UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KORUPCIJA IN SODOBNO POSLOVANJE: PRIMER SIEMENS

Ljubljana, avgust 2008 ŠPELA MRAK

IZJAVA Študentka Špela Mrak izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom prof. dr. Miroslava Glasa† in asist. dr. Anje Cotič Svetina, in da dovolim njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne 28.08.2008 Podpis: __________________________

KAZALO

UVOD ...............................................................................................................1 1 KORUPCIJA ....................................................................................................3 1.1 Opredelitev pojma korupcije ............................................................................3

1.1.1 Razlaga pojma korupcije v svetovnih mednarodnih organizacijah .................................3 1.1.2 Razlaga pojma korupcija v evropskih organizacijah .......................................................4 1.1.3 Korupcija v slovenskem pravnem redu ............................................................................5 1.1.4 Teoretična razlaga pojma korupcije ................................................................................8

1.2 Vrste ter pojavne oblike korupcije ................................................................... 8 1.3 Vzroki in posledice korupcije ........................................................................ 11

1.3.1 Vzroki korupcije ... ...................................................................................................... 11 ..1.3.2 Posledice korupcije ...................................................................................................... 13

2 VIDIKI KORUPCIJE .................................................................................... 16 2.1 Ekonomski vidik korupcije ............................................................................ 16 2.2 Pravni vidik korupcije ................................................................................... 20 2.3 Družbeni vidik korupcije ............................................................................... 22 3 PRIMER KORUPCIJE V PODJETJU SIEMENS ........................................25 3.1 Kronološki potek dogodkov povezanih s korupcijo v podjetju Siemens ...... 25 3.2 Pojav korupcije v Siemensu z vidika teoretičnih izhodišče .......................... 29 3.3 Vidiki korupcije na primeru Siemens ........................................................... 31

3.3.1 Ekonomski in pravni vidik korupcije: primer Siemens ............................................... 31 3.3.2 Družbeni vidik korupcije na primeru Siemens ............................................................ 36 4 DISKUSIJA ...................................................................................................39 SKLEPI ......................................................................................................... 43

LITERATURA IN VIRI ............................................................................... 46

KAZALO SLIK:

Slika 1: Ponazoritev mejne koristnosti in mejnega tveganja pri odločitvi za koruptivno dejanje – str. 17 Slika 2: Ponazoritev mejne koristnosti in mejnega tveganja pri odločitvi za koruptivno dejanje in

vzpostavljeno (oziroma nevzpostaljeno) regulativo – str. 19 Slika 3: Program skladnosti (The Siemens Compliance Program) – str. 37.

i

i

UVOD Korupcija je v vsakodnevnem življenju vse bolj prisoten pojav, ki je predvsem v zadnjem času postal razširjen v različnih okoljih in je kot tak postal problem celotnega sveta.1 Kljub njegovi aktualizaciji je potrebno ločiti med splošnimi oziroma poljudnimi pogledi na ta pojav in tistimi, ki pojav opredeljujejo strokovno, sistematično, na uveljavljenih teoretičnih podlagah. Sicer korupcijo v praksi zasledimo na različnih nivojih družbenega življenja, pri čemer koruptivna ravnanja največkrat povezujemo s posamezniki oz. gospodarskimi družbami (korupcija v zasebnem sektorju) ter javnimi organizacijami, državnimi ustanovami in politiko (korupcija v javnem sektorju). Posledice pojava korupcije so izrazito negativne, zato se s preprečevanjem korupcije ukvarjajo številne mednarodne in domače organizacije. Za uspešno preprečevanje je potrebno predhodno analizirati in skrbno preučiti vse možne pojavne oblike korupcije, njihove vzroke za nastanek in motive ljudi, ki jim je tak način ravnanja (obnašanja) blizu. Potrebna je tudi jasna regulativa oziroma zakonodaja, ki nazorno, brez odstopanj, opredeljuje pojavne oblike, ki jih štejemo pod koruptivna dejanja. Problem pojava korupcije je namreč velikokrat tudi v samem dojemanju pojma. Skoraj zagotovo bi se vsi vprašani strinjali, da je korupcijo treba dosledno preganjati (saj navsezadnje prinaša negativne posledice celotni družbi), vendar bi hkrati marsikdo od vprašanih trdil, da dejanja, ki jih počenja sam, niso koruptivna. Meja med tem, kar je na eni strani sprejemljivo in na drugi strani zavržno, je, če gledamo z vidika posameznika, lahko zelo različna. Zato je še pomembneje, da se jasno opredelijo meje, ki določajo, kdaj se posameznikovo koruptivno ravnanje šteje za nezakonito oz. kaznivo. Poleg tega je za uspešen boj proti temu pojavu potrebno tudi dosledno preganjati vsa storjena kazniva dejanja. Le s striktnimi in učinkovitimi sankcijami se širjenje pojava lahko ustavi. Namen diplomskega dela je odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so se nam postavila ob izbrani temi diplomskega dela. Zanimalo nas je, ali pojav korupcije sploh obstaja in če je odgovor pritrdilen, zakaj se je škandal o korupcijskih aferah v primeru Siemens sploh razkril. V diplomskem delu smo skušali odgovoriti tudi na vprašanje, kako se na pojav korupcije odzivajo poslovni svet in posamezniki v njem. Z namenom odgovoriti na zastavljena vprašanja smo v delu, ki sledi uvodu, predstavili pojem korupcije ob nizanju nekaterih definicij in opredelitev, ki so prisotne v svetovnih mednarodnih organizacijah, v evropskih organizacijah in v slovenskem pravnem redu, ter ga nato osvetlili z vidika teorije oz. opredelitev in teorij različnih avtorjev. Predstavili smo tudi različne oblike, vrste ter pojavne oblike proučevanega pojava.

1 Glede na korupcijsko afero v družbi Siemens očitno tudi v pregovorno »urejeni« Nemčiji.

1

Osredotočili smo se tudi na ekonomske, pravne in družbene vidike korupcije. Znotraj ekonomskega vidika smo najprej opozorili na Samuelsonovo teorijo padajoče mejne koristnosti in rastočega mejnega tveganja ter jo aplicirali na koruptivno vedenje posameznika (oz. na posameznikovo odločitev za koruptivno vedenje), nato pa smo v predstavljeni koncept vključili tudi Smithovo teorijo »nevidne roke« in Coasovo opredelitev trga z vzpostavljeno regulativo. Pri pravnem vidiku smo se (ob predstavljenih inkriminiranih oblikah korupcije) osredotočili na različne oblike korupcijske kriminalitete in na nedopustna ravnanja, ki so povezana s pojavom korupcije. Zaradi dejstva, da na vsebino odločitve o določeni stvari vplivajo različni družbeni dejavniki, smo pojav korupcije predstavili tudi z družbenega (sociološkega) vidika. Ključni del diplomskega dela predstavlja predstavitev koruptivnih ravnanj v družbi Siemens, ki jo je v letih 2006, 2007 in 2008 pretresala korupcijska afera. V zvezi z navedenim smo najprej predstavili kronološki potek dogodkov, nato smo koruptivna ravnanja v družbi osvetlili z vidika teoretičnih izhodišč. Na podlagi teh izhodišč smo naposled obravnavali tudi ekonomske, pravne ter družbene vidike korupcije v primeru Siemens.

2

1 KORUPCIJA

1.1 Opredelitev pojma korupcije Različna pojmovanja korupcije je mogoče zaslediti tako pri delovanju številnih mednarodnih organizacij kot tudi pri delovanju državnih organov v Sloveniji. Prav tako tudi v teoriji pri različnih avtorjih najdemo različne definicije pojma korupcije.

1.1.1 Razlaga pojma korupcije v svetovnih mednarodnih organizacijah Protikorupcijski program Organizacije združenih narodov (OZN) opredeljuje pojav korupcije kot zlorabo moči za zasebno korist, kar je hkrati tudi ena največkrat omenjenih definicij, ki razlagajo ta pojav (Rodrigues, 2006, str. 1). V okviru OZN je pomemben svetovni boj proti korupciji, ki temelji zlasti na Konvenciji Združenih narodov proti korupciji (Konvencija Združenih narodov proti korupciji, 2003), ki jo je dne 6. februarja 2008 ratificiral tudi Državni Zbor Republike Slovenije (Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti korupciji, 2008). Članice Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) so se s Konvencijo o boju proti podkupovanju tujih uradnih oseb v mednarodnih trgovinskih poslih iz leta 1997 v 1. členu z dogovorom zavezale, da pogodbenica izvede ukrepe, ki so potrebni, da se v njenem notranjem pravu opredeli kot kaznivo dejanje, če je storjeno naklepno, neposredno ali po posrednikih, vsako ponujanje, obljubljanje ali dajanje nedovoljene denarne ali druge koristi tujemu javnemu uslužbencu, zanj ali za kogar koli drugega, da bi z namenom pridobitve ali ohranitve posla ali druge neprimerne prednosti v mednarodnem poslovanju opravil uradno dejanje ali da tega dejanja ne bi opravil (Konvencija o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, 1997). Svetovna banka (WB) pojav korupcije definira kot zlorabo javnega položaja za pridobitev zasebne koristi (Kaufmann, Vicente, 2005, str.1). Transparency International (TI), svetovna nevladna organizacija za boj proti korupciji, korupcijo razlaga kot zlorabo položaja za pridobitev lastne koristi (About us, Transparency International, 2007).

3

1.1.2 Razlaga pojma korupcije v evropskih organizacijah Znotraj Evropske unije se pojav korupcije deli na pasivno in aktivno korupcijo.2 Za pasivno korupcijo (sprejemanje podkupnin) je značilno zavestno ravnanje uslužbenca (uradne osebe), ki neposredno ali prek posrednika zahteva ali sprejme kakršnokoli korist zase ali za koga drugega ali sprejme obljubo take koristi, da bi nekaj storil ali opustil v zvezi z izvajanjem svojih nalog, kar je v nasprotju z njegovimi uradnimi nalogami. Aktivna korupcija (dajanje podkupnin) je določena kot zrcalna slika pasivne korupcije (Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije, 1997). Civilnopravna konvencija o korupciji, ki jo je sprejel Svet Evrope (Civilnopravna konvencija o korupciji, 1999) v 2. členu navaja: »Za potrebe te konvencije pojem korupcija pomeni zahtevati, ponuditi, dati ali sprejeti neposredno ali posredno podkupnino ali kakršnokoli drugo neupravičeno ugodnost oziroma obljubo le-te, ki izkrivi pravilno izvajanje katerekoli dolžnosti ali obnašanja, ki se zahteva od prejemnika podkupnine, ugodnosti oziroma njene obljube.« Državni zbor Republike Slovenije je konvencijo v slovenski pravni red vnesel z zakonom o ratifikaciji konvencije (Zakon o ratifikaciji Civilnopravne konvencije o korupciji, 2003). Kazenskopravna konvencija o korupciji Sveta Evrope kot kazniva dejanja navaja: (1) Aktivno podkupovanje domačih državnih uslužbencev; (2) Pasivno podkupovanje domačih javnih uslužbencev; (3) Podkupovanje članov domačih skupščinskih teles; (4) Podkupovanje tujih javnih uslužbencev; (5) Podkupovanje članov tujih skupščinskih teles; (6) Aktivno podkupovanje v zasebnem sektorju; (7) Pasivno podkupovanje v zasebnem sektorju; (8) Podkupovanje funkcionarjev mednarodnih organizacij; (9) Podkupovanje članov mednarodnih parlamentarnih skupščin; (10) Podkupovanje sodnikov in uslužbencev mednarodnih sodišč; (11) Nezakonito posredovanje; (12) Pranje denarja iz korupcijskih kaznivih dejanj (Kazenskopravna konvencija o korupciji, 1999). Državni zbor Republike Slovenije je vnesel konvencijo v slovenski pravni red z zakonom o ratifikaciji konvencije (Zakon o ratifikaciji Kazenskopravne konvencije o korupciji, 2000). Za pravilno izvajanje teh dveh konvencij Sveta Evrope v državah pogodbenicah je bil v okviru organizacije Skupina držav proti korupciji (GRECO) vzpostavljen nadzorni mehanizem, ki deluje po načelih medsebojnega ocenjevanja in pritiska za pravilno izvajanje. Poleg tega Svet Evrope vsako leto pripravi poročilo o stanju organiziranega kriminala v Evropi in pregled najboljših praks v zvezi z določenimi ukrepi, v katerem so koristne informacije za boj proti temu pojavu (Boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, Svet Evrope, 2007). 2 Za razlago aktivne in pasivne korupcije glej stran 8.

4

V zvezi z bojem proti korupciji in organiziranemu kriminalu v državah v prehodu sta Evropska komisija EU in Svet Evrope pripravila skupno pobudo, imenovano projekt Hobotnica (Octopus). Namen projekta je utrditi zakonodajo, ustanove in prakso v vsaki od sedemnajstih držav, vključenih v ta projekt (Boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, Svet Evrope, 2007). Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) pojav korupcije navaja kot posredno ali neposredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali prošnjo za karkoli vrednega z namenom vplivanja na odločitve nasprotne strani (Fraud and Corruption, EBRD, 2007).

1.1.3 Korupcija v slovenskem pravnem redu Pojmovanje korupcije se v slovenskem prostoru vsaj v določeni meri naslanja na splošen (poljuden) pojem korupcije, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1993-2002). Vendarle se korupcija v slovenskem pravnem redu povezuje tako z zasebnimi kot z javnimi subjekti in je kot taka predmet pravnega urejanja tako na področju kazenskega kot tudi civilnega prava. Do pred kratkim so slovenski pravni strokovnjaki, predvsem tisti s področja kazenskega pregona, pod pojem korupcije uvrščali predvsem osem kaznivih dejanj iz slovenskega Kazenskega zakonika (Kazenski zakonik, 2004), in sicer:

Nedovoljeno sprejemanje daril – 1. odst. 247. člena KZ: »Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti3 zase ali za koga drugega terja ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi zato, da bi pri sklenitvi posla ali storitvi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.«

Nedovoljeno dajanje daril – 1. odst. 248. člena KZ: »Kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri sklenitvi posla ali storitvi iz prvega odstavka 247. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.«

3 Za gospodarsko dejavnost se skladno s 126. členom KZ šteje: (1) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu,

bančno in drugo finančno poslovanje; (2) opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo; (3) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti.

5

Jemanje podkupnine – 1. odst. 267. člena KZ: »Uradna oseba,4 ki zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo.«

Dajanje podkupnine – 1. odst. 268. člena KZ: »Kdor uradni osebi obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do petih let in denarno kaznijo.«

Sprejemanje daril za nezakonito posredovanje – 1. odst. 269. člena KZ: »Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.«

Dajanje daril za nezakonito posredovanje – 1. odst. 269.a člena KZ: »Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.«

S korupcijo pa sta povezani tudi kaznivi dejanji Kršitev proste odločitve volilcev – 162. člen KZ, ter Sprejemanja podkupnine pri volitvah – 168. člen KZ.

V civilnem pravu se pojem korupcije povezuje s splošno (krivdno) odškodninsko odgovornostjo, saj Obligacijski zakonik v prvem odstavku 31. člena določa, da »kdor povzroči drugemu škodo,5 jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« Glede na splošno in ne posamično določenost civilne odgovornosti ter civilnih deliktov v Obligacijskem zakoniku, ta korupcije natančneje ne ureja, vendarle pa v poglavju, ki se tiče zastaranja in zastaralnih rokov glede posameznih terjatev vseeno podaja njeno civilnopravno definicijo, povzeto po definiciji korupcije iz Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji iz leta 1999, in sicer :

4 Za uradno osebo se skladno s 126. členom KZ šteje: (1) poslanec državnega zbora, član državnega sveta in član lokalnega ali

regionalnega predstavniškega telesa; (2) oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo; (3) druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži; (4) vojaška oseba, ki je kot takšna določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost; (5) oseba, ki v tuji državi na katerikoli ravni opravlja zakonodajno, izvršilno ali sodno funkcijo, oziroma drugo uradno dolžnost in ki po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka; (6) oseba, ki ji mednarodna javna organizacija daje položaj uradne osebe in ki po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka; (7) oseba, ki pri mednarodnem sodišču opravlja sodniško, tožilsko ali drugo uradno dolžnost ali funkcijo.

5 Škoda je skladno s 132. členom OZ zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

6

Odškodninska terjatev zaradi korupcije – 354. člen OZ: »Če je bila škoda povzročena z dejanjem, na katerega je vplivalo neposredno ali posredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali obljuba le-teh, ali z opustitvijo ravnanja, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim dejanjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi pomeni korupcijo, zastara terjatev v petih letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje storjeno.« (Obligacijski zakonik, 2001)

Definicijo korupcije v slovenskem pravnem redu vsebuje tudi Zakon o preprečevanju korupcije (Zakon o preprečevanju korupcije, 2004), ki določa predvsem6 ukrepe za uresničevanje Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (Resolucija o preprečevanju korupcije, 2004). Kot korupcijo šteje vsako kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega. Z zakonom o preprečevanju korupcije je bila za opravljanje nalog s področja preprečevanja korupcije ustanovljena tudi Komisija za preprečevanje korupcije.

Leta 2006 je bil sprejet Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, 2006), ki je določil, da z dnem začetka njegove veljavnosti preneha veljati Zakon o preprečevanju korupcije, prav tako pa je določil, da preneha delovati Komisija za preprečevanje korupcije, ki jo nadomesti posebna komisija Državnega zbora Republike Slovenije. Vendarle pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije aprila 2006 najprej zadržalo izvrševanje Zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Odločba US RS št. U-I-57/06-10, 2006) do dokončne odločitve ustavnega sodišča, nato pa odločilo (Odločba US RS št. U-I-57/06-28, 2007), da določbe, ki se nanašajo na obstoj in pristojnost posebne komisije državnega zbora, niso v skladu z ustavo. Zato se z nekaterimi izjemami do odprave neustavnosti uporabljajo določbe Zakona o preprečevanju korupcije, s tem pa se ohranja (do odprave neustavnosti)7 tudi delovanje Komisije za preprečevanje korupcije.

6 Zakon o preprečevanju korupcije določa ukrepe za uresničevanje resolucije o preprečevanju korupcije na področjih

identifikacije in odpravljanja vzrokov za korupcijo, oblikovanja načrtov integritete v javnem in zasebnem sektorju in preverjanja njihovega delovanja ter postavlja temeljna pravila na področjih nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo za nosilke ali nosilce javnih funkcij omejitev glede sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije, nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev ter omejitev poslovanja naročnikov po predpisih o javnih naročilih s poslovnimi subjekti, v katerih je udeležen funkcionar ali njegova družinska članica ali družinski član.

