KONVERGENTNI IN DIVERGENTNI PROCESI NA · osnovi splošnih značilnosti tehcon (kazalci procesa kmetijstv a) in za posamezne deljene občine, nastale po koncu spopadov ob entitetski

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Jug Bebler

KONVERGENTNI IN DIVERGENTNI PROCESI NA

OBMEJNEM OBMOČJU BIH IN HRVAŠKE POSAVINE

DIPLOMSKO DELO

Mentor: red. prof. dr. Anton Gosar

Somentor: red. prof. dr. Milan Bufon

Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov

Koper, 2014

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Jug Bebler, z vpisno številko 92011012, vpisan na študijski program Geografija

kontaktnih prostorov, rojen 09. 05. 1976 v kraju Beograd, sem avtor

¨ seminarske naloge

¨ seminarskega dela

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom: KONVERGENTNI IN DIVERGENTNI PROCESI NA OBMEJNEM

OBMOČJU BIH IN HRVAŠKE POSAVINE.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo

in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_____________ Podpis avtorja:____________________________

ZAHVALA

Za vsestransko pomoč in svetovanje pri mojem delu se moram zahvaliti mentorju

red. prof. dr. Antonu Gosarju, somentorju red. prof. dr. Milanu Bufonu ter iz Bosne in

Hercegovine prof. dr. Safetu Nurkoviću, prof. dr. Hasanu Zoliću, prof. dr. Djuru

Mariću, asistentu mag. Ranku Miriću, asistentu mag. Nusretu Dreškoviću, asistentu

mag. Davorinu Bajiću in tajnici oddelka Biljani Stojanović.

Posebno bi se rad zahvalil Ljubinki in dr. Filipu Tunjić, ki sta mi prijateljsko

vseskozi stala ob strani ter bdela nad menoj med pisanjem diplomskega dela.

IZVLEČEK

Z razkrojem Jugoslavije so po 114. letih življenja »brez meje« postali bregovi

reke Save, v Republiki Bosni in Hercegovini in Republiki Hrvaški, obmejno

območje, kakršnega poznamo iz vseh klasičnih obmejnih situacij v 20. stoletju, kar je

zagotovo bistveno spremenilo življenje njegovega prebivalstva. Diplomsko delo

identificira tiste družbene dejavnike od katerih so divergentni in konvergentni procesi

v referenčnem prostoru odvisni, jih analizira in opisuje z vidika njihovih glavnih

družbeno-razvojnih značilnosti in intenzitete vplivanja na njegovo celoto oziroma

njegove posamezne dele. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako konvergentni

in divergentni procesi v obmejnem območju vplivajo na njegovo transformacijo.

KLJUČNE BESEDE: geografija obmejnosti, obmejne regije, obmejni prostor, reka

Sava, Republika Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška

ABSTRACT

After 114 years of life “without border”, with the dissolution of Yugoslavia, the

banks of the River Sava in the Republic of Bosnia-Herzegovina and the Republic of

Croatia became a border region which we know from all classic border situations in

the 20th century, which definitely changed the life of its inhabitants. The diploma

work identifies those social factors on which the divergent and convergent processes

in the studies space, it analyses them and describes them from the point of view of

their main social and development characteristics, and the intensities of the influence

on its whole or its individual parts. The purpose of the diploma work is to find out

how the convergent and divergent processes in the border region influence on its

transformation.

KEY WORDS: geography of borderlands, border regions, border area, the River

Sava, the Republic of Bosnia-Herzegovina, the Republic of Croatia

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................................ 6

1.1. Opredelitev problema ......................................................................................... 7

1.2. Hipoteza ............................................................................................................. 7

1.3. Cilji ..................................................................................................................... 8

1.4. Raziskovalne metode ......................................................................................... 8

1.5. Literatura in viri ................................................................................................. 9

1.6. Operacionalizacija pojmov ............................................................................... 10

2. OKVIR RAZISKOVANJA NA OBMEJNEM OBMOČJU BIH IN HRVAŠKE POSAVINE ..................................................................................................................... 12

3. GEOGRAFIJA OBMEJNOSTI ............................................................................... 15

3.1. Politična meja ter divergentni in konvergentni procesi ob meji v prostoru in času 15

3.2. O regijah in obmejnih regijah .......................................................................... 18

3.3. O obmejnosti .................................................................................................... 19

4. ZGODOVINSKO-GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA ....... 27

4.1. Zgodovinski oris............................................................................................... 27

4.2. Geografski oris ................................................................................................. 48

5. SOCIALNO IN EKONOMSKO GEOGRAFSKI PROCESI V BIH IN HRVAŠKI POSAVINI .................................................................................................... 64

5.1. Prebivalstvena rast in demografski procesi ...................................................... 64

5.2. Prostorska mobilnost prebivalstva ................................................................... 75

5.3. Aktivnostna struktura prebivalstva .................................................................. 84

5.4. Kmetijstvo ........................................................................................................ 95

5.5. Promet ............................................................................................................ 101

5.6. Politično-administrativni procesi ................................................................... 110

6. ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 122

7. LITERATURA IN VIRI ........................................................................................ 127

8. SEZNAMI PRIKAZOV, TABEL IN SLIK ........................................................... 130

9. SEZNAM STATISTIČNIH VIROV ...................................................................... 134

6

1. UVOD

Državna meja ob reki Savi v njenem srednjem toku predstavlja eno najstarejših

meja v Evropi. Že v času Rimskega cesarstva je bil na reki vzpostavljen limes proti

prostrani Panonski nižini, iz katere je grozila nevarnost »barbarskih« vdorov, ki so

prekinjali kopenske trgovske poti z zahoda proti vzhodu. Skozi stoletja je reka Sava

tako ostala meja številnih cesarstev in držav, ki so si delili Balkanski polotok. Njena

bregova so tako svoj čas stražili Bizantinci, Hrvati, Ogri, Bosanci, Srbi in celo

Bolgari, pozneje pa Habsburžani, Madžari ter Turki in Avstrijci s svojima Vojaškima

krajinama. Od berlinskega kongresa leta 1878 je reka Sava pomenila administrativno

mejo znotraj treh sledečih si držav (Avstro-Ogrske monarhije in dveh Jugoslavij).

Ostala je mentalna, reliktna ali še kakšna meja, saj je tudi v Jugoslaviji na hrvaški

strani veljalo, da so »prijeko Bosanci«1, za tiste na južni strani »meje« pa je veljalo,

da je na »onoj strani obećana zemlja«2. Z razkrojem Jugoslavije se je zgodilo, da je

po vzoru za meje v nekoč imperijski Evropi v 20. stoletju, nastala iz medimperijske

klasična meddržavna meja (Gosar, 2005, 18). Po 114. letih življenja »brez meje« so

postali bregovi reke Save obmejno območje, kakršnega poznamo iz vseh klasičnih

obmejnih situacij v 20. stoletju, kar je zagotovo bistveno spremenilo življenje

njegovega prebivalstva kot tudi prebivalstva obeh držav v celoti.

Glede na trende reteritorializacije na evropski ravni (po Huntingtonovi

terminologiji med tremi civilizacijami in po Galtungovi terminologiji evropske,

ruske in turške unije), je mogoče govoriti tudi o obravnavanem območju kot o mejni

coni širših teritorialnih sistemov in ne le o obmejnem območju dveh vmesnih, bolj ali

manj odvisnih držav.

Glede na politični, geografski in zgodovinski kontekst pojava državne meje med

Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino se zdi pravi izziv za

politično geografijo in zlasti geografijo obmejnosti raziskovanje kompleksa

konvergentnih in divergentnih procesov v njem.

1 »Tam čez so Bosanci.« 2 »Na drugi strani je obljubljena dežela.«

7

1.1. Opredelitev problema

Obmejno območje je specifičen politično-geografski pojav ob državni meji, ki ga

sestavljata obmejna pasova sosednjih držav in pa sama državna meja. Državna meja

je tisti politično-geografski pojav (oziroma element, odnos in proces v prostoru), ki

učinkuje zaviralno ali spodbudno na razvoj obmejnih regij sosednjih držav in tako na

možnost transformacije obmejnega območja v obmejno regijo. Za temeljitejše

spoznavanje takšnih obmejnih situacij nam ponuja geografija obmejnosti

preučevanje konvergentnih in divergentnih procesov v obmejnem območju. To

dejansko pomeni ugotavljanje družbeno-geografskih dejavnikov, ki zaviralni učinek

državne meje bodisi utrjujejo bodisi mehčajo tako, da sodelovanje in povezovanje

obmejnih območji otežujejo ali pa celo spodbujajo vse do oblikovanja obmejne

regije. Pojem obmejne regije je mogoče razumeti kot stanje, v katerem konvergentni

procesi prevladujejo nad divergentnimi. Tako je mogoče konvergentne procese

opredeliti kot delovanje več med seboj vplivajočih družbeno geografskih dejavnikov,

ko le ti delujejo v obmejnem območju povezovalno. Divergentne procese pa kot

delovanje več med seboj vplivajočih dejavnikov, ko le ti delujejo v obmejnem

območju ločevalno.

Ločnica med konvergentnimi in divergentnimi procesi ni jasna, je difuzna in

zamegljena in je ni mogoče jasno opredeliti. Pričakovati je mogoče le to, da gre za v

manjšem ali večjem obsegu prepletene in odvisne procese, ki so v nekaterih primerih

med seboj izključujoči.

Iz povedanega se zdi za politično geografijo in geografijo obmejnosti upravičeno

vprašanje: ali v primeru obmejnega območja med Republiko Hrvaško in Republiko

Bosno in Hercegovino lahko govorimo o obmejni regiji?

1.2. Hipoteza

K zastavljenemu raziskovalnemu problemu nastavljamo splošno, preverjanja

vredno hipotezo, po kateri konvergentni in divergentni procesi v obmejnem območju

med Republiko Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško ob reki Savi delujejo

tako, da ustvarjajo pogoje za nastanek obmejne regije. Iz splošne hipoteze izločamo

pomožni hipotezi, in sicer:

8

a) v posavskem obmejnem območju Bosne in Hercegovine in Hrvaške

prevladujejo konvergentni procesi, kar pritrjuje tezi, da v tem primeru lahko

že govorimo o obmejni regiji.

b) v posavskem obmejnem območju Bosne in Hercegovine in Hrvaške ne

prevladujejo ne konvergentni in ne divergentni procesi; v tem primeru je

mogoče govoriti le o obmejnem območju.

1.3. Cilji

Cilj diplomske naloge je identificirati divergentne in konvergentne procese v

posavskem obmejnem območju Bosne in Hercegovine in Hrvaške, jih analizirati in

opisati z vidika njihovih glavnih družbeno-razvojnih značilnosti in intenzitete

vplivanja na obmejno območje, ugotoviti dejavnike, od katerih so ti procesi odvisni,

v možnem obsegu ugotoviti kvalitativne korelacije in kavzalnosti med njimi,

ugotoviti posebnosti v značaju in v intenziteti v posameznih delih referenčnega

prostora ter s preverjanjem hipoteze poskušati odgovoriti na problemsko vprašanje.

Preveriti torej nameravamo uporabnost lastnega teoretično-empiričnega modela

raziskovanja, kako učinkujejo konvergentni in divergentni procesi v obmejnem

območju.

1.4. Raziskovalne metode

V pripravi diplomskega dela sem za opredelitev vsebinsko metodološkega in

teoretičnega okvira analiziral izbrano literaturo s področja geografije obmejnosti (pri

izdelavi teoretičnega uvoda), popise in druge relevantne podatke treh statističnih

uradov, ki obravnavajo raziskovalno območje (pri ugotavljanju možnega obsega

dostopnih podatkov). Pri obdelovanju zbranega gradiva sem se posluževal naslednjih

raziskovalnih metod:

- Metodo indukcije sem uporabljal zelo pogosto, in sicer vsakič, ko sem na

osnovi značilnosti posameznih občin povzemal sklepe za obmejne regije, pasove

občin ali sektorje občin.

- Metodo dedukcije sem uporabljal redkeje, in sicer takrat, ko sem na osnovi

značilnosti posameznega mejnega odseka sklepal o posamezni občini. To so:

9

sklepanje za posamezne občine, ki so bile v conah vojnega pustošenja ali izven na

osnovi splošnih značilnosti teh con (kazalci procesa kmetijstva) in za posamezne

deljene občine, nastale po koncu spopadov ob entitetski meji na osnovi splošnih

lastnosti deljenih občin (kazalci procesa naravnega gibanja prebivalstva).

- Metodo (kvalitativne) analize sem uporabil za določanje kazalcev vseh

procesov s ciljem, da določen pojav razdelim na sestavne dele, ki ga natančneje

opredeljujejo. Logična zahteva tega je sinteza, ki omogoča, da pridemo do

celovitejših strogo logičnih (kvalitativnih) ali tudi numeričnih (kvantitativnih)

ugotovitev (procesov).

- Metodo klasifikacije sem uporabil pri določanju tipov za posamezne

kazalce, in sicer: določanje obmejnih pasov (na osnovi oddaljenost občin od meje),

starostna struktura prebivalcev (na osnovi starostnih skupin prebivalcev),

izobrazbena struktura prebivalstva (na osnovi višine dosežene stopnje izobrazbe) in

zaposlenost prebivalcev po sektorjih (na osnovi skupin dejavnosti).

- Metodo deskripcije pri obravnavi kazalca demarkacijski objekti in simboli,

procesa politično strukturiranje ter delno pri geografskem orisu obmejnega območja.

- Metodo kompilacije pri sklepanju na osnovi predhodnih raziskav v okviru

procesa promet obmejnega območja.

- Komparativno metodo sem uporabljal zelo pogosto, in sicer pri sklepanju o

posameznih kazalcih na osnovi matične države in izbranih tipov, kot so obmejne

regije, sektorji in pasovi občin.

- Metodo vzorčenja sem uporabil v zaključku pri sklepanju o uporabnosti

raziskovalnega modela kjer koli na osnovi lastne vzorčne raziskave.

- Grafično prikazovanje, izdelava prikazov (zemljevidov) in grafikonov

-Zgodovinsko metodo sem uporabil pri sklepanju o značilnostih obmejnega

območja na osnovi zgodovinskega orisa.

1.5. Literatura in viri

V okviru raziskovalnega bilateralnega projekta »Problemi regionalnega razvoja

Republike Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije v luči evropskih

integracijskih procesov« sem po zaslugi vodje projekta, dr. Milana Bufona, imel leta

2008 priložnost raziskovati področje interesa v Republiki Bosni in Hercegovini. V

10

omenjenem letu sem obiskal številne institucije, ki razpolagajo z gradivom,

potrebnim za raziskovanje na področju geografije obmejnosti za prostor Bosne in

Hercegovine: Oddelka za geografijo Naravoslovne fakultete Univerze v Sarajevu3 in

Banja Luki4, Oddelek za statistiko Fakultete za politične vede v Sarajevu5, knjižnice

vseh omenjenih fakultet ter univerzitetno knjižnico v Sarajevu, kartografski arhiv v

Sarajevu, statistične zavode (Agencijo za statistiko Republike Bosne in Hercegovine

v Sarajevu, Federalni zavod za statistiko v Sarajevu, oddelek Republiškega zavoda za

statistiko v Vzhodnem Sarajevu in Republiški zavod za statistiko v Banja Luki) ter

zavoda za zaposlovanje v Banja Luki in na Palah. Na navedenih lokacijah mi je

uspelo pridobiti potrebne podatke, statistične vire in literaturo za izdelavo diplomske

naloge.

1.6. Operacionalizacija pojmov

V diplomski nalogi determiniram in uporabljam geografske pojme in nekatere

družbeno-geografske termine, ki so utemeljeni v teoretičnem uvodu naloge. S podajo

naslednjih definicij želim preprečiti morebitne pomote, ki bi lahko nastale glede na

do sedaj nezadostno poenoteno terminologijo geografije obmejnosti med različnimi

avtorji. Vsi navedeni termini imajo svojo uporabo izključno pri branju te diplomske

naloge in nočejo polemizirati ali zavračati druge definicije oziroma uporabe.

- Posavina je naravno in družbeno geografski naziv, ki se ga v hrvaškem,

bošnjaškem in srbskem jeziku uporablja za regijo ob reki Savi na Hrvaškem, v Bosni

in Hercegovini in v Srbiji. Da bi se izognil nejasnosti ga v diplomski nalogi

uporabljam namesto slovenskega izraza Posavje, ker se ta (z veliko črko) uporablja

za slovensko regijo.

- Bosanska Posavina je tako prostor ob reki Savi znotraj Republike Bosne in

Hercegovine.

- Hrvaška Posavina pa je prostor ob reki Savi znotraj Republike Hrvaške, v

diplomski nalogi pa ga uporabljam izključno kot prostor ob meji z Republiko Bosno

3 Odsjek za geografiju Prirodno-matematičkog fakulteta Univerziteta u Sarajevu. 4 Odsjek za geografiju Prirodno-matematičkog fakulteta Univerziteta u Banjaluci. 5 Odsjek za statistiku Fakulteta Političkih nauka u Sarajevu.

11

in Hercegovino na reki Savi.

- Obmejno območje uporabljam, ko mislim na celotno območje v diplomski

nalogi opredeljenega raziskovanega prostora to je Bosanska in Hrvaška Posavina

skupaj.

- Obmejna regija je izraz, ki ga v diplomski nalogi uporabljam za tista

obmejna območja, ki imajo lastnosti družbeno-geografske regije.

- Institucionalna obmejna regija je izraz, ki ga uporabljam samo tedaj, ko

imam v mislih tiste obmejne regije, v katerih je čezmejna interakcija dodatno

regulirana na podlagi določenih dvostranskih ali mednarodnih pogodb.

- Terminom trans-, primejna, prekomejna, čezmejna ali mejna regija ter

evroregija se v diplomski nalogi izogibam, da bi preprečil morebitne zmotne

interpretacije.

12

2. OKVIR RAZISKOVANJA NA OBMEJNEM OBMOČJU BIH IN

HRVAŠKE POSAVINE

Za potrebe sistematičnega geografskega raziskovanja obmejnega območja

bosanske in hrvaške Posavine sem se odločil izdelati lastni raziskovalni model

(prikaz 1). Ker »pokrajina ni referenčni okvir raziskovanja, temveč je referenčni

okvir raziskovanja lahko le problem« (Braudel v Darovec, 2008, 21), postavljam v

središče raziskovalnega modela odvisno spremenljivko, to je divergentnost in

konvergentnost v referenčnem prostoru in času (obravnavam ju kot danosti). Če so

danosti na levi strani modela, so na desni neodvisne spremenljivke, to je

družbenogeografski procesi, ki sem jih zasledil oziroma izbral za empirični del

raziskave (na primer politično strukturiranje prebivalstva, kmetijstvo…). Vsak

posamezen proces pojasnjujejo določeni kazalci ter mu po obdelavi določajo

divergentno oziroma konvergentno lastnost (na primer starostna struktura zaposlenih,

prostorska mobilnost prebivalstva…). Cilj modela je preveriti, ali je možno s

pomočjo spoznanih lastnosti vseh izbranih procesov odgovoriti na osnovno

problemsko vprašanje diplomske naloge: ali v primeru obmejnega območja med

Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino lahko govorimo o obmejni

regiji?

- Obravnavano obmejno območje v času. V tem segmentu želim predstaviti

tiste značilnosti obmejnega območja, ki so pomembne za proces oblikovanja enotne

kulturne pokrajine. Poleg kronološkega opisa nastajanja meje kot conalnega

elementa in procesa oblikovanja mejne črte, želim z evolucijskim pristopom

predstaviti nastanek jezikovne, narodnostne in verske konvergentnosti oziroma

divergentnosti v obmejnem območju. Kot neločljivega ga navaja tudi Prescott v

svojem prvem problemskem sklopu, Meja kot element kulturne pokrajine, njen

značaj, potek in spreminjanje (Bufon, 2004, 211).

- Obravnavano obmejno območje danes. V tem poglavju predstavljam

raziskovani prostor splošno in specifično. Po fizično geografskem opisu širšega

območja se osredotočam predvsem na predstavitev meje in obmejnega območja z

vidika družbene geografije nasploh in geografije obmejnosti posebej.

13

- Divergentni in konvergentni družbenogeografski procesi v prostoru in času.

Cilj obravnave izbranih procesov je pojasniti značilnosti in družbeno strukturiranje v

obmejnem območju, odkriti razlike in sorodnosti med obema obmejnima regijama ter

opredeliti vpliv meje ali drugih političnih dejavnikov na prostorsko in družbeno

organizacijo obmejnega prebivalstva (Bufon, 2004). Na koncu vsakega posameznega

družbenogeografskega procesa poskušam opredeliti konvergenco in divergenco v

obmejnem območju ali v posamezni obmejni regiji.

Raziskovalni okvir oziroma model raziskovanja bom po izbranih procesih testiral

s kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami. S tem želim prispevati k uvajanju

kombiniranega raziskovanja in okrepitvi enega temeljnih načel v znanosti, kar je

preverljivost, veljavnost in zanesljivost modela, kot tudi znanstvene relevantnosti

podatkov.

14

Prikaz 1: Okvir raziskovanja problema

15

3. GEOGRAFIJA OBMEJNOSTI

3.1. Politična meja ter divergentni in konvergentni procesi ob meji v prostoru in času

Po Bufonu (1996) »vsak posameznik dojema okolje, ki ga obdaja drugače, kar

pomeni, da se lahko vprašamo, ali so naravne, zlasti pa kulturne in družbene meje v

bistvu meje naše domišljije in volje, s katerima rišemo v prostor lasten odnos, ki ga

gojimo do svojega okolja, in si ga tako prisvajamo, se nanj prilagajamo in prek njega

ponujamo sebi in drugim svojo podobo, lastnosti in sposobnosti« (Bufon, 1996, 182).

Avtor namreč razlaga, da posameznikov pojavni svet sestavljajo tri osnovne entitete:

narava, kultura in družba, povezane v složen sistem, kjer se deli ene entitete niti ne

prekrivajo popolnoma niti ne delujejo vsak zase, nepovezano. Posledično se

prekrivajo tudi meje v naravi, družbi in v kulturi pri njihovem dejanskem

označevanju v prostoru. Meja ni povsem ravna črta, ampak jo označujeta zlasti

neenakomernost, premičnost, prehajanje, prepustnost, neprepustnost, zaprtost ali

odprtost. Tako tudi namerno utrjene in neprehodne pregrade ne morejo zaustaviti

prekomejnih družbenih kontaktov. Ravno to prostorsko gibanje pomembno

preoblikuje družbene in kulturne lastnosti »mejnih« prostorov, oziroma prestavlja

družbene in kulturne »meje« v prostoru (Bufon, 1996).

Teritorij sam po sebi še ni geografski prostor, temveč je le del geografskega

prostora. Teritorij je proizvod, oziroma posledica teritorialnosti. Dejansko

obvladovanje teritorija je tisto, kar ponuja nadzor nad njegovimi naravnimi in

ustvarjenimi vsebinami, kot so: surovine, obdelovalna zemlja, delovna sila, tržišče in

podobno. Glede na to, da v istem političnem prostoru ne more sočasno obstajati več

političnih opcij, se je največ vojn v človeški zgodovini dogodilo ravno zaradi želje

po teritoriju, katerega del so omenjene vsebine. Zrcalna potreba po obvladovanju

teritorija pa je potreba po varovanju obstoječega. Posledice različnih oblik bojevanja

in varovanja pa so teritorialne meje (Tunjić, 2004).

S formalnopravnega vidika so politične meje črte na zemljevidih, ki označujejo

»suverenosti posameznih držav« (Anderson, 1996, 1), vendar so v prostoru stvari

drugačne. »V prostoru meja ni črta, temveč zamišljena vertikalna ploskev, ki sega v

zračni prostor nad površjem in v zemljo pod površjem« (Glassner, 1996, 84) in na ta

16

način razmejuje sosednje države. Državne meje so politični dejavnik v prostoru tako,

da se pojavljajo in izražajo kot »politične institucije in procesi« (Anderson, 1996, 1).

V politični geografiji poznamo več opredelitev tipov političnih meja v prostoru.

Najbolj pogoste so genetske in morfološke. »Genetsko klasifikacijo meja« je

predlagal ameriški geograf Hartshorn leta 1936 (Bufon, 2007, 242-243). Ta

klasifikacija predstavlja delitev političnih meja glede na okoliščine ali podlago za

nastanek določene teritorialne meje:

- antecedentne meje so tiste meje, ki so zarisane v geografskem prostoru pred

nastankom kulturne pokrajine ali celo pred poselitvijo določenega teritorija;

- reliktne meje so tiste meje, ki so izgubile nekdanjo politično teritorialno

funkcijo, vendar še vedno predstavljajo mejo med kulturnimi pokrajinami;

- subsekventne meje so tak tip meja, ki v prostoru upoštevajo poselitvene

značilnosti oziroma različnosti;

- imponirane meje so tak tip teritorialnih meja, ki so nastale z delnim

upoštevanjem poselitvenih značilnosti.

Morfološka delitev meja se opira na obliko oziroma, bolje, na potek mejne črte.

Trije osnovni tipi so: fiziografske, geometrične in antropogeografske.

Fiziografske ali »naravne« meje, kot so bile nekoč poimenovane, so

teritorialne meje, naslanjajo se na fizičnogeografske danosti. Trije podtipi so:

a) orografske meje sledijo reliefni razgibanosti terena, najpogosteje gorskim

slemenom ali razvodnicam, in so nastajale v času, ko je bila poglavitna funkcija

državno-teritorialnih meja oviranje čezmejne komunikacije, obramba teritorija

oziroma zaviranje konvergenčnih procesov v obmejnem območju, ki bi lahko

negativno vplivali na obrambno funkcijo;

b) hidrografske meje sledijo rekam in drugim vodotokom. Kadar meja poteka

po vodotoku, je mejna črta lahko geometrična sredina ali pa črta, ki jo ustvarja

matica toka reke v vodotoku, torej črta plovnosti. Črta, ki je geometrična sredina, se

oblikuje tako, da se povežejo vse točke, ki so enako oddaljene od enega in drugega

brega vodotoka. Oba načina določitve pa imata slabosti, saj obe mejni črti

spreminjata svoj potek s spreminjanjem vodostaja, zato je v sporazumu o meji, ki

poteka po vodotoku, navedena tudi višina vodostaja, ob katerem se določa

geometrična sredina ali črta matice toka. To velja še posebej za plovne reke. Pri

17

rekah z več rokavi je rokav, po katerem poteka meja, tisti, ki ima največji pretok pri

nizkih in srednjih vodostajih. V mednarodni praksi in tudi po občem pravu naj bi

veljalo pravilo, da državna meja sledi spremembam vodotoka, po katerem le-ta

poteka, če se struga vodotoka menja počasi, kar je relativno in nedefinirano. Meja

torej ostaja kljub spremembam v spremenjeni strugi vodotoka. Pri hitrih spremembah

struge, kar je zopet relativno in nedefinirano, pa naj bi meja ostala v stari strugi

vodotoka. Da ne bi prišlo do sporov zaradi sprememb vodotokov in tudi črte državne

meje, je v pogodbah o skupni državni meji v takih primerih predvideno ukrepanje.

Za spremembo mejne črte se sklene aneks k osnovni pogodbi o skupni državni meji

(Celar, 2002).

c) Tretji podtip fiziografskih meja so tiste meje, ki potekajo po puščavah,

gozdovih in močvirjih. Tako kot zgoraj navedeni podtipi so nastajale v času, ko so

državno teritorialne meje imele predvsem ločevalno funkcijo, zato jih je v novejšem

času nekoliko težje natančno demarkirati na terenu.

Poleg fiziografskih meja pozna morfološka tipizacija še:

a) geometrične meje, ki so običajno ravne mejne črte, zarisane v političnih

centrih in pogosto celo sledijo smerem poldnevnikov ali vzporednikov.

b) antropogeografske meje pa so tiste, ki sledijo nekaterim poselitvenim

značilnostim v prostoru, kot so narodnostne, jezikovne, verske in podobne kulturne

lastnosti prebivalstva.

Državne teritorialne meje so se razvile iz mejnih območji oziroma iz mej kot

conalnih elementov. Gre za evolucijo države, ki si je postopoma prisvajala vmesna

območja, glede suverenosti v nejasno definiranem prostoru (Prescott, 1987). V

nasprotju z današnjimi mejami (ki imajo precizno črtno lastnost) imajo meje kot

conalni element bolj difuzne značilnosti s širšim družbenim pomenom (kot bolj

restriktiven pravni koncept meje) (Glassner, 1996, 83). S pojmom mejna cona lahko

na splošno opredelimo območje, kjer kdo sreča sovražnika (fronta), ali cono, v kateri

se srečujeta jurisdikciji dveh političnih teritorialnih sistemov. Za našo razpravo so

pomembne predvsem slednje zvrsti meja, v katerih so nekdanji imperiji (med

drugimi Avstro-Ogrsko in Turško cesarstvo) razvijali teritorialne enote, obmejne

marke ali vojne (vojaške) krajine. Marka je običajno obmejni teritorij, organiziran

kot poltrajni vojaški sistem za obrambo meje. Političnogeografska obravnava

18

današnje BiH ter hrvaške meje v Posavini torej ne more potekati zunaj konteksta

“obmejne zemlje” in brez jasnega razlikovanja med mejami in mejnimi območji, še

posebej zato, ker je mejna cona obstajala pred mejno črto in tudi po razmejitvah

teritorialnih enot z mejami. Vojna krajina kot avstrijska vojna meja (Militargränze) za

obrambno krščanske Evrope pred Turki se je raztezala od severne Dalmacije prek

Like, Korduna, Bele krajine, Banije, Slavonije, Vojvodine, dela Transilvanije,

vzhodnih Karpatov ter jugozahodne Ukrajine. Mnoga dejstva govorijo, da v tem pasu

še danes močno delujejo ostanki mejne cone in tudi vojne meje. Mejna cona je torej

“okolje transformacije”, območje združevanja ali mešanja, omejeno s obmejnimi

območji sosednjih držav (Tunjić, 2004).

3.2. O regijah in obmejnih regijah

Da bi geografski prostor postal regija, mora zadostiti nekaterim pogojem s

skupnim imenovalcem. Veliko je naravnih in še več družbenih dejavnikov, ki prostor

opredelijo kot regijo. Tako je po enih kriterijih regija le fizično-geografska, po

zgodovinskih značilnostih opredelimo ta zaokroženi prostor kot zgodovinsko regijo;

po nekaterih kulturnih vzorcih kot kulturno regijo, po stopnji konfliktnosti pa kot

regijo konfliktnosti in tako naprej. Prevladujoči družbeno-geografski sklop med

seboj povezanih in odvisnih konvergentnih in divergentnih dejavnikov je odločilen

pri opredeljevanju omenjenih oblik geografskih regij.

Pojem regije izvira iz latinske besede »regio, regionis«, kar pomeni teritorij,

oziroma del zemeljskega površja ali pokrajino. Najbolj splošno sprejeta definicija

pravi, da je regija teritorialna enota, ki se na določen način razlikuje od sosednjih

območij. Tako se večina definicij regije omejuje na razlago pojma kot teritorialne

enote, ki ima vrsto specifičnih in individualnih potez ali pa na poimenovanje

določene administrativne, ekonomske ali naravne prostorske enote, na kateri biva

določena skupnost (Plazar Mlakar, 2000). Iz navedenega je mogoče sklepati, da

definicije regije praviloma vedno iščejo kompleks skupnih imenovalcev v

geografskem prostoru, ki bi upravičili, da dobi (ima) določeni geografski prostor

značilnosti regije. Bučar v delu Mednarodni regionalizem (1993) zaznava pri

definiranju regije dva pristopa: parcialni, ki naj bi razlikoval regije glede na fizične,

ekonomske, etnične ali upravne lastnosti, in sintetični pristop, ki ločuje regije na

19

politične in tiste, ki služijo za urejanje prostora. Politična regija je instrument, ki

omogoča komunikacijo in participacijo med državljani in vlado, ljudmi in oblastjo.

