KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE TEHARJE - mp.gov.si · PDF filePri zunanji železni mreži so bili re$ektorji in v ... Po navedbah Franca Žoharja iz ... da so se do tega dne na celotnem

KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE TEHARJE

165

Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji II. del

Katja Skubic


1. USTANOVITEV

Koncentracijsko taborišče Teharje je predstavljalo enega najstrahotnejših povojnih koncentracijskih taborišč v Sloveniji, saj se je za veliko večino v njem zaprtih internirancev pot iz njega končala na moriščih. Zaradi tega ga lahko upravičeno označimo za »uničevalno koncentracijsko taborišče«. Čeprav ga poznamo pod imenom »teharsko taborišče«, pravzaprav sploh ni bilo v kraju Teharje, po katerem je dobilo ime, temveč je stalo vzhodno od njega, na ravnici nad cesto, ki pelje iz Teharij v smeri Proseniškega. Tu so Nemci leta 1943 začeli graditi taborišče za pripadnike nacistične mladinske organizacije Hitlerjugend. Vanj so nemške družine s Celjskega pošiljale svoje sinove na taborjenje med šolskim letom ali v času poletnih počitnic. V taborišču so izvajali vaje za streljanje, risali zemljevide, pridobivali znanje o orožju, presojanju terena, iz prve pomoči, športa, brali so geografske karte in se učili rokovanja s kompasom. Imelo je šest velikih barak in štiri velika dvorišča, ki so bila posuta s črnim lešem in z gramozom. Dvorišči na zahodni strani sta bili še dodatno ograjeni s tri metre visoko mrežo.

Taborišče je že v prvi polovici maja 1945 prevzelo načelstvo OZNE za okrožje Celje in ga spremenilo v koncentracijsko taborišče, kar dokazuje poročilo Oddelka OZNE za celjsko okrožje Oddelku OZNE za Slovenijo z dne 16. 5. 1945.1 V njem je med drugim tudi zapisano: »Poleg zaporov smo ustanovili koncentracijsko taborišče v Teharju«. Isto poročilo tudi navaja, da je organizacijo teharskega taborišča prvotno prevzel Oddelek OZNE za celjsko okrožje, nato pa so njegovo vodenje prepustili bataljonu KNOJ-a. Oddelek OZNE za okrožje Celje je odtlej nad taboriščem vršil samo kontrolo. Na to funkcijo je major OZNE Malešič imenoval Ivana Laha – Zmaga.2 Takrat je teharsko taborišče imelo šest velikih barak in štiri velika dvorišča, namenjena taboriščnikom. Po rekonstrukciji teharskega taborišča iz junija 1945, ki jo je podal Ivan Korošec, je bilo nato obstoječim barakam dodanih še 18 poslopij, ki so služila v različne namene.3 Med njimi velja posebej omeniti skladišče, ki je stalo vzporedno s partizansko menzo na zahodni strani taborišča. Pod tem skladiščem se je namreč nahajala betonska klet ali bunker, ki je služil za mučilnico, v kateri so mučili domobranske častnike in partizanom poznane domobrance. V partizanski menzi in sosednji baraki taboriščne posadke naj bi popisovali domobrance po že obstoječih seznamih, vendar je bivši načelnik načelstva OZNE za okrožje Celje Milan Venišnik na zaslišanju pred »Pučnikovo« parlamentarno preiskovalno komisijo zatrdil, da OZNA za celjsko okrožje seznamov vrnjenih domobrancev ni dobila.4

Celoten taboriščni kompleks je bil ograjen z visoko kovinsko mrežo in z bodečo žico, spodaj razširjeno s kolobarji. Kot stebri v mrežasti ograji so služile smreke. Pri zunanji železni mreži so bili re$ektorji in v vsakem vogalu zunanje mreže stražni stolpi oziroma bunkerji z mitraljezci. Straže so bile postavljene tudi v samem taborišču. V načrtu taborišča Janeza Zdešarja lahko opazimo, da je bilo pet stražarskih mest.5 Na zunanjih dveh vogalih barake za duhovnike je bilo po eno stražarsko mesto, en stražar je bil nameščen

1. Arhiv Republike Slovenije (ARS), Dokumenti Sove, Mikrofilmi, U 0001998.

2. Prav tam.

3. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, Ilex-Impex, Ljubljana 1994, str. 188.

4. Poročilo preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, objavljeno v Poročevalcu

Državnega zbora Republike Slovenije, 17. oktober 1996, št. 42 (dalje: Poročilo parlamentarne komisije), str. 26.

5. Janez Zdešar, Spomini na težke dni, Družina, Ljubljana 1990, str. 27.

166


med barako A in pisarnami, kjer so potekala zasliševanja in odrejanje domobrancev v skupine. Stražar je bil postavljen tudi na križišču ceste, ki je vodila med barake mimo umivalnic in stranišč. Peto stražarsko mesto pa se je nahajalo na notranji strani tik ob ograji dvorišča C in baraki B. Na južni strani so med vojno izkopali številne protitankovske jarke. Okrog taborišča so bile njive, prej last Simončičeve Jerce. Te njive so služile kot grobišče v taborišču pobitih ujetnikov, v kolikor jih niso zmetali v protitankovske jarke ali v jame na severni strani taborišča.6

Po navedbah že omenjenega Milana Venišnika naj bi bil komandant teharskega taborišča oznovec Tone Turnher. Iz pričevanj preživelih oseb in uradnih zaznamkov, ki so jih priče in njihovi sorodniki podali kriminalistom Policijske uprave Celje v okviru akcije »Sprava«, lahko z določeno zanesljivostjo ugotovimo tudi imena nekaterih sodelujočih pripadnikov OZNE.7 Tako je npr. več prič omenjalo oznovca s partizanskima imenoma Mišo in Tatjana. Po besedah mnogih preživelih ujetnikov sta oba mučila in streljala ujetnike. Ime Mišo se ne omenja v nobenem ohranjenem dokumentu OZNE. Zaslediti pa je »tovarišico« Tatjano, ki jo vse preživele priče zaradi njene izredne surovosti do domobrancev imenujejo Krvava Tatjana.8 Omenjena je bila kot pomočnica okrožnega pooblaščenca 2. sekcije OZNE za Celje.9 Največkrat so priče omenjale oznovca s partizanskim imenom Tomo, ki so ga ujetniki v taborišču - zaradi njegovih poševnih oči - poimenovali Kitajec. Kot kaže, gre za namestnika pooblaščenca 1. odseka OZNE za Celje-mesto, z ilegalnima imenoma Boris in Tomo, ki je bil na tem položaju od januarja 1945, prav tako pa je bil na tem položaju še 1. januarja 1946. Čeprav so ga preživeli identi%cirali, je sam na zaslišanju zatrjeval, da ni sodeloval pri povojnih pobojih v Teharjah.10 Danes že pokojni partizan Džuro, ki je bil do 8. avgusta 1945 namestnik okrožnega načelnika OZNE v Celju, in njegova skupina so zahtevali takojšnje likvidacije Rajhenburčanov.11 Kakšno je bilo njegovo pravo ime, iz obstoječe dokumentacije o članstvu OZNE ni mogoče ugotoviti. Iz pričevanj lahko razberemo le to, da so zgoraj omenjeni oznovci bili prisotni v taborišču in na krajih pobojev, ne moremo pa ugotoviti, katere položaje so zasedali v okviru uprave taborišča, saj o tem ni podatkov.

Enote Knoja so nudile OZNI pomoč in zaščito v taboriščih. Najpogosteje so opravljale prevoze ujetnikov. Najprej so prevažali ujetnike iz celjskega zapora Stari pisker v teharsko taborišče, kasneje pa še iz ostalih zaporov okrajnih pooblaščenstev OZNE v okrožju Celje. Spremljali so domobrance in civiliste iz Pliberka do železniške postaje v Celju in nato do taborišča na Teharjah. Šoferji in vojaki Knoja so opravljali tudi prevoze ujetnikov na množična morišča v okolico Celja. Celostnega seznama knojevcev, ki so sodelovali pri prevozih ujetnikov, ni, znana pa so nekatera imena šoferjev Knoja, ki so nastopili kot priče pred Preiskovalno komisijo za raziskovanje povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Jakob Ugovšek in Zvonko Lamut sta sodelovala pri prevozih ujetnikov, ki so bili obsojeni na prisilno delo z odvzemom prostosti, iz Starega piskra v Teharje in kasneje tudi pri prevozih taboriščnikov na množična morišča, pri čemer je sodeloval tudi Franc Miklavčič.12

6. Ivan Korošec: Teharje - Krvave arene, str. 188; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 82; Janez Zdešar: Spomini na težke dni, str. 27 in 57.

7. Arhiv Policijske uprave Celje, fond: Sprava (dalje: Arhiv PUCE), škatla: Domobranci, ki so bili v taborišču Teharje in obsojeni od vojaškega sodišča v Celju, mapa: Teharje, št. listin: 22/32 in Ktr 353/93-1.

8. Po navedbah Franca Žoharja iz Celja, ki ga je Tatjana Krvava zasliševala v celjskem Starem piskru, naj bi to bila Tatjana Porenta, por. Jezernik, iz Celja (pričevanje Franca Žoharja hrani Milko Mikola).

9. Poročilo parlamentarne komisije, str. 49.

10. Dokument hrani Arhiv RS, oddelek I., fotokopijo hrani Arhiv PUCE, škatla: Domobranci, ki so bili v taborišču Teharje in obsojeni od vojaškega sodišča v Celju, mapa: XI. OZNA, organigram: Oddelek OZNE za okrožje Celje na dan 1. 1. 1946, št. listine: 74 in mapa: Osumljenec J. I., št. listine: 6 in 22; Ljuba Dornik Šubelj: Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo (dalje: OZNA), str. 99.

11. ARHIV PUCE, mapa: Teharje-Ovadba zoper N. N. z dne 26. 1. 1994.

12. Poročilo parlamentarne komisije, str. 34 – 36.

167


2. PRVI INTERNIRANCI

Kot rečeno, je teharsko taborišče že v prvi polovici maja 1945 prevzelo načelstvo OZNE za okrožje Celje in ga spremenilo v koncentracijsko taborišče za osebe, ki so bile v posameznih okrajih celjskega okrožja predvidene za aretacijo in interniranje. Tedaj se seveda še ni moglo predvidevati, da bo postalo tudi koncentracijsko taborišče za pripadnike Slovenskega domobranstva in civilne begunce, saj so se ti po predaji Britancem tedaj še nahajali v zbirnem taborišču na Vetrinjskem polju na avstrijskem Koroškem. Kot je razvidno iz že omenjenega poročila Oddelka OZNE za celjsko okrožje z dne 16. 5. 1945, se je v njem takrat nahajalo 1.088 internirancev, od tega 384 Srbov, 503 Hrvatov, 46 Rusov, 94 Grkov, 8 Albancev in 33 Slovencev.13 Glede Slovencev isto poročilo navaja, da ti iz mesta Celje in iz okrajev celjskega okrožja v teharsko taborišče do takrat še niso bili poslani. Večina teh 1.088 internirancev je bila zajeta v racijah, ki so jih v Celju izvedli pripadniki Korpusa narodne obrambe (KNOJ). Dan pred nastankom omenjenega poročila Oddelka OZNE za celjsko okrožje, to je 15. maja, so Slovence v teharskem taborišču ločili od ostalih internirancev, ker so Hrvate, Srbe in Črnogorce nameravali predati enotam III. Armade, ostale pa izročiti vojaškim oblastem njihovih držav.14

Z množičnimi aretacijami, ki so jih začela izvajati okrajna pooblaščenstva OZNE v celjskem okrožju, so začeli v teharsko taborišče množično pošiljati nove internirance. To so bili predvsem Volksdeutscherji, kočevski Nemci (Kočevarji), kulturbundovci in funkcionarji Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund). O izvajanju aretacij v posameznih okrajih celjskega okrožja se je ohranilo poročilo, ki ga je 29. maja 1945 napisal načelnik OZNE za okrožje Celje Marko Selin – Karel Forte.15 V njem je poročal Oddelku za zaščito naroda za Slovenijo, da so se do tega dne na celotnem celjskem okrožju16 vršile aretacije in da so aretirance pošiljali v Celje ali v koncentracijska taborišča ali pa so jih celo likvidirali, nekaj pa tudi izpustili. Poročilo zajema konkretne podatke o številu aretiranih, poslanih v Celje ali v koncentracijsko taborišče, izpuščenih in likvidiranih. Številke so razčlenjene po okrajih, ob koncu poročila pa je naveden pregled čez vse okrožje.

OKRAJ VRANSKO: aretiranih 80, 1 poslan v Celje, 17 v koncentracijska taborišča, 6 izpuščenih, 36 likvidiranih.

OKRAJ TRBOVLJE:aretiranih 216, 112 poslanih v Celje, 23 v koncentracijska taborišča, 21 izpuščenih, 56 likvidiranih.

OKRAJ ŠOŠTANJ:78 aretiranih, 26 poslanih v Celje, 4 osebe likvidirane.

OKRAJ ZA SAVINJSKO DOLINO:42 aretiranih, 6 v celjski zapor, 8 izpuščenih.

