Upload
redakcija-nedelja
View
234
Download
5
Embed Size (px)
DESCRIPTION
V tej prilogi spregovorijo družine, veroučitelji, duhovnik in prvoobhajanci o pripravah na prejem prvega svetega obhajila. Načelni članek pa je napisal verski pedagog Hans Neuhold, ki je znan tudi našim veroučiteljem kot profesor.
Citation preview
srečosrečosrečosrečosrečootroksrečoZa
XIV D R U Ž I N E
Š T I R I N A J S T
P R I L O G A DNIJ U N I J 1 3
DRUZ_priloga_24.indd 1 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI2
Micka [email protected]
U V O D N I K
Ta naslov sva izbrali z zvesto sodelavko Mo-niko NovakSabotnik za to številko družinske priloge. Za srečo otrok so se odločile mlade žene, ko so se prijavile za izobraževalni tečaj za pomočnice v otroških vrtcih. Večina od njih je že zaposlena v tej vzgojni ustanovi, kjer odpirajo otrokom vrata v svet in jih spodbujajo k soustvarjanju življenja. Predavateljica na tečaju v Tinjah univ. prof. Jana Goriup je zapisala: Otrok postaja soustvarjalec življenja, igre in učenja v družini in v vrtcu, odrasel pa ob njem postaja pogajalec, sodelavec ali opazovalec. Z uresničevanjem načela razvojnoprocesnega pristopa zagotavljamo način dela z otrokom, pri katerem je bistven sam proces učenja. In kdaj učenje postane vrednota tudi za otroka? Ko ga spodbujamo pri njegovih lastnih strategijah dojemanja, izražanja in razmišljanja. Takrat otrok raziskuje, odkriva, primerja, preizkuša, poizkuša, išče vire, sredstva, informacije, predvideva, sklepa, se strinja, se ne strinja, sprašuje, se pogaja, načrtuje, se dogovarja, razlaga, pripoveduje, oblikuje, sestavlja …Vse to oblikuje otroka, njegovo življenje, njegove občutke in ga spodbuja k sreči. Mlade tečajnice pa so se v izobrazbi seznanjale z različnimi metodami vzgoje, z oblikovanjem vsakdana v vrtcu in spoznavale različne koncepte vzgoje, se poglabljale v otroka z antropološkega, psihološkega in sociološkega vidika. Vsem tem tečajnicam, ki bodo v teh dneh prejele v Tinjah spričevala, je namenjena ta priloga. Nekatere izmed njih smo povabili pred zastor, da nam predstavijo svoja zaključna dela. Ob branju leteh boste odkrili, kako zelo utripa njihovo srce za srečo otrok – ne samo lastnih, temveč tudi tistih, s katerimi odkrivajo čudesa življenja in sveta.
Na travniku Lea, Markoin Noa
FOTO: MONIKA NOVAK-SABOTNIK
P O R T R E T
Za srečo otrok
Martina Gotthardt
Martino srečam skoraj vsak dan ob delavnikih, ko spremljam v vrtec ali pa pridem iskat svoje
ga sina Marka. Vedno nasmejano jo najdem zjutraj med otroki, ko z njimi igra razne igre ali pa jim pomaga pri »brkljanju«. Ko ima kateri od otrok rojstni dan, teta Martina z njim in še s kakim prijateljem ali prijateljico peče okusne tortice ali drugo pecivo, ki ga malčki po zapeti pesmici skupaj s slavljencem pohrustajo. Opoldne si Martina nadene predpasnik in pripravlja mize za kosilo, deli otrokom juho in druge dobrote in potem spet vse pospravi, pomete in počisti! Že deseto leto je v tem vrtcu njeno delovno mesto, ki ji je zelo všeč, ker je ves dopoldan obdana s smehom in vriskom, a tudi z radovednimi očmi, ki z njo in drugimi tetami odkrivajo svet, se poglabljajo v čarodejeve pravljice in se zgubljajo v brezčasju fantastičnih iger in pesmi. »Vedno sem si želela temeljite izobrazbe na tem delovnem področju in sem zelo zelo hvaležna, da sem se lahko udeležila posebnega šolanja v Tinjah,« pove Martina Gotthardt. »Pri delu z otroki lahko narediš veliko prav, pa tudi veliko narobe. Zdi se mi zelo važno, da pozorno in previdno spremljamo naše malčke in da sebe, svoje delo in svoje reakcije vedno znova analiziramo. Od prvega srečanja naprej imam občutek, da je to nekaj zame in sem tu na pravem mestu! Poleg kompetentnih predavateljev in zanimivih vsebin sem spoznala druge pomočnice in se z njimi kar hitro tesneje povezala. Ta tečaj je zame po eni stra
Martina Gotthardt, 4 5 l e t , p o r o č e n a , d v e h č e r k i ( 1 8 i n 1 6 l e t ) , ž i v i v C e l o v c u , p o m o č n i c a v z a s e b n e m d v o j e z i č n e m o t r o š k e m v r t c u » N a š o t r o k « v C e l o v c u
P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
DRUZ_priloga_24.indd 2 07.06.13 15:29
3ŠTIRINAJST DNI XIV
Na Marijini romarski poti
Martina Gotthardt
ni pridobitev znanja, po drugi strani pa neke vrste terapija, ker si lahko izmenjavamo svoje izkušnje in doživetja.«Za zaključno delo si je Martina izbrala temo, ki ji posebej leži pri srcu – igra in igranje. Ogledala si je pomen in vpliv igre in igranja na razvoj predšolskega otroka. V vrtcu je izdelala z otroki posebno igro, ki jo sedaj otroci igrajo. V igri je velika zvezda, ki žari na vse strani, in to je prispodoba, da je igra velikega pomena za mnogo področij! »Jaz sem se sama kot otrok rada igrala, na vasi z drugimi otroki, pa tudi z očetom vedno znova Črnega Petra in posebej v božičnem času, ko je imela tudi mama malo več časa, razne namizne igre. Seveda sem se igrala tudi s svojima hčerkama in sedaj v družini so namizne igre obvezne, ko smo skupaj na dopustu na planini. To je pravi užitek! Tako mi je tudi v vrtcu posebej lepo, ko se z otroki igram. Prebiranje strokovne literature in poglabljanje v pomen igre mi je odprlo nove poglede in vidike. Posebej mi je postalo jasno, da naj otroka ne motiš v igri in ga ne prekinjaš. Igra za otroka ni igra, temveč v igri otrok obdela vse vsebine, ki jih srečava in se z njimi sooča, ki ga eksistencialno ravno sedaj zaposlujejo in ki jih mora zase obdelati in predelati. Otroci predelajo v igri resničnost.
S tem znanjem in novimi pogledi bo teta Martina še bolj pozorno spremljala deklice in fante in iz njihovega igranja razbirala govorico srca.
Igra je jezik otroka
P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
V igranju se utrjujejo vsa področja, ki so za uravnovešen razvoj otroka potrebna:• motorično področje: fina in groba motorika, gibanje in spretnost; • kognitivno področje: fantazija se zbuja, kreativnost in koncentracija otroka se šolata; • jezikovno področje: otrok se vadi v izražanju svojih občutkov, želja in misli;• socialno področje: ob skupnem igranju se otrok uči biti v skupini enako starih, spoznava pravila in se uči zmagati in zgubiti;• emocionalno področje: otrok se uči živeti z različnimi občutki, kot npr. veselje, žalost, jeza, sočutje, zavist, …• psihično področje: igra omogoča, da otrok čuti in zdrži agresije in napetosti, njegova samozavest ter zaupanje vase rasteta;• motivacijsko področje: otrok se uči biti sam aktiven; to je pogoj za kasnejšo motivacijo za učenje in uspeh.Psihoanalitik Hans Zullinger označuje igro kot ‚jezik otroka‘.
DRUZ_priloga_24.indd 3 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI4
V Ž A R I Š C U
Učenje
P r i p r a v i l i M i c k a O p e t n i kM o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
z veseljem
ˇ
Vladimir Wakounig profesor na Inštitutu za pedagogiko in izobraževanje na Univerzi v Celovcu, na oddelku za medkulturno učenje.