Regije lahko razvrstimo na naravne, etnične, kulturne, jezikovne, ekonomske in

političnoorganizacijske. Iz tega izhaja, da je regionalizacija postopek oblikovanja,

identificiranja regij ali razmejitve med njimi. Če politično organizacijsko

regionalizacijo izvajajo države, ki si prizadevajo vzpostaviti regije, počnejo to po

merilih, ki ustrezajo potrebam centralnih oblasti. Centralna oblast lahko tudi prenese

del svojih pristojnosti na regije in jih usposablja kot subjekte, s katerimi bi lažje

obvladovala ves svoj teritorij. Druga smer regionalizacije poteka od spodaj navzgor,

to je od prebivalstva in lokalnih skupnosti, ki želijo sodelovati pri opravljanju in

vsakršnem razvoju ustreznega območja (Bučar, 1993). Pojem regionalizem se

pojavlja tudi v besedni zvezi mednarodni regionalizem. Ta pojem pomeni

oblikovanje meddržavnih skupnosti ali regij, ki »po določenih kriterijih in za

določene cilje združujejo več držav« (Bučar, 1993, 36).

Poleg klasičnega mednarodnega regionalizma obstaja tudi tak mednarodni

regionalizem, ki zajema le del državnega ozemlja na obmejnih, ožjih zemeljskih

področij in se imenuje »transnacionalni ali čezmejni regionalizem« (Bučar, 1993,

38). Iz navedenih ugotovitev torej lahko izpeljemo sklep, da so postale reliktne

mejne cone danes (taka, kot je prostor raziskovan v tej diplomski nalogi) del

»prostorske danosti« v geografiji obmejnosti. Drugače povedano, konkretna politično

geografska stvarnost ob določeni politični (državni) meji narekuje »tranzicijo«

obmejnih prostorov dveh (ali več) držav v homogeno čezmejno regijo. O obmejnih

regijah, ki v političnogeografskem in politološkem smislu blažijo pregradno in

ločevalno funkcijo državne teritorialne meje in nudijo povezovalno samostojno

identitetno obliko, bomo več spregovorili v naslednjem poglavju.

3.3.O obmejnosti

Raziskovalna tematika geografije obmejnosti se je razvijala v dveh smereh. Prva

smer se je ukvarjala z makroregionalnimi in teoretičnimi aspekti pojava meje v

prostoru, druga pa z raziskavami, ki so temeljile na empiričnih obravnavah

posameznih regionalnih stvarnosti. Iz njih lahko razberemo tri poglavitna

razumevanja meje, in sicer: mejo kot oviro, mejo kot filter in mejo (obmejno

20

območje) kot generator razvoja in sodelovanja v meddržavnih odnosih (Bufon,

2004).

Obravnava meje kot ovire v prostorski komunikaciji je značilna za klasično

politično geografijo. Ta temelji na linearnem horizontalnem oziroma teritorialnem

pogledu in je značilna za pristope v skandinavskem in predvsem angleško-saškem

prostoru. Prvotnim raziskavam meje, kot oviri za širjenje informacij, je sledila tudi

ameriška ekonomska geografija (obravnava obmejnega območja ZDA in Mehike,

notranje meje v Kanadi ter Kanade in ZDA). Hkrati se je politična geografija

ukvarjala z vprašanjem meje kot političnega limesa in z določanjem poteka meje

(ang. »boundary making« procesa) (Bufon, 2007, 259). Svoj vrhunec je doživela v

obdobju mirovnih konferenc po koncu prve svetovne vojne, nato se je vse do konca

petdesetih let preteklega stoletja pretežno ukvarjala z iskanjem ravnovesja med

“naravnimi” in strateškimi mejami.

Sistemska teorija izpostavlja prepletenost horizontalne meje z vertikalnimi ali

funkcijskimi, ki sočasno delujejo v družbi. Iz te teorije izhaja, da meje filtrirajo

zunanje vplive na družbe, ki so relativno odprti sistemi. Stopnje prepustnosti so torej

različne v prostoru in času, kar pomeni, da se stiki na meji lahko zavirajo,

spodbujajo, usmerjajo ali celo pripeljejo k oblikovanju obmejne regije. »To pomeni,

da je za obmejne prostore pomembno, da v njih odkrivamo oblike in dejavnike

čezmejne povezanosti, hkrati pa so ta območja zanimiva za razumevanje delovanja

ovir v družbenem prostoru«.

Raziskovalni procesov znotraj obmejnih regij (kot generatorjev razvoja v

mednarodnih odnosih) se začnejo na začetku šestdesetih let in se od pretežno

političnostrateških in političnozgodovinskih preusmerjajo v širše študije, ki so

družbeno in regionalnogeografsko bolj profilirane. Geografija obmejnosti se je

razvijala iz vprašanj geografske regionalizacije, ki državne meje ne vidi le kot ovire,

ampak jo razume tudi kot politični dejavnik v prostoru, v katerem se lahko oblikujejo

nove, manjše regije v okviru sosednjih držav. Politika in ekonomija narekujeta v

sodobnem svetu tako funkcijo meje, ki bo stična črta za izmenjave. Opazna je

tendenca in potreba, da izginja funkcije meje kot pregrade in da postane obmejni

prostor tudi obmejna regija (Bufon, 2004, 205). Raziskave v sklopu tega dela

geografije obmejnosti so najbolj relevantne pri izdelavi te diplomske naloge, saj je

21

zanje značilno dojemanje meje kot cone. Raziskave poudarjajo tri poglavitne tipe

učinkovanja meja na razvoj obmejnega območja: direktni, indirektni in inducirani.

Direktni učinki so tisti, ki podvajajo funkcijo v obmejnih conah (obmejnih regijah),

indirektni tisti, ki prinašajo ekonomske prednosti v območjih stika dveh politično-

gospodarskih sistemov, in tretji, inducirani učinki, kot je razvoj infrastrukture. V

svojih raziskavah je Strassoldo na osnovi razmerij odprtost in zaprtost ter

dinamičnost in statičnost izoblikoval štiri tipe mejnih situacij:

-situacijo obmejne cone ob odprti meji in v dinamičnem obmejnem območju,

-situacijo nikogaršnje zemlje ob zaprti meji in v dinamičnem mejnem območju,

-situacijo meje mostu ob odprti meji in statičnem mejnem območju,

-situacijo perifernosti ob zaprti meji in statičnem mejnem območju.

Od tedaj se na obmejno območje gleda širše, upoštevajoč njegovo socialno in

regionalno komponento.

Definicije obmejne regije so tudi zelo raznolike. Od zelo sintetičnih, kot je na

primer trditev, da je obmejna regija le pokrajina, katere del je meja, do

konservativnih, ki pravijo, da je obmejna regija skupek dveh od državnih središč

oddaljenih obmejnih regij. Pri slednjih je največji problem predvsem v tem, da

poudarjajo odnose med državnim središčem (oblastjo) in periferijo (obmejne regije),

torej ne upoštevajo mednarodne povezovalne funkcije. Največja homogenost

obmejne regije je ravno v funkcionalnih odnosih. Funkcije obmejne regije so namreč

rezultat obstoja določenih različnosti in podobnosti oziroma učinkovanja

divergentnih in konvergenčnih procesov. Odnosi v obmejnem območju se tudi ob

nekaterih skupnih lastnosti, najpogosteje kulturnih, pogosto razvijajo ravno zaradi

razlik, predvsem ekonomskih, med enim in drugim obmejnim območjem, kjer lahko

zasledujemo divergentne procese. Opazno je, da drobne ekonomske izmenjave (na

področju oskrbe, dela in preživljanja prostega časa) izhajajo prej iz trenutnih razlik (v

valutnih tečajih, stopnji inflacije in kupni moči) med obmejnima regijama kot pa iz

trajnejših lastnosti obmejne regije. Vse te čezmejne transakcije so zato nestabilne in

lahko vodijo prebivalce včasih na eno drugič pa na drugo stran meje. Drugače pa se

razvijajo kulturni in drugi osnovni družbeni stiki, ki izvirajo iz potrebe obmejnega

prebivalstva po ohranjanju tradicionalnih vezi v okviru njihovega skupnega

kulturnega prostora in se zato odlikujejo po stabilnosti in trdoživosti, če tudi je mejni

22

režim manj odprt. Za opredeljevanje obmejne regije torej ni dovolj, če ta prostor

definiramo le kot pokrajino, katere del je meja, oziroma, če obmejno regijo

pojmujemo le kot skupek dveh z mejo ločenih obmejnih regij, ne da bi pri tem

upoštevali njuno mednarodno povezavo. Če je obmejna regija pojem, ki označuje

prostor v okviru neke države, v katerem je čutiti vpliv politične meje, potem je pojem

obmejne regije tisti, ki ta prostor označuje na obeh straneh meje (Bufon, 2005, 213).

Problemi regionalnega razvoja obmejnih regij so v Evropi postali aktualni ob

vedno večji integraciji pa tudi zaradi dezintegracije treh vzhodnoevropskih federalnih

držav. Številne doslej opravljene raziskave so jasno pokazale, da so obmejne regije

tisti povezovalni členi, ki dejansko omogočajo razvoj čezmejnih odnosov, oziroma

prispevajo k homogenosti obmejne regije. Po eni strani se namreč navezujejo na

matično državo, po drugi strani pa lahko predstavljajo, zaradi številnih privlačnosti

med obema deloma te regije, pravo prehodno cono in prispevajo k prepustnosti

državne meje. Navedeno lahko povzamemo v teoretski aksiom: čim več je obmejne

regionalnosti, manj oviralno učinkuje meja.

K temu dodajmo, da novejše raziskave v geografiji meja in obmejnosti, na primer

Suarez-Villa, Giaoutzi, Stratigea, 1992, vzpostavljajo obratno sorazmerje med

stopnjo povezanosti obmejnih regij ter njihovo konfliktnostjo. Tako tudi Bufon trdi,

da se prebivalstvo najmogočneje »upira« ravno najnovejšim mejam, oziroma jih

poskuša »ignorirati«. (Bufon, 2004, 209) Poglavitni razlog za to naj bi bila kulturna

specifika in dediščina enotne kulturne pokrajine, ki jo novonastala meja razkraja.

Bufon tudi pravi, da so tehnični infrastrukturni in makroekonomski posegi v

obmejno območje iz centrov (in za centre) stari koncept, ki bi ga bilo potrebno

zamenjati novim, ki bi spodbujal trajno in intenzivno čezmejno sodelovanje in

povezovanje obmejnega prebivalstva (Bufon, 1992).

Iz metodološkega zornega kota se je geografija obmejnosti v Sloveniji skozi leta

gibala od Moodievih raziskav v letih 1943, 1945 in 1950, ki so se naslanjala na

političnozgodovinski analitični okvir, preko Valussijevih deskriptivnih metod leta

1970, do Klemenčičevega apliciranja socialnogeografskih metod leta 1972 oziroma

1973. Geografija obmejnosti v Sloveniji nam je ponudila metode obmejnih tipizacij

in komparacij obmejnih regij z drugimi regijami in tudi sinteze med

socialnogeografskimi metodami, kot je definiranje prostorskih procesov znotraj

23

obmejnih regij, in kulturnogeografskih elementov, kot so identifikacije etničnih

manjšin,kot objektov in subjektov teh procesov. “V novejšem obdobju torej meja, ki

se vse bolj uveljavlja kot dejavnik regionalnega razvoja, ne opravlja več funkcije

delitve, temveč vse bolj povezovanja med posameznimi državami” (Klemenčič,

1993, 9). Razvoj prostorskih struktur in tipov obmejnih območij ter z njimi povezani

prostorski problemi so tako v Sloveniji, kot tudi drugod po svetu, odvisni v glavnem

od treh dejavnikov:

- reliefne izoblikovanosti meje, ki loči obmejna območja dveh sosednjih

držav,

- gospodarske razvitosti in čezmejnega sodelovanja,

- politične povezanosti dveh sosednjih držav” (Klemenčič, 1993, 10).

Velik razvojni primanjkljaj, ki se je ustvaril (ali se ustvarja) v obmejnih regijah,

kot izrazitemu primeru periferij v času centralizacij, ima svoje tipične simptome, ki

dokazujejo učinkovanje divergentnih procesov: depopulacije in odseljevanje mladih,

nizko izobrazbeno strukturo, slabe prometne povezave, veliko odvisnost od

tradicionalne industrije, visoko stopnjo brezposelnosti, slabo informatiziranost in

druge značilne trende. Če dinamika obmejnega povezovanja obmejnih regij prehiteva

povezovanje nacionalnih središč, je to praviloma dojeto kot ogrožanje nacionalne

enotnosti in državne (teritorialne) integritete. Če pa samo sledi odločitvam centra, pa

ni verjetno, da bo obmejna regija optimalno aktivirala specifične človeške in

materialne vire za svoj obstoj (Mlinar, 1996, 972). Pri vsem tem ni treba pozabiti

ugotovitev novejših raziskav, navezanih na obmejni prostor med Slovenijo in

Hrvaško, ki je (tako kot obmejno območje, ki ga raziskujem v tej diplomski nalogi)

nastal s pojavom nove državno teritorialne meje. Tako Klemenčič ugotavlja, da

raziskovalni modeli, ki so veljali za obravnavo drugih slovenskih obmejnih območji,

niso uporabni za raziskavo mejnega prostora med Slovenijo in Hrvaško. Ugotavlja

namreč, da so v nasprotju z drugimi slovenskimi obmejnimi območji negativni

učinki nove slovensko-hrvaške meje na lokalnem nivoju še toliko bolj izraženi, ker v

bližnji preteklosti na omenjenem območju ni bilo nobene ‘pregrade’, ki bi ovirala

povezovanje obmejnega prebivalstva. Obravnave te nove obmejne situacije kažejo,

da ni bila ugotovljena zadostna čezmejna povezanost, ki bi (razen ob samih mejnih

prehodih) kazala na obstoj obmejne regije (Klemenčič, V. 2001:9). Glede na

24

istovetnost nastanka nove meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino je mogoče

sklepati, da omenjeni obstoječi modeli tudi niso uporabni za raziskovanje tega

obmejnega območja.

Na vprašanje, kaj so obmejne regije, torej lahko odgovorimo z definicijo, da so to

relativno kompleksni prostori z visoko stopnjo medsebojne povezanosti,

komplementarnosti in integriranosti (Klemenčič, 1987; Bufon, 1995), ali drugače, da

so to posebni tipi obmejnih regij, v katerih (v gospodarskem in družbenem življenju)

konvergentni procesi prevladujejo nad divergentnimi.

Obseg obmejnega območja pa mednarodni ali dvostranski sporazumi pogosto

določajo kot obmejni pas v dolžini 10 do 20 ali celo 25 kilometrov od mejne črte.

Ta pas na obeh straneh meje so od šestdesetih let do danes gledali zelo različno.

Na koncu teoretičnega uvoda se moram vrniti k tistim raziskovalnim pristopom

znotraj obmejnih regij, ki so bolj družbeno in regionalnogeografsko profilirani in so

kot taki osnova za oblikovanje raziskovalnega modela, ki ga uporabljam v tej

diplomski nalogi. Prescott je sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja poudarjal štiri,

za raziskovanje obmejnega območja neločljive problemske sklope, katerim

poskušam slediti v nalogi:

- meja kot element kulturne pokrajine, njen značaj, potek in spreminjanje;

- značilnosti in struktura obmejnih območij, regionalne razlike in sorodnosti med

obema obmejnima regijama, vpliv meje in drugih političnih dejavnikov na razvoj teh

ločenih regionalnih oblik v izvorno enotni naravni ali kulturni pokrajini;

- vpliv meje na prostorsko in družbeno organizacijo obmejnega prebivalstva, smeri

njegove prostorske mobilnosti v vsakdanjem življenju ter dojemanje in vrednotenje

lastnega in sosednjega okolja;

- odnos med državnimi centri in obmejnimi regijami oziroma politične odločitve, ki

vplivajo na značaj meje, mejnega režima in čezmejnih odnosov (Prescott po Bufon,

2004, 208).

Na vprašanja, ki jih izpostavlja prvi problemski sklop, poskušam odgovoriti v

okviru zgodovinskega orisa. Pri sledenju preostalim trem problemskim sklopom pa

svoj raziskovalni model v večjem delu umeščam v Hauseov model čezmejnih vezi.6

6 Naš model, ki ga umeščamo v Houseov model čezmejnih vezi, ne izpolnjuje Prescottove zahteve iz tretjega sklopa, ki se nanaša na vprašanja »dojemanja in vrednotenja lastnega in sosednjih okolij v obmejnem prostoru«, zaradi objektivnih razlogov (nezmožnosti opravljanja terenskega dela v tujini).

25

House pravi, da je velika raznolikost obmejnih območji rezultat součinkovanja

dejavnikov na kulturnem, ekonomskem, političnem, torej mednarodnem nivoju pa

tudi odnosov lokalnih skupnosti s centrom ter med samimi lokalnimi skupnosti

(House po Bufon, 2004, 208). Naš raziskovalni model umeščamo v Houseov model

čezmejnih vezi, kot kaže pravokotnik v prikazu 2.

Prikaz 2: Houseov model čezmejnih vezi

Vir: Bufon, 2004, 201.

S pomočjo umeščenega raziskovalnega modela raziskujem součinkovanje dejavnikov

izbranih konvergentnih in divergentnih družbenogeografskih procesov v obmejnem

območju med:

- dvema obmejnima regijama (Az-Bz),

- znotraj obeh posameznih obmejnih regij (Az1-Az2; Bz1-Bz2),

- med državnima središčema in lastnima obmejnima regijama (A-Az; B-Bz),

26

ter delno med:

- državnima središčema (A-B),

- hrvaškim državnim središčem in bosansko obmejno regijo v Bosni in Hercegovini

(A-Bz) in

- bosanskim regionalnim in hrvaškim državnim središčem (Bi-A).

Obenem testiram zastavljeni raziskovalni model v skladu z raziskovalnimi

(teoretičnimi) cilji diplomske naloge.

27

4. ZGODOVINSKO-GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA

OBMOČJA

4.1. Zgodovinski oris

V tem poglavju želim predstaviti tiste elemente oziroma značilnosti obmejne

regije, ki so pomembne za oblikovanje enotne kulturne pokrajine. Poleg

kronološkega opisa nastajanja mejne cone ali »območja združevanj ali mešanja"

(Lapradelle, 1928; Fawcet, 1918) in oblikovanja mejne črte, želi zgodovinski oris

predstaviti nastanek jezikovne enotnosti v obmejnem območju ter njegovo

narodnostno in versko konvergentnost oziroma divergentnost. Relevantnost

tovrstnega pristopa z vidika politične geografije poudarja Prescott v svojem prvem

problemskem sklopu (Meja kot element kulturne pokrajine, njen značaj, potek in

spreminjanje).

O času pred prihodom Rimskega cesarstva na področje okoli reke Save zgodovina

ve zelo malo. Arheološke raziskave najzgodnejše civilizacije na tem območju

Bjelordske kulture kažejo, da jih reka Sava ni ovirala pri ustanavljanju naselbin.

Pomenila je vir hrane, energije ter kot vse reke predstavljala neke vrste »avtocesto« v

prometu tistega časa.

28

Prikaz 3: Razširjenost Bjelobrdske kulture

Vir: http://www.ezboard.com (30.11.2009).

Rimljani so svojo oblast širili iz smeri Jadranskega morja proti notranjosti.

Dokončno se je meja ustalila z zlomom vstaje Ilirov 9. leta n.š. ter z ustanovitvijo

velike province Ilirik na širšem območju, ki so jo Rimljani razdelili na Dalmacijo in

Panonijo. Zanimivo je, da je meja med provincami potekala po Panonskem robu, to

je po hribovitem območju južno od reke, torej ne po sami Savi. V Panoniji gradijo

prva mesta in utrdbe, med katerimi so največje bile Siscia (Sisak) okoli leta 70 n.š.,

Servitium, Marsonija in AD Basante (na ustju reke Bosne). Posavje je v tem času

razdeljeno na dve manjši enoti, in sicer Panonija Savia na zahodu (mejna linija po

reki in ustju reke Vrbas) in Panonija Secunda na vzhodu (do ustja Save v Donavo).

29

Prikaz 4: Razdelitev Ilirikuma na Rimski provinci Dalmatio in Panonio

Vir: http://www.crohis.com/ssrkulj1/ilirik.htm (28.8.2010).

Barbarski vpadi se začnejo v drugi polovici drugega stoletja našega štetja. V 4.

st.n.š. »barbari« vdrejo v Panonijo, ki jo od tedaj uporabljajo kot izhodišče za

nadaljnje napade na cesarstvo. Romanizirano prebivalstvo se umika v hribovite

predele, v Bosno in Dalmacijo. Reka Sava tako postane zunanja meja Rimskega

cesarstva oziroma limes. Konec prve polovice 5. st.n.š. zasedejo današnjo Slavonijo

Huni, za tem pa Vzhodni Goti, Gepidi in Avari. Konec 6. stol. se zgodijo prvi večji

vdori barbarskih ljudstev čez Savo v cesarstvo: Langobardi leta 568, Slovani pa leta

597 in 614. Že od samega začetka poročajo bizantinski kronisti o težnjah slovanskih

množic, da bi se na bizantinskem ozemlju tudi stalno naselile (Voje, 1994, 24). Med

naseljevanjem na Balkanski polotok so slovanska ljudstva pogosto srečevala

staroselce, redki izjemi sta le Bolgarija in ravno osrednja Bosna (hribovito zaledje

savske ravni). Panonska nižina in Savska raven sta bili nenaseljen zaradi svojega

neugodnega obrambnega položaja, zato lahko upravičeno trdimo, da so bili Slovani

30

na začetku svoje naselitve v širši posavski regiji v izraziti večini. Hrvati se znotraj

cesarstva naselijo okoli leta 630 na povabilo bizantinskega cesarja Heraklija.

Premagajo Avare in se stopijo s predhodno naseljenimi Slovani. Konec 8. stoletja

Hrvati priznajo frankovsko nadoblast, njihovo ozemlje pa se razdeli na dve

kneževini: eno v severni Dalmaciji in hrvaškem Primorju in eno ravno na območju

nekdanje Panonije (današnje Slavonije). Prvi znani knez Slavonije postane na

začetku 9. stoletja Ljudevit Posavski. Slavonska kneževina je obsegala ozemlje na

obeh bregovih Save, na južni strani vse do ustja reke Bosne, kjer je mejila na

bizantinsko cesarstvo. Ker je bila Slavonija bila izpostavljena bizantinskemu vplivu

in bolgarskemu pritisku (meja v današnjem Sremu), je poskušala frankovska država

okrepiti svojo moč v njej predvsem s širjenjem krščanstva, pozneje pa tudi z vojsko.

Severni breg Save postane v drugi polovici 9. stoletja prizorišče spopadov med

Franki in Bolgari, nakar v naslednjih desetletjih hrvaški kralj Tomislav v zavezništvu

z bizantinskim imperijem pridobi manjši zahodni del Slavonije med Savo in Dravo,

dokler v srednji in vzhodni Slavoniji ne zavladajo Ogri in tam ustanovijo posebno

politično enoto dukat, oziroma Banat slavonski. Na južnem bregu Save se kot

»sosed« na vzhodnem delu za kratek čas namesto bizantinskega imperija pojavi celo

makedonska Samuelova država (998-1018). V kratkem začne moč hrvaške države

upadati, kar izkoristijo Ogri in si v zadnjem desetletju 11. stoletja priključijo celotno

Slavonijo.

31

Prikaz 5: Obravnavano območje leta 1070

Vir: http://www.crohis.com/shisatlas2/hrsr1070.htm (28.10.2010).

Kot vazal bizantinskega cesarja se prvič pojavi tudi bosanski ban Kulin (1180-

1203), ki se vazalstva ob propadanju cesarstva počasi znebi. Sledijo mu ban Stjepan

in ban Matej Ninislav (1232-1249), ki poskušajo ohraniti neodvisnost do Ogrske. Po

smrti bana Stjepana Ogrska popolnoma obvlada Bosno. Pod neposredno kontrolo

ogrskega kralja je zavladal ban Prijezda (1254-1287), začetnik rodbine Kotromanić.

Ravno tedaj se vzhodni posavska predela (Usora in Sol) ločita od Bosne ter skupaj z

Mačvo postaneta del Mačvanske banovine. Le-ta pa pripade leta 1284 srbskemu

sokralju Dragutinu.

32


Vir: http://www.crohis.com/ssrkulj1/andrija2.htm (28.10.2010).

Na severnem bregu Save, v Slavoniji, namesti ogrski kralj Bela IV. posebnega

bana. Po daljšem obdobju plemiškega obračunov na južnem bregu pride v Bosni na

oblast Stjepan II. Kotromanić, ki ponovno priključi posavski pokrajini Usoro in Sol.

Njegov naslednik Tvrtko I. (1353-1391) pa v času svoje vladavine najbolj poveča

obseg bosanske države. Med drugimi kraji si v bosanskem Posavju priključi predele

med Vrbasom in reko Bosno. Od leta 1388 Turki začnejo napadati Bosno in zaradi

njih zaradi njih začne upadati moč bosanske države. V tem času so se na severnem

bregu Save, v Slavoniji, odvijali boji med ogrskim plemstvom in kraljem. V Bosni se

notranje slabosti kopičijo in zato si v zadnjem desetletju 14. stoletja ogrski kralj

Sigismund (1387-1437) deželo podredi brez boja. V Posavju ogrski kralj leta 1394

osvoji trdnjavo Dobor, glavno oporišče ogrskega upornega plemstva, konča krizo

centralne oblasti ter tako do prihoda Turkov združi oba brega Save pod isto krono.

33

Prvo ozemlje, ki so ga na južnem bregu Save, pa tudi v Bosni nasploh, osvojili Turki,

je bila ravno pokrajina Vrhbosne leta 1448, ki tako postane enota Bosanska krajina.

Ta pokrajina je tako poimenovana v zelo podobnem obsegu tudi danes. Zadnji

bosanski vladar Štefan Tomašević (1461-1463) postane turški vazal, bosanska

fevdalna država tako propade v manj kot mesecu dni leta 1463. Ogrski kralj Matija

Korvin poskusi z zakasnelim posegom v Bosni rešiti, kar se rešiti da, tako jeseni leta

1463 zasede Ogrska mesto Jajce in večjega dela severne Bosne. Tako se oba bregova

Save za kratek čas ponovno združita, Ogrska pa v Bosni ustanovi dve banovini, eno s

središčem v Jajcu in drugo s središčem v Srebreniku. Meja med njima je potekala po

reki Bosni. Ta prvi poskus ustvarjanja zametkov Vojne krajine traja do padca banovin

(Srebrnika leta 1512 in Jajca leta 1528).


Vir: http://www.crohis.com/ssrkulj2/mohac.htm (28.10.2010).

34

Vse do leta 1513 niso turške enote stopile na severni breg reke Save z namero, da

bi ga osvojile, temveč da bi ga ropale in nabirale sužnje. V času teh napadov so bile

večje bitke leta 1491 in 1493 v znameniti bitki na Krbavskem polju v Slavoniji, ko je

hrvaško vojsko hudo porazil bosanski paša Jakub. Po kratkotrajnem premirju med

letoma 1495 in 1511 se boji ob hrvaških mejah ne ustavijo več. Turško cesarstvo si

začne po razširitvi ozemlja preurejati prostor po svojem fevdalnem ustroju, in sicer

so poleg bosanskega sandžaka ustanovili tudi druge. Leta 1580 je bilo osvojeno

ozemlje dovolj veliko za ustanovitev večje upravne enote in sicer Bosanskega elajeta

oziroma Bosanskega pašaluka, ki je bil razdeljen na sandžake. Južni breg Save je bil

enakomerno razdeljen med dvema sandžakoma: na Bosanskega na zahodu in na

Zvorniškega na vzhodu. Meja med njima je v Posavju potekala po reki Bosni. Sedež

Bosanskega sandžaka je bil zaradi poudarjene osvajalne politike v Banja Luki vse do

leta 1639 (ko se dokončno preseli v Sarajevo). Podobno kot na drugi strani reke se na

bosanskih tleh začnejo organizirati posebne obmejne teritorialne enote, namenjene

izključno varovanju meje. V turškem cesarstvu so bile to kapetanije, ki so bile pod

upravo poveljnikov, nameščenih v lokalno najpomembnejši trdnjavi, ti so imeli pod

seboj sistem manjših trdnjav in utrdb. Prvi podatek o gradiški kapetaniji na reki Savi

izvira iz leta 1528, nato pa so nastajale še druge. »To je bila nekakšna vojna krajina

na turškem ozemlju.« Ravno ta čas je tudi začetek preoblikovanja strukture do tedaj

precej enotnega prebivalstva na obeh bregovih Save. Ker je bilo ozemlje ob meji

opustošeno, so bili Turki prisiljeni priseljevati fevdalce iz skopske mejne krajine,

katerim so podeljevali zemljo. Precej zemlje je podeljeno tudi poveljnikom kapetanij.

Zaradi nastalih razmer se krščansko (najpogosteje večinsko katoliško) prebivalstvo

začne preseljevati čez mejo, na severni breg Save. Zaradi izpostavljenega položaja ob

meji je turška uprava izjemoma naseljevala tudi islamizirano prebivalstvo, kmete, kar

pa se ni dogajalo drugod v Bosni. Ta proces se je še poglobil s prihodom islamskega

prebivalstva v Bosno po poznejši izgubi severnih ozemlji v Slavoniji in Ogrski.

Zaradi skoraj popolnoma izpraznjenega prostora v porečju Vrbasa, Sane in Une je

bila oblast prisiljena naseljevati Vlaško7, (najpogosteje pravoslavno), s

7 Vlaško uporabljamo kot stanovsko opredelitev in ne kot etnično (Vlaško z velikim V) ali celo slabšalno (včasih za srbsko prebivalstvo v Bosni in Dalmaciji), torej poglavitno živinorejsko prebivalstvo iz hribovitih krajev.

35

prebivalstvom iz drugih krajev Bosne, posebej iz Hercegovine. Ob pravnem

izenačenju vlaškega prebivalstva s kmeti (rajo) se začne to prebivalstvo premikati

čez mejo, sprva posamično, pozneje pa kar množično. Na severnem, slavonskem,

bregu so se namreč najpogosteje vključevali v Vojno krajino. Omenjeni procesi

dodobra spremenijo poselitveno strukturo celotnega obmejnega območja na obeh

bregovih Save. Po dveh neuspelih poskusih zavzetja Dunaja leta 1529 in 1532 so se

Turki ponovno odločili za počasnejše zavzemanje pokrajin ob meji. Tako so Turki

zavzeli leta 1537 po pomembni zmagi pri Gorjanu zavzeli večji del Slavonije. Po

padcu Budima leta 1541 so Turki osvojili trdnjavo Sisak in tako zavzeli ozemlje med

Uno, Korano in Glino in tako obvladali dejansko ves prostor na obeh bregovih Save.