7 Zakon, ki bo odpravil neustavno stanje, je trenutno v pripravi v državnem zboru.

7

1.1.4 Teoretična razlaga pojma korupcije V teoriji pri različnih avtorjih najdemo različne definicije pojma korupcije, odvisno od njihovega mnenja o tem, katera dejanja so in na kakšen način jih lahko ovrednotimo za korupcijska (Accetto, 2000, str. 309). Tako imenovano klasično pojmovanje korupcije, ki je opazno že pri Aristotelu, še bolj pa kasneje pri Machiavelliju, je korupcijo štelo za zaton moralnih vrednot v družbi oziroma dobesedno za zlom političnih kreposti (Alemann, 1995 v Accetto, 2000, str. 309) – s tem je bilo tudi blizu izvirnemu latinskemu pomenu besede corruptio, kvarjenju nravi (Verbinc, 1982 v Accetto, 2000, str. 309). Matjaž Jager kot pomembno šteje Van Duynovo konceptualno definicijo korupcije iz leta 1998, po kateri je korupcija nepoštenost/pristranskost pri sprejemanju odločitev, ko oseba (v zasebni ali javni sferi), ki naj sprejme neko odločitev, pristane na to, da bo v zameno za nagrado ali obljubo oziroma pričakovanje nagrade zavestno odstopila od kriterijev (ali to zahtevala od drugega), ki bi jo morali voditi pri tem odločanju, pri tem pa skriti motiv, ki je v resnici vplival na odločitev, ne more biti del uradne obrazložitve, zakaj je do takšne odločitve prišlo (Jager, 2001 v Oberstar, 2001, str. II), saj je tako ravnanje nesprejemljivo. Najkrajšo definicijo je podal P. Noack, po njej je korupcija zloraba privilegijev (Noack, 1995 v Dobovšek, 2000, str. 1069). Dobovšek je na podlagi znanih definicij korupcijo opredelil z naslednjimi elementi: (1) povezanost s položajem oblasti in moči ter vplivom; (2) povezanostjo z neko obliko relativne koristi; (3) etična destruktivnost; (4) prikritost dejanj in težka dokazljivost (Dobovšek, 2000, str. 1069). Kljub temu, da si avtorji v opredelitvah pojma korupcije niso enotni, pa lahko z gotovostjo trdimo, da korupcija izhaja iz latinskega glagola corrumpare, ki pomeni pokvariti, poškodovati, izpriditi, pa tudi zapeljati, podkupiti (Kranjc, 2000, str. 286). 1.2 Vrste ter pojavne oblike korupcije

Korupcijo najpogosteje delimo na aktivno in pasivno. Korupcija v aktivnem pomenu (dajanje podkupnine, daril) zajema osebe, ki dajejo neko dobrino in s tem napeljujejo na kaznivo dejanje. Korupcija v pasivnem pomenu (sprejemanje podkupnine, daril) pa zajema osebe, ki sprejmejo neko dobrino, v zameno za to pa izvršijo protipravno dejanje, ki je povezano z opravljanjem njihove dejavnosti (McCormak, 1998 v Dobovšek, 2000, str. 1073).

8

Nadalje lahko ugotovimo, da se korupcija v družbi pojavlja na različnih nivojih. Pomembno je ugotoviti, na katerem nivoju prihaja do pojava korupcije, saj se temu prilagaja strategija, s katero se skuša korupcijo odpraviti (Dobovšek, Minič, 2005, str. 15). Mikro nivo korupcije predstavljajo majhna darila javnim uslužbencem za dosego želenih uslug, ki bi jih uslužbenci morali narediti že po svoji dolžnosti. Na aktivni strani so ponavadi državljani kot posamezniki. Korupcija na tem nivoju je vezana na tiste uslužbence, ki imajo opravka z dokumentacijo in izdajo dovoljenj, torej uslužbence nižjih nivojev (pasivna stran). Višina korupcije ne dosega povprečne mesečne plače uslužbenca, darilo pa je ponavadi bolj osebne narave. Ljudje so do take korupcije zelo tolerantni, postala je del vsakdanjika. Srednji nivo korupcije zajema javne uslužbence na višjem nivoju na pasivni strani, na aktivni pa male in srednje poslovneže. Najbolj je razširjena na lokalnem nivoju, kjer lokalna politika z njeno pomočjo dosega rešitve, ki so v pristojnosti srednjega nivoja javnih uslužbencev. Javnost takšne korupcije ne tolerira, višina korupcije pa lahko dosega nekajkratnik povprečne mesečne plače posameznega uslužbenca. Makro nivo je povezan z vladnimi naročili, sklepanjem večjih pogodb, z opravljanjem večjih del v državi (npr. gradnja infrastrukture) in z ostalimi večjimi investicijami. Je najnevarnejši del korupcije, ki se odvija v najvišjih družbenih in političnih krogih, torej med najvplivnejšimi menedžerji nacionalnih in mednarodnih podjetij ter najvišjimi državnimi uslužbenci, politiki, državnimi komisarji, nadzornimi telesi in podobnimi organi na drugi strani. Poteka s pomočjo zlorab funkcij in položajev, politične moči, s pomočjo zlorabe družbenega statusa. Takšne oblike korupcije ostajajo ponavadi skrite, če pa se jih slučajno odkrije, ostajajo glavni akterji neodkriti. Običajno gre za predstavnike elite, ki s pomočjo korupcijskih dejanj pretakajo večje količine denarja (Dobovšek, Minič, 2005, str. 17). Klasifikacijo korupcije lahko razumemo na podlagi značilnosti korupcije v državnih institucijah, katero lahko delimo na: notranjo in zunanjo; individualno in institucionalno. Najpogostejša je zunanja ali eksterna korupcija, pri kateri gre največkrat za plačevanje storitev, opustitev uradnih dejanj ali pa za dajanje daril z določenim namenom. Notranjo korupcijo pomenijo dejanja, s katerimi posameznik od nadrejenih ali podrejenih dosega s podkupovanjem koristi. Individualna korupcija pomeni posamezno podkupovanje, kar omogoča diskretnost, saj sta v podkupovanje vpleteni le dve osebi. Za takšna dejanja je značilno, da krivdo nosita obe stranki in je zato zbiranje dokazov o takšnih dejanjih zelo težavno. Takšna vrsta korupcije je tudi najbolj razširjena. Bolj nevarna je institucionalna korupcija, saj prinaša razpad družbenih vrednot. Pojav spremljajo podobni procesi v oblasti in politiki. Takšna korupcija vpliva na javno razpoloženje in povzroča strah in negotovost ter prizadene moralo ljudi (Dobovšek, 2000, str. 1071).

9

Korupcijo lahko kategoriziramo tudi glede na delovno okolje. V posameznih sektorjih in med sektorji se razvijajo določene oblike korupcije, značilne za okolje, v katerem nastajajo. Pojav korupcije lahko nastane znotraj javnega sektorja, med javnim in zasebnim sektorjem, med javnim sektorjem in politiko, v zasebnem sektorju, med zasebnim sektorjem in politiko ter znotraj politike. Korupcija znotraj javnega sektorja (javni uslužbenci) je težko prepoznavna, saj gre pogosto za prikrite primere korupcije, ki navzven niso vidni. Pogosto se kaže v raznih oblikah preferiranja in dajanja uslug. Najpogostejša oblika korupcije se pojavlja med javnim in zasebnim sektorjem (javnimi uslužbenci in zasebniki). Najpreprostejša oblika korupcije na tem nivoju je vplivanje zasebnika na predčasno in nelegalno pridobivanje pravic, do katerih ni upravičen. Korupcija na ravni med javnim sektorjem in politiko se kaže predvsem v obliki vračanja uslug na osebni ravni. Korupcija v zasebnem sektorju se kaže predvsem v obliki zlorab gospodarskih pogodb in kršitev poslovnih navad za pridobitev gospodarskih koristi. Najbolj razširjene oblike so posredovanje pri pogodbah, preferiranje na javnih razpisih ipd. Najpogostejša oblika korupcije med zasebnim sektorjem in politiko je podkupovanje v korist strank. Znotraj politike so za najbolj razpoznavne oblike korupcije navedena prikrivanja in zakrivanja napak, nepotizem in podobno (Dobovšek, 2000, str. 1071). Pri tem ni odveč omeniti, da tudi naš pravni red izrecno loči kazniva dejanja glede na obliko korupcije, in sicer tista, ki jih je moč storiti v zasebnim sektorju (nedovoljeno sprejemanje daril, nedovoljeno dajanje daril) in tista, ki jih je moč storiti v javnem sektorju (jemanje podkupnine, dajanje podkupnine, sprejemanje daril za nezakonito posredovanje, dajanje daril za nezakonito posredovanje). Glede na primer korupcije v družbi Siemens, ki ga bomo obravnavali v nadaljevanju diplomskega dela, je potrebno omeniti, da nemški pravni red v svojem kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch – StGB, 1998) v zasebnem sektorju opredeljuje dve kaznivi dejanji, in sicer sprejemanje in ponujanje podkupnine pri poslovanju v 229. členu StGB ter posebno resne primere sprejemanja in ponujanja podkupnine pri poslovanju v 300. členu StGB. Poleg tega je v nemškem pravnem redu inkriminirana tudi korupcija v javnem sektorju oziroma korupcija javnih funkcionarjev.8

Korupcijo lahko delimo tudi na poslovno korupcijo in politično korupcijo. Pojavne oblike poslovne korupcije so (1) podkupovanje uradnikov; (2) računovodske nepravilnosti; (3) izogibanje davkom; (4) zloraba notranjih informacij; (5) pranje denarja; (6) različne vrste poneverb in utaj. Navedene oblike kaznivih dejanj lahko najdemo v večini držav sveta. Kazniva dejanja, ki so razvrščena pod politično korupcijo, so (1) glasovalne nepravilnosti; (2) vztrajanje pri oblasti v nasprotju z voljo ljudstva; (3) nepotizem in kronizem; (4) elitizem (angl. rule of the few). Navedene oblike se v večini pojavljajo v državah v razvoju in v manj razvitih državah (Neelankavil, 2008, str. 3). Tudi slovenski

8 Sprejemanje koristi – 331. člen StGB, Zagotavljanje koristi – 333. člen StGB, Sprejemanje podkupnine – 332. člen StGB,

Ponujanje podkupnine – 334. člen StGB, Posebno hudi primeri sprejemanja in ponujanja podkupnine – 335. člen StGB, Opustitev uradnega dejanja – 336. člen StGB.

10

pravni red nepravilnosti glede volitev ureja v posebnih členih, in sicer Kršitev proste odločitve volilcev v 162. členu KZ ter Sprejemanje podkupnine pri volitvah v 168. členu KZ. Nemški pravni red pozna kaznivo dejanje podkupovanja volilcev v 108.b členu StGB.

Elliot (1997) je korupcijo razdelil glede na velikost oz. obsežnost pojava. Drobno oz. majhno korupcijo predstavljajo javni uslužbenci z manjšimi pristojnostmi, delujoči na lokalni ravni, ki v zameno za manjše količine denarja pospešijo rutinska opravila. Na drugi strani so pogodbeniki, ki zakonodajalcem za odobritev projektov plačujejo več milijonske zneske. Omenjena oblika se imenuje velika korupcija oz. korupcija večje razsežnosti. »Influence peddling« je izraz za obliko korupcije, ki se pojavlja kot vlaganje večje količine denarja v kampanje politikov ali pa kot pomoč oz. podpora vladnim voditeljem, za pridobitev določenih protipravnih ugodnosti (Neelankavil, 2008, str. 3). Delitev, kot jo je predstavil Elliot, spominja na delitev korupcije na podlagi nivojev (mikro nivo, srednji nivo in makro nivo).9

1.3 Vzroki in posledice korupcije

1.3.1 Vzroki korupcije

Razlogi za sodelovanje v korupciji so različni, a gotovo je najpomembnejši med njimi želja po (materialnem) okoriščanju, ki je po pravilu glavni razlog na strani pobudnika korupcijskega dejanja, običajno pa tudi pri drugi stranki10 (Accetto, 2000, str. 317). Sama želja po obogatitvi še ni kazniva in tudi ne vodi nujno v dejanje korupcije. Ta pa se pojavi takoj, ko posameznik v želji po uspehu uporabi nedovoljena sredstva vplivanja na sprejemanje odločitev. Pri tem bi moralo biti (skoraj) vseeno, ali bi bil uspeh dosežen tudi brez dejanja korupcije (Accetto, 2000, str. 318).

Accetto ugotavlja, da morajo biti obljubljene koristi večje od mejne višine tveganja, če naj obe stranki korupcije prostovoljno pristopata h korupcijskemu dejanju. To pravilo vsekakor velja v primeru, ko se obe v korupcijo vpleteni strani popolnoma svobodno (brez kakršnekoli, niti neformalne prisile, op. p.) odločita o tem, ali bosta v dejanju sodelovali ali ne (Accetto, 2000, str. 319).

Pojav korupcije je težko povezati z enim samim vzrokom oziroma faktorjem, ki vpliva na njen nastanek. Nejasnosti se pojavljajo predvsem glede opredelitve vzrokov za delovanje in razvoj korupcije. Korupcijo je mogoče povezovati: (1) s kulturnim okoljem; (2) z ekonomsko razvitostjo države oz. okolja; (3) z delujočim ekonomskim sistemom; (4) 9 Več o tem na strani 9.

10 Korupcija po svoji naravi vključuje (vsaj) dve stranki: tistega, ki sprejema odločitve ali izvaja pomembno funkcijo, pa to v nasprotju z navodili počne v korist druge stranke, ki to »uslugo« plača z neko neupravičeno koristjo za prvo stranko. Pobudnik dejanja je lahko ena ali druga stranka.

11

s politično strukturo; (5) z ravnjo revščine; (6) z družbenimi vzorci; (7) z vero in prepričanjem oziroma z zaupanjem v verske institucije; (8) z moralno apatijo; (9) s prevladujočim vedenjem ljudi ali (10) z neetičnim obnašanjem mednarodnih podjetij in njihovih vodilnih kadrov. Znano je, da je korupcija bolj razširjena v okoljih, kjer so upravljalska pooblastila skoncentrirana oziroma prisotna pri redkih posameznikih in kjer zakonodaja ni jasna oz. transparentna (Neelankavil, 2008, str. 6). Iz zgodovinskih primerov je razvidno, da so pomembni dejavniki, ki vzpodbujajo korupcijo: (1) slabo plačani uradniki; (2) šibka državna organizacija; (3) številne priložnosti trgovanja; (4) pomanjkanje odgovornosti, ki jo povzroči odsotnost nadzora in netransparentnost (Pope, 1997 v Accetto, 2000, str. 352).

Po podatkih ene izmed mnogih statističnih študij je korupcija povezana predvsem z bruto domačim proizvodom na prebivalca; torej z ekonomskim razvojem (Husted, Bryan W., 1999 v Šadl, 2000, str. 352). Potrjena je bila predpostavka, da višja stopnja ekonomske razvitosti zmanjša raven korupcije v državi (Šadl, 2000, str. 352). Iz poročila Transparency International gre razbrati, da je korupcija pogojena ekonomsko in socialno kjerkoli in kadarkoli se pojavi, ne glede na stopnjo razvoja posamezne države (Pope, 1997 v Šadl, 2000, str. 352).

V nekaterih novejših teorijah so se izoblikovala tudi določena stališča, da na pojav korupcije vplivajo predvsem tri skupine dejavnikov, in sicer: okoljske komponente, značilnosti posameznikov ter mednarodna podjetja.

Okoljske komponente, ki povzročajo pojav korupcije, vsebujejo (1) nejasno začrtane meje med tem, kar naj bi bilo javno ali privatno;11 (2) prekomerno upravljalsko in diskrecijsko pravico redkih posameznikov, kar povzroča, da imajo določeni posamezniki neomejeno moč;12 (3) pomanjkanje transparentnosti v upravljanju z javnimi financami; (4) pomanjkanje neodvisnih nadzornih organov, kar povzroči, da ni jasnega pregleda nad delovanjem; (5) odsotnost zanesljivih pravnih mehanizmov za preprečevanje arbitrarne uporabe prava in zakonodaje;13 (6) šibke javne ustanove in omejena svoboda tiska, kar povzroči, da mnogi zločini ostanejo javnosti prikriti; (7) prekomerna ureditev oziroma reguliranje, kar pogosto vzbudi željo po hitrejši odobritvi projekta zaradi časovnih razsežnosti; (8) nejasnost regulative; (9) prepočasen ekonomski razvoj in posledično nedoseganje ekonomskega potenciala, kar povzroči brezposelnost ter posledično zanimanje državljanov za sodelovanje v nelegalnih aktivnostih; (10) pomanjkanje konkurence in posledično prisotnost redkih podjetij v določeni industriji; (11) dohodkovne razlike.

11 Kar privede do možnosti zlorabe javnih sredstev za zasebno korist. 12 Njihove odločitve se štejejo za avtomatično pravilne, vsako nasprotovanje tem odločitvam bi imelo negativne posledice. 13 Zato se korupcija razširi hitro, saj ni razloga za strah pred kaznijo.

12

Posameznikove značilnosti oziroma osebnostne komponente, ki vodijo v pojav korupcije, so: (1) pohlep; (2) poštenost oziroma nepoštenost; (3) honorarji in plače; (4) strah pred izgubo oblasti.

K širjenju pojava korupcije pripomore tudi pojav globalizacije ter razcvet mednarodne trgovine. Prisotnost mednarodnih podjetij na globalnem trgu vključuje skupino dejavnikov, ki vplivajo na pojav korupcije in se pojavljajo pri poslovanju v mednarodnih okoljih. Med te dejavnike spadajo: (1) odpiranje trga, ki mednarodnim podjetjem omogoča prisotnost na trgih, kjer prej niso poslovala;14 (2) želja po maksimizaciji dobička;15 (3) možnost dostopa do določenih virov;16 (4) poceni delovna sila17 (Neelankavil, 2008, str. 6).

Kot razloge, ki vodijo v korupcijo, Dobovšek (2004, str. 6) opredeljuje: (1) revščino, (2) preveč zakonov in neizvedljivost le teh; (3) neustrezno nadzorstvo institucij; (4) preveč disrekcijskih pravic pri odločanju; (5) velik obseg državnega gospodarstva.

Kranjc poudarja, da neupoštevanje dejanske enakosti pred zakonom, ki je kot temeljna pravna dobrina oziroma človekova pravica bistevni pogoj za nemoteno delovanje pravnega reda, lahko privede do številnih negativnih posledic, med katerimi je najhujša zmanjšano zaupanje v pravo. Če v pravo in v njegovo nepristranskost ter učinkovitost ne bo več moč zaupati, se bodo namreč pravni subjekti za dosego svojih ciljev posluževali drugih sredstev, med katerimi bosta najpogostejše nasilje in seveda korupcija kot njegova mehka inačica (Kranjc, 2000, str. 288).

1.3.2 Posledice korupcije

Mednarodna nevladna organizacija Transparency International je opredelila korupcijo kot veliko oviro razvoju, saj pri nosilcih odločitev povzroča, da se odločajo za napačne projekte (Transparency International, 1995, nav. po Stroligo, 1996, str. 239). Po ugotovitvah omenjene organizacije korupcija tudi preprečuje uveljavljanje oziroma delovanje trga in daje veliko prednost tistim, ki ne spoštujejo zakonov, vplivala pa naj bi tudi na tako imenovano dolžniško krizo (Stroligo, 1996, str. 239). Korupcija povzroča ekonomsko neučinkovitost, saj povzroča neučinkovito alokacijo in pogosto omogoča najmanj sposobnim ponudnikom in pogajalcem (ki pa so hkrati najbolj vešči podkupovanja) sklenitev pogodbe. Korupcija tako znižuje splošni nivo blaginje celotnega prebivalstva (Pope, 2000, str. 6).

14 Za določena dovoljenja pred začetkom poslovanja se podkupi javne uslužbence in uradnike za pospešitev administrativnih

postopkov. 15 Podjetja zbirajo države, kjer konkurenca še ni močno razvita, kar ustvarja možnost za nove akterje na trgu, vstopanje na te trge

pa je povezano s podkupovanjem javnih uslužbencev. 16 Kar vzpodbudi željo mednarodnih podjetij, da na te trge vstopijo s koruptivnim vedenjem, da dosežejo neomejeno porabo teh

virov. 17 Kar povzroči podkupovanje ob pridobitvi dovoljenja za odprtje podružnic v določenih državah s poceni delovno silo.

13

Posledica korupcije je, da se poleg uradnega oblikuje še neuradni sistem odločanja. Uradnik, ki npr. sprejme odločitev na temelju podkupnine, je s tem javni postopek spremenil v zasebnega, v uslugo, s katero se je tudi materialno okoristil. Pri tem ni samo zlorabil pooblastil in kršil svojih obveznosti, temveč je večkrat tudi oškodoval skupnost, interese katere bi moral varovati. Ob stiku med javnim in zasebnim posledično navadno pride do oškodovanja javnega v prid zasebnemu (Kranjc, 2000, str. 297).

