UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Kompleksnost širitve Evropske unije proti vzhodu s poudarkom na socialni dimenziji

Kandidatka: Jeršič Maja Študentka rednega študija Številka indeksa: 81556834 Univerzitetni program Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Celje, junij 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka): MAJA JERSIC absolvent(tka) študijske smeri: MEDNARODNA MENJAVA študijski program: EKONOMIJA izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom: dr. VITO BOBEK, izr.prof. in uspešno zagovarjal(a) 08.10.2004 Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne_____15.10. 2004_______________ Podpis:__________________________________

3

PREDGOVOR Širitev Evropske unije proti vzhodu je še vedno aktualna tema-prvemu krogu širitve (1.maj 2004) naj bi kmalu sledila nova širitev elitnega kluba s sprejetjem dveh mladih demokracij z vzhoda-bivših komunističnih republik-Romunije in Bolgarije; prav tako se Hrvaška nadeja hitrega polnopravnega članstva. Prednosti širitve so jasne: politična stabilnost stare celine, večje območje miru, stabilnosti in prosperitete, Evropa kot gospodarsko močnejši partner v globalnem kontekstu (dodaten sto milijonski potrošniški trg naj bi prispeval h gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest), izboljšala naj bi se tudi kvaliteta življenja Evropejcev nasploh, s pomočjo organiziranega boja proti kriminalu, drogam in ilegalni migraciji ter s koordinirano socialno in okolje-varstveno politiko. Z Lizbonsko strategijo se je okrepil socialni pomen Skupnosti in hkrati s tem socialna dimenzija širitvenega procesa, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tretjina denarja iz programa PHARE za obdobje 2000-2006, namenjenega za doseg ekonomske in socialne kohezije. Za doseg ambicioznega cilja Lizbonske strategije-Unija namerava namreč postati najkonkurenčnejša, na znanju temelječa ekonomija, ki ima pred sabo jasen cilj: doseči polno zaposlenost (70% celotna stopnja zaposlenosti, 60% stopnja zaposlenosti za ženske, 50% stopnja zaposlenosti za delavce stare med 55 in 64 let)-je potrebno prepoznati interakcijo in soodvisnost med gospodarsko, zaposlitveno in socialno politiko (Zgibanka Centra Evrope 2003). V diplomskem delu smo na osnovi domače in tuje literature ter virov najprej predstavili pojem Evropske socialne politike, področja njene aktivnosti ob procesu prilagajanja DČ-2004 zakonodaji Unije na socialnem področju. Nadalje smo obravnavali Evropski socialni model in skušali prikazati pritiske s katerimi se socialna politika v času globalizacije in nenazadnje lastne integracije sooča. Vedno več je namreč zagovornikov neoliberalne teorije zmanjšanja socialnih stroškov ter spremenjene vloge sociale v družbenem kontekstu. Poudarek diplomskega dela je na socialni varnosti kot integracijskem sklopu socialne politike. Zaradi kompleksnosti pojma smo se omejili predvsem na dve pomembni področji znotraj področij aktivnosti s katerimi se ukvarja socialno varstvo: pokojninske in zdravstvene sisteme v EU-15 in DČ-2004 ter Romuniji. Spoznati želimo glavne trende prisotne na teh dveh problemskih področjih. Članicam Evropske unije sredi stoletja grozi popoln proračunski zlom, če se ne bodo resno lotile pokojninske in zdravstvene reforme, saj izdatki za pokojnine ter bolezni in zdravstveno varstvo tvorijo precejšen delež izdatkov glede na BDP držav. Drugi del naloge je torej posvečen pokojninskim in zdravstvenim reformam v okviru sistema socialne varnosti, ki sta glavni temi razprav v vseh evropskih vladah; le-te pa se različno soočajo z omenjenima težavama. V tem delu poskušamo različne strategije podrobneje prikazati. V večini evropskih držav, je staranje prebivalstva nekaj neizogibnega-stopnja rodnosti pada, življenjska doba prebivalcev pa se daljša. Pritisk na javne finance in s tem aktivno prebivalstvo je vedno večji. Javni pokojninski sistemi kot del sistemov socialne varnosti, ki jo države zagotavljajo svojim prebivalcem, se tako šibijo pod finančnim bremenom javne blagajne. Problem je poznan državam EU-15, DČ-2004 in tudi državam prosilkam za polnopravno članstvo EU.

4

V poglavju o pokojninskih sistemih poskušamo najprej predstaviti različne modele socialne varnosti na področju zagotavljanja varnosti starejšim državljanom, države opredeliti vsako v svoj sistem pokojninskega varstva, prikazati ključne vzroke nujnosti reformiranja pokojninskih sistemov ter prikazati poti (dosežke), ki so jih posamezne države ubrale (dosegle) pri spreminjanju obstoječih modelov zagotavljanja varnosti starejši populaciji. Prikazati želimo podobnosti (razlike) med državami EU-15 in DČ-2004. Zdravje je univerzalna vrednota in človekova pravica ter pomemben element gospodarskega in družbenega življenja, saj smo ljudje eden izmed pomembnejših gospodarskih virov. Prav tako je zdravje vir kakovosti posameznikovega življenja kot tudi vir kakovosti človeškega kapitala. Zdravje je torej potrebno razvijati, krepiti in varovati z organiziranimi družbenimi aktivnostmi ne le kot temeljno človeško pravico, temveč tudi kot podporo razvoju človeških potencialov. Vlaganje v zdravje je naložba v ekonomsko in socialno blaginjo. Sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja se v zadnjem desetletju sooča z razvojem medicinske znanosti na področju odkrivanja novih zdravil, novih metod odkrivanja in zdravljenja bolezni, rehabilitacije ter razvoja medicinske tehnologije povsod po svetu, ki je prinesel zelo velik pritisk na povpraševanje državljanov po zdravstvenih pravicah in s tem posredno pritisk na porast odhodkov za zdravstvo. V poglavju o zdravstvenih sistemih diplomskega dela smo se osredotočili na reforme v zdravstvu, predvsem tiste, ki potekajo na področju financiranja ter organizacijske strukture vseh treh zdravstvenih sektorjev ter bolnišnične infrastrukture. Prikazati želimo podobnosti (razlike) med državami EU-15 in DČ-2004.

S podobnimi problemi na teh dveh področjih socialne sfere (zdravstvo in pokojnine) se srečujejo tako mlade demokracije držav Srednje in Vzhodne Evrope kot države EU-15; kakšne razlike (podobnosti) obstajajo pri njihovem reševanju, bomo poskusili prikazati v tem delu.

5

KAZALO Stran 1 UVOD 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode 8

2 SOCIALNA DIMENZIJA ŠIRITVE EU NA VZHOD 9

2.1 Evropska socialna politika 11 2.1.1 Primarna in sekundarna zakonodaja na socialnem področju 13 2.1.1.1 Primarna zakonodaja Unije 13 2.1.1.2 Sekundarna zakonodaja Unije 14 2.1.2 Evropski socialni model 16

2.2 Proces prilagajanja držav prosilk evropski zakonodaji 17 2.2.1 Profil Poljske 18 2.2.2 Profil Romunije 19 2.2.3 Profil Slovenije 20

3 POJEM SOCIALNE VARNOSTI 21 3.1 Socialna varnost kot osnovni element Evropskega socialnega modela 22

3.1.1 Načelo subsidiarnosti 23 3.2 Trend deregulacije in liberalizacije na področju socialne varnosti v bivših socialističnih državah 23 3.3 Trendi na področju socialne varnosti v državah EU-15 26 3.4 Modeli socialne varnosti v Evropi 27 3.4.1 Kontinentalni model (primer Avstrije) 29 3.4.2 Skandinavski model (primer Švedske) 30 3.4.3 Anglosaksonski model (primer Velike Britanije) 31

4 PROBLEMSKA PODROČJA ZNOTRAJ SISTEMA SOCIALNE VARNOSTI 32 4.1 Pokojninski sistemi

4.1.1 Ključni vzroki pokojninskih reform 33 4.1.2 Pregled poteka reform v Evropi na splošno 34

4.1.3 Potek reform v EU-15 35 4.1.3.1 Pregled reform v treh EU-15 državah (AUT, S, UK) 37 4.1.4 Potek reform v socialističnih državah 39

4.1.4.1 Pregled reform v treh DSVE (POL, SI, RO) 42 4.1.5 Problemi v bodoče-kljub reformam 44

4.1.5.1 Višanje upokojitvene starosti 44 4.1.5.2 Koordinacija pokojninskih shem med evropskimi državami 44

6

4.2 Sistemi zdravstvenega varstva 45

4.2.1 Trendi privatizacije in liberalizacije trga v bivših komunističnih državah 47

4.2.2 Reforme na področju varovanja zdravja-nedokončan posel 49 4.2.3 Financiranje sistema 51 4.2.4 Primarno, sekundarno in terciarno zdravstveno varstvo 55 4.2.5 Problem infrastrukture 56

5 PREPAD MED STARIMI ČLANICAMI EU IN NOVIMI DRŽAVAMI PRISTOPNICAMI, PREMOSTLJIV? 57 5.1 Evropa danes-socialna skupnost? 57 5.2 Pregled dosežkov na področju približevanja k usklajeni

socialni politiki 58 5.2.1 Hard Acquis 58 5.2.2 Soft Acquis 58 5.3 Odprta metoda koordinacije (OMC metoda) 59 5.3.1 OMC metoda na področju pokojninskih sistemov 59 5.3.2 OMC metoda na področju sistemov zdravstvenega varstva 59 6 SKLEP 60 7 POVZETEK 62

7

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Težko pričakovana širitev Evropske unije proti vzhodu, je zdaj že za nami. Prisotna so nova vprašanja in problemi glede delovanja, uspešnosti in učinkovitosti razširjene Unije. S 1.5.2004 je eliten evropski klub postal bogatejši za deset novih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope ter Mediterana, od katerih se jih je osem soočilo s procesom tranzicije- prestrukturiranjem iz centralnoplanskih gospodarstev v tržna gospodarstva. Unijo čaka nova širitev na vzhod predvidoma leta 2007, ko naj bi le-ta medse sprejela še dve vzhodnoevropski državi, Romunijo in Bolgarijo ter, po predvidevanju nekaterih, Hrvaško. Proces prilagajanja držav pristopnic ter prvi val širitve same je odmeval in bil dobro spremljan v javnosti; posamezna področja so bila bolj, druga spet manj izpostavljena. Med slednja lahko z gotovostjo prištevamo socialno politiko. Poglavje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) je bilo eno izmed prvih zaključenih poglavij in kot tako že pred začetkom pogajanj samih, obravnavano kot lažje breme na ramenih držav pristopnic, na njihovi poti do polnopravnega članstva v Uniji. Številne raziskave, v katerih so opazne vedno večje številke, ki nas opozarjajo na odstotek prebivalstva živečega na pragu revščine in izključenosti iz družbe, naraščajoča stopnja brezposelnosti, demografski trendi v prid starajočemu se prebivalstvu ter dotrajani in za spremembo zreli nacionalni sistemi na področju socialne varnosti, kažejo na to, da je tej problematiki posvečene premalo pozornosti. V Evropi se že dalj časa bije ideološki boj med predstavniki, ki zagovarjajo zadostnost ekonomskih sil za doseganje gospodarske rasti, učinkovitosti in uspešnosti tržnega gospodarstva ter tistimi drugimi, katerim se za doseg trajnostnega gospodarskega razvoja zdi nujna socialna demokracija, splošna načela socialne varnosti, solidarnosti in pravičnosti. Evropa še vedno velja za zgledni model gospodarstva, ki mu je uspelo združiti oboje, gospodarstvo in socialno varnost. Kot pravi Juan Somavia, generalni direktor Mednarodne delovne organizacije (2003, 7): "Socialna prihodnost sveta je v Evropi; če Evropi uspe ohraniti njen socialni model, bo to žarek upanja za preostali del sveta". 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen Namen raziskovanja tega problema izhaja iz preprostega razloga, in sicer, problematiki socialne politike v procesu širitve Evropske unije, je bilo posvečeno premalo časa in pozornosti, glede na raznolikost urejenosti tega problema med novimi državami članicami in ravno tako, če upoštevamo prepad na področju sociale med starimi in novimi članicami. Če primerjamo socialno politiko s politiko enotnega notranjega trga, politiko skupne evropske valute in drugimi "gospodarskimi" politikami znotraj same Unije, je zgovoren že sam podatek, koliko denarja iz skupnega proračuna potuje na račun socialne politike in kam gre ostali-večinski del sredstev. Kljub temu pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da Evropa je in ostaja več kot samo gospodarski prostor, zato socialne politike ne gre gledati le kot privesek gospodarski aktivnosti temveč kot samostojen faktor, ki doprinese k produktivnosti celotnega gospodarstva.

8

Cilji Cilj diplomskega dela je izpostaviti socialno dimenzijo problematike širitvenega procesa Unije ter prikazati različnost politik na problemskem področju sociale med starimi članicami Evropske unije in državami, ki prihajajo z vzhoda pod okrilje Unije, kot-zaenkrat-še premostljiv prepad. Nadalje prikazati relevantnost kompatibilnosti različnih sistemov na področju pokojninske regulative ter sistemov zdravstvenega varstva za uspešno interakcijo med ekonomskimi in socialnimi politikami ter za potrditev in ohranitev ugleda, ki ga Evropa trenutno še uživa kot ekonomija, ki uspešno združuje socialno pravičnost z gospodarsko učinkovitostjo. Osnovne trditve Izhodiščna trditev v diplomskem delu je ta, da se trendi na področju socialne varnosti med starimi in novimi državami članicami močno razlikujejo. S koncem komunističnega sistema v državah Vzhodne Evrope, se je pričela serija radikalnih sprememb. Novo nastale demokracije so jemale za zgled zahodne modele evropskih gospodarstev in poskušale kar se da hitro prestrukturirati obstoječe modele-princip, ki se ni vedno obnesel kot uspešen. Sredstva iz državnega proračuna prej velikodušno odmerjena za socialo, so naglo padala; med njimi tudi sredstva namenjena izobraževanju, najpomembnejši zapuščini prejšnjega sistema. Socialno področje je bilo in je še vedno v ozadju gospodarskega dogajanja. Iz tega sledi, da je ohranitev in potencialna okrepitev evropskega socialnega modela ogrožena. Socialna politika, ki je obravnavana predvsem kot politika v senci ostalih gospodarskih politik, je pomemben faktor modernega gospodarstva. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke

Socialna politika (stališča za ali proti, ali jo okrepiti ali zmanjšati njen pomen) je tema številnih debat v Evropi; iz tega izhaja predpostavka, da je aktualnost socialne politike vroča tema. Evropa želi postati do leta 2010 najbolj konkurenčna, na znanju temelječa ekonomija. To si želijo tako polnopravne članice Unije kot tudi potencialne kandidatke kroga nove širitve. Nove države članice so na poti k polnopravnemu članstvu spreminjale in prilagajale svojo zakonodajo, vse prevečkrat tudi pod vplivom mednarodnih finančnih institucij, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, kateri javno preferirata neoliberalistične tokove. Države Evropske unije se po drugi strani srečujejo s podobnimi problemi adaptacije svojih že obstoječih sistemov in politik na področju socialnega varstva-predvsem pokojninski sistemi so aktualna tema nacionalnih razprav-kjer je ravno tako opazen trend deregulacije, vendar pogosto v milejši obliki. Nadalje ne gre zanemariti vpliva svetovnih trendov in procesa globalizacije, ki vpliva na percepcijo evropske socialne politike.

9

Omejitve Socialna politika je širok in kompleksen pojem, socialna varnost kot njegov elementaren sestavni del, pa je področje, ki se nam je zdelo primerno in zrelo za raziskavo. Omejili smo se na analizo dveh najbolj perečih problemov tega področja tako s stališča starih kot novih članic Unije: pokojninske sisteme ter politiko zdravstvenega varstva. V delu skušamo povzeti ključne trenutno prisotne trende v državah Evropske unije (EU-15) ter državah Srednje in Vzhodne Evrope (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija Slovaška, Slovenija). Pri prikazu rezultatov oblikovanja in dejanskega prakticiranja teh politik na izbranem področju, smo se omejili na naslednje države: Avstrijo, Švedsko ter Veliko Britanijo med starimi članicami Evropske unije, obstoječe in prihajajoče nove članice pa bodo predstavljale republika Slovenija, Poljska (s 1.5.2004 sta postali polnopravni članici Unije) in Romunija kot predstavnik držav, katere morajo za vstop v eliten klub še malo počakati (leto 2007 kot predviden datum za novo širitev Unije). Omejitve veljajo za obdobje zadnjih 10 let in sicer nas zanima obdobje od začetka procesa tranzicije v nekdanjih komunističnih državah dalje. Uporabljena je bila predvsem tuja literatura (prevladuje angleški jezik); ogromno zanimive literature s tega področja je slovenskim knjižnicam žal nedosegljivo. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja V diplomskem delu gre za makroekonomsko raziskavo (obnašanje in delovanje celotnih gospodarstev na izbranem problemskem področju socialne varnosti), saj bomo poskušali predstaviti dosežke posameznih držav pri spreminjanju svoje zakonodaje in analizirati trende trenutno prisotne v evropskem prostoru ter dejansko politiko prakticiranja držav na tem področju. Prav tako gre za dinamično raziskavo, saj poskušamo prikazati obdobje sprememb v mladih tržnih gospodarstvih na socialnem področju nastalih za časa tranzicije in proces prilagajanja teh istih držav zahtevam članic za vstop v Evropsko unijo. V okviru deskriptivnega pristopa bodo uporabljene metode deskripcije, kompilacije in komparativna metoda. Samo zbiranje in urejanje podatkov je potekalo preko domače in tuje literature (knjige, revije, časopisi) ter preko medmrežja. Pri pregledovanju knjig, revij in drugih publikacij smo si pomagali s knjižnično-informacijskim sistemom COBISS.

10

2 SOCIALNA DIMENZIJA ŠIRITVE EU NA VZHOD Evropska unija se zavzema za splošne vrednote: demokracijo, vladavino prava, človekove pravice ter zaščito manjšin. V državah Vzhodne Evrope so se v relativno kratkem času razvile danes stabilne demokracije in skladno s tem je bila želja teh držav po polnopravnem članstvu v Uniji povsem razumljiva. Evropa je tako 1. maja 2004 postala še večje območje stabilnosti in varnosti za vse svoje državljane. Raziskava javnega mnenja med državami EU-15 in DČ-2004 je pokazala, urejanje katerih aktivnosti s strani evropskih institucij javnost pričakuje v novi, razširjeni Uniji. DČ-2004 kot tudi EU-15 se zdi področje brezposelnosti najbolj pereč problem, kateremu mora Skupnost posvetiti največ pozornosti; s kriminalom, stanjem gospodarstva ter zdravstvenimi sistemi se bolj obremenjujejo DČ-2004, medtem ko so področja migracij, terorizma ter izobraževalnih sistemov v razširjeni Uniji prioritetna skrb EU-15. Pokojninski sistemi kot problematično področje nosijo približno enako težo pomembnosti v obeh skupinah držav, kot je razvidno iz spodnjega grafa. SLIKA 1: PODROČJA PRIČAKOVANE AKTIVNOSTI RAZŠIRJENE UNIJE

Prioritetna področja aktivnosti razširjene Unije (mnenje državljanov EU-15 in DČ-2004)

28

27

19

16

14

12

11

7

7

4

2

2

2

58

29

32

15

23

2

2

11

9

3

4

2

2

1

43

0 10 20 30 40 50 60 70

Brezposelnost

Kriminal

Gospodarstvo

Inflacija

Zdravstveni sistemi

Imigracije

Terorizem

Pokojnine

Davki

Izobraževalni sistem

Nastanitev

Varovanje okolja

Javni transport

Obramba/Zunanje zadeve

Podr

očja

akt

ivno

sti

Pomembnost v %

EU-15 DČ-2004

Vir: Eurobarometer autumn 2003.

11

Pristop desetih novih članic in razmišljanje o nadaljnji širitvi Unije pomeni velik izziv za socialno politiko Skupnosti. Življenjski standard v mladih demokratičnih državah je večinoma nižji od povprečja v EU-15 in če želi Evropa kot tržni prostor temelječ na principu štirih svoboščin (prosto gibanje delovne sile, kapitala, blaga in storitev) ohraniti in celo povečati svojo konkurenčnost v mednarodnem merilu, so takšne razlike vse prej kot dobrodošle. Predpristopna strategija Unije je zato vključevala tudi prilagajanje sistema socialnih pravic s strani teh držav Uniji. Države, ki so želele (in ki še vedno želijo) pristopiti k Uniji, so morale (morajo) že v predpristopnem obdobju uskladiti svojo socialno zakonodajo s pravnim redom EU-15 ter začeti progresivno izvajati določila Unije na tem področju. Unija pa se je zavezala pomagati državam pri posodobitvi njihovih socialnih sistemov na podlagi dokumenta pristopnega partnerstva, ki vključuje znatno finančno podporo Unije ter izmenjavo znanja in izkušenj v okviru programov Unije za izobraževanje in usposabljanje. V letih 2000 in 2001 so bila finančna sredstva s strani Evropskega socialnega sklada (ESS)1 namenjena predvsem projektom na naslednjih področjih (Zgibanka Centra Evrope 2003):

- Razvoj aktivne politike zaposlovanja; - Pomoč ljudem na robu družbe; - Izboljšanje splošne izobrazbe, poklicnega izobraževanja in usposabljanja

(doživljenjsko učenje in prilagajanje potrebam trga delovne sile); - Spodbujanje prilagodljivosti podjetništva; - Izobraževanje zaposlenih na področju raziskav, znanosti in tehnologije; - Podpora samozaposlovanju in zaposlovanju žensk; - Ukrepi za boj proti neenakosti moških in žensk pri zaposlovanju; - Zaščita delavcev.

Evropska unija se je ob pomoči državam kandidatkam v okviru predpristopne strategije odločila za izvedbo dodatnih programov, v okviru katerih države lahko pridobivajo sredstva za različne projekte. Na področju socialne politike in zaposlovanja so odprti naslednji programi (ibid.):

- Programi za podporo okvirnemu programu za enakost moških in žensk 2001-2005; - Akcijski program za boj proti diskriminaciji 2001-1006; - Akcijski program za boj proti socialni izključenosti 2001-2005; - Ukrepi na področju zaposlovanja 2001-2005.

Kljub pridobivanju na pomenu Evropske socialne politike pa ostajajo glavni problemi na področjih prostega pretoka delovne sile, medsebojnega priznavanja kvalifikacij, združljivosti sistemov socialne varnosti, informacijske pomanjkljivosti o zaposlitvenih možnostih v celotni Uniji ter premajhno število zaposlenih v tehnološko-informacijskem sektorju. 1 ESF (European Social Fund) je finančni instrument Unije, katerega glavni namen so investicije v človeški kapital, boj proti brezposelnosti ter preprečevanje izgube stika nezaposlenih s trgom delovne sile in predstavlja enega izmed štirih t.i. strukturnih skladov Unije).

12

2.1 Evropska socialna politika V preambuli Evropske gospodarski skupnosti iz leta 1957 so države ustanoviteljice kot enakopravna cilja svojega programa navedle gospodarsko in socialno integriranje. Sledilo je dolgoletno uresničevanje ekonomskega povezovanja, medtem ko je socialna komponenta bila porinjena na stran. Zanimanje za področje socialne ureditve v državah članicah narašča od sprejetja enotnega notranjega trga dalje. Prav tako pomemben razlog za okrepljeno vlogo socialne dimenzije najdemo v spremenjenih demografskih razmerah, ki predstavljajo izziv obstoječim neustreznim modelom tako na področju pokojninskih sistemov kot zdravstvenega varstva. Zadnje desetletje opažamo, da se vloga in pojmovanje socialne politike spreminjata, poglabljata ter da politika na socialnem področju postaja opredeljena kot pomemben faktor, ki doprinese k ekonomski učinkovitosti gospodarstva. Kot rezultat lahko govorimo o večji teži socialne politike tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni in o pozitivnem prispevku politike zaposlovanja in sociale k dvigu produktivnosti. Vloga socialne politike je širša od prvotne tradicionalne miselnosti. Razširjeno mnenje o pomenu socialne politike namreč je, da opravlja dve glavni funkciji:

- Redistribucijsko funkcijo: katere namen je, preko alokacije resursov od bogatejših k revnejšemu sloju prebivalstva, zmanjšati revščino in izboljšati življenjske možnosti državljanov;

- Funkcijo makroekonomskega stabilizatorja: preko instrumentov socialne politike se

spodbuja agregatna poraba gospodinjstev med ekonomskimi konjunkturami s ciljem zagotavljati in vzdrževati dohodek najmanj privilegiranega sloja prebivalstva.

Vodje držav in vlad so na spomladanskem srečanju na vrhu, 23. in 24. marca 2000 v Lizboni, pospešeno diskutirali o socialno-političnih ciljih Unije in opredelili boj proti revščini in socialno marginalizacijo za osrednji temi modernizacije evropskega socialnega modela. Le-ta naj ne bi potekala samo preko politike trga delovne sile, temveč tudi s pomočjo koordiniranja nacionalnih socialnih politik posameznih držav članic. Poleg tega si je Unija v Lizboni zastavila ambiciozen cilj: do leta 2010 postati najkonkurenčnejša, najbolj dinamična in na znanju temelječa družba, ki je sposobna dosegati trajno gospodarsko rast ter ustvariti več in boljša delovna mesta ter doseči socialno kohezijo. Evropska socialna politika, ki temelji predvsem na koordinaciji in ne na harmonizaciji že obstoječih politik držav članic, si prizadeva za večjo zaposlenost, izboljšanje delovnih pogojev, primeren sistem socialne varnosti, ustrezno raven socialnega dialoga, boj proti izključenosti ter za izobraževanje in nadaljnje izpopolnjevanje človeških virov. Evropska socialna politika in politika zaposlovanja se zavzemata za doseg zadovoljive ravni kakovosti življenja in življenjskega standarda prebivalcev Unije in to v aktivnem, zdravem in vsakomur prijaznem družbenem okolju. Pri njenem oblikovanju sodeluje Unija tudi s civilno družbo, z nevladnimi organizacijami in društvi, hkrati pa krepi tudi socialni dialog s socialnimi partnerji (Evropska zveza sindikatov, Evropska organizacija delodajalcev) na evropski ravni. Kljub vsemu se socialne politike še vedno "drži" predsodek politike v senci ostalih gospodarskih politik, kar potrjuje tudi dejstvo, koliko denarja Unija prispeva iz skupnega proračuna za to področje.

13

Če vzamemo v analizo evropski proračun, številke niso v prid zapravljanju za socialne zadeve; po podatkih iz leta 2003 predstavljajo sredstva iz skupnega proračuna namenjena socialni politiki, šolstvu in kulturi le 1 % vseh sredstev evropskega proračuna, medtem ko se je porabila za skupno kmetijsko politiko v istem letu skoraj polovica razpoložljivih sredstev- približno 45 %, kar prikazuje tudi spodnji graf (Urad vlade RS za informiranje 2003). SLIKA 2: KAM SO NAMENJENA SREDSTVA EVROPSKEGA PRORAČUNA ?