OKRAJ BREŽICE: 79 aretiranih, 18 odposlanih v zapor v Celje, ostalih 61 v Brežice.

13. Glej opombo št. 1.

14. Prav tam.

15. ARS, Enota za dislocirano gradivo III (bivši Arhiv Ministrstva za notranje zadeve RS), Dok. Sove, U 1992,3.

16. Okrožje Celje je takrat obsegalo naslednjih 15 okrajev: Brežice, Celje-mesto, Celje-okolica, Gornji grad, Kozje, Krško, Laško, Sevnica, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj, Trbovlje, Vransko in Žalec.

168


OKRAJ KRŠKO:32 aretiranih, 20 poslanih v Celje, 4 izpuščeni, 58 na mestu (likvidirani).

OKRAJ LAŠKO:aretiranih 21 oseb, poslanih v Celje 8, na mestu 13 (likvidirani).

OKRAJ SLOVENSKE KONJICE: aretiranih 93 oseb, 6 izpuščenih, 2 poslana v Celje, ostali 84.

OKRAJ CELJE OKOLICA: aretiranih 103, 29 odposlanih v Celje, 10 koncentracijska taborišča, 7 likvidiranih, 56 ostalo, 1 naredil samomor.

OKRAJ SLOVENJ GRADEC:63 aretiranih, 13 poslanih v Celje, 3 likvidirani, 47 ostalo.

PREGLED ČEZ VSE OKROŽJE:1004 aretiranih, v Celje poslanih 272, v koncentracijska taborišča 272, 70 likvidiranih, izpuščenih 47(?).

IZ CELJSKIH ZAPOROV:likvidiranih 75, v koncentracijska taborišča 20, v Ljubljano 9.

Pri seštevanju števil po posameznih okrajih pridemo do rezultata, ki je nasprotujoč pregledu čez vse okrožje. Aretiranih po okrajih je bilo 986 oseb, medtem ko pregled beleži 1004 osebe. Odposlanih v Celje naj bi bilo po seštevku 274 ljudi, pri pregledu jih je navedenih 272. Izpuščenih naj bi bilo 45 oseb, po seštevku pa jih je bilo 47. Podatki, ki so še posebej pomembni, je število poslanih v koncentracijsko taborišče (mišljeno je koncentracijsko taborišče Teharje – op. K.S.) in število likvidiranih. Iz okrajev celjskega okrožja naj bi v taborišče poslali 251 oseb, iz celjskih zaporov še 20, kar naj bi znašalo 271 oseb. V pregledu Marko Selin – Karel Forte navaja 272 ljudi, katerim naj bi se kasneje v taborišču pridružilo še 25 ljudi iz Hrastnika.17 Po lastnih izračunih naj bi bilo maja 1945 v celjskem okrožju likvidiranih 177 oseb ter še dodatnih 75 v celjskih zaporih, kar skupaj nanese 252 likvidiranih oseb. Šef okrožnega pooblaščenstva OZNE v Celju pa v svojem pregledu navaja, da naj bi bilo v okrajih likvidiranih 70 oseb in v celjskih zaporih 75, skupaj 145 oseb. Ob teh podatkih je potrebno navesti še dejstvo, da je »pooblaščenka OZNE v Šoštanju maja aretirala 201 osebo, samih nemških političnih funkcionarjev ter njihovih družin, ki so se mislili umakniti iz drugih okrajev na Koroško in so sedaj v koncentracijskem taborišču«.18 Torej so bili v taborišču Teharje že meseca maja zaprti Nemci z družinami. Ob preštevanju v poročilu navedenih številk se pojavi vprašanje, zakaj je že v samem poročilu prišlo do napak pri seštevanju. Te napake so resda lahko nastale pri seštevanju, bolj verjetno pa je, da so osebe, ki so bile sprva določene za neko kategorijo, nato pomotoma ali z določenim namenom prišle v drugo kategorijo ali pa so kategorijam po popisu dodajali na novo aretirane osebe.

17. Slovenija 1941 – 1948 – 1952, Tudi mi smo umrli za domovino, Zamolčani grobovi in njihove žrtve (zbornik), (objavljen dokument), str. 644 – 648.

18. Prav tam, str. 645.

169


3. PRIHOD DOMOBRANCEV

Vsem tem internirancem se je konec maja in prve dni junija 1945 v teharskem taborišču pridružilo več tisoč pripadnikov Slovenskega domobranstva in njihovih svojcev, ki so jih britanske okupacijske oblasti 27. maja 1945 v Pliberku na avstrijskem Koroškem začele izročati jugoslovanskim vojaškim oblastem. Te so jih z vlaki preko Dravograda in delno tudi preko Maribora prepeljale v Celje. Od železniške postaje so jih najprej vodili skozi mesto, nato pa so jih peš po teharski cesti odgnali v teharsko taborišče. Knojevci, ki so jih med potjo do teharskega taborišča spremljali na konjih, so jih na različne načine poniževali in se nad njimi divjaško izživljali. Nekateri domobranci so pod njihovimi udarci omagali in se niso mogli pobrati, da bi nadaljevali pot. Takšne so pobesneli spremljevalci brez milosti ustrelili. To kruto postopanje z domobranci in civilisti na poti do teharskega taborišča je že nakazovalo, kaj jih tam čaka.

Ob prihodu posameznih transportov do taborišča so skupine ujetnikov ustavili pred dvignjeno pregrado oziroma zapornico, kjer so morali odvreči nahrbtnike in kovčke. Nato so jih v teku nagnali v taborišče proti dvorišču med barakama A in B. Na poti do dvorišča so morali oddati vse, kar so še imeli pri sebi. Domobranci so na vojaške odeje, razgrnjene na tleh, odmetavali igle, hlačne pasove, prstane, verižice, skratka vse. Obdržali so lahko le spodnje perilo, srajco, bluzo, hlače in čevlje. Oddano opremo in ostale predmete so oznovci in knojevci zložili v enega od bunkerjev v taborišču in jih nato postopoma prevažali iz Teharja v skladišče, ki se je po besedah Jakoba Ugovška nahajalo na dvorišču takratne gimnazije v Celju.19 Na omenjenem dvorišču taborišča so domobrance razdelili v manjše skupine in v skupini določili nekoga, ki je moral popisati vse domobrance. Na list je moral zabeležiti ime in priimek, domači kraj vsakega ujetnika ter postojanko, kjer je služil domobranstvo. Nato je moral list oddati partizanu. Po tem so jih postavili v vrste po štiri in zahtevali, da se javijo častniki in podčastniki. Ker se le-ti niso javili, so iz množice domobrancev izbrali mlajšega fanta ali tudi več fantov, ki naj bi jih izdali.20

Rupnikov polk je v celoti v taborišče prispel prvi. Domobrance 2. polka Slovenske narodne vojske (SNV) so že prvi dan fotogra%rali in jih pričeli zasliševati. Le 2. polk SNV je prvo noč preživel v baraki B. Tiste, ki še niso bili zaslišani, so zaradi strahu pred pobegi namestili v že omenjeno barako. Ponoči so v barako večkrat prišli oznovci in iskali ljudi iz raznih slovenskih krajev. Eden od stražarjev jim je celo ukazal, naj pometejo barako, saj so vanjo na čevljih prinesli prah. Ker niso imeli metel, so to poskušali narediti kar z nogami. Biološko potrebo so opravljali kar v baraki, oznovci jih namreč niso spustili na stranišče. Tako so za opravljanje potrebe določili kot nasproti železne pečice. Ker pa so že takrat bili pogosti primeri driske, mnogi sploh niso uspeli priti do tja. Redko blato se je razlezlo na tleh, zatohlost in smrad v baraki sta se tako samo še stopnjevala.21 Ostali domobranci so v teharsko taborišče prihajali po 1. juniju 1945. Prvo noč so preživeli na prostem, v ograjenem in strogo zastraženem dvorišču. Ležali so na tleh, knojevci so jim zagrozili, da bodo streljali na vsakogar, ki bo samo privzdignil glavo. O%cirje so takoj po prihodu v taborišče odpeljali v barako, ki se je nahajala na zahodni strani taborišča. V baraki je bilo skladišče, pod njim pa klet oziroma bunker, kjer so mučili o%cirje, podo%cirje in znance partizanov.

Civilistov niso namestili na dvorišče z domobranci. Ženske, otroke in starejše civiliste so namestili v barake. Tudi oni so pred tem morali oddati vse, kar so imeli. Ženske so lahko obdržale le po en kos perila. Barake so merile dvajset metrov v dolžino in osem metrov v širino. Vsako barako je delil hodnik, z obeh strani pa so bile sobe. V barakah, kamor so nameščali civiliste, so bile sobe z okni proti dvorišču, kjer

19. Arhiv PUCE, mapa: Teharje, Zaslišanje Jakoba Ugovška pred preiskovalno komisijo na 13. seji 9. maja 1994, št. listine: D27.

20. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 86 – 88.

21. Prav tam, str. 92 – 93; Janez Zdešar: Spomini na težke dni, str. 28 – 29.

170


so bili domobranski vojaki. Okna so bila od zunaj zaščitena z železnimi rešetkami, steklo na njih je bilo motno in umazano. Stražarji jih, kljub vročini v sobah, niso dovolili odpirati. V sobah so bile postelje s pogradi. Nekaterim posteljam so manjkale deske, zato niso bile uporabne. Druge opreme ali posteljnine v sobah ni bilo. Na koncu barake so bila stranišča in korita za umivanje ter pranje oblačil. Barake so torej imele vodovodno napeljavo. Okoli njih je bil skopan plitek in ozek jarek, katerega domobranci na dvorišču niso smeli prekoračiti, niti da bi se naslonili na stene barak.22 K domobrancem so zaprli tudi domobranske kurate in domobranske duhovnike. Čez Pliberk je bilo v Teharje vrnjenih tudi vsaj 18 bogoslovcev, ki so bili dodeljeni domobrancem. V taborišču Teharje so bili tudi duhovniki, ki se niso umaknili na Koroško. Zaprli so jih v posebno barako, barako za duhovnike. V njej je bilo od 26 do 40 duhovnikov, ki so bili odpeljani iz domačih far in so tako bili v Teharjah že pred prihodom domobrancev iz Vetrinja.23 Pred 1. junijem 1945 so v taborišče prispeli tudi kočevski Nemci iz Krškega in okolice. To so bili moški, ženske, otroci in starci, ki so bili zaprti v posebnih barakah namenjenim Kočevarjem. Po besedah Janeza Zdešarja, pripadnika 2. polka SNV, so partizani s kočevskimi Nemci ravnali neprimerno lepše kot pa z domobranci.24

4. RAVNANJE Z DOMOBRANCI IN OSTALIMI TABORIŠČNIKI

4. 1. Razvrstitev domobrancev v posamezne skupine in prve likvidacije

Prvi dnevi v taborišču Teharje so za domobrance potekali v znamenju zasliševanj in razporejanj v skupine. Glede na to, da so v taborišče prvi prišli domobranci Rupnikovega polka, so bili tudi najprej zaslišani. Prvi »rupnikovci« so bili zaslišani že prvi dan, ostali pa so prišli na vrsto naslednje dni. Zasliševanje vseh ostalih domobrancev se je zvrstilo v naslednjih dneh. Zasliševanje je potekalo na enak način. Zasliševali so jih v taborišču in v skupinah po deset so jih odpeljali k baraki zraven partizanske menze, kjer je bila pisarna. Pisarna je imela pet ali šest oken, za katerimi so sedeli partizani, zasliševalci. Partizanke so tipkale odgovore zaslišanih. Vsak taboriščnik se je moral postaviti k oknu barake in odgovarjati na zastavljena vprašanja. Oznina zasliševalca na območju Celja sta bila Pavel Maslo in Karel Pevec, ki nista bila vedno prisotna na zasliševanjih v Teharjah, saj so bili zapori v celjskem okrožju številni, potrebe po zasliševalcih pa velike. Glede na način zasliševanja prisotnost ozninih zasliševalcev v taborišču ni bila nujno potrebna. Zasliševanja so se začela zjutraj in so pogosto trajala do noči. OZNO so zanimali le najosnovnejši podatki o domobrancih. Spraševali so jih le po imenu in priimku, kraju in letnici rojstva, prebivališču, vojaški enoti, kje se je bojeval in kateri vojaški čin je imel. Zanimalo jih je še, ali imajo sorodnike v partizanih in kdaj so stopili med domobrance.25

Pred zaslišanjem so partizani zagrozili, da bo tisti, ki ne bo povedal resničnih podatkov, takoj ustreljen. Hkrati so jim tudi zagotavljali, da vedo že vse in jih pozivali, naj govorijo resnico. V tem primeru se jim ne bo nič zgodilo. Zasliševanja so OZNI služila kot kriterij za uvrstitev taboriščnikov v tri skupine. Tiste domobrance, ki so se rodili leta 1927 ali kasneje, so določili v skupino A. To skupino so torej sestavljali mladoletni domobranci, ne glede na leto vstopa med domobrance. V skupino B so razvrstili tiste, ki so med domobrance stopili po 15. januarju 1945, torej tiste, ki so bili med domobranci manj kot pol leta. V skupino C pa so določili vse ostale. Takšna razdelitev pa vseeno ni bila pravilo. Zgodilo se je, da so v skupino C dodelili tudi mladoletnika. Marijan Tršar npr. je bil sicer civilist, a je bil kljub temu določen med

22. Ivan Ott: Ukradeno otroštvo, str. 138 – 141.

23. Jerca Vodušek Starič: Prevzem oblasti in vloga OZNE – obračun, Slovenija v letu 1945 (zbornik referatov), str. 130 – 131; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 87.

