I. Srednjeveška književnost

Periodizacija 476- 15./16. stoletje

Srednji vek se začne 476, ko propade rimsko cesarstvo, konča pa se 1492, ko Kolumb odkrije Ameriko in se začne novi vek. To je po antiki druga velika doba v razvoju evropske književnosti. Barbarska ljudstva, ki so premagala Rimljane sabo niso prinesli pisnega, samo govorjenega jezika, ohranila pa se je latinica, predvsem v Cerkvi. Sčasoma pa so tudi nova ljudstva uvedli latinico, kot uradovalni jezik. Glavni je bil prestol s Karlom Velikim načelu.. Bistvena značilnost srednjeveške književnosti je njena različnost od antične. Srednjeveška književnost temelji na krščanstvu. Izdelala je nek sistem, ki vsebuje teološke, moralne in socialne ideje. Na teh načelih je temeljila srednjeveška družba s svojo fevdalno, viteško in meščansko kulturo.Srednji vek je gojil natanko isto kot antika. To so junaški epi, ljubezenske pesmi, poučne pesnitve, verske drame, romane v verzih in prozi. Razlika pa je po vsebini, ker je krščanska. Obenem pa je srednjeveška književnost izumila nove kitične, verzne in slogovne oblike za posamezne zvrsti. Te oblike so najprej razvijali poznejši književniki-nekatere so se ohranile do današnjih časov.Razvoj francoskega jezike in literature: Vse do 11.stoletja je jezik višjega registra latinščina Kasneje Langue d'Oc in Langue d 'Oil Prvi zapisa »vulgarnega« jezika leta 842 Le Serment de Strasbourg Francoska literatura se deli na 3 obdobja

11-13.stoletje: chansons de geste, les romans bretons, les chroniques, Les fabliaux, Le roman de la Rose

14.stoletje: zaton literature, 100-letna vojna 15.stoletje: krepitev meščanstva, razvoj gledališča in poezije

Poznejša recepcija srednjega veka

Zanimanje za srednji vek se obnovi v obdobju evropske romantike ( druga polovica 18.stoletja) – oživitev srednjega veka. Ime za romantiko izvira iz besede »roman«. Ta je v poznem srednjem veku pomenil pustolovsko zgodbo o dogodivščinah srednjeveških vitezov, napisano v prozi, ki gradi na fantaziji in čustvu. Od tod so se v 17. stoletju razvili angleški izraz »romantic«, francoski »romanesque« in nemški »romantisch«, pomenili pa so »kot v v romanu«, to je nekaj manjvrednega, kar ni resnično, ampak izmišljeno, domišljijsko, fantastično. V Angliji je izraz »romantic« sredi 18. stoletja dobil pozitiven prizvok. Odslej je označeval predvsem nežno čustvenost in plemenito melanholijo. Snov evropskih romantikov prihaja iz motivov iz ljudskega slovstva in srednjega veka.Primeri:- Hugo: Notre dame de Paris ( roman, cerkev postane oseba)- Flaubert, Byron- Chateaubriand (opisuje otroštvo v gotskem gradu)Chansons de geste so francoski srednjeveški junaški epi.

Vrh srednjeveške junaške epike se ujema z obdobjem razvitega visokega fevdalizma okoli leta 1100. Najpomembnejši primer te epike so francoske pesmi o junaških dejanjih imenovane chansons de geste. To je skupno ime za okoli 80 epskih besedil, ki opevajo junake in dogodke francoske zgodovine v 8. in 9. stoletju, to je predvsem iz časa Karla Velikega, njegovega fevdalnega okolja in naslednikov. Motivi so deloma zgodovinski, deloma pa domišljijsko predelani. Temeljne ideje te epike so fevdalne in krščanske: zvestoba bogu, cerkvi in suverenu (fevdalnemu gospodu). Verzi se povezujejo z asonanco, pozneje tudi z rimo; prvotni verz je deseterec, pozneje tudi dvanajsterec (aleksandrinec). Več verzov pa se sestavlja v kitice različnih dolžin.Izvor chansons de geste ni povsem pojasnen. Ohranjeni teksti so iz 11. do 13. stoletja. Po mnenju raziskovalcev iz 19. st. so nastali iz krajših junaških pesmi kantilen (kantilena iz lat. cantilena v pomenu pesmica, popevka, lažja umetna pesem), ki so se stoletja ohranjale ustno, nastale so med ljudstvom, iz ljudskega duha. V nasprotju s to teorijo, ki ne more dokazati obstoja kantilen, vidijo novejši raziskovalci v teh epih delo kleriških avtorjev, ki so v romarskih središčih z relikvijami francoskih junakov na osnovi kronik in legend oblikovali večje epske celote. Nato so chansons de geste prenašali poklicni potujoči pevci Trulerji in z njimi zabavali plemstvo pa tudi ljudi na vaških in mestnih sejmih.Chansons de geste se običajno deli na več ciklov: cikel Karla Velikega, cikel Guillauma d'Orange in cikel Doona de Mayence.

Najpomembnejši ep prvega cikla in sploh vse te epike je Pesem o Rolandu:Vojska kralja Karla Velikega je hodila na roparske pohode. Nekoč, ko so se vračali, so jih Baski počakali in pobili veliko junakov. Gre za veliko vojno. Napadejo Saraceni. Roland je bil najboljši in najljubši vitez Karla V. . En drugi vitez mu je bil nevoščljiv in se je povezal s Saraceni. Ko se je francoska vojska umaknila, sovražnik doseže, da ima Roland zadnjo stražo (zaščitnico). Sovražnik se z Baski zmeni, da zasedejo. Na srečo ima Roland sabo škofa Turpina. On ima čudežni rog, ki se ga sliši na zelo daleč in sliši ga samo Karl Veliki. Ne uporabi ga, dokler ne izgubi. Ko umira pa le zatrobi. Kralj s svojo vojsko pobije vse Saracene. Kralj nazadnje maščuje Rolanda in obglavi tistega sovražnega viteza.

Les romans bretons: v drugi polovici 13.stoletja se naveličajo Karla velikega in so začeli iskati tematike v tujih legendah ( legends d'etrangere), prisotna je intimna tematika, psihološki razvoj junakov. Ohranjenih je približno 80 debelih romanov, govorijo o kralju Arturju in vitezov okrogle mize. Ta kralj naj bi živel v mestu Camelot, imel meč Escalibur, imel je svojega čarovnika Merlina (keltski vrač). Dogaja se v času, ko sobivata keltska in krščanska vera. Ta dvor predstavlja večno kraljestvo. Dosežena je tudi demokracija. Tudi v idealnem kraljestvu pride do težav, najljubši vitez zapelje kraljevo ženo. Kralj usodno zboli, Merlin mu pove, da mora spiti sveti gral. V tej zgodbi ga najde Persifal. Zelo popularni so bili tudi viteški romani z ljubezensko tematiko. Znan tak roman je Roman o Tristanu in Izoldi.

Prvi podpisani avtor s svojim slogom je Chretien de Troyes=prvi francoski romanopisec.

Primerjava z chansons de geste: literatura bretonskih romanov je »ženska«, medtem ko je literatura chanson de geste »moška«; Bretonski romani so blizu temu kar si v 19.stoletju

predstavljaš kot roman ( psihološki razvoj protagonista), pri chansons de geste pa gre za akcijo. Bretonski romani so manj raznoliki, večinoma verz osmerec.

Les fabliaux ( 11-14. Stoletje) govorijo o preprostih zgodbah, 300-400 verzov, osmerec. Pisano v burlesknem, satiričnem registru. Tematika je pogosto usmerjena proti ženskam ali duhovščini.Ti teksti so imeli močan vpliv na Boccaccia. The earliest known fabliau is the anonymous Richeut (ca. 1159-1175); one of the earliest known writers of fabliaux is Rutebeuf. When the fabliau disappeared it was replaced by the prose short story, which was greatly influenced by its predecessor. Famous French writers such as Molière, Jean de La Fontaine, and Voltaire owe to the tradition of the fabliau.

