MESEČNIK JULIJ/MALI SRPAN 07/15

Mesečnik DSO Bežigrad Julij 2015, št. izdanih izv. 80 Izdajatelj: Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad, Komanova ulica 1, 1000 Ljubljana Ideja in oblikovanje: delovna terapija Lektorirala: A. Pogorelec-Tomažič

Stari slovenski pregovori o mesecu juliju

• Ako je drugi dan tega meseca lepo, še štirideset bo tako. • Ako na Magdaleno dežuje, se dež še rad obdrži. • Je tega meseca presuho, ostane grozdje drobno. • Kakor vreme Jakoba dopoldne, tako bo tudi pred božičem te

dni. Prazniki in obredi

• 11. julij: Svetovni dan prebivalstva

Leta 1989 je predsedujoči svet Razvojnega programa OZN predlagal, naj se 11. julij razglasi za svetovni dan prebivalstva. Danes je na svetu okoli 7,3 milijarde prebivalcev. Države z največjim številom Zemljanov, po vrstnem redu, so Kitajska (1,4 milijarde), Indija (1,3 milijarde), Združene države Amerike (325 milijonov), Indonezija (256 milijonov), Brazilija (204 milijone), Pakistan (188 milijonov), Nigerija (183 milijonov), Bangladeš (160 milijonov), Rusija (142 milijonov) in Japonska (127 milijonov). Na lestvici 200 držav, Slovenija zaseda 145. mesto z 2.075.592 prebivalci.

Predvideni prihajajoči dogodki v juliju

• Julijske srede bomo popestrili z družabnimi in športnimi igrami ter seveda s praznovanjem rojstnih dni stanovalcev, rojenih v mesecu juliju

Dragi bralci Mesečnika!

Zelo me veseli, da radi posegate po našem vsakomesečnem branju. Naš uredniški odbor pa si želi čimveč vaših prispevkov. Z veseljem jih

bomo objavili.

Spomnila bi vas rada na nekaj možnosti, o čem bi lahko pisali.

Vsak človek, prav gotovo pa starejši, ima veliko spominov na prijetna in težka doživetja. Gotovo tudi kaj takega, kar bi bilo zelo zelo

zanimivo za vse nas.

Vsem nam so živo pred očmi doživetja iz brezskrbne ali pa tudi težke mladosti, dogodki iz šole, morda tudi polni veselja in šaljivosti.

Mladostna razigranost, prva ljubezen, odnos do staršev, sovrstnikov ipd.

Mnogi ste morda tudi doživeli kaj zanimivega na dopustu, potovanju ali tudi pri vsakdanjem delu v službi…

Seveda vam nočem sugerirati o čem pišite, to mora namreč priti iz vas samih. Zagotavljam, da bomo vse vaše napisane prispevke, naj bo to

pesem ali proza, sprejeli z veseljem in da bodo prinesli veliko zadovoljstva vsem bralcem Mesečnika.

Lepo pozdravljeni, vaša Petra

Spodkopala je trto

Prvomajske počitnice. Poleti bo stara sedemnajst let. O, preljuba mladost!

»Danes bova šli v Mevce kopat h Klančarjevim. Oni bodo pa k nam prišli pomagat.« »Ne vem, če bom zmogla, to je delo za moške.« »Meni pa ni nič tako težko, pa še veliko ljudi bo, kar luštno bo, boš videla,« jo navdušuje Cilka. Sonce je kar toplo, ko se znajdeta pred zidanico. Cvetka se veselo nasmeje: »Kako boš pa ti kopala, ko nisi vajena takega dela?« Metka ji korajžno odvrne, da se bo pa privadila. Vse, ki pridejo k zidanici, pogostijo, nato pa se odpravijo z rovnicami v vinograd. Kopači še vedno prihajajo, zdaj jih je že več kot deset. Metka se spravi v vrsto in se loti kopanja. » Ah, res je težko,« vendar noče zaostajati in da vse od sebe. Klančarjeva mama Francka prihaja kopat, pa se ozre in vsa vesela pravi možu Jožetu: »Poglej, kdo gre, to pa je res lepo!« Tudi Metka pogleda proti zidanici in zagleda, da prihaja Andraž in starejši mož. To je gotovo njegov oče. »Ali bosta tudi vidva pomagala?« »Seveda, hotela sva se samo oglasiti pri vas doma, pa so povedali, da ste v vinogradu.« »To je pa res lepo, kako sem vaju vesel,« oče Jože gre iskat rovnice.

