----------------------------------------------------------------------

KAKO OSNOVNO PRIPRAVIŠ SLIKARSKO PODLOGO

ZAPISKI o SLIKARSKI LIKOVNI TEHNOLOGIJI

01. PRIROČNIK

--------------

(slik. lik. teh)

----------------------------------------------------------------------

Ljubljana, 2017

KAZALO:

01 UVOD ............................................................ 1

02 PODOKVIRJI ZA NAPENJANJE PLATNA ................................. 2

03 NAPENJANJE PLATNA ............................................... 6

04 NEMASTNA KLEJNO - KREDNA PODLOGA ............................... 13

LITERATURA IN VIRI:

- Hudoklin Šimaga, V., 1973. Praktična slikarska tehnologija:

Navodila za vaje. Ljubljana: ALU

- Hudoklin, R., 1955. Tehnologija materialov, ki se uporabljajo v

slikarstvu: Njihova priprava, obdelava in uporaba, I. prvi del,

temeljnik, podloge, veziva in polnila podlog. Ljubljana

1

01 UVOD

Glavno je, da podloga ustreza trenutnim potrebam, da ne vpija in da se

nanjo prijetno slika, pa naj bo izdelana iz kakršnegakoli materiala in

na kakršenkoli način. To mnenje je zagovarjala predvsem industrija

slikarskih platen, da bi pravilno ročno izdelovanje slikarskih podlog

lahko nadomestila s strojnim, in pa slikarji, ki niso imeli ali so se

sramovali obrtniškega znanja. Bilo je lagodneje in večkrat tudi

ceneje, kupiti že podloženo slikarsko platno, kot si ga pripravljati

sam.

(Hudoklin, 1955, 155)

2

02 PODOKVIRJI ZA NAPENJANJE PLATNA

Potrebščine:

1) zagozdni podokvir,

2) kotno ravnilo,

3) meter,

4) kladivo,

5) mala lesena podloga po kateri po potrebi udarjamo, ko sestavljamo

podokvir.

Platno, ki ga nameravamo ohraniti na podokviru, napenjamo na zagvozdni

podokvir. Tega nam po meri izdela mizar ali pa ga kupimo v trgovinah s

slikarskim materialom.

Za vzpostavitev distance med platnom in podokvirjem, da se ta dva ne

bi zlepila, so podokvirne letve oblikovane tako, da napeto platno

sloni samo na zunanjem robu podokvirja. Predna ploskev letve je

odrezana poševno (glej risbo 1 A), ali pa je poglobljena, tako da

ostane na zunanji strani 5 do 8 mm širok dvignjen pas (glej risbo 1

B).

Risba 1 Prečni prerez letev zagozdnih podokvirjev.

A. Poševno odrezana letev.

B. Profilirana letev.

Na oglih sestavljamo zagozdne podokvirje na utor in čep. Čepi se

morajo utorom sosednje letve tesno prilegati, da ostane podokvir

pravokoten. Take letve lahko poljubno sestavljamo in dobimo iz istih

podokvirnih letev podokvirje različnih dimenzij.

3

Risba 2 Letev na čep in utor, na sprednji in hrbtni

strani odrezana pod kotom 45°

Ogle zagozdnih okvirov ne smemo zlepiti ali zbiti z žeblji. Na vsakem

vogalu podokvirja sta zarezani po dve vdolbini za zagozde, ena na

širinski, druga na dolžinski letvi. Z zagozdami podokvir povečamo,

kadar na njem napeto platno popusti, ali popravimo rahle gube, ki so

nastale zaradi morebitnega neenakomernega nategovanja platna pri

napenjanju (glej risbo 3).

Risba 3 Vgrajevanje zagozd.

Podokvirji z daljšimi stranicami, nad določeno dimenzijo, morajo imeti

v sredi prečno oporno letev. Oporna letev ima širino podokvirnih letev

in debelino njihove notranje, ožje strani. Oporno letev vgradimo v

4

zunanji podokvir na čep in utor (glej risbo 4). Oporna letev ima čep,

zunanja podokvirna letev pa ustrezen utor. Ob čepu sta zarezi za dve

zagozdi, da lahko širimo podokvir tudi na sredini.

Risba 4 Princip izdelovanja velikih podokvirjev ozkega,

podolgovatega fornata.

A. Vgrajevanje oporne letve.

B. Stik oporne in zunanje okvirne letve.

Veliki podokvirji potrebujejo poleg prečne tudi podolžno oporno letev,

oziroma več prečnih in podolžnih opornih letev (glej risbo 5).

