LOVRENŠKA JEZERA

SLOVENIJA

POHORJE…Rogla…Kako lahko in lepo je priti sem. Že na avtocesti nas sem vodijo oznake…

Bog daj LEP DAN, ljudje!Se zgodi tudi nama in dobro, da se zgodi, da nama kdaj

zmanjka dobra ideja za lep dan. Kar nekajkrat sva izbrala Lovrenška jezera in verjemite, nikoli zgrešila. Tako

enostavne in prijetne poti ni daleč naokoli. Potem, ko avto ostane na parkirišču na platoju pred hotelom in

rekreacijskim stadionom, jo mahnemo v dobrih čevljih in s palicami na sever čez travnik in potem po gozdnih poteh

do vršnega platoja, kjer je razgledni stolp in v debeli šotasti odeji kar nekaj čudovitih jezerc, v katerih se tako lepo v

njihovi črnini zrcali nebo in mi, če pokukamo vanje. Malico vzemimo s seboj. Koče na tej poti ni. Vode pa dovolj. Za piti in za zajeti v čevlje, če smo malo preveč zvedavi med

potjo in po tistih mahnatih, puhastih zelenih jasah med smrekami zakorakamo malo proč s poti. O, paše… kot bi

hodil po debeli preprogi…

Pot nas pelje naravnost po travniku med trate in pašnike. Zvedave živali nampolepšajo in popestrijo pot.

Vsak košček poti je slika zase. In, če znano opazovati, je ta kolaž slik na koncu lep.

Tam, kjer se gozd malo zniža, se nam nad vrhovi pokažejo hribi. Raduha, Smrekovec,kopasta Uršlja gora s staro, lepo in mogočno cerkvijo in planinsko kočo…

Približno ura in pol dolga pot nas pelje med smrekami in jasami, tratami, kot preproga mehkimi in kotički, kjer se odpočijemo in uživamo…

Kot vedno in povsod, so tudi tu pridni in zvedavi vedno nagrajeni z darili dobre narave…

Malo pod vrhom so naredili pohodna lesena bruna proti eroziji in za takrat, ko je pot mokra.

Skoraj pred ciljem je tale oznaka. Za tiste, ki bi radi še kam naprej, ali po drugi poti nazaj.

Nekaj korakov za tablami se pred nami pojavi stolp. Le pojdimo nanj. Z viška bomo pogledali pot pred seboj in doživeli pogled na vse barje z jezeri. Pa ne spreglejmo

vseh informacijskih tabel o barju, živalih in rastlinah na tem območju.

Potem s stolpa nadaljujemo pot po lesenih brunah do vseh jezer.

Od tu naprej pa je pot en sam užitek. Ne veš, bi gledal desno jezero ali levo, ono pred seboj ali ono za sabo. Pa saj ni važno. Uživajmo. Zato smo tu.

Če sestopimo z brun, je občutek božanski… kot bi hodil bos po postelji. Zibajoče in elegantno.

Dno vsakega jezera je skoraj črno, zato se zrcali v njem vse, kar je nad njim. Božansko.

Vsako jezerce je biser zase. Prav tako njegova okolica.

Ne spreglejmo čudovitih detajlov po brežinah jezer.

Lokvanji še popestrijo tisto sinjo modrino na površini jezer…

Če si tu ne vzamemo čas zase in za svojo dušo, potem ne hodimo sem. Nismo pravi!

NAROBE SVET

Premalokratse ustavimo

in se pogovorimo,se usedemo, kaj zmenimo, se nasmejimo.

PREMALOKRAT…

Je čas, vsi pravimo tako,zdaj tak.

Čeprav razdalje soz vsakim dnem vse manjše,

postajajo poti, ki vodijo

od nas do nas,vse daljše in daljše…

Korak se s korakom preliva v nov še lepši pogled. Ne štedimo fotoaparata. Zato pa je!

Črna podlaga in barvasto listje lokvanjev…Igra motivov, ki se nam ponuja…

O, da bi se čas in dan ustavil… Ne za vedno… Le za dolgo…!

Majhni biserčki v vodi ujetega sonca objemajo in zaljšajo vsako porumenelo travo .

…pa mi pošiljajo po e- pošti tiste sanjske tuje podobne motive…Le zakaj, Slovenci?Jaz pa, ne bodi len, jih pošiljam naše tujcem. Naj vidijo, da smo vsaj enaki, če ne…

Ima kdo idejo, kako se reče človeku, ki prinese s seboj v nahrbtniku tisto žajfasto strupeno kokakolo in odvrže pločevinko v ta nebeško lep biser?

Naj mi prasci in svinje in njihovi živalski sorodniki oprostijo. Najprej sem se spomnil nanje…

SREČNO

V pohlepu za denarjem,bomo ubili sami sebe,

uničili ta lepi svet,saj kar tekmujemo med sabo, kdo delal večji bo nered.

Že vodo točimo v steklenice.Bo jutri v balonih sveži zrak?In nihče noče slišati resnice, da zemljo celo je napadel rak!