24. Janez Zdešar: Spomini na težke dni, str. 28.

25. Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 88, 94, 97; Roman Leljak: Teharje, str. 41; Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 103; Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 82 – 83.

171


domobrance skupine B.26 Mnogi taboriščniki so že ob prvih zaslišanjih opazili, da je marsikdo izkoristil priložnost in dal zasliševalcu napačno ime, leto rojstva, bivališče ali leto vstopa v SNV. Tako so si predvsem taboriščniki, določeni za skupino C, podaljšali ali celo rešili življenje. Ivan Korošec, ki mu je bilo takrat 21 let, se je najprej predstavil z lažnim imenom Jože Kovač. Ko mu je grozil odvoz na morišče, pa se je predstavil še kot Miha Brecelj.

Po razporeditvi domobrancev v posamezne skupine so jih stražarji znova porazdelili ob ograji v tri skupine. Tudi tu so taboriščniki imeli priložnost priti v katerokoli skupino, in sicer tako, da so se stražarju zlagali, kam so bili dodeljeni. Ko so končali z zasliševanjem, so v skupine A, B in C dodeljene domobrance razporedili po taborišču. Skupine mladoletnikov so nagnali v barako A in jim obljubili, da bodo odpeljani na sojenje pred ljudsko sodišče v domačem kraju. Skupino B so namestili v barako B. Ta skupina je bila delno določena za poboj. Skupina C, nameščena na večjem ograjenem dvorišču, pa je bila v celoti določena za poboj. Domobranci iz skupine C so bivali na prostem in so bili izpostavljeni soncu, dežju in mrazu. Domobranci Rupnikovega polka so bili prvi dodeljeni skupini C, zato so bili tudi prvi na velikem dvorišču. Po besedah Janeza Zdešarja so jih istega dne, po zaslišanju, prišli pogledat visoki partizanski o%cirji in nekaj civilistov. Med njimi naj bi bil, po besedah Staneta Tomažiča, dr. Lado Vavpetič.27 Dr. Vavpetič, rojen 26. junija 1902 v Krškem, je bil pravnik. Leta 1941 je postal član Vrhovnega plenuma OF, leta 1943 je odšel v partizane in leta 1944 postal predsednik zakonodajnega odbora SNOS in član IO OF. Maja 1945 je bil imenovan za ministra za trgovino in preskrbo v Narodni vladi Slovenije. Stane Tomažič pa navaja, da je v taborišče prišel tudi predsednik Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, dr. Makso Šnuderl. Hrane in pijače taboriščniki skupine C še vedno niso dobili.

V noči po obisku delegacije, so v taborišče prihrumeli tovorni avtomobili. Oznovci so prebudili domobrance na dvorišču in jim veleli, da se javijo na veliko dvorišče, ki takrat še ni bilo obdano z ograjo, vsi tisti, ki jih bodo poklicali. Takrat so bile z ograjo obdane le barake. Na omenjenem prostoru so taboriščnike čakali oboroženi partizani. Naložili so jih na kamione in jih odpeljali. Ker prva skupina odpeljanih ni bila zvezana, so med prevozom nekateri poskušali pobegniti, zato so partizani streljali nanje.28 Marijan Tršar, akademski slikar, v svoji knjigi piše, da so že prvo noč odvažali ljudi iz taborišča. Rekli so jim, da jih odvažajo v drugi »lager«.29 Zanj je bila prva noč v taborišču tista, ko so pričeli z odvažanjem prvih rupnikovcev. Ivan Korošec pripoveduje, da so dan pred prvimi zasliševanji oznovci stopili pred pripadnike 2. polka SNV brez pretepanja in zmerjanja. Poveljujoči naj bi bil tisti večer celo prijazen. Rekel jim je, da jih bodo razdelili po okrajih in jih zaslišali v »imenu ljudstva«. Primerno bodo kaznovani tisti, ki so karkoli zakrivili. Po nagovoru je velel, naj se vsi, ki so bili v vaških stražah, postavijo v posebno vrsto. Javilo naj bi se precejšnje število domobrancev, med katerimi naj bi bila tudi poročnika Selan in Kranjc. Skupino bivših vaških stražarjev so nato odpeljali v temo, ostale pa so nagnali v barako. Čez približno eno uro so domobranci slišali dolge rafale iz doline. Postrelili so vaške stražarje.30

Mnoge preživele priče pripovedujejo, da so že prve junijske dni pobili domobranske častnike, ki so jih

ob prihodu v taborišče Teharje zaprli v bunker, kjer so jih mučili. Ivan Korošec je ob priložnosti, ko so jih stražarji vendarle peljali v partizansko menzo po hrano mimo bunkerja, katerega vrata so bila odprta, videl kako so mučili o%cirje in podo%cirje. Vrata sta stražila dva partizana z brzostrelkama, v bunkerju pa so domobranski častniki bili obešeni za noge ali roke in noge. Zraven njih so stali pripadniki OZNE in

26. Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 91; Roman Leljak: Teharje, str. 50; Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 82 – 83.


28. Prav tam, str. 32 – 33.

29. Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 79 – 80.

30. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 102.

172


ogledniki s partizankami ter jih pljuvali, zbadali z noži, žgali s cigaretnimi ogorki. O%cirji so se zvijali od bolečin in še bolj zategovali vezi. Po dolgotrajnem mučenju so oznovci svoje žrtve odgnali iz bunkerja na dvorišče in jih pogosto še tam mučili. Iz zloglasne kleti so odvedli na strelišče profesorja Uršiča iz Rakovnika pri Ljubljani in ga na različne načine zasramovali ter pretepali.31

Vrhunec mučenja o%cirjev in podo%cirjev SNV je predstavljalo mučenje višjega narednika Alojzija

Makovca in nadporočnika Kavčiča. Alojzija Makovca, doma z Rudolfovega vrha pri Šentvidu nad Blokami, je partizan z bičem spodil iz bunkerja, ker med mučenjem ni hotel vpiti: »Jaz sem slovenski izdajalec in morilec!«, temveč je s tem nazivom imenoval svoje mučitelje. Zaradi tega naj bi mu s kleščami iztrgali jezik in mu ušesa prebodli z žico ter ga »na uzdi« gonili vzdolž skladišča in okoli barake, dokler se ni zgrudil.32 O koncu nadporočnika Kavčiča priča Ivan Korošec, ki piše, da so nekega dne, okoli poldneva, iz bunkerja privedli veliko skupino s povoji obvezanih častnikov in jih postavili pred barako pisarne. Med njimi je Korošec prepoznal nadporočnika Kavčiča, stotnika Iceja – Riharja in poročnika Mušiča. Vsi taboriščniki, vključno s civilisti v barakah, so jih gledali. Med civilisti je bila Kavčičeva žena Marija, 13 let stara hčerka Rija, šestletni sin Edi in najmlajši sin Janez. Rija je prva opazila svojega očeta in zakričala. Stražarji so jo odrinili od okna, planili v barako, Mariji iz rok iztrgali sina Janeza in jo odgnali za barako do častnikov. Tam so oznovci pričeli nasilje nad njo. Veleli so ji, naj se sleče. Ker se je obotavljala, so ji med zmerjanjem strgali obleko in jo z brcanjem zbili na tla ter jo posilili. Na njej se je vpričo njenega moža zvrstilo več partizanov, dokler ni omedlela. Nato ji je eden od posiljevalcev potisnil nož v prsi.33

O mučenju v bunkerju je Korošcu pripovedoval preživeli mladoletnik, ki so ga imeli za domobranskega častnika in se je tako znašel v mučilnici. Od tam ga je rešil mlad partizanski častnik, kateremu se je omenjeni domobranec zdel sumljivo mlad in ga je zato odpeljal med mladoletnike. Ta anonimni preživeli taboriščnik iz Argentine je zatrdil, da so se partizani v bunkerju nad domobranci izživljali tako, da so jim rezali spolovila, jezike in ušesa. Izbijali so jim zlate zobe. Na lica in čela so jim vrezovali peterokrake zvezde, srp in kladivo. Vsi domobranski častniki in domobranski duhovniki, ki so jih prve junijske dni na Teharjah pobili skupaj z domobranskimi častniki, so končali v protitankovskih jarkih pred teharskim taboriščem. Umorjene domobrance v jarku so nato zasipavali kočevski Nemci, ki so jih kmalu po poboju, s krampi in lopatami v rokah videli taboriščniki.34

4. 2. Ravnanje z domobranci iz skupin C in B

Skupina C, v kateri je bilo največ domobrancev, je bila od vsega začetka obsojena na najhujše trpljenje v taborišču. Po besedah Janeza Zdešarja so bili domobranci Rupnikovega bataljona brez hrane in vode dva dneva in pol, nakar so jih končno le poklicali v zbor za obrok hrane. Postavili so se v pet skupin po sto do sto trideset ljudi in čakali, da so stražarji postrojili skupine, jim ukazali »mirno« in jih nato odpeljali proti kuhinji. Skupina, ki je prvi dan prišla prva na vrsto, je naslednji dan odšla k obroku zadnja. V jedilnici so bile mize postavljene ob straneh. Po sredini je bil prehod do treh oken, kjer so delili hrano. Ob vhodu v jedilnico je vsak taboriščnik dobil umazano konzervo, ki mu je služila kot posoda za hrano. Vsak taboriščnik je lahko dobil le eno porcijo hrane. Nekateri domobranci so občasno skrivoma prebegnili k skupini, ki še ni dobila hrane, in tako prišli še do enega obroka. Obroki so bili vedno skopi. Taboriščniki so vsak dan dobili vrelo vodo z nekaj listi suhega zelja ali vrelo vodo z redko vkuhanim koruznim zdrobom ter košček kruha. V

31. Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 88.

32. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 109; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 103; Roman Leljak: Teharje, str. 51.

33. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 110.

34. Prav tam, str. 109; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 91 in 95.

173


začetku so jim hrano pripravljali in tudi delili italijanski vojni ujetniki. Eden od kuharjev naj bi se vedno, ko je imel priložnost, izživljal nad domobranci skupine C in jih pretepal vpričo partizanov.35

Od 5. junija je skupina C dobivala hrano dvakrat dnevno. Prvi obrok so dobili okrog desete ure dopoldne,

drugega pa ob štirih popoldne. Do menze so morali korakati. Ko so dobili posodo za hrano, so z njo stekli po porcijo. Nekateri so se popekli z vrelo tekočino, ki so jo morali hitro popiti. Med obema obrokoma so taboriščniki čepeli ali ležali na kamenju. Včasih so jim dovolili prinesti vodo in jo nato deliti med taboriščnike. Tisti, ki so šli po vodo, so hkrati imeli priložnost, da so se umili in osvežili. Kako pogosto so lahko odšli ponjo, je bilo odvisno od stražarja. Nekateri stražarji jim celo po ves dan niso dovolili iti po vodo.36 Domobranci skupine C so bili umazani zaradi prahu na dvorišču. Sprva niso imeli priložnosti, da bi se umili. Prav tako jih sprva niso pustili na stranišče, da bi opravili biološke potrebe. Potrebo so opravljali v jarke okoli barak. Med domobranci so se pričele pojavljati uši. Zaradi neprimerne prehrane so se pojavili primeri krvave griže ali dizenterije, ki povzroča silovito krvavo drisko s povišano telesno temperaturo in bolečinami v trebuhu. Zaradi vse pogostejših primerov krvave griže je med domobrance prišel bolničar, ki je obolelim dajal zdravilo – žlico kavine usedline. Okoli 16. junija 1945 so domobranci skupine A na dvorišče skupine C namestili dva soda za iztrebke, kot je temu rekel Ivan Korošec.37 Sčasoma so se smele skupine šestih domobrancev C skupine umiti in oditi na stranišče, katerega so nekateri uporabniki morali čistiti z golimi rokami.38

Domobrance so si večkrat prišle pogledat skupine partizanov in partizank, ki so po vsej verjetnosti

bili pripadniki OZNE. Ivan Korošec navaja dva primera. Odnos obiskovalcev do taboriščnikov je bil zelo raznolik. Priča navaja, da jih je ena skupina obiskala 16. junija 1945. V skupini so bili trije častniki in partizanka. Pripeljali so se z avtomobilom in se po kratkem pogovoru s komandantom taborišča približali domobrancem skupine C. Začeli so z zmerjanjem in zaničevanjem svojih nasprotnikov na drugi strani mreže. Partizanski o%cir je tako dolgo ponujal cigareto taboriščniku ob mreži, da je le-ta stopil k njemu in stegnil roko. Partizan pa mu je rekel, naj nastavi usta. Ko jih je domobranec nastavil, ga je s prižgano cigareto opekel. Nekaj dni kasneje se je skupina partizanov zbrala pred pisarno v taborišču. Domobrance so postrojili v vrste. Omenjeni partizani so strmeli v njih brez psovanja in preklinjanja. Spraševali so jih le po prebivališču in priimkih.39 Ta drugi obisk je bil pravzaprav obisk članov Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev.

