Primož Krašovec

Ekspropriacija črne škatle

Kriza, nova inovacijska politika in družba znanja

»Znanost je za kapitalista zastonj.« (Marx, 1973, 342)

Na poti v družbo znanja

Maja 2001 je slovenski parlament sprejel Nacionalni program visokega šolstva (NPVŠ) in

Raziskovalno inovacijsko strategijo (RISS), dva strateška dokumenta, ki sicer nimata za-

konske moči, a predstavljata osnovne idejne in politične smernice za razvoj univerze in

javnega raziskovalnega sektorja v letih 2011 – 2020 in kot taka ogrodje za bodoče spremembe

zakonodaje na teh področjih in v tem časovnem okviru ter obenem navodila za spremembe

delovanja univerze in raziskovalnih institutov kjer je to mogoče že znotraj okvirov obstoječe

zakonske ureditve.

Na prvi pogled dokumenta predstavljata pozitiven napredek od predhodnih načrtov za ravoj

visokega šolstva in znanosti. NPVŠ, ki povzema načrtovane spremembe v visokem šolstvu, se

začne s stavkom, da je znanje javno dobro (MVZT, 2011a, 2), nasprotuje šolninam (ibid., 39),

poziva k ukinitvi izrednega študija (kot edine oblike dodiplomskega študija, na kateri obsta-

jajo neposredne šolnine – ibid., 17), se zavzema za povečanje avtonomije univerze (ibid., 7-8)

in predvideva povečanje obsega javnih finančnih sredstev za visoko šolstvo in raziskovanje

(ibid., 21) ter univerzalen in pravičen dostop do visokega šolstva s posebno skrbjo za man-

jšine in depriviligirane družbene skupine (ibid., 39), kar pomeni precej drugačno, če ne celo

nasprotno usmeritev od odkrito neoliberalnih prizadevanj prejšnje vlade, ki je hotela uvesti

neposredne šolnine, posegala v kadrovsko in idejno avtonomijo univerze in raziskovalnih in-

stitutov ter ustanovila ali dopustila ustanavljanje številnih zasebnih visokošolskih institucij (ki

pa so vseeno javno financirane).

1

RISS, ki povzema načrtovane spremembe v javnem raziskovalnem polju, je, po drugi strani,

napisan v manj plemenitem duhu in ne poudarja javnega značaja znanja in znanosti, a vseeno

ne predvideva odkrite, neposredne privatizacije javnih raziskovalnih institucij, a obenem

močno poudarja nujnost njihovega večjega povezovanja z gospodarstvom. Ta je argumetirana

z objektivnimi značilnostmi razvoja svetovnega gospodarstva: aktualno krizo evroobmočja,

padanjem konkurenčnosti Slovenije in EU v celoti ter vzponom Azije. Dokument je sicer

napisan v duhamorni podjetniško-managerski latovščini,1 a če ga beremo naklonjeno in iz

površnega in nekonsistentnega opisa globalne ekonomske situacije v dokumentu samem

poskušamo rekonstruirati jasno argumentacijsko linijo, gre ta nekako takole: industrijski in tr-

govinski vzpon Azije potisne Evropo v pozicijo zmanjšanje konkurenčnosti na svetovnih

trgih. Ker je bil vzpon Azije zasnovan na visokotehnoloških inovacijah in inovacijah v

poslovnih modelih, mora Evropa Aziji parirati na enak način. To je mogoče le s pospešenim

razvojem visokošolskega in raziskovalnega sektorja, povečanjem investicij vanj in njegovo

reorganizacijo v smeri spodbujanja razvoja visokotehnoloških inovacij. (ibid., 64-66) Takšen

model razvoja naj bi premagal evropsko krizo ter spodbudil gospodarsko rast, povečal obseg

zaposlenosti in prinesel splošno družbeno blagostanje.

Tu ne gre (več) za klasično tehnokratsko neoliberalno argumentacijo, po kateri je treba javni

sektor deregulirati, deloma privatizirati in vanj uvesti poslovni tip upravljanja zato, ker so

poslovni modeli učinkovitejši, preglednejši in ker bolj optimalno razporejajo vire in veščine –

tu se, v specifičnih pogojih monetarne in fiskalne politike EU, s čimer se bomo več ukvarjali

kasneje, razvoj zasebnega sektorja oziroma gospodarstva prikazuje kot obči interes družbe kot

celote. Le rast nas lahko potegne iz krize. Ker je pogoj rasti, tako RISS, večanje

konkurenčnosti in ker so pogoj večanja konkurenčnosti visokotehnološke inovacije in ino-

vacije v poslovnih modelih (kot nam kaže vzpon Azije – ibid.) je tesnejše povezovanje

raziskovalnega sektorja z gospodarstvom, uvajanje podjetniškega duha in poslovnih modelov

v javne raziskovalne institucije, reorganizacija raziskovalnega sektorja na način, da bo ta za-

čel proizvajati visokotehnološke in poslovne inovacije ter intenzivnejši prenos znanja v

1 Ki je, mimogrede, v ostrem nasprotju z razsvetljenskim geslom sapere aude, ki ga je minister v odstopu Golo-bič uporabil za motto knjižne izdaje obeh strategij, kjer je nasprotnikom obeh strategij očital boječe vztrajanje na status quo in pomanjkanje drznosti ter razsvetljenskega duha. (MVZT, 2011, ix-x; gl. tudi posnetek do dokumen-tov kritičnega posveta Predrzna Slovenija na http://www.vest.si/2010/10/07/posvet-predrzna-slovenija/). Glede na splošno jezikovno in intelektualno raven komentarjev na obe strategiji, ki so bili objavljeni na spletnih straneh Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), bi se jim dalo očitati še marsikaj drugega, a večja težava kot to je »postrazsvetljenskost« diskurza RISS, v katerem ni ravno očitno ali avtor(ji) ločijo med javnim in zasebnim interesom, med koncepti polis in oikos in med drznostjo javne uporabe uma ter drznostjo venture kapitalizma. A morda je takšno klasično razumevanje razsvetljenstva samo del status quo, proti kateremu grmi Golobič in ima novo razsvetljenstvo novih politikov drugačne intelektualne temelje – žal je minister odstopil ne da bi pojasnil svojo drzno vizijo razsvetljenstva.

2

gospodarstvo v javnem interesu. Javni raziskovalni sektor bo, če verjamemo tej argu-

mentaciji, delal v javnem interesu šele in le vtoliko, vkolikor bo postal bolj podjetniški in

proizvajal inovacije, uporabne za povečanje konkurenčnosti gospodarstva. (ibid., 75) Velja

tudi obratno, proizvodnja klasičnega, avtonomnega »samo akademskega znanja« (ibid., 81) v

tej perspektivi pomeni družbeno neodgovorno in sebično početje v interesu, ki ni javni. Na tej

točki se RISS pomembno razlikuje od neoliberalne ortodoksije – ne gre za zmanjšanje,

temveč za zvečanje javne porabe in ne za privatizacijo javnih institucij, temveč za njihovo

transformacijo v podporni podsistem za gospodarstvo. (ibid., 70)

Podobne diagnoze stanja svetovnega gospodarstva, strategije za reševanje Evrope iz krize in

analize novega mesta in odgovornosti univerze in znanosti v teh strategijah lahko najdemo

tudi v strateških dokumentih OECD (1996; 2004; 2010) in EU (Evropska komisija, 2010),

torej ne gre le za lokalno problematiko, temveč za spremembe v načinu percepcije in organi-

zacije visokošolskih in raziskovalnih sistemov na evropski in svetovni ravni. Te spremembe

se na nekaterih mestih razlikujejo od klasičnih neoliberalnih politik, značilnih za polpreteklo

zgodovino razvoja evropske univerze in znanosti, saj ne predvidevajo odkritih, neposrednih

privatizacij javnih visokošolskih in raziskovalnih institucij ter ohranjajo pomen univerze in

znanja kot javnega dobra. Obenem pa načrtovane reforme univerze in znanosti niso tako idil-

ične in ne bodo imele nujno tako pozitivnih učinkov, kot predvidevajo njihovi lokalni in

evropski strategi, zato si vseeno, ne glede na to, da deloma odstopajo od dosedanje neoliber-

alne ortodoksije, zaslužijo natančno kritično analizo.

V članku bomo poskušali podati natančnejšo in kompleksnejšo sliko aktualne evropske krize

in razmerij moči v svetovnem ekonomskem sistemu ter vlog univerze, znanosti in inovacij v

njem, pri čemer bomo pozorni predvsem na dve dimenziji: na tisto, kar aktualni strateški

dokumenti MVZT, OECD in EU v zvezi z razvojem univerze in znanosti zamolčijo in na

šibke točke teorij, na katerih temeljijo. Temu bomo sproti dodajali še alternativen pogled na

krizo, njene socialne učinke, potencialne rešitve ter vlogo univerze in znanosti v družbi,

pogled, ki je izven trenutnega intelektualnega horizonta tistih, ki oblikujejo visokošolsko in

raziskovalno politiko na tako lokalni kot evropski ravni, a tudi izven intelektualnega horizonta

večine univerzitetnih in znanstvenih »deležnikov« samih – kar pomeni, da je sprememba sta-

tus quo nujna, a ne nujno v smeri ekonomističnega fatalizma.

Vzpon Azije

3

Aktualna kriza (ki se je v zadnjih dveh letih v EU iz finančne transformirala v krizo javnega

dolga) ni nič novega, saj je le ena v dolgi vrsti finančnih kriz, ki pa so v času od azijske krize

v letih 1997/98 postale bolj pogoste. Novo je le to, da je to prva velika finančna kriza, ki je po

dolgem obdobju relativne stabilnosti in blagostanja zadela center, tj. najrazvitejše države sve-

tovnega kapitalističnega sistema. Kar danes doživlja mediteranski del EU so v osemdesetih

doživljale razvijajoče se države Afrike in Južne Amerike, kjer so bile dolžniške krize takrat

tako hude, da so tako ekonomisti in politiki kot prebivalstvo teh držav osemdeseta poimeno-

vali izgubljeno desetletje. Tem krizam so – tako kot danes - sledile reševalne akcije pod nad-

zorstvom Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in »strukturne prilagoditve«, ki so državam

v razvoju nalagale privatizacijo, krčenje javnih izdatkov in druge varčevalne ukrepe, kar je

imelo za posledico dolgoročno dolžniško odvisnost ter gospodarsko in socialno stagnacijo.