Le Roman de la Rose je epski tekst v osmercu. Ima 2 dela:- 1.del je krajši ( 4000 verzov) , nastal okoli leta 1230. Je pripovedna pesnitev, osrednja tema pa so sanje o vrtu s čudovito vrtnico - dvorska ljubezen, um časti žensko na najrazličnejše načine, idealizirana podoba sveta. Avtor: Guillame de Lorris- 2.del je daljši ( 18000 verzov). Nastane 45 let kasneje. Tu gre za realistično literaturo, bolj meščansko stališče, niz epizod, ki razpravljajo o različnih vprašanjih ( filozofija, ženska nezvestoba ) Avtor: Jean de Meun

Trubadurji

Trubadúr je bil pesnik in pevec v srednjeveški Franciji. Trubadurstvo se je razvilo na jugu Francije po letu 1100 ( 12.-13.stoletje), kjer je prebivalstvo govorilo provansalsko različico nastajajočega francoskega jezika, t.i. fr. »langue d'oc«. Izraz prihaja iz besede »trobar«, kar pomeni najti, iznajti. Take vrste umetnost se je na jugu Francije razvila predvsem zato, ker je bil jug srednjeveške Francije kulturno precej razvitejši od severne. Teorije o nastanku trubadurjev so različne: arabski izvor, antika, podnebje, ugodne politične razmere,…

Šele kasneje se je na severu, po trubadurskem vzorcu, izoblikovala podobna oblika pesništva, troverstvo ( truvarji ), ki so nadaljevali tradicijo trubadurjev, ampak z razliko, da so pisali predvsem o ljubezni, ki ni bila samo neuslišana z močnimi satiričnimi motivi.

Trubadursko liriko so ustvarjali plemiči trubadurji, potujoči pevci, ki so obiskovali gradove in peli o lepoti ter milini izbrane gospe, ki je nedosegljiva. Odnos med pevcem in damo je bil podoben fevdalnemu. Njihova lirika je bila seveda večinoma ljubezenska- čaščenje, kult ženske, pa tudi socialna. Bili so začetniki mnogih novih pesniških oblik: svitanice (albe), serenade (podoknice; »večerna pesem«), kancone in balade.

Nekaj najpomembnejših trubadurjev: - Bernart de Ventadour- Rutebeuf ( Le miracle de Theophile)- Jean Bodel ( Congée – osebnoizpovedna pesem, zbolel za gobavostjo, slovo od sveta )Rutebeuf & François Villon

Oba pisala chansons de geste, dramska besedila ( mirakli) in lirično poezijo.

Pogosti motiv Rutebeufa je on sam, oziroma se norčuje iz svojega imena ( surovi bik). Razglaša se za grobega, preprostega človeka. Njegova poezija se ne more primerjati s trubadurji, vendar je cenjena zaradi neposrednosti.

Villon je del svojega življenja živel kot intelektualec, bil je dobro izšolan, preostanek življenja pa je preživel kot kriminalec, klatež. V ustvarjanju vagantske poezije, ki opisuje potepuško življenje na robu družbe, se je odlikoval François Villon. To odseva v poeziji Balada obešencev in v Balade des dames des temps de judis.

Svoje pesmi je Villon zbral v Mali testament (La Lais de Maitre François Villon) in kasneje v Veliki testament (Testament). Mali testament je nastal po prvi pomilostitvi, ko je, kot je sam trdil, zaradi nesrečne ljubezni hotel zapustiti Pariz in je napisan na šaljivi način medtem ko je Veliki testament nastal po drugi pomilostitvi ob kronanju kralja Ludvika XI leta 1462 in je napisan v resni, pokesani obliki.

Srednjeveška dramatika

Stik z antično dramatiko je bil popolnoma prekinjen, počasi se je začela razvijati cerkvenadramatika, najprej v latinici nato v ljudskih jezikih, največkrat so ta dela opravljali predcerkvijo, kasneje pa premaknili na glavni trg. Od resnih oblik so poznali : Les fares / burke Mirakel- čudež. To pomeni, da je delo čudežno, ki jih naredi Jezus ali drugi častniki

( najbolj znan srednjeveški mirakel je Le miracle de Teophile- grešnik se proda hudiču, se kasneje pokesa, čudežno se pojavi devica Marija).

Misterij-skrivnost. To je komplicirano dramsko delo, ki govori o raznih prizorih iz svetegapisma (Jezusovo trpljenje, včasih pa tudi prizori iz stare zaveze). Iz tega so se razvili pasijoni. Moraliteta- oblika, v kateri vedno nastopa mlad človek, ki je postavljen pred noveizkušnje in se mora odločiti. Vedno se pojavita dve osebi, ki delata dobro in slabo delo.

II. Renesančna književnost

Renesančna književnost se je razvila v 14. stoletju v Italiji. Poudarja se človekov razum, značilno pa je tudi občudovanje narave in uživanje v čutnosti.

Francoska literatura se zgleduje po tuji in je še v povojih Du Bellay- renesančni pesnik kateremu vzor je Petrarca Francois I – renesančni vladar

Podpornik umetnikov Zavzemal se je za prevajanje antičnih in italijanskih del Ustanovil College de France

Vasari- bogat renesančni umetnik Marguertie de Navarre ( kraljeva sestra) tudi pomembna avtorica z zbirko Heptameron

( po vzoru Dekamerona); povezana s francoski protestanti Hugenoti

Hugenoti so bili francoski protestanti iz 16. in 17. Stoletja, svojo veroizpoved so opredelili na prvi narodni sinodi 1559 v Parizu. Sprejeta je bila strogo kalvinistična veroizpoved. Nekaj časa so bili sprejeti, ampak nato se začnejo verske vojne med njimi in katoliško vero z Plakatno afero. V šentjernejski noči 23.maj 1572 so katoličani množično napadli hugenote. Pokol je trajal 5 dni in je samo v Parizu terjal smrt vsaj 2000 hugenotov, na deželi pa v naslednjih tednih še veliko več. Preganjanje se konča 1598 ko postane kralj Henrik IX., ki je v osnovi protestant ampak se spreobrne v katolika. Kralj je kasneje zaukazal versko toleranco z zakonom Nantski edikt po kateri imajo vsi protestanti pravico do svoje vere. Zaradi te noči literarno delo Merimeja in film Kraljica Margot Protestant Clement Margot, Boileau in Rabelais :dvorski pesniki

Razvoj

Te značilnosti veljajo predvsem za renesančno kulturo, kot se je razmahnila v Italiji že sredi 14. stol. (zgodnja renesansa), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa) in po letu 1550 polagoma začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželah v Franciji, Španiji, Angliji in Nemčiji, se je renesansa razvila pozneje in za krajši čas, tako da traja samo med leti 1500-1600, ali pa samo deloma.

Vse to velja tudi za razvoj renesančne književnosti. Začela se je oblikovati že sredi 14. stol. v Italiji kot književnost zgodnje renesanse (F.Petrarka, G. Boccaccio), se okoli leta 1500 razmahnila v književnost visoke renesanse (L. Ariosto, N. Machiavelli) in se po letu 1550 spremenila v književnost pozne renesanse Okoli leta 1550, predvsem pa v drugi polovici 16. stoletja se je renesančna književnost za krajši čas uveljavila tudi v drugih evropskih deželah, V Franciji (F. Rabelais, Du Bellay, Pierre de Ronsard). Okoli leta 1600 pa se je književnost renesanse v glavnem zaključila.

Temeljne značilnosti

Pojem renesansa je med prvimi uporabil francoski zgodovinar Jules Michlet (1788-1874), ki je renesanso opredelil kot »odkritje sveta in človeka«. Danes nam izraz pomeni obdobje ob koncu srednjega in začetku novega veka, ko se je vzporedno z razvojem kapitalizma, nastankom prvih velikih nacionalnih držav, velikimi znanstveno-tehničnimi odkritji in začetki kolonializma tudi kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka; glavna

sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega, zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišja vrednota. Od tod renesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svoboda razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), pa tudi moči in oblasti (makiavizem). Kar tem vrednotam nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka, npr. dogma o izvirnem grehu, spiritualno pojmovno nasprotje med duhom in telesom, askeza, meništvo, licemerstvo, komplicirane abstrakcije sholastičnega racionalizma, pa tudi umetnosti srednjega veka.