Kmalu vsi kopljejo, vsak v svoji vrsti. Metka se trudi, da je vsa potna. Skrivaj pogleduje, kje koplje Andraž. Srečata se z očmi, tudi on pogleduje, kje koplje Metka, tako ji rovnica spodleti in spodkoplje lepo mlado trto. Cilka to vidi, pa se ji smeje. Ostali na srečo tega ne opazijo. Delajo že dolgo, Metko bolijo roke, kar nekaj žuljev že ima, vendar ne sme odnehati. Kadar malo zaostane, ji pomaga Cilka. Tako delajo vse do večera. Končno je veliki vinograd okopan. Vsi se znajdejo v zidanici. Miza je obložena z raznimi dobrotami: pečen piščanec, salama, kumare, bel kruh, jajca, potica. Vsi postanejo zelo veseli. Ker so tu Klančarjevi, lepo zapojejo, da odmeva daleč naokoli. Potem spet smeh, pogovor. Metko silijo, naj popije malo vina. Poskusi, vendar ji okus ni všeč. Ves čas pogleduje proti posebnima gostoma. Cvetka poje in se vneto pogovarja z Andražem. Metko stisne pri srcu. Vstane, hoče iti malo na zrak. Usede se na klop pred zidanico. Tako je izmučena, še bolj pa vznemirjena. »Kako je, Metka, ali si zelo utrujena?« zasliši za seboj. Andraž ji položi roko na ramo. »Preveč si se gnala.« Pogleda ji roko. »Saj imaš polno žuljev, to pa res ni prav.« » Se bo že pozdravilo,« vsa srečna odgovori Metka. Sveti polna luna. Zunaj je svetlo kot podnevi in tako ji je lepo.

»Andraž, zdaj morava pa domov, samo da dobiva kolesi. Kar daleč imava.« Poslovila sta se in odšla.

Za Metko je tudi luna izgubila svojo svetlobo in lepoto. Ko sta se s sestro vračali domov, ju je ves čas spremljal sosedov Ivan. Do Metke je bil strašno pozoren, skoro vsiljiv. Kako ji je bila ta pozornost zoprna, ko so bile njene misli čisto drugje!

Danes okopljejo vinograd s strojem. Ni več toliko napora, toda kje je tisto vzdušje, vsa tista lepota, prijetno druženje?

TABORJENJE NA OTOČCU

Dolenjski griči, ti tako sanjavi,

se v Krki gledajo zelenoplavi.

Gradovi, priča naše zgodovine,

rodu, ki biva tod že iz davnine.

Zeleni gozdovi,

ta Krka bleščeča

pa grad starodavni

in trava dišeča!

Dekleta mlada v Krko zro,

o ljubezni sanjajo.

Val za valom tiho na bregove trka,

kje je moj predragi, daj, povej mi, Krka!

(Odlomki iz knjige A. Pogorelec-Tomažič, NEKO ŽIVLJENJE)

JUNIIJSKI PIKNIK Z BOGATIM SREČELOVOM IN

SKUPINO CALYPSO

»Bil je krasen dan!« g. Trplan

»Vse je bilo odlično! Peli, vriskali in plesali smo! Ju-hu-hu!« ga. Jakopič

»Postrežba je bila hitra. Presenečeni smo bili nad srečelovom. Dobro je bilo, da je bil vrt poln ljudi, ki so bili na vozičkih. Pozdravili so nas tudi bivši zaposleni upokojenci. » ga. Dobernik

»Zelo je bilo v redu. Osebje je bilo zelo ustrežljivo. Petje, hrana – vse super. Organizacija je bila zelo dobra.« ga. Zupan

»Zahvaljujem se za vse – postrežbo, hrano, glasbo.« g. Kenda

»Bile smo na terasi. Vse je bilo fino. Res je bilo lepo!« ga. Turk

Ob tej priložnosti se zahvaljujemo tudi donatorjem, ki so poskrbeli, da smo lahko izvedli bogat srečelov.

- Ga. Krapež - Ga. Šivec - Ga. Jakopič - G. Finec - Atlantic Grupa, Droga Kolinska d.d. - Ljubljanske mlekarne d.d. - Sij d.d. - Kimi d.o.o. - Mercator d.d. - Žito d.d. - Pivovarna Laško d.d.

