P

Naslov izvirnika: Dream a Little Dream© Susan Elizabeth Phillips, 1998© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Vse pravice pridržane.

Prevedla Maja Lihtenvalner

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-311.2

PHILLIPS, Susan Elizabeth Košček sreče / Susan Elizabeth Phillips ; [prevedla Maja Lihtenvalner]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Oddih)

Prevod dela: Dream a little dream

ISBN 978-961-01-2383-5

261770496

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

Susan El izabeth Ph ill ips

KoščekSREČE

P

PP5

PRVO POGLAVJE

Preostanek sreče Rachel Stone se je razblinil v zrak pred avtokinom Ponos Karoline. Njen stari chevy im-pala je izpustil dušo na gorski dvopasovnici, nad kate-ro je migotala vročina junijskega popoldneva.

Komaj ji je uspelo zapeljati na bankino, že se je iz-pod pokrova motorja dvignil oblak temnega dima in ji zakril pogled. Avto je crknil pod rumenim in vijolič-nim izveskom v obliki zvezde, ki je vabil v kino na pro-stem.

Ta zadnja nesreča je bila kaplja čez rob. Z obema dlanema se je oklenila krmila, se s čelom naslonila na roke in se prepustila obupu, ki jo je zasledoval že tri leta. Tukaj, na tej dvopasovni avtocesti, tik pred mestom z ironičnim imenom Salvation* v Severni Karolini, je na-posled prispela na cilj svoje osebne poti v pekel.

»Mami?«

* Odrešitev.

P6

S členki si je obrisala oči in dvignila glavo. »Mislila sem, da spiš, ljubček.«

†Saj sem. Pa me je zbudil nekakšen ropot.«Obrnila se je in se zagledala v svojega sina, ki je pred

kratkim praznoval peti rojstni dan; sedel je na zadnjem sedežu med oguljenimi svežnji in škatlami, v katerih je bilo vse njuno tuzemsko premoženje. Prtljažnik impale je bil prazen zato, ker se ga od trka pred nekaj leti ni dalo več odpreti.

Edward je imel gube na licu tam, kjer se je med spa-njem naslanjal nanj, in svetlo rjavi lasje so mu v šopih sršeli pokonci. Bil je majhen za svojo starost, presuh in še vedno bled od nedavne pljučnice, ki je bila zanj sko-raj usodna. Ljubila ga je iz vsega srca.

Zdaj so jo njegove resne rjave oči opazovale iznad glave Konja, zamazanega plišastega zajca s poklapani-mi uhlji, ki ga je spremljal, odkar je shodil. »Se je spet zgodilo kaj hudega?«

Ustnice so se ji zdele toge, ko jih je ukrivila v pomir-jajoč nasmeh. »Avto se je pokvaril, to je vse.«

»Bova umrla?«»Ne, ljubček. Seveda ne. Zakaj ne bi šel ven in si

malo pretegnil noge, medtem ko bom jaz pogledala mo-tor. Samo ne hodi k cesti.«

Konjeve oguljene uhlje je prijel med zobe in se sko-bacal čez koš za perilo, poln umazanih oblek in nekaj starih brisač. Njegove noge so bile suhljate, blede pre-kle s koščenimi koleni, na tilniku pa je imel majhno škr-latno znamenje. To je bilo eno njenih najljubših mest za

P7

poljube. Stegnila se je čez naslonjalo sedeža in mu po-magala odpreti vrata, ki so delovala le za odtenek bolje kot pokvarjeni prtljažnik.

Bova umrla? Kolikokrat jo je v zadnjem času to vprašal? Nikoli ni bil samozavesten, zadnje mesece pa je postal še bolj prestrašen, zadržan in resen za svoja leta.

Sumila je, da je lačen. Zadnji nasiten obrok, ki mu ga je dala, je bil pred štirimi urami: stara pomaranča, tetra-pak mleka in sendvič z marmelado, ki ga je pojedel pri mizi za piknik ob cesti v bližini Winston-Salema. Le kak-šna mama je, da ne more otroka bolje nahraniti?

