Junij 2013 – Prenesi PDF

• Intervju z BarBarO Dremelj • KlInIčnI prImer: nOv prIstOp K DIferencIalnI DIagnOstIKI hIperKOrtIzOlIzma prI psIh • preDstavItev pasme: neKatere anatOmsKe In fIzIOlOšKe

pOseBnOstI hrtOv • štuDentsKe razIsKOvalne nalOge • štuDentsKI fOrum: prIhODnOst veterInarja specIalIsta • veterInarsKa zgODOvIna • 61. Ivsa sImpOzIj

v južnI afrIKI • BatavIerenrace • BrucOvanje 2013 • sKupInsKa Izmenjava 2013ljuBljana – DuBlIn • crO-slO-austrO vIKenD • eKsOtIčnI KOtIčeK • erasmus praKsa v gentu

številka 32, junij 2013

revija študentov veterinarske fakultete univerze v ljubljani

UVODNIKVSEBINA

RUCTUS, junij 2013 | 3

Ponovno se je izteklo študijsko leto - za nekatere predstavlja le eno izmed še prenekaterih, za druge pa pomeni eno izmed kar nekaj že opravljenih, morda predstavlja celo zadnje leto na fakulteti. A dobro je, da se ne pozabi, koliko znanja nam študij prinese in koliko ga moramo še pridobiti. Situacija že nekaj časa tudi za veterinarje ni več ravno rožnata, vendar pa se z znanjem in trdno voljo v večini primerov doseže želeno. Morda nas uresničitev želja ne čaka ravno doma, vendar pa je svet v današnji dobi le še oris tistega, kar je včasih predstavljalo nepredstavljive razsežnosti.In ravno na misli, ki sem jih zastavila, se navezuje že naš intervju z gospo Barbaro Dremelj, ki je svoje želje uresničila v Švici. Tam je namreč združila tako delo s psi kot svojo vnemo do učenja in pomoči drugim. Kot diplomirana inštruktorica psov vodnikov slepih je začrtano pot tudi potrdila. Vendar pa tudi po uresničitvi posameznih ciljev stremimo dalje in nikoli se ne ve, kako točno se bo pot nadaljevala.Tudi avtorica tokratnega ‘’case reporta’’ je Slovenka, ki svoje strokovno delo opravlja predvsem v tujini. Dr. Sara Galac je zaposlena na Veterinarski fakulteti v Utrechtu, ki je edina tovrstna fakulteta na Nizozemskem. V veterinarskih krogih zunaj in znotraj Slovenije je poznana kot priznana endokrinologinja in raziskovalka. V tokratni reviji boste na podlagi njenega članka lahko spoznali dve prav posebni obliki hiperkortizolizma.Kot je že navada v Ructusu, vam tudi tokrat predstavljamo specifike skupine psov. V tokratni številki predstavljamo nekatere anatomske in fiziološke posebnosti hrtov, za katere je pomembno, da je z njimi seznanjen vsak veterinar praktik. Stalnica v reviji pa je tudi eksotični kotiček, kjer boste tokrat nekoliko več prebrali o ukrepanju ob sprejetju poškodovane prostoživeče živali.Strokovni del revije je tokrat namenjen povzetkom študentskih raziskovalnih nalog, ki so v letu 2012 kandidirale za Prešernovo nagrado. S ponosom lahko zapišemo, da je tudi v letošnjem letu Veterinarska fakulteta prejela univerzitetno Prešernovo nagrado, kar pomeni, da smo to dosegli drugo leto zapored. Za tokratni uspeh je zaslužna Kaja Blagotinšek pod mentorstvom prof. dr. Milke Vrecl in doc. dr. Valentine Kubale Dvojmoč. Morda vas bodo uspehi naših študentov navdušili, da tudi sami poprimete za podobno raziskovalno delo tekom svojega študija.V namen vpogleda v pretekle čase pa vam tudi tokrat ponujamo dve anekdoti iz življenja in dela profesor dr. Valentina Skubica. Profesor Skubic ima še kako rad dobre anekdote in hudomušne šale, zato verjamem, da bo tudi vas nasmejal s svojim pisanjem. Tema študentskega foruma pa je obravnavala ravno nasprotno - prihodnost veterinarjev. Kot nekakšna vmesna tema med preteklostjo in prihodnostjo pa je letošnje brucovanje.Prav tako pa naši študentje še vedno dokazujejo, da so svetovni popotniki in hkrati prijetni gostitelji, ki radi razkažejo našo deželo. Na popotniških straneh si boste lahko več prebrali o IVSA simpoziju, ki se je januarja odvijal v Južni Afriki, o izmenjavi slovenskih in irskih delegatov, tradicionalnem Cro-Slo-Austro vikendu ter teku po Nizozemski. Prav tako pa si boste lahko prebrali članek o opravljanju Erasmus prakse v tujini, tokrat v Gentu, mestu v flamskem delu Belgije.Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem zvestim bralcem revije Ructus, našim aktivnim oglaševalcem v reviji, naši majhni kreativni ekipi revije ter vsem ljudem, ki ste kadarkoli prispevali članke za revijo Ructus. Po treh letih urednikovanja je namreč čas, da zadevo prepustim mlajši generaciji, saj sama zaključujem s študijem na Veterinarski fakulteti. Upam, da boste revijo še vedno bogatili s svojimi besedili, fotografijami in idejami ter ohranjali pristno veterinarsko zavest. Želim vam obilo študijskega uspeha, vedoželjne zagnanosti in večnega optimizma!Z lepimi, veterinarskimi pozdravi,Tamara Dolenšek

Tamara Dolenšekglavna urednica

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v LjubljaniGerbičeva 60, 1115 Ljubljanae-mail: [email protected]

glavna ureDnIca: Tamara Dolenšek pOmOčnIca ureDnIce: Lea Vodopivec OBlIKOvalKa: Maja ČončtIsK: Littera Picta d.o.o.naKlaDa: 500

ructus OnlIne! odsurfajte na http://www.ivsa-slo.org!

Fotografija na naslovnici, foto: Jernej Kmetec

3 Uvodnik4

Intervju: Barbara Dremelj

6 Klinični primer: Nov pristop k diferencialni diagnostiki hiperkortizoliz-ma pri psih

10 Predstavitev pasme: Nekatere anatomske in fiziološke posebnosti hrtov

14 Študentske raziskovalne naloge

22 Študentski forum: Prihodnost veterinarja specialista

23 Veterinarska zgodovina24 61. IVSA simpozij

v Južni Afriki

28 Batavierenrace

30 Brucovanje 201332 IVSA:

Skupinska izmenjava 2013LJUBLJANA – DUBLIN

35 IVSA:Cro-Slo-Austro vikend

37 Eksotični kotiček

38 Erasmus praksa v Gentu

Uvodnik piše: Tamara Dolenšek

Lea Vodopivecpomočnica urednice

Maja Čončoblikovalka

Če vas karkoli muči in bi radi, da koga od odgovornih na fakulteti kaj vprašamo v vašem imenu; če bi radi kaj sporočili svetu ali pa v naši reviji oglaševali – brž pošljite svoje predloge, ponudbe, članke ali vprašanja na [email protected] že nestrpno čaka na vaš prispevek!!

4 | RUCTUS, junij 2013

Že od malih nog ste se ukvarjali s psi, pred leti pa ste se odločili, da svoje delo nadaljujete v Švici kot vaditeljica psov za slepe. Čemu ste se odločili za odhod v tujino?Slovenija je postala na področju kinologije pre-tesna zame. Želela sem si nekaj več, nekaj drugačnega, nekaj, kar bi me še bolj izpopolnjeva-lo in nadgradilo moje znanje. Odločitev za tri in pol letno šolanje ni bila lahka. Poleg študija sem tudi redno delala in bila omejena z dopustom. Kmalu sem ugotovila, da ob obilici dela, prilaga-janju na novo življenje in okolje nimam niti časa za domotožje. To, da je moj hobi postal poklic, me je osrečevalo in mi dajalo novih moči in dovolj en-ergije, da sem pred kratkim zaključila s študijem in prejela mednarodno diplomo inštruktorice psov vodnikov slepih.

Kako pa ste pričeli prav z delom s psi, ki bodo vodiči slepim osebam?

Pred odhodom v tujino sem se srečala s terapevts-kimi psi. Na lastne oči sem se prepričala in dobila potrditev, kako psi že samo s svojo prisotnostjo delajo dobesedno čudeže ob obisku pacientov v bolnišnicah, domovih, šolah. Toliko sreče, pozi-tivne energije, optimizma je bilo čutiti po krat-kem obisku s psi. Tako sem želela svoje kinološko znanje združiti s pomočjo ljudem, katerim bi pes lahko olajšal in polepšal življenje. Ponudila se mi je priložnost izobraževanja na področju psov vod-nikov slepih. Pes vodnik slepim in slabovidnim osebam je zagotovo tudi pomočnik v življenju. Čeprav sem vedela, da šolanje ne bo lahko, glede odločitve nisem dolgo oklevala.

Koliko časa potrebujete za uspešen trening posameznega psa?Mladički odraščajo pri družinah, ki psa pod mentorstvom inštruktorja že delno pripravijo na njegovo »poslanstvo«. Po opravljenih potreb-

Barbara Dremelj se je rodila leta 1970 v Ljubljani. Že kot otrok je bila vedno obkrožena s psi in drugimi domačimi živalmi. Njen oče je imel nemške ovčarje, sama pa je brez pomisleka vedno pomagala vsem psom, ki so zapuščeni tavali naokoli. Zanjo je povsem samoumevno, da so psi del njenega življenja. Želja je bila tako močna, da jo je pripeljala v tujino, kjer trenutno dela in se poklicno ukvarja s psi. Kot deklica je že vedela, da bi rada poučevala, pomagala in predajala znanje drugim. Njena druga želja pa je bila postati veterinarka, a pot jo je zanesla v povsem druge vode. Po končani srednji ekonomski šoli je nadaljevala s študijem ekonomije na Univerzi v Ljubljani. Želja pa je še vedno ostala neizpolnjena. Ko se je s psičko pasme rottweiler nič hudega sluteč udeležila tečaja v pasji šoli, jo je delo inštruktorja tako zelo prevzelo, da je po zaključenem tečaju opravila potrebno izobraževanje in pridobila licenco za šolanje psov. Nekaj let je kot inštruktorica vodila tečaje v pasji šoli. Čeprav le kot hobi, so se ji uresničile sanje iz otroštva – imeti stik z živalmi in predajati znanje drugim. Po naključju se je srečala z ljudmi, ki so se ukvarjali s terapijo s pomočjo psov. Takoj je bila pripravljena priskočiti na pomoč in na kinološkem področju prostovoljno pomagala v društvu, ki je s svojimi psi obiskovalo domove za starejše, bolne otroke ter tudi šole in vrtce, kjer je bila pri osveščanju otrok še posebej aktivna. Prav tu pa se ji je ponudila možnost izobraževanja v tujini, v Švici. Svoje tri in pol letno izobraževanje je z diplomiranjem uspešno zaključila pri VBM (Verein für Blindenhunde und Mobilitätshilfen), centru za šolanje psov vodnikov slepih, kjer trenutno tudi dela.

Intervju z BaRBaRo DRemeLj – diplomirano InšTRUkToRIco

psoV VoDnIkoV slepihPogovarjala se je Tamara Dolenšek

Intervju

Na lastne oči sem se prepričala in dobila potrditev, kako psi že samo s svojo prisotnostjo delajo dobesedno čudeže ob obisku pacientov

v bolnišnicah, domovih, šolah. Toliko sreče, pozitivne energije, optimizma je bilo čutiti po kratkem obisku s psi.


nih veterinarskih pregledih in primerni starosti psa (dobro leto), pridejo psi v šolo k inštruktorju. Šolanje je zahtevno in traja približno 7 - 8 mes-ecev.

Kakšen pa je pristop pri samem treningu? Pri treningu uporabljamo šolanje s pozitivno potrditvijo, psi se učijo iz izkušenj, delo pa je ko-likor je možno prilagojeno situacijam, s katerimi se bo pes soočal kasneje pri slepi osebi. Tako je mo-je delo pogosto povezano s treningi, kjer moram »slepa« popolnoma zaupati psu, ki me na vodilu vodi skozi mesto.

Ali imate mladiče iz že poznanih rej ali se zanje odločate na podlagi intuicije?Občasno sodelujemo s poznanimi vzreditelji, vedno pa pri izbiri mladička opravimo temeljito testiranje, s katerim skušamo razbrati osnovne karakteristike psa. To seveda še ni zagotovilo, da bo mladiček nekoč postal pes vodnik slepih, saj je vzgoja v prvih mesecih zelo pomembna, prav tako so tudi ostali kriteriji pri lastnostih psa in zdravst-veno stanje zelo strogi. Tako se pogosto zgodi, da kljub vsemu pes ni primeren za vodnika. Takemu psu priskrbimo primerno družino, ponavadi je to kar družina, ki je psa vzgajala.

Katere pasme psov pa najpogosteje upora-bljate? Se to morda kaj razlikuje od države do države?Na splošno lahko rečem, da se najpogosteje up-orabljajo psi pasme labrador retriever. Večina šol po svetu uporablja zgolj to pasmo. Naša šola, ki je ena od štirih šol v Švici, pa šola tudi pse drugih pasem, npr. nemški ovčar, kraljevi pudelj, airedale terier, barbet, golden retriever in mešance. Bolj kot sama pasma je pomembna primerna velikost psa in njegov karakter.

Koliko časa pa nato potrebujeta novi lastnik in pes, da učinkovito skupaj zaživita in delujeta? Se večkrat zgodi, da novi lastnik in pes nista kompatibilna?Slepa oz. slabovidna oseba in pes, ki je uspešno opravil šolanje in potrebne izpite, potrebujeta približno pol leta, da zaživita kot pravi team. Seveda se to razlikuje od primera do primera. Kompatibilnost se zelo hitro pokaže, pogosto že ob prvem srečanju. To je zelo pomembno, saj brez tega ne moremo pričakovati uspešnega dela in zadovoljnega ter srečnega para – slepa oseba in pes vodnik. Vsekakor pa je zelo pomembno, da inštruktor dobro pozna psa in prav tako tudi os-ebo, ki je zaprosila za psa vodnika. Ob dobri pri-pravi se zelo redko zgodi, da moramo slepi osebi priskrbeti drugega psa.

Kako pa je z »upokojevanjem« tovrstnih psov?Psi vodniki slepih se »upokojijo« pri približno 10. letu starosti oz. prej, odvisno od njihovega psihofizičnega stanja. Psi lahko zadnja leta svo-jega življenja preživijo pri družini slepe oz. slabo-vidne osebe, če pa to ni možno, mu poiščemo primerno družino. Pogosto se zgodi, da psa, ki ne opravlja več svojega dela kot vodnik, ponovno

vzame družina, pri kateri je ta pes preživel svoje otroštvo.

Kakšno pa je vaše sodelovanje z veterinarji? Psi vodiči morajo namreč biti dobrega zdrav-ja, da lahko svoje delo kvalitetno opravljajo.Tako je. Psi morajo biti vsekakor dobrega zdravja, zato so redni veterinarski pregledi ne-kaj običajnega. Psi morajo imeti dovolj prostega časa, sprostitve in kontaktov z drugimi psi, sk-ratka, slepi mora tako kot vsak skrben skrbnik poskrbeti za dobro psihofizično stanje psa in za-gotoviti vsem njegovim potrebam. Le tak pes la-hko dobro opravlja svoje delo.

Pri enem letu starosti so psi temeljito veterinar-sko pregledani, med drugim tudi za kolčno in komolčno displazijo , morebitne dedne bolezni in seveda pregled oči. Le popolnoma zdrav pes lah-ko vstopi v nekaj mesečno šolanje za psa vodnika slepih. Tudi kasneje so letni pregledi obvezni, ko pa so psi starejši, so obiski inštruktorja pogostejši, tako da je za psa, kolikor je možno, dobro poskrbljeno.Sedaj že skoraj štiri leta prebivate v Švici. Razmišljate o spremembi kari-ere ali boste to delo nadaljevali še na-prej v tujini?V tujino sem se odpravila po potrebno znanje z željo, da bi tudi v Sloveniji sle-pi in slabovidni imeli več možnosti za pridobitev psa vodnika in spremljeval-ca v njihovem življenju. V Sloveniji žal

nimam dovolj možnosti, da bi se s tem poklicem lahko preživljala. Ker mi je delo s psi resnično v veselje, o spremembi trenutno ne razmišljam, kaj pa bo čas prinesel, se nikoli ne ve. Z gotovostjo la-hko rečem le to, da bo moje delo vedno povezano s psi. Če pa s tem lahko pomagam še ljudem, ka-kor trenutno slepim, je zadovoljstvo zame še toliko večje. Delo, ki ga opravljam, ni lahko, predvsem oddati psa po končanem šolanju je zame nekaj najtežjega. Na takega psa se človek čisto drugače naveže. A ko vidim, da pes slepo osebo varno vodi skozi mesto mimo številnih ovir in se tudi sicer pri novem skrbniku dobro počuti, me to osrečuje. Pes je slepemu veliko več kot le pomočnik, predstavlja mu tudi socialnega partnerja, vez pri vzpostavl-janju kontaktov z ljudmi, večjo mobilnost in še ve-liko več. Zato sem vesela, da sem s svojim delom že lahko osrečila nekaj slepih ljudi, katere spremljajo psi, ki so bili pri meni v šolanju. Upam, da bom tudi v prihodnje lahko s svojim znanjem o psih ka-korkoli pomagala pomoči potrebnim ljudem.

Pes je slepemu veliko več kot le pomočnik,

predstavlja mu tudi socialnega

partnerja, vez pri

vzpostavljanju kontaktov z

ljudmi, večjo mobilnost in še

veliko več.


noV pRIsTop k diferencialni diagnostiki hIpeRkoRTIzoLIzma pri psih

Avtorica: sara GalacFaculty of Veterinary Medicine, Department of Clinical Sciences of Companion Animals, Yalelaan 108, 3508-TD Utrecht, The Netherlands

E-mail: [email protected]

KlInIčnI prImer

S spontanim Cushingovim sindromom opisujemo fizikalne in biokemijske spremembe, ki so posledica kroničnega delovanja glukokortikoidov. Obstajata dve obliki hiperkortizolizma: hipofizna in adrenalna. Hipofizni hiperkortizolizem se pojavlja v 85 % primerov in je posledica tumorja hipofize, ki izloča prevelike količine adrenokortikotropnega hormona (ACTH). Sledi obojestransko povečanje nadledvične žleze in hiperkortizolemija. V 15 % primerov se hiperkortizolizem pojavi kot posledica avtonomno povečanega izločanja kortizola zaradi tumorja nadledvične žleze. V tem primeru je koncentracija ACTH zmanjšana zaradi učinka negativne povratne zveze (1). Opisujemo dva klinična primera z oblikama hiperkortizolizma, ki do sedaj pri psih še nista bili opisani.

SiNDROM eKTOPiČNegA iZLOČANjA ACTH Pri človeku se ta oblika hiperkortizolizma po-javlja kot posledica različnih zelo malignih tumorjev ali manj agresivnih nevroendokrin-ih tumorjev (2). Najpogostejši med njimi so bronhialni karcinom, medularni karcinom ščitnice, karcinom timusa in trebušne sli-navke ter feochromocitom. Skupna značilnost teh tumorjev je, da so zelo majhni in da jih je zelo težko diagnosticirati tudi z modernimi diagnostičnimi tehnikami. Osnovna koncen-tracija ACTH je pri sindromu ektopičnega izločanja ACTH nekoliko večja kot pri hipofizni obliki, vendar je razlika nezadostna za ločevanje med njima (3). Najzanesljivejša biokemijska metoda za diagnostiko sindroma ektopičnega izločanja ACTH je stimulacijski test s kortikotropin sproščujočim hormonom (CRH). Ektopični vir ACTH se na CRH ne odzove, hipofizni hiperkortizolizem pa (4).

KLiNiČNi PRiMeRPacient: nemški ovčar, intakten samec, star 8 let. Lastnik pove, da pes že nekaj tednov veliko pije in urinira, apetit je močno povečan. Na sprehodu se hitro utruja in veliko sope. Klinični pregled je brez posebnosti, edino ob-seg trebuha je povečan in jetra so bila tipljiva za rebrnim lokom. Diagnostični pristop prob-lema poliurije in polidipsije smo začeli s krv-no in urinsko preiskavo, s katerimi smo želeli ali ovreči ali potrditi najbolj pogoste diferen-cialne diagnoze (Tabela 1).

Laboratorijske preiskave: Krvna preiskava je pokazala normalno ledvično funkcijo in tudi koncentraciji kalcija in glukoze sta v mejah normale. Alkalna fosfataza je rahlo povečana (111 U/L; normalna vrednost 15-69 U/L), pris-otna je tudi hipokalemija (3.4 mmol/l; nor-malna vrednost 3.6-4.8 mmol/l). Specifična

teža urina je bila nizka (1.008). V urinu nismo izmerili prisotnosti glukoze in beljakovin.

poVzeTek:Spontani hiperkortizolizem pri psih običajno delimo na hipofizni in adrenalni. V prispevku opisujemo dve novi obliki hiperkortizolizma pri psih: ektopično izločanje adrenokortikotropnega hormona (ACTH) in prehransko odvisen hiperkortizolizem.