(Peet, 2003)

Osemdeseta, v katerih je nad predhodno keynesiansko ekonomsko in socialno politiko tudi v

centru prevladala neoliberalna, niso bila prijetno obdobje niti za center. Čeprav učinki pre-

hoda na neoliberalizem niso bili tako hudi kot v razvijajočem se svetu, je bila za osemdeseta

tudi v centru značilna stagnacija na področjih produktivnosti in realnih plač, številne privati -

zacije in deindustrializacija. Ena od najpomembnejših značilnosti neoliberalnih ekonomskih

politik je povečanje moči in obsega finančnega sektorja in povečan pomen monetarne politike

– pojav, ki se v strokovni literaturi imenuje financializacija. (Lapavitsas, 2009a) To pomeni,

da nadzor nad inflacijo postane pomembnejši od stopnje zaposlenosti in fiskalna stabilnost

pomembnejša od socialnega standarda – kar oboje zmanjša moč in pravice delavskega razreda

ter poveča in stabilizira prihodke kapitalističnega -, medtem ko monetarna in finančna politika

postaneta vse pomembnejši vzvod moči v mednarodnih odnosih (kar se manifestira ravno v

primerih dolžniških kriz razvijajočih se držav). Pogoj za to sta progresivna deregulacija fi-

nančnega sektorja in sistem neodvisnih centralnih bank, ki niso pod demokratičnim nad-

zorom. (Baker, 2011)

A hkrati z naštetimi procesi se je v osemdesetih zgodil tudi visokotehnološki razvoj Vzhodne

Azije, najprej Japonske, nato tudi Južne Koreje, Singapurja, Tajvana in Kitajske, za katerega

so bile značilne eksplozije novih tehnologij, hiter preboj teh gospodarstev med najbolj

konkurenčna na svetu in visoke stopnje rasti. Na prvi pogled bi bil lahko njihov razvojni

model izhod iz splošne krize in stagnacije, a to bi veljalo le, če bi bil povsem endogen in če bi

4

ga bi bilo mogoče enostavno prenesti v katerokoli državo ali regijo. A težava je v tem, da je

»vzpon Azije« potekal v splošnem kontekstu globalne financializacije in da je bil v veliki

meri odvisen od ameriške geoekonomske politike, da je bil torej specifična in težko

ponovljiva zgodovinska epizoda.

Japonska, lokomotiva oziroma vodilna »gos«2 azijskih tigrov je svojo industrijo po drugi sve-

tovni vojni razvijala relativno avtonomno, tj. brez večjih mednarodnih pritiskov, brez struk-

turnih prilagajanj in z izdatno pomočjo ZDA pri prenosu tehnologije in znanja. Prav tako je

lahko za izvoz svojih visokotehnoloških izdelkov računala na ogromen ameriški trg z velikim

povpraševanjem in visoko kupno močjo. Japonska je lahko rasla in razvijala svojo verzijo

»družbe znanja« le ob naklonjenosti in pomoči ZDA. Kolikšna je bila odvisnost Japonske od

ZDA je pokazal Plaza accord leta 1985. Ker je Japonska postajala premočna in preveč

konkurenčna, so ZDA znižale vrednost dolarja glede na jen in Japonska je bila, da bi ohranila

svojo konkurenčnost ob visokem jenu, prisiljena svojo visokotehnološko industrijo »global-

izirati« in del produkcije prenesti na Kitajsko in v druge vzhodnoazijske države ter si zman-

jšati stroške z izkoriščanjem tamkajšnje poceni delovne sile. (Bello, 2009a)

Južna Koreja, druga pomembna visokotehnološka vzhodnoazijska sila, je svoje industrijske

zmogljivosti razvila pod izjemno kruto vojaško diktaturo, ki je odločno zatirala delavce in

poskuse njihovega organiziranja ter boja za delavske pravice. Kasnejše odprtje svetu je, poleg

uvedbe demokratičnega sistema in človekovih pravic, pomenilo trajno socialno neenakost in

obdobje stalnih delavskih nemirov in stavk, saj je bila cena visokotehnološke konkurenčnosti

fleksibilnost trga delovne sile, dolgi delavniki ter nevarno in težaško delo v tovarnah, ki

pogosto vključuje delo s strupenimi snovmi. (Goldner, 2009)

Če gledamo regijo kot celoto (in ne le izjemne primere uspeha azijskih tigrov) je vi-

sokotehnološki razvoj Vzhodne Azije sledil klasični formuli kombiniranega in neenakega

razvoja – nekatere države (predvsem Japonska, Južna Koreja, Tajvan in Hong Kong) so

razvile tako izobraževalne kot industrijske zmogljivosti, postale svetovno konkurečne in dvig-

nile svoj standard, medtem ko so druge ali stagnirale ali pa se je njihovo stanje celo poslabše-

valo. Tako so denimo Malezija, Filipini in Indonezija postali vzhodnoazijske delavnice, tj.

države, ki so s svojim poceni delom zagotavljale cenovno konkurenčnost japonske (pa tudi

zahodne) visokotehnološke industrije, a niso bile deležne razvoja socialnega standarda ali

lokalne ekonomije ter so se morale zadovoljiti z mizernim trickle down dobičkov tujih multi-

2 »Jata letečih gosi« je v ekonomski in managerski literaturi pogosta metafora za vzpon azijskih tigrov, kjer Japonska nastopa kot prva gos v formaciji.

5

nacionalk. Kitajska je celotno pot razvoja z nekaj zamude kasneje obnovila znotraj svojega

teritorija. Določene (obalne) urbane regije so postale trgovinske in industrijske supersile,

medtem ko sta podeželje in notranjost čedalje bolj osiromašena. Kitajska je, v obliki »svobod-

nih izvoznih območij«, ustvarila Filipine in Malezije kar znotraj sebe, s temu ustreznimi de-

lovnimi pogoji in ravnjo delavskih pravic. Prav tako je Kitajska, tako kot Japonska, zelo

odvisna od povpraševanja na domačem trgu ZDA. (Bello 2009b)

Če strnemo so zgodovinske lekcije vzpona Azije: da ta poteka v kontekstu in je odvisen od

mednarodne ekonomske politike, ki je od osemdesetih naprej monetaristična; da za globalno

konkurenčnost ni dovolj le znanje in visoka tehnologija, temveč tudi neodvisna monetarna

politika; in da omejena suverenost v monetarni politiki ob hkratnem pritisku konkurenčnosti

sili države da si konkurenčnost zagotavljajo s povečanim pritiskom na delavske dohodke in

pravice – če je le mogoče v manj ekonomsko in politično močnih regijah. To postane še pose-

bej očitno, če ne ostanemo le pri herojskem obdobju vzpona Azije v osemdesetih in prvi

polovici devetdesetih ter upoštevamo še azijsko finančno krizo v letih 1997/98 ter ameriško

finančno krizo desetletje kasneje. Azijska kriza je predstavljala nekakšno generalko za fi-

nančno krizo v centru desetletje kasneje. MDS, brez katerega redko mine kakšna kriza na

svetu, jo je reševal po enakem receptu kot krize na periferiji – s pritiskom na socialne pravice

in javne izdatke ter z zahtevo po dodatni deregulaciji in liberalizaciji finančnega sektorja

(čeprav sta ti ravno naredili vzhodnoazijske ekonomije ranljive za finančne krize in omogočili

krizo 97/98, ki se je začela s spekulativnimi napadi na tajski baht), kar je imelo, tudi v na-

jrazvitejših vzhodnoazijskih državah – z izjemo Kitajske, ki svojega finančnega sektorja ni

deregulirala -, za posledico stagniranje produktivnosti, rast brezposlenosti in erozijo socialnih

standardov. (Zhang, 2003; Callinicos, 2010) Azijska kriza je skratka v veliki meri negirala

dosežke vzhodnoazijske tehnološke revolucije in z zamudo tudi v Vzhodno Azijo prinesla os-

emdeseta. Res je sicer, da azijska kriza ni zaustavila rasti in razvoja Kitajske, a jo je – tudi če

zanemarimo, da je zaradi avtoritarnega političnega sistema in grozljivih delovnih razmer tis-

tih, ki s svojim delom ustvarjajo »kitajski čudež«, Kitajska težko idealen model razvoja –

spravila v težave kriza v ZDA, k čemur se še vrnemo.

Krize, konkurenčnost in vzpon družbe znanja na Zahodu

6

Ne glede na to, da je danes več ali manj končana oziroma je dosegla svoje meje v danem

geoekonomskem okviru, je vzhodnoazijska zgodba o uspehu imela močan vpliv na

ekonomske teorije in politike na Zahodu. V ekonomski vedi je sprožila novo teorijo rasti in

nov premislek o vlogi človeškega kapitala v procesu inovacij (o tem več v naslednjem

poglavju), ki sta svoj programski politični izraz dobila v strateškem dokumentu OECD (1996)

Ekonomija, temelječa na znanju. V okviru EU je vzhodnoazijski model rasti in

konkurenčnosti dobil svojo ustreznico deloma v lizbonski strategiji in bolj eksplicitno v

pobudi Inovacijska unija, ki je del splošne strategije za revitalizacijo evropskega gospodarstva

po krizi Evropa 2020. (EK, 2010) V ZDA, kjer so grožnjo vzpona Azije lastni konkurenčnosti

vzeli zelo zares, so že v devetdesetih izdelali doktrino »nove ekonomije«, tj. ameriško verzijo

družbe znanja, s katero so vzpon Azije iz grožnje – na katero so najprej reagirali z že omen-

jeno valutno vojno - poskušali spremeniti v priložnost za pobeg iz stagnacije osemdesetih. A

ker je novi visokotehnološki boom ZDA v devetdesetih – za katerega so bile značilne

ogromne investicije v informacijsko infrastrukturo in računalniško industrijo – potekal v

splošnem kontekstu dominacije dereguliranega finančnega sektorja, se je boom kmalu spre-

menil v spekulativni bubble, ki je počil leta 2001 in visokotehnološko rast spremenil v vi-

sokotehnološko stagnacijo (Henwood, 2005; Doogan, 2007), obenem pa obdobje »nove

ekonomije«, kljub vsem tehnološkim prebojem in inovacijam, ni rešilo kroničnih dolgoročnih

problemov ameriškega gospodarstva – stagnacije plač in s tem kupne moči in povpraševanja,

kar se je reševalo vzporedno, s čedalje večjim zadolževanjem gospodinjstev preko kreditnih

kartic, nepremičninskih hipotek in študentskih kreditov. (Bologna, 2010; Keir, 2009)

Razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije (IKT) v devetdesetih je ZDA sicer

prinesel rast in začasno povečal konkurenčnost, a ni prinesel pričakovanega in napove-

dovanega splošnega blagostanja. Še najbolj je koristil finančni industriji, ki je s pomočjo

novih tehnologij močno povečala svojo produktivnost in inovativnost na način izumljanja

novih in čedalje bolj zapletenih in skrivnostnih finančnih instrumentov, s katerimi si je

omogočila dobičkonosno trgovanje z dolgovi gospodinjstev. Razloga za večanje produk-

tivnosti in inovativnosti finančne industrije v ZDA sta bila dva – padanje povpraševanja, ki se

ga je, ob stagnirajočih ali padajočih realnih dohodkih prebivalstva, krpalo s krediti, in fi-

nančna osamosvojitev drugih industrij, ki so se namesto na banke čedalje bolj zanašale na

lastne finančne oddelke. (Žitko, 2010) Neoliberalna ekonomska in socialna politika v osemde-

setih je povzročila, da realni dohodki prebivalstva niso več pokrivali stroškov osnovne repro-

7

dukcije, torej je zadolževanje gospodinjstev, najprej s sistemom kreditnih kartic in nato s

čedalje bolj inovativnimi oblikami kreditov, postalo eksistenčna nujnost,3 obenem pa so banke

s trgovanjem z dolgovi gospodinjstev nadomeščale izpad dohodkov, ki ga je povzročila fi-

nančna osamosvojitev industrije. Predvsem trgovanje z nepremičninskimi hipotekami brez

pokritja je na koncu pripeljalo do zloma leta 2007 in globalne finančne krize, s čimer so fi -

nančne krize vstopile tudi v center svetovnega kapitalističnega sistema. (Gowan, 2009) Fi-

nančna kriza je v ZDA tudi zlomila kupno moč prebivalstva in povpraševanje, kar je močno

