UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE TOŽBENIH

ZAHTEVKOV

SEPTEMBER, 2018 EVA GORIUP

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE TOŽBENIH ZAHTEVKOV

Eva Goriup September, 2018 Mentorica: izr. prof. dr. Tjaša Ivanc

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici, izr. prof. dr. Tjaši Ivanc za sprejeto mentorstvo, za strokovno

vodenje pri pisanju magistrske naloge, ažurnost ter hitro odzivnost.

Posebna zahvala gre moji mami, ki mi je tekom študija ves čas stala ob strani in me

vzpodbujala.

Kazalo vsebine

1 UVOD ................................................................................................................................... 1

2 TOŽBA IN TOŽBENI ZAHTEVEK ............................................................................................... 4

2.1 SPLOŠNO O TOŽBI ................................................................................................................... 4

2.2 VRSTE TOŽB ............................................................................................................................. 4

2.2.1 Dajatvena tožba............................................................................................................... 4

2.2.2 Ugotovitvena tožba ......................................................................................................... 5

2.2.3 Oblikovalna tožba ............................................................................................................ 7

2.3 VSEBINA TOŽBE ....................................................................................................................... 8

2.4 SPORNI PREDMET .................................................................................................................... 8

2.5 DOLOČENOST TOŽBENEGA ZAHTEVKA ................................................................................... 9

2.6 NAČELO DISPOZITIVNOSTI..................................................................................................... 11

2.7 RAZPRAVNO NAČELO ............................................................................................................ 13

2.8 MEJE MATERIALNO PROCESNEGA VODSTVA ........................................................................ 14

2.8.1 Oblikovanje tožbenih zahtevkov in materialno procesno vodstvo ............................... 15

3 NEPREMIČNINE ................................................................................................................... 17

3.1 SPLOŠNO ............................................................................................................................... 17

3.2 NEPREMIČNINE, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO ....................................................... 17

3.3 PODATKI O NEPREMIČNINI, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO ..................................... 18

3.4 STVARNE PRAVICE NA NEPREMIČNINI .................................................................................. 19

3.5 VRSTE PRAVIC, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO .......................................................... 19

4 SPORI GLEDE POSESTI NEPREMIČNIN ................................................................................... 20

4.1 SPLOŠNO O POSESTI .............................................................................................................. 20

4.2 SODNO VARSTVO POSESTI NEPREMIČNIN ............................................................................ 21

4.2.1 Tožba zaradi motenja posesti........................................................................................ 21

5 SPORI GLEDE LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINI ........................................................ 27

5.1 LASTNINSKA PRAVICA ........................................................................................................... 27

5.2 PRAVOVARSTVENI ZAHTEVKI OZIROMA ZAHTEVKI ZA VARSTVO LASTNINSKE PRAVICE ...... 27

5.3 LASTNINSKA TOŽBA (REI VINDICATIO) .................................................................................. 28

5.3.1 Splošno o lastninski tožbi .............................................................................................. 28

5.3.2 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 29

5.3.3 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 29

5.4 PREPOVEDNA/ NEGATORNA TOŽBA (ACTIO NEGATORIA) .................................................... 30

5.4.1 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 30

5.4.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 31

5.5 REI VINDICATIO PROTI NEGATORNI TOŽBI ............................................................................ 31

5.6 PUBLICIJANSKA TOŽBA (ACTIO PUBLICIANA) ........................................................................ 33

5.7 IZVIRNA (ORIGINARNA) PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE ................................................. 34

5.7.1 TOŽBA NA UGOTOVITEV LASTNINSKE PRAVICE ............................................................ 34

5.7.2 PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PODLAGI PRIPOSESTVOVANJA ........................ 35

5.7.3 PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PODLAGI 168. ČLENA ZAKONA O IZVRŠBI IN

ZAVAROVANJU .............................................................................................................................. 37

5.8 IZVEDENA (DERIVATIVNA) PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE ............................................. 40

5.8.1 ZAHTEVEK ZA IZSTAVITEV ZA VPIS V ZEMLJIŠKO KNJIGO PRIMERNE LISTINE ............... 40

5.8.2 SPOR V PRIMERU VEČKRATNE ODSVOJITVE NEPREMIČNIN ......................................... 41

6 SPORI GLEDE DRUGIH STVARNIH PRAVIC NA NEPREMIČNINI ................................................ 43

6.1 SLUŽNOSTI ............................................................................................................................. 43

6.1.1 POSESTNO VARSTVO SLUŽNOSTI – TOŽBA ZARADI MOTENJA POSESTI ....................... 43

6.1.2 TOŽBA NA VARSTVO SLUŽNOSTI (ACTIO CONFESORIA) ................................................ 45

6.1.3 TOŽBA NA UGOTOVITEV SLUŽNOSTI ............................................................................. 47

6.1.4 TOŽBA NA PRENEHANJE SLUŽNOSTI ............................................................................. 50

6.1.5 ZAHTEVEK NA PRESTAVITEV SLUŽNOSTI ....................................................................... 52

6.1.6 NEGATORNA TOŽBA (ACTIO NEGATORIA) .................................................................... 53

6.2 ZASTAVNA PRAVICA .............................................................................................................. 54

6.2.1 SPLOŠNO O ZASTAVNI PRAVICI ..................................................................................... 54

6.2.2 DEVASTACIJSKA TOŽBA ................................................................................................. 55

6.2.3 HIPOTEKARNA TOŽBA (ACTIO HYPOTHECARIA) ............................................................ 56

7 SOSEDSKI SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE TOŽBENIH ZAHTEVKOV .................. 58

7.1 IMISIJE ................................................................................................................................... 58

7.1.1 SPLOŠNO........................................................................................................................ 58

7.1.2 IMISIJSKA TOŽBA ........................................................................................................... 59

7.2 GRADNJA ČEZ MEJO .............................................................................................................. 61

7.2.1 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 62

7.3 UREDITEV MEJE ..................................................................................................................... 63

7.3.1 Obnova meje ................................................................................................................. 63

7.3.2 Poprava meje................................................................................................................. 63

7.3.3 Pojem sporne meje ....................................................................................................... 63

7.3.4 Kriteriji za reševanje mejnega spora ............................................................................. 65

7.3.5 Ureditev meje v pravdi .................................................................................................. 65

7.3.6 RAZLIKOVANJE MED SPOROM ZA UREDITEV MEJE IN LASTNINSKIM SPOROM ........... 66

7.3.7 PRAVICA ODSTRANITI VEJE ........................................................................................... 67

7.4 PREPOVED POGLABLJANJA NEPREMIČNINE, PREPOVED SPREMINJANJA VODOTOKA in

PREPOVED ODTEKANJA METEORNIH PADAVIN ................................................................................ 68

7.4.1 PREPOVED POGLABLJANJA ............................................................................................ 68

7.4.2 PREPOVED SPREMINJANJA VODOTOKA ........................................................................ 69

7.4.3 ODTEKANJE METEORNIH PADAVIN ............................................................................... 69

8 SPORI GLEDE NEPREMIČNIN PO ZEMLJIŠKOKNJIŽNEM PRAVU .............................................. 70

8.1 TOŽBA ZA IZPODBIJANJE VPISA ............................................................................................ 70

8.1.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 71

8.2 TOŽBA NA IZSTAVITEV ZA VPIS V ZEMLJIŠKO KNJIGO PRIMERNE LISTINE ............................ 71

8.2.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 72

8.3 IZBRISNA TOŽBA .................................................................................................................... 73

8.3.1 Splošno o izbrisni tožbi .................................................................................................. 73

8.3.2 Zaznamba izbrisne tožbe ............................................................................................... 75

8.3.3 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 75

8.3.4 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 76

9 POLOŽAJI NEUPRAVIČENE UBOGATITVE PO OBLIGACIJSKEM PRAVU ZARADI UČINKOV

STVARNEGA PRAVA .................................................................................................................... 78

9.1 POVEČANJE VREDNOSTI TUJE NEPREMIČNINE ..................................................................... 78

9.1.1 Obogatitveni (verzijski) zahtevek .................................................................................. 78

9.1.2 Posebnost zastaranja zahtevka (OZ: SPZ) ...................................................................... 79

9.1.3 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 79

9.2 POGODBA O PRIZNANJU (PRIDOBITVI) SOLASTNIŠKEGA DELEŽA ......................................... 80

9.2.1 Zemljiškoknjižno dovolilo .............................................................................................. 81

9.3 PUBLICIJANSKA KONFESORNA TOŽBA .................................................................................. 81

9.4 PRENEHANJE STAVBNE PRAVICE IN POVRAČILNI ZAHTEVEK PO OZ ..................................... 82

9.5 UREDITEV IMISIJ PO OZ ......................................................................................................... 82

10 SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE TOŽBENIH ZAHTEVKOV V DEDNEM PRAVU ..... 83

10.1 DEDIŠČINSKA TOŽBA (HEREDITATIS PETITIO) ........................................................................ 83

10.1.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 83

10.2 TOŽBENI ZAHTEVKI PRI REŠEVANJU PREDHODNIH VPRAŠANJ V ZVEZI Z NADALJNJO

ODLOČITVIJO O PRAVICI DO NUJNEGA DELEŽA ................................................................................ 84

10.2.1 Nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe pri reševanju predhodnih vprašanj ............. 84

10.2.2 Tožbeni zahtevek pri vračunanju darila v dedni delež nujnega dediča ......................... 85

10.3 TOŽBA ZA VRNITEV DARILA ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA – IZPODBOJNA TOŽBA

85

10.3.1 Aktivna in pasivna legitimacija ...................................................................................... 85

10.3.2 Sklepčnost izpodbojne tožbe ........................................................................................ 86

10.3.3 Oblikovanje tožbenega zahtevka .................................................................................. 86

10.4 DELNA VRNITEV DARILA, KO GRE ZA NEPREMIČNINO IN OBLIKOVANJE TOŽBENEGA

ZAHTEVKA.......................................................................................................................................... 89

11 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................... 91

12 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ........................................................................................... 93

12.1 Literatura ............................................................................................................................... 93

12.2 Viri ......................................................................................................................................... 95

12.2.1 Pravni viri ....................................................................................................................... 95

12.2.2 Sodna praksa ................................................................................................................. 96

POVZETEK

Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči.

Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako

subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s

tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana

dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega

postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih

zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti

v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik

zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega

varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo

pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je

razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati

procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega

zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi

in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko

zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam

pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno

razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče

mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več

upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna

praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani

tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je

sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se

stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih

zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede

nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb,

kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med

seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in

posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti,

zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo

razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne

legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja

tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka,

razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.

KLJUČNE BESEDE: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka,

načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih

zahtevkov.

UDK: 347.922(043.3)

ÜBERSICHT Der Kläger leitet das Verfahren durch eine Klage ein. Das Gericht soll über den in der Klage gemachten

Anspruch entscheiden. Ein entscheidendes Element in einem Zivilverfahren stellt ein festgelegter

Anspruch dar. Es muss sowohl subjektiv als auch objektiv bestimmt werden. Der Kläger muss die

Parteien des Verfahrens und den Schutz, den er mit der Klage verlangt, genau definieren. Er muss alle

relevanten Tatsachen angeben, und sie mit Beweisen unterstützen. Die werden die angeblichen Fakten

unterstützen und dem Kläger helfen den Rechtsschutz den er fordert, zu erreichen. Das Grundprinzip

des Zivilverfahrens, dass im Zusammenhang mit Immobilienstreitigkeiten und der Formulierung von

Rechtsstreitigkeiten äußerst wichtig ist, ist der Grundsatz der Entbehrlichkeit. Das bedeutet, dass das

Gericht an die Ansprüche des Kunden gebunden ist und im Rahmen der geltend gemachten Ansprüche

entscheiden muss. Das Gericht muss nichts anbieten, was der Kläger im Antrag nicht gefordert hat. Mit

der Klage definiert der Kläger den Inhalt, den von ihm geforderten gerichtlichen Rechtsschutzes und

schränkt damit die gerichtliche Kontrolle des Gerichtes ein. Ein weiterer wichtiger Grundsatz von

Rechtsstreitigkeiten im Zusammenhang mit Immobilienstreitigkeiten und der Formulierung von

Rechtsstreitigkeiten ist das Argumentationsprinzip. Nur Parteien sind diejenigen, die Prozessmaterial

zur Verfügung stellen, und das Gericht kann, die von den Parteien nicht vorgelegten

Verfahrensmaterialien nicht berücksichtigen. In der Rechtsprechung gibt es viele Fälle, in denen der

Kläger den Anspruch nicht hinreichend präzise und klar definiert, was zu einem Problem führt, da die

Gerichte auf der Grundlage und innerhalb der Grenzen der geltend gemachten Ansprüche

entscheiden. Die menge der vorschriftswidrigen Forderungen kann durch die Anwendung einer

materiellen Verfahrensrichtlinie verringert werden, die es den Gerichten ermöglicht, den Parteien bei

der Klärung der strittigen Sachverhaltslage und des streitgegenständlichen Rechtsverhältnisses bei der

gerichtlichen Entscheidung zu helfen. Es gibt jedoch keine klare Untergrenze, wenn ein Gericht in die

Methode der materiellen Verarbeitung eingreifen muss und keine klare Obergrenze, wenn das Gericht

nich länger berechtigt ist, der Partei zu helfen und sie zu leiten. Die Rechtsprechung ist im Bezug auf

bestimmte Ansprüche klar und einheitlich. Für manche ist es jedoch noch umstritten, wie genau die

Ansprüche formuliert werden mussen. In einigen Fällen ist es unklar, welche Parteien von der Klage

gedeckt werden müssen, während in anderen Fällen umstritten ist, welche Form der Klage von dem

Kläger in einer bestimmten Klage verwendet werden muss. Es wird darauf hingewiesen, dass die

Parteien die Folgen falscher oder unzureichend formulierter Ansprüche, die zum erfolglosen Schutz

ihrer Rechte führen, noch nicht kennen. In Bezug auf Immobilienstreitigkeiten im slowenischen Recht

wird der Rechtsschutz in verschiedenen Rechtsbereichen mit verschiedenen Arten von

Rechtsstreitigkeiten gewährt, was die Parteien dazu bringen kann, in die unregelmäßige Form des

Anspruchs einzugreifen. Viele Klagen sind einander sehr änlich, daher muss auf die Wahl des

erforderlichen Rechtsschutzes und damit auf die korrekte Formulierung der Klage geachtet werden.

Rechtliche Streitigkeiten sind in Slowenien weit verbreitet, und es bedarf einer einheitlichen und

präzisen Rechtsprechung. Wir finden in der Theorie, wie in der Rechtsprechung, immer noch

Unterschiede zwischen den Meinungen über den Inhalt der korrekten Behauptungen, hinsichtlich der

aktiven und passiven Legitimität, eine Klage einzureichen, und so weiter. Es ist notwendig, das Ziel

einer einheitlichen Regelung für die Formulierung von Anspruchsansprüchen im

Immobilienstreitigkeiten zu verfolgen, da dies zur Beschleunigung des Verfahrens, zur Entlastung der

Gerichte und zur Senkung der Kosten der Parteien beitragen würde.

SCHLÜSSELWÖRTER: Immobilie, Rechtsstreit, Klage, Anspruch, Feststellung des Anspruchs, Grundsatz

der Entbehrlichkeit, Diskussionsprinzip, Grenzen der materiellen Verfahrensführung, Formulierung

von Rechtsstreitigkeite. UDK: 347.922(043.3)

1

1 UVOD

Ljudje se lahko v najrazličnejših življenjskih situacijah znajdemo v sporu. Na nepremičninskem področju

ni prav nič drugače. Zakonodajalec si je zaradi tega prizadeval čim bolj temeljito zagotoviti pravno

varstvo z najrazličnejšimi tožbenimi zahtevki, ki jih imajo stranke na voljo v pravdi in s tem varujejo

svoje pravice.

Stranke svoje pravice v sporih glede nepremičnin varujejo v civilnih pravdnih postopkih. Namen tega

postopka je nuditi strankam uspešno obliko za varstvo njihovih materialnih pravic in s tem varovati

njihove individualne interese ter zagotoviti uveljavitev pravnega reda, ki stremi po zagotovitvi

uresničitve javnih interesov. Na podlagi teh namenov so se izoblikovala temeljna načela civilnega

pravdnega postopka.1

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je tako načelo dispozitivnosti, ki narekuje, da lahko sodišče

odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, in da tožniku ne more prisoditi niti kaj drugega, niti kaj več,

kot je le ta s tožbo zahteval. To drži tudi v primeru, če bi bila stranka upravičena po materialnem pravu

do česa več ali kaj drugega. Posredno se s tem načelom, ki ima tudi ustavnopravno vrednost, tožniku

zagotavlja možnost učinkovite obrambe, z vezanostjo na postavljeni zahtevek pa se zagotavlja tudi

učinkovita obramba nasprotne stranke, kar vpliva na zagotovitev enakopravnega položaja strank v

postopku ter pravice do izjavljanja. Z uveljavljanjem zahtevka po sodni poti stranke določijo meje sodne

obravnave in kasneje sodne odločbe. Na primer sodišče ne sme izdati dajatvene sodbe, če je stranka

vložila le ugotovitveni zahtevek.2

Da se strankam lahko zagotovi polno pravno varstvo, ki jim ga omogoča zakon, je torej zaradi

povedanega potrebno pravilno oblikovati tožbeni zahtevek. Tožba mora tako vsebovati določen

tožbeni zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Tožnik mora tudi navesti dejstva, na katera

opira zahtevek, in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotovijo.3 Po pregledu sodne prakse je mogoče

ugotoviti, da stranke velikokrat napačno oblikujejo tožbene zahtevke, na podlagi katerih zahtevajo

varstvo svojih pravic. Če tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj določno in jasno, oziroma ne

uveljavlja prave vrste tožbenega zahtevka, ne bo mogel doseči učinkovitega varstva svoje pravice.

Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato je literatura, ki se nanaša na omenjeno področje

obširna, sodna praksa pa na tem področju bogata. Iz stvarnopravnega vidika je tema podrobno

raziskana, glede civilno procesnega dela, torej oblikovanja tožbenih zahtevkov za vsak primer posebej

pa malo manj. Obstajajo članki in sodna praksa, kjer zasledimo tako pravilno kot nepravilno oblikovane

tožbene zahtevke.

Cilji magistrske naloge so predvsem: sistematično in pregledno prikazati možna pravna varstva na

področju sporov glede nepremičnin, prikazati pravilno oblikovanje tožbenih zahtevkov, ugotoviti ali se

1 L. Ude, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec – Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), Uradni list Republike Slovenije: GV založba, Ljubljana 2010, str. 25. 2 Prav tam, str. 26. 3 L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 212 in 213.

2

stranke zavedajo posledic nepravilnega oblikovanja tožbenih zahtevkov, prikazati najnovejšo sodno

prakso v sporih glede nepremičnin, prikazati pravilno označevanje nepremičnin v tožbenih zahtevkih,

prikazati posledice pravilnega/nepravilnega oblikovanja tožbenih zahtevkov, ugotoviti na kakšen način

zmanjšati število zavrnjenih tožb zaradi nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov, prikazati

pomembnost določenosti in jasnosti postavljenega tožbenega zahtevka, na enem mestu prikazati vse

možne spore glede nepremičnin, ter navesti primer pravilnega oblikovanja tožbenih zahtevkov za vsak

posamezen spor posebej, opozoriti (bodoče) stranke o pomembnosti pravilnega oblikovanja tožbenih

zahtevkov, uporabiti kar se da različno in novejšo literaturo, uporabiti tudi tujo literaturo, narediti

primerjavo z drugimi pravnimi redi, obogateno s sodno prakso, vključiti lastno mnenje glede izbrane

problematike itd…

Teze, ki so v zaključnem delu raziskane in preverjene so, da stranke v praksi nepravilno oblikujejo

tožbene zahtevke v sporih glede nepremičnin, kar lahko privede do zavrnitve tožbe, da je sodna praksa

glede oblikovanja določenih tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin nejasna in neustaljena, da

se stranke ne zavedajo vseh možnih tožbenih zahtevkov, ki jih imajo na voljo, ko pride do sporov glede

nepremičnin in da se stranke ne zavedajo pomembnosti jasnega in natančnega (določenega)

oblikovanja tožbenih zahtevkov.

Cilj zaključnega je zajeti čim več sporov glede nepremičnin, in sicer iz različnih področij prava. Tako je

zaključno delo osredotočeno tako na spore glede nepremičnin iz vidika posesti, lastninske pravice,

ostalih stvarnih pravic, ter sporov glede nepremičnin v sosedskem pravu, prav tako pa so predstavljeni

nekateri spori glede nepremičnin po zemljiškoknjižnem pravu, spori glede nepremičnin iz obligacijsko

pravnega vidika in iz vidika dednega prava. Omenjena področja sporov glede nepremičnin so

obogatena s primeri pravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov.

Magistrsko delo z naslovom »Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov«, je

osredotočeno predvsem na ureditev v slovenskem pravnem redu ter na slovensko literaturo in vire.

Preučena literatura je obogatena s primeri iz sodne prakse slovenskih sodišč, ter primeri tožbenih

zahtevkov.

Zaključno delo je pripravljeno na podlagi različnih tehnik. Prevladuje opisna oziroma deskriptivna

metoda, s katero se povzemajo ugotovitve, ki so razbrane iz primarnih in sekundarnih virov.

Komparativna metoda je v pomoč pri ugotavljanju podobnosti in razlik posameznih določb, pojmov,

mnenj itd. Pri razčlenjevanju določb in sodb na samostojne dele ter njihovem preučevanju, je poseženo

po metodi analize.

V magistrskem delu so sprva predstavljeni osnovni instituti civilnega procesnega prava, kot so tožba,

vrste tožb, sporni predmet in temeljna načela, ki so povezana s temo magistrske naloge. Nato sledi

nekaj splošnih podatkov o stvarnopravni teoriji glede nepremičnin, in sicer so na kratko predstavljene

stvarne pravice na nepremičnini, pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo in podobno. Nato se

zaključno delo deli na sedem področij prava, v okviru katerih so predstavljeni različni spori glede

nepremičnin in pravilno oblikovani tožbeni zahtevki. Ta področja so: spori glede posesti nepremičnin,

spori glede lastninske pravice na nepremičnini, spori glede drugih stvarnih pravic na nepremičnini,

sosedski spori glede nepremičnin, spori glede nepremičnin v povezavi z obligacijskim pravom ter spori

glede nepremičnin ter oblikovanje tožbenih zahtevkov v dednem pravu.

3

V zaključnem delu bi lahko bilo predstavljenih še mnogo več sporov glede nepremičnin in pravilno

oblikovanih tožbenih zahtevkov iz različnih področij prava, a je omenjeno področje preprosto

preširoko, da bi lahko vse situacije združili v navedeno zaključno magistrsko delo, zato je osredotočeno

le na najpomembnejše.

4

2 TOŽBA IN TOŽBENI ZAHTEVEK

2.1 SPLOŠNO O TOŽBI

S tožbo tožnik od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine nasproti tožencu.4 Tožba po 179.

členu Zakona o pravdnem postopku5 ( v nadaljevanju ZPP) pomeni začetek pravdnega postopka.6

Sodišče ne more začeti pravdnega postopka po uradni dolžnosti, temveč le na pobudo stranke.7 Tožnik

vloži tožbo zoper toženca, v kateri postavi določen tožbeni zahtevek, sodišču pa predlaga, da o

postavljenem tožbenem zahtevku odloči s sodbo.8 Med tožnikom in sodiščem se vzpostavi procesno

razmerje z vložitvijo tožbe, med sodiščem in tožencem ter posledično med tožnikom in tožencem pa z

vročitvijo tožbe. Na takšen način se vzpostavi tristransko procesno razmerje v pravdi.9 ZPP v 189. členu

določa, da začne pravda teči z vročitvijo tožbe tožencu.10

Da se pravdni postopek začne s tožbo, sodišče pa v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih

zahtevkov je posledica načela dispozitivnosti, ki predstavlja eno temeljnih načel procesnega prava.11

Za dopustnost tožbe morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke. Ena izmed temeljnih je

pravni interes za tožbo. Tožnik mora imeti z vložitvijo tožbe pravni interes na varstvu, ki ga zahteva od

sodišča.12

2.2 VRSTE TOŽB

Glede na vsebino tožbenih zahtevkov razlikujemo dajatvene ali kondemnatorne, ugotovitvene ali

deklaratorne ter oblikovalne ali konstitutivne tožbe.13

2.2.1 Dajatvena tožba

Tožnik od sodišča z dajatveno tožbo zahteva, naj toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori,

dopusti ali opusti. Pri dajatveni tožbi je tako vsebina tožbenega zahtevka obligacija, za katero tožnik

trdi, da jo je toženec dolžan izpolniti v njegovo korist. Obligacijski zakonik14 (v nadaljevanju OZ) v 34.

členu določa, da lahko pogodbena obveznost pomeni nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti. Vsebina

4 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 207. 5 Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US, 10/17 in 32/18. 6 179. člen ZPP. 7 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), Uradni list Republike Slovenije: GV založba, Ljubljana 2010, str. 117. 8 N. Skubic, Tožba, v: Pravna praksa, 33 (2014), 21, str. 32. 9 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 207. 10 Prvi odstavek 189. člena ZPP. 11 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 117. 12 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 207. 13 Prav tam. 14 Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18.

5

obligacije je po Cigoju tako dajatev v ožjem smislu, storitev, opustitev ali dopustitev. Pravni interes se

pri dajatvenih tožbah praviloma predpostavlja in ga ni treba dokazovati.15

Pri dajatveni tožbi gre za represivno pravno varstvo, saj se je namen te tožbe odzvati na že nastalo

kršitev pravic materialnega prava.16

Uspeh dajatvene tožbe je še posebej odvisen od dejstva, ali je tožbeni zahtevek že zapadel. V primeru,

da še ni zapadel (ko na primer še ni potekel rok za izpolnitev obveznosti), je tožbeni zahtevek potrebno

zavrniti. Določene zahtevke pa je možno uveljavljati že pred zapadlostjo (preživninski zahtevki,

zahtevke po plačevanju mesečne rente, zahtevek po izročitvi oziroma prevzemu stvari, ki so bile dane

v najem itd…).17

Dajatveni tožbi sledi dajatvena sodba, ki pa sama po sebi še ne daje pravnega varstva. V primeru, da

toženec ne izpolni obveznosti, ki mu je naložena, je potrebno izvesti še prisilno izvršbo, ki se opravi v

posebnem (izvršilnem) postopku.18

2.2.2 Ugotovitvena tožba

Po prvem odstavku 181. člena ZPP tožnik z ugotovitveno tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj

oziroma neobstoj kakšne pravice,19 pravnega razmerja20 ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne

listine.21

Drugi odstavek istega člena nadalje določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži tudi, če je tako

določeno s posebnimi predpisi,22 v primeru, da ima tožeča stranka pravno korist, da se ugotovi

(ne)obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali (ne)pristnost kakšne listine, in sicer preden zapade

dajatveni zahtevek iz takega razmerja, oziroma, če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od

vložitve take tožbe.23

Namen ugotovitvene tožbe je predvsem v preventivnosti in prejudicialnosti. Sodno varstvo civilnih

pravic se z institutom ugotovitvene tožbe zagotavlja, ko pravice še niso kršene, so pa ogrožene. Slednje

pa je posledica obstoja spornosti določenega pravnega razmerja. Cilj pravnomočne ugotovitvene

sodbe je, v obstoječa pravna razmerja vnesti gotovost, odpraviti dvom ter stranke usmeriti v pravilno

15 Prav tam, str. 208. 16 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 142. 17 Glej 311. člen ZPP. Tako tudi L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 208. 18 Prav tam. 19 Tožnik lahko zahteva ugotovitev obstoja posamezne pravice iz kakšnega celotnega pravnega razmerja, na primer posamezne terjatve iz določene pogodbe, kot je pravica do plačila določenega zneska (kupnina). A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 143. 20 Na primer (ne)obstoj celotnega, kompleksnega pravnega razmerja, kot je obstoj obligacijske pogodbe (najemne, prodajne itd…). Prav tam. 21 Prvi odstavek 181. člena ZPP. 22 Na primer SPZ, ki stranki materialnopravnega razmerja omogoča uveljavljanje posebnega ugotovitvenega zahtevka, kot je tožba na ugotovitev služnosti po prvem odstavku 218. člena SPZ. Glej Eventuelni tožbeni zahtevek in kumulacija – pravni interes za ugotovitveno tožbo, v: Pravna praksa, 26 (2007), 33, str. 25-27. 23 Drugi odstavek 181. člena ZPP.

6

bodoče ravnanje, kar lahko znatno zmanjša možnost dejanske kršitve obveznosti iz pravnega

razmerja.24

Ker s to tožbo tožnik ne zahteva, da sodišče toženca obsodi na izpolnitev določene obveznosti,

ugotovitveni sodbi tudi ne sledi izvršilni postopek zaradi prisilne izvršbe te sodbe. Ugotovitvena tožba

namreč s pravnomočnostjo odstrani dvom o obstoju ali neobstoju določene pravice ali pravnega

razmerja.25

Z ugotovitveno tožbo se ne morejo ugotavljati sporna dejstva. 26 Edino dejstvo, ki se lahko ugotavlja z

ugotovitveno tožbo, je po prvem odstavku 181. člena ZPP pristnost oziroma nepristnost listine.27

VSL sodba in sklep II Cp 2077/2016 z dne 9.11.2016: »Z ugotovitveno tožbo lahko tožeča stranka

zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost

oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek člena 181 ZPP), ne more pa tožeča stranka zahtevati

ugotovitev dejstev in prav z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da sporni prostori v prvem nadstropju

ne predstavljajo stanovanja, zahteva ugotovitev dejstev, kar ne more biti predmet ugotovitvene tožbe

in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbeni zahtevek pod tč. 1 izreka.«28

VSRS sklep II Ips 222/1996 z dne 18.12.1997: »Iz pravil o ugotovitveni tožbi v 187. členu ZPP izhaja, da

je edino dejstvo, ki ga lahko tožnik uveljavlja z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost listine.29

Dejstva, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, torej niso predmet ugotovitvene tožbe. Z

ugotovitveno tožbo bi tožnik lahko zahteval ugotovitev drugačnega pravnega razmerja, kot je glede

lastništva vpisano v zemljiški knjigi, ne more pa zahtevati ugotovitve dejstva, niti dejstva vlaganja v

skupno ali solastno hišo pravdnih strank.«30

Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev sedaj obstoječih pravnih razmerij ali pravic, ne

pa tudi ugotovitve bodoče pravice oziroma bodočega pravnega razmerja.31

Pri ugotovitveni tožbi mora biti kot pri vseh ostalih tožbah podan pravni interes, ki pa se z razliko od

dajatvenih in oblikovalnih tožb ne predpostavlja in ga je treba pri ugotovitveni tožbi posebej dokazati.

Izjema je, če tožnik vloži tožbo na podlagi posebnega predpisa oziroma če se z ugotovitveno tožbo

zahteva ugotovitev pristnosti ali nepristnosti listine. Med take ugotovitvene tožbe, ko pravnega

interesa ni treba posebej izkazati, sodita tudi služnostna konfesorna in negatorna tožba, kjer tožnik

zahteva samo ugotovitev obstoja ali neobstoja služnosti.32

24 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str.142. 25 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 208. 26 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu II Ips 257/2009, z dne 13.12.2012 zapisalo, da ni mogoča ugotovitvena tožba in sodba o ugotovitvi dejstev, pa naj so še tako pomembna za pravna razmerja, marveč je mogoča le tožba z ugotovitvijo pravne posledice, ki izvira iz sporno pravno relevantnih dejstev. 27 Po prvem odstavku 181. člena ZPP. 28 Peta točka obrazložitve VSL sodba in sklep II Cp 2077/2016 z dne 9.11.2016. 29 Enako velja danes, v prvem odstavku 181. člena ZPP. 30 Sedmi odstavek obrazložitve sklepa VS RS II Ips 222/1996 z dne 18.12.1997. 31 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 209. 32 Prav tam.

7

Če je zahtevek že zapadel in je možna dajatvena tožba, ugotovitvena tožba ni dopustna, saj ni pravnega

interesa za takšno tožbo.33

a) Vmesni ugotovitven zahtevek

Posebno vrsto ugotovitvene tožbe po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja vmesni ugotovitveni

zahtevek, ki je utemeljen, ko mora sodišče razčistiti, ali obstaja pravno razmerje od katerega je odvisna

odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje). Torej, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali

obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja

s tožbo poleg obstoječega tudi tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja

takšnega razmerja. Temu pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek, ki pa je dovoljen le, če je

razpravljajoče sodišče zanj pristojno. Odločitev o predhodnem vprašanju, torej o vmesnem

ugotovitvenem zahtevku, ima učinke pravnomočnosti in velja tudi za druge postopke. Tožnik lahko

vmesni zahtevek postavi hkrati s tožbo ali med pravdo, pri čemer ne potrebuje soglasje nasprotne

stranke. 34

VSK sodba Cpg 263/2015 z dne 15.10.2015: »Vmesni ugotovitveni zahtevek lahko tožnik uveljavlja s

tožbo, kar pomeni, da je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati, da sodišče v izreku

sodbe odloči o tistem, kar bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju (v konkretnem primeru

gre za ničnost dveh pogodb v pravdi zaradi kondikcijskega zahtevka). Pogoj za dopustnost vmesnega

ugotovitvenega zahtevka (ničnost pogodb) je torej prejudicialnost, kar pomeni, da če prejudicialnosti

ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ker je bil v konkretni

pravdi glavni (dajatveni) zahtevek pravnomočno zavrnjen, vmesni ugotovitveni zahtevek (ničnost

pogodb) ni več dopusten.«35

Najpogosteje tožnik postavi tak vmesni ugotovitveni zahtevek, ko z glavnim zahtevkom uveljavlja

dajatveni zahtevek, ki ima temelj v nekem pogodbenem razmerju, med postopkom pa postane sporna

veljavnost same pogodbe. Kot primer lahko navedemo glavni tožnikov zahtevek, ki temelji na nekem

pogodbenem razmerju, na primer dajatveni zahtevek na izročitev kupljene nepremičnine, med

postopkom pa postane sporna veljavnost same pogodbe, na primer kupoprodajne pogodbe o tej

nepremičnini.36

Kadar tožeča stranka spremeni tožbo tako, da poleg glavnega, dajatvenega zahtevka uveljavlja tudi

vmesni ugotovitveni zahtevek, po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev toženca v spremembo tožbe.37

2.2.3 Oblikovalna tožba

Tožnik z oblikovalno tožbo zahteva ustanovitev, prenehanje ali preoblikovanje določenega pravnega

razmerja (npr. razveljavitev pogodbe ali razveza zakonske zveze).38

33 Prav tam. 34 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 209 in 210. 35 Dvanajsti odstavek obrazložitve sodbe VSK Cpg 263/2015 z dne 15.10.2015. 36 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 209 in 210. 37 Prav tam, str. 210. 38 Prav tam, str. 210.

8

Tožnikov zahtevek temelji na materialnopravnem oblikovalnem upravičenju, ki se lahko pogosto

uveljavlja zunaj pravde, z enostransko izjavo. V takem primeru ima že v primeru izpolnjenih

materialnopravnih pogojev, izjava sama po sebi oblikovalne učinke.39

Oblikovalno upravičenje je praviloma mogoče uveljavljati le s tožbo, in ne zgolj z enostransko izjavo

volje.40

Pravni interes se pri oblikovalnih tožbah predpostavlja, saj je to edini način, s katerim lahko tožnik

uveljavlja svoje oblikovalno upravičenje. Včasih svoje oblikovalno upravičenje uveljavi tudi z

ugovorom.41

2.3 VSEBINA TOŽBE

ZPP v 180. členu določa vsebino, ki jo mora vsebovati vsaka tožba. Poznamo obligatorne in ostale

sestavine tožbe.

Obligatorne sestavine tožbe so:

- sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga (glej 105. člen ZPP); 42

- določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev;

- dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, ter dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo;

- kompetenčno dejansko stanje.43

Fakultativne sestavine tožbe so na primer:

- pravna kvalifikacija zahtevka (odškodninski, neupravičena pridobitev ipd.);44

- različni procesni predlogi (predlog za zavarovanje dokazov, za izdajo začasne odredbe, za

izločitev sodnika ipd.).45

2.4 SPORNI PREDMET

Sporni predmet v pravdi predstavlja tožbeni zahtevek, s katerim stranka zahteva pravno varstvo

določene vsebine. Eno najbolj spornih teoretičnih razprav v svetu civilnega procesnega prava, je

vprašanje identitete tožbenega zahtevka. Identiteta tožbenega zahtevka namreč vpliva na pomembne

39 Upnik ima tako na primer po 105. členu Obligacijskega zakonika (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 (v nadaljevanju: OZ), odstopno upravičenje, ki ga uporabi tako, da dolžniku da naknadni rok za izpolnitev obveznosti (ki ni bistvena sestavina pogodbe). V primeru, da dolžnik tudi v dodatnem roku ne izpolni obveznosti, je pogodba razvezana. Zahtevek na razveljavitev pogodbe je izpodbojni zahtevek. Prav tam, str. 210 in 211. 40 Le s tožbo je npr. možno zahtevati razveljavitev zakonske zveze. Tožba na ugotovitev očetovstva je po večinskem mnenju oblikovalna tožba in ne ugotovitvena, kot menijo nekateri. S tožbo je po členih od 255. do 265. OZ možno izpodbijati pravno dejanje dolžnika, storjeno v škodo upnikov. Prav tam str. 211. 41 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 212. 42 Na primer zahteva, da mora biti vloga razumljiva ter obsegati vse, da lahko obravnava. Obsegati mora predvsem navedbo sodišča, ime ter stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež strank, njihovih zakonitih zastopnikov, sporni predmet ter vsebino izjave. Vloga mora biti podpisana s strani vložnika itd. Glej več o tem 105. člen ZPP. 43 Okoliščine, ki so pomembne za določitev stvarne in krajevne pristojnosti sodišča. 44 Vendar pa sodišče na pravno kvalifikacijo, ki jo postavijo stranke v tožbi ni vezano. L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 212. 45 Prav tam, v povezavi s 180. členom ZPP.

9

procesne situacije kot so visečnost pravde (litispendenca), kopičenje zahtevkov (objektivna

komulacija), sprememba tožbe, institut pravnomočnosti (objektivne meje pravnomočnosti).46 V

sistemu civilnega procesnega prava so se tako oblikovale številne teorije o identiteti spornega

predmeta. Tako poznamo na primer: civilistično (materialnopravno) teorijo,47 modificirano civilistično

teorijo,48 procesno ekvivalenčno teorijo,49 čisto procesno teorijo,50 novejšo civilistično teorijo51 itd. Pri

nas se zavzemamo za čisto procesno teorijo.52 Pri tej obliki je za identiteto spornega predmeta

odločilen le tožbeni predlog, in sicer vse do izdaje sodbe. Od tega trenutka naprej pa predmet spora ni

več pomemben, bistvo nosi le še izrek sodne odločbe, ki se nanaša na celotno sodno odločbo53 in ne le

na izrek sodbe v formalnem smislu. 54

2.5 DOLOČENOST TOŽBENEGA ZAHTEVKA

Bistvena sestavina v pravdnem postopku je ravno določen tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek je

potrebno določiti subjektivno in objektivno.55 Tožbeni zahtevek se subjektivno določi tako, da se

natančno opredelijo stranke, objektivno določeni zahtevek pa pomeni natančno opredelitev pravnega

varstva, ki ga tožnik želi. Ta del tožbenega zahtevka imenujemo tožbeni predlog.56

Tožbeni predlog se razlikuje glede na vrsto tožbe. Pri dajatvenih tožbah moramo natančno navesti

individualno določeno stvar, ki jo tožnik zahteva, opisati vrsto in količino nadomestnih stvari, ali pa

natančno opisati storitev, opustitev ali dopustitev. Pri ugotovitvenih tožbah moramo natančno opisati

vsebino pravice oziroma pravnega razmerja, ki želimo, da ga sodišče ugotovi. Oblikovalne tožbe pa

zahtevajo opis pravnega razmerja ter opis kako naj se to razmerje ustanovi oziroma ukine ali

preoblikuje.57

46 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 213. 47 Več o civilistični (materialnopravni) teoriji glej D. Wedam Lukić, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 181. 48 Več o modificirani civilistični teoriji glej komentar 184. člena ZPP, D. Wedam Lukić, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 182. 49 Več o procesni ekvivalenčni teoriji glej komentar 184. člena ZPP, D. Wedam Lukić, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 186 in 187. 50 Več o čisti procesni teoriji glej komentar 184. člena ZPP, D. Wedam Lukić, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D.

Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 187-190. 51 Več o novejši civilistični teoriji, ki sta jo podpirala Blomeyer in Henckel glej komentar 184. člena ZPP, D. Wedam Lukić, v: L.

Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 185. 52 Več o čisti procesni teoriji glej komentar 184. člena ZPP, D. Wedam Lukić, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D.

Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 187-190. Glej tudi »Teorija na podlagi ZPP«, prav tam, str. 192, 193 in 194. Za čisto procesno teorijo se je M. Juhart izrecno opredelil že v dveh člankih in sicer M. Juhart, Sporni predmet v zakonskih sporih, v: Zbornik znanstvenih razprav PF v Ljubljani, 30 (1962), str. 79-98 in M. Juhart, Sprememba tožbe, v: Pravnik, Let. 16 (1961) št. 1-2, str. 51-66. 53 Torej se nanaša tudi na relevantno dejansko stanje, na dejansko podlago sodbe. Če je na primer zavrnjen zahtevek zaradi obličnih pomanjkljivosti, je še vseeno možno oporoko izpodbijati zaradi razloga oporočne nesposobnosti. V obeh primerih gre namreč za popolnoma različno dejansko stanje. 54 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 214. 55 D. Wedam-Lukić, Določenost tožbenega zahtevka, v: Pravna praksa, 10 (1991), 7, str. 11. 56 Prav tam. Glej tudi L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 212. 57 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str.212.

10

Pomembno je, da tožnik v tožbi navede tudi dejstva, na katera opira zahtevek. Tako mora navesti

dejansko stanje oziroma historični dogodek, iz katerega po njegovem mnenju izvira zatrjevana pravna

posledica, pri pravilni uporabi pravnih pravil.58

Pomembno vprašanje v procesni teoriji glede tožbenega zahtevka je, katera dejstva je tožnik dolžan

navajati v tožbi oziroma s katerimi dejstvi je dolžan utemeljiti svoj zahtevek. Pri tem sta se izoblikovali

dve glavni teoriji. Teorija individualizacije stremi k temu, da se v tožbi navedejo vsi znaki, ki omogočajo

individualizacijo spora,59 medtem ko dejanskih okoliščin ni treba navajati. Druga, teorija

substanciranja, pravi, da je potrebno v tožbi navesti tista dejstva, ki so nujna za utemeljitev tožbenega

predloga.60

Tožba lahko poleg zahtevka glede glavne stvari vsebuje tudi zahtevke glede stranskih terjatev, na

primer zahtevke po plačilu obresti ter po plačilu stroškov.61

Tožnik mora v tožbi navesti tudi dejansko stanje oziroma historični dogodek, t.j. dejstva, na katera

opira tožbeni zahtevek in po njegovem mnenju izvira zatrjevana pravna posledica, pri pravilni uporabi

pravnih pravil. Prav tako mora tožnik v tožbi navesti tudi dokaze, ki bodo podlaga za ugotovitev

zatrjevanih dejstev, ter že omenjeno kompetenčno dejansko stanje.62

Višje sodišče v Celju, je v zadevi VSC sklep Cp 637/2016 z dne 12.01.2017 zapisalo, da je opredelitev

tožbenega zahtevka bistven del tožbe, saj je sodišče vezano nanj ter posledično ni dovolj, da tožnik le

opiše pravno razmerje, mora namreč tudi točno opredeliti pravno posledico – tožbeni zahtevek.63

Višje sodišče v Ljubljani, je v zadevi VSL sklep I Cpg 745/2014 z dne 13.05.2014 zaključilo, da v primeru,

če sodišče prve stopnje odloči, da je tožbeni zahtevek nekonkretiziran (nedoločen ali vsaj nedoločljiv),

tožba ne izpolnjuje kriterijev formalne popolnosti. V takšnem primeru torej ne gre za vsebinsko

pomanjkljivo tožbo, ki lahko pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka, pač pa za formalno

pomanjkljivost. Zavzelo je stališče, da se s tožbo lahko zahteva le pravno varstvo konkretne vsebine,

posledično pa je njen bistven element določen tožbeni zahtevek. Ta je določen takrat, ko je konkreten

in vsestransko določen, ali pa vsaj določljiv. Sodišče mora v primeru, ko gre za formalno nepopolno

tožbo, le-to vrniti tožniku v popravo ter mu s tem omogočiti, da takšno procesno pomanjkljivost

odpravi. Če je tožbeni zahtevek nedoločen, ni mogoče opraviti preizkusa sklepčnosti tožbe, kot tudi

preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.64

58 Prav tam. 59 Mišljena je predvsem pravna kvalifikacija. 60 V tožbi je potrebno navesti le tista dejstva, ki so nujno potrebna za konkretizacijo ter določitev spornega predmeta. Mišljena je predvsem navedba okoliščin, ki omogočajo, da se zahtevek razlikuje od drugih, ni pa potrebno navesti vseh, ki ga utemeljujejo. L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 213. 61 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 212. 62 Prav tam str. 212 in 213. 63 Glej VSC sklep Cp 637/2016 z dne 12.01.2017. 64 Glej VSL sklep I Cpg 745/2014 z dne 13.05.2014.

11

2.6 NAČELO DISPOZITIVNOSTI

Načelo dispozitivnosti je eno temeljnih načel pravdnega postopka in pomeni, da se postopek začne,

teče in zaključi po volji strank. Pravno varstvo je torej strankam na voljo le na njihovo zahtevo, in ne po

uradni dolžnosti. Bistvena značilnost načela dispozitivnosti je: Ne eat iudex ultra et extra petita

partium, kar pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano.65 S tožbenim zahtevkom tožnik

konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem posledično opredeli meje sodnega

preizkusa, saj mora sodišče pri odločanju ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka.66 Ustavno

sodišče je ugotovilo, da to temeljno načelo pravdnega postopka predstavlja tudi ustavnopravno

vrednost, saj zagotavlja možnost učinkovite obrambe, ki posledično omogoča zagotovitev

enakovrednega položaja strank v postopku ter pravice do izjavljanja.67 Z vidika ustavnopravnih pravic

je načelo dispozitivnosti eno izmed nujnih posledic spoštovanja avtonomije človeka oziroma človekove

osebnosti.68

Načelo dispozitivnosti se je uveljavilo tudi v slovenskem postopku, in sicer predvsem v 2. in 3. členu

ZPP. Prvi odstavek 2. člena ZPP določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v drugem

odstavku istega člena pa zapoveduje, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je

pristojno sodišče.69 Načelo dispozitivnosti je še posebej opazno v 3. členu ZPP, ki v prvem odstavku

določa, da lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku.70 Ureja tudi

možnosti strank, in sicer, da se le-te svojemu zahtevku lahko odpovejo, pripoznajo nasprotnikov

zahtevek ali se poravnajo.71

Teorija razlikuje dve vrsti dispozitivnih dejanj, in sicer materialne in procesne dispozicije. Za materialne

dispozicije gre, kadar stranke z dispozitivnimi dejanji razpolagajo z zahtevkom materialnega prava,

kadar pa razpolagajo le z zahtevo za pravno varstvo, torej izključno s procesnim zahtevkom, pa za

procesne dispozicije.72 ZPP v več členih odraža dispozitivna dejanja strank, s tem ko poudarja možnost

prostega razpolaganja strank s svojimi zahtevki med pravdnim postopkom. V 179. členu ZPP tako

zasledimo pravilo, da se pravdni postopek vedno začne na zahtevo stranke, t.j. s tožbo.73 Nadalje od

prvega do četrtega odstavka 188. člena ZPP določa, da ima tožnik možnost umakniti tožbo,74

tožbenemu zahtevku se lahko odpove, kar določa 317. člen ZPP,75 do konca obravnave ima možnost,

da pod določenimi predpostavkami spremeni tožbo, kar mu omogoča 184. člen ZPP,76 ima pa tudi

možnost umika pravnega sredstva ali odpovedi le-temu.77 Toženec lahko glede na 316. člen ZPP tožbeni

65 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 108. 66 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 30. 67 Up-408/00 z dne 20.11.2001. 68 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 30. 69 Glej prvi in drugi odstavek 2. člena ZPP 70 Prvi odstavek 3. člena ZPP. 71 Drugi odstavek 3. člena ZPP 72 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str.108. 73 Glej 179. člen ZPP. 74 Glej prvi do četrti odstavek 188. člena ZPP. 75 Glej 317. člen ZPP. 76 Glej 184. člen ZPP. 77 Glej 334. člen ZPP glede umika in odpovedi pritožbe.

12

zahtevek pripozna. 78 Neaktivnost tožene stranke lahko na podlagi 318. člena ZPP privede do izdaje

zamudne sodbe. Možnost obeh strank, tako tožene kot tožeče je, da skleneta sodno poravnavo o

spornem predmetu, in pri tem upoštevata 306. do 309. člen ZPP.79 Med naštetimi dispozitivnimi

dejanji, med materialne dispozicije uvrščamo odpoved tožbenemu zahtevku, pripoznava tožbenega

zahtevka ter sklenitev sodne poravnave, posredna materialna dispozicija pa je neaktivnost toženca.

Umik tožbe in umik pravnega sredstva predstavljata čisti procesni dispoziciji.80

Pomembno je torej posebej poudariti, da sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov, kar pomeni,

da sodišče ne more prisoditi tožniku nekaj drugega (aliud) oziroma kaj več (plus), kot je tožnik s

tožbenim zahtevkom zahteval, čeprav bi kaj takšnega lahko izhajalo iz zbranega procesnega gradiva.81

Ni pa ovire, da bi sodišče tožniku prisodilo kaj manj (minus), kot je zahteval s tožbo, torej, delna

ugoditev zahtevku je vedno možna.82 Prav tako pa sodišče ne sme odkloniti odločanja o zahtevku, ki ga

je postavila stranka, kar narekuje ZPP v drugem odstavku 2. člena.83

Višje sodišče v Ljubljani je v eni od svojih zadev zapisalo: »Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku

med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka in da tožniku ne more

prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (primerjaj s 1. odstavkom 2. člena ZPP). Ni

pa ovire, da ne bi tožniku ugodilo samo delno, torej manj od zahtevanega. Pritožbeno sodišče se ne

strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki, s tem ko je toženi stranki naložilo

izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice, prisodilo manj od zahtevanega – izstavitev

zemljiškoknjižne listine za vpis (so)lastninske pravice. Ni namreč dovolj, da je tisto, kar sodišče prisodi

tožeči stranki, manj vredno od tistega, kar zahteva s tožbo, pač pa mora biti tisto, kar je prisojeno, del

tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. Povedano drugače, če ima prisojeno drugačne kvalitete od

zahtevanega, ne moremo govoriti o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku, ampak je sodišče, s tem ko je

tožeči stranki prisodilo nekaj drugega (aliud) od zahevanega, kršilo pravilo o vezanosti na zahtevek.«84

Višje sodišče v Ljubljani je povzelo, da ker zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne

pravice ni vsebovan v zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice, tožeča

stranka pa zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavne pravice ni postavila, je sodišče

odločalo izven meja tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, oziroma natančneje, tretjega odstavka 350. člena ZPP.85

Višje sodišče v Mariboru je v zadevi VSM sodba I Cp 939/2015 z dne 16.02.2016 ugotovilo, da se

tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik v konkretnem primeru zahteval prenehanje vznemirjanja pri

izvrševanju služnosti na nepremičnini s parc. št. 96/8, k.o. 1012 – Vransko, ne nanaša tudi na parc. št.

96/6, k.o. 1012 – Vransko (ki naj bi po tožnikovih navedbah obstajala tudi v korist te gospodujoče

78 Glej 316. člen ZPP. 79 Glej 306. do 309. člen ZPP. 80 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 108 in 109. 81 Prav tam, str. 109. Glej na primer VSRS sodba II Ips 32/97 z dne 19.05.1998. 82 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 33. 83 Pravilo prepovedi non liquet. Drugi odstavek 2. člena ZPP. Več o tem A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 37. 84 VSL sklep I Cp 1864/2004 z dne 15.06.2005. 85 Prav tam.

13

nepremičnine). Tožnik namreč v tožbenem zahtevku ni zahteval, da ga toženec preneha vznemirjati pri

izvrševanju služnosti v korist nepremičnine s parc. št. 96/6, k.o. 1012 – Vransko, zato sodišče prve

stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je toženec tožniku omogočal dostop do njegove stanovanjske hiše,

ki stoji na tej parceli (parc. št. 96/6, k.o. 1012 – Vransko).86

Če povzamemo, načelo dispozitivnosti izraža, da se pravdni postopek začne s tožbo, sodišče pa v

pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov strank.87 Prekoračenje tožbenega zahtevka

pa upodablja kršitev procesa, ki jo sodišče upošteva le na predlog strank.88

2.7 RAZPRAVNO NAČELO

Med temeljna načela pravdnega postopka spada tudi razpravno načelo. Bistvo razpravnega načela je,

da so le stranke tiste, ki preskrbijo procesno gradivo ter da sodišče ne sme upoštevati procesnega

gradiva, ki ga niso predložile stranke.89 Procesno gradivo zajema vse, kar tvori podlago sodne odločbe

oziroma vse, kar mora biti zbrano, da lahko sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.90 V

procesno gradivo tako spadajo: trditve o dejstvih, dokazi, pravila znanosti, strok, pravila logičnega

mišljenja ter pravna pravila; in tvorijo podlago tožbenega zahtevka.91 Tako ZPP v prvem odstavku 7.

člena določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati

dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.92 Stranki tako nosita odgovornost, da v zadevi preskrbita

ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi se nadalje ugotovi resničnost zatrjevane trditvene

podlage.93

V civilnem pravdnem postopku se razpravno načelo običajno povezuje z načelom dispozitivnosti,

vendar pa razpravnega načela kljub temu ne smemo obravnavati kot posebne oblike načela

dispozitivnosti pri zbiranju procesnega gradiva. Gre vseeno za samostojno načelo. Razpravno načelo

velja za »značilnost« civilnega pravdnega postopka, saj velja za najpomembnejši del procesnega

gradiva, to je za trditve o dejstvih in za dokaze. Sodišče namreč načeloma ne sme upoštevati dejstva,

ki ga nobena od strank ni navajala, in ne izvesti dokaza, ki ga nobena od strank ni predlagala. Pri tem

pravilu pa obstajajo tudi izjeme, in tako sodišče v posameznih primerih upošteva tudi dejstva, ki jih ni

zatrjevala nobena od strank.94 ZPP v drugem odstavku 7. člena navaja izjemo, in sicer, da sodišče sme

86 VSM sodba I Cp 939/2015, z dne 16.02.2016. 87 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 117. 88 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 111. 89 Prav tam. 90 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 65. 91 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 111 in A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 65. 92 Prvi odstavek 7. člena ZPP. Dolžnost strank navajati dejstva in predlagati dokaze izhaja tudi iz nekaterih drugih določb ZPP, kot je na primer 212. člen ZPP (navajanje dejstev in predlaganje dokazov s strani strank), ter 284. člen (glavna obravnava). A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 66. 93 A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 65. 94 Takšne izjeme veljajo za splošno znana dejstva in za domnevana dejstva. Ni enotnega mnenja ali med takšne izjeme spadajo tudi dejstva, za katera je sodišče izvedelo med civilnim pravdnim postopkom, pa jih nobena od strank ni zatrjevala. Ampak glede na to, da novi ZPP širi uveljavljanje razpravnega načela in zožuje uporabo preiskovalnega načela v ZPP, je potrebno

14

ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, to pa le v primeru, če je iz obravnave in dokazovanja

mogoče izhajati, da nameravajo stranke razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati.95

Razpravno načelo se torej nanaša na podlago tožbenega zahtevka (t.j. procesno gradivo), načelo

dispozitivnosti pa na zahtevek.96 Obe načeli sta v procesu odsev avtonomije volje strank pri urejanju

civilnopravnih razmerij na materialnopravnem področju.97

Pravilo, da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, je omiljeno z

institutom materialnega pravnega vodstva, ki predsedniku senata po 285. členu ZPP daje pooblastilo,

da na podlagi pravil o materialnem procesnem vodstvu izzove stranke, da navedejo vsa odločilna

dejstva.98

2.8 MEJE MATERIALNO PROCESNEGA VODSTVA

Materialno procesno vodstvo99 predstavlja institut civilnega procesnega prava že od začetka ZPP. V

večini kontinentalnih pravnih redov opravlja vlogo korektorja sicer prevladujočega razpravnega načela.

Včasih je njegov namen težil k zagotovitvi koncentracije postopka, danes pa stopajo v ospredje drugi

cilji, kot so: pošteno sojenje, uresničitev pravice do izjave v postopku, enakost orožij v postopku ter

upravičen izid postopka.100

Osrednja določba, s katero je ZPP uzakonil institut materialnega procesnega vodstva je 285. člen ZPP.101

Določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo

navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo

ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da

se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.102 Ne gre

za samostojno ali temeljno procesno načelo.

Zastavi se vprašanje, kje so meje materialnega pravdnega vodstva, in sicer tako spodnje meje, ki nam

pove, kdaj je sodišče dolžno opraviti materialno pravdno vodstvo, kakor zgornje meje, ki nam pove,

kdaj tega ne sme več storiti. V primeru, če sodišče prekorači bodisi spodnjo bodisi zgornjo mejo, je

podana kršitev pravil pravdnega postopka.103 Sodišče tako ne sme preseči zgornje meje materialnega

zavzeti stališče, da v postopku odkritih dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ni mogoče upoštevati. L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 112. 95 Drugi odstavek 7. člena ZPP. Glej tudi Materialno procesno vodstvo – razpravno načelo, v: Pravna praksa, 29 (2010), 43, str. 23. 96 Podrobneje o tem A. Galič, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), 2010, str. 30-47 in str. 65. 97 N. Betetto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, v: Podjetje in delo, 34 (2008), 6-7, str. 1577. 98 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 113. Več o materialnem procesnem vodstvu v naslednjem poglavju. 99 J. Juhart ga je imenoval tudi sodna razjasnjevalna oblast. 100 M. Dolenc, Materialno procesno vodstvo – sredstvo za racionalizacijo postopka ali dodatno breme in prelaganje odgovornosti, v: Podjetje in delo, 34 (2008), 6-7, str. 1568. 101 Metodo materialnega pravdnega vodstva opazimo na primer tudi v drugem odstavku 286. člena ZPP, tretjem odstavku 318. člena ZPP in drugem odstavku 298. člena ZPP. 102 285. člen ZPP. 103 T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), Odvetniška šola 2012, Portorož 20. april 2012, str. 20 in 23, URL: http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf (6.05.2018).

15

pravdnega vodstva, saj bi v tem primeru nasprotno stranko prizadelo v pravici do nepristranskega

sojenja. Vselej pa bo pri presoji dovoljenega materialnega pravdnega vodstva potrebno preceniti

ravnotežje med razpravnim načelom, vključujoč dolžno skrbnost strank, pravico do izjave ter pravico

do sojenja v razumnem roku.104 Na primer zaradi očitno zmotne ali pomanjkljive formulacije tožbenega

zahtevka ni mogoče zavrniti, ne da bi bil tožnik prej opozorjen na posledice, ki izhajajo iz njegove

pomote.105

Materialno pravdno vodstvo naj ne bi stranki omogočilo le podati trditve in ponuditi dokaze, za katere

sama šteje, da so relevantni, temveč spoznati, katero procesno gradivo je glede na obravnavan

življenjski primer in postavljen tožbeni zahtevek relevantno z vidika materialnega prava, ki ga bo

uporabilo sodišče.106

Materialno pravdno vodstvo ni procesno načelo, je le metoda, ki zaradi pravice do izjave rahlja strogo

razpravno načelo. Pri tem pa ga seveda ne sme izničiti, kakor tudi ne sme izničiti pravila o prekluziji.107

Pozitivni učinek materialnega pravdnega vodstva se zrcali tudi na hitrost postopka.108 Ustavnosodna

praksa je zavzela stališče, da je metoda materialnega pravdnega vodstva nujna za uresničitev načela iz

22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS),109 in sicer načela enakega varstva pravic,

oziroma pravice do poštenega sojenja. Bistveno pri pravdnem postopku je, da je pravica do izjavljanja

zagotovljena učinkovito. Je pa potrebno paziti tudi na ravnovesje med bremeni sodišč na eni strani in

skrbnostjo oziroma odgovornostjo strank na drugi. A. Galič se zavzema za takšno ravnovesje, ko stranka

kljub primerni skrbnosti ne more predvideti, da se bo sodišče oprlo na določeno normo.110

Kdaj bodo torej izpolnjene predpostavke za materialno pravdno vodstvo? Teorija zastopa stališče, da

bodo predpostavke podane takrat, ko bo strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva in ko

bo sodišče takšno pomanjkljivost objektivno gledano lahko opazilo. To bo na primer v primeru, ko

stranka dejstva navaja posplošeno, jih opisuje s pravnimi izrazi, če sodnik namerava odstopiti od

ustaljene sodne prakse, ko stranka očitno zastopa napačno pravno stališče itd…111

2.8.1 Oblikovanje tožbenih zahtevkov in materialno procesno vodstvo

Če podrobneje preučimo 285. člen ZPP, opazimo, da sodišču ne daje izrecne podlage, da bi le-to bilo

dolžno v okviru materialnega pravdnega vodstva stranke pozvati, naj spremenijo, popravijo,

konkretizirajo ali dopolnijo tožbeni zahtevek. Je pa res, da omenjeni člen sodišču vseeno dopušča nekaj

maneverskega prostora tudi v tej smeri. N. Betetto glede oblikovanja tožbenih zahtevkov na področju

104 Prav tam. 105 M Dolenc, Materialno procesno vodstvo – sredstvo za racionalizacijo postopka ali dodatno breme in prelaganje odgovornosti, 2008, str. 1572. 106 T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), Odvetniška šola 2012, str. 21. 107 Prav tam, str. 23. 108 Na primer drugi odstavek 286. člena ZPP. 109 Ustava Republike Slovenije (URS) Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13, 47/13 in 75/16 - UZ70a. 110 T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi(nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), 2012, str. 21. 111 Prav tam, str. 22.

16

stvarnega prava oziroma glede stvarnih predlogov zavzema stališče, da se zaradi pobude sodišča ne

sme spremeniti cilj pravde. Takšno stališče je povzeto po nemški teoriji. Tožbeni zahtevki so glede na

temeljno načelo pravdnega postopka - dispozitivno načelo - v dispoziciji strank. Bistvo dispozitivnega

načela je, da tožnik s tožbo konkretno opredeli vsebino sodnega varstva. A. Galič pri tem zastopa

stališče, da niti 12. člen ZPP, ki ureja pravilo o pomoči prava neuki stranki, niti metoda materialnega

pravdnega vodstva, sodišča ne opravičujeta, da bi stranki predlagalo, da spremeni tožbeni zahtevek.112

Sodnik mora vseeno pri izvajanju materialnega procesnega vodstva izvajati z določeno distanco in

nevtralnostjo. Sodišče ne sme iti tako daleč, da bi se poistovetilo s stranko, na primer da bi samo

zapolnilo vrzeli v dejanskih navedbah strank, ali pa da bi samo oblikovalo pravilen tožbeni zahtevek.113

VSRS sodba II Ips 868/2007 z dne 9.09.2010: »Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je zato

predvsem stvar tožnika. Ravnanje sodišča, ki bi tožniku dalo pobudo za spremembo, naj postavi drug

tožbeni zahtevek, bi zato preseglo okvire ravnanj, ki jih zakon v 285. členu predvideva v okviru

materialnega procesnega vodstva, hkrati pa poseglo v tožnikovo avtonomijo, da v skladu z načelom

dispozitivnosti opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem opredeli meje sodnega

preizkusa.«114

Višji sodnik g. Tomaž Pavčnik, na Višjem sodišču v Ljubljani, je ob pregledu teorije in sodne prakse

izpostavil mnenje, da je aktivnost sodišča pri oblikovanju pravilnih tožbenih zahtevkov dopustna v res

izjemnih primerih, in sicer pod določenimi pogoji. Prvi je ta, da stranka s trditveno podlago jasno

opredeli predmet pravde, drugi pa ta, da napačen zahtevek ni posledica njene malomarnosti ali pa

očitno napačno oblikovanega pravnega izhodišča, ampak bodisi tega, da je pravna konstrukcija, iz

katere izvira tožbeni zahtevek zelo kompleksna, bodisi tega, da je bila s predhodnim ravnanjem sodišča

zavedena ali pa, da je stranka postavila tožbeni zahtevek, ki ga je sodna praksa do tedaj dopuščala

dovolj časa. Merilo dopustnosti aktivnega poseganja sodišča pri oblikovanju tožbenih zahtevkov bi se

moralo nanašati na 23. člen URS, in sicer ali bi bila stranka brez posredovanja sodišča prikrajšana v

učinkoviti pravici do sodnega varstva.115

112 Prav tam, str. 29. 113 N. Betetto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, 2008, str. 1580 in 1584. 114 VSRS sodba II Ips 868/2007 z dne 9.09.2010. 115 T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), 2012, str. 31.

17

3 NEPREMIČNINE

3.1 SPLOŠNO

Temeljna delitev stvari, ki je značilna za večino pravnih redov, je delitev na premičnine in nepremičnine.

Za stvari kot skupek premičnih in nepremičnih stvari obstaja del enotnih pravil, poleg tega pa se je

oblikoval poseben pravni režim za premične stvari in poseben pravni režim za nepremične stvari.

Relevantna so predvsem razlikovanja pravil pri prenosu lastninske pravice, dodatno pa lahko opazimo,

da so nekatere stvarne pravice možne le na nepremičninah.116

Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ)117 v prvem odstavku 18. člena nepremičnino definira kot

prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. V drugem odstavku istega

člena določa, da so vse druge stvari premičnine.118 Pojem nepremičnine je enak pojmu zemljišče ali

zemljiška parcela.119

Razlago, kaj vse spada v pojem nepremičnine, zasledimo že v 8. členu SPZ, ki nas pouči o načelu

povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Po temu pravilu je vse, kar je po namenu trajno

spojeno, ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, in tako deli usodo

nepremičnine, razen, kadar zakon določa drugače.120

3.2 NEPREMIČNINE, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO

Pojem zemljiške knjige je definiran v prvem odstavku 1. člena Zakona o zemljiški knjigi121 (v

nadaljevanju ZZK-1). Določa, da je zemljiška knjiga javna knjiga, ki je namenjena vpisu in javni objavi

podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. V drugem in

tretjem odstavku istega člena nadalje določa, da je sestavljena iz glavne knjige, ki je namenjena vpisu

podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami, za katere zakon

določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo in iz zbirke listin, ki jo tvorijo listine, na podlagi katerih je bil

opravljen vpis v glavno knjigo.122

ZZK-1 v prvem odstavku 11. člena določa, da se v zemljiško knjigo vpisujejo nepremičnine, ki so lahko

samostojen predmet stvarnih pravic. Nadalje, v drugem odstavku omenjenega člena pojasnjuje, katere

so tiste nepremičnine, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. To so:

1. zemljiška parcela,

116 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije: Pravna fakulteta univerze v Ljubljani: Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 85. 117 Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13. 118 Prvi in drugi odstavek 18. člena SPZ. 119 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 86. 120 8. člen SPZ. 121 Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 37/08 - ZST-1, 28/09, 25/11, 14/15 - ZUUJFO, 23/17 - ZDOdv, 69/17 in 11/18 - ZIZ-L. 122 Glej 1. člen ZZK-1.

18

2. stavba, zgrajena na podlagi stavbne pravice,

3. če je oblikovana etažna lastnina:

- stavba v etažni lastnini,

- posamezni deli te stavbe.123

Omenjeni drugi odstavek opozarja na dve izjemi od načela superficies solo cedit, in sicer na etažno

lastnino in stavbno pravico. V zemljiško knjigo se tako kot nepremičnine, poleg zemljiških parcel

vpisujejo tudi stavbe, na katerih je oblikovana etažna lastnina, posamezni deli takšnih stavb ter stavbe,

zgrajene na podlagi stavbne pravice. 124

V tretjem odstavku 11. člena pa ZZK-1 določa, da se kot samostojna nepremičnina v zemljiško knjigo

vpisuje tudi stavbna pravica.125

Temeljna značilnost nepremičninskega prava je povečana stopnja pomembnosti načela publicitete, ki

jo zagotavlja zemljiška knjiga, tako glede obstoja nepremičnin, kot glede razpolaganja z njimi. V

današnjem času pa še vedo obstaja problem velike količine nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiško

knjigo.126

Eno najpomembnejših načel zemljiškoknjižnega prava je načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je

ZZK-1 uzakonil v svojem 8. členu. Določba varuje tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se

zanese na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, da zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.127

3.3 PODATKI O NEPREMIČNINI, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO

Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, ki obsega številko parcele in

šifro katastrske občine.128 Identifikacijski znak zemljiške parcele je identifikacijska oznaka, ki je zapisana

v zemljiškem katastru.129

Identifikacijska oznaka parcele je osnovni evidenčni podatek nepremičnine. Sestavlja ga kombinacija

številke in katastrske občine, na primer: parcelna številka 123 katastrske občine (k.o.) Bela. Takšna

kombinacija parcelne številke in katastrske občine predstavlja enolično identifikacijsko oznako, kar

vodi do dejstva, da ima lahko določeno oznako le ena parcela. Geodetska uprava določa parcelam

parcelne številke, pri tem pa pazi, da se ista številka v isti katastrski občini ne ponovi.130

123 Drugi odstavek 11. člena ZZK-1 124 R. Vrenčur, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 51. 125 11. člen ZZK-1. 126 R. Vrenčur, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2016, str. 85. 127 8. člen ZZK-1. 128 Glej prvi odstavek 18. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 - odl. US, 106/10 - ZDoh-2H, 47/12 - ZUKD-1A, 79/12 - odl. US, 61/17 - ZAID in 7/18 (v nadaljevanju ZEN). 129 Četrta točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1. 130 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 140.

19

3.4 STVARNE PRAVICE NA NEPREMIČNINI

SPZ v 2. členu taksativno določa stvarne pravice, in sicer:

1. lastninsko pravico,

2. zastavno pravico,

3. služnosti,

4. pravico stvarnega bremena,

5. stavbno pravico.131

Eno izmed glavnih načel stvarnega prava je načelo numerus clausus stvarnih pravic. Pomeni, da je

število stvarnih pravic omejeno. V slovenskem pravnem redu obstajajo le tiste stvarne pravice, ki jih

SPZ taksativno določa v svojem 2. členu.132 Omenjeno načelo je tesno povezano z drugim glavnim

načelom stvarnega prava, in sicer z načelom absolutnosti.133

3.5 VRSTE PRAVIC, KI SE VPISUJEJO V ZEMLJIŠKO KNJIGO

ZZK-1 v 13. členu določa stvarne in obligacijske pravice na nepremičninah, ki se vpisujejo v zemljiško

knjigo. Določa, da se v zemljiško knjigo vpisujejo vse stvarne pravice na nepremičninah, obligacijske

pravice na nepremičninah pa zgolj tiste, za katere zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo.134

Po prvem odstavku 13. člena ZZK-1 se v zemljiško knjigo tako vpisujejo naslednje stvarne pravice:

1. lastninska pravica,

2. hipoteka,

3. zemljiški dolg,

4. služnostna pravica,

5. pravica stvarnega bremena,

6. stavbna pravica.

V drugem odstavku 13. člena omenjeni zakon zapoveduje, katere so tiste obligacijske pravice na

nepremičninah, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. Ker so našteta taksativno, tudi zanje velja neke vrste

numerus clausus.135 Kot take določa:

1. pravico prepovedi odtujitve oziroma obremenitve, če je nastala na podlagi pravnega posla

lastnika in v primeru, da so:

- izpolnjeni pogoji za vpis te prepovedi v zemljiško knjigo po SPZ, ali

- da je nastala na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju,

2. zakupna in najemna pravica,

3. predkupna oziroma odkupna pravica, v primeru, da je nastala na podlagi pravnega posla,

4. posebna pravica uporabe javnega dobra,

131 2. člen SPZ. 132 SPZ ne pozna več zemljiškega dolga, saj je bil le-ta iz drugega člena ukinjen 5. novembra 2013. (glej SPZ-A, Uradni list RS št. 91/2013). V veljavi pa so še naprej ostali tisti zemljiški dolgovi, ki so obstajali že ob ukinitvi zemljiškega dolga. M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 24. 133 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 24. 134 R. Vrenčur, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2016, str. 53. 135 Prav tam, str. 54.

20

5. druge pravice, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo.136

4 SPORI GLEDE POSESTI NEPREMIČNIN

4.1 SPLOŠNO O POSESTI

SPZ posest v prvem odstavku 24. člena opredeljuje kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo.137

Nadalje določa, da je posest priznana tudi tistemu, ki dejansko oblast nad stvarjo izvršuje prek koga

drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova.138 Čeprav posest ni pravica, daje

posestniku pravovarstveno upravičenje. Pravica namreč predstavlja pravno oblast do stvari. Posestnik

je v takšnem odnosu do stvari, da lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga, pri tem pa ni pomembno

ali ima tudi pravico stvar rabiti, uživati ter z njo razpolagati.139 Dejanska oblast nad stvarjo je torej le

zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi, ki pa privede do tega, da tretja oseba v posestniku vidi

pravnega upravičenca do stvari (privid pravice). Posest namreč predstavlja indic, da obstajajo določena

stvarnopravna upravičenja do stvari. Posest, kot dejanska oblast se lahko izvaja na različne načine. Ni

potrebno, da je posestnik neprestano v fizičnem kontaktu s stvarjo. Posest lahko izvajamo tudi na

daljavo, potrebno je le, da smo posest pridobili in da smo v položaju, da jo lahko na stvari kadarkoli

izvajamo.140

Posestnik nepremičnine, za katerega ni nujno, da sploh ima pravico imeti stvar v posesti, lahko zahteva

sodno varstvo posesti po 33. členu SPZ. Naše pravo zagovarja objektivno koncepcijo posesti, ki zajema

širši krog oseb,141 katere lahko zahtevajo posestno varstvo. Pri objektivni koncepciji posesti zadostuje

le dejanska oblast nad stvarjo (corpus).142

Poznamo več vrst posesti. Neposredna posest je urejena v prvem odstavku 24. člena SPZ kot

neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Drugi odstavek istega člena je podlaga za nastanek posredne

posesti, ki jo ima tudi oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko nekoga drugega, ki ima

neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Za razmerje posredna – neposredna posest

mora obstajati volja posedovati stvar. Takšno razmerje na primer vzpostavlja najem, zakup, pogodba,

mandat, komisija, pridržek lastninske pravice… Poleg posredne in neposredne posesti poznamo tudi

lastniško in nelastniško posest. Pri tem velja, da je lastniški posestnik tisti, ki ima stvar v posesti, kot da

je njegova.143 Nelastniški posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in pri

tem priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika (na primer lastniškega posestnika).144

Pomembna opredelitev v stvarnopravnem sistemu sta tudi dobroverna in nedobroverna posest. SPZ je

v 28. členu dobrovernega posestnika oblikoval z negativno definicijo. Zapoveduje, da posestnik ni v

136 13. člen ZZK-1 . 137 Gre za neposredno posest. Glej prvi odstavek 24. člena SPZ. 138 Gre za posredno posest. Glej drugi odstavek 24. člena SPZ. 139 Na primer tudi tat uživa posestno varstvo, čeprav je njegova posest viciozna. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 95. 140 Prav tam, str. 96. 141 Mišljen je širši krog oseb kot pri subjektivni koncepciji posesti, kjer posestno varstvo uživa le tisti, ki ima dejansko oblast nad stvarjo ter voljo imeti stvar za svojo. 142 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 98 in 99. 143 Prvi odstavek 27. člena SPZ. 144 Drugi odstavek 27. člena SPZ

21

dobri veri, če je vedel, ali bi moral vedeti, da ni upravičen do posesti. Takšna posestnikova upravičenost

do posesti se nanaša tako na lastniško, kot tudi na nelastniško posest. Opredelitev dobre vere je tako

podana glede na upravičenost do posesti stvari, pri tem pa se po 9. členu SPZ dobra vera domneva,

torej je potrebno dokazati slabo vero.145

4.2 SODNO VARSTVO POSESTI NEPREMIČNIN

SPZ spor zaradi motenja posesti ureja v svojem 32. in 33. členu. Pri tem je potrebno pod pojmom

»motenje posesti« razumeti tudi odvzem posesti, kot je določeno v samem besedilu 32. člena SPZ.

Posestnik ima tako zagotovljeno sodno varstvo (le) zaradi motenja kot zaradi odvzema posesti.146

4.2.1 Tožba zaradi motenja posesti

Sodno varstvo posesti ureja SPZ v svojem 33. členu. V okviru posestnega varstva se varuje že gola

dejanska oblast na stvari. Zato mora sodišče (kot narekuje prvi odstavek 33. člena SPZ), v sklopu

varstva posesti, upoštevati le zadnje stanje posesti ter nastalo motenje, kar pomeni, da mora

ugotoviti, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta. Pri tem

pa sodišče ne sme upoštevati pravice do posesti in dobrovernosti posestnika.147 Pravico do varstva ima

tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega

je na tak način prišel do posesti,148 če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ.149 SPZ

določa tudi, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

Slednje pomeni, da mora biti motenje protipravno, in da lahko le zakon izključi protipravnost posega v

posest.150

Pri posestni pravdi v nasproti s petitorno pravdo (ki temelji na pravici do stvari), pravica do posesti

sploh ni relevantna. Ravno iz tega razloga bo posestno varstvo užival tudi viciozni posestnik.151

Cilj posestne tožbe je tako vzpostavitev prejšnjega posestnega (dejanskega) stanja glede stvari

(nepremičnine).152

145 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 114 146 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 160. 147 Prvi odstavek 33. člena SPZ. Glej tudi R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 166. 148 Na primer posestno varstvo uživa tudi tat nasproti tretjim, ne pa tudi nasproti tistemu, ki mu je protipravno odtujil stvar. 149 Drugi odstavek 33. člena SPZ. Če bi tat na primer zahteval posestno varstvo, bi okradeni moral uporabiti dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ, da bi lahko (okradeni) v tej posestni pravdi uveljavljal ugovor viciozne posesti (exceptio vitiosae possessionis ab adversario). R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 167. 150 Tretji odstavek 33. člena, v povezavi z R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 169. 151 Kar pomeni, da bo posestno varstvo užival tudi nekdo, ki je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (vi, clam, precario). R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 167. 152 Prav tam, str. 168.

22

Tudi ZPP v tretjem odstavku 426. člena določa, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji

samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Nadalje določa, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali

nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.153

4.2.1.1 Roki za vložitev tožbe zaradi motenja posesti

Bistveno pri sodnem varstvu posesti kot temeljni obliki posestnega varstva je, da je hitro. ZPP v 425.

členu določa, da mora sodišče pri določanju rokov in narokov v pravdah zaradi motenja posesti vselej

posebno paziti na to, da je potrebno zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti.154

Iz težnje po hitri rešitvi varstva posesti, so tudi roki za varstvo posesti kratki. Gre za t.i. materialne

prekluzivne roke, ki nimajo možnosti podaljšanja in pri katerih vrnitev v prejšnje stanje ni dopustno.

Sodišče prepozno vloženo tožbo zavrže.155 Tako je zakonodajalec tudi v SPZ, natančneje v 32. členu

zapovedal, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v

tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najkasneje pa v enem letu od

dneva, ko je motenje nastalo.156 Trideset dnevni rok je subjektivni rok, vezan na subjektivne okoliščine.