Risba 5 Princip izdelovanja velikih podokvirjev

kvadratastega fornata.

5

A. Vgrajevanje križnih opornih letve.

B. Stik na križišču opornih letev.

Oporne letve, na zarezi privijemo z vijaki.

Zareza na podolžnih opornih letvah mora biti vedno obrnjena proti

platnu, tako da se pri podlaganju, ko se platno krči, oporne letve ne

bočijo v platno.

(Hudoklin, 1973, pp. 30–40)

6

03 NAPENJANJE PLATNA

Potrebščine:

6) Sestavljen zagozdni podokvir,

7) laneno platno,

8) sponke za spenjač,

9) spenjač,

10) kladivo,

11) klešče za napenjanje platna (po potrebi za večje formate),

12) klešče za izdiranje žebljev.

Postopek:

Platno pogrnemo na čista tla - na ravno površino. Nanj, z licem

položimo podokvir in ga naravnamo, da na vseh straneh platno presega

stranice okvirja vsaj za debelino okvirne letve ali do polovice

podokvirne letve, če ga bomo pripenjali na zadnjo stranico podokvirja.

S prvim žebljem pritrdimo platno v sredini tiste stranice, ki jo

pokriva rob /krajec/ platna. Največkrat je to daljša stran podokvirja.

Nato povlečemo platno proti enemu oglu okvirja in ga pričvrstimo en do

dva cm od ogelnega roba. Enako storimo na drugi strani prvo zabitegi

žeblja (glej risbo 6). Pri velikih okvirjih povlečemo in pritrdimo

platno na vsakih 50-60 cm od srednjega žeblja. Platno natezamo od

žeblja do žeblja in zabijamo po en žebelj desno en levo že zabitih.

Pri natezanju moramo paziti, da teče ista nit vedno vzporedno z robom

okvirja in da je platno enakomerno in tolikO nategnjeno, da se ob

žebljih ne guba. Žeblje zabijamo približno en cm globoko, ker gre pri

tej fazi za prednapenjanje platna.

7

Risba 6 Princip pritrditve, s podokvirjem poravnanega

platna na prvi, daljši stranici.

Ko je platno začasno pritrjeno na prvi strani, podokvir obrnemo ali se

sami prestavimo na drugo stranico in ga po enakem vrstnem redu

pritrdimo na nasprotno stran podokvirja. Najprej ga povlečemo v

sredini /ne premočno/ in pričvrstimo. Nato vlečemo platno istočasno

navzgor in proti oglu ter ga pribijamo vedno nasproti žebljev na prvi

strani (glej risbo 7). Ne smemo ga pa toliko natezati, da niti ne bi

tekle vzporedno s podokvirjem.

Risba 7 Vrstni red pritrditve, s podokvirjem poravnanega

platna, na ostalih treh stranicah.

8

Ko je platno pritrjeno na prvih dveh straneh, ga na enak način

nategnemo, in pribijemo na tretji in četrti strani. Paziti moramo, da

platno v sredini tretje strani preveč ne povlečemo. /: Da ga v sredini

ne povlečemo bolj kot smo ga nategnili pri pribijanju na prvi daljši

etranici :/. V takem primeru bi bilo platno neenakomerno napeto, niti

ne bi tekle vzporedno z okvirjem in na oglih bi nastale gube. Na

zadnji, četrti strani je treba platno močneje povleči.

Ko je platno začasno pritrjeno na vseh štirih straneh začnemo šele s

pravim napenjanjem; najprej na strani, kjer smo začeli z začasnim

napenjanjem. 5-8 cm od srednjega žeblja platno čvrsto pov1ečeme

navzgor in pravokotno na daljšo stranico, ter ga s sponkami pripnemo.

Prav tako naredimo na drugi strani sradnjega žeblja, ki ga nato

izpulimo. Platno med obema na novo pripetima sponkama izdremo žebelj,

platno močno nategnemo in dokončno pripnemo s sponko. Zatem natezamo

in pripenjamo platno z eno sponko z desne, z drugo z leve strani

srednjih treh žebljev. Vsakikrat ga povlečemo navzgor, od nasprotne

strani in obenem proti oglu. Bolj ko se bližamo koncu podokvirja,

močneje ga moramo poševno vleči. Vedno pa je treba paziti, da je

enakornerno napeto. Na robu okvirja mora ostati vedno ista nit.

Sponke pripenjamo v enaki razdalji, 5-8 cm, in v ravni črti po sredini

podokvirne letve ali na njegovi zadnji strani (glej risbo 8). Zadnjo

sponko pripnemo 8-10 cm od ogla. Žeblje, s katerimi je bilo platno

začasno pričvrščeno pulimo sproti.