škodovalo izvozu visokotehnoloških potrošniških dobrin iz Vzhodne Azije. Trenutno so

skladišča v pristaniščih v Vzhodni Aziji polna visokotehnoloških izdelkov, ki se ne morejo

več realizirati na ameriškem trgu. (Bello, 2009c)

Za naše namene pomembne lekcije ameriške »nove ekonomije« - oziroma družbe znanja 1.0 –

so: če razvoj inovativne družbe znanja pomeni predvsem razvoj IKT (kar RISS mestoma

poudarja – MVZT, 2011a, 98-99), mora ta, da bi dosegel zadostno tržno realizacijo svojih

izdelkov, računati na dereguliran in inovativen finančni sektor, saj je finančni sektor največji

porabnik teh tehnologij (uporabljajo se sicer tudi v klasični industriji in v vsakdanjem živl-

jenju kot potrošniške dobrine, a to povpraševanje brez hkratne rasti finančnega sektorja ni do-

volj, da bi absorbiralo intezivno produkcijo IKT – v ZDA je velik porabnik IKT tudi vojska,

ki je že od samega začetka spodbujala in financirala njihov razvoj /Mirowski, 2008/, kar je v

evropskem kontekstu še manj relevantno) – pomanjkljivo povpraševanje se da kratkoročno

sicer kompenzirati z državno dirigiranim »dampingom« IKT v izobraževalne institucije (kar

tudi ni tuje duhu izobraževalnih politik tako na lokalni kot na ravni EU), a dolgoročno ga

lahko zagotovi le dereguliran in rastoč finančni sektor -; visokotehnološka rast sama po sebi

ne odpravlja socialnih problemov in socialne neenakosti ter ne pripelje do višje zaposlenosti;

in, podrejena in odvisna je od finančne in monetarne politike ter, če je usmerjena v consumer

electronics, od kupne moči ciljnih skupin, ki pa je globalno zaradi prevlade neoliberalnih so-

cialnih politik in zloma modela kreditno spodbujane potrošnje ob zadnji finančni krizi vse

manjša.

Pravzaprav je situacija paradoksna – razvoj IKT omogoča rast in večjo produktivnost fi-

nančnega sektorja, ki nato, vsaj v primeru ameriške družbe znanja 1.0, s svojim delovanjem

ustavi razvoj IKT. Izven konteksta procesa financializacije visokotehnološka rast, osredo-

točena na IKT, nima veliko smisla (kar je lekcija, ki se jo je EU, vsaj na papirju, naučila, saj

3 Costas Lapavitsas (2009b) je to slikovito opisal kot: »Delavce nategnejo [screw] dvakrat: najprej z odvzemom presežne vrednosti v produkciji, nato pa še z obrestmi v cirkulaciji.«

8

Evropa 2020 /EK, 2010, 21-25/ poudarja tudi inovacije v zdravstvu, ekoloških rešitvah in so-

cialnem skrbstvu). Obenem je brez ustreznega discipliniranja finančnega sektorja, ki trenutno

ne v EU ne globalno ni na vidiku (predvsem je problematično vprašanje metode – kako poli-

tično disciplinirati institucije, ki so neodvisne od demokratičnega nadzora in legitimnih poli-

tičnih institucij?), visokotehnološka rast odvisna od finančne in monetarne politike in jo

lahko, kot smo videli, valutni, kreditni ali kakšen drug šok v vsakem trenutku prekine. Poleg

tega visokotehnološka rast ne prinaša avtomatično družbenega blagostanja in ne korigira so-

cialnega uničenja, ki ga povzročajo neoliberalne socialne politike – znotraj konteksta neolib-

eralne finančne in monetarne politike lahko ustvari le klasični vzhodnoazijski »hi' tech lo'

wage« model, tj. peščico dobro plačanih delovnih v raziskovanju, vodenju, investicijah in pro-

mociji ter množico slabo plačanih, nestalnih in nevarnih delovnih mest v visokotehnološki

proizvodnji, kar se je zgodilo tako v azijskih tigrih (Ong, 2010) in na Kitajskem (Wenten,

2011) kot v Silicijevi dolini. (Park in Pellow, 2002)

Evropska inovacijska verzija družbe znanja oziroma družba znanja 2.0 prihaja nekoliko

pozno, a s prav tako vznesenimi napovedmi in obljubami kot azijski čudež ali ameriška nova

ekonomija. Predstavlja se kot metoda izhoda iz krize, ki ne bi ogrozila načina delovanja insti-

tucij in procesov, ki so do krize pripeljali. Kriza je predstavljena le v svojih učinkih (stag-

nacija produkcije, padec konkurenčnosti, erozija socialnih standardov in stopnje zaposlenosti)

ne pa tudi v svojih vzrokih, obenem pa naj bi bila visokotehnološka in inovativna rast tista, ki

naj bi Evropo rešila iz krize. V kontekstu EU oziroma evroobmočja je brez resnih sprememb

monetarne politike in omejitve moči finančnih trgov takšna strategija precej vprašljiva.

Ekonomska ureditev Evropske monetarne unije (EMU) je namreč zastavljena neposredno

anti-keynesiansko – Pakt o stabilnosti (PS) in Maastrichtska pogodba (MP) namreč striktno

določata največji mogoč obseg proračunskega primanjkljaja in zunanjega dolga, kar pomeni,

da so klasični anticiklični ukrepi za reševanje kriz onemogočeni. Obenem ima celotno evroob-

močje enotno valuto, kar pomeni, da za povečanje konkurenčnosti posamezne države ne

morejo devalvirati lastne valute. Monetarna politika Evropske centralne banke je rigidno ne-

oliberalna in temelji na nadzorovanju inflacije in visokih obrestnih merah, medtem ko je evro

močan zaradi gospodarske moči bolj razvitega dela evroobmočja (Francija, Nemčija, Ni-

zozemska) in na škodo izvoznega sektorja manj razvitega dela (Mediteran, Baltik in Vzhodna

Evropa). (Schmidt, 2011) Konkretne fiskalne politike so po načelu subsidiarnosti sicer v

domeni posameznih držav, a znotraj rigidnih smernic, ki jih določa Evropska komisija in z

zelo omejenim manevrskih prostorom, ki ga določata PS in MP. (Bonefeld, 2002)

9

Z ukinitvijo možnosti klasičnih keynesianskih prijemov in ob rigidni monetarni ter močno

omejeni fiskalni politiki se v kontekstu EMU celotno breme doseganja konkurenčnosti pre-

nese na javne sektorje in delavske razrede posameznih, predvsem perifernih držav. (RMF

2010a, 2010b) Lizbonska strategija – predhodnica strategije Evropa 2020 - je, s svojim

poudarkom na fleksibilnosti trgov delovne sile, to stanje institucionalizirala. Neenak vstopni

položaj (periferne države so v evroobmočje vstopile pod zanje neugodnimi pogoji in sprejele

valuto, katere moč je odražala gospodarsko moč centra) v skupno ekonomsko območje je

rezultiral v t. i. Evropi dveh hitrosti, kjer so močnejše in gospodarsko razvitejše države

(»nemško-francoski vlak«) s pozitivnimi trgovskimi bilancami in večjim bančnim sektorjem

začele kreditirati šibkejše države, medtem ko so druge svojo konkurenčnost in javnofinančno

vzdržnost lahko ohranjale le z austerity measures in fleksibilizacijo lastnih delovnih sil. Li-

zonska strategija je bila zato najintezivnejša in najučinkovitejša na vzhodnem in južnem

obrobju EU, kjer je delež nestalnih in negotovih vrst dela, posebej med mladimi, najvišji.4

Učinek Lizbonske strategije je bil torej kreacija perifernih regij EU z veliko zalogo relativno

poceni, a vseeno (zaradi še obstoječih sistemov javnega in univerzalnega visokega šolstva) vi-

soko izobražene in usposobljene delovne sile, ki je disciplinirana in navajena na fleksibilen

način dela, plačevanja in zaposlovanja. Izpolnila je torej »lo' wage« del formule družbe znanja

– mediteranski, baltski, balkanski in vzhodni del Evrope so postali evropski Filipini, Indonez-

ija in Indokina.

Ko je kriza dosegla EU, so se ti procesi še dodatno intenzivirali in zaostrili. Evropske države

so svoje banke reševale z javnimi sredstvi. Tako se je obenem povečal proračunski primanjkl-

jaj in državni dolg, saj je del zasebnega dolga postal javni, obenem pa so se morale države za

pomoč bankam dodatno zadolžiti v tujini. To jih je, še posebej mediteranski del EMU, potis-

nilo čez rob kriterijev PS in MP. Ker nimajo kontrole nad monetarno politiko in se ne morejo

rešiti z bankrotom (to možnost blokirata Nemčija in Francija, katerih banke so glavni upniki

mediteranskih držav) in devalvacijo valute (kar je uspelo Rusiji leta 1998 in Argentini leta

2001 – RMF, 2010b), lahko le prenesejo breme na lastne delavce in javni sektor s krčenjem

socialnih pravic in plač v javnem sektorju ter pokojninskimi reformami. Finančna kriza v EU

tako postane klasična dolžniška kriza, podobna tistim v Afriki in Južni Ameriki v osemde-

setih.

4 To pomeni da te delovne sile niso konkurenčne – na način nižanja svojih dohodkov in pravic - le navzven, temveč tudi navznoter, saj množice mladih brez- ali pozaposlenih zbijajo splošno raven plač in disciplinirajo redno zaposlene delavce. Družba znanja se tako gradi predvsem z hipereksploatacijo in socialnim izključevan-jem (tudi visoko izobražene) mladine.

10

Le da ima tokrat Evropa zvit načrt za rešitev – inovacijsko unijo oziroma družbo znanja 2.0, s

katero želi vzpostaviti še »hi' tech« del formule. Nova družba znanja naj bi sanirala vse učinke

krize – rast brezposelnosti, padanje socialnih standardov, stagnacijo produktivnosti in padanje

konkurenčnosti Evrope v svetu. Načrt na prvi pogled izgleda enostavno in učinkovito: javne

investicije v visoko izobraževanje in raziskovanje morajo biti izvzete iz siceršnjih rezov v

javni porabi; javne univerze in raziskovalni instituti se morajo bolje povezati z gospodarstvom

in se reorganizirati tako, da bodo poslej proizvajali gospodarstvu koristne inovacije; te ino-

vacije bodo pospešile tehnološki napredek in povečale tako produktivnost kot kvaliteto ter s

tem konkurenčnost izdelkov; rastoče gospodarstvo se bo širilo kar pomeni tako več delovnih

mest kot več prispevkov v državno blagajno; več delovnih mest pomeni večjo socialno

vključenost in blagostanje, večjo kupno moč prebivalstva in višje povpraševanje, medtem ko

višji davčni dohodki visokoproduktivnega gospodarskega sektorja sanirajo državni proračun;

okrepljen državni proračun lahko omogoči več javnih storitev in večjo socialno varnost; poleg

tega pa je delo v visokotehnoloških in drugih znanjskih dejavnostih in storitvah kreativno in

stimulativno ter zahteva visoko izobraženost in motivacijo, kar pomeni, da je strah pred

deskilling in alienacijo, ki sta spremljala prejšnje valove tehnoloških revolucij v kapitalizmu

(Braverman, 1998) odveč. Očitne omejitve, ki jih takšnim načrtom postavlja rigidna mone-

tarna politika EU in divjanje kozmopolitskega finančnega kapitala, ki je ustavilo prejšnja dva

poskusa vzpostavljanja družbe znanja, smo že predstavili. V nadaljevanju nas bo zanimalo ali

model družbe znanja vzdrži vsaj imanentno, se pravi tudi če se odreče svoji utemeljitvi v

vzponu Azije in če ga mislimo izven zgodovinskega konteksta serije svetovnih finančnih in

aktualne dolžniške krize EU.