Vir: Urad vlade RS za informiranje 2003. Osnovna področja aktivnosti, ki jih zajemamo s terminom socialna politika so: socialna zaščita (socialna varnost) kot najširši pojem, ki zajema socialno varstvo, zdravstveno varstvo, izobraževanje in stanovanjsko problematiko. Socialna politika Evropske unije je postala resnično vseevropska s pravnomočnostjo Amsterdamske pogodbe leta 1999, ki predstavlja prelomno točko razvoja v zgodovini socialne politike in politike zaposlovanja. Socialni partnerji so bili prvič vključeni v proces odločanja na socialnem področju. Pred majem 1999 je socialna politika temeljila zgolj na Sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del Pogodbe o EU iz leta 1992 ter na Listini temeljnih socialnih pravic delavcev Evropske skupnosti, ki so jo šefi držav oziroma vlad sprejeli leta 1989. Združeno Kraljestvo ni bilo podpisnica teh dveh dokumentov in šele z vključitvijo sporazuma v Amsterdamsko pogodbo so v njem zapisana načela postala pravno zavezujoča za vse države članice. Z Amsterdamsko pogodbo je torej Unija dobila novo osnovo za socialno politiko.

14

2.1.1 Primarna in sekundarna zakonodaja na socialnem področju 2 Evropski pravni red ("Acquis Communautaire") je celota predpisov, političnih usmeritev, praks in obveznosti, ki so nastajali v procesu razvoja Evropske unije. Sestavljajo ga primarna zakonodaja (ustanovitvene pogodbe in njihove dopolnitve, predpristopne pogodbe, ki so jih sklenile države članice ter vse pogodbe med Skupnostjo in tretjimi državami), sekundarna zakonodaja (zavezujoče uredbe, direktive in odločbe ter nezavezujoča priporočila in mnenja, ki jih sprejemajo organi EU) ter sodna praksa (sodbe Sodišča evropskih skupnosti). 2.1.1.1 Primarna zakonodaja Unije Evropska zakonodaja na področju socialne politike pokriva področja varnosti in zdravja pri delu, delovnega prava in pogojev dela, enakih možnosti za oba spola, koordinacije shem socialne varnosti za priseljene delavce in regulative za tobačne izdelke. Na vseh teh področjih zakonodaja postavlja minimalna pravna določila z možnostjo zaščitnih klavzul za najbolj privilegirane članice. Mejnike v razvoju primarne evropske zakonodaje na področju sociale predstavljajo naslednja obdobja:

- leto 1957 (podpisani Rimski pogodbi): s tem je bil položen temelj današnje Evropske unije. Šest držav podpisnic se ni bilo pripravljenih v celoti odreči svoji integriteti in proces sprejemanja odločitev ni bil prenesen na raven Unije. Socialna politika je tako ostala v pristojbini posamezne države članice, socialno-politični cilji že takrat zajeti v pogodbi o EGS so bili: izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, izmenjava mlade delovne sile, sodelovanje med državami članicami na področju delovnega prava, poklicnega izobraževanja in varnosti priseljenih delavcev, enako plačilo enakega dela za oba spola, vpeljava načela prostega gibanja delavcev;

- leto 1961 (Evropska socialna listina): Svet evropske unije se obveže, da bo vsaj pet od skupno sedmih socialnih pravic priznal kot zavezujoče pravice: pravica do dela, pravica do stavke in kolektivnih pogajanj, pravica do socialne varnosti, pravica do skrbstva, pravica do združenj, pravica družine do socialne, pravne in gospodarske varnosti, pravica priseljenih delavcev in njihovih družin do zaščite in pomoči; Listini so bili kasneje dodani trije protokoli: leta 1988, 1991 in 1995. Revidirana nova Listina je bila pripravljena za ratificiranje leta 1996.

- leto 1972 (Pariška pogodba): visoki predstavniki držav članic so sprejeli odločitev o nadaljnjem razvoju Evropske gospodarske skupnosti v Evropsko unijo. Pogodba o Evropski gospodarski skupnosti ni dopuščala možnosti večinskega glasovanja , kar je bil glavni vzrok za stagnacijo evropske socialne politike (Velika Britanija zavrača vse poskuse širitve socialnih pravic). Dve leti kasneje je bil sprejet prvi Akcijski socialni program;

- leto 1987 (Enoten evropski akt): prvič je omenjen cilj doseči enoten evropski socialni prostor, sicer pa je zanimanje za skupno socialno politiko začelo rasti šele po letu 1993 (z vzpostavitvijo enotnega notranjega trga);

2 Povzeto po: EP 1998, 13-27.

15

- leto 1991 (Sporazum o socialni politiki): Sporazum sprejet s strani 14-ih članic (veto Združenega Kraljestva) predstavi cilje za doseg katerih je Socialna listina iz leta 1989 postavila smerokaze: pospeševanje zaposlenosti, izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, boj proti izključenosti, pomembnost človeških virov itd…ob podpisu je bil ta sporazum priložen k Protokolu o socialni politiki;

- leto 1993 (Maastrichtska pogodba): ker na socialnem področju ni bilo mogoče doseči enotnosti (veto Združenega Kraljestva), je bil pogodbi dodan Protokol o socialni politiki. Osnovi za Protokol predstavljata Socialna listina iz leta 1961 in Listina Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah delavcev;

- leto 1999 (Amsterdamska pogodba): predstavlja prelomno točko razvoja v zgodovini socialne politike in politike zaposlovanja. Socialni partnerji so prvič vključeni v proces odločanja na socialnem področju. Pred majem 1999 je socialna politika temeljila zgolj na Sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del Pogodbe o EU iz leta 1992 ter na Listini temeljnih socialnih pravic delavcev Evropske skupnosti, ki so jo šefi držav oziroma vlad sprejeli leta 1989. Združeno Kraljestvo ni bilo podpisnica teh dveh dokumentov in šele z vključitvijo Sporazuma v Amsterdamsko pogodbo so v njem zapisana načela postala pravno zavezujoča za vse države članice. Od tega trenutka dalje predstavlja Naslov XI Pogodbe o Evropski uniji novo osnovo za socialno politiko in le-ta postane resnično vseevropska;

- leto 2001 (Pogodba iz Nice): pogodba začne veljati leta 2003 in uvaja institucionalne spremembe, nujne za delovanje EU po širitvi: na vsa področja socialne politike je vpeljana potrebna kvalificirana večina pri glasovanju.

2.1.1.2 Sekundarna zakonodaja Unije Mejnike v razvoju sekundarne zakonodaje predstavljajo naslednja obdobja:

- leto 1989 (Listina Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah delavcev): predstavlja prvo skupno osnovo temeljnih socialnih pravic, ni pa bila pravno zavezujoča niti sprejeta s strani Velike Britanije;

- leto 1993 (Zelena knjiga o socialni politiki): glavni namen Zelene knjige iz leta 1993 je bil opozoriti na bodoče skupne probleme socialne politike Skupnosti, kot so: zaposlitvena situacija, kvaliteten proizvodni sistem, solidarnost in integracija, boj proti brezposelnosti in socialni izključenosti, promocija prostega gibanja oseb in enotnega trga, zagovarjanje enakovrednih možnosti med spoloma, okrepitev socialnega dialoga, ekonomsko-socialna kohezija;

- leto 1994 (Bela knjiga o socialni politiki): predstavitev osnovne minimalne socialne varnosti in politike polne zaposlenosti s strani Komisije. Na vrhu prioritetne liste Komisije se nahaja ustvarjanje novih delovnih mest; - Obdobje med letoma 1995 in1997 (prvi Akcijski socialni program): izpeljan je bil prvi socialni Akcijski program na podlagi Zelene in Bele knjige o socialni politiki;

16

- leto 1997 (Konferenca v Amsterdamu): organizirana na temo socialna politika kot produktiven faktor s strani nizozemskega predsedstva Sveta Evropske unije in predstavlja prvi celovit pregled tem in podatkov na tem področju;

- obdobje med letoma 1998 in 2000 (novi Akcijski socialni program): udejanjen je bil skupaj z Evropsko strategijo zaposlovanja, sprejeto v Amsterdamu leta 1997. Temeljne smernice so bile združene v tri poglavja:

1. Služba, kvalifikacije, mobilnost; 2. Spremenljiva narava dela; 3. Družba, ki temelji na socialni vključenosti;

- leto 2000 (Agenda evropske socialne politike): poudarjena je bila soodvisnosti med ekonomsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja. Sprejeta so bila izhodišča za posodobitev evropskega socialnega sistema s poudarkom na investiranju v človeški kapital in gradnji aktivne socialne države. Države članice so bile pozvane k večjemu vlaganju v človeške vire ter podpori doživljenjskemu izobraževanju, ki naj sledi tehnološkemu razvoju. Pobuda je bila podana za izdelavo vseevropske baze podatkov, ki naj bi na ravni EU združevala iskanje zaposlitve s potrebami delodajalcev;

- leto 2001 (objava Publikacije Evropske komisije): poudarjena je bila kvaliteta socialnih politik in politik zaposlovanja; posledično postopno sprejetje indikatorjev kvalitete na področju socialne vključenosti in na področju trga delovne sile.

SLIKA 3: POUDARJENA SOODVISNOST GOSPODARSKE, SOCIALNE IN POLITIKE ZAPOSLOVANJA V AGENDI EVROPSKE SOCIALNE POLITIKE

Vir: EC 2000, 5.

Socialna politika Kvaliteta socialne politike /

Ekonomsko-socialna kohezija

Gospodarska politika Zaposlitvena politika

Konkurenčnost / Dinamičnost Polna zaposlenost / Kvaliteta dela

17

2.1.2 Evropski socialni model Nič podobnega Evropskemu socialnemu modelu ni opaziti drugod po svetu; evropska različica države blaginje se zavzema za socialno blagostanje vseh državljanov znotraj skupnosti in promovira zmanjševanje neenakosti v družbi, medtem ko anglosaksonske države (UK, ZDA) poudarjajo koncept varnostne mreže ("safety net"), ki skrbi za to, da najnižji sloji prebivalstva dobijo minimalna sredstva za preživetje. Tak princip temelji na nizkih olajšavah, saj noče demotivirati potencialnih iskalcev zaposlitve, financira pa se iz nevtralnih virov sredstev, da ne bi vplival na alokacijo resursov. Ta zadnji princip socialne države zagovarjajo tudi mednarodne organizacije kot so MDS, SB in tudi organizacija OECD-v prvih dvanajstih letih procesa reform v državah Srednje in Vzhodne Evrope so te institucije zagovarjale neoklasično teorijo ekonomske znanosti3. Kljub pomanjkanju uradne definicije modela s strani Evropske komisije, lahko govorimo o skupnem pogledu in skupnih načelih evropskih držav na socialnem področju, kar najbolje obrazloži 11. točka drugega poglavja aneksa zaključkov sprejetih na vrhovnem srečanju v Nici, decembra 2000: "Evropski socialni model je opredeljen s sistemi, ki ponujajo visoko stopnjo socialne varnosti, s pomembnostjo socialnega dialoga ter s storitvami javnega interesa, z namenom zagotavljanja socialne kohezije in je kot tak osnovan nad posameznimi različicami socialnih sistemov držav članic, na temelju skupnih osnovnih socialnih vrednot Skupnosti" (EC 2000, 4). Model je posledica trdega prepričanja Unije, da je ob zdravi konkurenci med podjetji, ki spodbuja produktivnost in ekonomsko rast, treba krepiti solidarnost med državljani, ki je nujna za stabilno in cvetočo družbo. Specifične osnovne vrednote Evropskega socialnega modela izhajajo iz prepričanja o pomembnosti socialne varnosti za obstoječo družbo in pomembnosti socialne dimenzije za doseg ekonomske in socialne kohezije in vključujejo (Vaughan-Whitehead 2002, 4):

- Demokracijo; - Posameznikove pravice; - Kolektivna pogajanja; - Enake priložnosti za vse udeležence skupnosti; - Nediskriminatornost; - Enakopravnost; - Socialno blaginjo; - Solidarnost.

3 Neoklasičen (neoliberalen) pristop ekonomske znanosti ima korenine v klasični teoriji Adama Smitha (1776): teorija zagovarja tezo, da je trg sposoben delovati sam, brez interveniranja socialnih politik, ki domnevno odpravljajo negativne posledice delovanja tržnega mehanizma (tržne anomalije).

18

2.2 Proces prilagajanja držav prosilk evropski zakonodaji Pri procesu prevzemanja pravnega reda EU smo se v nadaljevanju diplomskega dela osredotočili na dve, za obravnavano temo diplomskega dela pomembni poglavji: poglavje 2 in poglavje 13; znotraj področij, ki jih ti dve poglavji pokrivata pa na koordinacijo sistemov socialne varnosti ter socialno varstvo. Princip koordinacije shem socialne varnosti ostaja preprost: tisti, ki realizirajo pravico svobode gibanja v Uniji, ne smejo biti zato prikrajšani oziroma oškodovani na socialnem področju. Kompleksnost tega področja ter administracijski postopki izvajanja procesa koordinacije predstavljajo pravi izziv ter jih nikakor ne gre podcenjevati. DČ-2004 imajo izkušnje na tem področju z izvajanji mednarodnih bilateralnih sporazumov, prav vse pa so bile in so še soočene s problemom okrepitve obstoječih administrativnih struktur, da bi se bile zmožne soočiti s tem novim izzivom, ki ga prinaša integracija. Učinkovit sistem socialnega varstva je pomembna komponenta politike zaposlovanja in socialne varnosti v Evropi. Medtem ko funkciji financiranja in organizacije socialnega varstva ostajata popolnoma v pristojnosti posameznih držav članic, narašča potreba po kooperaciji in koordinaciji shem na tem področju in zahteva EU, po spoštovanju temeljnih pogodbenih načel. Sistemi v DČ-2004 morajo biti prilagodljivi in sposobni koordinacije s sistemi trenutno aktivnimi v EU-15, ki so sami podvrženi pomembnim reformam v času pisanja diplomskega dela. Poglavje 2 (Prost pretok oseb) vključuje področje prostega gibanja delovne sile, problem medsebojnega priznavanja poklicnih kvalifikacij, področje državljanskih pravic ter problematiko koordinacije sistemov socialne varnosti in si tako prizadeva za nediskriminatorno obravnavanje delavcev, ki so legalno zaposleni v katerikoli državi Skupnosti, kar vključuje tudi pravico do uveljavljanja in prenašanja pravic iz naslova socialne varnosti. Poglavje 13 (Zaposlovanje in socialna politika) pa pokriva področje delovne zakonodaje, enake obravnave moških in žensk, zdravja in varnosti na delovnem mestu, problem diskriminacije, področje socialnega varstva, socialni dialog, zaposlovanje in ESS ter sklop javnega zdravja. Poglavje 2 je bilo za vse DČ-2004 zaključeno decembra 2002, leto kasneje (2003) pogojno tudi za Romunijo. Poglavje 13 je bilo za DČ-2004 zaključeno v decembru 2002, Romunija je prav tako tega leta pogojno sklenila pogajanja.

19

2.2.1 Profil Poljske4

Pogajanja za članstvo v Evropski uniji z Republiko Poljsko so se pričela leta 1998. Septembra 1999 leta je Poljska začela s pogajanji na področju zaposlovanja in socialne politike (13. poglavje), maja 2000 pa so se odprla pogajanja o prostem gibanju oseb (2. poglavje).

Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Poljske na podpodročju kordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki:

- 2. poglavje (Prost pretok oseb): Republika Poljska je oblikovala stališče, da sprejema pravni red Evropske unije za področje 2 (Prosto gibanje oseb) in ne zahteva prehodnega obdobja niti izjem. Na vseh podpodročjih drugega poglavja je pravni red Poljske že delno usklajen s pravnim redom EU, postopno pa bo v celoti usklajen z redom v EU-15. Na področju koordinacije sistemov socialne varnosti je Poljska administracija že pred vstopom v EU delovala po principih in načelih, ki so že dalj časa v praksi v EU-15. Poljska je imela sklenjene številne mednarodne bilateralne sporazume z EU-15 na področju varovanja in zagotavljanja pravic iz naslova socialne varnosti. Z vstopom Poljske v EU je pričela veljati uredba 1408/71, ki ureja zagotavljanje pravic delavcev migrantov. Potrebna pa je nadaljnja krepitev strukture administracijskih postopkov.

- 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): pogajalsko izhodišče Republike Poljske za področje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) se je glasilo, da Poljska v celoti sprejema pravni red Evropske unije za področje 13, vendar si pridržuje pravico, da prouči potrebo po prehodnem obdobju na področju delovne zakonodaje (direktiva 89/655/EEC: delovna oprema). Republika Poljska ni zahtevala izjem na področju socialnega varstva. Pravni red na področju 13 naj bi bil v celoti usklajen z pravnim redom Unije do 31.12.2005.

Poljska je pričela z implementacijo reforme socialne varnosti leta 2000 (reforma socialnega zavarovanja in zdravstvenega sistema je bila sprejeta 1999 leta). Spremembe so doletele organizacijsko strukturo zdravstvenih storitev, dostop do olajšav, ponovno je bila definirana vloga države, prebivalstvo je prevzelo del odgovornosti za svoje zdravje. Resen problem izvajanja reform je predstavljala šibka informacijsko-računalniška mreža Nacionalnega socialnega zavarovalnega sklada (ZUS), ki je imel resne probleme s prezadolžitvijo. Leta 2002 je bil ta sistem uspešno nadgrajen-pričakuje se implementacija pokojninske reforme, ki je zamujala v preteklosti.

Pogajanja z Republiko Poljsko so se uspešno zaključila 13. decembra 2002, pristopna pogodba je bila podpisana 16. aprila 2003.

4 Povzeto po: Comprehensive monitoring report on Poland' s preparation for membership 2003 in EP 1998.

20

2.2.2 Profil Romunije5 13. oktobra 1999 je Komisija predlagala začetek pogajanj z Romunijo. Oktobra 2001 je odprla Romunija poglavje 13 (Zaposlovanje in socialna politika), marca 2002 pa so se pričela pogajanja na področju 2. poglavja (Prost pretok oseb). Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Romunije na podpodročju koordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki:

- 2. poglavje (Prost pretok oseb): novi Zakon o javnem sistemu pokojnin, ki je bil sprejet leta 2000 dovoljuje delni prenos pravic zbranih v Romuniji iz naslova socialnega varstva na sisteme drugih evropskih držav. Koordinacija sistemov socialne varnosti nasploh se nahaja v zgodnji fazi razvoja, posebej področje razvoja zadovoljive administracijske strukture in strokovno usposobljenega osebja.

- 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): kar zadeva socialno varstvo, je pomenil glavni napredek v zakonodaji sprejetje zakona, ki obravnava javne ter ostale pravice iz socialnega zavarovanja. Zakon je stopil v veljavo aprila 2001 in je vpeljal obvezne višje prispevke. Prehodno obdobje pokojninske "re-korelacije" naj bi izničilo visoke razlike med pokojninami prebivalstva upokojenega v osemdesetih letih ter na novo upokojenih ljudi. Napredek v zagotavljanju finančne stabilnosti pokojnin mora Romunija še doseči.

Pogajanja za poglavje 13 so se pogojno zaključila aprila 2002, pogajanja za poglavje 2 pa decembra 2003.

5 Povzeto po: Regular report on Romania' s progress towards accession 2003.

21

2.2.3 Profil Slovenije6 Slovenija je leta 1998 začela pogajanja za polnopravno članstvo v Uniji in jih 13.decembra 2002 v Koebenhavnu uspešno zaključila. Petletna pogajanja so bila namenjena usklajevanju slovenskega nacionalnega pravnega reda s pravnim redom EU in usposabljanju institucij za izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva. Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Slovenije na podpodročju koordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki:

- 2. poglavje (Prost pretok oseb): Republika Slovenija je na tem področju oblikovala stališče, da sprejema pravni red Evropske unije za področje 2 (Prosto gibanje oseb) in ni zahtevala prehodnega obdobja niti izjem. Pravica do socialne varnosti je opredeljena kot ustavna pravica v 50. členu Ustave RS. Na področju zakonskih sistemov socialne varnosti, je RS v celoti usklajena s pravnim redom Evropske unije. Kljub temu pa se bodo sistemi socialne varnosti v Sloveniji dalje prilagajati s ciljem zagotoviti pravno, institucionalno in administrativno podlago, ki je nujna za uspešno koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane kot tudi za delavce, priseljence iz tujih držav.

- 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): pogajalsko izhodišče Republike Slovenije za področje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) se je glasilo, da Slovenija v celoti sprejema pravni red Evropske unije za področje 13, vendar si pridržuje pravico, da prouči potrebo po prehodnem obdobju za izvajanje pravnega reda na področju varnega in zdravega dela s fizikalnimi, kemijskimi in biološkimi agensi. Republika Slovenija ni zahtevala izjem na socialnem področju.

6 Povzeto po: Comprehensive monitoring report on Slovenia' s preparation for membership 2003 in EP 1998.

22

3 POJEM SOCIALNE VARNOSTI 7 Splošno sprejeta definicija pojma socialne varnosti s strani Evropske komisije ne obstaja, definira pa ga s strani javnosti sprejetih več pojmov: socialna varnost ("social security"), ki vključuje javne izdatke za preventivno in kurativno zdravstveno varnost, za nadomeščanje dohodka posamezniku v primeru neprostovoljne, delne ali popolne izgube dohodka in za dodaten dohodek osebam z družinskimi obveznostmi. Širši od tega pojma je pojem socialna zaščita ("social protection"), ki poleg omenjenih izdatkov za socialno varnost vključuje še izdatke za aktivno politiko zaposlovanja in javne izdatke za stanovanjsko oskrbo (nadomestila za najemnino). Najširši pojem so socialni izdatki, ki poleg izdatkov za socialno zaščito vsebujejo še javne izdatke za izobraževanje in javno stanovanjsko oskrbo.8 Opredelitev pojma obsega po metodologiji ESSPROS (Statistika evropske integrirane socialne zaščite) vsa posredovanja javnih in zasebnih institucij, ki gospodinjstvom ali posameznikom lajšajo breme določenih tveganj brez sočasne zagotovitve enakovrednega nadomestila ali povračila in ki niso rezultat individualnih aranžmajev (v nadaljnjem besedilu izbran pojem te opredelitve je socialna varnost) in kot taka vključuje tveganja za primer:

- Bolezen in zdravstveno varstvo: socialni prejemki, ki v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodkov zaradi začasne zadržanosti z dela, zaradi bolezni ali poškodbe in zdravstveno varstvo z namenom vzdrževanja, ohranjanja ali izboljšanja zdravja oseb;

- Invalidnost: socialni prejemki, ki zagotavljajo dohodek osebam pod določeno starostjo z zmanjšanimi delovnimi zmožnostmi, kot jih določa zakon o telesni in duševni invalidnosti; v zvezi z invalidnostjo zagotovljena rehabilitacija; blago in storitve invalidnim osebam (brez zdravstvenega varstva);

- Starost: socialni prejemki, povezani s tveganji in potrebami starih oseb (izguba dohodkov, nezadostni dohodki, nesamostojno opravljanje dnevnih opravil, manjša vključenost v širše družbeno življenje…) in predstavljajo dohodek upokojenim osebam;

- Smrt hranitelja družine: socialni prejemki, ki začasno ali trajno zagotavljajo dohodek osebi pod določeno starostjo, katere zakonec ali najbližji sorodnik je preminul (običajno v primeru, ko je preminuli glavni hranitelj upravičenca); upravičencem nadomeščajo pogrebne stroške oziroma zagotavljajo blago in storitve;

- Družina in otroci: socialni prejemki, ki pomenijo finančno pomoč gospodinjstvom pri vzgoji otrok in osebam, ki vzdržujejo druge sorodnike;

- Brezposelnost: socialni prejemki, ki v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodka zaradi izgube zaposlitve; zagotavljajo sredstva za življenje oziroma dohodek osebi, ki prvič ali ponovno vstopa na trg delovne sile; nadomeščajo izgubo dohodka zaradi delne brezposelnosti; v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodka starejšega delavca, ki se je predčasno upokojil, ker je izgubil zaposlitev zaradi ekonomskih razlogov; pokrivajo stroške poklicnega usposabljanja ali preusposabljanja oseb, ki iščejo zaposlitev; pokrivajo stroške prevoza ali preselitve brezposelnih oseb zaradi ohranitve zaposlitve; pomenijo različno blago ali storitve brezposelnim;

- Nastanitev: socialni prejemki, za katere je potrebno preverjanje premoženjskega stanja in predstavljajo tista posredovanja javnih institucij, ki so namenjena gospodinjstvom za kritje stroškov nastanitve;

- Druge oblike socialne izključenosti: nezadostna stopnja dohodkov ter ostale tvegane socialnoekonomske situacije.

7 Prirejeno po: Klinar 2002. 8 V RS smo sprejeli definicijo socialne varnosti kot pravico posameznika, da je zavarovan za naslednja tveganja: za primer bolezni, nezaposlenosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatve družinskim članom po smrti osebe, ki preživlja družino in pravice, ki so v RS dodatno opredeljene v Zakonu o socialnem varstvu. V diplomskem delu v nadaljevanju uporabljamo pojem "socialna varnost", kot je vsebinsko opredeljena po metodologiji ESSPROS-a. Ustreznejši termin v RS je tako "socialna zaščita".

23

3.1 Socialna varnost kot osnovni element evropskega socialnega modela Socialna varnost je osnovna komponenta evropskega modela družbe. Lahko jo opredelimo kot sistem kolektivnih transferov z namenom zaščititi ljudi pred socialnim tveganjem. Socialna varnost zagotavlja, da se tveganje na področju sociale ne razvije v fenomen revščine ter da pomanjkanje virov ne pomeni izolacije in preprečitve dostopa do storitev, ki so nujne za humano in dostojanstveno življenje posameznika. Izdatki za socialno varnost držav EU-15 so po podatkih iz leta 2001 dosegali 27.5 % BDP (vrhunec izdatkov je bil dosežen leta 1993; tedaj so izdatki za socialno varnost v EU znašali 29 % BDP). Občutne razlike so prisotne med državami članicami EU-15: v letu 2000 sta imeli Irska (s 14.1% BDP) in Španija (z 20.1% BDP) najnižji delež BDP porabljenega za socialno varnost, medtem ko so Švedska (z 32.3 % BPD), Francija (z 29.7 % BDP) in Nemčija (z 29.5 % BDP) na samem vrhu v izdatkih za socialno varnost glede na BDP. Glavni komponenti izdatkov za socialno varnost predstavljajo starostne pokojnine in zdravstveno varstvo-skupaj skoraj dve tretjini vseh izdatkov za socialno varnost (Rousselot-Pailley 2003, 369). Države Srednje in Vzhodne Evrope vključene v analizo v diplomskem delu (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija) zapravijo v povprečju 19,5 % BDP za socialne zadeve, če vzamemo v obzir vse bivše države kandidatke (13 držav) je ta delež še nižji in sicer 13,3 % BDP (Vaughan-Whitehead 2002, 117). Kadar izrazimo izdatke za socialno varnost v PPS9 (Purchasing Power Standards) per capita, postanejo razlike med posameznimi državami še bolj očitne: znotraj EU-15 zapravi največ za socialo Luksemburg, sledi mu Danska, medtem ko Španija in Portugalska zapravita iz tega naslova najmanj (EC 2002). Financiranje in organizacija sistemov socialne varnosti sta izključno v pristojnosti nacionalne države. Evropska zakonodaja na tem področju je osredotočena na dejstvo, kako posamezne države članice spoštujejo in implementirajo temeljna socialna načela v nacionalne sisteme socialne varnosti. Na podlagi načela svobode gibanja, je EU vpeljala mehanizme koordinacije socialne varnosti za delavce migrante (uredbi 1408/71 ter 574/72), ki zagotavljajo, da le-ti ne izgubijo določenih socialnih pravic ob uveljavljanju pravice do gibanja. Uredbi sta bili kasneje dopolnjeni in razširjeni na družinske člane delavcev, samozaposlene, upokojence in študente. Podobno Uredbi 79/7/EEC in 86/378/EEC posegata na področje načela enakosti med spoloma v obveznih in poklicnih shemah socialne varnosti. 3.1.1 Načelo subsidiarnosti Odgovornost za financiranje in oblikovanje politik socialne varnosti je v EU v rokah posameznih držav članic. Harmonizacija nacionalnih socialnih politik ni predvidena, v prihodnosti pa se bodo razlike v organiziranosti socialne varnosti med državami verjetno zmanjševale. Zaradi prostega pretoka ljudi obstaja potreba po usklajevanju politik socialne varnosti. Zgodovina razvoja socialne politike in s tem tudi politike socialne varnosti je tako v skladu z načelom subsidiarnosti, ki pravi, da naj se odločitve ne sprejemajo in izvajajo na ravni EU, če je izvajanje učinkovitejše na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Unija določa zgolj najnižje standarde in pravice, preostali del socialne politike pa je v pristojnosti držav članic. 9 PPS je od nacionalnih valut neodvisna enota, preračunana na podlagi PPP (Purchasing Power Parity), ki izničuje vpliv cenovnih razlik med državami. PPP pa je umetna skupna valuta, ki omogoča primerjavo kupne moči v različnih državah.