Sindrom ektopičnega izločanja ACTH smo diagnosticirali pri psu, pri katerem se klinični znaki po opravljeni hipofizektomiji niso izboljšali. Koncentracija ACTH je ostala zvečana, poleg tega se ACTH ni odzval na dajanje kortikotropin sproščujočega hormona (CRH). Nadaljnje diagnostične preiskave so pokazale na tumor trebušne slinavke, ki smo ga operativno odstranili. S patohistološko preiskavo smo diagnos-ticirali nevroendokrini tumor, ki je pogost vzrok sindroma ektopičnega izločanja ACTH pri ljudeh. Pogoj za primarno bilateralno hiperplazi-jo nadledvične žleze in za pojav hiperkortizolizma neodvisnega od ACTH je nenormalna izraženost receptorjev v skorji nadledvične žleze.

Opisujemo primer psa s hiperkortizolizmom, pri katerem se je koncentracija kortizola močno zvečala po hranjenju, medtem ko je bila sicer koncentracija ACTH močno zmanjšana. Test z oktreotidom je potrdil vpliv gastričnega zaviralnega proteina (GIP) na izločanje kortizola in potrdil diagnozo prehransko odvisnega hiperkortizolizma.

Na osnovi teh dveh kliničnih primerov predlagamo, da diferencialno diagnostično hiperkortizolizem v bodoče delimo na (1) odvisen od ACTH in (2) neodvisen od ACTH, saj ta delitev vključuje tudi njegovi dve novi obliki.

Ključne besede: Cushing; pes; giP; ektopično; ACTH

DIFERENCIALNE DIAGNOZE

Kronična ledvična insuficienca

Hiperkalcemija

Diabetes melitus

Piometra

Pielonefritis

Hepatoencefalopatija

Policitemija

Hipertireoidizem

Cushingov sindrom

Hiperaldosteronizem

Centralni in nefrogeni diabetes insipidus

Primarna polidipsija

Tabela 1: Diferencialne diagnoze poliurije in polidipsije.


Na osnovi anamneze, kliničnega pregle-da in laboratorijskih preiskav smo posu-mili na Cushingov sindrom in naredili endokrinološki test z merjenji razmerja med kortikoidi in kreatinina v urinu (RKKU), ki smo ga kombinirali s testom z velikim odmerkom deksametazona (0.1 mg/kg tele-sne teže). Vrednosti RKKU v dveh zapored-nih dneh sta znašali 236 in 350 x 10-6 (nor-malna vrednost < 10 x 10-6) in sta se po da-janju deksametazona minimalno zmanjšali na 226 x 10-6. Na osnovi tega rezultata smo postavili diagnozo nesupresivnega hiper-kortizolizma. V nadaljnji diagnostiki smo naredili ultrazvočno preiskavo abdomna in izmerili osnovno koncentracijo ACTH z na-menom ločiti med hipofizno in adrenalno obliko hiperkortizolizma. Ultrazvočna pre-iskava abdomna je potrdila zvečana jetra, obe nadledvični žlezi sta bili enakomerno povečani. Osnovna koncentracija ACTH je bila visoka (159 in 188 ng/l, referenca: 5-85 ng/l). Na osnovi testiranja smo postavili diagnozo hipofizni-hiperkortizolizem in naročili psa na diagnostično slikanje hipofize z računalniško tomografijo (CT). Rezultat je pokazal, da hipofiza ni povečana (Slika 1), kar nas je vodilo do zaključka, da je vzrok hiperkortizolizma mikrotumor hipofize.

Glede na starost in kondicijo psa smo lastni-ku svetovali operativno odstranitev tumorja

hipofize, hipofizektomijo. Pes je operacijo uspešno prestal, vendar so se v dveh tednih po odpustu iz klinike spet pojavili znaki hiper-kortizolizma, tokrat v veliko močnejši obliki kot pred operacijo. Psa smo sprejeli na kliniko in opravili nadaljnje preiskave.

Endokrinološki testi so pokazali močno zvečano koncentracijo ACTH (600 ng/l) in RKKU v dveh zaporednih dneh je bil povečan (1518 in 2176 x 10-6). Obe vrednosti sta bili veliko večji kot pred hipofizektomijo. Re-zultat patohistološke preiskave hipofize ni potrdil suma tumorja v hipofizi. Še več, imunohistološko barvanje ACTH je bilo poz-itivno le v nekaj celicah, kar ni sovpadalo s tumorjem hipofize, temveč je nakazalo na vir ACTH izven hipofize. Na osnovi tega smo po-sumili, da je negativen imunohistološki rezul-tat posledica ektopičnega vira ACTH. Nadaljnje preiskave za potrditev sindroma ektopičnega izločanja ACTH, ki pri psih še ni bil opisan, so vsebovale diagnostično slikanje in endokrinološke teste.

Diagnostično slikanje s CT hipofize so potrdile uspešnost operacijskega posega, saj na turškem sedlu ni bilo videti ostankov hipofize (Sliki 1A in 1B). V abdomnu sta bili vidni močno povečani nadledvični žlezi in v področju trebušne slinavke smo odkrili tkivo velikosti 3 cm. Endokrinološki test je vseboval

CRH stimulirajoči test. Po vbrizganju CRH se koncentraciji ACTH in kortizola nista spre-menili. Sklepali smo, da vir izločanja ACTH ni v hipofizi (Graf 1).

V nadaljevanju smo opravili kirurško odstranitev tumorja trebušne slinavke. Patohistološka diagnoza odstranjenega tki-va je bila nevroendokrini tumor. Po oper-aciji se klinični znaki hiperkortizolizma niso zmanjšali, kar je kazalo na to, da nismo uspeli odstraniti celotnega tumorja, oziroma da so bile prisotne hormonsko aktivne metastaze, ki smo jih uspeli dokazati šele 2 leti kasneje, ko je pes poginil (5).

HiPeRKORTiZOLiZeM ZARADi NeNOR-MALNe iZRAŽeNOSTi ReCePTORjeV V NADLeDViČNi ŽLeZiPrisotnost ektopičnih (nenormalno prisot-nih) ali eutopičnih (normalno prisotnih, a nenormalno aktivnih) receptorjev v skorji nadledvične žleze privede do hiperkortizoliz-ma in bilateralne hiperplazije nadledvičnih žlez. Zaradi negativne povratne zveze se os-novna koncentracija ACTH zmanjša do te mere, da je večinoma neizmerljiva. Med ektopične receptorje, ki najpogosteje izzovejo hiperkortizolizem pri človeku, spadajo recep-torji gastričnega zaviralnega peptida (GIP), vazopresina 2 in somatostatina. Eutopični so receptorji luteinizirajočega hormona (LH) in serotoninski receptor (6). Izraženost GIP receptorja je najpogostejša in izzove tako imenovani prehransko odvisen hiperkorti-zolizem. Uživanje hrane je impulz za izločanje GIP, ki z vezavo na ektopični receptor v skorji nadledvične žleze izzove izločanje kortizola in privede do hiperkortizolizma (Slika 2) (7).

KLiNiČNi PRiMeRPacient: Pes Pasme viszla, intakten samec, star 6 let. Anamneza: blaga poliurija in polidipsija, ki trajata že skoraj 2 leti, zelo dober apetit in sla-ba dlaka. Klinični pregled je brez posebnosti, razen minimalno zvečanega trebuha in dlaka je suha in nesvetleča. Na področju obeh bok-ov je manjša alopecija.

Problem, ki smo ga začeli reševati, je bil po-liurija in polidipsija. Glede na diferencialno diagnozo (Tabela 1) smo naredili urinsko in krvno preiskavo, pri katerih ni bilo poseb-nosti, razen zmanjšane specifične teže (1.008). Na osnovi anamneze in kliničnih znakov ter biokemijske preiskave kri smo po-sumili na blago obliko hiperkortizolizma in nadaljevali diagnostiko z endokrinološkim testiranjem. Merjenje RKKU je bilo mini-malno zvečano (11 × 10-6, referenca 10 × 10-6), po dajanju velikega odmerka deksam-etazona so se vrednosti RKKU zmanjšale na 0.9 × 10-6, kar nas je vodilo k temu, da smo diagnosticirali hipofizni hiperkortizolizem. Nadaljnje preiskave s CT diagnostičnim

Slika 1 Slikanje z računalnisko tomografijo (CT) hipofize nemškega ovčarja s hiperkortizolizmom.A: Hipofiza ni povečana (puščica). B: CT diagnostična slika hipofize istega psa po opravljeni hipofizektomiji. Na turškem sedlu ni videti ostankov hipofize.

Graf 1Rezultati kortikotropin-sproščujočega testa (CRH) pri psih s hipofizno obliko hiperkortizolizma (A) in pri psu s sindro-mom ektopičnega izločanja ACTH (B). CRH smo vbrizgali pri 0 minutah.


slikanjem so pokazale povečani nadledvični žlezi in normalno hipofizo, kar je sovpadalo z diagnozo mikrotumorja hipofize. Vendar pa je zelo nizka koncentracija plazemskega ACTH (< 2 ng/l) vzbudila dvom v pravilnost te diagnoze in privedla do suma na primarno hiperplazijo nadledvičnih žlez zaradi prisot-nosti eutopičnih/ektopičnih receptorjev v skorji nadledvične žleze. Diagnostiko smo nadaljevali s testiranjem na izraženost GIP receptorja. Vpliv obroka na izločanje korti-zola smo najprej testirali z RKKU. Zvečanje RKKU po obroku je kazalo na sum ektopične prisotnosti GIP receptorja (Tabela 2), ki smo ga potrdili s krvnim testom. Pri tem se je koncentracija kortizola po obroku zvečala, medtem ko so vrednosti osnovne koncen-tracije ACTH v krvni plazmi ostale nizke. V nadaljevanju krvnega testa smo želeli potrdi-ti vpliv GIP receptorja na izločanje kortizola. Pred obrokom smo pacientu vbrizgali ok-

treotid, ki zavre izločanje GIP. Zmanjšanje koncentracije kortizola po dajanju oktre-otida je potrdilo prehransko odvisen hiper-kortizolizem zaradi ektopične prisotnosti in aktivnosti GIP receptorja (Graf 2). Psa smo zdravili s trilostanom, ki je bil učinkovit šele pri dajanju zdravila nekaj ur pred glavnim obrokom (8).

ZAKLjUČeKSindrom ektopičnega izločanja ACTH in hi-perkortizolizem kot posledica eutopičnih/ektopičnih receptorjev v skorji nadledvične žleze sta redki obliki hiperkortizolizma pri psih. Kljub temu je na osnovi opisanih prim-erov upravičeno prilagoditi diferencialno di-agnostiko na (1) hiperkortizolizem odvisen od ACTH (hipofizna oblika in ektopični ACTH sindrom) ter (2) hiperkortizolizem ne-odvisen od ACTH (tumor nadledvične žleze in primarna bilateralna hiperplazija).

KlInIčnI prImer

Ura RKKU 1. dan(× 10–6)

RKKU 2. dan(× 10–6)

08.00 12 9.5

11.00 11 8.7

14.00 + obrok

13 6.4

16.00 11 8.4

19.00 25 23

22.00 16 10

Tabela 2Razmerje med kortikoidi in kreatininom v urinu (RKKU) pri psu z od hrane odvisnim hiperkortizolizmom. Po odvzetem tretjem vzorcu ob 14.00 je pes dobil obrok hrane. Pet ur kasneje je bilo RKUU vsaj za 50 % višje od izhodiščnih vrednosti.

Slika 2Mehanizem izločanja kortizola v primeru ektopične izraženosti receptorja gastričnega zaviralnega peptida (GIP-R) v skorji nadledvične žleze. Zaužitje hrane izzove izločanje GIP iz tankega črevesja in vezavo na GIP receptor (GIP-R) v skorji nadledvične žleze. Posledica je povečano izločanje kortizola in zmanjšanje koncentracije ACTH po mehanizmu negativne povratne zveze.

Graf 2Zvečanje koncentracije plazemskega kortizola po dajanju obroka (čas 30 min) in zmanjšanje koncentracije kortizola po dajanju oktreotida pred obrokom (--) pri psu z od hrane odvisnim hiperkortizolizmom.

LiTeRATURA:1. Galac S, Reusch CE, Kooistra HS, Rijnberk A.

Adrenals. In: Rijnberk A, Kooistra HS, eds. Clinical Endocrinology of Dogs and Cats. Hannover, Germa-ny: Schlütersche, 2010:93-154.

2. Trainer PJ, Grossman A. The diagnosis and differen-tial diagnosis of Cushing`s syndrome. Clin Endocrinol 1991;34:317-39.

3. Newell-Price J, Trainer P, Besser M, Grossman A. The diag-nosis and differential diagnosis of Cushing’s syndrome and pseudo-Cushing’s states. Endocr Rev 1998: 19:647-72.

4. Trainer PJ, Faria M, Newell-Price J, Browne P, Kopel-man P, Coy DH, Besser GM, Grossman AB. A compar-ison of the effects of human and ovine corticotropin-releasing hormone on the pituitary-adrenal axis. J Clin Endocrinol Metab 1995;80:412-7.

5. Galac S, Kooistra HS, Voorhout G, Van den Ingh TSGAM, Mol JA, Van den Berg G, Meij BP. Hyper-adrenocorticism in a dog due to ectopic secretion of adrenocorticotropic hormone. Domest Anim Endo-crinol 2005; 28: 338-48.

6. Lacroix A, N`Diaye N, Mircescu H, Tremblay J, Hamet P. The diversity of abnormal hormone receptors in ad-renal Cushing`s syndrome allows novel pharmacologi-cal therapies. Braz J Med Biol Res 2000; 33:1201-09.

7. De Herder WW, Hofland LJ, Usdin TB, de Jong FH, Uitterlinden P, van Koetsveld P, Mezey E, Bonner TI, Bonjer HJ, Lamberts SWJ. Food-dependent Cushing`s syndrome resulting from abundant expression of gas-tric inhibitory polypeptide receptors in adrenal adeno-ma cells. J Clin Endocrinol Metab 1996; 81:3168-72.

8. Galac S, Kars VJ, Voorhout G, Mol JA, Kooistra HS. ACTH-independent hyperadrenocorticism due to food-dependent hypercortisolemia in a dog. A case re-port. Vet J 2008;117:141-3.


Vsak dan brez bolečinekarprofen

V obliki injekcij in tablet z okusom Prilagodljivo odmerjanje

Rycarfa 50 mg/ml, raztopina za injiciranje za pse in mačke. En mililiter vsebuje 50 mg karprofena, benzilalkohol. Indi-kacije Psi: Zmanjšanje pooperativne bolečine in vnetja po ortopedskih posegih in posegih na mehkih tkivih (tudi po operacijah na očeh). Mačke: Zmanjšanje pooperativne bolečine po operativnih posegih. Kontraindikacije Ne uporabite pri živalih z motnjami delovanja srca, jeter ali ledvic, z obolenji prebavil, pri katerih je povečana nevarnost razjed na želodcu in črevesu ali krvavitev, in pri preobčutljivosti za karprofen, katerikoli drugi nesteroidni antirevmatik ali katerokoli pomožno snov v zdravilu. Tako kot pri drugih nesteroidnih antirevmatikih so možne redke ledvične reakcije ali idiosinkratične jetrne reakcije. Zdravila ne smete dajati intramusku-larno. Ne uporabite po operativnih posegih z znatno izgubo krvi. Ne uporabite pri ponovnih posegih pri mačkah. Ne uporabite pri mačkah, mlajših od 5 mesecev. Ne uporabite pri psih, mlajših od 10 tednov. Neželeni učinki V poročilih navajajo značilne neželene učinke nesteroidnih antirevmatikov, kot so bruhanje, mehko blato ali driska, prikrita kri v blatu, zmanjšan tek in letargija. Večinoma se pojavljajo prvi teden zdravljenja in so večinoma prehodni ter po končanem zdravljenju minejo, zelo redko pa so resni ali usodni. Če se pojavijo neželeni učinki, je treba zdravljenje ukiniti in se posvetovati z veterinarjem. Tako kot pri drugih nesteroidnih antirevmatikih se lahko pojavijo neželeni učinki na ledvice ali idiosinkratične reakcije v jetrih. Občasno se lahko po subkutanem injiciranju pojavijo reakcije na mestu vboda. Če opazite kakršnekoli resne neželene učinke ali druge učinke, ki niso omenjeni v teh navodilih za uporabo, obvestite svojega veterinarja.

Rycarfa Flavour 20 mg, 50 mg in 100 mg, tablete za pse. Ena tableta vsebuje 20 mg, 50 mg ali 100 mg karprofena, rdeči železov oksid (E 172), črni železov oksid (E 172). Indikacije Zmanjšanje vnetja in bolečine pri mišično-skeletnih boleznih in degenerativnih sklepnih boleznih. Za nadaljevanje zdravljenja po parenteralnem dajanju analgetikov pri pooperativni bolečini. Kontraindikacije Ne uporabite pri mačkah. Ne uporabite pri brejih psicah ali v obdobju laktacije. Ne uporabite pri psih, mlajših od 4 mesecev. Ne uporabite pri preobčutljivosti za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov. Ne uporabite pri psih s srčno, jetrno ali ledvično boleznijo, povečanem tveganju za nastanek razjede ali krvavitve v prebavilih in pri potrjeni krvni diskraziji. Neželeni učinki V poročilih navajajo značilne neželene učinke nesteroidnih antirevmatikov, kot so bruhanje, mehko blato ali driska, prikrita kri v blatu, zmanjšan tek in letargija. Večinoma se pojavljajo prvi teden zdravljenja in so večinoma prehodni ter po končanem zdravljenju minejo, zelo redko pa so resni ali usodni. Če se pojavijo neželeni učinki, je treba zdravljenje ukiniti in se posvetovati z veterinarjem. Tako kot pri drugih nestero-idnih antirevmatikih se lahko pojavijo neželeni učinki na ledvice ali idiosinkratične reakcije v jetrih.

Samo za strokovno javnost. Pred uporabo preberite celoten povzetek glavnih značilnosti zdravila.

Krka, d. d., Novo mesto, Šmarješka cesta 6, 8501 Novo mesto . www.krka.si

2011-13885_RYCARFA_ad-A4_SI.indd 1 17.3.2011 13:25:10


preDstavItev pasme

Hrti so starodavna pasma psov, ki so jih selektivno vzrejali za doseganje visokih hitrosti in za zasledovanje plena. Kombinacija dolgih in močnih nog, globokega prsnega koša, velikega srca, prožne hrbtenice in vitke postave jim omogoča doseganje hitrosti tudi do 70 km/h. Posledice te dolgoletne selektivne vzreje so nekatere anatomske in fiziološke posebnosti pasme, ki lahko pripeljejo do zdravstvenih zapletov in bi jih moral veterinar pri svojem delu upoštevati.

SRCe HRTASrce hrta (predvsem tekmovalnega ali športno aktivnega hrta) je večje, močnejše in bije počasneje v primerjavi z ostalimi pasmami psov. Frekvenca srčnega utripa pri hrtu znaša med 30 in 50 utripi na minuto. Njihov srednji arterijski pritisk je višji in periferni upor nižji. Zaradi slabe redistribucije krvi po telesu, slabo prenašajo vročino.

KRVNA SLiKA HRTAKrvna slika hrta se razlikuje od ostalih pasem psov. So nadvse zaželeni krvodajalci, saj imajo bistveno več eritrocitov kot ostale pasme psov (hrt: 7,4 – 9,0 ×1012/l, ostale pasme: 5,5 – 8,5 ×1012/l). temu primer-

no imajo povišane tudi vrednosti hemoglobina in hematokrita. Zato policitemijo pri hrtu zelo redko odkrijemo in hematokrit pod 50 že lahko nakazuje anemijo. V nasprotju s številom eritrocitov je število levkocitov nižje kot pri os-talih pasmah psov (hrt: 3,5 – 6,5 ×109/l, ostale pasme: 6,0 – 17,0 ×109/l). Če zanemarimo to njihovo fiziološko posebnost, bi lahko zmotno po-sumili na novotvorbe ali katero drugo bolezen, pri katerih je število levkocitov nižje. Tudi vrednosti trombocitov so pri hrtih nižje v prim-erjavi z ostalimi pasmami psov (hrt: 80 – 200 × 109/l, ostale pasme: 150 – 400 × 109/l). Enako so nižje vrednosti skupnih proteinov (hrt: 4,5 – 6 g/dl, ostale pasme: 5,4 – 7,8 g/dl) in globulinov (hrt: 2,1 – 3,2 g/dl, os-tale pasme: 2,8 – 4,2 g/dl).