Risba 8 Pripenjanje platna z žeblji ali sponkami.

A. Na boku podokvirne letve.

B. Na zadnji strani podokvirne letve.

9

Ko je platno pripeto na prvo stran, ga na enak način napnemo in s

sponkami pričvrstimo na nasprotno. Pri prvih treh sponkah v sredini ga

vlečemo samo navzgor, pri vsakem nadaljnjem pa tudi proti oglu. Paziti

moramo, da platno na sredini, kjer se najlaže razvleče, preveč ne

nategnemo, a čim bližje smo oglu močneje ga vlečemo. /Ker je začasno

pribito na tretji in četrti stranici okvirja, je raztezna ploskev ob

oglih manjša in se težje napne/. Prav tako kot na prvi in drugi

strani, ravnamo na tretji in četrti. Začnemo pri tisti na katero smo

platno najprej začasno pritrdili (glej risbo 9). Ko je platno pripeto

na vseh štirih straneh, ga napnemo še na oglih, kar pa zahteva precej

pazljivosti. Tudi majhna napaka lahko povzroči kasnejše gubanje

platna. Gube od ogla proti sredini/. Platno močno in skoraj diagonalno

povlečemo in pritrdimo enkrat na daljši, enkrat na krajši stranici.

Zadnjo sponko pripnemo približno en cm od samega roba ogla (glej risbo

10). Sponke pripenjamo nekaj gostejše kot v sredini okvirnih letev.

Gubo, ki nastane na zunanji strani ogla, stisnemo in močno potegnemo v

smeri dliagonale okvirja (glej risbo 10 B), nato jo preganemo na

stranico kjer smo pripeli zadnjo sponko in pritrdimo (glej risbo 10

C). Na opisani način nategnomo in pritrdimo platno na vseh štirih

oglih.

Risba 9 Vrstni red končnega pripenjanja platna z žeblji

ali sponkami.

10

Risba 10 Pripenjanje oglov.

Platna manjših razsežnosti /do 50 cm dolžine/, ki imajo na eni strani

rob /krajec/ napnemo dobro tudi, če jih na prvi /daljši/ stranici

takoj dokončno pritrdimo. Rob platna pričvrstimo s prvim žebljem v

sredini daljše stranice okvirja. Nato ga enkrat desno od srednjega

žeblja, natezamo proti oglom okvirja in vsakih 5-6 cm pripenjamo.

Paziti moramo, da teče rob platna vedno vzporedno z robom okvirne

letve (glej risbo 11).

Ko je platno pritrjeno vzdolž prve stranice, okvir obrnemo s stranjo

kjer je pribito platno navzdol, platno naravnamo, ga ob oglih

nategnemo in začasno pritrdimo. Potem ga začasno pritrdimo še v

sredini tretje In četrte stranice (glej risbo 11 B). Ko je to gotovo,

čvrsto nategnemo platno v sredini druge stranice in pribijemo. Nato

ga, enkrat desno enkrat levo od žeblja v sredini, natezamo od

nasprotne strani in proti oglom ter pripenjamo (glej risbo 11 C). Na

tretjo in četrto stranico in na ogle ga nategnemo in pripnemo na

način, ki sem ga že opisal.

11

Risba 11 Takojšnje dokončno pripenjanje platna (manjši

pormati).

A. Pripenjanje platna na I. daljši stranici.

B. Pripenjanje platna na vogalih II. in sredini III.

In IV. Stranice.

C. Vrstni red dokončnega pripenjanja platna.

12

Napenjanje platna s prsti

Okvir postavimo pokončno s sprednjo stranjo k sebi. Nanj prislonimo

platno, preganemo ga preko zunanjega prednjega roba okvirne letve ter

ga pribijemo s prvim žebljem. Nato konec platna trdno primemo s palcem

in kazalcem, upremo se z ostalimi prsti ob rob navpične letve (glej

risbo 6), ga čvrsto nategneo in 1 cm od ogelnega roba pribijemo. Enako

storimo na drugem oglu in potem še na ostalih treh straneh. Ko je

platno na vseh štirih straneh začasno pritrjeno, postavimo okvir

ptedse tako, da je stranica kjer smo začeli pribijati platno zgoraj.

5-8 cm od srodnjega žeblja in v višini zunanjega roba okvirne letvice

primemo platno s palcem in kazalcem obeh rok tako, da ga previjemo

preko vrha palcev, z ostalimi prsti se upremo ob zunanjo ploskev

okvirja, platno trdno stisnemo in močno povlečemo navpično ob prednji

ploskvi okvirja. /S palci na katerih sloni ga potiskamo navzgor/.