Pomen jezikovnega izobraževanja v zgodnjem otroštvu je prav gotovo narasel zaradi številnih raziskav, ki so bile opravljene v zadnjem času in
so nam odprle čisto nove poglede na jezik in na to, kar je tesno povezano z jezikom. Naj tu omenim samo razvojno psihologijo in nevrobiologijo, ki poudarjata, kako odločilno vpliva razvoj govora v zgodnjem otroštvu na razvoj mišljenja ter na intelektualne, emocionalne in socialne sposobnosti otroka. Taka spoznanja imajo konsekvence tako za starše kot tudi za osebe, ki so poklicno zaposlene v vzgojnih inštitucijah – kot v jaslih, vrtcih, šolah in varstvih. Otroci, ki doraščajo v družinskih okoljih, v katerih se odrasli z njimi pogovarjajo, igrajo, jim berejo in pripovedujejo, imajo dobre možnosti, da pridobijo mentalne sposobnosti in širijo svoje jezikovno izražanje. Mnoge raziskave o šolskem uspehu dokazujejo, da jezikovni in kulturni kapital, ki ga daje družina, odločilno oblikujeta šolsko in izobraževalno pot posameznika.
Živa komunikacija in socialna interakcija med odraslimi in otrokom sta pogoj za to, da otrok lahko odkriva, uporablja in preizkuša svojo miselno in jezikovno ravnanje in spretnost. Jezika in mišljenja se učimo samo v kontaktu in pogovoru z drugimi.
Premišljeno in intenzivno jezikovno izobraževanje v zgodnjem otroštvu je odločilen začetek, s katerim položimo temelje za poznejše jezikovno ravnanje in znanje vsakega posameznika. Ta začetek se mora širiti in nadaljevati skozi vse inštitucije, kot so družina, otroški vrtec, ljudska šola, višje šole in tako naprej. Jezikovno izobraževanje, kot že pojem sam pove, je nekaj dolgoročnega, ki ima vseživljenjsko perspektivo. Je proces, ki
posamez niku odpira stalno nove perspektive in mu prinaša nenehno novo znanje. Iz mnogih raziskav in tudi osebnih biografskih opisov vemo, da je spoštljivo ravnanje z jezikom oz. jeziki v družinah odločilno, ali doraščajoči dobijo pozitiven odnos do vsega, kar je povezano z jezikom. Npr. branje knjig, zanimanje za druge jezike, skrb za jezikovno kulturo in premišjeno izražanje in tudi skrb za ohranjevanje jezika.
Ko otrok usvaja jezik, ne misli na jezik, ampak hoče kontakt. S svojci in tistimi, ki mu hočejo dobro. Jezik je v prvi vrsti sredstvo, ki otroku omogoča bližino, da lahko artikulira svoje želje in potrebe ter doseže to, kar je v trenutku zanj najbolj potrebno. Jezikovno usvajanje v zgodnji otroški dobi je predvsem stvar »ljubečega odnosa« (Butzkamm) med otrokom in odraslimi. Ni stvar intelektualnega in abstraktnega razmišljanja. Vraščanje v jezik je dolgo nekaj podzavestnega, odvisno od zaupanja in varnega počutja. Varno počutje in zaupanje morajo ustvariti odrasli, da lahko približajo otroku jezik. Če se otroci počutijo sprejete, varne in neogrožene, se učijo lažje in hitreje. V takih situacijah je učenje povezano z veseljem in prijetnimi presenečenji. Najlepše in najbolj razveseljivo je za otroka, če vidi, da je s »svojim« jezikom uspel in da so ga razumeli.
Otroci jezik vzljubijo, če v njem in z njim čujejo, berejo, doživijo, vidijo in srečajo vesele, smešne, prijetne in razburljive stvari. Kar velja za nas odrasle, velja tudi za otroke in za zgodnje jezikovno izobraževanje: sproščeno ozračje in spoštljiv odnos sta najboljša osnova za uspešno jezikovno pridobivanje. Vzgojitelji in vzgojiteljice naj se zavedajo, da se njihov poklic dotika najbolj občutljive dobe jezikovnega usvajanja in izobraževanja.
Jezikovno izobraževanje v zgodnjem otroštvu
DRUZ_priloga_24.indd 4 07.06.13 15:29
XIV 5ŠTIRINAJST DNI
Izobrazba v prid mlademu rodu
V teh dneh bo v izobraževalnem domu Sodalitas v Tinjah trinajst udeleženk iz Koroške in Slovenije zaključilo izobraževalni tečaj za po
močnice v otroških vrtcih, za vzgojiteljice v jaslih in za varuške. Pobuda za ta tečaj v slovenščini se je porodila v delovni skupnosti zasebnih dvo in večjezičnih vrtcev, s predsednikom Stefanom Kramerjem na čelu. Jože Blajs in Ludmilla Kofl er za delovno skupnost in Daniel Sturm za Dom v Tinjah so se lotili organiziranja tega šolanja v slovenščini.
V ozadju je nov zakon iz leta 2011, ki predpisuje, da morajo imeti vse pomočnice predpisano izobrazbo, jo pridobiti ob delu oziroma jo opraviti pred nastopom službe. »Naša zamisel je bila ponuditi to izobrazbo v slovenskem jeziku za naše dvojezične pomočnice, ker so s tem po eni strani kvalifi cirane v slovenskem jeziku,« mi je pojasnil glavni odgovorni Daniel Sturm. »Po drugi strani pa gre tu tudi za zavest, da so pomočnice šolane v tem jeziku in imajo s tem nasproti otrokom in staršem drugačen, bolj samozavesten nastop. In prav to je tudi po pedagoškem konceptu, kjer morata biti oba jezika emocionalno na isti ravni.
Tu v Tinjah smo že prej imeli dober stik z inštitutom IBB (Institut für Bildung und Beratung) in smo torej od njih prevzeli učni načrt, ki je zelo obširen. Predavanja smo potem zasnovali s slovensko govorečimi predavatelji in strokovnjaki iz Koroške in Slovenije. Predvsem dr. Salzmann, ki je vodja Inštituta za izobraževanje in svetovanje, nam je pri tem pomagal. To je bilo precejšnje delo in velik izziv. Ob strani mi je stal tudi dr. Vladimir Wakounig, ki ima stike z raznimi profesorji in znanstveniki. Tako so skozi vse leto,
v okoli 430 učnih enotah, predavali in delali z našimi trinajstimi udeleženkami na primer dr. Andrej Fištravec, ustanovitelj waldorfskega vrtca in osnovne šole v Mariboru, mag. Gusti Gasser, klinična psihologinja, Eduard Oraže, diplomiran pedagog ter diplomiran komponist, Mili HudlKunčič, voditeljica otroškega vrtca Sonce, prof. dr. Niko Ottowitz, profesor fi zike, matematike in opisne geometrije na Slovenski gimnaziji v Celovcu, mag. dipl. ped. Nataša Partl, strokovna predstojnica na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru, mag. Marijan Schuster, teolog in duhovnik, dr. Marta RutarStadler, otroška zdravnica, univ. prof. dr. Jana Goriup, profesorica za sociologijo družine na Univerzi v Mariboru, univ. prof. dr. Vladimir Wakounig, profesor za pedagogiko na Univerzi v Celovcu, idr. Poleg predavanj in delavnic so morale udeleženke, ki še ne delajo kot pomočnice, opraviti v otroškem vrtcu praktikum v obsegu 80 ur.«
Posebnost tega tečaja v Tinjah je gotovo tudi, da je skupina heterogena, torej združuje pomočnice, ki so že zaposlene, in take, ki še ne delajo. »Sestava je prav zaradi tega tako zanimiva. Ta pisana mešanica omogoča, da se dopolnjujejo in druga od druge profi tirajo. Sploh je zelo razveseljivo, da sta medtem že dve udeleženki dobili službo kot pomočnici. Tečaj bodo udeleženke zaključile s pisnim delom v obsegu okoli 20 strani, ki ga vsaka udeleženka napiše na izbrano temo in to delo predstavi komisiji. Tudi ta pogovor bo dvojezičen.«Vsem udeleženkam želimo, da bi si pridobile čim več znanja in koristnih napotkov za svoje vsakdanje pedagoško delo in v prid mlademu rodu!