VReDNOSTi KReATiNiNA PRi HRTUHrti imajo veliko mišično maso in zato so vrednosti kreatinina pri njih višje (hrt: 0,8 – 1,6 mg/dl, ostale pasme: 0,0 – 1,0 mg/dl). V študiji, ki jo je opravil W.E. Feeman s sodelavci, so merili vrednosti kreatinina pri upokojenih hrtih tekačih in drugih pasmah psov. Rezultati študije so pokazali, da so imeli hrti značilno višje vrednosti kreatinina v prim-erjavi z drugimi pasmami psov. V kolikor ima hrt povišano vrednost kreatinina ob hkrati normalni vrednosti sečnine in normalnem urino-gramu, na ledvične zaplete pri hrtu ni potrebno posumiti.

URiNOgRAMUrinogram hrta se bistveno ne razlikuje od ostalih pasem psov. Po-zorni moramo biti le na vrednosti bilirubina pri samcih, ki so lahko nekoliko nižje v primerjavi z vrednostmi bilirubina pri samicah ali os-talih pasmah psov.

nekatere anatomske in fiziološke poseBnosTI hRToV

piše: Tajda Lukman


DiLATACijA iN ZASUK ŽeLODCA Hrti so pasma z globokim prsnim košem, zato so predisponirani za stanja, kot je dilatacija in zasuk želodca. V primeru zasuka želodca je potrebna urgentna in dobro organizirana veterinarska pomoč. Zasuku želodca pa se lahko lastniki v določeni meri tudi izognejo, če psu po obroku omogočijo mirovanje.

LUMBOSAKRALNA STeNOZAMočna in prožna hrbtenica hrta v mladosti lahko pri starejši živali povzroči zdravstvene težave, ki se kažejo kot šibkost in bolečina v zad-njem delu hrbtenice. Poleg bolečine in šibkosti se lahko pojavijo tudi atrofija mišic, šepanje, spotikanje, vlečenje nog za sabo in inkontinen-ca blata. Zaradi bolečine psi izgubijo apetit in posledično hujšajo. Di-agnozo lumbosakralne stenoze najnatančneje postavimo z magnetno resonančnim slikanjem ali računalniško tomografijo, s katerima ugo-tovimo zoženje hrbtenjačnega kanala v lumbosakralnem predelu.

MeTABOLiZeM HRTA TeKAČASamo 5 % energije med tekom pri hrtih izvira iz aerobnega metabo-lizma. Zato je med tekom anaerobni metabolizem pri njih primaren vir energije. Rezultati študij so pokazali, da energijske potrebe hrta pri teku narastejo za 20-krat v primerjavi z energijskimi potrebami hrta pri počitku. Delno se te sposobnosti hrtov pripisuje večjemu deležu tipa 2 mišičnih vlaken v primerjavi z ostalimi pasmami psov.

HiPOTiROiDiZeMŠčitnični hormoni so pomembni pri uravnavanju metabolizma v telesu in so nujni za rast in razvoj. Spodbujajo porabo kisika v celicah in sintezo proteinov v citoplazmi celic. Sodelujejo tudi pri maturaciji in diferenciaciji kože. Hrti imajo nižje vrednosti tiroksina v primerjavi z ostalimi pasmami psov (hrt: 0,5 – 3,6 µg/dl, ostale pasme: 1,52 – 3,60 µg/dl). Nižje vrednosti tiroksina se ne pokažejo vedno tudi klinično in hrt lahko živi popolnoma normalno. Drugače pa je hipotiroidizem hormonska motnja, ko v organizmu primanjkuje ščitničnih hormonov

in se pomanjkanje pokaže tudi klinično. Hrt je letargičen, anemičen in pridobiva na telesni teži. Lahko se pojavi driska ali zaprtje ter bruhanje. Koža hrta postane debela, hladna, suha in hiperpigmentirana. Izpada mu dlaka in prisotna je seboreja. V krvi so povišani trigliceridi. Takšni hrti so nagnjeni h krvavitvam.

LiŠMANiOZAV kolikor smo hrta posvojili preko organizacij, ki rešujejo življenja hr-tov iz dežel, kjer je velika populacija klopov, peščenih muh in komarjev, je potrebno opraviti tudi teste na vektorsko prenosljive bolezni, ki jih ti insekti prenašajo (anaplazmoza, borelioza, babezioza, lišmanioza). Med njimi velja za najnevarnejšo lišmanioza, katero povzroča bičkar Leishmania infantum. Za prenos je potreben ugriz okužene peščene muhe. Muha s slino prenese promastigote v kožo, kjer jih fagocitirajo kožni makrofagi. Promastigoti izgubijo biček, preobrazijo se v amas-tigote in se namnožijo do tolikšne mere, da makrofagi počijo. Širijo se v notranje organe. Klinični znaki bolezni so pireksija in limfadeno-


patija, gastrointestinalne težave (bruhanje, driska, melena, hujšanje), kožne spremembe (ulcerativni dermatitis, krhki kremplji), spremem-be na očeh (blefaritis, uveitis), respiratorne motnje (kihanje, kašelj, epistaksa), ikterus in glomerulonefritis. Terapija je težavna in dolgotra-jna. Za zdravljenje lišmanioze uporabljamo petvalentne antimonate, ki zavirajo encime potrebne za glikolizo in oksidacijo maščobnih kislin v Leishmania infantum. Pogosto uporabljeno zdravilo je alopurinol, ki je purinski analog. Leishmania ga prebavi in zdravilo se vgradi v RNK bičkarja ter prekine sintezo beljakovin. Prognoza je odvisna od obsežnosti poškodb organov. S terapijo lahko dosežemo izboljšanje, vendar so recidive pogoste.

ANeSTeZijA PRi HRTUHrti imajo veliko telesno površino v primerjavi s telesno maso, ma-jhen delež maščobe v telesu in določene hematološke ter biokemijske posebnosti (nižje število serumskih proteinov, višji hematokrit, več eri-trocitov). To lahko pri anesteziji predstavlja določeno tveganje, v ko-likor se veterinar ne odloči za pravilno izbiro anestetikov. Da zmanjšamo tveganje negativnih interakcij med zdravili in hkrati znižamo stranske učinke zdravil, naj anestezijski protokol zajema pre-medikacijo s sedativi in uporabo analgetikov. Za premedikacijo hrta je varno uporabiti sedative, kot so acepromazin, medetomidin, diaz-epam, opioide, kot je butorfanol, in antiholinergike, kot sta atropin in glikopirolat. Hrti so bolj občutljivi na srčno-žilne učinke sedativa me-detomidin, zato velja uporabljati nižje doze. Uporabi se lahko kombi-nacijo dveh ali več zgoraj naštetih učinkovin. Za uvod v anestezijo se lahko uporabi propofol ali ketamin v kombi-naciji z diazepamom. Tiopental ali drugi ultrakratko delujoči intraven-ski anestetiki se vežejo na plazemske beljakovine. Po dobro ožiljenih organih se porazdelijo med 30 in 50 sekundami, po prečnoprogasti

mišičnini in koži v 10 do 15 minutah, v maščobi pa v 3 do 6 urah. Ker je število plazemskih beljakovin pri hrtu nižje, je učinek tiobarbitura-tov večji, in ker imajo hrti nizek delež maščobe v telesu, je okrevanje po anesteziji počasnejše. Ravno tako jetra hrta počasneje pretvarjajo tiobarbiturate, zato naj ti ne bodo sredstvo izbire pri anesteziji hrtov. Pri vzdrževanju anestezije je najvarneje uporabiti hlapna anestetika, kot sta izofluran in sevofluran. Ker imajo hrti večjo telesno površino v primerjavi z njihovo telesno maso in nizek delež maščobe v telesu, naj bodo med anestezijskim posegom primerno ogrevani, saj lahko v nasprotnem primeru anestetiki povzročijo prekomerno ohlajevanje organizma.Pred anestezijskim posegom in med splošno anestezijo velja red-no spremljati telesno temperaturo, saj lahko hrti razvijejo alergi-jsko reakcijo na nekatere anestetike, ki se kot možen zaplet kaže v življenjsko ogrožajoči maligni hipertermiji z močno povišano telesno temperaturo. Omenjeno stanje poskušamo zdraviti z intravensko ap-likacijo specifičnega miorelaksanta – dantrolena.

LiTeRATURA:1. Taylor RA. Metabolic and physiologic effects of athletic competition in the greyhound.

Companion Anim Pract 1988; 2(8): 7-11. 2. Recycled racers. Greyhound blood values. http://recycledracers.org/FAQ/greyhound-

blood-values.html, z dne 20. 5. 2013.3. Feeman WE 3rd, Couto CG, Gray TL. Serum creatinine concentrations in retired rac-

ing Greyhounds. Vet Clin Pathol 2003; 32(1): 40-2.4. National Greyhound adoption program. Greyhound T4 testing and hypothyroidism.

http://www.ngap.org/greyhound-hypothyroidism-y462.html, z dne 20. 5. 2013.5. Feeman WE 3rd. Demystifying anesthesia. https://ckm.osu.edu/sitetool/sites/grey-

houndpublic/documents/FAQ/DemystifyingAnesthesia.pdf, z dne 20. 5. 2013.6. Greyhounds. http://www.k9web.com/dog-faqs/breeds/greyhounds.html, z dne 20. 5. 2013.7. The Merck veterinary manual. Overview of leishmaniosis. http://www.merckmanuals.

com/vet/generalized_conditions/leishmaniosis_visceral_leishmaniasis/overview_of_leishmaniosis.html, z dne 20. 5. 2013.

preDstavItev pasme

Zahvaljujemo se profesor dr. Zlatku Pavlici za strokovni pregled članka, Žanu Karničarju za ilustracijo in Tajdi Lukman za dovoljenje objave fotografij.

fipronilkožne kapljice

Zaščita na pravem mestu!

Učinkovito nad

Sestava Pipeta (0,67 ml) vsebuje 67 mg fipronila. Pipeta (1,34 ml) vsebuje 134 mg fipronila. Pipeta (2,68 ml) vsebuje 268 mg fipronila. Pipeta (4,02 ml) vsebuje 402 mg fipronila. Pipeta (0,5 ml) vsebuje 50 mg fipronila. Indikacije Zdravljenje in preprečevanje infestacije z bolhami (Ctenocephalides spp.) in klopi (Rhipicephalus spp., Dermacentor spp., Ixodes spp.) pri psih in mačkah. Zdravljenje in obvladovanje alergij na pike bolh (FAD) pri psih in mačkah. Preprečevanje in zdravljenje infestacije z ušmi Trichodectes canis pri psih. Preprečevanje in zdravljenje infestacije z ušmi Felicola subrostratus pri mačkah. Ciljne živalske vrste Psi. Mačke. Kontraindikacije Zaradi pomanjkljivih podatkov o uporabi tega zdravila ne uporabljajte pri pasjih mladičih, mlajših od 8 tednov ali lažjih od 2 kg, in pri mačjih mladičih, mlajših od 8 tednov ali lažjih od 1 kg. Ne uporabljajte ga pri bolnih živalih (splošno bolezensko stanje, zvišana telesna temperatura) ali živalih, ki okrevajo po bolezni. Ne uporabljajte ga pri kuncih, ker lahko pride do pojava neželenih učinkov ali celo smrti. Zdravila za pse zaradi nevarnosti prevelikega odmerjanja ne uporabljajte pri mačkah.

Samo za strokovno javnost. Pred uporabo preberite celoten povzetek glavnih značilnosti zdravila.

Krka, d. d., Novo mesto, Šmarješka cesta 6, 8501 Novo mestowww.krka.si

2010-11206_FYPRYST_ad-A4_SI.indd1 1 1.4.2010 13:34:47


štuDentsKa razIsKOvalna nalOga

Funkcionalni pomen območja v tretji znotraj-celični zanki za specifičnost delovanja dolge

oblike dopaminskega receptorja tipa 2 (D2L-R)

Avtorica: kaja BlagotinšekMentorica: izr. prof. dr. milka Vrecl, dr. vet. med.

Somentorica: doc. dr. Valentina kubale Dvojmoč, dr. vet. med.

Dopaminski receptor D2 (D2-R), predstavnik superdružine receptorjev s sedmimi transmem-branskimi območji (7TMR), se nahaja v dveh izooblikah: dolgi ali D2L-R in kratki ali D2S-R. Izo-obliki se razlikujeta v prisotnosti oz. odsotnosti vključka 29 aminokislinskih ostankov znotraj tretje citoplazemske zanke (IC3). Osredotočili smo se na proučevanje dolge izooblike D2L-R, saj je ta bistveno bolj zadržana v notranjosti celice, predvsem v področju endoplazemskega reti-kuluma (ER). Raziskovalna naloga obravnava vlogo skupka bazičnih argininov (RRR) znotraj vključka, ki predstavljajo ohranjeni motiv tipa RXR za retencijo v ER, za znotrajcelično proce-siranje in internalizacijo D2L-R.V IC3 D2L-R smo v motivu Arg-Arg-Arg (RRR) mutirali enega ali več aminokislinskih ostankov v glutaminsko kislino (E). Pripravili smo naslednje enojne (R267E; R268E in R269E), dvojne (R267E, R268E; R267E, R269E in R268E, R269E) in trojne (R267E, R268E, R269E) mutante D2L-R. S testom izpodrivanja radioaktivno označenega liganda, testom ELISA, metodo pretočne citometrije (FACS) ter konfokalno mikroskopijo smo določili raven površinske izraženosti in celično lokalizacijo divje in mutantnih oblik D2L-R ter morfometrično izmerili površine celic, ki so izražale divjo in mutantne oblike D2L-R. S testom ELISA in metodo intramolekularnega bio-luminiscentnega prenosa resonančne energije (BRET2) smo nato proučili vpliv aktivacije divje in mutantnih oblik D2L-R z agonistom na kinetiko internalizacije ter konformacijske spremem-be v β-arestinu 2. Vpliv pridobljenih mutacij na napovedano strukturo vključka smo ugotavljali s programom Predict Protein. Pokazali smo, da ima argininski motiv vlogo pri znotrajcelični zadržanosti D2L-R, posamezne mutantne oblike pa imajo spremenjen obseg in hitrost inter-nalizacije spodbujene z agonistom ter vpliv na konformacijo β-arestina 2, vendar je vpliv posa-meznih argininskih ostankov znotraj motiva različen.Rezultati so pokazali, da evolucijsko ohranjeno območje znotraj aminokislinskega vključka v IC3 D2L-R sodeluje pri uravnavanju celičnega prometa D2L-R.Pridobljene rezultate je Kaja že predstavila na dveh mednarodnih konferencah in v članku, ob-javljenem v znanstveni reviji. V teku je priprava še enega članka iz omenjene raziskave. Naloga ima tudi potencialno uporabno vrednost, saj poglobljeno poznavanje delovanja teh receptorjev ponuja dragocene nove priložnosti za aplikativne raziskave in povezovanje s farmacevtsko in-dustrijo.

Raziskovalno delo z naslovom ‘’Funkcionalni pomen območja v tretji znotrajcelični zanki za specifičnost delovanja dolge oblike dopaminskega receptorja tipa 2 (D2l-r)’’ je izvedla Kaja Blagotinšek, študentka 4. letnika veterinarske medicine, med leti 2009 in 2012. Delo je bilo pripravljeno pod mentorstvom izr. prof. dr. Milke Vrecl in somentorstvom doc. dr. Valentine Kubale Dvojmoč na inštitutu za anatomijo, histologijo in embriologijo Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani v okviru raziskovalnega programa P4-0053. Zanj je študentka na slovesni podelitvi na Univerzi v Ljubljani, 5. decembra 2012, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado za leto 2012.

Slika 1: Prikaz aminokislin-skega zaporedja dolge IC3 D2L-R. Prikazan je položaj vključka iz 29 aminokislin, ki je vrinjen med lizin na položaju 241 (K241) in glutaminsko kislino na položaju 271 (E271) v IC3 humanega D2L-R.



Razvoj metode za ugotavljanje signalnih molekul bakterijskega

sporazumevanja v kliničnih vzorcih

Avtorici: Lina kalšek, petra IsakovićMentorica: viš. znan. sod. dr. Gabrijela Tavčar kalcher, univ. dipl. ing. kem.

Somentorica: dr. Darja kušar, univ. dipl. biol.

Bakterijsko medcelično sporazumevanje, ki ga imenujemo quorum sensing (QS), poteka preko proizvodnje in kolektivnega odziva na signalne molekule, ki so pri gramnegativnih bakteri-jah predvsem N-acilhomoserin laktoni (AHL). Molekule AHL sestavljata homoserin lakton-ska komponenta in acilna veriga, razlike pa se pojavljajo v dolžini ter substituciji na mestu C3 acilne verige. Na tem mestu je lahko okso, hidroksilna ali metilna skupina, prav tako pa tudi nenasičena vez. Kljub produkciji različnih in vrstno specifičnih analogov AHL so regulatorni mehanizmi pri različnih bakterijskih vrstah podobni. Sporazumevanje je namenjeno kontroli nad izražanjem izbranih genov, ki je zaradi QS odvisno od gostote bakterijske populacije.

Gramnegativne bakterije Pseudomonas aeruginosa preko sistema QS koordinirajo izražanje faktorjev za poškodbo gostiteljskih tkiv. So pogost povzročitelj vnetja zunanjega ušesa (otitis externa, OE), ki ga diagnosticiramo pri okoli 15 % psov v veterinarski oskrbi. Zdravljenje OE, povzročenih s P. aeruginosa, je večinoma težavno in dolgotrajno zaradi odpornosti bakterij proti številnim terapevtskim antibiotikom.

Bakterija P. aeruginosa proizvaja dve glavni molekuli AHL, N-(3-okso-dodekanoil)-L-homoser-in lakton (OdDHL) in N-butiril-L-homoserin lakton (BHL), najdemo pa tudi nekaj količinsko slabše zastopanih produktov npr. N-heksanoil-L-homoserin lakton (HHL).

Namen naše raziskave je bil vpeljati in validirati analizni postopek za ugotavljanje izbranih signalnih molekul AHL bakterij P. aeruginosa (BHL, HHL in OdDHL) v kliničnih vzorcih. Z validiranim analiznim postopkom smo želeli določati AHL v ušesnih izpirkih psov z OE, povzročenim z bakterijami P. aeruginosa, in slediti njihovim koncentracijskim spremembam v vzorcih med zdravljenjem OE. V okviru našega dela smo preizkusili različne kromatografske tehnike; kot primerna se je izkazala tekočinska kromatografija s tandemsko masno spektro-metrijo (LC-MS/MS). Vzorce smo pridobili z izpiranjem ušesnih kanalov s fiziološko raztopino. Validacijo analiznega postopka smo izvedli na vzorcih ušesnih izpirkov zdravih psov, ki smo jim dodali znano količino BHL, HHL in OdDHL. Po uspešni validaciji smo analizni posto-pek uporabili za analizo kliničnih vzorcev. Uporabili smo vzorce dveh psov z diagnosticiranim OE, povzročenim z bakterijami P. aeruginosa, ki so bili odvzeti v tedenskih razmakih v času zdravljenja. V vzorcih bolnih psov smo ugotovili prisotnost izbranih signalnih molekul AHL, ki jih pri zdravem psu nismo odkrili. V izpirkih enega bolnega psa smo odkrili BHL in HHL, v izpirkih drugega bolnega psa pa vse tri določane AHL. Njihove vsebnosti v ušesnih izpirkih so se zmanjševale skladno s potekom zdravljenja.

Analizni postopek, ki smo ga vpeljali in validirali, omogoča določanje izbranih AHL v kliničnih vzorcih psov z OE. Predstavlja prvo in ključno stopnjo pri morebitnem razvoju novih načinov zdravljenja na principu oviranja sistemov QS, ki bi lahko vodilo do zmanjšanja uporabe antibio-tikov v klinični praksi.

Zaradi aktualnosti tematike ter analiznega postopka, katerega vpeljava je bila zahtevna, želimo raziskavo nadaljevati na večjem številu kliničnih primerov. Dosedanje izsledke pripravljamo za objavo v znanstveni reviji.

Lina Kalšek in Petra isaković, absolventki študija veterinarske medicine v študijskem letu 2011/12, sta izdelali raziskovalno nalogo z naslovom “razvoj metode za ugotavljaje signalnih molekul bakterijskega sporazumevanja v kliničnih vzorcih”. Naloga je bila izdelana v študijskih letih 2010−2012 na inštitutu za higieno in patologijo prehrane živali pod mentorstvom dr. gabrijele Tavčar Kalcher in somentorstvom dr. Darje Kušar in bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado za leto 2012.



Določanje serumske koncentracije c – reaktivnega proteina in njegova

povezava s srčnim popuščanjem pri psih s kardiovaskularnimi boleznimi

Avtorica: Tajda Lukman

Mentorica: doc. dr. alenka nemec svete, univ. dipl. ing. kem. ing.Somentorica: izr. prof. dr. aleksandra Domanjko petrič, dr. vet. med.