Humanizem

Nastanek in razvoj renesančne književnosti sta povezana z razmahom humanizma, to je dejavnosti, ki je po letu 1350 odkrivala, ohranjala pa tudi posnemala antično književno zapuščino. Humanizem se je razmahnil šele po letu 1453, ko je iz Bizanca v zahodno Evropo pribežalo več grških razumnikov, ki so posredovali znanje grščine pa tudi rokopise in književna dela, tako da je Evropa okoli leta 1500 ponovno začela spoznavati temeljna dela starogrške književnosti. Iz Italije se je humanizem razširil v Francijo, na Nizozemsko, v Nemčijo, Anglijo, Španijo, hrvaško Dalmacijo na Poljsko in druge dežele.

Humanisti so gojili različne zvrsti pesništva, predvsem pa znanstveno, filozofsko, moralistično in podobno prozo. V Italiji sta bila med prvimi humanisti Petrarka in Boccaccio.

Antični literarni motivi, ideje, oblike in zvrsti so prek humanizma postali splošen zgled, ob katerem je poskušala književnost renesanse premagati književno izročilo srednjega veka. Kljub temu je srednjeveška književnost močno vplivala na renesančna literarna dela. Iz nje je renesansa še vedno sprejemala pomembne snovi, motive in pesniške oblike. Trubadurska poezija, sladki novi slog, chansons de geste, viteški romani, anekdote in farse so prispevale bistvene sestavine za razvoj renesančne lirike, novelistke, epike ter pisanje romanov in dram. Tem oblikam pisanja so znotraj renesansnčne književnosti zlasti po letu 1500 nasprotovale sile, ki so zahtevale tesnejšo naslonitev na antične književne vzore in se pri tem sklicevale na antično poetiko. Ta smer se je okrepila zlasti po letu 1500, ko so v latinščino prevedli Aristotelovo Poetiko, jo začeli komentirati in zmeraj znova izdajati; hkrati pa je nov pomen dobila tudi Horacova Pesniška umetnost.

Barok

Začetki baročne književnosti segajo v čas še pred klasicizmom, nato se barok razvija sočasno z njim in traja do konca 17. stol. oziroma v nekaterih književnostih še globoko v 18. stol.

= A. d' Aubigné - protestantski pesnik, ki napiše epsko pesnitev Les tragiques, ki v epski obliki pesimistično opisuje nesreče, pokvarjenost plemstva in francosko zgodovino. Delo je versko opredeljeno in propagandistična poezija. Po mnenju večine naj bi se s to pesnitvijo začelo literarno obdobje barok.

Izraz (barok) se je najprej uveljavil v umetnostni zgodovini kot oznaka za likovne umetnosti 17. in 18. stol.; najprej so ga uporabljali z manjvrednim pomenom, šele okoli leta 1900 je dobil pomen posebne umetnostne smeri z lastnimi odlikami. Od tod je prešel v literarno zgodovino, kjer pa se ga uporablja v dvojnem, ožjem in širšem pomenu besede.

V ožjem pomenu označuje posebno stilno usmerjenost druge polovice 16. in prve polovice 17. stol. Slog baročne književnosti je nabuhel, preobremenjen, poln je metafor (zapletene drzne), izrazov in besednih zvez, ki ji v vsakdanjem govoru ne uporabljamo, povedi so večstavčne, veliko je ekzemplov, ki tvorijo zgodbo, pojavljajo se tudi latinski citati …Ta slogovna usmerjenost se je pojavila v različnih evropskih deželah in dobila različna imena: V Italiji »marinizem« (po Mariniju), v Španiji »gongornizem« (po Góngori), v Franciji kot »preciozna književnost« (fran. précieux pomeni dragocen, okrašen), v Angliji kot »evfuizem« (po romanu J. Lylyja Euphues), v Nemčiji pa kot t.i. »druga šlezijska šola«.

V širšem pomenu se uporablja izraz baročna književnost za vsa tista literarna dela druge polovice 16. stol. in 17. stol., v katerih se pojavljajo kot posledica krize renesanse, reformacije in protireformacije nasprotja, ki jih renesansa v tej obliki ni poznala. To so nasprotja med telesnostjo in duhom, med askezo (spokorniškim načinom življenja) in poudarjenim senzualizmom, uživanjem in minljivostjo, ničevostjo življenja itd. Ta nasprotja so postala tema baročne književnosti, kažejo pa se tudi v njeni obliki.

Roman

Renesansa je prevzela pojem romana iz srednjega veka; iz tega izvirajo tudi nekateri tipi renesančnih romanov, njihovi motivi, ideje in oblike. Ustvarila je tudi nove zvrsti romana.

Potem ko so v 13. stol. začele nastajati nove prozne predelave prvotnih viteških romanov, se je iz teh predelav proti koncu 15. stol. izoblikovala nova oblika proznega viteškega romana. Najbolj popularno delo je bil roman Amadis de Guala (Amadis iz Walesa), ki opisuje prigode kraljeviča Amadisa in njegovo ljubezen do princese Oriane.

V srednji vek oziroma nazaj v antiko so segali renesančni pustolovsko-ljubezenski romani. Prvi je bil Boccacciev Filocolo, ki je snov zajemal iz srednjeveško bizantinskih in antičnih časov.

Tipično renesančna zvrst je bil »pastirski roman«. Pastirji in pastirice so predstavljali resnične osebe, navadno iz dvorsko plemiškega sveta. V Franciji je na tej podlagi nastal veliki, nedokončani roman Astrée avtorja Honoréa d'Urfé, ki je združil sestavine pastirskih, pustolovsko-ljubezenskih in viteških romanov v zmes iz katere se je razvil baročnijunaško galantni roman.

Izvirna zvrst renesančnega romana je »pikareskni roman«, ki se je najprej razvil v Španiji. Izraz za tovrstni roman je izpeljan iz španske besede pícaro v pomenu slepar, malopridnež, ker pripoveduje o prigodah potujočega klateža. Za sintezo naštetih tipov romana lahko veljata najpomembnejša renesančna romana Rabelaisev Gargantua in Pantagreul (Gargantua et Pantagruel, 1532-1552) in Cervantesov Don Kihot.

Barok je nadaljeval zvrsti renesančnega, viteškega, pustolovskega, ljubezenskega, pastirskega in pikaresknega romana, vendar tako, da jih je spajal v nove ali pa jih močno spremenil.

Iz sestavin viteških, pastirskih in pustolovsko-ljubezenskih romanov je v prvi polovici 17. stol. nastal junaško galantni roman.

Dramatika

Renesančna drama se je razvijala v dveh smereh: V Franciji in Italiji je posnemala predvsem antične zglede.

Sredi 16. stol. sta v Italiji nastali še dve dramski zvrsti, ki sta nato vplivali na Evropo. Prva je bila pastirska igra, ki je prikazovala ljubezenske zapletljaje v idiličnem okolju podobno kot sočasni pastirski roman.

Druga zvrst je »commedia dell'arte«, to je komedija v improviziranem načinu. Tudi ta je nastala v Italiji, najbrž iz ostankov starih antičnih komedijskih tradicij, ljudskih oblik igralstva in vplivov učene komedije. Njena značilnost so stalni komični liki (Pantalone, Arleccchino, Colombina), napisanega teksta ni bilo, igralci so ga nadomeščali z improviziranim dialogom, vendar po točno znanih obrazcih; trdno določen je bil samo zaris dogajanja. To zvrst komedije so igrale potujoče skupine poklicnih igralcev, ki so jo postopoma razširili po vseh evropskih deželah. Prek njih je vplivala na francosko, nemško, angleško komedijo, vse do 18. stol. Njene sestavine je prevzel Molière, še bolj pa avtorji 18. stol. kot so bili C. Goldoni in P. Beaumarchais.