Daniel Sturm, izobraževalni referent v Domu v Tinjah, je eden od soorganizatorjev izobraževalnega tečaja za pomočnice v otroških vrtcih
DRUZ_priloga_24.indd 5 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI6
ˇV Ž A R I Š C U
Igraje
stara 40 let, poročena, živi v Šentjanžu v Rožu; otroci David (17 let), Sara (13 let) in Dani-el (10 let). Od leta 2010 je za-poslena kot pomočnica v otro-škem vrtcu na Bistrici v Rožu.
do jezika
Liza Knafl,
Liza Knafl je doraščala dvojezično. Starši so z otroki govorili izključno slovensko. Bili so prepričani, da se bodo njihovi otroci v otroškem vrtcu naučili nemške
ga jezika. Obisk dvojezičnih šol je utrdil v njej oba deželna jezika. Ko je pred tremi leti dobila ponudbo, da postane dvojezična pomočnica, je to ponudbo sprejela z veseljem. »Lepo je otrokom prek igre posredovati jezik,« pravi Liza Knafl. V otroškem vrtcu na Bistrici v Rožu vzgajajo 50 otrok in skušajo se ravnati po Gombosovih navodilih oz. smernicah. Čeprav velika večina otrok ne zna slovensko, podpirajo starši model dvojezičnosti in si želijo, da se njihov otrok nauči slovenskega jezika. Liza pri tem delu doživlja lepe trenutke, ko otroci včasih samostojno v igri skušajo uporabljati slovenski jezik. Ob igri, s pesmijo in ob vsakodnevnih opravkih v vrtcu si otroci postopoma osvajajo slovenske besede in jih aktivno uporabljajo. »Ko sem zjutraj ponudila otrokom za malico čaj, mi je otrok odgovoril: »Ich mag keinen čaj.« V vsakdanjosti je spoznal, okusil, slišal, otipal in videl, kaj pomeni beseda čaj, in si jo osvojil. Tako si postopoma otroci bogatijo besedni zaklad. Tiste otroke, ki dobro obvladajo slovenski jezik, pa je treba pospeševati. Treba je z njimi več govoriti slovensko, jim več brati, se z njimi več igrati v slovenskem jeziku.
Da bi poglobila svoje znanje, je v zadnjem letu obiskovala izobraževalni tečaj za pomočnice v otro
ških vrtcih. Za zaključek je napisala obširno delo na temo »Učenje jezikov je igra«. V delo je vpletla tako svoje osebne in družinske izkušnje v zvezi s pridobivanjem jezika, prav tako pa svoje praktične izkušnje kot pomočnica v vrtcu. Posebej še področje igrivega odkrivanja jezika. »Povezava jezika z gibom in jezikovno melodijo močno podpira zmožnost spomina. Tako kot se dojenček uči maternega jezika z vsemi čutili in z gibom, to se pravi interaktivno, tako naj bi tudi pri učenju drugih jezikov upoštevali in uporabili ta spoznanja. Majhen otrok se uči maternega jezika tako, da besede sliši, se zraven giba, prijema razne predmete, jih voha, okuša, predmet včasih tudi razbije. Najbolj učinkovito je celotnostno učenje jezikov, posredovanje jezika s čim več čutili. To se pravi, da se besed in tekstov ne učimo le tako, da jih slišimo (pozneje tudi beremo), temveč da pojme otipamo, morda vohamo in okušamo, da jih spremljam z gibom, ritmiko in z dejanji,« je zapisala Liza Knafl v svojem delu. V delo je vnesla celo vrsto dvojezičnih praktičnih navodil na temo jesen. Igrice, pesmice in sprehod po gozdu je podrobno opisala.
Tečaj je bil zanjo zelo zanimiv, dobila je dovolj namigov za nadaljnje delo v vrtcu. S kolegicami bo ostala v stiku, da si bodo tudi v prihodnje lahko izmenjavale slovensko delovno gradivo, kajti posredovanje slovenske besede na igriv način je njena srčna zadeva.
DRUZ_priloga_24.indd 6 07.06.13 15:29
XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV
”za fantazijo otroka
Gibanje ni več nekaj samoumevnega za otroke, zato jih hočem podpirati, da vzljubijo vsakršno gibanje,« pravi vzgojiteljica Darija KrassnigPartl in njene oči izža
revajo iskrivost, njeno navdušeno pripovedovanje pa priča, kako zelo ljubi otroke in jih hoče spodbujati in navduševati za vsakršno gibanje. Njena ljubezen do otrok – sama je mama štirih otrok – jo je vodila k izobrazbi za dvojezično vzgojiteljico in posledično v službo v dvojezičnem vrtcu. Tam je prevzela skupino s 24 otroki in je vesela, da lahko samostojno oblikuje vsakdanjik otrok v vzgojni ustanovi. »Z otroki veliko plešem. Gibanje, hoja, glasba, ples, to je pomembno za razvoj otroka v predšolski dobi. Teorija in guljenje snovi pa je za čas šole. Otroci v našem vrtcu komaj čakajo, da gremo na vrt. Smejo plezati po grmovju, igrajo se v peskovniku, z velikim navdušenjem gremo v gozd. Otroci se v naravi hitro znajdejo sami. Najdejo živalice in jih občudujejo, preprosti naravni materiali so jim igrače. Igro v naravi otroci doma najbolj pogrešajo. Pogosto posedajo po svojih sobah in igrajo igrice. Manjka pa jim igra v naravi. Zato so presrečni, kadar v vrtcu zapustimo zaprte prostore in se napotimo v naravo.«
Da bi si pridobila še več znanja in praktičnih navodil v prid otrokom, se je Darija KrassnigPartl udeležila izobraževalnega tečaja za pomočnice v vrtcih v Domu v Tinjah. Za svoje zaključno delo – kako bi moglo biti drugače – pa je izbrala tematiko »gibanje, glasba, jezik – ena enota«. V njem je poleg zgo
dovine ritmike opisala svoje izkušnje pri delu z otroki in v praktičnem delu predstavila med drugim tudi izdelavo inštrumentov. »Pri gibanju, plesu, hoji začuti otrok svoje telo, kako se razvija, odkrivajo fino motoriko, spoznavajo ravnotežje, pri tem krepijo svoje mišice. Če povežemo gib z glasbo, ni potrebna govorica. Otrok začne razlikovati gibe in glasove. Ob tem otrok razvija lastno fantazijo. Kadar pa v ritmiko vključimo pesmi, spoznava otrok človeški glas kot inštrument. Otrok pa odkriva tudi, da je njegovo telo s ploskanjem, ropotom ali bobnanjem prstkov po mizi tudi inštrument. S preprostimi materiali se dajo napraviti zanimivi inštrumenti. Lesene paličice, ropotuljice, kozarci, napolnjeni s peskom ali vodo, dajo poseben zvok. Tako odkrivajo otroci svet zvokov in šumov. Z barvastimi rutami se otrok uči, kako ruto vreči, da lepo zaplava po zraku in s katerim delom telesa jo je najlepše ujeti. Z enostavnimi inštrumenti in gibi se da pripraviti slikovita zvočna zgodba: vzgojiteljica pripoveduje zgodbo, otroci pa ob »soncu« zaigrajo na triangel, ko »zagrmi«, se oglasijo bobni, »dež« pa ustvarijo majhni otroški prstki, ki bobnajo po mizi.« Tako našteva Darija KrassnigPartl iz bogate zakladnice svojega dela z otroki. Prepričana je: »S praktičnimi igricami se otrok hitro nauči šteti do deset pa tudi novih slovenskih besed.« 24 otrok ima v svoji skupini – in vsak zase je nekaj posebnega. Darija pa za vsakega posebej ve, kako ga mora in more pridobiti za sodelovanje pri igri in plesu. In prav v tem jih hoče spodbujati in navduševati.
