Slovstvena folkloristika 3 (2004), 42–46 Znanstveni članek

Valvasor in zgodnja narativnost na Kranjskem: Povedke v Slavi vojvodine Kranjske Maria Bidovec Università degli Studi di Roma »La Sapienza«

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je nedvo-

mno ena najbolj znanih osebnosti v zgodovini slo-venske kulture vseh časov. Kot polihistor ali tipični lik praznanstvenika 17. stoletja se je kranjski baron ukvarjal – večinoma uspešno – z različnimi panoga-mi tedanjega znanja, kar se večinoma kaže v nje-govem glavnem delu Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain). Slava je sicer, kot je znano, posvečena pretežno izčrpnemu opisu do-movine, za katero je na številnih potovanjih, ko se je kot mladi plemič izpopolnjeval po Evropi, z obža-lovanjem ugotavljal, da je v tujini skorajda nepozna-na, čeprav po lepoti pokrajin in vrlini prebivalcev pravzaprav nikakor ne zaostaja za drugimi dežela-mi; prav želja, da to dokaže, ga je dejansko spod-budila k temu zelo obsežnemu in zahtevnemu delu, kot sam večkrat poudarja, posebno pa se to pokaže v programskem posvetilu deželnim stanovom na začetku Slave.

1

2

3

Kljub večkrat izraženi načelni želji, prikazovati kar se da objektivno vse, kar zadeva ljubljeno do-movino Kranjsko, od njenih naravnih znamenitosti do šeg prebivalcev, od verskih običajev do pravne ureditve dežele, od gradov in mest do več kot dva-tisočletne zgodovine teh krajev se pozornemu bral-cu Slave vse bolj razkriva, da njen avtor svoj neobi-čajni dar opazovanja in prirojeno bistroumnost ne izkorišča zgolj za objektiven prikaz vseh naravnih in siceršnjih bogastev vojvodine Kranjske, ampak ju uporablja tudi za pripovedovanje bolj ali manj ver-jetnih, praviloma pa začudenje zbujajočih zgodb, ki jih je slišal bodisi od preprostih ljudi bodisi od plemi-čev, duhovnikov ali drugih rojakov, pogosto pa jih doživel ali preveril sam. Prav ta literarna plat njego-vega dela je tisto, kar je pritegnilo pozornost ne sa-mo etnologov, ampak tudi slovstvenih folkloristov.

© Sekcija za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore

Medtem ko so jo razsvetljenci nekoliko zane-marjali,4 je vrednost Slave vojvodine Kranjske in njenega avtorja tako rekoč znova odkrila kultura 19. stoletja, ki je v njej našla zelo bogato zakladnico dragocenih informacij, ki bi jih danes imenovali etnološke ali narodopisne. Kot je znano, gre pri tem za snov, ki je z uveljavljanjem romantike po Evropi vse bolj stopala v ospredje zanimanja, zlasti v nem-škem jezikovnem okolju, po sledeh J. G. von Her-derja5 in bratov Grimm.6 To oživljeno zanimanje pa je tudi na tedanjih slovenskih ozemljih privedlo do vse bolj intenzivnega zbiranja ljudskih pesmi in po-zneje tudi proze, na tem področju pa so začele na-stajati še teoretske študije. V takem ozračju postaja razumljivo obnovljeno zanimanje za Valvasorja, zla-sti za tista mesta njegovega dela, kjer je avtor na-vajal verovanja, nenavadne legende in čudne zgod-bice, ki so jih slovenski romantiki uporabljali za se-

stavljanje svojih balad in romanc, kot se je to doga-jalo v drugih evropskih deželah.7 Nekatere izmed Valvasorjevih zgodb so prešle tudi v zbirke ljudskih pripovedk, ki so včasih navajale avtorja Slave kot vir, včasih ne, vsekakor pa so prevzemale le zgod-be, ki so ustrezale njihovemu romantičnemu ali po-romantičnemu okusu. Na Valvasorja samega pa so romantiki – naj bo to zaradi njegovega plemiškega izvora, ki ga je postavil na drugo raven v primerjavi s kmetom, ki je tradicionalno veljal za pravega varu-ha t. i. ljudske kulture, ali pa zaradi dejstva, da je pisal v nemškem jeziku, govorici, do katere se je slovenski kulturni svet iz razumljivih samoobramb-nih mehanizmov prav v tistem času vse bolj distan-ciral8 – gledali zgolj kot na zgodovinarja, zbiratelja zanimivega gradiva za druge, ne pa kot na samo-stojnega avtorja.

Pozornost za vrednost Valvasorjevih zgodbic je v meni najprej zbudila dr. Marija Stanonik s svojo študijo o razmerju med Valvasorjem in slovstveno folkloro.9 Ob branju literature o velikem polihistorju sem namreč ugotavljala, da se kljub številnim etno-loškim razpravam, ki so se ukvarjale s splošno pri-znanim velikim prispevkom kranjskega barona k narodopisnim vprašanjem, se skoraj nihče ni ukvar-jal z Valvasorjevim kot avtorjem.