Pesniki Plejade

Pléiade je ime za skupino iz 16. stoletja sedmih francoskih renesančnih pesnikov, katere glavna člana sta bila Pierre de Ronsard in Joachim du Bellay ki so si za cilj postavili reformo francoskega jezika in književnosti.Ime je bilo sklicevanje na drugo literarno skupino sedmih helenističnih pisateljev.Ime "Pléiade" je bilo prav tako uporabljeno v 14.stoletju s skupino štirinajstih pesnikov (sedem moških in sedem žensk) v Toulousu.

Glavne ideje:Manifest Defense et ilustration de la langue francaise: bogatenje jezika tvorjenje neologizmov ( novih besed) parafraziranje substantiviranje nedoločnika ukinitev besedišča s polnopomenskimi pridevniki , zmislili bi si močnejše pridevnike npr:

les souvenirs moudrants, la flumme devante ,.. uporaba knjižnega jezika vsepovsod močno se zavzamejo za razvoj gledališča opustili naj bi balade in prinesli elegijo, sonete ?

Dela: Ronsard je napisal zbirko sonetov Les Amours in soneti pour Helene Bellay je tudi sonetist, vendar za razliko od Ronsarda, katerega soneti se vrtijo okoli

ljubezni, piše predvsem o domotožju in nostalgiji ( npr. zbirka Regrets v kateri opisuje nostalgijo po pokrajini Ansou).

Rabelais

François Rabelais je bil velik francoski renesančni pisatelj, zdravnik, renesančni humanist, menih in grški učenjak.. Njegovo najbolj znano delo je Gargantua in Pantagruel, druga dela so Le Tiers livre, Le Quart livre in Le Cinquième Livre.

Gargantua in Pantagruel pripoveduje zgodbo o dveh velikanih - oče, Gargantua in njegov sin, Pantagruel - in njune avanture, napisane na zabaven, ekstravaganten, in satiričen način.Medtem ko prvi dve knjigi osredotoči na življenje dveh velikanov, je preostali del serije večinoma posvečen avantur prijateljev Pantagruela..Čeprav je večina poglavij duhovitih, divje fantastičnih in včasih absurdnih, je nekaj razmeroma resnih odlomkov postalo znanih po opise humanističnih idealih tistega časa. V pismu od Gargantua za Pantagruelova in v poglavjih o otroštva Gargantua je predstavil precej podrobno vizijo izobraževanja.V knjigi se opazi njegov Galski humor ( obsceni). V smislu parodije se dotakne Homerske epike, sam je to književnost imenoval Mozeg v kosti. Geslo »stori, kar te je volja«. Vendar je vedenje brez vesti uničenje človeške duše.

Montaigne

Michel de Montaigne (1533-1592) je bil eden izmed najbolj vplivnih piscev francoske renesanse, znan po popularizaciji esejev kot literarni žanr. Montaigne je imel neposreden vpliv na pisce po vsem svetu, René Descartes, Jean-Jacques Rousseau, Friedrich Nietzsche.

Življenje

Njegovo učenje v otroštvu je potekalo v latinskem jeziku zato je tudi pisal veliko v latinščini, kasneje v življenju je začel pisati v francoščini. Bil je politično aktiven – bil je svetnik v Bordeauxju. Pri 37 letih zapusti politiko, proda svojo funkcijo in se posveti študiji – v tem času tudi napisal Les essais. Po 8 letih študija gre na potovanje, kasneje postane župan Bordeuxja, na koncu življenja pa se spet posveti pisanju esejev.

Dela

V njegovih tekstih izpostavlja ambicijo opisovanja samega sebe in slogovne ambicije (nesistematičnost, naraven in spontan slog, npr. svobodno prehajanje z ene na drugo temo, svobodno nizanje asociacij, itd.). Teksti kažejo, bolj kot filozofijo, epikualizem ( radovednost do življenja) Les essais obsegajo 3 knjige oziroma 3.izdaje saj je Montaigne popravljal les Essais na

različnih točkah v svojem življenju. 1.izdaja leta 1580 2.izdaja leta 1588 – dopolnil s svojimi rokopisi in z izvodom L'exemploire de Bordeaux 3.izdaja leta 1595 (po smrti)

III. Književnost 17. stoletja (klasicizem)

Zgodovinski okvir

Le grand siecle, le siecle classique, le siecle de Loui XIV – le roi soleil Absolutna oblast kralja – za to ima zasluge kardinal Richelieu

Centralizira državo Postavi kralja na absolutno oblast Izjemno izobražen, zanimal za umetnost Ustanovil Francosko akademijo Načrtoval ustanovitev gledališča La comedie francaise a je prej umrl

Umetnost je prestiž Francije , francozi se ne ozirajo/ zgledujejo več po tuji umetnini Kontrola/ cenzura umetnosti Državna estetika je ukazana z višje oblasti kar kasneje zaduši umetnost in literaturo

Npr. akademija si postavi za glavni cilj napisanje slovarja ampak jim ne gre za bogatenje besedišča ampak hočejo očistit jezik ( jezikovni purizem). Zaradi tega pravijo, da naj bi bila francoščina revnejša od angleščine, o tem še v 20.stoletju razglabljata James Joyce in Beckett.

Ludvik ustvaril zakon o gledališču Le loi de monopole, ki pravi, da na področju Pariza smejo obstajati samo 3 gledališča: La comedie francaise, la comedie italienne in L'opera. Razen seveda les theatres de societe ( na trgih, v salonih,…). Zaradi tega zakona so v provincah gledališča postala bolj svobodna

Klasistična estetika se opira na antično: spopad med starimi in modernimi umetniki: 1.faza: La guerelle des anciens ( na čelu je Boileau) et des modernes ( na čeli

mladih je Penault), ki se vleče do obdobja romantike. Les anciens trdijo, da se morajo čim bolj držati antičnih vzorcev medtem ko les modernes trdijo, da morajo antične prvine prilagoditi današnjim časom. V zgodovinskem smislu zmagajo les anciens.

2.faza: La guerelle d'Homere: polemika zaradi dveh prevodov Ilijade- prvi avtentični prevod je napisala A.Dacier, drugega pa menih Houdetot. Prevod Dacierjeva naj bi bil vulgaren, nasilen, brutalen, … zato menih napiše prefinjeno verzijo Iliade. Bitka se konča z zmago mladih, ki imajo podporo plemstva.

Klasicistična tragedija: P. Corneille in J. Racine (glavna dela; podobnosti in predvsem razlike med avtorjema)

Avtor tragedije naj bi upošteval 2 pravili: verodostojnost in zgodovino, torej naj upošteva junake, ki so v zgodovini bili verodostojni in izpričani. Vendar iz tega pravila nastane dilema: Racine in njegov konkurent Corneille

Jean Baptiste Racine ŽivljenjepisRodil se je leta 1639 v kraju La Ferté-Milon v meščanski družini. Šolal se je pri janzenistih v Port-Royalu, ki so s svojo moralno strogostjo in osebno religioznostjo, katera je našla pred tem odmev že pri Pascalu, močno vplivali tudi na poznejše Racinovo delo. Po prihodu v Pariz se je janzenistom na zunaj odtujil, se začel močno zanimati za gledališče in v gledaliških krogih živel posvetno življenje. Kmalu je uspel s tragedijami in komedijami, vendar je po uspehu Fedre nehal pisati za gledališče ter postal uradni dvorni zgodovinopisec Ludvika XIV.