Taka, ima v denarnici samo še devet dolarjev. Devet dolarjev in drobiž, ki so jo ločili od konca sveta.

Ujela je svoj odsev v vzvratnem ogledalu in se spom-nila, da je nekoč veljala za čedno. Zdaj so njena usta oklepale gube zaskrbljenosti in se kot pahljača širile tudi iz kotičkov njenih zelenih oči, za katere se je zdelo, da ji požirajo obraz. Pegasta koža na ličnicah je bila tako bleda in napeta, kakor da bo vsak čas počila. Divja gri-va rdečkasto rjavih las se je kot suho jesensko listje vr-tinčila okoli njenega presuhega obraza. Edino ličilo, ki ji je še ostalo, je bil košček rjavkaste šminke, pa še ta je ležala na dnu njene torbice, in že tedne se ni potrudila, da bi jo uporabila. Le čemu? Stara je bila komaj sedem-indvajset let, počutila pa se je kot starka.

S pogledom je ošinila svojo modro obleko brez ro-kavov, ki ji je visela s koščenih ramen. Obleka je bila zbledela, nekaj številk prevelika, in ko se je eden od rde-

P8

čih gumbov zlomil, ga je morala nadomestiti z rjavim. Edwardu je rekla, da je to zadnji krik mode.

Vrata impale so nejevoljno zacvilila, ko jih je odprla, in ko je stopila na asfalt, je začutila vročino, ki je prodi-rala skozi kot papir tanke podplate njenih ponošenih belih sandal. Eden od paščkov se je strgal. Po svojih najboljših močeh se je potrudila, da bi ga zašila, toda re-zultat je bil grob šiv, ki jo je do krvi ožulil v palec. A ta nevšečnost ni bila nič v primerjavi z mučnim prizadeva-njem, da bi preživela sebe in svojega otroka.

Mimo nje je švistnil poltovornjak, vendar se ni usta-vil. Skuštrani lasje so se ji zaganjali v lica, s podlaktjo je odrinila zmršene pramene in si zavarovala oči pred obla-kom prahu, ki ga je dvignilo vozilo. Pogledala je proti Edwardu. S Konjem pod pazduho in vznak nagnjeno glavo je stal ob grmovju in si ogledoval rumeni in vijo-lični znak v obliki zvezde, ki se je dvigal nadenj kot bru-hajoče ozvezdje. Obrobljen je bil z žarnicami, v sredini pa je imel napis Ponos Karoline.

Z občutkom neizogibnosti je dvignila pokrov, potem pa naredila korak nazaj, da bi se umaknila oblaku črne-ga dima, ki se je dvigal iz motorja. Mehanik v Norfolku jo je opozoril, da bo motor vsak čas odpovedal, in vede-la je, da današnja okvara ni nekaj, kar bi lahko popravi-la z izolirnim trakom ali z rezervnim delom z avto-mobilskega odpada. Sklonila je glavo. Ne samo da je izgubila avtomobil, izgubila je tudi streho nad glavo, saj sta z Edwardom že skoraj teden dni živela v impali. Sinu

P9

je povedala, da imata srečo, da lahko svojo hišo vzame-ta s seboj, tako kot želve.

Počepnila je na pete in se trudila sprejeti najnovejšo v dolgi vrsti nesreč, ki so jo pripeljale nazaj v to mesto, čeprav je prisegla, da se ne bo nikoli vrnila.

»Spravi se stran, fant.«V njeno bridkost se je zarezal preteč, globok moški

glas. Tako hitro je vstala, da se ji je zvrtelo in se je morala opreti na pokrov avtomobila. Ko se ji je v glavi zbistrilo, je videla, da njen sin kot okamnel stoji pred tujcem grozečega videza v kavbojkah, stari modri delov-ni srajci in s sončnimi očali z zrcalnimi stekli.

Ko je pohitela okoli zadnjega dela impale, ji je v sanda-lah spodrsnilo na pesku. Edward je bil preveč prestrašen, da bi se premaknil, ko je moški stegnil roko proti njemu.