24

3.2 Trend deregulacije in liberalizacije na področju socialne varnosti v bivših socialističnih državah

Države Srednje in Vzhodne Evrope so doživele ogromno sprememb v strukturi sistema socialne varnosti po koncu komunistične prevlade. Razlike med državami so bile v času komunizma vezane na dejstvo, katera izmed držav je bila bolj pod nadzorom Moskve. Slovenija je uživala največjo stopnjo avtonomnosti med bivšimi komunističnimi državami. Socialna varnost v komunizmu je temeljila na univerzalnem principu in je bila predstavljena s strukturo enega stebra (državna oblast je igrala glavno vlogo v sistemu socialne varnosti); državljani so bili deležni mnogih ugodnosti s strani delodajalcev (počitnice, rekreacija), javne storitve s strani države kot so izobraževanje, zdravstvo, ponekod tudi transport, so bile zastonj. Cene osnovnih dobrin (kruh, voda, elektrika) so bile subvencionirane s strani države in umetno držane na nizki ravni. Najemniška stanovanja in stanovanjski krediti so bili za interesente ugodni. Iz vseh teh razlogov so bile socialne razlike zabrisane in revščina omejena; politika polne zaposlenosti (brezposelnost uradno ni bila priznana) in sistem plač utemeljen na principu egalitarizma sta prebivalstvu zagotavljala minimalen življenjski standard in s tem socialno varnost za celotno populacijo. Situacija je bila daleč od idealne, vendar so ljudje z zgoraj naštetimi olajšavami, ki so kompenzirale plače držane na nizki ravni in manjko dobrin, bili deležni določenega standarda. Če bi mogli našteti en element s katerim so ljudje za časa komunizma bili zadovoljni, bi to bil ravno sistem socialne varnosti. Občutne razlike med običajnimi ljudmi in člani strankarskega aparata so sicer obstajale. Bivše komunistične države imajo dolgo zgodovino na področju socialne varnosti. Z izjemo Slovenije, so bili gospodarski sistemi držav Srednje in Vzhodne Evrope komandne ekonomije, močno vezane na zgled sovjetskega komunističnega sistema z naslednjimi skupnimi značilnostmi (EP 1998) :

- Visoka stopnja vpliva Komunistične partije na gospodarstvo in neposreden dostop vlade do državnega proračuna;

- Odsotnost tržnih pobud in zahtev; - "Supply side" naravnano gospodarstvo; - Odsotnost povezave med finančnimi viri namenjenimi za socialno varnost in

ekonomsko uspešnostjo; - Višina dohodka ostarelih je bila določena s strani Komunistične partije, brez ozira na

njegovo dejansko nakupno vrednost; - Revščina je bila manj opazna kot danes; - Brezposelnost uradno ni bila priznana.

V prvih letih spoznavanja teh držav s kapitalizmom, je večina strokovnjakov mednarodnih organizacij svetovala takojšnje radikalno zmanjšanje večine olajšav, socialno politiko teh držav so videli kot preveč velikodušno- stopnja socialne varnosti v komunističnih državah je bila nad standardi nekaterih zahodnih držav. V prvih letih tranzicije smo bili priča restriktivni makroekonomski politiki: občutnemu zmanjšanju proračunskega denarja namenjenega socialni komponenti, kar naj bi zagotavljalo uravnoteženost proračuna in obvladovanje inflacije, plač in obrestnih mer.

25

"Šok terapiji", kot imenujemo radikalen program zmanjševanja olajšav, se je izognila le Slovenija. Zaradi višje stopnje razvitosti države, se je Sloveniji uspelo upreti zunanjim pritiskom uvedbe radikalne politike hitre privatizacije in rezanju državnega proračuna namenjenega socialnim zadevam. Vlada ni zmanjšala socialnih transferov in je nadaljevala s politiko socialnih olajšav in transferov družinam, kar je preprečevalo razmah revščine in neenakosti. Ta politika je bila označena kot mnogo predraga s strani zahodnoevropskih držav ter mednarodnih institucij, vendar se je izkazala za uspešno, saj je pomagala gospodinjstvom absorbirati šok brezposelnosti in manjšega prihodka iz naslova dela. Po kolapsu komunističnega sistema je večino socialističnih držav ubralo minimalističen pristop v zagotavljanju socialne varnosti (Slovenija kot izjema, ki je izbrala gradualističen pristop). Na Poljskem je konzervativna vlada izvajala "šok terapijo", rezultat katere je bil drastičen in hiter padec socialnih izdatkov: iz 22 na 18.8 % BDP. Socialne olajšave so se zmanjšale: pokojnine leta 1992 so znašale 63 % povprečne plače, leta 1999 pa le še 47 % povprečne plače. Hkrati so se prispevki povečali. Breme višjih stroškov je padlo na ramena zaposlenih (Vaughan-Whitehead 2002, 118-120). Na pobudo mednarodnih denarnih institucij je bil vpeljan koncept minimalne plače, ki je posredno prav tako prispeval k restrikciji socialnih olajšav in držanju socialnih izdatkov na nizki ravni. Dostop do olajšav socialne varnosti se je zmanjšal. Za časa komunizma je bila socialna varnost univerzalna pravica vseh državljanov, opredeljena v ustavi. Univerzalnost je bila s padcem komandnega režima spodkopana- pogoji upravičenosti koriščenja shem socialne varnosti so postali ostrejši z razvojem selektivnih kriterijev: dosti držav se je preusmerilo k socialni pomoči namenjeni posebnim ciljnim skupinam. Tak koncept socialne varnostne mreže, ki je prav tako bil promoviran s strani MDS in SB, se zavzema za kritje samo najbolj ranljivih skupin v družbi: otrok, invalidov ter starostnikov. Na splošno so nacionalne socialne politike v državah Srednje in Vzhodne Evrope slabo organizirane: vse preveč socialnih shem operira z vse premalo denarja namenjenega preveč ljudem. Graf na naslednji strani dokazuje, da zbrani davki in prispevki za financiranje pokojnin, nadomestil brezposelnim, nadomestil za bolezen ter ostale denarne transfere prebivalstvu, presegajo v vseh obravnavanih DSVE povprečno državo Unije-15: v nekaterih državah (Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška) presegajo evropske zneske celo za več kot 20 % (WB 2003). Slika je obratna, ko pogledamo na stran dejanskih izplačil iz naslova socialnih transferov. Enega izmed razlogov zakaj je temu tako, lahko ponazorimo s principom začaranega kroga: siva ekonomija, ki močno krči bazo davkov in obveznih prispevkov je dobro razvita v DSVE in povzroča pritisk na povečanje prispevnih stopenj. Večanje prispevnih stopenj pa nadalje pomeni razlog več za delavce, da se poskušajo temu izogniti in posegajo po aktivnostih sive ekonomije.

26

SLIKA 4: PRISPEVKI ZA SOCIALNO VARNOST IZ NASLOVA SOCIALNEGA ZAVAROVANJA (2002) IN JAVNI SOCIALNI IZDATKI DČ-2004 TER ROMUNIJE V PRIMERJAVI Z EU-15 (2000)

Razmerje med prispevki za socialno varnost in državnimi socialnimi izdatki (%BDP)

0 10 20 30 40 50 60

EU-15

Bolgarija

Slovenija

Češka

Madžarska

Slovaška

Poljska

Romunija socialni izdatki

prispev ki za socialno v arnost

Vir: prirejeno po WB 2003, 167. Iz Slike 4 je razvidno, da raven socialnih izdatkov izražena kot procent BDP variira med 20 in 28 procenti BDP na Madžarskem, Poljskem, Slovaškem in v Sloveniji, Češka zapravi nekaj pod 20 % BDP za socialne zadeve, medtem ko je ta odstotek v Romuniji še nekoliko nižji (med 14 in 18 % BDP). Presenetljiv je podatek za Bolgarijo, po katerem naj bi Bolgarija za socialne izdatke namenila takoj za Poljsko, med DSVE, največ sredstev. Nikakor ne bo odveč, če na tem mestu omenimo probleme primerjalne statistike, saj se nacionalne države same srečujejo z metodološko in posledično statistično problematiko, kaj šele statistika v mednarodnem merilu.

27

3.3 Trendi na področju socialne varnosti v državah EU-15 V Evropi se že dlje časa bije ideološki boj med zagovorniki produktivne socialne politike, ki naj bi doprinašala pomemben delež h gospodarskemu razvoju ekonomij ter nasprotniki take teorije in torej zagovorniki teze prevelikodušne evropske socialne politike in proponenti tržnega mehanizma. Socialna politika kot komponenta, ki pomaga izoblikovati konkurenčno okolje države, je videna kot politika promocije individualnega tveganja na eni strani ter kot politika, ki zagovarja socialno kohezijo na drugi strani. Anglosaksonski model zaznamuje poudarek na tveganju, deregulaciji, privatizaciji, posameznikovi odgovornosti ter minimalističnem pristopu k državi blaginje. Kontrast slednjemu predstavlja kontinentalen evropski model, ki se močno opira na socialen konsenz, egalitarijanski pristop ter močno državo blaginje:

1. Kontinentalni pogled (tradicionalni nazori): gospodarski in socialni razvoj odsevata soodvisnost in interakcijo med gospodarsko, socialno in zaposlitveno politiko ekonomij s skupnim ciljem maksimiranja vzajemnih pozitivnih učinkov delovanja teh politik. Socialna povezanost pomeni željo po zmanjšanju negativnih učinkov integracijskih procesov. Zavzemanje za individualno tveganje, privatizacijo in deregulacijo namreč ogroža izgrajene sisteme socialne varnosti, kar lahko oslabi socialno povezanost, ki je pozitivno povezana z nacionalno konkurenčno sposobnostjo.

2. Anglosaksonski pogled (neoliberalni nazori):

praktično vse države si želijo zmanjšati izdatke za socialno varnost ali vsaj zmanjšati njihovo rast. Potrebo po omejevanju izdatkov omenjajo vse glavne ekonomske institucije, kot so SB, MDS, OECD in ne nazadnje tudi Evropska komisija. Poudarjanje zmanjšanja izdatkov za socialno varnost ni novo, je le naslednji korak, da države na podobni stopnji razvoja povečajo svoje konkurenčne zmožnosti. Ker države ne morejo več uporabljati politik devalvacije nacionalnih valut (vezan tečaj in skrb za inflacijo), vidi večina strokovnjakov alternativo v napadu na socialne izdatke. Dolga leta je imelo Združeno Kraljestvo glavno vlogo nasprotnikov širjenja področja socialnih pravic. Danes se ji pridružujejo tudi politični akterji in pomembni poslovneži drugih evropskih držav, predvsem Španije in Nemčije. Socialna liberalizacija je našla svoje zagovornike. Anglosaksonski in kontinentalni evropski model tekmujeta med seboj že več let. Zdi se, da danes prevladuje anglosaksonski pristop. Zakonodaja Evropske unije se pomika na stran večje deregulacije in privatizacije. Dogajanje v državah Srednje in Vzhodne Evrope je le eden izmed pokazateljev tega trenda.

28

3.4 Modeli socialne varnosti v Evropi Sistemi socialne varnosti so med državami različni. Delijo se po različnih merilih, najobičajnejša je delitev sistemov glede na vire financiranja. Izdatki za socialno varnost so se po drugi svetovni vojni v večini držav povečevali, povečeval se je tudi obseg kritih potreb. Danes si praktično vse države želijo zmanjšati izdatke za socialno varnost oziroma vsaj zmanjšati njihovo rast. Glavni dejavnik povečevanja izdatkov je naraščanje izdatkov za pokojnine, kar je posledica staranja prebivalcev. Sistemi socialne varnosti so zaradi različnega zgodovinskega razvoja različni tudi med državami istega ekonomskega prostora, po drugi strani pa se te države spoprijemajo s podobnimi težavami, kot so demografske spremembe (s poudarkom na staranju prebivalstva), spremembe na trgu dela, globalizacija. To na eni strani veča potrebo po socialni varnosti, po drugi strani pa paradoksalno oži sredstva za socialno varnost. Glavne značilnosti sistemov socialne varnosti so si med seboj podobne. Vse razvite države zagotavljajo denarne prejemke za starost, bolezen, invalidnost, materinstvo, brezposelnost in vzgojo otrok. Sistemi socialne varnosti predstavljajo mehanizme prerazdelitve dohodkov, običajno od aktivne, produktivne populacije k neaktivni. Izdatki za socialno varnost tako dejansko merijo stopnjo neposredne formalne prerazdelitve dohodkov. Evropska komisija klasificira sisteme socialne varnosti na sledeč način:10

- Anglosaksonski sistem (Beveridgev model, liberalni ali univerzalni model): pravice do prejemkov so skoraj univerzalne in nizke v primerjavi s skandinavskim sistemom. Socialno varstvo je pomembna sestavina socialne varnosti, kot merilo se pogosto uporablja preverjanje premoženjskega stanja. Glavni vir financiranja so davki, prispevki so pomembni pri financiranju denarnih prejemkov. Sistem je zelo integriran in zanj je značilna močna vloga države;

- Kontinentalni sistem (Bismarckov model, korporativistični model): upravičenost do prejemkov je povezana z zaposlitvenim in družinskim statusom, nekatere univerzalne pravice je uvedla le Nizozemska. Glavni vir financiranja so prispevki, višine prejemkov so določene v odstotku od plače, nadomestne stopnje so visoke. V zavarovanje je vključena večina populacije. Delodajalci in sindikati imajo pomembno vlogo pri upravljanju zavarovalnih programov;

- Skandinavski sistem (Skandinavski model, socialdemokratski model): pravice do prejemkov so univerzalne, vsi prebivalci so upravičeni do nekega osnovnega prejemka (visoki standardi) ob obstoju potreb, zaposleni pa imajo še dodatne ugodnosti. Za sistem je značilno veliko javnih socialnih storitev in programov aktivne politike zaposlovanja. Glavni vir financiranja so davki. Različna področja socialne varnosti se obravnavajo zelo integrirano in pretežno gre za posredovanje države;

- Južno-evropski sistem: pri denarnih prejemkih je sistem podoben kontinentalnemu, pri zdravstvenih storitvah anglosaksonskemu. Glavni viri financiranja so davki, ki jih počasi zamenjujejo socialni prispevki.

Južno-evropskega modela socialne varnosti ravno zaradi mešanice kontinentalnega in anglosaksonskega modela nekateri avtorji ne priznavajo kot samostojen model: v spodnji tabeli prikazujemo glavne značilnosti anglosaksonskega, kontinentalnega in skandinavskega modela. 10 Povzeto po: Klinar 2002.

29

TABELA1: TIPOLOGIJA EVROPSKIH SISTEMOV BLAGINJE SOCIALNE DRŽAVE Anglosaksonski

model (Beveridgev model)

Kontinentalni model

(Bismarckov model)

Skandinavski Model

(Socialdemokratski model)

Države

IRL, UK, I

AUT, BE, D, F, HOL, L + države bivšega

komunističnega režima: SI, RO, PL

DNK, S, FIN

Ciljne skupine

Brezposelni Bolni Invalidi Upokojenci Nezaposleni starši

Brezposelni Bolni Invalidi Upokojenci Družine z otroki

Brezposelni Bolni Invalidi Upokojenci Družine z otroki

Splošen princip

Ugodnosti niso vezane na: predhodne prispevke

Princip preverjanja premoženjskega stanja

(»means tested«)

Ugodnosti vezane na: prihodke iz naslova delovne aktivnosti

Ugodnosti vezane na: prihodke iz naslova delovne aktivnosti Univerzalne socialne storitve

Funkcioniranje

sistema

Olajšave za: izobraževanje zdravstvo in osnovno preživetje

Olajšave za: izobraževanje zdravstvo socialno zavarovanje

(vezane na prihodek iz naslova plač)

Olajšave za: izobraževanje, zdravstvo, socialno zavarovanje

( vezane na prihodek iz naslova plač)

univerzalne socialne

storitve Organizacijska

struktura Javni sektor

(dobro razvito privatno zavarovanje)

Javni sektor

Javni sektor in sindikati

Financiranje Davki

Prispevki za socialno varnost

Davki

Vir: Biffl 2003, 5. Glavne razlike med sistemi socialne varnosti predstavljajo (Klinar 2002):

- Različni viri financiranja; - Različne stopnje odvisnosti višin socialnih prejemkov od preteklih dohodkov; - Razširjenost uporabe merila preverjanje premoženjskega stanja za doseg

upravičenosti do socialnih prejemkov; - Višine zagotovljenega minimalnega dohodka; - Vloga države.

30

3.4.1 Kontinentalni model (primer Avstrije) Ministrstvo za socialno varnost, medgeneracijsko zaščito in zaščito potrošnikov je pristojno za uveljavljanje pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja, Ministrstvo za zdravje in ženske zadeve pa za zavarovanja za primer nesreče in bolezni. Shema socialnega zavarovanja v Avstriji vključuje tveganje iz naslova bolezni, materinstva, nesreče pri delu, starost, invalidnost, preživetje, brezposelnost. Izdatki za socialno varnost po podatkih iz leta 2000 so znašali 28.7 % BDP; za pokojnine je bilo od tega deleža namenjenih 48.3 %, delež zdravstvenega varstva pa se je ustavil pri številki 26 % (Rousselot-Pailley 2003, 369). Vrsto socialne sheme v okviru pokojninskega sistema predstavlja shema socialnega zavarovanja.

Pokojninski sistem temelji na treh shemah (World Bank 2003, 22 ter OECD 2002):

- 1. steber: shema socialne varnosti (PAYG11); - 2. steber: prostovoljni pokojninski plani, poklicne sheme

(naložbeni princip DB ali DC); - 3. steber: prostovoljni pokojninski plani, osebne sheme

(naložbeni princip DB ali DC).

Vrsto socialne sheme v okviru zdravstvenega sistema prav tako predstavlja shema socialnega zavarovanja. 11 PAYG pristop: trenutno zaposleni plačujejo prispevke, iz katerih se izplačujejo pokojnine trenutnim upokojencem.

31

3.4.2 Skandinavski model (primer Švedske) Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve je pristojno za švedski sistem socialnega varstva (zavarovanje za tveganje brezposelnosti predstavlja izjemo, saj je zanj pristojno Ministrstvo za Industrijo, zaposlovanje in komunikacije). Shema socialnega zavarovanja krije tveganja za primer: bolezni, starševstva, starostne pokojnine, pokojnine za preživele odvisne družinske člane, invalidnost, poškodbe pri delu. Izdatki za socialno varnost (v % BDP) so na Švedskem leta 2000 znašali 32.3 %- največ med EU-15 državami; od tega je bilo več kot polovica izdatkov namenjenega naslovu zagotavljanja ustreznega vira dohodka starejšim ter zdravstvenemu varstvu: 39.1 % izdatkov je bilo porabljenih za pokojnine, 27.1 % za zdravstveno varstvo (Rousselot-Pailley 2003, 369). Švedsko pojmujejo mnogi kot idealen primer skandinavskega tipa države blaginje z univerzalnim in enakopravnim sistemom socialne varnosti. Socialne olajšave so v veliki meri dodeljene po principu kompenzacije za izgubljen prihodek z možnostjo uveljavljanja individualnih pravic vseh rezidentov do osnovnih olajšav ne glede na njihov ekonomsko-socialni status. Poleg univerzalizma12 in egalitarizma13, ki sta pojmovana kot osnovni vrednoti sistema, je poudarjen tudi kolektiven duh: varnost kot dolžnost, odgovornost države. Vrsto socialne sheme v okviru pokojninskega sistema predstavlja :

- kombinacija univerzalnih shem in sistema socialnega zavarovanja (star sistem); - sistem socialnega zavarovanja in sheme mandatornih zasebnih računov (nov sistem).

Pokojninski sistem temelji na treh shemah (Gern 1999, 171-199 ter OECD 2002): - 1. steber: shema socialne varnosti

(AFP14 osnovna shema: PAYG in ATP15 naložbena shema); - 2. steber: obvezni pokojninski plani, poklicne sheme; - 3. steber: prostovoljni plani, osebne sheme. Vrsto socialne sheme v okviru zdravstvenega sistema predstavlja shema univerzalnih zdravstvenih storitev. 12 Princip v razvoju države blaginje kot države socialnih storitev, kjer imajo vsi državljani, ne glede na različno ekonomsko pozicijo, omogočen dostop do državnih storitev pod enakimi pogoji. 13 Princip zagotavljanja minimalne socialne varnosti vsem prebivalcem, ne glede na socialnoekonomski položaj. 14 Allmaenna Folkspension: osnovna pokojninska shema, po kateri je pokojnina vezana na osebni dohodek in delovno dobo. 15 Allmaenna Tillaeggspension: pokojnina vezana na vplačane prispevke zavarovancev.

32

3.4.3 Anglosaksonski model (primer Velike Britanije) Oddelek za zdravstvo ("Department of Health") ter Oddelek za delo in pokojnine ("Department for Work and Pensions") so institucije pristojne za uveljavljanje pravic iz naslova zdravstvenega in pokojninskega varstva. V Nacionalnem zavarovalnem skladu ("National Insurance Fund") se zbirajo obvezni prispevki vezani na višino osebnega dohodka in vplačani s strani večine delavcev in uslužbencev in krijejo socialna tveganja za primer starosti, bolezni, ovdovenja, materinstva, brezposelnosti in so pavšalnega tipa ("flat rate"). Shema socialnega zavarovanja pod okriljem državne administracije krije celotno populacijo. Združeno Kraljestvo je leta 2000 namenilo 47.7 % delež vseh izdatkov za socialno varnost prihodku upokojencev ter 25.9 % delež zdravstvenemu varstvu. Celota izdatkov namenjenih za socialno zaščito je dosegla 26.8 % delež BDP. Zasebni izdatki predstavljajo okrog 20 % delež vseh socialnih izdatkov (Rousselot-Pailley 2003 , 369). Vrsto socialne sheme v okviru pokojninskega sistema predstavlja dualni sistem sheme socialnega zavarovanja in sheme socialne pomoči. Pokojninski sistem temelji na več shemah (Gern 1999, 40-45 ter OECD 2002) : - 1. steber: shema socialne varnosti (osnovna pokojnina in S2P16) ali17 - 2. steber: obvezen pokojninski plan, poklicne sheme, ali obvezen pokojninski plan, osebne sheme prostovoljni pokojninski plani, poklicne sheme. - 3. steber: prostovoljni pokojninski plani, osebne sheme.

Potrebno je poudariti, da je Velika Britanija ena izmed držav z najbolj razvitim sistemom pokojninskih skladov, ki upravljajo zasebna sredstva namenjena pokojninam. V evropskem prostoru po obsegu sredstev pokojninskih skladov izstopajo še: Nizozemska, Nemčija in Danska. Vrsto socialne sheme v okviru zdravstvenega sistema predstavlja shema univerzalnih zdravstvenih storitev. Sistem univerzalnih zdravstvenih storitev se financira s strani Nacionalnega zavarovalnega sklada in z obdavčenjem prebivalstva ter ni vezan na plačilo prispevkov. Nacionalna zdravstvena organizacija ("National Health Service") skrbi za administracijo. 16 State Second Pension, ki naj bi zamenjala državno shemo SERPS. 17 Možnost izstopa iz S2P sheme ("contracting out " princip).

33

4 PROBLEMSKA PODROČJA ZNOTRAJ SISTEMA SOCIALNE VARNOSTI V nadaljevanju diplomskega dela smo se osredotočili na problem združljivosti sistemov socialne varnosti ter znotraj tega sklopa na področje pokojninskih in zdravstvenih sistemov. 4.1 Pokojninski sistemi Državni pokojninski sistemi večinoma temeljijo na medgeneracijski solidarnosti, ki pravi, da trenutno zaposleni plačujejo prispevke, iz katerih se izplačujejo pokojnine trenutnim upokojencem (že omenjeni PAYG pristop). Ker pa število zaposlenih v primerjavi s številom upokojencev že dolgo upada, se vztrajno povečuje breme na državne pokojninske blagajne. Razmerje med zavarovanci in upokojenci se tako slabša: danes je v Evropi na štiri zaposlene en upokojenec, leta 2050 bo to razmerje že 2 proti 1. Leta 2020 naj bi se število Evropejcev začelo zmanjševati v absolutnih številkah (RTV Slovenija- novice 2004). Predstavitev modelov pokojninske socialne varnosti18: - Beveridgev model (anglosaksonski model, liberalni ali univerzalni model):

ta model temelji na zaposlitvi, višina pokojnine je dokaj nizka in ni odvisna od zaslužka. Enotna pokojnina praviloma pripada vsem državljanom z doseženo določeno starostjo. V nekaterih državah jo imenujejo tudi nacionalna pokojnina, saj se običajno financira iz proračuna in ni povezana s prispevki. Minimalno državno pokojnino prejema skoraj vsa starejša populacija, hkrati pa obstaja bogata ponudba dodatnih privatnih pokojninskih načrtov. Sistem izvira iz Velike Britanije, z določenimi prilagoditvami pa so ga prevzele tudi Nizozemska, Belgija in mediteranske države;

- Bismarckov model (korporativistični model oziroma model kontinentalne Evrope): to je socialno pokojninsko zavarovanje. Prispevke vplačujejo delodajalci in delojemalci, višina pokojnine pa je precej odvisna od zaslužka v določenem obdobju. Sistem deluje po zavarovalniškem načelu, saj se pokojnina financira s prispevki, njena višina pa je odvisna od vplačanih prispevkov, katerih višina je odvisna od zaslužka posameznika; pokojnina naj bi posamezniku zagotavljala približno enak standard kot v času zaposlitve. Tako višina prispevkov kot višina pokojnin je omejena. Bismarckov sistem izhaja iz Nemčije, uveljavil pa se je še v Avstriji, Belgiji, Franciji, Italiji, Španiji ;

- Skandinavski model (socialdemokratski model):

za ta model je značilen visok obseg državnega intervencionizma, ki se financira predvsem z davčnimi prihodki, prispevki pa tvorijo le manjši del prihodkov. Obseg pravic je sorazmerno visok, večino jih je univerzalnih, kar pomeni, da izvirajo že iz naslova državljanstva. Ti sistemi vključujejo tudi sistem socialnega zavarovanja, ki zaposlenim zagotavlja še dodaten obseg pravic.