Delovna hipoteza moje raziskave, hkrati pa tudi izziv, s katerim sem se hotela soočati, je bila prav to: dokazati Valvasorjevo avktorialnost, njegovo iz-virnost kot pravega pripovedovalca,10 avtorja, ki na mnogih mestih svojega glavnega dela nikakor ne navaja etnografskega gradiva nevtralno ali kronikal-no, temveč v privlačnem, svojevrstnem, zelo oseb-nem slogu pripoveduje bolj ali manj verjetne in bolj ali manj izmišljene anekdote, legende in zgodbe, ki so v njegovem času krožile na Kranjskem.

Preden preidem k sumarni predstavitvi svojega dela, naj na tem mestu zastavim še eno teoretsko vprašanje: za kakšno literarno ali polliterarno zvrst gre pri Valvasorjevih zgodbicah, raztresenih po Sla-vi? Ne da bi se spuščala v preveč podrobno anali-zo, ki ne spada v kratek članek, kakršen je ta, bi ra-da tu samo opozorila na delitev ljudskih pripovedi v dve temeljni skupini: pravljice in (pri)povedke. Tu prepuščam besedo Ivanu Grafenauerju: Razloček med pravljicami in pripovedkami samimi sta prva označila brata Grimm, ko sta dejala, da so pripo-vedke zvezane z določenimi kraji ali z določenimi zgodovinskimi dogodki in osebami, pravljice pa da niso navezane ne na kraj ne na čas in se odigra-vajo v nekem svojem svetu.11 Veliki etnolog in lite-rarni zgodovinar navaja v nadaljevanju samega Wil-helma Grimma in z njim še bolj precizira: “Pravljica je bolj poetična,” je dejal W. Grimm, “pripovedka

Maria Bidovec: Valvasor in zgodnja narativnost na Kranjskem: Povedke v Slavi vojvodine Kranjske 43

bolj zgodovinska … Pripovedka ni tako pestra (ka-kor pravljica) in ima še to posebnost, da je naveza-na na kaj, kar ljudje poznajo in vedo, na kak kraj ali zgodovinsko potrjeno ime … Zgodovinska pripo-vedka najčešče z vso resnobo združuje kaj nena-vadnega, presenetljivega, celo nadnaravnega s tem, kar je navadno, dobro znano in pred očmi, pa se zdi zato pogosto nekako voglata, ostra in čudna. Pravljica pa stoji daleč od sveta na nekem ograje-nem, mirnem prostoru in preko njega ne gleda več v resnični svet. Zato ne pozna ne imen ne krajev niti določene domovine.”12

Iz povedanega je očitno, da so zgodb(ic)e, ki jih Valvasor pripoveduje v Slavi, same (pri)povedke. Avtor obsežne enciklopedije Slovenije ante litteram si namreč nikakor ne zastavlja cilja, da bi bralcem pripovedoval pravljice.13 Prvič, to bi bilo proti nje-govim načelom: kot rečeno, je Valvasor že po zna-čaju in izobrazbi konkreten, skoraj pragmatičen člo-vek, mož dejanj, celo vojak po poklicu. On ni literat ali to vsaj ne namerava biti. On želi samo sporočati – kot sam zelo pogosto poudarja – resnične zgod-be, take, ki bi bile seveda tesno povezane s Kranj-sko. V skladu z duhom baroka, dobe, ki je pravilo-ma občudovala vse to, kar je čudno, posebno, iz-redno, kar zbuja začudenje ali celo grozo, Valvasor pripoveduje večinoma anekdote z nenavadnimi, včasih celo čudežnimi ali vsaj navidezno čudežnimi prvinami, ostaja pa v mejah možnega ali celo ver-jetnega. Njegove zgodbe se skoraj vedno dogajajo v zelo določenem kraju in času. Samo imena in priimke včasih izpusti, to pa namenoma, kot sam poudarja, ko gre za nekako občutljive informacije, za katere iz spoštovanja do protagonistov dogodka meni, da ni primerno, če se zve za njihova imena.

Za definicijo Valvasorjevih zgodb sem sklenila uporabljati po zgledu M. Stanonik terminus techni-cus “povedka”,14 ki se mi zdi najbolj primeren za označevanje Valvasorjevih pripovednih enot. O po-vedki raziskovalka namreč piše: Bolj kot pravljica je povezana s svojim okoljem. Njeni nosilci in sprem-ljevalci trdijo, da podaja resnične ali vsaj verjetne dogodke. Pripoveduje o znanih osebah, krajih in zgodovinskih dejstvih.15 To se ujema z zgoraj nave-deno definicijo “pripovedke” (Grimm/Grafenauer), Stanonikova pa “povedko” dodatno opredeli takole: Njena struktura ni zahtevna. Je kratka, pogosto se konča s tragično poanto oziroma poučnim jedrom.16 Na istem mestu je tudi že konkretna navedba Val-vasorja, saj opozarja, da je: Najbogatejši vir [po-vedk] Slava vojvodine Kranjske. Tudi tam obravna-vane tematike se – čeprav na kratko – dotakne: Več kot sto kratkih povedk govori o nastanku imen posameznih krajev, veliko jih je o vodi, kamninah, jamah, rastlinah, živalih (polhi); so zgodovinske (Turki), bajčne, legendne.17