Nekoč je bila ljubeznivo, nežno, zasanjano podeželsko dekle s pesniško dušo, toda življenje jo je utrdilo. Jezno je izbruhnila. »Samo poskusite se ga dotakniti, prasec!«

Njegova roka se je počasi spustila k boku: »Je vaš?«»Ja. Pustite ga na miru.«»Lulal je v moje grmovje.« Moški, ki je imel osoren,

enoličen glas, je kot vsi prebivalci Karoline značilno za-tegoval besede.

Šele zdaj je opazila, da ima Edward odpete kavboj-ke. Občutljivi deček je bil zaradi tega še bolj nemočen. Stal je kot vkopan in z zajcem pod roko strmel v moške-ga, ki se je dvigal nad njim. Neznanec je bil visok in suh, ravnih, temnih las in stisnjenih ustnic. Imel je ozek, po-dolgovat obraz – čeden, je pomislila, toda zaradi štrle-

P10

čih ličnic in oglate čeljusti je bil preveč grob, da bi ji bil všeč. V tistem trenutku mu je bila hvaležna, da nosi oča-la z zrcalnimi stekli. Nekaj ji je govorilo, da si ne želi vi-deti njegovih oči.

Zgrabila je Edwarda in ga stisnila k sebi. Boleče iz-kušnje so jo naučile, da ne sme nikomur dovoliti, da jo ustrahuje, zato mu je prezirljivo navrgla: »Je to vaše gr-movje za lulanje? Gre za to? Ga smete uporabljati samo vi?«

Ko je govoril, skorajda ni premikal ustnic. »To je moja posest. Poberite se.«

»Prav rada, ampak moj avto ima druge namene.«Lastnik avtokina je ravnodušno ošinil crknjeno im-

palo. »V kiosku za prodajo vstopnic je telefon in števil-ka Dealyjeve delavnice. Medtem ko čakate, da vas od-vlečejo, se ne približujte mojemu zemljišču.«

Obrnil se je na peti in odšel. Otroka je spustila šele, ko je izginil za drevjem, ki je raslo ob vznožju velikan-skega filmskega platna.

»Vse je v redu, ljubček. Ne zmeni se zanj. Nič slabe-ga nisi naredil.«

Edward je bil bled, spodnja ustnica mu je drhtela. »M-moški me je prestrašil.«

S prsti mu je šla skozi lase, poravnala neupogljiv čo-pek in mu odmaknila pramene s čela. »Vem, da te je, am-pak on je samo navaden kreten, jaz pa sem ob tebi in pa-zim nate.«

»Rekla si mi, da ne smem govoriti kreten.«»Zdaj obstajajo olajševalne okoliščine.«

P11

»Kaj to pomeni ‘lajšalne’ okoliščine?«»To pomeni, da je res kreten.«»Aha.«Pogledala je proti lesenemu kiosku za prodajo vstop-

nic, v katerem je bil telefon. Kiosk je bil sveže preple-skan v gorčično rumeno in vijolično, iste kričeče barve kot izvesek, vendar se ni odpravila tja. Ni imela denarja ne za vleko ne za popravilo, njene kreditne kartice pa so bile že zdavnaj preklicane. Ker ni hotela, da bi se moral Edward znova soočiti z neprijetnim lastnikom avtokina, ga je povlekla proti cesti. »Noge imam čisto trde od se-denja v avtu in kratek sprehod bi mi dobro del. Pa tebi?«

»Prav.« Deček je vlekel superge po prašnih tleh in vedela je,

da je še vedno prestrašen. Njena jeza na Kretena je na-raščala. Kakšen idiot se tako vede pred otrokom?

Z roko je segla skozi odprto okno avtomobila in vze-la ven moder plastični vrč za vodo in še zadnje posušene pomaranče, ki jih je kupila po znižani ceni. Medtem ko je z otrokom prečkala cesto proti gozdiču na drugi stra-ni, je spet preklinjala samo sebe, da se ni vdala Clydu Rorschu, ki je bil do pred šestimi dnevi njen šef. Name-sto tega ga je treščila po glavi, da je ne bi posilil, pogra-bila Edwarda in za vedno pobegnila iz Richmonda.

