UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

CENTER ZA RAZISKOVANJE DRUŽBENEGA KOMUNICIRANJA

MEDIJSKE REPREZENTACIJE DRUŽINSKEGA

NASILJA

Avtorji: izr. prof. dr. Breda Luthar, Dejan Jontes, doc. dr. Zdenka Šadl

LJUBLJANA, avgust 2006

1

KAZALO

1. POVZETEK IN GLAVNE UGOTOVITVE 2 2. PREDPOSTAVKE RAZISKAVE 10 3. OBSTOJEČE RAZISKAVE O MEDIJSKIH REPREZENTACIJAH

DRUŽINSKEGA NASILJA 12

4. OPISNA ANALIZA POROČANJA TISKANIH MEDIJEV O NASILJU V DRUŽINI (1985-2005)

15

4.1 Število člankov o družinskem nasilju 16 4.2 Rubrike, žrtve in okoliščine 18 4.3 Tip nasilja 20 4.4 Žrtve 21 4.5 Nasilje in družbeni položaj žrtev oz. storilcev 23 4.6 Vir in okoliščine zgodb o družinskem nasilju 24 4.7 Delo 26 4.8 Dnevnik 29 4.9 Večer 31 4.10 Slovenske novice 33 4.11 Jana 36 5. KULTURA MOŠKOSTI IN NASILJE V DRUŽINI: Ideološke

predpostavke poročanja o družinskem nasilju v tiskanih medijih 39

5.1 Krivda in normalizacija nasilja 40 5.2 Družinsko nasilje in tabloidizacija: Prevlada nenavadnih zgodb

(spektakularnost kot selekcijski kriterij) 45

6. MEDIJSKA REPREZENTACIJA DRUŽINSKEGA NASILJA IN SPOL 48 6.1 Ključne vsebinske ugotovitve 48

6.2 Mit o pretepenih moških: Dva režima reprezentacije družinskega nasilja

51

7. ANALIZA TELEVIZIJSKEGA POROČANJA O DRUŽINSKEM NASILJU

64

7.1 Nasilje in (strankarska) politika 70 7.2 Človeška zgodba: Družinska tragedija v Oplotnici 76 7.3 Dokumentarni program na televiziji: Psihologizacija in

melodramatizacija nasilja 79

8. VIRI IN LITERATURA 82

2

1. POVZETEK IN GLAVNE UGOTOVITVE

V poročilu analiziramo reprezentacije družinskega nasilja v slovenskih medijih med

leti 1985 in 2006. Med tiskanimi mediji smo v vzorec vključili vse članke o

družinskem nasilju v 17-ih izbranih tiskanih publikacijah, ki so bili objavljeni med

marcem in majem v letih 1985, 1990, 1995 in 2005. V analizo smo vključili vse

dnevne časopise, ženske časopise, tabloide ter Mag, Mladino, Družino, Nedeljski

Dnevnik in Teleks (dokler je izhajal). Ter vse televizijske prispevke v osrednjih

informativnih oddajah in v rednem aktualnem dokumentarnem programu med

februarjem in avgustom leta 2005 in 2006.1 V poročilu po uvodni predstavitvi

obstoječih analiz o reprezentacijah družinskega nasilja obravnavamo tiskane medije

med leti 1985 in 2005 in na podlagi kvantitativnih podatkov opisujemo nekatere

ključne značilnosti medijskega poročanja o družinskem nasilju (število člankov skozi

časovna obdobja in po posameznih medijih, žanr poročanja itd.). V drugem delu

podrobneje analiziramo značilnosti novinarskega upovedovanja družinskega nasilja in

interpretacijo nasilja tako v tiskanih medijih kot na televiziji. V analizi novinarskega

diskurza se osredotočamo na leto 1995 in 2005. Spodaj povzemamo ključne

ugotovitve analize.

• POVEČANJE ŠTEVILA PRISPEVKOV O DRUŽINSKEM NASILJU – Število

člankov o družinskem nasilju se je od leta 1985 do leta 2005 povečalo skoraj za

trikrat, to povečanje pa gre pripisati predvsem nastanku novih tabloidnih medijev

(predvsem Slovenske novice). Povečanje torej na splošno ne pomeni povečane

refleksivnost družbe in medijev do nasilja kot družbenega problema.

• DOGODKOVNOST POROČANJA – Več kot tri četrtine zgodb, ki obravnavajo

družinsko nasilje v tiskanih medijih, je objavljenih na straneh dnevne kronike. To

pomeni, da se o nasilju prevladujoče poroča dogodkovno in ne problemsko. Večji

del poročanja so kratke novice o konkretnih epizodah nasilja, vir teh novic pa so

policija in sodišča. Le izjemoma se v tiskanih medijih pojavijo članki, ki

obravnavajo nasilje kot družbeni problem in ga torej povezujejo z družbenim in

1 Spremljali smo naslednje oddaje na Televiziji Slovenija in Pop TV v sedemmesečnem obdobju med februarjem in avgustom 2005 in 2006: dnevna poročila na obeh televizijah (TV Dnevnik na TV SLO in 24 ur na POP TV) ter redne oddaje, ki jih lahko štejemo k ti. aktualno dokumentarnemu novinarstvu na obeh televizijah: Tednik (četrtek ob 20h) na TV SLO in Trenja (četrtek ob 20h) ter Preverjeno (torek ob 20h) na POP TV.

3

kulturnim kontekstom, predvsem s prevladujočo ideologijo odnosov med spoloma

in kulturo moškosti. Prav tako je izrazito malo analitičnih oz. preiskovalnih

prispevkov, ki bi analizirali strategije in politike spopadanja z nasiljem.

• DNEVNIKI IN ŽENSKE REVIJE – Dogodkovnost poročanja je še posebej

izrazita v ti. kvalitetnem dnevnem žurnalizmu, torej pri Delu, Dnevniku in

Večeru. Delo je izmed omenjenih časnikov v analiziranih obdobjih objavilo

največ prispevkov o družinskem nasilju (125), kar je več, kot sta jih objavila

Dnevnik in Večer skupaj. Vendar pa količini poročanja v Delu ne sledi raznolikost

poročanja ali pa poglobljena obravnava. Nasprotno, Delo je med »resnimi«

dnevniki najbolj odvisno od uradnih virov. Največji odstotek zgodb, nastalih na

podlagi novinarske iniciative, ki torej niso zgolj povzete po uradnih virih, pa

najdemo v Večeru, kar kaže na nekoliko bolj raznoliko in poglobljeno obravnavo

družinskega nasilja kot v Delu in Dnevniku. Časovno gledano se sicer pri vseh

treh dnevnikih z leti odvisnost od uradnih virov nekoliko zmanjšuje, a še vedno

ostaja na zelo visoki ravni. Na drugi strani se poročanje o družinskem nasilju v

Jani bistveno razlikuje od zgodb v dnevnem časopisju, kar je razumljivo, saj gre

za drugo vrsto medija, ki deluje na podlagi drugih novičarskih kriterijev in se

obenem naslavlja na žensko občinstvo. Medtem ko se Janine zgodbe o družinskem

nasilju v tujini in kratke novičke po eni strani ne razlikujejo od podobnih v

tabloidih, denimo Slovenskih novicah, pa je Jana objavila nekaj bolj analitičnih

člankov o temah, ki jih drugje ni zaslediti, denimo o spolnih zlorabah otrok v

Sloveniji. Vendar pa raziskave branosti kažejo, da je medijska potrošnja še

vedno razcepljena po spolu na žensko in moško medijsko kulturo, dnevni

časopisi in televizijski informativni program za moške, revije za ženske. Ker se

torej problemu nasilja v Sloveniji problemsko tematizira pravzaprav le v ženskem

mediju, ima ta tematizacija omejen vpliv na preobrazbo javnega diskurza o nasilju

in torej tudi manjši vpliv na splošno deligitimizacijo nasilja v javnem prostoru,

posebej pa omejen vpliv na spremembo političnega in pravnega diskurza o nasilju

v družini.

• PSIHOLOGIZACIJA IN INDIVIDUALIZACIJA NASILJA – Za poročanje o

nasilju v družini je značilna ti. »strukturna pozaba« in psihologizacija ter

individualizacija nasilja. Kazalnik psihologizacije ter individualizacije nasilja,

kjer se strukturni pogoji nasilja ne obravnavajo, nasilje pa pripisuje individualnim

4

patologijam, je umestitev medijskih zgodb o nasilju zunaj družbene realnosti. O

družbenem položaju družine v skoraj devetdesetih odstotkih poročil ne

izvemo praktično ničesar. Družina je postavljena zunaj prostora in časa,

predvsem pa ni umeščena v kontekst razrednih razmerij slovenske družbe.

• MIT O SIMETRIJI DRUŽINSKEGA NASILJA – Analiza tiskanih medijev je

pokazala, da je nesorazmerno visok odstotek novic o moških žrtvah nasilja (v

povprečju v vseh obdobjih 21%, v posameznih analiziranih obdobjih pa se giblje

med 19% in 23%). Ta nerealistično visok odstotek zgodb, kje je primarna žrtev

nasilja moški, kaže na to, da mediji reproducirajo/ustvarjajo mit o ti. simetriji

družinskega nasilja. Očitno gre za iskanje senzacionalnih in spektakularnih

primerov nasilja, torej za proizvodnjo »običajnih neobičajnih« novic. Kriterij

selekcije ni pomembnost temveč zanimivost in spektakularnost. Posledica

spektakularnosti kot kriterija selekcije je po eni strani normalizacija

družinskega nasilja kot rutinskega dela družinskega in zakonskega življenja ter

iskanje humornih plati nasilja in s tem nevtralizacija nasilja ter interpretacija

nasilja kot rezultata individualnih patologij (psihologizacija in individualizacija

nasilja).

• ODVISNOST NOVINARJEV OD URADNIH VIROV – Za poročanje o nasilju v

tiskanih medijih, posebej v dnevnikih je skozi vsa analizirana obdobja značilna

popolna odvisnost od uradnih virov (policija in sodišča). Ta odvisnost je

rezultat fetišizacije novinarske ideologije objektivnosti. Ta protislovni ideal

zahteva, da se interpretacije polagajo v usta »zunanjim glasovom«, torej virom,

kar omogoča, da novinarski diskurz ustvarja vtis nevtralnosti in neopredeljenosti.

Tako razumljen ideal objektivnosti povzroča po eni strani odvisnost od

institucionaliziranih in dobro organiziranih uradnih virov informacij. Po drugi

strani pa protokoli dokazovanja objektivnosti v novinarstvu pripeljejo do

faktografskega in na dogodkovnost osredotočenega poročanja. Odvisnost o

uradnih virov ne zadeva le dostopa do informacij, ki jih posreduje policija ali

sodišča in ki pomenijo vzpodbudo za prispevek, temveč tudi odvisnost od

pravnega in policijskega diskurza v obravnavi družinskega nasilja.

• INFORMIRANJE vs. PRINAŠANJE NOVEGA ZNANJA – Mediji nas tako sicer

zasipajo z informacijami o nasilnih dogodkih, toda k razumevanju dogodkov in

problema nasilja ne prispevajo. Nasprotno, analiza je pokazala, da obilica

5

informacij v resnici spodkopava možnost razumevanja in analize.2 Novinarstvo

tako prikriva s prikazovanjem, saj faktografskost, dogodkovnost, dramatizacija

ter spektakularnost in nenavadnost kot kriterija selekcije močno prevladujejo

nad analitičnim in preiskovalnim novinarstvom.

• ŽENSKA KRIVDA IN LEGITIMIZIRANJE MOŠKEGA NASILJA –

Tekstualna analiza upovedovanja nasilja v tiskanih medijih je pokazala, da

novičarske zgodbe v dnevni kroniki z različnimi jezikovnimi sredstvi pogosto

legitimirajo nasilno dejanje moškega storilca, ali pa se namesto z nasiljem bolj

ukvarjajo z vprašanjem krivde ženske žrtve. V te namene uporabljajo ironijo

in humor kot retorični sredstvi, ki nasilje normalizirata, značilna je uporaba

lastnega imena storilca (Jože je včeraj prišel nekoliko okajen domov in ...) v

funkciji humanizacije storilca itd. Nasilje je tako interpretirano kot legitimni del

družinskega življenja in predvsem kot imanentni del odnosa med moškim in

žensko in del legitimnega izražanja moškosti, ženska žrtev pa implicitno

definirana kot vir nasilnega dejanja (...ga je izzivala, ... ga je spravila ob živce).

• PRAG INTENZIVNOSTI NA TELEVIZIJI KOT SELEKCIJSKI KRITERIJ –

Število televizijskih prispevkov o družinskem nasilju je v primerjavi s tiskom na

obeh televizijah majhno in povezano zgolj s tematizacijo dogodkov relativno

velikih dimenzij in škandaloznih in tragičnih razsežnosti (npr. očetov umor

otroka).

• POP TV IN SLOVENSKA NACIONALNA TELEVIZIJA – Razlika v načinu

obravnave med komercialno POP TV in slovensko nacionalno televizijo je

presenetljivo majhna. To govori o precej enotni prevladujoči novinarski ideologiji

ter o visoko kodiranih standardih upovedovanja, ki pomembneje vplivajo na

reprezentacije nasilja kot pa sistem medijskega lastništva in organiziranost

medijske institucije.

• MELODRAMATIZACIJA IN ČUSTVENI SPEKTAKEL NA TELEVIZIJI – V

obravnava nasilja v aktualno dokumentarnem programu obeh televizij

prevladujejo ti. človeške zgodbe. Tu racionalno analizo in preiskovanje

nadomešča izkustveni vidik, melodramatičnost in naključnost, izrazito pa

primanjkuje analitičnih in podatkovno podprtih prispevkov, ki bi analizirali

strukturne razloge družinskega nasilja in politike, ki se z nasiljem spopadajo.

2 Glej Mindichev komentar o ti. naivnem empiricizmu v novinarstvu (1998: 95-112).

6

• ODSOTNOST ANALITIČNOSTI – Človeška zgodba tako predstavlja

nadomestek za analizo fenomena in namesto povezovanja zasebnega in

javnega/političnega, ki bi omogočilo razumevanje nasilja v zasebnosti, ponuja

zgolj čustveni voajerizem. Analiza in preiskovanje se praviloma reducirata na

konvencionalno sestavljanje prispevka iz prepletanja izjav zunanjih virov.3

• FATALISTIČNI SPEKTAKEL – Čustvena drama in človeška zgodba gledalcem

sicer ponuja sočutno identifikacijo, vendar pa je analiza kompleksnih družbenih

problemov zapostavljena na račun fatalističnega spektakla. 4

• PREVLADA NENAVADNOSTI, ZANIMIVOSTI IN SPEKTAKULARNOSTI -

Kljub temu torej, da televizijski dokumentarni program (Tednik, Trenja,

Preverjeno) dopušča analizo globljih kulturnih in družbenih vzrokov nasilja in

kritično analizo družinske politike in politik za spopadanje z nasiljem, so

poglobljene obravnave izredno redke oz. so posvečene nenavadnim in

statistično nesignifikantnim primerom nasilja (npr. žensk nad moškimi), torej

tako imenovane »človek ugriznil psa« zgodbe. Novičarski kriterij je torej

zanimivost, nenavadnost, spektakularnost in ne pomembnost. Tako tudi

elektronski mediji sicer »pokrivajo« nasilne dogodke, vendar pa ne prispevajo k

razumevanju okoliščin nasilja in celo ovirajo refleksijo o strukturnih razlogih in

vzrokih, ki do nasilja pripeljejo.

• SPOLNA ZLORABA IN TABU – Tematizacija spolnega nasilja v družini ostaja

skozi vsa analizirana obdobja izrazito podreprezentirana;

• POGLED V OZADJE DRUŽINSKEGA NASILJA – Ker je družinsko nasilje

prevladujoče nasilje moških nad ženskami in otroci, je potrebno nasilje

individualnih moških v vsaki družbi interpretirati v povezanosti s kulturo

moškosti v družbi. Vprašanje moči in nadzorovanja je namreč ključno za

tematizacijo problema nasilja. Glede na družbeni položaj moškega v sodobni

družbi je fizična moč lahko ključni element moškosti oz. kulturnega ideala

moškosti. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi performans moškosti skozi

fizično nasilje do žensk, otrok ali drugih moških. Kulturni ideal moškosti, ki ga

(so)ustvarjajo tudi mediji, torej podpira institucionalno moč, ki jo imajo moški v

3 Glej npr. »Zakaj je morala umreti Nives« (Odmevi, 7.8. 2005, TV SLO. 4 Glej prispevka na POP TV, ki sta v letu 2005 obravnavala družinsko nasilje. Prvi obravnava zgodbo matere, ki jo pretepata otroka, drugi pa zgodbo očeta, v sporu z bivšo ženo-materjo svojega otroka, ki ji je bil otrok ob ločitvi dodeljen.

7

družbi. Ravno dominantne oblike in kodi moškosti v naši družbi legitimirajo, kar

je, kot menijo mnogi, ključni problem našega časa: kultura nasilja. Prevladujoča

kultura moškosti napaja nasilne prakse v družini. Analiza nasilja v interpretativnih

novinarskih žanrih, bi se torej morala odvijati na ozadju predpostavke, da brez

razumevanja povezanosti med hegemonično moškostjo in institucijo

patriarhalne družine na eni strani (javni prostor) in nasiljem v družini na drugi

(zasebni prostor), ni mogoče razumeti družinskega nasilja.5 Potrebno se je torej

lotiti analize vrednostnega sistema, ki legitimira nasilje in/ali prikriva

prakticiranje nasilja, tudi tistega skritega v pravnem, medicinskem, socialnem

ali političnem diskurzu. Tega mediji ne počno niti v žanrih, ki so temu namenjeni

(posebej npr. dokumentarni program na televiziji in interpretativni žanri v tiskanih

medijih, kot je npr. reportaža, komentar...). Nasilja torej ni mogoče niti

psihologizirati (ga razumeti kot rezultat individualnih patologij pri posameznih

moških ali neustrezne ženskosti), niti biologizirati (kot imanentnega naravni

moškosti), temveč je potrebno pripoznati družbene dimenzije nasilja v družini. V

nasprotnem primeru je novinarski diskurz o nasilju lahko le veriga epizodičnih

dogodkov, ki posredno legitimirajo nasilje kot rutinski del družinskega življenja

oz. kot sestavni del performansa hegemonične moškosti ali pa, npr. na televiziji,

ga zreducirajo na fatalistični spektakel čustev in individualnih človeških

zgodb, za katere se zdi, da z vrednostnim sistem, ki je podlaga nasilju v družbi,

nima nobene zveze.

* * *

• MEDIJSKE REPREZENTACIJE IN POLITIKA SPOLOV - S stališča odnosov

med spoloma bi medijsko reprezentacijo nasilja lahko razdelili v dva ključna

diskurza, ki smo ju lahko razbrali iz analize medijskih tekstov: prvi je ti.

hegemonski oz. patriarhalen, drugi pa ti. alternativni diskurz. Prva govorica

reproducira prevladujočo ideologijo odnosov med spoloma ter obstoječe mite

5 Benyon (2002: 16) hegemonično moškost definira kot tisto obliko moškosti, ki se tako z vzpostavitvijo ideološkega konsenza kot na podlagi moči v določenem času in prostoru uveljavi kot uspešen način »biti moški«. Connel (1995: 77) pa hegemonično moškost bolj natančno definira kot »posebno konfiguracijo praks družbenega spola, ki izraža trenutno sprejete rešitve problema legitimnosti patriarhalne družbe, ki zagotavlja ali naj bi zagotavljala dominantni položaj moških in podrejeni položaj žensk.« Poudarja, da je hegemonična moškost historična in torej vedno uteleša trenutno sprejete strategije.

8

moškosti, druga pa predstavlja alternativne reprezentacije nasilja. Prevladuje ti.

hegemonska reprezentacija nasilja;

• V hegemonskih medijskih reprezentacijah sta prisotni dve glavni strategiji:

nevtralizacija spolne določenosti problema – nasilje ni ne moško ne žensko. Ta

vrsta reprezentacije prikriva vlogo družbenih spolov in odnosov moči v

partnerskem odnosu. Drugič, problem družinskega nasilja je prikazan kot

»človeško nasilje« bodisi z zanemarjanjem prevlade moškega nasilja nad

ženskami ali s trditvami, da sta oba spola (enako) nasilna, kar obenem implicira,

da je nasilje del normalnih relacij med ljudmi.

• Za medije je značilna individualizacija družinskega nasilja: mediji interpretirajo

nasilje kot naključni, nedoumljiv individualni odklon od norm in ne odraz

strukturnih relacij med spoloma; takšno razumevanje odvrača pozornost od

vsakdanjega, »rutinskega« nasilja moških nad ženskami v družinah;

• Posamezni članki krivdo in odgovornost žensk (mater ali partnerk) za nasilje (ki

ga izkusijo bodisi same ali drugi, npr. otroci, pa tudi za tisto, ki ga same

povzročijo) utemeljujejo z dominantno ideologijo ženskosti in materinstva

(npr. sklicevanje na moralno oporečnost žrtve - domneve o njenih spolnih

praksah, neusmiljeno zavračanje moških partnerjev, matere so tiste, ki so

odgovorne za »zdrav« razvoj otrok...). S tem mediji reafirmirajo kulturne

predpostavke in mite o primarni odgovornosti žensk za blaginjo in zaščito otrok

ter s tem za njihov »normalen« razvoj v odraslosti. Prava žrtev v zgodbi je tako

neredko sam moški storilec.

• Stališča o (so)krivdi žrtev v nekaterih analiziranih člankih obujajo liberalno

feministično pozicijo, ki promovira ideale enakosti in svobodnega delovanja:

ženske niso pasivne in brezmočne, zato so moralno odgovorne, da se ozavestijo in

(pravočasno) izstopijo iz začaranega kroga nasilja.

• V liberalno feministični in patriarhalni perspektivi je rešitev problema v ženskah

samih, v spremembi vzorcev vedenja žensk, ne moških nasilnežev (bodisi s

pozivi na izboljšanje samozavesti, na prevzem odgovornosti ter kontrole nad svojo

osebnostjo ipd. ali z implicitnim usmerjanjem žensk k tradicionalnemu vedenju,

kot sta zvestoba, ubogljivost, posluh za partnerjeve želje po obnovitvi zveze, skrb

za »zdrav« in »normalen« razvoj otrok ipd.);

9

• Številne zgodbe družinskega nasilja izpostavljajo povezanost moškega

ljubosumja in ljubezni, sama ljubosumnost kot izraz posedovalnosti v člankih ni

problematizirana, v reprezentacijah ima tipično status »dokaza ljubezni«, nastopa

kot zaščitniški instinkt, s katerim poskušajo moški rešiti ogroženo

partnersko/zakonsko zvezo ali pa branijo moško čast, ko kaznujejo oziroma

ubijejo ženinega ali partneričinega ljubimca;

• Orisi močnih emocionalnih stanj, v katerih se je nahajal storilec v času nasilnega

dejanja (npr. nedavna smrt matere, praznovanje lastnega rojstnega dne, čustvena

navezanost na partnerico, ljubosumnost ali celo alkoholiziranost) so interpretirani

kot olajševalne okoliščine. Nasilje prikazujejo kot skorajda samoumevno,

vsekakor pa kot razumljivo reakcijo moškega na občutek degradacije (npr.

zasmehovanost, zavrnitev), deprivacijo (npr. prikrajšanost za žensko in s tem za

spolnost, zapostavljenost) in razveljavitev socialnega statusa (se ni dala

prepričati, je vztrajala pri svojem). S tem mediji legitimizirajo nasilje kot

kompenzacijsko sredstvo za ogroženo hegemonično maskuliniteto.

• Alternativne reprezentacije nasilja, ki jih vključujejo nekateri analizirani članki,

postavljajo problem nasilja nad ženskami v kontekst družbene neenakopravnosti

med spoloma in ga obravnavajo kot problem, ki zahteva sistemske rešitve, pri

čemer pojasnjujejo njegove strukturne vzroke, povezavo s prevladujočo ideologijo

spolov in spolnosti, problem predsodkov, ki še slabšajo položaj ženske kot žrtve

nasilja ter problematičnost povezovanja krivde in odgovornosti žensk oz. mater za

nasilje v družini. Alternativne reprezentacije nasilja v družini lahko razberemo

le v člankih, objavljenih v reviji Jana v vseh izbranih letih (1985, 1990, 1995,

2005). V ostalih analiziranih medijih se alternativne reprezentacije nasilja v

družini pojavljajo sporadično (na primer v Mladini in Večeru) ter navadno v

kombinaciji s hegemonskimi sporočili, na primer v Nedeljskem dnevniku in

Reviji Ona (priloga dnevnika Delo in Slovenskih novic); slednje so potemtakem

rezultat neke vrste konfliktne situacije, prepleta dveh različnih ideologij,

patriarhalne in emancipatorne. Nasilje moških nad ženskami in enakopravnost

spolov sta v tem smislu videna kot povsem združljiva koncepta. Članki o nasilju v

družini v Jani so, v primerjavi z drugimi izbranimi publikacijami, napisani bolj

angažirano in analitično poglobljeno. Problem nasilja nad ženskami postavljajo v

kontekst družbene neenakopravnosti med spoloma in ga obravnavajo kot problem,

10

ki zahteva sistemske rešitve, pri čemer pojasnjujejo njegove strukturne vzroke,

povezavo s prevladujočo ideologijo spolov in spolnosti, problem predsodkov, ki

še slabšajo položaj ženske kot žrtve nasilja ter problematičnost povezovanja

krivde in odgovornosti žensk oz. mater za nasilje v družini. Čeprav je takšen

socialno angažiran in družbeno kritičen pristop do teme nasilja v Jani močno

prisoten, je potrebno poudariti, da gre za ženski časopis in da je s tem njegova

moč v ustvarjanju javne percepcije o družinskem nasilju omejena in reducirana

bolj ali manj na problem žensk.