DeloSnovi Racinovih dram so vzete iz antične mitologije, svetega pisma in orientalske zgodovine. Prva dela je napisal po Corneillovem zgledu, vendar se kmalu usmeril na nova vsebinska in oblikovna pota. Zgleduje se tudi po Evripidu. Namesto junaških likov si je za glavno temo izbral ljubezen, ki pa je zmeraj postavljena v konkretno dvorsko ali plemiško okolje z njegovimi spletkami, bojem za oblast ipd. Medtem ko je Corneille prikazoval boj volje in čustev različnih junakov, kaže Racine predvsem spor volje in strasti znotraj enega samega junaka, pri čemer strast večidel zmaga nad razumom. Racinova dramatika je zato bolj intimno psihološka, na zunaj statična, v slogu preprosta, jasna in dognana. Kompozicija se ravna po strogih pravilih o treh enotnostih, ki jih je zahteval klasicizem (enotnost dogajanja, časa in prostora). Drami Estera in Atalija, pa sta že odsev pisateljevega obrata nazaj v janezistično

krščanstvo in imata biblijsko tematiko; napisana sta bili za dekliško šolo Tragedije Phèdre : mitološka zgodba o junakinji, ki se zaljubi v pastorka

V letu 1950 izbruhne spor, ki ga povzroči Basthes ( literarni teoretik). Pravi, da je vso Racinovo gledališče zgrajeno na logiki horde- dva samca se spopadata za eno samico in za položaj alfa samca. Po njegovem mnenju je Fedro tragedija o molku, nezmožnosti besede. Bistvo kritikove interpretacije je , da Racina izvzame iz svojega stoletja.

Pierre Corneille je bil francoski traged , ki je bil eden od treh velikih sedemnajstega stoletja francoske dramatike , skupaj z Molière in Racine . On je imenovan »ustanovitelj francoske

tragedije" in je proizvajal igra skoraj štirideset let. Zgledoval se je predvsem po gledališču Sofoklesa.

Corneilleva tragedija je mitološka, zgodovinska in mučeniška. Pierre Corneille, čigar dela sodijo v vrh evropskega klasicizma, se je s tragedijo Medeja, prvo pomembnejšo poantično predelavo mita, odvrnil od komedije, v kateri je do tedaj blestel. Sledeč Evripidovi in Senekovi različici je predstavil svoj pogled na zloglasno antično junakinjo. V krščanski tragediji Teodora, devica in mučenica, nastali pod vtisi branja sv. Ambrozija,

se dramatik poglablja v psiho in konflikte krščanske mučenice iz časov cesarja Dioklecijana.

Le Cid: glavni junak Rodrigue se znajde pred nerazrešljivo dilemo, ko oče njegove zaročenke užali njegovega očeta. Razpet med svojo ljubeznijo do Chimène in dolžnostjo, da bi maščeval očetovo čast, Rodrigue izbere slednje, umre oče zaročenke. Chimène prosi kralja za glavo Rodrigua..Čeprav se imata rada se Chimène in Rodrigue nerada poročita zaradi svoje zgodovine, ampak kralj pravi da sta si usojena. Chimène bo določila datum za poroko, medtem pa bo Rodrigue, znan kot Cid, vodil vojno proti Mavrom.

Dve njegovi značilni tragediji Polyeucte in Horace, ki naj bi bili resnične zgodbe

Rdeča nit njegovih tragedij je dilema okrog časti – moške dileme.

Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, francoski klasicistični dramatik in pisatelj.Molière se je rodil leta 1622 v Parizu, v meščanski družini. Leta 1636 je stopil v jezuitski samostan, kolegij Clermont, ki je bil takrat najboljša gimnazijska ustanova v Franciji. Molière se je zavzeto učil grščino, latinščino in antično književnost, pri kateri so ga navdihovali predvsem komedijski motivi. Po študiju, ki ga je spravil v stik s plemstvom, je postal igralec v potujoči gledališki skupini, igral v provinci med leti 1645-1658, se nato vrnil v Pariz, postal gledališki vodja, ugleden igralec in komediograf. Užival je podporo Ludvika XIV., ki ga je marsikdaj zaščitil pred napadi klerikalnih krogov in plemiških dvorjanov. Umrl je leta 1673 »na odru.«K temu »hudičevskemu poklicu« ga je prignala igralka Madeleine Béjart. Z njeno družino je Molière leta 1643 ustanovil gledališče L'Illustre Théâtre, ki pa je že dve leti po ustanovitvi propadlo. Nato je zbežal iz Pariza in s potujočo gledališko družino 13 let potoval po Franciji, kjer so nastopali po sejmih, ljudskih in političnih zborovanjih, proslavah... Na njegovo delo sta vplivali italijansko gledališče in commedia dell'arte. Na veliko srečo Molièrove gledališke družine se je zanje zavzel Filip Orleanski, brat Ludvika XIV. S komedijo Zaljubljeni zdravnik so očarali vse dvorjane in zmaga je bila dobljena. Molière se je ustalil v Parizu, življenje je posvetil gledališču in se poročil z Armando, dvajset let mlajšo igralko iz svoje skupine (zanjo je napisal nekatere najboljše ženske vloge, npr. Elmiro v Tartuffu, Celimeno v Ljudomrzniku, Armande v Učenih ženskah in predvsem Lucille v Plemenitem meščanu).Molière je s svojimi komedijami v Pariz prinesel nekaj novega, pristno gledališkega, v svojem delu je združil kulturo vladajočega razreda z ljudskimi elementi in živim jezikom. Meščan, ki se je dolga leta kalil na francoskem podeželju, se je v svojih delih rogal takrat popularnim plemiško-aristokratskim preciozam, jezikovnim puhlicam, baročnim modnim muham oblačenja in ličenja, gizdalinski estetiki in neumnosti literarnega donkihotizma. Po vzoru komedije Moliera je Bergson napisal Le rire ( esej smeha).

DelaNjegov književni opus šteje sedemindvajset predvsem situacijskih komedij, napisanih v verzih ali v prozi. Gojil je top visoke komedije ali tragikomedije, pa tudi prozno komedijo, blizu farsi.Glavna dela so: Smešne precioze (1659) Šola za žene (L'École des femmes, 1662) Tartuffe (1664-1666) Don Juan ali kamniti gost (1663) Ljudomrznik (Le Misanthrope, 1664) Namišljeni bolnik (Le Malade imaginaire, 1670)

Mme de La Fayette

Francoska klasicistična književnica, po možu imenovana grofica La Fayette se je rodila v Parizu, bila poročena, nato živela ločeno od moža v Parizu in imela zveze s francoskim dvorom in literarnimi krogi.

DeloNajprej je pisala krajše pripovedi, napol novele in uspela z romanom Zaide (1669), napisanega v slogu baročnih junaško galantnih romanov. Njeno glavno delo je roman Kneginja Klevska (La princesse de Clèves, 1678), ki ga uvrščajo med najpomembnejše romane 17. stoletja. Po obsegu, vsebini in slogu se bistveno loči od baročnih romanov in predstavlja klasicistični tip romana. Po obsegu je kratek, takorekoč daljša novela. Zgodba je preprosta postavljena na francoski dvor v 16. stoletju, omejena je na manjše število ljudi, čas in prostor pa sta sta stvarna. V središču zgodbe je ljubezenski motiv: kneginja Klevska se zaljubi v vojvodo Nemourskega, vendar želi ostati zvesta svojemu možu; ko ta umre, se vseeno ne želi znova poročiti, ker hoče obvarovati svojo ljubezen pred menjavami časa, zakona in navad.[1]

La Bruyère, La Rochefoucauld ( proza 17.stoletja)

La Bruyèrovo delo Les Caractères izraža ogorčenje nad samozadovoljnimi člani družbe, ki so bodisi sami zatirali nesrečne ali pa se niso menili za zatiranje drugih. Tako je dal prav težnjam k izboljšanju življenja in okrepil razvoj razsvetljenske družbene zavesti.