Korupcija izkrivlja vrednostni sistem in spodkopava ugled pravnega sistema (Everett, 2006, str. 3). Posamezno dejanje korupcije ni zgolj protipravno, kolikor krši določene pravne norme, temveč posega v sama temeljna pravna načela, načelo enakosti, načelo zaupanja v pravo in s tem institucije (pravne) države, ki ji s tem spodkopava temelje njene legitimnosti (Accetto, 2000, str. 316). Korupcija torej ne samo krši pravila, ampak (zlasti na dolgi rok) ogroža samo delovanje pravnega sistema (Accetto, 2000, str. 317). Pri tem je (če pravni red seveda ustrezno ne reagira na konkretno dejanje korupcije) abstraktna škoda, ki nastane s tem, da se nek predpis ne uporabi ali se uporabi drugače, kot bi se moral, veliko večja od škode, ki je nastala zaradi konkretne odločitve, in je včasih v materialnem smislu sploh ni (npr. sprejem na fakulteto mimo vrstnega reda) ali pa je nemerljiva (npr. sprejem na delovno mesto brez ustreznih kvalifikacij) (Kranjc, 2000, str. 300).

Kranjc poudarja, da ima korupcija še eno negativno posledico. V primeru, da se razmahne, se to kaže predvsem v vse manjši možnosti boja proti njej. Ne le da jo ljudje sprejmejo kot nekaj neizogibnega, marveč pride tudi do njene na nek način dejanske legalizacije. V takem okolju postane sčasoma problem tisti, ki je pošten. Namesto preganjanja korupcije pride lahko do poskusov, kako izločiti in onemogočiti tiste, ki nanjo opozarjajo in jo skušajo preprečiti. Poleg tega pa je vrnitev v normalen način dela zelo otežen (Kranjc, 2000, str. 300).

Zaradi prisotnosti korupcije trpita tudi politični in ekonomski napredek (Klitgaard, 1994 v Everett, 2006, str. 3). Pospešuje se nelegalni izvoz virov in ustvarja se nezaupanje. Dieter Frisch, bivši generalni direktor za razvoj Evropske komisije, meni, da korupcija (1) dviguje ceno blaga in storitev; (2) povečuje dolg države in zraven nosi stroške servisiranja dolga v prihodnosti; (3) vodi v upadanje standarda, ker se kupuje blago pod določenimi standardi in ker se uvaža nepotrebna in neprimerna tehnologija; ter (4) negativno vpliva na razvoj saj se zasleduje kapitalsko, ne pa delovno učinkovitost (Frisch, nav. po Pope, 2000, str. 3).

Prisotnost korupcije vzpodbudi negotovost na vseh področjih, zlasti pa pri poslovanju. Višja stopnja negotovosti povzroči povečanje tveganja, kar privede do stanja, da investitorji v zameno zahtevajo večji donos naložb. Poslovanje na temelju koruptivnih dejanj onemogoča vstop novih konkurentov na trg in tako onemogoča rast privatnega sektorja (Pope, 2000, str. 4). Povečan priliv neposrednih tujih investicij je eden

14

najpomembnejših pospeševalcev razvoja privatnega sektorja. Ker ima pojav korupcije nanje negativen vpliv, lahko sklepamo, da zmanjšanje neposrednih tujih investicij negativno vpliva na razvoj privatnega sektorja (Pope, 2000, str. 5).

Posledica korupcije je tudi izguba delovne (produktivne) energije. V okolju, kjer je pojav prisoten, ljudje svoj čas in energijo bolj posvečajo ustvarjanju kontaktov in vezi, s katerimi bi po nelegalni poti (z izogibanjem in izigravanjem sistema) prišli do zastavljenega cilja, namesto da bi energijo posvečali potrjevanju in krepitvi lastnega položaja (Pope, 2000, str. 7).

Korupcija naj bi imela ob negativnih tudi pozitivne učinke. V prvi vrsti naj bi šlo za njene ugodne gospodarske učinke. Leff, eden izmed zgodnejših avtorjev o korupciji, ki se osredotoča na problem podkupovanja uradnikov v nerazvitih državah, osnovne razloge za to išče v brezbrižnosti ali celo sovražnosti vladajočih elit do razvoja v njihovih državah (Leff, nav. po Accetto, 2000, str. 315). V takem okolju so po Leffu dejanja korupcije zaželena, (1) ker vladajoči sloj ˝prepričajo˝ v odločitve, ki spodbujajo gospodarsko rast; (2) ker zmanjšujejo investicijsko negotovost in tako povečujejo stopnjo vlaganj; (3) ker inovatorjem omogočijo, da s svojimi novimi izdelki prodrejo na trg, še preden se politično uveljavijo nasproti že uveljavljenim gospodarskim interesom (ki običajno slonijo na politični podpori), torej spodbujajo tehnološki napredek; (4) ker ob tekmovanju med tekmeci, ki ga po pravilu dobi plačnik najvišje podkupnine, spodbujajo konkurenco in učinkovitost, saj bodo le najbolj učinkoviti lahko povrnili stroške, ki so jih imeli s podkupovanjem; (5) in ker so nekakšna ˝varovalka˝ pred slabimi programskimi odločitvami oblasti, ki v primeru, da je bila vladna politika zgrešena, omogoča boljšo alternativo. Zagovorniki korupcije v njej pogosto vidijo zaželene lastnosti stimulacije – plačila podkupnin naj bi denimo uradnike spodbujala k hitrejšemu delu in naklonjenosti tistim, ki cenijo svoj čas, kar povečuje učinkovitost (Lui, nav. po Accetto, 2000, str. 316). Tako naj bi korupcija prinašala koristi predvsem v državah z neučinkovito in arbitrarno oblastjo. Plačilo podkupnine je neke vrste cena za odpiranje proste poti zasebni iniciativi (Lui, nav. po Accetto, 2000, str. 316), obenem pa lahko pomaga tudi k bolj učinkoviti razporeditvi javnih sredstev (Accetto, 2000, str. 316).

Nekateri zagovorniki pojava korupcije v njej vidijo katalizator družbenih vezi, ki pripomore k boljši socialni integraciji med ljudmi tam, kjer uradni mehanizmi zatajijo. Spet drugi korupcijo opravičujejo kot najmanjše zlo v družbi, ki je očitno zapadla v obdobje političnega razkroja, kjer vzdržuje stik z obstoječim sistemom in se mu ne zoperstavlja na tak način kot njena alternativa, fizično nasilje (Accetto, 2000, str. 316).

Kljub nekaterim pozitivnim učinkom, ki jih navajajo določeni avtorji, je pojav korupcije še vedno dolgoročno enako poguben za vse, tako za dajalce kot za prejemnike. Korupcija je prvi korak k nasilju in strahovladi, ki se konča v splošni revščini in brezdelju (Dinkić, nav. po Kranjc, 2000, str. 307). Zato tudi različne mednarodne organizacije in srečanja pod

15

njihovim okriljem vedno znova pošiljajo v svet sporočila, kako je pojav korupcije nasproten tako rekoč vsemu, za kar si prizadevata sodoben svet, predvsem pa demokraciji, človekovim pravicam in vladavini prava (Korošec, 2000, str. VII).

2 VIDIKI KORUPCIJE Obstajajo različne definicije korupcije, nekatere izmed njih upoštevajo družbeno in politično sestavino korupcije, druge pa ekonomsko ali organizacijsko sestavino. Korupcije ni mogoče enačiti samo z njeno kazenskopravno definicijo, čeprav tako korupcija na splošno kot tudi korupcija v kazenskopravnem pomenu vedno vključujeta odnos do moralnih in etičnih načel in do opravljanja javnih (uradnih) nalog (Stroligo, 1998, str. 931) ali odnos do poslovanja oziroma poslovne etike. Prav tako je korupcijo vedno mogoče obravnavati tudi z vidika ekonomskih zakonitosti. Zato pojava korupcije ne obravnavajo samo pravne vede ter kriminologija, temveč veliko širši krog ved o človekovem ravnanju – vanj so vključene sociologija, ekonomija, psihologija, mednarodni odnosi, politologija in še kateri drugi aspekti preučevanja (Šelih, 2000, str. 1007).

2.1 Ekonomski vidik korupcije Najprej se ni odveč vrniti na osnovno, s širokim konsenzom sprejeto definicijo korupcije, ki jo razumemo kot zlorabo položaja za doseganje koristi. Če gre odgovor na vprašanje, katera ravnanja pomenijo zlorabo položaja, v največji meri iskati znotraj prava, pa je definicija koristi oziroma koristnosti v največji meri domena ekonomske znanosti. Korist lahko v splošnem vidimo kot neko pozitivno vrednoto oziroma vrednost, ki jo občuti posameznik, ekonomska teorija pa korist oziroma koristnost vidi kot subjektivno zadovoljstvo ali pozitivno vrednost, ki jo osebi prinese potrošnja dobrine ali storitve. Koristnost je znanstveni konstrukt, ki ga ekonomisti uporabljajo, da bolje razumejo, kako racionalni potrošniki razporedijo svoje omejene vire med dobrine, ki jim prinašajo zadovoljstvo (Samuelson, 2002, str. 80). Ob tem je z vidika vsakega posameznika predvsem pomembna mejna koristnost, omenili pa smo že, da je ta mejna koristnost, če jo ocenjujemo skozi možnost za koruptivno ravnanje posameznika, s samo korupcijo povezana tako, da do odločitve za koruptivno ravnanje posameznika pride, če bo (obljubljena) mejna korist večja od mejnega tveganja posameznika (da bo pri koruptivnem ravnanju odkrit). Pri tem mejna koristnost označuje dodatno koristnost, ki izhaja iz potrošnje dodatne enote dobrine (oziroma v primeru korupcije, dodatna enota dohodka na dodatno enoto korupcije). Glede tega seveda skladno z zakonom padajoče mejne koristnosti velja, da se mejna koristnost dobrine zmanjšuje, ko narašča potrošena količina te dobrine (Samuelson, 2002, str. 81). Vsaka dodatna enota dohodka je za osebo, ki dodaja

16

dodatne enote korupcije, tako manj vredna. Nasprotno velja za mejno tveganje, saj tveganje z vsako enoto potrošene količine narašča. Če padajočo mejno koristnost in rastoče mejno tveganje pri odločitvi za korupcijo združimo, ugotovimo (glej Sliko 1 spodaj), da se bo posameznik odločil za tveganje do tiste mere, ko mu bo dodaten dohodek predstavljal večje zadovoljstvo (korist) od dodatnega tveganja (Q1). Podobno videnje, predstavljeno s pomočjo teorije racionalne izbire, izhaja iz konservativne ameriške usmeritve, imenovane pravo in ekonomija. Po tej teoriji posameznik izvrši kaznivo dejanje, če je pričakovana korist večja od koristi, ki bi jo dosegel, če bi svoj čas in sredstva uporabil za druge dejavnosti (Dobovšek, 2004, str. 6).

Slika 1: Ponazoritev mejne koristnosti in mejnega tveganja pri odločitvi za koruptivno dejanje

Q (količina korupcije)

MU

A

MU

, MR

MR

Q1

MR=MU

Vir: Samuelson, 2002, str. 81, Teorija mejne koristnosti; lasten prikaz na primeru korupcije.

Samuelson ugotavlja, da so ljudje tveganju na splošno nenaklonjeni in imajo raje zanesljive izide kot negotove ravni potrošnje. To pomeni, da imajo radi izide z manj negotovosti in enakimi povprečnimi vrednostmi. Zaradi tega dejavnosti, ki zmanjšujejo negotovost potrošnje, vodijo v izboljšanje ekonomske blaginje (Samuelson, 2002, str. 193). Seveda korupcija ni ravnanje, kjer bi se posamezna oseba ravnala po splošnih tržnih zakonitostih in bi bila tveganju nenaklonjena, saj je dodatna korist, ki nastane zaradi dodatne enote koruptivnega ravnanja, tako velika in enostavno preveč »mamljiva«, da bi se takšna oseba koruptivnemu ravnanju lahko odrekla. Prav zaradi tega lahko sklepamo, da korupcija, ker ne deluje skladno s tržnimi zakonitostmi, povečuje negotovost in zato vodi v poslabšanje ekonomske blaginje.

17

Prav tako bi v primeru pojava korupcije lahko ovrgli Smithovo teorijo urejenosti tržnih razmer (in značilnosti konkurenčnega tržnega gospodarstva), ki jo je predstavil s teorijo »nevidne roke«. To načelo pravi, da se vsak posameznik, s tem ko sledi le lastni koristi, obnaša, kot bi ga vodila nevidna roka, da dosežemo tisto, kar je najbolje za vse oziroma da bodo v razmerah popolne konkurence, in ko ni tržnih slabosti, trgi iztisnili iz razpoložljivih virov toliko uporabnih dobrin in storitev, kot je le mogoče. Smith je menil, da je v tem najboljšem od vseh možnih svetov vladno vmešavanje v tržno konkurenco skoraj gotovo škodljivo. Poudarjal je harmonijo med zasebnim in javnim interesom (Samuelson, 2002, str. 29), saj po njegovem vsak posameznik skuša zaposliti svoj kapital tako, da mu bo prinašal največjo vrednost. V splošnem niti ne poskuša slediti javnemu interesu niti ne ve, v kolikšni meri mu sledi. Njegov namen sta njegova lastna vrednost in korist. Pri tem ga nevidna roka vodi v končni izid, ki ni bil njegov namen. S tem, ko je sledil svojim interesom, je pogosto služil družbi bolj učinkovito kot takrat, ko je to tudi bil njegov namen (Smith, 1776 v Samuelson, 2002, str. 29). Samuelson torej trdi, da trg deluje sam po sebi, hkrati pa poudarja, da utegnejo pojav monopolov, onesnaževanje ali podobne tržne pomanjkljivosti (slabosti) uničiti izredne značilnosti učinkovitosti nevidne roke (Samuelson, 2002, str. 29). V navedenih primerih, ko torej teorija nevidne roke ne deluje in ko se pojavijo napake, bi bilo morda najprimerneje, da se v delovanje na trgu s svojimi regulativami vmeša zakonodaja. V primeru korupcije namreč opisane razmere nevidne roke ne delujejo in trg brez vmešavanja pooblaščenih organov ne bi zdržal. Pomembno je vprašanje, ali do pojava korupcije pride zaradi delovanja trga po načelu nevidne roke (torej brez kakršnih koli regulativ) ali pa do koruptivnih ravnanj prihaja tudi v okoljih, kjer tržne razmere niso prepuščene same sebi in trg ureja tudi zakonodaja. Ne glede na vse povedano že iz samega koncepta izenačevanja mejne koristi in mejnega tveganja vsaj za potrebe modela izhaja (glej Sliko 2, str. 20), da bo v poziciji, ko regulative ne bo, tveganje enako 0 (MR0), zato bo razmah korupcije neskončen. Čim se uvede regulativa, mejno tveganje narašča (MR), prav tako pa se ob dodatnem povečanju krivulja mejnega tveganja premakne navzgor (MR → MR'). Posledično (količina) raven korupcije pada (Q → Q'). Iz tega bi logično izhajalo, da imajo tiste države, ki imajo več regulative, tudi manj korupcije, seveda pa v praksi svojo vlogo odigrata tudi učinkovitost zakonodajnega urejanja in preglednost takšnega urejanja.

18

Slika 2: Ponazoritev mejne koristnosti in mejnega tveganja pri odločitvi za koruptivno dejanje in vzpostavljeno (oziroma nevzpostavljeno) regulativo

Q

MU

A

regu

lativ

a

MR

Q

določena raven regulative

MR0

povečana raven regulative

Q'Q= ∞

MR'

Vir: Samuelson, 2002, str. 81 in Coase, 1988, str. 8, Padajoča mejna koristnost; lasten prikaz na

primeru korupcije in vzpostavljene regulative. Medtem ko Smith trg razume kot skupek avtonomnih dejavnikov, v katerega ni poseženo z regulativo oziroma se vanj šele v drugi fazi poseže z regulativo zaradi ohranjanja javnega interesa, pa Coase trg neločljivo povezuje z institucionaliziranostjo in regulativo. Že sam nastanek sodobnih tržnih razmer je namreč povezan s sejmi v srednjeveški Angliji, ki so bili organizirani s kraljevim dovoljenjem in so vključevali pravila, ki so se nanašala na operativno izvedbo sejmov, varnostne ukrepe in celo na sodno pristojnost v primeru sporov, ki bi utegnili na teh sejmih nastati (Coase, 1988, str. 8). Zato skladno s Coasovimi nazori trg ni neurejena oblika menjave (ki je od zunanjih dejavnikom dejansko neodvisna), marveč vedno vsebuje pravila in pogoje za svoje delovanje. Enako velja za sodobne tržne razmere, kjer je vsaka (blagovna, storitvena) menjava podvržena pravilom, kdaj se lahko transakcije opravljajo, kdo jih lahko opravlja, s čim se trguje, kakšna je odgovornost posameznih subjektov in kakšni so postopki reševanja sporov. Zlasti reševanje sporov in sankcije tistim subjektom, ki kršijo pravila, so tisti elementi, ki so v sodobnih tržnih razmerah nepogrešljivi, prav takšne tržne razmere pa mnogi ekonomisti navajajo kot primere popolnega trga, ki se naj približuje popolni konkurenci. Prav zato klasični argument svobode v gospodarskih zadevah temelji na predpostavki, da morajo biti določena razmerja tudi na tem področju podrejena vladavini prava. Če hočemo namreč z gospodarsko dejavnostjo ohraniti socialni mir in varnost ljudi ter ekonomske temelje države, je neizogibno potrebno spoštovati vsaj minimum zahtev, med katerimi so praviloma najpomembnejše tiste, ki omogočajo nemoteno delovanje svobodnega trga,

19

spoštovanje sprejetih dogovorov in varnost gospodarske lastnine pred protipravnim odtujevanjem (npr. z zlorabo položaja, s preslepitvijo itd). Tako se tržne razmere s sodobno vladavino prava in demokracije pravzaprav pokrivajo. Korupcija slabo vpliva na gospodarsko aktivnost, vnaša neučinkovitosti v razporejanje proizvodnih dejavnikov, razvoj podjetništva in zasebne spodbude ter s tem konkurenčnosti gospodarstva sploh, onemogoča učinkovito delovanje trgov, zlasti finančnih, ter zavira uveljavljanje pravil ter institucij v poslovni praksi (Giacomelli, Gregorič, Prašnikar, 2006). Korupcija na področju gospodarskega poslovanja negativno vpliva zlasti na lojalno konkurenco med gospodarskimi subjekti (Selinšek, 2006, str. 381). Tudi dejstvo, da se v sodobni družbi borimo proti pojavu korupcije, kaže na to, da ima ta izrazito negativne posledice. Tako tudi Komisija za preprečevanje korupcije ugotavlja, da pojav zavira družbeni razvoj, škoduje gospodarski rasti in spreminja družbene in moralne vrednote ljudi (Komisija za preprečevanje korupcije, 2005).

2.2 Pravni vidik korupcije Z vidika prava oziroma sociologije prava v centru problema korupcije tiči neka odločitev, na katero hoče nekdo vplivati, tako da bo čimbolj njemu v prid (Cartier-Bresson, 1997, nav. po Kranjc, 2000, str. 287). V ta namen skuša na različne načine vplivati na tistega, ki sprejema odločitev. S tem se nujno sreča s pravnimi pravili, ki praviloma opredeljujejo okvirje večine odločitev (Kranjc, 2000, str. 287) oziroma določajo, katere odločitve oziroma ravnanja gre šteti za protipravna. Kranjc v zvezi s tem ugotavlja, da ima bolj kompleksna družba več pravnih pravil, ki opredeljujejo temeljne parametre odločitev (Kranjc, 2000, str. 287). Ker smo se posameznim pravnim pravilom, tako kazenskopravnim kot obligacijskopravnim, že posvetili,18 se bomo znotraj pravnega vidika korupcije posvetili predvsem različnim oblikam kriminalitete in nedopustnim ravnanjem, ki so povezana s pojavom korupcije. Kriminal na splošno je »dejavnost, ki zajema kazniva dejanja« (Selinšek, 2006, str. 25), kriminaliteto pa je mogoče opredeliti kot »skupek, celoto vseh izvršenih kaznivih dejanj« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1993-2002) oziroma podrobneje kot »celoto v določenem časovnem obdobju in na določenem območju izvršenih kaznivih dejanj« (Pravni terminološki slovar, 1999 v Selinšek, 2006, str. 25). Edini ali vsaj pretežni cilj kriminalitete je dobiček oziroma v kazenskopravni terminologiji »protipravna premoženjska korist« (Selinšek, 2006, str. 25). Za gospodarsko kriminaliteto je značilno, da gre za zelo raznolike pojavne vrste, ki jih ni mogoče zajeti v enotno opredelitev (Selinšek, 2006, str. 25). Najpreprosteje lahko za 18 Za kazenskopravno razlago glej točko 1.1.3 na strani 5, obligacijskopravna razlaga pa je razložena na strani 6.