Inovacije, tehnologija, rast in produktivnost v kapitalizmu – kaj je novega v novih teori-

jah (in politikah) rasti?

Nova teorija rasti se v ekonomski vedi pojavi v osemdesetih (Romer, 1986; Lucas, 1988), svoj

politični izraz pa dobi v dokumentu OECD Ekonomija, temelječa na znanju, objavljenem leta

1996, ki predstavlja podlago za kasnejše intenzivnejše ukvarjanje z ekonomsko vlogo in po-

11

tenciali izboraževalnega sistema in znanosti tako v dokumentih OECD kot v aktualnih strate-

gijah EU. Razvoj nove teorije rasti zgodovinsko sovpada z obdobjem nizke rasti in šibke pro-

duktivnosti v osemdesetih, po razkroju keynesianskega oziroma newdealovskega kompromisa

in realno obstoječih socializmov. Rast in produktivnost, ki sta bili v povojnem obdobju v

strmem vzponu, začneta v osemdesetih, ob uvajanju neoliberalnih monetarnih politik in

fiskalne discipline (v kontekstu EU na način formacije EMU, na periferiji svetovnega gospo-

darskega sistema pa s structural adjustment programs) stagnirati. (Helpman, 2004, 1-9; Gib-

bons idr., 1996, 7-45) Nove teorije in politične strategije rasti so poskus iskanja novih načinov

ponovnega zagona rasti in produktivnosti brez spreminjanja neoliberalnih monetarnih politik

in brez kršenja pravil fiskalne discipline (zato monetarna in fiskalna razsežnost – razen

pozivov k povečanju javnih investicij v visoko šolstvo in znanost kljub siceršnjim varčeval-

nim ukrepom - v novih razpravah o rasti in produktivnosti ne nastopata oziroma nastopata le

kot objektivni okvir delovanja, ki sam ni predmet novih teorij in politik rasti). Nove teorije in

politike rasti predstavljajo nov model rasti, prilagojen neoliberalnim pogojem, ki so zadušili

in omrtvičili star, keynesianski model rasti. Pri tem ključno vlogo dobi koncept tehnološke in-

ovacije, ki, ko so možnosti povečanja javne porabe in velikih javnih investicij ali devalviranja

nacionalnih valut ukinjene ali omejene (kar še posebej velja za evroobmočje), iz le ene izmed

možnosti za povečanje rasti in konkurenčnosti gospodarstva postane njun glavnih »motor«.

Zakaj ravno tehnološka inovativnost? Tehnološke inovacije so tiste, ki omogočajo večjo pro-

duktivnost, bodisi kot spremembe strojne bodisi kot spremembe organizacijske tehnologije

produkcijskega procesa, kar pomeni da ali izboljšajo učinkovitost strojev (oziroma konstant-

nega kapitala), s katerimi je mogoče narediti več izdelkov v danem času in ob danih delovnih

tehnikah, ali pa izboljšajo učinkovitost dela in so spretnejši ali bolje povezani delavci sposob-

nih narediti več ob dani strojni tehnologiji in v danem času. Inovacije lahko seveda potekajo

tudi na obeh ravneh hkrati. Večja produktivnost pomeni za posamezno podjetje začasno

konkurenčno prednost pred ostalimi, medtem ko pomeni ko postane določena inovacija

splošno uveljavljena in razširjena normo v določeni industrijski panogi kot celoti, saj je vsako

podjetje, ki ne more držati splošnega tempa produktivnosti, nekonkurenčno. Večja produk-

tivnost nadalje pomeni več izdelkov, kar pomeni večje oglaševalske napore in širjenje mreže

za distribucijo blag, vključevanje vse večjega dela prebivalstva v blagovno proizvodnjo in

potrošnjo, skratka, gospodarsko rast.

Ta splošni opis kapitalistične ekonomske dinamike velja tako za klasični keynesianski kot

novi, neoliberalni model rasti (v teh osnovnih značilnostih se stare in nove teorije rasti ne raz-

12

likujejo). Ključna razlika je njun odnos do »produkcije znanja«. Ta v klasičnem modelu pred-

stavlja črno škatlo [black box] in nastopa kot nekaj ekonomski dinamiki zunanjega – miselni

preboj, nov koncept ali nova teorija, ki omogoči tehnološko inovacijo ali nov poslovni model

niso razumljeni kot del ekonomske dinamike same, temveč kot ekonomiji vzporeden proces,

kot t. i. eksternalija. Gospodarstvo lahko, v tej klasični perspektivi, računa na relativno stalen

pritok znanstvenih odkritij iz področja, ki je gospodarstvu zunanje in s katerim se ekonomska

veda posebej ne ukvarja – nato pa gospodarstvo po svoji presoji in po svojih kriterijih ta od-

kritja uporabi za tehnološke izboljšave in inovacije v organizaciji poslovanja in dela kakor in

kadar mu to ustreza. Na ravni institucionalne družbene ureditve temu ustrezata javna univerza

in javni raziskovalni sektor, ki (vsaj v načelu) delujeta po avtonomnih akademskih in

znanstvenih pravilih ter si sama določata raziskovalne smeri in prioriete. Znanstvena odkritja

so sicer na voljo gospodarstvu in nihče gospodarstvu ne preprečuje uporabe znanosti za svoje

namene, a sama organizacija institucij univerze in znanosti je avtonomna in ni podrejena

ekonomskim imperativom.

V nasprotju s tem nove teorije rasti pojmujejo znanje in inovacije kot nekaj gospodarstvu no-

tranjega, endogenega in zgolj stalen pritok gospodarstvu zunanjih »znanjskih eksternalij«

postane (tako v teoriji kot v politiki) nezadosten. V teoriji to pomeni začetek odpiranja črne

škatle znanja in tehnoloških inovacij (Rosenberg, 1982) ter čedalje bolj intenzivno razisko-

vanje polj izobraževanja in znanosti znotraj ekonomske vede (pri čemer se raziskave in teorije

izobraževanja in znanosti, ki so nastale v domeni drugih disciplin, upoštevajo le v zelo

zmernem in omejenem obsegu). Ekonomsko vedo naenkrat, tj. ko postanejo inovacije poli-

tična prioriteta za zagotavljanje rasti in razvoja, začne zanimati kako znanje deluje in kako se

proizvaja. To zanimanje ni akademsko oziroma brezinteresno, temveč politično motivirano.

Novih teorij rasti ne zanima toliko epistemologija znanosti kot taka, saj obenem delujejo

deskriptivno in preskriptivno in v duhu enajste teze o Feuerbachu svet univerze in znanosti

»odpirajo« zato, da bi omogočile njegovo spreminjanje. Ko znanost (in univerza ter javni

raziskovalni sektor kot osnovni instituciji znanstvene produkcije) ni več črna škatla, se, v

ekonomistični perspektivi, reducira na zgolj tiste rasežnosti in elemente, ki so uporabni in ko-

ristni gospodarstvu. Ostalo je pojmovano kot neproduktiven strošek, ki ga je potrebno ali

odpraviti ali pa spremeniti v nekaj gospodarstvu prijaznega. Pri tem je simptomatična tudi

sprememba terminologije – namesto o znanosti sedaj teoretske razprave (in tudi strateški poli-

tični dokumenti) govorijo o znanju in namesto o odkritjih o inovacijah. Znanost, ki ni znanje

in odkritja, ki niso inovacije, niso več legitimni in potrebne so reforme, ki bodo oboje podvr-

13

gle ekonomski racionalnosti. Znanje v tej novi perspektivi pomeni človeški kapital, ki poveča

produktivnost dela oziroma variabilnega dela kapitala, medtem ko inovacije pomenijo

tehnološke izboljšave, ki povečajo produktivnost strojev oziroma konstantnega dela kapitala.

Kot smo že omenili, do povečanja zanimanja za znanost (»načina produkcije znanja«) in do

integracije znanosti v horizont ekonomske vede pride v času, ko se manevrski prostor za

večanje konkurenčnosti gospodarstva zaradi konsolidirane neoliberalne monetarne in fiskalne

politike drastično skrči in ko oboje blokira tudi keynesianske anticiklične ukrepe za izhod iz

krize. To potisne razmerje med znanostjo in gospodarstvom ter njuno večje povezovanje v

spotlight ekonomskih teorij in politik, saj družba in ekonomija znanja nastopata kot poten-

cialni rešiteljici tako dolgoročnih (stagnacija produktivnosti in rasti) kot kratkoročnih (kriza)

ekonomskih težav, obenem pa se v istem časovnem obdobju (od osemdesetih dalje) spremeni

odnos do znanosti ne le pri ekonomskih teoretikih in načrtovalcih državnih ekonomskih poli-

tik, temveč univerza in znanost postaneta zanimivi tudi za podjetja iz zasebnega sektorja.

Vse večja kompleksnost industrijske tehnologije (ki je od druge svetovno vojne naprej čedalje

bolj avtomatizirana - Noble, 1984), vse večja hitrost, s katero še včerajšnje cutting edge

tehnološke rešitve postajajo zastarele in nekonkurečne in vse večja sofisticiranost raziskav,

potrebnih za to, da se znanstvena odkritja prevedejo v za industrijo uporabne tehnološke ino-

vacije pomenijo, da »hišni« raziskovalni oddelki za zasebna industrijska podjetja postajajo

čedalje večji strošek – strošek, ki ga poskušajo deliti ali, če je to mogoče, v celoti prenesti na

javne raziskovalne institucije. Pri tem je ključna politično-institucionalna ureditev. Stroški za

raziskovanje in razvoj v podjetjih se, dokler večino tehnoloških raziskav izvaja podjetje samo,

financirajo iz presežne vrednosti, s katero razpolagajo lastniki kapitala. Če te stroške zman-

jšajo (denimo tako, da jih prenesejo na javne institucije), se temu ustrezno poveča čisti (za-

sebni) profit v vsakem danem trenutku, medtem ko se v diahroni perspektivi privatno apropri-

ira tudi vsak nadaljnji profit, ki izhaja iz inovacij, proizvedenih v javnem raziskovalnem sek-

torju.

Inovacijska unija in posamezne nacionalne inovacijske strategije ravno omogočajo insti-

cionalni, pravni in politični okvir v katerem lahko poteka takšna socializacija stroškov in pri-

vatna apropriacija profitov. Večino stroškov za raziskave in razvoj zasebnega industrijskega

sektorja naj bi po novem nosile javna univerza in javne raziskovalne institucije, ki so imele z

zasebnim sektorjem prej sklenjen kompromis – drugi lahko znanstvena odkritja uporablja

prosto in po želji, a ne sme posegati v avtonomen način delovanja prvih. V novih inovacijskih

14

strategijah se ta odnos spremeni. Sedaj zasebna industrija diktira raziskovalne prioriete in

načine raziskovanja, ki morajo neposredno koristiti potrebam in zahtevam industrije (ne le

klasične, denimo humanistika naj bi po novem servisirala kreativne in kulturne industrije –

Gibbons idr., 1996, 90-110). Javna univerza in raziskovalni sektor v tej perspektivi ne ab-

sorbirata le stroškov raziskovanja, temveč tudi njegovo nepredvidljivost, saj se zasebni kapi-

talisti v novi ureditvi znebijo tudi tveganja da ta ali ona inovacija ne bo dovolj učinkovita ali

da bi prišla prepozno (tj. kasneje od podobne inovacije pri konkurenci), saj lahko razpršijo

svoje tveganje s »partnerstvi« z več javnimi raziskovalnimi institucijami, do storitev katerih

bodo dostopali prosto in brezplačno in katerim bodo »outsourcali« svojo raziskovalno de-

javnost ne da bi bile institucije, ki inovacije dejansko proizvajajo, udeležene pri realiziranih

profitih od uspešnih inovacij.