Darija Krassnig-
Partl,
doma na Mačah nad Bistrico v Rožu, je vzgojiteljica v dvo-
jezičnem občinskem otro-škem vrtcu na Bistrici v Rožu
in mama štirih otrok: Julija (14 let), Fabian (11 let), Lara (5 let)
in Fin (3 leta).
Gib in zvok
DRUZ_priloga_24.indd 7 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI8
V Ž A R I Š C U
Več blata
36 let, živi s svojo druži-no v Breški vasi pri Šmihe-lu, ima 2 hčerki (8 in 5 let), zdaj je zaposlena v tajništvu in blagajni pohodniškega in smučarskega podjetja gore
Pece.
za otrokeSvojo posebno vez z naravo imam iz svojega otro
štva, kjer smo lahko uživali vsak dan v neokrnjeni naravi. Pri svojih hčerkah vedno znova opažam, kako sta v naravi uravnovešeni, izhajata
brez igrač, kar spodbuja domišljijo in ustvarjalnost. Takšni sproščeni trenutki so najpomembnejše in najlepše izkušnje v vsakdanjem življenju z otroki.
Okolje je vir vseh vtisov, ki vplivajo na otroka in ga neverjetno pritegnejo, kar spodbuja stalno učenje. Če otrok napravi izkušnje, možgani rastejo in uvajajo nove povezave. Vendar povezave izginejo, če jih ne uporabljamo. Čim bolj je zapleteno okolje in čim bolj so raznoliki odnosi, tem večja je kognitivna rast. Psihologija otrok je psihologija narave. V njej so združena nasprotja za uspešno življenje: ustvarjalnost, domišljija, disciplina, sodelovanje, samoodločanje, samoodgovornost, obvladovanje tveganj, vztrajnost, simpatija do drugih bitij na svetu, itd. Treba je omeniti, da otroci iščejo prav te možnosti. Imajo instinkt za pravo stvar, intuicijo za primerno kognitivno hrano. Neurejeno igrišče v naravi iz drevesnih debel, vej, kamnov, listov itd. ponuja skoraj neskončne možnosti. Na različnih terenih, v igri z drugimi, se otroci naučijo varno gibati in oceniti možne nevarnosti. Do starosti približ no sedmih let otroci komunicirajo med seboj predvsem v igri. Posamezniki, ki se skupaj igrajo, se običajno dobro razumejo, konflikti in agresije se redkeje razvijejo. Vse, kar otroke zanima, kar vidijo in doživi
jo, reflektirajo v igri. Ta čas smo priča neprimerljivega umika otrok iz sveta. Izumrtje izkušenj se začne v segretih prostorih. Namesto da bi se zunaj izgubljali v fantazijskem svetu, se spuščajo v umetne scenarije, ki jim jih zagotavljajo elektronski mediji. Mi smo glavni krivci. Manj otrok v družbi odrašča, večja je želja, da jih zaščitimo. Vendar ravno vse, kar je nepredvidljivo, fascinira otroke. To jim daje svobodo in s tem zori neodvisna osebnost. Da na eni strani učimo, da grozijo ekološke katastrofe, in na drugi strani ne tvegamo več pustiti otroke v naravo, širi začaran krog. Vzporedno s to odtujenostjo otrok s podeželja se je v zadnjih dveh desetletjih povečalo število hudih duševnih obolenj. Psihološke ugotovitve kažejo, kakšen pozitiven psihološki učinek ima prisotnost narave pri otrocih. Dokazano je, da se duševne motnje lahko zdravijo z intenzivnimi naravnimi izkušnjami. V vrtcih je tema »okolje« v zadnjih letih čedalje bolj pomembna. Vključuje mnogo področij življenja, ki so med seboj prepletena in za otroke velikega pomena: zdravje, prehrana, narava, ustvarjalnost, ekološko vedenje v okviru prostega časa in potrošništva. V glavnem je treba otroke zgodaj naučiti odgovornega odnosa do okolja. Pedagogike okolja ne bi smeli videti kot poseben projekt, temveč bi jo morali kratko malo vključiti v naš vsakdanjik – tako v vrtcih in šolah, predvsem pa tudi v družini. Pojdite s svojimi otroki in tudi sami čim večkrat, ob vsakem vremenu, v gozd ali na travnik in prepustite se vsemu, kar vas tam čaka in navdihuje!
Po rojstvu svojih dveh hčerk je čedalje bolj čutila željo po kreativnem delu, posebej z otroki, zato je izkoristila ponudbo tega tečaja. Obvezno prakso je delala v dvojezičnem občinskem otroškem vrtcu v Šmihelu. Za temo svojega zaključ-
nega dela je izbrala pedagogiko okolja.
Franciska Novak,
DRUZ_priloga_24.indd 8 07.06.13 15:29
XIV 9ŠTIRINAJST DNI
ritemVedno nas obdaja
Kot diplomirana defektologinja v delavnici za odrasle ljudi s posebnimi potrebami v Diakonie de la Tour v Trgu, kasneje kot pomočnica v karenčnem zastopstvu v dvojezičnem
vrtcu v Selah ter v večjezičnem vrtcu »Kekec« v Velikovcu sem napravila izkušnje z ritmičnoglasbeno vzgojo. Osebno sem navdušena nad ritmičnoglasbeno vzgojo in sem prepričana, da se ta pedagoški princip posebej dobro obnese v dvo in večjezičnih vrtcih in ima pozitivne učinke na razvoj otroka, saj stimulira najrazličnejše mož ganske areale. Konfucij je dejal: »Povej mi – in bom pozabil. Pokaži mi – in se bom spomnil. Pusti mi, da naredim – in bom razumel.« V tem znanem izreku se dobro zrcali, kaj je cilj v ritmičnoglasbeni vzgoji, namreč vsakovrstno ukvarjanje otroka s tematiko prek zaznave, kreativnosti, komunikacije ter telesnih izkušenj, ki koristijo otrokovemu razvoju.Ne da bi se zavedali, je ritem nekaj, kar nas vedno obdaja. Že v materinem telesu smo lahko prisluhnili utripu njenega srca in smo čutili nežno ritmično zibanje, ko je hodila. Doživljamo ritem dnevnih faz, ki se menjava med aktivnimi in neaktivnimi. Prilagodimo naše dihanje avtomatično gibu in tako tudi utripu srca. Otroci delujejo še iz notranjega nagona in se gibljejo oz. reagirajo na glasbo in ritem. To povsem dobro lahko opazimo pri malčkih, ki se ob ustrezni glasbi začnejo guncati, kriliti z rokami ali skakati. To so motorične reakcije, ki so pri otrocih močno povezane s psiho. Z glasbo, npr. z bobnanjem, lahko motorično preusmeriš psihične napetosti. Glasba in gib pri ritmičnoglasbeni vzgoji imata poseben učinek, ker povzročata v otroku pozitivne emocije, ki so važne za vsrkavanje in pomnjenje vsega novega. Spodbujata otroka k sodelovanju. Tudi otroci, ki
so telesno, jezikovno in socialno manj spretni, doživljajo v ritmičnoglasbeni vzgoji samo uspehe, saj je ta pedagoški princip tako koncipiran, da otrok ne more narediti nič napačnega.
Otrok prejme vse informacije o sebi in okolici preko svojega telesa. Z očmi zaznava barve, oblike in svojo okolico. Prek ušes prejme akustične dražljaje in se uri v ravnotežju. Otrok zaznava sebe in svojo okolico preko mišic, kit, sklepov in kože. Izboljšanje in diferenciranje posameznih funkcij, kot so slišatiposlušati, gledatiopazovati in tipatičutiti, sta pomembna cilja ritmičnoglasbene vzgoje. Otrok naj bi se udi naučil reagiranja na dražljaje z gibom, z inštrumenti, z glasom, … Dati mu je treba možnost, da se uri v obdržanju v spominu akustične, optične in taktilne vtise. Ob tem pa tudi lahko krepiš in zboljšaš koncentracijo ter podaljšaš koncentracijsko dobo.