20

gospodarski kriminal označimo tisto, kar je povezano z gospodarstvom oziroma z delovanjem gospodarskih subjektov. Odsotnost definicije je mogoče delno pripisati dejstvu, da je tako kompleksen pojav težko kratko in jedrnato opisati, delno pa je tudi posledica različnih kriminalnopolitičnih predstav, ki so podlaga za raziskovanje gospodarske kriminalitete (Selinšek, 2006, str. 28). Ena od razlag gospodarsko kriminaliteto opredeljuje kot celoto v določenem času in na določenem območju izvršenih kaznivih dejanj znotraj širše sfere gospodarstva, za katera so lahko odgovorne fizične in/ali pravne osebe, usmerjena pa so lahko zoper gospodarski sistem kot celoto, zoper gospodarske subjekte ali zoper subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz gospodarske dejavnosti oziroma kako drugače povezani z gospodarstvom (Selinšek, 2006, str. 53). Ker je gospodarska kriminaliteta že od nekdaj spremljajoč pojav civilizacijskega razvoja in obenem predstavlja temno stran kulturnega in tehnološkega razvoja človeštva ter v zadnjem času še posebej globalizacije (Bohinc, 2002, str. 25), enotne formule za boj zoper gospodarsko kriminaliteto na mednarodni ravni ni mogoče pričakovati, saj je tovrstna kriminaliteta lastna vsakemu posameznemu gospodarskemu sistemu in kot taka prilagojena njegovim značilnostim (Selinšek, 2006, str. 28) ter obdobju, v katerem se pojavi. Kljub različnim pojavnim oblikam je vsem skupno, da je osnovno gibalo proučevane kriminalitete doseganje velikih nezakonitih dobičkov ob razmeroma nizkem tveganju (Selinšek, 2006, str. 26). Vzroki gospodarske kriminalitete so v pretežni meri sistemske narave (v današnji družbi zlasti spremenjene družbene vrednote, potrošniški način življenja, odtujenost med ljudmi, pa tudi neurejenost zakonodaje, neučinkovitost sodobnega sistema ipd.) (Selinšek, 2006, str. 54). Medtem ko se gospodarska kriminaliteta nanaša na dejavnost, se pojem korporacijske kriminalitete nanaša na subjekt kaznivega dejanja. Korporacijska kriminaliteta v slovenskem pravnem prostoru predstavlja sklop kaznivih dejanj, za katera so na podlagi določb Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (2004) lahko odgovorne korporacije kot pravne osebe. Glede na to, da so korporacije večinoma gospodarski subjekti, je skoraj gotovo, da bodo kazniva dejanja, izvršena v njihovem imenu, na njihov račun ali v njihovo korist tako ali drugače povezana z opravljanjem gospodarske dejavnosti na trgu (Selinšek, 2006, str. 241). Pojem korporacijske kriminalitete razlagajo številni avtorji na različne načine, vse definicije pa izhajajo iz stališča, da je za pojem korporacijske kriminalitete odločilno predvsem to, ali je bilo ravnanje, s katerim so bili uresničeni zakonski znaki kaznivega dejanja, izvršeno v korist korporacije (Selinšek, 2006, str. 179). Omenjena korist se lahko kaže v (večjem in/ali nezakonitem) dobičku ali pa v izognitvi izgubi (Selinšek, 2006, str. 179). Vzroke za korporacijsko kriminaliteto lahko iščemo v pritiskih na korporacije. Korporacija v kapitalističnem gospodarskem sistemu preživi le, če ustvarja dobiček, saj si jo sicer hitro podredijo kapitalsko močnejši gospodarski subjekti. Tak ekonomski pritisk naj bi imel pogosto tudi kriminogene

21

implikacije (Selinšek 2006, str. 180)19. Kot prvo razločevalno lastnost korporacijskega kriminala v primerjavi s klasičnim kriminalom je mogoče omeniti dejstvo, da se praviloma pojavlja v organizacijski, ne v individualni obliki. Dejanja korupcije niso produkt posameznikov, ampak je bistveno, da posamezniki, ki so vpleteni v kriminalne dejavnosti korporacij, delujejo v korist korporacije (ne pa v prvi vrsti v svojo osebno korist), čeprav je res, da imajo večji, tudi nezakonito pridobljeni dobički korporacije pogosto za posledico vrsto osebnih ugodnosti zlasti za vodilne delavce (napredovanje, denarne nagrade, višje plače in podobno). Kot drugo lastnost pa lahko navedemo dejstvo, da se pojavlja na dveh ravneh: na ravni korporacijskih razmerij in na ravni tržnih razmerij. Obe vrsti razmerij temeljita na vrednotah in dobrinah, ki jih dejanja iz sfere korporacijske kriminalitete negirajo oziroma kršijo. Sicer so korporacijska razmerja po vsebini večplastna in pravno raznolika. Oblikujejo se med posamezniki, ki združujejo svoja sredstva in v nekaterih primerih tudi svoje delo v različnih pravnoorganizacijskih oblikah gospodarskih subjektov, pri čemer je temeljni namen oziroma cilj dobiček. Korporacijska razmerja oblikujejo tudi številne priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj, saj želja po dobičku/denarju povečuje posameznikove dispozicije za kriminalno vedenje (Ivanjko, 2002, nav. po Selinšek, 2006, str. 183). Podobno velja tudi za tržna razmerja. Kot naslednjo značilnost lahko navedemo, da je korporacijska kriminaliteta pretežno motivirana s pridobivanjem nezakonitega dobička (Selinšek, 2006, str. 183). Poleg gospodarske in korporacijske kriminalitete se seveda pojavlja tudi kriminaliteta v javnem sektorju, vendarle bomo širše obravnavanje te kriminalitete v želji po jedrnatosti tega diplomskega dela opustili, tudi z ozirom na dejstvo, da je temeljni namen tega diplomskega dela preučiti primer korupcije v družbi Siemens, znotraj tega primera pa je seveda bolj izražena gospodarska oziroma korporacijska kriminaliteta. 2.3 Družbeni vidik korupcije Dejanje korupcije ne ustvarja učinkov samo za vanj neposredno vključene osebe, ampak njegovi vplivi segajo širše, saj posega v interese tretjih oseb. Običajen (in zaželen) rezultat korupcije je, da pripelje do nepravilno sprejete odločitve, ki bo šla v korist stranke korupcije – a obenem nujno na škodo nekoga tretjega (Accetto, 2000, str. 320). Po mnenju tistih, ki korupciji nasprotujejo, omenjeni pojav z družbenega vidika zavira sam družbeni razvoj in spreminja družbene in moralne vrednote ljudi (Komisija za preprečevanje korupcije, 2005). Po mnenju njenih zagovornikov naj bi korupcija vzpodbujala vzpostavljanje osebnih družbenih odnosov tam, kjer so uradni mehanizmi s svojim

19 Doseganje čim večjih dobičkov zahteva minimiziranje stroškov dela in drugih stroškov produkcijskih dejavnikov na eni strani

in ustvarjanje ustreznega povpraševanja na drugi strani. To je mogoče doseči tudi na račun nevarnih in/ali nezdravih delovnih pogojev, nevarnih izdelkov, onesnaževanja okolja, utaje davkov, neizplačila plač ali izplačila plač, ki niso le pod zakonsko ravnjo, ampak celo pod ravnjo kulturnega minimuma in podobno. Na področju ustvarjanja povpraševanja se lahko pojavijo tudi zavajajoča ekonomska propaganda ali podobne goljufive metode (Selinšek, 2006, str. 181).

22

brezosebnim pristopom zatajili, da torej korupcija skrbi za obstoj pristnih družbenih odnosov in celo omogoča ustreznejšo pomoč tistim, ki jo res potrebujejo; obenem naj bi bila najmanjše zlo v času politične nestabilnosti, saj vzdržuje stik s sistemom (različni avtorji v Accetto, 2000, str. 320). Na vsebino odločitve o določeni zadevi lahko vplivajo različni dejavniki. Razdelimo jih na več skupin. Prvine vrednostnega sistema, ki izvirajo iz tradicije (morala, religija ipd.), so rezultat okolja, v katerem posameznik živi. Sprejemajo se v glavnem po inerciji in le redko po racionalnem razmisleku ali soočanju z alternativnimi možnostmi. Racionalne prvine so nastale kot plod lastnih razmislekov in spoznanj. Sem uvrščamo spoznanja, ki so nastala na podlagi življenjskih izkušenj oziroma širšega miselnega ukvarjanja z nekaterimi temeljnimi vprašanji. Ker so sprejeta po razmisleku, so praviloma trdnejša od tradicionalnih prvin in imajo zato večji vpliv na odločanje. Socialna vloga opredeljuje eno od značilnosti sodobne družbe. Lahko jo predstavimo kot vkalupljenost posameznika v vedenjske modele, ki jih narekuje njegovo socialno okolje. Želja po podobnosti ima svojo zrcalno podobo v strahu pred odstopanjem od ustaljenih predstav in drugačnosti. Zato bodo ustaljeni miselni modeli v mnogočem vplivali tudi na odločanje v pravnih zadevah. Kljub vsaj navidez veliki emancipiranosti sodobnega človeka je želja po posnemanju splošno sprejetih modelov vedenja in ravnanja močan dejavnik tudi v procesu odločanja. Možnost nagrade je normalno pričakovanje vsakogar, ki dela. Nagrada za ravnanje, s katerim skuša nekdo uresničiti svoj vrednostni sistem, je tudi potrditev pravilnosti njegovega ravnanja in odločitve oziroma dokaz za to, da je ta skladna s splošno sprejetimi pravili oziroma v družbi veljavnimi vrednotami. Pri tem nagrada ni nujno materialne narave. Strah (pred kaznijo)20 je eden od dejavnikov, ki pogosto zelo vplivajo na način razmišljanja in s tem tudi odločanja. Vzroki za strah so lahko zelo različni, lahko gre za strah pred kaznijo ali strah pred grožnjo, avtoriteto, zamero, sramoto ipd. Vsak od naštetih dejavnikov je lahko na določen način izhodišče za korupcijo. Možnost nagrade lahko pripelje do korupcije, še posebej v primeru, ko gre za nagrajevanje določene storitve. Nagrada, ki je v prvotnem pomenu izraz za hvaležnost, lahko ob prepogostosti postane samoumevna in kot taka vpliva na opravljeno delo. Namesto motivacijskega vpliva lahko nastane pogoj za dobro opravljeno delo. Podobno velja za strah. Mnogokrat je neposredni povod za koruptno ravnanje strah, ki ga povzročajo različne oblike izsiljevanja. Tudi v tem primeru se je dejavnik, ki navadno motivira kakovost dela, spremenil v korupcijsko dejanje. O pojavu korupcije lahko začnemo govoriti takrat, ko pride do nedopustnega vplivanja na odločitev oziroma, če pride do nedopustnega vplivanja z dejanjem oziroma obljubo (materialne) nagrade ali druge (materialne) ugodnosti (Kranjc, 2000, str. 295).

Sam pojav korupcije je izredno zanimiv tudi v povezavi z vsebinskim razločevanjem javnega mnenja, javnega interesa in interesa vladajočih struktur. Državljani kot posamezniki, delujoči v nekem okolju, na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj o določeni 20 ki ga lahko obravnavamo tudi kot ekonomski faktor (tveganje), glej stran 17.

23

problematiki oblikujejo svoje mnenje, ki ga ob združitvi z mnenji ostalih državljanov imenujemo javno mnenje. Zaradi različnih dejavnikov se hitro oblikuje in tudi spreminja. Javno mnenje je z vidika sankcioniranja oziroma negativne označitve koruptivnih ravnanj zanimivo predvsem zaradi tega, ker se lahko hitro spremeni (ne glede na afiniteto posameznikov do posameznih vladajočih struktur), prav tako pa je širša javnost od koruptivnih ravnanj že pojmovno oddaljena in je s svojim mnenjem tako lahko učinkovit branik zakonitosti. Podobno velja za javni interes, ki po eni strani predstavlja mnenje večine državljanov, po drugi strani pa najmočnejši interes določenih skupin državljanov (civilne družbe, strokovne javnosti ipd.), za tega pa je značilno, da je sicer ločen od vladajočih struktur, vendarle pa se oblikuje in spreminja počasneje kot javno mnenje. Po drugi strani pa je prednost javnega interesa pred javnim mnenjem v tem, da javni interes lahko postane tudi formalno učinkovit, predvsem s sprejeto zakonodajo, ki jo v javnem interesu sprejmejo poslanci na podlagi mandata, ki jim ga podelijo državljani. Javni interes je tako v zakonodajo implementiran prek interesa predstavniškega telesa. In ker predstavnike predstavniškega telesa izvolijo državljani, ti torej de facto predstavljajo javni interes oziroma mnenje večine državljanov. Na isti podlagi se formira tudi sama oblast oziroma njeni predstavniki, ki naj bi posledično delovali v prid javnemu interesu. Oblastne strukture so namreč formirane za določeno obdobje (navadno štirih let), zato naj bi se predstavniki oblasti z namenom ostati na položaju tudi naslednji mandat trudili čimbolj ugoditi javnemu interesu. Ker pa je marsikdo, tudi javni uslužbenci, nagnjen k želji po hitremu doseganju svojih ciljev in okoriščanju, čeprav na račun drugih (kar je seveda protizakonito), je predvsem omenjena skupina dostikrat izpostavljena moralni preizkušnji: ali slediti javnemu interesu ali podrediti svoje delovanje lastnim, partikularnim interesom. Z vidika legitimnosti delovanja državnih organov ni dvoma, da morajo posamezniki znotraj oblastnih struktur in javni uslužbenci delovati v prid maksimizaciji blaginje celotnega ljudstva, ker pa je njihov položaj pogojen s posedovanjem oblasti in avtoritativne moči in ker takšni posamezniki razpolagajo z državnimi sredstvi (torej vseh državljanov), pride tudi do konfliktnih situacij, kjer v želji po maksimiziranju svojega dobička večkrat zapostavijo javni interes nasproti individualnemu.

Tako pride do koruptivnih dejanj, ki se po vrsti in težavnostni stopnji zelo razlikujejo in se razvrščajo v razponu od malenkostne oziroma priložnostne korupcije do mreže organiziranega kriminala. Ta mreža predstavlja obsežen postopek, ki se ne da primerno reševati s kazenskimi pregoni niti z znanstvenimi raziskavami, ker se v ozadju izvršenih dejanj skriva veliko število oseb, izvršena dejanja pa so zelo kompleksna in imajo v ozadju skrite razloge (Hren, 2002, str. 169). Podobno kot se razlikujejo koruptivna dejanja, prihaja do razlik tudi pri družbenih posledicah, ki se pojavijo zaradi prisotnosti korupcije. Od velikosti koruptivnega dejanja je odvisno, koliko oseb je v sam proces vključenih (z večanjem števila udeležencev se veča tudi vsota denarja, porabljena v koruptivne namene) in na drugi strani ogoljufanih (koruptivno dejanje na račun pridobljene koristi enega vedno oškoduje drugega). Iz tega lahko sklepamo, da ima koruptivno dejanje z večjo razsežnostjo

24

večji vpliv na moralne vrednote ljudi, zaupanje v državo in njeno zakonodajo. V primeru ko ljudje nimajo več podlage, da bi zaupali v državo in njen pravni sistem, začnejo uporabljati korupcijo v večji razsežnosti (saj vedo, da za svoja dejanja ne bodo kaznovani), to pa vsekakor privede do težjega in manj uspešnega boja proti njej.21

Povedano drugače lahko krepitev demokratične državljanske zavesti, tj. angažiranega civilnega poguma, dosledno spoštovanje državnih predpisov in temeljnih pravnih načel ter brezkompromisno preganjanje sleherne oblike korupcije (Kranjc, 2003, str. 307) privede do zmanjšanja pojava korupcije ali celo prepreči njen nastanek. Brez pozitivnega in odgovornega odnosa do države in njenih institucij, doslednega spoštovanja pristojnosti in vztrajanja pri odgovornosti ter seveda krepitve etičnih standardov se ni mogoče boriti proti korupciji. Z ustrezno organizacijo dela in izboljšanjem delovnih pogojev, kamor spadajo tudi ustrezni prostori, je mogoče dvigniti delovno moralo in zmanjšati nezadovoljstvo, kar je tudi lahko eden od vzrokov za korupcijo (Kranjc, 2003, str. 307).

3 PRIMER KORUPCIJE V PODJETJU SIEMENS 3.1 Kronološki potek dogodkov, povezanih s korupcijo, v podjetju Siemens Podjetje Siemens, katerega začetek sega v leto 1846, ko je Werner von Siemens v majhni delavnici s škatlico za cigare, pločevino, koščki železa in bakreno žico izdelal lastni telegraf, je pretresla ena največjih korupcijskih afer v zgodovini korporativne Nemčije. Siemens je o domnevnem podkupovanju pri sklepanju poslov na tujem vlagatelje prvič obvestil novembra 2006, ko je policija preiskala poslopje te največje evropske elektrotehnične in industrijske družbe v Münchnu in domove nekaterih zaposlenih na 30 lokacijah v Nemčiji. Odtlej se je preiskava, v kateri naj bi bilo sumljivih kar za približno 420 milijonov evrov plačil, razširila na šest držav, vključno z Italijo in Luksemburgom ter najprej povzročila odstop predsednika nadzornega sveta Heinricha von Piererja, nato pa še predsednika uprave Klausa Kleinfelda, ki sta sicer trdila, da o podkupovanju nista vedela ničesar. V škandal so bili vključeni številni visoki menedžerji nemškega koncerna s 475 tisoč zaposlenimi, po mnenju poznavalcev pa celotne razsežnosti podkupovalne mreže verjetno še niso razkrite (Humar, 2007, str. 44). Tudi pred tem so se v podjetju že pojavljale nepravilnosti, ki so jih jemali kot izolirane primere. Pomemben je predvsem primer korupcije v zvezi z italijanskim podjetjem Enel (podjetje za proizvodnjo in distribucijo električne energije), ki je sredi maja 2006 dobil sodni epilog na sodišču v Darmstadu (Humar, 2007, str. 44); od tod tudi označba: primer Darmstad oz. Darmstad case, op. p. Sodišče v Darmstadtu je nekdanja visoka Siemensova