Če je namen novih teorij rasti odpiranje črne škatle znanja, je namen novih inovacijskih poli-

tik njena ekspropriacija – »črna škatla« javne univerze in javnih raziskovalnih inštitutov

predstavlja zalogo vrednosti, v katero lahko zasebna industrija posega čedalje bolj prosto in

neomejeno ter ima čedalje večjo besedo pri tem, kako bodo javne znanjske institucije delovale

in kako bodo organizirane. Tako kot transformacija finančne krize v EU v dolžniško pomeni,

da bodo stroške težav finančnega sektorja, ki so posledica neoliberalne deregulacije finančnih

trgov, nosili upokojenci, javni uslužbenci in prejemniki socialne pomoči na periferiji evroob-

močja (pri čemer zalogo vrednosti, ki jo po potrebi za pokritje svojih kriznih izgub ekspropri-

ira zasebni finančni sektor, predstavljajo kar celotni državni proračuni in metodo ekspro-

priacije predstavljajo austerity measures), uvajanje družbe znanja 2.0 pomeni, da bodo stroške

težav z rastjo in produktivnostjo, ki so posredni učinek neoliberalnih monetarnih in fiskalnih

politik, nosili delavci na javnih univerzah in raziskovalnih inštitutih.

Družba znanja – utopija ali kapitalizem as usual?

Simptomatično pri novih teorijah rasti (in inovacijskih politikah) je, da se z organizacijo pro-

dukcijskega procesa, industrijskimi odnosi, vlogo tehnologije v produkciji in podobnim skoraj

ne ukvarjajo, temveč zelo hitro preidejo na ekonomistično koloniziranje znanosti in univerze.

Inovacijske strategije ne predvidevajo reforme industrije ali sprememb v produkcijskem

načinu, temveč reformo univerze in javnih raziskovalnih institucij in njihovega odnosa do in-

15

dustrije, medtem ko delovanje industrije same puščajo nedotaknjeno oziroma prepuščeno pod-

jetniškemu duhu in zasebni iniciativi. Novo v novih teorijah rasti in inovacijskih politikah je

torej, razen zelo tehničnih teoretskih poudarkov, ki so relevantni le za profesionalne

akademske ekonomiste, le na novo odkrito zanimanje za znanost in univerzo. Zato lahko

predvidevamo, da bodo delovanje zasebne industrije in osnovne značilnosti tehnoloških ust-

varjalnih uničevanj znotraj nje tudi v družbi znanja 2.0 ostali klasično kapitalistični ter da

bodo tudi precej vznesene obljube o splošnem blagostanju in mirni razrešitvi kapitalističnih

protislovij, ki naj bi ga prinesla družba znanja, ostale neuresničene, saj bi bila za njihovo ures-

ničitev prej potrebna obsežna in temeljita reforma produkcijskega načina v zasebnem industri-

jskem kot v javnem uinverzitetno-raziskovalnem sektorju.

Obenem pa tako NPVŠ in RISS kot globalne inovacijske strategije ne govorijo veliko o

učinkih na način dela, delovne pogoje in raziskovalne prioritete v sektorjih, na katere bodo

imele te strategije največ vpliva (čemur se bomo posvetili v naslednjem poglavju) in vztrajno

ponavljajo domnevne blagodejne učinke na zasebni (in, skozi povečane davčne prilive,

posredno tudi javni) sektor, čeprav se ta ne bo bistveno spremenil in ni nobenega razloga za

verjetje da bo, tudi če se vanj poveča priliv znanja in tudi če svoje raziskovalne stroške zas-

tonj »outsourca« javnim institucijam, deloval kaj bistveno drugače, zato si ključne napovedi

in obljube revitalizacije zasebne industrije zaslužijo nekoliko bolj podrobno obravnavo.

Uspešna uvedba inovacijske strategije bi nedvomno povečala konkurečnost slovenskega

gospodarstva na mednarodnih trgih, a konkurenčnost (v pogojih kapitalističnega produkci-

jskega načina) kot svoj pogoj predpostavlja neenakost – biti konkurenčen pomeni biti produk-

tivnejši in kvalitetnejši od nekoga drugega in ljubosumno (s patenti in drugimi zaščitami ino-

vacij, ki so omogočile večjo produktivnost na način njihove privatizacije) ščititi svojo

konkurenčno prednost, kar je edini način preživetja posameznih podjetij in nacionalnih gospo-

darstev v kapitalističnih pogojih, a obenem pomeni koncentracijo najbolj inovativnih in pro-

duktivnih tehnologij v omejenih technology clusters ter povečevanje regionalne in globalne

ekonomske in socialne neenakosti, saj podjetja in države, ki so bližje tehnološki frontier,

narekujejo tempo in normo produktivnosti celotnemu svetovnemu gospodarstvu. V takšnih

pogojih so podjetja in države, ki bi drugače lahko čisto ok poslovali/e in bi njihova proizvod-

nja ustrezala potrebam prebivalstva, izrinjene/a iz globalne konkurenčne tekme ter njihova

domača tržišča zasuta s cenejšimi in kvalitetnejšimi izdelki od drugod. Vstop v vi-

sokotehnološko tekmo lahko državam z relativno dobrimi pogoji, kot je Slovenija, sicer ko-

risti, a takšna strategija je sebična in ozkogledna, saj tudi novi teoretiki rasti sami priznavajo

16

da bo tekmovanje pod pogoji, ki jih opisujejo, prineslo povečanje globalne neenakosti. (Help-

man, 2004, 85; Gibbons idr., 1996, 165-166).

Tako Inovacijska unija (EK, 2010, 23) kot NPVŠ (MVZT, 2011a, 6) predvidevata deregu-

lacijo in fleksibilizacijo univerzitetnega in raziskovalnega prostora ter povečano mobilnost

raziskovalcev in internacionalizacijo raziskovalne dejavnosti, ob tem pa ne omenjata zaščite

lokalnih raziskovalnih produkcij, kar pomeni enake pogoje delovanja za regije z neenakim

izhodiščnim položajem, kar seveda koristi tistim z boljšim in tistim s slabšim izhodiščnim

položajem lahko le škodi - še posebej če upoštevamo še načrte stroge in učinkovite zaščite in-

telektualne lastnine, ki manj razvitim državam in regijam preprečuje tehnološko dohitevanje

bolj razvitih.5 Bolj kooperativna rešitev, ki bi zmanjšala regionalno in globalno neenakost, bi

morala iti ravno v nasprotni smeri – v smeri širjenja obstoječih tehnoloških rešitev v manj

razvite regije na način selektivne razvojne politike (in ne »one size fits all« politike po bri-

tanskem imperialističnem free trade modelu) ob ustrezni zaščiti tehnološko manj razvitih pre-

delov; in suspenzije ali vsaj povečanja fleksibilnosti režima intelektualnih pravic, ki bi

tehnološki razvoj namesto k zasebnim profitom usmeril k potrebam človeštva.

Inovacijske strategije obljubljajo tudi povečanje števila visoko plačanih delovnih mest v cve-

točem visokotehnološkem gospodarstvu. Ta obljuba je v nasprotju z načrti konkretnih ukre-

pov, ki gredo v smer prenašanja raziskovalne in razvojne dejavnosti za potrebe zasebne indus-

trije na javne raziskovalne institucije. Če bo industrija večino raziskovanja prenesla na obsto-

ječe javne raziskovalne inštitute in na univerzo, to pomeni, da ne bo odpirala novih razisko-

valnih delovnih mest, temveč se bodo obstoječa delovna mesta na raziskovalnih inštitutih in

na univerzi prekvalificirala v gospodarstvu prijaznejšo obliko, torej ne bo prišlo do kvantita-

tivnega povečanja obsega delovnih mest, temveč za kvalitativno spremembo obstoječih. Poleg

tega je delo na univerzah in raziskovalnih inštitutih čedalje bolj fleksibilno oziroma prekarno

in čedalje slabše plačano ter delovni pogoji in plačilo niso sorazmerni z zahtevnostjo in kvali-

ficiranostjo raziskovalnega dela. Tudi primeri vzpona »azijskih tigrov« (Matthews in Cho,

2000) in kritične študije Silicijeve doline (Park in Pellow, 2002) kažejo, da visokotehnološki

razvoj v kapitalističnih pogojih ne prinese blagostanja za vse udeležene, temveč povečanje so-

cialne neenakosti in ostro delitev na ozko področje vodilnih in dobro plačanih delavcev ter

množico tistih, ki delajo v podpornih storitvah in v proizvodnji v prekarnih pogojih in za

nizko plačilo. Povečanje števila kvalitetnih in dobro plačanih delovnih mest ni avtomatičen

5 Azijski model visokotehnološkega preboja je bil ravno obraten – intenzivno kopiranje ameriških tehnologij ob zelo »fleksibilni« zakonodaji s področja intelektualnih pravic in močna zaščita nacionalne industrije v fazi razvoja in dohitevanja. (Matthews in Cho, 2000)

17

učinek povečanja vsebnosti znanja v gospodarstvu in tehnološkega razvoja, temveč politično

vprašanje distribucije ustvarjenega bogastva – in politika MVZT gre z načrtovano ukinitvijo

sistema javnih uslužbencev v ravno nasprotno smer. (MVZT, 2011a, 73)

Prav tako problematična je obljuba, da bodo dobički visokotehnoloških podjetij avtomatično

polnili ravno slovenski proračun. Ob načrtovani internacionalizaciji in mobilnosti razisko-

valne dejavnosti ter ob hkratni rigidni lokaliziranosti fiskalne politike je naivno pričakovati,

da bodo visokotehnološka podjetja plačevala davke ravno v Sloveniji, saj lahko sredstva, ose-

bje in kapital prosto premikajo glede na svoje zasebne koristi in potrebe. Če bo, kot pred-

videva Inovacijska unija, raziskovalne paradigme narekoval centraliziran vseevropski enoten

raziskovalno-inovacijski trg (EK, 2010, 10-11, 15-18) je prav tako naivno pričakovati, da bo

postavljal potrebe lokalnega perifernega gospodarstva pred potrebe industrije v centru, kar

pomeni, da bo inovativno raziskovanje v okviru enotnega raziskovalnega in univerzitetnega

prostora v EU najverjetneje usmerjeno v potrebe nemške, francoske in nizozemske industrije

(tako kot sta enotna trg in valuta koristila njim na račun vzhodnoevropskega in mediter-

anskega obrobja), kar pomeni, da tudi inovacije, proizvedene na obrobju, ne bodo ustvarjale

dodane vrednosti in ne služile potrebam prebivalstva v regiji, kjer so bile ustvarjene (čeprav

bodo prinesle zasebno korist posameznih raziskovalcem in raziskovalnim institucijam, vpetim

v evropska »znanjska partnerstva«). Še več – skupna evropska inovacijska politika in razisko-

valni prostor ob odsotnosti reforme evropske industrijske politike lahko razmere v Vzhodni

Evropi, kjer sta izpostavljenost konkurenci močnejše zahodnoevropske industrije po propadu

realno obstoječih socializmov in privatizacijska »šok terapija« privedli do drastične deindus-

trializacije (Gowan, 1995), še poslabša in še dodatno obrne razmerja industrijske moči v prid

industrijsko razvitejšemu zahodu in severu Evrope, saj bo ta postal še konkurenčnejši ravno v

tekmi z deindustrializiranim Vzhodom, ki bo imel v novih razmerah še manj možnosti za rein-

dustrializacijo in s tem odpravo svoje ekonomske odvisnosti od in podrejenosti evropskemu

severu in zahodu.