V Sloveniji, Romuniji in od leta 1998 tudi na Poljskem prevladuje Bismarckov sistem, kjer so prispevki delodajalcev in delojemalcev še vedno prevladujoč finančni vir socialnega zavarovanja, poleg tega pa je obseg pravic na sorazmerno visoki ravni. 18 Povzeto po: Splet 2001.

34

4.1.1 Ključni vzroki pokojninskih reform Pokojninske reforme v Evropi, ki bodo zagotovile finančno stabilne in sprejemljive pokojninske sisteme, so nujno potrebne. Programi reformiranja, če hočejo biti uspešni, morajo združiti naslednje ukrepe: omejiti zgodnje upokojevanje, predstaviti spremembe v strukturi kalkulacij pokojninskih olajšav ter porazdeliti tveganje prihodka starejših med različne finančne vire. Med ključne vzroke pokojninskih reform prištevamo:

- Argument časovne demografske bombe: staranje prebivalstva je neizogiben proces, saj stopnja rodnosti pada, življenjska doba prebivalcev pa se daljša; vse to pa vedno bolj obremenjuje javne finance in s tem tudi aktivno prebivalstvo. Pritisk na javni pokojninski sistem, ki deluje na osnovi medgeneracijske solidarnosti, ki pravi, da trenutno zaposleni plačujejo v pokojninsko blagajno, iz katere se izplačujejo pokojnine trenutnim upokojencem, narašča. Ker pa število zaposlenih v primerjavi s številom upokojencev že dolgo upada, pomeni, da se bo to breme le še povečevalo. V tabeli 2 je prikazana primerjava stopnje naravnega porasta prebivalstva izbranih evropskih držav med letoma 1995 in 2001. V Sloveniji in na Švedskem je prisoten negativen trend rasti naravnega porasta.

- Argument konkurenčnosti stroškov delovne sile: prispevki za socialno varnost obremenjujejo le uradno zaposlene, zato lahko negativno vplivajo na formalno zaposlovanje in stimulirajo sivo ekonomijo; višanje prispevkov nadalje povečuje strošek delovne sile. Evropska konkurenčnost storitvenega sektorja in industrije je oslabljena zaradi povečevanja davčnega bremena in večjih stroškov delovne sile. Delovna mesta se zapirajo, denarja v pokojninsko blagajno priteka vedno manj- govorimo o sklenjenem krogu povezav med konkurenčnostjo ekonomij in pokojninskimi sistemi.

- Argument medgeneracijske pravičnosti: naraščajoč trend bremena plačevanja prispevkov in davkov je na ramenih mlade generacije: ob nespremenjenih razmerah bi se aktivno prebivalstvo bilo primorano odreči velikemu delu svojega življenjskega standarda zaradi izplačila ustreznih pokojnin starejši generaciji.

TABELA 2: PRIMERJAVA STOPENJ NARAVNEGA PORASTA MED LETOMA 1995 IN 2001 V IZBRANIH DRŽAVAH

Stopnja naravnega porasta Izbrane države EU-15 1995 2001 AUT 0.9 0.1 S 1.1 -0.3 UK 1.5 1.1 Izbrane države NČ-2004 POL 1.2 0.1 SI 0.0 -0.5 Vir: Polish Official Statistics 2004.

35

4.1.2 Pregled poteka reform v Evropi na splošno Države članice EU-15 imajo javne sisteme pokojninskega zavarovanja urejene različno. Znotraj EU tudi ne obstajajo priporočila, kako naj bi države članice pokojninsko problematiko reševale.

Vse države imajo pokojninski sistem v večini urejen v treh stebrih. V prvem, javnem, so v Evropi v rabi trije različni že omenjeni modeli (Bismarckov, Skandinavski in Beveridgev model). Delitev sistemov socialne varnosti in s tem javnih pokojninskih sistemov v Evropi izhaja glede na zgodovinski razvoj držav. V sistemih držav blaginje kontinentalne Evrope, se je sistem razvil in oblikoval pod patriarhalnim pogledom na državo. Namen tega sistema ni samo izogniti se revščini v starosti temveč tudi zagotoviti primerno stopnjo dohodka upokojencem, priskrbeti ustrezno nadomestilo za izgubljen osebni dohodek. Namera države je ohraniti državljanu približno enak življenjski status kot ga je imel pred prihodom v pokoj, zato pa potrebuje dovolj široko bazo prihodkov, katere zaračunava aktivnemu prebivalstvu v obliki prispevkov.

V državah z razvitim Beveridgevim modelom država zagotavlja upokojencu nizko, osnovno pokojnino kot sredstvo boja proti revščini. Večinsko je takšna pokojnina financirana s strani državnega proračuna s plačevanjem davkov.

Skandinavski model je kombinacija obeh zgoraj naštetih modelov.

Osnovne značilnosti pokojninskih sistemov v državah članicah EU-15: 19

- 88 % vseh prihodkov dobivajo upokojenci iz državnih sistemov pokojninskega zavarovanja;

- v pokojninska zavarovanja drugega stebra (predvsem pri delodajalcih) je vključenih 22 % populacije, iz drugega stebra prejemajo upokojenci 7 % svojih prihodkov;

- povprečni strošek državnih pokojnin v državah članicah je približno 10 % BDP, vendar pričakujejo, da se bo ob nereformiranju sistema do leta 2030 občutno zvišal;

- kapitalski pokojninski skladi so v državah članicah dokaj slabo razviti, izjeme so Velika Britanija, Nizozemska, Irska in Danska;

- 89 % vseh sredstev kapitalskih pokojninskih skladov, se nahaja v dveh državah: Veliki Britaniji in Nizozemski;

- zaradi demografskih pritiskov in visokih stroškov pokojninske blagajne je reformiranje državnih, javnih pokojninskih sistemov neizogibno;

- osnovna pokojnina v državah EU znaša od 46 % do 60 % odstotkov najvišjega neto osebnega dohodka v izbranem obdobju.

Razlike med modeli so v obsegu in kvaliteti socialnih pravic, ki jih ti sistemi nudijo prebivalcem.

19 Povzeto po: Urad vlade RS za informiranje 1999.

36

4.1.3 Potek reform v EU-15

Države EU-15 se že več kot desetletje ubadajo s problemom reformiranja obstoječih pokojninskih sistemov. Glavni razlog reform je spremeniti strukturo pokojninske sheme ter jo prilagoditi novim demografskim razmeram in spremenjenemu okolju.

Vse države članice EU-15 se soočajo s tem izzivom. So pa ene bolj druge manj prizadete zaradi demografskih trendov. Nujnost reformiranja pokojninskih sistemov se tako od države do države razlikuje, predvsem zaradi dejstva, da se nekatere članice (Avstrija, Nemčija, Italija, Portugalska, Španija) soočajo z večjim demografskim pritiskom (število upokojencev se tukaj iz leta v leto veča, medtem ko število aktivno zaposlene populacije pada in s tem tudi delež njihovih prispevkov v pokojninsko blagajno. Življenjska doba se podaljšuje in stopnja rodnosti upada. V Združenem Kraljestvu in Franciji demografski pritisk na sisteme pokojninske ureditve ni tako velik, saj je tukaj stopnja rodnosti konstantna. Starajoče se prebivalstvo prizadene različne ureditve socialnih pokojninskih shem različno. Najbolj občutljive na ta fenomen so državne PAYG sheme. Finančni pritisk je namreč vedno večji, saj se število upokojencev v primerjavi s številom zaposlenih nenehno povečuje. Te sheme ne razpolagajo s kapitalnimi rezervami, saj se vsi vplačani prispevki porabijo za izplačanje pokojnin; nič se ne varčuje, nič ne investira. Kapitalske sheme na drugi strani so prizadete le indirektno: del kapitala je možno investirati v države, kjer je ugodnejša gospodarska in demografska perspektiva. Vpeljava dodatnih kapitalskih pokojninskih shem je zato ena glavnih strategij pri procesu reformiranja evropskih držav, kjer pa je stabilen finančni (kapitalski) trg eden izmed pogojev za uspešno delovanje takšnega pokojninskega sistema.

V večini evropskih držav je sistem socialnega varstva na področju pokojnin opredeljen s tremi pokojninskimi stebri: prvi steber predstavlja javni pokojninski sistem (financiran večinoma na PAYG bazi: trenutno zaposleni plačujejo za upokojence), drugi steber je večinoma organiziran na principu naložbene sheme v okviru delodajalca (dolgoročno varčevanje je glavni namen takšne sheme), tretji pokojninski steber pa pokriva osebne prostovoljne pokojninske plane.

V kontinentalnih evropskih državah prevladuje močan PAYG javni sistem: državne pokojnine so financirane na osnovi PAYG principa ter dosegajo do 75% celotnega pokojninskega dohodka (Deutsche Bank Research 2003).

V državah z razvitim Beveridgevim modelom in v skandinavskih državah je struktura in povezava pokojninskih stebrov med seboj bolj uravnotežena: izdatki za pokojnine, opravljeni na osnovi poklicnih shem, doprinesejo od 30-40% celotnega dohodka upokojenim (Deutsche Bank Research 2003).

Javno pokojninsko shemo (PAYG) je mogoče reformirati na tri načine: s spremembami znotraj obstoječega sistema, prehodom na popolnoma naložbeni sistem ali vmesnim posegom vpeljave multistebrnega (ponavadi trostebrnega) sistema. Govorimo o naslednjih načinih reform (WB 2003):

- stil parametričnih sprememb: parametrična reforma je poskus racionaliziranja pokojninskega sistema z iskanjem možnosti večanja prihodkov pokojninske blagajne na eni strani ter zmanjšanjem obsega pokojninskih izdatkov na drugi strani. To naj bi bilo moč doseči z razširitvijo mreže prostovoljnih zavarovanj, z zviševanjem starostne dobe ob upokojitvi, s spremenjenim postopkom indeksacije pokojnin, zmanjšanjem privilegijev določenih sektorjev. Prav tako naj bi posebno mesto dobili pokojninski skladi osnovani na

37

prostovoljni bazi, ki naj bi razbremenili osnovno shemo socialnega pokojninskega zavarovanja. Takšno pot so ubrale naslednje države: Avstrija, Francija, Grčija in Nemčija.

- stil paradigmatičnih sprememb (sistemske, fundamentalne spremembe sistema): paradigmatične reforme so poskus premika od monopolnega PAYG državnega stebra v okviru obveznega sistema socialnega zavarovanja in predstavljajo veliko spremembo v osnovi pokojninske provizije. Vpeljan je nov koncept-koncept obveznega naložbenega pokojninskega stebra vzporedno z reformiranim prvim javnim pokojninskim stebrom ter prostovoljnim tretjim stebrom. Paradigmatične reforme so strukturne reforme. Države, ki so se v EU-15 že soočile s tem procesom so: Danska, Nizozemska, Švedska ter Združeno Kraljestvo.

Mednarodne denarne organizacije so mnenja, da je najugodnejši rezultat reformiranja pokojninskih sistemov moč doseči s kombinacijo treh shem oziroma treh stebrov pokojninskega zavarovanja (EC 2003b): - 1. steber: javni sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, ki s prerazdelitvijo skuša omiliti problem revščine starejših; - 2. steber: obvezni sistem pokojninskega zavarovanja v upravljanju zasebnega sektorja; - 3. steber: prostovoljno pokojninsko varčevanje v upravljanju zasebnega sektorja. Prvi steber zagotavlja prerazdelitev, drugi in tretji skupaj zagotavljata varčevanje, vsi trije skupaj pa omogočajo reševanje problemov, ki so povezani s staranjem prebivalstva. Študija Generalnega direktorata Evropske komisije za gospodarske in socialne zadeve je pokazala, da naj bi bila optimalna pot reformiranja pokojninskih sistemov EU-15 progresiven 100 % prehod na naložbene sisteme, ki pa naj bi se realiziral v dveh fazah: - 1. faza: stabilizacija PAYG sistema in vpeljava naložbenega sistema; - 2. faza: implementacija 100% kapitalskega sistema, ki naj bi vključeval tako javne kot zasebne stebre.

TABELA 3: MOŽNOSTI IZBIRE PRI VPELJAVI RAZLIČNIH STEBROV POKOJNINSKE SHEME

Vir: EC 2003b, 67.

Javna ali privatna shema Obvezen element, PAYG osnova Glavni namen:

• Preprečevanje revščine v starosti • Pokojnine vezane na osebni prihodek

- DB - DC

Način redistribucije: • Medgeneracijska • Medčasovna

(tesna povezava prispevek/olajšava)

Obvezna ali prostovoljna shema Kapitalsko ali PAYG financiranje Državno ali privatno upravljanje Vezan na zaposlitev ali firmo DB ali DC

Prostovoljna shema Privatno upravljanje Kapitalsko financiranje DC

I. STEBER

II. STEBER

III. STEBER

38

4.1.3.1 Pregled reform v treh EU-15 državah (AUT, S, UK) AVSTRIJA 20 Letos (2004) je bila izvedena reforma avstrijskega pokojninskega sistema. Avstrijski parlament je sprejel pokojninsko reformo, ki predvideva občutno znižanje pokojnin kot tudi višjo starost ob upokojitvi. S tem so se končali tedni burnih razprav in protestov delavcev. Pokojninska reforma predvideva: - podaljšanje delovne dobe za pet let- na 45 let; - starost ob upokojitvi naj bi se zvišala na 65 let za oba spola (medtem ko se zdaj Avstrijci upokojujejo v povprečni starosti 59 let za moške in 57 let za ženske). ŠVEDSKA 21 Zadnja reforma na Švedskem na področju pokojninskega zavarovanja sega v leto 1999. Tega leta je bil na Švedskem vpeljan nov pokojninski sistem, ki je vpeljal tri pomembne spremembe v ustaljeno prakso zagotavljanja varnosti upokojencem:

- Glavna novost novega na prispevke naravnanega sistema je pokojnina vezana na prihodek iz naslova dela skozi celotno življenjsko obdobje zavarovanca. Čas preživet doma z otroki, čas posvečen študiju ter vojaška obveznost so po novem vključeni v proces izračunavanja pokojnine;

- Instrument zagotovljene pokojnine za osebe brez oziroma z nizkimi osebnimi dohodki, je druga novost novega sistema. Vsakdo, ki je živel na Švedskem najmanj tri leta, je upravičen do zagotovljene minimalne pokojnine. Postavljen je dodaten pogoj za izplačilo polne zagotovljene pokojnine: zavarovanec mora biti rezident države štirideset let med leti 16 in 64;

- Tretja novost je obvezna pokojninska shema za individualne osebe, ki po svoji izbiri izberejo pokojninski sklad.

Upokojitvena starost je fleksibilne narave, minimalna s statutom določena starost znaša 61 let, dejanska običajna starost, pri kateri se večina državljanov Švedske upokoji je 65 let, kar predstavlja visoko starost glede na ostale evropske države, kjer je trend predčasne upokojitve še vedno prisoten. ZDRUŽENO KRALJESTVO 22 Reforma blaginje in Pokojninski akt ("Welfare reform and Pension act") sta bila sprejeta med leti 1999-2002. Glavne spremembe so bile: - Vpeljan je bil koncept MIG23 in koncept pokojninskega kredita (z namenom nagrajevanja varčevanja); - SERPS shemo je zamenjala S2P (ciljno skupino predstavljajo delavci z nizkimi osebnimi dohodki); - Vpeljana je bila nova shema "New stakeholder pension scheme" –SPSs- (ciljno skupino predstavlja srednji sloj zaposlenih, ki ni vključen v privatno pokojninsko shemo). 20 Prirejeno po: OECD 2002. 21 Prirejeno po: OECD 2002. 22 Prirejeno po: OECD 2002. 23 "Minimum income guarantee" princip oziroma "income support" princip.

39

TABELA 4: PREGLED SISTEMOV POKOJNINSKE VARNOSTI V TREH DRŽAVAH EU-15 (A, SE, UK)

Državni pokojninski sistem Dodaten pokojninski sistem

Način financiranja +vrsta olajšave

Pokojninski izdatek (%BDP 2000)

Stopnja nadomestila

Vrsta Kritje (%zaposlenih oseb)

AUT (parametrična reforma)

CR, CF 24 14.5 70 P 11

S (paradigmatična reforma)

UF/CR, TF/CF 9 65 DO 90

UK (paradigmatična reforma)

CR, CF 5.5 23 P 75 25

Seznam kratic in simbolov: TF…financiranje iz naslova davkov, CR…olajšave vezane na prispevke, CF…financiranje iz naslova prispevkov, UF…univerzalna olajšava, P…prostovoljna baza, DO…deloma obvezna baza.

Vir: Gern 1999, 439.

24 Subvencije s strani državnega proračuna. 25 Izračun vključuje osebne pokojnine (25%).

40

4.1.4 Potek reform v socialističnih državah Skupno vsem post-komunističnim državam je bilo, da so se njihovi izdatki za pokojnine kot delež BDP s pričetkom procesa tranzicije povečevali. Ključna za ta porast izdatkov sta bila dva dejavnika: - Realna vrednost pokojnin (in tudi vseh drugih prihodkov) je spričo inflacije ter deregulacije mehanizma cen v začetni fazi tranzicije padla. Ob stabilizaciji cen so si pokojnine opomogle in pridobile večino svoje kupne moči nazaj. Pokojnine so si pridobile boljši položaj in ugodnejši delež v padajočem BDP kot plače. Status upokojenca je pridobil na pomenu; - Lažja dostopnost do pokojnin: socialni stroški tranzicije so poslabšali finančno situacijo državnih pokojninskih sistemov. Da bi zmanjšali stopnjo brezposelnosti so države spodbujale zgodnjo upokojitev (ponujena je bila, npr., polna pokojnina za petletno prezgodnjo upokojitev). Kriteriji za priznavanje pogoja invalidnosti so bili precej ohlapni.

Danes dosegajo izdatki za pokojnine v državah Srednje in Vzhodne Evrope še vedno precejšen del vladnega budgeta: okrog 15 % BDP na Poljskem in v Sloveniji ter ca.10 % na Madžarskem in Slovaškem. 26 Vse tranzicijske države so podedovale pokojninsko ureditev, ki je temeljila na načelu sprotnega plačevanja (PAYG-DB sistem). Sprva je imela takšna ureditev prednosti pred alternativo- naložbenimi sistemi- saj so prispevki aktivnega prebivalstva dosti presegali pokojninske olajšave upokojenemu delu prebivalstva. Te prednosti so tekom časa, s padcem stopnje zaposlenosti in stopnje rasti prebivalstva ter s podaljšanjem življenjske dobe populacij ter s tem daljšega uživanja pokojninskega staža, zbledele. V takšnih okoliščinah pride do izraza ustreznost naložbenih sistemov z vnaprej opredeljenimi premijami (naložbeni-DC sistem): njihova fleksibilnost, transparentnost in finančna sprejemljivost. Prehod na naložbene sisteme, kjer se spodbuja varčevanje za prihodnost, je danes svetoven trend, prisoten praktično v vseh državah sveta, v tranzicijskih državah pa je bil še okrepljen na račun naslednjih treh dejavnikov:

- Tranzicijske recesije: izdatki so se povečevali, zgodnje predčasno upokojevanje je postalo običajna praksa- na ta način se je reševal problem brezposelnosti starejše populacije, zmanjševali so se pokojninski prihodki, zmanjševala se je zaposlenost prebivalstva;

- Razširitve kritja pokojninskega zavarovanja na kmete: kar je ponovno vplivalo na

izdatkovno stran- povečanje neto izdatkov za pokojnine, saj so prispevki kmetov v pokojninske sklade bili zanemarljivi;

- Razširitev fenomena neformalne ekonomije: zmanjšali so se prihodki proračuna in a

tem prav tako širina baze namenjene pokojninskim izdatkom za zagotavljanje varnosti starejšim (tabela na naslednji strani prikazuje stanje sive ekonomije v DSVE danes).

26 Povzeto po: Fox 2000.

41

TABELA 5: DELEŽ SIVE EKONOMIJE V IZBRANIH DČ-2004 IN ROMUNIJI DČ-2004 %BDP (podatki iz leta 2000/2001) CZ 18.4 HUN 24.4 POL 27.4 SVK 18.3 SI 26.7 RO 33.4 Vir: EC 2003b, 69. Skupne značilnosti pokojninskih sistemov držav v tranziciji so tako bile (Gomulka 2000): - Zgodnje upokojevanje: pokojninski sistem je bil uporabljen kot blažilec odprte brezposelnosti kot ene izmed posledic prestrukturiranja gospodarstev; - Stopnja odvisnosti med upokojenci in plačniki prispevkov je naglo naraščala in je odražala tako porast števila upokojencev kot tudi zmanjšanje števila plačnikov prispevkov. Ponekod je na razmerje vplivalo tudi sprejetje kmetov med ciljno skupino pokojninske sheme; - Padec števila prispevkov je povzročil porast deleža neformalne ekonomije v outputu; na splošno se je celoten output zmanjšal; - Vse tranzicijske države so podedovale PAYG sistem z definiranimi prispevnimi stopnjami; - Ohlapne invalidske pokojnine: zdravstveni kriteriji za dodelitev pravic iz invalidskih pokojnin so bili nizki; vzpostavljanje pogojev za korupcijo med zdravstvenim osebjem in slaba vzpodbuda za delovno aktivnost.

Vse bivše socialistične države obravnavane v tem delu imajo v svojem pokojninskem sistemu prvi steber organiziran na PAYG osnovi, razlike med organiziranostjo prvih stebrov pa se kažejo v stopnji in načinu redistribucije kot rezultata kalkulacije olajšav in financiranja pokojnin. Javne sheme so bile organizirane po načelu vnaprej opredeljene koristi (DB). Privatne pokojnine, če so obstajale, so vedno element drugega ali tretjega stebra nacionalnih pokojninskih sistemov. Medtem ko je tretji steber popolnoma prostovoljen, drugi lahko vključuje obvezne kot tudi prostovoljne elemente. V letih pred zlomom komunističnega sistema in tranziciji k tržno usmerjenim gospodarstvom je bil osnovni model pokojninske sheme naslednja kombinacija obveznega prvega državnega in drugega stebra: - Obvezen princip drugega stebra je bil vpeljan v državah kjer je pod javnim državnim stebrom pokojninska olajšava bila na nizki stopnji, kjer je bila osnovna državna pokojnina odmerjena enakomerno za vse državljane ter v sistemih, kjer je bilo med minimalno in maksimalno pokojnino majhna razlika; - Drugi steber je bil organiziran na prostovoljni bazi v državah, kjer je državna pokojnina dosegala višje zneske.

42

Prvi steber pokojninskega sistema je še vedno osrednji steber pri zagotavljanju prihodka upokojencem v večini državah Srednje in Vzhodne Evrope. Ta steber temelji na medgeneracijski solidarnosti. Nanaša se na socialno varnost, ki jo ob upokojitvi nudi država vsakemu državljanu, ki je v svoji aktivni dobi plačeval obvezne prispevke za pokojninsko zavarovanje. Obvezno pokojninsko zavarovanje temelji na dokladnem (pay-as-you-go) sistemu financiranja oziroma sprotnem prispevnem kritju. Ta sistem financiranja je vzpostavil mehanizem, ki določa, kako bodo sedanji delavci kot upokojenci dobivali pokojnino v zameno za prispevke, ki jih danes plačujejo sedanjim upokojencem. Tako se sredstva za izplačevanje pokojnin sproti zagotavljajo iz prispevkov zavarovancev, ki so v aktivni dobi. V okviru "medgeneracijske pogodbe" mlajše generacije zavarovancev plačujejo prispevke s tem namenom, da bodo naslednje generacije prav tako zbirale sredstva za izplačevanje njihovih pokojnin. Med DSVE se jih je do danes šest odločilo sprejeti in vpeljati princip obveznega drugega stebra pokojninskih shem (spodaj naštete države in letnica uzakonjenja: EC 2003b, 38): Madžarska 1998 Poljska 1999 Latvija 2001 Estonija 2002 Romunija 2001 Bolgarija 2002 V Litvi je implementacija zakonsko določenega drugega stebra še v postopku, predvidena je bila za leto 2003, medtem ko so se Češka, Slovaška in Slovenija27, odločile za prostovoljni princip delovanja drugega in tretjega pokojninskega stebra. TABELA 6: SPREMEMBE V ZAKONSKO DOLOČENI STAROSTI OB UPOKOJITVI Upokojitvena starost pred

reformo Leto

spremembe Upokojitvena starost po reformi

(leto realizacije) Moški Ženske Moški Ženske BL 60 55 2000 63 (2005) 60 (2009) CZ 60 53-57 * 1996 62 (2006) 57-61 (2006) HUN 60 55 1998 62 (2001) 62 (2009) POL 65 60 1993 ** - - RO 62 57 2001 65 (2015) 60 (2015) SVK 60 53-57 - SI 60 (58) *** 55 (53) 1999 63 (58) 61 (58) Opombe: * Upokojitvena starost je odvisna od števila otrok. ** Zakonsko določena starost ob upokojitvi ostaja nespremenjena, izjeme od tega pravila so po novem ostreje obravnavane. *** Pred reformo je bila zgodnja upokojitev možna ob izpolnjevanju naslednjega pogoja: 40 let delovne dobe za moške in 35 let za ženske; po reformi se je ta pogoj zaostril: 38 let za ženske. Vir: EC 2003b, 67. 27 Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno ozkemu krogu ljudi, ki opravljajo dela, katerih po določeni starosti ni mogoče več opravljati, ali dela, ki so škodljiva zdravju. Nadomešča tako imenovano "beneficirano dobo".

43

SLIKA 5: STAROSTNA IN POKOJNINSKA STOPNJA ODVISNOSTI V IZBRANIH DČ-2004 TER ROMUNIJI

0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100

Češka

Madžarska

Poljska

Romunija

Slovaška

Slovenija

PO/1991 PO/2000 SO/2000

Seznam kratic in simbolov: PO/1991=pokojninska odvisnost; podatki iz leta 1991. PO/2000=pokojninska odvisnost; podatki iz leta 2000. SO/2000=starostna odvisnost; podatki iz leta 2000. Vir: Ibid., 67. Medtem ko se stopnja starostne odvisnosti ne razlikuje dosti med DSVE, so opazne velike razlike med njimi ob upoštevanju stopnje pokojninske-sistemske odvisnosti (število upokojencev glede na število zaposlenih). Ob primerjanju sistemske odvisnosti med letoma 1991 in 2000 je vidno občutno poslabšanje razmerja zavarovanec-upokojenec v Romuniji ter na Madžarskem. 4.1.4.1 Pregled reform v treh DSVE (POL, SI, RO) POLJSKA 28 Pokojninski sistem temelji na treh shemah: - 1. steber: shema socialne varnosti. - 2. steber: obvezni pokojninski plani, osebne sheme.

prostovoljni pokojninski plani, poklicne sheme. - 3. steber: prostovoljni pokojninski plani, osebne sheme. Deset let po začetku procesa tranzicije iz centralnoplanskega v tržno gospodarstvo je Poljska predstavila fundamentalno reformo pokojninskega sistema (1999). Novi zakon je vpeljal pomembne spremembe na naslednjih področjih: - Plačevanje prispevkov se deli med delodajalce in delojemalce (v starem sistemu so plačevali prispevke le delodajalci). - Financiranje sistema poleg poznanega PAYG sistema vpeljan koncept naložbenega zbiranja sredstev (olajšave so tako tesneje vezane na prispevke) - Upošteva se celota zaslužkov skozi celotno delovno dobo (v starem sistemu so bili pomembni prihodki iz naslova dela zadnjih deset let). - Starostna doba ob upokojitvi se je povečala. 28 Prirejeno po: OECD 2002.