Začne teči tedaj, ko je posestnik zvedel za tako motenje kot za storilca. V primeru, ko se motilna

ravnanja ponavljajo, začne rok teči od zadnjega motenja. Enoletni rok pa predstavlja objektivni rok,

vezan na objektivno okoliščino, t.j. nastanek motenja. Enoletni objektivni rok začne tako teči od dne,

ko je motenje nastalo.157 Ne glede na to, da se četrti odstavek 111. člena ZPP načeloma nanaša le na

procesne prekluzivne roke, velja v tem primeru tudi za materialno prekluzivne roke.158

Sodna praksa je sprejela stališče, da je v posestnem sporu obravnavanje spremenjene tožbe dopustno

le, če je sprememba tožbe izvršena pred potekom prekluzivnih rokov iz 32. člena SPZ. Slednje izhaja iz

posebne narave tožbe zaradi motenja posesti, v kateri tožnik ne uveljavlja nobene svoje pravice,

temveč se zgolj zoperstavlja samovolji in je torej utemeljeno le, če je storjeno v izredno kratkem

prekluzivnem roku. Sodišče mora v nasprotnem primeru, ko je tožba v spremenjenem delu prepozna,

le-to v spremenjenem delu zavreči. V konkretnem primeru, je tožnik tožbo spremenil po poteku 30-

dnevnega subjektivnega roka, tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožba v

spremenjenem delu prepozna, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (čeprav bi moralo, kot je pravilno

pojasnilo v razlogih sklepa, tožbo v spremenjenem delu zavreči).159

153 426. člen SPZ. 154 425. člen ZPP v povezavi z R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 161. 155 Prav tam. 156 32. člen SPZ. 157 T. Frantar, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 1993, str. 308-309 in R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 161. 158 Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (ZPDPD), Uradni list RS, št. 112/05 - uradno prečiščeno besedilo, 93/05 - popr., 52/10, 40/12 - ZUJF, 19/15 in 83/16, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Četrti odstavek 111. člena ZPP in R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016,

str. 161. Glej tudi VSL sklep I Cp 2348/2012 z dne 10.04.2013. 159 VSL sklep I Cp 3514/2012 z dne 22.05.2013. Glej tudi R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 162.

23

4.2.1.2 Verbalno motenje posesti

V naši sodni praksi se kot motenje posesti priznava tudi verbalno motenje posesti, pod pogojem, če le-

to pomeni resno grožnjo, zaradi česar moteni opusti izvrševanje svoje posesti.

PRIMER: A zagrozi B-ju, da ga bo ustrelil, če bo še enkrat stopil na svoje dvorišče. Ker B zaradi grožnje

opusti izvrševanje posesti na svoji nepremičnini, gre za pravno priznano obliko motenja posesti.

Če izrečena grožnja ni povzročila izgube oziroma opustitve posesti in tudi ni povzročila nobenih

objektivnih sprememb na stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega

varstva, v tem primeru verbalno motenje posesti ne doseže učinka dopustnega sodnega varstva

posesti.160

4.2.1.3 Ponavljajoče se in nadaljevalno motilno ravnanje

Ponavljajoča se motilna dejanja, so motilna dejanja, ki se ponavljajo na enak način in v enaki obliki. V

konkretnem primeru sta toženi stranki namestili ključavnico na drsni ograji ter vrata zaklenili, ter s tem

tožnikoma onemogočili vstop na dvorišče do njune garaže in parkiranje avtomobila. Tožeči stranki sta

tako vselej morali vzpostaviti prejšnje posestno stanje na enak način, to je z zamenjavo ključavnice in

izročitvijo ključev nove ključavnice tožencema. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve

stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za nadaljevalno motilno dejanje, ampak za ponavljajoče se

motilno dejanje. Zelo pomembno je, da se pravilno oceni ali gre za eno ali drugo motilno dejanje, saj

pri ponavljajočih se motilnih dejanjih rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti teče od vsakega

motilnega dejanja posebej dalje, pri nadaljevalnih motilnih dejanjih pa začne rok za vložitev motenjske

tožbe teči, ko je posestnik zvedel za prvo motilno ravnanje in tistega, ki je motil posest.161

4.2.1.4 Aktivna in pasivna legitimacija

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je aktivno legitimiran tisti, ki dokaže, da je imel pred

motenjem posest stvari, da je bila posest v resnici motena, da je bila tožena stranka tista, ki je posegla

v posest, da njeno ravnanje res pomeni motenje ter da je to protipravno.162 Le zakon lahko izključi

protipravnost posega v posest, ne pa na primer pravni posel. Glede na 31. in 32. člen SPZ je vsakemu

posestniku, ne glede na vrsto posesti zagotovljeno posestno varstvo, torej je tudi posredni posestnik

upravičen do posestnega varstva nasproti tretjemu, ki moti ali odvzame posest neposrednemu

posestniku proti njegovi volji.163

Pasivno legitimiran v tožbi zaradi motenja posesti je v prvi vrsti oseba, ki je neopravičeno posegla v

posest. Tožbo zaradi motenja posesti je mogoče vložiti tudi zoper univerzalnega pravnega naslednika

160 VSL sklep II Cp 1694/2004 z dne 6.10.2004. 161 Peta točka obrazložitve sklepa VSL II Cp 2330/2011, z dne 31.08.2011. 162 Peti odstavek obrazložitve sklepa VSL I Cp 44/2011 z dne 5.05.2011. Motenje posesti mora birti protipravno. Le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest, ne pa na primer pravni posel. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. str. 169 in 170. 163 Če se posest moti ali odvzame po njegovi volji, potem posredni posestnik nima posestnega varstva. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 170 in 171.

24

osebe, ki je neopravičeno posegla v posest. Pravna teorija pa hkrati dopušča stališče, da je motenjsko

tožbo mogoče vložiti tudi zoper singularnega pravnega naslednika osebe, ki je neopravičeno posegla v

posest, pod pogojem, da je singularni pravni naslednik vedel, ali bi mogel vedeti za neopravičenost

posega v posest svojega singularnega pravnega prednika. S posestno tožbo pa ne more biti tožen

detentor,164 saj ni posestnik. Detentor namreč le izvršuje dejansko oblast na stvari za posestnega

gospodarja, ki ima status posestnika. Neposredni posestnik ima zahtevek za posestno varstvo v

določenih primerih tudi zoper posrednega posestnika. 165 Naša teorija in sodna praksa pa priznavata

posestno varstvo tudi posrednemu posestniku nasproti neposrednemu posestniku.166

4.2.1.5 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Posestna tožba je dajatvena tožba, saj se z njo zahteva, da toženec nekaj stori, opusti ali pa dopusti.

Restitucijski zahtevek se lahko združi z opustitvenim zahtevkom, s katerim se zahteva, da je toženec

tudi v bodoče dolžan spoštovati dejansko posestno stanje, da je dolžan opustiti vsako nadaljnje

poseganje v posest ter da se mu prepovedujejo vsi bodoči posegi v tožnikovo posest. Prav tako mora

biti sklep sodišča, s katerim odloči o posestnem varstvu, vedno dajatveni, saj se z njim uresniči posestno

varstvo. Pri tem je odvisno, kakšen zahtevek je postavljen, saj lahko sodišče tudi v posestnih sporih

odloča le v mejah postavljenih zahtevkov.167 V posestnih sporih samo ugotovitev motenja posesti

nima smisla. Kadar ugotovljena dejstva nakazujejo, da je bila posest motena ali odvzeta, mora takšni

ugotovitvi slediti dajatveni izrek sklepa. Če bi opustili dajatveni del zahtevka, bi tistemu, ki je bil

ugotovljeno moten v svoji posesti, odvzeli posestno varstvo. Tako v teoriji, kot v sodni praksi pa se že

dolgo postavlja vprašanje, ali je ugotovitveni del zahtevka sploh potreben. Večinsko mnenje pravi,

da ni, vendar se v praksi vseeno pojavlja. 168 V pravdi, v okviru tožbe zaradi motenja posesti, tožeča

stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Sodna praksa sicer

dovoljuje postavljanje ugotovitvenih zahtevkov, vendar nikoli v obliki samostojnih zahtevkov,

ampak vedno v povezavi z dajatvenimi, torej restitucijskimi in prepovednimi zahtevki. Tožniki v

motenjskih pravdah tako postavljajo ugotovitvene zahtevke (poleg dajatvenih zahtevkov), je pa po

svoji procesni naravi zahtevek še vedno dajatveni.169

Višje sodišče je v eni izmed svojih zadev doreklo, da sodna praksa v motenjskih sporih dopušča tožbene

zahtevke in izreke sklepov, kot je tožbeni zahtevek postavila tožeča stranka, in sicer, da se najprej

ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so zapisana v ugotovitvenem delu tožbe. Novejša

sodna praksa pa je pristopila k teoretično pravilnejšemu izhodišču, da ugotovitvene dele tožb zavrača,

saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP, to pa predvsem iz razloga, ker

164 Imetnik (detentor) je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega, pri tem pa je dolžan delovati po

njegovih navodilih. Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 117. 165 Ko na primer neposredni posestnik prekorači meje neposredne posesti (najemnik začne samovoljno preurejati najeto

stanovanje itd.) T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 304, 342 in 343. 166 Neposredni posestnik lahko namreč močno poseže v interes posrednega posestnika, na primer lastnik v najem oddanega

stanovanja. V takšnih primerih je potrebno pravno varstvo nuditi tudi posrednemu posestniku. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M.

Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str.

168. 167 Glej 2. člen ZPP. 168 Povzeto po T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 312 in 313. 169 VSL sklep I Cp 22/2010 z dne 8.04.2010. Glej tudi R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s

komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 173.

25

se s tem zahteva ugotovitev dejstev, torej nastalega motenja. V konkretnem primeru je tako ravnalo

sodišče prve stopnje in v 1. točki izreka zavrglo tožbo v delu, kjer se zahteva ugotovitev, da je toženec

motil posest tožnice in kjer je bila natančno opisana vsebina motenja posesti (kje, v kakšnem obsegu

itd…), ki se ugotavlja. Pri tem pa je spregledalo, da je s tem 2. točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu

zahtevku ugodilo in tožencu v bodoče prepovedalo posegati v posest tožnice s takšnimi in podobnimi

dejanji posegati v posest tožnice, ostala nedorečena. Sodišče bi moralo dejanja, ki so tožencu

prepovedana v 2. točki izreka natančno opredeliti, in sicer s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tako pravzaprav ni jasno, kaj je sodišče tožencu prepovedalo.

Navedeno bi se dalo razumeti tudi tako, da so tožencu prepovedana vsa dejanja, česar pa tožeča

stranka ni zahtevala. S tem je izrek sklepa postal nedoločen in nerazumljiv, kar predstavlja absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP.170

VSL sklep I Cp 603/2011 z dne 3.8.2011: »Novejša sodna praksa ugotovitvene dele motenjskih tožb

zavrača, saj je te mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Zaključek sodišča, da bi dajatveni in

prepovedni del zahtevka, ob zavrženju ugotovitvenega dela tožbe, ostal nedorečen, ne drži. Iz njega

namreč povsem konkretizirano izhaja obveznost tožene stranke (opis načina ravnanja tožene stranke,

z natančno geometrsko opredelitvijo dela poti, kjer se terja vzpostavitev prejšnjega stanja), tako da

zahtevek ne terja nikakršnega nadaljnjega pravnega sklepanja. Tudi če bi bilo temu tako, pa bi bila

naloga sodišča, da s pomočjo ugotovitvenega dela določno preoblikuje dajatveni in prepovedni del

zahtevka.« Sodišče je v tem primeru konkretnem primeru zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka,

saj je bilo motilno dejanje dovolj opredeljeno že v restitucijskem in prepovednem delu tožbenega

zahtevka. 171

VSL sklep II Cp 618/2014 z dne 2.04.2014: »Teorija in sodna praksa sta enotni, da je zahtevek v pravdi

zaradi motenja posesti dajatveni. To izhaja iz 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Res pa je, da

sodna praksa kljub temu včasih dopušča oblikovanje zahtevkov v motenjskih pravdah tudi tako, da se

najprej ugotovi – opiše posamezna motilna dejanja, nato pa sledi restitucijski in prepovedni zahtevek.

To je dopustno takrat, ko se z ugotovitvijo načina motenja posesti določno opredeli dajateni tožbeni

zahtevek. Tožeča stranka pa je tako zahtevek glede vzpostavitve prejšnjega stanja kot zahtevek glede

prepovedi bodočih posegov v njeno posest dovolj opredelila, da predhodni opis dosedanjih motilnih

dejanj toženca za opredelitev tožbenega zahtevka zaradi motenja posesti ni potreben. Zato je

pritožbeno sodišče na podlagi določb 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno

ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi

ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka tako, da je zavrglo ta del tožbe.«172

170 VSL sklep I Cp 44/2011, z dne 5.05.2011. 171 VSL sklep I Cp 603/2011 z dne 3.08.2011. 172 Sodišče je v tem primeru konkretnem primeru zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, saj je bilo motilno dejanje dovolj opredeljeno že v restitucijskem in prepovednem delu tožbenega zahtevka. VSL sklep II Cp 618/2014, z dne 2.4.2014.

26

4.2.1.6 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

I. »Toženec je dne 5.7.2018 motil neposredno in mirno posest tožnika na severnem delu

nepremičnine s parc. št. 243/2, k.o. 1077 - Celje, s tem, ko je razoral travnik, ga v določenem

delu (4 m od severne meje) razkopal, v določenem delu pa nasul (4 – 6 m od severne meje) in

na njem postavil lopo v velikosti 20 m2.

II. Toženec je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da na severnem delu

nepremičnine s parc. št. 243/2, k.o. 1077 – Celje odpelje nasuti material in na tem delu ter delu,

ki ga je razkopal, zemljišče ponovno zatravi, ter odstrani lopo v velikosti 20 m2.

III. Toženec se je dolžan tudi v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motilnih ravnanj.«173

Če razčlenimo primer zgoraj navedenega tožbenega zahtevka lahko opazimo, da prvi del tožbenega

zahtevka predstavlja ugotovitveni zahtevek, drugi del predstavlja zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje

oziroma restitucijski zahtevek, zadnji del tožbenega zahtevka pa prepovedni zahtevek, ki prepoveduje

izvrševanje bodočih motilnih ravnanj. Iz sodne prakse razberemo, da se včasih dopušča oblikovanje

zahtevkov v motenjskih pravdah tudi na tak način, da se najprej ugotovi ter opiše posamezna motilna

dejanja, nato pa sledi skopi restitucijski in prepovedni zahtevek. Utemeljenost postavitve

ugotovitvenega zahtevka v tožbi zaradi motenja posesti je odvisno od vprašanja, ali obstaja ali ne

obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka tako določno

opredelimo dajatveno tožbeni zahtevek, ki je bistven v motenjski pravdi.174 Le tako se dopusti

ugotovitveni del tožbenega zahtevka, vendar nikoli v obliki samostojnega zahtevka.175

Pri oblikovanju tožbenega zahtevka je torej pomembno, da je restitucijski del zahtevka dovolj

natančno določen. Iz njega mora biti namreč razvidno, kakšna vzpostavitev prejšnjega stanja se

zahteva.176 Ni dovolj določen zahtevek, ki se glasi v smislu: »toženec mora vzpostaviti prejšnje posestno

stanje«, sploh pa v primeru, če tožbeni zahtevek ne vsebuje ugotovitvenega dela (zahtevka).177 Če med

strankami mesto ni sporno in tudi sodišče razume, na katerem delu nepremičnine je do motnje prišlo,

je zahtevek dovolj določen. Sodišče bo v dajatvenem delu izreka sodne odločbe lažje določilo ravnanja,

ki jih je toženec za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja dolžan opraviti, saj mora v sporu odločati

v mejah postavljenega zahtevka.178

VSL sklep II Cp 1217/1998 z dne 26.8.1998: »Zahteva za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja

mora biti v izreku sklepa čim bolj natančno in konkretno opisana tako, da je jasno, kaj je toženec dolžan

storiti (izročiti ključe, odpreti vrata na poziv tožnika ipd.). V nasprotnem primeru sklep ni izvršljiv,

vprašanj prejšnjega posestnega stanja in načina toženčeve storitve pa ni mogoče reševati v izvršilnem

postopku.«179

173 Prirejeno na podlagi VSL sklep I Cp 44/2011, z dne 5.05.2011. 174 VSL sklep II Cp 1175/2013 z dne 23.10.2013. Glej tudi VSL sklep II Cp 618/2014 z dne 2.04.2014. 175 Glej VSL sklep I Cp 22/2010 z dne 8.04.2010. 176 Na primer postaviti nazaj ograjo, odmakniti zložene opeke, postaviti steber, ki ga je podrl ipd. VSL sklep I Cp 4352/2009 z

dne 10.03.2010 in T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 352. 177 T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 352. 178 VSL sklep I Cp 4352/2009 z dne 10.03.2010. 179 VSL sklep II Cp 1217/1998 z dne 26.08.1998. Glej tudi T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 352.

27

5 SPORI GLEDE LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINI

5.1 LASTNINSKA PRAVICA

Lastninska pravica je najvišja pravna oblast, ki jo lahko ima pravni subjekt nad pravnim objektom. Je

ena najbolj temeljnih človekovih pravic, ki jo varujejo tako mednarodni pravni akti, kot nacionalne

ustavne ureditve.180 Zakonodajalec je lastninsko pravico opredelil v 37. členu SPZ, in sicer preko treh

klasičnih lastniških upravičenj. Določil je, da lastninska pravica predstavlja pravico imeti stvar v posesti

(ius possidendi), jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način (ius utendi et fruendi) ter z njo

razpolagati (ius abutendi). Pri tem nadalje določa, da omejitev teh upravičenj lahko določi le zakon.181

Lastninska pravica tako obsega upravičenje uporabe, razpolagalno upravičenje ter pravovarstveni

zahtevek (92. do 100. člen SPZ).182 V drugem odstavku 37. člena SPZ navaja, da lastninska pravica ne

more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa drugače. Našteta upravičenja predstavljajo

pozitivni vidik lastninske pravice. Medtem ko negativni vidik lastninske pravice pomeni, da lahko lastnik

od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. Negativni vidik lastninske pravice

se izrazi predvsem v določbah o varstvu lastninske pravice v 92. do 100. členu SPZ.183

5.2 PRAVOVARSTVENI ZAHTEVKI OZIROMA ZAHTEVKI ZA VARSTVO LASTNINSKE

PRAVICE

Lastninska pravica vključuje pravovarstveni zahtevek, ki daje lastniku možnost zahtevati sodno varstvo

lastninske pravice. V ožjem pomenu daje pravovarstveni zahtevek imetniku pravice možnost zahtevati

sodno varstvo temeljnega, materialnopravnega upravičenja, ki je pri lastninski pravici upravičenje

uporabe.184

Varstvo lastninske pravice se lahko zagotavlja s posebnimi petitornimi lastninskimi tožbami, in sicer z

lastninsko tožbo, publicijansko tožbo ter negatorno tožbo, pogosto pa lastnik zaradi hitrega in

enostavnega postopka vloži kar tožbo zaradi motenja posesti. V povezavi z obligacijskim pravom ima

lastnik nepremičnine svojo pravico varovati na podlagi 133. člena OZ, ki predstavlja popularno

tožbo.185

Glede na način kršitve upravičenja uporabe, ki ga vključuje lastninska pravica, lahko lastnik uveljavlja

dve vrsti pravovarstvenih zahtevkov v ožjem pomenu, in sicer vrnitveni zahtevek (lastninska tožba ali

rei vindicatio) ter odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek (negatorna tožba). Kot zahtevek za

varstvo lastninske pravice v ožjem pomenu pa bi lahko šteli tudi zahtevek za določitev oziroma

180 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 205. 181 Prav tam, str. 205-206. 182 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 216. 183 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 205 – 207. 184 Prav tam, str. 205. 185 Prav tam, str. 293.

28

ustanovitev nujne poti , saj je namen ustanovitve nujne poti zagotoviti pravno možnost redne uporabe

(gospodujoče) nepremičnine.186

5.3 LASTNINSKA TOŽBA (REI VINDICATIO)

5.3.1 Splošno o lastninski tožbi

SPZ varuje lastninsko pravico na podlagi dveh temeljnih tožb:

- tožbe za vrnitev stvari (rei vindicatio) ter

- tožbe na prenehanje vznemirjanj (negatorna tožba)187.

Lastninsko tožbo (rei vindicatio) ureja SPZ v 92. členu. Prvi odstavek določa, da lahko lastnik od

vsakogar (načelo absolutnosti) zahteva vrnitev individualno določene stvari. Pri tem mora dokazati, da

ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.188

Vindikacijska tožba je po svoji pravni naravi petitorna tožba in po našem pravu ni zastarljiva, kakor je

to opredeljeno v tretjem odstavku 92. člena SPZ. 189

SPZ v 92. členu zajema primere, ki so bolj prilagojeni varstvu lastninske pravice na premičninah. Za

klasični vindikacijski (vrnitveni) zahtevek v zvezi z nepremičninami bi šlo v primeru, če bi tožnik, ki je

lastnik stvari zahteval vrnitev (izpraznitev) nepremičnine od toženca.190

Z lastninsko tožbo se torej zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tudi izbrisna tožba je

lastninska (stvarnopravna tožba), čeprav se z njo ne zahteva vrnitev stvari, ampak »vrnitev« lastninske

pravice. Lastninska (stvarnopravna) tožba v širšem pomenu predstavlja tudi tožbo, s katero tožnik

zahteva ugotovitev (izvirno pridobljene) lastninske pravice. Zunajknjižni priposestvovalec lastninske

pravice na določeni nepremičnini sicer ne zahteva vrnitve stvari, ker je predmetna nepremičnina že v

njegovi dobroverni lastniški posesti, ampak zahteva le ugotovitev lastninske pravice na določeni

nepremičnini.191

Klasična reivindikacija po 92. členu SPZ je dajatvena tožba. Tožnik pa mora v zvezi z vloženo izbrisno

ali ugotovitveno tožbo predlagati še ustrezno zaznambo (zaznambo izbrisne tožbe oziroma zaznambo

spora). S takšnim dejanjem se izogne neugodnim učinkom zaradi odtujitve ali obremenitve lastninske

pravice s strani toženca na nepremičnini, glede katere teče pravda.192

186 N. Plavšak, R. Vrenčur, M. Damjan, T. Pavčnik, J. Petrič, B. Podgoršek, M. Tratni, J. Velkaverh, M. Vrečko, M. Zorman Krč, Sodobno stvarno pravo: izbrana poglavja, Planet GV: Pravna fakulteta: Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2016, str. 41. 187 Več o tem v poglavju 5.4. Prepovedna/ negatorna tožba (actio negatoria). 188 Drugi odstavek 92. člena SPZ. 189 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 543. 190 Prav tam. 191 Prav tam. 192 Pridobitelja bi v tem primeru varovalo načelo zaupanja po 10. členu SPZ. Zaznamba spora oziroma izbrisne tožbe sicer ni

ovira za nadaljnje vpise, vendar takšni nadaljnji vpisi učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, ko tožnik po pravnomočno

zaključeni pravdi vloži zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora oziroma

vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem

(SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 543 in 544.

29

5.3.2 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivna legitimacija pripada lastniku in domnevnemu lastniku, enako kot pri negatorni tožbi.193

Dokazno breme, da je lastnik stvari katere vrnitev zahteva, kakor tudi dejstva, da je stvar v dejanski

oblasti toženca, nosi tožnik.194

Z reivindikacijsko tožbo lahko lastnik od kogarkoli zahteva vrnitev individualno določene stvari

(nepremičnine).195 Omenjena pasivna legitimacija temelji na načelu absolutnosti.196

5.3.3 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Torej, če nekdo krši lastninsko pravico na nepremičnini tako, da lastniku odvzame posest nepremičnine

in mu s tem v celoti onemogoči uresničevanje materialnopravnega upravičenja uporabljati

nepremičnino, lahko lastnik nepremičnine na podlagi prvega odstavka 92. člena SPZ nasproti kršitelju

uveljavlja vrnitveni zahtevek. Tožnik s takšnim zahtevkom od sodišča zahteva, da mu kršitelj vrne

posest nepremičnine, po potrebi pa opravi tudi druga dejanja (na primer izroči ključ), ki bodo lastniku

omogočila, da bo znova lahko (na celotni nepremičnini) izvrševal uporabe nepremičnine.197

5.3.3.1 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

I. »Toženec se je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe izseliti iz gospodarskega objekta,

stoječega na parc. št. 131/2, k.o. 1001 – Petrovče, ter ga prostega vseh predmetov tako v

notranjosti objekta kot v njegovi okolici ter prostega vseh oseb, predati v posest tožniku.

II. Toženec je dolžan prav tako v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanjsko

hišo, na parc. št.132/3, k.o. 1001 – Petrovče in odstraniti vse svoje predmete ter predmete, ki

jih je v omenjenem objektu skladiščil ter zemljišče očiščeno vseh predmetov, ki niso last tožeče

stranke, kakor tudi stanovanjsko hišo, predati v posest tožnika.«198

193 Rei vindicatio – negatorna tožba, v: Pravna praksa, 33 (2014), 21, str. 18. 194 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 543 195 Prvi odstavek 92. člena SPZ. 196 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 543. 197 N. Plavšak, R. Vrenčur, M. Damjan, T. Pavčnik, J. Petrič, B. Podgoršek, M. Tratnik, J. Velkaverh, M. Vrečko, M. Zorman Krč, Sodobno stvarno pravo: izbrana poglavja, 2016, str. 41. 198 Prirejeno po VSC sodba Cp 448/2017 z dne 26.10.2017.

30

5.4 PREPOVEDNA/ NEGATORNA TOŽBA (ACTIO NEGATORIA)

Lastniku oziroma domnevnemu lastniku nepremičnine se pravno varstvo zagotavlja tudi s prepovedno

oziroma opustitveno (negatorno) tožbo. V primeru, ko nekdo tretji protipravno199 vznemirja lastnika

ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, kot pa z odvzemom stvari (nepremičnine), lahko lastnik

oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da z vznemirjanjem preneha ter prepove nadaljnje

vznemirjanje.200 Pravno naravo negatorne tožbe ima tudi imisijska tožba.201

Vznemirjanje je mogoče na več načinov. Tako z aktivnim vznemirjanjem, kot z opustitvijo dolžnega

ravnanja, pri čemer se za primer aktivnega vznemirjanja šteje tudi, če nekdo na lastnikovem zemljišču

postavi skladovnico drv.202

Bistvene predpostavke za vložitev negatorne tožbe:

- imetnik lastninske pravice ima sodno varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem le-te (zaradi

načela absolutnosti lastninske pravice);

- vznemirjanje mora iti za rezultat človekovega ravnanja, pri čemer tisti, ki vznemirja, do

tega nima pravice;

- vznemirjanje je trajno ali ponavljajoče se;

- ostaja verjetnost, da se bo poseg v pravno varovano dobrino brez sodnega varstva

ponovil;203

- mora biti podana resna nevarnost, da bo do (protipravnega) vznemirjanja res prišlo, če pa

je do njega že prišlo, morajo biti podani indici, da se bo ponovilo.204

Zakonodajalec je določil, da tako kot klasična lastninska tožba tudi negatorna tožba ne zastara.205

5.4.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivna legitimacija pripada lastniku in domnevnemu lastniku, enako kot pri lastninski tožbi.206 Pasivno

legitimacijo nosi vsakdo (tretji), ki na protipraven način vznemirja (trajno ali ponavljajoče se) lastnika

ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače kot z odvzemom stvari (nepremičnine).207 Pasivno

legitimiran v negatorni tožbi je tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, oziroma tisti, v korist katerega

je bilo vznemirjanje storjeno.208

199 Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno, oziroma, da ima do ravnanj, ki naj bi pomenila vznemirjanje, pravico, ki jo za to pooblašča. VSL sodba I Cp 3915/2011 z dne 5.09.2012. 200 Prvi odstavek 99. člena SPZ in R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ):

(neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 600. 201 Prav tam. Več o tem v poglavju 7.1.2. Imisijska tožba. 202 VSRS sodba II Ips 93/2013 z dne 3.04.2014. 203 VSL sklep II Cp 3123/2013 z dne 12.02.2014. 204 T. Frantar, Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, v: Podjetje in delo, 21 (1995), 5-6, str. 569. Glej tudi VSRS sodba II Ips 343/2010 z dne 9.06.2011. 205 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 600. 206 Rei vindicatio – negatorna tožba, 2014, str. 18. 207 Glede na prvi odstavek 99. člena SPZ. 208 VSL sodba I Cp 3915/2011 z dne 5.09.2012.

31

5.4.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine lahko po prvem odstavku 99. člena SPZ, z negatorno

tožbo uveljavlja odstranitveni (vzpostavitev prejšnjega stanja) in opustitveni zahtevek, s katerim od

sodišča zahteva, da kršitelju naloži naj slednji odstrani morebitne ovire ter opusti vsa dejanja, ki ovirajo

izvrševanje lastnikovega upravičenja uporabljati nepremičnino.209 Z negatorno tožbo želijo stranke

doseči, da se ugotovi, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je prisvajala tožena stranka in

posledično vznemirjala lastninsko pravico tožeče stranke, v vzpostavitvi ustreznega stanja ter v

prepovedi bodočih vznemirjanj.210

5.4.2.1 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

I. »Tožena stranka, B.B., stanujoča…, EMŠO…, je dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske

pravice tožeče stranke, A.A., stanujoče…, EMŠO…, na nepremičnini s parc. št. 732, k.o. 964 -

Velenje, še posebej pa je dolžna opustiti odvzem sončne svetlobe, ki je posledica zgrajenega

nadstreška, ki sega v zračni prostor tožnice A.A., ter opustiti hojo po tlakovcih, na nepremičnini

tožnice s parc. št. 732, k.o. 964 - Velenje

II. Tožena stranka B.B. je dolžna z južne fasade poslovne stavbe, stoječe na zemljišču s parc. št.

732, k.o. 964 - Velenje, odstraniti nadstrešek, s katerim posega v zračni prostor tožeče stranke,

s parc. št. 732, k.o. 964 - Velenje ter z navedene nepremičnine odstraniti položene tlakovce ter

vzpostaviti prvotno stanje z nasaditvijo trave.

III. Toženi stranki je prepovedano ponovno bodoče vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke

A.A., še posebej gradnja nadstreška na južni strani fasade, polaganje tlakovcev ter hoja, na

nepremičnini tožeče stranke s parc. št. 732, k.o. 964 – Velenje.«211

5.5 REI VINDICATIO PROTI NEGATORNI TOŽBI

Aktivno legitimacijo pri obeh tožbah nosita lastnik, kakor tudi domnevni lastnik. Lastninsko tožbo ureja

SPZ v 92. členu, in je namenjena lastniku, kateremu stvar je bila odvzeta iz posesti, tožba za prenehanje

vznemirjanj, urejena v 99. členu SPZ, pa je namenjena lastniku, čigar lastninska pravica je kršena

drugače kot z odvzemom stvari, kljub temu pa ni ostre razmejitve med njima niti v pravni teoriji, niti v

sodni praksi. V določenih primerih to sploh ni mogoče. Na prvi pogled je razlika le v tem, ali ima lastnik

stvar v svoji posesti ali ne, torej kako intenziven je poseg v njegovo lastninsko pravico. Tako v primerih,

ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ne bo mogoče ločiti, ali gre za odvzem dela

nepremičnine ali le za vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini zaradi morebitnega prisvajanja

209 N. Plavšak, R. Vrenčur, M. Damjan, T. Pavčnik, J. Petrič, B. Podgoršek, M. Tratnik, J. Velkaverh, M. Vrečko, M. Zorman Krč, Sodobno stvarno pravo: izbrana poglavja, 2016, str. 42. in četrta točka obrazložitve sodbe VSL II Cp 2005/2015 z dne 11.11.2015. 210 Četrta točka obrazložitve sodbe VSL I Cp 3915/2011 z dne 5.09.2012. 211 Prirejeno po VSK sodba Cp 807/2012 z dne 16.01.2013.

32

njenega dela. Pri tem bi se moralo kot sporno predvsem postaviti vprašanji, kako velik mora biti takšen

del nepremičnine in kakšen mora biti del oziroma vznemirjanje.212

V situaciji, ko možnost natančnejše razmejitve med obema tožbama ni razviden, je treba izhajati iz

njunega namena (obe sta namenjeni varstvu lastninske pravice) in pa zasledovanega cilja lastnika stvari

(ali bo z uveljavljenim zahtevkom želeno varstvo res dosegel).213

Komentar SPZ pri 92. členu zapisuje, da lahko tožbo za vrnitev stvari vloži le lastnik stvari, ki stvari nima

v svoji posesti, z rei vindicatio pa se lahko zahteva tudi vrnitev dela stvari, ki je bil odvzet, tj. npr.

identificiran del nepremičnine. Komentar SPZ pri 99. členu poudarja, da je lastnik lahko v svoji lastninski

pravici le moten in ker motilec ne zanika njegove lastninske pravice niti posesti, rei vindicatio ne pride

v poštev.214

Med primeri tožbe (domnevnega) lastnika za vrnitev stvari se navaja tožba z zahtevkom, da je dolžna

tožena stranka v bodoče opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino, še posebej pa je dolžna opustiti

nadaljnje obdelovanje te nepremičnine ter da mora z dela te nepremičnine odstraniti leseno barako –

tudi v tem primeru se torej odstranitev stvari (barake) z nepremičnine obravnava kot vznemirjanje

(domnevnega lastnika), ki lahko varstvo svoje pravice uspešno doseže z negatorno tožbo.215

Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča. V zadevi II Ips 421/2002 z dne 14.03.2003 je bilo ugodeno

tožbenemu zahtevku, in sicer, da mora toženka odstraniti kiosk in vse ostale premičnine na parceli, saj

»toženkin kiosk na tožničini parceli predstavlja vznemirjanje v smislu prvega odstavka 42. člena ZTLR216

(zdaj vsebinsko enakega 99. člena SPZ).« Drug primer, zadeva II Ips 26/2005 z dne 28.09.2006 pa je na

podlagi 99. člena SPZ (prej vsebinsko enakega 42. člena ZTLR) ugodeno zahtevku, da mora toženec

odstraniti vse poslovne objekte in naprave z zemljišč tožnice ter nadalje izročiti prazno zemljišče

tožnici. V obeh opisanih primerih je tako Vrhovno sodišče pritrdilo utemeljenemu zahtevku

(domnevnega lastnika) zaradi vznemirjanja lastninske pravice.217 Ugotovitev, da sodna praksa ne

začrtuje ostrih razlik med lastninsko in negatorno tožbo, potrjuje tudi odločitev v zadevi VSRS sodba

in sklep II Ips 285/2009 z dne 11.11.2010, kjer je bilo ugodeno zahtevku, da mora tožena stranka

izročiti v posest del parcele, odstraniti kovinska vrata, pregradni vrtni zid, nadstrešek ter opustiti

podobna poseganja v nepremičnino, in sicer ob sklicevanju na sodno varstvo, ki ga omogoča SPZ kot

zaščito pred vznemirjanjem v 99. členu ali z vrnitvenim zahtevkom v 92. členu.218

VSRS, sodba II Ips 93/2013, z dne 3.04.2014: »V tu obravnavani zadevi je tožnica v tožbi navedla: da

je lastnica parcele št. 619/2 k.o. ...; da je toženec pred cca 18 leti zgradil na njej garažo, pred dvema

212 Rei vindicatio – negatorna tožba, 2014, str. 18. 213 Prav tam. 214 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 604 in 605. Glej tudi Rei vindicatio – negatorna tožba, 2014, str. 18. Glej tudi VSRS sodba II Ips 93/2013 z dne 3.04.2014. 215 T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 59. 216 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popr., 36/90, Uradni list RS - stari, št. 4/91, Uradni list RS, št. 50/02 - odl. US in 87/02 – SPZ (v nadaljevanju: ZTLR). 217 Zadeva VSRS sodba II Ips 421/2002 z dne 13.03.2003 ter zadeva VSRS sodba II Ips 26/2005 z dne 28.09.2006, v povezavi z VSRS sodba II Ips 93/2013, z dne 3.04.2014. 218 Zadeva VSRS sodba in sklep II Ips 285/2009 z dne 11.11.2010, v povezavi z VSRS sodba II Ips 93/2013 z dne 3.04.2014.

33

letoma prizidek, nato pa zložil na parcelo še skladovnico lesa, posadil grmičke in rože; in da gre za poseg

v njeno nepremičnino brez podlage. V nadaljnjem postopku (zlasti z vložitvijo tožbe tožencev) se je

izkazalo, da je sporen del nepremičnine. Uveljavljeni tožbeni zahtevek za odstranitev vseh stvari in

prepoved nadaljnjega poseganja v nepremičnino tožnice sicer implicira misel, da gre za negatorno

tožbo. Vendar, kot poudarja tožnica, z rušenjem objektov oziroma odstranitvijo stvari z (dela)

nepremičnine zahteva (tudi) vzpostavitev prejšnjega stanja, s čimer bo dosegla tudi želeni cilj, saj bo po

odstranitvi objektov lahko v celoti prevzela v posest nepremičnino, katere del ima sedaj v posesti tožena

stranka. V tožbi navedena dejstva tako po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo zahtevek za sodno

varstvo lastninske pravice na podlagi SPZ kot zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu ali kot vrnitveni

zahtevek po 92. členu, kar pa obenem pomeni, da je tožba sklepčna oziroma da je tožnica navedla

relevantna dejstva, na katere je oprla tožbeni zahtevek.«219

5.6 PUBLICIJANSKA TOŽBA (ACTIO PUBLICIANA)

Publicijansko tožbo lahko vloži dobroverni lastniški posestnik220 proti drugemu lastniškemu posestniku,

ki ima stvar v oblasti in je lahko dobroveren ali nedobroveren. V primeru, da je lastniški posestnik

nedobroveren, je tožnik v vsakem primeru upravičen zahtevati vrnitev stvari. Če pa je dobroveren, bo

odločilnega pomena, kdo ima močnejši pravni naslov. SPZ v drugem odstavku 98. člena določa, da

močnejši pravni naslov pripada osebi, ki je stvar pridobila odplačno. V primeru, ko sta oba pravna

naslova enako močna, ima prednost tisti, ki stvar poseduje neposredno. Publicijanska tožba je

načeloma posestna tožba, a se uporablja za varstvo lastninske pravice. 221

V praksi pogosto ni jasno, ali tožnik vlaga lastninsko ali publicijansko tožbo, saj se v praksi prepleteta

in strmita k istemu cilju, to je izpraznitev tožnikove nepremičnine. Tudi predpostavke se pri obeh

tožbah prekrivajo. Tožnik mora v obeh primerih stvar oziroma nepremičnino označiti ter dokazati

dejansko oblast toženca. Razlika med lastninsko tožbo in publicijansko tožbo pa je v tem, da tožniku

pri publicijanski tožbi ni potrebno dokazati lastninske pravice oziroma njene pridobitve, ampak zgolj

svojo dobroverno lastniško posest ter dejstvo, da ima toženec stvar v posesti na podlagi šibkejšega

pravnega naslova. Tožniku dokazovanje dobrovernosti lajša 9. člen SPZ, s katerim je zakonodajalec

uzakonil domnevo dobre vere, kar pomeni, da mora toženec dokazati nasprotno.222

Določila 95., 96. in 97. člena SPZ, ki veljajo za reivindikacijo, se zaradi podobnosti med lastninsko in

publicijansko tožbo smiselno uporabljajo ob vrnitvi stvari tudi za publicijansko tožbo.223

219 VSRS, sodba II Ips 93/2013 z dne 3.04.2014. 220 Dobroverni posestnik je oseba, ki utemeljeno verjame, da je lastnik stvari (nepremičnine), in pri vložitvi tožbe utemeljeno

predpostavlja, da varuje ne le posest, temveč tudi svojo lastninsko pravico. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo,

2007, str. 303 221 Prav tam. 222 Prav tam, str. 304. 223 Prav tam.