Najmlajši otroci radi raziskujejo in odkrivajo svoj svet. V malčkovem svetu nastane iz lonca boben, voda v banji pa je lahko tiha in mirna, ko udari otrok na njeno površino, je glasna in škropi na vse strani. Razvoj kreativnih sposobnosti je nadaljnji cilj ritmičnoglasbene vzgoje. Tukaj se vzbuja otrokova fantazija, domišljija ter spontanost. To so pomembne sposobnosti za reševanje nalog ali problemov ter za sprejemljivost za druge umetniške zvrsti. Ko otroka sprejmemo takšnega, kakršen je, imamo zanj potrpljenje in čas, kjer ni pritiska, skrbimo za sproščeno ozračje, kjer vlada humor – se otrok lahko optimalno razvije. To so okvirni pogoji ne samo v ritmičnoglasbeni vzgoji, temveč na splošno v delu z otroki.
Petra Hren,
34 let, poročena, hčerka Sara je sta-ra 5 let, živi v Go-ričah in je trenut
no doma.
DRUZ_priloga_24.indd 9 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI10 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI1010
V Ž A R I Š Č U
V času, ki ga živimo, ko se nam vse prevečkrat dozdeva, da je
življenjski utrip nenormalno hiter in pogosto tudi krut, je oblikovanje in ohranjanje skladnega družinskega življenja še posebej zahtevno in tudi naporno. Posebej še, če se zavedamo, da pri današnjem tempu življenja, za katerega so prepogosto značilni le bežni, parcialni in vse bolj tudi brezosebni odnosi med ljudmi, ostaja družina kljub številnim nasprotujočim teorijam prostor stalnih, polnovrednih, človeških in osebnih stikov. Takšno družino si želijo starši, želi in predvsem potrebuje pa jo za svoj nemoten biopsihosocialni razvoj tudi predšolski otrok. Zato je zgled v družini vse bolj pomemben. Predšolski otrok se v družini uči jemanja in dajanja, kaj, koga in kako ljubiti in kako doseči, da je ljubljen. Otrok posnema vedenje staršev in prevzema njihova vrednostna merila ter kritično primerja življenje v svoji družini z življenjem drugih družin. Vrednote črpa iz dogajanja v družini, celotnega ozračja v njej, partnerskega odnosa staršev ter osebnosti vsakega družinskega člana posebej z vsemi njihovimi značilnostmi, ki jih ti vnašajo v svoje interakcije s preostalimi družinskimi člani. Sodobna postmoderna družba je vedno bolj in vse preveč naravnana na družbeno moč in materialne dobrine, od družine nehote pričakuje, da bo svoje člane naučila vsega, kar je za življenje potrebno. Sodobna družina, družina s predšolskim otrokom pa vsega tega v celoti zaradi številnih družbenih vplivov ne zmore več, kar pa pušča na njenih članih vidne spremembe, včasih že kar nepopravljive posledice. Struktura sodobne družine s predšolskim otrokom, kjer sta pogosto zaposlena oba roditelja, pa še posebej tankočutno odpira številna vprašanja socializacijskega procesa in vzgoje otrok. Zaposlenost obeh staršev, predvsem zaposlenost matere, lahko doživlja družina kot krizo notranjih odnosov in vrednot, kar se kaže v spremenjenih medsebojnih odnosih članov družine, v menjavi položajev, vlog, identifi kacijskih modelov in moči avtoritete.
Ob pomanjkanju (spo)razumevanja v družini, v do
življanju brezosebnih odnosov, težav na delovnem mestu staršev, doživljanju praznine družbenih vrednot otrok nemalokrat doživlja potrebo za iskanje motivacije v različnih odvisnostih od dejavnosti. Med najpogostejšimi novodobnimi odvisnostmi in zasvojenostmi od dejavnosti, ki jih doživljajo starši predšolskega otro
ka, tako zasledimo:odvisnost od iger na srečo, odvisnost od interneta, zasvojenost z delom, zasvojenost s hranjenjem, zasvojenost s telesno vadbo in odvisnost od ekstremnih situacij, odvisnost od kraje, odvisnost od nakupovanja in zadolževanja, in zasvojenost z duhovnostjo in zasvojenost s sanjarjenjem.
Sodobna globalna družba postmoderne je družba materialnega izobilja in kulture kopičenja, potrošnje in porabe, kulture multinacionalk in polnih hladilnikov, absolutnega reda in kaosa hkrati. Prav zato ima tako naravnana družba pogojno značaj narcistične družbe, saj glorifi cira lepoto in zunanjost, trdnost, brezpogojno vztrajnost, večno mladost, vitkost in privlačnost, skratka uspeh in perfekcio nizem ne glede na ceno. Tem pritiskom pa otrok nemalokrat ni kos.Nastala situacija sovpada s pričakovanji otroka po višji kakovosti družinskega življenja. Čim mlajši je otrok, tem bolj svojo osebo vrednoti po svojem telesu, obnašanju, prehranjevanju, stanovanju, oblačenju, kar ga bega in dela negotovega. Prav zato v nakupovanju, ki je postalo oblika preživljanja prostega časa celo vse družine, otrok vidi sfero svobode in možnost izbiranja. Nakupovanje sproži v otroku občutke evforije in sreče, kar se s pogostostjo nakupovanja in količino ter vrednostjo nakupljenega samo še stop njuje.
Otrokv sodobni družbi
Jana Goriup je redna profesorica Univerze v Mariboru
P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k
DRUZ_priloga_24.indd 10 07.06.13 15:29
XIV 11ŠTIRINAJST DNI XIV 1111ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI
Profi l in identitetapedagogov/pedagoginj
Gerald Salzmannposlovodja Inštituta za izobraževanje in svetovanje
(IBB)
Pedagogi/pedagoginje v
osnovnih izobraževalnih ustanovah (jaslih, otroških varstvenih ustanovah, otroških vrtcih) morajo izpolnjevati ne le mnoge zahteve, temveč morajo nositi tudi mnogostransko odgovornost. Pedagoško delovanje pedagogov/pedagoginj se dogaja v polju napetosti raznoterih, včasih celo protislovnih pričakovanj, ki jim jih predlagajo ne le otroci, temveč tudi starši, pravni subjekti in družbene skupine.
Novejši znanstveni raziskovalni izsledki (razvojna psihologija, nevrologija itd.) so položili temeljni kamen za to, da se (osnovno) izobraževanje pojmuje bolj kot socialni proces, ki je pri otroku rezultat konstruktivnih procesov z odraslimi in drugimi otroki. Iz tega nujno sledi, da je treba za izobraževanje pomembne interakcije med pedagogi/pedagoginjami in otroki ne le intenzivirati, temveč tudi v vsakdanjem pedagoškem delu v osnovnih izobraževalnih ustanovah močneje pomakniti v središče. Pred tem ozadjem je potrebno, da vse pri pedagoških delovnih procesih udeležene osebe razpolagajo s kar najboljšo pedagoško izobrazbo, da bi lahko otroke pri njihovih izobraževalnih procesih zadostno spremljale.
Pri pedagogih/pedagoginjah obstaja profesionalno razumevanje poklica tedaj, če skušajo zagotoviti, da niso zadovoljene samo otroške temeljne potrebe, temveč se upoštevajo tudi realne življenjske situacije otrok in se poleg tega ohranijo »otroštva« – in vse to v smislu inkluzivne in odnosno naravnane zgodnje pedagogike. Kar najboljše pospeševanje
otrok v osnovnih izobraževalnih ustanovah
more uspeti samo tedaj, če se upoštevajo različne individualne nadarjenosti (talenti) in ustrezne razvojne naloge vsakokratnih starostnih stopenj otrok.