2. PREDPOSTAVKE RAZISKAVE

V raziskavi smo izhajali iz predpostavke, po kateri je nasilje zgodovinsko razvita

kulturna forma smiselnega delovanja. Smiselnost nasilja vidimo v njegovem

simbolno-ekspresivnem, »performativnem« delovanju, ki je sporočilno samo po sebi:

nasilje (ali vsaj grožnja nasilja) je govorica (izkazovanje), udejanjenje in obenem

utrditev družbene moči ter kontrole storilca (med storilci močno prevladujejo moški)

nad žrtvijo nasilja (ženskami, otroki). Ohranjanje družbene neenakosti zahteva

dnevno reproduciranje: nasilje moških nad ženskami in otroki je ritualizirano

delovanje, ki vedno znova prikliče v spomin in potrjuje pravila neenakosti med

spoloma. Zato je zelo težko govoriti o njegovi iracionalnosti in nesmiselnosti: nasilje

moških nad ženskami je rezultat družbene moči moških ter njihovega občutka

upravičenosti do te moči, ki ga legitimira patriarhalna ideologija. Raziskave (Jewkes,

2002 in dr.) kažejo, da je v družbah z močnejšimi ideologijami o moški prevladi več

fizičnih napadov moških na njihove partnerke. Antropološke študije kažejo, da prihaja

do nasilja moških nad ženskami redkeje v družbah, v katerih so ženske bolj cenjene in

imajo več možnosti za preživetje neodvisno od moškega (bodisi kot ločenke ali kot

neporočene). Moško nasilje torej ni individualno dejanje, ampak je »strateško«

načrtovano s strani družbene skupine, ki brani svoje privilegije in družbeno moč.

Moško nasilje nad ženskami skratka določata neenak položaj žensk v medosebnih

odnosih in v družbi ter uporaba nasilja kot načina urejanja konfliktnih situacij. Brez

teh pogojev nasilje nad ženskami v družini (in zunaj nje) ne bi bilo mogoče, zato je

bolj kot iskanje in razumevanje motivov posameznikov in posameznic pomembno

osredinjenje na logiko relacij in povezav med moškimi in ženskami kot družbenima

skupinama. Vendar pa medijskega vnosa »zasebnega« v javni diskurz nujno ne

11

spremlja subverzivno gledišče, tj. družbeno kritičen pogled, ki nasilje nad ženskami in

otroci povezuje z družbenimi vlogami spolov in razmerjem moči v intimnih

partnerskih zvezah ter v družinah.

Mediji so po oceni Gamsona (1992) in Kellnerja (1995) prevladujoča in najpogosteje

uporabljena sredstva za razumevanje in osmišljanje družbenih problemov. S pomočjo

medijskih reprezentacij družinskega nasilja posamezniki in posameznice konstruirajo

svoje lastne konceptualizacije normalnega in sprejemljivega in s tem tudi lastno

vedenje in vsakdanje življenje. Moč medijev je torej v konstruiranju in omejevanju

družbenega znanja, ta moč pa igra ključno vlogo tudi pri razumevanju družinskega

nasilja, v razumevanju samih sebe in drugih v lastni (in tuji) izkušnji nasilja, pri

razumevanju vzrokov nasilja ter pri njegovem praktičnem reševanju. Časopisni in

revijalni članki, uvodniki in druge rubrike v tiskanih medijih so javni diskurzi, v

katerih se konstruirajo in reproducirajo podobe družinskega nasilja, to konstruiranje in

razpravljanje v javni sferi pa ni nevtralno, objektivno in apolitično. Ideološko-

politična podstat v kulturni oz. medijski reprezentaciji vselej govori o tem, kakšno je

primerno oziroma pravilno razumevanje, torej več pove o tem, kako razumeti nek

»dogodek« oziroma konkretno vedenje, kot pa o problemu samemu.

Na področju medijskih reprezentacij družinskega nasilja medijske naracije tipično

prevzemajo in reproducirajo popularne kulturne predpostavke o družbenem spolu,

moškosti in ženskosti, materinstvu, zasebni in javni sferi ter razredne, etnične in rasne

ideale, ki so vključeni v širši nacionalni diskurz. Številne študije kažejo, kako

medijske reprezentacije – z vidika feministične konstrukcije družinskega nasilja –

izkrivljajo podobe nasilja in kriminala (v Berns, 2001: 264). Kot ugotavlja Kozol

(1995), reprezentacijske strategije, ki jih uporablja glavni tok medijev, varujejo

družbeno moč moških storilcev pred nevarnostjo, ki jo predstavlja razkritje njihovih

zlorab, nasilja in kriminala. Zato je z vidika reševanja družinskega nasilja kot

družbenega problema oz. z vidika možnosti politične transformacije bolj kot »večja

ozaveščenost« o obstoju nasilja pomembna »boljša ozaveščenost« o nasilju. Večja

ozaveščenost, ki se pojavlja (zgolj) kot rezultat maskulinega novičarskega diskurza

(Kozol, 1995: 649), ne vključuje možnosti emancipatoričnega spreminjanja

družbenih pogojev družinskega nasilja. Ta potencial je povezan z globljim

poznavanjem oz. z nehegemonskim razumevanjem problematike družinskega nasilja,

12

ki ga konstruirajo kompetitivne perspektive z upoštevanjem družbene strukture

medosebnih odnosov ter societalne ureditve na splošno (Michalski, 2004).

Prevladovanje hegemonskih reprezentacij, ki so utemeljene v patriarhalni ideologiji

spolov (ne le v novicah, temveč tudi v drugih prispevkih v tiskanih medijih) sicer dela

družinsko nasilje vidno in s tem razširja zavest o njegovi prisotnosti, vendar pa močno

otežuje in preko marginalizacije ali celo eksplicitne problematizacije kompetitivnih

perspektiv (glej npr. Berns, 2001) zavira refleksijo o kompleksnih vzrokih nasilja ter

njegovo kritiko.

3. OBSTOJEČE RAZISKAVE O MEDIJSKIH REPREZENTACIJAH

DRUŽINSKEGA NASILJA

Raziskave o reprezentacijah družinskega nasilja so v tuji literaturi razmeroma redke.

Miriam Meyers, ena redkih avtoric, ki se je lotila sistematične analize medijskega

poročanja o družinskem nasilju, je kritično ugotovila, da bi bilo bolje, če mediji o tej

tematiki sploh ne bi poročali, kot denimo pred dvajsetimi leti, ko je bilo družinsko

nasilje ena izmed novinarskih tabu tem. Poročanje je namreč po njenem mnenju

močno ukoreninjeno v »kulturne mite in stereotipe o ženskah, moških in nasilju, tako

da so povezave med seksističnim nasiljem, družbenimi strukturami in spolno

označenimi vzorci dominacije in nadzora, prikrite« (Meyers, 1997: 9). Mediji tako po

njenem mnenju zgolj prikrivajo prave vzroke za nasilje in posledično zmanjšujejo

možnosti za rešitev problema.

V neki drugi raziskavi je ista avtorica (Meyers, 1994: 60) s pomočjo tekstualne

analize zgodb o družinskem nasilju prišla do zaključka, da je podlaga medijskega

poročanja o nasilju predstava, da je nasilje v družini problem individualnih patologij,

s čimer se sistematično prikrivajo družbene korenine nasilja ter utrjujejo obstoječi

stereotipi in miti, ki v resnici do nasilja pripeljejo. Med najpogostejša popularna

prepričanja tako sodijo prepričanja, prvič, da gre pri družinskem nasilju največkrat za

enkratna, izolirana dejanja ter drugič, da ženske nosijo del krivde že zato, ker

nasilnega partnerja preprosto ne zapustijo. Martin (v Meyers, 1994: 59) na drugi

strani poudarja, da ženske ostanejo v nasilniških odnosih iz različnih razlogov,

predvsem pa, ker se bojijo povračilnih ukrepov in maščevanja partnerja, ker so

13

družbeni pritiski po ohranjanju zakonske zveze zelo močni in ker enostavno nimajo

ekonomskih sredstev, da bi lahko odšle.

Tudi Jenny Kitzinger (2004: 22-33) ugotavlja, da se je od 70-ih let bistveno

spremenila medijska govorica o nasilju nad ženskami. Pravi, da je sicer res, da se je

dovzetnost za poročanje o nasilju bistveno povečala in da mediji igrajo eno ključnih

vlog pri preoblikovanju javne podobe spolnega nasilja, vendar pa večina problemov

ostaja, seksizem je ostal, postal je le bolj subtilen: »Poleg tega se na prvi pogled zdi,

da so mediji prevzeli feministično perspektivo, vendar jim hkrati spodleti, da bi

sprožili bolj radikalno kritiko tega, kako družba podpira in perpetuira spolno nasilje«

(Kitzinger: 33). Med značilnostmi pisanja izpostavlja osredotočenost na dogodek

(ang. event) namesto na problem (ang. issue), torej natanko tisto osrednjo slabost, ki

smo jo zabeležili tudi v analizi poročanja slovenskih medijev. Skratka, družinsko

nasilje kot problem v družbi sam po sebi ni vredno poročanja, dokler ne pride do

konkretnega primera nasilja – umora, posilstva, pretepa.

Soothill (v Peterson in Muehlenhard, 2004: 131) je glede poročanja o posilstvih

ugotovil, da se mediji večinoma osredotočajo na posilstva, ki jih zagrešijo neznanci

oziroma skupine neznancev, na posilstva na javnih mestih in na ekstremno nasilna

posilstva, s čimer prispevajo k popačenju prave podobe posilstev. Vrsta raziskav pa

ugotavlja, da tri četrtine žensk, ki so žrtve spolnega napada, poznajo svojega

napadalce, skoraj polovica spolnih napadov pa se zgodi v žrtvinem domu. Posilstva,

ki so tista točka, kjer je družinsko nasilje najtesneje povezano s širšimi družbenimi

vprašanji, kot je denimo vprašanje odnosa med spoloma, ostajajo znotraj družine

oziroma izvenzakonske skupnosti, predvsem zaradi občutka krivde, ustrahovanj in

ekonomske odvisnosti žrtve pogosto neprijavljena. To seveda velja tudi in predvsem

za spolne zlorabe otrok v družini.

Z redukcijo obravnave družinskega nasilja na dogodke in s psihologizacijo obravnave

(obravnava nasilja kot rezultat individualnih patologij) mediji torej pripomorejo k

reprodukciji popularnih mitov o družinskem nasilju. S tem se sistematično potlačuje

obravnava vzrokov nasilja, nasilje v družini se normalizira in torej naturalizira kot

normalno stanje stvari in sestavni del družinskega življenja, odnosa med otroci in

starši in odnosa med spoloma. Meyersova (1997: 123) pri tem izpostavlja vlogo

14

novinarjev v reprodukciji zgornjih mitologij. Tu seveda ne gre za medijsko zaroto,

temveč za nereflektirano vpetost novinarjev v (patriarhalno) kulturo. Tu bi veljalo

poudariti, da obstoječi novinarski standardi in novinarska rutina, ki jih zgornji avtorji

sicer ne obravnavajo, ključno prispevajo k taki obravnavi družinskega nasilja, ki

reproducira tiste mite, ki so v resnici podlaga nasilju. Gre predvsem za kriterije

selekcije dogodkov (ti. novičarske vrednote), ter rutinske načine kategorizacije in

upovedovanja novic. Več o tem v nadaljevanju, kjer bomo poskušali tudi ugotoviti,

kdaj slovenski novinarji uporabljajo splošno veljavne profesionalne standarde, kdaj pa

ti kot posebna novinarska kultura odstopajo od splošno sprejetih žurnalističnih

standardov.6

Obravnave nasilja v družini na splošno izpostavljajo vpetost tega problema v širše

vprašanje odnosa med spoloma. Poleg tega nasprotujejo tradicionalni sociološki in

psihološki obravnavi družinskega nasilja kot problema, ki je rezultat različnih oblik

družinskih disfunkcionalnosti. Večina starejših tradicionalnih raziskav tako pristopa k

»različnim oblikam družinskega nasilja kot k simptomatični in tipični družinski

dinamiki, psihopatologiji in stresu« (Stark in Flitcraft v Meyers, 1994: 50). Novejše

raziskave v okviru feministične teorije pa, nasprotno, družinsko nasilje obravnavajo

kot prakso moške dominacije, ki ni naključni rezultat družinske disfunkcionalnosti,

temveč je sistematično vgrajena v patriarhalno družbo.

Zaradi omenjenega poudarka nekatere raziskovalke nasprotujejo že sami sintagmi

družinsko nasilje (Meyers, 1997), ker prispeva k ohranjanju zgornjih mitov. Več kot

90 odstotkov žrtev nasilja v družini je namreč žensk in ženskih otrok, sintagma

»družinsko nasilje« pa izkrivlja dejansko podobo nasilja v družini in potlačuje to

dejstvo. Raziskovalke se zato zavzemajo za uporabo besedne zveze nasilje nad

ženskami. Zgolj za ilustracijo o razširjenosti nasilja v družini navedimo tale statistična

primera: problem družinskega nasilja je tako razširjen, da je »bolj verjetno, da bo

žensko doma fizično napadel partner, kot pa je verjetno, da bo v ZDA policist

napaden med opravljanjem svojega poklica« (Renzetti in Curran, 1995: 239). Ali pa:

»Policija v Veliki Britaniji prejme v povprečju en klic na minuto, v katerem žrtev,

6 Novičarske vrednote (torej novinarski kriteriji za selekcijo dogodkov, ki lahko postanejo novice) privilegirajo dogodke pred problemi in torej obravnavo posledic dogodkov pred tematizacijo vzokov za dogodke.

15

med katerimi je le pet odstotkov moških, prosi za pomoč v primeru družinskega

nasilja« (Abbott, Wallace in Tyler, 2005: 295).7

4. OPISNA ANALIZA POROČANJA TISKANIH MEDIJEV O NASILJU V

DRUŽINI (1985-2005)

V analizo je bilo vključenih 17 publikacij v štirih trimesečnih časovnih obdobjih med

leti 1985 in 2005. V vzorec smo vključili vse članke, objavljene med marcem in

majem v letih 1985, 1990, 1995 in 2005. Predpostavljali smo namreč, da se je zaradi

različnih razlogov povečala medijska obravnava nasilja. En razlog je gotovo

demokratizacija družbe, delegitimizacija nasilja, tematizacija nasilja v drugih

diskurzih (političnem, strokovnem). Drug razlog pa zadeva spremembe na področju

medijev (komercializacija in torej interes za poročanje o »izrednih« in »nenavadnih«

dogodkih, personalizacija novinarstva, torej povečanje deleža ti. človeških zgodb v

medijih nasploh, povečanje števila tistih medijev, ki se ukvarjajo s »človeškimi

zgodbami«, povečanje medijev in medijskih vsebin, ki se na različne načine ukvarjajo

s ti. »slovnicami oblik življenja« in identitetnimi konflikti ...).

Analizirali smo članke, ki kakorkoli tematizirajo nasilje znotraj družine, ne glede na

mesto objave v publikaciji, žanrsko značilnost obravnave in morebitno perifernost

obravnave nasilja v kontekstu drugega problema, s katerim se prispevek ukvarja.

Obravnavamo torej tudi npr. novico o parlamentarni razpravi, če se ta dotika te

tematike, ali pa pismo bralca in odgovor strokovnjaka v svetovalni rubriki, v kolikor

se obravnavani problem nanaša na nasilje v družini. V prvem delu predstavljamo

zgolj število člankov glede na medije in posamezno časovno obdobje. V nadaljevanju

pa zožujemo vzorec na tiste najpomembnejše medije, ki največ poročajo o nasilju in

na petih izbranih publikacijah ugotavljamo nekatere kvantitativno merljive značilnosti

7 V eni najbolj citiranih raziskav o družinskem nasilju Rebecca in Russell Dobash ugotavljata, da je problem nasilja nad ženskami globoko zakoreninjen družbeni problem, ki izhaja iz patriarhalnega družinskega sistema, v katerem moževa avtoriteta nad ženo ustvari poseben odnos moči in podrejen položaj žene in matere. Ugotovila sta, da so moški močnejši od žensk, zato jih v zakonu pogosto izkoriščajo, predvsem kot delovno silo. Rebecca in Russell Dobash ugotavljata, da je eden ključnih dejavnikov, ki naj bi može vzpodbudil k nasilju nad ženami, percepcija, da žena ne opravlja ustrezno svojih dolžnosti kot je na primer pospravljanje (Abbott, Wallace in Tyler, 2005: 296). Naj dodamo, da je potrebno v tem kontekstu razmišljati tudi o spolnem in drugačnem nasilju nad otroki, posebej ženskimi otroki.

16

poročanja: tip nasilja, s katerim se izbrani mediji najpogosteje ukvarjajo, žrtve nasilja

ter morebitna indikacija o družbenem sloju, iz katerega prihaja žrtev oz. storilec,

okoliščine zgodb ter hierarhija obravnave v izbranem mediju glede na lokacijo,

rubriko in žanr prispevka.

4.1 Število člankov o družinskem nasilju

Za analizo smo poleg omenjenih televizijskih oddaj izbrali 17 najpomembnejših

medijskih naslovov, za katere smo predvidevali, da bi lahko vsaj sporadično

obravnavali problem družinskega nasilja:

- vse dnevnike8, vključno z njihovimi prilogami (Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske

novice, Primorske novice).

- ženske revije kot tradicionalo mesto obravnave in konstrukcije družinskih in

ženskih problemov (Jana, Naša žena, Eva)

- tabloidne tednike z najvišjo naklado (Lady, Nova, Hopla)

- druge visokonakladne tednike: Mag, Mladina, Družina, Nedeljski dnevnik, Teleks

(le leto 1985).

Kot kaže pregled prispevkov iz 17-ih publikacij, izbranih za analizo, se je število

zgodb o družinskem nasilju v obdobju po letu 1991 skoraj potrojilo (tabela 1). Leta

1985 in 1990 je bilo tako med marcem in majem objavljeno skoraj enako število

zgodb, in sicer 64 in 66, leta 1995 in 2005 pa se je številka povečala kar na 180

oziroma 177 prispevkov. Pregled objavljenih prispevkov po časovnih obdobjih

pokaže, da se je njihovo število povečalo predvsem zaradi novih publikacij, ki v letih

1985 in 1990 še niso izhajale, kot npr. Slovenske novice, Mag, Hopla, Nova, Žurnal.

Med temi ima glavni delež v povečanju poročanja o družinskem nasilju tabloidni

dnevnik Slovenske novice. Če vzamemo pod drobnogled samo publikacije, ki so

izhajale v vseh časovnih obdobjih, ugotovimo, da je porast števila člankov manj

izrazit. Delo je tako leta 1990 objavilo 33 prispevkov, leta 1995 46, leta 2005 pa 31

prispevkov. Pri Dnevniku je število člankov razen leta 1990, ko z 21 člankov pade na

7 člankov, domala na isti ravni, prav tako v tedniku Jana, ki med revijami

tradicionalno obravnava problem družinskega nasilja. Rahel porast skozi vsa leta je

8 Tabloidni dnevnik Direkt ob začetku izvajanja raziskave še ni izhajal.

17

opaziti pri Večeru, kjer so bili leta 1985 objavljeni štirje članki, leta 2005 pa 18.

Zaradi omenjenih podatkov je težko enoznačno zaključiti, da se o družinskem nasilju

poroča bistveno več kot pred dvajsetimi leti. Pogosto gre namreč za upovedovanje

istih dogodkov v različnih medijih. Povečanje števila zgodb o družinskem nasilju je

namreč bolj rezultat povečanja medijskih naslovov na slovenskem trgu, posebej vrste

novih tabloidnih časopisov, z roko v roki s tem pa je prišlo do trenda personalizacije v

novinarstvu, to je do naraščajočega upovedovanja realnosti skozi perspektivo osebne

izkušnje in v okviru horizontov vsakdanjega življenja, kjer so usode posameznikov

središča novinarskih zgodb. Družbeno ozadje dogajanja (nasilja) je izgubljeno,

individualna motivacija je predstavljena kot vir nasilja. Novinarstvo tako prikriva s

prikazovanjem, saj lov za spektakularnim in dramatizacija onemogoča razmislek o

vzrokih in posledicah in razumevanje pojava.

Tabela 1: Število prispevkov o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih in

publikacijah

Publikacija Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Delo 15 (12%) 33 (26%) 46 (37%) 31 (25%) 125 (100%) Slovenske novice - - 54 (49%) 55 (51%) 109 (100%) Dnevnik 21 (28%) 7 (9%) 27 (35%) 21 (28%) 76 (100%) Večer 4 (9%) 9 (20%) 14 (31%) 18 (40%) 45 (100%) Nedeljski dnevnik

13 (32%) 3 (7%) 8 (20%) 17 (41%) 41 (100%)

Jana 9 (25%) 9 (25%) 10 (28%) 8 (22%) 36 (100%) Primorske novice 0 0 9 (41%) 13 (59%) 22 (100%) Lady - - 5 (50%) 5 (50%) 10 (100%) Mag - - 6 (86%) 1 (14%) 7 (100%) Mladina 0 4 (80%) 1 (20%) 0 5 (100%) Žurnal - - - 3 (100%) 3 (100%) Teleks 2 (100%) - - - 2 (100%) Hopla - - - 2 (100%) 2 (100%) Nova - - - 2 (100%) 2 (100%) Naša žena 0 1 (100%) 0 0 1 (100%) Družina 0 0 0 1 (100%) 1 (100%) Eva - - - 0 0 Skupaj 64 (13%) 66 (14%) 180 (37%) 177 (36%) 487 (100%)

* 0: ni bilo prispevkov v analiziranem obdobju; - : publikacija še ni izhajala.

18

Graf 1: Število prispevkov o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih

0

50

100

150

200

Prispevki o družinskem nasilju po letih

1985199019952005

V zgornji tabeli je očitno, da je do velika porasta zgodb o nasilju prišlo po letu 1990

hkrati z spremembami na medijskem trgu (predvsem začetek izhajanja dnevnika

Slovenskih novic in drugih tedenskih tabloidov), v zadnjem desetletju pa število teh

zgodb ostaja več ali manj enako. Skratka, naraščanje števila zgodb še zdaleč ne

pomeni, da je nasilja v družini več. Pomeni lahko vsaj dvoje: prvič, da je več medijev,

ki se ukvarjajo hkrati s človeškimi zgodbami in s spektakularnimi dogodki in drugič,

da je nasilje v družini izstopilo iz sfere zasebnosti v javno sfero, ker se uveljavlja

percepcija nelegitimnosti in nesprejemljivosti nasilja.

4.2 Rubrike, žrtve in okoliščine

V nadaljevanju smo naš pogled zožili ter se za podrobnejšo kvantitativno analizo9

osredotočili na pet visokonakladnih publikacij, predvsem zaradi njihove osrednje

vloge v medijskem prostoru in zaradi velikega števila člankov o družinskem nasilju,

ki so jih ti mediji objavili: Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice in Jana. Na ta

način bomo z izločanjem medijev, ki v poročanju igrajo manj pomembno vlogo,

dobili jasnejšo sliko o javnem diskurzu o nasilju v družini. Omenjene medije smo

izbrali zato, ker je bilo v njih skozi vsa analizirana obdobja (1985, 1990, 2000, 2005)

objavljeno tolikšno število člankov, da je natančnejša analiza sploh mogoča. Pri

9 Metodologijo za kvantitativno analizo člankov smo priredili po Meyers (1997).

19

ostalih medijih, ki so v analiziranih obdobjih objavili pogosto le nekaj prispevkov,

analize namreč ni mogoče opraviti. V izbranih medijih, med katere smo vključili

ključne dnevne časopise ter revijo Jana, je bilo objavljenih skupno kar 391 od 487

prispevkov iz prvotnega vzorca, tako da smo v tem drugem koraku analiziral več kot

tri četrtine vseh objavljenih člankov znotraj izbranega časovnega obdobja. V tem delu

analize smo preverjali, v kateri rubriki se zgodbe o družinskem nasilju pojavljajo

najpogosteje, na kakšen tip nasilja se najpogosteje osredotočajo, kdo so žrtve v teh

zgodbah in v kakšnih okoliščinah se o dogodku poroča.

Velika večina analiziranih zgodb (74 odstotkov) se je pojavila na straneh kronike, 19

odstotkov med dnevnimi novicami, pet odstotkov v svetovalnih rubrikah in le

odstotek v mnenjskih žanrih, torej v reportažah, komentarjih, uvodnikih. Tu je

potrebno dodati, da smo prispevke razvrščali po mestu objave v publikaciji, ne po

novinarskih zvrsteh. Zgodbe, ki se tako pojavljajo v kroniki, so žanrsko gledano v

veliki večini novice, vendar nam mesto objave v tem primeru pove več o naravi

prispevkov (ker bi bila sicer kategorija novic nediferencirana in bi predstavljala 95

odstotkov vseh prispevkov). Takšen pristop nam omogoča ločitev novic o konkretnih

primerih nasilja (v kroniki) in novic, ki niso v neposredni povezavi z nasilnim

dejanjem, npr. novica o obravnavi poročila varuha človekovih pravic v Državnem

zboru (med dnevnimi novicami). Odsotnost obravnave nasilja v uvodnikih,

reportažah, komentarjih itd. nakazuje, da družinsko nasilje ne sodi med pomembne

družbene probleme, ki bi jih bilo potrebno tematizirati, ampak je obravnavano

pretežno kot izolirani dogodek, poročanje pa je izrazito faktografsko in postavljeno

zunaj kakršnegakoli konteksta. Kjer pa se o nasilju kljub temu govori v

interpretativnih oz. komentatorskih žanrih, je povod zanje spektakularen in izrazito

dramatičen in tragičen dogodek. Nasilje se tako zaradi odsotnosti kakršnekoli

problematizacije posredno normalizira kot rutinski del družinskega življenja,

novinarska obravnava pa ga ravno zaradi odsotnosti tematizacije nasilja kot

družbenega problema konstituira kot »vsakdanji« pojav in sestavni del družinske

dinamike

20

Graf 2: Prispevki o nasilju po rubrikah (skupno):

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe onasilju v družini (v %)

Kronika

Novice

Svetovalnerubrike/pisma bralcevUvodniki

4.3 Tip nasilja

Analiza skoraj štiristotih zgodb (natančno 391 zgodb) glede na tip nasilja pokaže, da

gre v veliki večini za poročila o umorih, saj je delež teh zgodb ne glede na čas analize

vedno blizu šestdesetim odstotkom. Zelo nizko je na drugi strani število zgodb o

posilstvih ali drugih oblikah spolnega nasilja, saj se odstotek teh zgodb giblje med

dvema in sedmimi odstotki na leto. O družinskem nasilju spektakularnih razsežnosti

se torej govori več, spolno nasilje znotraj družine pa je zelo redko obravnavana tema.