21 Glej stran 14.

25

menedžerja, Andreasa Kleya in Horsta Vigenerja, spoznalo za kriva podkupovanja Enelovih menedžerjev v vrednosti šest milijonov evrov, da bi podjetje Siemens pridobilo naročilo za plinske turbine. Kley je dobil dve leti pogojne zaporne kazni, Vigener pa devet mesecev. Hkrati je sodišče Kleyu naložilo še plačilo 400 tisoč evrov v dobrodelne namene, medtem ko je Siemensu naložilo vrnitev neupravičeno pridobljenega dobička v višini 38 milijonov evrov (Humar, 2007, str. 44). Vendarle se omenjeni primeri obravnavajo ločeno od 426 milionov evrov vredne afere v zvezi s korupcijo, ki je novembra 2006 očrnila družbo Siemens (Milne, 2007). Znotraj tega škandala se je preiskava osredotočila predvsem na dvanajst takrat in predhodno zaposlenih v Siemensu, ki naj bi izvajali prepovedane transakcije na račune v tujini, in sicer v povezavi z delovanjem podjetja Com, Siemensovega podjetja, ki se ukvarja s telekomunikacijsko tehnologijo. Šest osumljenih je takoj priznalo, da so odprli bančne račune v Liechtensteinu, Švici in Avstriji, tožilstvo pa je navedlo, da obstaja sum glede izginotja 200 milijonov evrov. Sumilo se je namreč, da so bili zneski uporabljeni za podkupovanje Siemensovih poslovnih partnerjev za zagotovitev pomembnih pogodb (Simensen, 2006). Neposredni osumljeni so sicer zatrjevali (prek svojih pooblaščencev odvetnikov), da je bilo dajanje podkupnin z ločenih tekočih računov del običajne poslovne prakse v Siemensovih telekomunikacijskih oddelkih, s čimer so želeli odgovornost za domnevno podkupovanje prenesti čim višje navzgor po poslovni hierarhiji podjetja (predvsem na predsednika uprave Kleinfelda in predsednika nadzornega sveta von Piererja). Nekateri pravniki so bili celo mnenja, da je mnogo ljudi v vodstvenih strukturah podjetja vedelo za ločene tekoče račune podjetja. Kleinfeld in von Pierer pa sta na te obtožbe, podane znotraj zagovorov obdolženih, odgovarjala z nasprotnim mnenjem, in sicer, da obdolženi dejansko predstavljajo kriminalno združbo znotraj Siemensa, ki ji je moč očitati številne poneverbe znotraj podjetja (povezane tudi s korupcijo). Oba vodilna družbe v tistem času sta zatrjevala tudi, da sta prvič slišala za domnevna podkupovanja šele, ko je tožilstvo začelo raziskovati primer, torej v sredini novembra 2006. Tožilstvo je javnosti sporočilo tudi, da so tako Siemens kot Kleinfeld in von Pierer zgolj priče in ne osumljenci v preiskavi. Kleinfeld je še povedal, da je občasno naletel na pojave korupcije v Siemensu, konkretno v enem primeru na območju Lichtenchteina (kjer je bila kasneje uvedena obsežna tožilska preiskava) ob tem, ko se je vršila notranja kontrola. Res je, da je bil ta primer le del večje mreže podkupovanja, ki je bila nato izpostavljena tožilskim preiskavam. Pomembno ime znotraj celotne afere je tudi Tomas Ganswindt, član uprave, zadolžen za telekomunikacijski sektor (podjetje Com). V decembru 2006 je bil tudi priprt; od tega, v kolikšni meri bodo njegove izjave inkriminirale bivše kolege (ostale člane uprave in nadzornega sveta), pa je odvisno, za kakšne razsežnosti bo v konkretnem korupcijskem škandalu šlo (Milne, 2006). V decembru 2006 je Siemens, da bi se otresel ostrih kritik, angažiral zunanjo pravno pisarno, revizijsko pisarno in antikorupcijskega strokovnjaka. Ob obtožbah glede

26

nezakonitih prenosov denarja (200 milijonov evrov) s Siemensovih računov v tujino z namenom, da se v tujini podkupuje različne subjekte, in izjavah organizacije Transparency International, da bo Siemens izključen iz omenjene organizacije, je Siemens za svetovalca tako upravi kot nadzornemu svetu imenoval Michaela Hershmana, soustanovitelja Transparency International. Poleg tega je bil pravni pisarni Debevoise and Plimton zaupan neodvisen pregled glede ustreznosti sistema in skladnosti poslovanja s pravili. Prav tako je bilo isti pisarni naročeno tudi, da najde zunanjega revizorja. Več članov nadzornega sveta je delo takšnega zunanjega revizorja zahtevalo zlasti zaradi velikih kritik na račun družbe KPMG, Siemensovega pooblaščenega revizorja, ki je sicer nudil pomoč omenjeni pravni pisarni pri njenem delu. Obenem so se pojavile tudi zahteve po odstopu Heinricha von Piererja (Milne, 2006). Poleg tega je januarja 2007 Siemens poskušal ustvariti videz, da ga dogajanje, povezano z obtožbami glede korupcije v podjetju, v finančnem in poslovnem smislu ni prizadelo. Vodilni so se namreč odločili za nakup podjetja UGS, družbe s privatnim lastništvom, pri čemer je cena za nakup znašala 3,5 milijarde dolarjev (Saigol, Milne, Buck, 2007). Prav v tem času se je pripravljala tudi pripojitev s finskim podjetjem Nokia, ki naj bi s poslovanjem prvotno začela 1. januarja 2007, vendar je bilo sodelovanje zaradi korupcijske afere nekaj časa pod vprašajem22 (Simensen, 2006). Zavlačevanje in dvomi so bili prisotni zaradi afer v Siemensu, ki so hkrati očrnile ime Klausa Kleinfelda, Siemensovega izvršnega direktorja, ki je bil odgovoren za sklenitev posla. Siemens v zamudi ni videl večjega problema, prestavljanje sodelovanja je bil samo znak, da se na obeh straneh stvari skrbno pregledajo in pripravijo, kar naj bi pripomoglo k izognitvi morebitnim zapletom. Siemens se je kmalu po aferah, že v začetku lanskega leta (februarja 2007), začel močno izogibati kakršnim koli možnostim ponovitve korupcijskega škandala predvsem z restriktivno politiko uporabe svetovalnih storitev in tudi z umikom poslovanja iz držav, kjer je nevarnost za podkupovanje prevelika. Največja evropska industrijska družba je začela delovati po načelu »pazljivost namesto tveganja«.23 Namen naj bi bil centralizirati proces odločanja in z obširnejšo birokracijo povečati preglednosti delovanja (Milne, 2007). V Siemensu sta se ločeno od korupcijskega škandala zgodili še dve odmevni aferi. Kmalu po prodaji sektorja mobilne telefonije tajvanski družbi BenQ leta 2005 in sicer zaradi dolgotrajnega poslovanja z izgubo, se je Siemens znašel pod političnim pritiskom in pritiskom sindikatov. Podjetje BenQ je namreč leto kasneje, septembra 2006, razglasilo insolventnost in stečaj, zaradi česar je brez dela ostalo 3000 ljudi, pred prodajo zaposlenih v Siemensu (Milne, 2006). Vprašanje, ki se postavlja, je, ali so Siemensove obveznosti nasproti delavcem s prodajo oddelka BenQju ugasnile ali bi moralo podjetje Siemens še

22 Združitev Siemensovega oddelka, ki se ukvarja s telekomunikacijsko tehnologijo Com (brez oddelka Enterprise Business Unit) in Nokiinega oddelka Network Business Group v novega ponudnika telekomunikacijskih rešitev Nokia Siemens Networks (NSN), je bila razglašena 19. junija 2006, podjetje pa je s svojim poslovanjem začelo 1. aprila 2007 (http://www.nokia.com/A4136001?newsid=1111967). 23 Za razlago padajoče mejne koristnosti in mejnega tveganja glej str. 16 in 17.

27

naprej skrbeti za bivše delavce.24 Mnenja so različna, saj je Siemens kljub temu, da je v solidarnostni sklad, namenjen bivšim zaposlenim, nakazal 35 milijonov evrov, doživel močna nasprotovanja in kritike s strani IG Metala, sindikata kovinske industrije, ki je ponudbo označil za neprimerno in zahteval dodatno nakazilo 200 milijonov evrov. Še večje kritike pa so Siemens doletele ob predlogu zvišanja plač upravi za 30 %. Celo delničarji so bili proti temu predlogu, saj je cena delnice že nekaj časa stagnirala in po njihovem mnenju ni bilo razloga za povišana plačila. Zaradi polemik so se Kleinfeld in nekateri njegovi kolegi odpovedali povišici za eno leto, del denarja pa naj bi namenili v solidarnostni sklad (Milne, 2006). Zaradi druge odmevne afere je evropska komisija naložila Siemensu plačilo globe v višini 397 milijonov evrov zaradi njegove vodilne vloge v dalj časa obstoječem kartelu. Siemens je dalj časa sodeloval pri oblikovanju cen na trgu. Komisija se je odločila za strožjo globo Siemensu predvsem zaradi njegove velikosti, pozicije na trgu in pomembnosti njegove vloge v kartelu, ki je obvladoval trg na področju plinskih preklopnikov – električne opreme, ki nadzoruje pretok električne energije v električnih vodih. Poleg Siemensa je globo v skupni višini 751 milijonov dolarjev, ki je predstavljala največjo globo do tega trenutka v smislu globe za kartelne sporazume, moralo poravnati še 11 družb oz. skupin družb med drugim Toshiba (91 milijonov), Hitachi (52 milijonov), Almstone (65 milijonov). Mnogi drugi so se kazni delno izognili, zlasti s prodajo hčerinskih družb, povezanih z družbo Areva, družba ABB pa se je izognila celotni globi, ker je naznanila ostale udeležence (Saigol, Milne, Buck, 2007). Globe so za omenjena podjetja po višini predstavljale tudi do 10 % njihovega letnega dobička. Pri komisiji so pri odločitvah glede glob še posebej strogi do ponavljajočih se kršitev, zato bi bili pri Siemensu lahko v prihodnje kaznovani z dvojnimi globami, če bi bili vnovič spoznani za krive protikonkurenčnih ravnanj (Buck, Milne, 2007). Vse našteto je tudi razlog, da je 1. januarja 2008 v Siemensu prišlo do sprememb tako v organizacijskih kot v vodstvenih strukturah. Uprava po novem šteje 8 namesto dosedanjih 11 članov in odraža tudi spremembe v organizacijski strukturi. Člani uprave so poleg predsednika Petra Loescherja še izvršni direktorji treh sektorjev (industrija, energija in zdravstvo) ter štirje člani, odgovorni za finance in kontroling, kadre, pravne zadeve in tehnologijo.25 Člani nadzornega sveta, ki se jim je funkcija iztekla z 31. decembrom 2007,

24 Taka situacija v našem pravnem redu ni mogoča, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) pozna poseben institut prenosa delavcev v primeru spremembe delodajalca (73. člen ZDR), ki zavezuje delodajalca prevzemnika, da prevzame vse delavce delodajalca prenosnika skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi na dan prevzema, te pravice in obveznosti pa je delavcem dolžan zagotavljati še eno leto. 25 Člani uprave bodo poleg predsednika Petra Loescherja še Heinrich Hiesinger, ki bo hkrati opravljal funkcijo izvršnega direktorja sektorja industrija, Wolfgang Dehen, ki bo vodil sektor energija, in Erich R. Reinhardt, ki bo vodil sektor zdravstvo. Za kadrovske zadeve bo v upravnem odboru Siemensa zadolžen Siegfried Russwurm, za finance in kontroling bo skrbel Joe Kaeser, za tehnologije Hermann Requardt, za pravne zadeve pa Peter Y. Solmssen.

28

sodelujejo s Siemensom kot svetovalci.26 Spremembe so se zgodile tudi v nadzornem svetu; takratnega predsednika nadzornega sveta von Piererja je zamenjal Gerhard Cromme. 3.2 Pojav korupcije v Siemensu z vidika teoretičnih izhodišč Čeprav primeri korupcije v Siemensu še niso dobili končnega sodnega epiloga (preiskava s 300 osumljenci še vedno poteka), lahko na podlagi objavljenih dejstev vse nepravilnosti, ki so se dogajale od leta 2000 naprej, predstavimo na podlagi sprejetih teorij, ki opredeljujejo pojav korupcije. V vseh teh letih, ko praktično nihče ni pomislil na morebitne kršitve, povezane s poslovanjem, saj je Siemens užival dolgoletno tradicijo in sloves (Humar, 2007, str. 44), so se v nemškem koncernu dogajale številne nepravilnosti na več nivojih. Na tem mestu se bomo osredotočili na koruptivna dejanja, s pomočjo katerih so se sklepali milijonski posli. Dejstvo, da je šlo za razkritje 420 milijonov evrov dvomljivih plačil v šestih različnih državah in da se je po nekaj mesecih preiskav izkazalo, da je bilo dvomljivih izplačil kar za 1,32 milijarde evrov v obdobju od leta 2000 (Koražija, 2008) kaže na to, da se je korupcija v tem primeru dogajala na makro nivoju.27 Kot že omenjeno, gre za najnevarnejšo obliko korupcije, saj se odvija med najvplivnejšimi menedžerji nacionalnih in mednarodnih podjetij z močnim vplivom in pogosto visokim ugledom ter ostalimi akterji na visokih državnih in družbenih položajih. Da gre za makro nivo korupcije, kaže tudi dejstvo, da so bili v nepravilnosti vpleteni veliki zneski, na podlagi katerih so se sklepali večji posli in izvajale investicije večjih razsežnosti. Na podlagi objavljenih dogajanj lahko sklepamo, da je šlo v večini primerov pojava korupcije za aktivno obliko korupcije, saj so akterji za sklepanje poslov dajali velike vsote denarja oziroma so imeli celo ločeno vodene transakcijske račune, ki naj bi bili namenjeni dajanju podkupnin. Za to obliko korupcije je značilno, da je oseba pri tem dejanju pobudnik, saj daje neko dobrino (v našem primeru denar – podkupnino) v zameno za sklenitev določenih poslov in seveda nagrado, ki se lahko kaže na različne načine. Zaposleni, ki so bili zaslišani s strani tožilstva, so potrdili, da so bila koruptivna dejanja v Siemensu stalna praksa, ter trdili, da je bil menedžment s tovrstnim načinom poslovanja seznanjen (Milne, 2007). Glede na delovno okolje pojav uvrščamo med korupcijo v zasebnem sektorju, saj so se nepravilnosti v Siemensu kazale predvsem v obliki kršitev poslovnih navad za pridobitev gospodarskih koristi in v obliki zlorabe gospodarskih pogodb, sklenjenih med gospodarskimi družbami, ne pa med gospodarskimi subjekti in državnimi organi. Po svoji naravi in upoštevajoč, da se je korupcija dogajala v Siemesu, ki je močan gospodarski subjekt oz. celo največja evropska tehnična skupina, jo brez dvoma uvrščamo med 26 Tako na aktualni spletni strani družbe http://www.siemens.si/index.jsp?sdc_p=fml19suo2000001670351ni2000001335116pc164z3&sdc_bcpath=1261094.s_0,&sdc_sid=16750556884&, na dan 29. junij 2008. 27 Makro nivo je največkrat povezan z vladnimi naročili, sklepanjem večjih pogodb, z opravljanjem večjih del v državi in z ostalimi večjimi investicijami. Poteka s pomočjo zlorab funkcij in položajev, politične moči in/ali s pomočjo zlorabe družbenega statusa. Takšne oblike korupcije ostajajo ponavadi skrite, če pa se jih slučajno odkrije, ostajajo glavni akterji neodkriti, za podrobnejši opis glej stran 9.

29

poslovno korupcijo. Na podlagi količine denarja oziroma zneska sumljivih plačil jo uvrščamo med korupcijo večjih razsežnosti. Primer namreč velja za enega največjih v celotni zgodovini korporativne Nemčije (Humar, 2007, str. 44). Kljub temu da gre v primeru Siemens za korupcijo večje razsežnosti in so vanjo vpletene velike vsote denarja in posamezniki na visokih položajih, je njen pregon oziroma odkrivanje še vedno težavno. Nekatere razloge za dolgoletno prikrivanje lahko iščemo v poleg večdesetletnem ugledu in tradiciji podjetja (ter posledično zaupanju v način/pravilnost poslovanja) tudi v problematiki odkrivanja sistemskih koruptivnih dejanj. Razloge za težavnost odkrivanja Hren (2002, str. 173) vidi predvsem v prikritosti kriminalnih dejanj in težki dokazljivosti. Najpogosteje dogovori potekajo med majhnim številom posameznikov in ker je skupen interes vseh vpletenih, da vedenje ostane prikrito, so dogovori težko izsledljivi. Storilci koruptivnih dejanj (zlasti pobudniki) so večinoma visoko izobraženi, iznajdljivi, poleg tega pa dobro poznajo strokovno področje in pomanjkljivosti v katerem delujejo. Ker primer še ni dokončno zaključen, še ne moremo z gotovostjo trditi, do katerega nivoja po hierarhični lestvici je bila korupcija v Siemensu prisotna. Lahko pa sklepamo, da so bili vanjo vpleteni vsaj menedžerji najvišjih nivojev, če že uprava in nadzorni svet (kot sta trdila von Pierer in Kleinfeld) z dejanji nista bila seznanjena (Humar, 2007, str. 45). Težko bi namreč prišlo do sumljivih plačil s tako velikimi vsotami denarja, saj ponavadi zaposleni na nižjih nivojih nimajo tovrstnih pooblastil in tudi ne potrebnega znanja za izpeljavo tovrstnih nepravilnosti. Hren (2002, str. 174) problematiko pri odkrivanju kaznivih dejanj, povezanih s korupcijo, vidi tudi v tem, da v primeru »težav« vpleteni vključijo pomoč najboljših pravnih strokovnjakov in odvetnikov, kar se je zgodilo tudi v primeru Siemens. Kmalu po škandalu so se namreč v proces vključili ugledna njujorška pravna pisarna Debevoise and Plimton, revizijska hiša Deloitte kot forenzični ekspert in nekateri ugledni antikorupcijski svetovalci (Milne, 2007). Ker gre pri koruptivnem obnašanju za oškodovanje na račun tretjega,28 ki seveda ni vključen v posel in zanj najpogosteje tudi ne ve ali pa nima dokazov, so dejanja še toliko teže izsledljiva. V poslu podrejeni udeleženec, ki bi sicer lahko prijavil določeno kršitev, za slednje seveda nima interesa, saj je bil tudi sam vpleten v koruptivna dejanja in/ali je zaradi svoje dejavnosti od soakterja celo odvisen (s povzročiteljem/pobudnikom koruptivnega obnašanja želi sodelovati tudi v prihodnje) (Hren, 2002, str. 174).

28 V primeru korupcije so lahko oškodovani delničarji kot lastniki (podjetje lahko najprej izgubi ugled, kar privede do slabšega poslovanja in padca delnic), potencialni konkurenti (podjetja, ki delujejo zakonito, so v primerjavi s tistimi, ki se obnašajo koruptivno, nekonkurenčna) in nenavsezadnje tudi davkoplačevalci (denar, pridobljen na koruptiven način, ni obdavčen).