Rezultati dolgoletnih raziskav na področju patofiziologije srčnega popuščanja so pokazali, da imata, poleg aktivacije sistema renin-angiotenzin in simpatičnega živčnega sistema, pri pa-togenezi in napredovanju kongestivnega srčnega popuščanja pomembno vlogo tudi aktivacija imunskega sistema in vnetje. C-reaktivni protein (CRP) je poglavitni reaktant akutne faze vnetja pri ljudeh in psih. V serumu je normalno navzoč, vendar v zelo nizkih koncentracijah. Ob po-javu vnetja, poškodbi tkiva ali infekciji se njegova koncentracija hitro in signifikantno poviša. Raziskave v humani medicini so dokazale, da ima pomembno vlogo pri patogenezi številnih srčnih bolezni. Številne raziskave v humani medicini so potrdile, da je serumska koncentracija CRP povečana pri pacientih z akutnim ali s kroničnim srčnim popuščanjem ter da se veča z napredovanjem srčnega popuščanja in manjša z izboljšanjem vnetnega stanja. V nasprotju s humano medicino je v veterinarski medicini izjemno malo raziskav, ki preučujejo vlogo CRP pri različnih kardiovaskularnih boleznih. Po obsežnem pregledu literature smo našli le malo raziskav, ki bi poročale o vlogi CRP pri psih s srčnim popuščanjem, natančneje le dve raziskavi o vrednostih serumske koncentracije CRP pri srčnem popuščanju, nastalem zaradi miksoma-tozne degeneracije zaklopk. Namen naše raziskave je bil določiti serumsko koncentracijo CRP pri srčnem popuščanju zaradi različnih kardiovaskularnih bolezni psov ter oceniti uporabnost hitrega imunokemijskega testa za določanje serumske koncentracije CRP pri teh boleznih. Želeli smo tudi ugotoviti ali obstaja povezava med serumsko koncentracijo CRP ter navzočnostjo sto-pnje srčnega popuščanja, stopnjo šuma, številom levkocitov (WBC) in številom nevtrofilnih granulocitov (NEUT). Na podlagi vrednosti serumske koncentracije CRP smo želeli ugotoviti, ali se s stopnjo srčnega popuščanja vnetje stopnjuje in ali CRP to nakazuje bolje kot levkociti in nevtrofilni granulociti.

V raziskavo smo vključili 63 lastniških psov različnih pasem, spola, starosti in teže s kardio-vaskularno boleznijo ter 12 zdravih lastniških psov različnih pasem, starosti, spola in teže. Glede na ugotovitve kardiovaskularnih pregledov smo določili stopnjo kardiovaskularnega obolenja po klasifikaciji ISACHC (angl. International Small Animal Cardiac Health Council). Po klasi-fikaciji ISACHC smo v prvo skupino (ISACHC I) uvrstili pse z obolenjem srca, pri katerem še ni bilo popuščanja le-tega, v drugo skupino (ISACHC II) smo uvrstili pse z obolenjem srca in kompenziranim popuščanjem le-tega, v tretjo skupino (ISACHC III) pa smo uvrstili pse z de-kompenziranim popuščanjem srca.

Analiza rezultatov raziskave je potrdila, da se z napredovanjem bolezni povečuje serumska kon-centracija CRP ter števili levkocitov in nevtrofilnih granulocitov. Na osnovi tega smo potrdili, da se s stopnjo srčnega popuščanja stopnjuje vnetje. Nadalje smo ugotovili, da serumska koncen-tracija CRP narašča s stopnjo šuma, saj so psi v skupini ISACHC I imeli najvišjo stopnjo šuma 4, psi v skupinah ISACHC II in III pa najvišjo stopnjo šuma 5. Velikost levega atrija in intrakardi-alni tlak sta bila pri napredovali stopnji srčnega popuščanja statistično značilno višja. Statistično značilna negativna korelacija med serumsko koncentracijo CRP in iztisnim deležem je potrdila, da serumska koncentracija CRP raste s pešanjem miokardne funkcije.

Na osnovi rezultatov raziskave smo potrdili, da se s stopnjo srčnega popuščanja stopnjuje vnetje, vendar pa koncentracija CRP kot marker vnetja ni pokazala prednosti pred številom levkocitov oziroma nevtrofilnih granulocitov, saj so bili oboji povišani vzporedno s povišano koncentracijo CRP. Za večjo diagnostično vrednost ali natančnejšo diagnostiko vnetja pa bi morda kazalo imeti dodatno občutljivejšo metodo za detekcijo koncentracije CRP.

Rezultate raziskave bomo podrobneje predstavili v članku, ki je trenutno v pripravi.

Tajda Lukman, študentka 5. letnika študija veterinarske medicine v študijskem letu 2011/2012, je izdelala raziskovalno nalogo z naslovom »Določanje serumske koncentracije c – reaktivnega proteina in njegova povezava s srčnim popuščanjem pri psih s kardiovaskularnimi boleznimi«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2011/2012 na Kliniki za kirurgijo in male živali pod mentorstvom doc. dr. Alenke Nemec Svete in somentorstvom izr. prof. dr. Aleksandre Domanjko Petrič in bila nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado za leto 2012.



mikotoksini in zaviralne substance v travni in koruzni silaži

Avtorici: arijana Rojko in nisa hojnik

Mentorica: doc. dr. Breda jakovac strajn, dr. vet. med.

V prehrani goveda pogosto opazimo krmljenje s pokvarjeno oziroma plesnivo silažo. Zadnja leta v Evropi opisujejo porast kontaminiranosti s plesnimi iz rodu Penicillium in s toksini, ki jih te plesni proizvajajo.

V Sloveniji je zelo malo podatkov o vsebnosti mikotoksinov v silažah, zato smo v tem delu pre-iskali 44 vzorcev silaž (23 travnih in 21 koruznih), iz različnih področij Slovenije. Naredili smo organoleptično oceno silaž in z metodo plinske kromatografije določili vsebnost nižjih maščobnih kislin v njih ter ugotovili, da je bilo 48 % travnih in 76 % koruznih silaž zelo dobre kvalitete. V vzorcih je prevladovala rast plesni Penicillium, sledile so plesni iz rodov Fusarium in Aspergillus.

Z metodo tekočinske kromatografije visoke zmogljivosti (HPLC) smo v vzorcih določili vsebnost aflatoksina B1, s tekočinsko kromatografijo s tandemsko masno spektrometrijo (LC-MS/MS) pa še 16 drugih mikotoksinov (deoksinivalenol-DON, 3-acetil DON, 15-acetil DON, zearalenon, penicil-insko kislino, mikofenolno kislino, ciklopiazonsko kislino, fumonizina B1 in B2, ohratoksin A, tenu-azojsko kislino, rokefortin C, HT-2 in T-2 toksin, gliotoksin in neosolaniol). V vseh koruznih silažah in v eni travni silaži (skupaj 52,3 %) smo v koncentracijah 0,10-4,02 mg/kg ugotovili mikotoksin DON. Zearalenon smo ugotovili le v koruznih silažah (0,05-4,15 mg/kg), penicilinsko kislino (0,05-0,27 mg/kg) pa v 38,6 % vseh silaž. Mikofenolno kislino (0,05-0,16 mg/kg) smo dokazali v 60,8 % travnih in 9,5 % koruznih silaž (skupaj v 36,4 %). Aflatoksin B1 smo dokazali v štirih travnih silažah (1,33-12,49 µg/kg). Vse koncentracije mikotoksinov smo podali pri 12 % vsebnosti vlage v vzorcu. Gliotoksina, T-2 toksina, neosolaniola in ciklopiazonske kisline nismo zaznali v nobenem vzorcu.

Z mikrobiološko metodo za ugotavljanje prisotnosti zaviralnih substanc smo pri 14 travnih in 20 koruznih silažah ugotovili vsebnost zaviralnih substanc. Prežvekovalci so na mikotoksine manj občutljivi kot druge živalske vrste, saj vampova mikroflora učinkovito razgradi večino zaužitih tok-sinov. Vendar je prav zaradi nemotenega delovanja vampove mikroflore še posebej pomembno, da v krmi ni mikotoksinov oziroma drugih substanc z antimikrobnimi učinki.

Arijana Rojko in Nisa Hojnik, študentki 5. letnika veterinarske medicine v študijskem letu 2011/2012, sta izdelali raziskovalno nalogo z naslovom ‘’mikotoksini in zaviralne substance v travni in koruzni silaži’’. Naloga je bila izvedena na inštitutu za patologijo prehrane pod mentorstvom doc. dr. Brede jakovac Strajn in somentorstvom doc. dr. Andreja Kirbiša. Omenjena raziskovalna naloga je bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto 2012.

BREZ

PLAČ

NA

OBJ

AVA

BREZ

PLAČ

NA

OBJ

AVA



koncentracija kortizola v dlaki in iztrebkih psov kot kazalnik stresa

Avtorici: petra kadunc in alenka Tavčar

Mentorica: doc. dr. modest Vengušt, dr. vet. med.Somentorica: izr. prof. dr. nina Čebulj-kadunc, dr. vet. med.

Kortizol je kortikosteroidni hormon skorje nadledvične žleze, ki z vplivom na intermediarni metabolizem uravnava številne fiziološke procese. Njegovo izločanje preko hipotalamusno-hipofizne osi stimulirajo sistemski (endogeni) in procesivni (eksogeni) dejavniki, med njimi tudi različni stresorji.

Vedno več delovnih psov je vključenih v civilne, policijske in vojaške službe, kjer predstavl-jajo nepogrešljiv del teh organizacij. Psi so pri treningih in delu izpostavljeni stresu, kar ima posledično negativen vpliv na izvajanje dela in njihovo zdravje. V Slovenski vojski so konkretno izpostavili problem neučinkovitega delovanja in napačnega opravljanja nalog v ključnih mo-mentih ohranjanja in/ali reševanja človeških življenj.

Naš cilj je bil razviti neinvazivno, enostavno in čim cenejšo metodo določanja kortizola v dlaki in iztrebkih delovnih psov. Optimizirati smo želeli metodo za potrebe monitoringa izpostav-ljenosti kroničnemu stresu, ki je posledica specifičnih treningov in dela na terenu delovnih psov. Predvidevali smo, da imajo delovni psi v istem časovnem obdobju v dlaki višjo koncentracijo kortizola kot nedelovni. V raziskavo smo vključili 40 zdravih psov različnih pasem in starosti, od tega 28 delovnih in 12 nedelovnih. Pred odvzemom vzorcev dlake smo vse pse z aparatom za striženje postrigli na prs-nem področju površine cca 10–15 cm2 do nivoja kože. Dlako prvega striženja smo zavrgli. Prvi analitičen vzorec dlake smo dobili s ponovnim striženjem dlake, ki je zrasla na istem področju v določenem časovnem obdobju (od 50-89 dni). Isti dan smo odvzeli tudi vzorec iztrebkov. Vzorce smo zamrznili in jih pred obdelavo odtajali na sobni temperaturi. V steklene epruvete smo odtehtali po 0,5 g dlake, ki smo jo predhodno razrezali in zdrobili s postopnim dodajan-jem tekočega dušika. Vanje smo nato odpipetirali 2,5 ml destilirane vode in 3 ml absolutnega metanola, jih nato stresali in centrifugirali. Po končanem centrifugiranju smo z vrha epruvete odpipetirali 0,5 ml ekstrakta. Ekstrakcijo hormonov iz iztrebkov smo izvedli po enakem post-opku kot ekstrakcijo iz dlake, s tem, da iztrebkov pred ekstrakcijo nismo zdrobili v tekočem dušiku.

Vsebnost kortizola v dlaki in iztrebkih psov smo določili z encimsko imunskim testom Cor-tisol free in Saliva ELISA kit na mikrotiterskih ploščah. Na koncu smo s spektrofotometrom pri 450 nm izmerili absorbanco vzorcev in standardov. Na osnovi absorbance standardov smo pripravili standardno krivuljo, iz nje pa je računalniški program avtomatsko izračunal koncen-tracije hormona v preiskovanih vzorcih na osnovi njihovih absorbanc. Ker je bil čas med dvema vzorčenjema pri psih različen, smo dobljene rezultate za vsak vzorec posebej preračunali na povprečno vsebnost kortizola v dlaki na dan.

Na podlagi dnevne koncentracije kortizola v dlaki in fecesu smo ugotovili, da spol in pasma ni-sta vplivala na vsebnost kortizola. Razlika je bila opazna glede na namembnost psa, delovni psi so imeli v dlaki večjo koncentracijo kortizola (0,16 ng/g dlake/dan ± 0,07 (SD)) kot nedelovni psi (0,11 ng/g dlake/dan ± 0,05) (P = 0,02). Podobne razlike nismo opazili pri analizi kortizola v fecesu (P = 0,3). Rezultati koncentracije kortizola v dlaki so se izkazali za znatno manj vari-abilne od koncentracije v fecesu (P < 0,0001). Metoda določanja kortizola v dlaki je primerna za dolgoročno in konstantno spremljanje stresa. Rezultati monitoringa stresa pri delovnih psih bi lahko bili osnova za prilagoditve treningov in selekcije, s katerimi bi omogočili doseganje optimalnih rezultatov na terenu.

Petra Kadunc in Alenka Tavčar, absolventki Veterinarske fakultete, sta v študijskem letu 2011/12 izdelali raziskovalno nalogo z naslovom »koncentracija kortizola v dlaki in iztrebkih psov kot kazalnik stresa«. Naloga je bila delana v študijskih letih 2010/2011 in 2011/2012 pod mentorstvom doc. dr. Modesta Vengušta in somentorstvom izr. prof. dr. Nine Čebulj-Kadunc na Kliniki za reprodukcijo in konje in inštitutu za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. K uspešnemu zaključku raziskovalnega dela so veliko prispevali pri Poveljstvu sil Slovenske vojske, in sicer Vojaška veterinarska enota Slovenske vojske iz Primožev, Kočevska Reka. Za omenjeno raziskovalno nalogo sta študentki prejeli fakultetno Prešernovo priznanje za leto 2012.



Ugotavljanje semen rastline Ambrosia spp. v krmi za prostoživeče ptice

Avtorici: kristina jelka pozvek in Tanja prosenik

Mentorica: doc. dr. Breda jakovac strajn, dr. vet. med.

Rastline Ambrosia spp. so v zadnjem času deležne veliko pozornosti. Pelod, ki ga proizvajajo v velikih količinah, namreč lahko povzroči alergične reakcije ali celo astmo. V Evropi se širjenje omenjenih rastlin in z njimi tudi alergij pri ljudeh povečuje, predvsem na področju Francije, Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Bolgarije. Številne države, med njimi tudi Slovenija, so uvedle različne eradikacijske metode, vendar njihova učinkovitost še ni povsem znana.Evropska agencija za varnost hrane (European Food Safety Organisation, EFSA) je leta 2010 podala mnenje, da je širjenje rastlin Ambrosia spp. s krmo, še posebno pa s krmo za prostoživeče ptice, posebnega pomena za zdravje ljudi. Krma za prostoživeče ptice je neobdelana in pogosto vsebuje semena omenjenih rastlin, ki pa jih ptice večinoma ne pojedo. Na mestih hranjenja prostoživečih ptic tako lahko semena rastline Ambrosia spp. vzklijejo, ljudje pa si na ta način v svojo bližnjo okolico nevede zanesejo te močno alergogene rastline. Krma za prostoživeče ptice igra tako pomembno vlogo pri širjenju rastlin Ambrosia spp. na nova, predhodno še neokužena področja, da so leta 2010 k Direktivi o nezaželenih snoveh v živalski krmi (2002/32/ES) dodali aneks, v katerem je navedeno, da lahko krma za živali, ki vsebuje nezmleta žita, vsebuje do 50 mg semen Ambrosia spp./kg krme, izraženo pri 12 % vlagi v vzorcu (UL L 290/54). Semena se ugotavljajo z mikroskopsko metodo. Podatkov o vsebnosti semen Ambrosia spp. v hrani za prostoživeče ptice je zelo malo, zato smo z mikroskopsko metodo preiskali 40 različnih vzorcev krme za prostoživeče ptice, ki se lahko kupijo v prosti prodaji (14 vzorcev mešanic semen in 26 vzorcev sončničnih semen). Seme-na Ambrosia spp. je vsebovalo 20 vzorcev oz. 50 % (8 vzorcev mešanic semen in 12 vzorcev sončničnih semen). Ugotovljeno število semen Ambrosia spp. v 500 g posameznega vzorca je bilo 1 do 73 (5,04 mg do 387,23 mg). Dovoljeno mejo je presegalo 5 vzorcev (12,5%), ki so vs-ebovali od 52,33 mg do 728,46 mg semen Ambrosia spp. na kilogram krme. Z rezultati naloge smo dobili pomembne podatke o možnostih širjenja omenjene rastline v Sloveniji, ki jih bomo tudi objavili v članku.

Kristina jelka Pozvek in Tanja Prosenik, študentki 5. letnika študija veterinarske medicine v študijskem letu 2011/12, sta izdelali raziskovalno nalogo z naslovom »Ugotavljanje semen rastline ambrosia spp. v krmi za prostoživeče ptice«. Naloga je bila izdelana v študijskem letu 2011/2012 na inštitutu za higieno in patologijo prehrane živali pod mentorstvom doc. dr. Brede jakovac Strajn in bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto 2012.

Slika 2. Semena Ambrosia spp.Slika 1. Ambrosia spp. ob cesti.



Uporabnost hitre imunokemijske metode za določanje c-reaktivnega proteina

v serumu zdravih in bolnih psov

Avtorici: maruška Ratkai in maja FerkMentorica: doc. dr. alenka nemec svete, univ. dipl. ing. kem. ing.

Somentorica: doc. dr. alenka seliškar, dr. vet. med.

C-reaktivni protein (CRP) je tako pri ljudeh, kot tudi pri psih, glavni protein akutne faze vnetja. V humani medicini se določanje serumske koncentracije CRP uporablja v diagnostiki in pri spremljanju različnih vnetnih procesov, medtem ko se določanje visoko občutljivega CRP (hs-CRP, angl.: high sensitivity CRP) uporablja za oceno tveganja srčno-žilne bolezni. V veterinar-ski medicini se rutinsko merjenje serumske koncentracije CRP še ne uporablja prav pogosto in to predvsem zaradi problematične dostopnosti vrstno specifičnih testov in njihove omejene uporabnosti. Za določanje serumske oziroma plazemske koncentracije CRP pri psih obstajajo številne imunokemijske metode, ki pa so bile večinoma razvite za potrebe raziskovalnega dela. So zelo zamudne, zahtevajo ustrezne aparature, visoko usposobljeno osebje in so namenjene analizi večjega števila vzorcev hkrati, kar je za klinično prakso nesprejemljivo. Uporaba hu-manih imunokemijskih metod pa ni priporočljiva zaradi različnih antigenskih lastnosti pasjega in človeškega CRP. Namen raziskave je bil ugotoviti uporabnost novejše hitre imunokemijske metode za določanje serumske koncentracije CRP pri bolnih in zdravih psih, pri čemer smo opravili tudi delno validacijo metode. Imunokemijska metoda, ki smo jo uporabili, je komer-cialno dostopna v obliki reagenčnega kompleta (LifeAssays Canine CRP test kit) in čitalca mag-netne permeabilnosti ter omogoča hitro in poceni določanje serumske koncentracije CRP pri psih. Metoda temelji na merjenju magnetne permeabilnosti s pomočjo specifičnih poliklon-skih protiteles proti pasjemu CRP, vezanih na magnetne nanodelce in silikatne mikrodelce, ter omogoča določanje koncentracije CRP v serumu psov v le 11 minutah. V okviru delne validacije smo določali ponovljivost rezultatov meritev znotraj enega dne in med dnevi, to je natančnost metode, ter točnost meritev. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšen je razpon normalnih vred-nosti koncentracije CRP pri zdravih psih. Zanimalo nas je, kakšna so odstopanja od normalnih vrednosti koncentracije CRP pri kritično bolnih psih in pri psih s parodontalno boleznijo, pri katerih splošno stanje ni prizadeto. Pri teh dveh skupinah psov nas je zanimalo tudi, v kakšnem razmerju sta koncentracija CRP in število levkocitov.

Rezultati delne validacije metode so pokazali dobro ponovljivost metode določanja koncen-tracije CRP v dnevu in med dnevi ter ustrezno točnost. Razpon vrednosti serumske koncen-tracije CRP pri zdravi populaciji psov, ki smo ga postavili z reagenčnim kompletom ‘LifeAssays canine CRP test’, je od <10 mg/L do 32 mg/L in sovpada s podatki iz literature. Pri kritično bolnih psih je bila koncentracija CRP značilno povečana v primerjavi z zdravimi psi, medtem ko pri psih s parodontalno boleznijo nismo ugotovili odstopanj od referenčnih vrednosti CRP. Kritično bolni psi so imeli značilno večje število levkocitov v primerjavi z zdravimi psi in psi s paradontalno boleznijo. Koncentracija CRP pri kritično bolnih psih ni bila neodvisna od števila levkocitov.