Enega od razlogov gre iskati v zanašanju poročevalcev na uradne vire, torej predvsem

policijska, sodna in druga institucionalna poročila, kjer se tovrstni dogodki redko

znajdejo. Odstotki so nekoliko višji pri pretepanju in drugih oblikah fizičnega

obračunavanja, vendar se tu pokaže omejen doseg kvantitativne analize. Analiza

načina upovedovanja (retoričnih in narativnih strategij) bo potrebna, da bi lahko

ugotovili, kako se o nasilju poroča. Zgodbe o raznih oblikah fizičnega nasilja se

namreč le redko znajdejo zunaj časopisne kronike, še redkeje pa so rezultat bolj

poglobljenega novinarskega tematiziranja. V več kot 95 odstotkih teh zgodb gre

namreč za izrazito kratke, po policijskih sporočilih neposredno povzete zabeležke.

Izrazit porast poročanja o umorih in pretepanju v devetdesetih letih govori o

osredotočenju teh novic prvič, na spektakularni vidik nasilja in drugič na humorni

vidik nasilja, ki nasilje konstituira kot rutinski del družinskega življenja ter

normalizira odnose med spoloma, ki so podlaga fizičnemu nasilju v družini.

21

Tabela 2: Tip družinskega nasilja po analiziranih trimesečnih obdobjih

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora

39 (80%) 38 (65%) 90 (60%) 76 (57%) 243 (62%)

Posilstvo/spolni napad

1 (2%) 4 (7%) 11 (7%) 6 (4%) 22 (6%)

Pretepanje 5 (10%) 9 (16%) 41 (27%) 36 (27%) 91 (23%) Ugrabitev 1 (2%) - 2 (1%) 2 (2%) 5 (1%) Drugo 3 (6%) 7 (12%) 7 (5%) 13 (10%) 30 (8%) Skupaj 49

(100%) 58 (100%) 151

(100%) 133 (100%)

391 (100%)

Graf 3: Tip nasilja (skupno)

0

10

20

30

40

50

60

70

Tip nasilja 1985-2005 (v %)

Umor/poskus umoraPosilstvo/spolni napadPretepanjeUgrabitevDrugo

4.4 Žrtve

Naslednja analizirana kategorija so primarne žrtve, torej osebe, ki so v posameznem

novinarskem prispevku obravnavane kot neposredno prizadete. Podatki kažejo na

neverjetno velik odstotek moških žrtev – skozi vsa analizirana obdobja je število

moških žrtev 21% vseh žrtev, v posameznih analiziranih obdobjih pa se giblje med

19% in 23%. Podatki o primarnih žrtvah so posebej pomembni zato, ker kažejo na

precejšnjo simetrijo med žrtvami v družini, torej na nerealističen odstotek moških

žrtev nasilja, s čimer se posredno reproducira mit o simetriji družinskega nasilja. Mit

o simetriji družinskega nasilja pravi, da je odstotek žrtev družinskega nasilja

enakomerno porazdeljen med moške in ženske ter otroke. Čeprav nekatere raziskave

22

govorijo celo o višjem številu moških žrtev in o nasilju nad možmi v družini kot enem

najbolj neraziskanih in zapostavljenih področjih sociološkega raziskovanja dinamike

družinskega nasilja, Dobash s sodelavci ugotavlja (2004: 422-24), da so trditve o

simetriji družinskega nasilja utemeljene na vrsti zmotnih konceptualnih in

metodoloških predpostavk in posledično neutemeljene. Kakršnekoli trditve, da je

»družinsko nasilje simetrično bodisi spregledajo bodisi zavračajo celo vrsto dokazov,

ki potrjujejo, da ženske žrtve v veliki večini prevladujejo nad moškimi« (Dobash in

drugi, 2004: 413).

Očitno gre za iskanje senzacionalnih in spektakularnih primerov nasilja, torej za

proizvodnjo »običajnih neobičajnih« novic. Posledica spektakularnosti kot kriterija

selekcije je po eni strani normalizacija družinskega nasilja kot rutinskega dela

družinskega in zakonskega življenja, iskanje humornih plati nasilja in s tem

nevtralizacija nasilja ter konstitucija nasilja kot rezultata zgolj individualnih patologij.

Tabela 3: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska 32 (57%) 22 (31%) 97 (44%) 83 (48%) 234 (45%) Odrasel moški 13 (23%) 16 (23%) 45 (20%) 34 (19%) 108 (21%) Najstnik/ca 2 (4%) 2 (3%) 23 (10%) 5 (3%) 32 (6%) Otrok 6 (11%) 23 (33%) 43 (19%) 33 (19%) 105 (20%) Drugo/Neznano 3 (5%) 7 (10%) 15 (7%) 19 (11%) 44 (8%) Skupaj 56

(100%) 70 (100%)

223 (100%)

174 (100%)

523(100%)

Graf 4: Primarna žrtev (skupno)

0

510

1520

2530

3540

45

Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasiljupo letih (v %)

Odrasla ženskaOdrasel moški Najstnik/caOtrokDrugo

23

4.5 Nasilje in družbeni položaj žrtev oz. storilcev

Pomemben vidik medijske obravnave nasilja je tudi razredna pripadnost žrtve

oziroma storilca, saj raziskave kažejo, da reprezentacij nasilja v družini in nad

ženskami nasploh ne moremo razumeti ne da bi preučili, kako so »v njih prepletene

reprezentacije spola, razreda in rase« (Meyers, 1997: 30). Na eni strani igra razredni

status pomembno vlogo v mitologiji družinskega nasilja, po kateri naj bi bilo nasilje

omejeno oziroma bistveno bolj pogosto v revnejših slojih, po drugi strani pa raziskave

kažejo, da je razredna pripadnost pomemben element t.i. novičarskih vrednot (to je

novinarskih kriterijev selekcije dogodkov), saj je denimo bolj verjetno, da bodo

novinarji poročali o napadu na žensko iz višjih slojev kot pa iz nižjih.

Razredno pripadnost žrtve ali storilca smo tokrat kodirali skupaj, saj pri nasilju

znotraj družine praviloma oboji izhajajo iz istega razreda, kar se je pokazalo tudi pri

analizi, kjer nismo našli niti enega primera, kjer bi se v zgodbi razlikovala razredna

pripadnost žrtve in storilca. Razredno pripadnosti smo identificirali glede na omembo

poklica (npr. srednješolski profesor pretepel ženo – srednji razred) ali prebivališča

(npr. mož v barakarskem naselju umoril ženo – nižji razred) v zgodbi oziroma glede

na novinarjevo eksplicitno referenco na določen razred (npr. tudi v bogatih in slavnih

družinah prihaja do nasilja – višji razred). Analiza je pokazala, da so tako posredne

kot neposredne reference na razredno pripadnost v zgodbah razmeroma redke, ta

odsotnost pa je po našem mnenju povezana z že omenjeno faktografskostjo

novinarskega upovedovanja in zanašanjem na uradne vire informacij (sodišča,

policija). Po drugi strani odsotnost reference na razredni/družbeni položaj zopet

podpira individualizacijo problema nasilja: odsotnost tematizacije strukturnih razmer,

ki so podlaga nasilju, posredna legitimizacija nasilja nad ženskami kot sestavnega

dela družinskega življenja in odnosov med spoloma ter individualna patologija kot vir

nasilja ... vse to povzroča, da se nasilje v novinarskih člankih dogaja zunaj družbenih

razmerij, ki bi jih bilo potrebno spreminjati, da bi se lotili tudi problema nasilja. Tudi

»nadrazrednost« nasilja je del strukturne pozabe, značilne za novinarsko obravnavo

družinskega nasilja.

24

Tabela 4: Razred primarne žrtve ali storilca po analiziranih obdobjih

Razred primarne žrtve ali storilca

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Delavski razred, marginalizirane skupine

2 (4%) 5 (8%) 15 (10%) 7 (5%) 29 (8%)

Srednji in višji - 3 (5%) 18 (12%) 11 (9%) 32 (8%) Ni reference na razredni položaj

47 (96%) 50 (87%) 118 (78%) 115 (86%) 330 (84%)

Skupaj 49 (100%)

58 (100%) 151 (100%)

133 (100%)

391 (100%)

4.6 Vir in okoliščine zgodb o družinskem nasilju

O značilnostih novinarskega poročanja o družinskem nasilju veliko povedo tudi

okoliščine, v katere je umeščena neka zgodba, ko se novinarji odločajo, da bodo o njej

poročali. Skoraj polovica zgodb pride v medije v fazi policijske preiskave oziroma

policijskega posredovanja, iz same zgodbe pa je razvidno, da je policija najpogosteje

tudi uradni vir poročila. Med temi novicami prevladujejo kratke novičke o »milejših«

oblikah nasilja, kot je pretepanje, ki pogosto nastanejo neposredno na podlagi

sporočil, ki jih policijske uprave dnevno posredujejo medijem. Tako lahko mestoma o

istem dogodku v več časopisih najdemo domala identično novičko. Drugi

najpomembnejši vir za novinarske zgodbe o družinskem nasilju poleg policije so

sodišča. Tako poudarjeno zanašanje na ta dva uradna vira informacij govori o izraziti

novinarski odvisnosti od uradnih virov in posledično o »dogodkovnosti« kot

temeljnemu novinarskemu kriteriju – torej obravnava nasilja kot dogodka izločenega

iz družbenih razmerij in ne kot družbenega problema.

Novinarski prispevki s sodišč, ki predstavljajo tretjino vseh analiziranih člankov o

družinskem nasilju v slovenskih medijih, so pomembni, ker nekritično prenašajo

»diskurz sodnih dvoran, ki je pogosto patriarhalen. Žrtev je namreč pogosto nevidna

in tiha, le anonimni objekt tekmujočih diskurzov« (Kitzinger, 2004: 26). Na sodiščih

so namreč žrtve skorajda vedno umeščene v enega od predalov preproste dihotomije

kriv-a-nedolžen/-na, to pa je za ženske in otroke lahko obremenjujoče, saj je pogosto

prisotna implicitna predpostavka, da je bilo nasilno dejanje izzvano z neprimernim

vedenjem/izzivanjem žrtve, najpogosteje torej ženske ali otroka. Nasilnost je tako

25

lahko v principu opravičljiva in relativizirana z okoliščinami (npr. alkoholiziranost

storilca kot olajševalna okoliščina). Kitzingerjeva je kritična do novinarskega

zanašanja na sodniške uradne vire in meni, da sta v tem kontekstu tako krivda ali

nedolžnost lahko odvisni od ženskega ali otrokovega obnašanja storilca in ne od

napadalčevega dejanja.

Zanašanje in odvisnost od uradnih virov, ki je tako očitna v primeru slovenskih

medijev, sicer ni značilna le za poročanja o družinskem nasilju, se pa tu protislovnost

novinarske ideologije objektivnosti, ki to odvisnost povzroča, še posebej izrazito

kaže. Faktografsko in na dogodkovnost osredotočeno poročanje učinkuje tako, da se

strukturni vzroki nasilja sploh ne obravnavajo in da novinarski prispevki v resnici ne

prispevajo k razumevanju problema družinskega nasilja, čeprav nas zasipajo z

informacijami o nasilnih dogodkih. Faktografskost in dogodkovnost je posledica

fetišizacije ideala objektivnosti kot ključnega dela novinarske profesionalne ideologije

in samopredstave. Profesionalno mitologijo objektivnosti sestavljajo normativi kot so

distanciranost, neopredeljenost, faktičnost, uravnoteženost in princip pisanja po

modelu obrnjene piramide (gl. Mindich, 1998). Ideja objektivnosti predpostavlja, da

je zgodbo mogoče povedati z nevtralnega, torej nikogaršnjega stališča, tako da so

dejstva »obravnavana, kot da ne bi imela moralnih implikacij« (Luthar, 1998: 146).

To imanentno povzroča favoriziranje organiziranih in institucionaliziranih virov

informacij, v našem primeru so to sodišča in policija, novinarji naj bi torej realnosti le

nastavljali nevtralno ogledalo. Toda kot smo dejali drugje (Luthar, 2001: 21),

nevtralni princip je pravo nasprotje nevtralnosti in vedno pripelje do praktičnega

učinka. Ker ni nevtralnega delovanja, so posledice tako razumljenega principa

objektivnosti daleč od nevtralnosti. Faktografskost in dogodkovnost sta rezultat

fetišizacije ideala objektivnosti, ki povzroča odvisnost novinarstva od pravnih in

policijskih virov. Sta značilnosti domala vseh analiziranih člankov o nasilju v družini.

Zgodbe, ki so rezultat novinarske iniciative, kamor smo uvrstili prispevke, iz katerih

je razvidno, da so nastali na osnovi novinarskega avtonomnega preiskovanja, ter

uvodnike in komentarje, so v vseh obdobjih v izraziti manjšini.

26

Tabela 5: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih

Okoliščine oz. vir poročila

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče 21 (43%)

11 (19%)

40 (26%) 53 (40%) 125 (32%)

Policija/policijska preiskava

19 (39%)

29 (50%)

78 (52%) 56 (42%) 182 (47%)

Novinarjeva iniciativa 4 (8%) 11 (19%)

9 (6%) 16 (12%) 40 (10%)

Drugo 5 (10%) 7 (12%) 24 (16%) 8 (6%) 44 (11%) Skupaj 49

(100%) 58 (100%)

151 (100%)

133 (100%)

391 (100%)

Graf 5: Okoliščine/vir zgodb (skupno)

4.7 Delo

Delo je med dnevniki skupno objavilo največ prispevkov o družinskem nasilju (125),

vendar pa količini ne sledi raznolikost poročanja ali pa poglobljena obravnava.

Nasprotno, Delo je z nekaterimi izjemami od vseh analiziranih publikacij najbolj

dogodkovno in zato najbolj problematično pri upovedovanju družinskega nasilja. Ker

smo predpostavili, da je faktografskost povezana z novinarsko percepcijo

objektivnosti, takšen podatek za Delo, ki se pozicionira kot »osrednji slovenski

časnik«, ni presenetljiv. Kar 90 odstotkov zgodb je bilo objavljenih v Kroniki, pet

odstotkov med novicami in štirje odstotki v različnih svetovalnih rubrikah, predvsem

v prilogi Ona. Zanimivo je, da v izbranih štirih obdobjih v vseh dvajsetih letih torej,

nismo zasledili niti enega daljšega poročila, uvodnika ali komentarja, ki bi tematiziral

družinsko nasilje, se loteval trendov na tem področju, poskušal umestiti nasilje v

05

10

15

20

2530

35

40

45

50

Okoliščine/vir zgodb (v %)

SodiščePolicija/policijska preiskava Novinarjeva iniciativa Drugo

27

kontekst razrednih razlik, etnične in druge marginalizacije, revščine, odnosov med

spoloma, družbene transformacije itd. Edini članek, ki se v analiziranih obdobjih

poglobljeno ukvarja s problematiko družinskega nasilja, najdemo v Sobotni prilogi.

Ko govorimo o Delovi obravnavi družinskega nasilja, si posebno mesto zasluži Nočna

kronika vedno istega avtorja (M. S., Marjan Skumavc), ki se pojavlja v Nedelu10 in

leta 1995 tudi v Kroniki Dela, ki od ostalih prispevkov v Delu odstopa v vseh

pogledih, kar pomeni, da je bistvena razlika tudi med govorico Nočne kronike in

drugimi zapisi v Kroniki. Odlikuje jo izrazito grobi seksizem in šovinizem, retorično

pa si pomaga z ironijo in humorjem in družinsko nasilje najbolj eksplicitno obravnava

kot rutinski del družinskih odnosov in kot samoumevni del moškega »rokovanja« z

ženskami in otroki. Nočno kroniko je sicer v drugem kontekstu (analiza sovražnega

govora) že analiziral Kuzmanić (Kuzmanić, 1999), podrobneje pa jo bomo v

kontekstu našega problema analizirali v drugem delu poročila.

Graf 6: Prispevki o nasilju po rubrikah v Delu (skupno)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe onasilju v družini (v %)

Kronika

Novice

Svetovalnerubrike/pisma bralcevDrugo

Podatki o tipu nasilja, ki ga obravnavajo zgodbe v Delu, kažejo, da v primerjavi s

povprečjem za vseh šest podrobneje analiziranih publikacij za skoraj deset odstotkov

več zgodb tematizira pretepanje in podobne oblike fizičnega nasilja, skoraj deset

odstotkov manj pa jih obravnava primere, kjer je prišlo do umora ali poskusa umora.

Zgodb o pretepanju in fizičnem obračunavanju je celo več kot v Slovenskih novicah,

10 Zaradi skoraj popolne odsotnosti člankov o družinskem nasilju v Nedelu to sicer specifično publikacijo obravnavamo skupaj z Delom.

28

pri čemer se zdi, da te večinoma krajše vesti o zakonskih prepirih zgolj polnijo prostor

med prometnimi nesrečami in tatvinami. Tako kot v vseh analiziranih publikacijah je

poročanje o spolnem nasilju tudi v Delu izrazito zapostavljeno, praktično odsotno.

Tabela 5: Tip družinskega nasilja po analiziranih obdobjih v Delu

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora

15 (100%) 23 (70%) 15 (33%) 13 (42%) 66 (53%)

Posilstvo/spolni napad

- 3 (9%) 4 (9%) 1 (3%) 8 (6%)

Pretepanje - 4 (12%) 26 (56%) 10 (32%) 40 (32%) Ugrabitev - - - - - Drugo - 3 (9%) 1 (2%) 7 (23%) 11 (9%) Skupaj 15

(100%) 33 (100%)

46 (100%)

31 (100%)

125 (100%)

Pri odstotkih primarne žrtve je Delo nekoliko manj »simetrično« od skupnih

podatkov, pri čemer izstopa nekoliko manjše število zgodb, kjer so žrtve otroci. Tudi

ta podatek je do neke mere povezan s prej omenjenim podatkom o visokem odstotku

zgodb, ki tematizirajo fizično obračunavanje med zakoncema in navadno ne vključuje

otrok.

Tabela 6: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih v

Delu

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska 10 (59%) 13 (31%) 36 (59%) 17 (48%) 76 (49%) Odrasel moški 4 (23%) 11 (26%) 12 (20%) 7 (20%) 34 (22%) Najstnik/ca - 2 (5%) 7 (11%) 2 (6%) 11 (7%) Otrok 3 (18%) 13 (31%) 1 (2%) 2 (6%) 19 (12%) Neznano - 3 (7%) 5 (8%) 7 (20%) 15 (10%) Skupaj 17

(100%) 42 (100%)

61 (100%)

35 (100%)

155 (100%)

Tudi zadnji dve tabeli govorita o faktografskosti poročanja o nasilju v družini pri

Delu, saj v zgodbah skorajda ni nobenih referenc na družbeni položaj vpletenih,

podatki o kontekstu poročanja pa kažejo, da velika večina zgodb v Delu (največ med

analiziranimi publikacijami) obravnava zgodbe v fazi policijske preiskave ali

obravnave, policija pa je pri večini teh zgodb tudi edini vir. Gre skratka za že

29

omenjene zgodbe o fizičnem obračunavanju v družini, ki so večinoma povzete po

dnevnih policijskih obvestilih.

Tabela 8: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih v Delu

Okoliščine/vir zgodb

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče 10 (67%) 6 (18%) 7 (16%) 11 (35%) 34 (27%) Policija 5 (33%) 18 (55%) 36 (78%) 11 (35%) 70 (56%) Novinarjeva iniciativa

- 8 (24%) 1 (2%) 7 (23%) 16 (13%)

Drugo - 1 (3%) 2 (4%) 2 (7%) 5 (4%) Skupaj 15

(100%) 33 (100%)

46 (100%)

31 (100%)

125 (100%)

4.8 Dnevnik

Razmerje med prispevki o družinskem nasilju glede na mesto objave je v Dnevniku

domala identično kot pri Delu, saj je bilo 92 odstotkov zgodb v Kroniki in po štirje

odstotki med novicami in pismih bralcev oziroma v svetovalnih rubrikah. Dnevnik in

Delo sta si tako med »kakovostnimi« dnevniki najbolj podobna, največja razlika pa je

v številu zgodb, saj jih je Dnevnik v istih obdobjih objavil skoraj polovico manj.

Posledično se zgodbe osredotočajo na večje primere, kot so umori, in manj na

»vsakdanje« pretepanje in fizično obračunavanje v družini.

Graf 8: Prispevki o nasilju po rubrikah v Dnevniku (skupno)

0102030405060708090

100

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe onasilju v družini (v %)

Kronika

Novice

Svetovalnerubrike/pisma bralcev

30

Dnevnik se za razliko od Dela in Večera bistveno bolj osredotoča na umore, saj ta tip

nasilja obravnava kar 20 do 30 odstotkov več zgodb, za slabih 15 odstotkov pa po

zgodbah o umorih prekaša tudi Slovenske novice. Ta podatek je povezan z manjšim

številom zgodb, ki so večinoma v Kroniki, zato Dnevnik obravnava le primere

večjega nasilja. Tako v odstotkih kot tudi v absolutnih številkah je Dnevnik objavil

najmanj zgodb o spolnih napadih znotraj družine, saj je bila v analiziranih obdobjih

objavljena le ena.

Tabela 9: Tip družinskega nasilja po analiziranih obdobjih v Dnevniku

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora 18 (86%) 6 (86%) 21 (78%) 18 (85%) 63 (83%) Posilstvo/spolni napad

- - - 1 (5%) 1 (1%)

Pretepanje 3 (14%) 1 (14%) 6 (22%) - 10 (13%) Ugrabitev - - - - - Drugo - - - 2 (10%) 2 (3%) Skupaj 21

(100%) 7 (100%) 27

(100%) 21 (100%)

76 (100%)

Tip žrtve v nasilnih dogodkih, ki jih obravnava Dnevnik, je blizu povprečju vseh

medijev, nekoliko manjši je le odstotek splošnih zgodb o nasilju, kjer žrtev ni mogoče

identificirati, kar je povezano z zgoraj omenjeno odsotnostjo obravnave nasilja zunaj

Kronike.

Tabela 10: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih v

Dnevniku

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska 16 (70%) 3 (42%) 20 (48%) 13 (48%) 52 (53%) Odrasel moški 7 (30%) 2 (29%) 14 (33%) 5 (19%) 28 (28%) Najstnik/ca - - 5 (12%) - 5 (5%) Otrok - 2 (29%) 2 (5%) 6 (22%) 10 (10%) Drugo - - 1 (2%) 3 (11%) 4 (4%) Skupaj 23

(100%) 7 (100%) 42

(100%) 27 (100%)

99 (100%)

31

Pri podatkih o kontekstu je razvidno, da se zgodbe iz Dnevnika skoraj v celoti

dogajajo na sodišču ali v fazi policijske obravnave, kar glede na to, da gre večinoma

za zgodbe o umorih, ni presenetljivo.

Tabela 12: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih v Dnevniku

Okoliščine/vir zgodb

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče 6 (29%) 2 (29%) 15 (56%) 12 (57%) 35 (46%) Policija 12 (57%) 5 (71%) 10 (37%) 6 (28%) 33 (44%) Novinarjeva iniciativa

- - 2 (7%) 2 (10%) 4 (5%)

Drugo 3 (14%) - 1 (5%) 4 (5%) Skupaj 21

(100%) 7 (100%) 27

(100%)21 (100%)

76 (100%)

4.9 Večer

Še jasnejše poteze nekaterih razlik v uredniški politiki kot pri Dnevniku se v

primerjavi z Delom kažejo pri Večeru. Omenjeni časnik je v analiziranih obdobjih v

primerjavi z Delom in Dnevnikom objavil najmanj zgodb, pri čemer jih je bilo 64

odstotkov v Kroniki, 29 odstotkov med novicami in sedem odstotkov v drugih

rubrikah.

Graf 9: Prispevki o nasilju po rubrikah v Večeru (skupno)

0

10

20

30

40

50

60

70

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe o nasilju vdružini (v %)

KronikaNoviceDrugo

32

Tudi pri tipu nasilja je razvidno, da se Večer osredotoča večinoma na večje primere

nasilja, kot so umori, sicer pa to problematiko pogosteje obravnava med novicami,

kjer žrtev oziroma tip nasilja nista razvidna.

Tabela 13: Tip družinskega nasilja po analiziranih obdobjih v Večeru

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora

4 (100%) 7 (78%) 5 (36%) 10 (55%) 26 (58%)

Posilstvo/spolni napad

- - 3 (21%) 1 (6%) 4 (9%)

Pretepanje - 1 (11%) 1 (7%) 3 (17%) 5 (11%) Ugrabitev - - 1 (7%) - 1 (2%) Drugo - 1 (11%) 4 (29%) 4 (22%) 9 (20%) Skupaj 4 (100%) 9 (100%) 14

(100%) 18 (100%)

45 (100%)

V Večeru so primarne žrtve najbolj enakomerno razporejene med člane družine,

odstotek otrok in najstnikov skupaj pa je enak kot odstotek ženskih žrtev. Zaradi

visokega odstotka zgodb v med novicami je višji tudi odstotek splošnih zgodb, kjer ni

mogoče izpostaviti primarne žrtve.