Valvasorjevo glavno delo je danes kljub zani-manju etnologov, zgodovinarjev in mnogih drugih tipologij raziskovalcev žal še vedno premalo znano, in to morda tudi zaradi nekaterih okoliščin, ki ne-dvomno otežujejo njegovo uporabo: vse do danes namreč ne obstaja kompleten prevod v slovenšči-no, niti ni transkripcije Slave vojvodine Kranjske, dela, ki je zdaj dejansko dostopno predvsem za-hvaljujoč faksimilirani izdaji 1970–1974, ki pa je imela omejeno naklado in je zdaj tudi sama že po-

stala redka.18 To vsaj deloma razlaga velike vrzeli v sistematičnem raziskovanju obsežne vsebine Sla-ve, kljub njenemu temeljnemu pomenu za pozna-vanje baročne kulture na Slovenskem.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega, sem se po na-črtnem branju celotne Slave lotila najprej izpisova-nja, nato pa prepisovanja vseh tistih mest, ki sem jih po določenih stilnih in metodoloških kriterijih opredelila kot pripovedne enote ali povedke. Kriteriji so bili naslednji: 1. Krajše ali daljše zgodbe, ki imajo zvezo s Kranj-sko. Zveza so lahko kraj, zgodovinska ali pa tudi le-gendarna oseba, zemljepisne ali etnološke značil-nosti, itd. Po tem kriteriju odpadejo vse pripovedi Valvasorjevega lektorja in urednika, izobraženega, a neizvirnega in dolgoveznega sodelavca Erazma Franciscija.19

2. Pripovedi, v katerih se kaže avtorjeva (globlja) čustvena prizadetost: pogosto gre za ironično ali humoristično noto, s katero avtor posredno ali ne-posredno poudarja, kako je neki dogodek ali pojav čuden, zanimiv ali nenavaden. 3. Zgodbe, ki vsebujejo nadnaravne prvine, bodisi da je pripovedovalec očitno prepričan o resničnosti dogodka bodisi da o tem dvomi oziroma je celo pre-pričan o nasprotnem. V tako tipologijo spadajo vse zgodbe duhov, čarovnic, hudičevih posegov v živ-ljenje ljudi ipd. kakor tudi čudeži, ki jih je mogoče pripisati sferi religije. 4. Poročila o pojavih, ki jih ima avtor v glavnem za naravne, ki pa so zelo neobičajni in ne popolnoma pojasnjeni, tako da možnosti nadnaravnih prvin ni mogoče povsem izključiti, tem manj, ker v prepro-stem ljudstvu zbujajo strah in/ali radovednost.

Valvasorjeve zgodbe sem opredelila kot “po-vedke” samo, če izpolnjujejo prvi kriterij in vsaj ene-ga izmed naslednjih treh.

Izpisu in prepisu je sledila katalogizacija posa-meznih povedk: pripovedne enote, izpisane iz Val-vasorjevega besedila, so najprej prejele progresiv-no numeracijo znotraj vsakega dela Slave, nato pa so dobile kratek naslov/sumarij in bile katalogizira-ne glede na prevladujoč tip zgodbe, z vidika zgoraj navedenih kriterijev. Povedke je tako mogoče raz-deliti v več tematskih skupin: - zgodovinska povedka: tako sem poimenovala tip zgodbe, ki se nanaša na zgodovinsko osebo ali zgodovinski dogodek. V Slavi je več takih, zlasti, kot je razumljivo, v knjigah, ki obravnavajo zgodo-vino Kranjske,20 tu pa tam pa jih je najti tudi v dru-gih knjigah. Primeri: povedka I/321 o roparju Kljukcu v drugi knjigi, izredno dolga in zelo znana zgodba I/47 o Erazmu Luegerju22 v četrti, ali pa dolga in pretresljiva pripoved III/4123 o tragični usodi Vero-nike Deseniške v enajsti knjigi. Razlika med zgodo-vinskim poročilom in zgodovinsko povedko je veči-noma dobro vidna: v drugem primeru pripovedo-vanje dogodka ponavadi spremljajo bistroumni in ironični komentarji, včasih s kančkom pravega hu-morja; če gre za tragično zgodbo pa z avtorjevim sočustvovanjem in – redkeje – moraliziranjem. Dru-ga vidna razlika je v skoraj popolnem izostanku bib-liografskih podatkov ali citatov, ki skoraj vedno do-polnjujejo pravo kroniko. - naturalistična povedka: gre za zgodbo glede ne-kega naravnega, ponavadi seveda izrednega poja-