SREDA VESELA, na PIKNIKU je zaživela…

Hopsasa, tralala,

belolasa že vsa;

poskočen jo nosi korak,

kamor danes – veselja željan,

zateka se vsak.

Kjer vse poplesuje,

vse poskakuje na eden, dva, tri,

veselje uživa, utrjuje kosti

pa pesem doni,

pozabljene vse so skrbi.

Komar in muha plešeta,

trenutek lep uživata…

Gospod, gospa, v letih zrelih že oba,

poskočen ritem ujameta…

On belolas, visok, krepak,

z mladenko mu drobi korak…

Vitez visoki elegantno se suka, vrti,

plesalka pa lepa, prešerno smeji…

Stari in mladi tako se vrste,

sozvočje mladosti, starosti krepe.

Kelnarji, kelnarce mlade hite,

komaj uspejo, da vse pogoste.

Za stare in mlade je danes veselo,

nevoljo, čemernost vso bo odvzelo.

In še se zgodi;

bombonček al' robček,

lahko se na srečo dobi.

Upokojenci se domski zbero,

kako je nekdaj tu bilo, povedo.

Veseli vsi so tako,

ko skupaj spet se dobo,

pozdrav'jo prisotne vse prav lepo.

Naj človek mlad bo ali star,

veselje in sprostitev mu je dar.

Lep sončen dan,

kmalu bo končan,

naj spet se ponovi,

to vsak od nas želi.

A. Pogorelec-Tomažič

Na pikniku so se nam pridružili tudi upokojeni delavci, ki so dolga leta z dušo in srcem delali v našem Domu. Kaj so povedali:

Mladena: »V hiši sem kot fizioterapevtka delala 22 let. Delo s starostniki mi je bilo zanimivo in v zadovoljstvo. Sodelavci so bili

prijetni, bili smo zelo povezani, in to smo prenašali na starostnike. Zadovoljstvo je bilo obojestransko, in tako smo lažje dosegli cilj. Moji

cilji so bili čimprej stanovalca postaviti na noge in nazaj v aktivno življenje. V spominu imam prijetna druženja ob praznikih ter vse zanimive dogodivščine, ki smo jih doživeli na letovanjih v Izoli.«

Fani: »23 let sem bila zaposlena na delovnem mestu šivilje. Vsa ta leta sem bila izredno zadovoljna in se počutila enakovredna timu.

Pomembno je bilo, da smo se vedno vse pogovorili. Jaz pravim, da se z dobrim pogovorom vedno vse reši.«

Marinka: »Vseh 33 let, ki sem jih preživela v pralnici, sem imela dober odnos s sodelavci in stanovalci. Vedno znova se rada vračam nazaj v Dom. Če se ne bi dobro počutila, ne bi niti prihajala nazaj. V hiši se

čuti zelo dobra energija. Ravno danes sem opazovala, kako lepe stvari delajo stanovalke v delovni terapiji. Še vedno hodim obiskovat gospo

Hrastar in kadarkoli sem v hiši, so me vedno vsi zelo veseli in me pozdravijo z objemi. Prav ustvarjate prisrčno vzdušje. Kar daješ, to

dobiš. Sama sem pozitivna oseba in imam rada pristne stike z dobrimi ljudmi. Le tako naprej!«

Ugankarski kotiček

KDO JE TO?

Prihaja v Dom dan vsak,

to mož je tak,

da malokdo mu je enak.

Možak in pol po velikosti

in lepe tudi so lastnosti;

prijazen, vljuden, nasmejan,

pomagat' vsakomur voljan,

pri vseh je cenjen, spoštovan.

(Kdor odgovor pravi ima,

kavica najboljša čaka ga!)