IV. 18. stoletje

Zgodovinski okvir

1. Francija pod oblastjo Ludvika XIV do 1715 Močen vpliv katoliške cerkve zaradi vpliva njegove ljubice Madame de Maintenon kar

ima tudi močan vpliv na umetnost Prekliče versko toleranco do protestantov ( ukine »versko svobodo«) Zaton dvora -> iščejo druga zbirališča saloni aristokracije in kasneje visokega

meščanastva ter kavarne Skozi 18.stoletje se spremeni pojmovanje razkošja ( npr. saloni brez blišča, razkošja

vendar gostji govorijo o udobju, prijetnem vzdušju) Po smrti Ludvika XIV zaton cerkve kot institucije oziroma katoliške vere

2. Obdobje Regentstva 1715-1723 Libertinstvo, razvratno življenje, razrahljanje moralnih norm -> »obratno obdobje« Laclos: Nevarna razmerja Manon Lescaut : Prevost

3. Obdobje Ludvika XV do 1774 Obdobje »zatišja pred nevihto« Konča se s smrtjo ludvika zaradi črnih koz kar so prikrili javnosti

4. Obdobje Ludvika XVI Damienov atentat: kralja opraska z nožem a ga zaprejo in sodijo, gre za zaostalega

človeka vendar ga vseeno obsodijo na razčetverjenje na javnem kraju, to se ljudstvo gnusi kar vodi do distanciranja ljudstva od kralja

5. Francoska revolucija 1789-1799V Franciji je Ludvik XVI. zaradi nesposobnosti in razkošnega življenja povzročal vse večje nezadovoljstvo med ljudmi. V prehodu v 19. stoletje so nastopile zahteve po reformah. Državna blagajna je bila prazna, gospodarska politika ni bila uspešna. Vso politično oblast sta imela plemstvo in duhovščina. Živeli so v izobilju, večina kmečkega prebivalstva pa v revščini. Meščanstvo je ostalo brez političnih pravic in moralo plačevati visoke davke. Številni meščani so se pomazali z delom nezadovoljnega plemstva. Začeli so upor proti absolutni kraljevi oblasti in fevdalnemu sistemu.

© Ateizem in deizem Ateizem je bil v tem času zelo redek ( med velikimi filozofi le Diderot) Večina filozofov odklanja katoliško vero vendar ne odklanjajo pomena boga -> la

religion naturelle = Deizem ( definiral Voltaire): če je stvarstvo potem mora biti tudi stvarnik

Razsvetljenstvo je bilo izrazito evropsko družbeno, filozofsko in umetniško gibanje, ki ga grobo uvrščamo v 18. stoletje. Za nekatere zgodovinarje se je obdobje začelo, ko je La Bruyère ob koncu sedemnajstega stoletja napisal Les Caractères. Obdobje poimenujejo tudi čas razuma. Vrhunec doseže v Franciji.

Ernst Troeltsch je o razsvetljenstvu dejal, da je to začetek in temelj modernega obdobja evropske kulture in zgodovine v nasprotju z dotlej uveljavljeno cerkveno in teološko usmerjeno kulturo.

Filozofi in drugi družbeni misleci so v tem obdobju razvili nekaj do tedaj manj poudarjenih misli in vrednot v evropskem prostoru, čeprav to ne pomeni, da teh vrednot niso poznale druge kulture.

Z današnjega vidika nas zanima predvsem pripovedna proza ( le comte philosophique).

Razsvetljenski misleci so se zavzemali za:

svobodo izražanja, kritiko religije, poudarjali so pomen razuma in znanosti, zavzemali so se za progresivno družbo, poudarjali so vrednost človeškega življenja

Voltaire

Francoski razsvetljenski pisatelj, esejist, deist in filozof. Voltaire je bil znan po svojem ostrem umu, filozofskih razpravah in obrambi civilnih svoboščin, vključno s svobodo do veroizpovedi in pravico do poštenega sojenja. Bil je tudi glasen zagovornik socialnih reform v stanovsko urejeni Franciji kljub strogi takratni cenzuri podobnih idej. Kot satirični polemik je pogosto uporabljal svoja dela za kritiko Cerkve in drugih obstoječih družbenih inštitucij. Skupaj z Johnom Lockom in Thomasom Hobbesom je pomembno vplival na idejne vodje francoske in ameriške revolucije.Življenje

Pisatelj in filozof François-Marie Arouet se je rodil v pariški uradniški družini. Šele leta 1718 prevzel ime Voltaire, ki je bilo le eno izmed stosedemintridesetih psevdonimov, s katerimi je podpisoval svoja dela. Voltaira štejemo med voditelje razsvetljenstva, ki so, kot zapišeta Marx in Engels, pripravili »v Franciji duhove, da so spočeli poznejšo mogočno revolucijo. Voltaire je že od rane mladosti utelešal najbistvenejše poteze naprednega mišljenja znamenite dobe, saj je že pri dvajsetih letih slovel kot drzen in duhovit pisec epigramov in pamfletov. Njegov drzen jezik je žalil aristokracijo, s čimer si je večkrat prislužil zapor v Bastilji – simbolu fevdalnega absolutističnega nasilja. V ječi je dokončal prvo dramsko igro »Ojdip« (Oedipe), ki je utrdila njegov sloves. Iz zloglasne Bastilje je prišel kot še odločnejši borec za napredek, branilec civilnih svoboščin, zagovornik socialnih reform, odločen kritik cerkve in države. Zaradi spora z vitezom Rohanom je moral leta 1726 pobegniti v Anglijo, kjer je med drugim napisal »Filozofska pisma« (Lettres philosophiques sur les Anglais, 1733), ki so jih v Londonu izdali pod naslovom Pisma o angleškem narodu. Filozofska pisma so v domovini sprožila burne obsodbe, francoski parlament pa jih je obsodil na grmado. S kratkimi presledki je do leta 1750 živel pri ljubici, prijateljici in zaščitnici markizi du Châtelet na gradu Château de Cirey. Z markizo ju je povezovala intelektualna vez in nenaklonjenost do francoskega dvora. Po njeni smrti se je Voltaire preselil v Berlin, na dvor kralja Friderika II., a si je tudi tam z ostrimi žalitvami predsednika tamkajšnje Akademije nakopal težave. Pred smrtjo ga je hotel opat Gauthier vrniti katolicizmu, a je bilo tudi v Voltairovem izčrpanem telesu dovolj duha, da je ostal trden v svojih deističnih prepričanjih in v svojem energičnem antiklerikalizmu. Februarja leta 1778 se je vrnil v domovino na premiero njegove zadnje tragedije »Irène«, a je hudo zbolel. Umrl je 30. maja 1778. Vladajoči (predvsem cerkveni) sloji niso dovolili, da bi filozofovo truplo ležalo v Parizu, zato je pot v pariški Panteon, zadnje počivališče najzaslužnejših Francozov, našel šele med francosko revolucijo leta 1791.

Delo

V svojih spisih je ostro polemiziral, se ukvarjal z religijo, filozofijo, zakonodajo, politično ekonomijo, se boril proti zlorabam, nestrpnosti, fanatičnosti. Napisal je »Filozofski slovar« (Dictionnaire philosophique, 1764–1777), v katerem je zajel številna kritična stališča in ideje, s filozofskim romanom »Kandid ali optimizem« (1759) pa je svoj filozofski in razsvetljenski nazor približal širšemu krogu bralcev. Kandid je nastal po pestrih življenjskih izkušnjah v domovini, Angliji in na pruskem dvoru, v času, ko so po Starem in Novem svetu divjale vojne in so se filozofi na vse pretege ukvarjali z doumevanjem sreče na zemlji izven dogmatičnih krščanskih poti.

Ob vseh Voltairovih literarnih in filozofskih delih ne smemo spregledati njegovih pisem (objavljenih je bilo več deset tisoč), ki pričajo o neizčrpni zakladnici Voltairovega duha, razuma in idej.

Drama:Voltaireova književna dela izpostavi človekove napake v svojih delihnjegovi junaki niso karakterji (kot pri Shakespearu), ampak splošno veljavi tipi (goljufi, prevaranti, zviteži, preračunljivci, …), velja trojna enotnost

Vrste komike:1. položajska/situacijska komika2. besedna komika3. značajska komika

Oedipe (1719) La Ligue ou Henry le grand, poeme épique (1723) Mariamne (ou Hérode et Mariamne) (1724) La Henriade (1728) Histoire de Charles XII (1730) Brutus (1730) Zaire (1732) Le temple du goût (1733) Epitre à Uranie (1733) Lettres anglaises ou lettres philosophiques (1734) Adélaide du Guesclin (1734) Le fanatisme ou Mahomet (1741)

Prevodi Voltairovih del v slovenščino: Kandid ali Optimizem, prevod Oton Župančič, izdala Tiskovna zadruga LJ leta 1931,

ponatise Cankarjeva založba v letih 1975, 1988 in 2003. Zadig, prevod Silvester Škerl, izdal Slovenski knjižni zavod leta 1951. Voltaire, prevod Janko Moder, izdala DZS leta 1948.

