDADOMEN

47

»Jaz vem. Kdo mi je povedal, naj grem pisma iskat v va‰oskrinjo, za katero ste sami vedeli? Kdo mi je oãeta imenoval,malopridnega ãloveka, kateremu bom ãrepinjo stolkel? Jazvem, da je pismo od vas kupoval in da vam je Ïugal, mene vvoja‰ãino dati, ãe mu ga ne izroãite. Pa Domen, va‰ sin, ne bonosil pu‰ke, ne bojte se. Popred ne bo Sova veã trave tlaãil, kojaz po straÏi hodil. — Tako je, mati, vse to vem in ‰e katero.«

»Za strah boÏji!« rekla je starka, ki je strahoma mislila, daje morda njen Domen hudemu duhovu zapisan, kajti nemo-goãe se ji je zdelo, kako bi bil te in take reãi izvedel po dru-gem potu. Vendar kmalu jo popusté te misli in jela je zopettoÏiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ljudi, zlastioãeta, gra‰ãaka Sove, ogiblje, dokler se mu je bati voja‰ãine,sicer pa naj niãesar ne poãenja, kar mu je na jeziku. ·e pose-bej ga je prosila, da bi ji dal pismo nazaj, da se ne izgubi, aDomen je odgovarjal: »Meni ga je treba!« in vse pro‰nje ma-terine so bile bob v steno.

»Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem jazbec!« renãal jenekdo zunaj koãe na okno. Domen je precej spoznal glas inuti‰il staro mater, ki gluha, kakor je bila, ni sli‰ala nikogarpred durmi in je toÏila in prosila v svojo mer.

»Odpri, Domen!« kriãal je Urh s Kostela, zakaj on je bil innihãe drug.

Domen gre ven, odpre ‰kripava vrata in beraã Urh stopi vhi‰ico.

»Dober veãer vam Bog daj, mati, in dobro veãerjo!« reãeberaã, ustopiv‰i se na ‰iroko sredi hi‰e in sloné ob palici.

»Kdo je pa, Domen?« vpra‰a starka sina.»Le oãi odprite, mati, pa poglejte Zaplatka Urha s Koste-

la,« odgovori beraã glasno.

BESeDADOMEN

48

»I, le pojdi dol v vas,« reãe stara mati na to, »mi te ne mo-remo imeti, saj vidi‰, da nima‰ kje leÏati pri nas. Zakaj ne gre‰v vas dol k Jurãevim, Ïupanovim?«

»âakajte, mati, ne odrekujte mi strehe; saj vas nisem pro-sil. Bog me varuj, da bi nadloÏnim ljudem ‰e jaz nadlego de-lal. Saj vem, kje je Jurãeva listnica. Tam v lopo zlezem raj‰i,kjer imava s Sultanom vsak en kot v listju. S psi sem znan, zljudmi prijatelj, mraz se me Ïe ne prime — potlej me ne skrbiprenoãi‰ãa dobiti, tudi ko bi mi Jurãeva ne bila postelje na-pravila za nocoj v gorki hi‰i za vrati, kakor jo je. Vidite, mati,tako je, jaz vas ne prosim niã. A Domnu bom eno rekel.«

Rek‰i, se obrne od starice proti Domnu in mu za‰epeãe:»Anka ti po‰to daje, da pridi dol precej, nekaj bi ti povedalagrozovito silnega. Pojdi, greva!«

»Kam gre‰, Domen?« vpra‰a mati skrbljivo. »Bodi doma,ponoãi ni dobro okrog hoditi, saj ve‰, ãesa se ti je bati.«

»Jaz se nimam in se ne bojim nikogar! Vojak ne bom, mati,to sem vam povedal, tudi ne, ko bi bil moj oãe devetkrat gra-‰ãak in bi se napenjal podnevi in ponoãi.«

»Da bi te konãaj! To je beseda, Domen, to!« reãe beraã. »LeutolaÏite se, mati stara, pojte spat: spanec bolji ko Ïganec,mati.« Izgovoriv‰i zadnje besede, zapiral je Ïe beraã vrata zaseboj in za Domnom.

Gosto so zunaj ble‰ãale zvezde na nebu. V vasi doli v do-linici je bilo vse tiho. Le daleã tam se je sli‰alo lajanje, kate-remu je tudi v vasi kak pes zaãasno odgovarjal. A mraz, ki jebil tem huj‰i, kolikor jasnej‰e je bilo nebo, primoral je tudiÏival pomikati se v zakotja. Luãi so se svetile tu in tam izoken, ako niso bila prikrita oãem s sadnim drevjem, ter na-

BESeDADOMEN

49

znanjevale, da va‰ãanje ‰e niso pospali, ampak zbrali seokrog dobro zaloÏenih peãi k veselim pozimskim opravilom.

»Kaj pa je rekla Anka?« vpra‰a Domen beraãa, ko sta sto-pala po gazu od koãe navzdol.

»Kaj ti bo rekla!« odgovori beraã. »Rada te ima; tega pa‰pehomalhu Urhu s Kostela ne bo povedala, ne bo! Ali nekajdrugega je bilo. Jaz sem bil za mraka pri‰el tjakaj — drugamne zahajam rad. Mislil sem kakovo na struno napletati, da bibili dekliãi laglje kolovrate vrteli. Pride mi pa Ïe ponoãi Ïupanin nekaj Jurcu gospodarju natihoma po‰epeta zunaj v veÏi.Precej po tistem je pri‰la Anãka bleda v hi‰o po trske, kaj-livraga, in ko je ‰la venkaj iz hi‰e, zdelo se mi je, da mi je po-muznila: ,Bali ven, Urh, bali!” Le pograbim malho na ramo,batino v roke, reãem dekliãem predicam, ki sem jim ravnotisto pripoved pravil, kako je bila grofinja na ‰teklju obvisela,da me je nekaj jelo notri po Ïivotu gristi, in hajdimo, skoãimv veÏo. Na pragu je Anãka stala buzarona, bistra deklica! —in je rekla: ,Pojdi, Urh, pojdi!’ pravi, ,pojdi gor na hribec inpovej Domnu, naj pride precej, ‰e nocoj, jaz mu bom nekajpovedala.’ ,To pa to,’ pravim jaz, ,tebi pa grem na Klek, kjerstanuje hudir in ãarobnica ple‰e na metli, in ãe ti reãe‰, ‰enocoj sem gori.’ Tako sem ji rekel. Pa vrag te polomi, Domen,poãasi mi hodi, kdo te bo dohajal.«

Tako je brbljal beraã vse v enem du‰ku. Kolena so se mu‰ibila in zvonila od mraza, ko je na pol tekel za hitro stopa-joãim Domnom.

»Umna deklica!« klatil je dalje beraã. »Ako ti Bog sreãe dá,pa jo bo‰ dobil. Ko sem ‰el mimo kozolca, videl sem nekovecunje razobe‰ene po preklah in precej sem se domislil: aha,to je Ankina prevara, ako jo kdo zunaj dobode, s teboj govo-

BESeDADOMEN

50

reão, rekla bo, da je ‰la le oprane obleke iskat, katere je po-zabila. Pa le pomenita se po‰teno, jaz grem v hi‰o in bomtake ãesnal in pravil, da du‰a ne bo vedela, kdaj pojde Ankaiz hi‰e, vse bo mene poslu‰alo.«

»Kaj mi bode neki povedala?« reãe Domen.»Kaj? Jaz bi ti uganil in ne rekel dva pota; Ïupan ni zastonj

pri‰el od gospoda Sove in oglasil se pri Jurcu. Saj ve‰, kaj imaÏupan opravka in Jurec, ki je med moÏmi lovci. Tvoj oãe birad videl, da bi ti oblekel voja‰ko suknjo in da bi kaj skorajpoginil na tujem. Pa velja, da ti to pove.«

Prideta do vasi. Veselo vretje in vpitje je bilo sli‰ati iz Jurãe-ve hi‰e. Domen se ustopi v senco pri kozolcu ob skladanicinaloÏenih drvá ter ãaka. Beraã pak potrka na duri, pride munekdo odpirat in kmalu potem so bile sli‰ati iz hi‰e sem nje-gove brenãeãe strune in na pol hripavi glas, ki je neko pesemdrobil zraven.

Kmalu se zopet natihoma vrata odpró, plaha deklica pri-de venkaj, stopi tiho na tnalo, poslu‰a, ni li nikjer nikogar, inna lahko zaka‰lja. Ravno tisti glas ji odgovori od drv sem. Sto-pi tja dol.

»Ah, Domen!« reãe, ko mladeniãa zagleda, »varuj se inskrivaj se, lovili te bodo, Ïupan je danes mojemu oãetu pra-vil. Na‰ oãe niso privolili, a gra‰ãak tako hoãe in pravi, da temorajo imeti.«

»Niã se ne boj!« reãe ji Domen ter jo hoãe prijeti za roko.A v ta hip se je sli‰alo veliko stopinj gori ob oglu. Na prvi ‰umplane dekle v veÏo in Domen je sam premi‰ljal, sklonjen obskladanici in naslonjen na polena. Ko so se stopinje pribliÏa-le, spoznal je Domen, da so moÏje lovci: »Tebe gredó iskat!«dejal si je in nehoté stisnil bukovo poleno v pest.

BESeDADOMEN

51

7. MOÎJE LOVCI

Znano je, da pred ‰estdesetimi in veã leti ni bilo tistegareda pri soseskah kakor dandana‰nji. Ako je bilo vladi

treba vojakov, zapovedala je po okrajnih gosposkah Ïupa-nom, naj dadó toliko in toliko mladih moÏ v vojake. Îupanpak je imel v svoji soseski zopet svoje podloÏne, pokornemoÏé, katere je na noge spravil, kadar je hotel, ponoãi alipodnevi, da so ‰li lovit tega ali onega mladega fanta, ki so gamislili potlej izroãiti gosposki. Kdor je pri‰el v leta, moral jetudi gledati, kako se bode umikal Ïupanovim rokam. Da so semladeniãi vojske taãas ‰e bolj bali kakor dandanes, to je bilonaravno; kajti ako so enkrat dobili koga, moral je sluÏiti ce-sarja, dokler je mogel ali dokler ni smrti storil. Malokateri jepri‰el v domovino nazaj. Zato so se pa skrivali mladeniãi podeset in veã let, in stari moÏje med na‰im narodom ‰e dan-danes veliko vedó povedati, kako se je ta in ta umikal, kakoje lovce prekanil itd.