Profesionalno ravnanje predpostavlja stalen spoprijem pedagogov/pedagoginj z lastno predstavo o poklicu, poklicno identiteto. Pri tem gre za to, da analiziramo protislovja med zahtevo in resničnostjo lastnega pedagoškega dela, da spoznamo lastne procese delovanja in jih po potrebi spremenimo, da postavimo pod vprašaj dosedanje izobraževalne vsebine in metodičnodidaktične načine dela in da vključimo v delo nova interdisciplinarna znanstvena spoznanja iz pedagogike, psihologije, nevrofi ziologije itd. V široki znanstveni krajini vlada soglasje (konsenz) o tem, da lahko imamo ustrezno dodatno in nadaljnje izobraževanje za pomemben kriterij pedagoške kvalitete v vseh izobraževalnih ustanovah. Če hočejo pedagogi/pedagoginje ustrezati profesionalni predstavi o poklicu v elementarni pedagogiki, je njihovo stalno dodatno in nadaljnje izobraževanje pomemben kriterij.
Poleg potrebne strokovne kompetence potrebujejo pedagogi/pedagoginje v smislu svoje pedagoške identitete tudi zadostne emocionalne in socialne kompetence, da imajo strokovne in osebne izzive ne za preobremenitev, temveč za možnost razvoja. Profesionalno predstavo o poklicu (pedagoško profesionalnost) lahko uresničimo samo tam, kjer si pedagogi/pedagoginje prizadevajo odkriti nove perspektive in jih uporabiti za svoje delo, da bi napravili
pedagoške procese za darilo za same sebe in za otroke.
DRUZ_priloga_24.indd 11 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI12
Z A V E S T N O Ž I V E T IV SODELOVANJU Z REFERATOM ZA DRUŽINE PRI KATOLIŠKI AKCIJI
P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k
Dopolnilno trditev k splošno znani izpovedi v prvem delu na-slova dodaja strokovnjak pri-marij dr. Klaus Vavrik, otroški zdravnik, psihiater, psihotera-pevt in predsednik Avstrijske lige za zdravje otrok in mladi-ne, v svojem prispevku za jubi-lejni zbornik »Berilo prihodno-sti – družina 2030«, ki je izšel ob 60-letnici Katoliškega družinskega združenja Avstrije. Naglaša potre-bo po zagotovljeni »zgodnji pomo-či« v duhu obširnega psihosocial-nega sistema zgodnje pomoči in zaznavanja za družine s povečano obremenitvijo, da bi tako zagotovi-li otrokom dober start v življenje.
Družba, ki želi biti kos svoji prihodnosti, je odvisna od zdravja svojih otrok, in bogatejša ko je, tem boljše naj bi bilo tudi zdravstveno stanje, bi si človek lahko mislil. A dejstva kažejo povsem drugačno podobo. Avstrija, tretja najbogatejša država v Evropski uniji, na področjih »zdravje« in »rizično vedenje« med otroki in mladino v mednarodni primerjavi zavzema zadnje mesto! Vse večja zasvojenost, izkustvo nasilja, medijski konzum, ipd. štejejo med največje izzive za današnji mladi rod. Na ozadju te zdravstvene obremenitve modernega časa pripada ključna vloga pri razvijanju življenjskega stila in zdravja otrok tako staršem kot celotnemu izobraževalnemu sistemu. Življenjsko okolje ob tem ostaja precej težavno, kakor kaže npr. statistika rodnosti s povprečno 1,4 otroka na ženo in dodanim upanjem, da naj bi bil vsak izmed teh otrok čim bolj »perfekten«, ali tudi stopnja ločitev na višini 50 odstotkov ter postopna zaostritev pri razvoju revščine med samohranilkami in družinami z višjim številom otrok. A kako najti pot iz stiske, ko pa se komaj 30 odstotkov staršev zaveda prepovedi nasilja pri vzgoji, 50 odstotkov zagovarja upo
rabo »lahkega«, 16 odstotkov pa še zmeraj »težkega« nasilja pri vzgoji?
Afriški rek, da je »za vzgojo otroka potrebna cela vas«, se ob iskanju zadovoljivega odgovora na zahtevno vprašanje povsem ujema z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji na pod ročju nevrobiologije. Človeški dojenček ima ob rojstvu najmanjšo določenost možganov med vsemi živimi bitji in je zato potreben posebne zaščite. Kot tak pa razpolaga z izredno sposobnostjo za habilitacijo, to pomeni, da se uči prilagojenega vedenja. Navsezadnje se navidezni evolucijski zaostanek na začetku življenja izkaže kot odločilna prednost, po kateri je človeku uspelo osvojiti ves svet in sleherni življenjski prostor. Torej usmerja dojenček vso svojo pozornost in svoje vedenje v odnosu do svojega okolja. V svojem prizadevanju za zanesljiv in varen odnos usmerja svoje vedenje po obstoječih življenjski vzorcih. Šele ko otrok občuti varno zavezanost, se lahko svobodno posveti drugemu, svetu, ki ga želi spoznati in preučiti. Prav ti zgod nji osnovni vedenjski vzorci torej odločilno vplivajo na kasnejšo re
gulacijo stresa in tako tudi na pojav »spirale« nasilja in zanemarjenosti iz roda v rod. Dognano je, da je za kasnejši duhovni razvoj še pred umsko zmogljivostjo in nadarjenostjo odločilen socialni položaj zgodnjega otroštva.
5 do 10 odstotkov otrok v bogatih državah je ogroženih zaradi zanemarjenosti, nasilja, stiske, psihične bolezni ali preprosto preobremenitve svojih staršev. Tudi številčno nazadovanje velikih družin, bratov, sester in vzgojnih izkušenj ter trajno odseljevanje v mestna okolja pospešujejo upadanje socialne zavezanosti in sosedske pomoči.»Zgodnja pomoč« opisuje v mednarodni jezikovni rabi osnovni in obsež ni psihosocialni sistem za zgodnje zaznavanje in zgodnjo pomoč družinam z visoko obremenitvijo. Mišljena je celotna zasnova podpornih ukrepov v zgodnjem otroštvu, ki upošteva in spremlja specifične obremenitve in resurse družin in jih povezuje s primerno okrajno ali nadregionalno zdravstveno, socialno in izobraževalno ponudbo. Področja, kjer ta koncept dobro deluje, kažejo razveseljive izsledke, najbolj izrazito pa v ameriškem velemestu Chicagu,
Otroci so naša prihodnost, a mi njihova sedanjost!
DRUZ_priloga_24.indd 12 07.06.13 15:29
XIV 13ŠTIRINAJST DNI
I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2
P R A V N I K O T I C E K
Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a -j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a -r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k
Potem ko se izračuna letna dohodnina za davkoplačevalca (na osnovi dohodninske lestvice), predvideva avstrijski davčni sistem še tako imenovane davčne odbitke ali odbitne deleže (Steuerabsetzbeträge). Posebnost teh odbitkov je ta, da dodatno zmanjšajo že izračunani letni davčni dolg.
Zakon o davku od dohodka (Einkommenssteuer) predvideva različne odbitke od davka, med drugim tudi odbitni delež za upokojence (Pensionistenabsetzbetrag), ki znaša zdaj 400 € na leto (od leta 2011 naprej se odbitni delež za ukopojence pod določenimi pogoji lahko poviša na 764 € na leto).
Doslej so nekateri/nekatere upokojenci/upokojenke zvišani odbitni delež za upokojence prejemali do mesečne brutopenzije v višini 1750 €.Če pa je upokojenec/upokojenka prejemal/prejemala višjo mesečno brutopenzijo kot 1.750 € (npr. 1790 €– teoretično je po zakonu zadoščala prekoračitev meje samo za 1€), mu/ji je odbitni delež padel na 253 €. Z novo ureditvijo načrtuje vlada postopno zmanjševanje/znižanje odbitnega deleža do mesečne brutopenzije v višini 2200 €.
Vlada je pokazala tale primer:
Penzionist (upokojenec/upokojenka), ki je doslej prejemal
mesečno brutopenzijo v višini 1.750 €, je neto dobil
1.455 €na roko.
Če pa je penzionist prejemal mesečno brutopenzijo v višini 1.760 € (to pomeni, da je ominozno mejo prekoračil samo za 10 €), je neto dobil samo 1.418 € na roko (to pomeni, da ga je malenkostno zvišanje penzije kar precej usekalo).