30

3.3 Vidiki korupcije na primeru Siemens 3.3.1 Ekonomski in pravni vidik korupcije: primer Siemens Ker se številna vprašanja, povezana s korupcijo, povezujejo predvsem z načinom vodenja družbe, glede katerega so pomembni tako ekonomski kot pravni vidiki (ki se celo prepletajo), podajamo oba vidika enotno, v enem poglavju. Ker ravnanja posameznikov ponavadi izhajajo iz različnih okoliščin oz. imajo različne vzroke, se je tudi širšim okoliščinam potrebno natančno posvetiti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je smiselno preučiti nekatere strukturne vidike delovanja podjetja Siemens oziroma osvetliti določena vprašanja, ki se nanašajo na vodenje družbe. Siemens, nemški koncern s 475 tisoč zaposlenimi (Humar, 2007, str. 44), deluje po sistemu dvotirnega upravljanja (imenujemo ga tudi nemški sistem upravljanja op. p.), v katerem poznamo tri organe upravljanja delniških družb, in sicer skupščino delničarjev, nadzorni svet in upravo. Njihove pristojnosti so razmeroma jasno razmejene že s samim zakonom. Skupščina delničarjev je pristojna predvsem za sprejemanje statusnih sprememb družbe, delitev dobička ter imenovanje/odpoklic članov nadzornega sveta. Nadzorni svet predvsem nadzira delovanje uprave in jo imenuje/odpokliče, skrbi za motiviranje uprave ter sprejema letno poročilo, uprava pa vodi posle družbe. Zakon natančno določa tudi pristojnosti vsakega organa (enako tudi v RS, glej člene 253-317 ZGD-1). V Siemensu je prišlo do nepravilnosti v poslovanju, ki so privedle do hudih kršitev, čeprav posluje po načelih dvotirnega sistema upravljanja, kjer naj bi bile funkcije jasno začrtane in razmejene. Razloge za nastalo situacijo je mogoče iskati na več nivojih, prav gotovo pa je do afere prišlo zaradi zlorabe položaja nekaterih (vodilnih) zaposlenih v družbi. Daniela Berkdolt, predstavnica združenja za varstvo lastnikov vrednostnih papirjev, meni (čemur gre po mojem mnenju pritrditi), da naj bi bila afera s podkupovanjem predvsem znamenje šibkosti nadzornega sistema (Žerjavič, 2007). V zvezi z nadzornimi organi se moramo prav gotovo vprašati o ustreznosti glede napredovanja v vodilne funkcije določene organizacije. V nemškem sistemu je namreč skoraj pravilo, da se v nadzorstvene funkcije napreduje preko upravljalskih funkcij (menedžmenta), pri čemer se pojavlja vprašanje, koliko je nato lahko takšna nadzorstvena funkcija sploh učinkovita. Prav zato o pomembnosti ločevanja funkcij govori nemški kodeks o upravljanju oziroma vodenju družb, ki določa, da ni priporočljivo, da bi bivši menedžerji (člani uprave) praviloma postali člani nadzornega sveta istega podjetja. Čeprav je bil kodeks o upravljanju sprejet že leta 2002, se ga podjetja večinoma ne držijo (verjetno predvsem zato, ker so kodeksi nezavezujoča pravila ravnanja, op. p.) in so zato v nemških podjetjih pravila glede ločenosti funkcij v upravi in nadzornem svetu prej izjema kot pravilo. Kot argument ravnanj v nasprotju z omenjenim pravilom podjetja navajajo, da so menedžerji, ki so več let zaposleni v podjetju, najprimernejši za funkcijo v nadzornem svetu. Nasprotniki pa

31

opozarjajo, da lahko pride do nasprotja interesov, saj se s prepletanjem funkcij v upravi in nadzornem svetu vzpodbuja nedopusten kronizem29 (Betts, 2006). Podobno je tudi v Sloveniji, saj večkrat pride do situacij, ko upokojeni člani uprav zasedajo mesta v nadzornem svetu oziroma je nadzorni svet sestavljen iz posameznikov, ki so blizu upravi. Enako je veljalo tudi za predsednika nadzornega sveta von Piererja, ki je bil med leti 1992 in 2005 predsednik uprave Siemensa. Delničarji Siemensa so von Piererja sicer podpirali, vendarle pa primer opozarja na nekatere sporne vidike tovrstnega napredovanja. Eden vodilnih strokovnjakov na področju vodenja podjetij Theodor Baums meni, da lahko pride do konflikta interesov, ko pride na vrsto diskusija o dogodkih, ki segajo v obdobje, ko je bil predsednik nadzornega sveta še predsednik uprave. Kot pozitivno stvar navaja, da tak predsednik nadzornega sveta pozna podjetje dovolj dobro, kar je pomemben faktor v primeru tako kompleksne družbe, kot je Siemens. Christian Strenger, prav tako strokovnjak za vodenje podjetij, meni, da je bolje, če predsedniki uprave napredujejo v člane nadzornega sveta in ne zavzamejo najvišje funkcije – predsednik nadzornega sveta. Strenger tudi pravi, da mora imeti predsednik uprave drugačen način razmišljanja in druge strokovne izkušnje, kot jih ima predsednik nadzornega sveta, in posledično se funkciji težko zamenjata čez noč. Nekateri analitiki pravijo, da so kljub von Piererjevi široki podpori njegovemu nasledniku Klausu Kleinfeldu mnogi v Siemensu razočarani nad odnosom, ki ga vidijo kot poskus blokiranja nekaterih bolj agresivnih sprememb v strategiji. Klaus Kleinfeld je vsekakor užival podporo von Piererja v nadzornem svetu. Kot mnogi drugi na tem položaju je menil, da je ena glavnih nalog predsednika nadzornega sveta podpreti predsednika uprave (Williamson, 2006); s čimer se po mojem mnenju ne gre a priori strinjati, glej tudi diskusijo, stran 39. K slabemu nadzoru je verjetno pripomogla tudi številnost nadzornikov, saj jih je v Siemensovem nadzornem svetu sedelo kar 20. Velikost nadzornega sveta je sicer določena s korporativnim zakonom, ki določa, da je v družbah z več kot dva tisoč zaposlenimi od 10 do 20 članov nadzornega sveta. Le težje pa je delovanje nadzornega sveta zaradi številčnosti uspešno, meni Strenger. Po njegovem mnenju je zato smiselna preusmeritev v novo statusno obliko evropske delniške družbe Societa Europe, saj ima njen nadzorni svet le 12 ljudi. V Siemensu je bila številna tudi uprava, saj je imela kar 10 članov. Vprašanje, ki se poraja, je, ali to slabi individualno odgovornost. Strenger pravi, da je število članov uprave odvisno od tega, kako se strukturira posel, in da je to zlasti stvar predsednika uprave. Gerhard Cromme (sedanji predsednik nadzornega sveta) je ob prevzemu položaja napovedal obsežno krčenje uprave, saj je po njegovem mnenju v njej preveč ljudi, nihče pa ni za nič odgovoren (Humar, 2007, str. 45). Johan Graf Lansdorff, protikorupcijski strokovnjak in profesor ekonomije na Passauski univerzi, meni, da ima primer korupcije lahko izredne razsežnosti tudi v prihodnje, zato je pomembno, da vodstvo podjetja naredi jasno in odločno črto, kar zadeva korupcijo (Williamson, 2006). Afera Siemens napoveduje številne posledice, in sicer: več zunanjih 29 Glej tudi razlago na str. 10.

32

prvih nadzornikov v podjetjih, sistematično ukvarjanje s korupcijo v družbah in oblikovanje učinkovitih nadzornih svetov (Humar, 2007, str. 45). Strenger navaja, da bo podkupovalna afera v Siemesu pospešila prizadevanja za sistematično ukvarjanje s korupcijo v podjetjih, za vzpostavitev ustreznega nadzora tveganja in oblikovanje učinkovitih nadzornih svetov. Prvi premiki v tej smeri so že vidni, saj je predsednika nadzornega sveta von Piererja, ki je odstopil aprila 2007, nasledil Gerhard Cromme, eden najbolj uglednih mož nemškega korporativnega upravljanja. Cromme je s svojo bogato poklicno kariero (prvi nadzornik jeklarskega velikana ThyssenKrupp, član osmih nadzornih svetov velikih nemških družb, npr. Allianz, Lufthansa, Axel Springer, ter treh tujih, npr. BNP Paribas, vodja nemške vladne komisije za reformo korporativnega upravljanja) v 160-letni zgodovini Siemensa prvi predsednik nadzornega sveta, ki pred tem ni zasedal mesta v upravi družbe. S tem se je prekinila praksa, da so prvi nadzorniki družbe postali nekdanji predsedniki uprav. Kljub temu imajo nekateri glede imenovanja Crommeja za predsednika nadzornega sveta pomisleke, saj dvomijo v njegovo sposobnost razrešitve problema glede na to, da je bil kot večletni član nadzornega sveta soodgovoren za razmere v podjetju. Tudi imenovanje Petra Loescherja iz ameriške farmacevtske družbe Merck za predsednika uprave ni bilo ravno običajno, saj so najvišji menedžerski položaj v podjetju praviloma zasedli menedžerji, ki so se pred tem več let kalili v družbi. Te spremembe nekateri poznavalci ocenjujejo kar za kulturno revolucijo v Siemensu (Humar, 2007, str. 45); sama pa menim, da bi se diskontinuiteta s prejšnjim načinom nadziranja in vodenja lahko dosegla le, če bi se zamenjali prav vsi posamezniki, ki nosijo upravljalske in nadzorstvene funkcije. Poleg same vloge upravljalskih in nadzornih funkcij na dogajanje znotraj podjetja vpliva tudi sama struktura oz. velikost podjetja. Kmalu po korupcijski aferi so se namreč na dogajanja odzvali tudi večji delničarji podjetja, ki so si začeli postavljati vprašanja, ali so stukture v Siemensu preobsežne in tudi prezapletene, da bi jih bilo moč voditi uspešno in pravilno. Sprašujejo se tudi, ali je sploh mogoče nadzorovati vsa dogajanja v tako razvejanem in raznolikem podjetju. Ob tem številni strokovnjaki opozarjajo, da bi bilo mogoče bolje, da bi bili posamezni deli Siemensa bolj neodvisni (tudi v smislu samostojnega zagotavljanja tržnega obstoja). Glede na vse povedano ni presenetljivo, da se tudi med investitorji že pojavljajo pomisleki in želja, da bi se Siemens razdelil na več manjših podjetij, ki bi jih bilo lažje upravljati (Milne, 2006). Napake v strukturi podjetja je priznal tudi Joe Kaese, finančni direktor Siemensa, ki je odkrito navedel, da so bile v sistemu finančne kontrole prisotne določene pomanjkljivosti (Williamson, 2006). Ne glede na strukturne značilnosti oziroma način vodenja in nadzora podjetja je za korupcijo oziroma koruptivno ravnanje (dejanje) vedno potrebna odločitev posameznika, česar nikakor ni mogoče in dopustno prezreti. Ob navedenem ni odveč ponovno opozoriti na predhodno že omenjeno teorijo mejne koristnosti, ki pravi, da do odločitve posameznika za koruptivno dejanje pride, če je mejna koristnost večja od mejnega tveganja

33

posameznika. Če omenjeno teorijo apliciramo na proučevani primer, ugotovimo, da so koruptivna dejanja v Siemensu vsaj v določenem trenutku za nekatere obljubljala več koristi, kot pa je bilo za to predvideno tveganje. Za obravnavani primer si je torej smiselno zastaviti vprašanje, ali so se koruptivna dejanja »splačala« oziroma kje je meja, ko se posameznik odloči za koruptivno ravnanje. Odgovorov je seveda več, saj je vsak posameznik svoj individum, iz česar lahko sklepamo, da se za dosego zastavljenih ciljev vsak odloča na podlagi lastnih, sprejetih, moralnih vrednot. Poleg tega so odločitve tudi odraz spleta zunanjih dejavnikov, ki v določenem trenutku vplivajo na proces odločanja, zato odgovor ni tako enoznačen. Jasno je, da je cilj gospodarskih družb30 oziroma večine poslovnih sistemov (z izjemo neprofitnih) maksimizacija dobička in/ali skrb za premoženje delničarjev, ki ga je na določenem trgu moč doseči s prodajo proizvodov ali storitev. V duhu zasledovanja cilja, s katerim se meri tudi uspešnost določene organizacije, lahko pride do nepravilnosti zlasti takrat, ko zaposleni ne sledijo enakemu cilju kot družba, v kateri delujejo. Če obravnavamo cilje z vidika potrošnika, ugotovimo, da je cilj določenega posameznika maksimizacija koristnosti. Situacija, ko zaposleni in družba, v kateri deluje, ne sledijo enakim ciljem, nastane predvsem takrat, ko posameznik vidi možnost za lastno obogatitev oz. večjo korist v zasledovanju lastnih ciljev (maksimizacija koristi), kot pa bi pridobil s sledenjem ciljev družbe (doseganje profita na zakonit način). V primeru, da pride do zlorabe položaja za doseganje lastne koristi, gre za koruptivno dejanje. Dogajanje v Siemensu bi lahko delno primerjali s slednjim, torej bogatenje posameznikov na nepravičen način, po drugi strani pa gre v proučevanem primeru tudi za koruptivna dejanja z namenom pridobivanja določenih poslov, ki bi v nasprotnem primeru bili lahko dodeljeni drugim ponudnikom (korupcija, usmerjena v nezakonito doseganje osnovnega cilja družbe – maksimizacijo dobička). Kljub temu da so zaposleni s podkupovanjem sklepali pogodbe, ki jih verjetno v nasprotnem primeru ne bi, so bili za to tudi nagrajeni. Da do določenih nepravilnosti v posamezni družbi ne bi prihajalo, bi bilo potrebno uvesti dovolj striktna pravila oziroma nadzor. Čeprav se zdi, da je gledano z ekonomskega stališča (povečevanje dobička) družba v tistem trenutku pridobila veliko novih poslov (sicer na nezakonit način), je zaradi korupcijskih zapletov tudi veliko izgubila. Prav zaradi tega je bil projekt Nokia Siemens Networks nekaj časa pod vprašajem in posledično prestavljen šele na obdobje, ko se je končal skrben pregled oddelka komunikacij (Koražija, 2008, str. 56). Ločeno od omenjenega škandala (kot smo tudi že omenili),31 so se v podjetju odvijale še druge nepravilnosti. Primer, ki se je dogajal v italijanskem podjetju Enel in kjer je šlo za primer podkupovanja v oddelku proizvajanja električne energije (Milne, 2007), je sredi maja 2007 dobil sodni epilog. Andreasa Kley in Horst Vigener, nekdanja visoka Siemensova menedžerja, sta na sojenju priznala, da so bili visoki zneski (6 milijonov evrov) nakazani izvršilnim organom v Enelu (z namenom pridobitve in zavarovanja poslov v zvezi z plinskimi turbinami), in hkrati zanikala podkupovanje (trdila sta, da so bili zneski

30 Glej 1. odstavek 3. člena ZGD-1. 31 Glej stran 26.

34

pred podpisom pogodb vnaprej zahtevani, in tudi, da sta delovala v korist podjetja in plačil nista izrabljala za lastno okoriščanje (Neznani avtor, Spiegel Online, 2007). Zanikala sta tudi obtožbe glede kršitev fiduciarnega (zaupnega, op. p.) razmerja (gre v bistvu za zanikanje zlorabe položaja, glej naravo kaznivega dejanja Untrue, spodaj) (Milne, 2007). Sodišče v Darmstadtu je oba spoznalo za kriva podkupovanja Enelovih menedžerjev, oziroma uradnikov, zaposlenih v podjetju, ki je bilo v državni lasti med letoma 1999 in 2002 (Neznani avtor, Spiegel Online, 2007). Ker sta bila obtožena tudi obsojena, je tudi Siemens (ki v postopku sicer sploh ni bil udeležen, torej ni bil niti osumljen, niti obtožen oz. obsojen) moral vrniti dobljeni dobiček (vrnitev protipravne premoženjske koristi), ki je bil pridobljen na podlagi s podkupninami sklenjenih pogodb (Milne, 2007). Kley je dobil dve leti pogojne zaporne kazni, Vigener pa devet mesecev, Kleyu pa je sodišče naložilo še plačilo 400 tisoč evrov v dobrodelne namene, medtem ko je koncern Siemens moral vrniti 38 milijonov evrov (Humar, 2007, str. 44). Oba obtoženca, ki sta obžalovala svoja dejanja, sta zanikala kakršnokoli osebno obogatitev. Po mnenju Kleya je bilo podkupovanje nujno za pridobitev pogodbe po tem, ko so Enelovi uslužbenci k sklepanju posla pristopili z zahtevo po dodatnih vsotah denarja32 (Milne, 2007). Z vidika kvalifikacije kaznivih dejanj v zvezi s korupcijo je pomembno omeniti, da nemški pravni red (poleg kaznivih dejanj dajanja in jemanja podkupnine tako v zasebnem kot v javnem sektorju) pozna tudi specifično kaznivo dejanje Untreue (§ 266, StGB), to je kaznivo dejanje zlorabe zaupanja. V nasprotju z večino anglosaških pravnih sistemov, kjer ekvivalentno dejanje, kršitev zaupane dolžnosti v gospodarski družbi, lahko pripelje samo do civilne tožbe, lahko v Nemčiji pripelje do kazenskega pregona in je običajen način za pregon voditeljev podjetij, kadar ni dokazov za bolj specifične nepravilnosti (enako tudi v RS, glej kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic, 244. člen KZ). Pravnik, ki je svetoval enemu od Siemensovih vrhovnih menedžerjev je menil, da je Untreue velik problem, saj je to pomanjkljivost Nemčije kot poslovne lokacije (Milne, 2007). Sama se z navedenim stališčem nikakor ne morem strinjati, saj v svobodo poslovanja gospodarskih družb nikakor ne more biti vključena tudi možnost zlorab oziroma podobnih ravnanj, zato je smešno trditi, da neka država omejuje svobodno poslovanje oziroma svobodno podjetniško pobudo s tem, ko zlorabe posameznikov pri vodenju gospodarskih družb (pa naj imajo te znake korupcije ali ne) inkriminira. Res je, da so tako hitro osumljeni tudi vodilni delavci v podjetju (kar je po svoje spet razumljivo, saj so odgovorni za delovanje podjetja), tudi če so dokazi zoper njih precej šibki. Prav zato so odvetniki oziroma pravni svetovalci nekaterih vodstvenih delavcev trdili, da za omenjeno kršitev zakona (Untrue) ni nobenih pravih dokazov (Milne, 2007). Kršitev zakonov, povezanih s podkupovanjem (angl. anti-bribery laws), vodi v drage izvršilne ukrepe proti podjetju in zaposlenim, ki so bili v dejanje vpleteni. Kazniva dejanja

32 Čeprav so zaposleni zatrjevali, da je bilo koruptivno vedenje stalna praksa v tem sektorju industrije in bi podjetje zato težje konkuriralo z drugačnimi načeli in postopki, gre za kazniva dejanja, ki jih je potrebno preganjati.

35

povzročijo škodo ugledu podjetja in zaposlenim, vsi vpleteni pa so tudi kazensko odgovorni; tako podjetje kot zaposleni. Posameznika, zaposlenega v podjetju, ki je obtožen koruptivnega dejanja, lahko doleti tako zaporna kot tudi denarna kazen (Aneks k Business Conduct Guidelines – internemu pravilniku družbe, 2008, tč. 3.2,). Poleg kazenskopravnih posledic je imela afera v Siemensu posledice na konkurenčnopravnem področju. Navedeni področji sta tudi sicer povezani, saj na primer nemški kazenski zakonik korupcijo šteje kot kaznivo dejanje zoper prosto konkurenco (pri nas kaznivi dejanji nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril spadata med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, med katera spadajo tudi kazniva dejanja zoper konkurenco). V smislu civilnopravnih sankcij (v zvezi s protikonkurenčnimi postopki znotraj EU) je Evropska komisija naložila Siemensu plačilo globe v višini 397 milijonov evrov zaradi njegove vodilne vloge v dalj časa obstoječem kartelu, v katerem je bil Siemens udeležen pri oblikovanju cen. Kot smo že navedli, se je komisija odločila za visoko globo Siemensu predvsem zaradi njegove velikosti, pozicije na trgu in pomembnosti njegove vloge v kartelu.33 3.3.2 Družbeni vidik korupcije na primeru Siemens Kot vzrok korupcije v tem sektorju industrije Ben Uglow, analitik družbe Morgan Stanley, navaja dve možnosti, in sicer: do korupcije pride bodisi zaradi odnosa vpletenih, kot da se je vse zgodilo po nesreči (tak odnos korupcijo vzpodbuja), ali pa zaradi malomarnega odnosa subjektov znotraj podjetniških struktur v tem sektorju. Uglow meni, da gre v primeru Siemensa predvsem za drugo možnost, poleg tega pa naj bi bil odnos nekaterih usmerjen tudi v miselnost, da se brez popolnega vpliva ni treba v popolnosti držati pravil (Milne, 2006). Pomembno je torej vprašanje, ali so se koruptivna dejanja v proučevanem primeru pojavljala zgolj v t. i. grešnih oddelkih (kot je trdilo vodstvo) ali pa je bilo podkupovanje normalen način vsakodnevnega poslovanja in so tudi v vodstvu družbe za ta ravnanja vedeli in si pred njimi več let zatiskali oči. Analitik Ben Uglow je namreč mnenja, da se celo vlagatelji zavedajo, da je narava v panogi industrijskih proizvodov takšna, da so določena plačila običajen del poslovanja in da je Siemens (če je zagrešil kako nepravilnost) morda samo konkuriral znotraj dejavnosti pod enakimi pogoji kot druge družbe na trgu (kar seveda ne opravičuje dejstva, da je prišlo do nezakonitih dejanj, ki jih je potrebno preganjati). Na posameznikovo odločitev, ki je v primeru kršenja pravil poslovanja in hkrati zakonodaje lahko tudi prvi korak k koruptivnemu dejanju, lahko vpliva več dejavnikov. Opisali smo že nekatere najpomembnejše, ki so: prvine vrednostnega sistema, racionalne prvine, socialna vloga, možnost nagrade in strah pred kaznijo.34 Določeni dejavniki so posledica vpliva družbe in okolja, v katerem delujemo, 33 Glej stran 29. 34 Za podrobnejšo razlago glej str. 23.