Da Ïupanov posel in njegovih pajda‰ev lovcev tudi ni billahek, to se ve; zakaj v svesti si je moral biti, da mu bode kakaroka, z obupom braneãa svojo prostost, ubila ãelo, noÏ v re-bra porinila, ali pa se bode ma‰ãeval ujetnik, nazaj iz vojakovpri‰ed‰i.

Îupan je bil zbral tudi nocoj vse moÏé iz vasi, ki so imelidolÏnost hoditi Ï njim na ãloveãjo lov. Vsi so se bili se‰li vnjegovi hi‰i, zaviti v koÏuhe in debele palice za brambo in

BESeDADOMEN

52

oroÏje v roki, samo Jurca ni bilo. On ni mogel preganjati svo-jega prej‰njega rejenca, in ko bi se bil imel gospodu v graduin vsej gosposki zameriti. Ko so bili vsi zbrani, razloÏi jim Ïu-pan, kam in koga gredó iskat, vzame velik noÏ, vrvice in oko-ve in tiho gredó moÏje proti koãi na hribec. Malo je manjkalo,da niso Domna z beraãem sreãali, zakaj kmalu ko je Domenod‰el iz hi‰ice, trkali so lovci na mala vrata in okno.

»Kdo je?« vpra‰ala je stara Meta, ko je ãez dolgo vendar-le zasli‰ala, da nekdo zunaj na vrata bije in vpije.

»Odpri, stara prepelica moja, ãe ne — poderemo in razkri-jemo ti streho in ti od zgoraj pademo v luknjo,« vpije oãe Ïu-pan na okencu. Tudi ko bi starka ne bila sli‰ala besedi, mo-rala je vedeti, kaj in kdo je, kajti v vrata se je tisti hip edenzaletel, da se je vsa koãa potresnila. Odrine tedaj pah z vratin nekoliko lovcev stopi s priÏgano luãjo in pripravljenimipalicami v hi‰ico, drugi so pa obstopili malo poslopje, da bijim tiãek ne u‰el. A precej so razvideli, da ga ni v gnezdu; vrhtega jih je stara mati ‰e dobro ozmerjala in o‰tela, da hoãejoravno njej vzeti na stare dni edinega sina. Oãe Ïupan je klel,da mu je Domen u‰el za nocoj, in se ni veliko zmenil za to,kaj Ïenica klopoãe.

»V vasi ga najdemo,« reãe eden, »pojdimo tja dol.«Lovci jo uderó proti vasi. Stara mati pa jame zopet prebi-

rati in pre‰tevati jagode na molku, prosé Boga, da bi re‰il sinaiz vsakr‰ne nevarnosti.

Tako jih je Domen videl, ko so pri‰li mimo njega. Vse krde-lo se ustavi komaj pol streljaja od njega, tako da bi ga bili lah-ko zapazili, ko ne bi bil v zasenãju in ob drvih sklonjen. Vseje lahko razloãil, kaj so govorili.

»Pojdi ti, BlaÏe, pogledi, ãe je pri Jurcu; pazi, da te kdo ne

BESeDADOMEN

53

zagleda! Ako ga tukaj hudir ne drÏi, ne bomo ga imeli no-coj‰njo noã in Sova bo hudo ukal nad menoj, zakaj nekaj mupreseda,« rekel je Ïupan

Eden odide k oknu.»Jaz pravim, da tega moramo,« reãe Tenkor, dolg moÏ,

»vendar je takega osebenjaka manj ‰koda ko kakovega fan-ta iz kmeãke hi‰e.«

»Tako ti povem, France,« odgovori Ïupan, »ko bi namu‰el, nikdar se ne pobogamo z grajskim gospodom in saj ve‰,kako je, ãe bolj zlodeju ugaja‰ in ãe si bolj‰i Ï njim, tem bolj‰ije on s teboj.«

»Mene vpra‰ajte!« dostavi ‰irokopleã sosed, mali ·kene,»jaz vem, jaz, kakov je Sova. Ves pasji je in brez du‰e. Mojrajnki oãe so znali to povedati — Bog jim daj mir in pokoj vgrobu; saj ta hudoba Sova ga jim ni dal, samo zato, ker so muenkrat nekaj besedi ugovarjali pri tlaki. Kaj meni‰, da jim jepozabil kdaj? Nikdar ne, an desetino za neko preteto telce somu morali dvakrat plaãati, dvakrat, zakaj enkrat ga je utajil,dasi so mu po‰tena dva kriÏevca na mizo vrgli.«

»Kaj nam hoãe, ako ga ne dobomo!« reãe drugi. »Glave sine bom luãal po kamenju za njim, naj mi zapoveduje Peter aliPavel.«

»Ti lahko govori‰,« reãe Ïupan, »a krop bo mene najboljpoparil. Ti bi ga bil nocoj videl, kakov je bil, ko mi je naroãal,in pa Ïe ondan, ko je govoril o tem.«

»Glejte kleka, kaj bi se menil!« beseduje dolgi moÏ Tenkor.»Kogá moramo oddati, naj gospod priporoãa in kaÏe tega alitega. Jaz pa pravim, ‰e zmerom je najbolje, ako primemo tegakakor katerega domaãinskega sinova. Kaj je pa? Jurec ga jespodil, sam nima niã, mati pa drugo niã. S ãim se bo Ïivil?

BESeDADOMEN

54

Kral bo, kral, le zapomnite me, moÏje lovci. Nikoli niã pridaãloveka, kdor ljudi pozna — —je! — « Govornik se zgrudi natla, kri ga oblije. Besedo mu je zaprlo teÏko poleno, ki je pri-letelo od skladovnice s tnala semkaj in zadelo Tenkorja nasence.

Domen je namreã tiho tam slonel, ni dihati si upal. Sli‰alje ves razgovor. Ko so kmetje tako ostro in neusmiljeno sodilinjega in njegovo prihodnost, ko je ãul, da se mu celo tatin-stvo podtika, tedaj mu je zavrela kri po vseh Ïilah, roka se jevzdignila in debelo poleno je zaÏviÏgalo po zraku. Domen jedobro meril.

Preden so moÏje vedeli kaj in od kod, priletelo je drugo,tretje poleno mednje, skoro nobeno zastonj. Od drv sem pase je sli‰ala stra‰na kletev, posamezen ãlovek je slonel naskladovnici, pobiral polena in metal. »Lovite, drÏite, veÏite,hudiãi!« kriãal je Domen.

Kakor ovce se naglo razkropi krdelo lovcev po vrtu, za hi‰oin povsod. Nobeden ni hotel ni svoje glave polenju nastavljatini gra‰ãaku Sovi pov‰eãi podvizati se, da bi ga prijeli. Mar-sikateri je bil bolj ali manj ranjen, Tenkor je celo leÏal v sneguin kri mu je lila.

Nihãe se Domnu ni mogel bliÏati, dokler je stal pri drvih.Da pa ima ravno rokó in da tudi daleã zadene, to je Ïupanvidel ravnokar in Ï njim vsa drhal lovskih móÏ, ki se nisoupali na samega mladeniãa. »âakajmo,« ‰epeãe Ïupan,»zmerom ne bode pri drvarnici; kadar se pa odmakne, pot-lej, moÏje!«

Mesec je zahajal. Domen je ãakal, da bi se storila tema,potem bi ‰ele zapustil svojo trdnjavo; zakaj uiti ni bilo lahko.Proti severu je bil visok plot; preden bi bil prelazil ãezenj,

BESeDADOMEN

55

lahko bi bili lovci iz kakega kota skoãili nanj; proti juÏni stranije stala hi‰a, nasproti kozolec in nihãe ni mogel povedati, daga ne ãakajo tam; za hrbtom pa so mu bila uloÏena drva vi-soko ãez glavo.

Skrije se mesec za goro. Sicer ni bilo tako svetlo kakor po-pred, vendar tudi ne taka tema, da se ne bi bil ãlovek razloãil.

Zmerom Domen ni mogel ãakati in stati v mrazu. Tenkorje vzdihoval in vstajal iz snega; nihãe mu ni pri‰el pomagat.Stopi torej Domen sam k njemu in ga postavi pokonci. A moÏtudi hoditi ni mogel, bil je kakor ãlovek, katerega je vino ãistozmoglo in potrlo. »Mar bo‰ drugo pot lep‰e govoril o ljudeh,ki ti niso niã mar,« godrnjal je mladeniã ter ga peljal do vo-gala Jurãeve hi‰e.

»Hoj! Tu je razbita glava, pojdite ponjo!« zavpije skoziokno v hi‰o. Jurãevi niso bili ‰e niãesar sli‰ali, kar se je godi-lo okrog hi‰e. Zdaj je vrelo vse ven gledat, kdo je in kaj.

Domen stisne neko krepelce v roko, ki je leÏalo pod ok-nom, pusti svojega krvavega pajda‰a ter jo zavije za oglom.Ni hotel ãakati, da bi ga bil poprej‰nji njegov gospodar dobilblizu svoje hi‰e in to celo ob tej uri, ãeravno bi bil rad ‰e en-krat videl drago obliãje ter se mu vsaj zahvalil za skrbni opo-min.

A komaj se je upognil za vogel, pade mu trda palica prekglave, zvrti se mu, noge se po‰ibé in zvrne se na tla, tiho, ka-kor bi bil hlod s tnala.

»Hej, sosedje,« kriãal je Ïupan, kajti on je bil junak, ki je zaoglom potolkel mladeniãa, »imamo ga, na‰ je!«

Zdaj se prikaÏe nekaj lovcev z vseh voglov. »Preveã si lop-nil Tone!« reãe star moÏ, »kaj bo, ãe si ga ubil.«

BESeDADOMEN

56

»Naj ga! Meni je ves komolec zdrobil, kaj bo pa to?« od-govori Ïupan.

»To je hudiãev sin,« menil je drugi sosed, »dvanajst nas jein razpodil je nas.«

»Zakaj ste beÏali, pogledite, Tenkor bo morda umrl!«»I, Tone, ti si jo bil tudi potegnil taãas ko mi,« dostavi tretji.Kakor v sanjah se je Domnu zdelo, da veliko ljudi okoli

njega hrumi in ‰umi kakor ãebele pred rojem. Zdelo se mu je,da je sli‰al Urhov glas, kako je krohotaje se pikal lovce, da sopogumni moÏje, in kako je njemu vodo plal na ãelo; da je ãul‰e drug glasek milo zajokati se; potem pa se mu je zdelo, daga nekam nesó. A popolnoma se ni nobene reãi zavedel.