44

ROMUNIJA 29 Pokojninski sistem temelji na treh shemah: - 1. steber: shema socialne varnosti (PAYG). - 2. steber: obvezni pokojninski plani, osebne sheme. - 3. steber: prostovoljni pokojninski plani, osebne sheme. Pred uvedbo reforme je v Romuniji obstajal enostebrni sistem, ki ni pokrival kmečke populacije ter samozaposlenih. Leta 2001 je bil vpeljan tristebrni sistem z namenom zaostritve pravic do pokojnin s poviševanjem upokojitvene starosti, večanjem dobe za obračun pokojnin, kritje se razširja tudi na kmete. Implementiran je bil obvezen drugi naložbeni steber. Skupna prispevna stopnja prvega in drugega stebra naj ne bi presegla 37.5% (WB 2003, 40). Romunija se je tako pridružila večini DSVE, ki so preko paradigmatičnih reform korenito posegle v shemo pokojninskega zavarovanja. SLOVENIJA 30 Pokojninski sistem temelji na treh shemah: - 1. steber: shema socialne varnosti (PAYG). - 2. steber: prostovoljni pokojninski plani, - 3. steber: prostovoljni pokojninski plani, osebne sheme. Novi zakon, ki je začel veljati s 1. januarjem 2000, uvaja poleg poznanega medgeneracijskega financiranja pokojnin tudi t.i. kapitalski način, po katerem si posameznik v aktivni življenjski dobi privarčuje sredstva, ki jih izkoristi ob upokojitvi. Tak način financiranja je postal mogoč z uvedbo tristebrnega pokojninskega sistema, ki je zamenjal star prerazdelitveni dokladni sistem. Poskus uveljavitve tristebrnega sistema v Sloveniji je v začetni fazi in se ni najbolje obnesel. Namesto tega je država leta 1992 reformirala in okrepila prvi javni steber. Najpomembnejše spremembe, ki jih zakon uvaja na področje obveznega pokojninskega zavarovanja so: - Postopno višanje starostne meje za upokojitev, pri čemer je najnižja polna upokojitvena starost odvisna od zbranih let delovne dobe; - Zmanjšana razlika v starostni meji upokojitve med spoloma s petih na dve leti; - Znižanje nadomestitvene stopnje; - Postopno višanje števila let za odmero pokojninske osnove z današnjega povprečja 10 na povprečje 18 najboljših zaporednih let; - Sprememba vezave pokojnin na kombinacijo gibanja cen in plač; - Znižanje pokojninske osnove s 85% na 72,5% povprečne pokojninske osnove. 4.1.5 Problemi v bodoče-kljub reformam 29 Povzeto po: Gomulka 2000. 30 Povzeto po: Splet 2001.

45

4.1.5.1 Višanje upokojitvene starosti Reforma s finančnega vidika je za države pozitivna in pomeni razbremenitev javnega proračuna, reforma s socialnega vidika je za večino delavcev neugodna: medtem ko je podaljševanje delovne dobe evropski trend, se glavnina delavcev ne čuti dovolj sposobnih, v starosti 65 let in več, obvladovati pritiske in probleme na delovnem mestu ter kakovostno in učinkovito še naprej opravljati svoje delo. Prav tako naletimo tukaj na neusklajenost reforme, ki si prizadeva za dvig deleža starejših v aktivni populaciji, s potrebami trga delovne sile: delodajalci se praviloma branijo starejših iskalcev zaposlitve. 4.1.5.2 Koordinacija pokojninskih shem med evropskimi državami Če želi Evropa učinkovito delovati kot integriran sistem z enotnim notranjim trgom, je koordinacija oziroma usklajenost na področju pokojninskih sistemov pomembna prioriteta članic Skupnosti. Evropa kot gospodarski prostor mora zagotoviti delavcem primerno stopnjo varnosti in zaščite ter jim na podlagi principa štirih temeljnih svoboščin (prost pretok delovne sile, kapitala, blaga in storitev) to omogočiti tudi v primeru delovne aktivnosti zunaj matične države. V posameznih državah EU so sistemi socialne varnosti urejeni različno, zato je potrebno zagotoviti koordinacijo teh sistemov. To je pomembno zlasti za tiste osebe, ki migrirajo oz. bodo migrirale znotraj EU. Evropska uredba 1408/71 o uporabi sheme socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene in njihove družinske člane predvideva na področju pokojnin seštevanje pokojninske dobe med posameznimi članicami EU-25 in temelji na več načelih in pravilih. Načelo enakega obravnavanja državljanov držav prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi državljanstva. Načelo izključne uporabe zakonodaje ene same države članice določa uporabo samo ene zakonodaje za enako časovno obdobje za določitev pravic in obveznosti oseb, za katere velja uredba. Za pridobitev, ohranitev in izračun dajatev velja pravilo seštevanja obdobij, ki določa, da mora pristojna institucija pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev določene dajatve, upoštevati obdobja zavarovanja, zaposlitve ali prebivanja, ki jih je oseba dopolnila v drugi državi članici, kot da bi bila dopolnjena v tej državi. Pravilo preprečevanja prekrivanja dajatev preprečuje primere, ko bi bila oseba istočasno upravičena do enakih dajatev po zakonodajah več držav članic. Pravilo izplačevanja dajatev v drugo državo članico, praviloma v državo prebivališča, pa zagotavlja izplačilo dajatev, pridobljenih v eni državi članici, v katero koli drugo državo članico, v kateri prebiva upravičenec, in to brez sprememb, znižanj ali mirovanja dajatev. Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja uredba tako določa seštevanje zavarovalnih dob, pridobljenih v dveh, treh ali več državah. Seštevanje dob, prebitih v različnih državah, omogoča zavarovancem, da pridobijo potrebno dobo, ki jim ob izpolnitvi določene starosti omogoči upokojitev. Tak princip koordinacije pa je izredno zahteven poseg v administracijo.

46

4.2 Sistemi zdravstvenega varstva (EU- 15) Poleg pokojninskih sistemov so finančno pomembni za sistem socialne varnosti tudi sistemi zdravstvenega varstva, ki se jih podobno kot pokojninske klasificira v univerzalne- ti so običajno financirani z davki ter kontinentalne, ki se financirajo iz socialnih zavarovanj. Univerzalni sistemi nudijo zdravstveno varstvo vsem državljanom ne glede na njihov socialnoekonomski status (ta pristop prakticirajo Danska, Finska, Francija, Irska, Portugalska, Švedska, Združeno kraljestvo). Univerzalen dostop do zdravstvenih storitev zaznamuje tudi zdravstvene sisteme bivših komunističnih totalitarnih režimov. Pri kontinentalnih sistemih je dostop do zdravstvenega varstva odvisen od socialnoekonomskih kategorij in zagotavlja neposreden dostop do zdravstvenih storitev le delu populacije (ta pristop koristijo Avstrija, Belgija, Grčija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Španija). Zdravstveni sistemi in politike na področju varovanja zdravja v Evropski uniji postajajo vedno bolj odvisni in medsebojno prepleteni. Vzrok temu je več faktorjev, med drugim tudi vedno večja mobilnost pacientov na eni in zdravstvenega osebja na drugi strani, pričakovanje zagotavljanja kvalitetnih storitev evropske javnosti, tehnološki napredek in razvoj na področju novih tehnik v medicini, kamor prištevamo tudi informacijsko tehnologijo (e-zdravje) in nenazadnje integracijski proces Skupnosti. Vpeljati evropsko politiko na področje zdravstvenega varstva, ki bo imela pristojnosti glede zdravstva nad posameznimi pristojnostmi držav članic ter hkrati upoštevala nacionalno odgovornost za ureditev zdravstvenih sistemov ter nudila pozitivno sliko končnega izida, predstavlja danes strokovnjakom velik izziv.

Sedaj veljavne smernice (direktive) EU na področju zdravstva, ki jih morajo s sprejetjem polnopravnega članstva spoštovati tudi v novih državah članicah, so (ISIS 1998):

- Prosto tržišče za izdelke (zdravila, kri in krvni derivati), medicinske pripomočke, zlasti z vidika varnosti in nadzora kakovosti;

- Smernica o splošnem sistemu priznavanja strokovnih kvalifikacij; - Smernica o olajšanju svobodnega gibanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev,

ter priznavanju diplom, licenc in drugih potrdil; - Zdravstveno zavarovanje: vsak evropski državljan mora dobiti v vsaki državi članici

isti obseg pravic in biti deležen enake dostopnosti do storitev kot matični državljan.

V vseh državah so pritiski na zdravstvene sisteme čedalje večji, na eni strani zaradi demografskih sprememb, novih tehnologij v zdravstvu in novih zdravil, na drugi strani pa zaradi povečanih pričakovanj oziroma zahtev prebivalstva, ki si želi večjo možnost izbire, dostopnost do zdravstvenih storitev in aktivno vključitev v proces zdravljenja. Evropska unija trenutno za države članice upravlja sedem področij (ISIS 1998):

1. Zdravila (proizvodnja, oglaševanje, pakiranje, cene, registracija, samopredpisovanje, dobra klinična praksa);

2. Narkotiki; 3. Tobak; 4. Zaščita uporabnikov; 5. Okolje; 6. Medicinski pripomočki (implantati, ortopedski pripomočki, in vitro- diagnostika); 7. Medsebojno priznavanje diplom in licenc.

47

Zahodnoevropski zdravstveni model temelji na naslednjih načelih (Saltman 2002):

1. načelo (Zdravje je socialna dobrina):

zdravstvene storitve, tako preventivne kot kurativne, so pojmovane predvsem kot socialna dobrina, saj doprinesejo k večji socialni koheziji in višjemu življenjskemu standardu prebivalcev ter tako prispevajo k blaginji družbe kot celote. Nobena zahodnoevropska država ne pojmuje zdravja kot izključno tržne dobrine, ki naj bi bila v svojem smislu dobičkonosno usmerjena. Farmacija in medicinska ponudba sta tržno usmerjeni, ne pa tudi storitve zdravstvenega varstva.

- 2. načelo (Solidarnost):

prisoten je princip solidarnosti med bolnimi in zdravimi, med premožnejšimi in manj premožnimi, med posamezniki in družino, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi.

- 3. načelo (Obvezna udeležba v sistemu):

zakonska določila pravijo, da morajo vsi delodajalci in vsi delojemalci (izjema so premožni državljani, ki lahko iz sistema socialnega zdravstvenega zavarovanja izstopijo, vendar brez možnosti ponovne vključitve v sistem) sodelovati v procesu financiranja javnega zdravstva.

- 4. načelo (Tesna javna regulacija):

nadzor izvajanja sistema s strani centralne ali regionalne veje oblasti, kljub temu, da zavarovatelji ali ponudniki zdravstvenih storitev delujejo v zasebnem sektorju;

- 5. načelo (Pravičnost): sredstva zbirajo vsi državljani v sorazmerju s svojimi prihodki, v zameno pa imajo enako dostopnost do zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo. Breme stroškov se z bolnih prenese na vse, torej tudi na zdrave, in od revnejših na premožnejše državljane. Brez tega pristopa zdravje ne more biti univerzalna pravica, saj postane odvisno od materialnih možnosti posameznika. Prevladuje kolektiven duh skupnosti- če nekdo potrebuje pomoč, jo mora dobiti. Socialno zavarovanje ni osebni varčevalni račun in ne dobiš vedno to, kar vplačaš.

- 6. načelo (Legitimen javni sektor):

javni uslužbenci v evropskih državah uživajo spoštovanje sodržavljanov, ljudje jih smatrajo za dobro izobražene, sposobne in pristojne.

Mnogo različnih scenarijev je bilo podanih na temo o premiku k bolj evropski ureditvi zdravstvenih sistemov, nekateri s predvidenimi pozitivnimi, drugi spet z manj ugodnimi posledicami za zdravstveno ureditev. Predstavniki zadnje možnosti vidijo nevarnost v večji svobodi gibanja delovne sile za obstoj sistema, saj je bila ravno teritorialna omejitev gibanja pacientov eden izmed ključnih dejavnikov za nadzor nad stroški in učinkovito planiranje sistema. Zagovorniki sprostitve tokov, pa omenjajo večjo možnost izbire in dostopa za paciente in preko okrepljenega sodelovanja in povezovanja zagotavljanje boljše ponudbe storitev in rabe virov.

48

4.2.1 Trendi privatizacije in liberalizacije trga v bivših komunističnih državah Privatizacija je bila v zadnjem desetletju ena najpomembnejših strukturnih reform v vseh vzhodno in srednjeevropskih tranzicijskih državah, zaobšla pa ni niti svetovnih ekonomij. Glavni namen privatizacije tranzicijskih gospodarstev v začetni fazi je bil vzpostaviti delujoče tržno gospodarstvo, kasneje pa med razlogi za privatizacijo postajajo vse pomembnejši potreba po novih investicijah in izboljšanju učinkovitosti upravljanja ter nujnost zmanjšanja javnofinančnih primanjkljajev. Privatizacija je v večini primerov del procesov liberalizacije posameznih sektorjev gospodarstva. Mnogo držav v evropskem prostoru daje zasebnemu sektorju in privatizaciji ključno vlogo pri reformiranju obstoječih zdravstvenih sistemov. Vpletenost zasebnega sektorja v sisteme zdravstvenega varstva v Evropi ima različno težo v različnih evropskih državah: v zahodnoevropskih državah s socialnim sistemom zdravstvenega zavarovanja igra zasebni sektor pri izvajanju zdravstvenih storitev osrednjo vlogo; v severnih in južnoevropskih deželah z razvito mrežo nacionalnega sistema zdravstva, je bil proces reformiranja okrepljen s spoznanjem, da komandno-nadzorni pristop, ki predstavlja glavno karakteristiko vladnega upravljanja institucij v javni lasti, ni najboljše funkcioniral-iz tega razloga se v tem predelu Evrope poskuša pojem podjetništva vključiti v državni sektor. Privatizacija zavzema pojavno obliko predvsem na področju financiranja ter izvajanja zdravstvenih storitev:

- Financiranje: povečuje se vloga zasebnih izdatkov, komercialno zdravstveno zavarovanje pridobiva na pomenu;

- Zdravstvene storitve: vpeljava koncepta podjetništva v zdravstveno varstvo,

privatizirano področje primarnega sektorja (poudarek družinskih zdravnikov), poseben odnos med javnimi bolnišnicami in privatnimi dejavnostmi- "contracting out" mehanizem.

V državah Srednje in Vzhodne Evrope je imel razpad sovjetskega bloka za posledico občutne politične in socialnoekonomske spremembe, ki so bile vidne tudi v zdravstvu. Novo nastale države so se spoprijemale z reformami na tem področju: premik k socialnemu sistemu zdravstvenega zavarovanja, povečanje vloge privatnih ponudnikov storitev predvsem na področju farmacije in osnovnih zdravstvenih storitev, kar prikazuje Tabela 7. Izboljšano zdravstveno stanje prebivalstva ter višji življenjski standard kot temeljna kazalca za uspeh reforme na eni strani, pa sta se na drugi strani kaj hitro kompenzirala s povečano revščino in padcem dohodka prebivalstva. TABELA 7: DELEŽ ZASEBNIH PONUDNIKOV ZDRAVSTVENIH STORITEV V DRŽAVAH SREDNJE IN VZHODNE EVROPE Inpatient storitev

(%) Primarni sektor

(%) Zobozdravstvo

(%) Farmacija

(%) Bolgarija 0 Nizek odstotek 82 70 Češka 9 95 100 100 Madžarska 0 76 70 98 Poljska 0 Nizek odstotek 100 93 Romunija 0 Nizek odstotek 100 90 Slovaška 0 98 100 100 Slovenija 0 14 37 68 Vir: EC 2003b, 129.

49

Privatizacija načina financiranja zdravstvenih sistemov je videna kot ena izmed možnosti zmanjšanja javnih izdatkov s premikom stroškov iz javne v zasebno sfero. Ukrepi, ki to omogočajo so naslednji: povečanje zasebnih (prostovoljnih)zavarovanj, plačevanja iz žepa, delitev stroškov, zmanjšanje javnih zdravstvenih storitev- na ta način naj bi se zagotovila sredstva zdravstveni blagajni, vladi pa ne bi bilo potrebno zvišati ne davkov ne prispevkov. TABELA 9: PRIVATNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE V IZBRANIH DSVE

Država

Ponudnik

Zavarovano področje

Izdatki za privatno zavarovanje

(% vseh izdatkov za zdravstvo)

POL

Tuje upravljane družbe Komercialne zavarovalnice

Nega v privatnih bolnišničnih centrih

Zanemarljivo nizek delež

RO

Komercialne zavarovalnice

Zavarovanje za potovanja Zavarovanje uslužbencev tujih podjetij

Zanemarljivo nizek delež

SI

Vzajemna zdravstvena zavarovalnica d.z.v. Adriatic d.d. Triglav, zdravstvena zavarovalnica d.d. Komercialne zavarovalnice

Doplačila storitev: zdravila nujne storitve v tujini

13,3%

Vir: prirejeno po EC 2003b, 111 ter MZ RS 2004a.

50

4.2.2 Reforme na področju varovanja zdravja-nedokončan posel V svetu danes veliko držav pripravlja zdravstveno reformo ali pa so sredi njenega izvajanja. Z reformo izvajanja, organizacije in financiranja zdravstvenega varstva želijo doseči, da bi se zmanjšal razkorak med povečanimi pričakovanji in omejenimi možnostmi in omogočiti svojim državljanom univerzalen in pravičen dostop do čim boljše zdravstvene oskrbe. Vse spremembe potrebujejo stabilne temelje: načela in vrednote, ki jih je potrebno negovati in krepiti. Zdravstvene reforme, ki se jih lotevajo moderne socialne države v zadnjem desetletju, si za svoja temeljna izhodišča zastavljajo domala identične vrednote in načela. Tako so glavni smotri, ki naj bi jih sistem zdravstvenega varstva zasledoval, naslednji (MZ RS 2004b): - Univerzalen dostop do zdravstvenih storitev za vse državljane; - Učinkovit sistem s pozitivno zdravstveno statistiko; - Ponudba kvalitetnih storitev; - Naravnanost pacientu; - Učinkovita raba resursov. Tehnološki razvoj, staranje populacij, naraščajoča zahtevnost in pričakovanja javnosti glede zdravja, pomenijo povečanje stroškovnega bremena zdravstvene blagajne. Evropske vlade poskušajo zmanjšati deficit javnega sektorja, povečati stroškovno učinkovito alokacijo resursov in hkrati obdržati solidarnost in kvaliteto zdravstvenih storitev. Mlade demokracije se soočajo z izzivom novega okolja, ne samo na področju financiranja zdravstva temveč tudi na področju učinkovitosti sistema, ki naj bi se dosegla z razpoložljivimi sredstvi ter z zagotavljanjem ustrezne tehnične kapacitete in vladne podpore. Države Zahodne ter prav tako Srednje in Vzhodne Evrope imajo univerzalni sistem zdravstvenega varstva. Zdravstveni sistem Srednje in Vzhodne Evrope se je in se še sooča s problemi pomanjkanja sredstev, kar se odraža v slabi infrastrukturi in motivaciji zdravstvenih delavcev. Države pod komunističnim sistemom so se osredotočale na "inpatient" storitve ter bile"supply-side"naravnane, posledica česar so bile velike neizkoriščene kapacitete bolnišnične infrastrukture in odtekanje večjega dela budgeta namenjenega bolnicah, medtem ko so se preventivne in ambulatorne storitve morale znajti s preostankom denarnih virov. Pomanjkanje virov in neprimerna alokacija razpoložljivih virov sta vodila k razvoju sekundarnega trga zdravstvenega varstva v okviru javnega sistema, kjer so pacienti bili primorani za storitve, ki naj bi bile zastonj, plačevati iz lastnega žepa. Glavni problem reform sistema zdravstvenega varstva v državah Srednje in Vzhodne Evrope in prav tako zahodnoevropskih držav predstavlja tako problem financiranja in učinkovita alokacija razpoložljivih virov ter integracija različnih komponent zdravstva (primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja), s ciljem ponuditi kvalitetne in učinkovite storitve, po najnižjih možnih stroških. Za doseg slednjega je potrebno razviti ustrezne mehanizme financiranja in najti pravo mero usklajenosti med javnim in privatnim sektorjem.

51

Trendi opazni pri procesu reformiranja v državah Srednje in Vzhodne Evrope: 31 - Spremenjena metoda financiranja (premik od nadzora centralnega proračuna do sistema

zdravstvenega zavarovanja); - Sprijaznjenost z dejstvom, da javnemu sistemu primanjkuje sredstev; vključi naj se

privatno financiranje in zavarovanje; - Pomembna vloga delodajalcev, pri zagotavljanju zdravstvenega stanja zaposlenih; - Naraščajoča zavest in zahteva javnosti po sistemu zdravstvene varnosti, ki bo human,

vsem dostopen in stroškovno sprejemljiv; - Postopno daljšanje življenjske dobe prebivalstva DSVE in približevanje zahodno-

evropskim zdravstvenim standardom, kar krepi zahtevo po učinkovitih storitvah v zdravstvenem sektorju.

- Zdravstveni sistem Semaško tipa v večini držav zamenja obvezen sistem socialnega zdravstvenega zavarovanja (Bismarckov sistem), ki temelji na solidarnostni osnovi;

- Postopna vpeljava tržnega mehanizma med izvajalce storitev: zdravstveni delavci na primarni ravni-predvsem splošni zdravniki in zobozdravniki, so v glavnem bili privatizirani; na sekundarni in terciarni ravni državno oziroma lokalno lastništvo ostaja; na vseh treh ravneh je izvajanje zasebne prakse legalno;

- Proces decentralizacije je viden v spremembah strukture lastništva, v porazdelitvi odgovornosti, strukturi managementa, ureditvi povrnitve stroškov;

- Vloga privatnih zdravstvenih zavarovanj ni prevzela dominantne pozicije v financiranju sistema.

31 Povzeto po: EC 2003, 79-164.

52

4.2.3 Financiranje sistema Čeprav so države Evropske unije vsaka zase razvile sistem financiranja zdravstvenega varstva, so si načini financiranja zdravstvenih sistemov zaradi sledenja podobnim ciljem in zaradi podobnega zgodovinskega ozadja posameznih držav precej podobni. Skupno vsem zdravstvenim sistemom je tudi, da se v praksi financirajo iz mešanih virov ter da je večina sredstev pod posrednim ali neposrednim državnim nadzorom. Zdravstveno varstvo se financira iz javnih in zasebnih sredstev. Med javne vire sredstev uvrščamo proračunska sredstva države, občin, regij, pokrajin ter sredstva obveznega zdravstvenega zavarovanja. Med zasebne vire za financiranje zdravstva pa uvrščamo sredstva prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj in del sredstev nezgodnih zavarovalnic, neposredna plačila prebivalcev za zdravstvene storitve oziroma za zdravila in za medicinske tehnične pripomočke ter sredstva različnih dobrodelnih organizacij in donatorjev. Kljub trendu povečevanja zasebnih izdatkov za zdravstvo večino virov sredstev predstavljajo davki in prispevki vplačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (Tabela 10 na strani 54). V vseh državah EU-15, z izjemo Francije in Nizozemske predstavljajo neposredna plačila ("plačila iz žepa") prebivalcev največji delež zasebnih izdatkov za zdravstvo (WHO 2002b). Financiranje zdravstvenih sistemov postaja, tako kot sam proces reformiranja sistemov zdravstvenega varstva, vedno bolj vezano na vlogo pacienta. Učinkoviti zdravstveni sistemi zahtevajo dobro definiran sistem zagotavljanja sredstev in v Evropi razlikujemo med tremi vodilnimi načini financiranja zdravstva (Mossialos et al. 2002b): - Nacionalni davčni sistem (Beveridgev sistem); - Sistem, ki temelji na prispevkih delodajalcev in delojemalcev (Bismarckov sistem); - Mešani sistem, ki združuje financiranje iz naslova davkov in prispevkov. V prvo skupino prištevamo države, ki zbirajo denarna sredstva za zdravstvo predvsem iz naslova splošnih davkov: med državami EU-15 so takšne države Italija, Irska, Portugalska, Skandinavske dežele, Španija, Združeno Kraljestvo, med državami Srednje in Vzhodne Evrope pa Poljska in Romunija. Države, ki zbirajo sredstva za zdravstvo predvsem s pomočjo socialnega zdravstvenega zavarovanja so: Avstrija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska ter med DČ-2004, Češka, Madžarska, Slovaška in Slovenija. Grčija in Belgija pridobita približno enak delež sredstev iz obeh naslovov financiranja.

53

Problem zagotavljanja sredstev za zdravstvo je postal predmet številnih hitrih in radikalnih ukrepov v večini držav Srednje in Vzhodne Evrope. Jedro reform je predstavljal premik od centraliziranega državnega modela (poznanega pod imenom Semaškov32 sistem) k decentraliziranemu pogodbenemu modelu (Bismarckov model33), kar se je odražalo tako v spremembah glede načina zbiranja sredstev (premik k socialnemu zdravstvenemu zavarovanju) kot tudi njihove alokacije ter vzpostavitvi novega odnosa med kupci zdravstvenih storitev in ponudniki le-teh. TABELA 8: PREMIK DRŽAV SREDNJE IN VZHODNE EVROPE K BISMARCKOVEMU MODELU SOCIALNEGA ZAVAROVANJA Letnica uzakonjenja

socialnega zdravstvenega zavarovanja

Letnica začetka pobiranja

prispevkov

Avtonomija zdravstvenih

zavodov

Prispevki in olajšave s strani

vlade

Bolgarija 1998 1999 Da Ne Češka 1990 1993 Da Ne Estonija 1991 1992 Da Da Madžarska 1991 1991 Ne Da Latvija 1993 1993 Da Ne Litva 1991 1991 Ne Da Poljska 1997 1999 Da Ne Romunija 1997 1999 Da … Slovaška 1994 1994 Da … Slovenija 1992 1992 Da Da Vir: EC 2003b, 99. Globoko zakoreninjeno je še vedno pričakovanje javnosti v DSVE, da bo s strani države poskrbljeno za njihovo zdravje. Kljub uveljavitvi prispevkov za socialno varnost, so prihodki iz naslova davkov ohranili pomembno vlogo v mnogih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Tako predstavljajo prispevki za socialno varnost na zdravstvenem področju v praksi kombinacijo prihodkov od davkov, socialnega zavarovanja, prostovoljnega zavarovanja in neposrednih plačil pacientov. Vzrok temu je dejstvo, da je sistemu socialnega zavarovanja spodletelo generirati ustrezen znesek sredstev, kar lahko pripišemo naslednjim dejavnikom (Mossialos 2003): - Šibkemu makroekonomskemu stanju gospodarstev DSVE-države, ki so dokaj uspešno

prešle na sistem socialnega zavarovanja, kar pomeni, da več kot 60 % izdatkov gre iz tega naslova, so države z najvišjim BDP per capita- te države so: Češka, Madžarska, Slovaška in Slovenija. Poljska in Romunija sta državi, katerih zdravstveni sistemi so kljub uveljavitvi zavarovalnih shem, bili močno odvisni od prihodkov iz naslova davkov;

- Problemom s katerimi se sooča trg delovne sile (visoka stopnja brezposelnosti, razširjena neformalna ekonomija, nizko število plačnikov prispevkov);

32 Strogi birokratski postopki in komandno gospodarstvo so imeli za posledico neučinkovit sistem zdravstva z dolgimi čakalnimi dobami, slabo kvaliteto ponudbe storitev z neustrezno tehnično opremo in pomanjkanjem zdravil. 33 Sistem plačevanja provizij za zdravstveno varstvo, ki temelji na pogodbenem principu med tremi pogodbenimi strankami: potencialnim bolnikom, zavodom, ki posluje v imenu zavarovancev ter ponudniki storitev.