OBISK V zarjah vidovih nebo žari, po vasi češnje še zorijo, na Dulah mrvo spet sušijo, po Hribih grozdje mlado se redi. V Knežiji roji že brenčijo, ta stara lipa znova vsa medi, kot žlahtnost večnosti dehti, čebele stvarstva dar varijo! V delu domačija se duši. Dva para rok vsega ne zdela; od bližnjih dveh največ je pomoči. Prišli smo, da ne boš samela, na grob, prijatelja iz davnih dni, z menoj na tiho zaihtela. TE NI… Hodila sva objeta čez polje, nabirala si cvetje – ali ne, smejal sem se, metulje si podila, ti ptico – ona tebe je splašila. Hotela si, da bi se še lovila, ujel sem te, ti vsakič pobegnila; ob gozdu počakala si na me in trgala marjetki lističe. Za listič vsak, ki «ljubi me« je štel, sem srečen k sebi nežno te prižel, za vsakega ti mene poljubila. Zakaj potem si v daljo se zgubila? Te ni – le vlak jutranji je zdrvel in mene sivi dan v meglo ujel!

POTOPLJENO... Kaj pozni čas te k moji strugi vleče? Ne vidiš? Zapuščeni so bregovi. Neslišni moji trudni so valovi. Ne poskakujejo belo peneče. Nekdaj visokih lokov so mostovi, zdaj nizki, leno siva voda teče; vrtinči jar veliki, z dna navleče, kar potopili zadnji so jezovi. Sprašuješ se, kje so minule sreče, kje tvoji v prode zidani gradovi, objemi njeni, kje ustne so goreče. Na mojem dnu že niso ti darovi. Postoj ,tu konca ni, srce trpeče! Zapoj grenko, naj pomnijo rodovi!

VI BOG... Vi bog – vi bitja onkraj galaksije,

dolžni ste priti in vrniti malike, ki ste nam jih zapustili, in so se revežem izjalovili, ko so bogatci se jih polastili. Vi bog –vi bitja onkraj galaksije, dolžni ste priti in soditi mamonom, ki ne nehajo grabiti, mladost pošiljajo mladost moriti, in znajo z vašo se častjo pokriti. Vi bog – vi bitja onkraj galaksije, dolžni ste priti in rešiti vse, ki jih lakota bi pomorila, vse ,ki bolezen bi ugonobila, ki dom razdira jim okrutna sila. Vi bog – vi bitja onkraj galaksije, dolžni ste priti tolažit duha, ki ga usoda je pobila, srce veselo smrtno mu ranila; sam tava izgubljeno – reši ga gomila!?

(a.willem rogi)

En sam cvet

Ko nemočno sem ležala v bolnici,

si prišel v skrbeh me obiskat.

V roki si držal en sam cvet,

rdeči nageljček je bil dišeč.

Ta nageljček v tresoči roki,

povedal mi je več kot usta in srce.

Bil vreden je več kot vse zlato

in bogastvo tega sveta.

Še danes vidim vazico z nageljčkom,

v kateri dehti ta rdeči cvet.

To cvet resnične je ljubezni,

ki cveti še onkraj groba v spomin.

Šrekl Marija Zofija

ROŽNATO PISMO (kriminalka v dveh delih)

Ga. Ross je šla v službo in mimogrede pogledala v poštni predalček in videla, da jo čaka rožnato pismo. Vzela ga je s seboj v službo, da ga bo tam prebrala. Tako je tudi storila. Pisal ji je g. Adams. Vabi jo na poroko, ki bo čez 14 dni na gradu g. Bergna. Vzame naj stvari za približno teden dni, da si malo predahne od službe. S seboj lahko vzame kogar želi.

Vsa vesela je zvečer pokazala pismo Emilu in ga vprašala, če bi šel z njo. »Ja,« je rekel, »bi pa res šel. Malo se bom odpočil od službe in vsega ostalega.« Dogovorila sta se za datum odhoda in odšla vsak na svoj dom. Spomnila se je, da mora kupiti darilo.

Štirinajst dni je hitro minilo in čas je bil za odhod. Vzela je nekaj športnega in nekaj večernega. Jopico, če bo zvečer hladno. Še nekaj malenkosti in bila je pripravljena. Vzela je taksi in se odpeljala na železniško postajo. Emil je ravno tako prispel s taksijem. Srečala sta se, se prisrčno pozdravila in seveda tudi poljubila.

Vlak je prispel na peron in vstopila sta v kupe. Sedla sta na obložene klopi in začela pogovor. Jane je rekla, da jo zanima, kakšna je nevesta. Je morda malo starejša dama? Emil ji je rekel, da bo vse to videla, ko prispeta na grad.