BESeDADOMEN

57

8. MATERINA SMRT

Stara Meta, Domnova mati, ãepela je na veÏnem pragu inse grela na soncu, kolikor je stari Ïenski pri popoldan-

skem zimskem soncu greti se mogoãe.Po poti pride zdaj druga stara Ïenica, Meti podobna kakor

gro‰ gro‰u, samo malo dalj‰a. »Bog ti daj tolaÏbo in dobropopoldne, Meta,« jame pri‰ed‰a baba.

»Kaj si ti pri‰la, Ur‰a?« vpra‰a brljava starka. »Kaj hodi‰?Ali si kaj videla mojega Domna?«

»KriÏ boÏji! Kaj ne ve‰, kje je?«»Ne vem, ne. Sinoãi je bil pri‰el beraã Urh ponj in ‰la sta

nekam? Bog vedi kam, in ‰e zdaj ga ni domov. Pa so bili lov-ci pridrli sinoãi in za kriÏe in teÏave me skrbi, kaj je, da ga nidomov. Negodè, ‰e kaj si bo nakopal na glavo!«

»Tako ‰e ne ve‰, da so ga ujeli, da ga imajo pri Ïupanovih?«»Kaj so ga?« povzame prepla‰ena starka.»Ujeli!« odgovori Ur‰a, »glavo ima poãeno, pa bo moral

menda vendar v vojake.«»Ah jej! Glavo poãeno!« toÏila je mati. »Ne pojde ne, ne

pojde!«»Pa kaj je ‰e storil! Tenkorju je glavo ubil, Ïupanu komo-

lec zdrobil, Klemenu v rebra poleno zagnal in ne vem koga‰e?«

»O jej, o JeÏi‰!« toÏila in molila je mati.Precej je lezla v hi‰o po palico in potem je ‰vedrala naglo,

BESeDADOMEN

58

kolikor ji je bilo moãi, v vas in naravnost k Ïupanu. Domnaje na‰la v stranski izbici pri Ïupanovih, na samem sedeãega,tiho, kakor bi ãakal koga. Roke je imel uklenjene z vrvico,glavo z ruto obvezano. Ko je zagledal staro mater, vstal je, oãiso se mu zasvetile, vez na roki se je nategnila; a precej se use-de in pobesi glavo.

»Kaj ste pri‰li, mati?« nagovori starico. »âe ste pri‰li jokat,nikar ne jokajte zavoljo mojega oãeta, zakaj zadosti bo star,kadar bom jaz na lastnih petah stal.«

Mati ga otiplje, je li hudo ranjen. On pa se otrese tega zna-menja skrbne ljubezni in reãe: »Niã ni!«

»Jaz grem k njemu, on ti mora pomagati. Ne bo‰ vojak,njegov sin si, jaz grem k njemu, Domen!« govori mati.

»Ne hodite! Pojdite domov, jaz tudi pridem kmalu, zakajva‰ sin ne bo vojak, ko bi imel devet zidov predreti, mati.«

»BeÏi, Domen, beÏi! Daj mi raj‰i pismo, ki si mi ga vzel; jazgrem v grad in pomagal ti bode, moral ti bode, daj mi pis-mo!«

Mladeniã se domisli zdaj, da je imel res pisanje pri sebi.Zvezane roke so mu branile poseãi v Ïep. Mignil je materi invelel ji pogledati. A pisma ni bilo nikakr‰nega, ni znotraj nizunaj Ïepa. »On mi ga je vzel!« reãe Domen in grozno zakol-ne. Stara mati, ki se je dozdaj ‰e nekoliko premagovala, mor-da zato, ker je upala ‰e kaj izprositi, bila je kakor iz uma, koje videla, da je edina njena priãa izgubljena, priãa, ki jo je toli-ko let hranila. Îupan, ki je pri‰el blizu, povedal je, da je ho-tel gospod Sova imeti nekovo pisanje, katero so na‰li priDomnu, in da ga je vzel ‰e ponoãi, ko se ni Domen zavedal.

»Jaz grem k njemu!« rekla je starka in je ‰trevcala potrehproti gradu, tipaje s palico pot pred seboj.

BESeDADOMEN

59

Sonce je bilo Ïe nizko, ko je prispela v grad.»Gledi, TomaÏ!« reãe eden grajskih hlapcev, »stara Meta je

pri‰la gor, kaj bi le-ta rada?«»Vrag vedi!« odgovori drugi, »desetine nima plaãati, tla-

ãanka tudi ni.«»·e mlade si ne upajo hoditi gor, nikar pa Ïe stare pokve-

ke. Ako jo stari dobi, ven jo izpehá ko primojduha! Glej ga,ravno tamle gre, drÏi se ko stare kle‰ãe, zopet ni davi stopils pravo nogo ãez prag.«

Gospod Sova je res pri‰el s svojim ostrim obrazom in osor-nim pogledom po dvoru. Pred vrati se snideta s staro ÏenoMeto.

»Kaj bi rada tukaj?« napade starko gra‰ãak.Zdajci se obrne Ïenica proti njemu, kajti popred ga ni bila

zagledala.»Sina mi dajte nazaj, zdaj imate pismo, doto ste mu vzeli,

lastnemu otroku, ne jemljite mu ‰e Ïivljenja, to vas prosim nakolenih, za pet krvavih ran boÏjih!« govorila je stara Ïenica,povzdignila svoje suhe, ko‰ãene roke, kakor bi molila Boga.

»Kaj to meni mar, jaz ga nimam v Ïepu, tvojega sina, poj-di drugam!« reãe Sova ter stori stopinjo na kamnito stopni-co, ki je drÏala do praga.

»Bog ga bo terjal od tebe!« vpije razkaãena Ïena, »ako gada‰ sam ubiti in zaklati na tuji zemlji.«

»Poberi se mi, baba, kaj hoãe‰!« zagrmi gospod Sova instra‰no pogleda starko.

PrikaÏe se na to vpitje tu in tu izza vogla kaka radovednaglava gledat, nad kom se gospod jezi in togotuje.

Poznala je stara Ïena pred njo stojeãega; razvidela je tudi,da je zastonj dalje prositi. Stra‰no jo popade srd, zasveté se

BESeDADOMEN

60

ji na pol brljave oãi, trhlo lice zardi, vzdigne palico in z gla-som hripavim Ïuga: »Pred boÏjim stolom se bo‰ odgovarjal,Ïivinãe! V peklu bode‰ gorel zavoljo svojega sinova in zavoljosebe. Preklet je oãe, tebi podoben!« Odmeval je njen glas porazprostranih dvori‰ãih.

»Nori!« vpil je Sova hlapcem. »Izpehajte jo ven!«Vsak se je bal dotakniti prvi uboge starke; menili so, da je

res znorela. Gospod pa se jezno obrne k dvema in pravi: »To-maÏ, BlaÏ, kaj sem rekel? Ven, ven!« Rada ali nerada moralasta hlapca Ïeno prijeti in peljati jo z dvora ven na sneg.

Na samem je jela starka jokati in jokati. Îe tako je videlale na pol in samo podnevi, solze so ji zdaj ‰e tisti vid vzele,kolikor ga ji je pustila ‰e natura. Bila je sama na polju, vsakoãetrt ure je storila pet stopinj in ostala je in plakala zopet ãetrture. Sonce je bilo za‰lo, pomrak je nastal, mraz je toliko boljzopet pritisnil, kolikor je bil podnevi odjenjal.

Niã veã ni mogla storiti ni koraka naprej. Tudi stati nimogla. Kamen, s suhim mahom pora‰ãen, je molel tik gazuiz snega, nanj se hoãe starka usesti, dotipav‰i ga s palico, alistare kosti se ji noãejo vdati, pade v sneg. Vstati ne more,sama je na polju, nikogar ni, da bi ji pomagal na noge, glasunima, da bi koga priklicala na pomagaje.

Nebo se pooblaãi, tema nastane. Ostra burja pripi‰e inÏviÏga po polju in travniku. Sem ter tja pade tudi kako zrnosnega, zmerom bolj in bolj pogosto, nazadnje v debelih plah-ticah, ter pobeli drevje in vse, kar je bilo golega od poprej‰-njega snega.

Gospodar Jurec je bil doma odveãerjal in odmolil, odkazalsvojim podloÏnim, kaj imajo storiti ‰e pred spancem, potempa, vidé, da je zunaj grozno tema, priÏgal veliko baklo iz mla-

BESeDADOMEN

61

de brezice, z betom in sekiro narejeno in v dimu posu‰eno,ter napravil se na pot v grad k staremu prijatelju, gospoduSovi, malo povasovat za poveãerek.

Tako vidimo sivolasega moÏa, kako zami‰ljen koraãi postezi ob ravnem travniku, zdaj pa zdaj baklo utrne z golo,Ïuljasto roko, ne mené se ni za stare vrbe in rakite, rastoãe obmalem potoãiãu, ki je tekel pod ledeno skorjo v svoji struÏi-ci, ni za ãarobni odsev njegove luãi iz grmiãja

Kar zagleda pred seboj nekaj ãrnega tik gazu leÏati. Snegje bil reã Ïe malo pobelil, vendar je videl, da je to ãlovek, insicer Ïenskega spola.

Mislil je, da je morda kaka beraãica zaspala. Torej jo brcnez nogo in zavpije: »Hoj, stara, tukaj je mrzla postelja, vstani!Kaj leÏi‰ na zobeh? Dejal bodem, da si sneg in toão delala voblakih kot ãarovnica in dol padla, ãe ne vstane‰!«

A baba se ne gane, suvaj jo Jurec ali ne suvaj »Kaj, ko bibila mrtva?« dejal je moÏ in jo je preobrnil. Ganila se ni, liceje bilo bledo, usta in oãi odprte in — o! — to je bila stara nje-gova osebenjica Meta, Domnova mati. Nemudoma se moÏvrne domov. ·e tisto noã se je razvedelo po vasi, da so prineslistaro Meto k Jurcu — mrtvo.

Domna so bili ‰e tistega dne proti mraku odpeljali in izdalibiriãem, da bi bil vojak iz njega. Brez upora, tiho se je dalodpeljati. Pa kako bi se bil upiral, povezali so ga bili kakorbika.