34

5.7 IZVIRNA (ORIGINARNA) PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE

5.7.1 TOŽBA NA UGOTOVITEV LASTNINSKE PRAVICE

Pridobitelj pridobi pri izvirni pridobitvi lastninsko pravico ne glede na voljo svojega prednika, saj se pri

izvorni pridobitvi lastninske pravice pridobitelj ne opira na pravico svojega prednika. Za izvirne načine

pridobitve je značilno, da pravica nastane na novo. Izvorna načina pridobitve lastninske pravice na

nepremičnini na podlagi zakona, sta po SPZ predvsem priposestvovanje in pridobitev na podlagi

odločbe pristojnega organa. Torej v navedenih primerih lastninska pravica izvorno (na novo) nastane,

ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji oziroma predpostavke.224 Prej veljavni ZTLR v povezavi z

drugim odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)225

je kot izvorno pridobitev lastninske pravice urejal tudi pridobitev lastninske pravice zakonca in

zunajzakonskega partnerja z vlaganji v nepremičnino zakonca oziroma partnerja ali s skupno

gradnjo.226

5.7.1.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Tožnik bo vložil ugotovitveno tožbo, kadarkoli bo tožnik zatrjeval katero od zgoraj navedenih izvornih

pridobitev lastninske pravice. Zahtevek ugotovitvene tožbe se bo v tem primeru glasil:

»Ugotovi se, da je tožeča stranka A.A., stanujoča…, EMŠO…, lastnica nepremičnine s parc. št. 768, k.o.

657 – Maribor – Grad, in sicer do celote (1/1).«

Tožbeni zahtevek, kakor tudi izrek sodbe se v tem primeru ne bosta glasila na »izstavitev za vpis v

zemljiško knjigo sposobne listine«. Zadostuje le ugotovitveni zahtevek, saj je stvarna pravica nastala

izvirno, z izpolnitvijo zakonsko določenih pogojev in ni šlo za pravnoposlovni prenos, spremembo oz.

prenehanje pravice.227

ZZK-1 v 3. točki prvega odstavka 40. člena dovoljuje vknjižbo tudi na podlagi pravnomočne sodne

odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj, spremembo oz. prenehanje pravice, katere vknjižba se

predlaga.228

Kadar zatrjujemo originarno pridobitev lastninske pravice in postavimo le zahtevek za izstavitev

zemljiškoknjižne listine, je takšen zahtevek nesklepčen in ga je treba zavrniti v celoti.229 V primeru, da

ob zatrjevanju originarno pridobljene lastninske pravice poleg ugotovitvenega zahtevka postavimo tudi

224 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 220 in M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov –

stvarno pravo, Odvetniška šola 2012, Portorož 20. april 2012, str. 42, URL: http://www.odv-

zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf (6.05.2018). 225 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, 101/07 - odl. US, 90/11 - odl. US, 84/12 - odl. US, 82/15 - odl. US in 15/17 - DZ (v nadaljevanju ZZZDR). 226 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 42. 227 Prav tam. 228 Glej tretjo točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1. 229 V primerih originarne pridobitve lastninske pravice zemljiškoknjižno dovolilo ne pride v poštev. V poštev pride le pri pravnoposlovnih pridobitvah oziroma prenosih.

35

zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je pravilno, da sodišče zavrne le zahtevek za izstavitev

zemljiškoknjižne listine. Kadar z odločbo sodišč prve ali druge stopnje zahtevek za izstavitev

zemljiškoknjižne listine ni bil zavrnjen, višja in revizijska sodišča po navadi po uradni dolžnosti ne

posegajo v odločbe sodišč prve ali druge stopnje, ampak le navedejo, da je ta zahtevek odveč.230

5.7.1.2 Aktivna in pasivna legitimacija

Pasivno legitimacijo za tožbeni zahtevek za ugotovitev izvorno pridobljene lastninske pravice vselej

nosi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine.231 Aktivno legitimacijo pa tisti, ki je izvorno (na novo)

pridobil lastninsko pravico, zaradi izpolnjenih zakonsko določenih predpostavk.232

5.7.2 PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PODLAGI PRIPOSESTVOVANJA

Priposestvovanje predstavlja enega od izvirnih načinov pridobitve lastninskih in drugih stvarnih pravic.

Že poimenovanje instituta kaže na to, da je tesno povezan s posestjo. S priposestvovanjem je možno

pridobiti:

- lastninsko pravico na premičnih ali nepremičnih stvareh;

- solastninski delež;

- etažno lastnino;

- omejene stvarne pravice: tiste, ki dajejo pravico do posesti tuje stvari oz. tiste, katerih

izvrševanje se varuje s posestnimi zahtevki – torej zlasti stvarne služnosti in stavbne

pravice.233

Ni pa možno priposestvovati lastninske pravice in zemljiškega dolga. Pravila o priposestvovanju

lastninske pravice veljajo tudi za priposestvovanje drugih stvarnih pravic.234

Priposestvovanje predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice. Priposestvovalec tako

načeloma pridobi novo lastninsko pravico brez omejitev, torej brez omejenih stvarnih pravic, ki so

bremenile predhodnika in tako s priposestvovanjem prenehajo.235

Priposestvovanje lahko označimo za »nesamostojen« način pridobitve pravic, saj je mogoče le, če

nekdo pridobi lastniško posest stvari, vendar hkrati s posestjo ni pridobil tudi lastninske pravice, saj

niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Priposestvovanje je torej način naknadnega

saniranja prvotno neveljavne pridobitve lastninske pravice. V veliko primerih gre za neuspele poskuse

230 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Odvetniška šola 2012, Portorož 20. april 2012, str. 43. 231 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 43. 232 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 220. 233 Prav tam, str. 251. 234 Prav tam. 235 Prav tam, str. 252.

36

pravnoposlovne pridobitve (prenosa) lastninske pravice. Napake v zavezovalnem236 in razpolagalnem

poslu so zlasti razlogi da pridobitelj ne pridobi lastninske pravice.237

PRIMER: A je prodal B-ju nepremičnino. B se je v zemljiško knjigo vpisal na podlagi ničnega

zemljiškoknjižnega dovolila, ki je vsebovalo pogoj. Ničnost zemljiškoknjižnega dovolila kot

razpolagalnega posla povzroči, da B ne postane lastnik nepremičnine na podlagi pravnega posla, ima

pa možnost, da nepremičnino priposestvuje po desetih letih in v primeru, da so izpolnjene tudi druge

predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.238

5.7.2.1 Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem

Priposestvovanje temelji v skladu s 43. členom SPZ na treh bistvenih elementih:

- dobri veri priposestvovalca (fides);

- lastniški posesti (possessio) in

- preteku časa (tempus).239

Dokazno breme obstoja lastniške posesti nosi v določenem časovnem obdobju priposestvovalec, glede

njegove dobrovernosti pa med tem velja pravna domneva iz 9 člen SPZ. Nedobrovernost mora tako

dokazovati nasprotna stranka.240

5.7.2.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka v primeru priposestvovanja dela

nepremičnine

Tretji odstavek 43. člena SPZ določa, da je v primeru, ko dobroverni posestnik deset let izvršuje posest

na delu nepremičnine, ta predmet samostojnega priposestvovanja. Kako v tem primeru oblikovati

tožbeni zahtevek, da bo sodba zemljiškoknjižno izvedljiva?241

Starejša sodna praksa je tožbene zahtevke oblikovala v smislu: »Ugotovi se, da je tožnik lastnik

(opisanega) dela nepremičnine toženca. Toženec mora dovoliti geodetsko odmero tega dela njegove

nepremičnine v posebno parcelo in za to parcelo izstaviti tožniku listino za vpis njegove lastninske

pravice v zemljiško knjigo.«242

Dr. Mateja Končina Peternel meni, da takšen način oblikovanja tožbenega zahtevka ne drži več, saj v

primeru originarne pridobitve lastninske pravice ni podlage za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne

236 Za napako v zavezovalnem poslu gre zlasti v primerih, ko je pravni posel že od vsega začetka ničen ali pa je kasneje razveljavljen ali razdrt z učinkom ex tunc. Zavezovalni posel je lahko neveljaven tudi zaradi kršitve obličnostnih predpisov. Neveljavnost zavezovalnega posla povzroči »domino efekt«, in je zaradi kavzalnega sistema neveljavno celotno razpolaganje. Prav tam, str. 252. 237 Prav tam. 238 Prav tam. 239 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 255. 240 Prav tam. 241 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 48. 242 Prav tam.

37

listine, kakor tudi zato, ker sodba, s katero bo takemu zahtevku ugodeno, ne bo zemljiškoknjižno

izvršljiva.243

Zakon o evidentiranju nepremičnin244 (v nadaljevanju: ZEN) v 8. členu določa evidentiranje sprememb

v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi sodnih postopkov. Prvi odstavek omenjenega člena

določa, da mora biti pravnomočni sodni odločbi ali sodni poravnavi priložen elaborat za evidentiranje

sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb. Tega med sodnim postopkom izdela sodni

izvedenec geodetske stroke. Evidentiranje sprememb pa je dolžno predlagati sodišče, ki je na prvi

stopnji odločalo o zadevi, oz. pred katerim sklenjena sodna poravnava, ali pa katerakoli od strank, ki je

sodelovala v sodnem postopku. To pomeni, da mora tožnik v tožbi predlagati izdelavo elaborata

parcelacije, tožbeni zahtevek pa po pridobitvi elaborata oblikovati tako, da bo opredelil, na kateri novi

parceli je pridobil lastninsko pravico. S prvim odstavkom 8. člena ZEN je tako obveznost priloge

elaborata katastrskih sprememb tudi zakonsko predpisana, vknjižba lastninske pravice na delu parcele

na podlagi pravnomočne sodbe pa je torej mogoča le na takšen način, saj izdelava takšnega elaborata

pomeni »tehnično izvedbo sodne odločbe«. Izvedenec geodetske stroke torej v elaboratu označi novo

parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo določi Geodetska uprava, predhodno in na njegov

predlog.245 Sodišče nikakor ne more samo odločiti o parcelaciji, saj je to v pristojnosti Geodetske uprave

RS.246

5.7.2.3 Primer tožbenega zahtevka

Dr. Mateja Končina Peternel kot pravilno oblikovan tožbeni zahtevek, navaja primer:

»Ugotovi se, da je tožnik lastnik tistega dela parc. št…k.o…., ki je v priloženem elaboratu za

evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec

geodetske stroke) označen z rezervirano parc. št….k.o….«.247

5.7.3 PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PODLAGI 168. ČLENA ZAKONA O

IZVRŠBI IN ZAVAROVANJU

Zakon o izvršbi in zavarovanju248 (v nadaljevanju ZIZ) v 168. členu ureja področje imenovano »Dokaz o

dolžnikovi lastnini«. Določba je še posebej zanimiva iz stvarnopravnega vidika, saj predstavlja vknjižbo

na podlagi sodbe, ki v nekaterih primerih pomeni izviren način pridobitve lastninske pravice.249

243 Prav tam. 244 Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 - odl. US, 106/10 - ZDoh-2H, 47/12 - ZUKD-1A, 79/12 - odl. US, 61/17 - ZAID in 7/18. 245 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 48. 246 3. člen ZEN 247 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 48. 248 Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl. US, 58/14 - odl. US, 53/14, 50/15, 54/15, 76/15 - odl. US in 11/18. 249 D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, Pravna praksa, 27 (2008), 31/32, str. 16.

38

Prvi odstavek omenjenega člena določa, da mora v predlogu za izvršbo na nepremičnino biti

predmetna nepremičnina, ki je vpisana v zemljiško knjigo označena tako, da lahko sodišče po uradni

dolžnosti preizkusi lastništvo nepremičnine.250 Nadalje v tretjem odstavku istega člena zakon določa,

da mora v primeru, ko je lastninska pravica na tej nepremičnini vpisana na nekoga drugega, upnik

priložiti listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice.251 Upnik, ki pa nima listine, primerne za

vpis dolžnikove lastninske pravice, ima možnost s tožbo zahtevati vpis te pravice na dolžnika, v skladu

s petim odstavkom 168. člena ZIZ.252

Peti odstavek 168. člena ZIZ določa, da lahko upnik, ki predlaga izvršbo na nepremičnino, v primeru, da

ta ni vpisana na dolžnika, pa nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo

zahteva vpis te pravice na dolžnika.253 Za razumevanje tožbe, pasivne legitimacije in tožbenega

zahtevka, je bistveno, da zakon izhaja iz domneve, da obstoji za vpis dolžnikove lastninske pravice

primerna listina in da je zakonodajalec s tožbo želel omogočiti upniku, ki nima listine, primerne za vpis,

izpolniti pogoje za izvršbo.254

Sodna praksa pozna dva tožbena zahtevka:

- zahtevek, s katerim tožnik zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika ter

- zahtevek, s katerim tožnik od toženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Pri pregledu sodne prakse ugotovimo, da je le-ta neenotna. Nekatera sodišča dopuščajo oba tožbena

zahtevka,255 v zadevi Cp I 1754/2006 pa je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da je tožba z zahtevkom za

izstavitev zemljiškoknjižne listine nesklepčna, saj ni možna obveznost izstaviti listino v primeru, da

takšna listina že obstaja. Višje sodišče se je opredelilo, da tudi v primeru, ko bi obstajala obveznost

druge toženke izstaviti zemljiškoknjižno listino prvi toženki, v petem odstavku 168. člena ZIZ ni podlage

za takšen zahtevek, ker listina, sposobna za vpis v zemljiško knjigo že obstaja, take listine pa druga

toženka tudi ne bi bila dolžna izstaviti upniku.256

ZZK-1C v 40. členu določa, na katerih podlagah se dovoli vknjižba dolžnikove lastninske pravice (npr.

na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; listine,

sestavljene v obliki notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se

predlaga; pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma

prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga, pravnomočnega sklepa o dedovanju, itd…).257

Upnik bo lahko v primerih, ko bo zatrjeval obstoj sodne odločbe ali sodne poravnave, na podlagi

tretjega odstavka 168. člena ZIZ od izvršilnega sodišča zahteval, naj sodbo pridobi. V primeru, ko bo

250 Prvi odstavek 168. člena ZIZ. 251 Tretji dostavek 168. člena ZIZ. Glej tudi D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, 2008, str. 14. 252 Peti odstavek 168. člena ZIZ. Glej tudi D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, v: Pravna praksa, 27 (2008), 31/32, str. 12. 253 Peti odstavek 168. člena ZIZ. Glej tudi M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 49. 254 T. Glušič Terbovc, Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ), v:Pravna praksa, 25 (2006), 35, str. 20. 255 Na primer VSC v sklepu Cp 224/2003, z dne 16.04.2003 in VSL v sklepu II Cp 4208/2008, z dne 25.02.2009. 256 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 49. 257 40. člen ZZK-1C.

39

tožnik dokazal obstoj takšne listine, bo sodišče odločilo o vpisu lastninske pravice na dolžnika iz

izvršbe.258

Pravilno je stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 1754/2006, ki je zaključilo, da v primeru, ko

je pridobitev lastninske pravice dolžnika temeljila na pogodbi, in je bila tožba vložena tako zoper

dolžnika, kot odsvojitelja, ni pravne podlage za ponovno izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj je

odsvojitelj svojo obveznost enkrat že izpolnil. Prav tako ni nobene pravne podlage za izstavitev

zemljiškoknjižne listine v primeru, ko gre za originarno pridobitev lastninske pravice.259

5.7.3.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika je oblikovalna tožba sui generis. Ne predstavlja lastninske

tožbe v smislu stvarnopravnega prava, čeprav se dotika lastninskopravnih razmerij.260 Pri zahtevku

upnika za vknjižbo dolžnikove lastninske pravice, tudi ne gre za zahtevek, za katerega bi pravno podlago

upnik črpal iz obligacijskopravnih razmerij po določbah od 255. do 260. člena OZ, ki urejajo izpodbijanje

dolžnikovih pravnih dejanj,261 saj med strankama ne gre za obveznostno razmerje. Gre za zahtevek ter

pravico do tožbe v teku izvršilnega postopka. ZIZ kot procesni predpis, ki vsebuje določbe materialnega

prava na specifičen način ureja položaj »izpodbijanja dolžnikovih pravnih (ne)dejanj« v teku izvršilnega

postopka na nepremičnine. Sui generis upravičenje tretjega – tj. upnika, se odraža v zahtevku, katerega

predmet je t.i. pridobitni način. Namen tožbe je doseči vknjižbo lastninske pravice, sodba sodišča

zagotovi zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa predstavlja pravni temelj pridobitve lastninske pravice kot

stvarne pravice. Izpolnitev zahtevka po ZIZ torej predstavlja vknjižbo lastninske pravice na dolžnika.262

Upnik nima podlage v zakonu, da bi zahteval izstavitev ali izročitev listine, niti nima pravice zahtevati

ugotovitve dolžnikove lastninske pravice ali česa drugega. Gre za oblikovalno (konstitutivno) tožbo, in

sicer na način, da se na zahtevo upnika na specifičen način preoblikuje razmerje med nevknjiženim

(dolžnikom) in vknjiženim lastnikom, neodvisno od stvarnopravne pridobitve lastninske pravice ter od

volje vknjiženega oziroma prejšnjega lastnika, neposredno z vknjižbo na podlagi pravnomočne

sodbe.263 Na podlagi navedenega velja stališče, da ni pravilen tožbeni zahtevek na izstavitev

zemljiškoknjižne listine, ki se naj naloži zemljiškoknjižnemu lastniku, marveč zastopa stališče, da se

pravilni tožbeni zahtevek glasi:

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

258 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 50. 259 Več o tem v poglavju 5.8. Izvorna (originarna) pridobitev lastninske pravice. M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 50. 260 T. Glušič Terbovc, Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ), 2006, str. 19-20. 261 Ker je zahtevek posebej urejen v 168. členu ZIZ – lex specialis derogat lex generali. 262 D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, 2008, str. 13, v povezavi z T. Glušič Terbovc, Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ), 2006, str. 19-20. 263 D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, 2008, str. 14.

40

»Pri nepremičnini s parc. št. 232, k.o. 105 – Murska Sobota, se vknjiži lastninska pravica na dolžnika

A.A., stanujočega…., EMŠO….«264

5.8 IZVEDENA (DERIVATIVNA) PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE

Pridobitelj z izvedeno pridobitvijo lastninske pravice svojo pravico izvaja iz pravice svojega prednika.

Do prehoda lastninske pravice pride s soglasjem ali vsaj s pristankom prednika. Lastninska pravica

preide izvedeno predvsem na podlagi pravnega posla, kot singularno oziroma posamezno pravno

nasledstvo lastninske pravice. Poznamo tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja, kot

univerzalno pravno nasledstvo.265

5.8.1 ZAHTEVEK ZA IZSTAVITEV ZA VPIS V ZEMLJIŠKO KNJIGO PRIMERNE LISTINE

V praksi največkrat pogodbene stranke sklenejo pravni posel za prenos lastninske pravice na

nepremičnini, ki ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih morajo izpolnjevati zasebne listine, da bi bile

primerne za vpis v zemljiško knjigo. V primeru, da v zvezi s takšnim poslom ni bila izstavljena klavzula

intabulandi, torej zemljiškoknjižno dovolilo, potemtakem tudi vknjižba pravice, kateri je podlaga pravni

posel, ni dopustna. Prva točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 zapoveduje, da se vknjižba pravice lahko

dovoli le na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga.

V takšnem primeru sodišče ne sme dovoliti vknjižbe in mora po 151. členu ZZK-1 zemljiškoknjižni

predlog zavrniti.266

5.8.1.1 Pasivna legitimacija

Pasivno legitimacijo za tožbo ima tisti, ki je sklenil pogodbo, v kateri se je zavezal tožniku izročiti stvar.

Kupec ima obligacijsko pravico do izročitve stvari in s tem do izpolnitve pogodbe le zoper prodajalca,

ne pa do osebe, ki je naknadno pridobila to stvar. To velja tako v primeru, ko do odsvojitve stvari pride

pred pravdo, kot tudi, ko do odsvojitve stvari pride v času med pravdo. Obstoj obligacijskopravne

obveznosti do izpolnitve pogodbe je neodvisen od stvarnopravnega položaja glede vprašanja kdo je

lastnik predmetne stvari. Sprememba lastniškega položaja ne povzroči niti prenehanja obveznosti torej

izgube stvarne legitimacije dolžnika iz pogodbe niti nastanka obveznosti torej pridobitve pasivne

stvarne legitimacije osebe, ki ima ali je naknadno pridobila lastninsko pravico na stvari, ki je predmet

pogodbe.267

264 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 49. Enako tudi D. Ukman, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice – contradictio in adjecto ali dejstvo?, 2008, str. 12. 265 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 43. 266 Prav tam. 267 Prav tam, str. 44. Povzeto tudi po A. Galič, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, v: Pravna praksa, 23 (2004), 41, str. 5.

41

5.8.1.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Zahtevek za izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine predstavlja dajatveni zahtevek, ker

prodajalec ne izpolni s prodajno pogodbo prevzete obveznosti, t.j. da stvar, ki jo prodaja, izroči kupcu

tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico na njej (1. točka prvega odstavka 435. člena OZ).268

5.8.1.3 Primer tožbenega zahtevka

Tožbeni zahtevek mora oblikovno in vsebinsko ustrezati določbi 23. člena SPZ, in sicer v smislu:

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

»Tožena stranka B.B., stanujoča…, EMŠO…,je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim

dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št….k.o…., v korist tožeče stranke A.A.,

stanujoča…, EMŠO….«269

5.8.2 SPOR V PRIMERU VEČKRATNE ODSVOJITVE NEPREMIČNIN

V slovenskem pravnem redu je za prenos lastninske pravice potreben kumulativen obstoj štirih

osnovnih pogojev: veljavni pravni posel, ki je praviloma zavezovalni pravni posel in iz katerega izhaja

obveznost prenesti lastninsko pravico (na primer prodajna, darilna pogodba); razpolagalna

sposobnost odsvojitelja, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico; obstajati mora

razpolagalni pravni posel in izpolniti se morajo drugi pogoji, določeni z zakonom. Na področju

nepremičnin je tako kot dodaten pogoj za prenos lastninske pravice določen vpis v zemljiško knjigo. Z

vpisom v zemljiško knjigo se šele pridobi lastninska pravica.270

V praksi zasledimo veliko primerov, ko tožnik sklene zavezovalni posel, ki je na primer darilna ali

prodajna pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom, vendar lastninske pravice ne vpiše v zemljiško knjigo.

Sopogodbenik nato isto nepremičnino odsvoji nekomu tretjemu, ki se vpiše v zemljiško knjigo. Tožnik

v takšnem primeru dokazuje, da je tretji pridobil nepremičnino v slabi veri, saj dobrovernega

pridobitelja namreč varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki je eno temeljnih načel

zemljiškoknjižnega prava po 8. členu ZZK-1, zato zoper dobrovernega pridobitelja prvi pridobitelj nima

nobenega pravnega varstva.271

Prvi pridobitelj v praksi pogosto vloži tožbo zoper druge pridobitelja, s katero želi doseči ugotovitev

ničnosti druge pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od drugega pridobitelja, ki je trenutni

zemljiškoknjižni lastnik. Vprašanje je, ali je sklepčna takšna tožba, s katero tožnik uveljavlja vmesni

ugotovitveni zahtevek na ugotovitev ničnosti druge pogodbe, ali bi moral tožnik vložiti izbrisno tožbo.

268 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 43. 269 Prav tam. 270 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 260 in 267. Glej tudi M. Tratnik, T. Keresteš, R. Vrenčur, Večkratna odsvojitev iste nepremičnine, v:

Pravna praksa, 18 (1999), 25, str. I. 271 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 44.

42

Drugo vprašanje je, ali mora tožnik ob uveljavljanju izbrisne tožbe, poleg zahtevka na vzpostavitev

prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja obvezno postaviti tudi vmesni ugotovitveni zahtevek za namen

ugotovitve ničnosti pogodbe.272

Ali je res potrebno za učinek sklepčnosti izbrisne tožbe postaviti vmesni ugotovitveni zahtevek za

namen ugotovitve ničnosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla?

Glede tega vprašanja se je Vrhovno sodišče opredelilo v zadevi II Ips 420/2007,273 in sicer z

obrazložitvijo, da sodišče druge stopnje ni pravilno zavzelo stališča, ko je odločilo, da bi morala tožnika,

če zatrjujeta ničnost zavezovalnega pravnega posla, nujno postaviti tudi vmesni ugotovitveni zahtevek.

Vrhovno sodišče je poudarilo, da je slednje potrebno le, ko mora stranka pravno razmerje preoblikovati

s tožbo, torej ko zahteva razveljavitev pogodbe in kot podlago za svojo opredelitev navedlo besedilo

prve točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1. V primeru, ko pa stranka zatrjuje, da je pogodba

prenehala že po samem zakonu, večinoma v primeru, ko stranka zatrjuje ničnost pogodbe, pa je

Vrhovno sodišče zaključilo, da vmesni ugotovitveni zahtevek ni potreben, ampak lahko sodišče o tem

odloči kot o predhodnem vprašanju. Poleg tega se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi do odločitve

sodišča druge stopnje, ki je navedlo, da mora tožnik tudi v primeru, ko zahteva ugotovitev ničnosti le v

okviru predhodnega vprašanja, s tožbo zajeti vse stranke nične pogodbe. Vrhovno sodišče je takšno

stališče negiralo in poudarilo, da je takšna opredelitev sodišča druge stopnje napačna, saj je že v zadevi

II Ips 612/96274 zavzelo stališče, da določb o enotnem sosporništvu ter z njim povezanega vprašanja

udeležbe vseh sospornikov v pravdi ni mogoče postavljati kot pogoj za reševanje predhodnega

vprašanja, saj ZPP v 13. členu določa, da ima rešitev predhodnega vprašanja učinek le v pravdi, v kateri

je bilo vprašanje rešeno.275

5.8.2.1 Pasivna legitimacija

Pasivno legitimacijo ureja 244. člen ZZK-1:

Po prvem odstavku omenjenega člena se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti

tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. V drugem

odstavku nadalje določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja tudi proti

osebam, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oziroma predznamovana

pridobitev ali izbris pravice. Zakonodajalec pa je v tretjem odstavku omenjenega člena zasledoval

načelo zaupanja v zemljiško knjigo, s katerim zapoveduje, da zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni

dovoljen zoper dobroverne osebe, v korist katerih je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen

oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe.276

272 Prav tam. 273 VSRS sodba II Ips 420/2007 z dne 21.01.2010. 274 VSRS sklep II Ips 612/1996 z dne 18.05.1998. 275 Glej 196. člen ZPP. M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 47. Prav tako komentar

196. člena ZPP po N. Betetto, v: L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam-Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek s

komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), 2010, str. 254-262. 276 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 47.

43

5.8.2.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka v izbrisni tožbi

Z uveljavitvijo ZZK-1 in SPZ, se je na njuni podlagi šele izrecno izvedlo načelo ločevanja med

zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom ter v večjem obsegu uveljavilo načelo zaupanja v

zemljiško knjigo.277 Ureditev se je tekom obdobij nadgrajevala. Že uveljavitev stvarnopravnega

zakonika pa je postavila pomemben mejnik za odločanje o tem, kako naj bo v takšnih primerih

oblikovan tožbeni zahtevek. Ureditev je zakonodajalec nadgradil z novelo ZZK-1C. Obravnavano

področje je zastavil tako, da v primeru, ko tožnik vloži tožbo po uveljavitvi omenjene novele in s

katero od drugega pridobitelja zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je takšna tožba

nesklepčna, saj bi v takšnem primeru morala biti vložena izbrisna tožba. Dr. Mateja Končina Peternel

vendarle meni, da bi moral sodnik, ki takšno zadevo obravnava, z materialnopravnim vodstvom tožnika

opozoriti na nesklepčnost takšne tožbe in ga vzpodbuditi k postavitvi pravilnega zahtevka, torej k

vložitvi izbrisne tožbe, kot to izhaja iz 243. člena ZZK-1C:

»Ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na toženca in se vzpostavi prejšnje

zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist ….(pridobitelja) in znova

vpiše lastninska pravica v korist ….(odsvojitelja).«278

Kot je podrobneje opredeljeno v poglavju 8.3. Izbrisna tožba, mora izbrisna tožba zajemati tako

ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (torej razpolagalnega

pravnega posla) kakor tudi dajatveni zahtevek, ki odraža vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris

izpodbijane vknjižbe. Zakon pri tem ne predvideva zahteve po vmesnem ugotovitvenem zahtevku na

ugotovitev ničnosti pravnega posla.279

6 SPORI GLEDE DRUGIH STVARNIH PRAVIC NA NEPREMIČNINI

6.1 SLUŽNOSTI

6.1.1 POSESTNO VARSTVO SLUŽNOSTI – TOŽBA ZARADI MOTENJA POSESTI

Pomembno je poudariti, da SPZ ne pozna več posesti na pravici, torej posesti stvarne služnosti.280 Prej

veljavni ZTLR je namreč v tretjem odstavku 70. člena določal, da ima posest stvarne služnosti tisti, kdor

dejansko uporablja nepremičnino drugega in sicer v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Drugače kot

ZTLR je SPZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2003, opustil konstrukcijo posesti pravice, tako da posledično na

tej podlagi varstvo služnosti (oziroma varstvo pred motenjem posesti v obsegu stvarne služnosti), ni

več mogoče. S tem se je pojavilo vprašanje, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi

splošnih pravil o posestnem varstvu. Pravna teorija je na to vprašanje podala pritrdilen odgovor. SPZ

za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanje oblasti na celotni stvari, zadošča že

delna oblast nad stvarjo. S tem, ko se zatrjuje delna oblast nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj

277 VSRS sodba II Ips 44/2007 z dne 10.05.2010. 278 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, 2012, str. 46 in 47. 279 VSL sklep I Cp 1178/2017 z dne 15.11.2017. Podrobneje o izbrisni tožbi glej poglavje 8.3. Izbrisna tožba. 280 Primerjaj s prej veljavnim tretjim odstavkom 70. člena ZTLR.

44

služnosti kot temelja,281 ki pa opravičuje takšno delno oblast. Zatrjevanje služnosti tako pri posestnem

varstvu vsebine služnosti sploh ni potrebno. Zadostuje, da se dokaže delna oblast nad stvarjo, v obsegu

te delne oblasti pa je treba priznati tudi posestno varstvo. Tožnik bo tako vseeno imel možnost

posestnega varstva v obsegu posesti, ki ustreza služnostni pravici (na primer vožnje).282 Imetnik

služnostne pravice, ki izključno izvršuje posest služeče stvari, uživa posestno varstvo tako kot vsak

posestnik. Posestno varstvo pa je priznano le tistemu, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. V obsegu

tega izvrševanja oblasti pa ima tudi pravico do posestnega varstva na temelju splošnih pravil o

posesti.283

V poštev pride predvsem zahtevek za opustitev sedanjih in bodočih ravnanj, ki omejujejo ali

preprečujejo vzpostavljeni način posedovanja stvari.284

Po vsebini predstavlja služnost omejitev lastninske pravice. Vsebina omejitve je bodisi uporaba tuje

stvari, t.i. pozitivna služnost, bodisi zahteva po opuščanju določenih ravnanj lastnika, t.i. negativna

služnost. Iz vsebine pozitivne služnosti izhaja, da služnostni upravičenec uporablja tujo stvar, z uporabo

pa tako kaže na izvrševanje oblasti nad stvarjo. Izvrševanje pozitivne služnosti je tako v vsakem primeru

zaznavno navzven in posledično ustreza sistemskim pogojem posestnega varstva, ne glede na to, ali je

pri pozitivni služnosti oblast služnostnega upravičenca nad stvarjo popolna (na primer pri užitku ali

služnosti stanovanja), ali pa delna (oblast nad stvarjo hkrati ali zaporedoma izvršujeta lastnik služeče

stvari in služnostni upravičenec). Oblast nad stvarjo v smislu pozitivne služnosti predstavlja dejanski

posestni položaj, ki upravičuje tistega, ki izvršuje oblast, do posestnega varstva.285 Tisti, ki dejansko

izvršuje pozitivno služnost, utemeljuje zahtevo za posestno varstvo na podlagi dejanske oblasti nad

stvarjo. V skladu s splošnimi pravili posestnega varstva mu tako ni treba dokazovati obstoja služnostne

pravice.286

Po drugi strani negativne služnosti lastniku nalagajo opuščanje nekaterih oblastvenih ravnanj, ki so mu

drugače dovoljena. Služnostni upravičenec negativne služnosti ne izvršuje, v njej ni nobenega aktivnega

ravnanja, zatorej ni objektivnih zaznavnih znakov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o njenem obstoju.

Ta koncept zatorej ne ustreza splošni koncepciji posestnega varstva. Ena od pomembnejših razlik med

pozitivno in negativno služnostjo je v obstoju posestnega varstva. Posestno varstvo se prizna le

tistemu, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Služnostni upravičenec pri izvrševanju negativne

služnosti tako nima posestnega varstva.287

281 Omenjeni pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti, ki ni odvisno od pravnega temelja. 282 Glej VSL sklep II Cp 3197/2008 z dne 17.09.2008. Višje sodišče v Ljubljani je v omenjeni zadevi še zapisalo: »V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi ''zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti'', kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje.« 283 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. str. 1026. 284 Prav tam, str. 1027. 285 Prav tam, str. 1026. 286 Prav tam. 287 Prav tam, str. 1026 in 1027.

45

6.1.1.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivna legitimacija za posestno varstvo se torej prizna tistemu, ki zatrjuje izvrševanje delne oblasti

nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo, se zatrjuje obstoj služnosti, ki predstavlja temelj,

ki opravičuje takšno delno oblast. Ker posestno varstvo varuje že način izvrševanja dejanske oblasti,

pravni temelj pri odločanju o posestnem varstvu ni pomemben. Zato zatrjevanje služnosti za posestno

varstvo niti ni potrebno.288

6.1.1.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Služnostni upravičenec lahko zoper motilca posesti vloži posestno tožbo, to je tožbo zaradi motenja

posesti ali tožbo na vrnitev posesti, ki je dajatvene narave.289

6.1.2 TOŽBA NA VARSTVO SLUŽNOSTI (ACTIO CONFESORIA)

Služnost je stvarna pravica na tuji stvari. Zaradi načela absolutnosti, mora vsak, tj. ne le lastnik služeče

stvari, ampak tudi vsak tretji to pravico spoštovati in se vzdržati vsakršnih posegov v to pravico.290

Služnostni upravičenec lahko najprej izkoristi splošna sredstva, ki so mu na voljo za varstvo svojega

pravnega položaja. Med splošnimi sredstvi za varstvo civilnopravnih položajev je potrebno kot prvo

omeniti samopomoč, katere pravni temelj zasledimo v 31. členu SPZ, kakor tudi v 131. členu OZ. Teorija

kot posebno obliko splošnega varstva služnosti omenja tudi tožbo na ugotovitev služnosti.291SPZ za

varstvo služnosti v prvem odstavku 212. člena ureja posebno tožbo, imenovano konfesorna tožba

(actio confesoria). Konfesorna tožba je oblika varstva služnosti, ki varuje tako osebne kot stvarne

služnosti, za njeno uveljavljanje pa ni pomembno, kdo krši pravico.292 V primeru, da nekdo

služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da

preprečevanje oziroma motenje preneha.293 Varstvo na temelju služnostne pravice praviloma pride v

poštev takrat, ko posestno varstvo ni mogoče. To je v primeru negativnih služnosti, saj služnostni

upravičenec ne izvršuje navzven dejanske oblasti, kot tudi takrat, ko služnostni upravičenec iz drugih

razlogov ne izpolnjuje pogojev posestnega varstva (v primeru prekludiranja zahtevkov…). Konfesorna

tožba je po vsebini primerljiva z negatorno tožbo za varstvo lastninske pravice, čeprav ima konfesorna

tožba svoje korenine v rei vindikacijski tožbi.294

288 Prav tam str. 1027. 289 Več o posestni tožbi glej poglavje 4.1.1.6. M. Tratnik, R. Vrenčur, M. Odar, I. Simič, A. Štravs, H. Reich, Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor, 2007, str. 147. 290 T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 211. 291 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1025. Glej tudi T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 211. 292 To je lahko lastnik služečega zemljišča ali pa tista oseba, ki ima na služečem zemljišču oblast, ki si jo deli s služnostnim upravičencem ali ki se ji v njegovo korist odpoveduje, kot npr. najemnik ali zakupnik služečega zemljišča. M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 1025. 293 Prvi odstavek 212. člena SPZ. 294 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1027 in 1028.

46

Služnost je stvarna pravica in učinkuje erga omnes. Njeno varstvo je tako usmerjeno proti

nedoločenemu krogu oseb.295

Ob smiselni uporabi trejtega odstavka 99. člena, vložitev konfesorne tožbe ne zastara. Seveda pa

pravica vložiti konfesorno tožbo ugasne, ko preneha služnostna pravica.296

6.1.2.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Za vložitev konfesorne tožbe je aktivno legitimiran služnostni upravičenec, ki mora tudi dokazati obstoj

služnosti. Način dokazovanja se razlikuje pri stvarnih in osebnih služnostih. Stvarne služnosti učinkujejo

v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, zato dokazovanje obstoja služnosti vsebuje

tudi dokaz, da je služnostni upravičenec lastnik gospodujočega zemljišča.297 Upravičenec sme

konfesorno tožbo usmeriti zoper lastnika služeče nepremičnine ter zoper vsako tretjo osebo, ki

omejuje ali onemogoča izvrševanje služnostne pravice (pasivna legitimacija).298

6.1.2.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Actio confesoria je dajatvena tožba, ki se glasi na opustitev vseh ravnanj (opustitveni zahtevek), ki

nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti. Ravno iz tega razloga mora tožnik tudi dokazati vsebino

služnosti oziroma svojo upravičenost, da zahteva njeno izvrševanje. Oblikovanje tožbenega zahtevka

pri konfesorni tožbi je različno od primera do primera in je odvisno od vsebine služnosti in

vznemirjanja.299

Kot ravnanje, ki posega v pravico izvrševanja služnosti pri osebnih služnostih lahko pomeni tudi odvzem

stvari. Zahtevek iz konfesorne tožbe v tem primeru sledi rei vindikacijski tožbi in služnostni upravičenec

lahko zahteva njeno vrnitev (vrnitveni oziroma restitucijski zahtevek). Na primer nekdo vzame stvar

užitkarju, ta pa zahteva njeno vrnitev.300

Kot poseg v stvarno služnost pa se kažejo ravnanja, ki služnostnega upravičenca nedopustno

vznemirjajo pri njenem izvrševanju. Vznemirjanje mora bodisi preprečevati ali pomembneje oteževati

izvrševanje vsebine služnostne pravice. Kot vznemirjanje se tako ne šteje poseganje v izvrševanje

služnostne pravice, če nanj bistveno ne vplivajo.301

295 Prav tam, str. 1028. 296 Na prenehanje lahko vpliva potek časa, prenehanje z osvoboditvijo (usucapio libertatis) imetnika stvarne služnosti sili v uveljavljanje zahteve po sodnem varstvu (glej komentar k 223. členu SPZ.). M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 1029. 297 Prav tam, str. 1028. 298 M. Tratnik, R. Vrenčur, M. Odar, I. Simič, A. Štravs, H. Reich, Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor, 2007, str. 147. 299 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 1028. 300 Prav tam. 301 Kot primer bi lahko navedli situacijo, ko lastnik služečega zemljišča na pot, ki predstavlja vsebino služnosti postavi vrata, služnostnemu upravičencu pa hkrati ne preprečuje nadaljnjega izvrševanja. Prav tam, str. 1028 in 1029.