Tabela 14: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih v

Večeru

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska 3 (75%) 3 (33%) 3 (17%) 10 (39%) 19 (33%) Odrasel moški 1 (25%) 2 (22%) 2 (11%) 4 (15%) 9 (16%) Najstnik/ca - - 4 (22%) - 4 (7%) Otrok - 3 (33%) 4 (22%) 8 (31%) 15 (26%) Drugo - 1 (12%) 5 (28%) 4 (15%) 10 (18%) Skupaj 4 (100%) 9 (100%) 18

(100%) 26 (100%)

57 (100%)

Odstotek zgodb, ki so nastale na podlagi novinarske iniciative in niso zgolj povzete po

uradnih virih, je v Večeru med dnevniki najvišji, višji je le v Jani, kar kaže na

nekoliko bolj raznoliko in poglobljeno obravnavo družinskega nasilja kot v Delu in

Dnevniku.75

33

Tabela 16: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih v Večeru

Okoliščine/vir zgodb

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče 4 (100%) 3 (34%) 1 (6%) 7 (39%) 15 (33%) Policija - 4 (44%) 7 (50%) 8 (44%) 19 (42%) Novinarjeva iniciativa

- 1 (11%) 3 (22%) 3 (17%) 7 (16%)

Drugo - 1 (11%) 3 (22%) - 4 (9%) Skupaj 4 (100%) 9 (100%) 14

(100%) 18 (100%)

45 (100%)

4.10 Slovenske novice

V Slovenskih novicah je bilo 73 odstotkov zgodb objavljenih v Kroniki, preostalih 27

odstotkov pa med novicami. Članke v Slovenskih novicah lahko v grobem razdelimo

na tri tipe, ki smo jih poimenovali »večji domači dogodki«, »manjši domači dogodki«

in »nasilje na tujem«.

Pri večjih domačih primerih gre skoraj izključno za umore ali odmevnejše sodne

procese, navadno z več kot eno žrtvijo, kjer osnovne policijske podatke dopolnjuje

raziskovalno delo novinarjev. Gre za zgodbe, ki se navadno pojavljajo na naslovnici

in se nadaljujejo na tretji strani, namenjeni najpomembnejšim dnevnim dogodkom.

Domači dogodki manjših razsežnosti se po pravilu pojavljajo v kroniki, na t.i črno-

beli strani. Gre za izrazito kratke članke, pogosto s povedjo ali dvema, najpogosteje

pa tematizirajo pretepanje in ostalo fizično obračunavanje v družini. Članki nastajajo

izključno na podlagi policijskih obvestil o vsakodnevnih dogodkih. »Nasilje na

tujem« se prav tako večinoma pojavlja na straneh kronike oziroma občasno na zadnji

strani. Gre za nepodpisane prispevke, najverjetneje povzete po agencijskih novicah ali

tujem tisku, skoraj po pravilu pa gre za spektakularnejše umore oziroma poskuse

umorov.

34

Graf 10: Prispevki o nasilju po rubrikah v Slovenskih novicah (skupno)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe o nasiljuv družini (v %)

KronikaNovice

Ena redkih razlik, ki na prvi pogled loči domače in tuje primere, je mesto objave, saj

so večji domači primeri na naslovnici ali nekje do četrte strani, tuji pa so po peti strani

oziroma pogosto na zadnji strani. Tuji primeri so skoraj po pravilu podpisani le z

inicialkami, saj gre za prevod oziroma priredbo tujih člankov, domači primeri pa so

podpisani s polnim imenom, ker gre za avtorsko delo. Vse ostalo je zelo podobno:

naslovi (Njegov rojstni dan, njena noč smrti; Obraz drugačen, morilski roki isti),

fotografije, ki so vedno iste (»srečna« slika iz družinskega albuma, slika krste ali

pogreba, slika storilca iz sodišča ali že iz zapora, slika zgradbe ali drugega kraja

dogodka, slika tožilca, sodnika ali odvetnika), in pa sama pripoved. Gre za izrazito

dramatično govorico s številnimi podrobnostmi o dogodku in o odnosih med

vpletenimi, ki večinoma temeljijo na govoricah. Za doseganje dramatičnega vzdušja v

pripovedi so uporabljena številna retorična sredstva, s čimer je dogodek sam potisnjen

nekoliko v ozadje (posamezne primere, iz katerih je to razvidno, navajamo v drugem

delu). Nasilje nikoli ni problematizirano, predstavljeno je kot sestavni del družinske

dinamike.

V Slovenskih novicah glede na tip nasilja prevladujejo umori ali poskusi umora. Pri

odstotku zgodb o spolnem nasilju tudi Slovenske novice niso izjema, saj je zelo nizek,

kar je vsaj nekoliko presenetljivo glede na to, da je veliko zgodb povzetih oziroma

prirejenih po tujem tisku in agencijah, kjer je tovrstnih primerov več.

35

Tabela 17: Tip družinskega nasilja po analiziranih obdobjih v Slovenskih novicah

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora

- - 43 (79%) 34 (62%) 77 (70%)

Posilstvo/spolni napad

- - 3 (6%) 2 (4%) 5 (5%)

Pretepanje - - 7 (13%) 19 (34%) 26 (24%) Ugrabitev - - - - - Drugo - - 1 (2%) - 1 (1%) Skupaj - - 54

(100%) 55 (100%)

109 (100%)

Vrsta žrtev, ki jih Slovenske novice obravnavajo je najbolj blizu povprečju vseh

analiziranih medijev. Prevladujejo ženske žrtve s 45 odstotki, slabih deset odstotkov

manj žrtev je otrok in najstnikov, skoraj 20 odstotkov pa je teh zgodbah tudi moških

žrtev.

Tabela 18: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih v

Slovenskih novicah

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska - - 35 (39%) 41 (52%) 76 (45%) Odrasel moški - - 15 (17%) 17 (22%) 32 (19%) Najstnik/ca - - 6 (7%) 2 (3%) 8 (5%) Otrok - - 32 (35%) 16 (20%) 48 (29%) Neznano - - 2 (2%) 2 (3%) 4 (2%) Skupaj - - 90

(100%) 78 (100%)

168 (100%)

Pričakovano visok je odstotek zgodb iz sodišč ali policijskih virov, zaradi velike

števila prirejenih zgodb iz tujega tiska, iz katerih kontekst dogajanja ni natančno

razviden, pa je visok (17) tudi odstotek ti. preostalih zgodb.

36

Tabela 20: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih v Slovenskih novicah

Okoliščine/vir zgodb

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče - - 15 (28%) 22 (40%) 37 (34%) Policija - - 20 (37%) 30 (56%) 50 (46%) Novinarjeva iniciativa

- - 2 (4%) 1 (1%) 3 (3%)

Drugo - - 17 (31%) 2 (3%) 19 (17%) Skupaj - - 54

(100%) 55 (100%)

109 (100%)

4.11 Revija Jana

Poročanje o družinskem nasilju v Jani se bistveno razlikuje od zgodb v dnevnem

časopisju, kar je razumljivo, saj gre za drugačen medij. Medtem ko se zgodbe o

družinskem nasilju v tujini in kratke novičke po eni strani ne razlikujejo od podobnih

v Slovenskih novicah, pa je Jana objavila nekaj bolj analitičnih člankov o temah, ki

jih drugje ni zaslediti, denimo o spolnih zlorabah otrok v Sloveniji (Tolerantni do

storilcev, Jana, 21. 3. 1995, str. 21).

61 odstotkov člankov najdemo med različnimi novicami in novičkami, 28 odstotkov

med pismi bralcev oziroma v svetovalnih rubrikah in osem odstotkov med uvodniki

oziroma komentarji. Glede na dokaj nizko število člankov je ta odstotek na prvi

pogled zavajujoč, saj osem odstotkov predstavljajo le trije uvodniki, vendar so bili vsi

trije objavljeni v zadnjih dveh analiziranih obdobjih, torej leta 1995 in 2005.

Graf 11: Prispevki o nasilju po rubrikah v Jani (skupno)

0

10

20

30

40

50

60

70

Rubrike, kjer se pojavljajo zgodbe onasilju v družini (v %)

Pisma/svetovalnerubrikeNovice

Komentarji/uvodniki

Drugo

37

Večja raznolikost obravnave nasilja je razvidna tudi iz podatkov o tipu nasilja, ki ga

obravnavajo članki. Odstotek zgodb o umorih ali poskusih umora je najnižji med

analiziranimi publikacijami in je skoraj enak odstotku zgodb, ki se lotevajo ostalih

oblik fizičnega nasilja. Čeprav je absolutno število zgodb o spolnih napadih majhno –

ena zgodba na dvanajst številk revije – je ta odstotek v primerjavi s preostalimi

oblikami nasilja vseeno dokaj visok. Jana torej spolnemu nasilju namenja večjo

pozornost kot ostali analizirani mediji. Razlika je tudi v samih zgodbah, saj gre za

daljše članke in ne zgolj zapise dnevnega dogajanja (kronike).

Tabela 21: Tip družinskega nasilja po analiziranih obdobjih v Jani

Tip nasilja Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Umor/poskus umora 2 (22%) 2 (22) 6 (60) 1 (12,5) 11 (31) Posilstvo/spolni napad

1 (11%) 1 (11) 1 (10) 1 (12,5) 4 (11)

Pretepanje 2 (22) 3 (33,5) 1 (10) 4 (50) 10 (28) Ugrabitev 1 (11) - 1 (10) 2 (25) 4 (11) Drugo 3 (34) 3 (33,5) 1 (10) - 7 (19) Skupaj 9 (100) 9 (100) 10 (100) 8 (100) 36 (100)

Posebna pozornost je v Jani namenjena družinskemu nasilju nad otroki in mladostniki.

To seveda ni presenetljivo: Jana je revija za ženske, področje družine in otrok pa je

tradicionalno v domeni žensk.

Tabela 22: Primarna žrtev v zgodbah o družinskem nasilju po analiziranih obdobjih v

Jani

Primarna žrtev Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Odrasla ženska 3 (25) 3 (25) 3 (25) 2 (25) 11 (25) Odrasel moški 1 (8) 1 (8) 2 (17) 1 (12) 5 (11) Najstnik/ca 2 (17) - 1 (8) 1 (12) 4 (9) Otrok 3 (25) 5 (42) 4 (33) 1 (12) 13 (30) Drugo 3 (25) 3 (25) 2 (17) 3 (39) 11 (25) Skupaj 12 (100) 12 (100) 12 (100) 8 (100) 44 (100)

Odstotek zgodb, ki izhajajo iz uradnih virov ali se dogajajo v policijskem kontekstu,

je v Jani najnižji, v primerjavi z ostalimi pa je najvišji odstotek zgodb, nastalih na

podlagi novinarske iniciative. Veliko je tudi tujih zgodb, kjer vir in kontekst dogodka

38

nista jasno razvidna, zgodba nasilja pa je postavljena v nejasen abstrakten

(zunajdružbeni) prostor.

Tabela 24: Okoliščine/vir zgodb po analiziranih obdobjih v Jani

Okoliščine/vir zgodb

Marec-maj 1985

Marec-maj 1990

Marec-maj 1995

Marec-maj 2005

Skupaj

Sodišče 1 (11) - 2 (20) 1 (13) 4 (11) Policija 2 (22) 2 (22) 5 (50) 1 (13) 10 (28) Novinarjeva iniciativa

4 (45) 2 (22) 1 (10) 3 (37) 10 (28)

Drugo 2 (22) 5 (56) 2 (20) 3 (37) 12 (33) Skupaj 9 (100) 9 (100) 10 (100) 8 (100) 36 (100)

Jana ima seveda v slovenskem medijskem prostoru drugačen položaj kot analizirani

dnevniki in torej tudi drugo vlogo v oblikovanju javnega diskurza. Predvsem gre za

ženski časopis, ki obravnava področja, ki so tradicionalno domena žensk

(emocionalno počutje družine, odnosi med starši in otroci ter odnosi med spoloma in

»delo« na odnosih, materinstvo in vzgoja otrok, gospodinjstvo in recepti, moda,

zasebno življenje slavnih in znanih, zdravje, lepota ...) in torej na ta način, kot vse

tovrstne ženske revije, vzdržuje tradicionalno delitev na ženske in moške teme in s

tem tudi tradicionalno delitev dela in tradicionalne odnose med spoloma, kljub

drugačnim reprezentacijam ženskega življenja, pa je družina še vedno konstruirana

kot primarni vir zadovoljstva za ženske. Ženskam se tudi tu nalaga odgovornost za

reprodukcijo in vzdrževanje družine in družinskih odnosov, tako v praktičnem (skrb

za dom, kuha...) kot v emocionalnem smislu (skrb za odnose, vzgoja, skrb za

»kvalitetno« seksualnost med partnerjema...). Da bi ženske revije izpolnile svojo

didaktično in svetovalno funkcijo, se morajo ukvarjati tudi s temnimi platmi ženske

skrbniške vloge. Jana torej, tako kot druge ženske revije, ženske s pomočjo pop

psihologije stalno uči, da srečna in zdrava družina ni nekaj, kar je dano, temveč nekaj,

za kar mora prav ženska trdo delati in za kar je tudi sama odgovorna.

Medijska potrošnja je še vedno razcepljena po spolu na žensko in moško medijsko

kulturo, dnevni časopisi in televizijski informativni program za moške, revije za

ženske.11 Ker se torej problemu nasilja v Sloveniji problemsko tematizira pravzaprav

11 To ugotavlja tako Nacionalna raziskava branosti, posredno pa tudi druge raziskave (npr. B. Luthar et al., Življenjski stili v medijski družbi, 2002).

39

le v ženskem mediju, ima ta tematizacija omejen vpliv na preobrazbo javnega

diskurza o nasilju in torej tudi manjši vpliv na splošno deligitimizacijo nasilja v

javnem prostoru, posebej pa omejen vpliv na spremembo političnega in pravnega

diskurza o nasilju v družini.

Neposredna primerjava med dnevniki in Jano torej ni mogoča. Celostno sliko o

medijskem diskurzu o nasilju je težko oblikovati, ker se različne oblike diskurza med

seboj prepletajo.

5. KULTURA MOŠKOSTI IN NASILJE V DRUŽINI: ideološke predpostavke

poročanja o družinskem nasilju v tiskanih medijih

Z opisno analizo ključnih kvantitativnih vidikov poročanja o nasilju v družini smo

predstavili nekatere splošne značilnosti novinarskega poročanja o družinskem nasilju

v slovenskih tiskanih medijih od leta 1985 do leta 2006. Če na kratko strnemo:

ugotovili smo, prvič, da se je sicer število novic o nasilju po letu 1991 izrazito

povečalo, toda predvsem na račun novih tabloidnih medijev (predvsem k temu dvigu

prispeva dnevnik Slovenske novice), ki nasilje obravnavajo v kontekstu svojega

senzacionalističnega in personaliziranega novičarskega diskurza. Drugič, da so za

novinarje glavni vir novic policijska poročila in sodne obravnave, izrazito malo

uporabljajo druge vire, samostojnih preiskovalnih člankov o nasilju kot družbenem

problemu je v dvajsetih letih le za peščico. Tretjič, da je, tudi kot posledica zanašanja

na policijo in sodišča kot ključna vira novic, poročanje izrazito faktografsko in

dogodkovno, problematizacija nasilja in tematizacije strukturnih razlogov nasilja pa

so izrazito redke. Četrtič, da se nasilje psihologizira in praviloma obravnava kot

rezultat individualne patologije oz. občasno celo kot sestavni del družinskih odnosov

oz. odnosov med spoloma (kronika v dnevnem časopisju).

Da bi lahko dobili boljši vpogled v nekatere vrednote, ki so podlaga medijski

tematizaciji nasilja, bo potrebna še natančnejša analiza diskurza prispevkov o

družinskem nasilju. Dekonstrukcija mitov, na podlagi katerih se v javni sferi skozi

medije govori o nasilju, je osrednjega pomena za razumevanje vloge medijev v

normalizaciji in psihologizaciji nasilja in za premislek o možnosti drugačnega

poročanja o družinskem nasilju. Osredotočili se bomo na nekatere najbolj tipične

40

ideološke predpostavke, ki so podlaga reprezentativnih strategij v poročanju o

družinskem nasilju v slovenskih medijih in ki jih je mogoče odkriti z analizo

retoričnih in pripovednih strategij poročil o družinskem nasilju. V grobem lahko te

zgodbe razdelimo na, prvič, faktografske zgodbe, kjer skozi novinarski prispevek v

resnici govori zunanji vir. Te zgodbe tako v resnici reproducirajo pravni oz. policijski

diskurz o nasilju. Drugič, na zgodbe, ki s pomočjo retoričnih in narativnih sredstev

reproducirajo nekatere ključne ideološke predpostavke o družini, moči v družini, o

odnosih med spoloma in naravi moških oz. žensk. Gre za patriarhalne mite, iz katerih

nasilje v družini v resnici tudi izhaja in iz katerih se napaja in legitimira.

Analiza mitov ali ideoloških predpostavk je ključna, ker mitologija družinskega

nasilja, ki jo s številnimi diskurzivnimi strategijami reproducirajo mediji, naturalizira

nasilje. Pretepanje je tako znotraj družbe naturalizirano, ker se zdi, kot pravi Bograd,

»...nepovezano z zgodovinskim razvojem izolirane nuklearne družine v kapitalizmu, z

delitvijo na javno in zasebno/domačo domeno, s specializacijo 'primernih' moških in

ženskih družinskih vlog in z neenakopravnim položajem žensk, ki so pravno in

moralno odvisne od moža« (Bograd v Meyers, 1997: 26).

5.1 Krivda in normalizacija nasilja

Dejali smo, da je eden ključnih ideoloških postopkov v reprezentaciji nasilja

naturalizacija nasilja kot sestavnega dela družinskih odnosov, moška nasilnost pa je

tudi v družini in v odnosih med spoloma predstavljena kot naravni del performansa

moške spolne identitete12 in naravne moškosti. Moško nasilje v družini in partnerstvih

je pogosto artikulirano skozi vsakdanje kulturne prakse in pravni sistem in na ta način

nevidno. Moško nasilje je vedno potrebno obravnavati kot kulturno formacijo trdno

vsidrano v ključne družbene vrednote, ne pa kot izraz individualnih psiholoških

patologij ali celo kot obrambo pred izgubo moške časti (npr. zaradi ljubosumna,

ženske neubogljivosti, brezposelnosti itd.). Te vrednote, meni Hatty (v Whitehead,

2002: 36), vzdržujejo in legitimirajo pogoje, znotraj katerih so moški lahko nasilni do

12 O odnosu med moškostjo in nasiljem glej S.M. Whitehead, Men and Masculinities. Cambridge: Polity Press, 2002, str. 35-38.

41

žensk, otrok in drugih moških.13 Moško nasilje se torej vedno odvija v širšem

družbenem kontekstu in je tesno povezano s percepcijo priložnosti in možnosti

reagirati nasilno nasproti drugim. Ne gre torej za prekršek psihološko motenih

moških, temveč so korenine moškega nasilja ukoreninjene tako v splošno sprejetih

družbenih in kulturnih vrednotah kot v individualni patologiji.14

Nasilje individualnih moških je v vsaki družbi tesno povezano s kulturo moškosti.

Nasilje v družini je torej vedno treba pojasnjevati s pomočjo analize kulture nasilja v

družbi nasploh in hegemonične moškosti. Potrebno se je torej lotiti vrednostnega

sistema, ki legitimira nasilje in /ali prikriva prakticiranje nasilja. Benyon (2002: 16)

hegemonično moškost definira kot tisto obliko moškosti, ki se tako z vzpostavitvijo

ideološkega konsenza kot na podlagi moči v določenem času in prostoru uveljavi kot

uspešen način »biti moški«. Connel (1995:77) pa hegemonično moškost bolj natančno

definira kot »posebno konfiguracijo praks družbenega spola, ki izraža trenutno

sprejete rešitve problema legitimnosti patriarhalne družbe, ki zagotavlja ali naj bi

zagotavljala dominantni položaj moških in podrejeni položaj žensk«. Poudarja, da je

hegemonična moškost historična in torej vedno uteleša trenutno sprejete strategije. V

vsakem družbenem in kulturnem kontekstu seveda obstaja več kultur moškosti, ki jih

podpirajo/ustvarjajo različne inačice kulturnih reprezentacij moškosti, nekatere med

njimi so legitimirane kot naravne ali normalne oblike moškosti. Moškost torej ni

lastnost oseb moškega spola, temveč družbena ideologija in torej zgodovinska in

kulturna konstrukcija, ki jo medijski oz. novinarski diskurz lahko podpira ali

subvertira.

Jeff Hearn (v Whitehead, 2002:37) meni, da so ključna vprašanja naslednja: kako je

mogoče, da so lahko moški leta in leta nasilni do žensk, pa to ostaja družbeno

sprejemljiv način performansa moškosti. Kako je nasilje povezano z družbeno

konstrukcijo različnih oblik moškosti v šoli, pri športu, na delu, v medijih? Kakšna je

zveza med nasiljem in dominantnimi oblikami moškosti? V tematizaciji nasilja v

družini je ključno vprašanje moči in nadzorovanja. Po drugi strani je ključnega

pomena denaturalizacija samoumevnega in sprejemljivega nasilja. Nasilja torej ni 13 Hatty (prav tam) tudi meni, da je cela patološki fenomen kot serijski umor kulturna formacija tipična za sodobni čas. Repliciranje podob nasilja v različnih vizualnih oblikah ponuja najboljši kontekst za generiranje logike ubijanja iz užitka. 14 Glej J. Archer, Male Violence, 1994, London: Routledge.

42

mogoče niti psihologizirati, niti biologizirati, temveč je potrebno pripoznati družbene

dimenzije nasilja v družini. V nasprotnem primeru je novinarski diskurz o nasilju

lahko le voajeristični spektakel. Prevladujoča kultura moškosti napaja nasilne prakse

v družini. Ravno dominantne oblike in kodi moškosti legitimirajo, kar je, kot menijo

mnogi, ključni problem našega časa: kultura nasilja.

Naturalizacija nasilja se dosega med drugim s pomočjo invociranja ženske krivde za

nasilno vedenje moškega. Vprašanje krivde je lahko zastavljeno bolj ali manj

neposredno, vedno pa v resnici nasilno dejanje in krivdo nasilneža zrelativizira s tem,

ko poskuša zanjo najti »olajševalne okoliščine«.15

V analiziranih novinarskih zgodbah in tudi sicer se osrednji elementi mitologije

nasilja v družini vrtijo okoli vprašanja krivde (primer navajamo v naslednjem

odstavku). Zelo pogost je mit o ženski sokrivdi, ki del odgovornosti za nasilno dejanje

posredno ali neposredno pripisuje ženski, s čimer se na eni strani legitimira nasilno

dejanje moškega, na drugi strani pa se zarisujejo meje družbeno sprejemljivega

ženskega vedenja. Slednje pride najbolj do izraza pri spolnih napadih, kjer so ženske

v medijskih tekstih pogosto sokrive za nasilno dejanje že zato, ker se denimo ob

neprimernih urah zadržujejo na neprimernih krajih. Med elementi mita o ženski

sokrivdi (Peterson in Muehlenhard, 2004; Meyers, 1994, 1997; White in Kurpius,

2002) najdemo prepričanja, da ženska vedno vsaj do neke mere izzove nasilno dejanje

in je posledično torej zanj sokriva. Del sokrivde naj bi ženske, ki dolgo časa prenašajo

nasilje, nosile tudi zato, ker nasilneža preprosto ne zapustijo.16 Vztrajanje v takšnem

razmerju naj bi kazalo na mazohistično naravo ženske, njeno uživanje v nasilju in

potrebo po discipliniranju. V skrajni izpeljavi pa najdemo ta mit celo kot dokaz

ljubezni, denimo v ljudskem reklu »Dokler te tepe, te tudi ljubi«. Drug vidik

naturalizacije nasilja ne tematizira žrtvinega vedenja, temveč zadeva različne načine, s

pomočjo katerih novinarska pripoved zmanjša pomen storilčevega nasilnega dejanja

in torej storilčevo krivdo, s tem pa posredno legitimira nasilje.

15 Tako kot alkoholiziranost kot tipična olajševalna okoliščina na slovenskih sodiščih govori o družbeni legitimnosti uživanja alkohola in družbeni toleranci do posledic tega uživanja, tako npr. izzivanje žene, moževo ljubosumje ali neubogljivost hčerke kot olajševalne okoliščine fizičnega napada moškega na žensko, govori o nasilju kot konstitutivnem in legitimnem delu hegemonične moškosti v neki družbi. 16 Njihov ekonomski položaj je izjemno redko tematiziran.

43

Med zgodbami, ki smo jih analizirali, najdemo tako primere, kjer se del krivde

neposredno pripisuje žrtvi, kot tudi številne retorične prijeme, s katerimi se zmanjšuje

pomen nasilnega dejanja moškega, čeprav se sokrivde žrtve neposredno ne omenja.

Slednje je še posebej pogosto v primerih, kjer so žrtve otroci. Primer za neposredno

pripisovanje krivde žrtvi najdemo v daljšem članku v Delu Ljubimec se je z nožem

spravil nad trmasto dekle (10. 5. 1995, str. 15), kjer novinar o prepiru med 23-

letnikom in 17-letnico, ki se je končal tako, da jo je moški z nožem zabodel v ledveni

del, zapiše, da naj bi bila:

za tragedijo usodna dekletova neubogljivost, fantovega ukaza, da naj odide

iz stanovanja, ni hotela izpolniti. Zato je najprej dobila nekaj krepkih

udarcev in bila na grob način vržena iz stanovanja. To dejanje naj bi se še

enkrat ponovilo, nakar se je Rudolfu utrgalo. Sicer pa je Rudolf policistom

znan po napadalnosti. Zagotovo pa ima svoj delež tudi dekletova trma.

17-letnica si je torej »zaslužila«, kar je dobila, ker ni »ubogala« svojega fanta, kar

jasno nakazuje na pojmovanje neenakega razmerja moči med partnerjema.