Z raziskavo smo potrdili, da je reagenčni komplet ‘LifeAssays Canine CRP test’ za določanje se-rumske koncentracije CRP psi psih uporaben za vsakdanjo klinično prakso, saj je enostaven in hitro izvedljiv, metoda določanja koncentracije CRP pa je natančna in točna.

Rezultati raziskave bodo podrobneje predstavljeni v članku, ki je trenutno v pripravi.

Maruška Ratkai, dr. vet. med., in Maja Ferk, dr. vet. med., sta v študijskih letih 2010/2011 in 2011/2012 izdelali raziskovalno nalogo z naslovom »Uporabnost hitre imunokemijske metode za določanje c-reaktivnega proteina v serumu zdravih in bolnih psov«. V času izvajanja raziskovalne naloge sta bili absolventki študija veterinarske medicine. Naloga je bila izdelana na Kliniki za kirurgijo in male živali pod mentorstvom doc. dr. Alenke Nemec Svete in somentorstvom doc. dr. Alenke Seliškar ter bila nagrajena s fakultetnim Prešernovim priznanjem za leto 2012.

za pse proti

klopombolham

z repelentnimdelovanjem

EXspot

Pred uporabo natančno preberite navodila za uporabo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z veterinarjem ali farmacevtom.

Ne dajajtemačkam!


Ivsa

študentski forum pRIhoDnosT VeTeRInaRja specIaLIsTa

Pišeta: David Lenart in jernej kmetec

Z namenom, da študentom odgovorimo na zgoraj zastavljena vprašanja, smo na forum povabili prodekanjo za izobraževanje na naši fakulteti prof. dr. Olgo Zorman Rojs, velikega zagovornika specializacij v veterinarski medi-cini prof. dr. Janoša Butinarja ter dva special-ista Marka Pipana, diplomata American Col-lage of Veterinary Emergency and Critical Care (ACVECC) in Tadeja Zemljiča, diplomata Eu-ropean College of Veterinary Ophthalmologists (ECVO). Po uvodnem nagovoru vseh zbranih poslušalcev je prof. dr. Olga Zorman Ro-js kot prva govornica predstavila možnosti opravljanja specializacije na naši fakulteti,

kakšne pogoje mora izpolnjevati kandidat in katere vrste specializacij je možno oprav-ljati. Statistično je prikazala koliko kandida-tov trenutno opravlja specializacijo na naši fakulteti. Za konec je predstavila še kdo so slovenski specialisti. Prof. dr. Janoš Butinar nam je predstavil svo-jo zgodbo opravljanja specializacije, ovire in odrekanja, na katere je naletel na svoji poti. Študentom je priporočil, naj že v času študija začnemo z nabiranjem bogatih izkušenj na klinikah doma in po svetu. Predstavitev je zaključil z mislijo, da je prihodnost slovenske veterine ravno v specialističnem usposabljan-ju mladih veterinarjev.

Marko Pipan in Tadej Zemljič sta opravlja-la specializacijo v tujini in nam predstavila, zakaj sta se odločila za specializacijo, kako je le-ta potekala, kakšni so pogoji opravljanja specializacije v tujini, kako je izgledal njun vsakdan in kaj sta pridobila z opravljenim specialističnim izpitom. Marko Pipan je specialist urgentne in in-tenzivne medicine malih živali. Triletno specializacijo je kot reden specializant opravil na ACVECC v Združenih državah Amerike. Njegov življenjski cilj je širjenje urgentne in intenzivne medicine v Sloveni-ji. V letošnjem letu je pripravil tudi sklop predavanj iz urgentne veterinarske medi-cine, na katerih je vsem zainteresiranim posredoval znanje, ki ga je pridobil s spe-cializacijo. Tadej Zemljič je specialist oftalmolog, ki je specializacijo opravil na ECVO. Speciali-zacijo je opravljal kot izreden specializant. Trenutno opravlja delo v Sloveniji kot oftal-molog na več klinikah. Prav tako je tudi on v letošnjem letu pripravil predavanje z njegove-ga strokovnega področja. Po končanih predstavitvah so si kar sledila vprašanja prisotnih in razvnela se je razpra-va, v kateri niso sodelovali le študentje, am-pak tudi pedagoški delavci naše fakultete, ki so izrazili svoje mnenje na tematiko foruma. Skupaj smo prišli do zaključka, da je za do-bro in kvalitetno delo specializacija potrebna, saj na ta način pridobiš poglobljeno znanje in veščine s področja, ki te zanima. Po razpravi je sledila še pogostitev, kjer so tisti bolj sramežljivi lahko pristopili do pova-bljenih gostov ter jim zastavili svoje vprašanje. Preostanek večera je minil v sproščenem vzdušju.Misliva, da smo IVSA Slovenija dosegli na-men in cilj foruma ter morda s tem spodbudi-li kakšnega kolega, da se poda na pot speciali-zacije.

Verjetno vas je že kdo vprašal: »Za kaj se boš specializiral po končanem študiju? Kaj boš počel, ko končaš študij in diplomiraš? Ali nimate specializacij kot v humani medicini?« Verjetno le redko kdo, ki začne študij veterinarske medicine, razmišlja o specialističnem izpitu, zato smo letos pripravili študentski forum z naslovom »PRiHODNOST VeTeRiNARjA SeCiALiSTA«, ki je potekal v torek, 8. 1. 2013, v Veliki klinični predavalnici. glavna vprašanja, na katera smo poskušali odgovoriti, so bila: kako poteka specializacija na naši fakulteti, kakšen je postopek specializacije, za katere specializacije se lahko odloči mladi diplomant, kaj ti ta prinaša in zakaj se sploh specializirati

prof. dr. Olga Zorman RojsTadej Zemljič, diplomat ECVO Marko Pipan, diplomat ACVECCprof. dr. Janoš Butinar


Težek poRoD na VeLIkI pLanInI

šIVanje merjascev

Moške živali, kot tudi človeški moški, so lahko prave zverine, kadar se spopadejo med seboj. Ko sem bil še študent in sem po študijskem programu dežural na ambulantni kliniki na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, je prišlo iz Farme Ihan sporočilo, da so se odrasli mer-jasci spopadli med seboj, da so hude poškodbe in da naj nemudoma pridemo reševat zadevo.Dežurni profesor, ki je bil znan po tem, da je nenehno pisal skripte za študente, se je odločil, da pošlje na intervencijo mene kot študenta kliničnega letnika in diplomiranega veterinarja stažista, ki je bil prav tako dežuren na ambulantni kliniki. Pobrala sva kirurški inštrumentarij in zdravila in odpeljali smo se na Farmo Ihan. Ko smo prispeli na kraj spopada merjascev, so delavci že ločili živali med seboj (bili so trije odrasli merjasci veliki kot gore) in jih zaprli vsakega v svoj boks z močno kovinsko ograjo. Merjasci so imeli po hrbtu in bokih velike zevajoče rane od okljev. Razpara-na je bila koža, včasih v dolžino tudi 40 centimetrov, in podkožje v precejšnjo globino. Ob robovih poškodb je na hrbtih gledal ven tanek sloj podkožnega špeha. Krvavitev ni bilo posebnih, vseeno pa so poškodbe izgledale kar grozljivo.Živali so bile še vedno močno vznemirjene od poprejšnjega boja in težko je bilo pristopiti k intervenciji. Poškodbe je bilo treba na nek način zašiti, čeprav se je bilo živalim nevarno približati. Com-belena ali kakega drugega močnejšega pomirjevala takrat še nismo imeli, splošna anestezija ni prišla v poštev, kvečjemu lokalna an-estezija, ki pa jo je bilo skoraj nemogoče izvesti, ker so bile živali tako nemirne in napadalne. S kolegom sva s pomočjo nekaj farm-skih delavcev komaj dosegla to, da smo prizadete živali fiksirali in jih z jekleno zanko na zgornji čeljusti priklenili k močni železni ograji boksov. Po fiksaciji sva s kolegom začela šivanje kar s hodnika preko ograje, ker se v boks ni bilo za spuščati, če nismo hoteli klicati še medicin-ske intervencije za naju dva. Koža za šivanje je bila na hrbtih mer-jascev tako debela in trda, da sva polomila veliko igel in pokvarila kar nekaj šivalnikov, predno sva rane za silo sanirala. Kakih resekcij poškodb ni bilo treba delati, ker so bile rane sveže, vseeno pa je bilo zelo težko približati robove ran po vseh kirurških predpisih. Med delom je bilo grozljivo rjovenje živali, ne toliko od bolečin, ampak od razdraženosti in bojevitosti teh velikih merjascev pasme švedski landrace, ki so jih takrat gojili na farmah. Na koncu sva živalim aplicirala depoje široko spektralnih antibiotikov in na nekaj mestih postavila drenaže za celjenje rane »per secundam«. Po kakem tednu dni smo iz farme dobili na kliniko pohvale, da so živali kar dobro okrevale.

Trije ugledni upokojeni slovenski veterinarji (dva profesorja in en operativec) so si zaželeli prave planšarske domačnosti na Veliki planini. Noge so jih že bolj slabo nosile (še posebno v kolenih), a so se spomnili, da na Veliko planino iz smeri Černivca nad Kamnikom pravzaprav vodi gozdarska cesta prav do vrha. Samo kaj ko je vožnja v zadnjem, najstrmejšem delu dovoljena samo za službena vozila s posebnim namenom. Zadnji del ceste pogosto nadzira policija, da ne bi slučajni turisti izkoriščali te ugodnosti. In kaj zdaj?

Iznajdljivi veterinarji so si v Kamniku priskrbeli »slamnato« napot-nico, da gredo na kravji porod na Veliko planino.

Brez zapletov so se pripeljali do Male planine, tu pa, glej ga vra-ga, policija. Kontrolnemu policistu so pokazali napotnico in nekaj časa je bilo vse v redu, vendar policisti ne bi bili policisti, če ne bi komplicirali: »Ja, zakaj pa kar trije tako krepki dedci, navadno gre na intervencijo en sam veterinar?« »Ja, veste, gospod policaj, gre za grozno težek porod. Zamislite si, porodnica je telica, težka komaj dobrih 250 kilogramov, tele pa je težko 50 kilogramov. A greste še vi z nami, da boste pomagali vleči. Za plačilo nas čaka zelo okusno kislo mleko in zabeljeni ajdovi žganci.«

»Ne moremo gospodje veterinarji, mi smo v svoji nadzorni službi, čeprav bi se vam prav radi pridružili zaradi žgancev,« se je glasil odgovor policistov in spustili so jih naprej.

V planšarskem naselju na Veliki planini so se jih spomnili ob kislem mleku in zabeljenih žgancih.

piše: Valentin skubic, redni profesor v.p.

Vzgoja se prične že s prvim hranjenjem.

veterInarsKa zgODOvIna


Ivsa

Proti koncu jesenskega izpitnega obdobja, ko so možganske celice prenatrpane z različnimi podatki in ko si želiš le še to, da bo izpitov že končno konec, sem nekega dne prejel e-mail, ki je po kraticah pošiljatelja nakazoval, da prihaja iz Afrike. Ne, ni bilo sporočilo kakšnega afriškega kralja, ki želi z menoj deliti svoje bajne vsote denarja, ampak sporočilo južnoafriške iVSA, ki me obvešča, da sem sprejet na 61. iVSA simpozij v južni Afriki. Hitro sem poklical še ostale kolege, za katere sem vedel, da so se tudi prijavili na simpozij, in bil prijetno presenečen, saj je bila velika večina tistih, ki smo se prijavili, tudi sprejeta. Vedel sem, da nas čaka nepozabno doživetje.

Po končanem izpitnem obdobju, ko smo lahko končno ponovno zadihali s polnimi pljuči, so počasi stekle priprave za naš odhod na črno celino. Potrebno je bilo urediti VIZE, letalske karte, nastanitev in sestaviti program za naš »post-simpozij«. Zaradi bolj ugodne cene letalskih kart smo se odločili, da se bo-mo v Afriko odpravili nekoliko pred urad-nim začetkom simpozija in tako praznovali novo leto tam. Dnevi so hitro minevali in neizbežno se je bližal čas našega odhoda.

Na dan odhoda se je večina ekipe zbra-la pred našo ljubo študentsko sobo, prtl-jago smo naložili v kombi in se podali pro-ti zagrebškemu letališču. Na zagrebškem letališču je že čakal preostanek naše ekipe in naša afriška avantura se je lahko začela. Iz Zagreba smo leteli v London, nato pa iz Lon-dona v Johannesburg. Let je trajal dobrih 13 ur, katerega smo nekateri večinoma preživeli ob gledanju najnovejših filmov, ki jih ponu-ja British Airways, drugi pa so spoznavali takšne in drugačne kulinarične specialitete, ki jih ponuja bar na 12.000 metrih.

Ob prihodu v Johannesburg 31. decembra smo bili vsi dodobra utrujeni, vendar kljub temu veseli, da smo končno le prišli. Taksi nas je odpeljal do stare prijateljice in znanke s preteklih IVSA dogodkov, Taz, ki nas je pri-jazno sprejela v svoje domovanje. Že na poti k Taz smo doživeli prvi kulturni šok, saj so bile vse hiše in zgradbe, ki smo jih videli ob cesti, obdane z visoko ograjo ter električnim pastir-jem. Tazino domovanje prav tako ni bilo izje-ma, za nameček je imela tudi dva psa čuvaja. Po veselju ob ponovnem snidenju smo se vs-elili v hišo, ki je predstavljala naš začasni dom teh nekaj dni. Dneve do začetka simpozija smo preživljali v sproščenem vzdušju in čas porabili za raziskovanje bližnje in daljne okolice. V teh dneh se je še enkrat izkazala multipraktičnost našega Roka, ki je skrbel, da naša ekspedicija ni bila lačna in žejna ☺.

3. januarja se je pričel 61. IVSA simpozij. Po prihodu na Onderstepoort, kjer se nahaja edi-na Veterinarska fakulteta v Južni Afriki, smo se zglasili v sprejemni pisarni, prejeli t.i. »goodie bags«, nato pa so nas nastanili v enoposteljne sobe v študentskem domu. Naj na tem mestu

omenim, da tamkajšnje študente v študentske domove namešča posebna študentska komisija, ki na podlagi študentskih kot tudi žurerskih dosežkov posameznika razvrsti v določen dom. Nobena skrivnost ni, da so bruci nastanjeni v najslabših, podiplomski študenti pa v najboljših domovih. Poleg tega le-ti uživajo določene privilegije, ki jih ostali nimajo. Ker smo bili med prvimi prišleki, smo čas do večerje porabili za samostojno razisko-vanje kampusa in učnih ustanov. Presenečeni smo bili nad njihovo »študentsko sobo«, ki v bistvu ni soba, ampak bolje rečeno hiša, kat-era ima poleg bazena v bližini tudi igrišče za nogomet, rugbi ter tenis. Center učnega pro-cesa je stavba, katero tisti, ki ste že opravljali vaje iz Bolezni in zdravstveno varstvo kopi-tarjev, iz video posnetkov dodobra poznate. Okoli 18h je bila večerja ob bazenu, na kateri so nam postregli z jagnjetino na žaru. Preos-tanek prvega večera simpozija je minil v zna-menju spoznavanja novih ljudi.

Po zajtrku naslednji dan smo se delegati zbrali v osrednji predavalnici, kjer se je odvil svečani začetek simpozija, na katerem so nas

naša aFRIkapiše: jernej kmetec


nagovorili številni pomembni gostje in spon-zorji dogodka, med njimi tudi tamkajšnji de-kan in predsednik veterinarskega združenja v Južni Afriki. Za zaključek otvoritve so nam prisotni zapeli tudi južnoafriško himno, v ka-teri je združenih kar enajst uradnih jezikov, ki jih govorijo v Južni Afriki. Po zaključku slovesnosti je sledilo še skupinsko slikanje pred osrednjo zgradbo, nato pa so nas razdelili v več skupin ter nas odpeljali na ogled celotne fakultete. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, kako velika je njihova fakulteta in kaj vse premore. Še posebej nas je navdušila anatomska secirnica, v kateri so nam pri-pravili različne primerke živali, od pingvinov do krokodila. Skratka, ni, da ni. Posebno po-zornost je pritegnil tudi bik po imenu Her-man, ki je primerek indijskega goveda, katero je karakterno bolj agresivno, vendar ne Her-man, saj je bil pravi crkljanček in na njem se študenti učijo različnih veterinarskih posegov. V Južni Afriki je indijsko govedo zelo prilju-bljena pasma ravno zaradi njihove agresivnos-ti, saj so se tamkajšnji farmarji v preteklosti srečevali s krajami njihovega goveda. Na poti od patološkega inštituta do bolnice za male

živali smo srečali čredo ovac, ki se je prosto sprehajala po ulicah kampusa. Po ogledu je sledilo prvo obče zborovanje IVSA (GA), ki je namenjeno diskusiji, glasovanju in sprejeman-ju novih zakonov ter članov v IVSA. Dokaj dolgočasna zadeva, če te take stvari ne zani-majo, vendar izrednega pomena za uspešno delovanje združenja. Med kosilom, ki smo ga imeli kar v predavalnici, smo poslušali preda-vanja na temo o pomembnosti čiščenja, dez-infekcije ter sterilizacije, sledilo je predavanje o tuberkulozi. Za zaključek pa še najboljše, predavanje o afriški konjski kugi, ki ga je imel svetovno priznan strokovnjak s tega področja profesor Alan Guthrie.

Po kratkem oddihu, kavi in prigrizkih smo se odpravili na izbrane delavnice, katere so nam pripravili organizatorji. Izbirali smo lahko med patohistologijo, stomatologijo divjih živali, fiksacijo goveda, pregledom in oceno krvnega razmaza ter vzgojo pasjih mladičev. Z izjemo Maje je cela slovenska delegacija iz-brala fiksacijo goveda. Po uvodnih minutah o varnosti in tehniki fiksacije smo tudi sami lahko preizkusili svoje veščine. Po prvem

neuspelem poskusu, v katerem je prišlo tudi do lažje poškodbe trenutnega predsednika svetovne IVSA, so na prizorišče stopili Sloven-ci in ob pomoči danskega kolega kravo podrli na tla kot za šalo (videoposnetek si lahko ogle-date na naši IVSA Slovenia facebook strani).

Večer je bil namenjen pripravi in izvedbi kul-turnega večera, na katerem delegati pripravijo tradicionalne jedi držav, iz katerih prihajajo. Tradicionalno se kulturni večer zaključi z vsesplošnim »food fightom«, katerega smo zaradi okolja, v katerem smo bili, raje izpustili.

Po zgodnji budnici, na simpoziju nam resnično niso pustili predolgo spati, je sledil zajtrk in drugi GA. Po njem so bile na urniku ponovno delavnice. Tokrat smo lahko izbirali med izdelovanjem tradicionalnega afriškega nakita, lokostrelstvom, učenjem afriških plesov ali izdelavo biltonga (posušeno goveje meso). Večina ekipe se je odločila, da se pre-izkusi v veščinah lokostrelstva pod taktirko južnoafriškega prvaka. O samih rezultatih raje ne bi govoril, recimo samo, da če bi šlo za preživetje v divjini, bi nas večina bilo vegetari-


jancev. Sledila so predavanja, ki so trajala do poznih popoldanskih ur. Večer smo preživeli ob bazenu, kjer je potekal kviz in prodaja srečk. Glavna nagrada je bil novi iPad, ki ga je na (ne)srečo dobila finska delegatka.

Naslednji dan je bil v znamenju divjih mačk in drugih eksotičnih živali. Odpeljali so nas v Ann van Dyk Cheetah Centre, kjer smo im-eli ogled samega objekta, hranili geparde ter jih občudovali pri njihovem teku. Za nekaj dodatnih randov smo se lahko tudi slikali z najslavnejšim prebivalcem centra, gepardom Byronom. Na poti nazaj v Onderstepoort smo se ustavili tudi na lokalni tržnici, kjer so nam domačini, blago rečeno, vsiljevali in nam ponujali različne izdelke. Poleg tržnice je bil tudi park s plazilci, kjer nam je tamkajšnji vodič predstavil nekaj najnevarnejših in na-jbolj strupenih kač, ki prebivajo v Južni Afriki, in bolj neuspešno poskušal pripraviti krokodi-la do tega, da skoči v višino in zagrabi plen. Po večerji sta sledili tiha in živa avkcija, na kat-erih so se zbirala finančna sredstva za pomoč študentom veterine in veterinarskim fakultet-am iz držav v razvoju. Z veseljem lahko sporočim, da se je naša steklenica borovničk

ponovno prodala po rekordno visoki ceni 140 €. V veliko zadovoljstvo mi je tudi povedati, da smo našega Roka prodali v suženjstvo za 200 €. Ne bojte se, še vedno je z nami, prodali smo ga samo za en dan in še to v začasno last brhki Američanki …

Vuvuzele v zgodnjih jutranjih urah so ponov-no naznanjale le eno, potrebno je bilo vstati. Sedli smo na avtobus, ki nas je odpeljal v os-emenjevalni center Taurus, kjer smo imeli krajšo predstavitev centra ter nato še prikaz odvzema semena bikom. Z velikim veseljem so nam pokazali tudi svoje plemenjake. Po zanosu govorjenja in obrazni mimiki vodje centra smo lahko razbrali, da so jim te živali resnično v ponos in zadovoljstvo.