Močno krčen slavonski teritorij se je združil z ostanki Dalmacije, Hrvaške in z

ostankom Slavonije v skupno enoto. Slavonijo pa so Turki skupaj z Ogrsko,

Vojvodino in deli Srbije združili v Budimski elajet. Pozneje sta dva novo nastala

sandžaka na severnem bregu Save pristala v različnih elajetih: pakraški je priključen

Bosanskem elajetu, požeški pa na novo ustanovljenemu elajetu Kanjiža. (Šabanović

in drugi, 1960, 584)

36

Prikaz 8: Upravna razdelitev obravnavanega območja znotraj Turškega cesarstva

Vir: Voje, 1994, 24.

V drugi polovici 16. stoletja se je v obeh cesarstvih kot obrambna doktrina

dokončno izoblikovala institucija Vojne krajine. Pojem »krajina« podobno kot v

slovenskem jeziku pomeni obmejno pokrajino, konec oziroma mejni prostor. Ko

»združimo« dva taka prostora na obeh staneh meje, dobimo pokrajino, ki se jo lahko

opredeli kot mejno cono. To je prostor, za katerega bi bilo premalo trditi, da trpi

neposreden vpliv bližine meje. Znotraj Vojnih krajin je bil namreč družbeno-

ekonomski in pravni okvir radikalno drugačen od tistega v notranjosti cesarstev ter

zelo podoben tistemu v zrcalni vojni krajini. V Habsburškem cesarstvu je bila ta

posebna teritorialna enota pod direktno upravo centralnih oblasti (in se sčasoma

popolnoma ločila od tako imenovane civilne Hrvaške). Vojna krajina je bila

razdeljena na Hrvaško krajino s posebno Primorsko krajino in na Slavonsko krajino,

37

vsaka je imela svoje poveljstvo. Na opustošenih ozemljih ob meji so naseljevali

bojevite skupine beguncev iz Turškega cesarstva, ki so bili vajeni »maloobmejne

vojne« (Voje, 1994, 229). Prvi val ubežnikov je prispel leta 1530 in je vseboval

večinoma katoliško prebivalstvo. Drugi val se je sprožil po izenačenju pravic vlahov

in kmetov v Bosni leta 1536, kar je spodbudilo nezadovoljno prebivalstvo k prebegu.

To skupino so tvorili prebivalci različnega izvora. Imenovali so jih Uskoki, vlahi in

Srbi, med njimi pa so bili tudi vlahi katoliki in ostanki starega romanskega

živinorejskega prebivalstva. Ocene kažejo, da je konec 16. stoletja ob mejah živelo in

se bojevalo v obeh cesarstvih od 5 do 7 tisoč »krajišnikov« (po Voje, 1994).

Financiranje Vojne krajine na Habsburški strani so zagotavljali notranjeavstrijski

stanovi, v Turškem cesarstvu pa je bilo breme financiranja kapetanij na lokalni

upravi in lokalnih fevdalcih iz same Bosne. Prenašali so ga zahvaljujoč številnim

roparskim pohodom in zbrani suženjski delovni sili. Leta 1595 je habsburška vojska

zavzela Petrinjo in ustanovila hrastoviško oziroma Petrinjsko kapetanijo kot

izhodišče za nadaljnje napade. Kot reakcija na vojna dogajanja so se znotraj

Turškega cesarstva začeli netiti upori slovanskih ljudstev. Kar zadeva Slavonijo, so

se uprli slavonski hajduki ter požgali mesto Požego. Turško cesarstvo je bilo zaradi

izgub na različnih bojiščih prisiljeno v mirovno pogodbo, ki je bila sklenjena leta

1606.

Po prodoru turške vojske do Dunaja leta 1683 so evropske monarhije leta 1684

vzpostavile zavezništvo pod imenom Sveta liga. Posledica vojne je bilo izrivanje

Turkov iz Ogrske. Osvajanje severnega brega Save je potekalo postopoma. Leta

1685 slavonski uporniki pod vodstvom katoliškega duhovnika Luke Ibrišimovića

prodrejo vse do Osijeka, boji pa so potekali tudi na Uni, kjer so hrvaški oddelki

zavzeli oporišče Kostajnico (Žeželj, 1970). Muslimansko prebivalstvo se je začelo iz

Ogrske in Slavonije umikati s severa proti jugu čez Savo v notranjost Bosanskega

pašaluka. Po še enem hudem porazu turške vojske na Ogrskem (leta 1687 pri

Harkanyju) avstrijske sile zavzamejo še vzhodni del severnega brega Save, leta 1689

prečkajo Savo ter osvojijo ozko ozemlje vzhodno od Broda. Po porazu koalicijske

vojske globoko v notranjosti balkanskega polotoka (pri Kačaniku leta 1690) se turška

vojska začne premikati proti severu, kar je pripeljalo do množične selitve

prebivalstva. Velik del prebivalstva Stare Srbije se je tedaj naselil na območju

38

razširjene Vojne krajine, kjer se je vključil v različne avstrijske vojaške oddelke.

Umik muslimanskega prebivalstva iz Ogrske na južni breg in tako imenovana

»velika selitev Srbov« na severni breg reke Save so tako ponovno močno spremenili

prebivalstveno strukturo obravnavanega prostora. Po mirovnih pogajanjih se leta

1699 sklene karlovški mir, po katerem se meja med cesarstvi vzpostavi na tedanji

frontni črti. Meja Bosanskega pašaluka je potekala približno po današnjih mejah

Republike Bosne in Hercegovine, torej na severu po reki Savi. Na območjih na

severnem bregu Save so se ob obstoječi Vojni krajini konstituirale nove.

»Habsburžanom je bila Vojna krajina potrebna kot rezervoar vojakov za spopade na

drugih evropskih bojiščih« (Voje, 1994, 231). Nova avstrijsko-turška vojna se je

začela junija 1716, ko so avstrijske čete vdrle na južni breg Save in zavzele

Gradiško, Doboj, Brčko in Bijeljino. Mirovna pogodba podpisana v Požarevcu leta

1718 je omogočila Avstrijskemu cesarstvu, da obdrži na novo zavzeta območja. Meja

v Bosni je potekala od ustja Une po ozkem pasu, širokem od šest do deset

kilometrov, od Save vse do Semberije (manjša pokrajina okoli mesta Bijeljina), ki je

bila v celoti v Avstriji.

39

Prikaz 9: Obravnavano območje po požarevskem miru leta 1718

Vir: Voje, 1994, 252

Nova vojna je izbruhnila leta 1737, ko je Turško cesarstvo povrnilo vsa ozemlja,

ki jih je izgubilo v prejšnji vojni. Do podpisa premirja je prišlo v Beogradu leta 1739.

Meja je bila ponovno postavljena na reko Savo in od tam se dejansko ni premaknila

vse do berlinskega kongresa leta 1878. Po ustalitvi meje se je severni del obmejnega

območja preoblikoval v luči vrste vstaj krajišnikov, ki v tem času potekajo pod

skupnim imenom »Vlaške vstaje«8 (v letih 1695, 1703, 1706 in 1730). Uradno je

celotno področje Vojne krajine dobilo svojo novo končno obliko in pristojnosti leta

1746. Kar zadeva Slavonske krajine, ocene Avstrijske administracije kažejo, da je

leta 1700 na severnem bregu Save živelo le še 140 tisoč ljudi. Po letu 1716 se je

8 Čeprav je krajiško prebivalstvo bilo narodnostno mešano, so večino sestavljali vlahi. Zanimivo je, da so avstrijski vojaški uradniki, ki so (grobo rečeno) popisovali Srbe kot »vlahe«, popisovali tudi Hrvate kot »Madžare«( iz: Istorija naroda Jugoslavije, 1960, 695).

40

začelo priseljevanje prebivalstva iz Hrvaške krajine. Do sporov je prihajalo zaradi

neurejenega statusa v novo nastalih krajinah Gradiški in Brodski (zaradi veliko

močnejše vloge starega ogrskega plemstva in ogrske države nasploh ter zaradi

cerkvenih sporov). Poleg katoliških in pravoslavnih vernikov v Slavoniji so med

državnimi uradniki bili tudi protestanti. Na severnem bregu Save so se v tistih letih

pojavljali tudi prvi pripadniki tako imenovane uniatske cerkve. Slavonija je v tem

času bila podobna na novo pridobljeni koloniji, kjer sta vladala lakota in brezvladje.

Veliko prebivalstva se izselilo, vasi so bile požgane in oropane, veliko prebivalcev je

bilo prisiljenih zbežati od dajatev in obveznosti v hajduke. Dolgoročno ta problem

cesarstvo poskuša rešiti s ponovnim uvajanjem ogrskih županij v upravni sistem.

Prikaz 10: Vojna krajina leta 1750

Vir: http://www.crohis.com/shisatlas3/vojkrajina.htm (28.10.2010).

Vojni krajini Brodska in Gradiška sta v času nasledstvene vojne okoli leta 1740

služili predvsem za izvoz vojakov. To je dodatno otežilo socialni položaj

prebivalstva, ker se je v novih krajinah vojaška plača izplačevala eno tretjino v

gotovini in dve tretjini v zemlji, ki je tako ostajala neobdelana. Od leta 1746 Avstrija

poskuša preurediti krajine tako, da ustanavljajo regimente in da iz milic ustvarijo

stalno vojaško rezervo. To se izkaže za nemogoče zaradi stalnega bojevanja po

Evropi, ki onemogoča krajišnikom, da bi istočasno obdelovali zemljo ter tako

41

vzdrževali sebe in krajine. Vrhu vsega so krajišniki imeli pogosto obveznosti

vzdrževanja vojaških utrdb, bili so celo prisiljeni opravljati poljedelska opravila za

svoje poveljnike. Ker pa ni bilo mogoče več izvajati roparskih pohodov čez mejo, je

položaj postajal tako slab, da so se pojavljali hajduki, dezerterji in celo tisti, ki so

odhajali na južno, bosansko stran meje. Reforma leta 1753 je prebivalstvo razdelila v

dve skupini: sposobni za vojaško službo in zunaj službe. Prvo skupino so tvorili tisti,

ki so bili v aktivni službi in tisti, ki so bili v rezervi. Tisti, ki so bili zunaj službe, so

bili samo otroci, invalidi in duhovniki. Sistem je bil tako zamišljen, da tisti člani

družine, ki so v rezervi, vzdržujejo tiste, ki so trenutno aktivni. Odpravljeni so bili

prispevki in podeljena je bila možnost dedovanja, ki je veljala samo za naslednike

znotraj krajine. V času vladavine cesarja Jožefa II (1780-1790) v Srbiji pride do tako

imenovane Kočine vstaje, po kateri je prišlo 50 tisoč novih ubežnikov, ki jih

avstrijska vojska razporedi po celotni vojni meji (nekaj tudi v Slavoniji). Začetek 19.

stoletja pripelje Napoleonovo Francijo na bregove reke Save po tilzitskem miru leta

1807. Severne meje Ilirskih provinc so potekale po reki Savi in Uni, torej po

skrajnem zahodnem delu raziskovanega območja (Šabanović in drugi, 1960, 218). V

celotni Vojni krajini je v tem času, po uradnih ocenah, živelo okoli 673.000 ljudi.

Prebivalstvo je bilo v Slavonskem odseku meje poseljeno bistveno redkeje, kar velja

tudi za civilno Slavonijo. Okoli 5 % prebivalstva so tvorili plemiči in prav toliko

duhovniki. Zemljiške posesti so bile za razliko od ostanka Hrvaške večinoma velike

ali srednje velikosti. Na obeh bregovih je bilo v tem času čutiti naboj, ki ga je

sprožalo odmevno ilirsko gibanje za združitev, ki so ga, poleg hrvaških, podpirali

tudi srbski intelektualni krogi. V tistem času je namreč ravno dolina reke Save

omenjana kot glavna os, okoli katere naj bi se ustanovila skupna južno-slovanska

država (Šabanović in drugi, 1960, 243).

Po ponovni vzpostavitvi turške oblasti ob umiku avstrijske vojske iz Bosne leta

1739 se na južnem bregu reke Save začnejo obnavljati stare administrativne enote.

Zemljiško-vojaški gospodi, spahije, se začnejo vračati na svoje posesti ob meji, te so

slabo poseljene zaradi velikega števila ubežnikov. V drugi polovici stoletja se z

ukinitvijo Pećke patrijarhije leta 1766 začne tudi izrazitejša verska segregacija. Vrsta

predpisov določi predvsem simbolne izraze družbene neenakopravnosti, kot so

obveznosti kristjanov do nošenja skromnih oblek in določenih barv. Predpisana je

42

bila tudi »ponižna drža« pred predstavniki muslimanskega prebivalstva. V Bosanski

krajini pride leta 1809 do tako imenovane Jančićeve vstaje, v kateri sodelujejo

pravoslavni in katoliški prebivalci. Kljub hitremu zlomu vstaje brezvladje v

Bosanskem posavju traja do leta 1915. Turško cesarstvo poskusi z reformami rešiti

razmere v svoji obmejni provinci že leta 1837 z dokončno ukinitvijo kapetanij ter s

prenovo upravno-administrativnega sistema dve leti pozneje. Centralizacija pripelje

do cele vrste kmečkih uporov v letih 1834, 1842 in 1848. Izmenični upori krščanskih

kmetov in muslimanskih aristokratov iz dveh nasprotnih socialnih smeri kažejo na

vsesplošno krizo Osmanskega imperija. Leta 1850 na oblast pride Omar paša Latas,

ki nadaljuje z reformami in takoj sproži nove upore muslimanskega plemstva.

Razmere se v Hercegovini, Bosanski krajini in Bosanskem posavju umirijo z

zadušitvijo upora šele naslednje leto. Po letu 1855 v Bosni končno vpeljejo milejšo

obliko fevdalizma, kar pa ne more več zadovoljiti podrejenega krščanskega

prebivalstva. Leta 1858 pride do velike vstaje hajduka Petra Petrovića Pecije v

Bosanski krajini in posavini, v kateri sodelujejo katoliški in pravoslavni kmeti. Po

zlomu vstaje leta 1859 pride do regulacije agrarnih odnosov, ki dejansko ostane v

veljavi vse do leta 1918. Avstrija ob težavah Turškega cesarstva v Bosni in

Hercegovini začne ponovno gledati čez Savo, tokrat z drugačno taktiko in sicer tako,

da po Bosni začne ustanavljati konzulate in trgovska predstavništva. Po letu 1849 se

v Bosni in Hercegovini začne čutiti tudi propagandno delo srbske vlade, ki želi

zagotoviti pogoje za pripravo srbske nacionalne revolucije. Med tem se leta 1854 na

drugi strani Save združita Hrvaška in Slavonija, cesarstvo tedaj namreč kar podvoji

svojo pomoč katoliškim cerkvam v Turčiji, kar pripelje do odkritega spora med

srbsko in avstrijsko propagando v Bosni in Hercegovini. Turška oblast poskuša

odgovoriti na dogodke z reformami ter s prenovo infrastrukture v Bosni in

Hercegovini, ki se začne leta 1860 s postavitvijo telegrafskega omrežja in z izgradnjo

cest proti Savi. Vse to pa se ne more kosati z razvojem, ki ga v Bosni spodbuja

Avstrijsko cesarstvo. Prebivalstvo ob meji poskuša pridobiti avstrijsko državljanstvo

zaradi carinskih ugodnosti, po Savi pa potujejo prve ladje na parni pogon. Ko se s

Savo cestno poveže Banja Luka, tudi ta začne močno gospodarsko rasti. Vedno

močnejša povezanost z Avstrijo se kaže tudi z zelo pogosto uporabo avstrijskega

denarja pri trgovcih. Avstrija leta 1872 celo železniško poveže Novi Grad (Bosanski

43

Novi) in Banja Luko. Slaba povezanost Bosanskega posavja in Bosanske krajine s

Sarajevom pripomore k temu, da gospodarski razvoj s spodbudo Avstrijskega

cesarstva in dejanski »razcvet« južnega brega Save postane odmeven predvsem med

krščanskim prebivalstvom. »Za Turčijo je bila nevarnost v Bosni v tem, da je večji

del nižjih socialnih slojev čustveno osvojila Srbija, medtem ko je po drugi strani

višje socialne sloje osvojila Avstrija« (Šabanović in drugi, 1960, 293). Slab socialni

položaj kmečkega prebivalstva kaže tudi podatek, da je leta 1878, v Bosni poleg 47,5

% svobodnih kmetov, živelo še vedno kar 52,5 % nesvobodnih kmetov. Zaradi

versko neenako razporejenega prebivalstva so se kmečki upori pojavljali predvsem v

Bosanski krajini, Bosanskem posavju, Podrinju in v Hercegovini. V letih 1875-78 v

Bosni pride do zadnje avtentične kmečke vstaje oziroma vojne v Evropi. Pripadniki

obeh krščanskih veroizpovedi se uprejo v vzhodni in zahodni Bosni, v Bosanski

krajini s centri vstaje ob Savi v Knežpolju in na Kozari. Vojna je po podatkih,

navedenih na Berlinskem kongresu, povzročila smrt 150 tisoč ljudi (večinoma

pravoslavnih in muslimanov) ter umik okoli 200 tisoč oseb čez Savo. Vzroki za

vstajo so zaostali agrarni fevdalni sistemi v Bosni in Hercegovini s prevelikimi

zemljiškimi posestmi ter verska neenakost prebivalstva. Junija leta 1876 vstajo

podpre tudi Srbija, ki napade Turčijo. Splošna vojna v Evropi se ustavi leta 1878 z

berlinskim kongresom. Trinajstega junija 1878 Srbija in Črna Gora dosežeta

razširitev mej in formalno neodvisnost. Bosna in Hercegovina po vojaškemu

posredovanju, ki ga je vodil hrvaški plemič baron Josip Filipović in kateremu se je

uprla večinoma muslimanska milica, pade pod začasno upravo Avstro-Ogrske

monarhije.

Obdobje po Berlinskem kongresu je na področju Hrvaške ter Bosne in

Hercegovine (ter tako tudi v obravnavanem območju) ključnega pomena pri

vzpostavljanju narodnostne identitete v do tedaj poglavitno versko razdeljenem

prebivalstvu. Avstro-Ogrska je namreč videla, kako je verska raznolikost prispevala k

propadu Turškega cesarstva v Bosni in Hercegovini ter se je dobro zavedala pestre

narodnostne sestave lastnega cesarstva. Leta 1867 pride do Avstro-Ogrske pogodbe,

ki vrne celotno Hrvaško pod oblast Ogrske. Ukinitev vojne krajine, ki je izgubila

svoj vojaški pomen, je potekala v treh fazah. Leta 1873 je področje demilitarizirano

44

in prebivalstvo je pravno izenačeno s civilnim. Pod upravo bana pride leta 1881, kar

je samo korak do dejanske ukinitve leta 1888.

Poleg uradnikov je cesarstvo v Bosni naseljevalo tudi kmečko prebivalstvo vse do

leta 1914 in sicer med 180 in 200 tisoč večinoma Hrvatov ter nekaj Slovencev,

Čehov in Nemcev. V tem času se je iz Bosne izselilo okoli 140 tisoč prebivalcev,

pretežno muslimanov (kmetov) in nekaj pravoslavnih. Zakon o nacionalnosti, ki

prvič uradno poskuša definirati pojma narod in narodnost, prične veljati leta 1868.

Med leti 1879 in 1910 je delež prebivalstva zrasel pri katoliških (z 18 % na 23 %),

dejansko stagniral pri pravoslavnih (okoli 43 %) ter vpadel pri muslimanskem

prebivalstvu (z 39 % na 32 %).

Prikaz 11: Obravnavano območje znotraj Avstro-Ogrskega cesarstva leta 1883

Vir: http://www.croatia-in-english.com/images/maps/1883.jpg (28.10.2010).

45

Hrvaški in srbski intelektualci se zapletejo v spor okoli narodnostnega porekla

muslimanskega prebivalstva, ki ga oboji želijo vključiti v svoj nacionalni korpus. Kot

odgovor na tovrstne spore se leta 1891 prvič pojavi časopis »Bošnjak«9, ki poskuša

udariti temelje posebnemu bošnjaškemu narodu, ki bi zajemal pripadnike vseh treh

veroizpovedi. To gibanje začne podpirati tudi Avstrija s financiranjem tovrstnih

združenj in njihovih publikacij ter z vpeljavo bosanskega jezika kot uradnega jezika

protektorata. Vse tri verske skupnosti se kljub temu odločijo za politično

organiziranje znotraj svojega korpusa, tako se muslimani organizirajo v posebno

stranko leta 1906, Srbi in Hrvati pa leto pozneje. Aneksija Bosne in Hercegovine

sproži proteste med srbskim in muslimanskim prebivalstvom ter dodatno zaostri

razmere. Volitve leta 1910 so skorajda popolnoma potrdile rezultate popisa. Delež

sedežev v Saboru vseh treh skupnosti se je namreč popolnoma ujemal z versko

strukturo prebivalstva.

Po uspehih Srbije v Balkanskih vojnah (1912-1913) se močno okrepi delovanje

srbskih in pro-jugoslovanskih organizacij ter tudi organizacije Mlada Bosna, ki je

vključevala pripadnike vseh treh verskih skupnosti in je bila finančno podpirana iz

Srbije. Predstavnik te organizacije (Gavrilo Princip) je leta 1914 v Sarajevu izvedel

atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika, kar je sprožilo napad na Srbijo in

posledično Prvo svetovno vojno. Nasilje in pregoni srbskega prebivalstva so se

stopnjevali po začetku vojne, ko je oblast med drugim začela z interniranjem

kmečkega obmejnega prebivalstva. Srbske šole, pisava in organizacije so bili

prepovedani najprej na Hrvaškem, potem pa tudi na bosanski strani Save. V Prvi

svetovni vojni je Bosna in Hercegovina med umrlimi in izseljenimi izgubila okoli

300 tisoč prebivalcev. Po kratkem obdobju obstoja Države Slovencev, Hrvatov in

Srbov se je ta s Srbijo in Črno Goro združila v skupno državo. Velike družbeno-

politične spremembe so se dogajale na obeh bregovih Save. V Bosni in Hercegovini

je prišlo do preoblikovanja Muslimanske politične organizacije v Jugoslovansko

muslimansko organizacijo, ki je bila očiten in dolgo pričakovan izraz nevtralnosti

muslimanskega korpusa med srbskim in hrvaškim. Največja konkretna sprememba

9 Konec 20. stoletja se termin Bošnjak ponovno pojavi, tokrat kot pojem, ki zajema pripadnike muslimanske veroizpovedi v Bosni in Hercegovini ali pa posameznike, ki izvirajo iz islamske kulturne tradicije v Bosni in Hercegovini, ne da bi pripadali muslimanski verski skupnosti.

46

se je zgodila z nujno agrarno reformo. Agrarna reforma je zajela preoblikovanje

poljedelskih posesti tako, da je bila zemlja podeljena tistim, ki so jo že obdelovali. Za

odvzem je bilo, večinoma muslimanskim lastnikom zemlje, predvideno protiplačilo s

strani države, nekateri lastniki zemlje pa do njega sploh niso bili upravičeni.

Najhujše pa se je godilo nekaterim maloštevilnim muslimanom, ki so dejansko

obdelovali zemljo. Finančni pogoji so se nekoliko izboljšali po sprejetju prve ustave

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1921, ki so jo muslimanski poslanci

odločilno podprli. Pogoj je med drugim bil ohranjanje teritorialne celovitosti Bosne

in Hercegovine v administrativni razdelitvi nove države. Nova ustava je Jugoslovane

obravnavala kot eno nacijo, sestavljeno iz treh »plemen«. Leta 1929 je Kralj

Aleksander uvedel diktaturo, leta 1931 pa razglasil novo ustavo, ki je kraljevino

razdelila na banovine. Južni breg Save je bil tako razdeljen med vzhodno, Drinsko in

zahodno Vrbasko banovino, severni breg reke pa je pripadel Savski banovini.

Razdelitev je očitno hotela razbiti dotedanje meje ter ustvariti lažje obvladljive enote,

v katerih je bila jasna narodnostna (srbska ali hrvaška) večina. Iz upravnega in

gospodarskega vidika je bila razdelitev večinoma neuspešna, saj ni temeljila na

tradicionalnem gravitiranju centrov in zaledij, pri čemer je bila izjema ravno Vrbaska

banovina, v kateri se je izoblikoval posebni »lokalni patriotizem«, ki je temeljil na

ekonomski neodvisnosti oziroma legi med interesi Sarajeva in Zagreba. To dejstvo je

postalo očitno ob poskusih hrvaških nacionalnih gibanj za ponovno administrativno

preoblikovanje države, ki bi zagotovilo enotnost hrvaškega etničnega prostora. Tedaj

se je pomemben del hrvaških zastopnikov iz Bosanske krajine skupaj s srbskimi boril

za obstanek Vrbaske banovine kot posebne enote. Po atentatu na kralja Aleksandra je

bila leta 1939 sprejeta nova državna pogodba, s katero se plemenom prizna status

naroda, ustanovi banovina Hrvaška in dejansko federalizira država. Na reki Savi je

Banovini Hrvaški pripadla celotna banovina Savska in del banovine Drinske na

južnem bregu reke. Tako je bilo obravnavano območje za kratek čas administrativno

razdeljeno na banovino Hrvaško na severu in vzhodu ter na Vrbasko banovino na

jugo-zahodu. Versko-narodnostni spori počasi dobivajo oblike nacionalističnih trenj,

kar dobi svojo polno obliko po izbruhu Druge svetovne vojne.

47

Prikaz 12: Obravnavano območje po ustanovitvi banovine Hrvaške leta 1939

Vir: http://www.posavski-vremeplov.com/zapisi-o-zemlji/uspostava-banovine-

hrvatske/# (28.10.2010).

Po prihodu sil osi v Kraljevino Jugoslavijo, so si le-te razdelile okupacijski coni

tako, da je celotno območje bosanske in hrvaške Posavine padlo pod nadzor Tretjega

rajha. Na območju Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Srema so okupatorji poskusili

vzpostaviti marionetsko paradržavno tvorbo pod imenom »nezavisna država

hrvatska«, ki je štela vsaj polovico prebivalcev ne-hrvaške narodnosti. V sklopu naci-

fašističnih ideologij tistega časa, si je ustaško vodstvo prizadevalo »očistiti«

okupirani prostor na osnovi rasnih zakonov, ki jih je sprejelo. Na udaru je bilo

predvsem srbsko, judovsko in romsko prebivalstvo. Etnično mešana območja okoli

reke Save pri tem niso bila nobena izjema, še več, postala so eno centralnih prizorišč

pobojev civilnega prebivalstva zaradi potrebe po spremembi etničnega zemljevida

bivših krajin (Vojne krajine in Bosanske krajine). V zgodovini bosta ostali zapisani

48

imeni Jasenovca in Stare Gradiške, mest na bregovih Save, v katerih so obratovala

taborišča smrti, sinonima za etnično čiščenje na območju nekdanje Jugoslavije v

Drugi svetovni vojni. Po končani vojni je etnična karta območja ponovno

spremenjena, tudi zaradi številnih migracij, ki so ji sledile. V okviru povojne

Jugoslavije je meja na reki Savi postala administrativna meja med dvema

federalnima enotama. V tem obdobju je prišlo do procesov modernizacije,

industrializacije in izgradnje infrastrukture, ki je še danes osnova družbeno-

ekonomskega življenja ob reki. Poleg tega so se odvijali tudi procesi centralizacije,

ki so pospešili ekonomske migracije iz obravnavanega območja. V grobem lahko

povemo, da so območja na severo-zahodu obravnavanega območja (z ugodno lego

med Banja Luko in Zagrebom) bila gospodarsko najbolj razvita. V devetdesetih letih

prejšnjega stoletja, se je obravnavano območje ponovno našlo v osrčju etničnih

spopadov. Prvi val etničnega nasilja v obravnavanem območju so sprožile srbske sile

leta 1991, ko so na zahodu severnega brega reke Save ustanovile tako imenovani

»avtonomni območji« Zahodna Slavonija in Banija, na južnem bregu pa leto pozneje.

Po zlomu paradržave leta 1995 je severni breg reke Save srbsko prebivalstvo

zapustilo, povratek maloštevilnih uradno še vedno traja. Na južnem bregu pa je po

podpisu daytonskega mirovnega sporazuma obveljal nekakšen »status quo«, ki je

omogočil ustanovitev entitet in kantonov v Bosni in Hercegovini skorajda na podlagi

etničnega stanja v trenutku prekinitve bojev. Tovrstna rešitev je onemogočila

množičen povratek razseljenega prebivalstva (Bufon, Gosar in drugi, 2006, 12). Meje

v obravnavanem območju (državna meja na reki Savi in meje entitet in kantonov na

južnem bregu) so danes prvič v zgodovini tudi etnične meje.

4.2. Geografski oris

V tem poglavju želim predstaviti raziskovani prostor. Po krajšem fizično

geografskem opisu, se bom osredotočil predvsem na predstavitev meje in obmejnega

območja iz zornega kota družbene geografije nasploh in geografije obmejnosti.

49

Prikaz 13: Bosanska in hrvaška Posavina v Jugovzhodni Evropi

Vir: http://www.mymapman.com/images/medium/ApennBalkans1163_MED.jpg

(30.11.2009).

Vir: VV http://www.mymapman.com/images/medium/ApennBalkans1163_MED.jpg

50

Prikaz 14: Porečje Save v BiH in Hrvaški

Vir

podlage:http://www.ecologicalnetworks.eu/html/maps/EcologicalNetworkMaps.php

(30.11.2009).

Avtor karte: Bebler, 2009.

Reka Sava v svojem srednjem toku predstavlja hidrografsko mejo med

republikama Bosno in Hercegovino, na svojem desnem in Republiko Hrvaško na

svojem levem bregu v dolžini 421 km. Večina pritokov je levih, iz dinarskega sveta,

med katerimi sta največji reki Vrbas in Bosna. Reka teče skozi Panonsko nižino, na

svojem levem bregu pa se nahaja ozek peri-panonski pas z dvema panonskima

osamelcema, Prosaro in Motajico. Celotno območje ima zmerno kontinentalno klimo

s povprečno letno temperaturo od 11°C na zahodu do 12°C na vzhodu in povprečno

1000 mm letnih padavin. Zemljišče je v veliki večini namenjeno izključno

poljedelstvu zaradi izjemno rodovitne fluvijalne prsti. Področje se kategorizira kot

rizično poplavno.

51

Prikaz 15: Panonski in peri-panonski prostor ob reki Savi

Vir podlage: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Europe_satellite_globe.jpg

(30.11.2009).


Meja na reki Savi med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino je

uradno državna meja v celoti od leta 1992, funkcionalno pa jo tako lahko

kategoriziramo od leta 1995. Časovni interval od nastanka meje torej zadostuje za

obravnavo prostora kot obmejnega. Meja skorajda v celoti sledi toku reke Save,

razen v zelo omejenih primerih, kjer je prišlo do spremembe rečnega korita, kar

doslej ni povzročalo večjih nevšečnosti na nobeni strani meje.

Prescott meje določa kot linije, ki označujejo državni teritorij in so v večini

primerov nadomestile mejna območja, mejne cone (frontierje, angleško frontiers)

(Prescott, Political Frontiers and Boundaries 1987). Meja med Republiko Hrvaško in

Bosno in Hercegovino je namreč odličen primer za tovrstno trditev, ker je mejni

prostor vojnih krajin dokončno zamenjala (po morfološki klasifikaciji) fiziografska

oziroma tako imenovana naravna meja, natančneje hidrografska meja na reki Savi.