47

S tožbenim zahtevkom iz konfesorne tožbe služnostni upravičenec zahteva prenehanje ravnanj, ki

pomenijo vznemirjanje. Ta ravnanja morajo biti v skladu s splošnimi pravili dovolj natančno

opredeljena. SPZ pa v prvem odstavku 99. člena dopušča tudi, da se s konfesorno tožbo zahteva tudi

prepoved bodočih motenj, saj kot za negatorno tožbo, to velja enako kot za preventivni zahtevek

konfesorne tožbe.302 Z dajatvenim zahtevkom lahko tožnik torej zahteva, da se tožencu prepove

nadaljnje poseganje v njegovo služnostno pravico (prepovedni zahtevek), kar pomeni, da se omogoči

izvrševanje služnosti, oziroma, da se odpravijo motnje pri izvrševanju le-te. Tožnik lahko s konfesorno

tožbo zahteva tudi vzpostavitev prejšnjega stanja.303

6.1.2.3 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

I. »Toženec B.C., stanujoč…, EMŠO…, je dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico

hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki v naravi poteka preko nepremičnin, s parc. št.

96/1 in 96/9, obe k.o. 1012 – Vransko, in je v zemljiški knjigi vknjižena v korist vsakokratnega

lastnika nepremičnine s parc. št. 96/8, k.o. 1012 – Vransko, še zlasti pa je toženec dolžan

opustiti vsakršno postavljanje ovir na obstoječi služnostni poti in parkiranje vozil na njej.

II. Toženec je dolžan vzpostaviti prvotno stanje služnostne poti tako, da na nepremičninah s parc.

št. 96/1 in 96/9, obe k.o. 1012 – Vransko odstrani postavljene ovire ter parkirana vozila na njej.

III. Tožencu se tudi v bodoče prepoveduje, da s tovrstnimi ali podobnimi dejanji, torej predvsem s

postavljanjem ovir in parkiranjem vozil posega v prej navedeno služnostno pravico.«304

6.1.3 TOŽBA NA UGOTOVITEV SLUŽNOSTI

Tožba na ugotovitev služnosti je urejena v 218. členu SPZ. Teorija jo omenja kot obliko njenega varstva.

Pri tem je potrebno poudariti, da tu ne gre za poseg v izvrševanje služnosti, ampak za spor med

strankami, in sicer glede vprašanja, ali obstaja določena pravica ali ne.305

Prvi odstavek 218. člena določa, da lahko služnostni upravičenec zahteva, da se nasproti lastniku

služeče stvari ugotovi obstoj služnosti. Nadalje v drugem odstavku istega člena določa, da se za to tožbo

smiselno uporablja 92. člen istega zakona.306 Praktičen primer takšnega spora bi lahko uprizorili s

situacijo, ko lastnik gospodujoče nepremičnine zatrjuje, da obstaja stvarna služnost na služeči

nepremičnini, lastnik služeče nepremičnine pa obstoj takšne pravice zanika. 307

302 Prav tam, str. 1029. Glej tudi komentar k 99. členu SPZ v R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 600-605. 303 M. Tratnik, R. Vrenčur, M. Odar, I. Simič, A. Štravs, H. Reich, Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni

vidiki, Maribor: Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor, 2007, str. 149. 304 Prirejeno po VSM sodba I Cp 939/2015 z dne 16.02.2016. 305 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s

komentarjem, 2016, str. 1059. 306 Prvi in drugi odstavek 218. člena SPZ. 307 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s

komentarjem, 2016, str. 1059.

48

Določba 218. člena SPZ ne nosi posebnega pomena, saj bi takšen zahtevek osebi, ki zatrjuje obstoj

služnosti, priznali že na podlagi določbe 181. člena ZPP. Kljub temu tudi določba SPZ nosi pomembne

pravne posledice. S SPZ je posebej predvidena ugotovitev obstoja stvarne služnosti, zato pri vložitvi

tožbe, ki je ugotovitvena, ni potrebno izkazovati pravnega interesa.308

Interes za vložitev ugotovitvene tožbe ima lahko bodisi lastnik gospodujoče bodisi lastnik služeče

nepremičnine, in sicer predvsem zaradi vpisa pridobitve stvarne služnosti oziroma vpisa njenega

prenehanja (izbrisa) iz zemljiške knjige. Če drugi lastnik nepremičnine, ki mora izdati zemljiškoknjižno

dovolilo, da se lahko učinkovito opravi vpis v zemljiško knjigo po veljavnih zemljiškoknjižnih predpisih

noče sodelovati, se lahko z ugotovitveno tožbo pridobi listina, ki omogoča izvedbo vpisa. Lastnik

nepremičnine, ki vloži ugotovitveno tožbo glede obstoja oziroma neobstoja stvarne služnosti, ima

hkrati možnost na podlagi 79. člena ZZK-1 predlagati vpis zaznambe spora, da si zagotovi varstvo pred

negativnimi posledicami učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo že v trenutku predloga

zaznambe in ne šele kasneje, ko bo o sporu dejansko meritorno odločeno.309

6.1.3.1 Pogoji za vložitev tožbe

Glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev ugotovitvene tožbe obstoja oziroma neobstoja

služnosti, drugi odstavek 218. člena SPZ napotuje na smiselno uporabo določil, ki urejajo vindikacijsko

tožbo.310

Kadar tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti vlaga lastnik gospodujoče nepremičnine, se ta glasi

na določeno vsebino. Tožnik mora tako dokazati:

a) da je lastnik nepremičnine, v korist katere učinkuje služnost (slednje se dokazuje s stanjem

zemljiške knjige);

b) vsebino služnosti, ki jo zatrjuje (služnost mora biti v zahtevku natančno opisana ter na način,

ki omogoča vpis v zemljiško knjigo);311

c) obstoj služnostne pravice (dokazati mora, da je služnost nastala na enega od načinov, ki je

določen z zakonom);

d) da je toženec lastnik nepremičnine, ki ima v spornem razmerju položaj služeče nepremičnine

(slednje se dokazuje s stanjem zemljiške knjige).

Kadar pa je vložena tožba za ugotovitev neobstoja služnosti, mora tožnik dokazati predvsem:

a) lastninsko pravico na služeči in gospodujoči nepremičnini;

b) da je stvarna služnost prenehala na enega izmed načinov, določenih z zakonom. 312

308 T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 211 in M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ):

(neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 1059 in 1060. 309 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1060. 310 Sklicevanje je nenavadno, saj vindikacijska tožba predstavlja dajatveno tožbo, tu pa gre za ugotovitveno tožbo. Smisel sklicevanja zato predstavljajo predvsem trditve in dokazovanja , ki jih mora uveljavljati tožnik, da s svojim zahtevkom uspe. 311 VSL sodba in sklep I Cp 1872/2012 z dne 16.1.2013 (razdelek Sodna praksa). 312 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1060.

49

Ugotovitvena tožba ne pride v poštev, če zavezovalni pravni posel, ki predstavlja podlago za

ustanovitev oziroma prenehanje služnosti, ni izpolnjen. Neizpolnitev iz tega posla, ki predstavlja

opustitev izdaje zemljiškoknjižnega dovolila, je potrebno uveljavljati z dajatveno tožbo.313

6.1.3.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

V primeru vložitve ugotovitvene tožbe, v konkretnem primeru tožbe na ugotovitev obstoja stvarne

služnosti, mora tožeča stranka opisati pravico oziroma pravno razmerje, ki se naj ugotovi. Za namen

opredelitve vsebine pridobljene pravice stvarne služnosti hoje ali vožnje je torej odločilen opis

služnostne poti. Včasih je že tožbeni zahtevek, ki se glasi »po obstoječi poti« dovolj določen, to pa

takrat, kadar je potek služnostne poti v naravi jasno viden. Kadar pa pot v naravi ni vidna, oziroma je

med strankama sporno kje poteka, pa takšen zahtevek ni dovolj natančno določen. Po 180. členu ZPP

mora vsaka tožba vsebovati določen tožbeni zahtevek (petitum), zato je pri oblikovanju le-teh

pomembno, da so dovolj določeni.314

6.1.3.3 Primer tožbenega zahtevka

1. Prvi primer

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

» Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine s parc. št. 234, k.o. 1028 – Sedraž,

ki je v lasti tožeče stranke A.A., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna

pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko služečih nepremičnin s parc. št. 231/2, parc. št. 233/5 in

231/3, vse k.o. 1028 – Sedraž, ki so last tožene stranke B.B., in sicer po obstoječi tlakovani poti, ki sega

na parcelo s parc. št. 231/2, k.o. 1028 – Sedraž, v širini 3 m in dolžini 11 m v smeri severovzhod do meje

s parc. št. 233/5 k.o. 1028 – Sedraž in nadalje po asfaltni poti na parceli s parc. št. 231/3, k.o. 1028 –

Sedraž, v smeri severozahod, do roba zemljišča s parc. št. 231/3, k.o. 1028 – Sedraž, v skupni dolžini 8

m ter širini pori 3 m, kot je prikazano v priloženem posnetku poti, in v breme vsakokratnega lastnika

teh nepremičnin.«315

2. Drugi primer

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

»Ugotovi se, da na služečem zemljišču s parc. št. 364/1, k.o. 1039- Rimske Toplice, ki je last toženca

B.B., stanujočega…, EMŠO…, obstoji za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine s parc. št.

365/2, k.o. 1039 – Rimske Toplice, last tožnika A.A., stanujočega…, EMŠO…, služnostna pravica pešpoti

in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča s parc. št.

365/2, k.o. 1039 – Rimske Toplice, po delu obstoječe poti na južnem delu parcele v širini 2,7 metra in

po dolžini nad 19 in do 31 metrov, vse od zemljiške parcele s parc. št. 355/5, k.o. 1039- Rimske Toplice

do zemljiške parcele s parc. št. 365/2, k.o. 1039 – Rimske Toplice.«316

313 Prav tam, str. 1060 in 1061. 314 Četrta točka obrazložitve sklepa VSL I Cp 2180/2013, z dne 23.10.2013. 315 Prirejeno po VSL sklep I Cp 2180/2013 z dne 23.10.2013. 316 Prirejeno po VSL sodba II Cp 2772/2017 z dne 21.03.2018.

50

6.1.3.4 Tožba na ugotovitev služnosti, ko gre za prenehanje služnosti na podlagi

zakona

Eden od razlogov za prenehanje služnosti je uresničitev pogojev, ki jih narekuje zakon. V trenutku, ko

nastopijo zakonsko določeni pogoji, obstaja možnost, da med lastnikom služeče in gospodujoče

nepremičnine nastane spor o obstoju stvarne služnosti, zaradi česar lahko posledično vsak izmed njiju

vloži ugotovitveno tožbo, ki ima podlago v 218. členu SPZ. Tožba bo torej vsebovala ugotovitveni

zahtevek, s katerim bo tožnik od sodišča zahteval, da ugotovi prenehanje služnosti, zaradi uresničitve

pogojev, določenih v zakonu. Sodišče odloči s sodbo, ki pa nima konstitutivnega učinka, saj sodišče z

njo zgolj ugotavlja, ali so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za prenehanje stvarne služnosti.

Posledično bo potrebno v primeru, ko bo sodišče ugotovilo, da bo stvarna služnost prenehala, izvesti

še njen izbris iz zemljiške knjige. Služnostni zavezanec bo zemljiškoknjižnemu sodišču predlagalo, da na

podlagi pravnomočne ugotovitvene sodne odločbe, dovoli vknjižbo izbrisa stvarne služnosti. Opustitev

vknjižbe izbrisa s strani služnostnega zavezanca lahko privede do dobroverne pridobitve gospodujoče

nepremičnine in učinkovanje stvarne služnosti v prid njenega vsakokratnega lastnika, kar predstavlja

tveganje.317

6.1.4 TOŽBA NA PRENEHANJE SLUŽNOSTI

Stvarna služnost lahko preneha na več načinov. SPZ v 220. členu taksativno določa možne načine

prenehanja stvarne služnosti, in sicer: na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali pa na podlagi

zakona.318 V tem poglavju se bomo osredotočili predvsem na prenehanje služnosti na podlagi odločbe,

ki je urejena v 222. členu SPZ. Ker stvarna služnost pomeni obremenitev lastninske pravice služeče

nepremičnine, lastninska pravica pa predstavlja najširšo oblast nad stvarjo, morajo biti omejene tudi

njene omejitve. Zakon daje lastniku služeče pravice možnost, da s tožbo zahteva prenehanje stvarne

služnosti v primeru, ko ta pomeni večjo omejitev služeče nepremičnine, kot pa je korist gospodujoče

nepremičnine. Zahtevek za prenehanje stvarne služnosti se uveljavlja s tožbo, ki se lahko vloži zaradi

nekoristne stvarne služnosti za gospodujočo nepremičnino ali zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih

je bila služnost ustanovljena.319

6.1.4.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za ukinitev oziroma prenehanje stvarne služnosti je obstoj

takšne služnosti. Šele, ko se s sodno odločbo ali odločbo državnega organa ugotovi, ali takšna služnost

sploh obstaja, je možno zahtevati ukinitev oziroma prenehanje služnosti.320

317 M. Tratnik, R. Vrenčur, M. Odar, I. Simič, A. Štravs, H. Reich, Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni vidiki, 2007, str. 143. 318 Glej 220. člen SPZ. 319 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1071. 320 VSL, sklep I Cp 562/2016, z dne 20.04.2016.

51

Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da lahko lastnik služečega zemljišča prenehanje stvarne

služnosti uveljavlja le z oblikovalnim zahtevkom. Stvarna služnost pri tem preneha z dnem, ko postane

sodna odločba pravnomočna. Zahtevek za prenehanje stvarne služnosti se lahko uveljavi le s tožbo, ki

jo vloži lastnik služečega zemljišča proti lastniku gospodujočega zemljišča.321

V zahtevku za prenehanje služnosti je vsebovan tudi zahtevek za utesnitev oziroma zoženje stvarne

služnosti, še posebej zaradi spremenjenih okoliščin. Predvsem zaradi slednjega se velikokrat zgodi, da

služnost ni več potrebna v takšnem obsegu, kot je bila prvotno ustanovljena, zato se lahko njen obseg

zoži.322 To ustreza splošnim pravilom, ki zapovedujejo, da naj služnost predstavlja čim manjšo omejitev

lastninske pravice (oziroma služečega zemljišča).323

Zahtevek za prenehanje služnosti je torej mogoče vložiti iz razloga nekoristnosti služnosti ali zaradi

spremenjenih okoliščin. Razloga sta predstavljena alternativno. Sodna praksa pa izpostavlja primere,

ko nastanek spremenjenih okoliščin velikokrat hkrati pripelje do prenehanja koristnosti služnosti za

gospodujočo nepremičnino.324 Ob izkazanih izjemnih okoliščinah bo ukinitev služnosti utemeljena tudi

v primeru, če lastnik služečega zemljišča, iz razloga ustanovljene služnosti, kljub potrebni skrbnosti pri

uveljavljanju pravnega varstva, ne bo mogel uspešno zavarovati svojih osebnih in premoženjskih pravic

pred protipravnimi ravnanji toženca.325

Zahtevek lastnika služeče nepremičnine se bo v obeh primerih glasil enako, zato zadostuje, da sodišče

ugotovi obstoj enega od naštetih pogojev, tudi če ne gre za tistega, na katerega se sklicuje lastnik

služeče nepremičnine.326

6.1.4.2 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

»Služnostna pravica vožnje in živinogonje po služeči nepremičnini s parc. št. 47/2, k.o. 1001 – Petrovče,

ki je last tožnika A.A., stanujočega…, EMŠO…, natančneje po utrnjeni poti severno od hiše toženca B.B,

stanujočega…, EMŠO…, v dolžini 10 metrov diagonalno vse do meje s parc. št. 47/3, k.o. 1001 –

Petrovče, in ki je vknjižena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine s parc. št. 47/1,

k.o. 1001 – Petrovče, zaradi nekoristnosti opisane stvarne služnosti za gospodujočo nepremičnino,

preneha.«327

321 VSL, sodba I Cp 1138/2011, z dne 21.09.2011. Enako VSL, sodba in sklep II Cp 576/2013 z dne 18.09.2013. 322 VSL, sodba I Cp 1796/2013, z dne 4.9.2013. (razdelek Sodna praksa) 323 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 1071. 324 VSRS , sodba II Ips 830/2009 z dne 23.06.2011. 325 VSL, sodba in sklep II Cp 576/2013 z dne 18.09.2013. 326 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 1071. 327 Prirejeno po VSL sodba in sklep I Cp 468/2017 z dne 20.09.2017.

52

6.1.5 ZAHTEVEK NA PRESTAVITEV SLUŽNOSTI

Služnostna pravica pomeni velik poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča,

zato se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo zemljišče. Kadar se

presoja vsebina izvrševanja služnosti, je potrebno vedno upoštevati interes služeče nepremičnine. 328

Vrhovno sodišče je v zadevi sodba II Ips 137/1993 z dne 21.10.1993 odločilo, da je bistvo zahtevka na

prestavitev služnosti v tem, da vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča ne oporeka potrebe

po nadaljnji uporabi služnostne poti, kot je to sicer značilno za zahtevek na ugotovitev prenehanja

služnostne pravice, ampak izhaja iz okoliščine, da obstaja neka druga, v tožbenem zahtevku ''ponujena''

pot, ki je enakovredna obstoječi služnostni poti, in sicer bodisi na istem, bodisi na drugem zemljišču

istega lastnika, ali pa izjemoma ob njegovi privolitvi, tudi na zemljišču tretjega lastnika.329

VSL sodba II Cp 1452/2015, z dne 21.10.2015: »Zahtevek za prestavitev služnosti poti je utemeljen, če

služnostni zavezanec dokaže, da bo pot po novi trasi manj obremenjevala služečo nepremičnino in da

se s prestavitvijo poti ne bodo bistveno spremenili pogoji za izvrševanje služnosti.«330

Če sodišče zahtevku po prestavitvi služnosti ugodi, je služnost prestavljena, oziroma obstoječa služnost

preneha in nastane nova, in sicer že v trenutku pravnomočne sodne odločbe in ne šele z izbrisom iz

zemljiške knjige oziroma z vpisom vanjo.331

Sprejema se stališče, da ni razloga za odrekanje prestavitve služnosti v primeru, da se pogoji izvrševanja

služnosti za lastnika gospodujočega zemljišča ne bi veliko spremenili in da bi bila sprememba v interesu

obeh zemljišč.332

6.1.5.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi VSL sodba II Cp 1452/2015 z dne 21.10.2015 zapisalo, da je zahtevek

za prestavitev služnosti sestavljen iz zahtevka za ukinitev obstoječe služnosti in zahtevka za ustanovitev

nove služnosti (v konkretnem primeru ustanovitve služnosti na novi trasi). Ugotavlja, da če bi bila

prestavitev utemeljena, bi moralo sodišče najprej ugotoviti, ali služnost sploh obstaja, nato pa izvesti

njeno ukinitev in prestavitev na novo lokacijo (v konkretnem primeru na novo traso).333

6.1.5.2 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

328 A. Vlahek, Prestavitev služnostne poti, v: Pravna praksa, 27 (2008), 8, str. 21. Glej tudi prvi odstavek 219. člen SPZ. 329 VSRS sodba II Ips 137/1993 z dne 21.10.1993. 330 VSL sodba II Cp 1452/2015 z dne 21.10.2015. 331 A. Vlahek, Prestavitev služnostne poti, 2008, str. 22. 332 VSRS sodba II Ips 137/1993 z dne 21.10.1993. 333 VSL sodba II Cp 1452/2015 z dne 21.10.2015.

53

»Služnostna pravica hoje in vožnje po parceli 2/2, k. o. 1001 - Petrovče, ki je po geodetski odmeri

pridobila novo nastale parcele 1/28, 1/53 in 1/55, dogovorjena v sodni poravnavi P 142/2002 z dne 22.

9. 2005, se ukine in se prestavi na parc. št. 4/13, k. o. 1001 - Petrovče, in sicer v korist vsakokratnega

lastnika parcele 2/2, k. o. 1001 - Petrovče.«334

6.1.6 NEGATORNA TOŽBA (ACTIO NEGATORIA)

Negatorna tožba ni zgolj pravno sredstvo za namen varstva lastninske pravice pred neupravičenim

prilaščanjem služnosti oziroma neupravičeno širitvijo služnosti, temveč se lahko uporabi za obrambo

zoper vsako motenje lastnine zaradi neupravičenih posegov. Negatorna tožba se lahko naperi zoper

osebo, ki bodisi neupravičeno izvršuje služnost bodisi v primeru, ko služnostni upravičenec

neupravičeno razširi obseg obstoječe služnosti. V primeru, da nekdo le verbalno zatrjuje pravico do

služnosti, to ni zadosten razlog za negatorno tožbo. Predpostavka za vložitev negatorne tožbe je realno

dejanje, s katerim nekdo neupravičeno poseže v lastnino, oziroma v druge pravno zavarovane položaje.

Lastnik nepremičnine lahko vloži negatorno tožbo, da bi s tem preprečil priposestvovanje služnosti in

tako ohranil svojo lastninsko pravico brez omejitev. Ni potrebno, da zaradi posegov nastane kakšna

škoda, kakor tudi ni potrebno krivdno ravnanje posežnika, da se lahko uporabi negativna tožba.

Negativne tožbe ni mogoče uperiti kot preventivni ukrep, s katerim bi se preprečili morebitni posegi,

ki bi lahko nastali v bodočnosti. SPZ ne predvideva posebne opustitvene tožbe za lastnika služeče

nepremičnine. Mogoče bi bilo z uporabo pravil sosedskega prava (73. člen v povezavi s 74. členom SPZ)

upravičiti uporabo popularne tožbe, torej tožbe na odstranitev škodne nevarnosti, ki je opredeljena v

133. členu OZ. Smiselno enako bi jo bilo mogoče priznati tudi služnostnemu upravičencu.335

Bistvo negatorne tožbe je, da tožnik dokaže obstoj svoje lastninske pravice ter poseg v to pravico. Če

toženec zatrjuje, da ima pravno podlago za takšno poseganje, na primer obstoj služnostne pravice,

mora takšno trditev tudi dokazati. Dokazno breme o neobstoju pravice tako ni na strani tožnika.

Dolžnost toženca je tudi dokazati, da ne obstaja ponovitvena nevarnost. Imetnik služnosti mora

lastniku povrniti nastalo škodo, ki je nastala zaradi nedovoljenega poseganja v služečo nepremičnino.

Povrnitev škode pa se obravnava po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.336

6.1.6.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivno legitimacijo za negatorno tožbo nosi vsak stvarnopravni upravičenec, kot na primer služnostni

upravičenec, zoper posege tretjih oseb pa se z negatorno tožbo lahko brani tudi najemnik. Pasivno

legitimacijo nosi vsakdo, ki povzroča določene motnje.337

334 Prav tam. 335 M. Tratnik, R. Vrenčur, M. Odar, I. Simič, A. Štravs, H. Reich, Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni

vidiki, 2007, str. 150 in 151. 336 Prav tam. 337 Prav tam, str. 151.

54

6.1.6.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Tožbeni zahtevek negatorne tožbe se glasi na vzpostavitev prejšnjega stanja, kar pomeni odstranitev

motnje ter/ali opustitev nadaljnjih motenj. Tako za ugotovitveno kot za opustitveno tožbo zadostuje

objektiven protipravni poseg. Materialno predpostavko za opustitveni zahtevek predstavlja nevarnost,

da se bodo protipravni posegi v tujo pravico ponovili.338 SPZ v prvem odstavku 99. člena določa, da

kadar nekdo protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, torej tudi v primeru

neupravičenega prilaščanja ali neupravičene širitve služnostne pravice, lahko lastnik oziroma

domnevni lastnik s tožbo zahtevata, da takšno vznemirjanje preneha (opustitveni in odstranitveni

zahtevek) in da se prepove nadaljnje vznemirjanje (prepovedni zahtevek).339

6.1.6.3 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

I. »Toženca B.B, stanujoč…, EMŠO…, in C.C., stanujoč…, EMŠO…, sta dolžna opustiti vsakršno

poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik A.A., stanujoč…, EMŠO…, na nepremičnini s

parc. št. 1/1, k.o. 1002 - Kasaze, na dvorišču v izmeri 300 m2 in gospodarskem poslopju v izmeri

104 m2 in ki presega upravičenja, ki jih imata toženca iz naslova služnosti dovozne poti proti

njuni hiši, predvsem pa sta dolžna iz severozahodnega dela navedene parcele, v širini 5 metrov

od meje s parc. št. 1/3, k.o. 1002 - Kasaze (kot je to razvidno iz skice izvedenca D.D. z dne

25.1.2015) odstraniti betonske robnike in tlakovce ter dve sadni drevesi, zemljišče zravnati, ter

zasaditi travo v pasu zemljišča dimenzije 2 x 5 metrov ob meji s parc. št. 1/3, k.o. 1002 – Kasaze.

II. Tožencema se tudi v bodoče prepoveduje vsakršen poseg na ta pas zemljišča, predvsem tudi

sajenje drevja ter košnja trave.«340

6.2 ZASTAVNA PRAVICA

6.2.1 SPLOŠNO O ZASTAVNI PRAVICI

Zastavna pravica predstavlja omejeno stvarno pravico na točno določeni tuji stvari ali premoženjski

pravici, ki služi zavarovanju določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (t.j. zastavni upnik)

proti lastniku zastavljene stvari oziroma imetniku zastavljene pravice (zastavitelju) ali proti tretji osebi,

ki ni zastavitelj. Imetnik zastavne pravice je vedno tudi upnik zavarovane terjatve, zastavitelj in dolžnik

zavarovane terjatve pa sta lahko različni osebi. V primeru, da zavarovana terjatev ob dospelosti ni

plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo predmeta zastavne pravice in se ob tem poplača iz njene

vrednosti. Zastavnemu upniku v sklopu poplačilne pravice poleg glavnice pripadajo tudi obresti in

stroški. Zastavni upnik ima pri poplačilu prednost pred vsemi ostalimi zastaviteljevimi upniki, ki nimajo

stvarnopravno zavarovanih terjatev. Prednost ima tudi pred tistimi upniki, ki imajo stvarnopravna

338 Prav tam. 339 Prvi odstavek 99. člena SPZ. 340 Prirejeno po VSL, sodba I Cp 1549/2015, z dne 28.10.2015.

55

zavarovanja s slabšim vrstnim redom. V primeru stečaja zastavitelja pa ima zastavni upnik ločitveno

pravico.341

Terjatev, ki se zavaruje, mora biti zaradi načela specialnosti določena. Opredeljena mora biti glede na

zastavnega upnika, dolžnika in njenega predmeta. Z zastavno pravico se lahko zavarujejo tudi bodoče

in pogojne terjatve.342

Zastavna pravica na nepremičninah je hipoteka.343

6.2.2 DEVASTACIJSKA TOŽBA

Dolžnost zastavitelja je skrbeti za ohranitev vrednosti obremenjene nepremičnine. Ta mora zlasti

skrbeti za redno vzdrževanje. Ustrezno jo mora zavarovati pred požarom, potresom in drugimi možnimi

tveganji. V primeru, da zastavitelj ravna nasprotno in s svojimi ravnanji zmanjšuje vrednost

obremenjene nepremičnine oziroma kako drugače poslabšuje njeno stanje, ima hipotekarni upnik na

podlagi 151. člena SPZ možnost s tako imenovano devastacijsko tožbo od sodišča zahtevati, naj to

zastavitelju naloži opustitev takšnih dejanj. V primeru, ko zastavitelj ne ravna v skladu z odločbo,

izdano na podlagi devastacijske tožbe, ima hipotekarni upnik možnost po 151. členu SPZ zahtevati

prisilno izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve še pred njeno zapadlostjo. Za prisilno izterjavo

potrebuje izvršilni naslov, ki ga pridobi na podlagi hipotekarne tožbe. V postopku nosi dokazno breme,

da gre za devastacijski položaj, na podlagi katerega mu pripada pravica do poplačila zavarovane

terjatve pred njeno zapadlostjo.344

6.2.2.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

V primeru, da zastavitelj s svojim ravnanjem zmanjšuje vrednost obremenjene nepremičnine, ali na

kakšen drug način slabša njeno stanje, lahko hipotekarni upnik vloži opustitveni tožbeni zahtevek v

obliki devastacijske tožbe, in tako od sodišča zahteva, da zastavitelju naloži opustitev takšnih dejanj.

Po naravi je takšen zahtevek enak negatorni tožbi, torej gre za opustitveni zahtevek. V primeru, da je

zmanjševanje vrednosti nepremičnine posledica ravnanja tretje osebe, se hipotekarnemu upniku proti

tej osebi prizna tudi tako imenovani odstranitveni zahtevek.345

6.2.2.2 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

341 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 401, v povezavi z 218. členom SPZ. 342 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 412 in 413. 343 138. člen SPZ. 344 M. Tratnik, Hipoteka, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 108-109. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 442, v povezavi z 151. členom SPZ. 345 Tretja oseba lahko predstavlja tistega, ki nepremičnino uporablja na podlagi določenega pravnega razmerja z zastaviteljem,

ali pa le soseda (imisije). M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 442. Prav tako M. Tratnik, v: M. Juhart,

M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016,

str. 831.

56

»Toženec A.A., stanujoč…, EMŠO…, je dolžan takoj opustiti vsa ravnanja, s katerimi zmanjšuje vrednost

ter s katerimi slabša stanje v hipoteko dane nepremičnine s parc. št. 237/2, k.o. 1565 - Marindol, zlasti

pa je dolžan prenehati s podiranjem nasadov jablan na tej nepremičnini, opuščanjem rednega

vzdrževanja nepremičnine, prav tako pa je dolžan odstraniti odpadne smeti ob robu nepremičnine.«346

6.2.3 HIPOTEKARNA TOŽBA (ACTIO HYPOTHECARIA)

Hipotekarni upnik, v čigar korist je bila ustanovljena navadna hipoteka, mora za pridobitev izvršilnega

naslova vložiti hipotekarno tožbo (actio hypothecaria) Z vložitvijo le-te, zahteva prodajo obremenjene

nepremičnine. V primeru, da sodišče upnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi, predstavlja

pravnomočna sodba, ki je izdana v tem postopku izvršilni naslov, na podlagi katerega upnik zahteva

izvršbo.347

Pri hipotekarni tožbi poznamo dva položaja. Prvi je ta, ko je zastavitelj (realni dolžnik) hkrati dolžnik

zavarovane terjatve (osebni dolžnik). V tem primeru lahko hipotekarni upnik poleg običajnega zahtevka

pri hipotekarni tožbi zahteva tudi, da sodišče dolžniku naloži plačilo zavarovane terjatve. Če sodišče

zahtevku ugodi, pridobi hipotekarni upnik splošen izvršilni naslov, ki je podlaga za poplačilo iz

kateregakoli dolžnikovega premoženja. Dolžnik namreč za plačilo svojega dolga nasproti

hipotekarnemu upniku jamči ne glede na vsebino hipoteke, z vsem svojim premoženjem. Kljub temu

je za hipotekarnega upnika ugodnejše poplačilo iz naslova hipoteke, saj ima iz tega vira pravico do

prednostnega poplačila. Nasproti ostalemu dolžnikovemu premoženju nastopa kot navaden upnik, kar

pomeni, da trpi konkurenco ostalih dolžnikovih upnikov. Zaradi tega hipotekarni upnik načeloma

uveljavlja poplačilo iz ostalega dolžnikovega premoženja le v primeru, če izkupiček od prodaje s

hipoteko obremenjene nepremičnine ne zadostuje za poplačilo zavarovane terjatve.348

Drugi primer hipotekarne tožbe predstavlja situacija, ko zastavitelj (realni dolžnik) ni hkrati dolžnik

zavarovane terjatve (osebni dolžnik). V tem primeru jamči le z obremenjeno nepremičnino.

Hipotekarni upnik mora tako s hipotekarno tožbo od sodišča zahtevati, da tožencu naloži, naj prizna,

da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo zavarovane terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino

in da je dolžan dopustiti poplačilo tožnikove terjatve iz zastavljene nepremičnine. Iz sodne prakse pa

lahko razberemo, da hipotekarni upnik od njega ne more zahtevati plačila zavarovane terjatve.349

Obveznost realnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik ni subsidiarna, kar pomeni, da ne more

zahtevati od osebnega dolžnika, da plača terjatev, ki je zavarovana s hipoteko. Izvršbo na obremenjeno

nepremičnino lahko realni dolžnik prepreči tako, da sam izplača zavarovano terjatev, pri tem pa z

institutom subrogacije stopi na položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika. Nato pa lahko od

346 Prilagojeno po M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 831. 347 M. Tratnik, Hipoteka, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 121 in 122. Povzeto tudi po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno

pravo, 2007, str. 444. 348 Povzeto po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 444. 349 VSL sodba in sklep II Cp 1681/1999 z dne 31.01.2001. V tem primeru ima hipotekarni upnik možnost vložiti tožbo na plačilo dolga proti dolžniku zavarovane terjatve, na podlagi katere si pridobi izvršilni naslov za poplačilo iz njegovega premoženja, ampak pri tem ne gre za hipotekarno tožbo in hipotekarni upnik ima vlogo navadnega upnika. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 445.

57

osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska. Realni dolžnik z nastopom takšnega stanja

pridobi le zavarovano terjatev s pripadki, saj naše pravo ne priznava hipoteke na lastni nepremičnini.350

Realni dolžnik, ki ni hkrati osebni dolžnik lahko uveljavitvi hipoteke nasprotuje tudi z ugovori, ki so

povezani s hipoteko, na primer, da hipoteka ni veljavna, da je bila prenesena na drugega upnika, da je

bila hipotekarna tožba že pravnomočno zavrnjena ali da je prenehala. Na voljo ima tudi ugovore, ki

temeljijo na prenehanju ali neobstoju zavarovane terjatve, posledica katerih je načelo akcesornosti

zavarovane terjatve in hipoteke, na primer, da je zavarovana terjatev že poravnana ali pa da se zaradi

razveljavitve kreditne pogodbe šteje, da nikoli ni javno nastala.351

6.2.3.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe nosi hipotekarni upnik, ki je nujno hkrati tudi upnik zavarovane

terjatve,352 pasivno legitimacijo pa zastavitelj (ki jih je lahko tudi več), in dolžnik zavarovane terjatve.353

6.2.3.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Pri navadni hipoteki mora upnik poplačilo zahtevati najprej s hipotekarno tožbo, ki predstavlja načelo

oficialnosti. Zahtevek pri hipotekarni tožbi mora biti oblikovan tako, da s pravnomočnostjo odločbe

upnik pridobi izvršljiv naslov, na podlagi katerega lahko zahteva poplačilo s prodajo zastavljene

nepremičnine.354 Tožbeni zahtevek se po novejši sodni praksi in teoriji oblikuje na naslednji način:

»Toženec (zastavitelj) je dolžan priznati, da je tožnik (hipotekarni upnik) upravičen zahtevati poplačilo

svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine s parc. št…, k.o…. in dopustiti poplačilo z izvršbo na to

nepremičnino.« 355 S hipotekarno tožbo je mogoče zahtevati poravnavo zavarovane terjatve le v znesku,

ki je zapisana v zemljiško knjigo. Pri navadni hipoteki, se poleg glavnice lahko zahteva tudi plačilo

obresti in stroškov. 356

6.2.3.3 Primer tožbenega zahtevka

Primer, ko sta realni dolžnik (zastavitelj) in osebni dolžnik (dolžnik zavarovane terjatve) isti osebi:

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

350 Prav tam. 351 Prav tam. 352 Naše pravo ne pozna situacije, ko bi bila hipotekarni upnik (imetnik hipoteke) in upnik zavarovane terjatve različni osebi. 353 M. Tratnik, Hipoteka, 2012, str. 59 in 60. 354 M. Juhart, Hipoteka in neposredna izvršljivost, v: Pravni letopis, 2008, št. 1, str. 29. 355 Prav tam, str. 121. Prav tako VSL sodba II Cp 127/2017, z dne 20.04.2017. 356 M. Tratnik, Hipoteka, 2012, str. 122.

58

»Toženec A.A., stanujoč…, EMŠO… je dolžan tožniku B.B., stanujoč…, EMŠO…, poravnati znesek v višini

zavarovane terjatve 52.441,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2013 dalje do plačila,

sicer se bo izvedla izvršba na zastavljeno nepremičnino s parc. št. 542/1, k.o. 987 – Braslovče.«357

Primer, ko sta realni dolžnik (zastavitelj) in osebni dolžnik (dolžnik zavarovane terjatve) različni osebi:

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

»Toženka A.A., stanujoča…, EMŠO…, je dolžna priznati tožeči stranki B.B., stanujoči…, EMŠO…, da je

upravičena zahtevati poplačilo zneska v višini 52.441,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

5.12.2013 dalje do plačila, ter dopustiti poplačilo zavarovane terjatve z izvršbo na zastavljeno

nepremičnino s parc. št. 542/1, k.o. 987 – Braslovče.«358

7 SOSEDSKI SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE

TOŽBENIH ZAHTEVKOV

7.1 IMISIJE

7.1.1 SPLOŠNO

SPZ v 73. členu ureja generalno klavzulo o prepovedi medsebojnega vznemirjanja. Po prvem odstavku

omenjenega člena morajo zaradi sosedstva in prostorske povezanosti nepremičnin lastniki teh

nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne

povzročajo škode.359

Ta generalna klavzula medsebojnega vznemirjanja ima številne konkretizacije. Ena takih je 75. člen SPZ, kjer so urejene prepovedane imisije. V prvem odstavku določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi le-te opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija).360 V drugem odstavku še določa, da je brez posebnega pravnega naslova je prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami.361

Imisije klasificiramo na bistvene in nebistvene ter neposredne (direktne) in posredne (indirektne). Pravno varstvo je dano le v primeru bistvenih imisij, nebistvene se ne upoštevajo. Nihče pa ni dolžan po drugem odstavku 75. člena trpeti neposrednih (direktnih) imisij. Te so vselej prepovedane, indirektne pa le, kolikor glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali

357 Prilagojeno po M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 444, v povezavi z VSL sodba I Cp 1654/2016, z dne 30.11.2016. 358 Prilagojeno po VSL sodba I Cp 1654/2016 z dne 30.11.2016. 359 Prvi odstavek 73. člena SPZ. 360 Pojem znatnejše škode v omenjenem odstavku lahko enačimo s pojmom bistvena škoda. R. Vrenčur, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, 23 (2004), 7, str. II. 361 Drugi odstavek 75. člena SPZ.

59

pa povzročajo znatnejšo škodo. Posredne imisije so tako tiste, ki na sosednjo nepremičnino preidejo brez neposrednega vplivanja tistega, s čigar nepremičnine prehajajo (to je na primer z naravnimi silami, po naključju…).362

Z imisijami so začrtane meje dopustne uporabe nepremičnin. Z njimi opredeljujemo delovanje,

vplivanje, učinkovanje na tuje nepremičnine, premičnine, kakor tudi osebne vrednote. Že odtegnitev

svetlobe ima znak nedovoljenega imisivnega ravnanja. Nebistvene imisije je potrebno trpeti. Tudi

bistvene imisije je treba trpeti, kolikor so krajevno običajne. Slednje se utemeljuje s tem, da se mora

vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, kjer živi.363

Enega najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov predstavljajo ravno imisije. Kmalu so ugotovili, da

prestroga stvarnopravna ureditev imisij ne zagotavljajo učinkovitega pravnega varstva dobrin.

Posledično sta začela pravna teorija ter sodna praksa institut mehkeje interpretirati z razširitvijo

legitimacije za negatorno imisijsko tožbo, priznavanja nekaterih negativnih vplivov itd. V nekaterih

pravnih redih, kot je tudi Slovenija, je šlo celo tako daleč, da so na zakonskem nivoji imisijam priredili

zelo podoben institut, ki ga lahko označimo celo kot prvo stopnjo učinkovitega pravnega varstva okolja.