54

- Nizko spoštovanje novih smernic (podpora s strani prebivalstva)- države so ohranile

princip univerzalnega zdravstvenega varstva kot dediščino komunističnega sistema in tako upravičenost do olajšav iz naslova socialnega zavarovanja ni bila vezana na plačilo prispevkov. Tukaj so se DSVE razlikovale od držav Zahodne Evrope s prav tako razvitim sistemom zdravstvenega zavarovanja. Le-te so šele pred kratkim pričele razširjati kritje na vse rezidente.

- Pomanjkanje transferov za zdravstveno zavarovanje, ki naj bi jih drugi skladi namenili skladu za zdravstveno zavarovanje, med drugim prispevkov v imenu neaktivne populacije, rezultat česar je primanjkljaj sredstev iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje se je razvilo z namenom zagotavljati dodaten vir prihodkov zdravstvu, kljub temu pa trg privatnih zavarovanj na tem področju ostaja zanemarljivo majhen in ne prispeva dosti k celoti porabljenih sredstev za zdravstvo. Primerjava deleža sredstev iz naslova prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj v vseh izdatkih pokaže, da imajo med obravnavanimi državami samo štiri države ta delež višji od 10%: Francija, Nemčija, Nizozemska in Slovenija. V Nemčiji in na Nizozemskem je ta delež visok, ker so državljani z visokimi prihodki izločeni iz obveznega zavarovanja, v Franciji in Sloveniji je ta delež visok zato, ker so bili v prostovoljno zavarovanje praktično prisiljeni vstopiti vsi državljani zaradi obsežnih doplačil pri pravicah iz obveznega zavarovanja. Privatno financiranje v obliki neformalnih plačil za storitve v okviru javnega zdravstvenega sektorja, predstavlja na drugi strani pomemben vir sredstev večine evropskih držav (MZ RS 2004a). Privatno (prostovoljno) socialno zdravstveno zavarovanje je predstavljeno v Evropi v obliki komplementarnih (dopolnilnih), suplementarnih (dodatnih) ter substitutivnih (nadomestnih) shem. Komplementarne sheme zagotavljajo zavarovancu storitve, ki jih obvezne sheme izključujejo ali ne krijejo v popolnosti, dodatne sheme pa omogočajo pacientu lažji in hitrejši dostop do storitev ter povečujejo možnost izbire zavarovanca. Kritje takšnih shem pa ostaja v Evropi dokaj nizko, izjemo predstavlja Francija, kjer vlada podpira dodatno shemo zdravstvenega varstva in kjer kritje te sheme dosega visoke številke. Vloga prostovoljnega zavarovanja v državah Srednje in Vzhodne Evrope je še manjša kot v državah Zahodne Evrope; kot že napisano, izjemo predstavlja Slovenija, kjer je vloga prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja večja od neposrednih plačil. Nadomestno zavarovanje ponudi delu populacije, ki je izključena iz obvezne sheme, celovito zavarovanje in predstavlja izjemen instrument v znatnem deležu prisoten le na Nizozemskem, kjer je premožnejši sloj zakonsko izločen iz javnega zavarovanja in se mora obvezno nadomestno zavarovati ter v Nemčiji, kjer premožnejši izbirajo med javnimi in privatnimi shemami. V vseh drugih državah je javno zavarovanje obvezno za vse državljane.

55

TABELA 10: PRIMERJALNA ANALIZA OSNOVNIH ZDRAVSTVENIH POKAZATELJEV V IZBRANIH EU-15 TER DSVE

POL RO SI OSNOVNI ZDRAVSTVENI POKAZATELJI 1990 2001 1990 2001 1990 2001

NACIONALNA FINANČNA STATISTIKA

Privatni izdatki za zdravstvo (% celotnih izdatkov) 8,30 27,60 - - - 13,30 Javni izdatki za zdravstvo (% celotnih izdatkov) 91,70 72,40* 100 100 100 86,70 Celotni izdatki za zdravstvo (%BDP) 4,9 6,1 2,8 4,2 5,63 8,2 Plačila iz žepa (% privatnih izdatkov) 92,70** 92,40 - - - 41,7

ŽIVLJENJSKA DOBA

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu (leta) 71,01 74 69,79 71,1 74,09 75,9

PREBIVALSTVO

% prebivalstva nad doseženim 60-im letom 10,05 12,39 10,40 13,63 10,82 14,30 FIZIČNE KAPACITETE

Postelje v bolnicah/100.000 660,38 549,45 891,99 749,22 604,08 519,36

SE UK A OSNOVNI ZDRAVSTVENI POKAZATELJI 1990 2001 1990 2001 1990 2001

NACIONALNA FINANČNA STATISTIKA

Privatni izdatki za zdravstvo (% celotnih izdatkov)

10,10 14,70 16,40 16,60 26,50 30,10

Javni izdatki za zdravstvo (% celotnih izdatkov) 89,90 85,30* 83,60 83,40* 73,50 69,90*Celotni izdatki za zdravstvo %(BDP) 8,4 9,2 6 7,7 7,1 7,7 Plačila iz žepa (% privatnih izdatkov) 100** 100 53,50** 55,30 59,40** 61,30

ŽIVLJENJSKA DOBA

Pričakovana življenjska doba ob rojstvu (leta) 77,77 80 75,96 77,5 75,99 79

PREBIVALSTVO

% prebivalstva nad doseženim 60-im letom 17,78 17,22 15,68 15,85 14,94 15,54 FIZIČNE KAPACITETE

Postelje v bolnicah/100.000 1.244.15 522** 566,31 417,10** 1.008,77 852,44Opombe: * podatki iz leta 2002; ** podatki iz leta 1997; Vir: prirejeno po: OECD Database 2004, WHOSIS 2004a, WHOSIS 2004b, WHOSIS 2004c WHOSIS 2004d, WHOSIS 2004e, WHOSIS 2004f. Bežen pogled na Tabelo 10 nam odkrije trend povečevanja zasebnih izdatkov za zdravstvo tako v državah Srednje in Vzhodne Evrope kot tudi v EU-15, še vedno pa ostajajo javni izdatki prioriteten vir sredstev zdravstva. Celotni izdatki za zdravstvo so v vseh izbranih DSVE nižji od analiziranih držav EU-15. Posebej zaskrbljujoč je podatek za Romunijo, ki nameni vsega 4,2 % BDP za zdravstvene storitve. "Plačila iz žepa" predstavljajo najpomembnejši vir zasebnih izdatkov v vseh obravnavanih evropskih državah, izjemo predstavlja le Slovenija, kjer privatno zdravstveno zavarovanje nosi večji del bremena vira sredstev. Pričakovana življenjska doba, kot tudi delež prebivalstva nad doseženim 60 letom, se v vseh deželah pričakovano povečuje, pri čemer DSVE zaostajajo za državami EU-15. Vse analizirane države prav tako zmanjšujejo kapacitete posteljnih bolniških zmogljivosti.

56

4.2.4 Primarno, sekundarno in terciarno zdravstveno varstvo Osnovno zdravstveno varstvo obsega ambulantne službe, kamor se ljudje napotijo prvič, ko imajo zdravstvene težave: splošne oziroma družinske zdravnike, medicinske sestre, patronažne sestre, fizioterapevte, pediatre, šolske zdravnike, ginekologe, specialiste medicine dela, farmacevte, zobozdravnike.Vsi našteti so delavci na primarnem zdravstvenem nivoju. Primarno varstvo vključuje naslednje storitve: diagnosticiranje in zdravljenje bolezni, osebno podporo vsem osebam v različnih stadijih bolezni, preventivne storitve, vzdrževanje zdravja, svetovanje pacientom, nego pacientov s kroničnimi boleznimi. Sekundarna zdravstvena raven obsega specialistične ambulante in bolnišnice kamor so pacienti napoteni s strani zdravnikov primarne zdravstvene ravni, terciarna raven pa zagotavlja tehnično visoko specializirane in zahtevne zdravstvene storitve visokega cenovnega razreda ter je dejavna na področju izobraževanja, raziskav in razvoja. Na splošno imajo v evropskih državah z zdravstvenim zavarovanjem zdravstveni delavci na osnovni ravni status samozaposlenih oseb, ki delajo na podlagi pogodbenega razmerja in prejemajo plačilo na osnovi opravljenih storitev, medtem ko so v državah z organiziranim nacionalnim zdravstvenim sistemom zdravstveni delavci lahko osebe s samozaposlenim statusom (Združeno Kraljestvo) ali pa so obravnavani kot javni uslužbenci (Finska, Portugalska). V DSVE je zdravstveno osebje ohranilo status javnih uslužbencev, zadnje čase pa narašča število samozaposlenih delujočih na podlagi pogodbenega razmerja. V času sovjetskega sistema je bilo osnovno zdravstvo obravnavano v senci bolnišničnega sektorja. Osebje je bilo slabo plačano in imelo nizko raven kvalifikacije, naloga primarnega sektorja je bila napotitev pacientov sekundarnemu sektorju in reguliranje evidence odsotnosti zaradi bolezni. Namen reform v DSVE je med drugim tudi okrepiti in reorganizirati delovanje osnovnega zdravstva. Organizacijska reforma mora stremeti za tem, da se primarni sektor okrepi in dobi več moči, funkcij in pristojnosti v odnosu do drugih dveh ravni ter, da se določene zdravstvene storitve (rehabilitacija, promocija zdravstva) prenesejo na osnovno raven. V zadnjem desetletju se je na področje osnovnega zdravstvenega varstva močno vpletel duh podjetništva. V mnogih državah so tako splošni zdravniki pridobili na stopnji neodvisnosti in hkrati ostali pod javnim sektorjem.

Eden izmed ciljev zdravstvene reforme je tako tudi integrirati primarno ter sekundarno nego v zdravstvu. Dobra komunikacija in koordinacija med bolnišnicami in zdravnikom na primarni ravni je osnova za zagotavljanje visoko kvalitetne in stroškovno učinkovite zdravstvene storitve.

V državah Srednje in Vzhodne Evrope so bili na področju terciarnega sektorja uvedeni novi načini upravljanja in vodenja tehnično visoko specializiranih in zahtevnih zdravstvenih storitev.

57

4.2.5 Problem infrastrukture Poudarja se predvsem problem rigidnosti, togosti, nefleksibilnosti, finančne nesprejemljivosti in zastaranost koncepta bolnišnic, ki naj bi se prestrukturirale v zdravstvene centre. Bolnišnice so predolgo imele monopol v zdravstvenem prostoru, delovale so v nekonkurenčnem okolju in bile neučinkovit, finančno drag instrument. Bolnišnice v sistemih NHS ("National Health Service") v državah Severne Evrope-predvsem v skandinavskih državah- in v Združenem Kraljestvu so bolnišnice v javni shemi, kjer delež privatnih postelj v javnih bolnišnicah znaša manj kot 10 % . Procent zasebnih postelj v bolnišnicah je večji v državah Južne Evrope- v Italiji, na Portugalskem in Španiji se delež zasebnih postelj giblje med 20 in 30 % – od tega jih je polovica med njimi v dobičkonosno privatno naravnanih ustanovah. V državah Zahodne Evrope, kjer je zdravstveni sistem organiziran po načelu socialnega zavarovanja, so bolnišnice ravno tako večinoma produkt javnega sektorja, vendar je delež privatnih postelj v njih v povprečju večji kot v državah z NHS shemo (približno tretjina vseh postelj). Privatne postelje so tukaj večinoma v okviru privatnega neprofitnega sektorja. V DSVE je večina bolnišnic pod kriljem javnega sektorja in v lastništvu lokalne, redkeje centralne oblasti ( WHO 2002b). Spremembe v bolnišnični strukturi v DSVE kot tudi v državah Severne Evrope so nastale kot posledica ločitve funkcije finančnikov in ponudnikov zdravstvenih storitev. Povečala se je avtonomija (samoupravljanje bolnišnic) in neodvisne oblike institucij (šibkejša vloga nadzora in komande s strani države). Študije dokazujejo da so takšne oblike vodenja in upravljanja bolnišnic stroškovno bolj učinkovite od tradicionalnih komandnih in kontrolnih oblik organizacije. Vsekakor pa prednosti oziroma slabosti privatnega lastništva nad bolnišnično infrastrukturo še niso v celoti raziskane.

Razvijati se je pričel"contracting out" mehanizem: podporne storitve postajajo pomemben aspekt vpletenosti privatnega sektorja, ki naj bi doprinesel k zniževanju stroškov zdravstvenega sektorja. Predstavljen je bil tudi nov način plačevanja v bolnišnicah: na sekundarni in terciarni ravni je pri načrtovanju obsega programa bolnišnic uvedeno plačevanje po številu bolnikov, pri čemer je ob standardizirani povprečni ležalni dobi vzpostavljen sistem, ki zagotavlja bolj učinkovito plačevanje bolnišničnih kapacitet. S spremembami v sistemu financiranja bolnišnic je že zagotovljeno, da "denar sledi bolniku". Uveljavlja se skrajševanje ležalnih dob in pomembnost večjega števila obravnavanih primerov, poleg večjega obsega zdravljenja na način "dnevne bolnišnice", tudi z boljšo organizacijo in izvedbo diagnostičnih postopkov na ambulantni način ter z učinkovitejšo izrabo moderne diagnostične tehnologije.

58

5 PREPAD MED STARIMI ČLANICAMI EU IN NOVIMI DRŽAVAMI PRISTOPNICAMI, PREMOSTLJIV? Socialna zakonodaja Evropske unije je močno prežeta s temeljnim načelom svobode gibanja delovne sile in se trudi delavcem zagotavljati primerno stopnjo socialne varnosti, izboljšati njihove delovne in življenjske pogoje, razvijati človeške vire in poudariti pomembnost socialnega dialoga ter s tem doprinesti k večji stopnji zaposlenosti. Članstvo v Uniji med drugim zahteva prevzem celotnega pravnega reda Skupnosti, znanega kot "Acquis Communautaire", ki je sestavljen iz 31-ih poglavij, med katerimi so za področje sociale pomembni poglavje 13: Socialna politika in zaposlovanje ter poglavje 2: Prost pretok oseb. Poglavja evropskega pravnega reda so omejena na pravno zavezujoče norme ("hard acquis"), medtem ko načela, smernice, skupni smotri in cilji Unije le-tega spremljajo in širijo (govorimo o "soft acquis-ju"). Oboje je obvezujoče narave za bodoče polnopravne članice. 5.1 Evropa danes-socialna skupnost? TABELA 11: EVROPSKA IN POST-KOMUNISTIČNA SOCIALNA POLITIKA-PRIMERJALNA ANALIZA Dinamika in značilnosti Paralela Dinamika in značilnosti procesa tranzicije procesa evropske integracije v DSVE (Post-komunistična socialna politika) (Evropska socialna politika) Socialna politika uporabljena kot instrument za zagotavljanje ugodnega političnega in gospodarskega stanja- ne uživa samostojnega statusa

TRŽNA NARAVNANOST

Gospodarska integracija kot prioriteta-socialna politika predstavlja problemsko spremljevalno področje

Slaba institucionalizacija: dosti truda vloženega v okrepitev zakonodaje, implementacijo ter nadzor delovanja

ŠIBKA KAPACITETA

INSTITUCIONALIZACIJE

"Lažje je preprečiti kot dajati pobudo" -fragmentiran institucionalni sistem

Država proti trgu VPRAŠLJIVA KOMPETENCA DRŽAVE

Nacionalne države članice proti Skupnosti

"Prezgodnje države blaginje" KONFLIKTNO PODROČJE- KONKURENČNOST IN SOCIALNA POLITIKA

Vroča tema: socialna politika vzpodbuja/zavira gospodarsko rast

Civilni sektor v porastu, vendar šibek; finančni problemi Sindikati in predstavniki delavcev

ŠIBKE SOCIALNO-

INTERESNE SKUPINE, GIBANJA IN ZDRUŽENJA

Kolektivna pogajanja na evropski ravni-omejena moč delavne sile Formalna institucionalizacija: šibke nevladne socialne organizacije Šibek civilni dialog

Odpor do reform Socialna reforma predstavlja politično tveganje

POLITIČNA IGRA NEAKTIVNOSTI-

TOGOST SPREJEMANJA SPREMEMB

Odpor do širitvenega procesa

Močna retorika-poudarek na spremembah

MOČNA RETORIKA SOCIALNE POLITIKE

Socialna politika kot politika dobrih namenov in visokih načel, a šibkega udejanjanja

Vir: ESPAnet conference 2003.

59

5.2 Pregled dosežkov na področju približevanja k usklajeni socialni politiki Izolacija evropskega socialnega modela od drugih evropskih držav nima prihodnosti. Takšna praksa bi prisilila države izven elitnega kluba k zniževanju svojih stopenj socialne varnosti z namenom povečati tok tujih investicij. Fenomen revščine prisoten v bivših komunističnih državah bi stimuliral masovne migracije v države Unije, posledice bi bile vidne v črni ekonomiji, socialnem dumpingu in izrabljanju lukenj v različnih zakonodajnih sistemih socialne varnosti, razdvojenost Evrope bi se povečevala. Koordinacija na področju sociale je prav zaradi teh razlogov pomemben element integracijskega procesa Skupnosti. 5.2.1 Hard Acquis 34 Pravno zavezujočo zakonodajo na področju koordinacije sistema socialne varnosti tvorijo:

I. Pogodba o Evropski gospodarski skupnosti - členi 39-48; prejšnji členi 48-58; z njimi je opredeljena svoboda gibanja oseb

in pravica do ustanavljanja; - členi 136-148; prejšnji členi 117-125; s katerimi je opredeljena socialna

politika in Evropski socialni sklad.

II. Sekundarna zakonodaja - Odločba Sveta EGS 1408/71, sprejeta 14.junija 1971, o socialnih varnostnih

shemah za zaposlene in njihove družine, ki delajo v drugi državi Skupnosti; - Odločba Sveta EGS 574/72, sprejeta 21.marca 1972, ki je utrdila proceduro

izvajanja odločbe 1408/71; - Sodbe Evropskega sodišča.

5.2.2 Soft Acquis 34

- Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah (1989); - Priporočila Sveta (92/441 in 92/442) o ciljih in namenih politike na področju sociale

ter skupnih kriterijih, ki naj bodo vzpostavljeni za doseg zadovoljive socialne pomoči; - Zelena knjiga o evropski socialni politiki (1993); - Bela knjiga o evropski socialni politiki (1994); - "Prihodnost socialne varnosti: Okvir za evropsko debato". Sporočilo Komisije (1995); - "Posodobitev in izboljšanje socialne varnosti v Evropski uniji". Sporočilo Komisije

(1997): "mainstream pristop", integracija socialne varnostne politike na vsa področja politik Skupnosti, še posebej na področje strategije zaposlovanja;

- "Evropska socialna agenda" sprejeta na vrhu v Nici s strani Evropskega sveta leta 2000;

- Metoda koordinacije je posebej poudarjena v pogodbi iz Amsterdama pod naslovom "Zaposlovanje": OMC metoda naj se udejanji v nacionalnih akcijskih zaposlitvenih programih;

- "Strategija za posodobitev sistemov socialne varnosti". Sporočilo Komisije (1999); osredotoča se na štiri glavna področja: pokojnine, zdravstvo, zaposlenost in socialno vključenost.

5.3 Odprta metoda koordinacije (OMC metoda) 34 Povzeto po: Lambru in Chiritoui 2002.

60

OMC metoda je mehanizem sprejet v Lizboni marca 2001, apliciran na področjih, ki sicer ostajajo v primarni pristojnosti držav članic EU, na katerih pa ima tudi Skupnost kot celota interes. Evropska unija se na teh problemskih področjih strinja v osnovnih zadevah ter postavi glavne cilje, smernice, kako naj bi bila problemska interesna področja urejena. Države članice se zaobvežejo podati nacionalna akcijska poročila oziroma nacionalna poročila o izbrani strategiji ter poteku urejanja problemskega področja. Komisija nadalje ta državna poročila pregleda in izda končno skupno poročilo, ki mora biti sprejeto tako s strani Komisije kot tudi s strani Sveta. Napredek naproti skupnim zastavljenim ciljem se preverja tudi med samim postopkom izvajanja strategije in se izkazuje z indikatorji. Problem te metode je predvsem v zahtevni administraciji, s tem povezanimi stroških ter časovni zamudnosti izvajanja ustaljenih postopkov; prednosti pa v tem, da je OMC primeren instrument na določenih področjih socialne politike, saj posamezne države članice ne zavezuje, temveč jih spodbuja h koordinaciji problemskih področij in s tem usmerja evropsko socialno politiko skupno zastavljenim ciljem naproti. Tako na področju reformiranja pokojninskih sistemov skupen namen, opredeljen po OMC metodi, predstavljajo: - Ustreznost in primernost pokojnin (socialna komponenta):

promocija principa solidarnosti znotraj in med generacijami, omogočiti dostop do primarne pokojnine, ki naj zagotovi primeren življenjski standard upokojencem ter le-te vključiti v javno, kulturno in socialno sfero;

- Finančna sprejemljivost pokojninskega sistema: obsega tri področja: področje zaposlenosti, področje zdravih javnih financ ter področje pokojninskih reform. Prvo področje se nanaša na pomembnost zagotovitve visoke stopnje zaposlenosti ter vzpodbujanje participacije starejših na trgu delovne sile, drugo področje na vlogo sprejemljivih javnih financ, tretje področje pa na problem zagotovitve ustreznega razmerja med aktivnim in neaktivnim delom populacije ter na finančno sprejemljivost zasebnih pokojninskih shem;

- Modernizacija (prilagoditev modela spremenjenim razmeram): odpravi naj se spolna diskriminacija, poveča transparentnost in predvidljivost pokojninskih sistemov ter njihova sposobnost prilagajati se trgu ter zagotovi kompatibilnost s fleksibilnostjo in mobilnostjo trga delovne sile.

5.3.1 OMC metoda na področju pokojninskih sistemov Do sredine leta 2005 naj bi DČ-2004 predstavile nacionalna strateška pokojninska poročila, ki naj bi vsebovala analizo trenutne situacije posameznih državnih pokojninskih sistemov: potek reformiranja, uporabljeno strategijo reševanja pokojninskih problemov v povezavi s skupnimi cilji OMC na področju starostnih pokojnin. Države EU-15 pa naj bi v tem istem časovnem obdobju izdelale poročila, ki bodo pokrivala obdobje vse od leta 2002 dalje ter posodobljeno verzijo poročil nacionalnih strategij iz leta 2002, ki bodo osredotočena na glavne razvojne dosežke na tem področju. 5.3.2 OMC metoda na področju sistemov zdravstvenega varstva Svet EU je predlagal (Commission Communication) naj se predstavijo nadaljni predlogi za intenzifikacijo kooperativne izmenjave na področju zdravstvenega varstva in nege za starejše. To bo prvi korak k odkrivanju prednosti procesa kooperacije na tem področju, preko izmenjave informacij, dobre prakse in razvijanju baze primerljivih indikatorjev.

61

6 SKLEP Unija, ki temelji na delovanju tržnih sil, predstavlja za mnoge skupno tržišče, za manjšino je pomembna kot politična skupnost. Mi pojmujemo Evropsko unijo v tem delu kot Socialno moč Evrope, z vedno prisotnim osnovnim ciljem zagotoviti mir in blaginjo tudi novi, združeni Evropi. Socialna komponenta EU-15 je vzniknila iz majhne osnove, rasla in se razvijala ob boku gospodarskih politik in danes predstavlja akterja na področju socialne politike, ki ga ni moč ignorirati s strani nacionalnih vlad držav članic. Kljub vsemu pa je potrebno zapisati, da je ta socialno pojmovana Evropa močna v retoriki, medtem ko je zavezujoča zakonodajna plat šibkejši člen verige. Prav tako ne moremo govoriti o tendenci združevanja sistemov blaginje na evropski ravni, ki bi se lahko primerjala z integracijo na področju notranjega trga Unije in področju enotne evropske valute. Kljub temu, da evropska socialna politika ne uživa tolikšne pozornosti kot projekti evropske gospodarske politike, kamor prištevamo politiko enotnega trga Unije, projekt uvedbe skupne denarne enote na področje Unije, skupno varnostno in zunanjo politiko, je evropski socialni model deležen v svetu posebne pozornosti. Evropa je videna kot zgleden model gospodarstva, ki mu je uspelo združiti ekonomsko učinkovitost s socialno solidarnostjo. Globalizacijski in integracijski pritiski postavljajo preživetje takšnega modela pod vprašaj. Širitev EU proti vzhodu predstavlja tako izziv ohranitvi in okrepitvi evropske socialne politike. Evropa je še vedno predvsem pojmovana kot gospodarski prostor- na podlagi tega se je razvijala tudi zakonodaja socialnega področja Skupnosti, ki opredeljuje predvsem področje zdravja in varnosti pri delu ter področje enakopravnosti med spoloma vezanim na poklicno sfero. Socialna varnost kot integracijski sklop socialne politike je v pristojnosti posameznih držav članic. Uradna definicija pojma s strani Evropske komisije ni bila podana; po metodologiji ESPROSS socialna varnost krije socialna tveganja za naslednje primere: bolezen in zdravstveno varstvo, invalidnost, starost, smrt hranitelja družine, družino in otroke, brezposelnost, nastanitev, ostale oblike socialne izključenosti. Glavni problem sistemov socialne varnosti držav EU-15 kot tudi DČ-2004 ter Romunije, ki se izpostavlja v zadnjem času, predstavlja staranje prebivalstva, ki ga označujejo sledeči trendi: podaljševanje življenjske dobe, upadanje rodnosti, zmanjševanje števila mlajših od 15 let, staranje delovne populacije in pričakovano zmanjšanje njenega obsega, rast števila starejših od 65 let. Reforme sistemov socialne varnosti iščejo ravnotežje med odgovornostjo države, socialnih partnerjev in posameznikov. Razdelimo jih lahko v tri glavne skupine: zagotavljanje tesnejše zveze med socialnimi prejemki in dejanskimi potrebami prebivalstva, upoštevanje zveze med socialnimi izdatki in ekonomsko učinkovitostjo, zagotavljanje večje svobode posameznikom.