44 Slovstvena folkloristika

va. Čeprav take povedke niso med najbolj privlačni-mi, imajo pomembno vlogo v povezovanju zgolj znanstvenega predmeta s pripovedovanjem: v njih se vidi tako rekoč, kako se Valvasor spretno poigra-va s snovjo, ki je na meji med objektivnim in sub-jektivnim, kako zna iz suhoparnih podatkov narediti tudi pripovedno zanimivo temo. Takih povedk je na pretek, kot je tudi pričakovati, v prvem delu Slave, to je v knjigah, ki obravnavajo splošno topografijo Kranjske (II. knjiga), njena naravna bogastva in po-sebnosti, kot so gore, reke, podnebje, tudi bolezni, rude, rastline, živali itd. (III. knjiga) ter naravne in siceršnje zanimivosti, izredne pojave ipd. (IV. knji-ga). Dober primer za tak tip so številni opisi “vihar-nih lukenj”, ki jih seveda ni manjkalo zlasti v kraš-kem svetu. Glej povedke 9, 49, 50, 52, 53 v prvem delu.24 - čarobna povedka: je taka, katere protagonisti so čisto fantazijska, ponavadi vznemirljiva bitja, kot so čarovnice, vampirji, povodni mož in podobno. Glede na načelno Valvasorjevo skepso v zvezi z marsika-terimi takimi pojavi25 je ta tip v čisti obliki dokaj re-dek, vendar številne povedke vsebujejo poleg magi-čnih tudi nara(voslo)vne prvine, tako da govorimo o čarobno-naturalističnih ali zgodovinsko-čarob-nih povedkah in podobno. Več takih zgodb ima tudi humorističen odtenek, ker avtor včasih, dosledno s svojim racionalističnim pristopom, dobrohotno ironi-zira z naivnimi verovanji preprostih in manj prepro-stih ljudi. Treba pa je reči, da spadajo redke “prist-ne” čarobne zgodbe med najlepše in najbolj privlač-ne v Slavi in seveda ni naključje, če so nekatere iz-med njih v Sloveniji postale splošno znane, čeprav ponavadi ne v Valvasorjevi različici: med njimi naj navedem vsaj zgodbo o vampirju iz Kringe, pravo grozljivko, ki je zaradi očitnega avtorjevega zanima-nja v delu ponovljena kar trikrat,26 in znamenito pri-povedko o povodnem možu, ki jo srečamo dvakrat in ki je zlasti v drugi, daljši in bolj umetniško izdelani različici izjemno privlačna zgodba.27 - anekdotična povedka: je najbolj preprosta oblika pripovednih enot v Slavi, saj nima ne izrednih ne čarobnih prvin, pa tudi ne zgodovinskih temeljev. Kljub temu ta tip v mnogih primerih ponuja prijetne zgodbice, ki jih Valvasor navaja s humorjem, v zelo prijetnem in osebnem tonu. Take zgodbe, ki so lah-ko tudi zelo kratke, so raztresene po celotni Slavi. En primer take minizgodbe (gre za št. I/1, to je prvo povedko moje klasifikacije sploh) je anekdota o pre-bivalcih Brezja pri Zagorju, ki da so eden pobožnej-ši od drugega: pred nekaj leti so pobili mežnarja, župnika pa tako dolgo obmetavali s kamenjem, do-kler ni padel s konja.28 Kljub kratkosti je občutiti pik-ro ironijo, s katero Valvasor obravnava kočljivo snov, podobno kot to dela v naslednji povedki (I/2) o čudnih jezikovnih navadah in neverjetno slabem značaju odljudnih prebivalcev mesta Feuchting/Bi-tina (današnje Bitnje na Gorenjskem).29 - čudežna povedka: gre za tip zgodbe, katere jed-ro je neki izreden dogodek, na katerega Valvasor (ali pa njegovi informanti) gleda kot na čudež v kr-ščanskem smislu, to je kot na nadnaraven pojav, ki ga neposredno povzroči Bog sam ali svetniki. Kot je razumljivo, je takih zgodb največ v VIII. knjigi, po-svečeni cerkveni ureditvi na Kranjskem: knjiga vse-buje podroben opis življenj svetnikov, ki so tako ali

drugače imeli opravka z Valvasorjevo domovino; seznam vseh dotedanjih patriarhov; opis raznih re-dov in vseh župnij. Take povedke so tu navzoče v precej velikem številu (kakih dvajset), v preostalih knjigah Slave pa so prava redkost. V zvezi s takimi pojavi Valvasor skoraj dosledno uporablja izraz Miracul (čudež), ki ga navaja izključno v verskih sklopih, v nasprotju z besedo Wunder (čudež), ki velja kot nekaj izrednega, včasih celo nerazumljive-ga, ki pa le ima naravno razlago, vsekakor pa ni v zvezi z religijo. Zgodbe v tej skupini niso najlepše, morda tudi zato, ker je čutiti določeno zadržanost, s katero polihistor obravnava verska vprašanja. Po-gosto ima bralec vtis, da je avtor glede teh domnev-nih čudežev nekoliko skeptičen, da si tega po eni strani ne upa izreči iz spoštovanja do svoje vero-izpovedi, po drugi pa se mu preveč osebno in ži-vahno pripovedovanje najbrž ne zdi primerno prav zaradi sakralnosti predmeta.

Boljša ponazoritev povedanega bo mogoče na-slednja shema, ki prikazuje število povedk v posa-meznih knjigah Slave vojvodine Kranjske:

knjiga numeracija povedk število povedk II. 1–28 28 III. 29–42 14 IV. 43–72 30 skupaj I. del 72 enot VI. 1–11 11 VII. 1 2–16 5 VIII. 17–72 56 skupaj II. del 72 enot IX. 1–2 2 X. 3 1 XI. 4–127 124 skupaj III. del 127 enot XII. 1–16 16 XIV. 17–24 8 XV. 25–43 19 skupaj IV. del 43 enot skupaj v Slavi 316 enot

Tri knjige, ki zagotovo niso Valvasorjeve (prva,

peta in trinajsta), niso bile upoštevane. Kratkost mi tu seveda ne omogoča, da bi se spuščala v podrob-nosti o dolžini, vrsti, kakovosti ali drugih posebno-stih najdenih pripovednih enot, še manj pa da bi predstavljala rezultate primerjav med posameznimi povedkami iz Slave in ljudskimi pripovedkami ali pripovednimi pesmimi.30 Tu naj se omejim na nekaj splošnih informacij o povedkah, ki sem jih našla v Slavi.