V slovenskem pravnem redu ima tako značilnost na primer 133. člen OZ.364

7.1.2 IMISIJSKA TOŽBA

Imisijska tožba je po svoji pravni naravi negatorna tožba sui generis. Stvarnopravno varstvo je pred

emisijami mogoče uveljavljati z negatorno tožbo, ki aktivno legitimacijo za vložitev tožbe načeloma

nudi le lastniku oziroma domnevnemu lastniku nepremičnine, z njo pa se lahko zahteva predvsem

opustitev vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Pravna teorija je že na podlagi ZTRL

glede formulacije 5.člena, ki določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine »opuščati

dejanja in vzroke…« zastopala stališče, da je mogoče z negatorno imisijsko tožbo zahtevati tudi aktivno

ravnanje. S tem se je postavilo vprašanje pravne narave takšne negatorne tožbe, ki je s takšno

razširitvijo prekoračila klasične stvarnopravne okvire. Takratna teorija je zavzemala stališče, da gre s

kombinacijo takratnega 42. in 5. člena ZTRL za negatorno tožbo sui generis. Pravkar omenjena stališča

danes niso več tako aktualna, zaradi možnosti kombiniranja imisijskega pravnega varstva po stvarnem

in obligacijskem pravu, saj togo stvarnopravno ureditev omehčajo obligacijskopravni instituti. Seveda

pa vseh primerov prepovedanih imisij ne bo mogoče reševati po določbi 133. člena OZ, ki je glede

aktivne legitimacije zelo široka. Stvarnopravno varstvo tako kljub nekaterim milejšim ureditvam ni

izgubilo svojega pomena.365

Prav tako je možno zahtevati povrnitev škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Pravno podlago

za napotitev na splošne določbe OZ nam daje SPZ v drugem odstavku 99. člena SPZ.366

362 R. Vrenčur, Varstvo pred imisijami po SPZ, v: Pravna praksa, 23 (2004), 7, str. III. 363 Prav tam, str. II. 364 Prav tam, str. I. 365 Na primer igranje violine v sosednjem stanovanju bo verjetno težko uvrstiti kot »vir nevarnosti, od katerega grozi sosedu

ali nedoločenemu številu oseb večja škoda….«, kot to določa 133. člen OZ. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur,

Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 600 in 601. 366 Prav tam, str. 603.

60

Kadar pa nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni

organ (npr. rudniki, javne ceste ipd.), je mogoče zahtevati le povrnitev škode, in to tiste, ki presega

običajne meje. Vendar se tudi v tem primeru lahko zahtevajo upravičeni za preprečitev nastanka škode

ali za njeno zmanjšanje, po tretjem in četrtem odstavku 133. člena OZ. Ko gre torej za splošno koristno

dejavnost, stopi odškodninski zahtevek na mesto opustitvenega zahtevka. 367

7.1.2.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Klasična negatorna tožba je glede na prvi odstavek 99. člena SPZ rezervirana le za lastnika oziroma

domnevnega lastnika. Posebnost negatorne tožbe, ki pride v poštev tudi pri varstvu pred emisijami je

ta, da nujno zahteva tudi razširitev aktivne legitimacije, sicer bi bilo takšno varstvo v določenih primerih

onemogočeno. Slednje pomeni, da negatorna (imisijska) tožba analogno razširja aktivno legitimacijo

tudi na tiste, ki izvršujejo zgolj posredno dejansko oblast na podlagi izvedene stvarne ali obligacijske

pravice. Na takšno interpretacijo smiselno napoti 74. člen SPZ, ki določa, »da se določila o sosedskem

pravu, ki se nanašajo na lastnika, smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika.«. Sodna

praksa aktivne legitimacije ne razlaga tako široko.368

Tudi pasivna legitimacija je lahko usmerjena tako na lastnika nepremičnine iz katere izvirajo imisije,

kakor tudi na imetnika omejene stvarne pravice ali pa obligacijske pravice, kakor to izhaja iz 74. člena

SPZ.369

7.1.2.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Z negatorno imisijsko tožbo je mogoče postaviti opustitveni zahtevek v smislu prenehanja

vznemirjanja in prepovedi nadaljnjega vznemirjanja, kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem

preprečitve ali zmanjšanja imisij. Uspešnost opustitvenega zahtevka je pogojena s tem, da imisije

trajajo določen čas oziroma da se redoma ponavljajo ter obstaja tudi nevarnost nadaljnjega

ponavljanja nedopustnih vplivov. Enkratne ali krajši čas trajajoče imisije (npr. hrup zaradi prenove

stanovanja) ne presegajo krajevno običajne mere vplivov in jih morajo zaradi tega sosedje trpeti.370

Za slovensko pravo lahko ugotovimo, da že SPZ ob kombinaciji negatorne tožbe iz 99. člena SPZ in

določbe o prepovedanih imisijah iz 75. člena SPZ ni pravnih ovir za opustitveni in dajatveni zahtevek,

saj določba 75. člena SPZ lastniku nalaga, da mora »pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in

odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine«.371

367 R. Vrenčur, Varstvo pred imisijami po SPZ, v: Pravna praksa, 23 (2004), 7, str. VI. 368 SPZ s 74. členom, ki predstavlja generalno določbo namenjeno sosedskopravnim odnosom torej nalaga določeno ravnanje

ne le lastniku nepremičnine, marveč tudi tistemu, ki izvaja le dejansko oblast na nepremičnini in ni lastnik, tj. na primer

zakupnik, najemnik, užitkar ipd. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ):

(neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 601. 369 Prav tam, str. 602. 370 Prav tam, str. 600, Glej tudi M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 371, Glej tudi

T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 97-98. 371 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 374.

61

Naša sodna praksa pri oblikovanju zahtevka, da naj toženec nekaj stori, ne posega grobih posegov v

lastninsko pravico. V sodni praksi je tako zavzelo stališče, da mora tožnik, ko narava zatrjevanih imisij

dopušča več načinov za njihovo preprečitev, zahtevano obveznost v tožbenem zahtevku oblikovati

tako, da tožencu dopusti možnost izbire ustreznih ukrepov.372

VSRS, sodba II Ips 451/2009, 14.4.2011: »[…]Drži, da je z negatorno tožbo mogoče zahtevati (tudi)

odstranitev vzrokov, ki povzročajo prepovedane škodljive imisije. Vendar je ob tem treba spoštovati

ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je tožbeni zahtevek določene vsebine za imisijsko varstvo

utemeljen le v primeru, če je le tako mogoče odstraniti imisijo. Tožeča stranka mora v drugih primerih

tožbeni zahtevek oblikovati tako, da tožencu omogoča izbiro me več ustreznimi ukrepi za preprečitev

(prekomerne) imisije oziroma da sodišču omogoči izbiro ukrepa, ki je sorazmeren imisiji (posegu).«373

Prvi odstavek 186. člena ZPP, ki zahteva, da ima tožba določen tožbeni zahtevek, je potrebno razlagati

v skladu z materialnopravno naravo spora. Procesnopravna pravila zatorej ne morejo zahtevati, da bi

moral tožnik v imisijskem sporu s točno opredeljenim predmetom, v tožbenem predlogu opraviti izbiro

točno opredeljene toženčeve aktivnosti, ko za tako izbiro nima materialnopravne podlage. Glede na

našo sodno prakso, je določen tožbeni zahtevek možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče

čezmerne imisije preprečiti le na en način.374

7.1.2.3 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

»Toženec B.B., stanujoč…, EMŠO…, je dolžan prenehati z vznemirjanjem tožnika A.A., stanujočega…,

EMŠO…pri izvrševanju njegove lastninske pravice na parc. št. 31. in 32/2. k.o. 1035 – Jurklošter, na

način, da ob meji s svojo parcelo št. 33/2, k.o. 1035 – Jurklošter odstrani kovinske drogove in žičnato

ograjo v dolžini 50 metrov, ki onemogočajo odpiranje oken, kar posledično ovira zračenje prostorov ter

prostorom odteguje svetlobo, prav tako pa onemogoča hojo okoli hiše.«375

7.2 GRADNJA ČEZ MEJO

Gradnja čez mejo predstavlja poseben primer prepovedane imisije.376 Gre za poseg v lastninsko pravico

soseda. V prvi vrsti bosta stranki urejali medsebojna razmerja na podlagi dogovora. Nastalo situacijo

lahko poskusita rešiti na več načinov. Tako se lahko dogovorita za spremembo meje, za ustanovitev

služnostne pravice ali za ustanovitev stavbne pravice v korist graditelja, ki mu bo omogočala imeti del

zgradbe na sosednjem zemljišču. Pri ureditvi medsebojnih razmerij v primeru gradnje čez mejo pride v

372 VSRS sodba II Ips 451/2009 z dne 14.04.2011. 373 VSRS sodba II Ips 451/2009 z dne 14.04.2011. 374 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 602 in 603. 375 Navedeni primer predstavlja prepovedano imisijo, saj onemogočanje odpiranja oken in hoje okoli hiše predstavlja poseg v nasprotju z namenom in naravo tožnikove nepremičnine, saj se ob ograji nahaja stanovanjski del, ki potrebuje svetlobo in zračenje. Primer je prirejen po zadevi VSL, sodba I Cp 1912/2017, z dne 16.11.2017. 376 Prepovedane imisije so na splošno opredeljene v 75. členu SPZ, v okviru sosedskega prava.

62

poštev tudi obligacijskopravna pravica, ki pa nima absolutnih učinkov. To pomeni, da ne bo zavezovala

singularnih naslednikov lastnika sosednjega zemljišča.377

SPZ institut gradnje čez mejo ureja v svojem 47. členu. Tako za primer, ko stranki ne dosežeta dogovora

o ureditvi medsebojnih razmerij, določa prvi odstavek 47. člena SPZ, da lahko tako graditelj kot lastnik

sosednjega zemljišča predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih

razmerij. Ena od možnosti, ki jih ima sodišče pri odločitvi o medsebojnih razmerjih je določitev nove

meje, kar pomeni, da v tem primeru pride do spremembe lastninskih položajev.378

Ker gre pri gradnji čez mejo za grob poseg v lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, ima ta

v prvi vrsti, na podlagi drugega odstavka 47. člena SPZ, pravico zahtevati ustavitev gradnje in vrnitev

v prejšnje stanje.379

Tretja možnost, ki jo nudi tretji odstavek 47. člena SPZ, je, da lahko sodišče lastniku nepremičnine

določi primerno odškodnino in določi novo mejo med sosednjima nepremičninama. Sodišče ima to

možnost le, če bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je

zaradi gradnje pretrpel lastnik nepremičnine. Sodišče mora pri takšni odločitvi upoštevati vse

okoliščine, še posebej pa interese strank, dobrovernost graditelja ter obnašanje lastnika sosednje

nepremičnine, potem ko je izvedel za gradnjo.380 Posledično sodišče z odločbo o določitvi nove meje

»prestavi« mejo med zemljiščema tako, da se zemljišče graditelja poveča za tisti del sosednjega

zemljišča, na katerega sega gradnja. Tu gre za t.i. horizontalno akcesijo, oziroma za odstop od načela

superficies solo cedit. Gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa, v tem

primeru sodišča. Lastninska pravica se pridobi s pravnomočnostjo sodne odločbe, kar pomeni, da vpis

v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka.381

Posebej je potrebno poudariti, da se 47. člen SPZ ne uporablja za gradnje, ki so bile dokončane pred 1.

januarjem 2003. Glede omenjenih gradenj je treba uporabiti 24. do 26. členn ZTLR.382

7.2.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivno legitimacijo sprožitve postopka, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi

medsebojnih razmerij, kar dopušča prvi odstavek 47. člena SPZ, imata le lastnika obeh sosednjih parcel,

ne pa tudi imetnik stvarne pravice (npr. užitkar) in imetnik obligacijske pravice (npr. zakupnik). Iz

razloga, da spor zadeva lastninsko pravico, mora biti aktivna legitimacija dana lastniku. Smiselno enako

377 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 327-328. 378 Prvi odstavek 47. člena, v povezavi s M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. str. 327. 379 Drugi odstavek 47. člena SPZ, v povezavi z M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 328. 380 Tretji in četrti odstavek 47. člena SPZ. Enako tudi VSRS sklep II Ips 112/2014 z dne 20.11.2014. 381 Tretji in četrti odstavek 47. člena SPZ v povezavi z M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 328-329. 382 VSL sklep II Cp 3744/2011 z dne 5.09. 2012. Povzeto tudi po M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 329.

63

velja za pasivno legitimacijo. Se pa procesnopravna legitimacija lahko prizna tudi dobrovernemu

lastniškemu posestniku, kot je na primer še nevknjiženi kupec.383

7.3 UREDITEV MEJE

Meja kot razmejitvena črta med sosednjima zemljiškima parcelama različnih lastnikov se lahko uredi

bodisi v sodnem postopku, natančneje v nepravdnem ali pravdnem postopku, v katerem se bodo

uporabila določila SPZ, bodisi v upravnem postopku, kjer se bodo uporabila pravila ZEN.384

7.3.1 Obnova meje

O obnovi meje govorimo, ko gre za novo označitev sicer ugotovljene meje, kjer obstaja nevarnost, da

bi meja postala delno ali povsem nespoznavna, oziroma je do tega že prišlo.385 V tem primeru med

mejašema ne obstaja spor o poteku meje, pač pa se ta na novo označi z mejnimi znamenji.386

7.3.2 Poprava meje

Za popravo meje gre takrat, ko se meja ne more več razpoznati, kar pomeni, da mejašema ni znan

potek meje in posledično obnova meje ni mogoča, ali pa v primeru, ko je meja sporna.387

7.3.3 Pojem sporne meje

Sodni nepravdni postopek je glede na določbo 131. člena Zakona o nepravdnem postopku388 (v

nadaljevanju: ZNP) predviden le za ureditev meje, ki je sporna (razen, če zakon izključuje sodno

pristojnost).389 Sodni nepravdni postopek tako ni primeren za obnovo meje, kjer ne gre za sporno

situacijo, ampak je predviden le za popravo meje. Drugače je pa v sodni praksi, ki temu stališču ni sledila

in se je v sodnem postopku lahko opravila tudi obnova meje. V teoriji se je tudi navajalo, da je potrebno

pri obnovi meje nasprotno stranko večkrat prisiliti, da se aktivno udeleži postopka. Pri sedaj veljavnem

ZEN lahko ugotovimo, da nenavzočnost stranke pri urejanju meje v upravnem postopku »sankcionira«

z domnevo o strinjanju s potekom meje, kar pomeni, da nenavzočnost stranke v upravnem postopku

ni več ovira za izvedbo ureditve meje in posledično lahko potreba po sodnem urejanju obnove meje

odpade. Predhodna ureditev meje v upravnem postopku pa ni procesna predpostavka za sodno

urejanje meje.390

383 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 328. 384 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str.378. 385 Na primer zaradi odstranitve ali poškodovanja mejnih znamenj. 386 Mejašema je znan potek sicer navzven nespoznavne meje. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba,

Ljubljana, 2007, str. 378-379 in T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 467 in R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur,

Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 493. 387 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 379. 388 Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 - popr., Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ, 131/03 - odl. US, 77/08 - (ZDZdr) in 10/17 - ZPP-E. 389 131. člen ZNP. 390 Pravno mnenje seje civilnega oddelka VSV z dne 2.4.1982 – objavljeno v T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 483. Glej tudi

obrazložitev VSRS sodba U 1169/93-7, z dne 9.6.1994.

64

7.3.3.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Nesporno velja, da sta stranki postopka za sodno ureditev meje lastnika neposredno meječih zemljiških

parcel, torej soseda. Pri tem naša teorija zastopa stališče, da je postopek ureditve meje možen tudi

med strankami, ki niso lastniki meječih zemljišč. To pomeni, da aktivno in pasivno legitimacijo poleg

lastnikov meječih zemljišč nosijo tudi na primer zakupniki, posestniki in uporabniki, pri čemer pa je

treba upoštevati pravne učinke subjektivnih meja pravnomočnosti.391

ZNP ne predpisuje izrecne podlage za razširitev aktivne in pasivne legitimacije na nelastniške

posestnike. V prvem odstavku 132. člen ZNP omenja le lastnike in uporabnike, pri tem pa pri slednjih

misli na nekdanje uporabnike zemljišč v družbeni lastnini.392 Lahko bi uporabili 74. člen SPZ, ki določa,

da se določbe, ki se nanašajo na lastnika, smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika. Bi pa

morali po prevladujočem stališču uporabo 74. člena SPZ zavrniti. Omenjena določba je primernejša

predvsem za imisijsko varstvo, medtem ko je vzpostavitev nove meje med nelastnikoma, ne glede na

subjektivne meje pravnomočnosti, bistveno pregrobo poseže v lastninsko pravico.393

V praksi se je pojavilo tudi vprašanje glede aktivne legitimacije solatnikov pri predlogu za ureditev

meje. Ker niti SPZ niti ZNP izrecno ne urejata navedenega vprašanja, se je sprejelo stališče, ki se

zagovarja tako v teoriji kot v sodni praksi, da se pri ureditvi meje solastnikov smiselno uporabijo pravila,

ki veljajo za varstvo lastninske pravice. Tako ima solastnik oziroma skupni lastnik, glede na smiselno

uporabo 100. člena SPZ sam pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Navedeno

stališče je prevladalo, saj gre pri predlogu za ureditev meje za varstvo lastninske pravice v širšem

smislu, zato ni razloga, da bi solastniku odrekli aktivno legitimacijo za vložitev predloga.394

VSL sklep II Cp 2387/2012 z dne 14.11.2012: »Sklep o meji je odločba, ki po svoji naravi ureja razmerja

med vsemi lastniki parcel, ki se jih sporna meja dotika. Posameznemu solastniku je sicer dana aktivna

legitimacija za ureditev meje, vendar pa mora na pasivni strani navesti vse udeležence, na katere se

bodo učinki odločbe neposredno nanašali. Ker predlagatelj po pozivu sodišča ni navedel vseh

zemljiškoknjižnih lastnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna, je bil njegov predlog nepopoln, zato

ga je sodišče v delu, kjer predlagatelj ni edini zemljiškoknjižni lastnik zemljišč, katerih meja se v tem

postopku ureja, pravilno zavrglo.«395

7.3.3.2 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Predlog (zahtevek) za ureditev meje mora vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med

katerimi je meja sporna, ime, priimek ter prebivališče lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med

391 To pomeni, da imata lastnika prizadetih zemljiških parcel možnost ponovno zahtevati ureditev meje, če nista bila

udeleženca postopka, to pa ne glede na že obstoječo pravnomočno sodno odločbo. T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 467.

Glej tudi M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 380. 392 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str.38 in 382. Glej tudi G. Kobler, Varstvo lastninske pravice v mejnem sporu, v: Podjetje in delo, 21 (1995), 7, str. 961. 393 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 495. 394 Tako VSL sklep II Cp 2387/2012 z dne 14.11.2012. 395 VSL sklep II Cp 2387/2012 z dne 14.11.2012.

65

katerimi je meja sporna, in razloge, zaradi katerih se predlaga ureditev meje v sodnem postopku.396

Sodišče bo še posebej iz razlogov, zaradi katerih predlaga ureditev meje presodila, ali gre za obnovo

meje ali za popravo meje ter ali so sploh izpolnjene predpostavke za sodni nepravdni postopek. V sodni

praksi naj bi bili predlogi zelo pomanjkljivi, prav tako naj stranke ne bi ločevale med institutoma obnove

in poprave meje.397

Sam predlog oziroma zahtevek, kako naj sodišče uredi mejo, je lahko splošen. Zadostuje na primer

predlog, naj sodišče obnovi ali popravi mejo med nepremičnino z ID znakom 432-100/1-0, ki je v lasti

A (predlagatelja) ter nepremičnino z ID znakom 432-100/2-0, ki je v lasti B (nasprotnega udeleženca).398

7.3.4 Kriteriji za reševanje mejnega spora

Sodišče nima možnosti izbirati kriterijev za reševanje mejnega spora v poljubnem vrstnem redu, ampak

si mora prizadevati, da reši mejni spor, če je to mogoče, v prvi vrsti na podlagi močnejše pravice po

prvem odstavku 77. člena SPZ.399 Če to ni izvedljivo, mora mejo urediti po zadnji mirni posesti,400 kot

zadnji kriterij pa ima možnost uporabiti pravično oceno.401 Možno je tudi kombiniranje kriterijev za

urejanje meja zemljiških parcel s strani sodišča, kot je sodišče konkretno situacijo rešilo v zadevi VSL I

Cp 115/1998: »Ker je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj užival zgornji del meje, je pravilno določilo

mejo po zadnji mirni posesti. V delu, v katerem ni moglo ugotoviti drugega izhodišča, pa je pravilno

odločilo po pravični oceni.« V tej konkretni zadevi je sporni mejni prostor razdelilo na pol.402

7.3.5 Ureditev meje v pravdi

Drugi odstavek 138. člena ZNP ureja, da strankam v predlogu ni treba navesti vrednosti spornega

predmeta, saj to s sklepom ugotovi sodišče. Vrednost spornega predmeta je namreč pomembna, saj

je od nje odvisen način odločanja. Tretji odstavek 77. člena SPZ namreč odloča: » Če vrednost spornega

mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi

mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem

soglašata.«

ZPP ureja spor majhne vrednosti v svojem 443. členu kot spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša

na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 evrov. Slednje torej v povezavi s 77. členom SPZ pomeni, da

396 Prvi odstavek 132. člena ZNP. 397 T. Frantar, Stvarno pravo, 1993, str. 467. 398 Enaka praksa velja tudi v Avstriji. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem

(SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 495-496. 399 SPZ je v drugem odstavku 77. člena določil tudi, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku po pravilih ZEN. 400 Četrti odstavek 77. člena SPZ. VSL sklep I Cp 233/1997, z dne 25.2.1997: »Zadnja mirna posest je tista posest, ki je nepretrgoma trajala dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta jo oba udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala.« 401 Peti odstavek 77. člena SPZ. Glej tudi VSL sklep I Cp 745/1999, z dne 6.10.1999 in VSC sklep 614/1999, z dne 4.11.1999.

Teorija kot kriterij pravične ocene poudarja upoštevati vse okoliščine primera in stanje v naravi. Če ni možno najti drugega

pravičnega merila, mora sporni prostor razdeliti na polovico. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni

zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 503. 402 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 503-504.

66

lahko nepravdno sodišče odloča v mejnem sporu na podlagi močnejše pravice brez soglasja strank,

če vrednost spornega mejnega prostora ne presega 4.000 evrov.403

Kadar vrednost sporne mejne površine ne presega 4.000 € (majhna vrednost sporne mejne površine),

se dokaz močnejše pravice izvede v nepravdnem postopku za ureditev meje. Kadar pa vrednost sporne

mejne površine presega 4.000 € (večja vrednost sporne mejne površine), je mogoče v nepravdnem

postopku urediti mejo po kriteriju močnejše pravice le pod pogojem, če obe stranki v postopku s tem

soglašata. V primeru, če se lastniki ne strinjajo z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice in

vrednost spornega predmeta presega 4.000 €, mora sodišče za ureditev meje uporabiti kriterij zadnje

mirne posesti, ali, če to ni mogoče, po pravični oceni. Kljub temu pa ima tisti, ki se s tako ureditvijo

meje ne strinja, še vedno možnost, da uveljavlja morebitno močnejšo pravico v pravdi. V tem primeru

je potrebno vložiti tožbo b treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje, skladno z 78.

členom SPZ. Slednje pomeni, da nepravdno sodišče v vsakem primeru uredi mejo, saj zadnji kriterij

pravične ocene, ki pride v poštev, ko ostali kriteriji niso mogoči ali dopustni, sodišču omogoča, da uredi

mejo.404

7.3.6 RAZLIKOVANJE MED SPOROM ZA UREDITEV MEJE IN LASTNINSKIM

SPOROM

V naši zakonodaji se je obveljalo pravilo, da se meja ureja v nepravdnem postopku tudi po kriteriju

močnejše pravice, in sicer do določene vrednosti spornega mejnega prostora brez soglasja strank,

kolikor pa vrednost presega to mejo, pa s soglasjem strank. Ker lahko nepravdni sodnik odloča tudi na

podlagi močnejše pravice, se pojavi vprašanje, ali ne gre mogoče pri konkretnem zatrjevanju močnejše

pravice za lastninski zahtevek in ne za mejni spor. Prevladuje stališče, da je sodišče dolžno, ko preučuje

predlog za ureditev meje, ugotoviti, ali morda pri obravnavani zadevi ne gre za lastninski zahtevek za

izročitev določenega zemljišča. Če namreč gre za lastninski zahtevek, se nepravdni postopek ustavi in

se predlagatelj napoti na pravdo. V vsakem primeru gre tudi pri mejnem sporu, ki opira svoj predlog

na močnejšo pravico, po naravi za lastninski zahtevek. Čeprav je naš zakonodajalec dopustil reševanje

mejnih sporov ob določenih predpostavkah na podlagi močnejše pravice v nepravdnem postopku,

slednje še ne pomeni, da lahko nepravdno sodišče rešuje tudi lastninske zahtevke. Pri razlikovanju med

enim in drugim je torej pomembno, ali so stranke v sporu zaradi meje ali zaradi mejne površine, pri

čemer v slednjem primeru sam potek meje ni sporen.405 Odločilnih meril pri razmejitvi med obema

institutoma je tako več in niso izključni. Odvisno je tako lahko od vrednosti spornega predmeta,

velikosti mejnega prostora, nekateri teoretiki pa celo menijo, da mora biti prizadeti stranki prepuščeno,

ali se bo odločila za mejni spor ali za lastninsko pravdo.406

VSL, sklep I Cp 2181/2011, z dne 21.3.2012: »V nepravdnem postopku za ureditev meje sodišče uredi

mejo med zemljišči, če je ta sporna. Meja je sporna predvsem takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen

403 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 496. 404 Prav tam. 405 Priposestvovanje ali zatrjevanje bonitarne lastnine bo tako največkrat nepravi mejni spor oziroma (klasični) lastninski spor. 406 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 497-498.

67

potek mejne črte. Če potek meje ni sporen, temveč je sporno le lastništvo na delu zemljišča, gre za

lastninski spor, ki se rešuje v pravdnem postopku.«407

VSL, sklep II Cp 3211/2011, z dne 18.4.2012: »V primeru, ko nepravdno sodišče ugotovi, da med

udeleženci meja ni sporna, temveč, da gre za spor o lastninski pravici, mora izdati sklep o ustavitvi

nepravdnega postopka ter po pravnomočnosti sklepa nadaljevati postopek po pravilih pravdnega

postopka pred pristojnim sodiščem. Pri mejnem sporu je sporno, ali določen pas zemljišča spada k eni

ali drugi parceli last predlagatelja oziroma nasprotnega udeleženca. Če udeleženci nepravdnega

postopka zatrjujejo drugačno mejo, potem gre za mejni spor, če pa meja ni sporna, gre za spor o

lastninski pravici. Če zahteva predlagatelj priznanje lastninske pravice na nepremičnini kot celoti, na

kateri je vpisan nasprotni udeleženec, gre za spor o lastninski pravici…Če zahteva predlagatelj priznanje

lastninske pravice na nepremičnini kot celoti, na kateri je vpisan nasprotni udeleženec, gre za spor o

lastninski pravici.«408

Pri pregledu slovenske zakonodaje opazimo, da lahko nepravdni sodnik o meji odloči že v nepravdnem

postopku, če odloča o močnejši pravici, ali če zamudi prekluzivni rok iz 78. člena SPZ.409

7.3.7 PRAVICA ODSTRANITI VEJE

Lastnik sosednje nepremičnine ima po prvem odstavku 83. člena SPZ pravico odstraniti ali si prilastiti

veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, in korenine, ki rastejo v

njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine.

Preden to stori, mora pozvati lastnika drevesa. V bistvu gre za posebno obliko normirane

samopomoči.410 Tretji odstavek 83. člena določa, da se v primeru, ko je meja nepremičnin v gozdu,

določila prvega odstavka 83. člena ne uporabljajo. Zakon varuje lastnika sosednje nepremičnine tudi v

situaciji, ko je ravnanje iz prvega odstavka 83. člena SPZ s posebnim predpisom prepovedano, na

primer, ko gre za zavarovane rastlinske vrste po posebnih predpisih. V takšnem primeru ima lastnik

sosednje nepremičnine pravico do odškodnine.411 Plodovi z vej, ki pa segajo v zračni prostor sosednje

nepremičnine, postanejo z ločitvijo lastnina lastnika te nepremičnine.412

VSM sklep I Cp 117/2010 z dne 3.2.2010: »Po prvem odstavku 83. člena SPZ ima lastnik nepremičnine

sicer res pravico sam odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove

nepremičnine, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Gre za

posebno obliko samopomoči (pravico odstraniti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor

njegove nepremičnine, če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine) in pravico, da si

v takšnem primeru veje prilasti. Pridobitev pravice do samopomoči in pravice do prilastitve vej pa

tožniku ne more odvzeti pravice do sodnega varstva z zahtevkom, da veje odstrani lastnik

407 VSL, sklep I Cp 2181/2011, z dne 21.3.2012. 408 VSL, sklep II Cp 3211/2011, z dne 18.4.2012 409 78. člen SPZ: »Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, lahko vsak izmed njiju uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.« 410 Prvi odstavek 83. člena SPZ v povezavi s R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s

komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 519. 411 Drugi odstavek 83. člena SPZ. 412 Četrti odstavek 83. člena SPZ.

68

nepremičnine, na kateri drevo stoji. Zahtevek lahko, glede na okoliščine primera, temelji tako na

določilu prvega odstavka 83. člena SPZ, kakor tudi na določilih, ki urejajo nedovoljene imisije (12. in

75. člen SPZ). Drugačna razlaga bi pomenila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave

RS.«413

VSM sodba I Cp 787/2012 16.10.2012: » Res je, da člen 83 SPZ lastniku nepremičnine daje pravico

odstraniti veje, kar ne izključuje sodnega varstva, v kolikor za to obstoja utemeljena podlaga. Vendar

pa ni na mestu postavitev negatornega zahtevka in naložitev lastniku drevesa, da on odstranjuje veje,

saj to ni v skladu s ciljem in smernicami člena 83 SPZ, tudi glede na historični prikaz tovrstne

ureditve….Uveljavilo se je stališče, da je treba predvsem težiti k temu, da lastnik nepremičnine sam

odstrani veje sosednjega drevesa v njegovem zračnem prostoru, v kolikor na poziv tega ne stori lastnik

sosednje nepremičnine, izjemoma pa lahko uveljavlja tudi sodno varstvo, če ga lastnik sosednje

nepremičnine pri možnosti odstranitve vej kakorkoli ovira. Vendar pa v tem primeru ne more postaviti

že navedenega zahtevka v obliki negatorne tožbe z naložitvijo tovrstne obveznosti lastniku sosednje

nepremičnine, ampak lahko toži le na dopustitev, da sam odstrani veje. Tako se tudi ohranja

uravnoteženost obeh pravic lastnikov sosednjih nepremičnin, na eni strani zaščita lastninske pravice

lastnika nepremičnine, na katerem raste drevo in na drugi zaščita sosednjega lastnika, ki ima pravico

do varstva zračnega prostora nad nepremičnino. V primeru potrebe po pravnem varstvu je torej

lastniku nepremičnine, ki želi odstraniti veje s sosednjega drevesa v zračnem prostoru nad svojo

nepremičnino, pa mu sosed to onemogoča ali otežuje, dana možnost, da s tožbo zahteva nasproti

lastniku sosednje nepremičnine, da odstranitev vej dopusti.«414

7.4 PREPOVED POGLABLJANJA NEPREMIČNINE, PREPOVED SPREMINJANJA

VODOTOKA in PREPOVED ODTEKANJA METEORNIH PADAVIN

7.4.1 PREPOVED POGLABLJANJA

SPZ lastniku prepoveduje poglabljanje svoje nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov

sosednja nepremičnina izgubila stabilnost.415 Lastnik nepremičnine, katere trdnost, stabilnost ali opora

je zaradi posegov v nevarnosti, lahko zahteva nadaljevanje del za čas, dokler se ne zagotovijo in

izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore. V primeru, da takih

ukrepov ni mogoče izvesti, lahko zahteva prepoved posegov.416 Če je lastnik pri poglobitvah in posegih

v svojo nepremičnino postavil posebne opore in konstrukcije, ki zagotavljajo stabilnost tuje

nepremičnine, jih je dolžan redno vzdrževati, za škodo, ki nastane zaradi teh opor in konstrukcij pa

odgovarja ne glede na krivdo.417

413 VSM sklep I Cp 117/2010 z dne 3.2.2010. 414 VSM sodba I Cp 787/2012 z dne 16.10.2012. 415 Prvi odstavek 85. člena SPZ. 416 Drugi odstavek 85. člena SPZ. 417 Tretji odstavek 85. člena SPZ.

69

7.4.1.1 Pravno varstvo

Gre za posebno obliko negativnih imisij, ki so nedopustne ne glede na pogoje iz 75. člena SPZ. Zakon

zagotavlja pravno varstvo z opustitvenim zahtevkom in s prepovedjo nadaljnjih del. Prizadeti lastnik

nepremičnine lahko prav tako zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja in odškodnino za škodo, ki je

bila s takšnim dejanjem povzročena. Mišljeno je poglabljanje z učinkovanjem človeka in ne naravnih

sil. Učinkovito pravno varstvo zoper poglabljanje nepremičnin je prav tako možno doseči s 133. členom

OZ.418

7.4.2 PREPOVED SPREMINJANJA VODOTOKA

Zakonodajalec je s 86. členom SPZ prepovedal, da lastnik nepremičnine na svoji nepremičnini na škodo

sosednje nepremičnino spremeniti toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode, ki teče čez

njegovo nepremičnino. Določba je pomembna, saj bi se v nasprotnem primeru uporabila splošna

določba o prepovedanih imisijah iz 75. člena SPZ, kjer bi lahko nastal problem glede interpretacije, ali

gre za direktne ali indirektne imisije, kar je zelo pomembno za presojo prepovedanih imisij.419

7.4.3 ODTEKANJE METEORNIH PADAVIN

Gre za poseben sosedskopravni institut, ki spominja na direktne imisije, ki so v vsakem primeru

prepovedane. Lastnik nepremičnine mora v skladu s 87. členom SPZ storiti vse kar je potrebno, da

meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma padajo na tujo nepremičnino.420

VSL sodba I Cp 195/2012 z dne 19.9.2012: »Pravdne stranke so (so)lastniki treh vrstnih hiš. Toženci so

meteorno vodo s svojih nepremičnin (prvi trije toženci s parcele št. 946/10 k.o. X, četrti toženec pa s

parcele št. 945/11 k.o. X), s streh svojih hiš, speljali na nepremičnino tožnika (parcelo št. 945/12 k.o. X),

to je v odtoke njegove hiše. Meteorne vode s streh treh vrstnih hiš so torej speljane v odtok (žleb) na

hiši tožnika. Gre za tako imenovano direktno imisijo, ki je, če se izvaja brez pravnega naslova, vedno

prepovedana (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 87. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ), tudi

takrat, ko ne presega krajevno običajne mere oziroma ko ne povzroča znatnejše škode. Lastniku gre

varstvo po 99. členu SPZ (zaščita pred vznemirjanjem). «421

7.4.3.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek, natančneje prenehanje

vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem

preprečevanja ali zmanjšanja imisij. Prizadeti lastnik pa ne more narekovati načina, kako naj lastnik

spremeni stanje nepremičnine(na primer v skladu z gradbenim dovoljenjem iz leta 1978), s katere

prihajajo imisije, pod pogojem, da je te mogoče preprečiti na več načinov. Zahtevek, s katerim se bo

418 Povzeto po R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno

prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 522-523. 419 Prav tam, str. 524. 420 Prav tam, str. 524-525. 421 VSL, sodba I Cp 195/2012, z dne 19.9.2012.

70

zahtevala povsem določena sprememba stanja bo tako možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče

imisijo preprečiti le na en način.422

7.4.3.2 Primer tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

» Prvotožena stranka M.H., drugotožena stranka P.H. in tretjetožena stranka M.K. so dolžne v roku 60

dni urediti odtekanje meteorne vode z nepremičnine parc. št. 946/10 k.o. X tako, da meteorne padavine

ne bodo več odtekale na nepremičnino tožnika F.F. parc. št. 945/12 k.o. X.«423

8 SPORI GLEDE NEPREMIČNIN PO ZEMLJIŠKOKNJIŽNEM

PRAVU

8.1 TOŽBA ZA IZPODBIJANJE VPISA 424

Zakonodajalec varuje vsakogar, ki meni, da so z vpisom, ki je bil opravljen na podlagi pravnomočnega

sklepa o prenosu popisnega lista v glavno knjigo, bile kršene njegove pravice na nepremičnini. Pravno

varstvo zakonodajalec nudi tako, da omogoča vložitev tožbe v treh letih od dneva začetka uporabe

nastavljene zemljiške knjige, vložene proti imetniku vknjižene pravice. Od sodišča lahko torej vsak, ki

meni, da so bile kršene njegove pravice na nepremičnini na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu

popisnega lista v glavno knjigo, zahteva:

1. da ugotovi obstoj njegove lastninske pravice in da odloči, da se vknjižena pravica vknjiži v

njegovo korist;

2. da ugotovi, da na nepremičnini v njegovo korist obstaja druga stvarna pravica in da odloči, da

se ta pravica vknjiži v njegovo korist;

3. da ugotovi, da druga stvarna pravica na nepremičnini, na kateri je lastninska pravica vknjižena

v njegovo korist, ne obstaja, in da odloči, da se izpodbijana pravica izbriše.425

Vrhovno sodišče je v zapisalo: »Položaj tožnice, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo, v postopku

poprave zemljiške knjige pa je iz nje izpadla, je po vsebini primerljiv položaju nevknjiženega

imetnika originarno pridobljene lastninske pravice. Zato lahko tožnica svoj položaj varuje z

izbrisno tožbo ali s tožbo na ugotovitev lastninske pravice.«426

Vložitev tožbe za izpodbijanje vpisa se v zemljiški knjigi zaznamuje z zaznambo, pri tem pa se smiselno

uporabljajo pravila o zaznambi spora.427

422 Prav tam. 423 Prav tam. 424 228 in 242 člen ZZK-1. 425 Prvi odstavek 228. člena ZZK-1. 426 VSRS sodba 745/2008 z dne 12.6.2012. 427 Drugi in tretji odstavek 228. člena ZZK-1.

71

8.1.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Zahtevek, s katerim se izpodbija vpis, ki je bil opravljen na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu

popisnega lista v glavno knjigo, ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pravica

vknjižena oz. predznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba.428

8.2 TOŽBA NA IZSTAVITEV ZA VPIS V ZEMLJIŠKO KNJIGO PRIMERNE LISTINE

Na podlagi splošne določbe, je za prenos lastninske pravice s pravnim poslom potreben veljaven

zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja, razpolagalni pravni posel ter izpolnitev

drugih pogojev, določenih z zakonom. Zakonodajalec je z 49. členom SPZ določil dodatni splošni pogoj

za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini. Tako se lastninska pravica na nepremičnini

pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ki pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno

dovolilo. Ta določba odraža dve temeljni načeli zemljiškoknjižnega prava, in sicer načelo

konstruktivnosti vpisa in načelo zaupanja v zemljiško knjigo.429

Stranka lahko na sodišče vloži tožbo na izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine, ko

nasprotna stranka v celoti ne izpolni s pogodbo prevzete obveznosti, t.j. da nepremičnino, na kateri

prenaša lastninsko pravico izroči tako, da sopogodbenik na njej pridobi lastninsko pravico. V praksi bo

do takšne situacije pride na primer, ko prodajalec v postopku pravnoposlovnega prenosa lastninske

pravice na nepremičnini kupcu ne izda listine, ki vsebuje razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno

dovolilo – oziroma je le-to nepopolno. Slednje izhaja tudi iz 23. člena SPZ. V takšnem primeru terjatev

na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, po 350. členu OZ zastara v 10 letih.430

ZZK-1 v svojem 40. členu določa listine, ki so podlaga za vknjižbo stvarnih pravic v zemljiško knjigo. Med

njimi je v peti točki prvega odstavka 40. člena navedena tudi pravnomočna sodba, s katero je sodišče

osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se

predlaga. Takšna pravnomočna sodba sodišča nadomesti zemljiškoknjižno dovolilo.431

SPZ opredeljuje zemljiškoknjižno dovolilo v svojem 23. členu. Določa, da je zemljiškoknjižno dovolilo,

imenovano tudi intabulacijska klavzula, izrecna in nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša,

spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Pri tem določa tudi, da mora

biti podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen.432 Pomembno je poudariti, da zemljiškoknjižno

dovolilo prihaja v poštev le za pravnoposlovna razpolaganja s knjižnjimi pravicami, tako stvarnimi kot

obligacijskimi, ki so navedene v 13. členu ZZK-1. S tem izločimo uporabo zemljiškoknjižnega dovolila

pri originarnih oziroma izvirnih pridobitvah stvarnih pravic (kot je na primer priposestvovanje).433

428 Četrti odstavek 228. člena ZZK-1. 429 Prvi in drugi odstavek 49. člena SPZ. R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem

(SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 345 in 346. 430 VSRS sodba II Ips 458/2010 z dne 19.12.2013. 431 Peta točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1. N. Plavšak, R. Vrenčur, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v: Pravna praksa, 23 (2004), 15/16, str. II. 432 Glej 23. člen SPZ. 433 N. Plavšak, R. Vrenčur, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, 2004, str. II.