Po genetski razdelitvi (po Hartshorneu) bi mejo na Savi vse od leta 1878 do 1991

52

lahko označevali kot reliktno. Danes pa jo presenetljivo lahko opredelimo celo kot

antecedentno, ker se je obmejno prebivalstvo v več kot stoletje dolgem obdobju

dodobra premešalo in »odvadilo« življenja v obmejnem območju. Rezultati

diplomskega dela (raziskave) namreč kažejo na upočasnjen družbeno-ekonomski

razvoj obmejne regije, ki si ga je moč razlagati kot posledico novonastale

marginaliziranosti ali celo kot neprilagojenost obmejnega prebivalstva na morebitne

prednosti, ki jih ta položaj prinaša. Glede na Strassoldovo tipizacijo bi obravnavano

mejno situacijo lahko opredelili od »situacije perifernosti« do »situacije »nikogaršnje

zemlje« na posameznih odsekih. Kljub temu ne smemo pozabiti na izkušnje

geografije obmejnosti, ki izpostavljajo sklep, »da imajo največ možnosti za čezmejno

integracijo prav tista obmejna območja, ki so v ne preveč oddaljeni preteklosti

doživljala največje travme pri politični delitvi tradicionalno enotnega upravnega,

kulturnega in gospodarskega prostora« (Bufon, 2004, 211).

Vprašanje delimitacije obmejnega območja je v našem primeru izredno zapleteno.

Državi sta namreč v dvostranskem sporazumu10 določili izjemno ozek obmejni pas,

širok le 5 km, kar je v nasprotju z običajnimi 10 km ali celo 25 km. Razloge za to

najdemo najverjetneje v zelo različnih notranje administrativnih ureditvah dveh

držav, kar bi povzročilo izjemno asimetričnost obmejnega območja v primeru

določitve širšega pasu. Občine na južnem, bosanskem bregu reke, so namreč ostale

skorajda nespremenjene oblike in predvsem velikosti, medtem ko so na hrvaški strani

doživele močno preoblikovanje. Nove občine na severnem bregu Save so z reformo

sistema postale bistveno manjše in so izgubile veliko pristojnosti na račun

novoustanovljenih srednjih upravnih enot, županij. Občin z izhodom na samo mejno

črto je tako na južni strani 13 in Distrikt Brčko, na severni pa 21. Če upoštevamo

zgoraj navedeni 25 kilometrski pas, ta na severnem bregu zajame kar 67 občin, na

južnem pa 25 in Distrikt Brčko. Na zahodu je nesorazmerje posebej izraženo, ker tam

ni prišlo do delitev občin zaradi poteka meje med entitetami Bosne in Hercegovine.

Veliki občini Gradiška in Srbac na bosanski strani namreč mejita na kar 8 občin na

hrvaški strani.

10 Glasilo: Narodne novine - Međunarodni ugovori, 3/2005 od 20. 04. 2005.

53

Zaradi navedenih dejstev omejujem raziskavo obmejnega območja na naslednji

način:

a) na severnem bregu 3 obmejne županije (Sisačko-Moslavačko, Brodsko-

Posavsko in Vukovarsko-Sremsko), ki zajemajo 54 obmejnih občin (znotraj 25

kilometrskega pasu ob meji);

b) na južnem bregu obmejnih 23 občin (v 2 entitetah Bosne in Hercegovine)

in Distrikt Brčko (znotraj 25 kilometrskega pasu ob meji);

c) iz raziskovanega prostora izključujem 3 občine: Banja Luko in Bijeljino (v

Bosni in Hercegovini) ter Sisak (v Republiki Hrvaški). Razlogi ležijo v naslednjih

dejstvih:

-manj kot 10 % teritorija občin Banja Luka in Sisak sodita v 25 kilometrski

obmejni pas (v obeh primerih ruralni predeli),

-obe mestni jedri se nahajata zunaj omenjenega pasu,

-občina Bijeljina meji na Republiko Hrvaško v dolžini 13,3 km (brez mejnega

prehoda), na Republiko Srbijo pa v dolžini 81 km (trdno sodi tudi v drugi obmejni

prostor, kar pa ni predmet raziskave),

-vse tri občine so velike mestne občine in njihovo vključevanje v obmejni

prostor bi občutno vplivalo na rezultate raziskave.

Razloga za omejitev obmejnega območja za potrebe raziskave sta primerljivost

podatkov (simetričnosti obmejnega območja) in dostopnost podatkov (za nivo

županij Republike Hrvaške je na voljo veliko več statističnih podatkov, kot za nivo

občin).

Vendar, kjer pa je to možno (ko so potrebni podatki na voljo) in smiselno (pri

obravnavi notranjih razlik znotraj raziskovanega prostora), pri obravnavi podatkov

vključujem tudi bolj oddaljenih 12 občin na severnem bregu Save.

54

Prikaz 16: Prostorski obseg raziskovanega obmejnega območja v BiH in Hrvaški

Posavini


Tabela 1: Seznam obmejnih občin v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine

Obmejne občine Država

Entitet/kanton

/Županija Obmejne občine Država Županija

1 Kozarska Dubica BiH RS 48 Gornji Bogićevci HR BP

2 Bosanska Gradiška BiH RS 49 Dragalić HR BP

3 Srbac BiH RS 50 Nova Gradiška HR BP

4 Derventa BiH RS 51 Rešetari HR BP

5 Bosanski Brod BiH RS 52 Staro Petrovo Selo HR BP

6 Vukosavlje BiH RS 53 Brodski Stupnik HR BP

7 Odžak BiH FBIH (PK) 54 Sibinj HR BP

8 Šamac BiH RS 55 Podcrkavlje HR BP

9 Domaljevac-Šamac BiH FBIH (PK) 56 Bukovlje HR BP

10 Orašje BiH FBIH (PK) 57 Gornja Vrba HR BP

11 Brčko BiH BD 58 Garčin HR BP

12 Novi Grad BiH RS 59 Donji Andrijevci HR BP

13 Kostajnica BiH RS 60 Vrpolje HR BP

14 Prijedor BiH RS 61 Gundinci HR BP

55

15 Banja Luka BiH RS 62 Cerna HR VS

16 Laktaši BiH RS 63 Gradište HR VS

17 Prnjavor BiH RS 64 Vrbanja HR VS

18 Doboj BiH RS 65 Dvor HR SM

19 Modriča BiH RS 66 Majur HR SM

20 Donji Žabar BiH RS 67 Hrvatska Kostajnica HR SM

21 Pelagićevo BiH RS 68 Sunja HR SM

22 Gradačac BiH FBIH (TK) 69 Sisak HR SM

23 Ćelić BiH FBIH (TK) 70 Kutina HR SM

24 Lopare BiH RS 71 Lipovljani HR SM

25 Ugljevik BiH RS 72 Garešnica HR BB

26 Bijeljina BiH RS 73 Lipik HR PS

27 Jasenovac HR SM 74 Pakrac HR PS

28 Stara Gradiška HR BP 75 Brestovac HR PS

29 Vrbje HR BP 76 Požega HR PS

30 Davor HR BP 77 Pleternica HR PS

31 Nova Kapela HR BP 78 Čaglin HR PS

32 Oriovac HR BP 79 Cernik HR BP

33 Bebrina HR BP 80 Levanjska Varoš HR OB

34 Slavonski Brod HR BP 81 Trnava HR OB

35 Klakar HR BP 82 Satnica Đakovačka HR OB

36 Oprisavci HR BP 83 Đakovo HR OB

37 Velika Kopanica HR BP 84 Strizivojna HR OB

38 Sikirevci HR BP 85 Stari Mikanovci HR VS

39 Slavonski Šamac HR BP 86 Vođinci HR VS

40 Babina Greda HR VS 87 Ivankovo HR VS

41 Županja HR VS 88 Vinkovci HR VS

42 Bošnjaci HR VS 89 Andrijaševci HR VS

43 Drenovci HR VS 90 Privlaka HR VS

44 Gunja HR VS 91 Stari Jankovci HR VS

45 Hrvatska Dubica HR SM 92 Otok HR VS

46 Novska HR SM 93 Nijemci HR VS

47 Okučani HR BP

Kratice: BiH-Republika Bosna in Hercegovina; HR-Republika Hrvaška; RS-

Entitet Republika Srbska; FBiH-Entitet Federacija Bosne in Hercegovine; PK-

Posavski Kanton Federacije Bosne in Hercegovine; TK-Tuzlanski Kanton Federacije

56

Bosne in Hercegovine; SM-Sisačko-Moslavačka županija Republike Hrvaške; BP-

Brodsko-Posavska županija Republike Hrvaške; VS-Vukovarsko-Sremska županija

Republike Hrvaške; BB-Bjelovarsko-Bilogorska županija Republike Hrvaške; PS-

Požeško-Slavonska županija Republike Hrvaške; OB-Osiječko-Baranjska županija

Republike Hrvaške.

Opredeljeno obmejno območje zajema 15.840,9 km² ter okoli 1.260.017

prebivalcev in sicer 483.180 na hrvaški strani (po popisu leta 2001) in okoli 776.837

na bosanski starani reke (po ocenah leta 2006). Dejstvo, da v obmejnem pasu na

desnem bregu reke Save živi tako kar 20 % prebivalcev Bosne in Hercegovine, pove

veliko o pomembnosti te obmejne regije za razvoj celotne države in tudi kaže na

izjemno stopnjo obmejnosti, ki jo ta države ima. Linearni index obmejnosti (1) je

skupna dolžina meje države, deljena z njeno površino, medtem ko je conalni index

obmejnosti površina 25 kilometrskega obmejnega pasu države, deljeno s skupno

površino te države.

Tabela 2: Stopnja obmejnosti v raziskanem prostoru BiH in Hrvaške Posavine

Stopnja obmejnosti

RH BiH FBiH RS

Površina v km2 56594 51197 26110 25053

Dolžina meje v km 2028 1538 1528 2170

Index obmejnosti 1 3,6 3,0 5,9 8,7

Index obmejnosti 2 89,6 75,1 146,3 216,5

Vir: Državni zavod za statistiku RH, Republički zavod za statistiku RS, Federalni

zavod za statistiku FBiH (statistični viri 71-78, 80).

V primeru Republike Hrvaške in Republike Bosne in Hercegovine nam indexa

povesta, da omenjeni državi lahko uvrstimo med obmejne srednje male države.

Vendar glede na to, da meje entitet Bosne in Hercegovine v mnogo čem učinkujejo

kot državne meje (kar bomo videli pozneje), je v tem primeru potrebno pogledati tudi

indexe obmejnosti entitet. Izjemno visoki conalni indexi, ki jih dobimo po istem

izračunu, izpričujejo prostorsko utesnjenost zaradi gostote teritorialnih meja v

57

konkretnem prostoru, čemur je potrebno dodati dejstvo, da je Republika Bosna in

Hercegovina edina država bivše Jugoslavije, ki do leta 1992 ni imela nobene

mednarodne meje. Opisano stanje izpričuje dejstvo, da so prebivalci raziskovanega

prostora ogledni primer »ujetnikov meja« (Gosar, 2005, 18).

Administrativna razdelitev obmejnega območja na bosanski strani je večplastna.

Na pod-državnem nivoju namreč poleg dveh navedenih entitet, ki imajo določene

oblike državnosti (parlament, vlado, ministrstva, sodstvo, zastavo, grb, himno …),

najdemo tudi tretjo različico upravno teritorialne razdelitve Bosne in Hercegovine,

Distrikt Brčko. Distrikt je najmlajši člen v tej razdelitvi, dokončno je bil ustanovljen

leta 2000 na teritoriju predvojne občine Brčko iz manjših občin, ki so do tedaj sodile

v entiteto Republika Srbska (mesto Brčko) ter dele občine na severu (Posavski

kanton) in jugu (Tuzlanski kanton Federacije Bosne in Hercegovine). Distrikt Brčko

je neodvisen od entitetskega nivoja oblasti in je podrejen direktno Republiki Bosni in

Hercegovini, od entitet pa se razlikuje tudi v tem, da ima poleg lastne vlade in

parlamenta tudi visokega predstavnika EU, ki je vrhovna avtoriteta distrikta. Entiteta

Federacija Bosne in Hercegovine je za razliko od druge entitete razdeljena na 10

kantonov. Tako kot pri entitetah je ključno vlogo v daytonskem sporazumu igrala

narodnostna sestava posameznih okolij tako, da so v štirih kantonih prebivalci

hrvaške narodnosti v večini, medtem ko so v preostalih šestih v večini pripadniki

bošnjaškega naroda. Za raziskavo sta pomembna dva kantona in sicer Posavski

kanton s hrvaško večino in Tuzlanski kanton z bošnjaško. Vsi kantoni imajo svoje

vlade, ministre in sodstvo. Zanimiv je morda podatek, da imajo kantoni celo lastne

šolske programe. Upravna ureditev Republike Bosne in Hercegovine je s tega vidika

eksperimentalni model ali celo laboratorij političnega oziroma geopolitičnega

prestrukturiranja v Evropi (Tunjić, 2007, 47).

58

Prikaz 17: Upravna delitev obmejnega območja BiH in Hrvaške Posavine


Če pogledamo tipizacije obmejnih območji, kot jih ponuja Bufon (2004, 216), bi

obmejno regijo na reki Savi med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in

Hercegovino lahko opredelili med srednjeevropski tip »regij v regijah« in

vzhodnoevropski tip »regije v rekonstrukciji«. Podobnosti s srednjeevropskim tipom

obmejnih regij so namreč v tem, da imamo opravka s prostorom, v katerem je prišlo

(zaradi uveljavljanja državno teritorialnih meja) do »trganja« čezmejnih vezi

prebivalstva. Hkrati migracije v novih razmerah ne omogočajo zadostnega

spontanega povezovanja v obmejnem območju, ki bi spodbudilo nadaljnje

institucionalno povezovanje. To nas pripelje do podobnosti obmejne situacije z

vzhodnoevropskim tipom obmejnih regij, za katere je značilna nezaupljivost centrov

do čezmejnega povezovanja. Kar je v tem primeru različno od drugih »regij v

rekonstrukciji«, je dejstvo, da je območje relativno gosto poseljeno in (kot smo videli

pri visoki stopnji obmejnosti) da se prebivalstvo enostavno nima kam umakniti

(razen v drugo obmejno situacijo). Zaradi navedenega prihaja do vedno večje

urbanizacije v obmejnem območju. Razvoj lokalnih centrov brez čezmejnega

sodelovanja je tako kljub stalnemu prilivu novega prebivalstva upočasnjen (kot bomo

59

videli v poglavju o družbeno-ekonomskem razvoju).

Prikaz 18: Gostota prebivalstva v občinah obmejnega območja BiH in Hrvaške

Posavine


zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko (statistični

viri 71-78).


Strnjenost prebivalstva je občutno večja na bosanski strani obmejnega območja in

znaša skoraj 95 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar je nadpovprečno glede na

celotno področje Republike Bosne in Hercegovine (okoli 75 prebivalcev na km²). Na

hrvaški strani reke Save je situacija diametralno nasprotna, saj je gostota slabih 63-

tih prebivalcev na km² bistveno pod državnim povprečjem, ki znaša 78,4 prebivalcev

na km². Največja strnjenost prebivalstva v obmejnem območju je v centralnem

sektorju, posebej pa proti vzhodu. Tam se namreč nahajajo številni lokalni centri, kot

so Brčko na bosanski ali Županja na hrvaški strani ter tako-imenovana »mesti

60

dvojčka«, nastala v času vojnih krajin (kot sedeži poveljstev vojaških enot dveh

cesarstev), kot so Bosanski in Slavonski Brod ali Bosanski in Slavonski Šamac.

Situacija je najbolj kritična na zahodu obmejnega območja, kjer v šestih obmejnih

občinah na hrvaški strani število prebivalcev na kvadratni kilometer ne presega 25.

To je namreč območje, ki je doživelo močno izgubo prebivalstva med in ob koncu

zadnje vojne, obenem pa tudi razlog, zakaj zrcalne občine na bosanski strani

navidezno niso izgubile (ali so celo povečale) število prebivalcev. Odgovor leži v

dejstvu, da je veliko srbskih ubežnikov in razseljenega prebivalstva s hrvaške strani

prestopilo mejo in se naselilo v obmejnem območju pred in med vojno, zapuščenem

s strani hrvaških in bošnjaških prebivalcev. Izrazit primer so občine središčne

bosanske posavine, ki so pred vojno imele večinsko prebivalstvo hrvaške narodnosti

(Bufon, Gosar in drugi, 2006, 14). Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je celotno

obmejno področje v vojni utrpelo tudi veliko civilnih žrtev, kar izpopolnjuje trditev o

dramatični zgodovinski kontinuiteti polnjenja in praznjenja mejne cone.

Popisi prebivalstva hrvaškem v letih 2001 in 2011, kažejo na dodano populacijsko

izgubo v obravnavanem obmejnem območju. Od 67 občin jih je kar 64 utrpelo

nadaljnji upad števila prebivalcev, od katerih kar 61 nad državnim povprečjem (-

3,5% med popisi). Največji upad se beleži na vzhodu obmejnega območja, v

Vukovarsko-Sremski županiji, kjer je občina Privlaka izgubila kar 40% prebivalstva,

Drenovci 30%, Županja in Gunja 26%, ter Vrbanja 24%. Porast števila prebivalcev

med popisi so imele dve občini v Brodsko-Posavski županiji, Dragalić (+6,2%) med

Staro in Novo Gradiško, Bukovlje (+13,5%.), pri Slavonskem Brodu, ter ena občina

na zahodu, Hrvatska Kostajnica (+0,4%). Novejši podatki o ocenah števila

prebivalcev na bosanski strani reke Save kažejo nekoliko bolj umirjene trende.

Prebivalstvo rahlo izgubljajo dve občini Posavskega kantona, Domaljevac (-4,9%) in

Orašje (-5,3%). Stagnacijo ali rahel porast števila prebivalcev beležijo le večja mesta:

Brčko ter Banjaluška primestna občina Laktaši.

61

Prikaz 19: Narodnostna sestava občin BiH* in Hrvaške leta 2001

Za BiH ocena iz leta 2006*

Vir: Državni zavod za statistiku RH, Federalni zavod za statistiku FBiH (statistični

viri 50-56 in 79),

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/22/DemoBIH2006a.png,

(30.11.2009) in

http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/Graphs/narbars_frame.html

(30.11.2010).

Etnična in verska struktura prebivalstva obmejnega območja danes je skorajda v

celoti pogojena s teritorialnimi mejami oziroma s kontrolo teritorija, ki ga te meje

obdajajo (Bufon, Gosar in drugi, 2006, 21). Na hrvaški strani obmejnega območja je

bil leta 2001 izveden popis prebivalstva, ki nam podaja izjemno homogeno sliko

narodnostne in verske sestave obmejnih občin.

62

Prikaz 20: Primerjava narodnostne homogeniziranosti obmejnih občin pred letom

1991 in 2001* v BiH in Hrvaški Posavini

Za BiH ocena iz leta 2008*


zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko (statistični

viri 50-56, 79, 81, 82).

Kar zadeva narodnostno sestavo občin obmejnega območja na bosanski strani

meje, so ocene zelo nehvaležne, saj na teritoriju Republike Bosne in Hercegovine

popisa prebivalstva ni bilo od leta 199111. Številne ocene temeljijo na podatkih,

pridobljenih iz anket, nepopolnih popisov na ravni občin, predvsem pa na poročilih

različnih mednarodnih organizacij, ki delujejo v tej državi.

Podatki popisa 2011 v Republiki Hrvaški kažejo na nadaljnjo homogenizacijo

obmejnih občin. Delež večinskega prebivalstva se rahlo povečuje v 51 od 67 občin,

stanje pa je nespremenjeno v 4 občinah. Delež prebivalstva hrvaške narodnosti se je

zmanjšal v 12 občin obmejnega prostora in sicer na račun manjšinskega (srbskega)

prebivalstva. Najizrazitejše spremembe so ponovno na zahodu obravnavanega

obmejnega območja, v občinah Sisačko-moslavačke županije: Hrvatska Dubica (-

15%), Majur (-9%), Hrvatska Kostajnica (-8%), Dvor (-8%) i Sunja (-5%). Te

11Edina izjema je lokalni popis za občino Novi Grad.

63

podatke lahko pojasnimo tako da večinskemu prebivalstvu pripišemo populacijske

trende opisane v drugih občinah obmejnega prostora (zmanjševanje števila

prebivalcev med popisi), delnemu povratku ubežnikov manjšinske narodnosti, ter

nekoliko olajšanem izjavljanju o narodnostni pripadnosti: prvič v območjih z

povečano prisotnostjo lastne narodnostne skupine, ter drugič zaradi večje časovne

odmaknjenosti od vojnih dogodkov.

Popis prebivalstva na hrvaškem leta 2011 ni pokazal večjih sprememb

narodnostne sestave nobene od občin obravnavanega prostora12. Ocene narodnostne

sestave prebivalstva na bosanski strani meje pa kažejo na spremembo v dveh občinah

obravnavanega prostora. V občini Odžak (Posavska županija, entiteta FBiH) se je

delež hrvaškega prebivalstva nekoliko znižal v korist bošnjaškega med leti 2006 in

2012. V istem obdobju se je v sosednji občini Vukosavlje (entiteta RS) znižal delež

srbskega prebivalstva in sicer zopet v korist bošnjaškega. Ocene izhajajo iz sledenja

povratku razseljenega prebivalstva ter rezultatom volitev za občinske svete.

Primeroma v občini Vukosavlje, ki je izrazito depopulacijsko ogroženo (okoli 6000

prebivalcev) se namreč vsak organiziran povratek v med vojno zapuščene vasi

nemudoma pokaže na lokalnih volitvah. V obeh omenjenih občinah je leta 2012

zmagala stranka SDA (stranka izrazito bošnjaške narodnosti)13.

12 Statistični vir 92 13 Rezultati volitev v statistični vir 93, 94

64

5. SOCIALNO IN EKONOMSKO GEOGRAFSKI PROCESI V BIH

IN HRVAŠKI POSAVINI

5.1. Prebivalstvena rast in demografski procesi

Naravno gibanje prebivalstva je eden najbolj relevantnih procesov, ko v družbeni

geografiji govorimo o perifernosti določenih geografskih prostorov. Posledično je ta

proces pomemben v raziskavah znotraj geografije obmejnosti, predvsem pri

definiranju obmejnih območji oziroma pri obravnavah razvojnih perspektiv

obmejnega prostora ter njegovega potenciala za preoblikovanje v dinamično

čezmejno regijo. Indikatorji, ki razlagajo proces naravnega gibanja prebivalstva, so

predvsem naravni prirast prebivalstva, nataliteta in mortaliteta obravnavanega

območja. Poleg teh se lahko naslonimo tudi na starostno ali spolno strukturo

prebivalstva kot na sekundarne pokazatelje, ki lahko posredno nakažejo prihodnje

trende tega procesa. Potrebno bi bilo tudi preveriti podatke o fertiliteti v

obravnavanem območju, ampak jih ni bilo mogoče pridobiti.

Pri obravnavi procesa naravnega gibanja prebivalstva v obmejnem območju med

Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino lahko trdimo, da so podatki

o številu rojstev in smrti v obmejnih občinah zanesljivi, ker za razliko od večine

drugih statističnih podatkov ne temeljijo na ocenah, temveč na poročilih ustreznih

ustanov. Po drugi strani so podatki o starostni ali spolni strukturi v Republiki Bosni

in Hercegovini izjemno nezanesljivi, ker temeljijo na ocenah različnih medsebojno-

sklicujočih se lokalnih in mednarodnih organizacij. Primernejši podatki o omenjenih

strukturah so na voljo za določene družbene skupine, kot na primer zaposleni

oziroma nezaposleni in podobno.

Stopnja naravnega prirasta prebivalstva je negativna tako v Republiki Hrvaški (-

2,1 ‰) kot v Republiki Bosni in Hercegovini (-0,2 ‰). Če pogledamo samo entiteto

Republika Srbska, kjer stopnja naravnega prirasta znaša celih -2,5 ‰, kar kaže, da se

podatki posameznih občin v obmejnem območju morajo obravnavati v referenčnem

kontekstu.

65

Prikaz 21: Stopnja naravnega prirasta prebivalstva občin obmejnega območja BiH in

Hrvaške Posavine leta 2000


zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko.

Občine, ki beležijo dramatično negativno stopnjo naravnega prirasta, so torej tiste,

ki imajo naravni prirast bistveno nižji v primerjavi s povprečnim v matični državi.

Tako opažamo, da je leta 2000 v obmejnem območju skorajda polovica občin

beležila celo pozitivno stopnjo naravnega prirasta prebivalstva. Najboljše je kazalo v

središčnih občinah na obeh straneh meje, nekoliko slabše na vzhodu, najslabše pa na

zahodu obmejnega območja. V zahodnem sektorju so bolj izrazito negativno stopnjo

izkazovale občine na hrvaški strani meje. Tipizacija, uporabljena v prikazu 21,

občine deli v pet skupin, dve z negativno, dve s pozitivno in eno s stopnjo naravne

prirasti približno enake ničli. Tip občin z izrazito negativno stopnjo naravne prirasti

(več kot -3 ‰) pa ne more prikazati ekstremnih pojavov v nekaterih hrvaških

občinah ravno zahodnega sektorja. To so občine Sisačko-Moslovačke županije:

Hrvatska Dubica (-7,7 ‰), Majur (-8,7 ‰), Jasenovac (-10 ‰), Sunja (-16 ‰) in

Dvor (-16,2 ‰). Na drugi strani Save pa so ekstremno visoke negativne stopnje

66

naravne prirasti prebivalstva, ki krepko zaostajajo za državnim povprečjem v treh

sredinskih občinah Šamac, Donji Žabar in Pelagićevo. Čeprav sta zadnji dve občini

zelo majhni, je potrebno izpostaviti, da so nastale v ruralnih okoljih kot rezultat

mirovnih pogajanj iz predvojnih občin, ki se danes nahajajo na drugi strani entitetske

meje. Razlaga za tovrstne stopnje je torej v obeh primerih podobna. Vse omenjene

občine so bile intenzivno zajete v konfliktu devetdesetih let:

- občine na hrvaški strani meje, na zahodu, so pred vojno bile izrazito

narodnostno mešane in so utrpele izgubo prebivalstva na začetku (hrvaško) in na

koncu vojne (srbsko). Ker je nizka stopnja natalitete značilna tako za celotno

obmejno območje kot za obe matični državi, ekstremne negativne vrednosti stopnje

naravne prirasti prebivalstva v omenjenih občinah dodatno pojasnjujemo z izjemno

visoko stopnjo smrtnosti: Sunja 19 ‰, Majur 20,1 ‰, Dvor 20,7 ‰ in Jasenovac

21,3 ‰. Ti podatki posredno povedo veliko o starostni strukturi v zahodnem sektorju

hrvaške obmejne regije danes;

- središčne občine na bosanski strani so bile celo zajete v tristranski konflikt

okoli tako imenovanega »posavskega koridorja«, prebivalstvo le-teh pa je poleg

velikih izgub po koncu vojne ostalo ločeno od občinskih centrov. Razseljeno in

ubežniško prebivalstvo vseh po vojni razdeljenih občin Bosne in Hercegovine

večinoma izvira ravno iz sosednjih krajev čez entitetsko mejo in zaradi tega goji

pogosto negativen, včasih pa celo hostilen odnos do prebivalstva, ki danes tam živi.

Iz vidika družbeno-ekonomskega razvoja in v tem primeru naravnega gibanja

prebivalstva »debelejši konec« praviloma potegnejo tiste novonastale občine, ki so

ostale brez nekdanjega lokalnega centra.

Vse naštete občine tako lahko opredelimo kot območja izrazite družbene divergence.

Po podatkih popisa izvedenega v Republiki Hrvaški leta 2011, stopnja naravnega

prirasta je na državnem nivoju dodatno vpadla na -2,23‰. V Entiteti Republika

Srbska pa se je v istem času le ta nekoliko zvišala na -2,13‰ (iz -2,5‰ leta 2001).

V občinah zahodnega sektorja, ki so beležile dramatično negativne stopnje naravne

prirasti so se do leta 2011, okoliščine dodatno poslabšale. Primeri takih trendov so:

Majur (-14,35 ‰ iz -8,7 ‰) in Dvor (-17,59 ‰ iz-16,2 ‰) njim pa sledijo občine:

Dragalić, Jasenovac, Čaglin, Stara Gradiška in Sunja (vse med -11 ‰ in -14 ‰

stopnje naravne prirasti). Na drugi strani Save pa se je malim občinam na vzhodu

67

Donji Žabar in Pelagićevo po zelo nizki stopnji naravne prirasti do leta 2011

pridružila tudi občina Lopare (-11,04 ‰). Občine z najvišjo stopnjo naravne prirasti

ostajajo občine sredinskega sektorja na hrvaški stran, ter mestna občina Banja Luka s

svojo primestno občino Laktaši na bosanski strani meje.

Proces naravnega gibanja prebivalstva natančneje opisujemo s pomočjo dveh

sestavnih delov naravnega prirasta prebivalstva (nataliteto in mortaliteto), na tem

mestu pa je, v luči zasledene visoke mortalitete, pomembno pogledati tudi starostno

strukturo obmejnega prebivalstva. To bomo naredili s pomočjo dveh pokazateljev

starostne strukture in sicer:

-z indeksom ostarelosti, ki predstavlja razmerje med številom oseb starosti

nad 60 let in številom oseb starosti manj kot 15 let v obravnavanem območju in

-z indeksom socialne odvisnosti, ki je delež prebivalstva nad 60 let starosti in

prebivalstva pod 15 let starosti glede na skupno prebivalstvo obravnavanega

prostora.

Potrebne podatke je bilo moč pridobiti iz popisa prebivalstva Republike Hrvaške leta

2001, medtem ko za bosansko stran obmejnega območja ne obstajajo niti ocene

starostne strukture stalnega prebivalstva. Povprečni indeks ostarelosti v Republiki

Hrvaški je 127, indeks socialne odvisnosti pa 39. Vrednosti indeksa ostarelosti

potrjujejo domneve, podane pri obravnavi mortalitete, navezane na zahodni sektor

hrvaške obmejne regije. Obmejne občine Sisačko-Moslavaške in Požeško-Slavonske

županije tako izkazujejo indeks ostarelosti, ki prekaša državno in županijsko

povprečje. Najbolj neugodno situacijo ponovno lahko zasledimo v občinah Pakrac,

Jasenovac, Čaglin, Majur, Sunja in Dvor. Treba je poudariti, da za državnim

povprečjem zaostaja tudi 6 občin Brodsko-Posavske županije, vseh 6 pa se nahaja na

zahodu županije in skupaj z zgoraj omenjenimi tvori populacijsko ogrožen prostor.

Nasprotno imamo najbolj ugodno situacijo na vzhodu hrvaške obmejne regije.

68

Tabela 3: Vrednosti indeksa ostarelosti in indeksa socialne odvisnosti v občinah

obmejnih pasov in županij Republike Hrvaške

Povprečja indeksa

Po obmejnih pasovih Ostarelosti Socialne

odvisnosti

Republika Hrvaška 127 39

Vse Obmejne občine (65) 119 42

Mejne občine (21) 125 43

10 kilometerski pas (20) 114 42

25 kilometerski pas (24) 117 42

Po županijah

Ostarelosti

Socialne

odvisnosti

Obmejne občine Vukovarsko-sremske županije (17) 93 41

Vukovarsko-sremska županija 105 39

Obmejne občine Osiješko-baranjske županije (5) 105 44

Osiješko-baranjska županija 117 40

Brodsko-posavska županija (vseh 28) 106 39

Obmejne občine Požeško-slavonske županije (6) 144 43

Požeško-slavonska županija 110 42

Obmejne občine Sisaško-moslovaške županije (9) 185 44

Sisačko-moslovačka županija 153 41

Vir: Državni zavod za statistiku RH.