Že na prvi pogled je razvidno, da so povedke v vseh knjigah, vendar pa niso enakomerno porazde-ljene v raznih delih Slave. Njihovo število v določeni knjigi je seveda deloma povezano z obsegom knji-ge same: največ (124) jih je recimo v enajsti, zna-meniti »knjigi gradov«, ki s svojimi 730 stranmi sa-ma predstavlja več kot eno petino celotnega dela. Deloma pa je večja ali manjša koncentracija pripo-vednih enot odvisna tudi od obravnavane tematike: najmanj jih je v deveti (2) in deseti (1) knjigi, ki sta posvečeni upravni ureditvi Kranjske oziroma kroniki vseh vladarjev od rimskih časov do Valvasorjevih dni. Zanimivo je dejstvo, da sem v prvem in drugem

Maria Bidovec: Valvasor in zgodnja narativnost na Kranjskem: Povedke v Slavi vojvodine Kranjske 45

delu preštela isto število povedk: 72. Pripovedne enote v prvem delu zajemajo približno 144.000 zna-kov, v drugem pa skoraj natančno polovico (približ-no 74.000), kar seveda pomeni, da so te v povpreč-ju dvakrat krajše. Prav v drugem delu, natančneje v osmi knjigi, najdemo nekatere izmed najkrajših Val-vasorjevih zgodb. Ponavadi gre za čudežne poved-ke: rekordno kratka je v tej knjigi na primer št. 46, ki v samo 15 besedah poroča o čudežni odsotnosti pajkov v neki cerkvi.31 Zelo kratke so tudi nekatere anekdotične, ki jih srečamo v raznih knjigah: primer za to je že navedena povedka I/1 o ne preveč po-božnih prebivalcih Brezja, ki šteje samo 45 besed.

Na drugi skrajnosti najdemo nadpovprečno dol-ge pripovedne enote: med najdaljše spadata na pri-mer zgodba roparja Erazma Luegerja v četrti knjigi (št. I/47)32 s kar 18.600 znaki in čudna in precej dol-govezna zgodba nemirnega duha neke mrtve plem-kinje (št. III/113),33 ki šteje več kot 14.000 znakov.

Poleg vseh že omenjenih, naj navedem še ne-katere druge: razne prigode škratov, ki naj bi prebi-vali v idrijskih rudnikih in nadlegovali rudarje (št. I/36);34 vznemirljive izkušnje Valvasorja samega s polhi (št. I/37);35 anekdotično-čudežni dogodek ne-kega domnevnega mrtveca, ki se nenadoma zbudi (št. III/34) itd.

Iz branja in popisovanja vseh štirih delov, ki se-stavljajo Slavo vojvodine Kranjske, sem lahko izpi-sala 314 povedk. Kljub velikemu obsegu Valvasor-jevega glavnega dela – 3532 strani in folio, – gre za vse prej kot neznatno število. Če jih prepišemo eno za drugo, bi te pripovedne enote zavzele okoli 150 strani istega formata, to je prek 500.000 zna-kov ali 200–300 strani navadne sodobne knjige, kar ustreza denimo povprečni zbirki novel. Gre torej za spoštovanja vreden pripovedni opus, zlasti če upo-števamo, da so te zgodbice nastale v kraju in zgo-dovinskem trenutku, namreč na Kranjskem konec 17. stoletja, ko sta ustno pesništvo in proza še od-igravala zelo pomembno vlogo. Če je res, da sežejo prva pismena pričevanja slovenske slovstvene folk-lore, s katerimi razpolagamo danes, v konec 18. stoletja, večina pa je še za več desetletij mlajša, po-tem lahko rečemo, da je ta ogromna količina izpisov iz dela, kot je Slava, ki je za celo stoletje starejše, nezanemarljiva, tudi ne glede na kakovost povedk, ki pa kot rečeno, v številnih primerih niti ni najslab-ša.

Na podlagi povedanega si upam trditi, da je Slava vojvodine Kranjske zelo zanimivo delo, in to ne samo – kot je že dolgo znano raziskovalcem, zlasti v Sloveniji – z zgodovinsko-narodopisnega vidika, ampak deloma tudi samo po sebi, kot izvirno delo. Valvasorjeve zgodbice so večinoma – tudi če jih izločimo iz konteksta – samostojne in povsem prijetne za branje. Izvirna in svojevrstna mešanica – ki jo je znal ustvariti samo kranjski polihistor – iz ljudskih pripovedk, anekdot iz osebne izkušnje in zgodb iz knjig ali arhivskih virov dejansko ni bila sprejeta, kot bi si zaslužila: predstavniki tistega pre-prostega kranjskega ljudstva, ki so bili s svojimi ve-rovanji, strahovi in primitivno, toda mestoma učin-kovito domišlijo, glavni protagonisti Valvasorjevih povedk, večinoma niso bili niti vešči branja in pisa-nja; pa tudi potencialno široko občinstvo nemško govorečih sodobnikov kranjskega barona ni moglo