Enega od številnih primerov zmanjševanja storilčeve odgovornosti za nasilno dejanje

najdemo v Slovenskih novicah v daljšem zapisu z naslovom Ljubimca je zabodel, kjer

je mož zabodel »nezvesto« ženo in njenega ljubimca, ki napada ni preživel. Do umora

in poskusa umora je v zgodbi prišlo, ker je bil storilec »slep od ljubosumja«, in ker je

»izgubil živce, ko je zagledal svojo ženo v Luigijevem objemu«. Ključen pa je zadnji

stavek oziroma »nauk« zgodbe: »Tako se na Siciliji plačuje nezvestoba«. Gre za

neposredno legitimacijo nasilnega dejanja, saj zgodba bralcu s svojim naukom

sporoča, da lahko ženska, ki prešuštvuje, umor pričakuje.

Ljubosumje je tudi v slovenskih primerih neredko razlog in posredno opravičilo za

nasilno dejanje. V zgodbi iz Slovenskih novic (12. 5. 2005, str. 3) Na rojstni dan

zabodel dekle (v kvadratku, s katerim so tradicionalno opremljeni oziroma prelepljeni

naslovi v SN, lahko preberemo »nekdanjo«), ki opisuje dvojni poskus umora, ko je

24-letnik na cesti z nožem zabodel nekdanje dekle in njenega novega spremljevalca,

je ljubosumje neposredno navedeno kot razlog:

44

Hladno policijsko poročilo ne vsebuje podrobnosti, čeprav vsebina daje

odgovor: šlo naj bi za dejanje iz ljubosumja.

Zgodba s tovrstnim izpostavljanjem ljubosumja kot razloga za napad na konotativni

ravni deluje kot opozorilo ženskam, ki se odločijo za prekinitev razmerja in začetek

novega, zmanjšuje pa tudi pomen oziroma odgovornost za napad. Tekst tudi v

nadaljevanju opravičuje storilčevo dejanje, s tem ko novinar zapiše, da je storilec

»najbolj presenetil tiste, ki so ga bolje poznali« in »pravijo, da je miren fant, očitno

zelo občutljiv, zato njegovega nenadnega agresivnega izbruha nikakor ne morejo

dojeti«. Skozi zunanji glas tako novinar ustvarja podobo nedolžnega napadalca, ki naj

bi dvojni poskus umora zagrešil zaradi nesrečnega spleta okoliščin, svoj del pa je

prispevalo tudi dekle, ki ga je zapustilo v trenutkih osamljenosti, kar je z dodatnimi

razlogi za »izbruh« poudarjeno še v zadnjih stavkih:

Njuna zveza je trajala leto dni, pred tednom pa naj bi jo pretrgala. Fant, ki

je lani izgubil mamo, pred kratkim pa mu je umrla tudi babica, naj bi

eksplodiral zaradi občutka osamljenosti. Silovit čustveni izbruh se je končal

krvavo, in to prav na njegov rojstni dan.

Tudi v zgodbah, kjer so žrtve otroci, je pogosto opravičevanje storilcev s

pripisovanjem dela krivde ženskam oziroma ženam. V novici o dveh ločenih umorih v

Nemčiji (Večer, 3. 5. 2005, str. 32) z naslovom Očeta pobila svoje otroke že v

podnaslovu preberemo, da sta Zločina dveh obupanih moških pretresla Nemčijo, v

zadnjem stavku vodila pa bralec izve še za razlog za obup:

Obakrat sta očeta, oba brezposelna, iz obupa zaradi krize v zakonu ubila

svoje otroke.

Oba primera krivdo za poboj pripisujeta ženama, saj naj bi zahtevali ločitev, s čimer

se partnerja nista mogla sprijazniti in sta posledično ubila otroke, stare starše in ženo,

skupaj osem ljudi. V prvem primeru, o katerem govori novica, je bil »oče vedno

prijazen in je lepo skrbel za otroka«, kljub temu da je bil brezposeln, pa »družina ni

bila v denarni stiski«. Za umor bližnjih se je tako odločil, ker se je žena »hotela ločiti

45

in po navedbah naj bi bila imela drugega partnerja. Mož se s tem ni mogel

sprijazniti«. V drugem primeru gre za podobno dejanje s podobnim razlogom:

Kot je povedala policija, je oče z dejanjem hotel preprečiti, da bi njegova

žena, ki se je medtem že odselila, vzela otroke k sebi.

V obeh primerih sta za umore otrok na konotativni ravni krivi ženski, ker sta se hoteli

ločiti.

5.2 Družinsko nasilje in tabloidizacija: Prevlada nenavadnih zgodb

(spektakularnost kot selekcijski kriterij)

Zanimivost in spektakularnost, ki nadomeščata kriterij »pomembnosti«, sta ključna

selekcijska kriterija v popularnem žurnalizmu. Za tabloidno obravnavo nasilja je

tipična izbira nenavadnih in neobičajnih nasilnih dejanj. Čeprav je v več kot 90%

nasilnih dejanj storilec moški, je eden ključnih novičarskih kriterijev izbor izjemnih

dejanj nasilja, to je nasilje žensk nad moškimi. V popularnem diskurzu je zelo

pogosto tudi prepričanje, da so ženske sicer resda pogosteje žrtve kot moški, vendar

so v primerih, ko pride do nasilnega dejanja z njihove strani, bistveno ostrejše,

napadalnejše in nevarnejše kot moški. V Delu (14. 4. 1995, str. 10) tako najdemo

zgodbo, ki omenjeni mit na konotativni ravni vsebuje že v naslovu: Če se ženska

razjezi... V nadaljevanju beremo:

Policisti so v hladilnico odpeljali 50-letno Vincencijo D. iz Pernice, ki je

doma pijana razgrajala.

Medtem ko so moški nasilneži »okajeni« oziroma v najhujšem primeru »nasekani«, je

nasilno dejanje ženske v kratki vesti, podpisani z inicialkami, označeno s »pijanim

razgrajanjem«. Agresivnost in moč ženske nasilnice, ki se v primeru moških

nasilnežev izrazito redko poudarja, je izpostavljena tudi v drugem delu vesti, saj se je

Vincencija »korajžno spravila nad moža in svoje tri hčerke«, med »razbijanjem« po

stanovanju pa je med drugim »pograbila tudi vrata, jih snela s tečajev in jih treščila

ob tla«. Za konec se je »odločno upirala« še policistom, tako da so ji morali natakniti

46

lisice. Podobno, a manj izrazito izpostavljanje ženskega nasilništva najdemo v

Dnevnikovi kratki vesti (19. 4. 1995, str. 20):

Med prazniki prijele za nož

Zelo zares sta se v ponedeljek okoli 18. ure v kuhinji sprla tudi zakonca

30-letna B. P. in 41-letni F. P. iz Grobelc. Hude besede so nehale

deževati, ko je B. P. svojega moža z nožem zabodla v trebuh.

Zaradi kratkosti in nepojasnjenih širših okoliščin spora med zakoncema, zgodba

bralcu sporoča, da lahko žena že med običajnim besednim prerekanjem (»hude

besede«) brez drugih razlogov z nožem zabode moža, kar nakazuje na večjo

agresivnost žensk, saj pri opisovanju moških nasilnih dejanj običajno najdemo vsaj

kakšen razlog za nasilje, največkrat seveda alkohol.

Posebno obravnavo si zasluži že omenjena Delova Nočna kronika, kjer se prepletajo

tako najrazličnejši miti kot tudi številni elementi patriarhalne ideologije in mizoginije.

Deli te kronike, ki se dotikajo »družinskih zdrah«, niso posebej podnaslovljeni in so

vključeni med ostalo nočno dogajanje. Navajamo nekaj za to rubriko običajnih

zapisov o nasilju v družini:

Ko je nasekani Bojan S. v Domžalah prišel domov, se je najprej spričkal z

ženo, jo nekajkrat udaril z metlo po glavi, nato pa še začel metati manjše

kamne v sosedo. S početjem ni hotel nehati, ko pa so nagajivca policisti

povabili s seboj, je hotel pobegniti. Zgrabili so ga in vklenili ter ga

pridržali. (Delo, 31.3.1995, str. 7)

Fizično obračunavanje z ženo je označeno kot nagajivost.

Okoli 12. ure je v Kamniku prišel domov precej okajen Jurij S. Malo se je

zadržal, nato pa hotel pot nadaljevati z avtom. Žena mu je to seveda

skušala preprečiti, vendar jo je odločni dedec trikrat kar krepko brcnil v

zadnjico. Ko so prišli policisti, jih je Jurij pričakal, grdo gledal in stiskal v

rokah večji kuhinjski nož. Kljub opozorilom noža ni hotel spustiti, zato ga

47

je policist z gumijevko krcnil po roki in nož je padel na tla, da so se lahko

mirno pogovorili in spravili dejstva v zapisnik. (Delo, 24.3.1995, str. 12)

Nasilnež je označen kot »odločni dedec«, ker se je uprl ženi in jo »krepko brcnil v

zadnjico«, ker mu je zaradi »okajenosti« poskušala preprečiti vožnjo z avtomobilom.

V Domžalah je prišla na policijsko postajo zaskrbljena Francka V.

Prejšnjega večera je imela manjše težave s sinom Marjanom. Vpil in

razgrajal je po hiši ter jo davil z ruto in ji obljubljal, da jo bo že naučil

pameti, vsaj toliko, da bo del premoženja napisala nanj, da bo lahko malo

zagospodaril. Tistega dne ga ni bilo, pa je lahko prišla tole povedat.

Policisti so vzeli na znanje. (Delo, 18.3. 1995, str. 17)

Avtor sinovo nasilje nad mamo označi za »manjše težave«, policisti pa so njegovo

vedenje zgolj vzeli na znanje, s čimer članek bralcu sporoča, da tovrstna dejanja niso

nič posebnega in ne bodo sankcionirana, zato ni z njimi nič narobe, saj se zgolj

vzpostavlja ustrezno razmerje moči v družini.

Tako je okoli 1. ure prirohnel domov v Krtino pri Domžalah Tone G.

Nasekan se je najprej lotil urejanja stanovanja in predelave pohištva,

malce je skušal predelati tudi ženo, kar se mu je posrečilo, tako da so revo

odpeljali v Klinični center, dedca pa, ki ga ni bilo mogoče umiriti, so

zapeljali do Povšetove na ohladitev. (Delo, 6.3., 1995, str. 8)

Dogodek, opisan na humoren način, žensko objektivizira in jo primerja s kosom

pohištva (»...malce je skušal predelati tudi ženo...«), nasilnež pa je – potem ko mu je

uspelo spraviti »revo v Klinični center«, označen za dedca, torej pravega junaka, ker

je doma uredil zadeve.

Najbolj se Delovi Nočni kroniki približajo krajše vesti o družinskih prepirih iz

Slovenskih novic. Ti prispevki nasilje pogosto normalizirajo, ga predstavljajo kot

normalen sestavni del družinskega življenja, s tem pa zmanjšujejo pomen in težo

nasilnih dejanj.

48

Delila bunke

Koper-Policisti so posredovali v Kopru, kjer sta se doma stepla oče in sin.

Pri njih so bili že večkrat, tokrat ste se sprla zaradi uporabe mobilnega

telefona. Možje postave so ju pomirili, oba čaka obisk pri sodniku. (SN,

23.4.2005, str.7).

Hudomušen naslov »Delila bunke« konotira, da pri pretepu med očetom in sinom ne

gre za resno zadevo, to utrjuje tudi podatek, da so bili policisti pri njiju že večkrat in

da sta se stepla zaradi tako banalnega razloga, kot je uporaba mobilnega telefona.

Dogodek torej deluje kot vsakdanja slika iz družinskega življenja neke družine in

nasilja ne problematizira. Kot običajen utrinek iz družinskega življenja deluje tudi

naslednji primer:

Tepel ženo

Postojna-v sredo ob 22. uri je 50-letni Postojnčan fizično napadel svojo

51-letno ženo ter razbijal po stanovanju. Po prihodu policistov se je

pomiril. Kljub temu ga čaka sodnik.

Posebej pomenljiv je zadnji stavek, da storilca čaka sodnik, kljub temu da se je

pomiril ob prihodu policistov. Zaradi kratkosti deluje kot presenečenje, kot nenaden

obrat v sicer kratki zgodbi. Nenazadnje je storilec pretepal »svojo« ženo (za

razumevanje dogodka je zaimek popolnoma nepotreben, ker je že iz naslova razvidno,

o čem bo tekla beseda, in se tako ustvarja vtis moževega lastništva nad ženo), kar je

normalen del družinskih odnosov, in ne kakšno »drugo«, zaradi česar bi bil obisk

sodnika manj nenavaden kot v tem primeru.

6. MEDIJSKA REPREZENTACIJA DRUŽINSKEGA NASILJA IN SPOL

Po prikazu širše slike medijskega pokrivanja družinskega nasilja in analize

reprezentacije nasilja nasploh prehajamo na specifično analizo reprezentacije nasilja

skozi perspektivo spola. Ta del analize povezuje reprezentacijske strategije

hegemonske in alternativne govorice o družinskem nasilju z ideologijo spolov ter z

49

vprašanjem strukturnih razmerij med spoloma. Naj najprej povzamemo ključne

ugotovitve analize.

6.1 Ključne vsebinske ugotovitve

Iz celote vseh analiziranih člankov je mogoče sklepati na obstoj dveh glavnih govoric

o družinskem nasilju, vendar se v analiziranem obdobju največkrat pojavljajo

hegemonske medijske podobe in sporočila, v katere se vpisuje dominantna kulturna

ideologija spolov in ki jih lahko imamo za bolj tipične kot druge. V hegemonskih

medijskih reprezentacijah, ki povzemajo in utrjujejo že obstoječe prevladujoče

predpostavke in stereotipe o vlogah spolov, sta prisotni dve glavni strategiji:

1. nevtralizacija spolne določenosti problema in

2. prizadevanje po spolni določitvi krivde.

Za prvo strategijo je značilno, da pri tematizaciji družinskega nasilja bolj ali manj

izključuje vlogo družbenih spolov in relacije moči med moškimi in ženskami.

Problem družinskega nasilja je prikazan kot »človeško nasilje« bodisi z

izključevanjem dejstva, da veliko večino nasilja v družini zagrešijo moški nad

ženskami (to je značilno predvsem za novičarski diskurz, ki se opira na estetiko

realizma in izključuje razpravo, komentar oziroma problematizacijo status quo-ja) ali

z izjavami, trditvami, da sta oba spola (enako) nasilna.

Nasilno vedenje je pogosto prikazano kot nepredvidljivo »dejanje« ali »dogodek«, ki

ga storilec izvaja brez »načrta«, nenamerno in v afektu (argument ljubosumja).

Pogosto je opisano tudi kot posledica uživanja alkohola ali pa kot nedoumljivo

»dejanje« brez razloga, v vseh omenjenih primerih pa je izključena tematizacija

funkcije samega nasilja – pridobitev in ohranjanje dominacije in kontrole moških. V

optiki prevladujoče hegemonske medijske reprezentacije je nasilje torej naključni

odklon posameznika (ali posameznice) in ne odraz relacij med spoloma

(individualizacija družinskega nasilja). Takšna medijska obravnava ne omogoča

kompleksnega razumevanja družinskega nasilja, saj ne tematizira (na makrosistemski

ravni) dinamike preteklih dogodkov, procesov in struktur (širši zgodovinski kontekst,

družbeno določene vloge spolov in druge družbene strukture, kultura, etnologija,

odzivi družbe, zakoni) in neposrednih pogojev nasilja (na mikrosistemski ravni), kot

50

so zgodnja socializacija, posameznikove izkušnje in osebno dojemanje le-teh, odzive

partnerja itd.

Medtem ko je nasilje v hegemonskih reprezentacijah nevtralizirano glede na spol, je

vprašanje odgovornosti za nasilje in prenehanje nasilja ter zlorab (tudi zlorab otrok)

pogosto povezano s spolom. Ta, lahko bi jo imenovali »blame the victim«

strategija, išče vzroke za nasilje v ženskah samih, bodisi v njihovem izzivalnem in

nesramnem vedenju, varanju soprogov, neposlušnem vedenju, nezdravi duševnosti

ipd., ali pa v njihovih »zgrešenih« materinskih in vzgojnih aktivnostih, kar minimizira

škodo povzročeno z viktimizacijo ter krivdo (moških) storilcev. Ženske (matere ali

partnerke) so preko ideologije ženskosti in materinstva odgovorne za nasilje, ki ga

izkusijo bodisi same ali drugi, pa tudi za tisto, ki ga same povzročijo. Ključ do rešitve

problema nasilja, ki ga ponujajo nekateri članki bodisi na eksplicitni ali na implicitni

ravni, je zgolj v spremembi vzorcev vedenja žensk.

Alternativne reprezentacije nasilja (ki se pojavljajo zlasti v Jani), ki o družinskem

nasilju poročajo kot o resnem družbenem problemu, prispevajo ne le k senzibiliziranju

javnosti, temveč tudi k oblikovanju družinskega nasilja kot politično prepoznavne

problematike. Za razliko od hegemonskih sporočil, ki navajajo k spremembam v

vedenju posameznic, obravnavajo nasilje nad ženskami in otroki kot problem, ki

zahteva sistemske rešitve. Družinskega nasilja kot družbenega problema se lotevajo

tako, da pojasnjujejo:

• njegove strukturne vzroke,

• povezavo s prevladujočo ideologijo spolov in spolnosti,

• problem predsodkov, ki še slabšajo položaj ženske kot žrtve nasilja,

• problematičnost povezovanja krivde in odgovornosti žensk oz. mater za nasilje v

družini.

Prispevki, ki se ukvarjajo z družinskim nasiljem s ti. ženske perspektive opozarjajo

na:

• previsoko toleranco družbe do družinskega nasilja oziroma (moških) storilcev,

• problematično idejo o obstoju meje med zasebnim in javnim,

• potrebo po celovitih raziskavah o nasilju nad otroki,

51

• potrebo po določitvi vloge in obveznosti države pri obravnavanju nasilja v

družini ter po ustrezni zakonodaji (sprejetje posebnega sistemskega zakona, ki bi

urejal področje nasilja v družini),

• potrebo po izboljšanju sistema spremljanja žrtev v Sloveniji ter sodelovanja

vseh institucij, ki se ukvarjajo z žrtvami družinskega nasilja.

6.2 Mit o pretepenih moških: Dva režima reprezentacije družinskega nasilja

Predpostavka o vzajemnosti in enaki udeležbi spolov v nasilju (argument o

»človeškem nasilju«) je dobro razvidna v izjavi vodje operativnega sektorja

ljubljanske uprave za notranje zadeve, objavljeni v reviji Mladina (Tihe, ubogljive in

pretepene, 18.5.1990, str. 38). Intervjuvanec ženskam statusa žrtve preprosto ne

priznava, saj, kot je zapisano v članku (avtorici članka vzpostavita kritično distanco

do stališča sogovornika), »po njegovem enačenje žrtev z ženskami ni umestno«, kajti:

Slovenke so ostre. Presenečeni bi bili, če bi vedeli, kolikokrat so tepeni

moški.

Kompetitivna viktimizacija preko govorice o ti. sindromu pretepenega moškega je

pogosta taktika odvračanja pozornosti od prevlade moškega nasilja ter od vprašanja

odgovornosti oz. krivde moških storilcev. O moških kot žrtvah (posebne vrste) nasilja

žensk govori na konotativni ravni tudi naslov eseja, objavljenega v Mladini (25. 5.

1990, str. 44-45): Niti ženske pravzaprav niso angeli ali poskus prispevka k

pojasnitvi perfidnega zatiranja moških, zaničevanja in omalovaževanja njihove

biološke dediščine, vnašanja zmede in anomalij v njihovo identiteto in integriteto

ter vzpostavljanja patološkega socialnega stanja. Avtor svojo sicer hudomušno

pripoved o skoku čez plot in nenavadnem maščevanju partnerice začini z zabavljivim

sklepnim razmišljanjem, v katerem izrazi svoje »strinjanje« z najbolj znanim

slovenskim serijskim morilcem (žensk), Metodom Trobcem.

O »obojestranskem nasilju« (dobesedno) poroča – skozi jezik zagovornika storilca, ki

je bil obsojen zaradi poskusa umora žene – članek z naslovom Nisem je hotel ubiti,

52

rad jo imam iz Večera (21. 9. 2005, str.21). Članek navaja, da je bilo življenje

zakoncev:

Očitno … vse prej kot harmonično, saj je bilo povezano z veliko uživanja

alkohola in nasilja.

Tudi v poročilih drugih medijev o istem dogodku beremo:

Drug do drugega naj bi bila nasilna predvsem pod vplivom alkohola (oba

naj bi imela resne težave s čezmernim pitjem). (Sedem let zapora za

poskus umora)

Vsaj implicitno je na argumentu »človeškega nasilja« utemeljen tudi naslov prispevka

v Nedeljskem dnevniku (20. 5. 1990, str.15): Od žrtve do storilke. Nasilje rodi

nasilje. Kdaj pa kdaj se vlogi tudi zamenjata…. Čeprav nas članek seznanja z

vzroki, ki pripeljejo do te (občasne) zamenjave vlog in jih ilustrirala z dvema

primeroma moškega nasilja nad ženskami, pa pušča odprto vprašanje, ali grozljivo,

dolgoletno nasilje moških partnerjev odvzame težo dejanju žrtve. Članek tako

implicitno sporoča, da je nasilje vselej nasilje, pa naj ga zagreši moški ali z nasiljem

ustrahovana in psihično zlomljena ženska (»cena za tako pridobljeno svobodo pa je

velika«). Nasilje skratka nima spola. Reprezentacijske strategije, ki nasilje žensk

obravnavajo kot problem po sebi, ne pa kot simptom problema, namenjajo pretepenim

ženskam manj sočutja, ko tudi same uporabijo fizično silo, ali ko so celo same

pobudnice nasilja (Kozol, 1995 : 657).

Argument o »človeškem nasilju«, ki obenem potiska v ozadje družbene določilnice

družinskega nasilja, se pojavlja tudi v reprezentacijah nasilja nad otroki v družinah,

kot na primer skozi govorico strokovnjakinje:

Prepričana sem, da gre pri njem (spolnem nasilju nad otroki – op.av.) za

patološka nagnjenja v človeku, česar pa ne povzročajo posebne družbene

razmere. (Travne ostanejo celo življenje, Nedeljski dnevnik, 14. 5. 1995,

str. 4)

53

Če pa se kakšen članek izjemoma dotakne vprašanja družbenih vlog in relacij med

spoloma, se ta poskus začne in konča jalovo ter cinično. V samem zaključku članka o

morilcu iz ljubosumja preberemo izjavo strokovnjaka:

Ah, pa še nekaj: 'Ima težave v odnosu do žensk'. (Zabodel ljubezen, Novice,

21. 9.2005, str. 7)

Medtem ko je nasilje v hegemonskih reprezentacijah nevtralizirano glede na spol, je

vprašanje odgovornosti za prenehanje nasilja in zlorab pogosto povezano s spolom.

Ženskam sta z rutinskim postavljanjem vprašanja »Zakaj pretepene ženske ostajajo

oziroma molčijo?« neredko pripisani vloga in odgovornost v njihovi lastni

viktimizaciji. Članek z naslovom Začarani krog nasilja in podnaslovom Nikoli se ne

konča brez trdne odločenosti žrtve, da se mu upre, in pomoči od zunaj (Nedeljski

dnevnik, 13. 5. 2005, str. 16) opozarja na razširjenost nasilja, ob tem pa zastavlja

tipično vprašanje:

Čemu te pretepene, mučne, posiljevane ženske ostajajo v zakonu –

mučilnici? Zakaj ne odidejo, pobegnejo? Kamorkoli, h komurkoli. Nič ne

more biti tako slabo, da ne bi bilo boljše…

V nadaljevanju pa še izpostavi:

Prva partnerjeva klofuta je nedvomno hudo boleča, toda najusodnejši je

odziv ženske nanjo. Prav ženske, ki doživljajo nasilje krajši čas ali le

občasno, z zatiskanjem oči delajo sebi in otrokom medvedjo uslugo.

Narativno osredinjenje na vlogo žensk v smislu vprašanja: »Zakaj ni odločno

presekala začaranega kroga nasilja?« ustvarja moralno odgovornost žensk za situacijo

družinskega nasilja. »Najusodnejši« moment v tem krogu je diskurzivno povezan z

odzivom oz. vedenjem žensk – žrtev, ne pa z vedenjem moških – storilcev. Takšna

stališča obujajo liberalno feministično pozicijo obrambe svobodne volje, ki promovira

ideale enakosti in svobodnega delovanja: ženske niso pasivne in brezmočne, zato so

moralne odgovorne, da se ozavestijo in (pravočasno) izstopijo iz začaranega kroga

nasilja.

54

Liberalno feministična logika razumevanja, ki ne tematizira in ne pojasnjuje

splošnega družbenega strukturiranja neenakosti med spoloma, je vgrajena tudi v

članek, ki moško nasilje pojasnjuje z »igranjem vlog v soodvisniškem odnosu«

oziroma z ženskim »sprejetjem vloge v igri, ki jo bolj ali manj strastno odigrava«.

Avtorica, ki razmišlja na osnovi lastnih izkušenj, postavlja vprašanja:

»Zakaj, zaboga, ne odidejo? Zakaj ga ne zapustijo? To je vprašanje, ki si

ga zastavi vsaka ženska pri zdravi pameti, ko posluša te zgodbe.« (Edina

ženska, ki lahko ustvari alkoholika, je mati!, Revija Ona, 26.4.2005, str.

42-43)

Avtorica članka poda tudi odgovor:

Problem nesposobnosti oditi je v ženski, v njenem čustvenem svetu, ne v

grožnjah moškega ali v življenjskih okoliščinah. Ženske, ki dopuščajo fizično

nasilje ali čustveno trpljenje v odnosu z ženskarjem, niso pri zdravi pameti,

pa čeprav smo nekatere med njimi visoko izobražene…varanje in pretepanje

nimata nikakršne zveze z žensko, to je zunanji odsev njegovih notranjih

problemov, tako kot alkoholizem.