»Glejte no!« rekale so stare Ïenice. »Meta je ‰la odgovordajat, njen sin Domen pa v vojake, oba na tisti dan; vendar jeto hudo za fanta, ‰e matere ne bo videl na parah. To je hudo,to! Gospôdi ni nikoli hudo, zato pa srca nima in dá pobirativojake in ubogih ljudi sinove preganjati po svetu.«

BESeDADOMEN

62

Ker je bila Metina koãa na samoti in ker ima slovenskoljudstvo Ïe od nekdaj vero, da mrliã ne sme sam in na samemleÏati na mrtva‰kem odru, ampak da morajo sosedje in sose-de vasovati pri njem, zlasti ponoãi, zato Jurec ni pustil, da bibili dejali staro Meto v koãi na skolke, ampak rekel je, naj sev vasi, v njegovi hi‰i napravi zadnja ãast umrli Ïeni.

Mrtva‰ki ogleda, gospod Kr‰evan, pride drugo jutro po-gledat mrliãa in pravi: »Îena je umrla malo od slabosti, malopa je zmrznila v mrazu. NajbrÏ ji je slabo pri‰lo, usedla se jein zadremala za vselej.«

BESeDADOMEN

63

9. PRI MRLIâU

Skoraj po vsem Slovenskem je med prostim narodom na-vada, da mrtvemu kratek ãas delajo sosedje in sosede.

Celo ako pribernjá tuj beraã v vas in umrje v kaki hi‰i, imajosi va‰ãanje za dolÏnost, da mu naredé toliko ãasti in povasu-jejo pri njegovem truplu. Razume se Ïe samo ob sebi, da po-boÏni slovenski kmet se meni in skrbi najprvo za du‰o mrli-ãevo in da ‰ele potem, ko je najstarej‰i va‰ki oãanec poãasnoodmolil roÏenkranc in litanije, kjer vsa vas odgovarja »zanjBoga prosi«, da ‰ele potem nastopijo druge navade, izmedkaterih na prvi pogled niso vse primerne Ïalostni priliki. Do-stikrat se pozabi, da je v isti izbi mrliã. Pogovor se plete na vsekite; kar kdo ve, izvleãe in pove. Vendar gledajo deklice, ki sezberó v zadnjem kotu za vrati ali pri velikanski peãi, da pojóle Ïalostne pesmi; stari oãe pak, ki imajo radi na gorkem krajusvoj sedeÏ, povedajo najraj‰i Ïalostne spomine iz svojega dol-gega Ïivljenja.

Tudi pri Jurcu se je bila se‰la va‰ka mladina in starina.MoÏje so sedeli okoli mize, na kateri je stalo leseno razpeloboÏje in vo‰ãena blagoslovljena sveãa; Ïene so imele na dru-gem koncu svoje vaÏne pomenke ter so zdaj pa zdaj pogledo-vale, kako se obna‰ajo hãere, neveste za bodoãi predpust;mladeniãi, Ïe od svojih dni poredni in nepobolj‰ljivi, nasme-havali in pomeÏikavali so dekliãem nasproti in so imeli inobraãali oãi povsod, samo tja ne, kamor bi bilo prav. Imeli so

BESeDADOMEN

64

poslednji tudi znanega beraãa Urha pri sebi, ki je brez neha-nja zobe kazal iz pora‰ãene brade in ubral vãasi v dve Ïimnatistruni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je leÏala sta-ra Domnova mati Meta na visokem mrtva‰kem odru, suhe,ko‰ãene, z molkom opletene roke na prsih, ustnice sklenjene,trhlo lice bledo, telo brez du‰e.

Molitve so bile Ïe minile.»Veste kaj, striãev!« reãe sosed Golobek Jurcu, naÏigaje

tr‰ãico, da bi zapalil tobak, »recite vi po dolgem ali poãez, jazpravim tako in trdim — sem Ïe tako pameten —: ta na‰ gos-pod Sova je malovreden. âe ni res, naj bi me zlomek vzel jutrizjutraj.«

»Ej, tiho bi bil, tiho, ‰leva! Kaj pa ti ve‰!« odgovori gospo-dar Jurec in prisede na ogel k sosedom.

»Jaz? Jaz pa ‰e zmerom nekaj vem, jaz,« pravi Golobekmalo hud, »le dobro me pomnite, striãev! âe me ravno zaneumnega ‰tejete, pa sem jaz vendar te dni tako izmislil inizvil to reã od Domna in tele Mete — Bog ji daj nebe‰ko son-ce — da veã vem ko vi vsi.«

Po teh besedah, ki jih je poãasno in glasno govoril in jimprimerno pritrkaval z glavo in pipo, gledal je mo‰ko po dru-‰ãini. Vsi so bili radovedni.

»Kako in kaj se je ukresalo v tvoji glavi?« reãe mu Jurecnasmehovaje se.

»I, kogá? Sami bi jo bili pogodili, saj pravite — —«»Da bi te vrag, jezik! âe misli‰, povedi, ali pa niã!« zavpi-

je dolg, nestrpljiv moÏ, eden mlaj‰ih izmed va‰ãanov.»Jaz pravim tako,« govoril je Golobek ne prenaglo, »ako

hoãete, verjemite mi, ãe pa ne, smo pa tudi prijatelji — kaj nires tako, striãev?«

BESeDADOMEN

65

»Res. Ali kaj pravi‰, to môra vedi.«»Pravim in grajski hlapec, ki je vãeraj videl staro Meto —

Bog ji svojih vrat ne zapiraj! — ta mi je tudi potrdil, da sta seMeta osebenjica in pa Sova dobro poznala.«

»Ni hudiã, da bi se ne bila poznala,« reãe prej omenjenimladi sosed in vse se smeje.

»Ne, plentaj vas!« govori Golobek, »jaz pravim, da sta setako poznala kakor jaz in moja starka; Bog ji grehe odpusti,zdaj je Ïe odgovor dajala, niã hudega ji ne reãem.«

»Ta je bosa,« reãe drugi. »Potlej bi bil Sova lastnega sino-va dal v vojake loviti. Kdo kaj takega pomni!«

Dolgo so se priãkali: eni so trdili, da to ni mogoãe, eni sose pa poganjali, zlasti grajski hlapec, ki je Meto veãer popredv gradu videl in sli‰al govoriti, da je morda le res. Beseda dábesedo. Nabralo se je nazadnje precej dokazov, tako da sotudi najveãji neradovedniki jeli omahovati in verjeti, da jeDomen gra‰ãakov nezakonski sin.

Beraã Urh s Kostela, sicer zmerom jako beseden, ni govorilpri tem posvetovanju niã. Samo enkrat, ko je Jurec dejal: »Te-ga ne verjamem,« zasmejal se je glasno, skoraj odurno. Pre-cej potem je vstal, ‰el k dekliãem, ki so imele Anãko v sredi,in ji po‰epetal na uho: »Anka, ali verjame‰? Le verjemi, le, resje, jaz vem. Sova mu je oãe, a domov ga ne bo veã, reveÏa.«Potlej se je zopet podal v svoj kot k malhi in citram. Anka pase izmuzne iz hi‰e. Kam? Ali jokat? Ne ve se.

Bilo je Ïe pozno v noã. MoÏje so bili Ïe odskoãili od prve-ga pogovora, dasiravno je bil vaÏen; matere so si bile Ïe mar-sikaj povedale s prekriÏanima rokama pod pazduho; dekle-ta Ïe veliko na‰epetale in nekaj lepih pesmic izpele. Marsi-

BESeDADOMEN

66

kdo, ki je imel drugi dan zgodaj vstati, jel se je meniti, da bibilo dobro domov pogledat.

Odpró se vrata in v hi‰o stopi ·pilkin JoÏek, dolg, suhotenmoÏ. Na rami prinese culo navezano, nataknjeno na vatel; izcule so gledale tri pedi dolge ‰karje, Ïelezno kroja‰ko gladi-lo in pol hleba zmesnega kruha, ki ga je bil ravno za ureza-nico od dela dobil. Vse to je Ïe samo priãalo, katerega roko-delstva je JoÏek; same raztrgane hlaãe dopetaãe in luknjastakamiÏola, da ne ‰tejemo brezpodplatnih ãevljev, bile bi mor-da neznanca motile, da bi ga bil raj‰i nekovim drugim vednopotujoãim ljudem kakor pa krojaãem pri‰teval. To pa je bilosamo zato tako, ker ·pilkin JoÏek ni mogel Ïganja videti.

»Dober veãer vam Bog daj!« reãe prihajalec.»Od kod pa ti pride‰, JoÏek?« vpra‰a ga eden kmetov.»Gorle v Grivec sem bil ‰el troje hlaãe urezat in staknit;

nocoj sem do‰il in, ker sem sli‰al, da imate nekaj mrtvega,stopil sem k vam noter.« Rek‰i, vzame oljkovo vejico, pokropiz blagoslovljeno vodo mrliãa, naredi stra‰no velik kriÏ in zo-pet na glavo natakne sneden in stlaãen slamnik.

»Hoj, kaj si tudi ti tukaj, Urh? Dolgo te ni bilo videti,« ogo-vori Urha naprvo.

»Tudi. Jaz sem povsod ko blato na cesti,« reãe beraã.»Ej, midva sva tiãa,« govori JoÏek, »kakor dva stara lonca,

oba poãena; nobeden ne drÏi ni zelja ni kisle repe; za drugeganisva, kakor da bi zvezal in zbil oba in naju vrgel ãez plot. —Pa kaj sem hotel Ïe povedati? Veste kaj novega, moÏje?«

»Kaj?« vpra‰ajo eni.»Domen je u‰el biriãem.«Te besedice so napravile veliko hruma po izbi. Vsi so se

zavzeli, vendar niso vseh enake misli sprehajale. Tisti, ki so

BESeDADOMEN

67

verjeli, da bi morda res bil Sovov sin in da ga je lastni oãe vvojake spravljal, privo‰ãili so mu iz srca, da je u‰el. Oni pak,ki so bili sami med lovci, bali so se malo, da ne bi zdaj Domenvsakemu posebej povrnil hudo s hudim.