Zdaj si je želela, da bi se mu bila vdala. Če bi privoli-la v seks s njim, bi z Edwardom živela v najeti sobi mote-la Rorsch, kjer je delala kot sobarica. Zakaj ni zaprla oči in mu pustila, da stori, kar je hotel? Zakaj bi bila izbirč-na, ko pa je njen otrok lačen in brez strehe nad glavo?

P12

Prišla je vse do Norfolka, kjer je porabila prevelik del svoje majhne zaloge gotovine za popravilo impaline čr-palke za vodo. Vedela je, da bi druge ženske na njenem mestu zaprosile za socialno pomoč, toda zanjo to sploh ni prišlo v poštev. Pred dvema letoma, ko sta z Edwar-dom živela v Baltimoru, je bila prisiljena zaprositi zanjo. Bila je zaprepadena, ko jo je socialna delavka začela spraševati, ali je sposobna skrbeti za sina. Ženska ji je omenila možnost, da ga namestijo k skrbnikom, dokler se ne bi postavila na noge. Morda so bile njene besede dobronamerne, a Rachel so na smrt prestrašile. Do tiste-ga trenutka ni niti pomislila, da bi ji lahko kdo vzel Ed-warda. Še istega dne je odšla iz Baltimora in si prisegla, da se nikoli več ne bo obrnila po pomoč na noben vlad-ni urad.

Odtlej ju je preživljala tako, da je opravljala več služb za minimalno plačo, s katerimi je zaslužila ravno toliko, da sta imela streho nad glavo, toda ne dovolj, da bi lah-ko kaj dajala na stran za nadaljevanje šolanja ali izbolj-šanje svojih zaposlitvenih možnosti. Boj za to, da bi do-stojno poskrbela za otroka, je požrl njeno borno plačo in jo prignal na rob blaznosti – ena od varušk je Edwar-da vse dneve puščala pred televizijo, druga je izginila in ga pustila s svojim fantom. In potem je Edward dobil pljučnico.

Nekako ob istem času, ko je prišel iz bolnišnice, je zaradi izostankov izgubila službo v neki restavraciji s hi-tro prehrano. Stroški Edwardovega zdravljenja so po-goltnili vse, kar je imela, vključno z njenimi usmiljenja

P13

vrednimi prihranki, in ostal ji je samo vrtoglavo visok račun, ki ga nikakor ni mogla plačati. Imela je bolnega otroka, ki je za to, da bi si opomogel, potreboval nego in skrb, in obvestilo o deložaciji, ker ni plačala stanari-ne za svoje bedno stanovanjce.

Prosila je Clyda Rorscha, naj ji dovoli brezplačno sta-novati v eni od manjših sob v motelu, in mu obljubila, da bo v zameno delala dve izmeni. Toda on je hotel več – seks, kadar bi se mu zahotelo. Ko ga je zavrnila, je po-stal nasilen, zato ga je treščila po glavi s pisarniškim te-lefonom.

Spominjala se je, kako se mu je čez obraz pocedila kri, in sovraštva v njegovih očeh, ko je prisegel, da jo bo dal aretirati zaradi napada. »Bomo videli, kako boš skr-bela za svojega ljubega otroka, ko boš v zaporu!«

Ko bi se vsaj nehala upirati in mu preprosto pustila, da bi storil, kar je hotel. To, kar je bilo zanjo še pred te-dnom dni nepredstavljivo, se ji zdaj ni zdelo več tako strašno. Bila je močna. Bi že preživela. Obupane ženske so že od pradavnine izkoriščale seks kot sredstvo trgo-vanja in težko je bilo verjeti, da so bili časi, ko bi jih Ra-chel zaradi tega obsojala.

Posadila je Edwarda zraven sebe pod divji kostanj, odprla zamašek vrča z vodo in mu jo ponudila. Medtem ko je lupila pomarančo, se ni mogla upreti, da ne bi dvig-nila pogleda h goram.