V prihodnosti naj bi bilo takole: • za mesečno brutopenzijo v višini 1.760 € bo penzionist neto (na roko) dobil izplačanih 1.449 € (torej za 31 € več kot po stari ureditvi)
• za mesečno brutopenzijo v višini 1.790 € bo penzionist neto (na roko) dobil izplačanih 1.464 € (doslej 1.435 €).
To postopno zmanjševanje odbitnega deleža preneha pri mesečnih brutopenzijah od 2.200 € naprej.
Spremembe pri davčnem odbitku
za upokojence
kjer po raziskavi iz leta 2006 beležijo 55odstotno nazadovanje pri zlorabi otrok, za polovico znižano tujo nastanitev, 45odstotno nazadovanje pri stopnji kriminalnosti do 18. leta, znatno višjo šolsko in poklicno izobrazbo in še znižanje uporabe finančne pomoči. Tako se je vsak vloženi dolar med življenjsko dobo povrnil pribl. 8 do 10krat.
Kakor mi danes ravnamo z otroki, tako bodo oni oblikovali prihodnost, je sklep strokovnega prispevka, ki ga lahko brez pridržkov podpremo. Referat za družino skuša to osnovno zamisel prenesti tudi v življenjski prostor Mednarodnega slovenskega tedna za družine v Kančevcih, ki bo letos pod geslom »V objemu božjega stvarstva« od nedelje, 28. julija, do sobote, 3. avgusta, v Domu duhovnosti Benedikt. Do 28. junija še sprejemamo prijave družin, babic, dedkov, tet, stricev in vsakogar, ki ga mika posebno počitniško doživetje v družbi od najmlajših pa do že nekoliko starejših. Pokličite na telefon: 0043(0)676 8772 3400.
ˇ
DRUZ_priloga_24.indd 13 07.06.13 15:29
XIV ŠTIRINAJST DNI14
mohorjeve družbe celovecP R I L O G A
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
L I T E R T U R A , G L A S B A F I L M I N L U T K O V N A P R E D S T A V A
20. Praznik Mohorjeve založbeDopoldne je bila na sporedu lutkovna predstava Kako je Jaromir iskal srečo. Predstava je nastala na osnovi istoimenske knjige avtorja Petra Svetina in ilustratorja Damjana Stepančiča. Knjiga je izšla leta 2010 v Mohojrevi založbi, prejela je ugledno nagrado – zlato hruško, ki jo podeljuje Ljubljanska mestna knjižnica za kakovostno otroško in mladinsko literaturo.
Ob šestih je bil na sporedu film Šanghaj, najbolj gledan slovenski film leta. Ni bilo naključje, da smo se odločili za ta film, saj je nastal po romanu Ferija Lainščka Nedotakljivi, režiser Marko Naberšnik je napisal scenarij po tej predlogi. Feri Lainšček je tudi naš avtor, izdali smo nekatere romane v nemškem prevodu, med njimi znani Petelinji zajtrk.
V ospredju praznovanja založbe pa sta bila branje in koncert. Urednik Hanzi Fili
pič je pozdravil navzoče in se dotaknil tudi perečega vprašanja, ki tare založbe: »Čeprav je v teh kriznih časih težko izdajati knjige, zlasti slovenske knjige – omenim samo, da so prihodki vseh založb v Sloveniji padli od 122 milijonov evrov v letu 2008 na 83 milijonov evrov v letu 2012 – Mohorjeva še vedno izdaja predvsem tudi literaturo v slovenskem jeziku tako za otroke kakor tudi za odrasle, na kar smo tudi zelo ponosni. Ponosni smo tudi, da se prav na tem področju trudimo zlasti za izvirne slovenske avtorje. To navsezadnje dokazuje tudi spored tega večera.« In dejansko, s svojimi pesmimi so se predstavili Gerard Kanduth, prevode, ki jih je napisal Janko Messner, je brala Jana Kacianka. Ivan Klarič je bral iz svojega najnovejšega dela Neodposlani smsi, v nemščini jih je brala Gudrun Maria Leeb, na odru sta bila
genialen par. Na koncu je prebrala svoje pesmi, med njimi tudi prvo ljubezensko, za katero ji je svetoval Niko Grafenauer, Verena Gotthardt, ki bo jeseni izdala svojo prvo pesniško zbirko v Mohorjevi založbi in je te dni praznovala svoj 17. rojstni dan. Glasbeno je besed ne stvaritve genialno oplemenitil virtuoz na kitari Janez Gregorič, ki je glasbeno dopolnjeval pesmi.
Ljoba Jenče, pevka starodavnih pripovednih, molitvenih, obrednih pesmi, je pritegnila poslušalce, ki so bili ganjeni nad njenim petjem in pripovedovanjem. Pevka pa je veliko pesmi slišala od ljudskih pevcev, od katerih se uči in jih posluša, kako pojejo, pojejo, kot jim narekuje srce. V naši založbi je izšla zgoščenka SlovenijaOdmevi večnosti.
Vinska klet Krško je postreg la z izbranimi vini, Mohorjeva kuhinja pa s prigrizkom.
Mohorjeva založba je za svoj praz nik, v četrtek, 6. maja, v Celovcu, pri-pravila pe-ster program: od lutkov-ne predsta-ve, pri kateri so sodelovale šole, do slo-venskega fil-ma, branja in koncerta.
Glasba in literatura.Na fotografi j i levo z leve: Gerard Kanduth, Verena Gott-hardt, Ivan Kla-rič in Janez Gre-gorič.
DRUZ_priloga_24.indd 14 07.06.13 15:29
XIV 15ŠTIRINAJST DNI
mohorjeve družbe celovecP R I L O G A
N o v e k n j i g e M o h o r j e v e z a l o ž b e
Jože Bavcon: Naše rastlineKnjiga Naše rastline je izvirno poljudno strokovno knjižno delo, splet botaničnega strokovnega besedila, hortikulturnih nasvetov, ugotovitev in priporočil, estetskih opisov predvsem našega samoniklega rastlinstva ob hkratni primerjavi s tujimi kultiviranimi vrstami, občasno skoraj lirično opevanje njihove dovršene lepote v skladju z lepoto našega naravnega okolja, kjer uspevajo, ter piščevega doživljanja celote z izvirnimi etnološko obarvanimi utrinki iz otroštva in okolja, iz katerega izhaja.
Besedilo je smiselno urejeno v časovno zaporedna poglavja, ki si sledijo od obdobja mirovanja – zime, prebujanja – zgodnje pomladi, brstečega in bujnega življenja – poleti do harmoničnega umirjanja vegetacije – jeseni. V vsakem poglavju pisec predstavi ustrezno število predstavnikov rastlin, ki v takratnem obdobju dajejo značilno sliko krajine ter poudarjajo njeno barvitost in pestrost. V podpoglavjih obravnava nad 100 različnih rastlinskih vrst ali predstavi hkrati več vrst iz posameznega rodu. V besedilu rastline opiše strokovno, po njihovem izgledu, značilnostih in rastišču, prikaže njihovo (potencialno) hortikulturno »uporabnost« primerjalno s sorodnimi že uveljavljenimi domačimi ali tujimi vrstami in kultivarji, ali njihovo uporabo v prehrani, kmetijstvu, ljudskem zdravilstvu ipd. V strokovna besedila avtor vplete svoja osebna občutja ali doživljanje posameznih rastlin že od otroštva in vse do danes. V posameznih primerih nam postreže tudi z opisi ljudskih običajev ali izročila iz naše etnološke kulturne dediščine (kot npr. »ta bršljanov« idr.). Knjiga Naše rastline nedvomno predstavlja izjemno delo v slovenskem botaničnem svetu, tako strokovnem kot hortikulturnem, izvirnost pa ji daje osebna nota avtorja. Z Našimi rastlinami bomo odkrivali in prepoznavali včasih očem nevidne, manj znane ali še neznane lepote in zanimivosti našega rastlinskega bogastva.