Celotna hrvaška obmejna regija ima v vseh treh pasovih indekse ostarelosti

ugodnejše od državnega povprečja. Kar zadeva indekse socialne odvisnosti, obmejna

regija rahlo zaostaja za državnim povprečjem, ni pa moč zaslediti večjih razhajanj po

pasovih ali znotraj posameznih županij.

Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz dveh indeksov, lahko sklepamo, da je starostna

69

struktura v hrvaški obmejni regiji sorazmerno ugodna in da, razen v navedenem

populacijsko ogroženem območju, lahko predstavlja potencialno konvergenčnost

znotraj procesa naravnega gibanja prebivalstva.

Po rezultatih popisa prebivalstva izvedenega na hrvaškem leta 201114 se je indeks

ostarelosti v Republiki Hrvaški povzpel na 158. Sorazmeren porast indeksa (med 28

in 32 več) beležijo v istem obdobju prav vse obravnavane županije. Če pogledamo

indeks ostarelosti na ravni občin obravnavanega prostora, močno izstopajo občine

zahodnega sektorja Sisačko-moslavačke županije in sosednje občine Požeško-

slavonske in Brodsko-posavske županije. Splošna slika je nekoliko bolj spodbudna,

saj 49 od 67 obmejnih občin ima indeks ostarelosti pod državnim povprečjem.

Indeks socialne odvisnosti pa je med popisi leta 2001 in 2011 praktično ostal

nespremenjen, tako na državni, kod na ravni obravnavanih županij. Celotno

obravnavano območje zaostaja za državnim povprečjem (indeks 39 pri obeh popisih),

razen 26 občin večinoma vzhodnega sektorja (Osječko-baranjska in Vukovarsko-

srijemska županija). Med omenjenimi občinami pa je kar 10 od 15 mestnih občin

obravnavanega prostora na hrvaški strani meje. Preostalih 5 mestnih občin se nahaja

v zahodnem sektorju.

Nataliteto v občinah obmejnega območja bomo obravnavali skozi časovno

dimenzijo med letom 2000 in letom 2007. Relativna stopnja natalitete se je v

referenčnem obdobju povečala le v eni četrtini občin obmejnega območja (prikaz

22). Od tega odpade polovica na občine zahodnega sektorja hrvaške obmejne regije,

v katerih se trend očitno počasi spreminja, in čeprav večinoma v negativnih

številkah, stopnja natalitete le počasi narašča. Preostale občine so primestne občine

lokalnih središč na sami meji: Nove Gradiške, Slavonskega Broda, Slavonskega

Šamca, Županje in Brčkega. Na hrvaški strani imamo tako opraviti s fenomeni

suburbanizacije, o Distriktu Brčko kot posebnosti v obmejnem območju pa bo več

govora pozneje. Če temu dodamo podatke iz geografskega orisa obmejnega območja,

ki na bosanski strani meje izpostavljajo ravno občini Šamac in Bosanski Brod, kot

tiste v katerih se je prebivalstvo, kljub negativnem naravnem prirastu, najbolj

zgostilo v referenčnem obdobju (kot posledica fizičnega gibanja prebivalstva), lahko

na tem mestu špekuliramo, da sama državna meja predstavlja tudi svojevrsten

14 Indeksa ostarelosti in socialne odvisnosti v letu 2011 iz statističnega vira 92

70

privlačni dejavnik v obmejnem območju.

Prikaz 22: Spreminjanje stopnje natalitete v občinah obmejnega območja med letom

2000 in letom 2007



Čeprav so absolutne vrednosti relativne stopnje natalitete leta 2007 še vedno v

veliki večini negativne, je pomembno preveriti prostorsko dimenzijo glede na to, kje

se je nataliteta v referenčnem obdobju najbolj znižala. Tabela 4 tako izpostavlja

desetkilometrski pas občin v obeh obmejnih regijah, to je tisti, ki je utrpel dodatni

upad natalitete v primerjavi z letom 2000.

5612

22

Spremembe natalitete v občinah čezmejnega prostora med letom 2000 in letom 2007

Upad natalitete

Stagnacija

Porast natalitete

12 , 22, 56 Število občin

71

Tabela 4: Spremembe v stopnji natalitete v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine med letom 2000 in letom 2007

Upad

natalitete med

2000 in 2007

Vse obmejne

občine Mejne občine 10 km pas 25 km pas

Št.

občin

Razlika v

nat.

Št.

občin

Razlika v

nat.

Št.

občin

Razlika v

nat.

Št.

občin

Razlika

v nat.

Obmejne HR 66 -0,87 21 -0,83 20 -1,14 25 -0,69

Obmejne BiH 24 -2,62 12 -2,03 4 -6,72 8 -1,45

Obmejno

območje 90 -1,34 33 -1,14 24 -2,07 33 -0,88



Domnevamo lahko, da je v kontekstu okolja upada natalitete, ki je značilen za obe

obmejni državi in obmejno območje, desetkilometrski pas ob meji tisti, ki je najbolj

ogrožen. Domnevo bomo dodatno preverili v poglavju o procesu prostorske

mobilnosti prebivalstva ter v poglavju o procesu prometa, kjer je oddaljenost od meje

različna od oddaljenosti od mejnih prehodov, saj imamo opraviti s hidrografsko

mejo.

Na osnovi podatkov pridobljenih med popisom prebivalstva Republike Hrvaške

leta 2011 in novejših podatkih o rojstvih in ocenah o številu prebivalstva občin

Bosne in Hercegovine lahko ugotovimo da se trend upadanja natalitete nadaljuje po

istem vzorcu kot v obdobju do leta 2007. Vse občine na južni strani meje15 imajo

stopnjo rodnosti pod državnim povprečjem (9,2), pri čem je edina izjema Distrikt

Brčko (12,1). Okoliščine so najbolj ekstremne v občinah Donji Žabar in Pelagićevo,

kjer se je primeroma leta 2010 na 1000 prebivalcev rodilo 0,4 oziroma 0,5 otroka.

Največ rojstev na bosanski strani meje beležijo v občinah Laktaši (8,4 živorojena na

1000 prebivalcev), Gradačac (8,2) in Doboj (7,9). Na hrvaški strani meje16 31 občin

obravnavanega prostora zaostaja za državnim povprečjem Republike Hrvaške (9,6),

15 Statistični viri 95, 96, 97 16 Statistični viri 91, 92

72

medtem ko 36 občin beleži iste ali višje vrednosti stopnje rodnosti. Najnižje stopnje

rodnosti imajo občine na zahodnem sektorju obravnavanega prostora ter nekatere na

vzhodu. Sredinske občine Brodsko-posavske županije v veliki večini imajo stopnjo

rodnosti nad državnim povprečjem. Največjo stopnjo lahko zasledimo v primestnih

občinah Vodjinci (16,3) in Gundinci (15,3) pri Vinkovcih ter Gornji Bogićevci (15,2)

med Novo in Staro Gradiško.

Tabela 5: Maskulinizacija v Hrvaški Posavini

Po obmejnih pasovih Delež žensk

Republika Hrvaška 52

Vse obmejne občine (66) 47

Mejne občine (21) 47

10 kilometerski pas (20) 45

25 kilometerski pas (25) 48

Po županijah Delež žensk

Obmejne občine Vukovarsko-sremske županije (17) 51

Vukovarsko-sremska županija 52

Obmejne občine Osiješko-baranjske županije (5) 44

Osiješko-baranjska županija 52

Brodsko-posavska županija (vseh 28) 44

Obmejne občine Požeško-slavonske županije (6) 46

Požeško-slavonska županija 52

Obmejne občine Sisaško-moslovaške županije (9) 47

Sisačko-moslovačka županija 52


Za konec obravnave procesa naravnega gibanja prebivalstva bomo pogledali še

spolno strukturo obmejnega prebivalstva Republike Hrvaške. Tako kot v primeru

starostne strukture prebivalstva za Republiko Bosno in Hercegovino vse od leta 1991

ni podatkov, za nivo občin pa ni niti ocen o spolni strukturi prebivalstva. Iz tabele 5

je razvidno, da imamo v hrvaški obmejni regiji primer očitne maskulinizacije

73

prebivalstva v vseh treh pasovih in vseh županijah, razen v Vukovarsko-Sremski.

Kljub temu je razmerje med moškim in ženskim prebivalstvom dramatično le v

posameznih občinah Brodsko-Posavske županije: Gornja Vrba (41 %), Sikirevci (42

%) in Gundinci (42 %). Če pogledamo delež ženskega prebivalstva po obmejnih

pasovih, ponovno rahlo izstopa 10 kilometrski pas občin z le 45 %. Po podatkih

pridobljenih iz popisa prebivalstva Republike Hrvaške leta 2011, spolna struktura

obmejnih občin na severni strani reke Save se je delno normalizirala. Delež žensk se

v občinah obravnavanega prostora giblje v veliki večini pod državnim povprečjem,

ampak ne več pod 48 %, vključno z občinami, ki so še leta 2001 izkazovale občutna

odstopanja od državnega poprečja (52 %)17.

Proces naravnega gibanja prebivalstva v obmejnem območju med Republiko

Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino tako kaže na pojav naslednjih družbeno

geografskih fenomenov:

-nadpovprečna stopnja naravnega prirasta prebivalstva obmejnega območja

(glede na matične države) predvsem v središčnih občinah na obeh straneh meje;

-izjemno nizka stopnja naravnega prirasta na zahodu obmejnega območja ter

v nekaterih manjših središčnih občinah na bosanski strani;

-občine na hrvaški strani meje, na zahodu se odlikujejo tudi z izjemno visoko

stopnjo smrtnosti;

-starostna struktura v hrvaški obmejni regiji je sorazmerno ugodna, razen v

navedenem populacijsko ogroženem območju. Najbolj ugodno situacijo imamo na

vzhodu hrvaške obmejne regije;

-nizka stopnja natalitete v obmejnem območju. V najbolj ogroženem

zahodnem sektorju se stopnja natalitete v referenčnem obdobju počasi povečuje.

Najugodnejša situacija je v središčnih mestnih občinah na sami meji, najbolj ogrožen

pa je desetkilometrski pas ob meji;

-maskulinizacija oziroma nesorazmerna prisotnost moškega prebivalstva je

prisotna v celotnem obmejnem območju, dramatična pa je le izjemoma. Tudi tukaj v

negativnem kontekstu ponovno rahlo izstopa pas občin, oddaljenih 10 do 25

kilometrov od meje.

Proces naravnega gibanja prebivalstva v obmejnem območju tako lahko označimo

17 Delež žensk v letu 2011 iz statističnega vira 92

74

kot potencialno konvergenčen, razen v navedenih conah, ki jih lahko opredelimo kot

območja izrazite družbene divergence.

75

5.2. Prostorska mobilnost prebivalstva

V okviru procesa prostorska mobilnost prebivalstva obmejnega območja med

Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino poskušam opisati nekatere

značilnosti obmejnih regij, ki vplivajo na prostorsko in družbeno organizacijo

obmejnega prebivalstva z vidika njegove prostorske mobilnosti. Proces prostorska

mobilnost prebivalstva je ob procesu delovnega strukturiranja obmejnih regij lahko

pomemben pokazatelj dinamičnosti oziroma statičnosti obmejnega območja. Za

analizo procesa uporabljam razpoložljive pokazatelje: pokazatelje socio-ekonomske

erozije, prostorske mobilnosti, predstavil bom nekatere značilnosti notranjih migracij

v obmejnem območju. Na samem začetku izpostavljam posebnost obravnavanega

prostora, tj. prisotnost razseljenega in ubežniškega prebivalstva kot posebne oblike

začasne prisotnosti ali odsotnosti in nekaterih indikatorjev njihovega premikanja

oziroma povratka.

Prebivalstvo, ki je v obmejnem območju začasno prisotno zaradi spopadov,

vojnega uničevanja ali utemeljenega strahu od pregona ali kršenja človekovih pravic

v eni od dveh držav in nima možnosti varnega povratka v predhodni kraj bivanja,

državni zakoni in mednarodne organizacije delijo v dve skupini: na razseljene

prebivalce in ubežnike. Razseljeni prebivalci so tiste osebe, ki začasno bivajo na

teritoriju države, katere so državljani, ubežniki pa so tuji državljani (ali celo osebe

brez državljanstva). Povratniki so stalni prebivalci nekega kraja, ki so se v

prvotnemu kraju bivanja ponovno naselili kot razseljeni ali ubežniki ali so v pravnem

postopku povratka.18 Iz tabele 6 je razvidno, da v občinah obmejnega območja na

vsakega odsotnega prebivalca (razseljenega ali ubežnika) prideta skoraj dva prisotna,

kar pomeni, da skupno število prebivalcev obmejnega območja nima velike tendence

rasti kot posledice povratka. Ta trditev predvsem velja za bosansko obmejno regijo, v

kateri je razmerje prisotnih in odsotnih (razseljenih ali ubežniških) prebivalcev tri

proti ena.

18 Iz zakona o razseljenih, povratnikih in ubežnikih v RS, člen 2.

76

Tabela 6: Prisotnost razseljenega in ubežniškega prebivalstva v obmejnem območju

BiH Posavine leta 2005 in Hrvaške Posavine leta 2001

Razseljeni in ubežniki

po občinah

Prisotni Odsotni

Stalno Število Delež Število Delež Razmerje

Obmejno območje 1249698 34905 2,8 18770 1,5 54

Hrvaška obmejna regija 472861 3013 0,6 6894 1,5 229

Bosanska obmejna regija 776837 31891 4,1 11876 1,5 37

Mejne občine 519083 12287 2,4 6533 1,3 53

10 kilometrski pas od meje 143792 5305 3,7 1907 1,3 36

25 kilometrski pas od meje 586825 17313 3,0 10330 1,8 60


zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko, Ministarstvo

za ljudska prava i izbjeglice Republike Bosne i Hercegovine.

V hrvaški obmejni regiji je situacija diametralno nasprotna, s to razliko, da so

absolutna števila prisotnih in odsotnih prebivalcev bistveno nižja. Pri tem je potrebno

omeniti, da se vsaj tretjina odsotnega prebivalstva iz hrvaške obmejne regije

(začasno) nahaja v bosanski regiji, od tega števila pa je le 25 % ubežnikov dalo

izjavo o želji po povratku v hrvaško obmejno regijo19. Poleg tega je potrebno

upoštevati tudi podatke o izjemno visokem številu priseljenega prebivalstva v

hrvaške obmejne občine iz Republike Bosne in Hercegovine navedene v tabeli 7, ki

kažejo na pomemben delež nekoč bosanskih državljanov, ki so danes stalno naseljeni

na hrvaški strani obmejnega območja. Če pogledamo podatke o povratku za

Republiko Bosno in Hercegovino, v obmejni regiji izstopa delež povratnikov v

Distrikt Brčko z 91 %, v primerjavi s 77 % v entiteti Republika Srbska. Po drugi

strani najdemo najvišji delež prisotnega razseljenega prebivalstva in ubežnikov v

primerjavi s stalnim prebivalstvom v vrednosti 15 % in sicer v občini Modriča.

19 Program rješavanja problema raseljenih lica, povratnika i izbjeglica za 2008 godinu, Ministarstvo za izbjeglice i raseljena lica vlade RS, 2008.

77

Prikaz 23: Razlika med začasno prisotnim in začasno odsotnim ubežniškim in

razseljenim prebivalstvom obmejnega območja BiH Posavine leta 2005 in Hrvaške

Posavine leta 2001


zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko; Ministarstvo

za ljudska prava i izbjeglice Republike Bosne i Hercegovine.


Če pogledamo stanje v občinah obmejnega območja po mejnih pasovih, lahko

ugotovimo, da je delež odsotnih razseljenih in ubežniških prebivalcev najvišji v od

meje najbolj oddaljenih občinah. Domnevamo lahko, da je bližina državne meje, s

tega vidika bolj privlačen, kot odbojen dejavnik pri povratku prebivalstva v matične

občine.

Za proces prostorska mobilnost prebivalstva je pomembno raziskati pojave socio-

ekonomske erozije v obmejnem območju. Razpoložljiva indeksa preverjata odnos

med začasno odsotnim in začasno prisotnim prebivalstvom. Razlogi za začasno

odsotnost ali prisotnost so: delo, šolanje, ubežništvo, družinski razlogi in drugo.

78

Indeks socio-ekonomske erozije I je delež začasno odsotnih prebivalcev (v tujini),

med stalnim prebivalstvom. Indeks socio-ekonomske erozije II pa je razmerje med

začasno odsotnimi in začasno prisotnimi stalnimi prebivalci.

Tabela 7: Pokazatelji socio-ekonomske erozije v Hrvaški Posavini leta 2001

Stalno Začasno ISEE*

Priseljeni iz

BiH**

Prisotni Odsotni V tujini I II Število %

Obmejna regija Republike

Hrvaške 472861 6558 59169 34551 7 902 79851 17

Republika Hrvaška 4437460 80575 406340 226151 5 504 381764 9

Po županijah:

Obmejne občine Sisačko-

moslavaške žup. 65097 1801 7789 3375 5 432 9520 15

Sisačko-moslavačka županija 185387 3045 20697 7399 4 680 23092 12

Obmejne občine Požeško-

slavonske žup. 64027 876 7345 3571 6 838 7219 11

Požeško-slavonska županija 85831 977 10026 5306 6 1026 11430 13

Brodsko-posavska županija 176765 2258 21331 11992 7 945 34233 19

Obmejne občine Osješko-

baranjske žup. 38589 319 3847 2547 7 1206 5633 15

Osječko-baranjska županija 330506 5516 30599 16611 5 555 28247 9

Obmejne občine Vukovarsko-

sremske žup. 128383 1304 18857 13066 10 1446 23246 18

Vukovarsko-sremska županija 204768 1886 37462 18060 9 1986 32423 16

Po pasovih:

Mejne občine 152972 2439 22369 14411 9 917 34255 22

10 kilometrski pas od meje 99882 1084 12097 6857 7 1116 17107 17

25 kilometrski pas od meje 220007 3035 24703 13283 6 814 28489 13

* Indeksa socio-ekonomske erozije **med popisi 1991-2001


V tabeli 7 so popisni podatki za hrvaško obmejno regijo leta 2001. Podatkov za

obmejne občine Republike Bosne in Hercegovine ni. Delež odsotnega prebivalstva

Republike Hrvaške v tujini je 5 %, kar pomeni, da je indeks socio-ekomomske

79

erozije v obmejni regiji nadpovprečen. Najmanjši je v Sisačko-moslavački županiji

(4 %), najvišji pa v obmejnih občinah Vukovarsko-sremske županije (10 %). Velikih

razhajanj ni niti med indeksi županij in pripadajočih obmejnih občin niti med

posameznimi obmejnimi pasovi glede na oddaljenost od meje. Po drugi strani indeks

socio-ekonomske erozije II kaže na izjemno diskrepanco med številom začasno

prisotnih in začasno odsotnih prebivalcev v hrvaški obmejni regiji. Velika prevlada

začasno odsotnih v primerjavi z začasno prisotnimi je sicer značilna za celotno

Republiko Hrvaško, v obmejni regiji pa je nadpovprečna povsod, razen v obmejnih

občinah Sisačko-moslavačke županije. Izjemno velika je v obmejnih občinah

Osiješko-baranjske županije, kar v primerjavi z županijskim povprečjem delno kaže

na lokalni odnos center-periferija (mesto Osijek je šolsko-univerzitetni center celotne

vzhodne Hrvaške). Drugod je opaziti, da je razlika med začasno odsotnimi in

začasno prisotnimi prebivalci praviloma manjša v obmejnih občinah v primerjavi z

županijskimi povprečji. To pomeni manjšo socio-ekonomsko erozijo in potencialno

konvergenco v obmejni regiji. Če pogledamo vrednost indeksa glede na oddaljenost

občin od meje, ponovno izstopa pas občin oddaljenih 10 kilometrov od meje, kot tisti

z najvišjo socio-ekonomsko erozijo.

V tabeli 7 imamo tudi število prebivalcev priseljenih iz Republike Bosne in

Hercegovine med popisi leta 1991 in leta 2001. Dejstvo, da je skoraj 9 % skupnega

prebivalstva Republike Hrvaške priseljenega iz Republike Bosne in Hercegovine v

obdobju 10 let kaže, da je bil ta, sicer že več desetletij značilen trend priseljevanja,

dodatno pospešen zaradi vojne. V hrvaški obmejni regiji na reki Savi danes živi 17 %

vsega prebivalstva, ki izvira iz Republike Bosne in Hercegovine (priseljenega samo

po letu 1991!), kar je potencialno izjemno konvergenčen dejavnik v obmejnem

območju. V občinah ob sami meji je delež tega prebivalstva več kot 22 %. Deloma

načrtno naseljevanje je najbolj izraženo v občinah Gornji Bogićevci in Okučani, v

katerih 49,2 % prebivalcev izvira iz Republike Bosne in Hercegovine.

Indeks prostorske mobilnosti je delež dnevnih migrantov med aktivnim

prebivalstvom. V celotni Republiki Hrvaški je povprečno 23,6 % dnevnih migrantov.

Glede na ta podatek je prostorska mobilnost prebivalcev obmejne regije v veliki

večini podpovprečna, najmanjša je v občinah ob sami meji, le 13 %, najvišja pa v

pasu občin oddaljenih 10 kilometrov od meje. Nizka prostorska mobilnost v obmejni

80

regiji sicer kaže na manjšo dinamičnost prostora, razlika med pasovi pa izpostavlja

gravitiranje prebivalstva obmejne regije mestom ob sami meji, kar lahko označimo

kot potencialno konvergenčen dejavnik v obmejnem območju.

Tabela 8: Prostorska mobilnost v Hrvaški Posavini leta 2001

Obmejne občine Skupaj Aktivni Dnevni migranti Delež

Sisačko-moslovačka županija 65097 26313 5192 19,7

Požeško-slavonska županija 64027 26069 6106 23,4

Brodsko-posavska županija 176765 71519 14235 19,9

Osiješko-baranjska županija 38589 15314 2726 17,8

Vukovarsko-sremska županija 128383 51077 9045 17,7

Hrvaška obmejna regija 483180 195624 38933 19,9

Mejne občine 152972 62439 8209 13,1

10 kilometrski pas 99882 39175 10883 27,8

25 kilometrski pas 230326 94010 19841 21,1

Republika Hrvaška 4437460 1952619 460783 23,6


Domneve o gravitiranju prebivalstva k lokalnim centrom ob reki Savi in o

priseljevanju v »izpraznjene« občine zahodnega sektorja hrvaške obmejne regije

bomo preverili z obravnavo podatkov o notranjih migracijah v obmejnem območju.

81

Tabela 9: Notranje migracije v obmejnih županijah Republike Hrvaške po podatkih

popisa leta 2001

Notranje migracije Skupno

število Priseljenih Znotraj občine Znotraj županije

Republike Hrvaške Spol Prebivalcev Število % Število % Število %

R. Hrvaška

Sk. 4.437.460 2.129.152 48 300.548 7 589.247 13

m 2.135.900 885.250 41 108.805 5 228.195 11

ž 2.301.560 1.243.902 54 191.743 8 361.052 16

Sisačko-moslavačka

Sk. 185.387 91.553 49 18.315 10 23.632 13

m 89.127 37.587 42 6.039 7 8.926 10

ž 96.260 53.966 56 12.276 13 14.706 15

Bjelovarsko-bilogorska

Sk. 133.084 70.709 53 13.434 10 20.779 16

m 64.375 29.051 45 4.991 8 7.581 12

ž 68.709 41.658 61 8.443 12 13.198 19

Požeško-slavonska

Sk. 85.831 44.754 52 8.854 10 12.163 14

m 41.398 18.216 44 3.195 8 4.391 11

ž 44.433 26.538 60 5.659 13 7.772 17

Brodsko-posavska

Sk. 176.765 85.565 48 7.796 4 25.744 15

m 85.787 34.588 40 2.419 3 9.029 11

ž 90.978 50.977 56 5.377 6 16.715 18

Osiješko-baranjska

Sk. 330.506 166.745 50 24.540 7 61.419 19

m 158.677 69.288 44 10.310 6 24.385 15

ž 171.829 97.457 57 14.230 8 37.034 22

Vukovarsko-sremska

Sk. 204.768 93.122 45 4.081 2 27.989 14

m 98.470 37.333 38 1.280 1 10.212 10

ž 106.298 55.789 52 2.801 3 17.777 17


Med 25 občinami v hrvaški obmejni regiji z največjim deležem med popisi

priseljenega prebivalstva se nahajajo tri mestne občine: Nova Gradiška na zahodu,

središčna občina Slavonski Brod in Županja na vzhodu, 20 občin zahodnega sektorja

hrvaške obmejne regije in samo dve drugi občini: Gunja (občina nasproti Distrikta

Brčko) in Vinkovci (mestna občina). Delež priseljenega prebivalstva, glede na

skupno, je ponovno najvišji v občinah Okučani (81 %) in Gornji Bogićevci (67 %).

82

Poleg omenjenih mestnih središč je potrebno omeniti mestno občino Kutina na

zahodu, ki je tudi pridobila pomemben delež priseljencev v omenjenem obdobju (40

%). Značilno je tudi, da se (tako kot na nivoju Republike Hrvaške) pogosteje

priseljuje žensko prebivalstvo. Novejši podatki za leta 2010 in 201120 kaže izrazito

negativen migracijski saldo za vse županije v obravnavanem prostoru, tako na račun

odseljevanja v druge županije Republike Hrvaške, kod tudi v tujino. Situacija je

najbolj dramatična ponovno v Sisačko-moslavački županiji iz katera je na primer leta

2011 imela migracijski saldo s tujino -1041 prebivalca, medtem ko je skupni

migracijski saldo s tujino celotne Republike Hrvaške za isto leto bil -4165

prebivalca.

Na bosanski strani obmejnega območja imamo na voljo podatke o notranjih

migracijah med entitetami oziroma distriktom tako za priseljeno kot za odseljeno

prebivalstvo.

Tabela 10: Notranje migracije v obmejnih občinah entiteta Republike Srbske leta

2007

Notranje migracije 2007 Delež priseljenih Delež odseljenih Migracijski

saldo

Obmejnih občin

RS Stalno

delež/

stalno

iz

FBiH

iz

DB

iz

RS

delež/

stalno

v

FBiH

v

DB

v

RS razlika %

Bosanska

Gradiška 62112 0,5 27 1 71 0,4 11 1 88 48 0,1

Bosanski Brod 20591 0,5 33 4 62 0,5 29 8 63 -19 -0,1

Derventa 43248 0,4 32 3 65 0,6 29 2 69 -96 -0,2

Doboj 81426 0,8 59 2 39 0,8 65 3 32 -1 0,0

Donji Žabar 2948 1,6 6 85 9 1,5 7 88 5 4 0,1

Kostajnica 7975 0,5 19 0 81 0,5 28 0 72 -6 -0,1

Kozarska Dubica 35319 0,3 39 1 60 0,5 35 0 65 -77 -0,2

Laktaši 40743 1,6 9 0 90 0,6 8 0 92 394 1,0

Lopare 17202 0,4 30 41 29 1,3 8 53 39 -148 -0,9

Modriča 28944 0,6 45 6 49 0,7 36 5 59 -32 -0,1

Novi Grad 31487 0,5 57 1 42 0,9 49 1 50 -127 -0,4

Pelagićevo 6496 0,8 37 10 53 1,8 8 81 12 -69 -1,1

20 Statistična vira 98,99

83

Prijedor 99679 0,6 69 0 31 0,5 50 1 50 85 0,1

Prnjavor 50349 0,4 41 1 59 0,4 22 0 78 -25 0,0

Srbac 24979 0,4 15 2 82 0,4 3 3 94 -5 0,0

Šamac 23644 0,4 39 25 36 0,7 34 33 33 -72 -0,3

Ugljevik 17220 0,7 23 6 72 1,0 49 3 48 -45 -0,3

Vukosavlje 5522 1,0 53 15 32 0,8 50 5 45 11 0,2

Obmejna regija 776837 0,5 40 5 55 0,5 36 10 54 -180 0,0

Republika Srbska 1443709 0,8 42 4 55 0,8 40 5 55 133 0,0

Vir: Republički zavod za statistiku RS.

Skupen migracijski saldo je na bosanski strani približno enak ničli. Gravitiranje

prebivalstva obmejne regije k Distriktu Brčko je razviden iz tabele 10 in velja

predvsem za sosednje občine Donji Žabar, Pelagićevo, Lopare in Šamac. Edina druga

občina obmejne regije, ki je kot posledico prostorskega gibanja prebivalstva, leta

2007 populacijsko pridobila, je občina Laktaši. Ta občina je ekonomsko dinamičen

sekundarni center širše regije Banja Luke21. Po novejših podatkih22 za leto 2012 se

je migracijski saldo na bosanski strani reke Save izboljšal, tako da v obmejni regiji

beleži celo pozitivno (+30) vrednost. Na nivoju entitete Republika Srbska pa se je v

vetu 2012 priselilo 3440 prebivalcev več kod se jih je izselilo. Občine katere še

vedno beležijo negativni migracijski saldo so še vedno Bosanska Gradiška,

Kostajnica, Kozarska Dubica, Srbac in Novi Grad na zahodu, ter občine Lopare,

Derventa in Prnjavor.

Proces prostorske mobilnosti prebivalstva obmejnega območja med Republiko

Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino tako kaže na veliko število začasno

prisotnega razseljenega in ubežniškega prebivalstva, posebej v bosanski obmejni

regiji in na posebnost visoke stopnje povratka tega prebivalstva v Distrikt Brčko.

Pasovna razdelitev razseljenega in ubežniškega prebivalstva kaže na bližino meje kot

privlačnega dejavnika za povratek prebivalstva v matične občine ter tako posredno

tudi na določeno konvergenčnost znotraj tega procesa. Po drugi strani je družbeno

21 Razlogi za to posebnost se morda »skrivajo« v dejstvu, da iz občine Laktaši prihaja aktualni predsednik vlade entiteta Republika Srbska, Milorad Dodik. 22 Statistični vir 100

84

divergenco v hrvaški obmejni regiji moč opaziti v pojavu socio-ekonomske erozije,

kar nekoliko odtehta dejstvo, da je z bližino meje erozija manjša. Kar zadeva

čezmejne migracije, je v hrvaški obmejni regiji ob reki Savi prisotno visoko število

prebivalstva, ki izvira iz Republike Bosne in Hercegovine, kar je v prihodnje lahko

izjemno konvergenčen dejavnik v obmejnem območju. Slaba prostorska mobilnost v

obmejni regiji kaže na nizko dinamičnost prostora. Razlike prostorske mobilnosti

med pasovi pa nakazujejo gravitiranje prebivalstva obmejne regije k mestom ob sami

meji, kar potrjujejo podatki o notranjih migracijah v celotnem obmejnem območju.

Velika večina gravitacijskih centrov se nahaja v bližini meje, kar lahko označimo kot

potencialno konvergenčen dejavnik v obmejnem območju.