Še eno protislovje novih teorij rasti in iz njih izvirajočih ekonomskih politik je, da po eni

strani evocirajo novo »schumpetersko renesanso« (OECD, 2004, 7), po drugi strani pa

zanikajo ustvarjalno uničevalen značaj te »renesanse«. V Schumpetrovi teoriji dinamike kapi-

talističnega produkcijskega načina so obdobja ustvarjalnega uničevanja nujen, a za vpletene

ne ravno prijeten, način revitalizacije gospodarstva, tj. obdobja zlomov in uničenj, ki jim sledi

nova rast, utemeljena na novih idejah, poslovnih modelih in tehnologijah, ki so izpodrinile

prejšnje. (Schumpeter, 2010) Nove teorije rasti ne upoštevajo te zgodovinske dinamike kapi-

18

talizma in dejanskega učinka uvajanja novih inovativnih tehnologij na posamezne industrije –

vse, kar povejo o tem, je, da znanje (kot tehnološki potencial ali kot človeški kapital), za raz-

liko od fizičnega kapitala, nima padajočih donosov (Romer, 1986), kar pomeni, da naj bi nove

infuzije inovativnega znanja preprečile padajoče donose, značilne za predznanjske družbe in

ekonomije ter omogočile trajno in neskončno rast brez padcev in kriz.

A težava je v tem, da takšna teorija ne reši, temveč ignorira temeljne uvide Schumpetra (pa

tudi Marxa in nemarginalističnih ekonomskih teorij), tj. da vzrok industrijskih kriz in zlomov

(ter posledičnih omrtvičenj gospodarske rasti) niso padajoči donosi. Nove teorije rasti prob-

lem rešijo le znotraj teoretskega horizonta neoklasične ekonomske teorije, ne pa tudi v teo-

retskem (in političnem) horizontu, ki upošteva dejansko zgodovinsko dinamiko kapitalizma.

Na terenu uvajanje novih tehnologij, katerih izključen namen je povečanje produktivnosti in

konkurenčnosti (ne glede na dejanske potrebe prebivalstva) pomeni uničenje starih in spreml-

jajočo brezposelnost (za saniranje katere nove šolske politike predvidevajo vseživljenjsko

učenje, k čemur se še vrnemo), socialni kaos, prisilne migracije in depresije podjetniških

duhov. Kot predvideva Tony Smith (2007, 18-19) bo pospešena inovativnost privedla do skra-

jšanja ciklov ustvarjalnega uničevanja, kar bo socialne krize, ki jih spremljalo, še intenzivi-

ralo. To seveda ne pomeni, da je problematičen tehnološki razvoj kot tak, da pa je kanal-

iziranje tehnološkega razvoja izključno v smer povečanja produktivnosti in konkurenčnosti

družbeno destruktivno.

Poleg tega inovativno povečevanje produktivnosti zaradi produktivnosti same v kapitalizmu

vodi v krize hiperprodukcije, ki presega zgodovinske potrebe prebivalstva. Zato je tudi

obljuba, da bo ekonomija, temelječa na znanju, ukinila protislovje med proizvajalci in

potrošniki, prazna. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije sicer omogočajo hitre-

jše odzivanje potrošnikov in njihovo večjo participacijo v načrtovanju potrošnih dobrin, a

obenem se, zaradi hiperprodukcije, krepijo oglaševalski in medijski pritiski nanje naj trošijo

še več in ne glede na svoje dejanske potrebe. Povečana vloga potrošniškega feedback pri načr-

tovanju novih visokotehnoloških blag je le povečana participacija potrošnikov v procesu mal-

tertiranja s hiperpotrošnjo, ki mora ustrezati hiperprodukciji in h kvaliteti življenja

potrošnikov prispeva le naključno, saj kapitalizem ne producira za dejanskega potrebe ljudi,

temveč te potrebe z uporabo oglaševanja manipulira tako, da ustrezajo imperativom neome-

jene produkcije in neskončne akumulacije kapitala.

19

Inovacijske strategije obljubljajo tudi kreativna delovna mesta in motivirajoče delo, kjer bi

imeli zaposleni visoko stopnjo avtonomije in možnost vplivanja na potek in organizacijo de-

lovnega procesa. Zakaj včasih ni bilo tako inovacijske strategije in njihove teoretske podlage

ne pojasnijo, a ker predvidevajo, da bo do opisanih sprememb prišlo avtomatično zaradi večje

vsebnosti znanja v gospodarstvu, lahko sklepamo le, da tega prej ni bilo zaradi premajhne

vsebnosti znanja v gospodarstvu, kar je, če vsaj malo poznamo zgodovino in način delovanja

kapitalizma, naravnost smešno. Nekoliko bolj zgodovinsko infomirane in teoretsko pertni-

nentne analize odnosa med uvajanjem visoke tehnologije v proizvodnjo ter delavsko

avtonomijo v kapitalizmu so pokazale, da povečan prenos znanja v proizvodnjo ali velike

tehnološke spremembe ne prinesejo povečanja stopnja delavske avtonomije avtomatično,

temveč le, kadar tehnološke spremembe povzročijo težave v proizvodnji (denimo, kot pokaže

Noble /1984/, zaradi težavnosti rokovanja z novimi stroji, nepredvidljivosti delovanja novih

tehnologij ali nasprotja med njihovimi potenciali v teoriji oziroma na inžinirjevi mizi in v

praksi) in negativno vplivajo na produktivnost (kar je kljub temu, da so nove tehnologije prav-

iloma namenjene večanju produktivnosti, v fazi njihovega uvajanja zaradi nevajenosti

delavcev in nepreizkušenosti strojev povsem običajno). V takšnih primerih je za managament

najceneje in najučinkoviteje pustiti več svobode in avtonomije delavcem, ki so tako bolj mo-

tivirani in produktivni pri »bug fixing« in »trouble shooting«, a so takšni »samoupravni«

eksperimenti v kapitalizmu praviloma kratkotrajni in se končajo takoj, ko so težave z uvajan-

jem novih tehnologij odpravljena in produktivnost uspešno zvišana. Takšna je bila zgodovin-

ska izkušnja tako povojne avtomatizacije industrije v ZDA in nove ekonomije nekaj desetletij

kasneje kot japonskega »toyotizma«. (Head, 2003; Ruigrok in Tulder, 1995; Smith, 2000) Pri

tem tudi v času trajanja takšnih eksperimentov delavci ne dobijo moči odločanja o tem,

kakšne stroje in kakšne tehnologije bodo uporabljali, temveč jim je omogočena le kreativnost

pri prilagajanju na dane stroje in tehnologije, ne pa tudi – razen pri malenkostnih popravkih in

predelavah - pri njihovem načrtovanju in oblikovanju. Takoj, ko se neka nova tehnologija

ustali, se vrnemo h klasični kapitalistični alienaciji, ne glede na ves general intellect, ki je

utelešen v tej ali oni tehnologiji. Protislovje med delavcem ali kapitalistom oziroma razredni

boj na neposredni točki produkcije ni v družbi znanja nič manj intenziven kot kadarkoli v

zgodovini kapitalizma in kreativnost, avtonomija in moč odločanja delavskega razreda so

politična, ne tehnična vprašanja. Brez institucionalizacije in zakonske ureditve vi-

sokotehnološkega »samoupravljanja«, bo to, če Sloveniji visokotehnološka revolucija dejan-

sko uspe, le kratkotrajna epizoda in ne, kot predvidevajo inovacijske strategije, trajno pre-

seganje temeljnega kapitalističnega protislovja na tehnološki način.

20

Zadnje kapitalistično protislovje, ki naj bi ga ukinila družba znanja, je protislovje med javnim

in zasebnim sektorjem – to protislovje naj bi zamenjalo harmonično partnerstvo med obema.

Koliko to drži bomo preverili na primeru sprememb odnosa med zasebno industrijo in javno

univerzo ter raziskovalnimi inštituti v času uvajanja drznih reform.6

Znanost, univerza in »nova produkcija znanja«

Kot smo že omenili na začetku, redefinicija odnosa med zasebno industrijo ter javno univerzo

in raziskovalnimi inštituti predstavlja odmik od tako klasične, »avtonomistične« ureditve kot

od neoliberalnih strategij, značilnih za osemdeseta in devetdeseta. V novih, inovativnih strate-

gijah se, tako kot v neoliberalnih prej, išče način podreditve visokega šolstva in znanosti

ekonomski racionalnosti – a ne več na način neposredne privatizacije in popolne vključitve

obojega v sistem zasebnega podjetništva, temveč na način transfuzije podjetniškega duha v

visokošolske in raziskovalne institucije kljub temu, da imajo te institucije drugo

duhovno skupino. Univerza in raziskovalni inštituti ostajajo javni, a le po svojem pravno-for-

malnem statusu in načinu financiranja, ki se, ob hkratnih austerity measures v preostalem delu

javnem sektorju, celo povečuje.7

A povečanje financiranja poteka hkrati in je pogojeno z večjo povezanostjo univerze in

raziskovalnih inštitutov z gospodarstvom – torej povečano javno financiranje pomeni

neposredno državno subvencioniranje raziskovalnih dejavnosti zasebne industrije oziroma so-

cializacijo stroškov. Od modela privatizacije in sovražnih prevzemov javnega s strani za-

sebnega tako pridemo do modela (javno-zasebnega) partnerstva,8 kjer se javni partner za-

6 Deskilling in tehnološko odvečnost delovne sile na način permanentne fleksibilne pol-zaposlenosti v družbi znanja smo analizirali drugje. (Krašovec, 2011a)7 Takšen, na inovacijah utemeljen novi new deal, v katerem je iz austerity measures izvzeto le polje, ki ino-vacije (ob ustrezni reorganizaciji) neposredno proizvaja, ne pa tudi polja družbene reprodukcije – se pravi new deal brez oziroma z usihajočo socialno državo – je lahko učinkovit le kratkotrajno, dokler novi, inovativni pro-dukti ne zadanejo ob mejo padajoče kupne moči prebivalstva (ki jo komercializacija javnih storitev še zaostruje). Brez javnega sistema družbene reprodukcije so edino »zdravilo« za padajočo kupno moč potrošniški krediti, kar je, kot nas uči zgodovina, enosmerna vozovnica v nove finančne krize. Brez učinkovite rešitve problema družbene reprodukcije – tj., v režimu permanentnih varčevalnih politik - je splošni razvojni model lahko le kratek (okrog desetletni) cikel visokotehnološke rasti, ki ga prekine finančna kriza, kar je bila izkušnja »nove ekonomije« v ZDA in kar potrjuje teorijo Tonyja Smitha (2007) o skrajševanju ciklov rasti in čedalje pogostejših in ostrejših finančnih krizah. 8 Ta model najdemo v načinih novega kapitalističnega upravljanja vseh družbenih področij, ki še niso povsem industrializirana in kjer se produkcije (še?) ne da povsem kvantitativno meriti in standardizirati na taylorističen način. Kako ta proces poteka v primeru kulturnih in kreativnih industrij smo analizirali drugje (Krašovec, 2011b).