Diderot

ŽivljenjeJe bil sin nožarja, torej je pripadal nižjemu sloju. Živel je v izjemno katoliško usmerjeni družini. Vzgojen za meniha a odkloni to službo, pobegne v Pariz ter se posveti študiju teologije in filozofije.V začetnem življenju v Parizu ga starši podpirajo pri tem stilu življenja ampak pride kasneje do spora z družino saj se poroči s hčero svoje perice in tako izgubi finančno podporo.

Delo: veliko njegovega dela je neklafisiciranega ( npr. članki v enciklopediji, izgubljeni

rokopisi) in nedokončanega po mnenju nekaterij je predhodnih romantike, bolj smiselna razlaga je ,da je bil zelo

čustven človek bega literarne kritike saj piše veliko različnih stvari oziroma njegov opus je zelo obširen:

filozofska besedila (eksperimentalni, metafizični način pisanja spisov), dramska besedila, članki v enciklopediji

Pomembna dela: Roman Les Bijoux indiscretes Prvo filozofsko besedilo Filozofske misli 2 spisa: Pismo o slepih ( Lettre sur les avengles) in Pismo o gluhonemih ( Lettre les

sourds-muets) V teh dveh besedilih Diderot skuša razrešiti probleme, ki se pojavljajo med metafizičnim in novim/ empiričnim načinom razmišljanja. Izpelje teorijo, da so vse naše misli in morala odvisna od naših čutnih zaznav. To prikaže na zelo, za tisti čas, vulgaren način s konkretnimi primeri ( npr. Slepec ne more občutiti sočutja, Glugonem ne more dojeti deizma).S tema besediloma si Diderot nakoplje težave: oblasti prepovejo ta besedil, njega pa zaprejo v hišni pripor. Po 6 mesecih se javno odreče svojim stališčam in ga oprostijo.

Po tej izkušnji se počuti manj svobodno in se posveti urejanju enciklopedije. Diderot od tu dalje izvaja avtocenzuro. Začne pisati besedila »za predal«. Diderot po polomu s spisi razvije svoji temeljni obliki izražanja dialog in anabeske. S tem načinom pisanja fascinira nemške romantike. Ampak Diderot v svojem stoletju ni pomemben, poskuša se uveljaviti v francoskem gledališču. Skuša uveljaviti Le theatre bourgioise z Beaumarchaisom s tem, da komedijo in tragedijo nadomesti z dramo meščanske družbe vendar mu to ne uspe najbolje.Drama meščanske družbe: gre za resno gledališče vendar nima mitološke, zgodovinske tematike ampak je bližje realnemu življenju meščanov. Dva teksta La pere de famille in Le fils naturel: kritiko mislijo, da sta prezakomplicirana

za širšo javnost, da manjka naravnosti oziroma je ton besedila umeten ( kar je čudno saj je Diderot ponavadi bil najbolj posnemovalski izmed avtorjev kar se tiče meščanskega jezika a se mu to ni zdelo potrebno v meščanski drami). Ti dve besedili hitro potonita v pozabo.

Dialog Paradoxe sur le comedien ( pomembnejše besedilo) : osebi Lui in Moi imata spopad, ki se vrti o vlogah čustev v gledališču. Moi ( Diderot) misli, da čustva niso pomembna, Lui pa misli, da morajo igralci igrati s srcem. Moi utemelji svoje mišljenje s tem, da pove, da če bo igralec igral s čustvi, njegov nastop ne bo vedno enako odličen, če pa bo svoja čustva racionaliziral pa bo njegov nastop konstansko dober. To ne velja samo za gledališče temveč za sleherno umetnost.

Narativna proza Diderota je najbolj pomembna izmed njegovih del:

Pisemski roman Redovnica ( La religiuse) : osnovni motiv je bolezen njenega znanca oziroma depresivnost. Prijatelji Diderota dobijo idejo, da bi napisali pisma od nune, ki govorijo o tem, kako bi lahko ozdravila prjatelja Diderota. Zgodba/ pisma se razvijejo v pravi roman. V njem je veliko kritike meniškega življenja, ki naj bi bilo protinaravni in izprijeno.

Druga njegova besedila so čudaška besedila:

Dialog Le neveu de Rameu: nečak opernega skladatelja Rameau, ki je zmeček svoje družine skrajno resnično pripoveduje o svojem življenju – Diderot postavil ogledalo ljudem ali samemu sebi. V delu posnema naravo in jezik tako kot je.

Roman Jacques le fataliste et son maitre: napisan v obliki dialoga, pripoveduje zgodbo Jacquesa, ki je po filozoskem prepričanju fatalist in njegovega gospodarja, ki skupaj potujeta ( kam ni točno znano) in gospodar nagovarja Jacquesa naj mu pripoveduje o ljubezenskih aferih. Bistvo zgodbe je, da Jacques nikoli ne bo povedal zgodbe do konca saj ga vedno nekaj zmoti. Knjiga se konča s tem, da med pripovedovanjem/ sredi stavka glavna junaka zaspita. V romanu je tudi veliko posebnih značilnosti, ki se nanašajo na odnos med avtorjem in bralcem npr. Bralec lahko zaprete vrata, meni piha.

Montesquieu

Mislec Baron de Montesquieu, največkrat omenjan kar kot Montesquieu, se je rodil na gradu Château de La Brède južno od Bordeauxa v Franciji. Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator svojega čas. Po poklicu je bil sodnik ampak je kasneje prodal to funkcijo in se posvetil znanosti.Danes je najbolj poznan po ideji ločitve oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno. Delitev oblasti je danes implementirana v večini zahodnih (liberalnih) demokracij. Najbolj priznani deli sta O duhu zakona, v kateri razpravlja o načelih vladavine, in Perzijska pisma v katerih govori o razmerah v Aziji, Evropi ter se roga iz ustaljenih političnih vzorcev in razmer. Pisemski roman Perzijska pisma ( les lettres persanes): glavna junaka Rica in Ujbek sta bila prisiljena zapustiti Perzijo in se odpraviti na potovanje v Evropo. Med potovanjem pišeta slikovita, zabavna pisma v katerih opisujeta kar vidita okoli sebe. Montesquieu opisuje tudi posredno francosko družbo o kateri misli, da je slabo organizirana, banalna. To družbeno kritiko ne le zamaskira ampak jo tudi obogati/ osladi – pisma, ki jih dobiva Ujbek od svojih žen so bolj dramatična in romantična.

Jean Jacques Rousseau

Rousseau (vez med predrazsvetljenstvom in romantiko) umre 1787- človek 18.st. , sodobnik, vendar po vsebini se močno oddalji od razsvetljenstva

Življenje: Rojen v Ženevi, mati mu umre pri porodu (prva v vrsti nesreč) Od otroštva naprej je samoten Sin urarja, protestantska družina Pri 18ih se spreobrne v katoliško vero, čez nekaj časa nazaj v protestantsko ( vendar

ve se da je njegova vera nedvomno katoliška »la foi du coeur« vera ki temelji na človekovih čustvih

Preklet z senzualnostjo Njegova biografija je lahka tarča za oporekanje, vse življenje je bil nesrečen v ljubezni

Ker se navduši za idealne ženske,, njemu nedosegljive ( v veliki meri se vse dogaja v njegovi domišljiji) Večino življenja živi s perico : Therese Levasseur; preprosta, rodi mu 5 otrok, čudno je da enega za drugim pošlje v sirotišnico , ko ga obtožujejo da je to v nasprotju z njegovim razmišljanjem se brani da je izmučen in preganjan

Popotovanje pri 16ih letih, ko pobegne od doma, nekaj mesecev blodi, postane travmatični dogodek.