72

V praksi je po navadi zemljiškoknjižno dovolilo združeno z zavezovalnim pravnim poslom v enotno

listino (na primer zemljiškoknjižno dovolilo je vsebovano v prodajni pogodbi). Zemljiškoknjižno dovolilo

pa je mogoče izdati tudi posebej, na samostojni listini.434

Kadar se izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zahteva pred sodiščem v pravdnem postopku (zahtevek

za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), ni mogoče upoštevati določbe prvega odstavka 36. člena ZZK-

1, ki določa, da je potrebno zemljiškoknjižnemu dovolilu priložiti tudi pogodbo ( t.j. zavezovalni pravni

posel, ki je bil podlaga za prenos lastninske pravice na nepremičnini.). Dajatveni sodbi, ki tožencu

nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, se ne prilaga listina o zavezovalnem pravnem poslu, saj

zadostuje že pravnomočna sodba, ki nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. 435 Sami

kavzalnosti436 je zadoščeno, da se ob izvedbi ustreznih dokazov pri obravnavanju zadeve kot

predhodno vprašanje ugotovi, da obstaja veljavni zavezovalni posel in zato ni potrebno sklicevanje

na pogodbo v samem tožbenem zahtevku, s katerim stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega

dovolila. Še posebej pa ni potreben kakšen poseben ugotovitveni zahtevek, s katerim se ugotavlja

obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla.437

8.2.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Zahtevek za izstavitev za vpis v zemljiško knjigo primerne listine je dajatveni zahtevek, razen v res

izjemnih primerih.

Tožbeni zahtevek je v celoti določen, če se z njim zahteva izstavitev pisne izjave s strani tožene stranke,

na podlagi katere bo možno izvesti vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, na ime tožeče stranke.

Pojem intabulacijske klavzule iz 23. člena SPZ ne določa dolžnosti tožnika, da v tožbenem zahtevku

navaja zavezovalni pravni posel (na primer prodajne pogodbe), ki predstavlja osnovo za prenos stvarne

pravice. Prav tako tega ne predvideva peta točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1.438

V primeru, da stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, se tožbeni zahtevek oblikuje po

zahtevah iz 23. člena SPZ. Sodna odločba, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo, v svojem izreku

vsebuje izjavo volje, ki je zemljiškoknjižno dovolilo in ničesar več. Sodišče mora predhodno ugotoviti

obstoj veljavne pogodbe, v nasprotnem primeru ne more ugoditi takšnemu tožbenemu zahtevku. Bi

pa bil takšen samostojen ugotovitveni zahtevek o obstoju veljavne pogodbe z vidika civilnega

procesnega prava nesmiseln, saj mu v vsakem primeru sledi dajatveni zahtevek na izstavitev za vpis

sposobne listine.439

434 M. Juhart v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo)

s komentarjem, 2016, str. 346. 435 N. Plavšak, R. Vrenčur, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, 2004, str. III, v povezavi s prvim odstavkom 36.

člena ZZK-1. 436 Načelo kavzalnosti med zavezovalnim pravnim poslom (na primer prodajno pogodbo) in razpolagalnim pravnim poslom (na primer intabulacijsko klavzulo) ter njegovo vknjižbo je osnova in prihaja v poštev le pri pravnoposlovnih prenosih, spremembah in ukinitvah stvarnih pravic, ki povzroči, da prenos, sprememba oziroma ukinitev stvarnih pravic zaznajo tudi tretje osebe. Izrecno je uzakonjena v 40. členu SPZ, za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah pa natančno določena v 49. členu SPZ. 437 N. Plavšak, R. Vrenčur, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, 2004, str. III. 438 Prav tam. 439 Prav tam.

73

8.2.1.1 Primer tožbenega zahtevka

Tožbeni zahtevek tožnika, ki zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila se glasi:

»Tožena stranka je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z naslednjo vsebino: A.A., stanujoč…,

EMŠO…, izrecno in nepogojno dovoljujem vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 341,

k.o.1321 - Leskovec, v korist in na ime B.B. (tožeče stranke), stanujoč…, EMŠO…, do celote (1/1).«

ali

»Tožena stranka A.A., stanujoč…, EMŠO…, je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno

in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 341, k.o.1321 - Leskovec,

v korist in na ime tožeče stranke, B.B., stanujoč…, EMŠO…, do celote (1/1). «440

8.3 IZBRISNA TOŽBA

8.3.1 Splošno o izbrisni tožbi

Izbrisna tožba je posebna vrsta reivindikacijske tožbe. Po 243. členu ZZK-1 se z izbrisno tožbo sanira

materialnopravna neveljavnost vknjižbe, do katerih lahko pride v zemljiškoknjižnem postopku (pa tudi

kasneje), saj zemljiškoknjižno sodišče odloča le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga

za vpis in na podlagi stanja vpisov, ki so v zemljiški knjigi (načelo formalnosti postopka).441 Po svoji

pravni naravi je izbrisna tožba stvarnopravna tožba, s katero se varujejo knjižne pravice na

nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga lahko povzroči materialnopravna neveljavna

vknjižba pravice nekoga drugega, zaradi česar posledično varovana pravica preneha, se spremeni ali

omeji.442

V praksi prihaja do napačnih vpisov v zemljiško knjigo. Vpisi so lahko napačni iz formalnega ali iz

materialnega vidika. Formalne napake (kršitve zemljiškoknjižnega postopka in formalnopravne

neveljavnosti vpisa)443 je mogoče korigirati s pravnimi sredstvi zemljiškoknjižnega postopka, kot so

ugovori in pritožbe. Materialnopravne napake pa se odpravijo z izbrisno tožbo. Izbrisna tožba je vrsta

pravnega sredstva, s katerim se rešuje neskladje med vsebino vpisov v zemljiško knjigo in njenim

pravilnim, dejanskim stvarnopravnim stanjem. Materialnopravno napačni vpisi lahko nastanejo zaradi

nepravilnosti v pravnem temelju vpisa, in so posledično takšni vpisi že od njihovih nastankov

neveljavni, lahko pa tudi v času nastanka veljaven vpis, naknadno postane neveljaven, zaradi nastopa

določenih pravnih dejstev in posledično zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega pravnega stanja

nepremičnine. Z vidika dobrovernega tretjega in v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo pa tudi

taki vpisi štejejo kot pravno veljavni in obstoječi, dobroverni tretji pa lahko tudi na njihovi osnovi

440 Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1): (neuradno prečiščeno besedilo); Pravilnik o zemljiški knjigi; Pravilnik o elektronski izmenjavi

podatkov med zemljiško knjigo in katastri (2. spremenjena in dopolnjena izdaja), Uradni list RS, Ljubljana, 2015, str. 60-61 in

N. Plavšak, R. Vrenčur, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, 2004, str. III. 441 Glej 124. in 148. člen ZZK-1. Povzeto po R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, str. 1387. 442 R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, v: Podjetje in delo, 2010, 6-7, str. 1388 in 1389. 443 Prav tam, str. 1387.

74

pridobivajo pravice. Tisti, čigar pravica pa se s takšnim vpisom krši, ima na voljo vložitev izbrisne

tožbe.444

Do stanja materialno neveljavne vknjižbe lahko pride v zemljiškoknjižnem postopku zaradi vezanosti

zemljiškoknjižnega sodišča (pri odločanju o vpisih) na načelo formalnosti postopka, pri tem pa ne sme

preverjati, ali je pravni naslov, kot na primer pogodba, materialnopravno veljaven.445

Izbrisna tožba je urejena v 243. – 245. členu ZZK-1. Po eni strani varuje proti tistemu, ki neposredno s

sporno vknjižbo »pridobi« neobstoječo pravico na nepremičnini. Neveljavna vknjižba tako ni ustrezen

pridobitni način in ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja

knjižnih pravic.446 Po drugi strani, pa varuje tudi proti tretjim, ki pridobijo pravice na nepremičnini na

podlagi materialnega publicitetnega načela (5. člen ZZK-1) in varstva svoje dobre vere v pravilnost

vknjižbe. 447

Materialna neveljavnost vpisa predstavlja npr. dejstvo, da je kupna pogodba glede nepremičnine, kot

pravni naslov za vknjižbo prenosa lastninske pravice nična, ali pa npr. da vknjižba temelji na

dokumentu, ki ga je podpisal zastopnik, ki ni imel pooblastila.448

Izbrisna tožba se lahko vloži le zoper vknjižbo, torej zoper vpis, s katerim se doseže ali izkaže

pridobitev, prenehanje ali omejitev pravice. Izbrisna tožba pa ni mogoča zoper predznambam in

zaznambam.449 Predznamba bo učinkovala kot vknjižba le v primeru, če bo predznamba opravičena. V

takem primeru bo mogoče vložiti izbrisno tožbo proti vknjižbi.450 Vendar pa je potrebno opozoriti, da

je zahtevek iz izbrisne tožbe utemeljen tudi v primeru, kadar neveljavna vknjižba še ni realizirana,

ampak je s plombo le objavljen začetek zemljiškoknjižnega postopka. Pravdni oddelek bo moral v

času odločanja o izbrisnem tožbenem zahtevku zavzeti stališče, da materialnopravno neveljavna

vknjižba že učinkuje, čeprav je komaj vpisana plomba, saj v skladu s 5. in 7. členom ZZK-1, oblikovalni

učinki vpisa nastopijo že z vložitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.451

Zakonodajalec je z novelo ZZK-1C v določenih delih preuredil ureditev izbrisne tožbe. Že ZZK-1 je v letu

2003 v primerjavi z prejšnjo ureditvijo izbrisne tožbe v ZZK iz leta 1995 uvedel pomembno novost, in

sicer, da izbrisna tožba ni več dopustna zoper dobroverne osebe, v korist katerih sta bila vknjižena

444 A. Berden, M. Juhart, T. Keresteš, R. Vrenčur, V. Rijavec, M. Tratnik, U. Kežmah, Zemljiškoknjižno pravo, Zbirka Codex Iuris: izbrana poglavja, Studio Linea, Maribor 2002, str. 145 445 Zemljiškoknjižno sodišče lahko na podlagi četrtega in petega odstavka 149. člena ZZK-1 presoja le ničnost in nepopolnost

zemljiškoknjižnega dovolila kot materialni nepravilnosti. R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, v: Podjetje in delo,

36 (2010), 6-7, str. 1387. 446 R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387. 447 A. Berden, M. Juhart, T. Keresteš, R. Vrenčur, V. Rijavec, M. Tratnik, U. Kežmah, Zemljiškoknjižno pravo, Zbirka Codex Iuris: izbrana poglavja, 2002, str. 146. 448 Prav tam, str. 147. 449 Pripravljavec novele je v šestem odstavku 88. člena ZZK-1C želel opozoriti, da so določene zaznambe po svoji vsebini vknjižbe, in določil, da se za izpodbijanje vpisa oziroma izbris zaznambe nadhipoteke ali prenosa nadhipoteke na novega imetnika, smiselno uporablja določba o izbrisni tožbi, saj se z zaznambo nadhipoteke vpisuje pravica in ne pravno dejstvo. R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387. 450 A. Berden, M. Juhart, T. Keresteš, R. Vrenčur, V. Rijavec, M. Tratnik, U. Kežmah, Zemljiškoknjižno pravo, Zbirka Codex Iuris: izbrana poglavja, 2002, str. 147 451 Povzeto po R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387.

75

pridobitev ali izbris pravice. Zoper slabovernega pridobitelja knjižne pravice po novi ureditvi rok za

vložitev izbrisne tožbe ni omejen, kar kaže na posebno vrsto stvarnopravne tožbe oziroma zahtevka, ki

po našem pravu ni zastarljiv.452

V položajih, ko gre za materialnopravno neveljavno vknjižbo, ki se sanira z izbrisno tožbo, ne pridejo v

poštev zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (tj. izstavitev oziroma izjava razpolagalnega

posla) zoper neveljavno vknjiženo osebo, saj takšna vknjižba ni veljaven pridobitni način. Ker ta nima

razpolagalne sposobnosti upoštevaje načelo kavzalnosti, ki ga je jasno uvedel SPZ v 40. členu, mu

takšne obveznosti s sodbo ni mogoče naložiti.453

8.3.2 Zaznamba izbrisne tožbe

Pomembno je poudariti, da je v zvezi z izbrisno tožbo predvidena zaznamba v zemljiški knjigi, in sicer

zaznamba izbrisne tožbe, za katero se smiselno uporabljajo določbe 245. člena ZZK-1, ki veljajo za

zaznambo spora. Zaznamba izbrisne tožbe bo namreč varovala vrstni red prizadete osebe glede kršene

pravice na nepremičnini. Z vidika publicitetnega načela, ki je eno temeljnih načel zemljiškoknjižnega

prava, je izredno pomembno, da se javno publicira pravno dejstvo spora, ki poteka na podlagi vložene

izbrisne tožbe, saj se lahko pravdni postopek, ki bo tekel na podlagi izbrisne tožbe v celoti izjalovi, če

tožeča stranka ne bo hkrati z vložitvijo izbrisne tožbe predlagala tudi zaznambo izbrisne tožbe. Tožnik

mora zaznambo izbrisne tožbe vložiti s posebnim zemljiškoknjižnim predlogom, ki mu mora priložiti

potrdilo o vložitvi tožbe in opravilno številko zadeve.454

Na pogladi vložene izbrisne tožbe je potrebno v primeru ugodnega izida postopka za tožnika vložiti

zemljiškoknjižni predlog, s katerim se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov. Pravdni oddelek,

ki odloča o izbrisni tožbi izda sodno odločbo, ki je podlaga za vpis vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov.

Pri tem pa se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vzpostavi z učinkom začetka učinkovanja zaznambe

izbrisne tožbe.455

8.3.3 Aktivna in pasivna legitimacija

Nedvomno je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev

ali izbris pravice, kar jasno določa prvi odstavek 244. člena ZZK-1.456

Nekoliko večjo dilemo pa je skozi zgodovino povzročalo vprašanje, kdo je aktivno legitimiran za vložitev

izbrisne tožbe. Že novi ZZK-1 je močno spremenil ureditev aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, novela

ZZK-1C pa je to uredila še bolj dosledno. Aktivno tako ni legitimiran le knjižni prednik, ampak je to

452 Tretji odststavek 244. člena ZZK-1 . Prejšnja ureditev je omogočala vložitev izbrisne tožbe tudi proti dobrovernim osebam,

določen je bil le prekluzivni rok, po drugi strani pa zoper slabovernega pridobitelja rok ni bil določen. Povzeto po R. Vrenčur,

v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s

komentarjem, 2016, str. 545. 453 Povzeto po R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno

prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 545 in 546. 454 Povzeto po R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, v: Podjetje in delo, 2010, 6-7, str. 1387. 455 Prav tam. 456 Prav tam. Glej tudi J. Hudej, Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo, Podjetje in delo, 2017, št. 1, str. 133.

76

lahko vsaka oseba, katere pravica je bila kršena z izpodbijano vknjižbo. To so npr. lahko imetniki

zakonitih predkupnih pravic.457

Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je tudi obligacijskopravni upravičenec (na primer prvi kupec

nepremičnine ob večkratni prodaji). Upravičen je zahtevati vpis, kljub temu, da ga je z vknjižbo prehitel

nedobroverni kasnejši pridobitelj. Poleg izbrisnega zahtevka, ki ga uveljavlja proti odsvojitelju in

kasnejšemu pridobitelju (kot nujnima sospornikoma), lahko pošteni prvi pridobitelj zoper odsvojitelja

uveljavlja še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ali priznanje podpisa na zemljiškoknjižnem

dovolilu. Odvisno od konkretne situacije.458

Podobno opazimo tudi pri kršitvi pogodbene in zasebne zakonite predkupne pravice, ki ima podlagi v

petem odstavku 243. člena ZZK-1. Tudi tu se bo uveljavljal izbrisni zahtevek s strani prezrtega

predkupnega upravičenca proti odsvojitelju in pridobitelju, ki sta v položaju nujnih sospornikov. Proti

odsvojitelju pa se bo uveljavljala še sklenitev prodajne pogodbe ter izstavitev zemljiškoknjižnega

dovolila.459

8.3.4 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Prvi odstavek 243. člena ZZK-1 bi lahko označili kot napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka izbrisne

tožbe, in se glasi:

»(1) Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna

pravica ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni

upravičenec), s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) uveljavlja zahtevek (v nadaljnjem

besedilu: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in

odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se:

1. če se izpodbija vknjižba prenosa lastninske ali izvedene pravice v korist novega imetnika (v

nadaljnjem besedilu: pridobitelj):

- izbriše se lastninska ali izvedena pravica, vknjižena v korist pridobitelja,

- znova se vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (v nadaljnjem

besedilu: odsvojitelj),

2. če se izpodbija vknjižba pridobitve izvedene pravice: izbriše se ta vknjižena izvedena pravica ali

zaznamba,

3. če se izpodbija vknjižba izbrisa izvedene pravice: znova se vknjiži ta izvedena pravica ali vpiše

zaznamba tega pravnega dejstva,

457 R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387. Glej tudi R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur,

Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 545. J. Hudej, Aktivna

legitimacija za izbrisno tožbo, v: Podjetje in delo, 43 (2017), 1, str. 133. 458 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 547. Glej tudi R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387. 459 Prav tam.

77

4. če je bila zaradi dovolitve vpisa izpodbijane vknjižbe izbrisana tudi druga vknjižena ali

predznamovana pravica ali zaznamba pravnega dejstva: znova se vknjiži ali predznamuje ta

pravica ali vpiše zaznamba tega pravnega dejstva.«

Izbrisna tožba mora tako zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti

vknjižbe (torej razpolagalnega pravnega posla) ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev

prejšnjega stanja oziroma na izbris izpodbijane vknjižbe. Zahteve po vmesnem ugotovitvenem

zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnega posla pa zakon ne postavlja.460

Namen izbrisne tožbe je sanirati materialnopravno neveljavno vknjižbo. Takšna vknjižba ne predstavlja

veljavno pridobitnega načina, zato v tem primeru ne pridejo v poštev zahtevki za izstavitev

zemljiškoknjižnega dovolila (tj. izstavitev razpolagalnega posla) zoper neveljavno vknjiženo osebo.

Takšna oseba namreč na podlagi načela kavzalnosti nima razpolagalnega upravičenja, zato mu takšne

obveznosti s sodbo tudi ni mogoče naložiti.461

Tožbeni zahtevek izbrisne tožbe kot posebne stvarnopravne tožbe je specifičen. Lahko bi povzeli, da

je zahtevek iz izbrisne tožbe posebna vrsta reivindikacije, ki pride v poštev, ko je že bila izvršena

materialnopravno neveljavna vknjižba. Na nepremičninskem področju je potrebno tudi v javnih

evidencah tj. zemljiški knjigi vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje zaradi materialno neveljavne

vknjižbe. Specifičnost omenjene situacije se kaže predvsem v tem, da reivindikacija ni usmerjena le na

vračilo posesti, ampak je usmerjena tudi v izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe in posledično v

vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.462

Novejša slovenska teorija zavzema stališče, da predstavlja izbrisni zahtevek tudi posebno vrsto

povračilnega zahtevka, ki temelji na 190. členu OZ in ga je mogoče uveljavljati le z izbrisno tožbo. V

primeru, da izbrisni zahtevek ni več dovoljen npr. zaradi dobroverne nadaljnje pridobitve lastninske

pravice na nepremičnini, ima prikrajšani možnost uveljavljati le še obligacijski zahtevek za plačilo

denarnega zneska v višini dosežene koristi.463

Primer: prikrajšani lastnik zaradi materialno neveljavne vknjižbe v škodo njegove lastninske pravice

uveljavlja povračilni zahtevek z izbrisno tožbo, če izbrisni zahtevek ni več dovoljen npr. zaradi

dobroverne nadaljnje pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. V tem primeru ima prikrajšani

lastnik na voljo le še obligacijski zahtevek za plačilo denarnega zneska v višini dosežene koristi.464

8.3.4.1 Primer oblikovanja tožbenega zahtevka

Tožnik predlaga, da sodišče odloči:

460 VSL sklep I Cp 1178/2017 z dne 15.11.2017. 461 R. Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, 2010, str. 1387. 462 Prav tam. 463 N. Plavšak, Izbrisna tožba, 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, v: Zbornik, 2010, str. 49. 464 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 546. Glej tudi N. Plavšak, Izbrisna tožba, 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava,

v: Zbornik, 2010, str. 49.

78

I. » Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 8/1 k.o. 1832 - Vače,

v korist in na ime tožencev B.B., stanujoč…, EMŠO…, ter C.C., stanujoč…, EMŠO, vsak do ½

neveljavna, zaradi ničnosti kupne pogodbe z dne 20.3.2013, sklenjene med strankami ter

ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila k tej pogodbi.

II. Pri nepremičnini s parc. št. 8/1, k.o. 1832 - Vače, se izbriše lastninska pravica v korist in na ime

tožencev B.B., stanujoč…, EMŠO…, ter C.C., stanujoč…, EMŠO, vsak do ½, ter se vzpostavi

prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri nepremičnini s parc. št. 8/1, k.o. 1832 - Vače

znova vpiše lastninska pravica na ime in v korist tožnika A.A., stanujočega…, EMŠO…, do celote

(1/1).«465

9 POLOŽAJI NEUPRAVIČENE UBOGATITVE PO OBLIGACIJSKEM

PRAVU ZARADI UČINKOV STVARNEGA PRAVA

9.1 POVEČANJE VREDNOSTI TUJE NEPREMIČNINE

9.1.1 Obogatitveni (verzijski) zahtevek

Eno temeljnih načel stvarnega prava je načelo povezanosti zemljišča in objekta, oziroma superficies

solo cedit,466 ki hkrati predstavlja temelj za nastanek instituta povečanja vrednosti nepremičnine, ki ga

ureja 48. člen SPZ.467 Prvi odstavek 48. člena SPZ določa, da v primeru, ko nekdo (t.j. graditelj) s

soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na tej nepremičnini ne pridobi

lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten.468 Slednje

pomeni, da se lastninska pravica na nepremičnini, na podlagi zakona samodejno razširi na vse

izboljšave (premične stvari), ki so postale sestavine nepremičnine s spojitvijo (t.j. vgradnjo ipd.).469

Vsaka prirast tako na podlagi 54. člena SPZ pripade lastniku nepremičnine, medtem ko graditelj pridobi

obogatitveni zahtevek po splošnih pravilih obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi na podlagi

190. člena OZ.470 Graditelj tako ne glede na vrednost vlaganja v primerjavi s prvotno vrednostjo tuje

nepremičnine ne pridobi (so)lastninske pravice na nepremičnini, ampak le obogatitveni oziroma

verzijski zahtevek obligacijskega prava nasproti lastniku nepremičnine, in sicer za toliko, kolikor je bil

ta zaradi vlaganja obogaten, kar narekuje 190. člen OZ. Graditelj torej ni upravičen zahtevati povrnitve

vrednosti svojih vlaganj, ampak zgolj znesek dosežene koristi oziroma z drugimi besedami, izkazano

večvrednost nepremičnine.471

465 Prirejeno po VSL, sodba II Cp 1172/2017, z dne 6.12.2017. 466 Glej 8. člen SPZ. 467 N. Plavšak, R. Vrenčur, v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 685. 468 Prvi odstavek 48. člena SPZ. 469 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 332. 470 N. Plavšak, R. Vrenčur, v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, 2009, str. 685. 471 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno

besedilo) s komentarjem, 2016, str. 332.

79

Graditelj ima proti lastniku nepremičnine obogatitveni oziroma verzijski zahtevek po splošnih določilih

obligacijskega prava, določenih v 190. do 198. členu OZ, ne glede na dejstvo, ali je lastnik nepremičnine

v katero se je vlagalo, dovolil gradnjo ali ne. Posebnost ureditve 48. člena SPZ nasproti splošna pravila

OZ o verzijskih zahtevkih je le tretji odstavek 48. člena SPZ, in sicer glede zastaranja, kar bomo

podrobneje opredelili v naslednjem poglavju.472

9.1.2 Posebnost zastaranja zahtevka (OZ: SPZ)

Zaradi posebnega položaja tega instituta je bilo potrebno zastaranje zahtevka urediti nekoliko drugače,

kot pa je to določeno po splošnih pravilih obligacijskega prava. Po OZ namreč povračilni zahtevek

zastara v splošnem, petletnem zastaralnem roku,473 zastaranje pa začne teči, ko povračilni zahtevek

nastane in hkrati dospe. Tretji odstavek 48. člena SPZ474 pa določa posebno pravilo, ko zastaralni rok

začne teči šele od dneva, ko graditelj izgubi (so)posest nepremičnine. Pri tem potrebno poudariti, da

pravilo o ugodnejšem začetku teka zastaralnega roka velja le za tistega graditelja (oziroma

prikrajšanca), ki je povečal vrednost tuje nepremičnine s soglasjem lastnika. Kadar pa lastnik ni soglašal

z gradnjo oziroma povečanjem vrednosti nepremičnine, se uporabi splošno pravilo, določeno v OZ.475

9.1.3 Aktivna in pasivna legitimacija

Aktivno legitimacijo za uveljavljanje verzijskega zahtevka nosi graditelj, pasivno legitimacijo pa tisti, ki

je bil lastnik nepremičnine, ko je bila gradnja končana, saj je bil ta zaradi gradnje obogaten. V primeru,

da je ta pred vložitvijo tožbe odsvojil nepremičnino tretji osebi, graditelj proti novemu lastniku ne bo

imel verzijskega zahtevka. Mogoče pa ga je uveljavljati zoper prejšnjega lastnika, saj njegova obogatitev

še vedno obstaja. Zaradi večvrednosti nepremičnine je namreč lahko dobil višjo kupnino.476

Primer iz sodne prakse VSRS sodba II Ips 168/2010 z dne 7.11.2013: »Toženec je s tem, ko je postal

lastnik predmetne nepremičnine (na kateri stoji tudi brunarica) z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi

prodajne pogodbe z dne 12. 10. 2007, sklenjene s prodajalcem Banko, pri čemer glede brunarice ni

dokazal, da bi bilo dogovorjeno drugače, je tožnik postal lastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem,

torej tudi brunarice (8. člen SPZ).Toženec z vlaganji (oporni zid, premestitev in nabava nove cisterne) ni

bil v ničemer obogaten, zato ni dolžan ničesar plačati (prvi odstavek 48. člena SPZ), saj je nepremičnino

kupil po izvršenih vlaganjih tožnika (ki jih je tožnik opravil, ko je bila lastnica nepremičnine še Banka,

torej tudi brez toženčevega soglasja), po načelu „videno – kupljeno“, kar pomeni, da je kupil

nepremičnino z vsemi sestavinami in pritiklinami.«477

472 Prav tam, str. 333-334. 473 Glej 346. člen OZ. 474 Določilo 48. člena SPZ je lex specialis nasproti akcesijskemu pravilu iz 54. člena SPZ. Velja, da se v primeru, ko se nepremičnina izboljša brez soglasja lastnika, upošteva le 54. člen SPZ in ne 48. člen SPZ. M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 334. 475 N. Plavšak, R. Vrenčur, v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, 2009, str. 685-686. 476 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 335. 477 VSRS sodba II Ips 168/2010, z dne 7.11.2013.

80

9.2 POGODBA O PRIZNANJU (PRIDOBITVI) SOLASTNIŠKEGA DELEŽA

Pravilo, ki ga SPZ ureja v prvem odstavku 48. člena ni kogentno. Zato v drugem odstavku istega člena

določa, da lahko lastnik in graditelj z dogovorom dosežeta, da na nepremičnini nastane solastnina.

Dogovor o ustanovitvi solastnine na nepremičnini zaradi vlaganja v to nepremičnino (gradnje),

predstavlja zavezovalni pravni posel. Zaradi tega graditelj po izpolnitvi določenih pogojev (na primer,

ko je gradnja končana), ki sta jih lastnik in graditelj sprejela z dogovorom, pridobi obligacijsko pravico

od lastnika nepremičnine zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice

na dogovorjenem (solastniškem) deležu. Ta pravica, ki jo ima graditelj je obligacijska pravica, in sicer

gre za izpolnitveni zahtevek in posledično zanjo veljajo pravila o zastaranju obligacijskih pravic

(terjatev). OZ je v svojem 350. členu za zahtevke za izstavitve zemljiškoknjižne listine določil posebni

zastaralni rok, ki je daljši od splošnega zastaralnega roka, in sicer desetletni zastaralni rok.

Opisani institut dogovora o priznanju solastnine ne predstavlja odstopa od načela povezanosti

zemljišča in objekta, saj graditelju ne priznava originarne pridobitve solastnine (t.j. neodvisno od volje

lastnika), ampak le pravnoposlovno pridobitev solastnine (nastalo s pravnim poslom med lastnikom in

graditeljem).478

Zavezovalni posel je tako pogodba o priznanju (pridobitvi) solastniškega deleža, ki se imenuje tudi

pogodba o skupnih vlaganjih, s katero se lastnik nepremičnine v katero se vlaga zaveže, da bo

graditelju priznal solastniški delež na izboljšani nepremičnini. Pri tem je to situacijo potrebno ločiti od

verzijskega zahtevka, ki nastane ex lege in ki je samodejna posledica povečanja vrednosti tuje

nepremičnine z neupravičeno obogatitvijo njenega lastnika, tu pa ima graditelj možnost pridobiti

solastniški delež na nepremičnini, če se je za to posebej dogovoril z lastnikom nepremičnine. Pri tem

se je možno dogovoriti, da bo graditelj pridobil solastniški delež, ki bo nesorazmerno manjši ali večji od

vrednosti njegovega vlaganja oziroma povečanja vrednosti. Vse je torej stvar dogovora. Zadostuje, da

je solastniški delež določljiv. Pridobitev solastniškega deleža lahko štejemo za neke vrste verzijo v

naravi. Pri priznanju solastniškega deleža gre za alternativno plačilo graditeljeve terjatve iz

neupravičene obogatitve, velikokrat zaradi tega, ker lastnik nepremičnine finančno ni zmožen plačila,

ki mu ga nalaga prvi odstavek 48. člena SPZ.479

Lastnik tako prizna solastniški delež graditelju, saj mu je dolžan posebno stvarnopravno reparacijo, če

sta se zanjo dogovorila v naravi in ne v denarju, in ki jo je uvedel SPZ v svojem drugem odstavku 48.

člena SPZ.480

Če je bil graditelj solastnik (do določenega dela) nepremičnine že pred gradnjo, s katero se je povečala

vrednost nepremičnine, v tem primeru povečana vrednost priraste solastniškim deležem vseh

solastnikov, kar pomeni tudi graditeljevemu deležu. Zaradi tega pa lahko graditelj od vsakega

solastnika uveljavlja povračilni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 48. člena SPZ, in sicer samo v

deležu skupnega povečanja vrednosti, ki je enak solastniškemu deležu tega solastnika. Tudi tukaj pa

478 N. Plavšak, R. Vrenčur, v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, 2009, str. 686. 479 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 336. 480 Prav tam, str. 332.

81

lahko solastniki dosežejo dogovor o spremembi solastniških deležev, t.j. o povečanju solastniškega

deleža graditelja.481

VS RS sodba II Ips 11/2010, z dne 5.9.2013: »Če graditelj s soglasjem lastnika nepremičnino postavi,

prizida ali izboljša stavbo, na nepremičnini ne pridobi avtomatično (so)lastninske pravice. V prvi vrsti

ima na voljo verzijski zahtevek proti osebi, ki je zaradi ex lege učinkov prirasti neupravičeno obogatela

(prvi odstavek 48. člena SPZ v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), lahko

pa se lastnik in graditelj dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina (sedaj tako izrecno določa

drugi odstavek 48. člena SPZ). Takšna pridobitev lastninske pravice je pravnoposlovna pridobitev, na

podlagi katere lahko graditelj od lastnika nepremičnine zahteva izdajo listine za vpis solastnine v

zemljiško knjigo.«482

9.2.1 Zemljiškoknjižno dovolilo

Solastniški delež se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno

dovolilo, ki je razpolagalni posel in ga zahteva 49. člen SPZ, saj gre za poseben institut pridobitve

pravnoposlovne pridobitve (so)lastninske pravice. Zemljiškoknjižno dovolilo je v tem primeru klavzula

v pogodbi o priznanju solastniškega deleža, v kateri lastnik nepremičnine izjavi, da dovoljuje vpis

pridobitve solastniškega deleža v korist graditelja, do dogovorjene višine v zemljiško knjigo. Podpis

lastnika nepremičnine na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti notarsko overjen. Ker se v praksi lahko

zgodi, da lastnik nepremičnine ustno soglaša s pridobitvijo solastniškega deleža, kasneje pa se izmika

pri realizaciji vpisa pridobitve tega deleža v zemljiško knjigo, je zakonodajalec v drugem odstavku 48.

člena SPZ graditelja pred omenjeno situacijo izrecno zavaroval s pravico graditelja, da na podlagi

dogovora o pridobitvi solastninske pravice od lastnika nepremičnine zahteva izstavitev listine za vpis

v zemljiško knjigo. OZ v 350. členu določa desetletni zastaralni rok, vendar zanj tudi v tem primeru

veljajo določila tretjega odstavka 48. člena SPZ, in sicer, da začne zastaralni rok teči šele tedaj, ko

graditelj izgubi (so)posest nepremičnine.483

9.3 PUBLICIJANSKA KONFESORNA TOŽBA

Služnostni upravičenec lahko ob smiselni uporabi drugega odstavka 99. člena SPZ zahteva povrnitev

škode, ki mu je nastala zaradi vznemirjanja. Uporabi jo lahko skupaj s konfesorno tožbo. Ker gre v tem

primeru za odškodninski zahtevek, ki je institut obligacijskega in ne stvarnega prava, morajo biti

izpolnjeni splošni pogoji odškodninskega prava. Zaradi tega posledično zanj ne velja pravilo, da tožbeni

zahtevek ne zastara, kot to ob smiselni uporabi tretjega odstavka 99. člena SPZ velja za konfesorno

tožbo.484

481 Prav tam. 482 VSRS sodba II Ips 11/2010 z dne 5.9.2013. 483 M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ): (neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, 2016, str. 337 in 338. 484 Glej drugi odstavek 99. člena SPZ. Primerjaj s poglavjem 6.1.2. Tožba na varstvo služnosti (actio confesoria).

82

9.4 PRENEHANJE STAVBNE PRAVICE IN POVRAČILNI ZAHTEVEK PO OZ

SPZ označuje stavbno pravico v svojem 256. členu kot pravico imeti (začasno) v lasti zgrajeno zgradbo

nad ali pod tujo nepremičnino.485 Slednje pomeni odstop od temeljnega stvarnopravnega načela iz 8.

člena SPZ, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod

njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače, za kar pa gre ravno v primeru instituta

stavbne pravice.486 Velja fikcija, da zgradba ni sestavina zemljišča, ampak sestavina stavbne pravice. Na

takšen način se je rešilo vprašanje ločenosti lastninskih položajev in sicer tako, da objekt, ki ga zgradi

imetnik stavbne pravice na tujem zemljišču ne postane last lastnika zemljišča, ampak last imetnika

stavbne pravice. Temu so ustrezno prilagojena pravila o pravnih posledicah prenehanja stavbne

pravice, saj s prenehanjem stavbne pravice postane zgradba sestavina nepremičnine, kot to določa

prvi odstavek 263. člena SPZ. Slednje pomeni, da s prenehanjem stavbne pravice znova v celoti zaživi

načelo povezanosti zemljišča in objekta in da je odmik od načela superficies solo cedit le začasen.487

Zaradi objekta, ki je bil zgrajen na zemljišču, se je povečala vrednost nepremičnine, katere sestavina je

postal objekt ob prenehanju stavbne pravice. Iz tega razloga mora lastnik nepremičnine ob prenehanju

stavbne pravice prejšnjemu imetniku stavbne pravice plačati nadomestilo, ki po drugem odstavku 263.

člena SPZ ne sme biti manjše od polovice povečanja tržne vrednosti nepremičnine. Zahtevek za

nadomestilo, ki ga pridobi imetnik stavbne pravice, po prenehanju le-te, nasproti lastniku

nepremičnine, ima značilnost povračilnega oziroma verzijskega zahtevka.488

9.5 UREDITEV IMISIJ PO OZ

Določba 133. člena OZ ureja pravno varstvo pred imisijami v našem pravnem redu. Omenjena določba

OZ je oblikovana širše kot stvarnopravna ureditev varstva pred imisijami, ki ga ureja SPZ v 98. členu.

Določba prvega odstavka 133. člena OZ ureja, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir

nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži

dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna dejavnost, v primeru, da nastanka vznemirjanja ali

škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Tudi pri tej določbi lahko govorimo o imisijah, od

ureditve v SPZ pa se razlikuje v tem, da je upravičenec za vložitev zahtevka po OZ vsak ter da ni nujno,

da je škoda že nastala, dovolj je že, da grozi večja škoda. Gre za t.i. popularno tožbo (actio popularis),

medtem ko vlaga prizadeta stranka na podlagi SPZ negatorno tožbo (actio negatoria). OZ torej nudi

aktivno legitimacijo širšemu krogu oseb. Vendar pa zahtevka vseeno ne more vložiti vsak, ampak le

tisti, ki mu grozi večja škoda. Poleg tega mora biti nevarnost zanj oziroma za nedoločeno število oseb,

neposredna in konkretna. Drugi odstavek 133. člena OZ nadalje določa, da sodišče odredi na zahtevo

zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev

vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če tega ne stori sam. 489

Teorija zastopa stališče, da je treba določilo 133. člena OZ razumeti povezovalno glede na ureditev

imisij v stvarnem pravu. Slednje pomeni, da je mogoče določbo OZ in določbo SPZ »kombinirati«.

Dejstvo je, da je z določbo iz OZ razširjen »domet« klasične negatorne tožbe po SPZ, ki daje pravno

485 Glej 256. člen SPZ. 486 Glej 8. člen SPZ, v povezavi z A. Vlahek, Stavbna pravica – sedem let po njeni uveljavitvi, v: Pravni letopis, 2010, str. 166. 487 Prav tam, str. 167. 488 N. Plavšak, R. Vrenčur, v: N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, 2009, str. 686 in 687. 489 M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 373 in 374.

83

varstvo le v smislu opustitvenega zahtevka in zahtevka na prepoved nadaljnjega vznemirjanja.

Ugotovimo, da ureditev imisij po SPZ ob kombinaciji z ureditvijo odstranitve škodne nevarnosti v OZ

dopušča tako opustitveni zahtevek, kot tudi zahtevek, da se nekaj stori.490

10 SPORI GLEDE NEPREMIČNIN IN OBLIKOVANJE TOŽBENIH

ZAHTEVKOV V DEDNEM PRAVU

Nepravilno oblikovani tožbeni zahtevki so pogosto posledica premalo natančnih napotitvenih sklepov

zapuščinskega sodišča. Posledično se po nepotrebnem zmanjšuje učinkovitost pravnega varstva.