21

sebnemu podredi v načinu organizacije produkcije in kjer so tudi produkti raziskovalne de-

javnosti podrejeni zahtevam in potrebam gospodarstva. Povečanje obsega javnega finan-

ciranja ne pomeni povečanja materialnega blagostanja delavcev in delavk na univerzi in

raziskovalnih inštitutih, izboljšanja njihovih delovnih pogojev ali razvoja teh institucij v

skladu z njihovimi avtonomnimi željami in potrebami, temveč nasprotno – nova sredstva so

namenjena podjetniškim tečajem, promociji podjetniške kulture, gostujočim predavanjem

»mož iz prakse« (MVZT, 2011a, 111), nakupu nove opreme in druge raziskovalne infrastruk-

ture, prilagojene zahtevam in potrebam gospodarstva (ibid., 92-97), razvoju kompetenčnih

centrov, v katerih se rojevajo komercialno prebojne ideje (MVZT, 2011b) ali pa neposred-

nemu subvencioniranju razvojnih oddelkov v zasebnih podjetjih. (ibid.)

Inovativna »znanjska partnerstva« pomenijo tudi prehod od avtonomije k odgovornosti [ac-

countability] javnih univerz in raziskovalnih institucij, kjer je odgovornost definirana kot

odgovornost do družbe kot celote (v nasprotju s staromodno, rigidno in slonokoščeno

avtonomijo) in kjer družbo kot celoto zastopajo podjetniški duhovi in poslovni interesi za-

sebne industrije. (MVZT, 2011a, 70-77) Avtonomnost v klasičnem pomenu se predstavlja kot

sebična, samozaverovana in neodgovorna – novi družbeni izzivi (kar je evfemizem za nove

potrebe gospodarstva v krizi) kličejo univerzo k večji družbeni odzivnosti in aktivnosti.

Takšna kritika seveda ni neupravičena in univerza je ne sliši prvič. Uporniški študentje so leta

1968 prav tako želeli zrušiti njene slonokoščene zidove in jo odpreti novim družbenim

izzivom, le da so takrat novi družbeni izzvi pomenili nekaj drugega – boj proti rasizmu in im-

perializmu, upor proti kapitalizmu in potrošniški družbi ter zavračanje meščanske morale in

načina življenja, ki so ju v mnogočem zastopali ravno univerzitetni profesorji. Upor študentov

leta 1968 je bil v mnogočem uspešen, saj je na univerzo pripeljal številne prej neznane ali

nezaželjene teorije in teme: študije spolov in seksualnosti, manjšinjske študije, družbeno kri-

tično namesto zgolj formalne literarne teorije, raziskovanje tudi delavske ne le meščanske

zgodovine in kulture, teorije razrednega boja in razredne stratifikacije itn.

Ko torej nove, inovativne strategije govorijo o zaprti, rigidni univerzi in o »zgolj akademskem

znanju« (MVZT, 2011a, 81), ki naj ne bi bilo odzivno na nove družbene izzive, svoj objekt

kritike zgrešijo za pol stoletja, razen če verjamemo, da se celoten družbeni oziroma javni in-

teres izčrpa v podjetniškem duhu, kar je ravno nekako osnovna poanta njegovih duhovnikov

in duhovnic. In če je ves družbeni oziroma javni interes le iskanje načinov za povečanje

konkurenčnosti in produktivnosti gospodarstva, je subvencioniranje raziskovalnih dejavnosti

zasebne industrije z javnimi sredstvi in spreminjanje javne univerze in javnih raziskovalnih

22

inštitutov v dislocirana partnerska podjetja zasebne industrije povsem zaželjeno in uprav-

ičeno. Gre za zelo obsežno in nevarno redefinicijo samega pojma javnega – javno v primeru

univerze to po novem ne pomeni znanja, ki bi bilo uporabno denimo delavcem ali manjšinam

v boju za egalitarno in pravično družbo, temveč znanje, ki del prebivalstva reducira na de-

lovno silo in opremlja s temu ustreznimi veščinami in kompetencami, (veliko manjši) del pa

»opolnomoči« za podjetnike, ki bodo s to delovno silo prosto razpolagali glede na svoje

vsakokratne eksploatacijske potrebe.

Očitki o branjenju status quo, ki jih na nasprotnike NPVŠ in RISS ob tem naslavlja MVZT

(MVZT, 2011, ix-x; gl. tudi posnetek do dokumentov kritičnega posveta Predrzna Slovenija

na http://www.vest.si/2010/10/07/posvet-predrzna-slovenija/) so tako naravnost smešni, saj

ravno transfuzija podjetniškega duha v javno univerzo pomeni aktivno blokiranje družbeno in

politično emancipatornih potencialov, ki jih vsebuje univerza po letu 1968, ter (kljub

deklaracij lastne drznosti in razsvetljenosti) deluje po načelu resigniranega ekonomskega fa-

talizma – delavci naj se v skladu s programi vseživljenjskega učenja predvsem »učijo učiti«

(OECD, 1996, 7, 19) - tj., se navadijo na permanentno prekarnost lastne zaposlitvene in eksis-

tenčne situacije -, saj je v perspektivi podjetniškega duha fleksibilizacija trga delovne sile ob-

jektivna nujnost in ne predmet teoretske kritike ali političnega boja; raziskovalci naj se mučijo

z inovacijami, ki naj bi povečale konkurenčnost, ki prav tako nastopa kot objektivna nujnost

in ne kot objekt kritike ali vsaj resne, nezainteresirane akademske analize; in družba kot celota

naj se sprijazni z zgodovinskim horizontom neskončnih kapitalističnih kriz, fiskalne disci-

pline, pritiski na delavski razred v imenu fleksibilnosti in instrumentalizacijo znanosti v

imenu inovativnosti. Težko si je zamisliti manj drzno in bolj konformistično vizijo razvoja

znanosti in družbe v celoti.

Druga problematična razsežnost »postneoliberalne« redefinicije javnega je načrt razbitja sis-

tema javnih uslužbencev, ki ga vsebujeta NPVŠ in RISS, s čimer bi dobili javno dobro brez

javnih uslužbencev, saj inovativna nova politika v svojo novo definicijo javnega ne vključuje

tudi javnih uslužbencev. Za fleksibilno in deregulirano (kjer trojčku osnovnih načel Washing-

tonskega konsenza manjka le privatizacija) visoko šolstvo (MVZT, 2011a, 6; OECD, 2010,

11)) je sistem javnih uslužbencev odločno preveč rigiden – obenem pa raziskave kažejo, da

delež nestalnih in negotovih zaposlitev, tj. honoranih in zaposlitev za določen čas, na univerzi

in raziskovalnih inštitutih nenehno narašča in dosega že več kot polovico vseh zaposlitev.

(Ivelja, 2010) Načrt izstopa iz sistema javnih uslužbencev za delavce in delavke na univerzi in

inštitutih torej le de iure institucionalizira problematično stanje načina in pogojev dela, ki je

23

de facto že vzpostavljeno in ki je rezultat dolgotrajne in intenzivne fleksibilizacije in ki ga

tudi predvideno povečanje javnega financiranja ne bo – če strategije ostanejo takšne kot so –

ne bo ne korigiralo ne odpravilo. Tako se tudi na mikroravni, znotraj posameznih fakultet in

inštitutov, vzpostavlja »hi' tech lo' wage« model in univerza za »znanjske« delavce postaja to-

varna, za vodstvo pa kreativno in inovativno podjetje, kar pomeni, da pot v družbo znanja ne

le ne bo prinesla splošnega družbenega blagostanja, temveč ga ne bodo deležni niti njeni

neposredni producenti. V novi koncepciji javnega bodo zaradi povečanja javnih finančnih

sredstev za raziskovanje in razvoj prosperirali le maloštevilni inovativni podjetniki na vrhu

poslovnih hierarhij zasebnih korporacij in posamezni raziskovalni kapitalisti v javnih akadem-

skih in raziskovalnih institucijah.

To pomeni, da od klasične definicije javnega in javnih institucij, ki naj bi temeljile na dosto-

jnih delovnih pogojih, kolegialnem sodelovanju, profesionalni avtonomiji in delovanju v ko-

rist vseh, ostaja le še lupina javnega financiranja. V »postneoliberalni« situaciji univerze in

raziskovalni inštituti iz javnih institucij v klasičnem pomenu postanejo javno financirana ino-

vativna podjetja in kot taki dislocirane raziskovalno-razvojne enote zasebnih inovativnih pod-

jetij. Stabilne zaposlitve in relativno dobre plače se spremenijo v fleksibilne zaposlitve, pro-

jektno delo in honorarje; kolegialnost se spremeni v konkurenčno tekmovanje tako med

posamezniki za akademske titule in udeležbo pri projektih kot med posameznimi fakultetami

in instituti za dostop do virov financiranja; profesionalna avtonomija se umakne ekonomskim

imperativom in nadomesti jo avtonomija pri upravljanju s človeškimi viri (MVZT, 2011a, 70-

73), ki ne pomeni nič drugega kot samovoljo raziskovalnih kapitalistov pri discipliniranju in

fleksibiliziranju akademske in raziskovalne delovne sile; in, delovanje v korist vseh po novem

pomeni delovanje po diktatu zasebne industrije, ki metonimično zastopa družbo kot celoto.

Nove strategije in programi za razvoj univerze so nevarne ne le za veliko večino delavcev in

delavk na univerzi, temveč tudi za študente, saj raziskovanje (ki je bolj neposredno uporabno

za komercialne namene in manjša stroške zasebnim visokotehnološkim podjetjem) dobiva

prednost pred pedagoško dejavnostjo. Število študentov in predavateljskih ur na posameznega

profesorja narašča, kar (zaradi preobremenjenosti pedagoškega osebja) vpliva na kvaliteto

predavanj in – ob samovoljni kadrovski »avtonomiji« akademskih kapitalistov – na pre-

našanje pedagoških obveznosti na fleksibilno najete mlajše akademske delavce in delavke, ki

delajo v nemogočih pogojih in za mizerno plačilo. Široko znanje klasičnega humboldtovskega

tipa čedalje bolj nadomeščajo standardizirani študijski programi, ki, v skladu z redukcijo štu-

dentov na bodočo delovno silo, ne zahtevajo več poglobljenega razumevanja snovi ali sposob-

24

nosti kritične refleksije, temveč osvajanje veščin in kompetenc, potrebnih za orientacijo in us-

peh na čedalje bolj fleksibilnem in konkurenčnem trgu delovne sile. Visoko izobraževanje vse

bolj postaja veščinski trening in zasebna podjetja – namesto, da bi te treninge organizirala in

plačevala sama – pošiljajo svoje »v praksi prekaljene« kadre predavat na univerzo, kjer

poberejo še dodatne honorarje, financirane z javnimi sredstvi. Po drugi strani pa se študentje

in študentke danes na univerzi ne le izobražujejo, temveč čedalje bolj tudi sodelujejo v

raziskovalnih dejavnostih univerze kot neplačana delovna sila, ki opravlja najbolj zoprn in

duhamoren del raziskovalne dejavnosti (vnašanje podatkov v računalnik, sortiranje in pošil-

janje anketnih vprašalnikov, kodiranje odgovorov ipd.), kar še dodatno zmanjšuje povpraše-

vanje po plačani raziskovalni delovni sili v zasebnem sektorju.