5.3. Aktivnostna struktura prebivalstva

Dinamičnost in delno tudi gospodarsko razvitost obmejnih regij Republike

Hrvaške in Republike Bosne in Hercegovine prikazujem skozi proces aktivnostnega

strukturiranja obmejnega območja. Značilnosti in strukturo človeških virov

obravnavanega območja ter razlike in sorodnosti med obema obmejnima regijama

pojasnjujejo številni pokazatelji iz naslova dejavnosti prebivalstva. Bufon za analizo

aktivnosti prebivalstva obmejnih prostorov uporablja splošne in spolno-specifične

aktivnostne indekse, ki vsebujejo podatke o zaposlenosti, nezaposlenosti, številu

aktivnih prebivalcev teritorialnih enot ter njihovi spolni strukturi (Bufon, 2004, 234).

Ob tem je potrebno preveriti tudi zaposlitveno samozadostnost občin obmejnega

območja, kar je, med drugim, pokazatelj ustreznosti notranje teritorialne ureditve

nekega prostora iz družbeno-geografskega vidika ter morebiti nakazuje na potrebo po

čezmejnem povezovanju. Smeri družbeno-ekonomskega razvoja obmejnih regij

nakazujejo panožna, sektorska struktura zaposlenih in izobrazbena struktura

nezaposlenih prebivalcev. Poleg navedenega je potrebno pogledati na starostne in

izobrazbene strukture aktivnega prebivalstva ter tako izpostaviti zaviralne dejavnike

gospodarskega razvoja in prepoznati morebitne trende v prihodnje.

V tabeli 11 so navedene vrednosti aktivnostnih indeksov obravnavanega območja

glede na obmejno regijo oziroma oddaljenost njenih občin od meje.

85

Tabela 11: Aktivnostni pokazatelji obmejnega območja v BiH in Hrvaški Posavini

leta 2007

Območje Obmejne HR Obmejne BiH Obmejno območje

Indeksi

Število

občin

sia

I

sia

II

ssai

I

ssai

II

Število

občin

sia

I

sia

II

ssai

I

Število

občin

sia

I

sia

II

ssai

I

Skupaj 66 40 10 40 31 24 25 11 35 90 31 10 37

Mejne občine 21 41 10 40 31 12 27 12 28 33 31 10 37

Pas oddaljenih

10 km 20 39 10 38 29 4 18 7 41 24 33 9 38

Pas oddaljenih

25 km 25 41 9 41 32 8 25 10 41 33 31 10 41



Splošni indeks aktivnosti I je delež aktivnih med skupnim prebivalstvom, splošni

indeks aktivnosti II pa delež nezaposlenih med skupnim prebivalstvom. Zaradi

manjkajočih ali neustreznih podatkov za Republiko Bosno in Hercegovino je bilo

spolno specifični aktivnostni indeks II mogoče izračunati samo za hrvaško obmejno

regijo. Spolno specifični aktivnostni indeks I je delež ženskega prebivalstva med

aktivnim, spolno specifični aktivnostni indeks II pa delež aktivnih med ženskim

prebivalstvom.

Vrednosti splošnega indeksa aktivnosti I so podpovprečne v obeh obmejnih

regijah glede na matične države (Republika Hrvaška 44, Republika Bosna in

Hercegovina 30). Izjemno nizek delež aktivnega prebivalstva med skupnim je v štirih

občinah bosanske obmejne regije, ki so od meje oddaljene 10 kilometrov, le 18 %. V

občini Vukosavlje je aktivnih prebivalcev le 3 %. Po drugi strani splošni indeks

aktivnosti II kaže, da je delež nezaposlenih obmejnega območja večinoma v skladu z

državnimi povprečji, pa tudi primerljiv med dvema obmejnima regijama. Spolno

specifični aktivnostni indeks I kaže, da je delež žensk med aktivnim prebivalstvom

nižji na bosanski strani obmejnega območja, ki tudi kot celota zaostaja za državnimi

povprečji (okoli 43 % v obeh državah). Podatki so posebno neugodni v pasu občin na

sami meji, posebej v bosanski obmejni regiji. Spolno specifični aktivnostni indeks II

86

kaže na zelo nizek delež aktivnih žensk v pasu občin, oddaljenih 10 kilometrov od

meje v hrvaški obmejni regiji, ki znaša 29 % (Republika Hrvaška 38 %).

Po podatkih pridobljenih za leto 201023 kažejo da se je vrednost splošnega

indeksa aktivnosti I na celotnem obravnavanem območju znižala iz 31 na 23,

splošnega aktivnostnega indeksa II pa rahlo povečala iz 10 na 11. Oba podatka

kažeta na poslabšanje razmer v obmejnem prostoru. Na sproti temu se je pa spolno

specifični aktivnostni indeks I povečal iz 37 na 48, kar kaže da se je delež žensk med

aktivnim prebivalstvom krepko povečal v primerjavi z letom 2007. Trend je prisoten

na obeh bregovih reke Save v hrvaški obmejni regiji se je povečal iz 40 na 50, na

bosanski strani pa iz 35 na 42. Skupni padec splošnega aktivnostnega indeksa I je

povzročila hrvaška obmejna regija iz 40 na 22, medtem ko se je indeks na bosanski

strani med leti ostal nespremenjen 25. Splošni aktivnostni indeks II ne kaže nobenih

sprememb ne med letoma ne med dvema obmejnima regijama.

Zaposlitveno samozadostnost obmejnih občin je bilo možno preveriti samo na

hrvaški strani obmejnega območja. Podatki popisa leta 2001 (v Tabeli 12) kažejo na

sorazmerno visoko povprečno samozadostnost obmejnih občin glede na njihovo

velikost. Obmejne občine treh županij celo presegajo državno povprečje, v dveh pa

rahlo zaostajajo. Občutno slabša situacija je v pasu občin, oddaljenih 10 kilometrov

od meje, kar je nekoliko pričakovano glede na sklepe procesa prostorske mobilnosti

prebivalstva.

Tabela 12: Zaposlitvena samozadostnost v Hrvaški Posavini leta 2001

Obmejne občine Skupaj Aktivni Zaposleni v občini Delež

Sisačko-moslavačka županija 65097 26313 15655 59,5

Požeško-slavonska županija 64027 26069 16788 64,4

Brodsko-posavska županija 176765 71519 40338 56,4

Osiješko-baranjska županija 38589 15314 9843 64,3

Vukovarsko-sremska županija 128383 51077 30135 59,0

Hrvaška obmejna regija 483180 195624 116647 59,6

Mejne občine 152972 62439 39054 62,5

23 Statistični viri 101,102,103

87

10 kilometrski pas 99882 39175 19484 49,7

25 kilometrski pas 230326 94010 58109 61,8

Republika Hrvaška 4437460 1952619 1200729 61,5


Razloge za tako visoko samozadostnost relativno majhnih občin hrvaške obmejne

regije lahko pripišemo visokemu deležu zaposlenih v kmetijstvu, kar je razvidno iz

podatkov o zaposlitveni strukturi (Tabela 13).

Tabela 13 : Zaposlitvena struktura v obmejnem območju BiH Posavine leta 2007 in


Zaposleni po sektorjih Primarni sektor Sekundarni sektor Terciarni sektor

Obmejno območje*

Zaposleni Delež Zaposleni Delež Zaposleni Delež

27566 12 73558 31 136386 57

Hrvaška obmejna

regija 24613 19 40112 31 63695 50

Republika Hrvaška 175262 12 410519 29 818282 58

Bosanska obmejna

regija 2953 3 33446 31 72691 67

Posavski kanton

Federacije BiH 90 2 1298 25 3892 74

Entiteta Republika

Srbska 8380 3 76497 30 173359 67

Republika Bosna in

Hercegovina 17622 3 214422 32 444280 66

Mejne občine 9619 11 26820 30 52487 59

10 kilometrski pas 5799 19 9640 32 15090 49

25 kilometrski pas 12148 10 37098 31 68809 58

*87 občin (za 3 občine ni podatkov)


88

zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko, Zavod za

zapošljavanje RH, Zavod za zapošljavanje RS.

Pri obravnavi procesa kmetijstva bomo povedali bistveno več, geografski oris

obmejnega območja pa je že izpostavil rodovitno prst hrvaške in bosanske posavine

kot pomembno naravno danost. V čezmejni regiji dela v primarnem sektorju skoraj

petina vseh zaposlenih. Delež zaposlenih v primarnem sektorju na bosanski strani je

bistveno manjši, kar je moč pripisati počasni transformaciji tega sektorja v Republiki

Bosni in Hercegovini, nerešenih lastniških razmerjih, visokemu številu začasnih

prebivalcev (razseljenih in ubežnikov) in miniranim kmetijskim zemljiščem v

posameznih občinah. Visok delež zaposlenih v primarnem sektorju je odlika tudi v

pasu občin, oddaljenih 10 kilometrov od meje, kar se odraža tudi na nižjo

zaposlenost teh prebivalcev v terciarnem sektorju. Preostala dva pasova imata zelo

podobno zaposlitveno strukturo (približno 10-30-60). Delež zaposlenih v

sekundarnem sektorju je skorajda povsod enak, v terciarnem pa prednjači posavski

kanton entitete Federacija Bosne in Hercegovine s 75 % zaposlenih.

Po dostopnih podatkih za leto 201124, delež zaposlenih v terciarnem sektorju se

znižal v Posavskem kantonu FBiH iz 74% na 71% in sicer predvsem na račun

sekundarnega sektorja, dokler se je število zaposlenih v terciarnem sektorju občin

entiteta Republika Srbska dodatno povečal iz 67% na 70%. Tako se je zaposlitvena

struktura prebivalstva bosanske obmejne regije nekako poenotila, ob tem pa je

izgubila še dodatnih 0,5% zaposlenih v primarnem sektorju. Povprečje zaposlenih v

primarnem sektorju za celoten entitet Republika Srbska (3,6%), je višje od tistega, ki

ga izkazujejo (rodovitne) obmejne občine v isti entiteti (2,3%). Na hrvaški strani

obmejnega prostora se je situacija tudi krepko spremenila do leta 2011, kjer se je

delež zaposlenih v primarnem sektorju dramatično znižal iz 19% na slabih 5%, na

račun tega pa je porastel delež zaposlenih v sekundarnem sektorju (iz 31% na 39%)

in v terciarnem sektorju (iz 50% na 56%). Hrvaška obmejna regija sicer še vedno

prekaša državno povprečje zaposlenih tako v primarnem, kot v sekundarnem

sektorju. Če potem pogledamo še skupno sliko obravnavanega področja, lahko

vidimo da je leta 2011 zaposlenih v primarnem sektorju bilo 3,2%, v sekundarnem

24 Statistični viri 104,105,106

89

31,5% ter v terciarnem 65,2%.

Glede na naravne danosti lahko trdimo, da je v primarnem sektorju zaposlenih

bistveno premalo prebivalcev obmejnega območja, v sekundarnem sektorju tudi

vidimo posledice propadanja industrije v vojnem in povojnem obdobju, medtem ko

visoka zaposlenost v terciarnem sektorju posledično ne preseneča. Zaposlitvene

možnosti v tem sektorju obstajajo kot posledica večplastne državne ureditve in

prisotnosti številnih mednarodnih organizacij v bosanski obmejni regiji.

Tabela 14: Starostna struktura zaposlenih obmejnega območja v BiH Posavini leta

2007 in Hrvaški Posavine leta 2001

Zaposleni

Skupaj do 24 let od 25 do 39 let od 39 do 59 let več kot 60 let

Št. Št. % Št. % Št. % Št. %

Republika Hrvaška 1570931 153490 10 606960 39 686047 44 120563 8


županija 57584 5511 10 22473 39 25280 44 4211 7

Požeško-slavonska

županija 28536 2925 10 10863 38 11824 41 2863 10

Brodsko-posavska

županija 55796 5955 11 20506 37 22698 41 6527 12

Osječko-baranjska

županija 104875 10128 10 41639 40 46358 44 6590 6

Vukovarsko-srijemska

županija 61168 6617 11 22673 37 25333 41 6413 10

Obmejna Regija Bosne

in Hercegovine 72844 4285 6 27525 38 39489 54 1545 2

Entitet Federacija

Bosne in Hercegovine 328777 13562 4 123932 38 182542 56 8741 3

Entitet Republika

Srpska 191582 9437 5 71720 37 106283 55 4142 2

Republika Bosna in

Hercegovina 520359 22999 4 195652 38 288825 56 12883 2

Vir: Državni zavod za statistiku RH leto 2001, Republički zavod za statistiku RS,

Federalni zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko,

Zavod za zapošljavanje RH, Zavod za zapošljavanje RS (vse leto 2007).

90

Starostna struktura zaposlenih obmejnega območja tudi kaže na določene razlike

med dvema regijama. Delež zaposlenih mlajših od 25 let je za polovico nižji na

bosanski strani, starejših od 60 let pa tudi do 5 krat nižji. Rezultat take

neuravnovešene starostne strukture zaposlenih se končno izraža v izjemno visokem

deležu zaposlenih med 39 in 59 let. V hrvaških županijah je starostna struktura

praviloma v državnem povprečju, z izjemo visokega deleža zaposlenih starejših od

60 let v Brodsko-posavski županiji (Tabela 14).

Po podatkih pridobljenih za leto 201125 se je delež zaposlenih do 24 let na hrvaški

strani obravnavanega prostora praktično prepolovil (iz 10% na 5%). Isto velja za

zaposlene nad 60 let (iz 8% na 4%). Sorazmerno temu se je rahlo povečal delež

zaposlenih v starostni skupini med 25 in 39 let (iz 39% na 40%), ter močno povečal

delež zaposlenih med 39 in 59 let (iz 43% na 51%). Na bosanski strani Save se je

med tem, delež zaposlenih do 24 let ohranil na 5%, delež zaposlenih nad 60 let

dvignil iz 2% na 4%. V primerjavi z letom 2007, v obmejnem prostoru na bosanski

strani se je nekoliko povečal delež zaposlenih starostne skupine med 25 in 39 let (iz

38% na 41%), ter znižal delež zaposlenih starih med 39 in 59 let (iz 55% na 50%).

Po tem parametru se je torej obmejni prostor leta 2011 nekako poenotil.

Za primerjavo imamo starostno strukturo nezaposlenih oseb obmejnega območja

v tabeli 15. Delež nezaposlenih mlajših od 25 let je bistveno višji na hrvaški strani

obmejnega območja, pri čemer posebej izstopajo obmejne občine Požeško-

slavonske, Osiješko-baranjske in Vukovarsko-sremske županije. Bosanska obmejna

regija ima starostno strukturo nezaposlenih oseb v mejah državnega povprečja,

velikih odstopanj pa ni opaziti niti pri primerjanju struktur posameznih pasov občin

glede na oddaljenost od meje.

Tabela 15: Starostna struktura nezaposlenih v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008

Starostne skupine Skupaj do 24 let od 25 do

39 let

od 40 do 59

let

več kot

60 let

25 Statistični viri: 103,104,105,106

91

Nezaposleni Št. Št. % Št. % Št. % Št. %

Obmejno območje 84396 13446 16 32746 39 36594 43 1610 2

Obmejna regija Hrvaške 34971 7402 21 12062 34 14562 42 945 3

Obmejna regija Bosne in

Hercegovine 49425 6044 12 20684 42 22032 45 665 1

Mejne občine 30046 4489 15 11143 37 13695 46 719 2

10 kilometerski pas 11233 1959 17 4088 36 4900 44 286 3

25 kilometerski pas 43117 6998 16 17515 41 17999 42 605 1

Obmejne občine

Sisačko-moslavačke žup. 5245 1015 19 1654 32 2408 46 168 3

Obmejne občine

Požeško-slavonske žup. 3547 791 22 1167 33 1521 43 68 2

Obmejne občine

Brodsko-posavske žup. 12803 2544 20 4350 34 5484 43 425 3

Obmejne občine

Osiješko-baranjske žup. 2360 534 23 852 36 925 39 49 2

Obmejne o. Vukovarsko-

sremske žup. 10047 2286 23 3708 37 3856 38 197 2

Republika Hrvaška 240455 42095 18 76493 32 114079 47 7788 3

Entitet Republika Srbska 136071 15164 11 57439 42 61596 45 1872 1



zapošljavanje RH, Zavod za zapošljavanje RS (vse leto 2008).

Izobrazbena struktura nezaposlenih oseb obmejnega območja kaže na pomembne

razlike med obema obmejnima regijama. Na bosanski strani je bistveno višji delež

nezaposlenih, slabo kvalificiranih delavcev in je višji tudi od državnega povprečja.

Posebej visok je v Posavskem kantonu Federacije Bosne in Hercegovine. Po drugi

strani je v celotnem obmejnem območju opaziti, da je delež nezaposlenih, višje

kvalificiranih oseb nižji od povprečij v matičnih državah, kar nakazuje določeno

lažjo zaposljivost le-teh.

92

Tabela 16: Izobrazbena struktura nezaposlenih v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008

Nezaposleni

Skupaj NKV PKV, NSS KV, VKV SSS VŠS VSS

Število Št. % Št. % Št. % Št. % Št. % Št. %

Čezmejno

območje 108081 32122 30 12684 12 38489 36 21958 20 1567 1 1261 1

Bosanska

obmejna

regija

66203 24413 37 2651 4 24025 38 13500 21 871 1 743 1

Posavski

kanton

FBiH

6832 2632 39 580 8 2189 32 1315 19 73 1 43 1

Entitet

Republika

Srpska

136071 40380 30 4196 3 53006 39 32996 24 2511 2 2982 2

Hrvaška

obmejna

regija

41878 7709 18 10033 24 14464 35 8458 20 696 2 518 1

Sisačko-

moslovačka

županija

5421 1181 22 1643 30 1544 28 890 16 108 2 55 1

Požeško-

slavonska

županija

4366 476 11 1455 33 1436 33 848 19 84 2 67 2

Brodsko-

posavska

žup.

16140 3985 25 2838 18 5605 35 3256 20 258 2 198 1

Osiječko-

baranjska

županija

2868 267 9 577 20 1144 40 769 27 63 2 48 2

Vukovarsko

-sremska

županija

12105 1335 11 3454 29 4458 37 2557 21 160 1 141 1

Republika

Hrvaška 318680 58939 18 56957 18 105725 33 76086 24 9891 3 11082 3


93


zapošljavanje RH, Zavod za zapošljavanje RS (vse leto 2008).

Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da so na zavodih za zaposlovanje v

Republiki Bosni in Hercegovini ob stalnem prebivalstvu upoštevani tudi razseljeni in

ubežniki. Podatki o izobrazbeni strukturi vseh razseljenih in ubežnikov v bosanski

obmejni regiji pravijo, da je med njimi nizko kvalificiranih 65 % ljudi, stalno

zaposlenih pa je le 10 %26. V zaposlitveno posebno ogroženo skupino prebivalstva

spadajo tudi nepismeni prebivalci obmejnega območja. Podatke o le-teh je bilo moč

pridobiti le za hrvaško obmejno regijo in sicer iz popisa prebivalstva leta 2001.

Število nepismenih prebivalcev na 1000 oseb je v vseh županijah nad državnim

povprečjem (18 ‰). Posebej visok pa je v Vukovarsko-sremski in Sisaško-

moslavaški županiji, nad 35 ‰. Nepismenost je po obmejnih pasovih dokaj

izenačena, najnižja je pa v občinah 25 kilometrov oddaljenih od meje.

Tabela 17: Nepismenost v Hrvaški Posavini leta 2001

Nepismenost v hrvaški obmejni regiji

Po obmejnih

pasovih

Prebivalstvo starejše od

10 let

Nepismeni, starejši od

10 let Delež v ‰

Vse obmejne

občine 422434 12517 30

Mejne občine 133731 4171 31

10 kilometrski

pas 86779 2759 32

25 kilometrski

pas 201924 5587 28

Po županijah Prebivalstvo starejše od

10 let

Nepismeni, starejši od

10 let Delež v ‰

Vukovarsko- 110642 3950 36

26 Program rješavanja problema raseljenih lica, povratnika i izbjeglica za 2008 godinu, Ministarstvo za izbjeglice i raseljena lica vlade RS, 2008.

94

Sremska

Osiješko-

baranjska 33224 980 29

Brodsko-

posavska 154171 3753 24

Požeško-

slavonska 55957 1568 28

Sisačko-

moslavačka 58121 2057 35

Republika

Hrvaška 3951410 69777 18

Vir: Državni zavod za statistiku RH leto 2001.

Obravnava procesa aktivnostnega strukturiranja prebivalstva obmejnega območja

je pokazala: nizek delež aktivnega prebivalstva (posebej na bosanski strani meje v

občinah, oddaljenih 10 kilometrov od meje), nizek delež ženskega prebivalstva med

aktivnim prebivalstvom glede na državna povprečja (posebej pa na bosanski strani v

pasu občin ob sami meji), nizek delež aktivnih žensk v občinah, oddaljenih 10

kilometrov od meje v hrvaški obmejni regiji delež nezaposlenih oseb je sorazmeren

državnim povprečjem ter primerljiv med obmejnima regijama. Povprečna

samozadostnost hrvaških obmejnih občin je visoka (razen v pasu občin, oddaljenih

10 kilometrov od meje). V primarnem in tudi v sekundarnem sektorju je, zaradi

problematične tranzicijske transformacije gospodarstva, zaposleno premalo

prebivalcev. Množična zaposlenost v terciarnem sektorju je med drugim tudi

posledica večplastne državne ureditve in prisotnosti mednarodnih organizacij,

posebej v bosanski obmejni regiji. Starostna struktura zaposlenih obmejnega

območja je neuravnovešena. Na hrvaški strani je v skladu z državnim povprečjem, na

bosanski pa izstopa močna prevlada zaposlenih starosti med 40 in 60 let, ter zelo

nizek delež mladih in najstarejših. Na hrvaški strani obmejnega območja je visok

delež mladih nezaposlenih oseb, medtem ko je v bosanski obmejni regiji starostna

struktura nezaposlenih v mejah državnega povprečja. V obmejnem območju je delež

95

nezaposlenih, višje kvalificiranih oseb podpovprečen, na bosanski strani pa je

posebej visok delež nezaposlenih, slabo kvalificiranih delavcev (posebej v

Posavskem kantonu), kar je delno moč pripisati izobrazbeni strukturi razseljenih in

ubežnikov (65 % nizko kvalificiranih), kjer je zaposlenih le 10 %. Nepismenost je v

vseh županijah hrvaške obmejne regije nad državnim povprečjem (posebej pa v

Vukovarsko-sremski in Sisačko-moslavački županiji, nad 35 ‰).

5.4.Kmetijstvo

Geografija obmejnosti opozarja na relevantnost strukture in preoblikovanja

namembnosti kmetijskih zemljišč v obmejnih območjih. Pri raziskovanju procesov v

obmejnem območju med Italijo in Slovenijo je Bufon leta 1989 izoblikoval več

kvalitativnih in kvantitativnih parametrov, ki so uporabni za nadaljnje raziskave.

Parametri izhajajo iz različnih podatkov, ki jih običajno zbira država pri popisih na

področju kmetijstva kot so: površine, število in lastniška struktura travnikov,

pašnikov, gozdov, zasajenih površin z različnimi kulturami, kmetijska gospodinjstva

in število članov, živinorejski podatki in podobno. Glede na strukturo in relevantnost

pridobljenih podatkov se iz parametrov lahko izoblikujejo indeksi, ki so potem lahko

predmet nadaljnje analize s pomočjo primerjalnih in drugih metod. Cilj tovrstnih

analiz v geografiji obmejnosti je prepoznati morebitne trende ali prostorsko

razprostranjenost fenomenov znotraj obmejnega območja, ki bi lahko kazali na

čezmejno součinkovanje izbranih procesov v kmetijstvu in posledično izražali

njihovo divergenčno oziroma konvergenčno učinkovanje.

Obseg podatkov, ki jih je bilo moč pridobiti za celotno obmejno območje med

Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino, ne omogoča aplikacije

nekaterih znanih indeksov kmetijstva, tako da za potrebe te raziskave uporabljamo

indeksa kmetijskega potenciala I in II. Poleg tega nam razpoložljivi podatki

omogočajo še vpogled v spreminjanje velikosti neobdelanih kmetijskih površin v

obdobju od leta 2000 do leta 2006.

Indeks kmetijskega potenciala I je delež kmetijskih površin, ki so zasejane z

intenzivnimi kulturami glede na vse kmetijske površine v obravnavanem obmejnem

območju (Bufon, 2004, 233). V kmetijske površine z intenzivnimi kulturami ne

96

spadajo travniki, pašniki, gozdovi, neobdelane kmetijske površine in kmetijske

površine v zaraščanju. Popis kmetijstva v Republiki Hrvaški, ki je bil izveden leta

2003, nam ponuja površino z intenzivnimi kulturami zasajenega kmetijskega

zemljišča na nivoju občin, ki je potrebna za izračun indeksa kmetijskega potencirala

I. Zadnji popis v Bosni in Hercegovini na področju kmetijstva je bil izveden leta

1981 in je za nas irelevanten. Zato za pričujočo raziskavo uporabljamo podatke o

površini zemljišč, posejanih s posameznimi kulturami, ki jih vsebujejo periodični

kmetijski bilteni statističnih uradov entitet Bosne in Hercegovine od leta 2001 do leta

2007.

Prikaz 24: Indeks kmetijskega potenciala po občinah obmejnega območja BiH

Posavine leta 2007 in Hrvaške Posavine leta 2003

Vir: Državni zavod za statistiku RH leto 2003, Republički zavod za statistiku RS,

Federalni zavod za statistiku FBiH, Agencija za statistiku BiH podružnica Brčko (vse

leto 2007).


Tipizacija občin glede na indeks kmetijskega potenciala I je občine razdelila v

97

štiri skupine. V prvi skupini so občine, v katerih indeks kmetijskega potenciala

presega 90 %, v drugi so tiste, ki imajo indeks med 80 in 90 %, v tretji med 70 in 80

% in v četrti pod 70 %. Kot je bilo že povedano v poglavju, namenjenem

geografskem orisu, raziskovano obmejno območje sestavlja 90 občin. Od tega se 66

občin nahaja v obmejnem območju Republike Hrvaške in 24 občin v obmejnem

območju Bosne in Hercegovine, kamor v primeru kmetijstva štejemo tudi Distrikt

Brčko. V istem poglavju je navedeno tudi, da je zemljišče obmejnih občin zaradi

izjemno rodovitne naplavinske prsti v veliki večini namenjeno izključno

poljedelstvu. Tako nam primerjava deleža zemljišč, ki so zasejana z intenzivnimi

kulturami po občinah, pokaže, da skoraj dve tretjini občin obmejnega območja

presega povprečje v matični državi, medtem ko je tistih, ki zaostajajo, skupno dobra

petina (Tabela 18).

Tabela 18: Deleži kmetijskih površin, zasejanih z intenzivnimi kulturami glede na

vsa kmetijska zemljišča občin obmejnega območja BiH leta 2007 in Hrvaške

Posavine leta 2003

Deleži števila obmejnih občin v primerjavi z državnimi poprečji

Skupaj Zaostajajo V poprečju

(+-2,5 %) Prednjačijo

Število

občin

Število

občin Delež

Število

občin Delež

Število

občin Delež

Obmejne občine

RH 66 11 16,7 12 18,2 43 65,1

Obmejne občine

BiH 24 8 33,3 1 4,2 15 62,5

Celotno obmejno

območje 90 19 21,1 13 14,5 58 64,4

Vir: Kompilacija po podatkih Državnega zavoda za statistiko RH leto 2003,

Republiškega zavoda za statistiko RS, Federalnega zavoda za statistiko FBiH in

Agencije za statistiko BiH, podružnice Brčko (vse leto 2007).

Nekoliko slabša je situacija izkoriščenosti zemljišč glede na indeks kmetijskega

98

potenciala I v posavski obmejni regiji Bosne in Hercegovine, predvsem v štirih

občinah. Kar zadeva občine Lopare na vzhodu in Prijedor na zahodu, je to razumljivo

glede na dejstvo, da se omenjeni občini nahajata na skrajnem robu peripanonskega

pasu. Ker peripanonski pas že posega v hribovsko območje, se to odraža na manjšo

rodovitnost kmetijskih zemljišč. Drugače je z osrednjimi občinami Derventa in

Bosanski Brod, kjer moramo razloge za sorazmerno slabšo sliko iskati drugje. V

prvih letih vojne se je frontna črta v teh dveh občinah močno premikala zaradi

pomembnega strateškega položaja. Pomembnost koridorjev vzhod-zahod in sever-

jug za nasprotujoče si strani v spopadu ni predmet te diplomske naloge, vendar je

rezultat teh bojev velika gostota minskih polj, ki so tam ostala do današnjega dne.

Glede posledic miniranja kmetijskih zemljišč bi lahko veljalo enako tudi za Distrikt

Brčko, vendar je v tem prostoru nerazminiranih kmetijskih površin veliko manj,

zaradi potrebe po zgodbi o uspehu, ki so jo obilno financirale mednarodne

organizacije.

Indeks kmetijskega potenciala I se je do leta 201127 v dodatno zmanjšal v

nekaterih občinah na bosanski strani Save in sicer v občinah Lopare, Prijedor in

Prnjavor, v sredinskih občinah je ostal približno nespremenjen, razen v občinah

Bosanski Šamac in Modriča, kjer se je indeks dodatno povečal in zdaj uvršča občine

v skupino, ki presega 90% potenciala.

Prikaz 25: Miniranost v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta 2006

Vir: BiH Mac Sarajevo leto 2006 (vir 90).


27 Statistični vir 104

99

Hkrati se v posavski obmejni regiji Republike Hrvaške območje z najvišjim

indeksom kmetijskega potenciala I nahaja na severovzhodu obmejnega območja, ki

zajema 23 obmejnih občin Vukovarsko-sremske in Osiječko-baranjske županije.

Razloge za tako visoko izkoriščenost kmetijskih zemljišč tega tradicionalno

narodnostno homogenega območja je treba iskati tudi v dejstvu, da v prejšnjem

desetletju ni bilo zajeto z intenzivnimi vojnimi delovanji. Posledično danes, za

razliko od vseh sosednjih območij severozahodnega obmejnega območja, ni

obremenjen z velikim številom razseljenega prebivalstva ter s tem povezanimi

nerešenimi lastniškimi odnosi v kmetijstvu, miniranimi obdelovalnimi površinami in

zapuščeno ali uničeno kmetijsko infrastrukturo. Podobno situacijo lahko opazimo na

zahodu obmejnega območja, pri čemer je treba poudariti, da so odstopanja indeksa

kmetijskega potenciala I od državnega povprečja izrazitejša na hrvaški strani meje.