Sonce se je bleščalo na steklenem zidu, dokaz, da je salvationski Tempelj še stal, čeprav je slišala, da ga je prevzela neka tovarna lepenke. Pred petimi leti je bil tam

P14

sedež in studio G. Dwayna Snopesa, enega najbogatej-ših in najbolj znanih televizijskih pridigarjev v državi. Rachel je pregnala neprijetne spomine in začela pitati Edwarda s krhlji pomaranče. Vsakega je pojedel s slastjo, kot bi jedel koščke sladkarij, ne pa žilave, posušene košč-ke sadeža, ki je sodil v smeti.

Ko je posesal še zadnji košček, je njen pogled odpla-val k pokritemu vhodu avtokina.

KMALU SPET ODPRTO

ZAPOSLIMO POMOČ.

V trenutku je oživela. Kako to, da napisa ni opazila že prej? Služba! Mogoče se ji bo naposled le nasmehni-la sreča.

Ni si hotela razbijati glave z zadirčnim lastnikom av-tokina. Izbirčnost je bilo razkošje, ki si ga že leta ni mo-gla več privoščiti. Še naprej strmeč v oglas je potrepljala Edwarda po kolenu. Bilo je toplo od sonca.

»Mišek, še enkrat moram govoriti s tistim moškim.«»Nočem, da greš k njemu.«Zazrla se je v njegov drobni, zaskrbljeni obraz. »On

je samo ena velika tečnoba. Ne boj se. Lahko bi ga pre-tepla z eno roko, zvezano na hrbtu.«

»Ostani tukaj.«»Ne morem, zajči. Potrebujem službo.«Nehal se je upirati, ona pa je razmišljala, kaj naj z

njim, medtem ko se bo šla pogovorit s Kretenom. Ed-ward ni bil otrok, ki bi kar odtaval, in pomislila je, da bi

P15

ga pustila v avtu, vendar je bil preblizu ceste. Morala ga bo vzeti s seboj.

Ohrabrujoče se mu je nasmehnila in ga potegnila na noge. Medtem ko ga je peljala čez cesto, se ni potrudila zmoliti prošnje za božje posredovanje. Rachel ni več mo-lila. Njeno vero je že zdavnaj uničil G. Dwayne Snopes in od nje ni ostalo nič več.

Medtem ko je vodila Edwarda po shojeni stezi mimo kioska za prodajo vstopnic, jo je zakrpani pašček sandal grozno žulil v palec. Avtokino so tukaj gotovo zgradili že pred desetletji, najverjetneje pa je tudi že kakšno desetletje zapuščen. Sveže prepleskani kiosk in nova ograja, ki je obdajala posest, sta bila dokaz, da kraj prenav ljajo, čeprav je bilo videti, da je dela še veliko.

Projekcijsko platno je bilo obnovljeno, toda prostor za avtomobile s koncentričnimi vrstami praznih kovin-skih stojal za zvočnike je preraščal plevel. V sredini je opa-zila dvonadstropno betonsko zgradbo, v kateri sta bili nekoč okrepčevalnica in projekcijska kabina. Včasih bela stavba je bila zdaj vsa umazana in plesniva. Skozi na ste-žaj odprta vrata ob strani so prihajali zvoki hard rocka.

Pod platnom je zagledala zapuščeno igrišče. Tam je bil prazen peskovnik in nekaj plastičnih delfinov na visokih podstavkih. Domnevala je, da so bili delfini spr-va modri, toda z leti so popolnoma obledeli. Bedno opremo so dopolnjevali zarjavela plezala, okvir dvojne gugalnice, polomljen vrtiljak in betonska želva.

»Edward, pojdi se igrat na želvo, jaz pa se grem po-govorit s tistim moškim. Kmalu pridem pote.«

P16

Njegove oči so jo nemo rotile, naj ga ne pusti same-ga. Nasmehnila se mu je in z roko pokazala na igrišče.