Problem nasilja in vztrajanja v nasilnem partnerskem odnosu je torej psihološki, ne

družbeni, je odsev psiholoških procesov, čustvenih težav ter zasvojenosti, s čimer

ostaja neosvetljena družbena določenost oziroma družbena komponenta tega

čustvenega sveta. V nasilju vselej sodelujeta oba spola (v nadaljevanju članka pod

novim naslovom Kaj sledi, ko se medeni tedni končajo (Revija Ona, 3.5.2005, str.

40-41) je avtorica zapisala: »si moram priznati, da sem se 'priglasila kot kandidatka za

vlogo' v najini igri«), kar implicira sokrivdo žrtve oz. prenašanje krivde nanjo.

Ženske, ki imajo zdravo psihično strukturo, imajo moč, da nasilnega partnerja

zapustijo »že ob prvih znakih nasilja«, kar reproducira razširjen mit, da je nasilju

»podvržena« le »posebna vrsta« žensk. Za nerazrešene notranje napetosti, ki jih moški

izživlja z nasiljem sicer ni odgovorna ženska – partnerica, sporoča članek, vendar je

vprašanje krivde še vedno spolno opredeljeno, kar je razvidno že iz naslova članka:

Edina ženska, ki lahko utvari alkoholika, je mati!, v katerem beremo:

55

Edina ženska, ki lahko ustvari moškega alkoholika, nasilneža ali ženskarja,

je njegova mati, partnerica pa nikakor ne!

Tudi za tiste čustvene travme, ki pojasnjujejo žensko soudeležbo v perpetuiranju

nasilja so odgovorne matere:

To, zaradi česar sem postala dovzetna za vztrajanje v nasilnem partnerskem

odnosu, je bilo mamino čustveno zlorabljanje in prekoračevanje mej,

vdiranje v moj miselni svet in stalno podiranje občutka za to, kdo sem in kaj

čutim, ter vloga grešnega kozla, ki je bil dežurni krivec v družini in

strelovod za napetost.

Članek postavlja rešitev tega družbenega problema v ženske same v smislu: »Delaj na

sebi!«, »Izboljšaj svojo samozavest!« »Prevzemi kontrolo nad svojo osebnostjo!« in

ne uporabi potenciala konkretnih izkušenj za zahteve po politični transformaciji.

Poudarek na emocionalnih dramah žrtev, na njihovih potrebah ter odgovornosti, na

individualnem boju in njihovi osebni transformaciji, zamegljuje osnovne vzroke

družinskega nasilja: kulturne in strukturne dejavnike ter odgovornost moških kot

storilcev. Ko je v ospredju duševnost, ostaja vse drugo (zgodovinske, družbene,

etnične in druge določilnice) v ozadju.

»Blame the victim« strategija vključuje tudi reafirmacijo kulturnih predpostavk o

primarni odgovornosti žensk za otroke in njihovo blaginjo. Ženske, ki se še niso

ozavestile o svojem položaju, pravi isti članek, iščejo opravičila za partnerjevo

ravnanje, med drugim:

…otrokom nočejo 'vzeti' očeta, pri čemer se ne zavedajo, da pušča nasilje

na otroku posledice, tudi če ni neposredno njegova žrtev, temveč samo

priča.

Materinski instinkti delajo ženske moralno superiornejše in bolj skrbne od moških,

kar tudi pomeni, da bi morale biti sposobne zaščititi svoje otroke – ne glede na

situacijo, v kateri se nahajajo. Enako velja v primerih družinskega in

zunajdružinskega nasilja, ko so nasilni otroci. V tej povezavi je tipično stališče

psihiatra in psihoterapevta na psihiatrični kliniki v Ljubljani, objavljeno v Nedeljskem

56

dnevniku (Ravno prav šibe in ravno prav ljubezni, 21.5.1995). Intervjuvani

strokovnjak je, s sklicevanjem na žensko vlogo v prvih šestih mesecih, ki so odločilen

in pomemben čas za vsa nadaljnja leta, poudaril svojo distanco do feministične

perspektive:

…tudi zagovorniki najbolj skrajnega feminizma morajo priznati, da je mati

tista, ki donosi in rodi otroka in gradi čustveni odnos z njim. Prvih

informacij dojenček ne dobi po razumu, ampak po čustvih.

Ženske (matere ali partnerke) so torej preko ideologije materinstva odgovorne za

nasilje, ki ga izkusijo bodisi same ali drugi, pa tudi za tisto, ki ga same povzročijo. V

primerih ženskega nasilja nad otroci se medijska obravnava nemudoma znajde na tleh

moraliziranja, kot priča primer detomora ambiciozne matere, o katerem poroča Večer

(2005) v članku z naslovom Ovira na poti do slave.

Da je za poskus umora kriva žrtev sama, namiguje tudi članek Poskusil je umoriti

svojo taščo (Delo, 7. 3. 1985, str. 10):

Vse kaže, da vzroki za kaznivo dejanje tičijo v odnosu tašče do hčerinega

moža.

Prelaganje odgovornosti na žrtev je razvidno tudi v narativnem osredinjanju na

transgresivno vedenje žensk oz. žena. Članki neredko opisujejo varanje soprogov

(ženine skoke čez plot) ter opozarjajo na njihovo izzivalno vedenje, kot je razvidno v

spodnjih dveh primerih uzgodbenja umora in poskusa umora žene:

Oškodovanka naj bi bila živela zelo 'živahno', v hišo so baje prihajali

različni moški, soproga naj bi bila nekoč med spanjem dvakrat zabodla v

hrbet, a je zaradi tega ni prijavil policiji. (Nisem je hotel ubiti, rad jo

imam, Večer, 21. 9. 2005, str. 21)

Oškodovanka jih je (tri moške, ki naj bi podkrepili grožnjo žene, da ga bo

ubila – op.av.) po obtoženčevih besedah privedla na njun dom in z njimi

oralno občevala pred njegovimi očmi.( Za poskus umora devet let zapora,

Delo, 9. 4. 2005, str. 7)

57

Na spolno transgresijo umorjene žene namiguje tudi podnaslov članka Krvava

drama ljubosumja, ki nosi v okvirčku podnaslov Dva brata, ena ženska (Lady,

29.3.1995, str. 23). V članku že takoj na začetku zvemo, da je bila Vera »privlačna«

ženska, »z enim od bratov je bila poročena, drugi je bil njen ljubimec«. Zgodba

pripoveduje o začetku zveze: pravljično lepa poroka, srečen zaljubljen par. Morilec je

upodobljen kot zaupljiv partner, »ženi in bratu je popolnoma zaupal, onadva pa sta

njegovo zaupanje zlorabila«. Njegova edina »napaka«, za katero zvemo v članku, je

bila ta, da je bil zaradi službe pogosto odsoten od doma, ona pa si je »svoj zakon

zamišljala čisto drugače« (na konotativni ravni je vsebovan stereotip o moškem

preskrbovalcu in ženski, ki pravzaprav nima realnih predstav o življenju). Ob

razkritju, da ljubi drugega,

je bil obupan, rotil je Vero, naj ostane, a vse je bilo zaman. Preselila se je

nadstropje niže, k Petru. Pa to še ni bilo vse. Sosedje so zmajevali z glavo,

ko so videli, kako izzivalno in nesramno se vedeta Vera in njen Peter. 'Vera

je vedela, da je Jens nesrečen in da jo še vedno ljubi. Pa se je namenoma

nastavljala s Petrom na stopnišču. Iz njunega stanovanja je bilo slišati

nedvoumne glasove ljubezni. Da, Jens je strašansko trpel, mučila sta ga.'

Žensko, ki je bila ubita, obravnava članek – tudi skozi jezik sosedov – implicitno kot

»krivo«, v smislu »saj si je zaslužila, ker je izzivala«. Tudi ob usodnem srečanju na

stopnicah, ko jima je zaprl pot, »ga nista vzela resno« in tako izzvala krvav zaključek

»drame ljubosumja«:

'Umakni se, šleva', se mu je posmehovala Vera, Peter pa ga je odrinil. Nato

se je Vera izzivalno prižela k svojemu ljubimcu. Jensu se je stemnilo pred

očmi.

Osrednja drama v »zgodbi« je nezaslišano izzivalno vedenje žrtve (ki ga potrjujejo

»očividci« - sosedje), ki še tako obvladanega in na spravo pripravljenega moškega (po

večkratnih ponovitvah) naposled privede v stanje, ko se mu »stemni pred očmi«, ne

pa umor sam. Ignoriranje krivde storilca, zmanjševanje teže njegovega dejanja in

polarizacija kompleksnega vprašanja nasilja v melodramo dobrega (romantična

poroka, monogamija, moževo zaupanje in skrb za ohranitev zakona) in zla (izdaja -

ženina zloraba zaupanja, prešuštvo oz. incestuozno razmerje med bratom in sestro,

58

ženino izzivanje, nesramnost, neusmiljeno zavračanje in poniževanje moža) sta še

podkrepljena z zaključnimi stavki, ki govore o izgubi, vendar ne na strani žrtve

(izguba življenja), temveč na strani storilca (izguba smisla življenja):

'Zame je življenje brez pomena… Izgubil sem vse, predvsem pa vero v ljudi'.

Moško nasilje nad žensko je tako prikazano brez negativnih posledic za žrtev, teža

dejanja – umora (in problema nasilja sploh) je izgubljena, krivda pa na strani obeh

žrtev, predvsem prevarantske žene. Prava žrtev v zgodbi je pravzaprav storilec.

V reprezentacijah moškega nasilja nad ženskami je tudi veliko govora o ljubosumju,

medtem ko tematizacije ženskega ljubosumja, razen zelo redkih izjem, ni zaslediti.

Tudi v primeru poročanja o ženskem nasilju nad partnerjem je ljubosumje žensk kot

vzrok nasilja postavljeno pod vprašaj, kot na primer v naslovu članka Streli zaradi

ljubosumja? Dnevnik, 6.3.1985, str. 13). O ljubosumju moških storilcev poročajo že

naslovi člankov, kot na primer: V napadu ljubosumnosti prijel za nož in napadel

par (Dnevnik, 16.5.2005), Ljubosumnež je nesojeno ljubezen porezal po vratu

(Dnevnik, 14.5.2005), Krvava drama ljubosumja (Lady, 29.3.1995, str. 23). Zelo

pogosto pa se že v naslovu člankov ljubosumnost oziroma sam umor ali poskus umora

pojavljata skupaj s poudarjanjem storilčeve ljubeznijo do žrtve – kar pomeni, da

moški pravzaprav ubijajo iz ljubezni – na primer: Ljubezen in ljubosumje (Dnevnik,

17.5.1985, str. 13), Bila je ljubezen mojega življenja (Zaradi ljubosumja skoraj

umoril svoje nekdanje dekle in njenega prijatelja) (Večer, 21.9.2005, str. 21),

Zabodel ljubezen (Novice, 21. 9.2005, str. 7), Nisem je hotel ubiti, rad jo imam

(Večer, 21. 9. 2005, str. 21), Z nožem dokončno ubil ljubezen (Dnevnik, 9. 5. 1995,

str. 24), »Oče ni mogel sprejeti, da ga je mama zapustila« (Dnevnik, 18. 5. 2005).

Ljubosumje se pojavlja bodisi kot vzrok ali povod moškega nasilja nad ženskami, pri

čemer pogosto nastopa tudi kot olajševalna okoliščina (uboj iz afekta). Emocija sama

ni problematizirana – ne kot 'problem posameznika' oziroma osebna težava storilca, ki

bi morebiti zahtevala strokovno obravnavo ter zdravljenje, ne kot izraz posedovalne

»ljubezni«, ki jo narekuje interes po ohranjanju kontrole in s tem moči nad partnerico.

Ljubosumje ima, nasprotno, v reprezentacijah pogosto status 'dokaza ljubezni',

predstavljeno je kot zaščitniški instinkt, s katerim poskušajo moški ohraniti/rešiti

ogroženo zakonsko zvezo (čeprav gre pogosto tudi za kasnejše ljubosumje na bivše

59

partnerice in njihove nove partnerje) ali pa branijo svojo (moško) čast, ko kaznujejo

oziroma ubijejo ženinega ali partneričinega ljubimca. Trud moških partnerjev –

storilcev, da bi rešili institucijo zakonske zveze je razviden iz spodnje razlage

obrambe storilca, ki je bil obtožen umora žene:

Gre za žalostno zgodbo, za nesrečne odnose, obojestransko nasilje, alkohol,

žalost zaradi propadajočega zakona, ljubosumje. Obtoženi je odšel na

Pohorje, da bi rešil svoj zakon, ne pa da bi umoril soprogo, zato bi bilo

treba kaznivo dejanje prekvalificirati.

V nadaljevanju beremo še izjavo storilca:

Zgodila se je nesreča, niti slučajno je nisem mislil ubiti. Saj sem jo vendar

imel rad in še zmeraj jo imam. (Nisem je hotel ubiti, rad jo imam, Večer,

21. 9. 2005, str. 21)

V članku Za poskus umora soproge 88 mesecev zapora, ki v drugem mediju opisuje

isti dogodek, je eden od razdelkov prispevka naslovljen »Hotel je rešiti zakon, ne pa

umoriti soproge«. Tudi v primeru umora zunajzakonske partnerice, storilec »ni mogel

preboleti«, da ga je partnerka zapustila, »pestila ga je močna simbiotična navezanost

nanju (na partnerico in hči – op.av.) in je na vse načine vnovič poskusil sestaviti

družino.« (Celjan jo je zalezoval in nazadnje ustrelil, Delo, torek, 6.9.2005. str. 8).

Članki tako sporočajo, da zapuščeni partnerji pogosto »po/vabijo« (bivše) partnerice

na pogovor z namenom, da bi uredili razmere in medsebojne vezi, a ženske »vztrajajo

pri svoji odločitvi« in »se ne pustijo pregovoriti« kot v primeru samomorilsko

nagnjenega obtoženca, ki je poskusil umoriti svojo bivšo ženo (Napadalec preživel z

vrvjo okoli vratu, Dnevnik, 26. 5. 2005). Tudi »postavni mladenič« se je potem, ko

je punca hotela končati razmerje (»ker se ji smejejo, ker hodi z njim«) »vztrajno

trudil, da bi znova postala par«, hotel se je pogovoriti oziroma dogovoriti:

Zanjo sem bil najslabši. Hotel sem, da ostaneva skupaj do konca. Klical sem

jo, ji pošiljal sporočila, da bi se pogovorila, saj mi ni bilo vseeno. Imel sem

jo rad… Hotel sem se dogovoriti z njo, da bi bila spet par. (Ljubosumnež

je nesojeno ljubezen porezal po vratu, Dnevnik, 14. 5. 2005)

60

O podobni skrbi za ohranitev zakona, o prošnjah, vztrajanju beremo tudi v naslednjih

primerih:

Zelo hudo mi je bilo, ko me je zapustila. Prosil sem jo, naj se vrne k meni,

toda vztrajala je pri svojem. … Na kolenih sem jo prosil, naj pride

nazaj…Potem sem jo vsak dan klical in jo prosil, naj se vrne…(Oče ni

mogel sprejeti, da ga je mama zapustila, Dnevnik, 18. 5. 2005)

Kot je dejal, se je bil pripravljen z njo pogovoriti in urediti razmere, ker sta

živela skupaj že 20 let in imata 19-letnega sina. Naletel je na gluha ušesa, z

Guzejevo je sklenil obračunati, ko mu je zagrozila z ubojem. (Za poskus

umora devet let zapora, Dnevnik, 15. 4. 1995, str.12)

Neredko so storilci upodobljeni kot mirne in prijazne osebe, ki se z nikomer ne

skregajo, kot predhodno »neproblematični« (primer spodaj), če pa je že storilec

nekaterim »vplival strah v kosti« (primer Celjana zgoraj), pa je spet drugim deloval

kot »skrben, ustrežljiv in delaven«.

Poročali smo že, da vse kaže, da je napad sprožilo ljubosumje, saj Davida

pred tem niso poznali kot problematičnega, tudi policisti z njim še niso imeli

opraviti. (V napadu ljubosumnosti prijel za nož in napadel par, Dnevnik,

16.5.2005)

Dodatna olajševalna okoliščina, ki nam jo implicitno podaja članek, je dejstvo, da:

…da se je dva tedna po smrti svoje matere čustveno navezal na nekaj let

starejše dekle.

V članku zvemo, da sta bila že zaročena, da je imel storilec rad tudi njeno hčerko,

temu pa je sledilo »grozljivo spoznanje, da ga Mateja vara«. Mladenič, kot ga označi

članek, tega »močnega čustvenega stanja zaradi ljubosumnosti« in »prizadetosti ob

Matejini zavrnitvi« ni mogel obvladati, ob pogledu na tekmeca se mu je stemnilo

…(»Ljubosumnost zamegli zdravo razumsko presojo«, je isti primer komentirala

novica v Delu (12. 5. 2005, str. 8)).

61

Z nasiljem moški kaznujejo neupoštevanje svojega truda za ohranitev zakona oz.

partnerske zveze in izkazovanja ljubezni do partnerice. Ob takšnih in podobnih orisih

močnih emocionalnih stanj (smrt matere, čustvena navezanost, ljubosumnost) se

nasilje kaže kot skorajda samoumevna, vsekakor pa kot razumljiva reakcija na

občutek degradacije (zasmehovanost, zavrnitev, ..), deprivacijo (prikrajšanost za

žensko/ženo kot »lastnino«, zapostavljenost ali pa uničena spolnost kot v primeru

storilca, ki je »poudaril …, da se je vse skupaj pripetilo zato, ker so mu v bolnici

onesposobili 'luleka' in mu povsem uničili spolnost« - Za poskus umora devet let

zapora, Delo, 9. 4. 2005, str. 7) in razveljavitev socialnega statusa moškega (se ni

dala prepričati, je vztrajala pri svojem,…). Moško nasilje je kompenzacijski

mehanizem, je način ponovne vzpostavitve porušenega »maskulinega ekvilibrija« in

razmerja med spoloma.

Kvalitativna analiza je pokazala tudi na problematično označevanje družinskega

nasilja kot nepojmljivega in nedoumljivega, kot na primer v spodnjih dveh primerih.:

… ne moremo razumeti…vse skupaj se zdi tako čudno, povsem brez razloga,

nepojmljivo… (Pokol brez razloga?, Dnevnik, 31. 5. 1995, str. 19)

Tako srdit, nečloveški bes, nezaslišano dejanje, nedoumljiv… (Dokončnih

30 let za Iva Marolta?, Slovenske novice, 1.4. 2005, str. 3)

Nasilje moških nad ženskami v družini ni nikoli »brez razloga«, nesmiselno, takšno

razumevanje odvrača pozornost od vsakdanjega, »rutinskega« nasilja moških nad

ženskami, ki ima to ekspresivno funkcijo, da izraža dominacijo moških in je obenem

eden temeljnih mehanizmov za vzdrževanje obstoječih neenakih razmerij med

spoloma ter med odraslimi in otroki v družini in družbi. Pretepanje ali celo umor

žensk v družini ni odklon ali izjema, kot ga pogosto prikazujejo članki in novice,

ampak je v veliki meri logična posledica sistematičnega zatiranja žensk. Moška moč

ni individualna, temveč kolektivna.

Nasilje kot družbeni problem za tiste, ki z njim niso neposredno povezani, ne obstaja.

Skozi optiko medijskih reprezentacij, ki družinsko nasilje individualizirajo, je tako

nasilje »problem« drugih, ne pa družbeni problem – problem, ki zadeva odnose v

družbi, torej nas vse.

62

Prevladujoče reprezentacije družinskega nasilja skratka izražajo patriarhalno logiko, s

tem, da:

1. »skrivajo« oz. nevtralizirajo spol storilca ter individualizirajo družinsko

nasilje, s čimer tajijo družbeno neenakost razmerij med spoloma oz. prikrivajo

dejstvo, da gre v večini primerov družinskega nasilja za vprašanje (ohranjanja)

moške moči in da

2. »osvetljujejo« spol pri vprašanju odgovornosti in krivde za nasilje, ki ga

doživljajo bodisi ženske ali otroci, s čimer tudi legitimizirajo tovrstno

delovanje.

Članki, nastali na podlagi novinarske iniciative v Jani, pa tudi v Dnevniku in drugod,

na drugi strani prispevajo k promoviranju družinskega nasilja kot zadeve javne

politike preko poročanja o reformnih pobudah, zakonskih prizadevanjih in

aktivnostih, vlogi države na tem področju, preko opozarjanja, da je potrebno poskrbeti

za varnost pretepenih žensk in otrok (varne hiše itd.), o seminarjih, organiziranih na

temo družinskega nasilja, dalje, preko intervjujev z različnimi strokovnjakinjami in

družboslovkami ter predstavnicami nevladnih organizacij, ki pomagajo ženskam v

težavah (Društvo za nenasilno komunikacijo, ženske svetovalnice,…), preko

predstavitve tečajev za varnost (npr. Agencija za varnost žensk), preko objavljanja

telefonskih številk SOS telefona za ženske in otroke, žrtve nasilja, Asociacije žensk in

Klica v duševni stiski, na katere se lahko ženske v stiski obrnejo in se z dobrim

nasvetom rešijo iz začaranega kroga nasilja, preko opozarjanja na mučno pot

dokazovanja, ki jo mora prehoditi žrtev, soočena z močnimi odklonilnimi in celo

sovražnimi stališči ipd.

Na primer, članek z naslovom Postanite feministi! (Jana, 15. 3. 2005) postavlja

problem nasilja nad ženskami v kontekst družbene neenakopravnosti med spoloma

(pri čemer v posebnem okvirčku navaja tudi konkretne primere diskriminacije s

področja zaposlovanja in plač, politike, reprodukcijskih pravic itd.) in mačizma. Na

to, da mora javnost pri percepciji oz. razumevanju družinskega nasilja postati bolj

pozorna na strukturno razmerje med spoloma opozarjata med drugimi tudi članka V

kleščah pravice (Nedeljski dnevnik, 27. 5. 1990, str. 13) in Tihe, ubogljive in

pretepene (Mladina, 18. 5. 1990, str. 38- 39). Članek v Mladini, ki izpostavlja

problem molka kot največjega zaveznika nasilnežev ter potrebo po spremembah

63

zakonodaje, se angažirano loti tudi napačnega postavljanja vprašanja krivde žrtve ter

se cinično distancira od izjav intervjuvanca, ki ga »skrbijo pretepeni moški«. Avtorici

razkrivata tudi paradoksno držo ene od sogovornic, ki po eni strani razmere dobro

pozna, po drugi strani pa se še vedno sprašuje »Zakaj ne gredo stran?«

Žalostno je, da predobro ve za odgovor.

Tako opozarjata na nekonsekventnost sicer kompetentnih sogovornic o nasilju nad

ženskami.

Članek Žrtev na mučni poti dokazovanja (Dnevnik, 8. 3. 2005), ki kot eden redkih

spregovori o spolnem nasilju nad ženskami, opozarja na ideološke in strukturne

koordinate nasilja ter na spolno nasilje kot:

…dejanje, ki ga moški stori zlasti iz potrebe po dokazovanju svoje moči in

premoči, medtem ko je spolna potreba šele na drugem mestu.

Članek Dom kot bojišče (Jana, 4. 4. 1990. str. 18-19) sporoča nedvoumen odgovor na

vprašanje, ali ženska sama izzove moškega in ob udarcih (vsaj malo) uživa: Ne!

Nikakršno 'izzivanje' ne more upravičiti udarcev, ki povzročijo hude

poškodbe in celo smrt, pa tudi onih ne, pri katerih se modric še ne vidi.

Obenem izpostavlja dom kot najnevarnejši prostor za ženske (demistifikacija doma

kot varnega zatočišča in oaze sreče ter miru), moža pa kot najnevarnejšega človeka za

ženo. Nasilje nad ženskami obravnava kot način »discipliniranja« ali »kaznovanja«

žensk s strani nosilcev moči.

Članek Kako rešiš svoje življenje (Jana, 11. 4. 1990, str. 17-18) seznanja bralke in

bralce z oblikami pomoči (pogovor po telefonu, intervencija milice), opozarja na

prenizke kazni za nasilneže ter – skozi izjavo namestnice tožilca temeljnega javnega

tožilstva v Ljubljani – na odklonilen odnos javnosti do žrtve.

Kup mitov opravičuje storilca, zanjo pa se zdi, da je sama kriva za vse, kar

je doživela.

64

Članek opozarja tudi na »ciničen, škodljiv, krivičen in nevzdržen« pogled na nasilje,

ki ga pogosto izpričajo branilci oz. zagovorniki moških storilcev. Zavzema se za

nujne spremembe na ravni miselnosti in (stanovanjske in kazenske) zakonodaje.

Članek Najprej udari ženo (Delo, Sobotna priloga, 12. 3. 2005, str. 14-15), ki že v

uvodnem delu izpostavi prevlado moškega nasilja nad partnericami v primerjavi z

nasiljem žensk nad svojimi partnerji, pa na primeru zakona o preprečevanju nasilja v

družini prikazuje »ideološke spremembe v pogledih na določene družbene probleme

in področja, ki so posledica zamenjave na oblasti« (str. 15).

7. ANALIZA TELEVIZIJSKEGA POROČANJA O DRUŽINSKEM NASILJU

V vzorec televizijskih prispevkov smo vključili vse televizijske prispevke v obeh

dnevnikih in v tistih oddajah rednega aktualno-dokumentarnega programa na

slovenski nacionalni televiziji in na POP TV, kjer smo po izkušnjah pričakovali, da bi

se lahko lotili obravnave te tematike. Med februarjem in avgustom leta 2005 in med

februarjem in avgustom 200617 smo tako spremljali:

- Dnevnik (TV Slo)

- Tednik (TV Slo)

- Tarča (TV Slo)

- 24 ur (Pop TV)

- Preverjeno (Pop TV)

- Trenja (Pop TV)

V letu 2005 je bilo na obeh televizijah v sedemmesečnem obdobju od februarja do

avgusta objavljenih 18 prispevkov, v istem obdobju leta 2006 pa 15, skupaj torej 33.