36

nekatere dejavnike, ki so prav tako sestavni del pri sprejemanju odločitev posameznika, pa lahko povežemo z zakonodajo ali pa celo z začrtanimi in jasno definiranimi pravili poslovanja, ki jih imajo nekatera podjetja. V nadaljevanju se bomo osredotočili na slednja, saj jih lahko najbolje povežemo s primerom, obravnavanim v diplomski nalogi. Tudi po zamenjavi na samem vrhu družbe (ko je takratnega predsednika nadzornega sveta von Prierja zamenjal Gerhard Cromme in predsednika uprave Kleinfelda Peter Loescher) vodilni v Siemensu stremijo k enakim ciljem; v želji in z namenom narediti vse, da bi povrnili ugled podjetju in da bi ponovno pridobili zaupanje javnosti, so predstavili kar nekaj novih pravilnikov (oziroma dopolnili stare), ki nazorno opredeljujejo pravila poslovnega/etičnega obnašanja in krepijo družbeno odgovornost podjetja. Upravni odbor Siemensa s Petrom Loescherjem na čelu je sprejel Program skladnosti (angl. Compliance Program), ki ne dopušča tolerance pri izvajanju, s katerim naj bi zagotavljali, da je obnašanje zaposlenih v Siemensu skladno z zakoni in predhodno sprejetimi pravili. Obveza oziroma poslovanje, skladno z načeli, ki so jih sprejeli v podjetju, naj bi postala neločljiv sestavni del kulture upravljanja in vodenja v podružnicah Siemensa po celem svetu. Pomembnost dajejo tako poslovni kulturi, ki jo delijo zaposleni v podjetju, kot sprejetim poslovnim pravilom obnašanja (Business Conduct Guidelines, 2008)

Slika 3: Program skladnosti (angl. The Siemens Compliance Program)

PREPREČEVATI ZAZNAVATI UKREPATI

• interni

pravilniki / navodila,

• izobraževanje / usposabljanje,

• sistem odgovarjanja na vprašanja zaposlenih glede ustreznosti ravnanj

• razumljiv

sistem nadzora,

• uveljavljen sistem poročanj.

• jasno določene

posledice,

• jasno (nedvoumno) ukrepanje.

STALEN NAPREDEK

temelj za trajnostni uspeh poslovanja

Vir: Compliance Program, povzet diagram, izvirnik na spletni strani

http://w1.siemens.com/responsibility/en/compliance/ na dan 30. junij 2008

37

Ključne točke Programa skladnosti so jasno definirana pravila za vse zaposlene, obsežno usposabljanje, zaupno poročanje v primeru soočenja s sumljivimi nepravilnostmi in služba za pomoč uporabnikom (angl. helpdesk). Za vse dobavitelje po svetu so sprejeli minimalen prag zahtev/pogojev, ki jih morajo izpolniti in ki vsebujejo etične, socialne in okoljske komponente. Z namenom pridobitve zagotovila, da dobavitelji res izpolnjujejo postavljene standarde, so v Siemensu uvedli sistem samoocenjevanja in kontrol. Nove in nekatere prenovljene smernice kažejo delničarjem, kupcem, javnosti in zaposlenim jasno sliko o resnosti vodilnih v Siemensu; tudi zato, ker navedbe, ki mečejo slabo luč na poslovanje podjetja, jemljejo zelo resno (Annual Report, 2007, str. 43). 2. maja 2007 so v Siemensu sprejeli aneks, ki je bil objavljen v Pravilniku poslovnega obnašanja (angl. Business Conduct Guidelines) in ki opredeljuje, kakšno obnašanje je primerno, če pridejo zaposleni pri poslovanju v stik z državnimi uradniki. Anti-public-corruption compliance opozarja predvsem na nezakonita dejanja, povezana z državnimi uradniki, in ne obravnava drugih oblik možnosti pojava korupcije pri poslovanju. Aneks jasno določa, da nihče od zaposlenih v Siemensu in njegovih podružnicah po svetu ne sme direktno ali indirektno ponuditi, sprejeti, dati ali obljubiti denarja ali česarkoli vrednega, kar bi utegnilo vplivati na uradnikovo vedenje, in si s tem pridobiti neprimerno korist. Pod to uvrščajo darila in kakršne koli nagrade, neprimerna potovanja, obroke, zabave, prispevke v dobrodelne namene, od katerih bi utegnil imeti uradnik osebne koristi, ponudbo delovnih mest družinskim članom ali uradnikom samim. Ker seveda ni mogoče definirati vseh možnih situacij, ki bi utegnila voditi v kaznivo dejanje, in ker so merila po svetu različna, mora vsak zaposleni v Siemensu delovati po lastni presoji. V primeru, da ima glede določene situacije pomisleke, se v vsakem trenutku lahko posvetuje s primernim nadrejenim, ki je zadolžen za dosledno izvajanje tovrstnih situacij. Prav tako je za podjetje potrebno, da vodi knjige in evidence, ki točno in pravilno prikazujejo vse transakcije določenega obdobja. Pravila so namenjena vsem direktorjem, uradnikom in zaposlenim po vsem svetu, prav tako kot tudi vsem tretjim osebam, ki kakorkoli poslujejo s podjetjem (svetovalci, agenti). Različni pravilniki, definicije poslovnega obnašanja in pravilnega ravnanja vsebujejo oziroma se celo prepletajo z vidiki, načeli družbeno odgovornega podjetja.35 Družbeno odgovorno podjetje je izraz, ki nima enotne definicije ali določenih kriterijev, ki bi enoznačno opredeljevala termin. Na splošno pa se izraz uporablja za način, kako podjetje dosega usklajevanje ali združevanje ekonomskih, zaposlitvenih, okoljskih in družbenih zahtev, medtem ko istočasno dosega pričakovanja delničarjev. Podjetje, ki deluje družbeno odgovorno, pogosto povezujejo s trajnostnim razvojem,36 saj združuje potrebe sedanjega poslovanja brez ogrožanja zmožnosti prihodnjih generacij pri zadovoljevanju njihovih

35 Angl. Corporate Social Responsibility-CSR. 36 Angl. Sustainable development.

38

potreb. Dejavnosti družbeno odgovornega podjetja pogosto povezujejo tudi s ključnimi elementi, kot so zdravje in varnost, okoljska varnost, človekove pravice, ravnanje s človekovimi viri, upravljanje družbe, dejavnost na področju prostorskega načrtovanja in razvoja, varstvo potrošnikov, varstvo delavcev, razmerja z dobavitelji, poslovna etika in pravice delničarjev (Industry Canada, 2007). Menim, da je ravnanje podjetij v skladu z družbeno odgovornostjo izjemnega pomena, saj samo tako lahko ohranjamo zdrave razmere in okolje, v katerem delujemo; hkrati pa menim, da je za podjetje pred osredotočanjem na družbene zahteve prvenstveno izpolniti ekonomske in zakonodajne zahteve. Kot že omenjeno, je cilj vsake organizacije maksimizacija dobička (samo tako je lahko organizacija na dolgi rok konkurenčna), ki pa naj bi ga zasledovala v skladu s predpisano zakonodajo. Podoben vidik, ki se prav tako osredotoča na okoljske, družbene in ekonomske komponente in se zadnje čase tudi precej pojavlja, se imenuje Triple Bottom Line.37 Vsebinsko je podoben načinu poslovanja družbeno odgovornega podjetja. Skrb za okolje, zdravje, varnost in zaposlene je sicer ob današnjem tempu življenja nuja, če želimo dobro prihodnjim generacijam, vendar bi bilo zanimivo preučiti, koliko podjetja omenjene teorije uporabljajo (izrabljajo) samo v smeri pridobitve dobrega imena in koliko se jih dejansko poslužujejo v realnosti (kar pomeni, da so dejansko implementirane v sam sistem njihovega poslovanja).

4 DISKUSIJA Če hočemo z gospodarsko dejavnostjo ohranjati socialni mir in varnost ljudi ter ekonomske temelje države, je neizogibno potrebno spoštovati vsaj minimum zahtev, med katerimi so praviloma najpomembnejše tiste, ki omogočajo nemoteno delovanje svobodnega trga, spoštovanje sprejetih dogovorov in varnost gospodarske lastnine pred protipravnim odtujevanjem. Morda bi kdo takemu razmišljanju očital, da lahko ostane le na nivoju abstrakcije, vendar temu ni tako. Navedenega bi se moral zavedati vsak posameznik, ki vstopa v kakršnokoli vlogo, povezano z delovanjem gospodarskih družb, saj lahko vsak že z navidez nepomembnimi (manjšimi) protipravnostmi znotraj poslovanja pritegne posnemovalce, kar posledično privede do stanja, ko večina posameznikov ravna protipravno in se neko protipravno dejanje šteje kot družbeno sprejeto, čeprav je že po svoji naravi zavržno. Še več, taka dejanja se štejejo kot vrlina, ker naj bi posameznik od takega ravnanja imel koristi oziroma naj bi se v poslovnem svetu dobro »znašel«, v resnici pa na dolgi rok vsi izgubljamo; podobno kot pri efektu stadiona, kjer gledalec s tem, ko vstane, meni, da bo tako lažje spremljal tekmo, v resnici pa je, zastrt v gruči ljudi (ki mu sledijo in prav tako

37 Imenuje se tudi »People, Profit, Planet«.

39

vstajajo), še na slabšem. Primer, ko so nekateri zaposleni protipravno delovali in sklepali posle na nezakonitih temeljih v želji, da bi bili na »boljšem« (kjer je bilo mejno tveganje seveda manjša od mejne koristi), se je zgodil tudi v družbi Siemens, ki smo jo obravnavali v diplomskem delu. Na pojav korupcijskih ravnanj v Siemensu lahko zatorej apliciramo tudi efekt stadiona. Zaposleni so namreč zatrjevali, da je bilo koruptivno vedenje stalna praksa v poslovnem svetu in bi podjetje zato teže konkuriralo z drugačnimi načeli in postopki, s čimer so v bistvu trdili, da nekoruptivni način delovanja v tem okolju a priori pomeni izgubo. Stanje odraža sliko, da so v končni fazi vsi vpleteni na slabšem, kot bi bili v primeru, če bi poslovanje potekalo na pošten in transparenten način. Vsi vpleteni morajo namreč za uspešno konkuriranje na trgu, kjer veljajo opisane razmere, dajati podkupnine, kar privede do večje porabe denarja za izvršitev oziroma pridobitev posla. Ravno s kršenjem zakonodaje pa so ti posamezniki (še dodatno) na slabšem (tako kot gledalci, ki na stadionu gledajo tekmo stoje); saj tvegajo tudi kazensko ovadbo ali civilno tožbo, zato bi bilo zanje smotrneje, da bi delovali zakonito. Tudi v primeru, da je bilo stanje res tako, kot ga navajajo zaposleni, tovrstna dejanja niso opravičljiva. To velja zlasti zato, ker so posledice korupcije na dolgi rok izrazito negativne in pospešujejo ekonomsko neučinkovitost, ovirajo razvoj, preprečujejo delovanje trga in posledično znižujejo nivo blaginje celotnega prebivalstva. Verjetno je za preprečevanje oziroma zmanjševanje pojava korupcije v družbi enako kot dosledna regulativa na tem področju in njeno dosledno izvajanje pomembno tudi iskanje vzroka za njen nastanek. Teorija Bena Uglova (ki kot vzrok korupcije navaja dve možnosti, in sicer nesrečen splet okoliščin ali malomaren odnos posameznikov znotraj podjetniških struktur38) se zdi smiselna, vendar jo je moč razumeti predvsem kot oceno posledic korupcije, ne pa kot njen vzrok. Občutek, da se je vse zgodilo po nesreči, oziroma malomaren (otopel) odnos do dogajanj v podjetju je namreč stanje (opravičevanja), ki nastopi po tem, ko je korupcija v podjetju že prisotna, medtem ko bo vzrok korupcije navsezadnje vedno želja po okoriščanju, kar pojmovno predstavlja že sam pojem korupcije. V tem smislu gre v celoti potrditi drugemu delu Uglove teorije, kjer se kot možen vzrok želje po okoriščanju pojavlja situacija, kjer se oseba ne šteje za dovolj vplivno in se posledično (kompenzacijsko) ne čuti v celoti zavezana k spoštovanju pravil. Vendarle je potrebno dodati, da je tako miselnost nedvomno moč tudi sicer pripisati kriminogenim osebam, ki ponavadi svoja kriminalna (oziroma nedopustna) ravnanja opravičujejo z okoliščinami, v katerih se ponavadi čutijo domnevno prikrajšane. Na tem mestu je potrebno poudariti odgovornost najvišjih organov družbe, saj menedžerji najvišjih položajev, tudi člani uprave, do določene mere odgovarjajo za delo podrejenih. Še večjo odgovornost, povezano s pravilnostjo poslovanja določene družbe, ima njen nadzorni svet, saj kot predstavnik mnenja večinskega dela kapitala v družbi mandatno, na podlagi 38 Za podrobnejšo razlago vzrokov korupcije, ki jih podaja Ben Uglow, glej stran 36.

40

imenovanja delničarjev, nadzoruje delovanje uprave. Uprava naj bi delovala v korist delničarjev oziroma zasledovala cilj maksimizacije dobička. Pomembno je torej, da so vodstvene funkcije v podjetju in nadzorni organi striktno ločeni in imajo jasno razmejene delitve dolžnosti in pristojnosti; zato menimo, da je bila podkupovalska afera v Siemensu predvsem odraz šibkosti nadzornega sistema. Menimo namreč, da je nadzorni svet s svojimi zakonsko opredeljenimi dolžnostmi polno odgovoren za dogajanje v Siemensu, saj predstavlja interese kapitala oziroma interese delničarjev. V interesu delničarjev je, da družba sicer posluje z dobičkom, vendar na zakonit, legitimen in transparenten način, kar v dosedanjem poslovanju družbe Siemens očitno ni bilo vedno pravilo. Menimo tudi, da organi vodstva in nadzora niso upravičili pričakovanja delničarjev; verjetno so jih z dejanji, vsebujočimi koruptivno obnašanje, celo razočarali. Ne moremo se strinjati niti s stališči nekaterih (Williamson, str. 34), da je ena izmed glavnih funkcij predsednika nadzornega sveta, podpreti predsednika uprave (enako je menil tudi sam Von Prier). To je izrazito kontradiktorno s prej predstavljenim vidikom, da naj bi člani nadzornega sveta nadzorovali delovanje članov uprave. V primeru, da bi se morali nadzorniki a priori strinjati z delovanjem uprave, bi lahko rekli, da je funkcija nadzornega sveta celo nepotrebna. Za zagotavljanje uspešnega poslovanja obeh funkcij omenjena organa v tako velikih družbah, kot je Siemens, ne bi smela biti prijateljsko ali kako drugače povezana, potrebno bi bilo dosledno poslovno in transparentno sodelovanje. Verjetno je res, da so bile strukture v podjetju Siemens obsežne in zapletene, v čemer so vzrok za nastalo situacijo delno iskali tudi delničarji, vendar obsežnost sistema nikakor ne bi smela biti opravičilo za koruptivna dejanja. V tem primeru bi vodilni morali uvideti pomanjkanje nadzora oziroma v tistem času premajhno kontrolo in imenovati posameznike, na katere bi prenesli del odgovornosti, za katero sami očitno (sklepamo na podlagi nastale situacije) niso imeli dovolj časa oziroma moči. Številni strokovnjaki sicer opozarjajo, da bi bilo mogoče bolje, da bi bili posamezni deli Siemensa bolj neodvisni, vendar gledano z drugega stališča geografska razvejanost družbe zmanjšuje možne kontrole matične družbe in hkrati pomeni večjo nevarnost za nastanek nepravilnosti in s tem tudi možnost korupcije. Smiselna rešitev se nam zato zdi vzpostavitev močne notranje kontrole z imenovanjem primernih, sposobnih in odgovornih posameznikov, ki bi na eni strani skrbeli za zakonito poslovanje, na drugi strani pa bi bili primorani poročati o ugotovitvah najvišjim organom v družbi. Že samo navedbe finančnega direktorja o pomanjkljivosti delovanja finančnih kontrol nam dajo jasno sliko o preteklem poslovanju in razmerah v podjetju. Še pomembnejšo vlogo kot notranje kontrole pa ima zunanja revizija. Za vsako gospodarsko družbo, zavezano reviziji,39 je pomembno, da na koncu poslovnega leta dobi pozitivno mnenje neodvisnega zunanjega revizorja. Revizorjevo mnenje je neke vrste slika poslovanja družbe med letom, zato pooblaščeni revizor po opravljenem pregledu delovanja 39 Glej ZGD-1, člen 57.

41

notranjih kontrol in testa podatkov med letom izda mnenje brez pridržkov, mnenje s pridržki ali odklonilno mnenje.40 Revizorsko mnenje je neke vrste spričevalo družbi za resničen in pošten prikaz poslovanja. Menimo, da je odločitev za ponoven izbor iste revizijske hiše,41 kot je bila izbrana že v času, ko so se dogajale nepravilnosti, povsem nelogična oziroma nesmiselna. Postavlja se nam namreč vprašanje, kako lahko izkaze revidira pooblaščeni revizor revizijske hiše, ki v času korupcijskih nepravilnosti tega ni zasledila oziroma lahko da jih celo je, a je kljub temu izdala pozitivno mnenje. Lahko da zneski niso bili materialni, tj. da niso pomembno vplivali na izkaze družbe; v vsakem primeru pa je bilo v konkretnem primeru sporno predvsem pridobivanje poslov, kar v nobenem primeru ne bi smelo biti spregledano (revizijska hiša bi morala na nepravilnosti družbo vsaj opozoriti). Verjetno je sicer res, da so za reševanje problema, povezanega s koruptivnimi dejanji, bolj odgovorni organi pregona v državi, vendar je tudi v interesu nadzornega sveta, ki je hkrati odgovoren tudi za potrditev letnega poročila, da se procesi v družbi izvajajo pravilno. Zato je še bolj nenavadno, da so (kljub dejstvu, da so se v družbi že dogajale nepravilnosti) v družbi za pregledovanje računovodskih izkazov ponovno izbrali istega ponudnika revizijskih storitev. Po drugi strani pa je tudi res, da določenih nepravilnosti v postopku same revizije ni mogoče ugotoviti oziroma so lahko tako zelo prikrite in včasih celo podprte z vsemi potrebnimi dokumenti, ki izkazujejo, da družba deluje v skladu s standardi in zakonom. Zato kot končno rešitev v smislu uspešnega boja proti korupciji in omenjenim nepravilnostim vidimo v uvedbi forenzičnega računovodstva, ki se ukvarja predvsem z analiziranjem poslovanja za potrebe ugotavljanja prevar. Ko preučujemo pojav korupcije, je potrebno nekatere razlage iskati tudi v teorijah, povezanih z delovanjem trga. Menimo, da Smithova teorija »nevidne roke« v okoliščinah, kjer je prisotna korupcija, ne zdrži. Teorija namreč govori o škodljivosti vladnega vmešavanja v tržno konkurenco, ker vsak posameznik s tem, ko zasleduje lastne cilje, pripomore k doseganju najboljšega položaja za celotno družbo. Teorija »nevidne roke« torej ne pozna regulative, saj naj bi bil trg sam po sebi zadosten. Kot pa smo ugotovili v diplomskem delu, je za preprečevanje koruptivnih dejanj ključnega pomena ne samo regulativa (zakonodaja), ampak tudi transparentno izvajanje zakonodaje in izrek sankcij v primeru kršenja predpisov. Jasno je, da bo na trgih, kjer ni regulative, razmah korupcije večji, saj ob koruptivnem vedenju posameznik ne bo čutil nikakršnega tveganja. In obratno, več kot bo regulative v določeni družbi, manjša bo verjetnost, da se bodo posamezniki odločili za njeno kršitev (posledično bodo namreč tvegali sankcije). Nasprotno pa Coase poudarja, da je prav regulativa na trgu ključnega pomena oz. poudarja, da je že sam obstoj trga povezan z določeno ravnjo institucionaliziranosti oz. reguliranosti.