Po ogledu smo ponovno sedli na avtobus, ki nas je odpeljal v Pretorio na grič, na katerem je predsedniška rezidenca. V parku poleg predsedniškega kompleksa smo v senci po-jedli kosilo. Po povratku v Onderstepoort smo imeli pre-davanje na temo obrazne rekonstrukcije pri nosorogih. Krivolov nosorogov v Južni Afriki, in na splošno v Afriki, predstavlja velik prob-

lem, saj zaradi njega počasi, vendar zanesljivo, izumirajo. Razlog je v velikem povpraševanju po nosorogovih rogovih, saj veliko azijskih kultur še vedno verjame, da lahko z njihovo pomočjo komunicirajo s predniki in ozdravijo impotenco. Prav tako v azijski družbi pred-stavljajo velik ekonomsko-statusni simbol. Tisti, ki jih problematika podrobneje zanima ali bi radi pomagali v boju proti krivolovu, obiščite: http://www.stoprhinopoaching.com/.

Naslednje jutro so nas odpeljali v zibelko človeštva, v Sterkfontein jame, kjer imajo ohranjene najstarejše primerke prednikov današnjega človeka. Pod vodstvom zabavne-ga vodiča smo se spustili tudi globoko pod površje zemlje. Prizor je nekoliko spominjal na tiste iz filmske sage o Indiana Jonesu, saj smo se morali po nekaterih prehodih dobes-edno plaziti.

Po ogledu jam nas je pot vodila v južnoafriško pivovarno SAB, kjer smo izvedeli veliko o tradicionalnem plemenskem pridelovanju piva. Po besedah vodičke je izdelava piva izključno v domeni žensk, naloga moškega


je, da oceni kvaliteto penečega zvarka. Boljše kot je pivo, več snubcev ima ženska. Kljub napornemu večeru smo v večernih urah imeli še en GA, ki se je zavlekel pozno v noč.

Dopoldne predzadnjega dne je bilo namenje-no okroglim mizam, na katerih smo študentje lahko neposredno govorili s strokovnjaki z različnih področij. Lahko smo izbirali med proizvodnjo bioplinov, prihodnostjo veteri-narskega izobraževanja ter homeopatskim zdravljenjem v primerjavi z zdravljenjem z zdravili. Po izčrpni debati je sledilo zanimivo predavanje na temo ravnovesja v življenju vet-erinarja. Predavatelj je poudaril pomembnost ločevanja osebnega in poklicnega življenja. Okoli poldneva smo končali s predavanji, se hitro preoblekli v tunike in se zbrali na parkirišču - čas je bil za odhod na podeželske klinike ter zdravljenje »uličnih primerov«. Po kakšni uri vožnje smo prispeli na cilj. Parki-rali smo pred zgradbo, za katero smo mislili, da je veterinarska klinika. Vendar bili smo v zmoti, zgradba je bila nekakšna občina, v kateri so zasedali plemenski modreci, vet-erinarsko kliniko pa je predstavljalo teren-sko vozilo. K nam je pristopila prijazna gospa

in nas ogovorila. Povedala nam je, da danes pričakuje veliko dela in da naj se pripravimo. Vsi željni dela in polni elana smo čakali na prve paciente. Ni minilo veliko časa, ko so le-ti prispeli in to celo pet. Lastnik je pripeljal psico in štiri mladičke na pregled. Vse smo podrobno klinično pregledali, okopali v ka-di z antiparazitikom ter jih tudi cepili. Tako smo preživeli večji del popoldneva. Kljub skoraj neznosni vročini, napornemu delu in dejstvu, da za delo nismo prejeli nobenega plačila, sem ob koncu dela sam občutil veliko zadovoljstvo, saj sem lahko s svojim znanjem in spretnostmi pomagal živalim. Prav tako so bili lastniki, ki so živali pripeljali, izredno hvaležni za naš trud.

Prijetno utrujene po napornem dnevu so nas organizatorji simpozija zvečer peljali, po nji-hovih besedah, v pristno italijansko picerijo. Če vam povem, da se je edini italijanski del-egat prijel za glavo ob pogledu na njihove pice in nekaj zamrmral v nebo, lahko kaj hitro ugo-tovite, da to ni bilo to .

Tudi zadnji dan simpozija, 10. januar, se je pričel z GA-jem, kateremu je sledil niz

predavanj z različnih področij, ki so tra-jala celo dopoldne in večino popoldne-va. Po končanih predavanjih smo imeli prosti čas za pripravo na uradno večerjo z različnimi sponzorji, predavatelji in drugi-mi pomembnimi osebami. Peljali so nas v restavracijo, v kateri so imeli vse, kar se ti je srce poželelo - od krokodila, antilope, polžev, vse do domače pečenke. Po večerji je sledila še podelitev priznanj in certifi-katov udeležencem, nato pa je napočil čas za odhod proti kampusu, saj smo neka-teri že zgodaj naslednje jutro odhajali, nekateri domov, drugi pa novim afriškim dogodivščinam naproti.

Na žalost v reportažo nisem vključil našega post-simpozija, saj bi bil obseg prispevka bistveno daljši, kot že je, zato o njem morda v prihodnji številki Ructusa. Južna Afrika je na nas vseh pustila globok pečat in vtis in sam sem prepričan, da se bom tja zagotovo še vrnil. Zato pozivam vse študente željne znanja, potovanj in novih izkušenj, da se pri-javite na simpozije ali kongrese ter občutite, kaj pomeni biti član družine, ki sliši na ime IVSA.


Ivsa & ašDv

BaTaVIeRenRace piše: Lea Vodopivec

Letos smo se teka udeležili tudi mi, kot ekipa IVSA AŠDV. Priprave na tek so bile dolge in vsi smo že težko pričakovali dan odhoda. Tako je končno prišel četrtek, 25. april, ko smo se zbrali ob 21.30 pred študentsko sobo v Mest-nem logu. Tri kombije smo napolnili do zad-njega kotička z vso potrebno opremo in okrog 22. ure krenili proti Nizozemski. Več kot 1000 kilometrov dolga pot je potekala brez zapletov. V Nijmegen smo prispeli v petek okrog 12. ure dopoldne. Utrujeni in lačni smo se odpravili na kosilo v kampusu. Vreme je bilo vse prej kot prijazno, dež, 5 °C in veter, zato smo po kosilu poiskali zatočišče v baru v samem kampusu. Čas smo si krajšali z različnimi družabnimi igrami, nekateri so si privoščili tudi malo spanca. Napočil je čas za večerjo, zadnje pri-prave in nabiranje moči pred startom. Tekači jutranje in dnevne etape so se med tem časom že nastanili v telovadnici, kjer so prenočili.

Ura se je vedno hitreje bližala 00.45, start nočne etape. Dež je počasi pojenjal, vsi smo bili že v pripravljenosti, čakali smo le še našo gostiteljico, ki je rahlo zamujala. Ko je prišla, smo odhiteli proti startu. Imela sem čast, da sem startala kot prva. Na start sem prihitela v zadnjem hipu, ni bilo časa za posebne pri-prave, že sem tekla v množici po stadionu. Občutek je bil nepopisen, množica me je polnila z energijo in tekla sem na vso moč. Za boljšo prepoznavnost smo poskrbeli z maskoto šentjernejskega petelina. Na moji glavi je vzbujala veliko pozornosti v množici navijačev. Ko sem zapustila stadion, me je že čakal sotekmovalec na kolesu, ki je skrbel za spodbudo in vzdrževanje tempa. Hitro sva prišla do menjave, kjer sva zamenjala vlogi. Na kolesu je bilo zmeraj bolj hladno in ko sva le prišla do konca v upanju, da čim prej prideva na toplo v kombi, naju je pričakalo

razočaranje. Na menjavi ni bilo nikogar iz naše ekipe. Zaskrbljena sva poklicala sotek-movalce, ki so povedali, da so se izgubili. Ugotovili so, da so že na naslednji menjavi, ki je bila oddaljena približno 20 kilometrov. Minila je že skoraj ena ura, ko so naju le našli. Premražena sva sedla v kombi. Naslednja tek-movalca sta odhitela na progo, mi pa proti naslednji postaji. Ozračje je bilo zelo napeto, iskali smo pot s pomočjo brošure, navigacije in naše gostiteljice, ki ni poznala poti. Kljub tem zapletom smo pravočasno prispeli do na-slednje postaje. Prebrodili smo težave in pot se je nadaljevala dokaj mirno. Mraz je začel močno pritiskati in veter se je okrepil, zato je imel vsak naslednji tekmovalec težje delo. Jutranjo ekipo so zbudili že ob 4. uri. Počasi so se odpravili proti startu jutranjih etap v Ulfu, ki je bil ob 7. uri. Z nočno ekipo smo prišli v Ulf malo pred 7. uro, vendar zaradi enourne

Batavierenrace ali Bata tek je največji skupinski študentski tek, ki poteka vsako leto na Nizozemskem. Letos je potekal med 26. in 28. aprilom. Celotna proga je dolga 175 kilometrov in se začne v univerzitetnem središču v Nijmegenu in konča v enschede. Posamezna ekipa šteje 25 tekačev in spremstvo. Tek je razdeljen v tri etape – nočna, jutranja in dnevna.


zamude tekač in kolesar še nista prišla. V tem primeru velja, da prvi tekmovalec jutranje etape starta, kolesar pa mora počakati, da konča nočna etapa, prevzeti številki, ju pripel-jati do tekača in nato lahko skupaj nadaljujeta pot. Menjava je uspela in naprej smo nadalje-vali brez zapletov. Mi smo se odpravili proti končnemu cilju v Enschede. Vozili smo se slabo uro po čudoviti pokrajini. Hiške so kot iz pravljice, skoraj vs-aka ima konje, ponije, ovce ali druge živali. Medtem se je dnevna ekipa počasi prebudila in odpravili so se proti Barchemu, od koder so nadaljevali pot. Ko smo prispeli v Enschede, smo v kampusu postavili šotore in končno prišli do tuša. Nekaj članov naše ekipe je odšlo na krajši izlet, dru-gi smo si privoščili težko pričakovan spanec. Počasi se nam je pridružila jutranja ekipa. Potolažili so nas s tem, da je njihova etapa

minila brez zapletov in da je dnevna ekipa pravočasno prišla na start. Skupaj smo se odpravili na cilj pričakat naša zadnja dva tekmovalca. Medtem je prišla tu-di že dnevna ekipa, razen zadnja tekmovalca. Vzdušje je bilo napeto, vsi smo komaj čakali, kdaj bomo zagledali našo predzadnjo tekmov-alko. Ko je pritekla, smo jo glasno pospremili v cilj. Samo še en tekmovalec. Nestrpnost je rasla, ko smo zagledali petelina s slovensko zastavo, je bilo veselje nepopisno. Vznemirjenost je počasi popustila in odpravili smo se na večerjo. Počasi smo se vrnili pro-ti šotorom in v zmagovitem vzdušju pričeli priprave na zadnje dejanje – Batavieren-party, eden največjih žurov, ki poteka na več prizoriščih z različnimi glasbenimi izvajalci in različnimi glasbenimi zvrstmi, torej za vsakogar nekaj. Preostanek hladne noči smo prenočili v šotorih.

Po prebujanju v izjemno hladno jutro smo se počasi odpravili na zajtrk, kjer so nas že čakali rezultati teka. S skupnim časom 16 ur, 23 minut in 42 sekund smo zasedli odlično 273. mesto, med 324. ekipami. Za še večje ves-elje je poskrbelo dejstvo, da smo za ekipo naše Fakultete za šport zaostali le slabo minuto, zato še enkrat čestitke vsakemu posamezniku, ki je pripomogel k temu odličnemu rezultatu. Ko smo napolnili želodčke, je bil čas za slovo. Pospravili smo šotore in se odpravili na dolgo pot nazaj proti domu. Pot je minila, kot bi mi-gnil, saj je bilo vzdušje v kombiju odlično. V večernih urah smo prispeli pred študentsko sobo, ki je bila polepljena s plakati za našo dobrodošlico. Hvala vsem, ki ste doma držali pesti za nas. Bata tek je presegel vsa pričakovanja. Hvala IVSA Slovenija in AŠDV, da ste omogočili to nepozabno doživetje.


BRUcoVanje 2013

piše: Tina Žitnik oitzl, foto: Denis Tratnjek

BrucOvanje

Večer se je začel z zelo okusno večerjo in na-daljeval z nagovorom dekana prof. dr. Marja-na Kosca ter s pestrim programom 5. letnika. Povezovalca programa sta bila Neža in Jernej, ki sta že s prihodom na oder v kostumih slona in ježa požela velik aplavz. V programu smo dokazali, da imamo tudi talente, ki niso pov-ezani z veterinarsko stroko. Otvoritvena točka je bil ples celega letnika na tipičnemu študentu veterine prirejeno pesem I will survive. Igral-ski talent smo pokazali v več filmih. Radosti in pasti življenja na naši fakulteti sta prikazala film Raztresena študentarija in Makroskop-ski determinator. Največ pozornosti je dobil remake Titanika. Glasbeni talent je pokazala skupina, ki je zaigrala In the Jungle na z vo-do napolnjene steklenice. Podali smo se tudi v novinarske vode z zabavno informativno oddajo.

Naša generacija je prva po bolonjskem sis-temu, zato smo morali zorati ledino prenov-ljenega študijskega programa. To je prineslo tako dobre kot tudi manj prijetne spremem-be, predvsem pa veliko improvizacije, zato smo kot temo letošnjega Brucovanja izbrali poskusnega zajčka.

Tudi letos smo podeljevali nagrade Vetko vs-em, ki so se nam tekom študija najbolj vtis-nili v spomin in svojo vlogo najbolje izpeljali. Omeniti je treba, da smo letos podelili Vet-kota za življenjsko delo, ki ga je prejel tehnik na Kliniki za prežvekovalce v pokoju, g. Čedo Bursač.

Na svoj račun so prišli tudi bruci, ki so se pomerili v štirih zabavnih in poučnih ig-rah. Najbolj zabavna je bila nedvomno

organoleptična ocena gumijastih medvedkov, namočenih v razne pijače. Oblekli smo jih tu-di v oblačila veterinarja, ki jih bodo spoznali v prihodnjih letih. Pomerili so se še v kvizu in dokazali, da so iz pravega testa za študij na naši fakulteti.

Program se je zaključil s tradicionalno licitaci-jo prašiča, nato pa je glavno vlogo pred mik-rofonom prevzel ansambel Potepuhi in zabava je trajala še dolgo v noč.

Zahvaljujemo se vsem, ki so tako ali drugače pripomogli k izpeljavi celotne prireditve. Hva-la vsem sponzorjem, za finančno ali materi-alno podporo. Zahvaljujemo se tistim, ki so ta večer preživeli z nami in upamo, da jim bo še dolgo ostal v lepem spominu.

V sredo, 22. maja, se je zgodilo tradicionalno Brucovanje 2013, največji dogodek na Veterinarski fakulteti, ki združi zaposlene, študente 5. letnika, bruce, vse tiste vmes in tiste, ki so študij že zaključili. Letošnji dogodek se je v organizaciji 5. letnika odvijal v restavraciji Via Bona na Viču.


HVALA SPONZORJEM: ŠSVF, Aler d.o.o., Veterinarska bolnica Slovenska Bistrica d.o.o., Veterinarski center Celje d.o.o., Veterinarski center Kropec d.o.o., Veterinarska zbornica, Milan Matko dvm s.p., Medicovet d.o.o., Veterinarska ambulanta Koper d.o.o., IVSA, Mateh okoljsko svetovanje in posredništvo, Matjaž Petrovič s.p., Veterinarska ambulanta Buba d.o.o., Veterinarska ambulanta Sežana d.o.o., Veterinarska ambulanta 4 tačke, Veterina Kranj d.o.o., Nabergoj veterinarski inženering d.o.o., Šantl veterinarska ambulanta d.o.o., Supratravel, ŠOVF, HTZ Velenje, I.P., d.o.o., KIG KGA d.o.o., Iris d.o.o., Vetconsult pharma d.o.o., Farme Ihan d.d., Merck, Sharp & Dohme, inovativna zdravila d.o.o., Mizarstvo Novak d.o.o., Golias Labortehnika, Hinko Golias s.p., Vetpet d.o.o., Furesta.si, Makoter d.o.o., Veterinarska praksa Tenetiše d.o.o., Pneumatic B&F d.o.o., Remas d.o.o., Veterinarska postaja Radgona d.o.o., Moj Vet d.o.o., Animacel biotehnologija d.o.o., Veterina Mozirje d.o.o., Osem d.o.o., Pivka Perutninarstvo d.d., Zoo Market Preis d.o.o., Branko Jurca s.p. (domača obrt, svetovanje, rezbarstvo, oblik-ovanje), Kozmetika obraza in telesa Saša Mastnak Krašovec s.p., Veterinarska ambulanta Ljutomer d.o.o., Klinika Loka d.o.o., Doget d.o.o., Kmetijska zadruga Šaleška dolina d.o.o., Vomar dog sport Marcel Vodovnik s.p., Veterinarstvo Šentjur d.o.o., Veterinarska postaja Laško d.o.o., Veterinarska ambulanta Tomo Wankmueller dvm s.p., Veterinarska ambulanta Tatjana Lenko s.p. (Zonzani), Veterina Jagodič d.o.o., Zoo Ameba Marko Povalej s.p., Veterinarska postaja Slovenj Gradec d.o.o., Veterinarska postaja Sevnica d.o.o., Zvitorepka d.o.o., Tiskarna Kalipso d.o.o., Alples d.d., Les3 d.o.o., Masiva d.o.o., Aro d.o.o., Mladinska knjiga d.d., Kmetijska zadruga Metlika z.o.o., Celjske mesnine d.d., Belokranjska veterinarska služba Črnomelj d.o.o., Študentski klub Slovenskih Goric, Caffe Fontana, Vet-Magazin.si.

foto: prof. dr. Vlasta Jenčič


Ivsa

iVSA Slovenija je letos organizirala skupinsko izmenjavo z irsko. izmenjava je trajala po 6 dni v vsaki državi, sodelovalo je 8 slovenskih in 7 irskih delegatov. Marca smo na irsko odpotovali mi, irski kolegi pa so nam obisk vrnili aprila. Na koncu se je izkazalo, da je bila naša izmenjava še precej bolj mednarodno obarvana, saj sta bili med irskimi delegatkami dve Američanki in dve Angležinji.

Na dolgo pričakovano izmenjavo na Irsko smo se odpravili v torek, 5. marca. Seveda ni manjkalo veliko, da bi zamudili naš let, ampak na koncu nam je le uspelo ujeti letalo. Po spre-jemu na letališču v Dublinu smo se z avtobu-som odpravili proti Veterinarski fakulteti, kjer so nas pričakale naše gostiteljice (ne, ni napa-ka - od vseh 15, ki nas je sodelovalo na iz-menjavi, je bil samo en predstavnik moškega spola) in naš slovenski kolega Miha Šavc, ki tam opravlja specializacijo iz reprodukcije. Po klepetu ob kavi in prigrizkih ter začetku tkanja novih prijateljstev smo vsak s svojim gostiteljem odšli v drugo smer. Teh 6 dni smo živeli pri svojih gostiteljih, kar je pripomoglo k temu, da smo res dodobra spoznali življenje študenta veterine na Irskem in izvedeli ve-liko novega o Irski. Izkazalo se je, da so Irci zelo odprti, neverjetno prijazni in pripravljeni deliti praktično vse. Prvi večer smo imeli za-bavo pri eni izmed gostiteljic. Koncept je bil tak, da je vsak udeleženec prinesel hrano ali pijačo. Mi smo prinesli nekaj tipičnih sloven-skih pijač. Poskusili smo precej tradicionalnih irskih jedi in pijač, zraven pa smo se ob raznih igrah bolje spoznali.