Drugi otroci bi morda doživeli napad trme, ko bi uvi-deli, da ne bo po njihovem, toda njen sin ni imel v sebi niti grama običajne otroške bojevitosti. Pobesil je spod-njo ustnico in sklonil glavo. Rachel je zabolelo srce. Ni ga mogla pustiti samega.

»No, prav. Lahko greš z mano in me počakaš pri vra-tih.«

Njegovi majhni prsti so se oklenili njenih in odpelja-la ga je proti betonski stavbi. Čutila je, kako ji prah pro-dira v pljuča. Sonce ji je tolklo v glavo, glasba pa je bila slišati kot smrtonosno tuljenje.

Pred vrati je izpustila Edwardovo roko in se sklonila k njemu, da bi preglasila oglušujoče kitare in podivjane bobne. »Tukaj me počakaj, ljubček.«

Oklenil se je njenega krila. Ohrabrujoče se mu je na-smehnila, se nežno osvobodila njegovih prstov in stopi-la v zgradbo.

Točilni pult in aparati v okrepčevalnici so bili novi, čeprav so umazane betonske stene še vedno prekrivali razni deset let stari plakati in posterji. Očala z zrcalnimi stekli so ležala na enem koncu novega belega pulta, zra-ven še zaprte vrečke čipsa, sendviča, zavitega v plastič-no folijo, in radia, iz katerega je kot smrtonosni plin, ki ga spuščajo v celico za usmrtitve, uhajala hreščeča glas-ba.

Lastnik avtokina je stal na lestvi in na strop obešal fluorescenčno svetilko. Bil je s hrbtom obrnjen proti njej,

P17

kar ji je dalo priložnost, da si ogleda najnovejšo oviro na svoji življenjski poti.

Videla je par od barve umazanih rjavih delovnih škor-njev in zlizane kavbojke, ki so razkrivale dolge, močne noge. Imel je ozke boke, in ko je z eno roko držal svetil-ko, z drugo pa vrtel izvijač, so se mu pod srajco na hrb-tu bočile mišice. Zavihani srajčni rokavi so razkrivali od sonca porjavele podlakti, močna zapestja in široke dlani s presenetljivo elegantnimi prsti. Nekoliko nesimetrično postriženi temno rjavi lasje so mu padali čez ovratnik. Bili so ravni, tu in tam je bil med njimi že kakšen siv las, čeprav moški ni mogel imeti dosti več od trideset, petin-trideset let.

Stopila je k radiu in stišala zvok. Če bi bil rahlih živ-cev, bi se prestrašil in izpustil izvijač ali pa bi kriknil od presenečenja, toda ta moški ni storil nič od tega. Samo obrnil je glavo in se zastrmel vanjo.

Zazrla se je v par bledo sivih oči in si zaželela, da bi še vedno nosil zrcalna očala. V njegovih očeh ni bilo živ-ljenja. Bile so brezizrazne in mrtve. Niti zdaj, ko je bila najbolj obupana, ni hotela verjeti, da so tudi njene oči take – tako brezčutne, brez upanja.

»Kaj hočete?«Ob zvoku njegovega enoličnega, brezčutnega glasu

jo je spreletel srh, a se je prisilila k brezskrbnemu nasme-hu. »Tudi mene veseli, da sva se spoznala. Ime mi je Rachel Stone. Petletnik, ki ste ga prestrašili, je moj sin Edward, zajec, ki ga nosi naokoli, pa se imenuje Konj. Ne sprašujte, zakaj.«

Zbirka Oddih

Susan Elizabeth PhillipsKOŠČEK SREČE

Prva izdaja

Prevedla Maja LihtenvalnerLektorirala Meta Matjačič

Uredila Ana UgrinovićLogotip zbirke oblikovala Danijela Grgič

Naslovnico oblikovala in tehnično uredila Petra JeričFotografija na naslovnici Shutterstock

Mladinska knjiga založba, d. d., Ljubljana 2012 Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Bojan ŠvigeljTisk Korotan d. o. o., Ljubljana

Naklada 2100 izvodov