Slednje bi lahko preprečili, če bi zapuščinska zapuščinska sodišča že v napotitvenih sklepih navedla

pravilno oblikovane tožbene zahtevke.491

10.1 DEDIŠČINSKA TOŽBA (HEREDITATIS PETITIO)

Dediščinska tožba, imenovana tudi tožba za dediščino oziroma hereditatis petitio je pravno sredstvo, s

katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi. Z njo tožnik kot dedič, torej iz zatrjevane dedne pravice

(titulo universali), zahteva zapuščino, del zapuščine (dedni delež) ali posamezne predmete zapuščine

od osebe, ki trdi, da ima posamezne predmete zapuščine oziroma zapuščinsko premoženje v posesti

na temelju svoje dedne pravice in se torej tudi šteje za dediča (possessor pro herede). Najpogosteje se

bo dedna pravica uveljavljala v primeru, ko je bil toženec s sklepom o dedovanju spoznan za dediča,

dejansko pa ni dedič.492

Na podlagi dediščinske tožbe se v pravdi rešuje spor o dedni pravici, saj obe stranki trdita, da jima

pripada zapuščina, saj imata dedno pravico.

Po slovenskem veljavnem pravu, natančneje na podlagi 29. člena SPZ, dedič postane ex lege posestnik

zapuščinskih stvari v trenutku zapustnikove smrti in torej že od tega trenutka naprej uživa posestno

varstvo. Tako lahko od osebe, ki ima stvar v dejanski posesti, lahko zahteva stvari zapuščine s posestno

tožbo.493

10.1.1 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Dediščinska tožba mora obsegati zahtevek, naj sodišče:

1. ugotovi, da je tožnik dedič oziroma sodedič, in

2. da tožencu naloži, naj mu »izroči« zapuščinske predmete, ki jih ima v posesti, v primeru, da gre

za sodediča pa naj izročijo njegovemu dednemu deležu ustrezajoči del zapuščinskih

predmetov, ki jih ima.

Dediščinska tožba mora vsebovati oba zahtevka, tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek.

490 Prav tam. 491 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, v: Podjetje in delo, 34 (2008), 6-7, str. 1548. 492 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. spremenjena in izpolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 281. 493 Prav tam, str. 282.

84

Tožnik z ugotovitvenim zahtevkom zahteva stvar kot sestavni del zapuščine, torej na temelju svoje

dedne pravice, saj se v nasprotnem primeru dediščinska tožba ne bi razlikovala od lastninske tožbe.494

VSRS sodba II Ips 1070/2008, z dne 16.02.2012: »Dediščinska tožba je dajatvena tožba. Z njo tožnik od

toženca zahteva ''izročitev'' stvari iz zapuščine. Od okoliščin posamičnega primera je odvisno, kako

konkretno bo oblikovan zahtevek. Tožnik z dediščinsko tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži

opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču

pripada. Po 141. členu ZD za oporočnega dediča pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu

zapustniku zastara v dvajsetih letih od razglasitve oporoke. Ta rok je zastaralen, kar pomeni, da pod

pogoji, določenimi v OZ, lahko pride do pretrganja zastaranja. Že prva tožba je bila dediščinska, saj je z

njo tožnik od toženca poleg ugotovitve, da je oporočni dedič, zahteval tudi izročitev nepremičnin v

posest. Tako je bilo s to tožbo zastaranje že pretrgano.«495

V primeru, če sodišče tožbi ugodi, mora toženec tožniku kot dediču »izročiti« vse, kar ima od dediščine

v posesti. Sodba nasproti tretjim osebam učinkuje enako kot sklep o dedovanju.496

10.2 TOŽBENI ZAHTEVKI PRI REŠEVANJU PREDHODNIH VPRAŠANJ V ZVEZI Z

NADALJNJO ODLOČITVIJO O PRAVICI DO NUJNEGA DELEŽA

10.2.1 Nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe pri reševanju predhodnih

vprašanj

Zapuščinsko sodišče stranko napoti na pravdo, ki se začne z ugotovitveno tožbo, kadar sodišče že pri

ugotavljanju, ali je sploh prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, želi ugotoviti obstoj oziroma neobstoj

sporne pravice ali pravnega razmerja, ki predstavlja predhodno vprašanje. Čeprav ZD v 210. in 212.

členu govori o napotitvi na pravdo, da se razjasnijo sporna dejstva, s takšno ugotovitveno tožbo ni

mogoče zahtevati ugotovitve spornega dejstva, ampak le ugotovitev sporne pravice oziroma pravnega

razmerja, ki temelji na teh dejstvih kot jih določa prvi odstavek 181. člena ZPP. V primeru, da tožnik

zahteva ugotovitev spornega dejstva, je takšna vsebina ugotovitvene tožbe nedopustna. Sodišče mora

takšno tožbo zavreči, pa čeprav je bila takšna napotitev zapuščinskega sodišča, v nasprotnem primeru

bo šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.497 Dr. Mateja Končina Peternel meni,

da bi moralo pravdno sodišče v primeru, ko je vložitev nedopustne tožbe posledica napačne napotitve

s strani zapuščinskega sodišča, pred zavrženjem tožbe v okviru materialno procesnega vodstva

opozoriti na nedopustnost tožbe in tožnika pozvati, naj sodbo popravi.498

494 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 2009, str. 283. 495 VSRS sodba II Ips 1070/2008, z dne 16.02.2012. 496 Prav tam, 283. 497 VSRS, sklep Ips 232/2004, z dne 16.6.2005. 498 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, 2008, str. 1553.

85

10.2.2 Tožbeni zahtevek pri vračunanju darila v dedni delež nujnega dediča

V primeru, ko dediči ugovarjajo, da je nujni dedič že prejel darilo od zapustnika in da zaradi tega njegov

nujni delež sploh ni prikrajšan, nujni dedič pa temu nasprotuje, bodisi, da darila sploh ni prejel, bodisi

da je vrednost darila znatno manjša od vrednosti nujnega deleža, bo zapuščinsko sodišče praviloma na

pravdo napotilo tiste dediče, ki prejem darila zatrjujejo. Sprva je treba ugotoviti, ali takšna trditev sploh

drži, saj do vračanja daril pride šele tedaj, ko se prikrajšanega nujnega deleža ne da odpraviti z

zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in z vračunanjem darila nujnemu dediču. 499

Dediči v praksi pogosto v pravdi od sodišča zahtevajo, da ugotovi, da je nujni dedič dedno odpravljen.

To pomeni, da od sodišča zahtevajo, naj ugotovi, da vrednost prejetega darila presega vrednost

njegovega nujnega deleža, zaradi česar je dedno odpravljen.500

10.3 TOŽBA ZA VRNITEV DARILA ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA –

IZPODBOJNA TOŽBA

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža pride v poštev, ko se ugotovi, da se

prikrajšanja nujnega deleža ne da odpraviti ne z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj, ne z vračunanjem

daril. Je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča, da zahteva vrnitev darila, posebna vrsta

izpodbojne pravice.501

VSRS sodba II Ips 107/2013, z dne 26.11.2014: »V obravnavani zadevi je pokojna M.M. s premoženjem

razpolagala z izročilno pogodbo še za časa življenja, zaradi česar premoženja, ki naj bi sestavljalo njeno

zapuščino, ni bilo. Pokojna mati pravdnih strank je pogodbo sklenila le s toženko, ker pa tožnica kot

sodedinja z izročitvijo navedenih nepremičnin ni soglašala oziroma pri tem ni sodelovala, so se

nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štele kot darilo toženi stranki. Glede na navedeno

sta sodišči nižjih stopenj odločili pravilno, da predmetna tožba ni t. i. dediščinska tožba ter pravilno

uporabili določbo 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katero imajo nujni dediči

pravico zahtevati vrnil daril v roku treh let od zapustnikove smrti.«502

10.3.1 Aktivna in pasivna legitimacija

Tožbo na vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža vloži nujni dedič, ki je aktivno legitimiran za

vložitev tožbe, zoper obdarjence, ki so torej pasivno legitimirani. Z obdarjenci so mišljeni tisti, ki bi po

zakonitem dedovanju prišli v poštev kot dediči za vsa darila, ki jim jih je zapustnik na kakršen koli način

dal, zoper druge osebe pa je možno vložiti tožbo le glede daril, ki so jih prejeli v zadnjem letu življenja,

in le do višine nujnega deleža v obrnjenem vrstnem redu, kot so bila dana.503 Možno je, da nujni dedič

499 Prav tam. 500 Prav tam. 501 M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, 2008, str. 1554. 502 VSRS sodba II Ips 107/2013, z dne 26.11.2014. 503 Glej 38. člen Zakona o dedovanju (ZD), Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Uradni list RS, št. 13/94 - ZN, 40/94 - odl. US, 82./94 - ZN-B, 117/00 - odl. US, 67/01, 83/01 - OZ, 73/04 - ZN-C, 31/13 - odl. US, 99/13 in 63/16 (v nadaljevanju: ZD). M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1554. Primerjaj z N. Plavšak, M. Juhart, D.

86

zahteva vrnitev darila tudi v nasprotju s tem vrstnim redom, a le v obsegu, v katerem bi obdarjenec

moral vrniti darilo po predpisanem vrstnem redu.504

10.3.2 Sklepčnost izpodbojne tožbe

Da je izpodbojna tožba sklepčna, mora vsebovati navedbo določenih dejstev. Tožba je tako sklepčna,

če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Za popolnost tožbe zadostuje

navedba toliko dejstev v tožbi, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka ter njegovo ločitev od

morebitnih drugih zahtevkov. Popolnost tožbe bo pogojevalo tudi dejstvo, če bo iz trditvene podlage

razvidno, da stranka uveljavlja zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Da bo

tožba torej sklepčna, bo moral tožnik v tožbi navesti:

vrednost zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti;

ali obstaja oporoka, ki jo je pripravil zapustnik in kakšna so oporočna razpolaganja;

da je nujni dedič in koliko je preostalih nujnih dedičev ter kdo so, zaradi izračuna skupnega

nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine;

da z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj ni mogoče pokriti nujnega deleža;

katera darila so povzročila prikrajšanje nujnega deleža in v kolikšni vrednosti.505

V primeru, da kakšno izmed zgoraj navedenih relevantnih dejstev v tožbi ni navedeno, je takšna tožba

nesklepčna.506

10.3.3 Oblikovanje tožbenega zahtevka

Tožbeni zahtevek je oblikovalne in dajatvene narave. Nujni dedič pa velikokrat poleg oblikovalnega in

dajatvenega zahtevka v pravdi uveljavlja še vmesni ugotovitveni zahtevek.507

10.3.3.1 Vmesni ugotovitveni zahtevek

Najpogosteje prihaja v praksi do takšnih primerov, ko je zapustnik še za časa življenja z dedičem ali

tretjo osebo sklenil odplačno pogodbo (na primer prodajno), nujni dedič pa zatrjuje da je ta fiktivna in

vsaj v delu prekriva darilo.508

Res je, da pri ugotovitveni tožbi velja, da zanjo ni pravnega interesa, in je nedopustna, pod pogojem,

da je zahtevek že zapadel in je mogoča dajatvena tožba.509 Vendar to glede na 181. člen ZPP ne velja

Jadel-Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar-Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, R. Vrenčur, D. Možina, B. Zabel, K. Podobnik, B. Podgoršek, S. Ilovar Gradišar, J. Markič, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 163. 504 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1554. 505 Prav tam, str. 161 506 Glej VSRS II Ips 806/2005 z dne 10.05.2007 in VSRS II Ips 481/2003 z dne 6.01.2005. 507 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1551. 508 Prav tam, str. 1554. 509 L. Ude, Civilno procesno pravo, 2017, str. 208.

87

za vmesni ugotovitveni zahtevek. Oblikovanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka namreč v nobenem

primeru dodatno ne obremenjuje sodišča, saj s takšnim zahtevkom od sodišča le zahteva ugotovitev

(ne) obstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o dajatvenem tožbenem

zahtevku. Glede vsebine vmesnega ugotovitvenega zahtevka velja enako, ko je bilo zgoraj navedeno

za ugotovitveno tožbo.510

VSRS sodba II Ips 481/2003, z dne 6.01.2005: »Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD

aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca,

toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo,

da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le

neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-

4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj,

pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti,

njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja

oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do

38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD)….. Brez ustreznih ugotovitev o tem, da je zapustnik 29.8.1996 tožencu

podaril sporno nepremičnino in podatkov za izračun zmanjšanja oporočnih razpolaganj, ni mogoča

ugotovitev, da je tožnik solastnik do 1/4 in da se (brez zahtevka za izročitev stvari) nanj vknjiži

sorazmeren del lastninske pravice. Ker torej sodišče na podlagi tožbenih trditev in tožbenega zahtevka,

na katerega je po 2. členu ZPP vezano, ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, je pravilno uporabilo

materialno pravo, ko ga je zavrnilo.«511

Vmesni ugotovitveni zahtevek se tako pravilno glasi:

»Ugotovi se, da je prodajna pogodba, katere predmet je nepremičnina …., ki je bila sklenjena…..nična

in prekriva darilno pogodbo.

Darilna pogodba, ki sta jo dne …… sklenila A.B. in C.D., nima pravnega učinka proti tožniku glede

nepremičnine…in se nepremičnina s parc. št. X, k.o. Y vrne v zapuščino po pokojnem A.B.«512

10.3.3.2 Oblikovalni zahtevek v izpodbojni tožbi

Izpodbojna pravica se lahko uveljavlja le sodno, kar pomeni, da jo je potrebno uresničiti z oblikovalnim

tožbenim zahtevkom. Nujni dedič lahko tako vrnitev darila v zapuščino ali izročitev zahteva šele potem,

ko je dosegel, da pogodba proti njemu vsaj delno nima pravnega učinka. Dr. Mateja Končina Peternel

iz tega razloga meni, da tožba, ki poleg zahtevka za vrnitev darila v zapuščino oziroma izročitev ne

vsebuje tudi oblikovalnega zahtevka, ni sklepčna (čeprav sodišča v praksi takšne zahtevke

dopuščajo).513

510 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1555. 511 VSRS sodba II Ips 481/2003, z dne 6.01.2005. 512 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1555. 513 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1556.

88

Oblikovalni del tožbenega zahtevka se torej pravilno glasi:

»Darilna pogodba, ki sta jo dne 5.10.2003 sklenila A.B. in B.C., je brez pravnega učinka proti tožniku

glede 1/x nepremičnine parc. št. ..., k.o. ...«

Primer nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, ki se pogosto pojavi v praksi (tožbeni zahtevki, ki

ne vsebujejo oblikovalnega zahtevka):

» Ugotovi se, da tožniku pripada nujni delež na 1/x nepremičnine s parc. št. …, k.o. … in da mora toženec

izstaviti tožniku listino za vknjižbo njegove lastninske pravice do 1/x na nepremičnini s parc. št. …, k.o.

…«514 ali

»Ugotovi se, da zapuščino po pokojnemu G.H. spada 1/x nepremičnine s parc. št. …, k.o. …«515

10.3.3.3 Dajatveni zahtevek v izpodbojni tožbi

Kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 260. členu OZ, tako tudi izpodbojna tožba

zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne

pogodbe, ki je bila sklenjena med zapustnikom in obdarjencem, ampak ima le relativne učinke, kar

pomeni, da pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev

nujnega deleža. Zunaj tega okvira pa izpodbijano pravno dejanje, ki je v našem primeru darilna

pogodba, ostane v veljavi. Iz tega razloga v obravnavanem primeru ni mogoče uveljaviti izbrisne tožbe

ter zahtevati vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, saj se zavezovalni pravni posel, (to je

na primer darilna pogodba), kot to določa 243. člen ZZK-1, ne razveljavi.516

Dedovanje je izveden oziroma derivativen način pridobitve lastninske pravice v obliki splošnega

oziroma univerzalnega pravnega nasledstva. Dediči namreč pridobijo lastninsko pravico v enakem

obsegu, kot jo je pred tem imel zapustnik. Lastninska pravica preide na dediče v trenutku zapustnikove

smrti, vendar pa je ta pridobitev zunajknjižna. To pomeni, da je šele po izdaji sklepa o dedovanju,

natančneje z nastopom njegove pravnomočnosti, mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.

V skladu s prvim odstavkom 46. člena ZZK-1 odloča zemljiškoknjižno sodišče o vpisu v zemljiško knjigo

na podlagi sklepa o dedovanju po uradni dolžnosti. Kadar darilo predstavlja nepremičnina, je kot lastnik

v zemljiški knjigi vpisan obdarjenec. Načelo pravnega prednika, ki je urejeno v 9. členu ZZK-1, velja tako

za originarne kot za derivativne pridobitve stvarnih pravic na nepremičnini, uresničuje pa se s pravili o

pogojih za dovolitev vpisa, ki so določena v 149. in 150. členu ZZK-1. Dajatveni zahtevek je potrebno

oblikovati tako, da bo sodba izvršljiva s stališča zemljiškoknjižnega načela pravnega prednika.517

514 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi

slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1556. Glej tudi VSRS sodba II Ips 182/2004 z dne

17.03.2005 in VSRS sklep II Ips 436/2004, z dne 24.06.2005. 515 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1556. Glej tudi VSRS sodba II Ips 806/2005, z dne 10.05.2007. 516 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi

slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1557. 517 Prav tam, str.1557 in 1558.

89

Pravilno oblikovan dajatveni del tožbenega zahtevka, ko zapuščinski postopek še teče, se glasi:

»Darilna pogodba, ki sta jo dne 4.3.2012 sklenila D.C. in T.N., nima pravnega učinka proti tožniku glede

nepremičnine s parc. št. …, k.o. … in se nepremičnina… s parc. št. …, k.o. …vrne v zapuščino po pokojni

D.C.«518

Kadar pa nujni dedič uveljavlja zahtevek neposredno v pravdi, mora zahtevati neposredno izročitev, ne

pa vrnitve v zapuščino.519

V takšnem primeru se tožbeni zahtevek glasi:

»Darilna pogodba, ki sta jo dne 4.3.2012 sklenila D.C. in T.N., proti tožniku nima pravnega učinka glede

nepremičnine s parc. št. …, k.o. … Toženec je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim

dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. …, k.o. … v korist tožnika.«520

10.4 DELNA VRNITEV DARILA, KO GRE ZA NEPREMIČNINO IN OBLIKOVANJE

TOŽBENEGA ZAHTEVKA

Nujni dedič je pravi dedič, torej univerzalni zapustnikov naslednik, kar pomeni, da mu od smrti

zapustnika naprej pripada alikvotni del zapuščine, torej del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja

zapuščino. Zaradi navedenega, ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa

izkoristi možnost vrnitve denarne protivrednosti.521

Kadar darilo predstavlja nepremičnina, ki ni deljiva, pa je zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno

darilo vrniti le delno, ima nujni dedič hkrati že možnost zahtevati civilno delitev darovane stvari. Od

sodišča lahko tako zahteva, da tožencu naloži:

- da mu izplača denarno protivrednost ali

- predlaga delitev stvari z ustanovitvijo solastnine (tako, da zahteva vrnitev solastnega dela

stvari v zapuščino ali pa izročitev solastnega dela stvari, v primeru, da bo zahtevek

uveljavljal neposredno v pravdi.)522

Zahtevek izpodbojne tožbe se tako pravilno glasi:

»Darilna pogodba, ki sta jo dne 7.9.2014 sklenila A.A. in B.B., nima pravnega učinka proti tožniku glede

1/x nepremičnine s parc. št. …, k.o. …in:

518 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1558. 519 VSRS II Ips 23/2000 z dne 6.07.2000. 520 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi

slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1558. 521 M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1558. Tako tudi VSRS II Ips 89/1995, z dne 18.04.1996. 522 Prav tam.

90

a) je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati denarno protivrednost v znesku X, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi , ki tečejo od…(vložitve tožbe) dalje,

b) je toženec dolžan v 15 dneh denarno protivrednost v znesku X, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od…(vložitve tožbe) dalje, vrniti v zapuščino po pokojni A.A.«

ali

»Darilna pogodba, ki sta jo dne 7.9.2014 sklenila A.A. in B.B., nima pravnega učinka zoper tožnika glede

1/x nepremičnine… in

a) je toženec dolžan v 15 dneh tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo

lastninske pravice na 1/x nepremičnine s parc. št. …, k.o. …v korist tožnika,

b) se 1/x nepremičnine s parc. št. …, k.o. …vrne v zapuščino po pokojni A.A.«523

523 Povzeto po M. Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Portorož, 2008, str. 1548-1559.

91

11 ZAKLJUČEK

V magistrskem delu je bilo ugotovljeno, da tožnik sproži pravdo s tožbo, v kateri je postavljen zahtevek,

o katerem naj sodišče odloči. Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek in le-tega ne sme preseči. Slednje

je izraz temeljnega načela pravdnega postopka, načela dispozitivnosti. Če je tožbeni zahtevek

nepravilno oblikovan, lahko pride do zavrnitve tožbe. Skozi pregled sodne prakse je opaziti, da je

takšnih primerov preveč. Zaradi nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se po nepotrebnem

zmanjšuje učinkovitost pravnega varstva.

V pravdnem postopku je bistveno, da stranke postavijo določen zahtevek. Torej zahtevek, ki je jasno

opredeljen tako subjektivno kot objektivno, torej, da se z njim natančno opredelijo stranke in da se

natančno opredeli pravno varstvo, ki ga tožnik želi. Pomembno je, da tožnik v tožbi navede dejansko

stanje, tj. dejstva, na katera opira svoj zahtevek, ki jih podpre z dokazi. Tožba lahko poleg zahtevka

glede glavne stvari, vsebuje tudi zahtevek glede stranskih terjatev. S tožbenim zahtevkom tako tožnik

konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem posledično uokviri meje sodnega

preizkusa, saj sodišče pri odločanju ostane v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Slednje je izraz

temeljnega načela pravdnega postopka, ki je načelo dispozitivnosti.

Sodišče z materialnim procesnim vodstvom v določenih mejah strankam pomaga, da podajo vse

relevantne trditve ter dokaze, ter jim pomaga spoznati, katero procesno gradivo je relevantno glede

na konkretni primer in materialno pravo, ki ga bo uporabilo sodišče.

Po podrobnem pregledu teorije o nepremičninskem pravu, se opazi ogromno institutov, ki zagotavljajo

pravno varnost v sporih glede nepremičnin. V slovenski družbi je v sodni praksi mogoče zaslediti, da so

najpogostejši spori ravno glede nepremičnin, še posebej pa so to sosedski spori, spori v zvezi s

služnostmi, nedovoljenimi imisijami, motenjem posesti, ureditvijo meje, ustanovitvijo nujne poti ter

priposestvovanjem nepremičnin. Ugotavlja se, da se stranke pri tem pogosto ne zavedajo vseh možnih

zahtevkov, ki jih imajo na voljo oziroma nezavedno uporabijo napačen institut. Določeni se na primer

ne zavedajo, da pravo ne varuje le lastnikov nepremičnin, ampak tudi domnevne lastnike nepremičnin.

To dosežemo s publicijansko tožbo, ki je posestna tožba. Dobroverni lastniški posestnik v tem primeru

utemeljeno verjame, da je lastnik stvari in da varuje svojo lastninsko pravico z lastninsko tožbo (rei

vindicatio). Hipotekarni upnik lahko vloži devastacijsko tožbo, če zastavitelj s svojim ravnanjem

zmanjšuje vrednost obremenjene nepremičnine ali kako drugače poslabšuje njeno stanje. Določene

stranke se ne zavedajo možnosti uveljavitve obogatitvenega zahtevka zaradi vlaganja v tujo

nepremičnino. Kadar nekdo postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na tej nepremičnini namreč ne pridobi

lastninske pravice, ampak obogatitveni oziroma verzijski zahtevek po splošnih določilih obligacijskega

prava. Posestno varstvo ima lahko nekdo, ki sploh nima pravice imeti stvari v posesti. V okviru

posestnega varstva se namreč varuje že gola dejanska oblast na posesti. Temeljni tožbi, ki varujeta

lastninsko pravico sta tožba na vrnitev stvari (rei vindicatio) in tožba na prenehanje vznemirjanja

(negatorna tožba). Spore glede lastninske pravice nepremičnin razlikujemo tudi glede na izvorno in

izvedeno pridobitev lastninske pravice. Na voljo je kar nekaj tožb, ki varujejo tudi druge stvarne pravice,

predvsem služnosti in zastavno pravico.

Nepravilno oblikovani tožbeni zahtevki so v sporih glede nepremičnin v dednem pravu pogosto

posledica premalo natančnih napotitvenih sklepov zapuščinskega sodišča. Posledično se po

92

nepotrebnem zmanjšuje učinkovitost pravnega varstva. Slednje bi lahko preprečili, če bi zapuščinska

zapuščinska sodišča že v napotitvenih sklepih navedla pravilno oblikovane tožbene zahtevke.

Pri določenih tožbenih zahtevkih je glede vprašanja, kako mora biti oblikovan tožbeni zahtevek, da je

tožba sklepčna, sodna praksa jasna in ustaljena. Pri določenih tožbenih zahtevkih pa je v praksi še

vedno sporno, koga vse mora tožnik zajeti s tožbo, da je tožena prava stranka ter kako točno morajo

biti oblikovani tožbeni zahtevki. Takšna vprašanja so sporna oz. nejasna predvsem pri obravnavanju

kompleksnejših tožbenih zahtevkov kot so: tožbeni zahtevek v primeru večkratne odsvojitve

nepremičnine, v primeru priposestvovanja dela nepremičnine in zahtevka po 168. členu Zakona o

izvršbi in zavarovanju. Z natančnim pregledom sodne prakse se je opozorilo na pomanjkljivosti,

nejasnosti ter neenotnosti v sodni praksi na določenih področjih ter na dejstvo, da se o omenjenih

vprašanjih ni izreklo niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

V magistrski nalogi je podrobneje zajeta sodna praksa in so pregledno predstavljeni vsi relevantni

instituti v sklopu sporov glede nepremičnin iz različnih pravnih področij, s sistematično predstavitvijo

primerov pravilnega oblikovanja tožbenih zahtevkov. Ugotovljeno je, da se stranke še vedno ne

zavedajo posledic nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov ter pomembnosti pravilnega oblikovanja

le-teh. Posledice nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov so tekom magistrske naloge tudi

prikazane, prikazani pa so tudi instituti, ki v praksi zmanjšujejo število zavrnjenih tožb zaradi nepravilno

oblikovanih tožbenih zahtevkov, kot je na primer materialno procesno vodstvo.

93

12 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

12.1 Literatura

Berden Andrej, Juhart Miha, Keresteš Tomaž, Vrenčur Renato, Rijavec Vesna, Tratnik Matjaž,

Kežmah Urška, Zemljiškoknjižno pravo, Zbirka Codex Iuris: izbrana poglavja, Studio Linea,

Maribor 2002.

Betetto Nina, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo,

Let. 34 (2008), št. 6-7, str. 1576-1585.

Dolenc Mile, Materialno procesno vodstvo – sredstvo za racionalizacijo postopka ali dodatno

breme in prelaganje odgovornosti, Podjetje in delo, Let. 34 (2008), št. 6-7, str. 1568-1575.

Eventuelni tožbeni zahtevek in kumulacija – pravni interes za ugotovitveno tožbo, Pravna praksa,

št. 26 (2007), 33, str. 25-27.

Frantar Tone, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 1993.

Frantar Tone, Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, Podjetje in delo, Let. 21 (1995), št.

5-6, str. 565-573.

Galič Aleš, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, Let. 23 (2004), št. 41, str. 5-7.

Glušič Terbovc Teodora, Tožba na vpis lastninske pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena

ZIZ), Pravna praksa, Let. 25 (2006), št. 35, str. 19-20.

Hudej Jasna, Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo, Podjetje in delo, Let. 43 (2017), št. 1, str. 133-

143.

Juhart Miha, Sprememba tožbe, Pravnik, Let. 16 (1961), št. 1-2, str. 51-66.

Juhart Miha, Sporni predmet v zakonskih sporih, Zbornik znanstvenih razprav PF v Ljubljani, Let.

30 (1962), str. 79-98.

Juhart Miha, Hipoteka in neposredna izvršljivost, Pravni letopis, 2008, št. 1, str. 25-32.

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007.

Juhart Miha, Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (SPZ):

(neuradno prečiščeno besedilo) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije: Pravna fakulteta

univerze v Ljubljani: Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Ljubljana 2016.

Kobler Gorazd, Varstvo lastninske pravice v mejnem sporu, Podjetje in delo, Let. 21 (1995), št.

7, str. 960-964.

94

Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja

nujnega deleža, Dnevi slovenskih pravnikov 2008 od 16. do 18. oktobra, Podjetje in delo, Let.

34 (2008), št. 6-7, str. 1548-1559.

Končina Peternel Mateja, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Odvetniška šola

2012, Portorož 20. april 2012, str. 42 – 53, URL: http://www.odv-

zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf (6.05.2018).

Materialno procesno vodstvo – razpravno načelo, Pravna praksa, Let. 29 (2010), št. 43, str. 23.

Pavčnik Tomaž, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna

tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije),

Odvetniška šola 2012, Portorož 20. april 2012, str. 20-31, URL: http://www.odv-

zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf (6.05.2018).

Plavšak Nina, Izbrisna tožba, 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik, 2010, str.

41-49.

Plavšak Nina, Juhart Miha, Jadel-Pensa Dunja, Kranjc Vesna, Grilc Peter, Polajnar-Pavčnik ADA,

Dolenc Mile, Pavčnik Marijan, Vrenčur Renato, Možina Damjan, Zabel Bojan, Podobnik Klemen,

Podgoršek Bojan, Ilovar Gradišar Sonja, Markič Jure, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem,

GV Založba, Ljubljana 2003.

Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba,

Ljubljana 2009.

Plavšak Nina, Vrenčur Renato, Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, Pravna

praksa, Let. 23 (2004), št. 15/16, str. I-III.

Plavšak Nina, Vrenčur Renato, Damjan Matija, Pavčnik Tomaž, Petrič Jana, Podgoršek Bojan,

Tratnik Matjaž, Velkaverh Jožica, Vrečko Miha, Zorman Krč Maja, Sodobno stvarno pravo:

izbrana poglavja, Planet GV: Pravna fakulteta: Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2016.

Rei vindicatio – negatorna tožba, Pravna praksa, Let. 33 (2014), št. 21, str. 18-19.

Skubic Nataša, Tožba, Pravna praksa, Let. 33 (2014), št. 21, str. 32.

Tratnik Matjaž, Hipoteka, GV Založba, Ljubljana, 2012.

Tratnik Matjaž, Keresteš Tomaž, Vrenčur Renato, Večkratna odsvojitev iste nepremičnine,

Pravna praksa, Let.18 (1999), št. 25, str. I-VI.

Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Odar Marjan, Simič Ivan, Štravs Aleš, Reich Helena, Stavbna

pravica in služnosti: stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Maribor: Inštitut za nepremičninsko

pravo, Maribor 2007.

95

Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017.

Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni

postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen), Uradni list Republike Slovenije: GV založba,

Ljubljana 2010.

Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni

postopek s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), Uradni list Republike Slovenije: GV založba,

Ljubljana 2010.

Ukman Danilo, Tožba po 168. členu ZIZ: vknjižba kot izviren način pridobitve lastninske pravice

– contradictio in adjecto ali dejstvo?, Pravna praksa, Let. 27 (2008), št. 31/32, str. 12-16.

Vlahek Ana, Prestavitev služnostne poti, Pravna praksa, Let. 27 (2008), št. 8, str. 21-22.

Vlahek Ana, Stavbna pravica – sedem let po njeni uveljavitvi, Pravni letopis, 2010, str. 165-191.

Vrenčur Renato, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, Let. 23 (2004), št. 7, str. I-VI.

Vrenčur Renato, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, Let. 36 (2010), št. 6-7,

str. 1387-1397.

Vrenčur Renato, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, IUS SOFTWARE, GV

Založba, Ljubljana 2016.

Wedam-Lukić Dragica, Določenost tožbenega zahtevka, pravna praksa, Let. 10 (1991), št. 7, str.

11.

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1): (neuradno prečiščeno besedilo); Pravilnik o zemljiški knjigi;

Pravilnik o elektronski izmenjavi podatkov med zemljiško knjigo in katastri (2. spremenjena in

dopolnjena izdaja), Uradni list RS, Ljubljana 2015.

Zupančič Karel, Žnidaršič Skubic Viktorija, Dedno pravo, 3. spremenjena in izpolnjena izdaja,

Uradni list RS, Ljubljana 2009.

12.2 Viri

12.2.1 Pravni viri

Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl.

US in 20/18.

Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13.

96

Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68,

66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 -

UZ121,140,143, 47/13, 47/13 in 75/16 - UZ70a).

Zakon o dedovanju (ZD), Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE,

Uradni list RS, št. 13/94 - ZN, 40/94 - odl. US, 82./94 - ZN-B, 117/00 - odl. US, 67/01, 83/01 -

OZ, 73/04 - ZN-C, 31/13 - odl. US, 99/13 in 63/16.

Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 - odl. US, 106/10 -

ZDoh-2H, 47/12 - ZUKD-1A, 79/12 - odl. US, 61/17 - ZAID in 7/18.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07,

121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11, 14/12, 17/13 - odl. US, 45/14 - odl.

US, 58/14 - odl. US, 53/14, 50/15, 54/15, 76/15 - odl. US in 11/18.

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 - popr., Uradni list RS,

št. 87/02 - SPZ, 131/03 - odl. US, 77/08 - (ZDZdr) in 10/17 - ZPP-E.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo,

45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10

- odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14,

10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US, 10/17 in 32/18.

Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (ZPDPD), Uradni list RS, št. 112/05

- uradno prečiščeno besedilo, 93/05 - popr., 52/10, 40/12 - ZUJF, 19/15 in 83/16.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popr.,

36/90, Uradni list RS - stari, št. 4/91, Uradni list RS, št. 50/02 - odl. US in 87/02 – SPZ.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Uradni list RS, št. 69/04 - uradno

prečiščeno besedilo, 101/07 - odl. US, 90/11 - odl. US, 84/12 - odl. US, 82/15 - odl. US in 15/17

- DZ).

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 37/08 - ZST-1, 28/09, 25/11,

14/15 - ZUUJFO, 23/17 - ZDOdv, 69/17 in 11/18 - ZIZ-L.

12.2.2 Sodna praksa

12.2.2.1 Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

VSRS sodba II Ips 137/1993 z dne 21.10.1993.

VSRS sodba U 1169/93-7 z dne 9.06.1994.

VSRS sodba II Ips 89/1995 z dne 18.04.1996.

97

VSRS sklep II Ips 222/96 z dne 18.12.1997.

VSRS sklep II Ips 612/1996 z dne 18.05.1998.

VSRS sodba II Ips 32/97 z dne 19.05.1998.

VSRS sodba II Ips 23/2000 z dne 6.07.2000.

VSRS sodba II Ips 421/2002 z dne 13.03.2003

VS RS sodba II Ips 481/2003 z dne 6.01.2005.

VSRS sodba II Ips 182/2004 z dne 17.3.2005.

VSRS sklep Ips 232/2004 z dne 16.6.2005.

VSRS sklep II Ips 436/2004 z dne 24.6.2005.

VSRS sodba II Ips 26/2005 z dne 28.09.2006.

VSRS sodba II Ips 806/2005 z dne 10.05.2007.

VSRS sodba II Ips 420/2007 z dne 21.01.2010.

VSRS sodba II Ips 44/2007 z dne 10.05.2010.

VSRS sodba II Ips 868/2007 z dne 9.09.2010.

VSRS sodba in sklep II Ips 285/2009 z dne 11.11.2010.

VSRS sodba II Ips 451/2009 z dne 14.04.2011.

VSRS sodba II Ips 343/2010 z dne 9.06.2011.

VSRS sodba II Ips 830/2009 z dne 23.06.2011.

VSRS sodba II Ips 1070/2008 z dne 16.02.2012.

VSRS sklep II Ips 257/2009 z dne 13.12.2012.

VSRS sodba II Ips 168/2010 z dne 7.11.2013.

VS RS sodba II Ips 458/2010 z dne 19.12.2013.

VSRS sodba II Ips 93/2013 z dne 3.04.2014.

VSRS sklep II Ips 112/2014 z dne 20.11.2014.

98

VSRS sodba II Ips 107/2013 z dne 26.11.2014.

12.2.2.2 Sodna praksa Višjih sodišč Republike Slovenije

VSL sklep I Cp 233/1997 z dne 25.2.1997.

VSL sklep II Cp 1217/1998 z dne 26.08.1998.

VSL sklep I Cp 745/1999 z dne 6.10.1999.

VSC sklep 614/1999 z dne 4.11.1999.

VSL sodba in sklep II Cp 1681/1999 z dne 31.01.2001.

VSC sklep Cp 224/2003 z dne 16.04.2003.

VSL sklep II Cp 1694/2004 z dne 6.10.2004.

VSL sklep I Cp 1864/2004 z dne 15.06.2005.

VSL sklep II Cp 3197/2008 z dne 17.09.2008.

VSL sklep II Cp 4208/2008 z dne 25.02.2009.

VSM sklep I Cp 117/2010 z dne 3.02.2010.

VSL I Cp 4352/2009 z dne 10.03.2010.

VSL sklep I Cp 22/2010 z dne 8.04.2010.

VSL sklep I Cp 44/2011 z dne 5.05.2011.

VSL sklep I Cp 603/2011 z dne 3.08.2011.

VSL sklep II Cp 2330/2011 z dne 31.08.2011.

VSL sodba I Cp 1138/2011 z dne 21.09.2011.

VSL sklep I Cp 2181/2011 z dne 21.03.2012.

VSL sklep II Cp 3211/2011 z dne 18.04.2012.

VSRS sodba 745/2008 z dne 12.06.2012.

VSL sklep II Cp 3744/2011 z dne 5.09. 2012.

VSL sodba I Cp 3915/2011 z dne 5.09.2012.

99

VSL sodba I Cp 195/2012 z dne 19.09.2012.

VSM sodba I Cp 787/2012 16.10.2012.

VSL sklep II Cp 2387/2012 z dne 14.11.2012.

VSK sodba Cp 807/2012 z dne 16.01.2013.

VSL sodba in sklep I Cp 1872/2012 z dne 16.01.2013 (razdelek Sodna praksa).

VSL sklep I Cp 2348/2012 z dne 10.04.2013.

VSL sklep I Cp 3514/2012 z dne 22.05.2013.

VSL sodba I Cp 1796/2013 z dne 4.09.2013. (razdelek Sodna praksa)

VSRS sodba II Ips 11/2010 z dne 5.09.2013.

VSL sodba in sklep II Cp 576/2013 z dne 18.09.2013.

VSL sklep II Cp 1175/2013 z dne 23.10.2013.

VSL sklep I Cp 2180/2013, z dne 23.10.2013.

VSL sklep II Cp 3123/2013 z dne 12.02.2014.

VSL sklep II Cp 618/2014 z dne 2.04.2014.

VSL sklep I Cpg 745/2014 z dne 13.05.2014.

VSK sodba Cpg 263/2015 z dne 15.10.2015.

VSL sodba II Cp 1452/2015 z dne 21.10.2015.

VSL sodba I Cp 1549/2015 z dne 28.10.2015.

VSL sodba II Cp 2005/2015 z dne 11.11.2015. VSM sodba I Cp 939/2015 z dne 16.02.2016.

VSL sklep I Cp 562/2016 z dne 20.04.2016.

VSL sodba in sklep II Cp 2077/2016 z dne 9.11.2016.

VSL sodba I Cp 1654/2016 z dne 30.11.2016.

VSC sklep Cp 637/2016 z dne 12.01.2017

VSL sodba II Cp 127/2017 z dne 20.04.2017.

100

VSL sodba in sklep I Cp 468/2017 z dne 20.09.2017.

VSC sodba Cp 448/2017 z dne 26.10.2017.

VSL sklep I Cp 1178/2017 z dne 15.11.2017.

VSL sodba I Cp 1912/2017 z dne 16.11.2017.

VSL sodba II Cp 1172/2017 z dne 6.12.2017.

VSL sodba II Cp 2772/2017 z dne 21.03.2018.

12.2.2.3 Sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Up-408-00 z dne 20.11.2001.