Televizija poroča o nasilnih dogodkih dovolj velikih dramatskih razsežnosti (npr.

družinski umor), o neobičajnih pojavih nasilja (otroci pretepajo starše, žena pretepa

moža) ali pa, kadar problem nasilja postane del politične agende in političnega

konflikta (npr. konflikt parlamentarnih strank glede politike do družinskega nasilja ali

tiskovna konferenca nevladnih organizacij).18

17 Zaradi manjšega števila prispevkov smo tu časovni razpon v primerjavi s tiskani mediji podaljšali s treh na sedem mesecev. 18 Seveda ni izključeno, da so bili objavljeni prispevki v nekaterih neserijskih oddajah, ki jih nismo spremljali ter obenem v tisti polovici leta, ki je nismo vključili v naš vzorec. Vendar je časovno obdobje spremljanja medijev dovolj dolgo (več kot pol leta v enem letu), da lahko na tej podlagi sklepamo o zakonitostih v reprezentaciji nasilja na obeh televizijah.

65

Od 18 prispevkov v letu 2005 jih je bilo devet objavljenih na slovenski televiziji, vsi v

večernem Dnevniku ali v Odmevih, devet prispevkov pa na POP TV, od tega šest

prispevkov v dnevni informativni oddaji 24 ur, trije daljši pa v oddaji Preverjeno. Leta

2006 pa je bilo v dnevnih novicah na slovenski televiziji objavljenih šest prispevkov,

devet prispevkov pa je objavila POP TV, od tega dva daljša v oddaji Preverjeno,

ostale pa v dnevni informativni oddaji 24 ur. Prispevki v dnevnih novicah imajo

seveda druge žanrske zakonitosti in drugo nalogo kot dokumentarni prispevki v oddaji

Preverjeno, kar je potrebno pri analizi upoštevati. Lotimo se najprej dnevniških novic

na obeh televizijah, ki obravnavajo nasilje v družini. Gre za naslednje prispevke:

1. Glasovanje v Državnem zboru o poročilu Varuha človekovih pravic o nasilju v

družini (22. 2. 2005 TV SLO).

2. Glasovanje v Državnem zboru o poročilu Varuha človekovih pravic o nasilju v

družini. Prispevek o tej razpravi sta predvajali obe televiziji (22. 2. 2005 POP

TV).

3. Družinska tragedija v Ljubljani – oče umoril 12-letnega sina nato storil

samomor (23. 2. 2005 TV SLO).

4. Družinska tragedija v Ljubljani – oče umoril 12-letnega sina nato storil

samomor (23. 2. 2005 POP TV).

5. Avstrijski veleposlanik obiskal dvojčka, ki sta ostala sama po smrti matere, ki

jo je ubil mož in oče, avstrijski državljan (3. 3. 2005, TV SLO).

6. Pred dnevom žena – nevladne organizacije opozarjajo na nasilje v družini, kjer

so največkrat žrtve ženske in otroci (7. 3. 2005, TV SLO, Dnevnik).

7. Nevladne organizacije opozarjajo na premile kazni za nasilje v družini (7. 3.

2005, TV SLO, Odmevi).

8. Družinska tragedija v Ljubljani – sin umoril mater, sledi pogovor s Katjo

Bašič (14. 3. 2005, TV SLO).

9. Družinski tragediji – sin umoril mater v Ljubljani, v Novi Gorici našli mrtvega

očeta in sina (14. 3. 2005, POP TV)

10. Mati na zatožni klopi – začetek sojenja materi, ki naj bi povzročila smrt

svojega otroka iz malomarnosti (23. 6. 2005, POP TV).

11. Pogovor s Polono Selič iz urada Varuha človekovih pravic o preprečevanju

nasilja nad otroci (6. 7. 2005, TV SLO)

66

12. Oče v Oplotnici pri Mariboru ustrelil osemnajstletno hčerko (2. 8. 2005, TV

SLO).

13. Oče v Oplotnici pri Mariboru ustrelil osemnajstletno hčerko (2. 8. 2005, POP

TV).

14. Pogovor z Vlasto Nussdorfer o nasilju v družini – prispevek o nasilju v

družini, ki ga je vzpodbudil dogodek dne 2. 8. 2005 (6. 8. 2005, POP TV).

15. Zakaj je morala umreti Nives – prispevek o nasilju v družini, ki ga je

vzpodbudil dogodek dne 2. 8. 2005 (7 .8. 2005, TV SLO).

16. Mnogi ne poznajo pomena bele pentlje – prispevek o nasilju nad ženskami ob

dnevu žena (8. 3. 2006, TV SLO).

17. Obsodbe za najtežje zločine – prispevek o najodmevnejših sojenjih za umore

(11. 3. 2006, POP TV).

18. Dve leti za umor hčerke – prispevek s sojenja materi, ki je zabodla 11-letno

hčer (23. 3. 2006, POP TV).

19. Ivanu Periču ponovno 30 let (27. 3. 2006, TV SLO).

20. Višje sodišče potrdilo 30 let kazni za Periča (27. 3. 2006, POP TV).

21. Nadaljevanje sojenja Milici Makoter, osumljeni, da je naročila umor moža (6.

4. 2006, POP TV).

22. Nadaljevanje sojenja Milici Makoter, osumljeni, da je naročila umor moža (6.

4. 2006, TV SLO).

23. Začetek sojenja zakoncema Vodušek zaradi smrti triletne hčere (25. 4. 2006,

POP TV).

24. Prispevek o posvetu o nasilju nad starejšimi v Državnem svetu (13. 6. 2006,

TV SLO).

25. Družinska tragedija na Štajerskem – mladoletni sin je do smrti zabodel očeta

(22. 6. 2006, POP TV).

26. Nadaljevanje sojenja Milici Makoter (22. 6. 2006, POP TV).

27. Nadaljevanje sojenja Milici Makoter (22. 6. 2006, TV SLO).

28. Pogovor z Matjažem Hanžkom o letnem poročilu Varuha človekovih pravic

(12. 7. 2006, TV SLO).

67

Prispevke o nasilju v obeh dnevnikih bi lahko razdelili na naslednje kategorije:

1. Dogodki: prispevki ki nastanejo na osnovi nasilnega dogodka.

2. Nadaljevanke: prispevki, ki nadaljujejo s tematizacijo že obravnavanega

nasilnega dogodka (14 in 15), enkrat na POP TV in enkrat na TV SLO.

3. Politika: prispevki, ki nastanejo na podlagi politične tematizacije problema ali

v katerih so ključni vir državne institucije oz. organi (razprava v parlamentu o

poročilu varuha človekovih pravic, na primer). Ti so uokvirjeni kot politični

konflikt.

4. Priložnostni prispevki: ki jih novinar poveže s problemom nasilja v družini

(pred dnevom žena in ob dnevu žena, na primer, prispevek 6, 7 in 16), vse TV

SLO. V dveh prispevkih so vir nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z

nasiljem.

5. Nevladne organizacije kot vir: prispevki, katerih osrednji vir so nevladne

organizacije, ki se ukvarjajo z nasiljem (6, 7, oboje TV SLO). Kategorija se

delno pokriva s kategorijo »priložnostni« prispevki.

6. »Sodiščni« prispevki v nadaljevanju: ki poročajo o poteku in rezultatih

sojenja domnevnim storilcem – trije so bili objavljeni na TV SLO, pet pa na

POP TV.

7. Drugo (5).

V celoti prevladujeta dve vrsti prispevkov: prispevek-dogodek (prispevki nastali

na podlagi nasilnega dogodka tisti dan ali prejšnji dan) in prispevki s sojenj. Sodeč

po zgornji kategorizaciji prispevkov je slovenska televizija bolj raznovrstna kot POP

TV. Medtem ko se POP TV v poročanju osredotoča na nasilne dogodke in pogosto v 19 TV Slovenija je v dveh primerih predvajala intervju s predstavnikom Urada za varstvo človekovih pravic. 20 Vse tri prispevke na TV SLO je vzpodbudil Dan žena, dva sta bila objavljena v dnevniku, drug pa v Odmevih. Kategorija Priložnostni prispevki (ob Dnevu žena npr.) in prispevki, kjer so vir nevladne organizacije se v našem konkretnem vzorcu delno pokriva – ob dnevu žena so nevladne organizacije opozorile na nizke kazni za nasilje v družini. O tem je poročala v dveh prispevkih poročala TV SLO. 21 Tudi kategorija »sodiščnih« prispevkov se v našem konkretnem vzorcu delno pokriva s kategorijo »nadaljevank« - POP TV se je v večkrat ukvarjala s potekom sojenja Milici Makoter, obsojeni, da je naročila uboj moža.

Prispevek o dogodku

»Nadaljevanke« nasilnih dogodkov

Vir – pol. institucije in organi19

Priložnostni prispevki20

(Vir-nevladne organiz.)

Sodiščni prispevki21

Drugo

TV SLO 3 1 3 3 (2) 3 1

POP TV 5 1 1 5

Skupaj 8 2 4 3 2 8 1

68

nekaj nadaljevanjih sledi poteku sojenja spektakularnih epizod nasilja, je slovenska

televizija raznovrstnejša v obravnavi nasilja v družini predvsem na račun prispevkov,

ki nastanejo na pobudo nevladnih organizacij. Osredotočenost na tragične dogodke in

sojenja spektakularnih epizod nasilja na POP TV, je gotovo posledica novičarskih

vrednot komercialne tabloidne televizije: selekcija dogodkov temelji na intenzivnosti

dogodka oz. spektakularnosti dogodka. Pri sodiščnih prispevkih pa ima primer

Milice Makoter, podjetnice, obsojene, da je naročila uboj moža, toliko hollywoodskih

dimenzij, da je bilo sojenje zanimivo za komercialno POP TV, ki ga je eksploatirala v

večih prispevkih v nadaljevanju.

Sodeč po zgornji kategorizaciji prispevkov, objavljenih v letu 2005 in 2006, je za

POP TV obenem značilno zapostavljanje stališča nevladnih institucij. Kot politični

problem je problem nasilja za POP TV zanimiv šele tedaj, ko se ta družbeni

problem preoblikuje v konflikt med političnimi strankami glede intepretacije

nasilja in načina reševanja (primer poročila Varuha človekovih pravic, prispevek št. 1

in 2) in dobi torej dramatične dimenzije političnega konflikta. Ta konflikt je potem

praviloma personaliziran kot konflikt med stališči posameznih politikov oz.

poslancev, ne pa kot svetovnonazorski konflikt, ki zadeva različne koncepte družine,

položaj žensk, kulture moškosti in politike spola nasploh. Konfliktnost in politična

personalizacija je tako poleg spektakularnosti/dramatičnosti drugi ključni

novičarski kriterij za selekcijo novic na POP TV. Kar se torej kaže kot neodvisnost

“popa” od uradnih, predvsem političnih virov informacij (glej tabelo) in kot

emancipatorična pozornost »človeškim« problemom na račun političnih, je tudi

kazalnik tabloidnosti popovega pristopa do problema nasilja v 24 ur. Zanjo je značilna

spektakularnost, melodramatizacija, individualizacija in psihologizacija problema

nasilja ter obravnava problema nasilja znotraj konteksta individualne izkušnje.22

Po drugi strani se slovenska televizija v svojem dokumetarnem programu ali

diskusijskih oddajah (Tarča, Tednik) sploh ni ukvarjala s problemom nasilja v družini,

medtem ko je bilo v oddaji Preverjeno v dveh letih kar pet oddaj, ki so se ukvarjale z

22 Psihologizacija in redukcija nasilja na družinske patologije seveda ni novinarska posebnost. Kar nekajkrat je v tej smeri problem nasilja pojasnjevala tudi ena najbolj eksploatiranih intervjuvank pri problemu nasilja v družini, državna tožilka Vlasta Nussdorfer, ki se ukvarja s problemom družinskega nasilja.

69

nasiljem ali tematizirale problem nasilja na ozadju analize konkretnega nasilnega

dogodka, ponavadi družinske tragedije.

Pomanjkanje dokumentarnega analitičnega, s podatki podprtega kritičnega

preiskovalnega pristopa na nacionalni televiziji je v nasprotju z javno funkcijo te

institucije. Delno TV SLO to nadomešča z daljšimi prispevki v oddaji Odmevi,

vendar v tej oddaji tematizacija nasilja temelji na izjavah »zunanjih glasov«, torej na

intervjujih s precej standardnim izborom sogovornikov in tako dopušča malo prostora

novim oz. zapostavljenim interpretacijam problema nasilja na račun prevlade

pravnega diskurza. Klasično vprašanje, ki ga novinarji zastavljajo sogovornikom ob

tragičnih dogodkih nasilja v družini, je vprašanje, če bi bilo konkretno dejanje

mogoče napovedati in preprečiti oz. če so odpovedale službe, ki bi to lahko preprečile.

V nobenem od prispevkov nismo zasledili preiskovalnega pristopa novinarja, ki bi s

pomočjo podatkov in dokumentacije, ki je na voljo, na vprašanje lahko konkretno

odgovarjal. V javnost je sicer vržena kost in sum o dobrem delu »pristojnih« služb,

vendar pa novinarji svoje vloge »psa čuvaja« ne odigrajo v celoti, temveč jo v resnici

le simulirajo. Analitično preiskovalni pristop, ki ga dokumentarni žanr dopušča, je

tako na obeh televizijah v celoti marginaliziran.

V nadaljevanju se bomo osredotočili na štiri dnevniške prispevke, ki obravnavajo dva

dogodka. O vsakem od dveh dogodkov so poročali tako na TV SLO kot na POP TV.

Gre za dva tipična pristopa v poročanju o nasilju v televizijskih novicah: prvi dogodek

(posebno poročilo varuha človekovih pravic o družinskem nasilju, št. 1 in 2 v našem

seznamu) je uokvirjen kot strankarski konflikt, tako da je v televizijskih poročilih

problem nasilja podrejen tematizaciji stranskarskega konflikta glede nasilja in

ukrepov proti nasilju. Drugi dogodek (očetov umor 18-letne hčerke, št. 6 in 7 v

našem seznamu) pa je uokvirjen kot človeška zgodba (ang. »human interest story«).

Z analizo teh dveh raznolikih prispevkov želimo pokazati na splošna protislovja in

pomanjkljivosti novičarske tematizacije nasilja. Kot bomo videli, je razlika v načinu

obravnave med komercialno POP TV in slovensko nacionalno televizijo v obeh

primerih presenetljivo majhna.

70

7.1 Nasilje in (strankarska) politika

Prispevek o posebnem poročilu varuha človeških pravic smo v spodnji tabeli

razstavili na sestavne dele, da bi lahko ugotavljali, kako novinarske konvencije

upovedovanja, ki zadevajo tako verbalni kot vizualni vidik zgodbe, aktivirajo

specifičen pomen dogodka. Naša glavna analitična pozornost je torej usmerjena na

način, na katerega so novice uporabile specifične kombinacije znakov in s tem

interpretirale dogodek in pogojevale »branje« dogodka. Kot bomo videli, je na

denotativni ravni pripovedovanje na obeh televizijah uravnoteženo, objektivno,

korektno. Na konotativnem nivoju pa se konstruirajo prav določene intepretacije

dogodka, ki vzpodbujajo k specifičnemu branju novice o varuhovem poročilu in o

problemu družinskega nasilja v Sloveniji.

Dnevniški prispevek o posebnem poročilu varuha človekovih pravic o nasilju v

družini (poročilo iz parlamenta, 22. 2. 2005) 23

TV SLO tekst TV SLO slika POP TV tekst POP TV slika

1. Uvod voditeljice dnevnika – prehod s predhodne novice ...Precej bolj enotni so bili poslanci pri glasovanju o posebnem poročilu ...

Posnetek voditelja/-ice)

Uvod voditelja dnevnika – prehod s predhodne novice ...In spet k domačim temam. Državni zbor je obravnaval ... Tako v koaliciji kot v opoziciji se strinjajo ... Vladajoča koalicija pa se ne strinja z mnenjem varuha...

Posnetek voditelja/-ice)

2. Uvod novinarke-poročevalke24 ...Več kot 5000 kaznivih dejanj...

Filmski posnetek stiliziranega igranega napada moškega na žensko v stanovanju, nizanje metaforičnih objektov (steklenica na mizi, črepinje na tleh ...)

Uvod novinarke-poročevalke ...Statistika kaže, da je prav družina... ugotavlja varuh...

Filmski posnetek poljubnega parka (igrajoči otroci in starši, slika nekoliko zasenčena – kodirana kot nerealistična)

3. Posnetek varuhovega govora ...Nad 5000 kaznivih ...

Posnetek varuha za parlamentarnim pultom

Posnetek varuhovega govora ...Leta 2003 pa je bilo v Republiki Sloveniji rojenih ...

Posnetek varuha za parlamentarnim govorniškim pultom

4. Tekst novinarke Posnetek poslancev Tekst novinarke Posnetek poslancev

23 Novica na POP TV je bila dolga 2 minuti in 23 sekund, na TV SLO pa 2 minuti in eno sekundo. 24 V obeh primerih novinarki začenjata prispevek z nekaj stavki, ki jih povzemata iz posebnega poročila varuha.

71

...Opozicija je kritizirala mnenje vlade o poročilu varuha ...

v parlamentu ...V vladajoči koaliciji prevladuje mnenje, da je poročilo varuha pomanjkljivo in enostransko ...

koalicije v parl.

5. Izsek govora opozicijskih poslancev Širce, LDS in Kumra, SD, tedaj ZLSD ...Vlada dvomi ...

Posnetek poslanke Širca za pultom Posnetek poslanca Kumarja za pultom

Izsek govora poslanke vladajoče koalicije (Uhan NSi) ...Kot se mu je zapisalo...

Posnetek govora poslanke Uhan za pultom ter varuha in njegove ekipe

6. Govori novinarka ...V koaliciji so poudarili ...

Posnetek poljubnega parka

Izsek govora poslanke vladajoče koalicije (Irgl, SDS) ...Družino je potrebno upoštevati kot temeljno vrednoto ...

Posnetek govora poslanke Irgl za pultom

7. Izsek govora koalicijske poslanke Uhan, NSi ...Podprli bomo zakon o varstvu pred nasiljem, ki ga pripravlja vlada ...

Posnetek poslanke za pultom

Tekst novinarja: ...V LDS in Združeni listi pa so opozarjali...

Posnetki parka

8. Izsek govora koalicijske poslanke Irgl, SDS ...Zato je nujno ozaveščanje...

Posnetek poslanke za pultom

Izsek govora poslanke opozicije (Širca, LDS)

Posnetek govora opozicijske poslanke Širca

9. Tekst novinarke Poslanci LDS-a so zavrnili predlog predsedujočega na seji ...

Posnetek poslancev v parlamentu ter poslanke Širca

Izsek govora poslanke opozicije (Pečan, SD, tedaj ZLSD)

Posnetek govora opozicijske poslanke Pečan iz poslanskih klopi

10 Zaključek novinarke ... ...Kljub nasprotujočim si mnenjem ...to področje čim prej sistemsko urediti.

-Slika varuha in ekipe v klopeh - posnetki posameznih poslancev koalicije -posnetki parlamenta iz zraka -posnetki parka

Kaj opazimo ob tej razstavitvi prispevka na sestavne dele na deskriptivni ravni?

Poročili na obeh televizijah sta izrazito formulaični in zato v veliki meri identični vse

do točke 4 (dogajanje v parlamentu). Pričneta se z uvodom voditelja, ki vzpostavi

prehod od prejšnje novice k novi novici. Sledi uvod nevidne poročevalke, podložen s

posnetki, ki nimajo neposredne zveze s poročilom. V enem primeru gre za popolnoma

poljubne posnetke igrajočih se otrok v parku, v drugem primeru pa za dramatizirane,

torej fikcijske posnetke družinskega nasilja, kjer moška senca napada žensko senco.

Nato se v obeh primerih poročilo premakne v parlament k odlomku govora varuha, ki

72

ga vidimo za parlamentarnim govorniškim pultom. Tudi glede časovnega tempa sta

obe poročili identični. V obeh primerih lahko poslušamo 2-3 stavke iz govora, izbor

poudarkov iz govora pa se le delno razlikuje. Čeprav torej sistemi lastništva in

oblastništva predstavljajo strukturne omejitve, teksti niso enostavno zrcalo politično

ekonomske strukture medijske institucije. V analizi pomena reprezentacij igrajo

ključno vlogo utrjeni novinarski profesionalni standardni postopki upovedovanja

realnosti ter družbene mitologije, na katere se naslanjajo in jih reproducirajo.

Na tej točki pa se pričneta novici nekoliko razlikovati glede pripovedne strukture.

Medtem ko TV SLO napravi časovni lok, saj prične novico z opozicijsko kritiko

ugovora proti poročilu, je pripovedna struktura POP TV linearna in sledi

kronološkemu zaporedju ter se najprej posveti vladini kritiki poročila, nato pa

opozicijski kritiki vladine kritike.25 V nadaljevanju je po formalni in vsebinski plati

poročilo identično in je sestavljeno iz sosledja govorov poslancev opozicije in

koalicije (samo v obrnjenem vrstnem redu, najprej poslanci opozicije na TV SLO, na

POP TV pa najprej poslanci koalicijskih strank). V obeh primerih televiziji izbereta

izjavi dveh poslancev koalicije in dveh opozicije. Izbor poslancev je v treh primerih

isti (Uhan, Irgl, Širca), POP TV pa za konec izbere za predvajanje nekoliko bolj

televizičen govor Brede Pečan (ZLSD) namesto izjave poslanca Kumra iz iste stranke.

Oba prispevka se zaključita z novinarkinim zaključkom, ki je v enem primeru

vizualno podložen s posnetki parlamenta (TV SLO), v drugem pa z menjavanjem

posnetkov parka, parlamenta, varuha ter poslancev koalicije. Zaključek POP TV je

torej le v zadnji fazi bolj vizualno dinamičen, novica pa celo daljša kot na javni

televiziji.26 V zaključku je opaziti edino omembe vredno razliko v pristopu med

obema televizijama: medtem ko TV Slovenija omenja ugovor opozicije nad kršenjem

predpisanega postopka (na vprašanja poslancev bi moral odgovarjati minister, ne

njegov sekretar, kot je predlagal predsedujoči parlamenta), POP TV zaključi z bolj

preprostimi mislimi o enotnosti poslancev opozicije in koalicije, da je nasilja preveč

in da je potrebno to področje sistemsko urediti.

25 Temelnja narativna struktura temelji na porušenju ravnotežja (kritika koalicije in ugovor opozicije) in vzpostavitvi novega stanja ravnotežja (vsi se strinjajo, da je nasilja preveč in da so potrebni sistemski ukrepi). Jasno je, da je pripovedna struktura zgodbe tudi aktivacija določenih pomenov dogodka. 26 Seveda so kar precejšnje razlike v vizualni obliki obeh dnevnikov (od grafične opreme do studijske scenografije ali persone voditelja/-ice). Ta razlika ni pomensko nepomembna, vendar pa za naš namen tokrat ni ključna.

73

Novice so standardno sestavljene iz ti. institucionalnih glasov (voditelj dnevnika,

reporter), iz vizualne in grafične opreme in iz posnetkov realnosti (posnetek s kraja

dogodka, potencialno pa še intervjuji z očividci, eksperti...).

Obe analizirani novici sledita standardni strukturi v takem vrstnem redu: Z

uokvirjanjem dogodka se ponuja diskurzivni okvir, ki določa, kako gre novico

razumeti (kot strankarski konflikt), reporter v nadaljevanju pripoved fokusira (nasilje

in konflikt strank glede intepretacije nasilja), nato pa sledi avtentizacija s posnetki iz

parlamenta (govori varuha, parlamentarcev). Sledi zapiranje pripovedi (reporterka) in

zaključek.

Zaključki naše analize so naslednji:

1. Na denotativni ravni je pripoved v obeh prispevkih seveda uravnotežena,

nevtralna, nepristranska, distancirana in uravnotežena, torej objektivna.

Konotativno pa novici konstruirata prav posebno interpretacijo dogodka.

2. Prispevek je uokvirjen kot novica iz parlamenta, torej kot politična novica. Z

uokvirjanjem se ponuja tudi referenčni okvir razumevanja prispevka in daje

navodila za interpretacijo: gre za konflikt med parlamentarnimi strankami.27 Ta tip

diskurza (strankarski konflikt) v nadaljevanju tudi določa, kakšne podatke iščemo

v prispevku (izjave poslancev), ne pa npr. podatke o stanju na področju

družinskega nasilja. V kontekstu strankarskega konflikta so potem umeščene in

interpretirane vse izjave.

3. V obeh inačicah novice je problem nasilja v družini postavljen v drugotni položaj,

ključen pa je konflikt parlamentarnih strank glede zaključkov poročila in glede

interpretacije nasilja v družini.

27 Dearing in Rogers uokvirjanje (ang. framing) definirata kot selekcijo določenih vidikov zadeve, da bi dali prav določen pomen dogodkom ali problemom. Uokvirjanje zadeva konvencionalne strategije prezentacije dogodka in predpostavlja selekcijo določenih vidikov realnosti na račun drugih. V našem primeru je bil mnogo večji poudarek dan parlamentarnemu konfliktu in izjavam opozicijskim oz. koalicijskim poslancem kot pa samemu poročilu in odgovornosti politike za reševanje problema. Problem nasilja lahko torej v tem primeru uokvirimo kot konflikt političnih strank, zasebni problem in rutinski sestavni del družinskih odnosov in odnosov med spoloma ali pa kot problem moči in dominacije v družbi. Novičarska vrednost novic o nasilju je tesno odvisna od načina uokvirjanja (glej Dearing, Rogers, 1996:33). Novica o naraščajočem kriminalu v družbi je lako uokvirjena kot problem neurejene migrantske politike in ogrožene nacionalne substance, kot problem etnične marginalizacije in razrednih razlik ali kot vprašanje neučinkovitosti policije. Personalizacija družbenega problema (zgodba konkretne družinske tragedije, na primer) prispeva k novičarski vrednosti zgodbe.