Mme de Varens; mlada ženska iz Ženeve, ki ga sprejme v hišo , odkrije njegov talent ( zaščitnica), omogoči mu šolanje ( zaradi nje se prekrsti v katoliško vero). Spodbuja ga naj študira teologijo, vendar noče, zato mu predlaga glasbo, in res se odloči za to. Izboljša sistem notnega zapisa. Piše o glasbi, postane eden od enciklopedistov, spor okrog gledališč ( uspeh je omejen, preboj)

Nagiba se na nemško predromantiko ( vpliva na začetek romantike v Nemčiji)

Dela:

Les confessions; avtobiografija Oče in on cele noči bereta romane, zgodovinske zgodbe (dediščina) – najljubše so Življenja romanov/grkov (gre za majhnega otroka) . Branje romanov cele noči je pri njemu bolezenska razsežnost, očeta obsoja zaradi tega , pravi da je to nevarna metoda za vzgojo otrok, velike nesreče njegovega življenja – branje romanov v zgodnji dobi je nanj vplivalo tako da je o človeškem življenju imel bizarne/romaneskne predstave ( ni videl življenja realno) 18.st. je doba ki pozira- Rousseau v avtobiog. Zastavi cilj da bo povedal vse – Le

sincerite, vendar je dvoumno, na mnogo mestih je iskren vendar kmalu piše/gradi slogovni trik : psihološki manever ( zaradi zasebnih detajlov človeku zastane vprašaj ali res vse pove po pravici)

Na listu ; epizoda ko ga vzgojiteljica našeška, takrat ugotovi svoja mazohistična nagnjenja, ki se jih sramuje, nato pove da je napravil prvi korak v labirintu svojih izpovedi ( najtežje je povedati kar je sramotno)

Rousseaujev manever je bolezensko stanje. Imel je preganjavico ( kot duševna bolezen).

Razvil je kult samote ( vzvišenost samote) – edina eksistenca za pesnika je da živi v samoti / Romantika ljubi samoto, vendar pri njemu je to že bolezensko stanje. Zaznamuje njegovo delo : pisemski roman Julie ou la Nouvelle Heloise ( precizni roman 17.st.) . Roman ki je po likih in slogu zelo romanesken.

Boljši odgovor na situacijo iz otroštva vidimo v romanu TraÎté Emile ou de L’éducation ( 1762 izide) . Rousseau je pomemben za razvoj pedagogike / temelj 19.st. Emile je učenec, za katerega učitelj najde žensko, s katero se poroči- poroka pomeni prelom ko se v življenju znajdeRazvoj otroka razseka v kronološkem smislu

1. Slediti moramo naravi ( poučevanje prilagoditi starosti, zmožnostim)2. Zmeraj je treba učiti otroka iz primerov

Faze v razvoju otroka:1. Faza (0-7 LET) , v tem času ga telesno razvijemo , zdi se mu da je protinaravno da otroka

doji dojilja , do 7 leta naj se otrok drži matere 2. Faza: (7-15 let) mati naj ga preda vzgojitelju, on naj ga vodi v naravo , razvije njegove

intelektualne sposobnosti , sklene se z izšolanjem za praktičen poklic . Otrok se tako nauči spoštovanja človeka če je iz dobre družine . Otroku se mora razviti čut solidarnosti , do 15. Leta naj bi otrok ne bral knjig, v skladu s tem naj se otrok nikoli ne uči na pamet, še posebej La Fontainovih basni , ker je samo navidez preprost avtor, pretvarja se da je naiven, otroški. Otroku je potrebno razložiti pravila, da je globoko nemoralen avtor, ne uči drugega kot zvijačnosti, okrutnosti . Ta pogled se ohrani v romantiko, knjiga prinese revolucionarne spremembe

Delo Traite Emile…je bilo prepovedano ( moral je iti v Anglijo). Obsodili so tudi njegovi filozofski kolegi, zelo čudno ker opisuje nedogmatično vero, ki je blizu filozofom Rousseau razsvetlj. Optimizem nadomesti z mračnim pesimističnim pogledom na človeško življenje / za razliko od Diderotja. Pravi da je vir vse naše nesreče civilizacija. Rousseau se odziva čustveno na napade Voltaira ( idejni spor, dva načina argumentiranja, Voltaire je racionalen, Rousseau pa se sklicuje na čustva)

Knjiga Julie ou la Nouvelle Heloise; gre za zgodov. zgodbo ( srednjeveška zgodba) ljubezenska korespondenca dveh ki si pišeta pisma iz samostanov. Julija se zaljubi v domačega učitelja. Zgodba o stari Heloise, ki je bila slaba- Nouvelle Heloise je krščansko dekle, ki ne sme ravnati tako- ubogati mora kar ji starši ne dovolijo, v tem primeru zveze , vendar Julija ravna drugače. Gospod Wolmar postane njen mož. Na koncu ona umre ker se prehladi ko skoči v jezero da reši otroka. Knjiga je težko berljiva, pisma so pisana v istem tonu, mnoga so izrazito dolga- pogovarjata se o družbenih vprašanjih, vse preraste na preveliko dolžino Duševna bolezen se stopnjuje – pridobiva nove zaščitnike. V les Confessions brani napade ( cela vrsta posnemovalcev)

Pomembna besedila so tudi Literarne meditacije; piše v zadnjem obdobju življenja, močno prežeta s podobami iz narave

Rousseau je tudi junak fr. revolucije- V delu Družbena pogodba (francosko: Du contrat social) utemelji državo kot pogodbo med ljudmi in pravi, če si vlada prisvoji suvereno oblast ljudstva, ima le-ta pravico do revolucije, s tem vpliva na meščanske revolucije v 18. in 19. stoletju. Prav tako je nasprotoval oboroževanju znanosti, saj naj bi to vodilo k osiromašenju, zato je dejal: Nazaj k naravi. Poudarjal je vrednost čustev.

Francosko gledališče v 18. stoletju (Beaumarchais, Marivaux)

Pierre de Carlet Chamblain de Marivaux ponavadi naveden kot Marivaux, je bil francoski pisatelj in dramatik.Velja za enega od najpomembnejših francoskih dramatikov 18. stoletja, napisal je številne komedije za Comédie-Française in Comédie-Italienne v Parizu. Njegova najpomembnejša dela so Le Triomphe de l'amour, Le Jeu de l'amour et du hasard in Les Fausses Confidences. Objavil je tudi številne eseje in dva pomembna, a nedokončana romanov, La Vie de Marianne in Le Paysan parvenu. Tako imenovani Marivaudage je glavna točka njegovega literarnega dela.

Beaumarchais je bil francoski dramatik, urar, izumitelj, glasbenik, diplomat, ubežnik, vohun, založnik, trgovec z orožjem, satirik, finančnik, in revolucionar.Beaumarchais je upal, da bo postal uradnik v Španiji, vendar je njegova vloga bila zavrnjena. Začel je kazati zanimanje za pisanje iger. Eksperimentiral je že v pisni obliki kratkih fars za zasebno občinstvo, vendar pa je zdaj imel ambicije pisati za gledališče.Uveljavil se je s svojo prvo dramatično igro, Eugénie, ki so jo premierno igrali v Comédie Française leta 1767. Temu je sledila leta 1770 druga drama, Les Deux amis.

Figarove igre

Figarove igre Beaumarchaisa so Le Barbier de Sevilla, Le Mariage de Figaro in La Mere coupable. Figaro in grof Almaviva, dva glavna junaka vseh iger, najverjetneje zasnovana v njegovih potovanjih v Španiji, so bili (z Rosine, kasneje grofica Almaviva), edini, ki so prisotni v vseh treh igrih. Te osebe kažejo na spremembe v družbenem odnosu pred, med in po francoski revoluciji. V manjši meri so Figarove igre, napol avtobiografske.