62

Pokojninske sisteme v Evropi so zaznamovale parametrične kot tudi paradigmatične (sistemske) reforme v obeh skupinah držav: tako v EU-15 kot tudi v DČ-2004 najdemo zagovornike prve kot druge prakse. Kljub vsemu pa lahko trdimo, da so zagovorniki paradigmatičnih sprememb v večini najdeni med DČ-2004. Vzroke lahko poiščemo v močni odvisnosti teh držav na začetku procesa tranzicije od stališč, ki so jih in jih še vedno zastopajo mednarodne institucije (SB, MDS). Varčevanje in investicije, ki jih tristebrna ureditev pokojninskega sistema pod takšno ureditvijo spodbuja, ugodno vplivajo na razvoj finančnega trga držav ter posledično doprinesejo h gospodarski rasti nacionalne ekonomije. To spoznanje pa je bolj privlačno za DČ-2004 in države, ki še čakajo na polnopravno članstvo EU, saj je njihov cilj dohiteti v razvoju države EU-15. Iz teh razlogov sledi spoznanje, da DČ-2004 pridobijo z uvedbo obveznih kapitalskih stebrov več kakor EU-15 države. Med DČ-2004 so tako obvezne druge stebre implementirale Bolgarija, Estonija, Latvija, Madžarska, Poljska, Romunija, na poti k temu je Litva. Upokojitvena starost kot najpogostejši in najbolj priljubljen ukrep pri "blažjem" reformiranju pokojninskih sistemov teži k izenačitvi upokojitvene starostne dobe žensk in moških. Medtem ko je v analiziranih DČ-2004 (Poljska, Romunija, Slovenija) pogoj enake starosti še potrebno doseči, je med izbranimi državami EU-15 (Avstrija, Švedska, Združeno Kraljestvo,) ta pogoj že izpolnjen v prvih dveh članicah-v Združenem Kraljestvu pa naj bi se upokojitvena starost moških in žensk izenačila do leta 2010. Kot drugi najbolj opazen ukrep pokojninskega reformiranja, ki je skupen vsem državam Evrope, je spremenjena formula za izračun pokojnin. Podaljšala se je doba najboljših let, ki se jih upošteva za izračun pokojnine, ali pa reforme celo uvajajo neposredno povezavo med dejanskimi vplačanimi prispevki in višino pokojnine. Smernice sprememb sistema zdravstvenega varstva temeljijo na večji solidarnosti pri zagotavljanju sredstev za z reformo dogovorjene zdravstvene pravice in večji pravičnosti pri njihovem razporejanju, enaki dostopnosti do zdravstvenih pravic za vse uporabnike, povečevanju te dostopnosti, večji transparentnosti in s tem skrajševanju čakalnih dob, večji kakovosti in učinkovitosti sistema zdravstvenega varstva, aktivnejši vlogi uporabnikov in boljšem nadzoru. Regulacija in nadzor zdravstvenega varstva ostajata po večini v pristojnosti javnega sektorja, katerega financiranje temelji na principu solidarnosti in trajnosti, ne glede na to, ali se denar zbira preko davkov, prispevkov socialnega zavarovanja ali kot kombinacija obojega. Organizacija zdravstvenih in pokojninskih sistemov se vse bolj nagiba k razbremenitvi države ter povečevanju posameznikove odgovornosti za svojo varnost tako na področju zdravstva kot tudi na področju zagotavljanja primerne stopnje ravni prihodkov upokojencev. Na drugi strani je opazen trend povečevanja pravice izbire zavarovancev. Dejstvo je, da razlike med EU-15 in DSVE na področju sociale obstajajo; dejstvo je tudi, da so določeni mehanizmi za zmanjšanje teh razdorov in skupne smernice za prihodnost na problemskih področjih že bili vpeljani; na področju socialne politike imamo tukaj v mislih različne akcijske programe ter OMC metodo. Od držav članic samih pa je odvisno, ali bo v prihodnosti za Evropo še veljal sinonim "Socialna moč".

63

7 POVZETEK Diplomsko delo je razdeljeno v pet sklopov. V prvem delu poskušamo opredeliti socialno politiko v kontekstu širitvenega procesa Skupnosti na vzhod. Zanimajo nas pristojnosti socialne politike na ravni Unije, značilnosti evropskega socialnega modela, sprejeta zakonodaja Unije na socialnem področju. V nadaljevanju smo na kratko orisali proces prilagajanja socialne zakonodaje dveh novih držav članic (Slovenije in Poljske) ter Romunije. V ospredju sta poglavji 2 in 13 evropskega pravnega reda: "Prosto gibanje oseb" in "Zaposlovanje in socialna politika". Drugi del diplomskega dela predstavljata tretje in četrto poglavje; v tretjem poglavju se znotraj socialne politike Evropske unije usmerimo na sistem socialne varnosti, predstavimo tipologijo modelov socialne varnosti v Evropi ter trende na tem področju v državah Srednje in Vzhodne Evrope. V četrtem poglavju se osredotočimo na prikaz dveh problemskih področij v okviru sistemov socialne varnosti: pokojninske in zdravstvene sisteme. Zanimajo nas predvsem reforme s katerimi se države v Evropi trenutno soočajo. Skozi celotno diplomsko nalogo poskušamo primerjati države Evropske unije-15 ter nove države članice. V zadnjem, petem poglavju, poskušamo povzeti prizadevanja in aktivnosti Unije za zmanjšanje vrzeli med starimi in novimi članicami Skupnosti. Ključne besede: Evropska unija, socialna politika, socialna zakonodaja, evropski socialni model, socialna varnost, socialno varstvo, pokojninska reforma, zdravstvena reforma, OMC metoda. ABSTRACT Diploma is divided into five thematic areas. In the first part we try to introduce social policy in the context of Community′ s enlargement process to the east. Special attention is given to the competences European Union has in field of our interest (social policy); further on we emphasise the features of European social model and social "acquis communautaire". Later on, we briefly comment the process of social acquis adjustments in two countries that recently (1st May) became members of the Community (Poland and Slovenia) and Romania. Chapters 2 and 13 of the acquis are relevant: "Free movement of persons" and "Employment and social policy". In the third chapter of diploma we focus on one integral part of social policy- social security: we introduce typology of the European social security models and try to present common trends in this field in Central and Eastern European countries. In chapter four pension systems and health care systems in the context of social security become our main field of interest. Reforms implemented nowadays in these two problematic areas are in focus. Comparisons between old and new member states in social matters are to be noticed during the whole writing. In the last, fifth chapter of diploma, we try to put together all the efforts Union made in order to narrow the gap between its members in the field of social policy. Key words: European Union, social policy, social acquis communautaire, European social model, social security, social protection, pension reform, health care reform, OMC method.

64

LITERATURA 1. Alber, Jens in Guy Standing. 2000. Social dumping, catch-up, or convergence? Europe

in a comparative global context. Journal of European Social Policy. 2: 99- 119. 2. Biffl, Gudrun. 2003. Diversity of Welfare systems in the European Union: a Challenge

for Policy Coordination. Vienna: WIFO Working Papers. 3. Fox, Louise. 2000. Transforming political post-communist economies. IV Social

trends, Household Behaviour, and Social – Sector Policies. Pension Reform in the Post-Communist Transition Economies. [Online]. Available: http://www.nap.edu/html/transform/ch14.htm [Julij 28, 2004].

4. Gern, Klaus-Juergen. 1999. Recent developments in pension systems: An international overview.

5. Geyer, Robert. 2000. Exploring European Social Policy. Cambridge: Polity Press. 6. Ham, Christopher (ed). 1998. Health care reform: learning from international

experience. Buckingham: Open University Press. 7. Gomulka, Stanislaw. 2000. Pension Problems and Reforms in the Czech Republic,

Hungary, Poland and Romania. [Online]. Available: www.cep.lse.ac.uk/pubs/download/dp0480.pdf [Avgust 15, 2004].

8. Ingham, Hillary in Mike Ingham (eds). 2002. EU Expansion to the East: Prospects and Problems. Cheltenham: Edward Elgar.

9. Jakubowski, Elke. 2002. Euro Observer: Health care in Slovenia. Newsletter of the European Observatory on Health Care Systems. 4/1: 5.

10. Klinar, Marjanca. 2002. Socialna varnost v Sloveniji in državah EU: magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. [Online]. Available: www.cek.ef.uni-lj.si/magister/klinar36.pdf [Avgust 15, 2004].

11. Kornai, Janos in Karen Eggleston. 2001. Welfare, Choice and Solidarity in Transition. Reforming the Health Sector in Eastern Europe. Cambridge: Cambridge University Press.

12. Lambru, Mihaela in Bogdan Chiritoui. 2002. Impact study No. 10. Romanian social insurance and the integration to European Union. [Online]. Available: http://www.policy.hu/chiritoiu/final_report.pdf [Julij 28, 2004].

13. Mackenbach, Johan in Martijntje Bakker (eds). 2002. Reducing inequalities in Health. A European Perspective. London: Routledge.

14. Miller, Irene (ed). 2004. EU- Budget. Woher kommt das EU-Geld, wofuer wird es verwendet?. Das Magazin zur Erweiterung der EU. 44-46.

15. Ministry of health and social Affairs, Stockholm. 1994. Three models for health care reforms in Sweden.

16. Mossialos, Elias. 2003. European Observatory on Health Care Systems. Health care reforms in the EU candidate countries. [Online]. Available: http://www.nsph.gr/oikonomika/euhealth2003/Presentations/Mossialos(present).pdf [Avgust 15, 2004].

17. Mossialos, Elias in Martin McKee. 2002. EU Law and the Social Character of Health Care. Brussels: Presses Interuniversitaries Europeennes.

18. Mossialos, Elias in Julian Le Grand (eds). 1999. Health Care and Cost Containment in the European Union. Aldershot: Ashgate.

19. Mossialos, Elias in Anna Dixon. 2001. Funding health care in Europe: recent experiences. [Online]. Available: http://www.kingsfund.org.uk/pdf/Funding.pdf [Julij 18, 2004].

20. Mossialos, Ellias in Anna Dixon (eds). 2002. Health care systems in eight countries: trends and challenges. The European Observatory on Health Care Systems. [Online]. Available: http://www.who.dk/document/OBS/hcs8countries.pdf [Julij 28, 2004].

65

21. Mossialos, Elias, Anna Dixon, Jack Langenbrunner. 2002a. Facing the challenges of healthcare financing: DRAFT version on: Ten years of health system transition in central and eastern Europe and Eurasia. Open University Press.

22. Mossialos, Ellias, Anna Dixon, Joseph Figueras. 2002b. Funding health care: options for Europe. European observatory on Health Care Systems Series. [Online]. Available: http://www.who.dk/document/e74485.pdf [Julij 28, 2004].

23. Oksanen, Heikki. 2002. Pension reforms: Key issues illustrated with an actuarial model. Brussels. Directorate- General for Economic and Financial Affairs.

24. Orosz, Eva. 1994. The transformation of the health care system: public hospitals efforts to adapt and their steps towards privatisation. Vienna.

25. Randall, Ed. 2001. The European Union and Health Policy. London: Palgrave. 26. Roksandić Metka. 2003. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije-Slovenian Trade

Union Committee for European Integration. A summarized report on the enforcement of social acquis communautaire in Slovenia. [Online]. Available: http://www.sindikat-zsss.si/eng/html/report_social.pdf [Julij 28, 2004].

27. Rousselot – Pailley, Gerard. 2003. Guide to the EU: an Overview of current issues, 2002-2003. Bruxelles: Roupater.

28. Saltman, B. Richard. 2002. The Western European Experience with Health Care Reform. [Online]. European observatory on health care systems. Copenhagen. Available: http://www.who.dk/observatory/Studies/20021223_3 [Julij 28, 2004].

29. Saltman, B. Richard in Joseph, Figueras. 1997. European Health care reform. WHO: Regional Office for Europe. Copenhagen.

30. Sykes Rob in Pete Alcock. 1998. Developments in European Social Policy. Convergence and Diversity. Bristol: Policy Press.

31. Svenšek, Rosvita. 1997. Analitična primerjava sistemov zdravstvenega varstva v Evropi. Bilten ISSN letnik 12- 1: 41-50.

32. Ultsch, Christian. 2004. Sozialpolitik: Das Gesundheitssystem des Fuersten Bismarck hat ausgedient. Die Presse. 2.

33. Vaughan – Whitehead, D.C. 2002. EU enlargement versus Social Europe? The Uncertain Future of the European Social Model. Cheltenham: Edward Elgar.

VIRI 1. Central Statistical Office In Warsaw. 2004. Polish Official Statistics. [Online].

Available: http://www.stat.gov.pl/english/index.htm [Julij28, 2004]. 2. Deutsche Bank Research. 2003. EU Monitor: Pension reforms in the EU. [Online]

Available: http://www.dbresearch.com/prod/dbr_internet_en-prod/prod0000000000067836.pdf [Avgust 15, 2004].

3. EC – European Commission. Directorate-General for the Employment and Social Affairs. 2003a. Adequate and sustainable pensions: joint report by the Commission and the Council. Luxemburg: Office for Official Publications of the European Communities.

4. EC – European Commission. Directorate-General for the Employment and Social Affairs. 2003b. Study on the Social Protection Systems in the 13 Candidate Countries.

5. EC – European Commission. 2003c. Comprehensive monitoring report on Slovenia' s preparation for membership.

6. EC – European Commission. 2003d. Comprehensive monitoring report on Poland' s preparation for membership.

7. EC – European Commission. 2003e. Regular report on Romania' s progress towards accession.

66

8. EC – European Commission. Directorate-General for the Employment and Social Affairs. 2002. Social Situation in the European Union. Brussels.

9. EC – European Commission. 2000. Directorate-General for the Employment and Social Affairs. Social Policy Agenda.

10. EC – European Commission. Office for official publications of the European communities. 1994. Green Paper on European Social Policy: Options for the Union. Luxembourg.

11. EC – European Commission. Office for official publications of the European communities. 1994. White Paper on European Social Policy: A way forward for the Union. Luxembourg.

12. EK – Evropska Komisija. Splošni proračun EU za proračunsko leto 2004. [Online]. Available: http://europa.eu.int/comm/budget/pdf/budget/syntchif2004/sl.pdf. [Julij 27, 2004].

13. EP – European Parliament. 1998. Directorate-General for Research. The social dimension of enlargement: Social law and Policy in the Czech Republic, Estonia, Hungary, Poland and Slovenia. Luxemburg. [Online]. Available: http://www.europarl.eu.int/workingpapers/soci/pdf/100_en.pdf [Avgust 20, 2004].

14. Espanet Conference. 2003. The Europeanisation of Welfare Reforms. Copenhagen. 15. Eurobarometer 2003 autumn - comparative highlights report. Policy priorities:

disparities between old and new members, increasing economic concerns. [Online]. Available: http://europa.eu.int/comm/public_opinion/archives/cceb/2003/cceb2003.4_comparative.pdf [Julij 27, 2004].

16. HWF – Hoehere Wirtschaftliche Forschung. 2002. HWF research report: HWF- households, work and flexibility, an international research project (2002-2003); series of project research reports: United Kingdom, the Netherlands, Sweden, Slovenia, Czech Republic, Hungary, Bulgaria and Romania. Wien.

17. ISIS – Glasilo zdravniške zbornice Slovenije. 1998/7. Novice-Slovensko zdravstvo pripravljeno na vstop v EU. [Online]. Available: http://www.mf.uni-lj.si/isis/isis98-07/html/novice10.html [Avgust 15, 2004].

18. MDDSZ RS – Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. Uredba 1408/71 – Koordinacija sistemov socialne varnosti [Online]. Available: http://www.sigov.si/mddsz/mednarodno_sodelovanje/koordinacija_uredba.htm [Julij 27, 2004].

19. MZ RS – Ministrstvo za zdravje RS. 2004a. Dodatek1: financiranje zdravstvenega varstva. [Online]. Available: http://www2.gov.si/mz/mz-splet.nsf/V/K0935D508B50C0151C1256D60003438C4/$file/3-dodatek1.pdf [Julij 27, 2004].

20. MZ RS – Ministrstvo za zdravje RS. 2004b. Izhodišča in cilji reforme zdravstvenega varstva. [Online]. Available: http://www2.gov.si/mz/mz-splet.nsf [Avgust 15, 2004].

21. NPZV (Nacionalni program zdravstvenega varstva RS- Zdravje vse do leta 2004. [Online]. Available: http://www2.gov.si/zak/Akt_vel.nsf/e2c55933dd689715c1256616002db4ab/c12565e2005e8311c12568f000306144 [Julij 27, 2004].

22. OECD – Organization for economic cooperation and development. 2004. OECD health data 2004- Frequently requested data. [Online]. Available: http://www.oecd.org/document/16/0,2340,en_2649_33929_2085200_1_1_1_1,00.html [Julij 27, 2004].

23. OECD - Organization for economic cooperation and development. Directorate for financial, fiscal and enterprise affairs. Pension Glossary. 2003. [Online]. Available: http://www.oecd.org/dataoecd/5/4/2496718.pdf [Julij 27, 2004].

67

24. OECD – Organization for economic cooperation and development. 2002. Revised taxonomy for pension plans, pension funds and pension entities. [Online]. Available: www.oecd.org/dataoecd/34/23/2488707.pdf [Avgust 15, 2004].

25. RTV Slovenija. 2004. Novice-EU. Zlom proračuna zaradi pokojnin. [Online]. Available: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func= read&c_menu=16&c_id=43622 [Avgust 15, 2004].

26. Splet 2001 d.o.o. 2001. Reforme pokojninskega sistema. [Online]. Available: www.pokojnina.com/Vsebina/slovenski_pokojninski_sistem/Reforme_pokojninskega_sistema.htm [Avgust 15, 2002].

27. TEU - Treaty on European Union (Maastricht treaty). 1992. 28. ToR - Treaty of Rome: establishing the European Economic Community. 1957. 29. Urad vlade RS za informiranje. 2003. Vladni portal z informacijami o življenju v

Evropski uniji. Financiranje in proračun. [Online]. available: http://evropa.gov.si/proracun/ [Julij 27, 2004].

30. Urad vlade RS za informiranje. 1999. Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji. Evrobilten 8/9. 1999. Pokojninske reforme v državah članicah EU. [Online]. Available: http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-09-06/ [Julij 27, 2004].

31. Uradni list RS/I 1-22/1999. 1999. Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene) (MESL). Ljubljana: Služba Vlade RS za zakonodajo.

32. WB - World Bank. 2003. Pension reform in Europe: Process and Progress. Washington, D.C.

33. WB - World Bank. 2002. Labour, Employment and Social Policies in the EU Enlargement Process: changing perspectives and policy options. Washington, D.C. World Bank.

34. WHO – World health organization. Regional office for Europe. 2002a. European Health for all database. [ Online]. Available: http://www.hfadb.who.dk/hfa/ [Avgust 15, 2004].

35. WHO – World health organization. Regional committee for Europe. 2002b. The role of the private sector and privatization in European health systems. [Online]. Available: http://www.who.dk/Document/RC52/edoc10.pdf [Avgust 15, 2004].

36. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004a. Core Health indicators: Austria at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=AUT . [Julij 27, 2004].

37. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004b. Core Health indicators: Romania at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=ROU [Julij 27, 2004].

38. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004c. Core Health indicators: Slovenia at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=SVN . [Julij 27, 2004].

39. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004d. Core Health indicators: Sweden at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=SWE . [Julij 27, 2004].

40. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004e. Core Health indicators: Austria at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=AUT. [Julij 27, 2004].

68

41. WHOSIS – World Health Organization Statistical Information system. 2004f. Core Health indicators: United Kingdom at a glance. [Online]. Available: http://www3.who.ch/whosis/core/core_glance_process.cfm?strISO3=GBR [Julij 27, 2004].

42. Zgibanka Centra Evrope: Socialna politika in politika zaposlovanja. 2003.

69

PRILOGE Priloga 1: Statistična znamenja in okrajšave v delu ... ni podatka AFP Pokojninska shema: pokojnina vezana osebni dohodek in delovno dobo (Allmaenna Folkspension) ATP Pokojninska shema: pokojnina vezana na vplačane prispevke zavarovancev (Allmaenna Tillaeggspension) BDP Bruto domači proizvod DB Opredeljena olajšava, korist (pokojninski sistem) (Defined benefit) DC Opredeljen prispevek (pokojninski sistem) (Defined contribution) DČ-2004 Deset novih držav članic Evropske unije DSVE Države srednje in vzhodne Evrope EGS Evropska gospodarska skupnost ESS Evropski Socialni sklad ESSPROS Evropski sistem statistike socialne varnosti (zaščite)

(European System of integrated Social Protection Statistics) EU Evropska unija EU-15 15 držav starih članic EU MDS Mednarodni denarni sklad MDDSZ Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve MIG Pokojninska shema pavšalnega tipa za najnižje sloje prebivalstva

(Minimum income guarantee) MZ RS Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije OECD Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organization for economic cooperation and development) PAYG Dokladni, sprotni sistem financiranja v pokojninskih sistemih

(Pay As You Go) PHARE Program EU, ki zagotavlja DSVE finančno pomoč (Poland and Hungary Assistance for the Restructuring of the Economy) PKM Pariteta kupne moči SERPS Državna pokojninska shema v Združenem Kraljestvu (State earnings related pension scheme) SKM Standard kupne moči SPSs Pokojninska shema namenjena srednjemu sloju prebivalstva

(New stakeholder pension scheme) S2P Državna pokojninska shema v Združenem Kraljestvu (State second pension) RS Republika Slovenija SB Svetovna Banka

70

AUT Avstrija BE Belgija D Nemčija DNK Danska E Španija F Francija FIN Finska GR Grčija HOL Nizozemska I Italija IRL Irska L Luksemburg PT Portugalska S Švedska UK Združeno Kraljestvo BG Bolgarija CZ Češka HUN Madžarska POL Poljska RO Romunija SI Slovenija SVK Slovaška ZDA Združene države Amerike

71

Priloga 2: Seznam slik in tabel Stran SLIKA 1: Področja pričakovane aktivnosti razširjene Unije 9 SLIKA 2: Kam so namenjena sredstva evropskega proračuna ? 12 SLIKA 3: Soodvisnost gospodarske, socialne in politike zaposlovanja poudarjena v Agendi Evropske socialne politike 15 SLIKA 4: Prispevki za socialno varnost iz naslova socialnega zavarovanja (2002) in javni socialni izdatki DČ-2004 ter Romunije v primerjavi z EU-15 (2000) 26 SLIKA 5: Starostna in pokojninska stopnja odvisnosti v izbranih DČ-2004 ter Romuniji 43 TABELA1: Tipologija evropskih sistemov blaginje socialne države 29 TABELA 2: Primerjava stopenj naravnega porasta med letoma 1995 in 2001 v izbranih državah 34 TABELA 3: Možnosti izbire pri vpeljavi različnih stebrov pokojninske sheme 37 TABELA 4: Pregled sistemov pokojninske varnosti v treh državah EU-15 (AUT, S, UK) 39 TABELA 5: Delež sive ekonomije v izbranih DČ-2004 in Romuniji 41 TABELA 6: Spremembe v zakonsko določeni starosti ob upokojitvi 42 TABELA 7: Delež zasebnih ponudnikov zdravstvenih storitev v državah Srednje in Vzhodne Evrope 48 TABELA 8: Premik držav Srednje in Vzhodne Evrope k Bismarckovemu modelu socialnega zavarovanja 52 TABELA 9: Privatno zdravstveno zavarovanje v izbranih DSVE 54 TABELA10: Primerjalna analiza osnovnih zdravstvenih pokazateljev v izbranih EU-15 ter DSVE 54 TABELA 11: Evropska in post-komunistična socialna politika-primerjalna analiza 57

72

Priloga 3: Glossary BEVERIDGEV MODEL ZDRAVSTVA Predstavljen leta 1943 z Beveridgevim poročilom v Veliki Britaniji. Zdravstvene storitve se zagotavljajo celotni populaciji preko centralnega obdavčenja in ostalih obveznih prispevkov državljanov. Sistem univerzalnih olajšav v primeru brezposelnosti, bolezni, upokojitve in invalidnosti. Prevladuje javni sektor za zagotavljanje storitev preventive, diagnosticiranja in zdravljenja bolezni. BISMARCKOV MODEL ZDRAVSTVA Program zavarovalnih shem, ki je osnovan na dogovoru med tremi pogodbenimi strankami: pacientom, zavarovateljem in ponudnikom zdravstvenih storitev. Prispevki se zbirajo ločeno od davkov in ostalih z zakonom določenih plačilnih obveznosti in temeljijo na solidarnosti med mladimi in starimi, med bolnimi in zdravimi. Da lahko govorimo o sistemu zdravstvenega zavarovanja mora biti izpolnjen najmanj eden izmed naslednjih pogojev: 1. sodelovanje v sistemu je po zakonu ali po pogojih zaposlitve obvezujoče; 2. program deluje in je tudi omejen na točno določeno ciljno skupino; 3. delodajalec plačuje prispevke na račun delojemalcev. DB (DEFINED BENEFIT) = SISTEM VNAPREJ OPREDELJENE KORISTI Sistem, kjer je višina olajšav vezana na višino plače ter delovno dobo nekdaj aktivne osebe v gospodarstvu. DC (DEFINED CONTRIBUTION) = SISTEM VNAPREJ OPREDELJENIH PREMIJ Sistem, kjer so olajšave vezane na znesek že vplačanih prispevkov in njihove donose. INDEKSACIJA POKOJNIN (CENOVNA, PLAČNA,MEŠANA INDEKSACIJA) Metoda s katero se višina olajšav starejšim osebam (pokojnine) prilagaja spremembam v življenjskih stroških. INPATIENT STORITEV Hospitaliziran pacient oziroma uradno sprejet bolnik na zdravljenje ali nego v zdravstveni zavod, kjer ostane najmanj eno noč. OBVEZNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE Vladna aktivnost pristojna za dobrobit državljanov. OUTPATIENT STORITEV Storitev, ki se nudi pacientom, ki ne zavzamejo postelje v zdravstveni ustanovi (ambulantne storitve, zdravnikova pisarna). Ambulantne storitve, ki se nudijo pacientu v ustanovi, ki ponuja tudi inpatient storitve, se pojmujejo kot outpatient storitve. PRIMARNO ZDRAVSTVENO VARSTVO Prva stopnja kontaktiranja zdravstvenih delavcev z željo izboljšati zdravstveno stanje. Primarni sektor ima vlogo vratarja, ki preverja upravičenost in nujnost konzultiranja sekundarnega oziroma terciarnega sektorja, v sistemu, kjer se zdravstvene delavce- specialiste medicine kontaktira neposredno pa je meja med primarnim in sekundarnim sektorjem določena večinoma na podlagi kapacitet infrastrukture (poliklinike, bolnice). PROSTOVOLJNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE Zdravstveno zavarovanje sklenjeno in plačano na pobudo posameznika neposredno ali preko delodajalca. Izdatki za prostovoljno zdravstveno zavarovanje skupaj s plačili iz žepa predstavljajo glavni vir privatnih izdatkov za zdravstvo.

73

SEKUNDARNO ZDRAVSTVENO VARSTVO Dostop do sekundarnih zdravstvenih storitev je ponavadi omejen s primarnim sektorjem. Posebne ambulantne zdravstvene storitve in bolnišnična oskrba (out patient in in patient storitve) SEMAŠKOV MODEL Vzpostavljen po koncu druge svetovne vojne na območju držav Srednje in Vzhodne Evrope. Različne ravni državne administracije (centralna, regionalna, lokalna) so bile odgovorne za planiranje sistema, alokacijo virov in vodenje analize odhodkov. Zdravstvene storitve so bile javne in v državni oblasti, financiranje storitev je potekalo izključno iz državnega proračuna. Sistem je bil opuščen v zgodnjih devetdesetih letih. SHEMA PAVŠALNIH STOPENJ ("FLAT RATE SCHEME") Tip sistema z določenimi olajšavami, kjer samo delovna doba aktivno vpliva na doseženo pokojninsko olajšavo, ne pa tudi višina prihodkov od dela. SOCIALNA POLITIKA Socialno politiko v ožjem smislu opredeljujejo ukrepi za zagotavljanje socialne varnosti posameznika. SOCIALNA VARNOST Socialna varnost je širše zasnovan model državnih ukrepov na različnih področjih za zagotovitev socialne varnosti in vključuje zdravstvene, delovno-pravne, stanovanjske, izobraževalne in ostale vidike ter je nadrejen pojem socialnemu varstvu. V Republiki Sloveniji smo sprejeli definicijo socialne varnosti kot pravico posameznika, da je zavarovan za naslednja tveganja: za primer bolezni, nezaposlenosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatve družinskim članom po smrti osebe, ki preživlja družino in pravice, ki so v Sloveniji urejene z Zakonom o socialnem varstvu. SOCIALNO VARSTVO 01 478 33 761 478 33 77 Področje socialnega varstva je eden od sklopov socialne varnosti in temelji na socialni pravičnosti, solidarnosti ter na načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik. Temeljno izhodišče ukrepov na področju socialnega varstva je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter preprečevanje socialne izključenosti. STOPNJA POKOJNINSKE ODVISNOSTI ("PENSION SYSTEM DEPENDENCY RATIO") Pojmovana kot razmerje med plačniki prispevkov in upokojenci. STOPNJA STAROSTNE ODVISNOSTI ("OLD AGE DEPENDENCY RATIO") Pojmovana kot razmerje med neaktivno skupino prebivalstva (starejšo od petinšestdesetih let) do aktivne populacije (petnajst do petinšestdeset let). TERCIARNO ZDRAVSTVENO VARSTVO Tehnično visoko specializirane in zahtevne zdravstvene storitve visokega cenovnega razreda. ZDRAVSTVENI SISTEM Formalna struktura, katere financiranje, management, obseg in vsebina so opredeljeni z zakonskimi predpisi in uredbami z namenom prispevati k boljšemu zdravju populacije preko storitev primarnega, sekundarnega in terciarnega sektorja.