Zmanjšanje pomena izobraževanja glede na raziskovanje za študente in študentke ne pomeni

le padca intelektualnega standarda in duhovnega osiromašenja, temveč tudi padec material-

nega standarda in finančni pritisk. NPVŠ sicer predvideva ukinitev izrednega študija (MVZT,

2011a, 17), a uvaja posredne odložene šolnine na drugi stopnji študija (tj. vrnitev stroškov

študija če ta ni končan v določenem roku – ibid., 40), hkrati pa so ob deregulaciji (so)finan-

ciranja doktorskega študija posamezne fakultete začele v skladu s svojo na novo definirano

avtonomijo (tj. subsidiarno svobodo pri iskanju inovativnih rešitev za povečanje finančnega

pritiska na študente ter nižje akademske in raziskovalne kadre in kadrovke) višati šolnino na

tretji stopnji študija z argumentom, da morajo stroške študija na tretji stopnji kriti študentje

sami. Ta logika je v Sloveniji, predvsem zaradi močnega odpora proti uvedbi neposrednih šol-

nin v času prejšnje vlade, še relativno omejena in se uvaja počasi in postopno, medtem ko je v

kontekstu evropskega visokega šolstva že prevladujoča – pedagoški del univerzitetne de-

javnosti naj financirajo študentje sami (po možnosti s krediti in tako še nahranijo nenasitne fi-

nančne trge), kar naj bi bila investicija v njihov človeški kapital (Adamson, 2009), raziskoval-

nega pa financira država pod pogojem, da se transformira in reorganizira v gospodarstvu pri-

jazno obliko. Investicije v individualni intelektualni kapital naj tako krijejo bodoči delavci

sami, medtem ko investicije v kolektivni intelektualni kapital zasebne industrije krije država.

Tveganja inovativne podjetniške družbe znanja nosijo posamezni bodoči visoko izobraženi

delavci – ki so prisiljeni dejansko delovati po podjetniški logiki, tj. predvideti prihodnje

potrebe trga delovne sile, poiskati izobraževalno institucijo, ki jih bo temu ustrezno

»oveščinila« ter vzeti kredit v upanju na povečanje dohodkov v prihodnosti -, medtem ko za-

sebna industrija vse tveganje, ki izhaja iz nepredvidljivosti procesa akumulacije intelektual-

nega kapitala v nenehno spreminjajoči se in dinamični družbi znanja lagodno in z entuzi-

25

astično podporo državnega aparata prenaša na javne institucije. Drugi del tega trenda je v

Sloveniji že v polnem pogonu, medtem ko je prvi še v zametkih, a so tudi ti zametki in argu-

mentacija, ki jih spremlja – da se odložene šolnine uvajajo zato, da bi skrajšali čas študija

(MVZT, 2011a, 40), kot da bi bil trenutni čas študija rezultat odsotnosti finančnih sankcij in

ne težkega socialnega položaja mladih, ki jim nujnost preživetja in s tem dela jemlje čas za

posvečanje študiju9 - in ki je le prozorno sprenevedanje ob uvajanju financializacije štu-

dentskega življenja, problematični, saj tudi danes Velika Britanija najverjetneje kaže zrcalni

odsev prihodnosti državam, ki so v »novi produkciji znanja« in »inovativnih strategijah« še

manj razvite, zato tudi za nas velja tisto, kar je kritikom njegove teorije češ da velja le za VB

in da za stanje nemškega kapitalizma ni pertinentna odvrnil Marx (1973, 14):

»De te fabula narratur.«

Literatura

Adamson, Morgan (2009) »The human capital strategy.« Ephemera 4 (9), str. 271-284.

Baker, Dean (2011) »Tiranija Europske centralne banke.« SlobodniFilozofski. Dostopno na:

http://www.slobodnifilozofski.com/2011/05/dean-baker-strahovlada-ecb.html

(pogledano 28. 6. 2011).

Bello, Walden (2009a) »Asia: The coming fury.« WalldenBello. Dostopno na:

http://waldenbello.org/content/view/107/30/ (pogledano 28. 6. 2011).

Bello, Walden (2009b) »Will China save the world from depression?« WalldenBello.

Dostopno na: http://waldenbello.org/content/view/113/30/ (pogledano 28. 6. 2011).

Bello, Walden (2009c) »East Asia: The end of an era.« WaldenBello. Dostopno na:

http://waldenbello.org/content/view/104/30/ (pogledano 28. 6. 2011).

Bologna, Sergio (2010) »Ta kriza traja že dvajset let.« Polituss. Dostopno na:

http://www.polituss.si/?p=33 (pogledano 28. 6. 2011).

Bonefeld, Werner (2002) »Class and EMU.« The commoner. Dostopno na:

http://www.commoner.org.uk/bonefeld05.pdf (pogledano 28. 6. 2011).

9 Če upoštevamo še astronomske cene najemnin za sobe v univerzitetnih mestih in dodatne delovne obremenitve z neplačanimi raziskovalnimi dejavnostmi, ki postajajo del večine študijskih procesov, težko verjamemo, da bo grožnja finančne penalizacije dejansko skrajšala trajanje študija – bo pa gotovo velik del študentske populacije (ki bo ob odsotnosti strožje regulacije nepremičninskega trga in ukinitve neplačanega študentskega dela znotraj študijskega procesa še vedno študiral /pre/dolgo) vključila v neprostovoljno individualno financiranje pedagoškega dela univerzitetnih dejavnosti.

26

Braverman, Harry (1998) Labor and monopoly capital: The degradation of work in the

twentieth century. New York: Monthly review press.

Callinicos, Alex (2010) »Sveučilišta u neoliberalnom svijetu.« SlobodniFilozofski.

Dostopno na: http://www.slobodnifilozofski.com/2000/11/alex-callinicos-sveucilista-

u.html (pogledano 28. 6. 2011).

Doogan, Kevin (2007) New Capitalism? Cambridge in Malden: Polity Press.

Evropska komisija (2010) Europe 2020 flagship initiative: Innovation union. Bruselj: EK.

Gibbons, Michael, Camille Limoges, Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott in

Martin Trow (1996) The new production of knowledge: The dynamics of science and re-

search in contemporary societies. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage.

Goldner, Loren (2009) »General perspectives on the capitalist development state and class

struggle in East Asia.« Break their haughty power. Dostopno na:

http://home.earthlink.net/~lrgoldner/asiamarx.html (pogledano 28. 6. 2011).

Gowan, Peter (1995) »Neoliberal theory and practice for Eastern Europe.« New Left Review

35 (213), str. 3-60.

Gowan, Peter (2009) »Crisis in the heartland.« New Left Review 49 (55), str. 5-29.

Head, Simon (2003) The new ruthless economy. Oxford: Oxford university press.

Helpman, Elhanan (2004) The mistery of economic growth. Cambridge in London:

Belknap/Harvard.

Henwood, Doug (2005) After the new economy. New York: The New Press.

Ivelja, Ranka (2010) »Znanost in javna univerza v neusmiljenih lovkah komercializacije.«

Dnevnik, 19. maj, str. 5.

Keir (2009) »Zombie liberalism.« FreelyAssociating. Dostopno na:

http://freelyassociating.org/2009/07/zombie-liberalism/ (pogledano 28. 6. 2011)

Krašovec, Primož (2011a) »Realna subsumpcija v hramu duha.« (v tisku).

Krašovec, Primož (2011b) »Never trust a hipster: Kritika kreativnog malogradjanstva i kon-

cepta nove klase.« Predavanje na konferenci Kriza, odgovori, levica. Novi Sad: Rosa

Luxemburg Stifftung.

Lapavitsas, Costas (2009a) »Financialised capitalism: Crisis and financial expropriation.« Re-

search on money and finance discussion paper nr. 1. London: SOAS.

Lapavitsas, Costas (2009b) »Financialisation: What is it and how to analyse it.« Predavanje na

Historical materialism annual conference. London: Birkbeck college.

Lucas, Robert (1988) »On the mechanics of economic development.« Journal of monetary

economics 22, str. 3-42.

27

Marx, Karl (1973) Kapital. Beograd: Prosveta.

Mathews, John A. in Dong-Sung Cho (2000) Tiger technology: The creation of semicon-

ductor industry in East Asia. Cambridge: Cambridge University Press.

Mirowski, Philip (2008) Machine dreams: Economics becomes a cyborg science. Cam-

bridge: Cambridge University Press.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2011a) Drzna Slovenija. Predloga

NPVŠ 2011 – 2020 in RISS 2011 – 2020. Ljubljana: Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost

in tehnologijo.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (2011b) »Dosežki MVZT od decembra

2008 do junija 2011.« MVZT. Dostopno na:

http://www.mvzt.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/101/7091/ (pogledano 28. 6.

2011).

Noble, David (1984) Forces of production: A social history of industrial automation. New

York: Knopf.

Ong, Aihwa. 2010. Spirits of Resistance and Capitalist Discipline: Factory Women in

Malaysia. New York: SUNY Press.

Organisation for economic cooperation and development (1996) The knowledge-based econ-

omy. Pariz: OECD.

Organisation for economic cooperation and development (2004) Innovation in the knowledge

economy. Pariz: OECD.

Organisation for economic cooperation and development (2010) The OECD innovation strat-

egy: Getting a head start on tomorrow. Pariz: OECD.

Park, Lisa in David Pellow (2002) The Silicon valley of dreams: Environmental injustice,

immigrant workers and the high-tech global economy. New York: New York University

Press.

Peet, Richard (2003) Unholy trinity: The IMF, World bank and WTO. London: ZED books.

Research on money and finance (2010a) Beggar thyself and thy neighbour. London: SOAS.

Research on money and finance (2010b) Between austerity and default. London: SOAS.

Romer, Paul (1986) »Increasing returns and long-run growth.« Journal of political economy

94, str. 1002-1037.

Rosenberg, Nathan (1982) Inside the black box. Cambridge: Cambridge university press.

Ruigrok, Winfried in Rob van Tulder (1995) The logic of international restructuring. London

in New York: Routledge.

28

Schmidt, Ingo (2011) »Europska monetarna unija: Hoće li se provući, raspasti, kamo ide?«

SlobodniFilozofski. Dostopno na http://www.slobodnifilozofski.com/2011/02/ingo-

schmidt-europska-monetarna-unija.html (pogledano 28. 6. 2011).

Schumpeter, Joseph (2010) Lahko kapitalizem preživi? Ljubljana: Studia humanitatis.

Smith, Tony (2000) Technology and capital in the age of lean production. New York: SUNY

press.

Smith, Tony (2007) »Technological dynamism and the normative justification of global capi-

talism.« IowaStateUniversity. Dostopno na:

http://www.public.iastate.edu/~tonys/42%20Technological.pdf (pogledano 28. 6. 2011).

Wenten, Frido (2011) »30 years of socio-economic reforms in China: Constitutive effects of

changing class composition and workers' agency.« Predavanje na prvomajski šoli DPU.

Ljubljana: Metelkova.

Zhang, Xiaoke (2003) The changing politics of finance in Korea and Thailand: From deregu-

lation to debacle. London in New York: Routledge.

Žitko, Mislav (2010) »Politična ekonomija gospodinjstev: Pristop Marx-Minsky.« Predavanje

na Delavsko punkerski univerzi. Ljubljana: Metelkova.

29