Kar zadeva Bosno in Hercegovino, vsakoletno objavljanje kmetijskih biltenov

omogoča vpogled v določene časovne trende. Tako lahko sledimo spremembam

velikosti neobdelanih kmetijskih površin. Neobdelane kmetijske površine so

kategorizirana kmetijska zemljišča, na katerih se iz različnih razlogov ne opravlja

kmetijska dejavnost. Najpogostejši razlogi za prenehanje opravljanja kmetijske

dejavnosti so socialni ali gospodarski in nerešeni lastniški odnosi. V primeru

obmejnih posavskih občin Bosne in Hercegovine imamo na voljo podatke o površini

neobdelanih kmetijskih zemljišč skupaj z zemljišči v prahi. Ker so zemljišča, ki so v

prahi skozi leta zelo podobnih površin, nam spreminjanje skupne površine le-teh in

neobdelanih kmetijskih površin lahko v grobem poda vpogled v dejansko

spreminjanje slednjih glede na referenčno leto. Tako pridemo do ugotovitve, da se je

površina neobdelanih kmetijskih zemljišč dramatično povečala ravno v občinah na

zahodu bosanskega posavja. Površina neobdelanih kmetijskih zemljišč se je v občini

Kozarska Dubica v letu 2006 (v primerjavi z letom 2000) povečala za približno 370

%, podobno pa je v sosednjih občinah Bosanska Kostajnica (~196 %), Novi Grad

(~145 %) in Gradiška (~30 %). Dejansko je zapuščanje obdelovalnih kmetijskih

zemljišč prisotno tudi v središčnih občinah Doboj in Modriča, ter v občini Ugljevik

na vzhodu28. Razlogi za povečanje neobdelanih kmetijskih površin so v veliki večini

povezani z neuspešno transformacijo v kmetijstvu, s počasnim propadanjem 28 Za manjše občine kot so Pelagićevo, Donji Žabar ali Vukosavlje, je tovrstno sklepanje neprimerno zaradi relativno majhne skupne obdelovalne površine.

100

zadružnega sistema zaradi sunkovitega zmanjševanja trga v povojnem času in

prepočasnim ter od centralnih oblasti nezadostno podprtim prilagajanjem novim

lastniškim odnosom v okolju tržnega gospodarstva.29 Nasprotni trend, zmanjševanje

površine neobdelanega zemljišča oziroma ponovno obdelovanje nekoč zapuščenih

obdelovalnih kmetijskih zemljišč, lahko opazimo v občinah Srbac, Bosanski Brod in

Šamac (vse tri na sami reki Savi). Razlogi so v spretnejšem in načrtnem vlaganju

lokalnih organov v občinske resurse in hitrejši transformaciji v kmetijstvu nasploh.30

Spreminjanju velikosti površine neobdelanih kmetijskih zemljišč na hrvaški strani

lahko sledimo na ravni županij. Spremembe so bistveno manj dramatične v

primerjavi s tistimi na bosanski strani in izkazujejo rahlo povečevanje neobdelanih

kmetijskih površin v Brodsko-posavski županiji in stagnacijo v Sisačko-moslovački

ter Vukovarsko-sremski županiji.

Natančnejšo sliko o strukturi kmetijskih zemljišč na hrvaški strani meje lahko

dobimo iz indeksa kmetijskega potenciala II, to je deleža kmečkih gospodarstev z

več kot 10 hektari kmetijskih površin. Posestna struktura celotne Republike Hrvaške

kaže na precejšnjo razdrobljenost kmetijskega zemljišča in ima indeks kmetijskega

potenciala 4,8 %. Delež kmetijskih gospodarstev z 10 ali več hektari je v hrvaškem

posavju nekoliko višji in sicer rahlo v Brodso-posavski (5,1 %) in Sisačko-

moslovački županiji (6 %) ter nekoliko občutnejše v Vukovarko-sremski županiji,

kjer znaša 9,2 %.

Če se pri obravnavi procesov v kmetijstvu omejimo na opažene značilnosti v

obmejnem območju, lahko sklepamo, da iz tega naslova ni moč zaslediti odlike

marginaliziranosti ali degradacije v obmejnih regijah glede na matične države.

Občutnejše razlike so med zahodnim in vzhodnim sektorjem obmejnega območja,

najpogosteje iz podobnih razlogov oziroma vzrokov. Iz razvojnih načrtov obmejnih

občin ter iz razgovorov, opravljenih na terenu, je razvidno tudi, da ima pomembno

vlogo pri razvoju kmetijstva v obmejnem območju razminiranje kmetijskih zemljišč,

ki bi omogočilo nadaljnje intenziviranje proizvodnje in zaposlovanje pomembnega

deleža obmejnega prebivalstva. Iz navedenega lahko sklepamo, da procesi v

29 Socio-ekonomska analiza stanja opštine Gradiška, Univerzitet Banja Luka, 2004, 59; Uticaj geografskih elemenata i faktora na privredni razvoj opštine Kostajnica, diplomsko delo, 2007, 22. 30 Socio-ekonomska analiza opštine Srbac, Univerzitet Banja Luka, 2005, 38; Prostorno strukturne karakteristike privrede opštine Šamac, Banja Luka, 2008, 8.

101

kmetijstvu potemtakem ne izkazujejo divergentnih značilnosti v obmejnih regijah in

da se prebivalstvo na obeh straneh meje srečuje s podobnimi procesi v kmetijstvu, ki

bi jih lahko celo označili za potencialno konvergenčne.

5.5. Promet

Proces prometa v okviru diplomske naloge ima za cilj raziskati prostorsko

čezmejno povezanost dveh obmejnih regij ter tako identificirati morebitne ovire pri

trenutni interakciji med dvema bregovoma. Prometne značilnosti so potencialna

osnova drugim oblikam čezmejnega povezovanja ter delno nakazujejo prihodnje osi

razvoja morebitne čezmejne regije. Pri obravnavi procesa sem se odločil za kazalce

glede na razpoložljivost podatkov v obeh obmejnih regijah na osnovi dejavnikov

geografije prometa, relevantnih za področje geografije obmejnosti (Černe, Pelc,

1993, 145; Bufon, 2004, 229). Na začetku predstavljam število, gostost in tipe

mejnih prehodov v obmejnem območju, nato pa značilnosti cestnega, železniškega in

rečnega prometa dveh obmejnih regij.

Republika Hrvaška ima 67 mejnih prehodov z Republiko Bosno in Hercegovino,

kar je največ glede na mejne odseke z drugimi sosedami. Če pa v tabeli 19

pogledamo podatke o pogostosti mejnih prehodov glede na dolžino meje, opazimo,

da je le-ta bistveno manjša v primerjavi z slovensko-hrvaško mejo.

Tabela 19: Število mejnih prehodov Republike Hrvaške z sosednjimi državami leta

2008

Mejni prehodi

Republike Hrvaške

z/s

Skupaj Delež Dolžina meje v

km

Vseh mejnih

prehodov

na 1000 km meje

Bosno in

Hercegovino 67 44 932 71,9

Slovenijo 59 38 501 117,8

Srbijo 12 8 241 49,8

Madžarsko 14 9 329 42,6

102

Črno Goro 2 1 25 80,0

Skupaj 154 100 2028 75,9

Vir: Carinska uprava Republike Hrvatske leta 2008 (statistični viri 71-78, 80, 88).

Pri tem je treba posebej opozoriti, da je skorajda polovica mejnih prehodov na

hrvaško-bosanski meji maloobmejnih mejnih prehodov ter da se velika večina vseh

nahaja na odsekih meje proti entiteti Federacija Bosne in Hercegovine, na pa proti

entiteti Republika Srbska, ki pa je zelo relevantna za raziskovani prostor (tabela 20).

Tabela 20: Tipi mejnih prehodov med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in

Hercegovino leta 2008

Mejni

Prehodi

Med-

narodni

1 kat

Med-

narodni

2 kat

(Malo)

obmejni

Železniški

1 kat Začasni Skupaj Delež

Meja

v km

Mp

na 1000

km

RH-FBiH 7 8 21 2 15 53 79 601 88,2

RH-RS* 3 3 1 3 2 12 18 ~301 ~39,9

RH-DB 1 0 0 1 0 2 3 ~30 ~66,7

RH-BiH 11 11 22 6 17 67 100 932 71,9

*Dolžina meje po Daytonskem sporazumu vključuje mejni odsek Distrikta Brčko in znaša 331 km

Vir: Carinska uprava Republike Hrvatske leto 2008 (statistični viri 71-78, 80, 88).

Število maloobmejnih mejnih prehodov je posebej veliko v delu meje med

Republiko Hrvaško in tistimi kantoni v hercegovskem delu Republike Bosne in

Hercegovine, v katerih je prebivalstvo hrvaške narodnosti v veliki večini (manjši

zemljevid v prikazu 25). Strategija prometnega razvoja Republike Hrvaške iz leta

1999 namreč usmerja k načrtovanju razvoja prometa v kontekstu celotnega

hrvaškega narodnostnega prostora, pri čemer posebej poudarja dele sosednje Bosne

in Hercegovine31.

31 »Ciljevima i strategijom razvitka prometa treba osigurati uvjete za društveno i gospodarsko objedinjavanje Hrvatske u smislu optimaliziranja i ujednačivanja razvojnih tokova k napretku cjeline hrvatskog prostora i svih njegovih dijelova. Funkcioniranje hrvatskoga gospodarstva i funkcioniranje političko-teritorijalne organizacije hrvatske države i odgovarajuće spone sa cjelinom hrvatskoga narodnosnog područja, podrazumijevajući tu i dijelove susjedne Bosne i Hercegovine, važno su strateško opredjeljenje pri suvremenom pristupu pojedinim otvorenim pitanjima planiranja razvitka prometa u Republici Hrvatskoj« (Strategija prometnog razvoja Hrvatske, 1999, točka 2).

103

Podatki o številu mejnih prehodov po določenih sektorjih med dvema državama

se lahko delno pojasnijo z dejstvom, da je celotna meja v raziskovanem obmejnem

območju rečna meja, tako da je potrebno pogledati tudi razporejenost mejnih

prehodov (tabela 21).

Tabela 21: Tipi mejnih prehodov v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta

2008

Mejni

Prehodi

Med-

narodni

1 kat

Med-

narodni

2 kat

(Malo)

obmejni

Železniški

1 kat Začasni Skupaj Delež

Meja

v km

Mp

na

1000

km

RH-PK

FBiH 1 0 2 0 0 3 18 90 33,3

RH-RS* 3 3 1 3 2 12 71 ~301 ~39,9

RH-DB 1 0 0 1 0 2 12 ~30 ~66,7

RH-BiH 5 3 3 4 2 17 100 421 40,4

*Dolžina meje po Daytonskem sporazumu vključuje mejni odsek Distrikta Brčko in znaša 331 km

Vir: Carinska uprava Republike Hrvatske leto 2008 (statistični viri 71-78, 80, 86).

V obmejnem območju je torej 17 mejnih prehodov, kar pomeni majhno gostoto v

primerjavi z vsemi drugimi mejnimi odseki Republike Hrvaške, še posebej glede na

to, da so med njimi 4 mejni prehodi (3 železniški in 1 rečni), ki se nahajajo v

neposredni bližini mednarodnih cestnih mejnih prehodov.

Leta 2009 je ustanovljen dodaten sezonski maloobmejni mejni prehod Burumi-

Tolisa, ki povezuje Republiko Hrvaško in Posavski Kanton Federacije Bosne in

Hercegovine. Na reki je postavljen brod (skela).

104

Prikaz 26: Tipi mejnih prehodov v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta 2008

Vir: Carinska uprava Republike Hrvatske leto 2008; http://www.carina.hr/Ostalo/StranicaDownload.aspx (30.11.2009).

105

Drugi pomemben dejavnik v procesu prometa je gostota cestnega omrežja obmejnega

območja. Iz tabele 22 je razvidno, da je cestni promet občutno bolj razvit v hrvaški

obmejni regiji, kar lahko sklepamo iz dejstva, da je povprečna gostota potne mreže na

bosanski strani manjša od tiste v vseh hrvaških obmejnih županijah. Podatkov o cestnem

omrežju sorazmerno majhnih občin na hrvaški strani meje ni bilo moč pridobiti, tako da

glede notranjih razlik na severnem bregu Save lahko izpostavimo le to, da je gostota

cestne mreže v središčni Brodsko-posavski županiji višja celo od državnega povprečja,

ostale županije so rahlo pod povprečjem.

Tabela 22: Gostota magistralnih in regionalnih cest v obmejnem območju BiH in


Obmejne občine Površina

km2

Dolžina mag. in reg

cest km

Gostota potne mreže

m/km2

Vukosavlje 54 4 67

Pelagićevo 194 14 71

Laktaši 388 37 96

Srbac 453 56 125

Bosanski Brod 235 35 149

Gradiška 762 117 153

Derventa 517 79 153

Prijedor 834 136 163

Prnjavor 630 107 169

Kozarska Dubica 494 89 179

Modriča 295 57 192

Novi Grad 470 96 204

Doboj 757 171 225

Ugljevik 171 46 267

Lopare 301 81 269

106

Kostajnica 86 24 281

Šamac 175 56 319

Donji Žabar 49 19 379

Brčko Distrikt 217 49 228

Odžak 158 54 342

Orašje 122 28 230

Domaljevac Šamac 44 24 545

Bosanska obmejna regija 7404 1377 186

Entiteta Republika Srbska 24857 5231 210

Republika Bosna in

Hercegovina 51197 8534 167


županija 4468 1291 289

Požeško-slavonska županija 1823 443 243

Brodsko-posavska županija 2030 730 360

Osiješko-baranjsaka

županija 4155 1130 272

Vukovarsko-sremska

županija 2454 779 317

Republika Hrvaška 56594 18663 330

Vir: Statistični viri 87-89 za leto 2007.

V bosanski posavski obmejni regiji so notranje razlike veliko bolj izražene in sicer

tako, da je cestno omrežje na vzhodu popolnoma primerljivo s tistim na hrvaški strani,

medtem ko je na zahodu bistveno manj razvito, posebej v občinah Laktaši in Srbac. Obe

občini spadata v širše območje banjaluške regije, česar se zavedajo tudi odgovorni za

107

razvoj prometa v Bosni in Hercegovini. Prostorski načrt entitete Republike Srbske

namreč opredeljuje razvojno os, ki v celoti poteka skozi obmejno regijo s posebnim

poudarkom na razvoju prometa pri povezovanju banjaluške regije z evropskimi

razvojnimi jedri skozi obravnavano obmejno območje.

Prikaz 27: Osi razvoja entitete Republika Srbska po Prostorskem načrtu do leta 2015

Vir: RS-Urbanistički zavod RS-Prostorni plan Republike Srpske do 2015 godine, Banja

Luka, 2008, 48.

Pomemben dejavnik razvoja prometa je vsekakor avtocestna mreža, ki je v bosanski

obmejni regiji ni. Prioritete razvoja so ravno avtocestni odseki Banja Luka-Laktaši-

Bosanska Gradiška in proti zahodu Banja Luka-Novi Grad32. Oba odseka imata cilj

povezati se z mednarodnim prometnim koridorjem X, ki po celi dolžini poteka skozi

hrvaško obmejno regijo v smeri vzhod-zahod. Kar zadeva vzhodni del obmejnega

območja, je aktualna izgradnja prometnega koridorja Vc, katerega cilj je dodatno

povezati panonski in jadranski prostor ter tako tudi raziskovani prostor z glavnim

32 Vlada RS-Ekonomska politika za 2008, Banja Luka , 2007, 55.

108

mestom Republike Bosne in Hercegovine, Sarajevom.

Leta 2011 je dokončan prvi odsek avtoceste na bosanski strani obmejnega območja in

sicer med Banja Luko in Bosansko Gradiško v dolžini 32 kilometrov. Za povezavo z

mednarodnim koridorjem X je potrebno izgraditi še nov avtocestni most čez reko Savo.

Prikaz 28: Cestno-prometna povezanost v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine

leta 2005

Vir: Bajić, 2005, 104.


Železniški promet je v obmejnem območju sorazmerno dobro razvit. Vzporedno z

reko Savo namreč na obeh bregovih potekata železniški progi v smeri vzhod-zahod, ki

sta medsebojno povezani preko štirih mednarodnih železniških mejnih prehodov.

109

Rečni promet je velik neizkoriščen potencial obmejnega območja. Reka Sava je

namreč plovna v skozi celotno obravnavano območje, rečni promet pa je po koncu vojne

minimalen. Kapacitete dveh največjih rečnih pristanišč v Slavonskem Brodu na hrvaški

strani ter v Brčkem na bosanski strani naj bi bile boljše izkoriščene po zaključku

obsežnih del predvidenih v Strategiji razvoja prometa Republike Hrvaške iz leta 1999, ki

predvideva podaljševanje plovnosti reke Save vse do Siska, izgradnjo treh prevodnic, pri

Županji, Sisku in Jasenovcu ter izkop plovnega kanala Donava-Sava33.

Slika 1: Pristanišči v Slavonskem Brodu (Republika Hrvaška) in Brčkem (Republika

Bosna in Hercegovina)

Vir: http://www.tportal.hr /2006/11/17/0392007.19.jpg (30.11.2009);

http://i199.photobucket.com/ albums/aa63/ igorail/Pruga_Gunja--r-Sava-

Brcko_Banovici/ Luka_Brcko_pretovar _2_fin.jpg (30.11.2009).

Promet v obmejnem območju se odlikuje z sorazmerno majhno gostoto mejnih

prehodov, kar lahko opredelimo kot divergenten dejavnik. Cestni promet je občutno bolj

razvit v hrvaški obmejni regiji, gostota cestne mreže pa je najvišja v središčni Brodsko-

posavski županiji. V bosanski Posavini so notranje razlike veliko bolj izražene in sicer


medtem ko je na zahodu bistveno manj razvito, posebej v občinah Laktaši in Srbac. Tako

33 Strategija prometnog razvoja Republike Hrvatske, 1999, 31.

110

stanje naj bi se spremenilo vzpostavljanje razvojne osi opredeljene prostorskim načrtom

entitete Republike Srbske, predvsem z izgradnjo avtocestnih odsekov Banja Luka-

Laktaši-Gradiška in Banja Luka-Novi Grad. Avtocestna odseka imata cilj povezati se z

mednarodnim prometnim koridorjem X, ki po celi dolžini poteka skozi hrvaško obmejno

regijo v smeri vzhod-zahod. Kar zadeva vzhodni del obmejnega območja, je aktualna

izgradnja prometnega koridorja Vc, katerega cilj je dodatno povezati panonski in

jadranski prostor ter tako tudi raziskovani prostor z glavnim mestom Republike Bosne in

Hercegovine, Sarajevom. Razvitost cestnega prometa v obmejnem območju lahko

opredelimo kot konvergenten dejavnik v prostoru. Železniški promet je v obmejnem

območju tudi sorazmerno dobro razvit. Vzporedno z reko Savo na obeh bregovih

potekata železniški progi v smeri vzhod-zahod. Rečni promet je v obmejnem območju

slabo razvit, kljub velikim potencialom, kar pa ne more spremeniti splošne ocene, da je

proces promet potencialno konvergenten dejavnik v obmejnem območju.

5.6. Politično-administrativni procesi

Poglavje o politično-administrativnih procesih v obmejnem območju ima cilj

raziskati potencialno dve zelo različni skrajnosti družbene divergence oziroma

konvergence v obmejnih regijah. Gosar namreč pravi, da je na obmejnih območjih

politično izrazoslovje in ukrepanje drugačno, saj je v nekaterih primerih milejše, ob

drugih prilikah pa ostrejše kot drugod (Gosar, 2005, 18). Prvič, želim preveriti ali

skrajna nacionalistična politična ideologija beleži presežek v okolju izrazite prostorske

utesnjenosti, ki ga obmejno območje, prepleteno z mejami, predstavlja in kako se

tovrstna »klavstrofobična« situacija odraža v samem prostoru. Z vidika demarkacijskih

objektov in simbolov tako poskušam dodatno pojasniti pojav nevidnih meja, ki v

pomembni meri pogojujejo družbeno dinamiko v bosanski obmejni regiji, ki uradno ni

več fizično razdeljena z mejami. Drugič, preverjam ukrepe državnih ali lokalnih centrov,

ki promovirajo čezmejno povezovanje ter tako predstavljajo potencialno zelo

konvergenčen dejavnik v obravnavanem prostoru.

Ker je državna meja skrajna črta vpliva določenega političnega sistema in kot taka

111

predstavlja potencialno prvo »frontno« črto obrambe tega sistema, je pričakovati, da

bodo skrajno politične opcije, ki svojo nacionalno politično ideologijo utemeljujejo na

razlikovanju med »našimi in njihovimi« oziroma strahu, imele nadpovprečen vpliv v

izpostavljenih obmejnih conah. V obmejnem območju sem od vrste strank z nacionalnim

predznakom izbral štiri, ki najbolj odkrito zagovarjajo retrogradne desne politične

ideologije, ustvarjene v prvi polovici prejšnjega stoletja (četniško in ustaško gibanje).

Gibanji sta si diametralno nasprotni, ker zagovarjata politično ideologijo »krvi in tal« v

prostoru, ki si ga oba lastita. Omenjene štiri stranke (ali štiri flagrantne primere) sem

izbral, da bi se izognil potencialno neobjektivni primerjavi politične »desnosti« strank

različnih narodnostnih predznakov. Za predstavnike skrajne politične opcije srbskega

predznaka imamo dve radikalni stranki34, s hrvaškim predznakom pa dve stranki prava35.

Iz nabora političnih strank bošnjaškega naroda nisem želel podajati pavšalni ocen ter

tako nisem izbral nobene (bošnjaški narod predstavlja narodnostno večino v samo dveh

občinah obmejnega območja). Operacionalizacija skrajnih političnih strank ne pomeni

na noben način enačenja z narodnimi korpusi v območju.

Izbrani rezultati volitev (v Republiki Bosni in Hercegovini leta 2008 in v Republiki

Hrvaški leta 2007), prikazani v tabeli 23, predstavljajo delež seštevka volivcev izbranih

skrajnih političnih strank.

Tabela 23: Delež volivcev skrajnih političnih prepričanj v obmejnem območju BiH in

Hrvaške Posavine v letu 2007 in 2008

Volivci ekstremnih političnih opcij 2007/2008 2012/2013

Hrvaška obmejna regija 4,55 4,94

Republika Hrvaška 3,50 5,89

Bosanska obmejna regija 4,91 3,53

Obmejne občine RS 4,82 3,71

34 Srpska Radikalna Stranka Republike Srpske in Srpska Radikalna Stranka Dr. Vojislav Šešelj. 35 Hrvatska Stranka Prava in Hrvatska Čista Stranka Prava.

112

Entitet Republika Srbska 5,17 4,70

Posavski kanton 6,06 9,21

Viri: Centralna izborna komisija Bosne i Hercegovine, Republika Hrvatska Državno

izborno povjerenstvo Republike Hrvatske (statistični viri 83, 84, 107, 108, 109).

V hrvaški obmejni regiji je bil delež volivcev skrajnih političnih prepričanj na

volitvah leta 2007 4,55 %, državno povprečje pa je znašalo 3,5 %. Največ jih je bilo v

obmejnih občinah Brodsko-posavske županije, kot so Klakar (14,2 %), Sibinj (11,8 %),

Gornja Vrba (11,4 %) in Slavonski Brod (9,5 %). Po drugi strani jih je bilo najmanj v

vzhodnih občinah Vukovarsko-sremske in Osiješko-baranjske županije, v občinah Gunja

(1,4 %), Gradište (1,5 %), Levanjska Varoš (1,6 %), Drenovci (1,6 %) in Bošnjaci (1,6

%). V bosanski obmejni regiji je bilo volivcev skrajnih političnih opcij nekoliko manj

(4,82 %) v primerjavi s povprečjem v entiteti Republika Srbska (4,91 %), vseeno pa več

v primerjavi s hrvaškimi obmejnimi občinami. Daleč največ jih je bilo v občini Ugljevik

19,9 % ter v majhnih občinah Donji Žabar 9,3 % na vzhodu, na zahodu pa v občini Novi

Grad 9,2 %. Najmanj jih je bilo v občinah Kozarska Dubica (0,8 %), Doboj (1,3 %) in

Bosanska Gradiška (1,6 %). Rezultati volitev v treh občinah Posavskega kantona

Federacija Bosne in Hercegovine sicer izkazujejo nekoliko višje povprečje v primerjavi

s sosednjimi občinami (6,06 %), ampak to dejstvo bi bilo potrebno preveriti v kontekstu

deleža volivcev hrvaških skrajnih političnih opcij v okviru Federacije Bosne in

Hercegovine, kar vključuje številne občine Srednje-bosanske regije in Hercegovine, kar

pa ni predmet te raziskave.

Iz prikaza 29 je razvidno, da korelacije med bližino meje in višjim deležem volivcev

skrajnih političnih opcij v bosanski obmejni regiji ni mogoče vzpostaviti, dokler v

hrvaški obmejni regiji trditev delno drži.

Po volitvah v obmejnem prostoru v letih 2012 in 2013 lahko sklepamo da se delež

volivcev skrajnih političnih opcij rahlo povečal na hrvaški strani reke Save in sicer

sorazmerno s povečanjem na državnem nivoju, za katerim zdaj celo zaostaja. Po drugi

strani delež omenjenih skupin na bosanski strani meje upada povsod razen v Posavskem

113

kantonu Federacije Bosne in Hercegovine, kjer se je delež povečal. Opčine z visokim

odstotkom ostajajo iste in sicer Ugljevik (20,37%), Donji Žabar (11,73%), Odžak

(13,56%).

Prikaz 29: Volilno telo skrajnih nacionalističnih strank na volitvah v Republiki Hrvaški

leta 2007 in v Bosni in Hercegovini leta 2008 v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine

Vir: Centralna izborna komisija Bosne i Hercegovine leto 2008, Republika Hrvatska

Državno izborno povjerenstvo Republike Hrvatske leto 2007 (statistični viri 83, 84).


Opaziti je tudi, da so občine v hrvaški obmejni regiji z najmanjšim deležen volivcev

skrajnih političnih opcij skorajda praviloma tiste, ki so v času vojne preživele

sorazmerno najmanjše travme. Kar zadeva Distrikt Brčko je pomembno izpostaviti

114

dejstvo, da so politične stranke v tej teritorialni enoti v veliki večini nastopile v tako

imenovanih nacionalnih koalicijah ter tako tudi navedene skrajne politične stranke.

Kljub temu, da Brčkega potemtakem ni možno primerjati s sosednjimi občinami, široke

koalicije na osnovi narodnostne pripadnosti delno potrjujejo domneve o nezaupljivosti v

regiji oziroma o strahu pred položajem manjšinskosti.

Strah pred manjšinskostjo in posledično ranljivostjo (Bufon, Gosar in drugi, 2006,

21) dodatno spodbujajo demarkacijski objekti in simboli, ki kot pomemben izraz

narodnostne teritorialnosti predstavljajo dejavnik izrazite divergentnosti v obmejnem

območju. Iz prikaza 29 je videti, da vsi uradni grbi bosanskih obmejnih teritorialnih enot

(občin, entitet in kantonov) ter nekateri na hrvaški strani izražajo narodnostno, versko in

včasih narodnostno-versko prevlado večinske skupnosti v območju.

115

Prikaz 30: Občinski, kantonalni in entitetski grbi v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008

Vir:http://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Coats_of_arms_of_cities_in_Bosnia_a

116

nd_Herzegovina (30.11.2009).

Edina izjema je (v tem primeru tista, ki potrjuje pravilo) Distrikt Brčko, ki nima

lastnih simbolov, temveč od ustanovitve uporablja simbole Republike Bosne in

Hercegovine. Poleg prikazanih uradnih simbolov organov oblasti obstajajo številni drugi

primeri zarisovanja psiholoških mej v obmejnem območju. V ogromnem številu mest,

naselij in vasi obmejnega območja središčne javne površine zasedajo spomeniki padlim

v pretekli vojni, ki so skorajda brez izjeme namenjeni pripadnikom večinske (in

vladajoče) narodnostne skupnosti v posameznem kraju. Objekti, ki jih za potrebe tega

poglavja lahko poimenujemo »spomeniki-mejniki«, so posebej monumentalni v

občinskih središčih in se nahajajo v mestnih centrih ali mestnih parkih. Izražajo

hvaležnost borcem osvoboditeljem ali zaščitnikom proti drugim narodnostnim

skupnostim v obmejnem območju in pogosto vsebujejo poudarjeno nacionalistično

ikonografijo (sliki 2 in 3), ki pri pripadnikih drugih narodov zbujajo strah in nezaupanje.

Slika 2: Monumentalen spomenik srbskim borcem v središču mesta in spomenik

četniškemu vodji iz časa druge svetovne vojne Draži Mihajloviću (oba v Brčkem)

Vir: http://rcp-brcko.com/spomenici/spomenik2v.jpg (30.11.2009),

http://static.panoramio.com/photos/original/595978.jpg (30.11.2009).

117

Slika 3: Spomenik hrvaškim borcem v obliki črke U, simbolu ustaškega gibanja v času

druge svetovne vojne in spomenik srbskim borcem v mesta Derventa

Vir: http://img341.imageshack.us/img341/7279/spomenik2se8.jpg (30.11.2009),

http://www.modrica.ba/album/slides/grad55.html (30.11.2009).

Slika 4: Spomenik hrvaškim borcem v občini Domaljevac-Šamac in spomenik srbskim

borcem v občini Šamac

Vir: http://www.domaljevac.com/images/pict0181.jpg (30.11.2009),

http://img512.imageshack.us/img512/1770/spomeniknz7.jpg (30.11.2009).

Poleg teh izrazitih demarkacijskih simbolov, v obmejnem območju najdemo tudi

druge manj agresivne (nikakor pa manj opazne), kot so novozgrajeni religijski objekti ter

različne informacijske table.

118

Slika 5: Novi džamiji v mestih Doboj in Čelić in novi cerkvi v mestih Derventa in

Šamac

Vir: http://www.dnevniavaz.ba (30.11.2009), http://www.tk.kim.ba (30.11.2009),

http://www.modrica.ba/album/slides/grad93.html (30.11.2009),

http://www.skyscrapercity.com (30.11.2009).

O fenomenu »nacionalnih veroizpovedi« je bilo govora v zgodovinskem orisu, tako

da je primer velikega števila na novo zgrajenih cerkva in džamij v obmejnem območju

potrebno gledati s tega vidika. Srbska pravoslavna cerkev je dejansko nacionalna

veroizpoved in ni presenetljivo, da so na cerkvenih objektih izobešene nacionalne

zastave (tako kot je na primer tudi v Ljubljani). Posebnost v Republiki Hrvaški in v

Republiki Bosni in Hercegovini je ta, da sta tudi dve preostali veroizpovedi prevzeli

omenjeno dvojnost, tako da so na katoliških cerkvah izobešene hrvaške zastave, na

džamijah pa ponekod bošnjaške zastave, ponekod pa islamske zelene zastave.

119

V primeru informacijskih tabel kot simbolov, postavljenih na meji entitete Republika

Srbska, lahko povemo le to, da uporaba samo enega od uradnih jezikov Republike Bosne

in Hercegovine (ter same entitete RS) preprosto pomeni ravno obratno od napisanega,

vsaj kar zadeva govorce preostalih dveh jezikov (predstavnike hrvaškega in bošnjaškega

naroda)36.

Slika 6: Dvojezične table v izključno enem od uradnih jezikov in angleškem jeziku na

mejah entitete RS leta 2008

Vir: http://www.znanje.org/i/i26/06iv08/06iv080824/ULAZ/1292413-Travel_Picture-

Republika_Srpska.jpg (30.11.2009), http://banjaluka.je.to/wp-

content/uploads/dobrodosli_republika_srpska.jpg (30.11.2009).

36 Besedilo obveščevalnih tabel: Dobrodošli v Republiko Srbsko.

120

Prikaz 31: Trije primeri načrtovanega čezmejnega povezovanja občin obmejnega

območja BiH in Hrvaške Posavine s sosednjimi območji Republike Hrvaške, Republike

Srbije ter Republike Črne Gore

Vir: Instrument pretpristupne pomoći (IPA), Prekogranični program, Hrvatska – Bosna i

Hercegovina (2007. – 2013.), 2007,6 ;http://www.cbibeu.org/Border_Regions/

121

serbia_bosnia_and_herzegovina /index.html; http://www.cbib-

eu.org/Border_Regions/croatia_bosnia_and_herzegovina/index.html (30.11.2009).