Naslednji dan, v sredo, smo se zbrali na fakulteti in se odpravili na vaje v klinični laboratorij. Na njihovi fakulteti lahko študenti vadijo s pomočjo različnih študijskih pripomočkov, multimedijskih naprav, na plišastih živalih s simulacijami različnih zlo-mov, ran ipd. Plišastim igračam smo jemali kri, šivali rane, aplicirali zdravila, povijali okončine in še marsikaj. Po zelo zabavnih in poučnih vajah smo se odpravili v hribe, na Ticknock hill. Šlo naj bi za orientacijski po-hod v prečudoviti naravi, ampak na žalost zaradi tipičnega irskega vremena, hude megle in dežja, nismo videli praktično ničesar. Po pohodu so nas peljali v pub Johnnie Fox’s, ki je eden izmed najstarejših in najbolj znanih pubov na Irskem. Poleg tega je to pub, ki se nahaja na najvišji nadmorski višini. Poskusi-li smo nekaj različnih irskih piv, vroč whis-key in pa seveda odlično irsko kavo. Sledila je večerja pri naših gostiteljih, zvečer pa smo se odpravili v najbolj znan predel Dublina – Temple bar, kjer smo obiskali nekaj pubov in prisluhnili tradicionalni irski glasbi.V četrtek smo si ogledali University College Dublin (UCD). Kampus je še precej nov, po-

leg veterinarske medicine je tam še več kot 60 drugih študijskih smeri. Vsi smo se strin-jali, da je to pravi mali raj za študente, imajo namreč ogromen fitnes, bazen, gledališče, kino, veliko restavracij in kavarn, zunaj pa kar nekaj parkov in jezer. Ob sprehajanju po kampusu so nam gostitelji pripravili kviz z vprašanji o Irski, na katera nismo najbolj vešče odgovarjali, kljub temu pa smo bili vsi nagrajeni z zabavnimi irskimi dodatki, kot so razni klobuki, lasulje itd. Po kosilu na kam-pusu smo se odpravili na predavanja. Prvo je bilo o tuberkulozi, drugo pa o irskem jeziku in folklori. Dan smo lepo urejeni zaključili v cocktail baru.V petek, 8. marca, smo si končno ogledali še njihovo kliniko. Na vse je naredila zelo velik vtis. Klinika je nova, tako da je opremljena z najsodobnejšo opremo, kletke za živali so zelo prostorne, imajo tudi ograjeno dvorišče, kjer se lahko pacienti prosto sprehajajo in igrajo. Videli smo prostore klinike za male živali, konje in prežvekovalce. Študentov se je tam kar trlo, saj večino dela opravijo študentje sami pod nadzorom svojih men-torjev. Navdušeni nad kliniko in njihovim

IVsa skupinska izmenjava 2013LjUBLjana – DUBLIn

piše: špela špajzar


režimom smo se odpravili v center Dublina. Sprehodili smo se skozi center in si ogledali največje znamenitosti, kot so pošta, Trinity College, Nacionalni muzej, grad, kip Molly Malone in še mnogo drugega. Kar nekaj časa smo se sprehajali po čudovitih dublinskih uli-cah s čednimi hiškami s pisanimi vrati in okni. Po večerji v restavraciji smo se odpravili k eni izmed irskih delegatk, kjer smo utrujeni od napornega dneva gledali filme.Sobota je bila najbolj strokovno obarvan dan izmenjave. Najprej smo se odpravili v dublin-ski živalski vrt, kjer nas je sprejela veterinarska tehnica in nam razkazala kliniko živalskega vrta, razložila način dela, težave, s katerimi se soočajo, in predstavila patologije, ki se tam najpogosteje pojavljajo. Dublinski živalski vrt je izredno lepo urejen. Živali imajo pros-torna in pravilno urejena bivališča. Po nekaj urnem pohajkovanju po živalskem vrtu smo se odpravili na čisto drug konec Dublina, v Shelbourne park na slavne dirke s hrti. Ker nas je vse veliko zanimalo o problematiki ir-skih hrtov in režimu dirk, so nam uredili snidenje z veterinarjem. Ta nam je odgovoril na mnoga vprašanja v zvezi z rejo hrtov, o po-

gojih, v katerih živijo, in še marsikaj. Zatrdil nam je, da večje problematike s tekmovalni-mi hrti praktično ni več. Redno kontrolirajo prebivališča psov, pred vsakim tekom veteri-nar pregleda vsakega psa, pogleda tudi, če je njegov plašček pravilno nameščen, da ga ne žuli. Povedal nam je, da pozna praktično vse pse in njihove lastnike. Po končani dirkalni karieri ostane veliko psov pri starih lastnikih, nekaj pa jih dobi nove. Brezdomnih hrtov na Irskem naj ne bi bilo. Ko nam je odgovoril na vsa vprašanja, smo šli precej višje, k sodniku, ki z višine spremlja dirke. Pokazal nam je, ka-ko z ekipo kontrolirajo, računajo in tolmačijo rezultate. Razložil nam je, kako s pomočjo ta-bele, ki smo jo dobili na dirkah, oceniš, na ka-terega psa se splača staviti. Napovedal je, kdo bo zmagal na naslednji dirki – neuspešno. Z našim novim znanjem o stavah smo poskusili staviti tudi sami. Nekaj stav smo dobili, večino pa izgubili. Pozno zvečer smo se vrnili z dirk in se odpravili k eni izmed delegatk. Bil je naš zadnji večer na Irskem, ki smo ga preživeli ob veliko smeha z igranjem raznih igric in kovan-ju načrtov za njihov obisk v Ljubljani. V nedeljo zgodaj zjutraj je bil čas za odhod. Z

avtobusom smo se odpravili na letališče pol-ni novih vtisov, lepih spominov in s tolažečo mislijo, da bomo naše nove prijatelje zelo kmalu spet videli.

Približno mesec dni kasneje so nam Irke vrnile obisk. V Ljubljano so prispele v sredo, 3. aprila, popoldne. Verjetno je odveč omeniti, da je bilo veselje ob ponovnem snidenju nepo-pisno. Po kosilu smo jih seznanili z urnikom za naslednjih šest dni, malo poklepetali in jih odpeljali na svoje domove. Že prvi večer smo jim pokazali, da se tudi slovenski študenti vet-erine znamo zabavati, peljali smo jih namreč na veterinarski žur, kjer so spoznale veliko naših študentov.V četrtek smo se že navsezgodaj zjutraj od-pravili proti Kobilarni Lipica. Spremljala sta nas Matjaž Petrovič in Nataša Šterbenc, dr. vet. med.. Najprej smo si ogledali odvzem in pregled semena pri žrebcu. Nato nas je sprejel strokovni vodja kobilarne mag. Janez Rus, ki nam je razkazal muzej, hleve in povedal nekaj o kobilarni. Sledil je voden ogled Postojnske jame in kosilo v Cerknici ter sprehod okrog Cerkniškega jezera. V Ljubljano smo se vrnili


Ivsa

pozno popoldne, se malo spočili, zvečer pa smo se zbrali v študentski sobi, kjer smo se družili pozno v noč.

Tretji dan, petek, je bil bolj študijsko obarvan. Najprej smo imeli predavanje o pogostejših boleznih belega dihurja, ki ga je vodil doc. dr. Joško Račnik, za tem pa še predavanje o tri-homonozi pri pticah, predaval je dr. Marko Zadravec. Po predavanjih smo si ogledali še Ambulanto za ptice, male sesalce in plazilce, kjer so bile naše gostje posebej navdušene nad sovo in dihurjem. Po vseh vprašanjih, ki jih ni bilo malo, je sledila pogostitev, na kateri je naše gostje sprejela prof. dr. Olga Zorman Rojs, prodekanja za izobraževanje, in z njimi malo poklepetala. Sledil je ogled prostorov naše fakultete. Na Gerbičevi ulici nas je na-jprej sprejela asist. Jana Brankovič, nam raz-kazala prostore anatomije in pokazala nekaj anatomskih preparatov. Nato smo s prof. dr. Milko Vrecl pregledali slike elektronske mik-roskopije celice. V mikrobiološki vajalnici nas je sprejel prof. dr. Andrej Pengov in predstavil pedagoško dejavnost Inštituta za mikrobi-ologijo in parazitologijo. Sledil je ogled klinik

v Mestnem logu. Kliniko za kirurgijo in male živali nam je razkazala doc. dr. Tina Kotnik, Kliniko za prežvekovalce pa doc. dr. Jože Starič. Sledilo je kosilo, nato smo se podali v center Ljubljane. Sprehodili smo se do gradu in si vmes pogledali glavne ljubljanske zname-nitosti. Na željo naših gostij smo zvečer odšli na Metelkovo ulico. V soboto smo se odpravili na Štajersko. Prvi postanek je bila Slovenska Bistrica, kjer smo si ogledali Veterinarsko bolnico Slovenska Bis-trica. Sprejela sta nas direktor Miran Ačko, dr. vet. med., in Milan Hren, dr. vet. med., ki sta nam povedala nekaj o delu na kliniki in nam razkazala prostore, nato pa smo prisostvova-li pri dveh terapijah, ki jih pri konjih najpo-gosteje izvajajo – PRP in shockwave therapy. Naslednji postanek je bil Maribor. Sprehodili smo se po centru in se ustavili pri najstarejši trti na svetu. Ko je bil čas za kosilo, smo se odpravili v Limbuš k eni izmed slovenskih delegatk. Ga. Vodopivec je pripravila odličen bograč, o katerem so naše gostje govorile še nekaj časa. Po kosilu smo se odpravili na pos-estvo Meranovo, kjer so nam pripravili ogled vinske kleti in manjšo pogostitev. Dan smo

zaključili v Ljubljani, v enem izmed ljubljan-skih klubov.Zadnji dan, v nedeljo, smo si ogledali Narodni muzej, se sprehajali po parku Tivoli, pojedli kosilo in kar nekaj časa klepetali ob torticah v kavarni Zvezda. Ker so imele naše gostje odhod iz Ljubljane v ponedeljek že ob 3. uri zjutraj, smo se zvečer zbrali v študentski sobi in kar tam počakali na njihov odhod. Gleda-li smo fotografije, obujali spomine, potočili nekaj solz in si obljubili, da se kmalu spet srečamo.Na izmenjavi smo se vsi naučili precej novih stvari, si ogledali nekaj klinik in del čudovite Irske. Glavno pa je to, da smo spoznali veliko novih ljudi, navezali dragocene stike in sku-paj ustvarili mnogo lepih spominov, katerih se bomo vedno z veseljem spomnili. Izmenjava ne bi bila tako uspešna brez tistih, ki ste nam z veseljem pomagali pri programu, pogostitvi in ne nazadnje vseh tistih, ki ste se družili z našimi gostjami, saj so se zaradi vas tukaj počutile dobrodošle. Vsem bi se rada še enkrat zahvalila.


cRo-sLo-aUsTRo vikend v Ljubljani 2012

piše: jernej kmetec

7. DeCeMBeR 2012V poznih popoldanskih urah tistega hladnega dne je pred študentsko sobo prispel prvi kom-bi z avstrijskimi tablicami. Kmalu za njim sta prispela še dva avtomobila s hrvaškimi kolegi. Med njimi je bilo kar nekaj kolegic in kolegov, s katerimi smo že marsikaj preživeli in doživeli na preteklih IVSA dogodivščinah, zato je bilo ponovno snidenje tudi temu primerno. Dolgo pričakovani vikend se je lahko pričel. Po skupni večerji in pozdravnem nagovoru je sledila malo da ne selitev narodov na različne dele Ljubljane, kjer smo jih nastanili pri slovenskih udeležencih vikenda. Po kratkem počitku in oddihu smo se vsi skupaj odpravili v praznično okrašen cent-er Ljubljane, kjer smo degustirali dobrote vseh vrst, ki jih Ljubljana v tem letnem času ponuja svojim obiskovalcem.

8. DeCeMBeR 2012Sneg, sneg povsod. Vreme nas je res neko-liko presenetilo, vendar nas ni odvrnilo od načrtovane poti. Odpravili smo se proti Notran-jski. Naša prva postaja je bil nekdanji kartuzi-janski samostan, ki je danes bolje poznan kot Tehnični muzej Bistra. Pod vodstvom vodiča smo si ogledali različne muzejske zbirke od tiskarstva pa vse do ribolova in gozdarstva na Slovenskem. Po ogledu muzeja nas je snežna pot vodila proti Cerknici. Med potjo je začelo močno snežiti, kar je pripomoglo k podobi snežne idile. V Cerknici smo se za kratek čas ustavili v eni izmed gostiln na kosilu. Siti in do-bro hidrirani smo pot nadeljevali proti gradu Snežnik. Po približno 45 minutah vožnje se nam je sredi gozda razprostrl pogled na be-li grad v vsej svoji veličini. Tudi tu smo imeli

Vse od Dunaja pa do Zagreba je med študenti veterine dobro poznan dogodek Cro-Slo-Austro (CSA) vikend. To je dogodek, na kateremu se študentje iz dunajske, zagrebške in naše ljubljanske fakultete družimo in skupaj preživimo vikend. CSA vikend se odvija pod okriljem Mednarodnega združenja študentov veterine (iVSA) vsak semester. CSA vikend organizirajo izključno študenti zgoraj navedenih fakultet. Tokrat smo bili na vrsti mi. Ker je iVSA Slovenija v svetu poznana kot zelo dobra gostiteljica in da tujih kolegov nikoli ne pustimo hladnih in ravnodušnih, smo se za izvedbo vikenda še posebaj potrudili in opravičili naš sloves.

Ivsa


Ivsa

voden ogled gradu in izvedeli smo marsikatero zanimivost o pestri zgodovini tega gradu.

Proti večeru smo na poti nazaj v Ljublja-no obiskali kmečki turizem Logar, kjer so udeleženci vikenda lahko degustirali različne dobrote te kmetije. Gospodarica kmetije se je želela tudi malo pošaliti z nami, ko je dejala, da njihova krava teli in da potrebuje pomoč veteri-narja. Na njeno začudenje smo bili vsi priprav-ljeni pomagati pri porodu. Dobre volje smo v Ljubljano prispeli okoli osme ure zvečer, kjer je sledila večerja. Druženje smo nadaljevali v

centru Ljubljane in še zadnjič preizkusili nočno življenje mesta.

9. DeCeMBeR 2012Nedelja je dan namenjen počitku in po napor-nem urniku se je še kako prilegel. Dan smo začeli na ulicah stare Ljubljane, kjer smo na poti na Ljubljanski grad srečali svetega Miklavža. Na žalost ni imel nobenih daril za nas, je pa pristal na skupinsko fotografijo z delegati. Po ogledu gradu smo se povzpeli še na grajsko obzidje, s ka-terega se nam je razprostrl pogled na zasneženo Ljubljano.

Kot je v navadi, v Ljubljani ob nedeljah vzdolž Ljubljanice poteka bolšji sejem, ki privabi veliko ljudi. Tako so nekateri udeleženci vikenda do-bili možnost, da kupijo kakšen spominek, drugi pa smo ta čas raje preživeli ob dobri kavi in se nastavljali soncu.

Tako se je končal še en CSA vikend, ki se bo v zgodovino zapisal kot eden nepozabnih, zato bi se na tem mestu rad zahvalil celi IVSA ekipi ter vsem udeležencem, ki so pripomogli k uspehu vikenda.Se vidimo v Steiermarku!


V primeru, da vas pokličejo po telefonu, najprej skušajte ugotoviti, ali je žival res poškodovana oziroma bolna (krvavi, jo je napadel pes ali mačka, je apatična, bruha ...) in ali zares potrebuje veterinarsko pomoč. V večini primerov "najdb", sploh kadar gre za mladiče, živali namreč niso poškodovane ali kako drugače ogrožene. Kljub temu da se mladič zdi zapuščen, v resnici ni, njegova mama je najverjetneje nekje v bližini. Veliko mater divjih oz. prosto živečih živali namreč ne preživi vsega časa skupaj z mladiči – ali lovijo oz. iščejo hrano ali pa je to, da so ločene od mladičev, vrsta obrambe pred plenilci.

V primeru, da gre za "najdbo" ptičjega mladiča, skušajte ugotoviti, ali je ptiček že operjen in poskakuje oz. prhuta ali gre za res mladega ptiča, ki še nima izraslega perja. V prvem primeru je ptiček že dovolj razvit in je sam zapustil gnezdo, starši pa so nekje v bližini, ga hranijo in varujejo. Takega ptička je najbolje pustiti, kjer je, in se ga ne dotikati. Vračanje v gnezdo nima nikakršnega smisla, saj ga bo ptič takoj spet zapustil. Taki ptički, rečemo jim begavčki, potrebuje le še nekaj dni, da poletijo. Če je najden

ptičji mladič še majhen in nima povsem izraslega perja, pogledamo, ali kje v bližini zasledimo gnezdo, in ga, če lahko, vrnemo vanj. Če gn-ezda ne vidimo, ptička namestimo v škatlo, ki jo postavimo na višje mesto, ki je varno pred plenilci.

V primeru, da vas kličejo zaradi na-jdbe "zapuščenega" mladiča kakšne

druge živali (najpogosteje so to zajci, kune, srne, lisice in ježi), svetujte, da storijo to, kar so nas učili že kot otroke. Mladiča naj pustijo pri miru in se mu izognejo. Če so se ga že dotaknili oz. ga celo že kam prenašali, naj ga vrnejo na mesto, kjer so nanj naleteli, in ga "obrišejo" z brisačo ali čim podobnim, kar so prej podrgnili ob tla.

KAj STORiTi, Če je ŽiVAL POŠKODOVANA?Za prosto živeče živali, ki sodijo med zavarovane živalske vrste, je

pristojno Zatočišče za prostoživeče živalske vrste. Dosegljivi so na številkah 031 813 097 in 041 518 939. Tam vam bodo znali svetovati, kako s poškodovano živaljo postopa-jte, oziroma povedati, če žival res potrebuje vašo pomoč. Z napačnim ravnanjem namreč lahko povzročite več škode kot koristi.

Če gre za poškodovano divjad, je za žival pristojna lovska družina, ki upravlja z divj-adjo na določenem območju. Katera lovska družina to je, vam bodo povedali v Centru za obveščanje (112).

KAj STORiTi, Če ŽiVAL, VSeM NASVeTOM NAVKLjUB, PRiNeSejO V VeTeRiNARSKO AMBULANTO?Če gre za urgentne primere, ki potrebujejo nujno veterinarsko pomoč, postopajte enako kot bi v primeru, če bi šlo za domačo žival. Po Zakonu o zaščiti živali in Zakonu o veterinarstvu ste kot veterinar vsaki živali dolžni nuditi prvo pomoč. Če žival krvavi, krvavitev ustavite. Če je dehidrirana, ji pomagajte s tekočinsko terapijo. Če je v šoku, ji nudite ustrezno tera-pijo. Če je podhlajena, jo ogrejte. Če je poškodovana, ... no, v tem prim-eru pa nam mora biti vodilo vrnitev živali v naravo. Tako na primer ptice z zlomljenimi krili, plenilci, ki niso sposobni loviti, in "plen", ki se ne more umakniti, niso sposobni preživetja v naravi in je evtanazija boljša rešitev.

Ko ste žival stabilizirali in oskrbeli, se je potrebno odločiti kam z njo do popolnega okrevanja. Lahko sami kontaktirate Zatočišče za prosto živeče živalske vrte, še bolje pa je, če to stori najditelj. V primeru lovnih vrst ste v zagati ... Kot rečeno, so za tovrstne živali pristojni lovci. Če se najditelj vseeno odloči živali pomagati, ga seznanite s tem, da krši veljavno zakonodajo in da mora za oskrbo živali in njeno vrnitev v naravno okolje poskrbeti sam. Zatočišče za prosto živeče živali namreč divjadi ne sme sprejeti (pa tudi nobena druga inštitucija ne).

Pri oskrbi divjih živali je potrebno vedeti tudi, da za večino teh živali stik s človekom predstavlja hud stres. Posebno pomembno je to pri odraslih večjih živalih (srnjad ...) in tistih, ki so v naravi plen (zajci ...), saj lahko zaradi stresa celo poginejo oz. se pri poskusih pobega močno poškodujejo (tako kot tudi vas). V primeru mladičev, ki jih je potrebno ročno hraniti, je problem, na katerega je potrebno pomisliti, tudi t. i. im-printing oz. navezanost na človeka oz. odsotnost strahu pred ljudmi.

Poudariti je potrebno tudi, da naj vam nikar ne pride na misel, da bi mladiča prosto živečih vrst vzeli domov in ga “vzgojili” v hišnega ljubljenčka. Poleg tega da je to prepovedano, je živalim prosto živečih vrst v ujetništvu zelo težko (ali pa celo nemogoče) zagotoviti primerne pogoje za bivanje. V večini primerov tovrstne živali potrebujejo zunanje ograde ali voljere, posebno prehrano, vedeti pa je potrebno, da jih nikoli ne moremo povsem udomačiti.

Kaj bi veterinar moral vedeti o:

PROSTO ŽIVEČIH ŽIVALIH Piše: maja Čonč

Ob naslovu bo marsikdo privihal obrvi - češ, kaj pa imamo veterinarji s tovrstnimi živalmi. Za zaščitene vrste prosto živečih živali, ki potrebujejo veterinarsko oskrbo, je pristojno Zatočišče za prosto živeče živalske vrste, za poškodovane prosto živeče živali, katere sodijo med divjad, pa lovci. V zakonih in na papirju je zadeva povsem enostavna. Zatakne se, kot ponavadi, v praksi. Marsikdo ne pozna zakonodaje in poškodovano žival pobere in prinese v veterinarsko ambulanto. Dostikrat “se zatakne”, ko bi bilo poškodovano žival potrebno čez pol Slovenije prepeljati do azila, žival pa, več kot očitno, potrebuje nujno veterinarsko pomoč. Spet tretji se ne strinjajo s “pokličite pristojno lovsko družino” in se raje odločijo za žival poskrbeti sami, čeprav s tem kršijo zakonodajo. Kaj torej narediti, ko dobite klic (ali žival) glede najdene prosto živeče živali, ki potrebuje pomoč?