Na poseben naãin je praznoval beraã Urh to veselo novi-co. Zasli‰av‰i JoÏkovo poroãilo, skoãil je pokonci, pograbilcitre in jel nemiljeno napletati in neko niã ali Bog ve kaj po-vedajoão pesem peti:

Hejo-hoj! hoj!Volk ima loj!Zvita lisicaima ma‰ãico!

Kaj je hotel povedati s tem, tega ni nihãe umel. Ko se jeberaãevo veselje nekoliko poleglo, jamejo krojaãa popra‰e-vati, kako je to bilo.

»Jaz sam ne zapopadem, ne gre mi v betico, kako jim jo jeupeljal,« pripovedoval je ·pilkin JoÏek. »Takole proti mrakuje bilo, ravno ‰ivanko sem vdeval, ko mi je Boltè, tisti cunjar,pri‰el naravnost od tam. Ta je vse videl. Imeli so ga ‰tirje do-bro uklenjenega, za palce zvezanega na hrbtu, gnati v Ljub-ljano. Gori pri Tonetu so pa pred vrati pili, osliãi, Domna paimeli pred seboj. Slonela je ravno nabru‰ena kosa za rezanjeslame na zidu. Domen, fant od samega vraga — kaj jaz vem,kako je delal — pri‰el je do kose in resk! odreÏe si palec.«

»Je Ïe res, ker je bil za palce zvezan,« razlaga eden.»Kaj je bilo potlej?« vpra‰a drugi in se bliÏe primakne.»Kaj?« povzame krojaã, »le poslu‰ajte me! ·e s krvavo

pestjo potolãe prvega biriãa, dobi neko krepel v roke in vsetri drvi po travniku kakor pse v su‰cu mesecu. Cunjar Boltè

BESeDADOMEN

68

je dejal: ,Primojduha, da nisem ‰e takega ãloveka videl in sli-‰al ne o takem, dasi sem Ïe dolgo na svetu. Kaj menite, to nikaj takega, kar vsaka baba pove, ãe si ãlovek palec z lastneroke meni niã tebi niã, ko bi gor pogledal, odreÏe in potlej ‰eenega biriãa na tla pobije, tri pa podi ko hudiã coprnice sKleka.«

»To ti je sam zlomek,« odkima eden.»Jaz sem vedel, da mu ga ni para za moã in zvijaão,« reãe

Jurec.»Kje je neki zdajle?« spregovori Ïenica izza peãi.»Gotovo ‰e ne ve, da mu je mati umrla, da zdaj sosedje

vasujemo pri mrtvi,« dostavi druga mati.»UboÏec, meni se smili. Kako mu bo hudo!« reãe tretja z

obrazom in glasom na jok.Vse te izreke milovanja ali zaãudenja je prestrigel klic mla-

dega deãka, ki je, kazaje na okno, pocukal svojega oãeta zarokav in dejal: »Lejte, oãe, eden skozi okno gleda v hi‰o.« Vsise obrnejo tjakaj. Res je nekdo slonel na oknu in prizadel sirazgledati druÏbo v izbi. Kdo je, to se ni dalo v temi razloãi-ti, zaslanjal je pa meseãino tako, da ga je lahko vsak zagledal.

»Noter pridi kropit, ako si po‰ten, kaj bi zijal v ljudska ustaod strani!« reãe gospodar Jurec glasno in ‰tirje mladeniãi sko-ãijo ven pogledat, kdo je ãlovek, ki si ne upa ali noãe narav-nost v hi‰o. v trenutju pa pridejo nazaj in Ï njimi ‰e nekdo.

»Domen!« zavpijejo vsi, eni veseli, eni ostrmeli.»Ne zamerite, Jurãev oãe,« reãe pri‰lec, »klicali ste me

sami v hi‰o. Pa povedite mi, ali ni moje matere pri vas, gorina hribcu sem jih iskal, pa jih ni.«

»O, za Boga in sveto pomagalko, boÏjo devico!« vzdihnestara Ïenska, »lejte si, niã ‰e ne ve.«

BESeDADOMEN

69

»Tukaj je mati, tukaj!« pravi Jurec resnobno prikimaje.V tem hipu pa je bil Domen zapazil mrtva‰ki oder in — o

groza in strah! — svojo staro, malo spo‰tovano in vendar go-reãe ljubljeno mater gori z bledim, mrtvim licem. Vendar nise zgrnil na tla, tudi vpiti in toÏiti ni zaãel; srepo, nepremak-njeno je gledal na mrtvo truplo nekaj ãasa, potem pa vrgelkolec, ki se je vanj opiral, po hi‰i, stopil k param, poljubil ma-ter v velo lice in zjokal se, da so Ï njim jokale vse matere vhi‰i. v svoji boleãini ni ãutil, da si je obvezo na roki odtrgal inda mu je kri tekla iz rane, kjer je imel palec odrezan, in cedilase po licu materinem in po mrtva‰kih prtih.

Jamejo ga tolaÏiti. Jurec mu pripoveduje, kako je staroÏeno na potu do grada mrtvo na‰el.

»Torej tudi to je on storil!« zakriãi Domen naenkrat, rdeãi-ca ga oblije, solze se mu ustavijo; popade kol s tal in vihra izhi‰e ven na plano, na prosto. Morda je hotel iskati v mrzlizimski noãi hladila svojemu ognju, ki je Ïarel v njem in gahotel razgnati?

»To je ãuden ãlovek, ta Domen,« reãe star moÏ.»To je res. Mater ima mrtvo, pa pobegne iz hi‰e; ‰e znorel

bode reveÏ, znorel, ‰e tega bomo doãakali,« dostavi drugi.»Boste videli, kaj ‰e napravi,« rekel je beraã Urh s Kostela

in zareÏal se, obesil malho ãez pleãa in, zastonj se oziraje pohãeri domaãi Anki, od‰el v listje spat.

Stari moÏje so na zvezdah poznali, da bode Ïe kmalu dan,ko se je druÏba raz‰la. Vse sosede pa je Jurec, preden so do-mov ‰li, povabil, da bi jutri zjutraj stari Meti za pogrebom ‰liin da bi hoteli hoditi v njegovo hi‰o ves teden za njeno du‰osedmino molit.

BESeDADOMEN

70

10. POSKU·ENO MA·âEVANJE

Pokopali so bili staro Ïeno. Pogrebci so se ravno razhaja-li. Bilo jih je veliko, staro in mlado iz vasi; samo Domna

ni videl nihãe na pokopali‰ãu. Staricam to ni bilo po volji.Dejale so: »Lejte si no vendar, nobene solzice ni poteklo zarajnico; ovbe, Bog jo re‰i iz vic!«

Dan je bil lep. Gospod je ‰etal poãasi ob vrbah in rakitahpri potoku. Zami‰ljeno je gledal pod noge, v roki pa vrtelãrno, uglajeno palico z belim betiãkom. Kaj je premi‰ljeval inbrbral v brado, to ni znano ‰e do dana‰njega dneva.

Pride do srede prostornega travnika. Zdajci se mu je zde-lo, da ga nekdo sreãa, sli‰al je, da se sneg tare pred njim, pov-zdigne glavo in pogleda. Kaj je paã videl bogati gospod Sovapred seboj, da se je tako prestra‰il, da so mu kolena po‰ibilain zobje za‰klepetali? Strahovi ne hodijo podnevi, hudir seprikaÏe baje ponoãi. Kdo je bil? Svojega sina, hlapca Domna,je imel Sova pred seboj.

Dobro nam je znano, da je imel ãastitega gospoda za kajstrah obhajati, ko se je se‰el s sinom, katerega je sovraÏil, za-metal, uniãeval. Ko bi on sam tudi ne bil ‰e tega vedel, ozna-njeval mu je vse to strahoviti pogled Domnovega oãesa, sve-tel kakor ogel v Ïerjavici.

»Stoj, da se midva pomeniva!« reãe Domen, stopiv‰i nena-turnemu oãetu na pot. Videti je bilo, da govori premi‰ljeno in

BESeDADOMEN

71

polagoma, a tresoãi glas je znamoval dokaj, kako mu kri vrein kako mu je um in pamet Ïe skoro prekipela.

»Kaj hoãe‰? Pusti me in pojdi svojo pot,« reãe gra‰ãak terstrahoma pogleda po travniku, je li kje kdo na potu proti nje-mu. Nikjer ni bilo nikogar videti. Sova je mrzel pot potil poãelu in po hrbtu.

»Pozna‰ me, menim?« vpra‰a dalje mladi ãlovek in Ïile naobrazu mu ‰e huje nabreknejo. »Ni hudiã, da bi me bil poza-bil, saj si bil pred nekaj veãeri pri meni, v mojih Ïepih si imelnekaj spravljenega, ne?«

»Prosim te, ljubi moj, pridi drugo pot k meni, zdaj ne ute-gnem,« pravi Sova ter se hoãe lepo izmuzati sitnemu sinu.

»Ve‰, koga so danes pokopali?« vpra‰a Domen.»Pri Bogu je milost, pri kuharju juha, v glavi se mu blede,

sam Bog me varuj,« moral je gospod sam pri sebi misliti.»Vem,« rekel je na glas, »tvojo mater so nesli, revica je umr-la. Îal mi je zares, da si jo izgubil, jaz ti bom Ïe kaj preskrbel,le oglasi se mi kaj.«

»Aha,« zakrohoãe se Domen osorno, da je bilo Sove nanovo bolj groza, »preskrbel mi bode moj oãe, da me potak-nejo v vojake in potolãejo Bog ve kje kakor kozla v mesnici.Zares dober oãe si mi.«

Zopet je bil Sova pogledal po gazu ob potoku. In glej, vi-del je, da nekdo pride, bil je Ïe blizu zad za ovinkom. To je bilvzrok, da je gra‰ãak naglo spremenil govor in glas. Stisne inpotrese malo paliãico, jezno pogleda Domna od pete do gla-ve ter se zadere: »Pogledi, pogledi smrkovca kilavega, ki sepredrzne ustavljati mene na potu in mi ‰e nekaj ãenãa in ãve-ka, kakor da bi moj sin bil. Poberi se mi!«

Uãinek teh besedi je bil, da ga je razkaãeni mladeniã, naglo

BESeDADOMEN

72

ko bi blisknilo, zgrabil za vrat. Omenili smo menda Ïe, da jebil Sova, dasiravno Ïe prileten, vendar trdne postave. Zaupalje tudi morda nekoliko na lastno moã in se ohrabril, vidé ‰edrugega ãloveka blizu. Vendar ubraniti se ni mogel, leÏal je,ko bi mignil, v snegu po dolgem, na prsih mu je ti‰ãalo teÏko,Ïelezno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zdrgovala gol-tanec, da je le s slabim in ohripelim glasom jeãal: »Pomagaj!«

»Tvoja ura se je stekla, nihãe je ne bo navil, nihãe ti ne bopomagal. Izpra‰aj si vest, morda se re‰i‰ hudiãa in pekla, Ïi-vel ne bode‰ veã!« dejal je Domen. Bil je menda ãisto iz uma.