Si se ti, Bog, veš, malo vštel,če mislil si,

da bo ta raj tvoj trajal večno.Se trudimo,

da bomo vsak čas k tebi šli,daj nam, no, zaželi SREČNO!!!

Pogled nazaj na del raja, proti stolpu na vhodu v park.

Tam daleč v daljavi pa se med vrhovi smrek dvigajo v nebo Kamniško Savinjske Alpe.

Jezero na severnem delu parka in raja…

Le še kak dan je manjkal in lepotec se bo pokazal ljudem v vsej svoji lepoti na sinji modrini.

Vračava se. Dan se je prevesil v popoldan. Sence v barvasti travi se daljšajo…

Ob prijetni poti nazaj se sonček igra in riše sence na velike zelene trate mahu…

Na jesen brusnice in borovnice zaljšajo krajino in polnijo naša usta. Privoščimo si…!

Za trenutek postanem in si privoščim ta motiv…Zase, za spomine in zate, ki te ni tu …!

Pa še en motiv za vse nas, ki imamo radi to eno in edino naravo, ki jo eni tako grdo uničujejo…

Skuštran lepotec, ki nam zaljša pot in pokrajino ob poti.

Proti koncu poti pridemo spet na prešerne in prostrane jase, kjer na obrobju lahko,

če imamo malo sreče, najdemo v travi kakšnega jurčka ali kaj podobnega…

Od mogočne smreke so ostale le korenine, ki so držale vitko deblo in veje pokonci…

ADIJO, MACESNI

Adijo, macesni, lepotci vi, zlati.

Joj, koliko ur sem bil letos med vami.Odhajam…

Odhajam v dolino,je zima pred vrati,

ne bo me v gore čez zimo,ne maram snega in sneženih poti…

Zlato se je z vaših oblek obletelo,

postaja rjavo,vse bolj je bledo,se vidimo zopet

v cvetoči pomladi,ko boste cveteli,

ko boste dehteli…

Adijo, macesni,lepotci vi, zlati…

Moj Bog,ozaljšaj jih s snegom

le toliko,da bodo

vsi preživeli!

Potem se gozd konča. V daljavi se vidi naselje. Zvonik moderne cerkve bode v nebo…

Vzemimo si čas za ogled te moderne lepotice. Tako, lepo, imamo le mi na tem svetu!!!

Zdaj, ko to pišem, na Dan Vseh svetih, je ta biser že dokončan in blagoslovljen. Nam,Slovencem v ponos in njim na Rogli dan v uporabo.

Takole… Priznam, da nimam toliko denarja, ker si z rokami služim kruh, da bi ga zapravljal po hotelih. V hotel Planja ob parkirišču sva šla na kavo…potem pa…

Privoščite si tam pohorski lonec in obaro z žganci tudi vi. Ne bo vam žal. Ne za denar, ne za to, ker ste šli tja… Gosposko dobro…,pa poceni. In lačen moraš biti…!

V hotelu je na ogled kar nekaj lepih stvari iz davnine, najdenih na bližnjih najdiščih.

Malo naprej od cerkve, pa pot zavije v gozd in na vrhu hriba zaključimo dan na razglednem stolpu.

In potem po dobri večerji in lepem dnevu zadovoljna domov… O, ne še… Tole ugašanje lepega dne moram shraniti. Za dušo…Ja…tako ugaša dan nad lepim Pohorjem!

Tebi, oče

Najdem te v knjigah,v pesmih slovenskih,v cerkvi, na soncu,v vetru, v naravi,

na izletu si z mano,ob poti, potokih,na vrhu, v cvetju,

ki raste pod skalo.Pogovarjam se s tabo,

ko te potrebujem,ko ti svečo prižigam,

ko najdem star grad…

Ker vem, da me slišiš,čeprav te ne vidim…

Zares in za vednoumrejo le tisti,

ki jih nihčeni nikoli imel – RAD!

Hvala ti, zlato sonce za tako lep dan. In nasvidenje jutri. O, da bi bilo takih dni še veliko!

Kako lepo je, ko se poslavlja lep dan… Pravzaprav je vsako slovo dneva mala smrt. In vsak nov dan je novo skrivnostno rojstvo…Rojstvo nečesa, kar mi, ljudje, nikoli ne bomo doumeli in

razumeli. Zato tako grdo delamo s to edino naravo, ki jo imamo. Ko sem bil majhen, sva se z očetom vsak dan soncu zahvalila, ker je bilo na nebu in se veselila, ker je zjutraj spet vzšlo. Že

takrat… Pred pol stoletja…Hvala staršema, ker sta me tako vzgojila. Lepše mi je na tem, že tako lepem svetu. Vidim in opazim nešteto stvari, ki jih drugi mogoče ne…Mogoče sem zato

zadovoljen z malim in kmalu. In mogoče zato to svojo srečo delim z vami, da je lepo še komu. O, ne mogoče…!

Je tako! Kako malo je včasih potrebno, da svojemu otroku polepšaš ali otežiš življenje…

Avtor fotografij in besedila Janez MedvešekPesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano.

S citrami so ta kolaž polepšali učenci citrarji gospe Vide Učakar.

janez.medvesek@gmail.com