Domobranci skupine C so doživljali številna nizkotna poniževanja s strani stražarjev, zaradi česar so

izgubljali samospoštovanje in voljo do življenja. Stražarji in oznovci so jih pogosto pretepali. O pretepenem mlajšem domobrancu piše Ivan Korošec. Komisar Tomo ga je potegnil iz vrste in mu najprej nekaj rekel, nato ga je udaril v obraz. Fant je padel. Sledile so brce, ki so jih spremljale psovke in kletvice. O tem primeru je pripovedovala še ena priča, katere zgodba je zabeležena v knjigi Matjaža Klepca. Fant je utrpel hude poškodbe spodnje čeljusti. Tega domobranca so po pretepu odvedli in priče ga niso nikoli več videle. Stražarji so se izživljali nad domobranci še na druge načine. Prisilili so jih, da so se pretepali med sabo. Izbrali so šest oseb, jim prinesli šest debelih dolgih palic, jih razdelili v tri pare, nato pa so se morali pretepati. Če so domobranci udarce zadrževali, so jih z opasači ali z bičem udarjali stražarji.40 Ob %zičnem obračunavanju z domobranci so se zmagovalci tudi psihično izživljali nad poraženci z različnimi načini mučenja. Ivan

35. Janez Zdešar: Spomini na težke dni, str. 41 – 42.


37. Prav tam, str. 41; Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene , str. 109.


39. Prav tam, str. 138 in 144 – 145.

40. Prav tam, str. 99 in 107; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 93.

174


Korošec navaja primer, ko je partizan ukazoval fantu, naj z odročenimi rokami stopi na stol in dela počepe. Zaradi telesne oslabelosti se je fant zrušil na tla. Najpogosteje se omenja izsiljevanje mlajših domobrancev s strani oznovcev. Osebje taborišča je zavajalo mlade fante z obljubami, da bodo dobili vodo, da bodo lahko šli v senco, če izdajo domobranske častnike med množico taboriščnikov. Stražarji in oznovci so pogosto pripravljali večerje za celotno osebje. Pri tem so popivali, prepevali in se zabavali. Te zabave so pogosto neposredno prizadele taboriščnike. Tako je nekega večera partizanka, ki je s častnikom slonela pri odprtem oknu barake, opazovala domobrance. Nenadoma je pograbila kos kruha, odlomila košček, ga popljuvala in ga vrgla med taboriščnike. Skupina sestradanih fantov za mrežo se je pognala za njim, ga trgala in drobila. Par ob oknu je ob tem prizoru užival, se smejal in spet metal koščke kruha. Včasih so partizani streljali po domobrancih, nekateri so obležali na tleh ranjeni ali mrtvi.41

Takšno ravnanje z vojnimi ujetniki je med taboriščniki povzročilo upadanje samozavesti in volje do življenja, kar pojasnjuje pogoste samomore med domobranci. Nekega jutra so domobranci na tleh med množico opazili mrtvega moškega in pod njim mlako krvi ter košček stekla, s katerim si je prerezal žile na zapestju in izkrvavel. Mednje je prišel stražar, truplo domobranca sunil z nogo, nato odšel. Šele čez nekaj časa sta prišla dva partizana, oborožena z brzostrelkama. Dvema domobrancema sta velela, naj primeta truplo in ga v njunem spremstvu odneseta v protitankovski jarek. O tem dogodku so pripovedovale kar tri različne priče, kar nam pove, da se je to resnično zgodilo. Res pa je, da je vsaka od prič navedla drugačne podrobnosti. Tako je pri Ivanu Korošcu mogoče najti besede stražarja, ki naj bi jih izgovoril, ko je prvi prišel pogledat truplo. Ta naj bi rekel: »Ni mogel še malo počakati?« Verjetno je imel v mislih odvoz in ustrelitev na katerem od množičnih morišč. V Klepčevi knjigi je zaslediti še podatek, da naj bi domobranca odnesla telo v spremstvu štirih oboroženih stražarjev. To je verjetno pretiravanje, saj sta popolnoma zadoščala samo dva. Klepec je navedel še tri samomore, ki naj bi se zgodili četrti dan po prihodu v taborišče.42

V skupino B so bili določeni domobranci s kratkim stažem. Drugo merilo za razvrščanje so bile družinske povezave s partizani ali pa njihova pomoč partizanskemu gibanju. Zgodilo se je, da je bil v B skupino določen taboriščnik, ki nikoli ni bil med domobranci. To se je zgodilo mlademu risarju iz Ljubljane, Marijanu Tršarju. Rojen je bil 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, po poklicu je slikar, likovni kritik in publicist. V skupino B ga je dodelil partizan Milan Tratnik, s katerim sta bila zaprta že v taborišču Gonars. Na zaslišanju ga je Milan prepoznal in mu, po lastnih besedah, rešil življenje. V seznamih kadrov OZNE Milana Tratnika ni, obstaja pa Tone Tratnik, o katerem po vsej verjetnosti govori Marijan Tršar. Tone Tratnik je bil konec leta 1945 pravni referent celjskih zaporov.43 Marijanovemu prijatelju Janezu Remškarju, pred vojno je bil delavec v Logu pri Ljubljani, je v B skupino pomagal in ga s tem rešil pred smrtjo partizan Črnivec, njegov bivši sodelavec. Toneta Černivca najdemo v seznamih Oznovcev v dokumentih organizacije in kadrov 1. junija 1946. Takrat je bil že na mestu namestnika šefa V. odseka OZNE Ljubljana-mesto.44 Tretje merilo za uvrstitev med »bejevce« je bila mobilizacija v domobranstvo.

Baraka B je služila skupini B kot zavetje pred sončno pripeko in dežjem. Spali so na pogradih. Okna barake so bila obrnjena proti dvorišču s skupino C. V zadnjih sobah barake je bila začasna ambulanta za »bejevce« in »ajevce«. V njej so oslabelim in poškodovanim domobrancem nudili prvo pomoč domobranski medicinci in dr. Juvan. Kot mnogi je tudi medicinec Križaj imel zaledje pri oznovcu Jožetu Kladivarju - Leonu, ki je bil konec leta 1945 pomočnik načelnika OZNE za okrožje Celje.45 V tem delu barake so bili

41. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene , str. 133, 140, 143 in 106.

42. Prav tam, str. 103; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 94 in 96; Janez Zdešar: Spomini na težke dni, str. 37.

43. Dr. Jože Pučnik (ur.): Iz arhivov slovenske politične policije, str. 104.



175


nastanjeni tudi nekateri mladoletniki, med njimi Velikonjeva brata. Kasneje se je izkazalo, da Milan Tratnik Tršarja ni dosodil med »bejevce« brez razloga. Nekega dne ga je ob ograji, vsem na očeh, snubil za vohunjenje med domobranci. Tršar mu je odgovoril, da bi bil »pripravljen pomagati, ne pa spravljati sotrpine v še večjo nesrečo«. Tratnik je razumel in ga nikoli ni silil v ovaduštvo. Res pa je, da so stražarji očitno dobili vtis, da je Tršar Tratnikov ovaduh, zato so z njim postopali nekoliko drugače kot z ostalimi taboriščniki. Taboriščniki so po vsej verjetnosti iz omenjenega pogovora sklepali, da Tršar obvešča oznovca. Tratnik ga je na koncu pogovora opozoril, naj pazi, da ne pride v bunker, saj od tam vodi pot samo še pred puške. Po Tršarjevih besedah je Milan Tratnik tedensko odhajal v Ljubljano in vsako sredo upravi taborišča prinašal navodila.46

Med taboriščniki vsake skupine je bil kapo, starešina, ki naj bi bil vez med zajetimi domobranci in stražarji

ter vodstvom taborišča. Kapo barake B je bil fant temne polti s priimkom Selič. Tršar piše, da je imel romsko polt. Medtem ko je bil Selič do slikarja prijazen in ustrežljiv, verjetno zaradi njegove povezave s Tratnikom, je bil do ostalih sotrpinov zahrbten in izkoriščevalski. Imel je dobre odnose s komando. Tršar ni mogel oceniti, koliko je koristil ali škodil ujetnikom.47 Tršar v svojih spominih piše o mnogih dogodkih, ki so se pripetili v taborišču. Med drugim piše, da so v njihovi baraki imeli »kible« za nočno potrebo. Vsako jutro je dežurni domobranec, ki ga je določil kapo Selič, odnesel posodo. Nekoč je nekdo iztrebke polil. Ni jih smel pobrisati, moral jih je polizati. Spomni se tudi samomora fanta v C skupini. O njem sem že pisala. Ko so iz bunkerja privedli izmučene in pretepene častnike, so za zapis podatkov o pretepenih določili taboriščnika B skupine. Tršar v svojih spominih navaja, da je bil ta oseba on sam. Da jih je lahko popisal, so mu pred vrsto domobranskih častnikov postavili mizo in stol. Navedel je, da so en dan pred pobegom enajstih domobranskih častnikov iz C skupine nad »cejevci« zganjali nevzdržno nasilje. Pretepali so jih, suvali in odvažali v bunker, jim grozili, da se mučenje ne bo končalo, dokler se ne javijo vsi častniki, ali pa jih izdajo drugi jetniki. Naslednji dan je risar slišal o pobegu častnikov.48 Med »bivanjem« v teharskem taborišču je Marijan Tršar, sam ne ve kako, dobil papir, tuš in pero in kasneje še akvarelne barvice. Ne spomni se, zakaj so mu dovolili risati, saj je risal tako taboriščnike kot tudi stražarje in o%cirje OZNE. Od vseh vojakov mu je najbolj ostal v spominu plavolasec Ivan, ki je bil po številnih pričevanjih najbolj okruten mučitelj. Marijan se je pogosto nahajal v jedilnici in kuhinji, saj je tam risal vojake tudi med njihovim obedom. Za risbe je prejel plačilo – hrano. Ker je včasih dobil več hrane kot jo je lahko zaužil, jo je odnesel svojim sotrpinom v barako. Nekega dne, ko je bila jedilnica že prazna, je na steni nad delilnim okencem opazil sliko maršala Tita. Pri nobeni drugi priči tega ni zaslediti, saj so se vsi taboriščniki le kratek čas zadrževali v tem prostoru.49

Po likvidaciji C skupine so stražarji in oznovci pogosteje prihajali v barako B in vznemirjali taboriščnike. Začel se je drugi val čistke, ki ga je po vsej verjetnosti še posebej spodbudila depeša Predsedništva Centralne vlade, ki jo je Edvard Kardelj, podpredsednik jugoslovanske vlade, 25. junija 1945 poslal osebno predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V depeši navaja, da se približuje proglas nove amnestije in da bodo razpuščena sodišča narodne časti, ter da bodo vojna sodišča sodila samo vojnim osebam, zato naj pospešijo s čiščenjem.50 »Bejevcem« so obljubljali, da se bodo o posameznikih in njihovem obnašanju med vojno pozanimali pri terencih in jih nato natančno »prerešetali«. Ob prihodih v barako so, enako kot v skupini C, odpeljali znance in ti so nato izginili brez sledi. Taboriščniki skupin A in B so morali telovaditi na prostem, peti domobranske in partizanske pesmi, odvisno od glasbenih želja njihovih mučiteljev. Ko so prečistili tudi skupini B in A, se je življenje v taborišču umirilo, hrana se je izboljšala, saj so dobili košček kruha na dan.

46. Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 88, 116.


48. Prav tam, str. 97, 95, 99, 106.


50. ARS, Oddelek I., AS 1589, CKZKS/III., škatla: 47, Depeše arhiva šifrerskega oddelka pri predsedstvu vlade Slovenije 1945, Depeše prejete od zvezne vlade, junij 1945.