LoVne VRsTe so: srna, jelen, damjak, muflon, gams, kozorog, divji prašič, poljski zajec, kuna belica, kuna zlatica, jazbec, lisica, rakunasti pes, navadni polh, alpski svizec, pižmovka, nutrija, fazan, poljska jerebica, raca mlakarica, šoja, sraka in siva vrana.

KAj LAHKO UPORABiMO ZA NADOMeSTNO HRANjeNje PRi Ne-BOgLjeNiH MLADiČiH?Ptice: Če nimamo na voljo ustrezne formule za hranjenje, lahko za goliče uporabimo jajčno hrano (trdo kuhan rumenjak zmešan z malce vode) ter jih hranimo po kapalki oz. 1 ml brizgi (brez igle). Večje mladiče lahko nahranimo z ličinkami mokarjev ali drugih žuželk, za večje vrste ptic pa lahko upora-bimo tudi konzervirano mačjo ali pasjo hrano.Sesalci: Mlečni nadomestek za mačje mladiče je primeren za večino živalskih vrst. Če ga ni-mamo pri roki, lahko uporabimo tudi polnomastno kozje mleko, ki mu lahko primešamo smetano in jajčni rumenjak. Mladiča hranimo po steklenički z dudo, v primeru manjših vrst pa po kapalki oz. brizgi.

KAKO POŠKODOVANO ŽiVAL PRiNeSTi DO VeTeRiNARjA?Žival najlažje poberemo tako, da jo prekrijemo z brisačo, cunjo, rjuho, lahko pa uporabimo tudi majico. Če obstaja možnost, da bo žival ugriznila ali vas poškodovala kako drugače (kremplji, kljun, ...), upora-bite usnjene rokavice. Žival lahko namestite v primerno veliko karto-nasto škatlo ali transportni boks za mačke. V primeru uporabe škatle je potrebno zagotoviti dotok zraka, pri transportnih boksih pa preverite, da so dobro zaprti in da je razmak med rešetkami na vratcih dovolj majhen. Žival namestite v miren in temen prostor. Dokler živali ne pregleda veterinar, je ne hranite in ji ne ponu-jajte vode.

UPORABNi KONTAKTi:Zatočišče za prosto živeče živalske vrste: 031 813 097, 041 518 939Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce (VF): 01 477 92 51Zavod Kosovir: 040 395 995DOPPS: 01 426 58 75http://wildpro.twycrosszoo.org/


štuDentsKa praKsa

Že ob koncu svojega 4. letnika na Veterinarski fakulteti sem se odločila, da želim poleg redne prakse na naši fakulteti videti tudi potek dela na kakšni drugi evropski veterinarski fakulteti. in tako sem v 5. letniku pričela z iskanjem prakse v tujini, ki bi mi omogočila čim več dela na področju, ki mi je najbližje - psih in mačkah. Vse se sliši lepo in prav, vendar pa je bilo iskanje precej časovno zamudno, saj mi je večina fakultet, kamor sem pisala, odgovarjala, da me sprejmejo največ za en mesec v svoj program. Ker pa sem želela opravljati erasmus prakso, je to pomenilo, da moram najti inštitucijo, ki me je pripravljena gostiti najmanj tri mesece. in tako sem februarja 2012 našla program na Veterinarski fakulteti Univerze v gentu, Belgija, ter se prijavila za opravljanje prakse prihodnje leto od februarja do maja.

Veterinarska fakulteta se nahaja v mestecu Merelbeke, ki leži 10 km izven Genta. Vs-ako leto v zadnji letnik svojega programa sprejmejo 18 tujih študentov za opravljanje prakse - štiri študente vsak semester na male živali, po tri študente vsak semester na kon-je in štiri študente le v zimskem semestru na prežvekovalce. Sama sem bila vključena v delo na Kliniki za male živali skupaj z njihovimi študenti 6. letnika ter kolegico Helen iz Es-tonije, Tanjo iz Finske in Josephom iz Španije. Na tamkajšnji fakulteti imajo sistem, da se v drugem semestru 5. letnika študentje odločijo, v kateri smeri bi se radi izpopolnjevali zad-nje tri semestre. Tako delo 6. letnika večino časa poteka na izbrani smeri - malih živalih, konjih, prežvekovalcih, drugih ekonomsko pomembnih živalih ali v raziskovanju.

Študentje na Kliniki za male živali smo roti-rali na sami kliniki, poleg tega pa imajo tudi tedne na patologiji in na zunanji kliniki, kjer se študentje spoznajo z bolj vsakdanjimi prim-

eri in ne toliko z referiranimi pacienti. Večino živali na kliniki so namreč predstavljali pa-cienti, ki so bili od primarnih veterinarjev na-poteni na Veterinarsko fakulteto, ki deluje kot referenčna klinika. In v ta namen je fakulteta tudi primerno opremljena s sodobno opremo. Tako sem imela priložnost prvič videti izved-bo slikanja z magnetno resonanco (MRI) in računalniško tomografijo (CT). Prav tako pa sem imela prvič priložnost spremljati elektro-miografijo in elektronevrografijo na oddelku za nevrologijo.

Študentje 6. letnika že od pričetka semestra vedo, na katerem oddelku bodo kateri teden in se na le-to lahko ustrezno pripravijo. V veliko pomoč jim je tudi računalniški sistem, ki ga uporabljajo za celotno delovanje klini-ke - razpored naročenih strank, kartoteke pacientov z vnesenimi anamnezami, izpelja-no diagnostiko in diagnozami, vpogled v tre-nutno stanje v čakalnici klinike … In vse to je na voljo študentom, da lahko svoje paciente

erasmus pRaksa V GenTUpiše: Tamara Dolenšek

Moja oskrbovanka, ki je imela stanje kronične ledvične odpovedi, na enem svojih dnevnih sprehodov.


ustrezno spremljajo, hkrati pa tudi vpisujejo svoje anamnestične zabeležke in ugotovitve pri kliničnem pregledu. Sistem je namreč takšen, da študentje, ki so določen teden dodeljeni posamezni disciplini, sprejmejo pacienta z lastnikom, odvzamejo anamnezo, opravijo klinični pregled ter gredo šele nato do odgovornega veterinarja. Veterinarju po-dajo anamnezo z relevantnimi podatki, pov-edo odstopanja na kliničnem pregledu ter nato naštejejo glavne težave pacienta, zanje postavijo diferencialne diagnoze ter povedo, kaj bi uporabili za nadaljnjo diagnostiko. Na tej točki jih odgovorni veterinarji podrobno povprašajo o morebitnih manjkajočih po-datkih, diferencialkah in podajo predloge za nadaljnjo diagnostiko ter povedo, kaj je najbolj smiselno. Po domenjenem planu gredo nazaj do lastnika z živaljo in veteri-nar zadevo obrazloži lastniku. Večina last-nikov je bila izjemno razumevajoča glede našega obširnega izpraševanja, temeljitega kliničnega pregleda in solidnega čakanja.

Vendar pa se zavedajo, da so prišli na učno ustanovo in da zaradi tega zadeve potekajo nekoliko drugače.

Prav prijetno sem bila presenečena, ko je bilo nekaj strank pripravljenih govoriti o težavah svojih živali v angleščini, da sem lahko tudi sama prevzela katerega od pacientov in pred-stavila primer veterinarju. Naj poudarim, da večina Belgijcev v flamskem delu Belgije go-vori odlično angleščino. Država ima namreč dva dela - flamski in valonski del. V valon-skem delu prebivalci govorijo francosko in so nekoliko bolj togi glede angleščine, v Gentu pa tovrstnih težav nisem imela, saj sem lahko tako rekoč kogar koli na cesti vprašala po angleško. Da pa bi razumela čim več, kar se je dogajalo okoli mene in da bi lahko vsaj približno sprem-ljala pripovedovanje lastnikov, pa sem se vpisa-la še na tečaj nizozemščine. Jezik deluje kot ne-ka mešanica angleščine in nemščine, zato sem imela včasih težave, ko sem kaj hotela povedati, a sem še prehitro rekla po nemško.

Prav vse pa ni bilo ravno preprosto. Ravno svoj prvi teden prakse sem pričela na kirur-giji in nekoliko nerodno je, ko si za masko in te zato takoj ne morejo prepoznati. Ko le vidijo, da še vedno nisi dojel, da ogovarjajo ravno tebe, pa jim hitro postane jasno, da so v nizozemščini ogovarjali ravno Eras-mus študenta. Vendar pa se kmalu navadiš izrazov, ki jih stalno uporabljajo, in v neki situaciji je kirurg po nizozemsko spraševal študente, koliko je psica stara, nakar sem mu jaz v nizozemščini odgovorila, da ima le eno leto. V prvem trenutku je to vzel kot običajno informacijo, nato pa me le ponovno pogleda in reče, če razumem nizozemsko. Odgovori-la sem mu, da nekaj pa že … in prepričana sem, da se je spraševal, kako veliko ☺. Med najzanimivejšimi primeri, ki sem jih videla na kirurgiji, so bili vsekakor odstranitev ledvice zaradi obsežnega tumorja, razrešitev ductus arteriosus persistens z namestitvijo ligature in obsežno kirurško odstranitev fibrosarkoma na področju hrbta. Pri slednjem je prišlo zara-

Študentka Anaïs z mačko, ki je prestala diabetično ketoacidozo.Študent Felix s psom z nefropatijo, za katerega je Felix skrbel ves čas svojega tedna v hospitalu.

Kletke v ‘’Recovery 1’’, kjer se v spodnji kletki iz anestezije prebuja psica, ki je imela obsežno odstranitev fibrosarkoma na področju hrbta.

Del oddelka za intenzivno nego, kjer okreva psica po odstranitvi enokilogramske piometre.


štuDentsKa praKsa

di obsežnosti, neugodnega mesta in infekcije z rezistentnimi enterokoki do komplikacij, ki se jih je nato reševalo z obsežnim debridma-jem rane in nameščanjem vakuumske črpalke nad samo rano.

Svoj drugi teden sem nadaljevala na anestezi-ologiji, kjer je specializantka diplomantka naše fakultete, Barbara Šteblaj. Barbare sicer v svo-jem tednu nisem spoznala, ker je večino časa udeležena v delo klinik za velike živali, temveč sva se imeli priložnost srečati kasneje. Anest-eziologi so nam zjutraj dajali obsežne razlage posameznih tem v anaesteziologiji, nato pa so nam sproti dodeljevali spremljanje živali, ki so bile na operacijskih mizah ali pa so bile na-menjene za slikanje z MRI in/ali CT. S tovrst-nim delom smo tako poleg anesteziologije lahko posredno spremljali še delo kirurgov, ortopedov in ''slikovnih diagnostikov''.

V 3. tednu pa sem bila prvič udeležena na klinikah, kjer se neposredno sprejema pa-

ciente - na interni medicini. Na tem oddelku sem imela priložnost nekoliko govoriti tudi slovensko, saj je ena od specializantk interne medicine dr. Alenka Hrovat, ki je prav tako diplomantka naše fakultete. Prav zabavno je bilo, ko se je situacija za krajši čas nekoliko obrnila in za spremembo nisem bila jaz tista, ki je poizkušala razumeti tuj jezik, temveč so belgijski študentje samo zmajevali z glavo, ko so poslušali najino slovenščino. Res je, našega jezika se pač ne razume kar tako. Alenka mi je dala veliko koristnih nasvetov, predvsem to, da naj bom pri obravnavanju pacienta karseda sistematična in natančna. Sliši se sicer enostavno, vendar pa v obilici informacij radi zgrešimo tisto, kar bi nas lahko vodilo v pravo smer. Poleg običajnih internističnih primerov smo videli tudi veliko endokrinoloških pa-cientov ter tistih, ki so prejemali kemoterapijo zaradi svojih agresivnih tumorjev.

V prihodnjih dveh tednih sta sledili prehrana psov in mačk ter hospitalizacija z intenzivno

nego. Pri prehrani mesojedov smo predvsem preračunavali obroke za hospitalizirane živali, ki že dlje časa niso jedle, občasno pa se je ka-terega od prehranskih planov pripravilo tudi na željo lastnikov živali. Tedni v hospitalu za belgijske študente potekajo v treh izmenah, sama pa sem bila udeležena le v dnevno iz-meno od 8h do 16h, saj imaš takrat priložnost videti največ. Na izmeni nas je bilo hkrati 7 študentov, ki smo vsi vedeli za vse hospital-izirane živali ter vsako uro izpolnjevali nji-hove kartone, aplicirali zdravila, jih hranili ter sprehajali. Prav vsak od nas pa je bil še pose-bej navezan na katero od živali, katere smo spremljali - moja oskrbovanka je bila 14-let-na labradorka, ki je imela kronično ledvično odpoved. Kmalu smo prav vsi vedeli, da mo-ramo z njo ravnati kot s starejšo gospo, saj je imela svoje muhe, hkrati pa je bila izredno prijazna. Žal se je njena zgodba po sedmih dneh v hospitalu zaključila, saj se je njeno stanje nezadržno slabšalo in po štirih dneh ni želela več jesti niti hrane, ki so ji jo lastniki

Dr. Alenka Hrovat med izvedbo kolonoskopije.

Kardiologinja opravlja kontrolni pregled na psu, ki je bil operiran zaradi perzistentnega ductus arteriosusa.


prinašali od doma. Enako se je končala tudi zgodba psa, ki je imel nefropatijo z izgubljan-jem proteinov (protein losing nephropathy). Nobena terapija se ni izkazala kot učinkovita in hrano je prejemal po nazogastrični sondi, vendar tudi te hrane večino časa ni mogel zadržati. Njegovo stanje je nenehno sprem-ljal študent Felix, saj je bil pes nastanjen na intenzivni negi. Poleg njega pa smo imeli na intenzivnem oddelku dlje časa še mačko z diabetično ketoacidozo, psico s sumom lepto-spiroze in psico, katera je po odstranitvi enok-ilogramske piometre tehtala le 12 kilogramov.

V tednu, ki je sledil, sem imela nevrologi-jo. Navdušena sem bila nad znanjem, ki so ga imeli belgijski študentje, saj sama o nevrologiji pred tem nisem veliko slišala. Tako kot na interni medicini smo tudi tu študentje paciente sprejeli, odvzeli anam-nezo in opravili klinični pregled z dodat-kom nevrološkega pregleda. Sledila je razp-rava z veterinarji, ki so nam pomagali pri

postavljanju diferencialnih diagnoz. Ker se je pri veliko pacientih postavil sum discus hernie, se je paciente poslalo na slikanje s CT-jem. Za druga stanja pa je bil velikokrat v uporabi MRI. Tako sem imela priložnost, da sem prvič videla in slišala interpretaci-jo tovrstnih slik. V dveh primerih pa sem imela priložnost spremljati tudi EMG. Pri enem od primerov je šlo za psičko, ki je im-ela poškodovan brahialni pletež po napadu odraslega psa. Žal tudi po tednu hospitali-zacije ni prišlo do aktivne uporabe noge in zato so nogo po podrobni diagnostiki am-putirali. Med zanimivimi primeri pa je bila tudi starejša psica, pri kateri se je z MRI slikanjem potrdilo prisotnost tumorja na proksimalnem delu nervus trigeminus. Žal pri tovrstni diagnozi ni bilo možnosti razrešitve obolenja, zato je odšla domov s simptomatsko terapijo.

V 7. in 8. tednu sem imela kombinacijo različnih oddelkov: dermatologijo, oftal-

mologijo, stomatologijo in etologijo. Na der-matologiji smo spremljali kar nekaj pacientov z alergijskimi težavami, primer psa z gener-alizirano demodikozo, mačko z eozinofilnim granulomom ter še mnogo drugega. Na oftal-mologiji in stomatologiji sem imela, tako kot tudi belgijski študentje, le po en dan.

Sledil je teden kardiologije, kjer sem lahko spremljala obilo pregledov pasemskih mačk in psov ter druge primere. Predvsem so na preglede prihajali psi pasme Cavalier King Charles Spaniel zaradi svojih pogostih srčnih obolenj ter mačke pasme Ragdoll za kontrolo hipertrofne kardiomiopatije (HCM). Nepoz-aben pa je bil tudi primer mladička, pri kat-eremu se je ugotovilo perzistentni ductus ar-teriosus. Lastniki so se odločili za operativni poseg in na kontrolnem pregledu teden dni po operaciji ni bilo več slišnega šuma.

Svoj 10. teden pa sem nadaljevala zunaj Klinike za male živali, saj sem imela pa-

Nevrologinja izvaja elektromiografijo in elektronevrografijo na psički s poškodovanim brahialnim pletežem. Na zadnji nogi izvaja le primerjavo s poškodovano prednjo nogo.


štuDentsKa praKsa

tologijo. Njihove vaje iz patologije potekajo cel teden skupaj za zadnje tri letnike. Tako so študentje zadnjega letnika odgovorni za razlago sekcije mlajšim študentom, hkrati pa študente predzadnjega letnika že uvajajo na to, da bodo prihodnje leto sekcije vodili oni. Ob vsaki zaključeni fazi odpiranja živali k secirni mizi pokličejo asistenta in ta jim da navodila kako nadaljevati. Hkrati se nas je v secirnici nahajalo blizu 30 študentov, saj se je seciralo tako male kot tudi velike živali. Ob končanju sekcij vseh živali, ki so bile tisti dan na razpolago, pa so asistenti podali poročilo o vseh primerih, da smo lahko spoznali tu-di primere, katerih nismo secirali. Eno od asistentk sem prosila, če se v popoldanskem času lahko udeležim tudi njihove interpre-tacije patohistoloških rezin, saj študentje pri tem prisostvujejo le na lastno željo.

Svoja zadnja dva uradna tedna sem zaključila s slikovno diagnostiko (medical imaging) in

ortopedijo. Na prvem oddelku smo spreml-jali le RTG in ultrazvok. Sami smo cel teden pozicionirali živali za RTG slikanje po na-vodilih interna ali drugega odgovornega. Udeleženi smo bili tudi pri slikanju kolkov za študijo, ki jo delajo na delovnih psih. Pri ultrazvoku pa smo obširno spraševali o primernih dimenzijah in vzorcih organov, ki so jih spremljali. En zanimivejših primerov je bila dobro leto stara čivava, za katero se je sumilo, da ima odprte fontanele, kar je pomenilo, da so delali ultrazvočni pregled lobanje. Na ortopediji pa sem imela skoraj vsak dan priložnost prisostvovati pri kateri od operacij. Tako smo imeli primer ekscizije glavice stegnenice, pomik tuberositas tibiae kranialno po hitri metodi (tibial tuberos-ity advancement rapid = TTA Rapid) in kar nekaj artroskopij.

Uradni del prakse - 12 tednov - je zelo hitro minil in prosila sem, če lahko ostanem še do-

daten teden na interni medicini. Po še zad-njem opravljenem tednu pa sva se s fantom odločila za potovanje po delih Belgije, ki jih v času svoje prakse nisem utegnila obiskati, ter še delu Nizozemske. Žal vreme v Beneluksu ni ravno stanovitno, tako da je bil dež na dnev-nem redu. Tudi veter vas ne sme ravno motiti, če se odločite za potovanje po teh krajih, saj je stalni spremljevalec. Res je, da bi bilo neko-liko neugodno za vetrne elektrarne, če bi kar naenkrat spremenil svojo naravo.

Tik pred odhodom nazaj v Slovenijo pa sem opravila še s testom nizozemščine, ki je pokazal, da nekaj sem pa le odnesla od vsa-kodnevnega poslušanja tujega jezika. Pot nazaj v Slovenijo je bila kar naporna, saj sva morala prevoziti dobrih 1200 km. Prvi pri-zor v Sloveniji je bilo prelepo jasno jutro; žal pa ne za prav dolgo, saj sva očitno deževno belgijsko vreme prinesla s seboj na strehi av-tomobila.

En naših najzahtevnejših pacientov v hospitalu, za katerega je lastnica trdila, da svoje boljše počutje izkazuje z grizenjem naših rok.

Vikendi so bili nekoliko manj zapolnjeni v hospitalu kot dnevi med tednom, zato smo katerega od psov vmes tudi skopali.

Poskrbeli smo tudi za pse z najbolj kompleksnimi alergijskimi reakcijami

Predstavljamo vam novo edinstveno prehransko rešitev za zahtevne primere alergij na hrano:• Nov, edinstven vir hidroliziranih beljakovin

• Najnovejša tehnologija

• Klinicno dokazana ucinkovitost

• 95% diete < 1 kDa molekularne teže*

ODK R I TJ E

*reverzna HPLC

.siDistributer za SlovenijoZOO Market Preis d.o.o.Eipprova ulica 31000 Ljubljana

Obiščite našo novo spletno stran: www.royalcanin.si!

Documents

Junij 2013 – Prenesi PDF