seči do tega dela z lahkoto, saj je Slava le s težavo prestopala meje Kranjske, periferije nemškega ce-sarstva. Ne vemo sicer, kako bi se stvari razvijale, ko bi avtor Slave dočakal visoko starost, ko bi smel nadaljevati s svojimi raziskovanji, ko bi zase pridobil sponzorje in obogatel z dobički iz dela, ki ga je stalo toliko truda, denarja in mu verjetno tudi uničilo zdravje. Kot vemo, pa je Valvasor končal svoje dni v relativni revščini potem, ko je moral prodati skoraj vse svoje imetje. Umrl je že štiri leta po izidu Slave, star šele 52 let.

Pravi “fenomen”, ki ga je Slava predstavljala na Kranjskem v baročnem obdobju, je ostal torej dokaj osamljen in pravzaprav enkraten: če so Valvasor-jevo dediščino z znanstvenega vidika v naslednjih letih prevzele razne akademije, je to, kar je kranjski polihistor ustvaril na področju pripovedovanja nena-vadnih zgodb, ostalo navidezno brez odmeva, če-prav je njegovo delo nedvomno postalo kulturni mejnik, in kot tak najbrž imelo nezanemarljiv, če-prav posreden vpliv, tudi na slovensko pripovedni-štvo 19. stoletja.

1 Kompletno, poglobljeno in kritično obravnavo Valvasorjevega živ-

ljenja in del ponuja odlična monografija zgodovinarja Branka Reispa (Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljubljana 1983), ki s svojimi 432 stranmi ostaja tudi najpopolnejša in najbolj izčrpna o liku kranjskega polihistorja; zanimivo in bogato s podatki o Valvasorjevi osebnosti, čeprav ne brez znanstvenih pomanjklji-vosti in danes dokaj zastarelo je obsežno delo Petra von Radicsa Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (Laibach 1910). Gre za edini dve daljši monografiji, ki obravnavata lik kranjskega barona v celoti, ki se torej ne omejujeta na kak specifičen vidik njegovih zelo obsežnih in pestrih dejavnosti.

2 Tukaj naj spomnim samo, da gre za monumentalno delo, ki obsega 3532 strani in folio, v štirih delih oziroma petnajstih knjigah, z več kot 500 bakrorezi. Za izčrpen opis strukture Slave kakor tudi vse-bine posameznih knjig glej Branko Reisp, n. d., 193–263.

3 „Zumal nachdem ich gemerckt / dass diss vortreffliche Hertzog-thum / Crain / samt seiner Ruhm-Beschaffenheit / ob es gleich ein schönes Kleinod unter den Keyserlichen Erbländern ist / dennoch / bey vielen Ausländern / in einer tieffen Unkenntniss eingewickelt läge [...] / Angemerckt / ich / mit höchster Befremdung / auf meinen Reisen / spühren müssen / dass / in der Ferne / die Wenigsten / von Crain / was Gründliches wüssten“. (Ehre dess Hertzogthums Crain, posvetilo deželnim stanovom, str. 2 [neoštevilčena]).

4 Z njegovo “revalorizacijo” je pravzaprav začel že Anton Tomaž Linhart (1756–1795), ki pa je v Valvasorju videl predvsem zgodo-vinarja.

5 Herderjeva najbolj znana zbirka, Stimmen der Völker in Liedern, je izšla postumno leta 1807.

6 Deutsche Sagen obeh znamenitov bratov filologov so bile objavlje-ne 1816–1818, njuna najbolj znana zbirka pravljic, Kinder- und Hausmärchen, pa med letoma 1812 in 1822.

7 V nasprotju s Kopitarjem, ki je po J. Grimmu in bratih Schlegel odločno ločil med pristno in umetno, to je ponarejeno ljudsko pes-mijo, so slovenski romantiki s Prešernom na čelu sledili tezam W. Grimma in A. von Arnima, ki sta dejansko spodbujala moderniza-cijo in dopolnjevanje ljudskega slovstvenega blaga. J. Pogačnik, Slovenska književnost I, Ljubljana 1998, 192–193.

8 Kratkost pričujočega članka mi ne dovoljuje argumentacije v pod-poro teze, da je Valvasor kljub nemškemu pisanju pravi kranjski in torej tudi slovenski avtor. O tem gl. med drugim Maria Bidovec, Die Ehre dess Hertzogthums Crain di Johann Weichard Valvasor, un capolavoro della cultura barocca in Carniola a confronto con la tradizione popolare slovena (doktorska disertacija, 2004), str. 84–85; 191–192.

9 M. Stanonik, Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v nje-govem duhovnem obzorju, Valvasorjev zbornik ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske, Ljubljana 1990, str. 287–310.