176


4. 3. Ravnanje z domobranci iz skupine A

Skupino A so sestavljali mladoletni fantje, rojeni leta 1927 in kasneje, torej od 15. do 18. leta starosti. Mlajši od 15. leta starosti so bili dodeljeni v barako s civilisti, k materam. Mnogi med njimi so se v SNV prijavili v Vetrinju, torej niso imeli niti priložnosti boriti se proti partizanom v Sloveniji. Mnogi mladoletni fantje so si na zaslišanju v taborišču dodali nekaj let, da so lahko odšli s starejšimi brati ali očeti v C skupino. Dogajalo pa se je tudi, da so bili že polnoletni, pa so jih starejši bratje prisilili, da so ostali v skupini mladoletnikov. Po razporeditvi v skupino so jim obljubljali, da bodo odšli pred sodišče, ki jih bo obsodilo in po prestani kazni naj bi odšli domov. Mladoletnike so po dodelitvi v skupino namestili v barako A, ki je stala nasproti barake B ob dvorišču, kjer so prve dni čakali na zaslišanje prav vsi vojni ujetniki. Skupina A je po besedah Janeza Zdešarja prejemala hrano trikrat na dan. Vsak naj bi dobil celo po deset gramov kruha na dan. Dejstvo, da so taboriščniki B in A skupine občasno skupini C dali ali celo vrgli kos kruha ali celo čutarico s čajem na dvorišče C, dokazuje, da so vsekakor prejemali bolj hranljivo hrano kot ostali domobranci. Tako je Janez Velikonja, ki je bil nameščen v baraki B, dal Janezu Zdešarju kruh z margarino.51 Takšen odnos do mladoletnikov se je ohranjal, ker so opravljali lažja dela in jih niso nameravali pomoriti. Čeprav je bilo življenje za mladoletnike v taborišču nekoliko lažje v primerjavi z životarjenjem skupine C in B, so se oznovci in stražarji prav tako izživljali nad njimi in jih mučili. Marijan Tršar piše, da je oznovec Švab silil mladoletnike v baraki B »kobacati se po vseh štirih in lajati po pasje«.52

Mnogo prič in preživelih je govorilo o krutosti oznovca, ki so mu taboriščniki pravili Kitajec. Ena najpogostejših zgodb o dogajanju v teharskem taborišču je umor treh mladoletnih domobrancev, ki se je zgodil med 5. in 12. junijem 1945. V tem času je namreč šest mladoletnikov hodilo na delo v kuhinjo. V kleti zidanega objekta pred kuhinjo so videli nahrbtnike, ki so jih ob prihodu v taborišče morali odvreči. Stražar, ki jih je spremljal, je trem dovolil pobrskati po njih. Tako so iz nahrbtnikov vzeli neužitno mesno konzervo, lonec masti, molitvenik, vrečko soli in pralni prašek. Pri tem pa jih je zasačil zloglasni Kitajec, ki jih je nemudoma odpeljal na dvorišče med baraki A in B. Tršar piše, da sta bila dva mladoletnika Slovenca, tretji pa naj bi bil Hrvat, saj je govoril z zagorskim dialektom. Justin Stanovnik, ki je bil leta 1945 star 17 let, piše, da je bil med temi tremi mladoletnimi domobranci, ki so jih zaradi »kraje« umorili, Jože Krampelj.53 Na dvorišču, pred vsemi domobranci A in B skupine, je komandant Rudi povedal, da so jih zalotili pri kraji »ljudskega imetja« iz nahrbtnikov v skladišču. Za takšen prekršek je predvidena smrtna kazen z ustrelitvijo, ki se bo tudi izvršila. Medtem so na zunanji strani mreže taborišča mladoletniki kopali drenažni jarek. Marijan Velikonja v svojem pismu navaja, da so slišali kričanje in videli približevanje Kitajca, stražarjev in treh domobrancev. Stražar je trem mladoletnikom z lopatami, med njimi je bil Marijan Velikonja, ukazal, naj gredo z njimi. Odšli so v približno 80 metrov oddaljen gozd, kjer so morali izkopati dvakrat šest metrov in poldrugi meter globoko jamo. Obsojeni so se morali postavili na rob jame. Kitajec jih je ustrelil v tilnik, da so sami padli v jamo. Ker Hrvat ob prvem strelu ni umrl, je spustil v jamo še rafal z brzostrelko. Po tem dejanju je oznovec opazil, da ima eden od ubitih obute čevlje, zato je poslal ponje v jamo enega od mladoletnih domobrancev, ki so prej kopali drenažni jarek.54

Skupina A je imela tudi starešino. Kapo A skupine je bil nekoliko starejši moški iz Most, zrel za B ali C

skupino. To je bil sin kapelnika domobranske godbe Rihard Beuerman, ki naj bi mu pomagal mlajši brat Heri. Rihard je bil izdajalec med mladoletniki in je izdajal iz strahu, da ne bi kdo izvedel za njegov greh, storjen med vojno. Med domobranskim patruljiranjem na železniški progi v Mostah naj bi hudo ranil otroka,


52. Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 110.

53. Justin Stanovnik: Teharska nedelja, Zaveza, leto 2, št. 3, september 1992, str. 9–13; ARHIV PUCE, mapa: Teharje, št. listine: 17/35.

54. Prav tam; Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 96 – 97.

177


kar naj bi bil vzrok za obsodbo na smrt in za njegovo takojšnjo likvidacijo v taborišču.55 Čeprav skupina A ni bila predvidena za poboj, so kljub temu odstranili mladoletnike, za katere so ugotovili, da so potomci ali sorodniki pomembnejših mož v domobranski vojski ali v kolaboracijski vladi. Sinova dr. Jožeta Basaja, predsednika Narodnega odbora, sta bila v transportu iz Vetrinja poslana v Jugoslavijo. Mlajši od njiju, Aljoša Basaj, je bil še nekaj časa po vojni v teharskem taborišču skupine A, kjer pa ni izdal svojega pravega imena. Junijske dni 1945 so zanj izvedeli njegovi sorodniki na prostosti in mu v taborišče poslali paket. Oznovci so povedali za paket in za koga je. Ne ve se, ali ga je kdo izdal ali se je izdal sam. »Ko je segel po paketu, so ga vrgli v bunker in pokončali, kot je bilo zagroženo vsem, ki bi se poskusili izmotavati z lažnimi podatki«.56

Po navedbah prič iz skupine A so potem, ko so spraznili dvorišče skupine C in odpeljali za poboj predvidene domobrance skupine B, pričeli še z odvozi mladoletnikov. Po pričevanjih, ki jih ni mogoče preveriti ali kakorkoli dokazati, je komisar Tomo med mladoletniki iskal »prostovoljce« za delo. Dejal naj bi, da pridejo v poštev samo »starejši« domobranci – tisti, ki so vojsko služili eno leto ali več. Dejal naj bi celo, da naj se resnično javijo le zahtevam ustrezni, saj imajo sezname, po katerih bodo to tudi preverili. Mladoletniki so menili, da bodo zaradi dela prejemali tudi boljšo hrano, kar je bil vzrok množičnemu javljanju. Skupino »prostovoljcev« so nato napotili na tovornjake in jih odpeljali neznano kam, saj jih po tem nihče nikoli več ni videl. Domneva se, da so jih pobili in pokopali v Dolini zvončkov v Pongracu pri Grižah, vendar pa dokazov za to ni.57 Med mladoletnimi fanti, ki so preživeli teharsko morijo, so bili zraven Tineta in Marijana Velikonje še drugi fantje, katerih pričevanja pomagajo raziskovalcem pri odkrivanju dogajanja v taborišču Teharje v obdobju od meseca maja do amnestije v začetku avgusta. France Kreže, rojen leta 1924, je bil določen za čiščenje zamašenega stranišča z golimi rokami in za odnašanje mrtvih dojenčkov. Marijan Tršar se spominja še mladoletnika Janeza Verhovca, doma iz Horjula, ter Marka Oblaka, katerega pa ni na seznamu domobrancev, ki so bili v taborišču Teharje, katerega hrani Arhiv Republike Slovenije, Oddelek I. Prav tako ni na seznamu bratov Velikonja, ki sta bila izpuščena med prvimi iz skupine A.58

4. 4. Ravnanje s civilisti

Med civiliste so bili dodeljeni ženske, otroci, starci in moški, ki niso bili v vojaških uniformah. Tako so mednje prišli tudi moški, ki so sicer bili domobranci, pa na dan vrnitve iz Avstrije niso bili oblečeni v uniformo. Med civilisti so bili člani različnih medvojnih organizacij. Na seznamu oseb, ki naj bi bile v taborišču Teharje, katerega hrani Arhiv republike Slovenije, kopijo pa ima tudi Arhiv Policijske uprave v Celju, so podatki za 226 oseb. Med njimi so Volksdeutscherji, Slovenci, Hrvatje, Reichsdeutscherji (pripadniki NSDAP), Madžari in en Čeh. Tiste civiliste, ki niso bili pripeljani iz Avstrije, so ob osvoboditvi v začetku maja 1945 aretirali med množičnimi aretacijami v Celju in okolici. Obtoženi so bili kolaboracije in simpatiziranja z Nemci.59 V barakah preko ceste, ki je vodila skozi taborišče, so namestili civiliste, ki so prišli v Teharje s svojimi domobranskimi sorodniki. Ženske in otroci so bili nastanjeni v baraki na sredini, moški civilisti pa v baraki na južni strani taborišča. V baraki na severni strani taborišča in v dveh barakah zraven barake za konjenico, pa so bili nameščeni Kočevarji oziroma pripadniki nemških organizacij. Pričevanj oseb zaprtih med Kočevarji ni, zato ne moremo pisati, kako so z njimi ravnali »osvoboditelji« Jugoslavije. Obstajajo pa pričevanja o ravnanju z ženskami – dekleti in ženami domobranskih vojakov.

55. Prav tam, str. 107; Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene, str. 105.

56. Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti, str. 240; Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 116.

57. Justin Stanovnik: Kje so se končale njihove poti, Zaveza, leto 2, št. 1, marec 1992, str. 8-10; Pavel Kogoj: Poboj mladoletnih domobrancev, Zaveza, leto 2, št. 3, september 1992, str. 4-9.

58. Arhiv Republike Slovenije (dalje: ARS), Oddelek I., AS 1931, arhivska škatla: 1076.

59. ARHIV PUCE, mapa: XI. OZNA, Kadri, št. listine: (A 406561).

178


V barakah so civilisti lahko pili vodo, saj je bila v teh barakah vodovodna napeljava. Prav tako so se lahko umili. Na stranišče so smeli štirikrat na dan. V sobah so bili leseni pogradi z ozkimi ležišči, katerim so ponekod manjkale deske in so bila zato neuporabna. Takoj po nastanitvi so vrata barak s civilisti zaklenili, da ujetniki ne bi prihajali na dvorišče in tam v stik z ujetimi domobranci. Za hrano so dobili posode iz aluminija in te posode so si lahko po vsakem obroku odnesli v barako. Na kosilo so jih klicali z žvižgom piščalke. V jedilnico so jih nato odvedli tako, da niso prišli v stik z domobranci. Partizani so se namreč postavili med kolono civilistov in skupino domobrancev na dvorišču. Hrano so jim razdeljevali kuharji ob kotlu. Vsak je dobil hrano za število oseb, ki ga je povedal razdeljevalcu hrane. Med razdeljevanjem hrane je le-ta tekla mimo posode na tla ali po rokah ujetnikov. Hrana, ki so jo prejemali, telesu ni dajala dovolj beljakovin in vitaminov. Dobili so po osem do deset dekagramov kruha dnevno.

Ob slabi in neredni prehrani ter nečloveškem ravnanju z ujetniki so se tudi med civilisti pojavljali primeri samomorov in umiranja od lakote. Pogosti so bili primeri vročice. V barako je nekajkrat prišel zdravnik, a po pričevanjih bolnim ni veliko pomagal. Edino zdravilo je bila soda bikarbona. Oznovci so hodili večkrat dnevno preverjat stanje v barakah. Vse je moralo biti »pospravljeno«, v nasprotnem primeru je sledila kazen – delati so morali počepe. Neprestano so jih zmerjali, predvsem prve dni. Nekega dne so vdrli v barako in hoteli ustreliti nosečnico, ki je ležala, češ, da je gledala skozi okno, kar je bilo strogo prepovedano. Ko so se bližali dnevi izpustitve taboriščnikov, se je odnos oznovcev do zapornic spremenil nekoliko na bolje.60 Dekleta v baraki za civiliste so po svojih močeh pomagala domobrancem skupine C. Našle so priložnosti, ko stražarji niso bili dovolj pozorni in so preko mreže na dvorišče C metale kose kruha. Domobranskim medicincem so dale kekse, pa tudi Sveto pismo so odstopile »cejevcem«. Ponoči so oznovci v komandno barako vodili mlada dekleta, kjer naj bi jih posiljevali, zjutraj pa so jih odpeljali v gozd in jih ustrelili.61 Osebnih pričevanj o takšnem ravnanju ni. Če je katero dekle preživelo, pa zagotovo ne bi odpiralo starih ran s pripovedovanjem o posilstvu.

4. 5. Pomor dojenčkov in majhnih otrok

Žrtve nečloveškega ravnanja v teharskem koncentracijskem taborišču so bili tudi v njem internirani civilisti, med katerimi je bilo tudi veliko žensk z majhnimi troki in celo dojenčki. Po pričevanju nekaterih preživelih taboriščnikov so prav ti najmlajši otroci postali žrtev okrutnega zločina, ki si ga lahko komaj zamišljamo.62 Nekega vročega junijskega dne, kmalu po prihodu žensk in otrok v teharsko taborišče, točnega datuma ne vemo, so materam pobrali dojenčke in otroke, ki še niso znali hoditi. Položili so jih na voz »platoner« in jih izpostavili soncu. Na vozu je bilo približno 15 otrok, jokali so in se zvijali na soncu. Vpitje in jok otrok sta postopoma ponehavala, dokler nista popolnoma utihnila. Vsi otroci so pomrli. Šele zvečer so oznovci v voz vpregli konje in otroke odpeljali za barako. Interniranec France Kreže je bil med tremi ali štirimi izbranimi mladoletniki, ki so bili določeni, da pokopljejo mrtve dojenčke in otroke.63 Stražarji so jih odpeljali za barako, kjer so ležali dojenčki, ki naj bi, po besedah priče, bili pobiti ali zadavljeni. Zmetati so jih morali v rakev in jih odnesti na pobočje ter jih zmetati v jame. Po njegovih besedah naj bi bilo tam »najmanj dvajset dojenčkov«. Telesca so zmetali v jame, jih z lopato in rokami zagrebli z malo zemlje tako, da so iz jam gledale bose noge otrok, na katerih so se pasle muhe. Preden so te mladoletnike odpeljali nazaj v barako, so jim zagrozili: »Kdor bo zinil eno samo besedo o tem, kar ste videli in delali, bo ustreljen na licu mesta.«64

60. Roman Leljak: Teharje, str. 95.

61. Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 107.

62. Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990, str. 87; Ivan Korošec, Teharje – krvave arene, Ilex-Impex, Ljubljana 1994, str. 116; Roman Leljak: Teharje, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990, str. 88.

63. Arhiv Policijske uprave Celje, mapa Teharje, Izjava domobranca Franca Krežeta, št. listine: 5849.

64. Prav tam.

179


Ker so o tem zločinu pisali preživeli taboriščniki, je obstajal določen dvom, ali se je to res zgodilo in ali si niso ti morda tega enostavno izmislili, da bi svoje nasprotnike prikazali v kar najslabši luči. Vse dvome o tem pa je ovrglo pričevanje domačina, ki je zločin nad otroki v teharskem taborišču sam videl, vendar je o tem spregovoril šele maja 2002.65 V svoji pripovedi se tistega strašnega dogodka takole spominja: »Najbolj od vsega pa me je pretresel prizor nekega vročega, sončnega dne. Z očetom sva ravno peljala les iz hoste. Kot ponavadi sva se peljala vzdolž taboriščne ograje. Kar pa sva videla tistega dne, presega vse grozote. Na vozu˝platonerju˝ so bili naloženi sami dojenčki in izpostavljeni vročemu soncu, dokler niso pomrli«. Kot navaja novinarka, ki je njegovo pripoved zapisala, se je pripovedovalec tega tragičnega dogodka, ki mu je bil priča kot 6-letni otrok, spominjal solznih oči in vidno pretresen.

Žrtve nezaslišanega nasilja so bile tudi ženske in dekleta. Oznovci in stražarji, ki so se pogosto napili v Koželjevi gostilni, so se po vrnitvi v taborišče nad njimi izživljali, nato pa jih pokončali. Po navedbah nekaterih pričevalcev naj bi se to dogajalo tudi v dvorcu »Pri Mlinarjevem Janezu« na Teharjah, kjer so z dekleti, ki so jih ukazali pripeljati iz teharskega taborišča, uprizarjali prave orgije. O tem piše tudi bivši oznovec Albert Svetina.66 Svetina sicer navaja, da so se te orgije, ki so jih organizirali celjski oznovci, dogajale v nekem gradu v bližini Celja, vendar je domnevati, da je bil to verjetno dvorec »Pri Mlinarjevem Janezu« na Teharjah ali pa morda grad Bežigrad v Bukovžlaku pri Teharjah. Teh orgij, na katerih se je, kot pravi Svetina, »veliko pilo plesalo in streljalo v zrak«, so se vsako soboto udeleževali tudi funkcionarji OZNE iz Slavije v Ljubljani, kjer je slovenska OZNA imela svoj sedež.67

5. MNOŽIČNI POMOR DOMOBRANCEV

Prvi transporti domobrancev iz taborišča Teharje na morišča so se pričeli takoj, ko so prispeli domobranci 2. Rupnikovega udarnega bataljona SNV. Ker so oznovci vedeli, kateri enoti pripadajo, jih sploh niso posebej zasliševali. Določeni so bili za pomor. Za domobranci iz skupine C so za transport na morišče prišli na vrsto domobranci iz skupine B. Okoli 10. junija 1945 pa so na morišča pričeli odvažati tudi civiliste – bogoslovce, ženske in pripadnike nacističnih organizacij. Petega junija okoli 5. ure popoldne je politkomisar Tomo pričel klicati imena s seznamov prej popisanih domobrancev. Tega dne so se po Koroščevih besedah pričeli odvozi taboriščnikov. Klicani niso bili po vrsti kot so jih zasliševali, temveč mešano, da se v skupini ne bi znašli znanci. Poklicani je moral prestopiti ograjeni prostor ter stopiti na taboriščno cesto, kjer je stalo tnalo, na katerem so partizani sproti sekali žico. Ob tnalu so namreč imeli velik zavoj telefonske žice, s katero so vezali taboriščnike po dva in dva skupaj. Ujetnika sta morala dati roke na hrbet, nakar so jih jima zvezali v zapestju, vsakemu posebej in nato še v komolcih obema skupaj. V navezano žico so vtaknili leseno navijalo in z vso silo navili žico, tako da se je le-ta zarezala v meso. Občasno so pare zvezali tako, da so domobranci ležali na tleh. Po pričevanjih so se nekateri morali v taborišču tudi sleči in sezuti.68

Prevoze na morišča so opravljali Slovenci, ki jih je ob koncu vojne mobiliziral 3. bataljon Knoja. Mobilizirali so Celjane, ki so imeli tovornjake. Zgodilo pa se je tudi, da je prišel na vožnjo šofer z avtobusom. O tem primeru je pred parlamentarno komisijo spregovoril Jakob Ugovšek. O modrem avtobusu piše tudi Roman Leljak. Z njim so vozili ženske iz taborišča na morišče v Laško. Franc Miklavčič je bil 10. maja 1945 vključen v enote Knoja v Ljubljani. Prve dni junija je moral Miklavčič z ostalimi šoferji pred realno

65. Pričevanje tega domačina, ki je želel ostati anonimen, je bilo 15.maja 2002 objavljeno v časopisu Celjan, in sicer v članku Barbare Trnovec: »Nekoč morišče, danes golf igrišče«.

66. Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, Pričevanje Alberta Svetine, Nova obzorja, Ljubljana 2004, str. 209.

67. Prav tam.

68. Ivan Korošec: Teharje – Krvave arene , str. 145; Roman Leljak: Teharje, str. 9 – 10; Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog,

str. 111 – 112; Poročilo parlamentarne komisije, str. 49.

180


gimnazijo na Vegovi ulici, kjer so na osem ali deset kamionov naložili določeno število vojakov in krenili proti Teharjam. Kamioni so bili poklicani iz različnih enot in šoferji niso bili seznanjeni s podrobnostmi akcije. Vodil jih je oznovec, ki se je z motorjem prikoličarjem vozil z njimi. Ko so prispeli pred taborišče, so pričeli z »nakladanjem« jetnikov.69 Iz navedenih besed lahko sklepamo, da prevozov niso opravljali le domačini iz okolice Celja, temveč je OZNA za prevoze angažirala pripadnike Knoja iz vse Slovenije. Takšne akcije vsekakor niso mogli organizirati pripadniki nižjih činov v celjski OZNI, pač pa visoka poveljstva te organizacije. Ko so tovornjaki prispeli in so taboriščniki bili zvezani, so k tovornjaku prislonili hlod ali celo dva, včasih pa nekakšen zaboj, da so se zvezani lahko povzpeli na tovornjak. Franc Miklavčič med drugim tudi navaja, da so pri »nakladanju« jetnikov vojaki z njimi postopali »zelo brutalno – s pretepanjem, ko so jih vodili skozi špalir«.70

O številu klicanih je težko govoriti, saj se pričevanja o številih močno razlikujejo med sabo, seznami pa niso ohranjeni. Splošno znano je, da je vsak večer v taborišče pripeljalo večje število kamionov. Nekateri pravijo, da jih je bilo deset, drugi spet, da jih je bilo dvajset, domačin iz Hrastnika pa trdi, da so neko noč našteli kar osemintrideset mimo vozečih avtomobilov, polnih ljudi. Jakob Ugovšek, med vojno šofer pri Wehrmachtu, maja 1945 mobiliziran s strani Knoja, je bil šofer enega od tovornjakov, ki so vozili taboriščnike in zapornike iz Teharij in Starega piskra. Devetega maja 1994 je Preiskovalni komisiji o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti povedal, da je sam na vožnji iz Teharij imel dve prikolici in da so bili še štirje ali pet drugih tovornjakov. Isto noč naj bi naredili več voženj v isto smer. Na vsak kamion so naložili približno štirideset zvezanih oseb. Ko so bili tovornjaki polni, so morale žrtve poklekniti in povesiti glave. Verjetno zato, da jih ljudje, mimo katerih naj bi se peljali, ne bi videli. Tovornjaki namreč v večini niso bili pokriti, le preko nekaterih so vrgli ponjave ali kar rjuhe. Preden so tovornjaki odpeljali, so na vsakega od njih splezali štirje oboroženi stražarji, ki so med vožnjo od jetnikov zahtevali, da imajo sklonjene glave. »Nakladanje« je trajalo okoli tri ure. Tako napolnjeni so odpeljali proti vnaprej določeni točki v okolici Celja.71 Za vsaj enega od transportov je znano, da so se med potjo ustavili v Laškem in naložili še nekaj civilistov. Na kamion Franca Miklavčiča je prišla ženska z mlado hčerko. Partizan, ki se je naveličal partizanščine in grdega ravnanja z nasprotniki revolucije, je pobegnil v Avstrijo in kasneje povedal, da so med domobranci na transportih res bili tudi civilisti, ki so jih aretirali po mestih in vaseh in jih na tovornjake naložili, ko je le-ta peljal skozi kraj ali vas. 72

Pri nekaterih transportih so šoferji pripeljali tovornjake tik ob množično morišče, pri nekaterih pa so vozila ustavili precej daleč stran od morišča. Odvisno je bilo od dostopnosti terena. Priče navajajo, da so bili prostori, kjer so ujetniki morali izstopiti, močno razsvetljeni in zastraženi. Travnik, na katerem so ujetniki čakali nadaljnjih ukazov, je bil obdan z žičnimi ovirami, preko katerih je dvema domobrancema uspelo pobegniti. Ko so taboriščniki stopili s kamionov, so se morali postaviti v vrste in nato za nekaj časa sesti na tla. Zaradi bližine hiš so jim ukazali, da mora biti popolna tišina. Niso se smeli premikati, da si ne bi zrahljali vezi. Odvezali so jim roke, da so se lahko slekli in sezuli. Oblačila in obutev so pustili na kupu, nato so jim ponovno zvezali roke. V primerih, ko so prepeljali na isto morišče več transportov, so priče izjavile, da so morali oblačila zmetati na oblačila, ki so že bila na tleh od prej pripeljanih ujetnikov. Od daleč so se med tem časom slišali streli iz revolverja. Ko so streli ponehali, so proti morišču odvedli naslednjo skupino. Po stezi so odhajali v koloni po dva in dva ujetnika in vsak par sta spremljala dva oborožena vojaka.73

69. Roman Leljak: Teharje, str. 31, Poročilo parlamentarne komisije, str. 34 in 36.


71. Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija, Vetrinje – Teharje – Rog, str. 109; Poročilo parlamentarne komisije, str. 34 in 36.

72. Roman Leljak: Teharje, str. 36.


181


Prostor okoli jam, kjer so streljali ujetnike, je bil osvetljen s svetilkami, privezanimi na drevesa. V temi je bila postavljena straža, ki je spremljala dogodke ob morišču. Pogosto so ujetnike pred jamami in brezni mučili z ukazi, da morajo leči in nato hitro spet vstati. Jama, o kateri priča neki domobranec, ki mu je uspelo pobegniti, je bila od tri do štiri metre globoka in je bila dejansko rudniški dnevni kop. Kot navaja kasneje v svoji zgodbi, pa jih je bilo celo več. Vsak par je moral stopiti na rob jame in se obrniti proti njej. Nato sta k vsakemu ujetniku pristopila dva vojaka in namerila svoji pištoli v tilnik žrtvama. Nekatere priče navajajo, da sta vojaka štela do tri in nato istočasno sprožila pištolo.74 Ker so likvidatorji streljali kot po tekočem traku, je pogosto prišlo do nenatančnih strelov v tilnik. To je bil vzrok, da so mnoge žrtve sam strel sicer preživele, so pa bile smrtno ranjene. Iz tega razloga je bilo v jamah veliko še živih ujetnikov, ki pa so nato umrli od poškodb, ki jih je povzročila krogla in nato še padec v globoko jamo. Ali pa so umrli od lakote, ker zaradi poškodb in globine jam niso mogli splezati na prosto. Zaradi tega je bilo iz jam še dolgo po končanem streljanju slišati ječanje in jokanje.