40 V primeru, da revizor mnenja ne more izraziti, izjavo mnenja zavrne. Glej 3. alineo 2. odstavka 57. člena ZGD-1. 41 Ki je novembra 2007 za poslovno leto od oktobra 2006 do oktobra 2007 izdala pozitivno mnenje. Družba Siemens deluje skladno s standardi IFRS (International Financial Reporting Standards) in dodatnimi zahtevami nemškega zakona o gospodarskih družbah (§ 315a, Abs. 1 HGB) ter daje resnično in pošteno sliko o premoženju, finančni poziciji in rezultatih poslovanja celotne skupine.

42

Tudi sami smo mnenja, da je za uspešno delovanje trga pomembno, da se predhodno vzpostavijo pravila in pogoji za delovanje, saj anarhičnost ne pripomore k boljšim tržnim razmeram. Vendarle je vzpostavitev regulative eno, nadaljnje vmešavanje države v dogajanje na trgu (v smislu države kot tržnega subjekta) pa povsem nekaj drugega. V tem primeru (kot to izhaja tudi iz Smithove teorije) gre dejansko za intervencijo, ki trgu preprečuje, da bi deloval po lastnih zakonitostih. Državna intervencija bi tako, po našem mnenju, za doseganje tržnih razmer, v katerih si želimo čim redkejše primere koruptivnega ravnanja, morala biti omejena na (zgolj potrebno) regulatorno dejavnost, ki bo z vidika standardiziranja, unificiranja in inkriminiranja premoščala pomanjkljivost družbene realnosti v smislu odnosa do koruptivnih ravnanj oz. premoščala stanje, ko ima vsak posameznik svoj notranji prag in predstavo o tem, kaj je zanj sprejemljivo in kaj ne.

SKLEPI

Obsežen pregled literature in študija primera Siemens privedeta do nekaterih sklepov, ki jih podajamo previdno, ne da bi v naprej želeli vzbujati občutek o njihovi gotovosti. Korupcijo razumemo kot:

• nekaj pokvariti, poškodovati, izpriditi, zapeljati, kar izhaja iz latinskega glagola corrumpare,

• zlorabo moči za doseganje zasebnih koristi. Z ekonomskega vidika:

• se bo posameznik odločil za koruptivno ravnanje takrat, ko mu bo dodaten dohodek, pridobljen s koruptivnim ravnanjem, predstavljal večjo korist od dodatnega tveganja,

• z uvajanjem regulative (in povečanim nadzorom) mejno tveganje narašča, kar ima za posledico, da raven korupcije pada,

• korupcija slabo vpliva na razvoj podjetništva in s tem na konkurenčnost gospodarstva nasploh, onemogoča pa tudi učinkovito delovanje trgov.

S pravnega vidika:

• je v slovenskem pravnem sistemu v zasebnem sektorju inkriminirano nedovoljeno spremljanje in dajanje daril (1. odst. 247. in 248. člena KZ), sprejemanje in dajanje daril za nezakonito posredovanje (1. odst. 269. in 269.a člena KZ) ter tudi zloraba položaja in pravic (244. člen KZ),

• so v slovenskem pravnem sistemu koruptivna ravnanja lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, zlasti odškodninsko terjatev zaradi korupcije (345. člen v zvezi z 31. členom OZ),

43

• je v nemškem pravnem sistemu v zasebnem sektorju inkriminirano sprejemanje in ponujanje podkupnine pri poslovanju (§299 StGB), inkriminirani pa so tudi posebno resni primeri sprejemanja in ponujanja podkupnine pri poslovanju (§300 StGB) ter zloraba zaupanja (§266 StGB – Untrue),

• ima korupcija (v evropskem prostoru) lahko posledice tudi na konkurenčno pravnem področju.

Z družbenega vidika:

• je temeljni razlog za korupcijo največkrat želja po materialnem okoriščanju, • na odločitev za koruptivno ravnanje največkrat vplivajo: tradicija, razum,

socialna vloga/javno mnenje, možnost nagrade in strah pred kaznijo, • korupcija zavira družbeni razvoj, škoduje gospodarski rasti in negativno

spreminja družbene in moralne vrednote ljudi. V podjetju Siemens:

• je šlo za aktivno obliko poslovne korupcije večjih razsežnosti (korupcija na makro nivoju),

• je do korupcije prišlo zaradi osebnih odločitev posameznikov, da delujejo koruptivno,

• je do korupcije prišlo zaradi pomanjkanja nadzora oziroma prepletanja upravljalskih in nadzorstvenih funkcij,

• so imeli pojavi korupcije za posledico nekatere kazenske obsodbe (primer Com) ter tudi konkurenčno pravne posledice (globa Evropske komisije zaradi vodilne vloge v dalj časa obstoječem kartelu).

Na vprašanje, ali korupcija obstaja, lahko odgovorimo:

• da korupcija vsekakor obstaja, saj je prisotna tako v svetovnem, evropskem kot tudi slovenskem prostoru,

• da korupcija vsekakor obstaja, saj na to kažejo tudi korupcijske afere; vidnejša izmed njih je bila tudi predmet diplomske naloge in je imela posledico v obsodilnih sodbah, s čimer je sodišče nedvomno potrdilo obstoj korupcije.

Korupcija v podjetju Siemens:

• se je razkrila zaradi utečenega oz. ukoreninjenega načina poslovanja in prisotnosti koruptivnega ravnanja med številnimi zaposlenimi v različnih sektorjih,

• se ni razkrila zaradi dobrega izvajanja nadzorstvenih funkcij, saj menimo, da bi v primeru uspešnega delovanja nadzornih organov do ugotovitve o

44

kaznivih oblikah poslovanja prišlo hitreje in način poslovanja nikakor ne bi postal »praksa pri sklepanju poslov«.

Poslovni svet oziroma posamezniki v njem:

• korupcijo na deklaratorni ravni označujejo kot zavržno, v resnici pa nekateri menijo (kar priznavajo predvsem v neformalnih stikih), da je korupcija v poslovnem svetu pravzaprav »nujna« za pridobivanje poslov,

• posledično ravnajo koruptivno (zaradi miselnosti, da je takšno ravnanje »nuja« in da bodo s tem dosegli večje koristi), pri tem pa ti isti posamezniki, poslovni svet in tudi družba trpijo izrazito negativne posledice.

45

LITERATURA IN VIRI 1. Accetto, M. (2000). Razumevanje korupcije. V G. Trpin (ur.), Korupcija (str. 309-334).

Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti: Gospodarski vestnik. 2. Aneks k Business Conduct Guidelines [Siemens, Responsibility, Pool]. Najdeno 22.

julija 2008 na spletnem naslovu: http://w1.siemens.com/responsibility/pool/. 3. Annual Report 2007 [Podjetja Siemens AG]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem

naslovu: http://w1.siemens.com/annual/07/pool/download/pdf/e07_00_gb2007.pdf.

4. Betts, P. (2006, 21. december). Conflicts of interest are not just a Siemens issue.

Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/edb93f12-9076-11db-a4b9-0000779e2340,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2Fedb93f12-9076-11db-a4b9-0000779e2340.html&_i_referer=.

5. Bohinc, R. (2002). Kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Posvet »Problematika

odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete« (str. 25-38). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.

6. Boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu[Informacijski urad Sveta Evrope v

Republiki Sloveniji]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.coe.si/sl/dejavnosti/pravno_sodelovanje/skupina_drzav_proti_korupciji_greco.

7. Buck, T., Milne, R. (2007, 14. februar). Siemens and ABB offices raided in EU cartel

probe. Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/7ab468e0-bbd0-11db-afe4-0000779e2340,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2F7ab468e0-bbd0-11db-afe4-0000779e2340.html%3Fnclick_check%3D1&nclick_check=1.

8. Business Conduct Guidelines [Siemens, Responsibility, Pool]. Najdeno 22. julija 2008

na spletnem naslovu: http://w1.siemens.com/responsibility/pool/. 9. Civilnopravna konvencija o korupciji [Komisija za preprečevanje korupcije,

Zakonodaja, Mednarodni pravni akti, Konvencije]. Najdeno 22. julija 2008 na

46

spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/fileadmin/kpk.gov.si/pageuploads/pdf/mednarodni_akti/konvencije/MCKK.pdf.

10. Coase R. H. (1988). The firm, the market, and the law. Chicago, London: The

University of Chicago Press. 11. Corporate social Responsibility [Industry Canada]. Najdeno 22. julija 2008 na

spletnem naslovu: http://www.ic.gc.ca/epic/site/csr-rse.nsf/en/h_rs00094e.html. 12. Criminal Code (Strafgesetzbuch, StGB). (1998). (Federal Law Gazette I, p. 945, p.

3322). Najdeno 21. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.iuscomp.org/gla/statutes/StGB.htm.

13. Dobovšek, B. & Minič, D. (2005). Korupcija, lobiranje in neformalne mreže. V B.

Dobovšek (ur.), Korupcija in politika (str. 9-60). Ljubljana : Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

14. Dobovšek, B. (2000). Preprečevanje korupcije v državni upravi. Podjetje in delo, 26

(6/7), 1069-1076. 15. Dobovšek, B. (2004). Korupcija v gospodarstvu. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve. 16. Fraud and corruption - definitions and guidelines for private sector operations

[European Bank for Reconstruction and Development]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ebrd.com/about/integrity/fraud.htm.

17. Giacomelli, J., Gregorič, A. & Prašnikar, J. (2006). Ekonomski vidiki korupcije. 8.

Poslovna konferenca Portorož. Najdeno 23. julija 2008 na spletnem naslovu: http://beta.finance-on.net/pkp-2006/ppt/9%20Zoom%20Tajkuni%20SLO.ppt.

18. Hren, M. (2002). Ekonomski vidik korupcije in odkrivanja koruptivnih dejanj (str. 163-

179). Posvet »Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete«. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.

19. Humar, B. (2007). Podkupovanje v Siemensu? Ah, dajte no! Manager, 2007 (6), 44,

45. 20. Jager, M. (2001). Obseg korupcije v Sloveniji in problemi z definicijo. Korupcija kot

realnost današnjega časa, 37-50.

47

21. Kazenski zakonik. (2004). Uradni list RS. (Št. 95/2004, 17 junij 2004).

22. Kazenskopravna konvencija o korupciji [Komisija za preprečevanje korupcije,

Zakonodaja, Mednarodni pravni akti, Konvencije]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/fileadmin/kpk.gov.si/pageuploads/pdf/mednarodni_akti/konvencije/MDPKKK1.pdf.

23. Komisija za preprečevanje korupcije[Komisija za preprečevanje korupcije RS].

Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/. 24. Konvencija Združenih narodov proti korupciji [Komisija za preprečevanje korupcije,

Zakonodaja, Mednarodni pravni akti, Drugo]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.unodc.org/pdf/crime/convention_corruption/signing/Convention-e.pdf.

25. Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju

proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije [Komisija za preprečevanje korupcije, Zakonodaja, Mednarodni pravni akti, Konvencije]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=26.

26. Konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem

poslovanju [Komisija za preprečevanje korupcije, Zakonodaja, Mednarodni pravni akti, Konvencije]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/fileadmin/kpk.gov.si/pageuploads/pdf/mednarodni_akti/konvencije/MKBPTJ.pdf.

27. Koražija, N. (2008). Kaj nas lahko nauči čiščenje v Siemensu. Manager, 2008 (1), 54-

57. 28. Korošec, D. (2000). Svet Evrope o korupciji: predstavitev Kazenskopravne konvencije

proti korupciji. Pravna Praksa, 19 (1), VII-VIII. 29. Korupcija [Komisija za preprečevanje korupcije]. Najdeno 22.07.2008 na spletnem

naslovu: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=45. 30. Kranjc, J. (2000). Korupcija in pravo. V G. Trpin (ur.), Korupcija (str. 285-308).

Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti: Gospodarski vestnik.

48

31. Milne, R. (2006, 18. oktober). Deflated – how an exit from mobile phones is rebounding on Siemens. Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/9603cecc-5e44-11db-82d4-0000779e2340,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2F9603cecc-5e44-11db-82d4-0000779e2340.html%3Fnclick_check%3D1&_i_referer=&nclick_check=1.

32. Milne, R. (2006, 23. oktober). Siemens raises offer to former BenQ workers. Financial

Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/31934092-6233-11db-af3e-0000779e2340,_i_rssPage=8ecc657a-3018-11da-ba9f-00000e2511c8,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F31934092-6233-11db-af3e-0000779e2340%2C_i_rssPage%3D8ecc657a-3018-11da-ba9f-00000e2511c8.html&_i_referer=.

33. Milne, R. (2006, 12. december). Siemens moves to help bribery investigation. Interno

gradivo predmeta Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas. 34. Milne, R. (2006, 14. december). Scandal sparks questions about scale of Siemens.

Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/baa5bf64-8b18-11db-8940-0000779e2340,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2Fbaa5bf64-8b18-11db-8940-0000779e2340.html&_i_referer=http%3A%2F%2Fuk.search.yahoo.com%2Fsearch%3B_ylt%3DA1f4cfsuxYVIDMgALJ9LBQx.%3Fp%3DScandal%2Bsparks%2Bquestions%2Babout%2Bscale%2Bof%2BSiemens%26fr%3Dyfp-t-501%26ei%3DUTF-8%26rd%3Dr1.

35. Milne, R. (2006, 21. december). Siemens bribery scandal raises further questions.

Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://us.ft.com/ftgateway/superpage.ft?news_id=fto122120061807029033&page=2.

36. Milne, R. (2007, 2. februar). US probes Siemens bribery scandal. Financial Times.

Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/0/139827be-b22f-11db-a79f-0000779e2340.html.

37. Milne, R. (2007, 7. februar). Siemens adopts caution after bribery claims. Interno

gradivo predmeta Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas.

49

38. Milne, R. (2007, 9. februar). Siemens broadens bribery inquiries, Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/2b51c172-b7e2-11db-bfb3-0000779e2340,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2F2b51c172-b7e2-11db-bfb3-0000779e2340.html%3Fnclick_check%3D1&_i_referer=&nclick_check=.

39. Milne, R. (2007, 14. marec). Results awaited: investors are stoical as Siemens seeks to

shake off its past. Financial Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/c239e822-d1d1-11db-b921-000b5df10621,Authorised=false.html?_i_location=http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2Fc239e822-d1d1-11db-b921-000b5df10621.html%3Fnclick_check%3D1&_i_referer=&nclick_check=1.

40. Milne, R. (2007, 14. marec). Siemens “had a system for paying bribes”. Financial

Times. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.ft.com/cms/s/b5c306e8-d184-11db-b921-000b5df10621,Authorised=false.html?_i_location= http%3A%2F%2Fwww.ft.com%2Fcms%2Fs%2F0%2Fb5c306e8-d184-11db-b921-000b5df10621.html%3Fnclick_check%3D1&nclick_check=1.

41. Neelankavil, J. P. International Business Corruption: A Framework of Causes, Effects,

and Prescriptions. Najdeno 21. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.aueb.gr/deos/EIBA2002.files/PAPERS/W74.pdf.

42. Oberstar, J. (2001). Preprečevanje in boj proti korupciji. Pravna praksa, 20 (26-27), I-

XIV. 43. Obligacijski zakonik. (2001). Uradni list RS. (Št. 83/2001, 3. oktober 2001). 44. Odločba US RS (Št. U-I-57/06-10, z dne 13. april 2006). 45. Odločba US RS (Št. U-I-57/06-28, z dne 9. marec 2007). 46. Pope, J. (2000). Confronting corruption: The Elements of a National Integrity System:

TI Source book 2000. Berlin, London: Transparency International. 47. Resolucija o preprečevanju korupcije [Komisija za preprečevanje korupcije,

Zakonodaja, slovenski pravni akti]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=30#c114.

50

48. Rodriguez, P. (2006). A Technical Note on Corruption. University of Virginia Darden Foundation, Charlottesvile, VA, 1-17.

49. Saigol, L., Milne, R. & Buck, T. (2007). Siemens in €2.7bn buy as fine deals fresh

blow. Interno gradivo predmeta Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas. 50. Samuelson P. A. & Nordhaus W. D. (2002). Ekonomija. Ljubljana: GV založba. 51. Selinšek L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. (1). Ljubljana: GV Založba. 52. Siemens compliance Program [Podjetje Siemens AG]. Najdeno 30. junija 2008 na

spletnem naslovu: http://w1.siemens.com/responsibility/en/compliance/. 53. Siemens Managers Admit Bribery Was Common Practice. Spiegel Online

International. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.spiegel.de/international/business/%200,1518,471636,00.html.

54. Simensen, I. (2006, 11. december). Anti-corruption watchdog ejects Siemens. Interno

gradivo predmeta Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas. 55. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1992-2002). Elektronska izdaja. Založba Amebis

d.o.o. 56. Strafgesetzbuch [Criminal Code StGB]. Najdeno 30. junija 2008 na spletnem naslovu:

http://www.iuscomp.org/gla/statutes/StGB.htm. 57. Stroligo, K. (1996). Korupcija v mednarodnem poslovanju. Pravnik, 51 (4-5), 239-253. 58. Stroligo, K. (1998). Kazenskopravno ukrepanje proti korupciji. Podjetje in delo, 24

(6/7), 929-940. 59. Šadl, U. (2000). Korupcija s stališča posameznika. V G. Trpin (ur.), Korupcija (str.

351-364). Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti: Gospodarski vestnik. 60. Šelih, A. (2000). Poskus kriminološke razlage korupcije. Podjetje in delo, 26 (6/7), str.

1007-1012. 61. The Fight against Corruption: a Priority for the Council of Europe [Council of

Europe]. Najdeno 22. julija 2008 na spletnem naslovu: http://www.coe.int/t/dg1/greco/general/1.%20The%20Fight%20against%20Corruption%20-%20A%20Priority%20for%20the%20CoE_en.asp.

51

62. Transparency International [the global coalition against corruption] Najdeno 22. julija

2008 na spletnem naslovu: http://www.transparency.org/news_room/faq/corruption_faq#faqcorr1.

63. Verbinc F. (1982). Slovar tujk. (7 izdaja) Ljubljana: Cankarjeva založba. 64. Williamson, H. (2006). Ex-spy adds his expertise to group. Interno gradivo predmeta

Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas. 65. Zakon o gospodarskih družbah. (2006). Uradni list RS. (Št. 42/2006, 19. april 2006). 66. Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. (2006).

Uradni list RS. (Št. 20/2006, 10. februar 2006).

67. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. (2004). Uradni list RS. (Št. 98/2004, 9. september 2004).

68. Zakon o preprečevanju korupcije. (2004). Uradni list RS. (Št. 2/2004, 15. januar 2004). 69. Zakon o ratifikaciji Civilnopravne konvencije o korupciji. (2003). Uradni list RS-MP.

(Št. 8/2003, 17. marec 2003). 70. Zakon o ratifikaciji Kazenskopravne konvencije o korupciji. (2000). Uradni list RS-

MP. (Št. 7/2000, 24. marec 2000). 71. Zakon o ratifikaciji Konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v

mednarodnem poslovanju. (2001). Uradni list RS-MP. (Št. 1/2001, 8. januar 2001). 72. Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti korupciji. (2008). Uradni list

RS. (Št. 22/2008, 4.marec 2008). 73. Žerjavič, P. (2007, 26. januar). Siemens drsi iz afere v afero. Interno gradivo predmeta

Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas. 74. Williamson, H. (2006). Ex-spy adds his expertise to group. Interno gradivo predmeta

Poslovno okolje podjetja. Nosilec: prof. M.Glas.

52