10 Tega se pravzaprav dobro zaveda (čeprav se vprašanja ne dotak-

46 Slovstvena folkloristika

ne poglobljeno, saj ni specifičen predmet njegovega zanimanja) že sam avtor najobsežnejše monografije o Valvasorju, že navedeni zgodovinar B. Reisp, ki v svoji knjigi o polihistorju zabeležuje, da “moramo Valvasorja proglasiti za upoštevanja vrednega prozaista. Njegovi pokrajinski opisi so v okviru dobe pomembni zaradi svoje naravnosti in v nasprotju s tako imenovano »pastirsko poezijo« ze-lo napredni. /.../ ponekod je njegova beseda realistična, zanimiva zaradi narečnih oblik in besedi, bogastvo izraza in jezika pa kaže mestoma skoraj pesniško čustvovanje in darovitost. ” Reisp, n. d., str. 259.

11 Ivan Grafenauer, Narodopisje Slovencev, II. del, Ljubljana 1946, p. 47.

12 Prav tam. 13 Prav nasprotno se on tega pogosto brani in pri zgodbah, ki so v

bralcu lahko zbudile občutek neverjetnosti, izrecno poudarja, da ne gre za izmišljene, temveč za povsem resnične dogodke. Izraz Mährlein, skoraj enak besedi Märchen (v sodobni nemščini „prav-ljica“), po Valvasorju pa bolj natančno „marnja, izmišljotina“, je v Slavi uporabljan z dosledno negativnim predznakom. Prim. med drugimi naslednja mesta v Slavi: „es hetten etliche Ordens-Genossen des Jesuiter Collegii zu Baden ....solches ...den Mährlein beigezehlt“, Ehre, II, 166; „so dürffte mancher leicht für ein Mährlein aufnehmen / was von denselben geredet wird“, Ehre, II, 232; „... dass manche Hölen / von den alten Scribenten / wo nicht gar mit ertichteten Mährlein...“, Ehre, II, 247; „Welches Mährlein der Leander / für eine Wahrheit / aufgefangen...“, Ehre, II, 251; „Denn es ist gantz gewiss / und kein Mährlein / dass...“, Ehre, III, 418.

14 Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora, Ljubljana 1999, str. 215–216; 261–263; Teoretični oris slovstvene folklore, Ljubljana 2001, str. 264–268.

15 Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora, str. 261. 16 Prav tam. 17 Prav tam. 18 Johann Weichard Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain,

faksimile prve izdaje l. 1689, München/Ljubljana 1970–74. Redak-cija in spremna beseda: Branko Reisp.

19 Erasmus Francisci, s pravim imenom Erasmus von Finx (1627–1694), iz Lübecka v severni Nemčiji, je kot stalni sodelavec zelo ugledne nürnberške založbe Wolfganga Moritza Endterja, ki je iz-dala Slavo, uradno prevzel nalogo, da izboljša nekoliko okorno nemščino »glavnega avtorja« (tako Herr Haupt-Author sam ime-nuje Valvasorja). Ob tem je bila izredno načitanemu možu zaupana tudi samostojna redakcija nekaterih knjig v Slavi, ki se ne tičejo ne-posredno Kranjske, ampak na kompilacijski način obravnavajo sta-rejšo zgodovino, zapletena filološka vprašanja ipd. Njegove so tudi I. in V. knjiga, najbrž pa tudi XIII. in del XIV. Kot zabeležuje Reisp, Francisci je Valvasorjevemu delu naredil več škode kot koristi, saj je s svojimi dolgoveznimi digresijami in citati po nepotrebnem raz-širil obseg dela in ga s svojimi pobožnjaškimi in moralizirajočimi pri-pombami napravil veliko bolj vraževerno in manj znanstveno, kot bi bilo po Valvasorjevem konceptu. Za več podrobnosti o liku Francis-cija glej F. Baraga, “Erazem Francisci redaktor Valvasorjeve Sla-ve”, Valvasorjev zbornik ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranj-ske, Ljubljana 1990, str. 112–142; B. Reisp, n. d., passim.

20 Najbolj zanimiva je v tem pogledu XV. knjiga, zadnja v četrtem delu Slave in tudi zadnja v celotnem delu sploh. Ker obravnava obdobje od 11. stoletja, temelji na arhivskih virih iz prve roke in je torej z vseh vidikov veliko bolj zanimiva od preostalih dveh “zgodovinskih” (XIII. in XIV.), ki ju je vsaj večinoma na kompilacijski način sestavil Valvasorjev sodelavec Francisci. Ker je torej “pristna” Valvasorjeva knjiga, je razumljivo, da vsebuje v primerjavi s preostalima dvema neprimerljivo uporabnejšo snov tudi za slovstveno folkloristiko.