Ker arhivskega gradiva, ki bi pričalo o kadrih OZNE v taborišču, ni, tudi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je bil prisoten pri povojnih množičnih pobojih. Kot kaže, niso vsakega transporta vodile iste osebe. Enega od njih naj bi vodil E. G. – Švigelj, ki je imel takrat čin kapetana. Nekemu drugemu transportu je poveljeval civilist, izvrševalci in stražarji pa so bili vojaki. Sodeč po govorici, naj bi bili vsi Slovenci. Franc Miklavčič navaja, da je transport, v katerem so sodelovali knojevci iz Ljubljane, vodil o%cir OZNE s partizanskim imenom Nande, kateremu je bil Miklavčič neposredno podrejen. Nande je bil star okoli 25 let in oblečen v nemški vojaški plašč.75

Priča navaja, da so streljali, dokler likvidatorjem ni zmanjkalo streliva. Nato so pričeli žrtve kar žive metati v jame, kar naj bi se dogajalo v Hrastniku. Oznovec Ivan Bradač naj bi sam navedel, da je »v eni sami noči spravil na drugi svet toliko ljudi, da sta se mu dve pištoli pokvarili«. Stražarji so po »akciji« na množičnih moriščih v jame metali ročne bombe, ki naj bi pomorile še tiste, ki so ranjeni obležali na dnu groba. Takšna dejanja so pri kasnejših odkopavanjih grobišč in ugotavljanju števila pobitih v posameznih množičnih grobiščih na osnovi ostankov kosti močno otežila raziskave, saj so bila trupla razmesarjena, okončine žrtev pa razmetane na dnu izkopanih grobov ali rudniških jam. Likvidacija posamezne skupine ujetnikov je trajala približno eno uro, vendar je potrebno upoštevati, da so v eni noči na morišče prepeljali več skupin oziroma je tja prispelo več transportov. Zatorej lahko trdimo, da so likvidacije trajale skozi vso noč po nekaj ur. Celotna naloga OZNE – »odstranitev ostankov sovražnih skupin« - je, po navedbah Jakoba Ugovška, trajala približno teden dni.76

Šoferji, ki so bili ves čas likvidacij prisotni v bližini množičnih morišč, niso neposredno sodelovali pri likvidacijah, vendar pa lahko zagotovo trdimo, da so sodelovali posredno že s samim prevažanjem ujetnikov. Seveda jih je mogoče na nek način tudi razumeti, saj so se pred majem 1945 borili proti okupatorju in bili del odporniškega gibanja. Kot taki so morali upoštevati ukaze nadrejenih, saj bi v primeru zoperstavljanja bili sami kaznovani, česar so se dobro zavedali. Miklavčič navaja, da ni šel v bližino morišča, ker je bil osebno preveč čustveno prizadet. Anton Lamut pa je pomagal pri zasutju grobišča. Ob tej priložnosti je opazil, da so bila trupla delno že zasuta, zato je sklepal, da več skupin ljudi končalo na istem morišču. Nadrejeni so šoferjem tovornjakov strogo prepovedali govoriti o dogodkih na moriščih.77

74. Prav tam, str. 36 in 97.

75. Poročilo parlamentarne komisije, str. 34 – 36.

76. Prav tam, str. 36; Roman Leljak: Teharje, str. 33 in 97.

77. Poročilo parlamentarne komisije, str. 35.

182


Vojaki, ki so stražili in streljali ujetnike, so bili pogosto pod vplivom alkohola ali so se od dolgoletnega streljanja in ubijanja preveč vživeli v vojno in se niso mogli sprijazniti z njenim koncem. Nekateri so bili prepojeni s sovraštvom in so v likvidacijah videli maščevanje za umore, ki so jih domobranci in njihovi sodelavci – okupatorji, zagrešili nad sorodniki pripadnikov NOB. Mnogi so med vojno videli umirati svoje najbližje, kar je bil pogosto vzrok za vstop v partizane. Ob koncu vojne so izkoristili priložnost in se maščevali morilcem svojih najbližjih ali celo njihovim sorodnikom. Ob vsem tem ne smemo spregledati, da so med likvidatorji bile tudi osebe, za katere bi mirne vesti trdili, da so bile nagnjene k nasilju ali so bili celo kriminalci. Pravo nasprotje tem pa so bili likvidatorji, ki so še dolga leta morali živeti z grehi, ki so jih morali zagrešiti v »imenu ljudstva«. Mnogi so zato vse življenje imeli zdravstvene težave ali težave z alkoholizmom, nekateri pa so se turobnih spominov rešili enostavno s samomorom.78

6. MNOŽIČNA MORIŠČA, POVEZANA S TEHARSKIMTABORIŠČEM

V občini Celje in njeni okolici so številni neoznačeni grobovi in grobišča, o katerih so celjski kriminalisti od pričetka akcije »Sprava« prejeli nešteto prijav. Po podatkih Geodetske uprave Celje iz leta 1991 je bilo samo v občini Celje prijavljenih dvaindvajset grobišč. Po pričevanjih pobeglih ujetnikov s krajev morišč pa se množična grobišča, kamor so vozili domobrance in ostale taboriščnike teharskega taborišča, niso nahajala le v občini Celje, temveč tudi v sosednjih občinah - Laško, Hrastnik in Brežice. Ob vseh domnevnih grobiščih se pojavlja vprašanje, ali tudi dejansko obstajajo, saj so osebe, ki jih prijavljajo, že stare in jim spomin že peša. Od konca druge svetovne vojne je minilo že več kot šestdeset let in v tem obdobju se je teren močno spremenil. V občini Celje je bilo opravljenih kar nekaj izkopov, pri katerih se je izkazalo, da so prijave verodostojne, pri nekaterih pa se je izkazalo, da »grobišče« ne vsebuje nikakršnih posmrtnih ostankov. V okviru policijske akcije »Sprava« so opravili izkope domnevnih grobišč v bližini Celja. Takšen postopek se je izvedel v rudniškem rovu Barbara v Rečici pri Laškem in v Košnici. Na obeh krajih so našli kosti pobitih ljudi. Leta 2003 so opravili sondacijo pri Mlinarjevem Janezu, toda rezultati niso pokazali posmrtnih ostankov teharskih žrtev.79

Grobišča, povezana s koncentracijskim taboriščem Teharje

Ob številnih množičnih grobovih na Celjskem je težko zagotovo reči, katera so dejansko povezana s koncentracijskim taboriščem Teharje, saj vsi po vojni pobiti ljudje niso bili v tem taborišču. Ob seznamu in popisu grobišč, ki ga je za občino Celje opravila Geodetska uprava Celje, in po do sedaj opravljenih

78. Janez Črnej: »Ekologija« Teharij, Demokracija, leto 9, št. 2, 8. januar 2004, str. 44 – 45.

79. Vili Einsieler: Mlinarjev Janez ne skriva grobišča, Delo, leto 45, št. 158, 11. julij 2003, str. 2.

Marija Reka

Bežigrad – Teharje – Mlinarjev Janez

Prapretno

Huda Jama

Hrastnik (Marno, Dol, Zasip,

Stari Hrastnik)

Zgornja HudinjaPečovnik


183


sondacijah, izkopih ter pričevanjih lahko sklepamo, da se teharske žrtve nahajajo v grobišču Bežigrad – Gaji – Čret, v rudniku Pečovnik, grobišču Košnica, taborišču in grobišču Teharje z okolico ter v Zgornji Hudinji. Eno od grobišč se nahaja tudi v neposredni bližini taborišča Teharje. Nastajalo naj bi od maja 1945 do januarja 1946. To grobišče naj bi zajemalo trikotnik Bežigrad – Teharje – Mlinarjev Janez, kjer je med 2. svetovno vojno tekel protitankovski jarek. V tem grobišču naj bi bilo po ocenah pričevalcev od 5000 do 6000 žrtev, kar pa se ne da preveriti zaradi sistematskega prikrivanja grobov po vojni vse do devetdesetih let 20. stoletja. Na tem mestu se je namreč nahajalo odlagališče Cinkarne in smetišče. V grobišču Bežigrad – Gaji – Čret naj bi bilo pokopanih od 6.000 do 8.000 ali celo več slovenskih domobrancev, Celjanov slovenske in nemške narodnosti, hrvaških ustašev, kočevskih Nemcev in nemških ujetnikov. Žrtve so bile pokopane v protitankovski jarek, ki se je nadaljeval proti Mlinarjevemu Janezu. Pri Mlinarjevem Janezu naj bi bilo zbirališče, mučilnica in morišče za več tisoč Celjanov.80

Morišče v starem rudniku Pečovnik je še neraziskano, nastalo naj bi maja in junija 1945. Grobišče

Košnica se nahaja ob Košniškem potoku, nastalo je v istem obdobju kot morišče Pečovnik. V njem je med 400 in 600 žrtev povojnih pobojev. Na tem mestu so bili ubiti premožnejši Celjani slovenske in nemške narodnosti. Med njimi naj bi bila tudi Rakusch in gospa Petriček, lastnica domačije Petriček. Področje zajema močvirnat travnik, na katerem stoji lesen križ. Na Zgornji Hudinji naj bi bilo pobitih najmanj 40 oseb in nato pokopanih v protitankovskem jarku. Občan je pri izkopu ob Osnovni šoli Hudinja naletel na človeške kosti. Na podlagi odredbe je bilo nato opravljeno izkopavanje, kateremu je sledil ogled ostankov, ki so ga opravili izvedenci sodne medicine. Ob izkopu so na izkopanem območju 20 m2 našli 40 žrtev. Ugotovili so, da je smrt oseb nastopila zaradi strelnih poškodb. Glede na najdbe v grobišču naj bi bili tu pokopani hrvaški begunci, nemški ujetniki, pri Ostrožnem pa tudi Slovenci, ki so bili zaprti v Starem piskru.81 Mnogo morišč, kjer so pobili teharske taboriščnike, se nahaja v sosednjih občinah. V Mariji Reki v občini Prebold so bili verjetno pomorjeni domobranci in druge aretirane osebe pripeljane iz Teharij. Grobišče v Hudi Jami skriva del pobitih pripadnikov 4. domobranskega polka, delno naj bi bil tu pokopan še 3. domobranski polk. Tu naj bi bilo po pričevanjih eno največjih grobišč pobitih domobrancev. Pot transportov v Hudo Jamo je vodila iz Teharij v Laško, potem na Rečico in dalje v Hudo Jamo. Rupnikov bataljon je bil pobit v opuščenem rudniškem rovu, imenovanem Barbarin rov. Na tem mestu leži neznano število pobitih ljudi. V Prapretnem v bližini Hrastnika je pešpot vodila v hrib do jame, katere globina je merila 3 do 4 m, dolžina 15 m in širina 2 do 3 m. V neposredni bližini se nahaja potok, o katerem pripoveduje domobranec, ki mu je uspelo pobegniti z morišča. OZNA je svoje žrtve pobijala tudi v kamnolomu za cerkvijo sv. Valentina v Retju. Žrtve so pobijali in nanje sproti minirali kamenje.82

Naslednje večje grobišče je grob številnih domobrancev iz Teharij v okolici Hrastnika. Transport je krenil iz Teharij v Celje in nato proti Laškemu ter Rimskim Toplicam. Tam je transport zavil na desno proti Hrastniku. Na tej poti so transporte ustavljali in taboriščnike pobili na številnih moriščih. Prva postaja je bila na Marnem, natančneje v kotanji pri Marnski kapeli. Naslednja postaja je bila v Dolu, kjer so ujetniki sestopili s tovornjakov v bližini cerkve in pešačili mimo mlina do opuščenega rudnika, katerega rovi so segali globoko pod gorovje Kal. V ta rov so napodili žrtve in vhod zminirali, tako da so bili v rovu ljudje še živi. Naslednji transporti so pot nadaljevali v Tirnberg, od koder je vodila pot po kolovozu preko Zasipa do rudnika Stari Hrastnik. Na Zasipu so bili od 400 do 700 m globoki opuščeni stari jaški in do 30 m dolge razpoke, ki so nastale ob eksplozijah nekdanjega rudnika. Domobrance naj bi pobijali 5., 6. in 7. junija 1945, v Stari Hrastnik pa naj bi vozili ženske iz koncentracijskega taborišča Teharje.83

80. ARHIV PUCE, mapa: VII, Podatki GU Celje, februar 1991.

81. Prav tam; Ugotovitve policijskega preiskovanja povojnih pobojev, akcija »Sprava«, zaključno poročilo, str. 29.

82. Roman Leljak: Teharje, str. 31 – 33.

83. Prav tam,, str. 28 – 34.

184


7. AMNESTIJA IN ODPUST PREŽIVELIH TABORIŠČNIKOV IZ TEHARSKEGA TABORIŠČA

Prvi so taborišče zapustili preživeli civilisti. Moški so odšli najprej, in sicer 6. julija 1945, prva skupina žensk pa je odšla že naslednjega dne. Postopek pri izpustitvi je trajal dva dneva. Preden so jih izpustili, so vse fotogra%rali in jim odvzeli prstne odtise. Civilisti so taborišče zapuščali peš z vso prtljago, ki so jo do njihovega odhoda hranili v taborišču. Marijan Tršar navaja, da so odhajali podnevi. Vse zapisnike o njihovih zasliševanjih so poslali krajevnim odborom OF. Dobili so odpustnice teharskega taborišča, na katerih je bil naveden datum izpusta in način potovanja do domačega kraja. Tam so se morali izpuščeni javiti tamkajšnjemu poveljstvu. Samo potovanje je bilo časovno omejeno na dva dneva. Ko se je oseba javila krajevnim oblastem, so ji le-te izdale potrdilo z datumom vrnitve domov. Takšen je primer Rozalije Rajer, ki je bila izpuščena 14. avgusta 1945. Do Hrastnika je lahko potovala od 14. do 16. avgusta 1945 z vlakom. Ženske, katerih otroci so bili v »dečjem zavetišču« Petriček, so prejele dovoljenje za prevzem otrok, vendar pa si je socialno skrbstvo pridržalo pravico te otroke njihovim staršem kadarkoli ponovno odvzeti in jih oddati nazaj v »otroško zavetišče«.84