74

4. Ker je novica uokvirjena kot politična novica in kot strankarski konflikt, oba

prispevka uporabljata standardne formulaične postopke simulacije objektivnosti

(uravnoteženosti, distance, faktičnosti, nevtralnosti) kot ene od ključnih

novinarskih profesionalnih vrednot in mitov, ki jih novinarji uporabljajo vedno

takrat, ko se nahajajo v sferi legitimnih nasprotij, ki jih zastopajo

institucionalizirani politični akterji (npr. stranke). Gre za retorično vzpostavljanje

distance do realnosti, odsotnost moralnega vrednotenja, ter v našem primeru

uravnoteženo pozornost izjavam pozicijskih in opozicijskih poslancev. Stališča se

v okviru konvencij »objektivnega« novinarstva posreduje zgolj posredno skozi

prepletanje zunanjih glasov in vizualne ikonografije. Zunanji glasovi in njihova

kombinacija omogočajo implicitno opredeljevanje, obenem pa zagotavljajo, da

novinarji ohranjajo objektivno profesionalno retoriko.

5. Novinar vse vrednotne izjave ravno zaradi ideologije objektivnosti polaga v usta

ti. »prisvojenih« ali »zunanjih glasov« (varuha, poslancev) ali pa povzema njihove

izjave (začetek in zaključek). Zunanji glasovi imajo več funkcij, njihova ključna

funkcija je bolj formalistična kot informativna: potrjujejo avtentičnost in

realističnost prispevka, obenem pa se novinar v vsaki situaciji lahko zateče v

vrednotenje s pomočjo izjave zunanjih ali ti. prisvojenih glasov, da bi ohranjal

fikcijo objektivnosti novinarskega diskurza.

6. Ključno za analizo medijske reprezentacije nasilja je, da pomen novice ni določen

le s tem, kar je v prispevek vključeno, temveč tudi kar je izključeno, diskurzivno

potlačeno. V tem primeru je informativna vrednost obeh prispevkov majhna.

Razen nekaj statističnih podatkov v uvodu k poročilu na TV SLO (»...več kot

5000 kaznivih dejanj je bilo povezanih z nasiljem v družini, v eni tretjini primerov

sta storilec in žrtev v partnerski zvezi, 11 žensk je bilo umorjenih ...), o

varuhovem poročilu in torej o družinskem nasilju v Sloveniji ne izvemo praktično

ničesar.

7. Formalna oblika novice je formulaična, konvencionalna in visoko kodirana. O tem

govori že sam vrstni red podkategorij prispevka, ki je značilen za žanr novice in je

identičen v obeh verzijah: voditelj dnevnika, ki predstavlja glas institucije, uvede

novico in jo retorično umesti v univerzum dogodkov v realnosti, da bi mu s tem

odvzel enkratnost in ohranjal televizijski tok in kontinuiteto, obenem pa pogosto

ponuja ideološki konceptualni aparat v okviru katerega gre naključni dogodek

osmisliti (npr. Bolj enotni pa so bili poslanci...).

75

8. Reporterka, ki je diskurzivno podrejena voditelju novic povzema varuhovo

poročilo, njen tekst pa je podložen s poljubnimi posnetki, ki ne nudijo nobene

informacije o dogajanju, temveč imajo zgolj avtentizacijsko funkcijo (Fiske, 2004:

158 v Luthar et al.). Tu gre za svojevrstno brisanje razlike med fikcijo in

realnostjo. Ni torej pomembna vsebina posnetka, temveč funkcija posnetkov, da

avtentizirajo prispevek.28 Sledijo neposredni posnetki iz parlamenta, ki služijo kot

zagotovilo avtentičnosti in realističnosti novinarskega diskurza: varuhov govor,

konflikt v parlamentu z izjavami poslancev, zaključek reporterke, podložen s

poljubnim miksom posnetkov ... itd.29

9. Obstaja stalna napetost med predvidljivostjo konvencij in nepredvidljivostjo

realnosti. Ta skrajno konvencionalna struktura, ki se ji morajo prilagajati vsi

dogodki v realnosti, kaže na to, da obstajajo konvencije upovedovanja vedno pred

dogodkom in da je vsak konkretni dogodek prilagojen klišejski pripovedni

strukturi.30 Te konvencije se delno razlikujejo glede na novičarske žanre (politične

novice, kot je poročilo iz parlamenta, človeška tragedija ...), v ta okvir pa se vedno

znova vstavlja konkretno dogajanje, ki se prilagaja formalni strukturi novinarskih

konvencij upovedovanja. Ali kot pravi Fiske, novice pišejo novinarje, in ne

obratno (Fiske, 2004).

10. Ravno zaradi ideala objektivnosti, ki se v novinarstvu v resnici uporablja vedno le

v primeru, kadar si na eni in na drugi strani stojijo nasproti jasno definirane in

institucionalizirane politične opcije, prava vsebina in ozadje dogajanja v

parlamentu ostaja prikrita: to je vprašanje boja za interpretacijo družine in

razmerij med spoloma. Novinarje torej pomen konflikta ne zanima oz. ga ne

tematizirajo.

11. Vprašanje ti. kulturnega boja, ki poteka glede koncepta družine in položaja ženske

in torej glede »slovnice oblik eksistence« (Habermas), ostane zaradi redukcije

novice na strankarski konflikt v celoti prikrit in neartikuliran. O njem lahko torej

sklepamo le posredno.

28 Pri vizualizacije gre gotovo tudi za estetsko funkcijo in potencialno informativno funkcijo. Tolson meni, da dajejo novice vtis dejstva ravno zaradi ilustrativne vloge vizualnega materiala. Faktualnost je posledica posebnega kombinacije vizualnega in verbalnega materiala. 29 Zanimivo je, da je dogajanje v parlamentu v resnici psevdo dogodek, ki nima nobenega pomena zunaj televizijske reprezentacije – poslanski performans ima smisel samo zato, ker je namenjen televiziji. Televizijski prispevek ta vidik popolnoma zapostavi in sprejme politični performans kot avtentično dogajanje, ki mu televizija le nastavi kamero in ga transparentno posreduje gledalcem. 30 Fiske meni, da ta konvencionalna struktura uklešča kaotično realnost, da bi potencialno disruptivne dogodke umestila v dominantni vrednostni sistem (ibid., 158).

76

12. Popolnoma zamolčana ostane spolna dimenzija nasilja in vprašanje »hegemonične

moškosti«, ki se tesno povezuje z nasiljem.

13. Popolnoma zamolčani ostajajo pravni okvirji problema nasilja.

14. Popolnoma zamolčane ostajajo torej vse strukturne in politične dimenzije nasilja.

15. Prispevek dobro ponazarja, kako obilica informacij in ti. dogodkopolnost, značilna

za sodobne medije, ne prispeva k razumevanju družbenih problemov.

16. Dogodki so torej pogosto vredni unovičenja šele tedaj, ko so vanje vpleteni

institucionalizirani politični akterji in ko družbeni problem postane predmet

strankarskega konflikta.

17. Po eni strani je način tematizacije varuhovega poročila rezultat splošno

uveljavljenih novinarskih standardov. Kritika torej bolj zadeva problematični

novinarski profesionalni ideal in standardizirane načine upovedovanja realnosti v

novinarstvu.

18. Po drugi strani pa oba prispevka kažeta na specifičnost slovenskega novinarstva:

gre za vprašanje novičarskih vrednot in vprašanje postavljanja medijskih tem (ti.

»agenda building«). V slovenski medijski agendi namreč izrazito prevladuje

tematizacija političnih konfliktov na račun tematizacije družbenih problemov.

Institucionalizirani politični akterji imajo preveliko vlogo v tematizacijski funkciji

in tudi način, na katerega obe televiziji tematizirata zgornji dogodek, kaže na

veliko vlogi politike in političnega polja v postavljanju medijske agende in

uokvirjanju problemov. Za slovenske medije pogosto šele politični konflikt, ki ga

zastopajo institucionalizirani akterji iz družbenega problema, vzpostavi dogodek,

vreden unovičenja.

7.2 Človeška zgodba: Družinska tragedija v Oplotnici

V tem prispevku gre za tipično novinarsko človeško zgodbo. V tej obliki se praviloma

obravnavajo tragični razpleti družinskega nasilja. Formalna razlika med prispevkom

na TV SLO in POP TV je precejšnja. Prispevek na POP TV je občutno daljši (2.02) in

obenem že na začetku s pomočjo grafične opreme poimenovan kot »Tragedija«,

vključenih je več izjav očividcev (tri izjave očividcev, dve izjavi tiskovnega

predstavnika), natančnejši je opis domnevnega dogajanja, vključen je raport

reporterke (točka 4), kar prispeva k vtisu takojšnosti in avtentiziranju novinarskega

diskurza. K vtisu takojšnosti in »živosti« prispeva tudi energični in pospešeni glas

77

reporterke, sicer značilen za poročanja s kraja dogajanja na POP TV in na

komericalnih televizijah nasploh. V nasprotju s tem je dopisnikov glas v prispevku

TV SLO počasen, slovesen, upočasnjen in s pridihom patosa, odsotnost raporta pa

dela prispevek ša manj televizičen.

V točki 7 in 8 se prične prispevek posredno osredotočati na vprašanje policijske

odgovornosti za dogodek. Problem sprožijo očividci, vendar pa prispevek ne na POP

TV ne na TV SLO problema policijskega (ne)ukrepanja ne eksplicira. Dvoma v

nobenem primeru ne izgovori in ekplicira novinar, temveč priče dogodka. S pomočjo

prič se tako novinarja distancirata od obtožb in tako odrešita odgovornosti za

morebitne lažne obtožbe policije.31 Gre za tipično strategijo prisvajanja ti. zunanjih

glasov in uporabe zunanjih glasov za svojo diskurzivno vizijo. Ker mora novinar

ohraniti vtis objektivnosti in distance do dogodkov, so prisvojeni glasovi tisti, ki so

lahko pristranski, osebni, emocionalni. Prispevek na TV SLO ima sicer v osnovi isto

strukturo (uvod voditelja, glas reporterja, posnetki s kraja dogajanja, izjava očividca,

izjava tiskovnega predstavnika, zaključek reporterja), vendar je krajši, manj vizualno

dinamičen, z manjšim številom izjav (ena izjava očividca, dve izjavi tiskovnega

predstavnika), brez reporterjevega raporta, reporterjev glas je manj dramatičen in

počasnejši, prinese pa tudi manj informacij o domnevnem poteku dogajanja. Očitek

policiji zaradi neukrepanje pa je še bolj prikrit kot na POP TV.

Dnevniški prispevek o družinski tragediji (Oče v Oplotnici pri Mariboru ustrelil

osemnajstletno hčerko, 2.8.2005)

TV SLO tekst TV SLO slika POP TV tekst POP TV slika 1. Voditeljica uvede

prispevek Včeraj zvečer je 45-letni moški ...Policisti so osumljenca že aretirali, preiskava pa še poteka.

Voditeljica dnevnika Voditelj uvede prispevek Tudi v Oplotnici se je včeraj zgodila družinska tragedija. Oče je z malokalibrsko puško ustrelil 18 letno hčer. Po umoru je pobegnil, a se je po slabi uri vrnil in se

Voditelj dnevnika (grafična oprema s sliko hiše in poimenovanjem dogodka - »Tragedija« nad desno ramo voditelja)

31 Treba pa je poudariti, da je bil dan kasneje v dnevniku na TV SLO predvajan bolj poglobljen prispevek o dogodku, ki se je eksplicitno lotil vprašanja neukrepanja, vendar pa so zaradi pomankanja preiskovanja pomankljivosti v obravnavanju konkretnega dogodka v veliki meri ostale na nivoju moralizacije.

78

je predal policistom. 2. Glas reporterja –

dopisnika v ozadju Osumljeni se je ...

Slika hiše s policisti na kraju preiskave

Glas reporterke v ozadju. Oče in hči sta se sprla nekaj pred osmo uro zvečer...

Posnetek kraja dogajanja

3. Izjava tiskovnega predstavnika PU Maribor

Tiskovni predstavnik intervjuvan na kraju dogodka

Izjava tiskovnega predstavnika PU Maribor ... Po sporu je oče odšel neznano kam, spor se je nadaljeval ...

Tiskovni predstavnik intervjuvan na kraju dogodka, v ozadju diegetični zvok lokacije

4. Izjava očividca – soseda ...Mene je zelo prizadel ta dogodek ...

Očividec I. – sosed na kraju dogodka

Glas reporterke v ozadju – opis predvidenega poteka dogajanja Pred vhodom v večstanovanjsko hišo naj bi se pričel prepirati ...Drama se je odvijala pred očmi očividcev, saj je v neposredni bližini trgovina.

posnetek kraja dogajanja - raport reporterke

5. Glas reporterja v ozadju ... tragedijo je osumljeni že dalj časa javno naznanjal ...

Slika hiše in kraja dogajanja

Izjava očividca – gosta lokala v bližini ....Zelo težak udarec...

Očividec II. – na kraju dogodka

6. Izjava tiskovnega predstavnika ...dvakrat smo imeli prijavo iz družine, da gre za kršitev ...

Tiskovni predstavnik na kraju dogajanja

Glas reporterke v ozadju Kje je dobil orožje zaenkrat še ni znano ...

Posnetek kraja dogajanja, policistov-preiskovalcev v civilu...

7. Glas reporterja ... to pa je bil že tretji umor na območju PU Maribor v tem letu.32

Slika hiše in kraja dogodkov

Izjava očividca – soseda ...ta oče njen je kar dostikrat povedal, da bo ubil nekoga ...

Očividec I. – na kraju dogodka

8. Izjava očividca – gosta lokala ...vemo vsi, da je imel že skoz orožje ...in da tudi niso ukrepali ... res...

Očividec II. – na kraju dogodka

9. Izjava tiskovnega predstavnika PU MB ... v letošnjem letu smo ukrepali dvakrat ...

Tiskovni predstavnik PU MB

10. Reporterkin glas v ozadju ...žena naj bi se zaradi nasilnega moža pred

Posnetek kraja dogodkov (hiša, preiskovalci na dvorišču)33

32 Prispevek je bil dolg minuto in 13 sekund. 33 Prispevek dolg 2.01 minute.

79

časom odselila... Zaradi posedovanja orožja ga policisti še niso obravnavali, po sinočnji tragediji pa so ga pridržali.

Na denotativnem nivoju je zgornji prispevek sicer formulaičen in klišejski, toda

korekten. Čeprav obstajajo razlike v televizijski formi med obema televizijama, sta si

prispevka v pomembnih vidikih in v interpretaciji dogodka izredno podobna,

prispevek na POP TV je s stališča žurnalističnih veščin bolje vizualiziran in bolje

profesionalno izveden. V obeh primerih je sicer problematična odsotnost

eksplicitnega preiskovanja domnevnega neukrepanja policije, vloge okolice, ustreznih

služb in sosedstva, nasilje je pripisano indvidualni patologiji besnečega očeta in

postavljeno v družbeno prazen prostor brez referenc, npr. na družbeni položaj družine.

Toda ker gre za novico, ki se referira na tragičen dogodek, bi bila zahteva po

preiskovanju ozadja in umestitvi dogodka v kontekst splošne problematike nasilja

nerealistična in pretirana. Toda dovolj bi bile že bežne reference na kontekst dogodka

in umestitev vpletenih v relevantni družbeni in institucionalni kontekst. McDonaldova

(1998) razlikuje med informiranjem in prinašanjem novega vedenja. Medtem ko je

informacija vedno fragmentarna in razpršena in prikriva tisto, kar bi bilo

potrebno preiskati, je naloga drugih televizijskih žanrov, da prinašajo novo

vedenje in prispevajo k razumevanju nasilja. Novičarskega žanra namreč ne

moremo opazovati izolirano od drugih televizijskih žanrov na isti televizijski

instituciji.

7.3 Dokumentarni program na televiziji: Psihologizacija in melodramatizacija

nasilja

Bolj problematične so zadeve, če si pogledamo televizijsko obravnavo problema

nasploh. Če od novičarskega žanra težko pričakujemo umestitev vsakokratnega

dogodka v kontekst nasilja kot strukturnega družbenega problema, bi to pričakovali

od dokumentarnih žanrov na isti televizijski postaji. V sedemmesečnem obdobju leta

2005 in 2006, v katerem smo spremljali televizijske prispevke, je bilo objavljenih tudi

pet poglobljenejših dokumentarnih prispevkov o nasilju:

80

1. Spolna zloraba – pedagoški delavci kot storilci (1. 2. 2005, Preverjeno)34

2. Nasilje otroki nad starši (8. 2. 2005, Preverjeno)

3. Ko moški izgubljajo (22. 2. 2005, Preverjeno)

4. Za umor hčerke dobila dve leti (4. 4. 2006, Preverjeno)

5. O fizičnem kaznovanju otrok (16. 5. 2006, Preverjeno)

Prvi se loteva spolnega nadlegovanja v pedagoških institucijah, nasilje v družini pa

omenja le mimogrede. Druga in tretji se lotevata »neobičajnih« vidikov nasilja: otrok

nad starši in žensk nad moškimi. Obe zgodbi sta povedani s stališča individualne

izkušnje. Vpleteni (mati, ki jo tepeta odrasla otroka in mož, ki obtožuje bivšo ženo

nasilnega vedenja) sta spektakelska objekta, ki sta na voljo vojerističnemu pogledu.

Učinek je melodramatičen, racionalno analizo in preiskovanje tu nadomešča

izkustveni vidik in naključnost. Tudi četrti prispevek je melodramatična

človeška zgodba o umorjeni hčerki in sodnem epilogu umora. Človeška zgodba

tako predstavlja nadomestek za analizo fenomena in ne ponuja novega razumevanja.

Corner (2002: 32-33) to zvrst dokumentarcev imenuju »doku-drame« ali »doku-

limonadnice«, s čimer nakazuje, kako ima ključno mesto v dokumentarni pripovedi

(melo)dramatizacija in fikcionalizacija – torej elementi rekonstrukcije realnosti.35

Dokumentarni program, ki naj bi nam povedal nekaj o človeških/družbenih

problemih, nam v taki obliki nekaj pove le o problemu človeka, ki ga obravnava

(ibidem: 134). Ker so bile v tem letu to edine oddaje poleg novic, ki so jih sprožili

tragični dogodki, ki so se poglobljeno ukvarjale z nasiljem, je problematično tako

prominentno mesto, ki ga dobijo »nenavadni«, spektakularni toda naključni in

statistično nesignifikantni primeri nasilja. Na ta način so v resnici anekdotične oz.

naključne oblike nasilja postavljene v ospredje, strukturno nasilje in torej realni

družbeni problem pa prikrit. Peti prispevek obravnava fizično kaznovanje otrok

nasploh. To je tudi edini prispevek v Preverjeno, ki nasilja ne obravnava skozi

individualno človeško zgodbo.

34 Družinsko nasilje ni primarna tematika tega prispevka, vendar prispevek bežno omenja nasilje v družini v kontekstu problema tolerance do nasilja, predvsem tolerance do spolnega nadlegovanja, zato smo ga uvrstnili v izbor tekstov. 35 Vizualna rekonstrukcija v oddajah Preverjeno je pogosta. Gre za izseke igranega vizualnega materiala, ki spremlja naracijo (simulacija nasilja v stanovanju, na primer) ali npr. za kombinacijo posnetkov dveh ločenih dogodkov, kar ustvarja vtis, da gre za en dogodek ...

81

Ključni problem obravnave nasilja v slovenskem televizijskem dokumentarnem

programu je melodramatizacija in individualizacija nasilja. Družbeno ozadje

dogajanja (nasilja) je izgubljeno, individualna motivacija je predstavljena kot vir

nasilja. Novinarstvo tako prikriva s prikazovanjem, saj lov za spektakularnim in

dramatizacija onemogoča razumevanje pojava. Prostor dobivajo običajni neobičajni

pojavi in dogodki (žena natepla moža...). Kot smo ugotavljali že v analizi tiskanih

medijev, imamo opravka z iskanjem spektakularnih primerov nasilja, torej z

proizvodnjo »običajnih neobičajnih« novic. Posledica spektakularnosti in

nenavadnosti kot kriterija selekcije je nevtralizacija nasilja ter konstitucija nasilja kot

rezultata zgolj individualnih patologij, ne pa sistematične povezanosti nasilja z odnosi

med spoloma in nocijo hegemonične moškosti v družbi.

Radi bi poudarili, da personalizacija in upovedovanje problema nasilja skozi enkratno

človeško zgodbo, tako značilno za POP TV, ni problematično samo po sebi. Osebna

zgodba je vedno lahko umeščena v kontekst tako, da povezuje zasebno in politično in

tako prispeva k razumevanju povezanosti med zasebnim in javnim/političnim. Toda

brez razumevanja povezanosti med hegemonično moškostjo in institucijo patriarhalne

družine dobimo namesto razumevanja problema nasilja le voajeristično ogledovanje,

ki sicer ponuja sočutno identifikacijo z žrtvami, vendar pa je analiza kompleksnega

družbenega problema in analitični preiskovalni pristop zapostavljen na račun

čustvenega spektakla. Dokumentarni žanr je po definicij žanr preiskovanja, analize in

prinašanja novega vedenja. Kjer torej televizijski žanr omogoča in zahteva, da se

vzpostavlja zveza med političnimi dimenzijami zasebnega in zasebnimi dimenzijami

političnega, se to ne dogaja. Dokumentarni žanri bi morali kontekstualizirati zasebna

čustva in povezovati individualno izkustvo in javne probleme, ne pa ponuditi zgolj

spektakel čustev in melodramatične izpovedi. V odsotnosti kontekstualizacije so

človeške zgodbe in anekdotične izpovedi na slovenskih televizijah le nadomestek za

analizo, ki ne ponujajo novega razumevanja problema nasilja, kulture hegemonične

moškosti, iz katere izhaja, ali analizo/kritiko strategij preprečevanja nasilja.

82

9. VIRI IN LITERATURA

Abbott, Pamela, Claire Wallace in Melissa Tyler (2005): An Introduction to

Sociology: Feminist Perspectives. London: Routledge.

Archer, J. (ur.) (1994): Male Violence. London: Routledge.

Benyon, John (2002): Masculinities and Culture. Buckingham: Open University

Press.

Berns, N. (2001): Degendering the problem and gendering the blame. Political

discourse on women and violence: Gender & Society, 15 (2), april (262-281).

Connell, R. W. (1995): Masculinities. Berkley: University of California Press.

Creeber, G. (2002): The Television Genre Book. London: British Film Institute.

Dearing W. James, E. M. Rogers (1996): Agenda-Setting. London: Sage.

Dobash, Russell P., R. Emerson Dobash, Margo Wilson in Martin Daly (2004): The

Myth of Sexual Symmetry in Marital Violence. V Michael S. Kimmel (ur.) The

Gendered Society Reader: 410-427. Oxford: Oxford University Press.

Gamson, W. A. (1992): Talking politics. Cambridge, UK: Cambridge University

Press.

Jewkens, R. (2002): Intimate partner violence: causes and prvention. The Lancet, 359

(9315), 20 april: 1423-1429, iskalnik Science direct.

Kellner, D. (1995): Media culture. London: Routledge.

Kitzinger, Jenny (2004): Media Coverage of Sexual Violence Against Women and

Children. V: Karen Ross in Carolyn M. Byerly (ur.) Women and Media: 13-39.

London: Blackwell.

Kozol, W. (1995): Fracturing domesticity: media, nationalism, and the question of

feminist influence. Journal of Women in culture and society, spring, 20 (31).

Kuzmanić, Tonči (1999): Bitja s pol strešice: Slovenski rasizem, šovinizem in

seksizem. Ljubljana: Open Society Institute-Slovenia.

Langer, John (1998): Tabloid Television. London: Routledge.

Luthar, Breda (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: ZPS.

Luthar, B., H. Hardt in V. Zei (ur.) (2004): Medijska kultura. Ljubljana: Študentska

založba.

Luthar, B. (2001): »Ohromljeni in oslepljeni od nevtralnosti«. V B. Luthar in drugi,

Mit o zmagi levice. Ljubljana: Mirovni Inštitut.

83

Macdonald, Myra (1995): Representing Women: Myths of Femininity in the Popular

Media. London: Edward Arnold.

Meyers, Marian (1994): News of Battering. Journal of Communicatioin, 44, 2: 47-63.

Meyers, Marian (1997): News Coverage of Violence Against Women: Engendering

Blame. London: Sage.

Michalski, J.H. (2004). Making sociological sense out of trends in intimate partner

violence. Violence against women, 10 (6), junij (652-675).

Mindich David (1998): Just the Facts. How “Objectivity” Cam to define American

Journalism. New York: New York University Press.

Peterson, Zoe D. in Charlene L. Muehlenhard (2004): Was it Rape? The Function of

Women's Rape Myth Acceptance and Definitions of Sex in Labeling Their Own

Experiences. Sex Roles, 51, 3-4: 129-144.

Renzetti, Claire R. in Daniel J. Curran (1995): Women, Men, and Society. Boston:

Allyn and Bacon.

Van Zoonen, Liesbet (1994): Feminist Media Studies. London: Sage.

White, Bradley H. In Sharon E. Robinson Kurpius (2002): Effects of Victim Sex and

Sexual Orientation on Perceptions of Rape. Sex Roles, 46, 5-6: 191-200.

Whitehead, S. (2002): Men and Masculinities. Cambridge: Polity Press.

Zaviršek, Darja (ur.) (1996): Spolno nasilje: Feministične raziskave za socialno delo.

Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Zelizer, Barbie (2004): Taking Journalism Seriously: News and the Academy.

London: Sage.