Analiza izbranih politično-administrativnih procesov ne kaže na korelacijo med

bližino meje in višjim deležem volivcev skrajnih političnih opcij v bosanski obmejni

regiji, dokler v hrvaški obmejni regiji trditev delno drži. Opaziti je tudi, da so občine v

hrvaški obmejni regiji z najmanjšim deležen volivcev skrajnih političnih opcij skorajda

praviloma tiste, ki so v času vojne preživele sorazmerno najmanjše travme. Strah pred

manjšinskostjo in posledično ranljivostjo dodatno spodbujajo demarkacijski objekti in

simboli, ki kot pomemben izraz narodnostne teritorialnosti predstavljajo dejavnik

izrazite divergentnosti v obmejnem območju. Edina izjema je (v tem primeru tista, ki

potrjuje pravilo) Distrikt Brčko, ki nima lastnih simbolov, temveč od ustanovitve

uporablja simbole Republike Bosne in Hercegovine.

122

6. ZAKLJUČEK

Pri izdelavi diplomske naloge sem sledil osnovnemu problemskemu vprašanju,

ciljem, hipotezi in metodam, ki sem jih zastavil v vsebinsko metodološkem okviru. Na

podlagi teoretičnega okvira sem ponudil raziskovalni model in ga testiral. Identificiral

sem divergentne in konvergentne procese v posavskem obmejnem območju Bosne in

Hercegovine in Hrvaške, jih analiziral in opisal z vidika njihovih glavnih družbeno-

razvojnih značilnosti in intenzitete vplivanja na obmejno območje, ugotovil dejavnike,

od katerih so ti procesi odvisni, ugotovil nekatere kvalitativne korelacije in kavzalnosti

med njimi, ugotovil posebnosti v značaju in v intenziteti v posameznih delih

referenčnega prostora ter s preverjanjem hipoteze odgovoril na problemsko vprašanje:

ali v primeru obmejnega območja med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in

Hercegovino lahko govorimo o obmejni regiji? Ugotovil sem nekatere družbeno-

geografske dejavnike, ki zaviralni učinek državne meje bodisi utrjujejo bodisi mehčajo,

to je konvergentne procese (ki delujejo v obmejnem območju kohezivno) in divergentne

procese (ki delujejo v obmejnem območju ločevalno). V nekaterih primerih se je

izkazalo, da določeni prevladujoči konvergentni procesi delujejo v nekaterih segmentih

divergentno in obratno, da prevladujoči divergentni procesi delujejo v nekih segmentih

konvergentno.

Z uporabno lastnega teoretično-empiričnega modela raziskovanja sem prišel do

naslednjih ugotovitev:

Proces naravnega gibanja prebivalstva v obmejnem območju med Republiko

Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino tako kaže na pojav naslednjih družbeno

geografskih fenomenov:

-nadpovprečna stopnja naravnega prirasta prebivalstva obmejnega območja (glede na

matične države) predvsem v središčnih občinah na obeh straneh meje;

-izjemno nizka stopnja naravnega prirasta na zahodu obmejnega območja ter v nekaterih

manjših središčnih občinah na bosanski strani;

-občine na hrvaški strani meje, na zahodu, izkazujejo izjemno visoko stopnjo smrtnosti;

123

-starostna struktura v hrvaški obmejni regiji je sorazmerno ugodna, razen v navedenem

populacijsko ogroženem območju. Najbolj ugodna situacija je na vzhodu hrvaške

obmejne regije;

-nizka stopnja natalitete v obmejnem območju. V najbolj ogroženem zahodnem sektorju

se stopnja natalitete v referenčnem obdobju počasi povečuje. Najugodnejša situacija je v

središčnih mestnih občinah na sami meji, najbolj ogrožena pa je v deset kilometrskem

pasu ob meji;

-maskulinizacija oziroma nesorazmerna prisotnost moškega prebivalstva je prisotna v

celotnem obmejnem območju, dramatična pa je le izjemoma. Tudi tukaj v negativnem

kontekstu ponovno rahlo izstopa pas občin, oddaljenih 10 do 25 kilometrov od meje.

Proces naravnega gibanja prebivalstva v obmejnem območju tako lahko

okarakteriziramo kot potencialno konvergenčnega, razen v navedenih conah, ki jih lahko

opredelimo kot območja izrazite družbene divergence.

Proces prostorska mobilnost prebivalstva obmejnega območja med Republiko

Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino prikazuje veliko število začasno prisotnega

razseljenega in ubežniškega prebivalstva, posebej v bosanski obmejni regiji ter

posebnost visoke stopnje povratka tega prebivalstva v Distrikt Brčko. Pasovna razdelitev

razseljenega in ubežniškega prebivalstva kaže na bližino meje kot na privlačen dejavnik

pri povratku prebivalstva v matične občine ter tako posredno tudi na določeno

konvergenčnost znotraj tega procesa. Po drugi strani je družbeno divergenco v hrvaški

obmejni regiji moč opaziti s pojavom socio-ekonomske erozije, kar nekoliko odtehta

dejstvo, da je z bližino meje erozija manjša. Kar zadeva čezmejne migracije, v hrvaški

obmejni regiji na reki Savi je prisotno visoko število prebivalstva, ki izvira iz Republike

Bosne in Hercegovine, kar je v prihodnje lahko izjemno konvergenčen dejavnik v

obmejnem območju. Slaba prostorska mobilnost v obmejni regiji kaže na nizko

dinamičnost prostora. Razlike prostorske mobilnosti med pasovi pa nakazujejo

gravitiranje prebivalstva obmejne regije k mestom ob sami meji, kar potrjujejo podatki o

notranjih migracijah v celotnem obmejnem območju. Velika večina gravitacijskih

centrov se nahaja v bližini meje, kar lahko okarakteriziramo kot potencialno

124

konvergenčen dejavnik v obmejnem območju.

Obravnava procesa aktivnostnega strukturiranja prebivalstva obmejnega

območja je pokazala nizek delež aktivnega prebivalstva, nizek delež ženskega

prebivalstva med aktivnim prebivalstvom glede na državna povprečja ter nizek delež

aktivnih žensk v občinah oddaljenih 10 kilometrov od meje v hrvaški obmejni regiji.

Delež nezaposlenih oseb je sorazmeren državnim povprečjem ter primerljiv med

obmejnima regijama. Povprečna samozadostnost hrvaških obmejnih občin je visoka. V

primarnem in v tudi sekundarnem sektorju je zaposlenih premalo prebivalcev zaradi

problematične tranzicijske transformacije gospodarstva. Množična zaposlenost v

terciarnem sektorju se odraža kot posledica večplastne državne ureditve in prisotnosti

mednarodnih organizacij, posebej v bosanski obmejni regiji. Starostna struktura

zaposlenih v obmejnem območju je neuravnovešena. Na hrvaški strani je primerljiva z

državnim povprečjem, na bosanski strani pa izstopa močna prevlada zaposlenih starih

med 40 in 60 let ter zelo nizek delež mladih in najstarejših. Na hrvaški strani obmejnega

območja je visok delež mladih nezaposlenih oseb, medtem ko je v bosanski obmejni

regiji starostna struktura nezaposlenih v mejah državnega povprečja. V obmejnem

območju je delež nezaposlenih višje kvalificiranih oseb podpovprečen, na bosanski

strani pa je posebej visok delež nezaposlenih slabo kvalificiranih delavcev. Nepismenost

je v vseh županijah hrvaške obmejne regije nad državnim povprečjem. Zamegljenost in

difuznost ločnice med konvergentnimi in divergentnimi procesi je morda najbolje

izražena pri procesu aktivnostnega strukturiranja prebivalstva. Visoka nezaposlenost ali

nepismenost obmejnega prostora ne more biti drugače opredeljena kot divergenten

dejavnik, do čim občutno različni izobrazbeni strukturi nezaposlenih na hrvaški in

bosanski strani lahko opredelimo celo kot potencialno konvergenten dejavnik v

obmejnem prostoru.

Če se pri obravnavi procesov v kmetijstvu omejimo na zasledene značilnosti v

obmejnem območju, lahko sklepamo, da iz tega naslova ni moč zaslediti odlike

marginaliziranosti ali degradacije v obmejnih regijah glede na matične države.

125

Občutnejše razlike so med zahodnim in vzhodnim sektorjem obmejnega območja,

najpogosteje iz podobnih razlogov oziroma vzrokov. Iz razvojnih načrtov obmejnih

občin ter iz razgovorov, opravljenih na terenu, je razvidno tudi, da ima pomembno vlogo

pri razvoju kmetijstva v obmejnem območju razminiranje kmetijskih zemljišč, ki bi

omogočilo nadaljnje intenziviranje proizvodnje in zaposlovanje pomembnega deleža

obmejnega prebivalstva. Iz navedenega lahko posledično sklepamo, da procesi v

kmetijstvu potemtakem ne izkazujejo divergenčnih značilnosti v obmejnih regijah, da se

prebivalstvo na obeh straneh meje srečuje s podobnimi procesi v kmetijstvu, ki bi jih

lahko celo označili za potencialno konvergenčne.

Promet v obmejnem območju se odlikuje z sorazmerno majhno gostoto mejnih

prehodov, kar lahko opredelimo kot divergenten dejavnik. Cestni promet je občutno bolj

razvit v hrvaški obmejni regiji, gostota cestne mreže pa je najvišja v središčni Brodsko-

posavski županiji. V bosanski Posavini so notranje razlike veliko bolj izražene in sicer


medtem ko je na zahodu bistveno manj razvito, posebej v občinah Laktaši in Srbac. Tako

stanje naj bi se spremenilo z vzpostavljanjem razvojne osi opredeljene prostorskim

načrtom entitete Republike Srbske, predvsem z izgradnjo avtocestnih odsekov Banja

Luka-Laktaši-Gradiška in Banja Luka-Novi Grad. Predvidena avtocestna odseka imata

cilj povezati se z mednarodnim prometnim koridorjem X, ki po celi dolžini poteka skozi

hrvaško obmejno regijo v smeri vzhod-zahod. Kar zadeva vzhodni del obmejnega

območja, je aktualna izgradnja prometnega koridorja Vc, katerega cilj je dodatno

povezati panonski in jadranski prostor ter tako tudi raziskovani prostor z glavnim

mestom Republike Bosne in Hercegovine, Sarajevom. Razvitost cestnega prometa v

obmejnem območju lahko opredelimo kot konvergenten dejavnik v prostoru. Železniški

promet je v obmejnem območju tudi sorazmerno dobro razvit. Vzporedno z reko Savo

na obeh bregovih potekata železniški progi v smeri vzhod-zahod. Rečni promet je v

obmejnem območju slabo razvit, kljub velikim potencialom, kar pa ne more spremeniti

splošne ocene, da je proces promet potencialno konvergenten dejavnik v obmejnem

območju.

126

Proces politično-administrativno strukturiranje prebivalstva ne kaže na

korelacijo med bližino meje in višjim deležem volivcev skrajnih političnih opcij v

bosanski obmejni regiji, medtem ko v hrvaški obmejni regiji trditev delno drži.

Demarkacijski objekti in simboli, v obmejnem prostoru predstavljajo dejavnik izrazite

divergentnosti. Zaradi navedenih ugotovitev lahko proces politično-administrativno

strukturiranje prebivalstva označimo za bolj divergenten kot konvergenten.

Iz navedenih ugotovitev lahko pritrdim tako zastavljeni hipotezi, po kateri

konvergentni in divergentni procesi v obmejnem območju med Republiko Bosno in

Hercegovino in Republiko Hrvaško ob reki Savi delujejo tako, da ustvarjajo pogoje za

nastanek obmejne regije, kot tudi drugi pomožni hipotezi in sicer, da v obravnavanem

obmejnem območju ne prevladujejo ne konvergentni in ne divergentni procesi in da je v

tem primeru danes mogoče govoriti le o obmejnem območju in ne o posebni obmejni

regiji. Obmejno regijo sem namreč uvodoma determiniral le kot tisto obmejno območje,

ki ima lastnosti družbeno-geografske regije.

127

7. LITERATURA IN VIRI

Anderson, M. (1996): Frontiers: territory and state formation in the modern world.

London, Polity Press, 1.

Bučar, B. (1993): Mednarodni regionalizem – mednarodno večstransko sodelovanje

evropskih regij. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 36, 38, 42-45.

Bufon, M. (1992): Geografija obmejnosti: da ali ne? V: Geographica slovenica. Inštitut

za geografijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 345-361.

Bufon, M. (1996): Naravne, kulturne in družbene meje. Koper, (s.n.), 177-186.

Bufon, M. (2004): Med teritorialnostjo in globalnostjo. Koper, Založba Annales, 179-

236.

Bufon, M., Gosar, A. et al. (2006): Introduction/The Western Balkans - A European

Challenge. V: Bufon, M., Gosar, A. et al.: Zahodni Balkan evropski izzivi. Založba

Annales. Koper, 11-27.

Bufon, M. (2007): Osnove politične gografije. Koper, Založba Annales, 242-243, 259.

Celar, B. (2002): Slovenija in njene meje. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.

Černe, A., Pelc, S. (1993): Prometno geografski vidiki nove državne meje. V: Pak, M.:

Dela 10. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana,

145-155.

Darovec, D. (2008): Kratka zgodovina Istre. Koper, Založba Annales, 21.

128

Glassner, M. (1996): Political Geography. Second edition. New York, John Wiley &

Sons, 84.

Gosar, A. (1993): Sodobni pogledi na prekomejno sodelovanje na območju italijansko-

avstrijsko-slovenske tromeje. V: Pak, M.: Dela 10. Oddelek za geografijo Filozofske

fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 83-94.

Gosar, A. (2001): Učinki slovensko-hrvaške meje in osamosvojitve na turizem v hrvaški

in slovenski Istri. V: Pak, M.: Dela 16. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 135-158.

Gosar, A. (2005): Evropa v globaliziranem svetu. V: Gosar, A.: Globalizirana Evropa.

Založba Annales. Koper, 16-22.

Hartshorne, R. (1936): Suggestions on the terminology of Political Bounderies. V:

Annals of the Association of American Geographers, Volume, 26. 56-67.

Klemenčič, V. (2001): Slovensko hrvaška obmejna regija in njene funkcije v

povezovanju med Hrvaško in Slovenijo in v luči Evropske integracije. V: Pak, M.: Dela

16. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 7-16.

Nurković, S. Mirić, R. (2005): Osvrt na geografsku regionalizaciju Bosne i

Hercegovine. V: Geografski radovi 1. Odsjek za geografiju Prirodno-matematičkog

fakulteta Univerziteta u Tuzli. Tuzla, 74-91.

Plazar Mlakar, M. (2000): Nekaj misli o regiji. V: Urbani izziv. Urbanistični inštitut

Republike Slovenije, 11, 2. Ljubljana, 91-94.

Prescott, J. R. V. (1978): Boundaries and Frontiers. London, Croom Helm; Totowa,

N.J., Rowman and Littlefield, 54.

129

Šabanović, H. et al. (1960): Istorija naroda Jugoslavije II. Beograd, Naučna knjiga, 218,

243, 293, 584, 695.

Tunjić, F. (2004): Vmesna Evropa. Konfliktnost državnih teritorialnih meja. Koper,

Založba Annales, 27, 47, 70.

Voje, I. (1994): Nemirni Balkan. Ljubljana, DZS, 24, 229, 231.

Zastupnički dom hrvatskog državnog sabora (1999): Strategija prometnog razvoja

Republike Hrvatske. Zagreb, Zastupnički dom hrvatskog državnog sabora, 31.

130

8. SEZNAMI PRIKAZOV, TABEL IN SLIK

Seznam prikazov:

Prikaz 1: Okvir raziskovanja problema ............................................................................ 14

Prikaz 2: Houseov model čezmejnih vezi ......................................................................... 25

Prikaz 3: Razširjenost Bjelobrdske kulture ....................................................................... 28

Prikaz 4: Razdelitev Ilirikuma na Rimski provinci Dalmatio in Panonio ........................ 29

Prikaz 5: Obravnavano območje leta 1070 ....................................................................... 31



Prikaz 8: Upravna razdelitev obravnavanega območja znotraj Turškega cesarstva ......... 36

Prikaz 9: Obravnavano območje po požarevskem miru leta 1718 ................................... 39

Prikaz 10: Vojna krajina leta 1750 ................................................................................... 40

Prikaz 11: Obravnavano območje znotraj Avstro-Ogrskega cesarstva leta 1883 ............. 44

Prikaz 12: Obravnavano območje po ustanovitvi banovine Hrvaške leta 1939 ............... 47

Prikaz 13: Bosanska in hrvaška Posavina v Jugovzhodni Evropi .................................... 49

Prikaz 14: Porečje Save v BiH in Hrvaški ........................................................................ 50

Prikaz 15: Panonski in peri-panonski prostor ob reki Savi ............................................... 51

Prikaz 16: Prostorski obseg raziskovanega obmejnega območja v BiH in Hrvaški

Posavini ............................................................................................................................. 54

Prikaz 17: Upravna delitev obmejnega območja BiH in Hrvaške Posavine ..................... 58

Prikaz 18: Gostota prebivalstva v občinah obmejnega območja BiH in Hrvaške Posavine59

Prikaz 19: Narodnostna sestava občin BiH* in Hrvaške leta 2001 .................................. 61

Prikaz 20: Primerjava narodnostne homogeniziranosti obmejnih občin pred letom 1991

in 2001* v BiH in Hrvaški Posavini ................................................................................. 62

Prikaz 21: Stopnja naravnega prirasta prebivalstva občin obmejnega območja BiH in

Hrvaške Posavine leta 2000 .............................................................................................. 65

Prikaz 22: Spreminjanje stopnje natalitete v občinah obmejnega območja med letom

2000 in letom 2007 ........................................................................................................... 70

131

Prikaz 23: Razlika med začasno prisotnim in začasno odsotnim ubežniškim in

razseljenim prebivalstvom obmejnega območja BiH Posavine leta 2005 in Hrvaške

Posavine leta 2001 ............................................................................................................ 77

Prikaz 24: Indeks kmetijskega potenciala po občinah obmejnega območja BiH Posavine

leta 2007 in Hrvaške Posavine leta 2003 .......................................................................... 96

Prikaz 25: Miniranost v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta 2006 .......... 98

Prikaz 26: Tipi mejnih prehodov v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta

2008 ................................................................................................................................ 104

Prikaz 27: Osi razvoja entitete Republika Srbska po Prostorskem načrtu do leta 2015 . 107

Prikaz 28: Cestno-prometna povezanost v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine

leta 2005 .......................................................................................................................... 108

Prikaz 29: Volilno telo skrajnih nacionalističnih strank na volitvah v Republiki Hrvaški

leta 2007 in v Bosni in Hercegovini leta 2008 v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine .......................................................................................................................... 113

Prikaz 30: Občinski, kantonalni in entitetski grbi v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008 .......................................................................................................... 115

Prikaz 31: Trije primeri načrtovanega čezmejnega povezovanja občin obmejnega

območja BiH in Hrvaške Posavine s sosednjimi območji Republike Hrvaške, Republike

Srbije ter Republike Črne Gore ...................................................................................... 120

Seznam slik:

Slika 1: Pristanišči v Slavonskem Brodu (Republika Hrvaška) in Brčkem (Republika

Bosna in Hercegovina) .................................................................................................... 109

Slika 2: Monumentalen spomenik srbskim borcem v središču mesta in spomenik

četniškemu vodji iz časa druge svetovne vojne Draži Mihajloviću (oba v Brčkem) ..... 116

Slika 3: Spomenik hrvaškim borcem v obliki črke U, simbolu ustaškega gibanja v času

druge svetovne vojne in spomenik srbskim borcem v mesta Derventa .......................... 117

Slika 4: Spomenik hrvaškim borcem v občini Domaljevac-Šamac in spomenik srbskim

borcem v občini Šamac ................................................................................................... 117

132

Slika 5: Novi džamiji v mestih Doboj in Čelić in novi cerkvi v mestih Derventa in

Šamac .............................................................................................................................. 118

Slika 6: Dvojezične table v izključno enem od uradnih jezikov in angleškem jeziku na

mejah entitete RS leta 2008 ............................................................................................ 119

Seznam tabel:

Tabela 1: Seznam obmejnih občin v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine ...... 54

Tabela 2: Stopnja obmejnosti v raziskanem prostoru BiH in Hrvaške Posavine ............. 56

Tabela 3: Vrednosti indeksa ostarelosti in indeksa socialne odvisnosti v občinah

obmejnih pasov in županij Republike Hrvaške ................................................................ 68

Tabela 4: Spremembe v stopnji natalitete v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine med letom 2000 in letom 2007 .......................................................................... 71

Tabela 5: Maskulinizacija v Hrvaški Posavini ................................................................. 72

Tabela 6: Prisotnost razseljenega in ubežniškega prebivalstva v obmejnem območju BiH

Posavine leta 2005 in Hrvaške Posavine leta 2001 ........................................................... 76

Tabela 7: Pokazatelji socio-ekonomske erozije v Hrvaški Posavini leta 2001 ................. 78

Tabela 8: Prostorska mobilnost v Hrvaški Posavini leta 2001 ......................................... 80

Tabela 9: Notranje migracije v obmejnih županijah Republike Hrvaške leta 2001 ......... 81

Tabela 10: Notranje migracije v obmejnih občinah entiteta Republike Srbske leta 2007 82

Tabela 11: Aktivnostni pokazatelji obmejnega območja v BiH in Hrvaški Posavini leta

2007 .................................................................................................................................. 85

Tabela 12: Zaposlitvena samozadostnost v Hrvaški Posavini leta 2001 .......................... 86

Tabela 13 : Zaposlitvena struktura v obmejnem območju BiH Posavine leta 2007 in

Hrvaške Posavine leta 2001 .............................................................................................. 87

Tabela 14: Starostna struktura zaposlenih obmejnega območja v BiH Posavini leta 2007

in Hrvaški Posavine leta 2001 .......................................................................................... 89

Tabela 15: Starostna struktura nezaposlenih v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008 ............................................................................................................ 90

133

Tabela 16: Izobrazbena struktura nezaposlenih v obmejnem območju BiH in Hrvaške

Posavine leta 2008 ............................................................................................................ 92

Tabela 17: Nepismenost v Hrvaški Posavini leta 2001 .................................................... 93

Tabela 18: Deleži kmetijskih površin, zasejanih z intenzivnimi kulturami glede na vsa

kmetijska zemljišča občin obmejnega območja BiH leta 2007 in Hrvaške Posavine leta

2003 .................................................................................................................................. 97

Tabela 19: Število mejnih prehodov Republike Hrvaške z sosednjimi državami leta 2008101

Tabela 20: Tipi mejnih prehodov med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in

Hercegovino leta 2008 .................................................................................................... 102

Tabela 21: Tipi mejnih prehodov v obmejnem območju BiH in Hrvaške Posavine leta

2008 ................................................................................................................................ 103

Tabela 22: Gostota magistralnih in regionalnih cest v obmejnem območju BiH in

Hrvaške Posavine leta 2007 ............................................................................................ 105

Tabela 23: Delež volivcev skrajnih političnih prepričanj v obmejnem območju BiH in

Hrvaške Posavine v letu 2007 in 2008 ............................................................................ 111

134

9. SEZNAM STATISTIČNIH VIROV Statistični vir 1 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_01_01/H01_01_01.html

Statistični vir 2

http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_01_01/h01_01_01_zup03.ht

ml

Statistični vir 3


ml

Statistični vir 4


ml

Statistični vir 5


ml

Statistični vir 6


ml

Statistični vir 7


ml

Statistični vir 8 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_01_03/H01_01_03.html

Statistični vir 9


ml

Statistični vir 10


ml

Statistični vir 11


ml

Statistični vir 12


ml

Statistični vir 13


ml

Statistični vir 14


ml


Statistični vir 16


ml

Statistični vir 17


ml

Statistični vir 18


ml

Statistični vir 19 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_01_06/h01_01_06_zup12.ht

135

ml

Statistični vir 20


ml

Statistični vir 21


ml


Statistični vir 23


ml

Statistični vir 24


ml

Statistični vir 25


ml

Statistični vir 26


ml

Statistični vir 27


ml

Statistični vir 28


ml


Statistični vir 30


ml

Statistični vir 31


ml

Statistični vir 32


ml

Statistični vir 33


ml

Statistični vir 34


ml

Statistični vir 35


ml


Statistični vir 37


ml

Statistični vir 38 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_01_10/h01_01_10_zup07.ht

136

ml

Statistični vir 39


ml

Statistični vir 40


ml

Statistični vir 41


ml

Statistični vir 42


ml


Statistični vir 44


ml

Statistični vir 45


ml

Statistični vir 46


ml

Statistični vir 47


ml

Statistični vir 48


ml

Statistični vir 49


ml


Statistični vir 51

http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_02_02/H01_02_02_zup03.ht

ml

Statistični vir 52


ml

Statistični vir 53


ml

Statistični vir 54


ml

Statistični vir 55


ml

Statistični vir 56


ml

137

Statistični vir 57 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_02_15/H01_02_15_RH.html

Statistični vir 58 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_02_15/H01_02_15.html#03






Statistični vir 64 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/H01_02_17/H01_02_17_RH.html

Statistični vir 65


ml

Statistični vir 66


ml

Statistični vir 67


ml

Statistični vir 68


ml

Statistični vir 69


ml

Statistični vir 70


ml

Statistični vir 71 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/Graphs/gusposto_frame.html

Statistični vir 72

http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/Census2001/Popis/Graphs/gusposto_zupbody.html#m

bz3

Statistični vir 73


bz7

Statistični vir 74


bz11

Statistični vir 75


bz12

Statistični vir 76


bz14

Statistični vir 77


bz16

Statistični vir 78

Agencija za statistiku Bosne i Hercegovine, Bosna i Hercegovina u brojkama 2008,

Rim, 2008, 10

138

Statistični vir 79 CIA World Fact book 2008 (ocena)

Statistični vir 80 http://www.fzs.ba/BihB/opcistatpodaciobih.htm

Statistični vir 81 http://www.fzs.ba/Dem/Popis/Nacionalnost%20opcine%20Popis%201991.pdf

Statistični vir 82

RH - Državni zavod za statistiku, Stanovništvo prema nacionalnoj pripadnosti i

površini naselja 1991,

Statistični vir 83 http://www.izbori.hr/izbori/izbori07.nsf/FI?OpenForm

Statistični vir 84 http://www.izbori.ba/Mandati27102008/index.asp

Statistični vir 85

http://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Coats_of_arms_of_cities_in_Bosnia_an

d_Herzegovina

Statistični vir 86 http://www.carina.hr/Ostalo/StranicaDownload.aspx

Statistični vir 87

BOSANSKOHERCEGOVAČKI AUTO-MOTO KLUB, INFORMACIJA O

UKUPNOJ DUŽINI, SANIRANIM I IZGRAĐENIM CESTAMA, 2007, 2

Statistični vir 88 Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku, Statistički ljetopis, 2008, 688

Statistični vir 89

Davorin Bajić, Geografski Fakultet Univerziteta u Beogradu, Magistarski rad,

Drumski saobraćajni sistem kao faktor prostorno-funkcionalne organizacije Republike

srpske, 2005, 40

Statistični vir 90 http://www.mine.ba/index.aspx?PID=5

Statistični vir 91

Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku, Prirodno kretanje stanovništva u

2011., 2012, 27-37

Statistični vir 92 http://www.dzs.hr/Hrv/censuses/census2011/results/htm/H01_01_03/H01_01_03.html

Statistični vir 93

http://www.izbori.ba/Rezultati/Rezultati28112012/files/Glavni_report_trka_8_opstina

_018.html

Statistični vir 94

http://www.izbori.ba/Rezultati/RezultatiPotvrdjeni/files/Glavni_report_trka_8_opstina

_017.html

Statistični vir 95

Federalni zavod za statistiku, 2010, Statistički godišnjak/ljetopis 2010. , Federalni

zavod za statistiku, .424-437; http://www.fzs.ba/Godisnjak2010.pdf

Statistični vir 96

Republički zavod za statistiku Republike Srpske, 2010, Statistički godišnjak

Republike Srpske 2011, Republički zavod za statistiku Republike Srpske, .422-429,

http://www.rzs.rs.ba/PublikGodisnjak2011_CIR.htm,

Statistični vir 97

Agencija za statistiku BiH, Podružnica/ekspozitura Brčko, 2010, Demografija u Brčko

Distriktu BiH 2006-2010.godina, Agencija za statistiku BiH, Podružnica/ekspozitura

Brčko, 5; http://www.bhas.ba/publikacijebd/2010/Demogra;

fija%20za%202010%20DB.pdf,

Statistični vir 98

Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku; Statistički ljetopis 2011

http://www.dzs.hr/Hrv_Eng/ljetopis/2011/SLJH2011.pdf

139

Statistični vir 99

Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku; Statistički ljetopis 2012 ;

http://www.dzs.hr/Hrv_Eng/ljetopis/2012/sljh2012.pdf

Statistični vir 100

Republički zavod za statistiku Republike Srpske,, Saopštenja; Unutrašnje migracije,

2012;http://www2.rzs.rs.ba/static/uploads/saopstenja/stanovnistvo/statistika_unutrasnj

ih_migracija/2012/UnutrasnjeMigracije_2012.pdf


Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku; Statistička izvješća 2011,

Zaposlenost i plaće u 2010 ; http://www.dzs.hr/Hrv_Eng/publication/2011/SI-1449.pdf


Federalni Zavod za Statistiku, 2010, Zaposlenost nezaposlenost i plaća u FBiH u

2010. godini, Federalni Zavod za Statistiku;

http://www.fzs.ba/god_bilteni/Zap160.pdf,


Republički zavod za statistiku Republike Srpske, 2010, Bilten: Plate, zaposlenost i

nezaposlenost br. 3, Republički zavod za statistiku Republike Srpske;

http://www.rzs.rs.ba/Publikacije/Rad/BiltenStatistike_Plata_Zaposlenosti_i_Nezaposl

enosti_Br3.pdf


Republički zavod za statistiku Republike Srpske, 2013, Statistički godišnjak

Republike Srpske 2012;

http://www.rzs.rs.ba/static/uploads/bilteni/godisnjak/2012/po_poglavljima/06rad_201

2.pdf


Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku; Statistička izvješća 2012,

Zaposlenost i plaće u 2011; http://www.dzs.hr/Hrv_Eng/publication/2012/SI-1476.pdf


Federalni Zavod za Statistiku, 2012, Zaposlenost nezaposlenost i plaća u FBiH u

2011. godini, Federalni Zavod za Statistiku; http://www.fzs.ba/god_bilteni/Zap172.pdf


http://www.izbori.hr/izbori/dip_ws.nsf/0/2DF9D413BA2DA73BC125796500586759/

$File/konacni_sluzbeni_rezultati_2011.pdf

Statistični vir 108 http://www.izbori.hr/izbori/dip_ws.nsf/public/index?open&id=781A&

Statistični vir 109 http://www.izbori.ba/Rezultati/Rezultati28112012/

Documents

KONVERGENTNI IN DIVERGENTNI PROCESI NA · osnovi splošnih značilnosti tehcon (kazalci procesa kmetijstv a) in za posamezne deljene občine, nastale po koncu spopadov ob entitetski