Po odhodu civilistov so v teharskem taborišču ostali samo še preživeli domobranci iz skupine A in B. Fantje iz skupine B so hodili na delo iz taborišča v mesto, od koder so nekega dne prinesli časopis, v katerem je bilo objavljeno, da bodo vsi vojni ujetniki postavljeni pred sodišča in obsojeni na prisilno delo. To se je tudi zgodilo. Taboriščnike so fotogra%rali s sprednje strani in iz pro%la ter jim odvzeli prstne odtise. Sodilo jim je Vojaško sodišče Mariborskega vojnega področja, senat v Celju.85 Sojenje je potekalo v teharskem taborišču med 19. in 24. julijem 1945. Obsojenih je bilo najmanj 405 domobrancev, za kolikor je ohranjenih kazenskih listov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje.86 Razen izjem so bili to sami mladoletni domobranci, večinoma letniki 1927 in 1928. Nekateri med njimi niso dopolnili še niti 16 let. Sodišče ni sodilo posameznikom, ampak večjim skupinam. Na procesu pred Vojaškim sodiščem Mariborskega vojnega področja, senat v Celju 23. julija 1945 je bilo npr. naenkrat obravnavanih in obsojenih kar 65 mladoletnih domobrancev.87 Kot razlog za njihovo obsodbo je sodišče navedlo, »da so bili pripadniki slovenskega domobranstva, tedaj oborožene formacije v sovražnikovi službi.« 88 Sodba, ki jim jo je sodišče izreklo, je bila dokaj mila. Velika večina jih je bila obsojenih na omejitev svobode s prisilnim delom za dobo od 6 mesecev do 1 leta in na izgubo aktivne ter pasivne volilne pravice za določeno obdobje.89 Izrečeno sodbo je sodišče takole utemeljilo:

»Na podlagi obtoženčevih priznanj v zvezi s podatki ovadbe in dokaznega postopanja, izvedenega na glavni razpravi, smatra sodišče za dokazano, da so vsi gori navedeni obtoženci bili pripadniki slovenskega domobranstva tedaj oborožene formacije, katera je, kot je to notorično, sodelovala z okupatorjem. V pripadništvu k tej formaciji je zazreti vse zakonite znake kaznivega dejanja po čl UVS. Krivdorek glede vseh je utemeljen. Pri odmeri kazni je sodišče pri vsakem posamezniku upoštevalo različne okolnosti, ki jih je dognalo tokom dokaznega postopanja in ki so potem vplivale bodisi olajšilno, bodisi obtežilno na kazenski izrek. Kot take okolnosti so prišle v poštev: starost, način pristopa - prostovoljno ali prisilno, doba pripadništva, udejstvovanje v formaciji, čin in položaj v formaciji, odnos njihovih svojcev do NOV, ali je vedel posameznik za Titov amnestijski odlok in zakaj se mu ni odzval. Skrbno ocenjujoč vse omenje okolnosti je sodišče vsakemu obtožencu odmerilo kazen, ki odgovarja njegovi individualni krivdi.«90

84. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), fond: ZAC 981, Zbirka dokumentov društva »Teharski otroci« 1994, signatura arhivske enote: 1 in 2; Marijan Tršar: Dotik smrti, str. 122 – 124; Tine Velikonja: Šle so s svojimi skozi Teharje, Zaveza, leto 4, št. 1, marec 1994, str. 17 – 29.

85. Sodbe, ki jih je Vojaško sodišče Mariborskega vojnega področja, senat v Celju izreklo domobrancem v teharskem taborišču, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.

86. ZAC, Vojaško sodišče mesta Celje, sign. arh. enote: 24, kazenski listi za obsojene pripadnike Slovenskega domobranstva.

87. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Vojaško sodišče Mariborskega vojnega področja, senat v Celju, Sod 864/45.

88. Prav tam.

89. Prav tam.

90. Prav tam.

185


Pri obsodbi teh mladoletnih domobrancev je sodišče torej izhajalo samo iz inkriminacije njihovega statusa,

saj nobenemu izmed njih ni dokazalo niti enega samega konkretnega kaznivega dejanja. Ko je Predsedstvo AVNOJ 3. avgusta 1945 izdalo Ukaz o splošni amnestiji in pomilostitvi,91 je vojaško sodišče 5. avgusta 1945 za vse te domobrance izreklo amnestijo oziroma pomilostitev in so bili iz taborišča Teharje izpuščeni. Vendar pa nadaljnje dogajanje v teharskem taborišču kaže, da s tem vsi ti domobranci še niso bili dokončno rešeni, posebno še tisti iz skupine B ne. Nekaj dni po amnestiji so namreč »bejevce« sklicali v zbor pred njihovo barako. Oznovec, ki so ga klicali Kladivar, je vsakega vprašal, kaj je bil po poklicu in po izobrazbi. V posebno skupino so razvrstili osebe intelektualnih in humanističnih poklicev in osebe, ki so dokončale gimnazijo ali celo univerzo. Nato so morali posredovati svoje podatke tipkarici, ki jih je tokrat spraševala kar sama. Rekli so jim, da gredo v drugo taborišče. Marijan Tršar v svoji knjigi piše, da so ponje prišli kamioni zvečer, kar se jim je zdelo sumljivo, saj bi jih v drugo taborišče lahko odpeljali podnevi. Zanimivo je, da so jih na kamione klicali poimensko in da so odhajali z nahrbtniki. Pojavljajo se dvomi o tem, če so jih dejansko odpeljali v drugo taborišče ali celo izpustili domov. Marijan Tršar, ki je po lastnih pričevanjih bil neposredno vpleten, piše, da mu je oznovec Lado namignil, da so jih zadnje dni, ko je to bilo še možno, odpeljali v smrt. Vendarle pa dokumentov, ki bi takšne dvome potrdili ali ovrgli, v ohranjeni dokumentaciji ni. Domneva se, da so te fante odpeljali v Pongrac pri Grižah in jih tam na kraju, ki ga domačini poznajo pod imenom Dolina zvončkov, pomorili.

Poslednje domobrance so sklicali in jim izročili liste z natipkanim domačim krajem, kjer so se morali

v roku 24 ur javiti na krajevnem odboru. Za spremstvo jim je bil le en vojak, ki jih je pospremil v Celje na železniško postajo. Povedal jim je še, kdaj bo prišel vlak in jih zapustil. S celjske železniške postaje so odšli domov. List, ki so ga prejeli, je bila t. i. »Objava«, s katero se je moral vsak izpuščeni javiti pristojnemu krajevnemu narodnoosvobodilnemu odboru ali organu, ki je začasno vršil funkcijo le-tega »zaradi evidence in morebitnih nadaljnjih ukrepov glede mobilizacije.« Objava je veljala kot potna dovolilnica od dneva izpustitve do datuma napisanega na objavi v kraj stalnega bivališča. Na objavi sta bila podpisana komandant taborišča in predsednik sodišča. Vsak izpuščen taboriščnik se je torej javil na krajevnem odboru domačega kraja, kjer so jim izdali potrdilo z datumom odpusta iz jetnišnice Celje. Marijan Tršar je bil izpuščen 30. avgusta 1945.

Arhiv Republike Slovenije hrani rešitve vojaškega sodišča mesta Celje z dne 5. avgust 1945, torej dva

dneva po objavi splošne amnestije. K vsaki rešitvi je priložen izvod »Objave«. Rešitev vsebuje ime in priimek osebe, ime očeta, datum in kraj rojstva ter podatke o sodišču. Naveden je datum obsodbe in kazen, na katero je bil obtoženi obsojen. Iz rešitev je možno razbrati, da so bili amnestirani tisti, ki so bili obsojeni 19. julija 1945 ali po tem datumu. Prvi amnestiranci so bili izpuščeni 8. avgusta 1945, množično pa so jih izpuščali po 10. avgustu 1945, od tega največ 14. avgusta 1945. Zadnji naj bi odšli 26. avgusta 1945. Največ izpuščenih po amnestiji je bilo mladoletnikov, precej pa je bilo tudi starejših oseb, ki so bile verjetno v skupini B. Po seznamu je bilo avgusta 1945 na osnovi amnestije iz koncentracijskega taborišča Teharje izpuščenih 371 oseb.92

91. Uradni list DFJ, št. 56/1945.

92. ARS, AS 1931, arhivska škatla 1076.

186


VIRI IN LITERATURA

VIRI

ARHIVSKI DOKUMENTI

Arhiv Republike Slovenije, Oddelek I., AS 1931, podfond: zaporne knjige 218-10 in 218-17 in AS 1589, CKZKS / III.Arhiv Okrožnega državnega tožilstva v Celju, tožilski spisi: Taborišče Teharje po drugi svetovni vojni.Arhiv Ministrstva za notranje zadeve, Policijska uprava Celje, dokumentacija: TeharjePokrajinski arhiv Maribor, signatura: 1249003 / 1; fond: Vojaško sodišče Maribor 1945, Sodbe vojaškega sodišča 1 – 33 / 1945.Zgodovinski arhiv Celje, fond: ZAC 981, Zbirka dokumentov društva »Teharski otroci«.

ČASOPISI IN REVIJE

Celjan, Celje, leto 2002, št. 70, str. 20.Demokracija, Ljubljana, leto 8 (2003), št. 52, str. 42 – 44; leto 9 (2004), št. 2, str. 44 – 45. Delo, Ljubljana, leto 1993, št. 38, str. 7;leto 2003, št. 158, str. 2.Nedeljski dnevnik, Ljubljana, leto 2005, št. 2 – 7, str. 14 – 15. Novi tednik NT & RC, Ljubljana, leto 1997, št. 40, str. 21;leto 1999, št. 44, str. 3.Slovenski poročevalec, glasilo Osvobodilne fronte, Ljubljana, leto 1945, št. 83, str. 1.Štajerski gospodar, Marburg an Drau, leto 1943, št. 10, str. 12; leto 1943, št. 30, str. 6; leto 1943, št. 31, str. 6.

Večer, Maribor, leto 1993, št. 30, str. 9; leto 1993, št. 41, str. 7; leto 1993, št. 92, str. 9; leto 2005, št. 124, str. 1 in 3.

Zaveza, glasilo Nove slovenske zaveze, Ljubljana, leto 1991, št. 3, str. 19 – 22; leto 1992, št. 1, str. 8-10 in št. 3, str. 4 -13; leto 1994, št. 1, str. 17 – 29; leto 1999, št. 4, str. 76 – 79; leto 2000, št. 2, str. 52 – 59 in 63 – 64; leto 2001, št. 2, str. 45 – 56.

187


LITERATURA

Corsellis, John in Ferrar, Marcus: Slovenija 1945: smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, Mladinska knjiga, Ljubljana 2006;Dornik Šubelj, Ljuba: Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1999;Dr. Griesser – Pečar, Tamara: Razdvojeni narod, Slovenija 1941 – 1945, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004;Grum, France in Pleško, Stane (ur.): Vetrinjska tragedija, Magnolija, Ljubljana 1991;Grčić, Marko (ur.): Otvoreni dossier Bleiburg, Vjesnik, START magazin, Zagreb (b.l.);Korošec, Ivan: Teharje – Krvave arene, Ilex-Impex, Ljubljana 1994; Kos, Stane: Stalinistična revolucija na slovenskem 1941-1945, 2. del, Samozaložba, Buenos Aires 1991;Leljak, Roman: Teharje, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990;Leljak, Roman: Teharske žive rane, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990: Mikola, Milko: Sodni procesi na celjskem 1944 – 1951, Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje, Celje 1995;Mikola, Milko: Delo kot kazen, Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje, Celje 2002;Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo 1943 – 1945, Slovenska matica, Ljubljana 2003;Ott, Ivan: Ukradeno otroštvo, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1991;Pučnik, Jože (ur.): Iz arhivov slovenske politične policije, Veda, Ljubljana 1996;Slovenija 1941 – 1948 – 1952, Tudi mi smo umrli za domovino, Zamolčani grobovi in njihove žrtve, Zbornik, Društvo za ureditev zamolčanih grobov, Ljubljana – Grosuplje 2000;Slovenija v letu 1945, Zbornik referatov, Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 1996;Temna stran meseca, kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945 - 1990, Nova revija, Ljubljana 1998;Tolstoj Nikolaj, Klepec Matjaž, Kovač Tomaž: Trilogija Vetrinje – Teharje – Rog, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990;Tršar, Marijan: Dotik smrti, Pričevanja, Nova revija, Ljubljana 2000;Vodušek Starič, Jerca: Prevzem oblasti 1944-1945, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992;Zavadlav, Zdenko: Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990;Zdešar, Janez: Spomini na težke dni, Družina, Ljubljana 1990;Žajdela, Ivo: Komunistični zločini na slovenskem, 2. del, ČZP Novo jutro, Ljubljana 1991.

Documents

KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE TEHARJE - mp.gov.si · PDF filePri zunanji železni mreži so bili re$ektorji in v ... Po navedbah Franca Žoharja iz ... da so se do tega dne na celotnem