74

Priloga 4: Socialne določbe v treh pogodbah EU (EGS, Maastrichtska pogodba in Amsterdamska pogodba) RIMSKI POGODBI 1957

SKUPNA IZJAVA o sodelovanju z državami članicami mednarodnih organizacij

—————

VLADE KRALJEVINE BELGIJE, ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE, FRANCOSKE REPUBLIKE, ITALIJANSKE REPUBLIKE, VELIKEGA VOJVODSTVA LUKSEMBURG IN KRALJEVINE NIZOZEMSKE – Ob podpisu Pogodb, s katerima med seboj ustanavljajo Evropsko gospodarsko skupnost in Evropsko skupnost za atomsko energijo, ZAVEDAJOČ SE odgovornosti, ki jih sprejemajo za prihodnost Evrope z združevanjem svojih trgov, zbliževanjem svojih gospodarstev in določanjem načel in podrobnosti skupne politike na tem področju, OB SPOZNANJU, da morata vzpostavitev carinske unije in tesno sodelovanje pri miroljubnem razvoju atomske energije učinkovito prispevati h gospodarskemu in socialnemu napredku ter ne samo njihovi, ampak tudi blaginji tudi drugih držav, V ŽELJI tem državam omogočiti udeležbo pri tako ustvarjenih možnostih razvoja – IZRAŽAJO svojo pripravljenost, da takoj ko te pogodbe začnejo veljati sklenejo z drugimi državami, zlasti v okviru mednarodnih organizacij, v katerih sodelujejo, sporazume, ki bodo omogočili doseči te cilje skupnega interesa in zagotovili usklajen razvoj celotne trgovine.

75

POGODBA O USTANOVITVI EGS NJEGOVO VELIČANSTVO KRALJ BELGIJCEV, PREDSEDNIK ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE, PREDSEDNIK FRANCOSKE REPUBLIKE, PREDSEDNIK ITALIJANSKE REPUBLIKE, NJENA KRALJEVA VISOKOST VELIKA VOJVODINJA LUKSEMBURŠKA, NJENO VELIČANSTVO KRALJICA NIZOZEMSKE, ODLOČENI, da položijo temelje vse tesnejši zvezi med narodi Evrope, TRDNO ODLOČENI, da s skupnim delovanjem odstranijo pregrade, ki razdvajajo Evropo, in tako zagotovijo svojim državam gospodarski in socialni napredek, POTRJUJEJO, da je temeljni cilj njihovega prizadevanja nenehno izboljševanje življenjskih razmer in delovnih pogojev svojih narodov, V SPOZNANJU, da je za odstranjevanje sedanjih ovir nujno usklajeno delovanje, ki bo zagotovilo stalen napredek, uravnoteženo trgovino in pošteno konkurenco, V ŽELJI okrepiti enotnost svojih gospodarstev in zagotoviti njihov usklajeni razvoj ob zmanjševanju sedanjih razlik med posameznimi regijami in zaostalosti regij z omejenimi možnostmi, Z ŽELJO, da bi s skupno trgovinsko politiko pripomogli k postopnemu odpravljanju omejitev v mednarodni trgovini, Z NAMENOM potrditi solidarnost, ki povezuje Evropo s čezmorskimi državami, in z željo zagotoviti dvig njihove blaginje v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov, TRDNO ODLOČENI, da z združitvijo svojih virov ohranijo in utrdijo mir in svobodo, pozivajo druge narode Evrope z enakimi ideali, da se jim v teh prizadevanjih pridružijo…

NASLOV III

PROSTI PRETOK OSEB, STORITEV IN KAPITALA

POGLAVJE 1

Delavci

Člen 48

1. Najpozneje do konca prehodnega obdobja se v Skupnosti zagotovi prosto gibanje delavcev. 2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

76

3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico: a) prijaviti se za dejansko ponujeno delovno mesto; b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati; c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki

urejajo zaposlovanje državljanov te države; d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v

izvedbenih predpisih, ki jih pripravi Komisija. 4. Določbe tega člena se ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi.

Člen 49

Takoj ko ta pogodba začne veljati Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom z direktivami ali uredbami sprejme potrebne ukrepe za postopno vzpostavitev prostega gibanja delavcev, opredeljenega v prejšnjem členu, zlasti: a) zagotovitev tesnega sodelovanja med posameznimi državnimi zavodi za zaposlovanje; b) sistematično in postopno odpravljanje tistih upravnih postopkov in praks ter predpisanih rokov za

dostop do prostih delovnih mest, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali predhodno sklenjenih sporazumov med državami članicami in katerih ohranitev bi ovirala liberalizacijo gibanja delavcev,

c) sistematično in postopno odpravljanje vseh predpisanih rokov in drugih omejitev, predvidenih z

nacionalno zakonodajo ali predhodno sklenjenimi sporazumi med državami članicami, ki glede svobodne izbire zaposlitve za delavce iz drugih držav članic določajo drugačne pogoje od tistih, ki veljajo za domače delavce;

d) vzpostavitev ustreznih mehanizmov, ki povezujejo ponudbe s prošnjami za zaposlitev in olajšajo

doseganje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem na trgu delovne sile tako, da nista ogrožena življenjska raven in raven zaposlenosti v posameznih regijah in industrijskih vejah.

Člen 50 V okviru skupnega programa države članice spodbujajo izmenjavo mladih delavcev.

Člen 51

Svet na predlog Komisije soglasno sprejme takšne ukrepe na področju socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev; v ta namen vzpostavi ureditev, ki delavcem migrantom in njihovim vzdrževancem zagotavlja: a) seštevanje vseh dob, ki se upoštevajo po zakonodajah posameznih držav, za pridobitev in

ohranjanje pravice do dajatev ter za izračun višine dajatev, b) izplačevanje dajatev osebam s prebivališčem na ozemlju držav članic.

77

POGLAVJE 2

Pravica do ustanavljanja

Člen 52

V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice v prehodnem obdobju postopno odpravijo. Ta postopna odprava se uporablja tudi za omejitve pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na ozemlju katere koli države članice. Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 58, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.

Člen 53

Države članice ne smejo uvajati novih omejitev glede pravice državljanov drugih držav članic do ustanavljanja na njihovem ozemlju, razen če ni s to pogodbo določeno drugače.

Člen 54

1. Pred koncem prve faze Svet na predlog Komisije ter po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Skupščino soglasno oblikuje splošni program za odpravo obstoječih omejitev glede svobode ustanavljanja v Skupnosti. Komisija predloži svoj predlog Svetu v prvih dveh letih prve faze. Program določa splošne pogoje, pod katerimi se mora doseči svoboda ustanavljanja za vsako vrsto dejavnosti, zlasti faze njenega uresničevanja. 2. Za izvajanje splošnega programa ali – če takšnega programa ni – za doseganje določene faze pri uresničevanju svobode ustanavljanja v zvezi s posamezno dejavnostjo Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Skupščino izdaja direktive, do konca prve faze soglasno, nato pa s kvalificirano večino. 3. Svet in Komisija izvajata naloge, ki jima jih nalagajo prejšnje določbe, zlasti tako da: a) praviloma prednostno obravnavata dejavnosti, pri katerih svoboda ustanavljanja pomembno

prispeva k razvoju proizvodnje in trgovine; b) zagotavljata tesno sodelovanje med pristojnimi organi v državah članicah, da se seznanita s

stanjem raznih dejavnosti v Skupnosti;

78

c) odpravljata tiste upravne postopke in prakse, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali iz predhodno sklenjenih sporazumov med državami članicami, katerih ohranitev bi ovirala svobodo ustanavljanja;

d) zagotavljata, da delavci ene države članice, zaposleni na ozemlju druge države članice, lahko

ostanejo na tem ozemlju, zato da tam začnejo dejavnosti kot samozaposlene osebe, kadar izpolnjujejo pogoje, ki bi jih morali izpolnjevati, če bi v to državo vstopili ob nameravanem začetku te dejavnosti,

e) omogočata državljanom ene države članice, da pridobijo in uporabljajo nepremičnine na ozemlju

druge države članice, kolikor to ni v nasprotju z načeli iz člena 392., f) postopno odpravljata omejitve glede svobode ustanavljanja v vseh zadevnih panogah, tako glede

pogojev za ustanavljanje agencij, podružnic ali hčerinskih družb na ozemlju države članice in tudi glede pogojev za dostop osebja matičnega podjetja do vodilnih ali nadzornih delovnih mest v teh agencijah, podružnicah ali hčerinskih družbah;

g) usklajujeta, kolikor je to potrebno, zaščitne ukrepe, ki jih od družb ali podjetij iz drugega

odstavka člena 58 za zaščito interesov družbenikov in tretjih zahtevajo države članice, zato da bi te zaščitne ukrepe izenačili v vsej Skupnosti,

h) zagotavljata, da pomoči, ki jih dodeljujejo države članice, ne izkrivljajo pogojev za ustanavljanje.

Člen 55

Določbe tega poglavja se v posamezni državi članici ne uporabljajo za tiste dejavnosti, ki so v tej državi povezane, četudi občasno, z izvajanjem javne oblasti. Svet lahko na predlog Komisije s kvalificirano večino odloči, da se določbe tega poglavja za nekatere dejavnosti ne uporabljajo.

Člen 56

1. Določbe tega poglavja in ukrepi, sprejeti v skladu z njimi, ne vplivajo na uporabo določb zakonov ali drugih predpisov, ki predvidevajo posebno obravnavo tujih državljanov zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. 2. Pred iztekom prehodnega obdobja Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Skupščino soglasno sprejme direktive za uskladitev zgoraj omenjenih zakonov ali drugih predpisov. Vendar pa Svet po koncu druge faze na predlog Komisije s kvalificirano večino sprejme direktive za uskladitev določb iz zakonodajnega ali upravnega področja posameznih držav članic.

Člen 57

1. Da bi samozaposlenim osebam olajšali začetek in opravljanje njihove dejavnosti, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Skupščino v prvi fazi soglasno, nato pa s kvalificirano večino izda direktive za vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah.

79

2. Za enak namen Svet pred koncem prehodnega obdobja na predlog Komisije in po posvetovanju s Skupščino izda direktive za uskladitev določb zakonov ali drugih predpisov v državah članicah, ki se nanašajo na začetek in opravljanje dejavnosti samozaposlenih oseb. Soglasje se zahteva za direktive, katerih izvajanje povzroči v vsaj eni državi članici spremembo obstoječih načel v zakonih, ki urejajo poklice, glede izobraževanja in usposabljanja ter pogojev dostopa fizičnih oseb do poklica. V drugih primerih odloča Svet s kvalificirano večino v sodelovanju s Skupščino. 3. Pri zdravstvenih delavcih, zdravstvenih sodelavcih in farmacevtih je postopno odpravljanje omejitev odvisno od uskladitve pogojev za njihovo opravljanje v posameznih državah članicah.

Člen 58 Družbe ali podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Skupnosti, se v tem poglavju obravnavajo enako kakor fizične osebe, ki so državljani držav članic. "Družbe ali podjetja" pomeni družbe ali podjetja, ustanovljena po civilnem ali gospodarskem pravu, vključno z zadrugami, in druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava z izjemo neprofitnih.

NASLOV III

SOCIALNA POLITIKA

POGLAVJE 1

Socialne določbe

Člen 117 Države članice soglašajo, da si je treba prizadevati za izboljšanje delovnih pogojev in življenjske ravni delavcev, tako da bi omogočili njihovo izenačitev in obenem ohranjali izboljšave. Države članice menijo, da takšen razvoj ne bo le posledica delovanja skupnega trga, ki bo dajal prednost usklajevanju socialnih sistemov, marveč tudi postopkov, predvidenih v tej pogodbi, in približevanja določb zakonov ali drugih predpisov.

Člen 118 Brez poseganja v druge določbe te pogodbe in v skladu s svojimi splošnimi cilji ima Komisija nalogo, da podpira tesno sodelovanje med državami članicami na socialnem področju, zlasti glede zadev, ki se nanašajo na: – zaposlovanje; – delovno pravo in delovne pogoje; – osnovno in nadaljnje poklicno usposabljanje;

80

– socialno varnost; – preprečevanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni; – higieno dela; – pravico združevanja ter kolektivna pogajanja med delodajalci in delavci. V ta namen Komisija tesno sodeluje z državami članicami z izdelavo študij, dajanjem mnenj in s pripravo posvetovanj glede težav, ki se pojavljajo na nacionalni ravni, pa tudi glede tistih, ki zadevajo mednarodne organizacije. Preden Komisija da mnenje iz tega člena, se posvetuje z Ekonomsko-socialnim odborom.

Člen 119

Vsaka država članica med prvo fazo zagotovi, nato pa ohranja uporabo načela, naj moški in ženske prejemajo enako plačilo za enako delo. V tem členu “plačilo” pomeni običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca. Enako plačilo brez diskriminacije glede na spol pomeni: a) da se plačilo za enako delo po akordnih postavkah izračuna na podlagi enakih merskih enot; b) da je plačilo za delo po urnih postavkah enako za enako delovno mesto.

Člen 120 Države članice si prizadevajo ohraniti obstoječo enakovrednost sistemov plačanih dopustov.

Člen 121 Svet lahko po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom soglasno dodeli Komisiji naloge v zvezi z izvajanjem skupnih ukrepov, zlasti tistih, ki se nanašajo na socialno varnost delavcev migrantov iz členov 48 do 51.

Člen 122 Komisija v svojem letnem poročilu za Skupščino nameni posebno poglavje razvoju socialnih razmer v Skupnosti. Skupščina lahko pozove Komisijo, naj pripravi poročila o posebnih problemih, ki se nanašajo na socialne razmere.

POGLAVJE 2

Evropski socialni sklad

Člen 123 Da bi izboljšali zaposlitvene priložnosti delavcev na skupnem trgu in tako prispevali k dvigu življenjske ravni, se v skladu s spodaj navedenimi določbami ustanovi Evropski socialni sklad,

81

katerega naloga je omogočiti lažje zaposlovanje delavcev ter povečati njihovo geografsko in poklicno mobilnost v Skupnosti.

Člen 124

Sklad upravlja Komisija. Pri tej nalogi Komisiji pomaga odbor, ki mu predseduje član Komisije, sestavljen pa je iz predstavnikov vlad, sindikatov in organizacij delodajalcev.

Člen 125 1. Sklad na prošnjo države članice v okviru predpisov, predvidenih v členu 127, krije 50 % izdatkov, ki jih ta država ali oseba javnega prava po začetku veljavnosti te pogodbe nameni za: a) zagotovitev produktivne ponovne zaposlitve delavcev:

– s poklicnim preusposabljanjem, – z dodatki za preselitev;

b) dodelitev pomoči delavcem, katerih zaposlitev se v celoti ali delno omeji ali začasno odloži zaradi

preusmeritve podjetja v drugo proizvodnjo, da se jim omogoči ohraniti enako raven dohodkov, medtem ko čakajo na ponovno polno zaposlitev.

2. Prispevek sklada k stroškom za poklicno preusposabljanje se lahko dodeli le pod pogojem, da je brezposelne delavce mogoče zaposliti samo v novem poklicu in če so bili najmanj šest mesecev produktivno zaposleni v poklicu, za katerega so se preusposobili. Prispevek k dodatkom za preselitev se lahko dodeli le pod pogojem, da so bili brezposelni delavci primorani zamenjati bivališče znotraj Skupnosti in če so bili že najmanj šest mesecev produktivno zaposleni v novem kraju bivanja. Prispevek za delavce v primeru preusmeritve podjetja se lahko dodeli samo pod naslednjimi pogoji: a) da so zadevni delavci ponovno polno zaposleni v tem podjetju že najmanj šest mesecev, b) da je zainteresirana vlada predhodno predložila načrt preusmeritve in njenega financiranja, ki ga

je pripravilo to podjetje in c) da je Komisija ta načrt preusmeritve predhodno odobrila.

82

(POGODBA O EVROPSKI UNIJI) MAASTRICHTSKA POGODBA

NASLOV 1 Skupne določbe

Člen B

Unija ima naslednje cilje: … – spodbujati uravnotežen in trajnosten gospodarski in socialni razvoj, zlasti z oblikovanjem

območja brez notranjih meja, s krepitvijo ekonomske in socialne kohezije ter z vzpostavitvijo ekonomske in monetarne unije, ki bo sčasoma vključevala enotno valuto v skladu z določbami te pogodbe…

NASLOV VIII SOCIALNA POLITIKA, IZOBRAŽEVANJE, POKLICNO USPOSABLJANJE IN MLADINA 33) Prvi pododstavek člena 118(a)2 se nadomesti z naslednjim: " Kot pomoč pri doseganju cilja, določenega v prvem odstavku, Svet v skladu s postopkom iz člena 189c in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom z direktivami sprejme minimalne zahteve za postopno izvajanje, pri čemer upošteva pogoje in tehnična pravila, ki veljajo v posameznih državah članicah." 34) Člen 123 se nadomesti z naslednjim: "Člen 123 Da bi izboljšali zaposlitvene priložnosti delavcev na notranjem trgu in tako prispevali k dvigu življenjske ravni, se v skladu s spodaj navedenimi določbami ustanovi Evropski socialni sklad; njegov cilj je omogočiti lažje zaposlovanje delavcev ter povečati njihovo geografsko in poklicno mobilnost v Skupnosti, pa tudi olajšati njihovo prilagajanje spremembam v industriji in proizvodnih sistemih, zlasti s poklicnim usposabljanjem in preusposabljanjem." 35) Člen 125 se nadomesti z naslednjim: "Člen 125 Svet sprejme v skladu s postopkom iz člena 189c in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom izvedbene sklepe, ki se nanašajo na Evropski socialni sklad."

83

AMSTERDAMSKA POGODBA 1999 Uvodne določbe:

Člen B se nadomesti z naslednjim: Člen B Unija ima naslednje cilje: – spodbujati gospodarski in socialni razvoj ter visoko stopnjo zaposlenosti in doseči

uravnotežen in trajnosten razvoj, zlasti z oblikovanjem območja brez notranjih meja, s krepitvijo ekonomske in socialne kohezije ter vzpostavitvijo ekonomske in monetarne unije, ki bo sčasoma vključevala enotno valuto v skladu z določbami te pogodbe,

NASLOV XI (prej naslov VIII)

SOCIALNA POLITIKA, IZOBRAŽEVANJE, POKLICNO USPOSABLJANJE IN MLADINA

POGLAVJE 1

Socialne določbe

Člen 136 (prej člen 117)

Skupnost in države članice si ob upoštevanju temeljnih socialnih pravic, kakor so določene v Evropski socialni listini, podpisani v Torinu 18. oktobra 1961, in v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989, prizadevajo za naslednje cilje: spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranjanju izboljšav omogoči njihova uskladitev, ustrezno socialno zaščito, dialog med socialnimi partnerji, razvoj človeških virov za trajno visoko zaposlenost in boj proti izključenosti. V ta namen Skupnost in države članice izvajajo ukrepe, ki upoštevajo različnost prakse posameznih držav članic, zlasti na področju pogodbenih odnosov, ter potrebo po ohranitvi konkurenčnosti gospodarstva Skupnosti. Države članice menijo, da takšen razvoj ne bo nastal le na podlagi delovanja skupnega trga, ki bo dajal prednost usklajevanju socialnih sistemov, marveč tudi na podlagi postopkov, predvidenih v tej pogodbi, in približevanja določb zakonov ali drugih predpisov.

Člen 137 (prej člen 118)

1. Z namenom doseči cilje iz člena 136 Skupnost podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic na naslednjih področjih: – izboljšanje zlasti delovnega okolja za varovanje zdravja in varnosti delavcev – delovni pogoji; – obveščanje delavcev in posvetovanje z njimi; – vključevanje oseb, ki so izključene iz trga dela, brez poseganja v člen 150; – enakost moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu.

84

2. V ta namen lahko Svet v obliki direktiv sprejme minimalne zahteve za postopno izvajanje, pri čemer upošteva pogoje in tehnične predpise, ki veljajo v posameznih državah članicah. Te direktive se izogibajo uvajanju upravnih, finančnih in zakonskih omejitev, ki bi lahko zavirale ustanavljanje in razvoj malih in srednjih podjetij. Svet odloča v skladu s postopkom iz člena 251 po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij. Zaradi boja proti socialni izključenosti lahko Svet v skladu z istim postopkom sprejme ukrepe, ki so namenjeni spodbujanju sodelovanja med državami članicami s pobudami, katerih cilj je izboljšanje znanja, razvijanje izmenjave informacij in najboljše prakse, pospeševanje inovativnih pristopov in vrednotenje izkušenj. 3. Na naslednjih področjih pa Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom, Ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij odloča soglasno: – socialna varnost in socialna zaščita delavcev; – varstvo delavcev v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi; – zastopanje in kolektivna obramba interesov delavcev in delodajalcev, vključno s soodločanjem,

ob upoštevanju odstavka 6; – pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju Skupnosti; – finančni prispevki za spodbujanje zaposlovanja in ustvarjanje novih delovnih mest, brez

poseganja v določbe o Socialnem skladu. 4. Država članica lahko socialnim partnerjem na njihovo skupno zahtevo poveri izvajanje direktiv, sprejetih v skladu z odstavkoma 2 in 3. V tem primeru zagotovi, da socialni partnerji najpozneje do datuma, ko je treba v skladu s členom 249 direktivo prenesti, z dogovorom uvedejo potrebne ukrepe, pri tem pa mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi bila ob vsakem času sposobna jamčiti za rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. 5. Določbe, sprejete v skladu s tem členom, državam članicam ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih zaščitnih ukrepov, združljivih s to pogodbo. 6. Določbe tega člena se ne uporabljajo za plače, pravico združevanja, pravico do stavke ali pravico do izprtja.

Člen 138 (prej člen 118a)

1. Naloga Komisije je spodbujati posvetovanja med socialnimi partnerji na ravni Skupnosti in zato sprejme vse ustrezne ukrepe za olajšanje njihovega dialoga, pri čemer partnerjem zagotovi uravnoteženo podporo. 2. V ta namen se Komisija pred predložitvijo predlogov na področju socialne politike posvetuje s socialnimi partnerji o možni usmeritvi ukrepov Skupnosti.

85

3. Če po teh posvetovanjih Komisija oceni, da so ukrepi Skupnosti priporočljivi, se s socialnimi partnerji posvetuje o vsebini predvidenega predloga. Socialni partnerji predložijo Komisiji mnenje ali, kadar je to primerno, priporočilo. 4. Pri teh posvetovanjih lahko socialni partnerji obvestijo Komisijo, da želijo začeti postopek, predviden v členu 139.Postopek ne sme trajati več kakor devet mesecev, razen če se zadevni socialni partnerji in Komisija skupaj ne odločijo za podaljšanje.

Člen 139 (prej člen 118b)

1. Če socialni partnerji tako želijo, lahko dialog med njimi na ravni Skupnosti privede do pogodbenih razmerij, tudi sporazumov. 2. Sporazumi, sklenjeni na ravni Skupnosti, se izvajajo bodisi v skladu s postopki in prakso socialnih partnerjev in držav članic ali v zadevah iz člena 137 na skupno zahtevo podpisnic s sklepom Sveta, sprejetim na predlog Komisije. Svet odloča s kvalificirano večino, kadar zadevni sporazum vsebuje eno ali več določb, ki se nanašajo na področja iz člena 137(3), pa s soglasjem.

Člen 140 (prej člen 118c)

Za doseganje ciljev iz člena 136 in brez poseganja v druge določbe te pogodbe Komisija spodbuja sodelovanje med državami članicami in olajšuje usklajevanje njihovih ukrepov na vseh področjih socialne politike iz tega poglavja, zlasti na naslednjih področjih: – zaposlovanje; – delovno pravo in delovni pogoji; – osnovno in nadaljnje poklicno usposabljanje; – socialno varnost; – preprečevanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni; – higiena dela; – pravica združevanja ter kolektivna pogajanja med delodajalci in delavci. V ta namen Komisija tesno sodeluje z državami članicami z izdelavo študij, dajanjem mnenj in s pripravo posvetovanj glede težav, ki se pojavljajo na nacionalni ravni, pa tudi glede tistih, ki zadevajo mednarodne organizacije. Preden Komisija da mnenje iz tega člena, se posvetuje z Ekonomsko-socialnim odborom.

Člen 141 (prej člen 119)

1. Vsaka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.

86

2. V tem členu “plačilo” pomeni običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca. Enako plačilo brez diskriminacije glede na spol pomeni: a) da se plačilo za enako delo po akordnih postavkah izračuna na podlagi enakih merskih enot; b) da je plačilo za delo po urnih postavkah enako za enako delovno mesto. 3. Svet v skladu s postopkom iz člena 251 in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom sprejme ukrepe za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk glede zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. 4. Da bi zagotovili dejansko polno enakost med moškimi in ženskami v delovnem življenju, načelo enakega obravnavanja državam članicam ne preprečuje ohranitve ali sprejetja ukrepov o specifičnih ugodnostih, s katerimi se nezadostno zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali prepreči ali izravna neugoden položaj v poklicni karieri.

Člen 142 (prej člen 119a)

Države članice si prizadevajo ohraniti obstoječo enakovrednost sistemov plačanih dopustov.

Člen 143 (prej člen 120)

Komisija vsako leto sestavi poročilo o napredku pri doseganju ciljev iz člena 136, skupaj z demografskim stanjem v Skupnosti. Poročilo pošlje Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru. Evropski parlament lahko pozove Komisijo, naj pripravi poročila o posebnih problemih, ki zadevajo socialne razmere.

Člen 144 (prej člen 121)

Svet lahko po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom soglasno dodeli Komisiji naloge v zvezi z izvajanjem skupnih ukrepov, zlasti tistih, ki se nanašajo na socialno varnost delavcev migrantov iz členov 39 do 42.

Člen 145 (prej člen 122)

Komisija v svojem letnem poročilu za Evropski parlament nameni posebno poglavje razvoju socialnih razmer v Skupnosti. Evropski parlament lahko pozove Komisijo, naj pripravi poročila o posebnih problemih, ki se nanašajo na socialne razmere.

87

88