Z zadnjo moãjo obupanega ãloveka se je izvijal Sova bes-nemu ãloveku. Medtem pride ãlovek po gazu bliÏe, kateregaje gra‰ãak videl in na ãigar pomoã se je zana‰al. Bil je beraãUrh s Kostela. V svoje navadne raztrgane cunje zavit, malhoin gosli ãez pleãa obe‰ene, mencal je prav poãasi. Celo ko jevidel, da se dva bojujeta, ni nikakor pospe‰il korakov veã ka-kor toliko, da je videl, »kdo se valja«. Videv‰i pa, da Sova podDomnom vpije in kliãe na pomagaje, nasloni se beraã na pa-lico, pokaÏe poznano vrsto belih velikih zob izza razmr‰enebrade in se glasno zasmeje.

»Le dobro ga zaznamuj, Domen! Jaz te ne vidim, Domen,jaz te ne vidim!« kriãal je Urh, zasukal se na zakrpani peti in‰el mimo, pevaje Ïe omenjene vrste Bog ve kaj povedajoãepesmi:

Hoja hojhoj!Volk ima loj.Sraka je spaka,Ïolna lih taka.Sova pa sova

BESeDADOMEN

73

od zad je surova,kuhal jo bom, bom!

»Sli‰i‰, Domen!« kriãal je Ïe od daleã beraã, ko je odpel, »lehitro jenjaj kresati u‰es oãetovih, gotovo so Ïe omehãana;vstani in ulekni jo ãez vodo, zakaj zlodej po meni in po tebi,ãe ne letita dva tam gori le-sem. Zuri se, Ïuri, mene pa neimenuj, da sem te videl, primojduha, jaz ne hodim okrog bi-riãev.«

Rek‰i, beraã poãenãa z malho bolj na ramo in miga naglonaprej, godrnjaje sam pred seboj: »Ta se bo danes na materspomnil, ta Sova. Niã napak, ako mu Domen na brado stopiin ãeljusti in usta razãrhne in razpotegne kakor Samson tis-temu levu ali — kdo vraga.«

Medtem je Sova teÏko stokal pod sinom. Zadnja ura mu jebila pred oãmi z vso strahovitostjo, katero mora obãutiti ãlo-vek njegovemu enakega Ïivljenja. Domen je kleãal tiho nanjem, drÏal ga je kakor v kle‰ãah. Na roki, kjer mu je bil pa-lec odrezan, odprla se je bila rana in kri je tekla po telesu oãe-tovem kakor veãer pred po materinem.

Ni videl niã, ni sli‰al niã, niti pro‰enj neãlove‰kega oãetaniti beraãevega opomina. âas je bil potekel, zgodilo bi se bilodejanje grozovito in nesli‰ano. Îe je bila Domnova roka tes-neje zdrgnila gospodov vrat, grgraje se je le-tá izvijal in ustastra‰no odpiral, da bi sape dobil: ko priteãeta od beraãa naz-nanjena ãloveka, grajski stari pastir Peter in moãen moÏ izvasi blizu. Domen ju ni zapazil, dokler ga nista zgrabila zarame in znak potegnila. Tudi oba bi ga paã ne bila udrÏala, daga ni suhi Peter s palico mahnil po rokah tako, da so muomahnile. Se‰lo se jih je kmalu ‰e veã.

BESeDADOMEN

74

PoveÏejo Domna. Odnesó Sovo domov.Dva dni pozneje so si pravili, da Domna ni veã v deÏeli, da

so ga dali v vojake za vselej.Sova pa je po tistem ãasu Ïivel ‰e bolj sam zase. Le malo-

kdaj ga je kdo o kakem poletenskem veãeru videl ‰etati se obvodi. S potuhnjeno glavo, razoranim temnim ãelom in z bo-jeãim, hudim pogledom, ki je podil vsakega drugega ãlovekaod sebe. Celo gospodar Jurec ni veã tako pogosto zahajal vgrad vasovat, bodisi da ni bil ãloveku niã kaj iz srca prijatelj,ki lastnega sina, ãetudi nezakonskega (zakaj zaznanilo se jebilo vse ‰e poveliãano med ljudi), v vojake dá, ali pa ker muje mrzelo gospodovo nemirno in temno oko.

BESeDADOMEN

75

11. TUJI RAZBOJNIKI

Pet let je bilo preteklo.Marsikaj se je bilo predrugaãilo taãas. V vsi vasi so bili

Ïe skoro pozabili Domna ali vsaj menili se niso veã o njem,ker jim je bil izpred oãi. âe se je pa pri kakem besedovanjupod hru‰ko ravno kdo zmenil o njem, zedinili so se vsi v tem,da ga paã ne bode nikdar veã videl nihãe. »Gospoda bo Ïeskrbela, da bo konec vzel tako ali tako, ãe Ïe ni,« dejal je kakmoder moÏ.

Jurãeva Anka ni imela tako romantiãne ljubezni, da bi bilamogla iz srca peti staro na‰o narodno, ki pravi: »âakala semga sedem let — sedem let ga pa ‰e bom,« ampak pozabila gaje tudi ona in po oãetovi Ïelji vzela bogatega mladeniãa, ki seji je Ïe pred ponujal, katerega je bila pa odgnala. Morda jiDomnov znaãaj, katerega je v zadnjih dneh ‰ele bolj spozna-la, ni bil niã kaj pov‰eãi, morda ga je tolikanj laglje pozabila,ker je sli‰ala med ljudmi, da je sin onega odurnega in priskut-nega ãloveka, ki so mu rekali Sova: toliko je gotovo, da je bilasreãna v novem zakonu. Stari oãe Jurec je doÏivel veselja nasive lase, da je videl vnuka na svojem naroãju in zeta dobre-ga gospodarja, kar mu je jako olaj‰alo bolezen, ki jo ãuti vsakslovenski oãe, ako mora zeta vzeti in tako rekoã svojo lastnijona pol tujemu gospodarju prepustiti, ne pa lastnemu sinu.Sicer pa se je bil Jurec teh petih let moãno postaral, las je imelãedalje veã belih na glavi.

BESeDADOMEN

76

Sova je ostal tisti ko pred. Nekateri so trdili, da se je obrazta leta ‰e bolj sfrknil in sesu‰il in da se je zatilnik jel od sta-rosti upogovati, vendar to se ni veliko poznalo. Ne moremopa ãisto niã povedati, ãe je bil tudi on tako naravnost poza-bil Domna.

Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je stala otava poko-‰ena v kopicah; kosci so bili pa Ïe davno raz‰li se, kajti Ïe jestala zvezda veãernica visoko na nebu. Poãasi je potihnilhrum po vaseh okrog in okrog, le ‰e tam pa tam sta pela dvaponoãna sleparja kako okroglo pesmico, pa zaspana sta seizgubila tudi onadva vsak za enim oglom.

Samo v gradu sta ãula ‰e dva ãloveka. Luã je svetila iz gra-‰ãakovega okna.

V isti sobi kakor Ïe pred nekdaj najdemo tudi nocoj dvana‰a stara znanca, Sovo in Jurca. Îe dolgo ni stari gospodarvasoval v gradu. Nocoj pa je bil Sova nenavadno pri volji inbesedi, menda ga je bila obila ko‰nja razvedrila.

»Poklaje boste pa veliko imeli letos, poklaje,« govori Jurecgra‰ãaku. »Po travniku sem hodil in videl, da so vam dostinakosili in natepli.«

Sova je zarenãal nekaj in primuzal.»Samo ãisto vam niso pokosili,« nadaljuje Jurec. »Nekate-

re redi ‰e vse kosmate leÏé. Pozna se, da so le tako poteplinekateri, da so kose iz rok vrgli. Hencajte, veselje bi imel ãlo-vek takemu brco pritisniti, da bi se kositi uãil. Malo manj kopol voziãka bi je bilo lahko veã mrvice.«

»Tlaãanov je nekaj delalo,« spregovori Sova in puha daljetobak.

»Tlaãanje so tlaãanje. Domaã posel je ‰e zmerom najbolj‰i,ãe je priden. Dober hlapec je bolj‰i ko zlata vaga. To sem jaz

BESeDADOMEN

77

skusil, kaj menite, dela sem imel dosti, otrok pa malo, samoAnko. Zato sem moral hlapce imeti. Pa to moram reãi, za deloga nisem imel otovrej, kakor je bil tisti Domen,« govoril jemoÏ poãasi, kakor so mu misli tekle iz stare glave.

»Hem!« zarenãi Sova pri tem imenu.»Ni niã sli‰ati o njem? Kje je neki? âe je res od vojske po-

begnil doli na tur‰ki meji, kaj-li? Ljudje so govorili, da je takopisanje pri‰lo.«

»Ne vem,« pravi Sova in se obrne v temno stran; ni mubila ljuba ta reã. Toda Jurec tega ni zapazil.

»Kaj pravite, kaj je? âakaj no! Eno reã sem imel Ïe dosti-krat na jeziku, da bi vas bil rad vpra‰al; a nekaj se nisem do-mislil, nekaj sem bil toliko ‰tramast, da se nisem upal vpra-‰ati. Kaj je res, kar ljudje klepeãejo in stara babi‰ãeta trobez-ljajo, da je bil Domen vam v rodu?« Zadnje vpra‰anje je go-voril bolj natihoma, skrivnostno.

»Kaj klepeãejo?« povzame naglo Sova.»I nu, zastopite me, jaz sem ‰e zmerom dejal, da ne bo niã

resnice, rekel sem, teÏko, ãe bo kaj. Pa ljudje hoté zmeromveã vedeti. Tisti beraã Urh, ki na gosli brenka — zdaj ga Ïedolgo ni veã v te kraje — je bil raznesel, da je Domen va‰ —va‰ sin bil.«

V tem hipu se zasli‰i iz dvora sem lajanje velikega priklen-jenega psa. Grozovito je razgrajal in zaletoval se, kakor Sova‰e nikdar ni sli‰al.