Avtor knjige Jože Bavcon je priznan botanični in hortikulturni strokovnjak doma in (morda še bolj) drugod po Evropi. Kot dolgoletni neutrudni delavec v Botaničnem vrtu v Ljubljani, njegov odgovorni vodja, vseskozi vso svojo energijo posveča spoznavanju domačega rastlinskega sveta, njegovemu ohranjanju in predstavljanju v širši mednarodni javnosti, tako s predavanji v številnih evropskih in svetovnih botaničnih vrtovih, s promocijo slovenskih samoniklih in hortikulturnih slovenskih rastlinskih posebnosti, kot s številnimi objavami (npr. monografije o ciklamah, zvončkih, znamenitem botaniku Hladniku idr.).
256 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec 2013, ISBN: 978-3-7086-0744-3, 39,90 evra
Evald Flisar: Zbrana dela – Gesammelte StückeEvald Flisar šteje k najbolj znanim predstavnikom moderne slovenske drame, in je verjetno med najbolj plodovitimi dramskimi avtorji v devetdesetih letih. Njegove drame so prevladovale sceno nekdaj aktualne družbenokritične dramatike in uvedle elemente novega intimizma. S svojo poetološko specifiko je uvedel nove teme v sodobno slovensko dramatiko, socialna okolja sodobnega intelektualnega meščanskega sveta in za naše razmere nenavadne psihološke značaje figur. Izdelal je novo vrsto konverzacijskega gledališča in je eden izmed redkih slovenskih avtorjev, ki resnično obvladajo dialog, ki je prefinjeno duhovit in ohranja nevtralno
distanco do dramatične substance.
Evald Flisar, rojen 1945, živi v Ljubljani, je avtor romanov, kratkih zgodb, dramatik, esejist in urednik. Študiral je primerjalno književnost, angleško literaturo, v Londonu, psihologijo v Avstraliji. Je svetovni popotnik, bil je predsednik Slovenskega PENkluba, do leta 1998 je bil izdajatelj literarne revije Sodobnost. Napisal je enajst romanov, dve zbirki kratkih zgodb, tri potopise, dve knjigi za otroke in 14 gledaliških predstav, ki so bile nagrajene. Njegova gledališka dela so bila prevedena v 31 jezikov, med njimi v hindi, v bengalski, malajski, nepalski, indonezijski jezik, v turščino, grščino, japonščino itd.
584 strani, Mohorjeva 2013, ISBN: 978-3-7086-0740-5, 29,50 evra
Stare l judske pesemi je pela Ljoba Jenče.
Umrl avtor Mohorjeve za-ložbe Vladimir KlemenčičV 87. letu starosti je v ponedeljek, 27. 5. 2013, omagalo srce našega avtorja, velikega poznavalca ter prijatelja koroških in drugih zamejskih Slovencev, utemeljitelja socialne geografije v Sloveniji, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Vladimirja Klemenčiča, mdr. tudi dolgoletnega sodelavca in nekaj časa ravnatelja Inštituta za narodnostna vprašanja. Na željo pokojnika so se v sredo, 29. 5. 2013, na ljubljanskih Žalah od njega poslovili v najožjem družinskem in prijateljskem krogu. V imenu Mohorjeve izrekamo iskreno sožalje in seveda velik boglonaj za vse, kar je pokojnik storil za koroške Slovence, za uveljavljanje naših pravic, za naše kulturne dobrine, ki so jih premnogi teptali in jih še teptajo z nogami. Mohorjeva se zahvaljuje tudi za njegovo dolgoletno sodelovanje z našo založbo. Ni jih bilo veliko, ki so jim bili koroški Slovenci tako pri srcu kakor prof. Klemenčiču. Globoko se priklonimo v zahvalo za vse, kar je dobrega storil zlasti za koroške Slovence.
DRUZ_priloga_24.indd 15 07.06.13 15:29
Jedni nujnost, jesti smemo
Hrana ne služi zgolj nasičevanju. Prehrana je pomemben faktor za počutje, za zmogljivosti in zdravje. Zakaj se starši ali predvsem mame stalno trudi
jo, da svoje otroke nasitijo? Zakaj jedo otroci in odrasli mnogo več, kot jim dobro dene in potlej trpijo zaradi posledic tega prenasičenja? Jesti in hraniti pomeni očitno mnogo več kot le oskrbo z za življenje važnimi osnovami. Odgovor najdemo v ranem otroštvu, ko mati doji dojenčka. V objemu mame otrok občuti nežnost, toplino, kontakt s kožo, pomiritev. Hranjenje pomeni utešitev žeje in lakote telesa in duše. Kasneje se naučijo otroci, da svoje potrebe utešijo na različne načine in da pomiritev in sprostitev ter reševanje problemov ali tolažba niso povezani z jedjo. Tu je predvsem naloga staršev, da ne postavljajo v ospredje hrane kot tolažilnega sladkorčka. Pri nas nikakor nimamo premalo živil, a vse premalo pozornosti in časa drug za drugega, prav znotraj družine! To pomanjkanje pa utešimo s tem, da imajo otroci stalno polna usta in tako ima čedalje več otrok težave s prehrano in prebavo. Majhen človek v tem začaranem krogu izgublja čut zase in za svoje telo.
Hrana potrebuje svoje mesto. Starši otroke hranijo in jih vzgajajo, kako vrednotiti hrano in kako se vesti pri mizi. Bistveno je, da otrok ne sedi pri mizi sam. Doma potrebuje starše, stare starše, brate, sestre ali druge družinske člane, ki jih posnema. V vrtcih to nalogo prevzamejo vzgojitelji in vzgojiteljice. V večji skupini je to lažje in tam si otrok upa poskušati tudi neznane jedi.Nove, neznane jedi je treba uvajati počasi in v majhnih količinah. Otrok naj ima čas, da se privadi na
neznani okus. Važno je, da vsakogar animiramo, da pokusi vse, kar pride na krožnik, toda pri tem ne silimo. Pri pokušanju neznanih jedi se s tem počasi razvija tudi otrokov okus. Sadje na primer ponuja bogato paleto, ki nagovarja vsa čutila: pogled na sadje z raznimi barvami in oblikami šola vid, ob vohanju sadežev šolamo vonj, ob uživanju razvijamo okus, z roko in prsti otipamo najrazličnejše površine, ko sadje prerežemo ali vanj ugriznemo, slišimo najrazličnejše zvoke!
Čuta za okus se lahko naučimo tudi tako, da si vzamemo za pripravo in uživanje jedi čas. Izkušnje so pokazale, da otroci radi pripravljajo in oblikujejo zdravo malico. Pripraviti prigrizek je še posebej zabavno, če je barvno raznolik. Potrebno je tudi, da otrokom dovolimo, da pomagajo pri sejanju rastlin. Če pa potrebujemo kakršne koli začimbe iz lonca oziroma z vrta, jim dovolimo, da jih tudi prinesejo. Prek vsega tega se naučijo tudi delati s kuhinjskimi pripomočki. Poleg tega se učijo čustvovati in oblikovati razne spretnostni in motorične sposobnosti. Pri vsem tem pa je pomemben občutek za skupnost – odnos do drugih otrok. In to vse prenašajo otroci preko hrane in prehranjevanja iz vrtca potem tudi domov do staršev.
V starosti se je težko navaditi navad prehranjevanja. Da to preprečimo, je treba začeti v otroštvu. Dober zgled je torej najpomembnejše, ker ga otroci samoumevno posnemajo. Na nas odraslih je, kako se bodo jutrišnji odrasli prehranjevali. Na nas je, da jim dajemo čim bolj zdrave, regionalne produkte. Mi smo odgovorni za zdravje naših otrok.
42 let, stanuje na Komelj-skem vrhu nad Pliberkom, ima tri otroke: Karli 23, Boštjan 15 in Monika 14 let, od aprila le-
tos dela v Grebinju v popoldan-ski vzgoji v ljudski šoli, je drugič poročena, njen mož ima tudi tri otroke (Jasmin 16, Patrizia 14 in
Jürgen 12 let).
KristaTrobe,
V Ž A R I Š C Uˇ
DRUZ_priloga_24.indd 16 07.06.13 15:29