21 Ehre, II, 119–120. 22 Ehre, IV, 525–529. 23 Ehre, XI, 200–202. 24 Ehre, II, 142; IV, 541; IV, 552. 25 Čeprav ne izključuje obstoja nekaterih takih bitij vendar se – kot za

večino nerazumljivih pojavov sploh – tudi v takih primerih potrudi, da jim najde naravno razlago. Tako recimo ne verjame v večino zgodb o vampirjih, ki so množično krožile zlasti po Istri, dovolj res-no pa poroča o posameznem primeru iz mesta Kringe (ker se mu zdi dovolj utemeljen in tudi priče ima očitno za dovolj zanesljive) in

o nekaterih drugih redkih, ki jih ima za verjetne ali vsaj možne; trd-no je prepričan (čeprav to izraža previdno, ker je bilo tako gledanje za tedanje razmere na Kranjskem precej revolucionarno in tudi ne-varno, če je bilo javno izjavljeno), da je večina vznemirljivih izku-šenj, ki jih pripovedujejo čarovnice, zgolj učinek halucinacij zaradi zaužitih mamil ali podobnih snovi, čeprav ne izključuje povezave teh hudobnih žensk s hudičem. Zelo zanimiva je tudi njegova pri-pomba, da je razumljivo, če kruti postopek mučenja nesrečnic, ki jih osumijo čarovništva, povzroči najbolj absurdna njihova priznanja: taka priznanja po njegovem nimajo nobene vrednosti. Valvasorjevo gledanje na vprašanje čarovnic – vprašanje, ki je bilo v njegovem času žal še zelo aktualno v celotnem nemškem cesarstvu – bi bilo že samo po sebi vredno daljše razprave tudi zato, ker mu sloven-ska javnost dolguje skoraj popolno rehabilitacijo, saj gre večina ve-rovanj, ki so mu jih pripisovali ali mu celo še vedno pripisujejo na tem področju, na račun njegovega vraževernega in pobožnjaškega lektorja Franciscija. O Valvasorjevem odnosu do čarovnic gl. med drugim: Ehre, III, 313; XI, 102–103.

26 Ehre, VI, 335; VIII, 758; XI, 317–319. 27 Ehre, XI, 685–686 (povedka III, 118); XV,460–461 (povedka IV,

31). Vsak kolikor toliko izobražen Slovenec dobro ve, da je povodni mož poldrugo stoletje pozneje postal protagonist istoimenske pri-ljubljene Prešernove balade. Manj znano je dejstvo, da sta Valva-sorjevo zgodbo, čeprav v skrajšani in veliko manj umetniški obliki, v že navedeno zbirko Deutsche Sagen (1816–1818 (gl. op. 6)) prev-zela brata Grimm. Brata filologa, ki povedki dajeta naslov “Tanz mit dem Wassermann”, izrecno navajata Slavo na koncu knjige takole: Valvassor: Ehre von Crain, Bd. 2 u. Bd. 15, Kap. 19 (navedba Grimmov pravzaprav ni natančna, saj bi se morala po njunem vzor-cu glasiti: Bd. 3, Buch 11; Bd. 4, Buch 15).

28 „Brisch (insgemein Brische genannt) ligt zwischen hohen Gebirgen / nahe bey Kolobrat. Seine Bauren seynd ein Mal frömmer / als das andre; haben daselbst / vor etlichen Jahren / einen Mesner todtgeschlagen / auch den Pfarrherrn selbsten / mit Steinen / vom Pferde herunter geworffen.“ (Ehre, II, 16).

29 Ehre, II, 117–118. Znana anekdota o čudni mešanici kranjščine in nemščine, ki so jo menda govorili v Bitnjah, je bila Valvasorju očit-no posebno všeč, saj jo je ponovil, nekoliko skrajšano, tudi v VI, 278 (povedka II/1) in XI, 127–128 (povedka III/31), obakrat pa brez pripomb o njihovem osornem obnašanju, mogoče tudi zato, ker se mu je to zdelo žaljivo. V skoraj vseh pripovedih, kjer poroča o kaki negativni lastnosti kake vasi ali pokrajine, Valvasor dosledno doda, da s tem nikakor ne misli na vse, temveč samo, da je ta ali druga napaka, kot kaže, precej razširjena v tem ali onem kraju.

30 Valvasorjeve povedke sem v svoji disertaciji vzporejala pretežno z narativnimi enotami, ki jih navaja Jakob Kelemina v svoji zbirki Baj-ke in pripovedke slovenskega ljudstva (Celje 1930). Deloma sem upoštevala tudi snov Slovenskih ljudskih pesmi (SLP) Slovenske matice: Pripovedne pesmi, vol. I–IV, (uredili I. Cvetko, M. Golež, Z. Kumer, M. Matičetov, B. Merhar, J. Strajnar, M. Terseglav, V. Vo-dušek, R. Vrčon, Ljubljana 1970–[1998]). Upam, da bom vzpore-janja v prihodnje lahko razširila tudi na druge zbirke, tudi z novej-šim gradivom, kot so npr. Glasovi - Zbirka folklornih pripovedi iz posameznih slovenskih pokrajin (Ljubljana 1988–).

31 Celotno besedilo se glasi takole: „S. Johannis Baptistae: In welcher Kirchen niemals eine Spinne / noch Spinnenwebe / gesehn wird.“ (Ehre, VIII, 772). Razlogi, ki so me prepričali, da je to preprosto be-sedilo kljub izjemni kratkosti povedka, so navedeni v: M. Bidovec, n. d., str. 126–127.

32 Ehre, IV, 525–529. 33 Ehre, XI, 645–648. 34 Ehre, III, 417–420. 35 Ehre, III, 437–442. 36 Ehre, XI, 151. 37 Obseg bi bil brez dolgoveznih dodaktov urednika Franciscija znat-

no manjši, kot je bilo že poudarjeno. □