»Kaj je neki?« dejal je gra‰ãak, vstal s stola, snel staro pu‰-ko s klina na steni in ‰el k oknu. A zunaj se je bilo pooblaãi-lo, videlo se ni za pet pedi. Bogastvo in denar je bilo storiloskopega gospoda neznano bojeãega se za svoje imetje.

»DruÏina pa Ïe vsa spi. Kajti bo to?« renãi Sova, petelina

BESeDADOMEN

78

pri pu‰ki napne in odmakne se od odprtega okna. Zdajci sli-‰ita oba, kako pes zacvili in lajanje pojenja. »Kaj je to?« reãeSova in obledi ko zid. Postavi se zopet na okno in zagrmi zdebelim svojim glasom: »Kdo je?« ter nameri pu‰ko narav-nost v temo proti dvori‰ãu. Namesto odgovora priÏviÏgakrogla iz teme in leti ravno mimo njegovega u‰esa v izbo.

»Za boÏjo voljo!« zdihne Jurec v strahu.Sova se ogne od okna, kjer ga je odsev luãi, v debelem Ïe-

leznem sveãniku stojeãe na mizi, vidljivega delal nevidnimsovraÏnikom.

»Poãakaj, jaz zakliãem hlapce,« pravi Sova in hoãe iti ven.A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata vrÏena iz za-pahov. Stra‰en krik se je ãul v tem trenutju; bakle so se jelesvetiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi veã korakov. Sovazaklene duri od znotraj, sam pa se usede nekako mirno inpogumno za mizo, postavi Ïelezni sveãnik na ogel predse,pu‰ko pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako jepriãakoval, sicer upaden in bled, vendar neustra‰en, kajbode.

Jurec je stal bliÏe peãi, sivi lasje so mu stali pokonci, bil jeveliko bolj v strahu ko Sova. Ni mogel razumeti, kaj to vsepomenja.

Vendar oba nista utegnila premi‰ljati. PrikaÏe se ãez luk-njico pri vratih svit bakle od zunaj, sli‰i se ravs veã ljudi, bun-kanje na vrata, zaletovanje. Kljuãavnica ni dolgo drÏala. Vratase odpahnejo.

Jurec je bil na pol za vrati in ni precej zagledal, kaj je; karpa je Sova videl, bilo bi ga lahko na napaãno misel zapeljalo,da vse to ni resnica, ampak da se mu le sanja.

Kakih ‰est moÏ, ãudovito napravljenih in oboroÏenih, ri-

BESeDADOMEN

79

nilo se je skozi duri v stanico. Vsi so bili obra‰ãeni po obra-zih, nosili so dolge pu‰ke, samokrese za ‰irokim rdeãim pa-som in dolge noÏe. Prvi, velik, zastaven moÏ svetlih oãi indolge brade, je nosil veliko leseno baklo. Njegova roka je bilabrez palca.

»To so Turki,« rekel je Jurec strahoma sam pri sebi, spom-niv‰i se, kako so stari oãetje popisovali podobe teh sovraÏni-kov stare na‰e deÏele.

»Ha!« kriãal je grozoviti vodnik divje trope, ki je baklonosil, »ha, zdaj te imam!« in z vzdignjenim noÏem je hotelplaniti nadenj, a poãi pu‰ka, krogla mu predere prsi. Ko bitrenil, popade Sova ‰e teÏki Ïelezni sveãnik s sveão vred in gaz vso moãjo telebne razbojniku v ãelo. Bakla mu pade na tla.Zvrne se sam vrhu nje. Za trenutek nastane tema in krik poizbi. Pa precej prideró ‰e drugi in prinesó sveãavo.

A Sova je bil porabil temo. Skoãil je bil skozi odprto oknona dvor in Jurca samega pustil. Videv‰i svojega vodnika vkrvi, potolãejo razbojniki starega moÏa na mah in brez usmi-ljenja.

Vse ob‰irno poslopje — tako imenovani grad je bilo raz-svetljeno. âudovito je odsevalo v ãrno noã daleã okrog. Popolju pa med gradom in vasjo je z velikimi koraki tekel spe-han moÏ, gra‰ãak Sova, proti vasi. Va‰ãanje so bili Ïe vsi nanogah. Luãi in vpitje jih je bilo zdramilo pokonci, vendar sostrahoma gledali le od daleã in ugibali, kaj to pomeni. Nekidedec je celo zaãel praviti staro pravljico, da so nekdanji gos-podarji grajske ponoãne svatov‰ãine imeli, na katerih so speklenskim ognjem grad tako razsvetiti znali, da je za devetÏrdi visoki svit stal kakor od sonca. »Ta gospod je tako tudives onegav, ta stenica; Bog in sveta pomagalka nas varuj, ne

BESeDADOMEN

80

dejal bi dva pota, da se ne peãa s po‰astjo hudiãevo in mor-da tudi svatuje nocoj,« sklene dedec pripoved in marsikdo seje na‰el, da mu je verjel.

·ele ko Sova mednje pride spehan in ustra‰en in pripove-duje, da so razbojniki, in zapoveduje, da bi ‰li pomagat, ja-mejo se va‰ãanje gibati, kriãati. Razleté se na vse plati in seshajajo zopet vsak s kakim oroÏjem, lesenim ali Ïeleznim. Dabi svojo armado tem stra‰nej‰o storili in vrage laglje odpodili,nataknejo slamnate otepe in ‰kopnike na droge ter jih zaÏgó.Tako se poãasno pomikajo proti gradu, ki je bil Ïe na veãmestih v plamenu.

Bilo je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma,da ‰e sami niso vedeli, od kod so si ga vzeli. Îene in otroci paso vpili pred veÏami in stali in zijali.

»Za pet ran Kri‰ãevih, botra, kaj je pa?« vpra‰ala je mladaÏenska z otrokom na rokah staro sosedo.

»I, lej jo, lej! Kaj ne ve‰, tur‰ki razbojniki so, vse po graduso Ïe poklali, Bog se jih usmili in mamka boÏja!«

»JeÏi‰! Kaj bo, ãe dol pridejo.«»ârni so ko ogel in cele jablane s korenino pulijo,« reãe

tretja baba. »Na‰ Tonek je gospoda sli‰al tudi, ko je pravil.Sam Bog daj, da bi ‰e kdaj vrnili se na‰i.«

»Jemineja!« javka mlada mati, »kako sem jaz svojemu bra-nila zdajle z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Niã, niã ne.«In solze se uderó mladi Ïeni.

Ko Sova s krdelom svojih za boj pripravljenih kmetov pri-de blizu grada, vidi, da ni Ïe nikogar, le tu in tam je s stranipritepel se kak hlapec iz svojega skrivali‰ãa.

Ravno so stali moÏje in posvetovali se, ali bi gasili ali bi sevrnili v vas ali bi ‰li za razbojniki, ko glasno zadoni iz teme

BESeDADOMEN

81

pok veliko pu‰k in krogle so padale nizko, visoko in na vseplati. Vendar zadeti so bili samo trije moÏje, drugi so jo po-cedili, pozabiv‰i hrabrega poprej‰njega duha, naravnost do-mov, zakaj ni jih bilo volja, bojevati se s takimi vragi, ki jih ‰evideti ni bilo.

Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal, poÏirajetramove in strehe in nakopiãeno bogatijo Sovovo.

TeÏko je bilo kmete vdrugiã pripraviti, da so ‰li izna‰at izgrada, kar se je dalo ‰e oteti. Jurca so na‰li na pol Ïivega.

Ko so drugi gasili in nosili, sedel je Sova na majhni vreãi,na ostanku svojega bogastva, glavo podpiral v dlan in komol-ce ti‰ãal v kolena. Vsa druga njegova druÏina je bila malokdajpri njem, tudi nocoj ni bilo ni Ïene ni otrok. Nanje Sova tudimislil ni. A denar, denar, katerega si je tako skrbno spravljalskup, skoparil, ‰e sam sebi ne privo‰ãil — veãji del tega de-narja so mu vzeli tuji, divji, Bog ve kakovi ljudje. Ne, nikakor,niso mu ga tuji ljudje vzeli, on sam si ga je bil, skoro bi rekel.Kajti dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojni‰ki, oni ãlovekz baklo in ãrno brado in svetlim oãesom, oni, ki ga je onustrelil in s sveãnikom ubil, oni je bil Domen, njegov sin, nje-gova kri. Tedaj ga je bilo konec, tega sitnega sina. Sova sebode oddahnil. O ne, Bog je vest ustvaril vsem ljudem, tudion ni bil brez nje.

Sova je vedel, da ga je ubil do smrti, vendar trupla v gra-du ni bilo nobenega razen Jurãevega, dveh hlapcev in pa sta-rega pastirja, ãigar zvestoba je bila vzrok smrti.

BESeDADOMEN

82

12. âESA JE NAZADNJE SPILKIN JOÎEKDOÎIVEL

Krojaã ·pilkin JoÏek je bil ravno omenjene noãi dodelalnekaj hlaã in plaãilo za to svoje ‰ivanje je bil nesel spra-

vit nekemu krãmarju tik ceste; ta pa mu je za od‰kodovanjepolnil precej dolgo ãasa steklenico z rdeãim vinom, katero jepotem nahajalo pot po strmem JoÏkovem goltancu. Bralec mibo rad verjel, da je potem moj dolgonogi krojaã precej vsekriÏem ‰vedral, ko je krãmo popustil in se proti domu napo-til. Vendar ·pilkin JoÏek ni bil nikdar tako pijan (da naravnostpo domaãe povemo ), da bi se bil pota in pa teme ustra‰il,temveã hodil je ‰e raje ponoãi ko podnevi.

Tako najdemo v sredi noãi svojega umetnika s ‰ivanko sa-mega na potu. Dolgoãasoval se JoÏek ni nikoli, ãe je bil pravsam, to seve le, ako je bil vinski ali, kakor je sam dejal, »do-bre volje«. Delal si je namreã sam tovari‰ijo, izpra‰eval in od-govarjal. In kadar mu je domi‰ljije ãisto zmanjkalo, jel je hre-‰ãati in peti z grdim hripavim glasom, da so se mu vse ponoã-ne ptice ogla‰ale v okolici. Tudi zdaj je pel staro pesem kro-ja‰ko:

Po cesti krévsa stari moÏ,oprtav nese pleten ko‰.