(glej risbo 12 A). Ko je dovolj nategnjeno ga hitro preganemo preko

roba okvirne letve, z levico ga držimo, z desnico vtisnemo žebelj in

pribijemo ali spnemo s spenjačem (glej risbo 12 B).

Enako ravnamo pri vsake nadaljnjem žeblju le, da platno natezamo

istočasno tudi proti oglom /s palci ga potiskamo poševno/.

Risba 12 Takojšnje dokončno pripenjanje platna (manjši

pormati).

A. Navpično nategovanje platna..

B. Nategovanje platna proti oglu in pribijanje

ali pripenjanje platna.

(Hudoklin, 1955, pp. 143–147)

13

NEMASTNA KLEJNO - KREDNA PODLOGA

Potrebščine:

1) zajčji klej,

2) voda,

3) bolonjska kreda,

4) gorilnik,

5) napeto platno,

6) tehtnica,

7) kuhalnica,

8) lonec za pripravo klejne raztopine,

9) večji lonec za pripravo vodne kopeli,

10) manjšo posodo za odmerjanje bolonjske krede,

11) primerna krtača,

12) fin brusni papir.

Najbolj važno je pri platnu pravilno k1ejanje, kajti od tega je v

največji meri odvisna kakovost celotne podloge. Če je platno preveč

klejan /napojeno s premočno klejno raztopino/ bo podloga trda in

lomljiva, če je premalo, je podloga slabo prilepljena in krhka.

V slikarstvu uporabljamo pretežno kožni (zajčji klej), ker je

prožnejši in odpornejši od kostnega. Želatina je razbarvan klej, ulit

v povsem tanke plošče. (Praviloma bi moral biti izdelan iz najboljše

vrste kožnega kleja).

Povprečno vzamemo za klejanje slikarskega platna in za podlogo na

njem 7-9 %tno raztopino kožnega (zajčjega) kleja, v izjemnih primerih

tudi močnejšo, nikdar pa ne nad 11 %tne.

Suha zrna kleja čez noč namočimo v posodi z vodo (7,5 %). V mrzli vodi

kleji nabrekajo. Najboljši je klej, ki v določenem času najmočneje

nabrekne in se najmanj raztaplja.

7,5 %ne klejne raztopine pripravimo naenkrat toliko, kolikor je rabimo

za klejanje in za vse namazne podloge. Najprej jo v vodni kopeli

segrejemo na + 80-85°C (glej risbo 12 A) in vročo vtaremo v napeto

platno /s krtačo ali trdim velikim čopičem (glej risbo 12 B)/. S

krožnimi gibi, vročo klejno raztopino vtiramo, da se na koncu pod

krožnimi gibi krtače površina rahlo speni.

14

Risba 12 Priprava za klejanje

A. Segrevanje klejne raztopine v vodni kopeli.

B. Krtača primerna za klejanje in grundiranje.

V preostalo klejno raztopino domešamo toliko bolonjske krede, da

dobimo kot redka smetana tekočo maso /55-60 dkg na liter klejne

raztopine/, ki jo mlačno (35°C) vtaremo v še povsem vlažno platno.

Tudi tega s krožnimi gibi dobro vtaremo, da polnilo zapolni vse vmesne

prostore v platnu.

Klejano in s prvim namazom podloge prevlečeno platno prislonimo z

licem /s premazano stranjo/ k steni in pustimo, da se povsem posuši. S

tem, da smo ga prislonili z licem k steni smo omogočili, da pari voda

iz podloge na hrbtni strani platna hitreje kot na strani podloge in

pri tem privlači namaz tesneje k platnu.

Ko je platno povsem suho ga s finim brusnim papirjem obrusimo.

Odstraniti moramo vsa groba vlakna, ki štrlijo iz platna in odbrusiti

ali vsaj razpraskati površinsko skorjico. Po brušenju moramo platno

dobro sprašiti in okrtačiti.

Drugi namaz nanesemo in vtaremo prav tako kot prvi ter podloge zanj ne

redčimo. Za tretjega dodamo klejno-kredni masi toliko vode, kolikor jo

je izparelo pri segrevanju in ga tako dolgo gladimo, da se "pod krtačo

posuši". S tem se podloga zgosti in postane žilava kot usnje. Za vse

namaze podloge uporabljamo klejno-kredno maso mlačno in na obrušeni

površini.

(Hudoklin, 1955, pp. 192–193)