Ga sreãal je en Ïnedar mlad,prec nekaj vpra‰al bi ga rad.

BESeDADOMEN

83

»Al v ko‰u nesete iglé?Al dali meni bi ené?«

»»Da bi si stolkel vrag glavó!Ne vi‰, da tvojo imam Ïenó?««

Morda je znal pesem ‰e naprej kroÏiti, a za‰el je bil medpetjem s steze in, ko bi mignil, se je spotaknil ob kopico otavena travniku in zvrnil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel.»Ne vem, ãe sem res pijan ali kaj mi je? Kod ‰avram, ti pajekna vodi!« govoril je ·pilkin ter tipal in ‰latal, kod bi pri‰elzopet na stezo. Pa kolikor bolj je iskal pravega pota, tolikodalje je zahajal od njega ter s kopice v kopico zaletaval se,tako da nazadnje Ïe skoro ni vedel, kje je.

V sredi grajskega travnika je stala debela trnova lesnika.Posadili so jo bili ‰e v starodavnem veku dedje s hvalnim na-menom, da bi se vnuki, seno me‰aje in su‰é, o vroãih polet-nih dnevih hladili pod njo. In res je poleÏana in pohojenatrava priãala, da je dedje niso zastonj posadili.

·ele ko ·pilkin JoÏek lesniko dotiplje pred svojim nosom,razbere si v svoji razmi‰ljeni pameti, da ‰tramá in hodi poSovovem travniku.

»âakaj, vrag vraÏji,« govori nevoljen sam s seboj, »pa tudine grem domov, primojduha da ne grem, tukajle pod lesni-ko bom spal.« Za vzglavje si prinese precej veliko pest mrvein se razpoloÏi po dolgem, komolce dene pod glavo in Ïe semu je jelo dremati, ko se domisli, da pokore od lanske spo-vedi za ta dan ‰e ni odmolil. Komaj pa odmoli drugo ãe‰ãeno-marijo po oãena‰u, ko zagleda, da od grada svit stoji in da sedim vali proti nebu. »Sova je ogenj zatrosil,« reãe in premi‰-

BESeDADOMEN

84

lja, ali bi ‰el gasiti pomagat, ali bi od daleã pomagal. Pijanostga je bila Ïe precej minila, ker tak ãlovek, ki je zmerom v vinuko Ïaba v luÏi, strezva se vselej kmalu. »Naprvo moram vede-ti, kaj je, potlej pojdem ‰ele,« pravi JoÏek, vzdigne se popol-noma in zaãne plezati po lesniki gor, zakaj grad je bil skrit zadrevjem, dobro se od tal ni dalo videti.

Sicer ga je trnje opraskalo na veã krajih, vendar JoÏek je biltake nature, da ni miroval popred, preden je svoje suhe kostina najvi‰ji. rogovili vejate lesnike posadil. Komaj pa se je do-bro usedel in jel razgledovati pogor, ko zasli‰i pompljanje,kakor da bi veliko ljudi teklo po travniku. Zdi se mu, da nedaleã vidi cel trop ljudi stati; tiho so pa bili vsi ko tatje. PridejobliÏe, ukre‰ejo ogenj in — o jej! takih ljudi ·pilkin JoÏek ‰enikdar in nikoli ni videl, takih kosmatinov s ãudovitim oprav-kom in stra‰no pu‰ko. Bilo jih je kakih dvajset, enega pa sonosili, bil je krvav po obrazu in se ni zavedel. Videl je krojaã,da ga devajo na ravno tisto leÏi‰ãe, katero je bil on zase post-lal. Govorili so neznan jezik in, ker so imeli sveãavo, ki jih jele na pol obsevala, zdeli so se morda JoÏku tem bolj neznan-ski in strahoviti. âepel je v svoji rogovili tiho, ‰e dihati si niupal, »zakaj ustrelé me ti psoglavci kakor srako z vej, ako mesatan izvoha,« dejal je.

Re‰en je bil iz svojega straha, ko so se razbojniki zedinili inpogovorili, v kateri kraj morajo beÏati, in ko so jo res naglopobrali proti juÏni strani.

Ogenj se je bil medtem v gradu popolnoma razgorel. Vi-soko je ‰vigal plamen, ãarobno in grozno seval v temno noã.Spilkin JoÏek je kobacal od veje do veje dol z lesnike. Veãkratpa je postal in poslu‰al, ali so res od‰li oni ljudje ali oni hu-diãi ali kar so bili; to je uganil le, da so morali oni zaÏgati

BESeDADOMEN

85

grad. Îe je bil na zadnji veji, ko zasli‰i tiho jeãanje od zdolajgor. Ni videl, od kod je pri‰lo, in v prvem strahu jo kakor ve-verica na skok za dva suha ‰trclja vi‰e ob deblu pomakne.Potem dolgo zopet na u‰esa vleãe, a le ravs od grada in iz vasije bil sli‰ati, vse drugo je bilo tiho. Îe je jel misliti, da se jemotil, ko vdrugiã nekdo zastoka globoko. Zdaj je JoÏek dobrosli‰al, da je nekdo pod njim, pod lesniko.

»O Jezus, pomagaj!« jeãal je zopet nekdo.»Aha, ta ima Boga na zobeh, iz na‰e rodovine je, le dol sto-

pi, JoÏek,« govori krojaã in kmalu so molele njegove dolgesuhe noge izmed vej ob deblu dol. Zdolaj je leÏal ãlovek. Pus-tili so ga bili razbojniki. Moral je biti hudo ranjen, ·pilkine-mu JoÏku ni odgovarjal, kakor ga je tudi klical in vpra‰eval;kar ganil se ni.

»Kaj, ko bi ogenj ukresal,« pravi krojaã in se spravi na delo.Po dolgem trudu je gorela suha brst, ki jo je nalomil ob les-niki, in obsevala tujega moÏa.

LeÏal je znak, na eni strani mu je leÏala pu‰ka, tolika kakoron, na drugi je stala steklenica, kakor se je JoÏek pozneje vdal,napolnjena z Ïganjem. Po licu je bil krvav, na bradi se je tudikri drÏala, Ïe sesedena, tako da so se bile brke ãisto vse spri-jele. »Nekdo ga je mahnil prek ãela,« dejal je JoÏek. Na prsihje morala druga rana biti, kajti obleka je bila okrvavljena zelo.Ranjenik je hotel menda krvi braniti izhod, ker je z roko ti‰ãalna mestu, kjer je bilo sredi‰ãe krvavega madeÏa. Zdaj ‰ele·pilkin JoÏek zagleda, da na tej roki manjka palca.

»To je Jurãev Domen!« klikne naenkrat in poklekne. »He-jo! Domen, kaj ne sli‰i‰, hi! — Le-tá ne bo veã zdrav. He, Do-men, pogledi me no, v obraz me pogledi! Kaj ne pozna‰ veãstarega prijatelja, he, buzarona!«

BESeDADOMEN

86

Vendar drugega odgovora krojaã ne dobi, kakor da Do-men teÏko zasopne. Gotovo ga ni niti poznal niti vedel.

»Zdaj se mi ‰ele oãi odpirajo,« zaãne JoÏek zopet svoj sa-mogovor. »Tak je bilo vendarle res, kar so pravili — je Ïe letoin dan tega — da je pobegnil bil od vojakov na tur‰ki mejineki in da ga ni. ·ment! Pa je pajda‰e pripeljal nocoj to noã,da bi oãeta obiskali; aha, zato so imeli oni tolike malhe. Sovaje imel denar. Kaj bi dejal? To je pa napak zate, ti reveÏ ti, dasi pobral hudo sam, dobro si pa pajda‰em pustil.«

Po tej elegiji ga jame zopet klicati, cukati, popravljati muvzglavje in brisati mu krvavi obraz. Ranjenec je jel govoriti,toda vse je bilo zmedeno in raztrgano. Zdaj je preklinjal ingrozil se, imenoval oãeta svojega, zdaj zopet molil in Bogausmiljenja prosil.

»Ne kolni mi, ne,« vpil je krojaã, »drugaãe mi uide‰ gorakiz rok v pekel, ãesar te Bog varuj.«

Pri‰el je trenutek, da se je Domnu nekaj razjasnilo, smrt jemorala biti blizu.

»Kje sem?« vpra‰a s teÏo krojaãa.»V domaãih krajih si, Domen, na travniku grajskem pod

lesniko.«Oba molãita. âepé gleda JoÏek nekaj ãasa v ob ledelo lice.

Potiplje roko. Mrzla je bila.»Sli‰i‰, Domen!« kriãi zopet krojaã, »niã ne maraj, da bo‰

umrl. Kaj, ko bi molil — molil, pravim!«Domen je jel res gibati z ustnicami in — umirati.Ko se je danilo v jutru, razpovedal je ·pilkin JoÏek po vasi,

da je Domen umrl v njegovih rokah na oãetovi zemlji. Da gaje lastni oãe ubil, to je vedel samo gospod Sova.

A tudi Sova ni dolgo nosil te skrivnosti po svetu. Po Jurãevi

BESeDADOMEN

87

smrti, ki one noãi ni prebolel, ostal je brez prijatelja. Vest gaje grizla in zgrizla, kajti nekega jutra so ga na‰li mrtvega. ·ev smrti stra‰en, je drÏal, ko so ga dobili v postelji, glavo natleh, noge pa je imel zavite in zapletene v rjuhe in odeje. De-jali so, da ga je boÏje udarilo.

»Kaj menite, da so bili res Turki tisti razbojniki?« vpra‰amjaz starega Oralka, ko je pripoved konãal.

»Kajpa da so bili. âe ne verjame‰, pa pojdi gor v grad. Tam‰e zdaj tisto pu‰ko hranijo, ki jo je bil Domen prinesel, in vi-del bo‰, da je tur‰ka. In v Vedlaãevem hlevu je ‰e zdaj deska,iz gradu prinesena, v kateri od taãas tur‰ka krogla tiãi.«

BESeDADOMEN

88

ISBN 91-7301-036-7

www.omnibus..se/beseda

Documents

Josip Jurãiã Domen - Online Shopping Mall Target Promo ... ati me, kdo je rekel! Zares, motil si me, a ne bo‰ me da-lje, vse vezi med nama so pretrgane; poi‰ãi si drugega, da