Vlak je prispel v LA in izstopila sta na peron. Vzela sta taksi ter se odpeljala na grad. Tam ju je pričakala gospodinja ga. Lidija in ju prisrčno pozdravila. Rekla je, da je mladi gospod z zaročenko na vrtu, ter da gresta lahko tja. To je bilo prisrčno snidenje. Joe je predstavil bodočo gospo Adams. Rekel je: »To je pa Sonja.« Bila je srednjih let, tako nekako kakor Joe. Sedli so in začeli klepetati. Jane je vprašala g. Adamsa, če se že kaj ve o sodbi g. Bergna? »Ja,« je rekel, »dosmrtna ječa. Sodnik je pripomnil, da se bo v zaporu malo ohladil od pohlepnosti.« Jane je rekla: »Vse je tako žalostno!« »Nič se ne da pomagati,« je rekel Joe. Gospodinja jih je poklicala k večerji. Jane in Emil sta se šla hitro preobleč ter vsa sveža prišla v jedilnico. Ostali so že sedeli okrog mize. Joe je vsem predstavil poročni priči, njim pa Emila, zaročenca ga. Jane. Večerja je bila kot vedno zelo okusna. Jane je pohvalila kuharico in gospodinjo. Po večerji so odšli v salon na kavo in konjak. Klepetali so o poroki, ki bo zunaj na vrtu, naredili so tudi šotor za kosilo. Vlečko bosta nosila fantek in punčka, otroka ene od prič. Ker je bilo že pozno, sta se Jane in Emil pozdravila z ostalimi in odšla v svojo sobo. Morata se odpočiti, saj bo jutrišnji dan zelo naporen. Takoj sta zaspala. Zbudila sta se zgodaj z »dobro jutro«. Za pogovor sta imela še dovolj časa. Emil je vprašal Jane, ali je prinesla kakšno poročno darilo. »Ja, sem,« je odgovorila »srebrn vrč za vodo. Lahko pa ga bodo imeli tudi za vazo, kar bodo hoteli.« »Lepo darilo,« je rekel Emil, »jaz sem pa

prinesel srebrn jedilni pribor za 12 oseb. Mislim, da jima bo všeč.« Ura je bila že devet in morala sta na zajtrk. Gospo Lidijo sta vprašala, kje je miza za darila. »Tu poleg, v tej sobi.« Darila sta odložila na mizo. Po zajtrku sta šla na sprehod. Posestvo jima je bilo zelo všeč, ravno tako vrt, ki je bil poln cvetlic. Tam so ravno polagali tepih, po katerem bosta ženin in nevesta stopala do župnika. Stoli so bili že postavljeni.

Poroka je bila naročena ob enih popoldan. Emil in Jane sta se šla preobleč v bolj slavnostna oblačila. Manjkal je samo še mali cvet – le tega sta dobila na vrtu. Svatje so že pričeli prihajati. Nekam veliko jih je bilo, še dobro, da so postavili toliko stolov. Obred se je začel točno ob uri. Po obredu so vse povabili na kosilo v šotor. Najprej so seveda vsi čestitali mlademu paru, tako sta storila tudi Jane in Emil. Po kosilu sta v svoji sobi legla k počitku, nekaj gostov pa bo ostalo še na večerji.

Ženin in nevesta sta pregledovala darila in se jih zelo veselila. Posebno jima je bil všeč jedilni pribor. Stopila sta do Jane in Emila ter se jima prisrčno zahvalila.

Večerja je bila točno ob sedmih, kakor vedno. Mladoporočenca sta se vsem zahvalila za darila ter vsakemu ponudila roko. Večerja je potekala v sproščenem vzdušju. Veliko se je pilo, tako da se je Jane kar malo vrtelo. »No, pa saj je poroka!« si je rekla. Nekateri gostje so po večerji odšli v salon na kavo, Emil in Jane pa sta odšla v svojo sobo, saj sta se morala spočiti za naslednji dan, ko bosta odhajala nazaj domov in v službo.

Zbudila sta se že zgodaj, oblekla ter počasi odšla v jedilnico. Bila sta sama. Ko sta pojedla zajtrk, so se jima pridružili tudi ostali gostje, med drugim tudi mladoporočenca. Emil in Jane sta se od vseh poslovila, mladima pa še enkrat zaželela srečo. Šofer ju je odpeljal na železniško postajo. Vlak ju je odpeljal proti domu.

Ko sta prispela v New York, sta vzela taksi, ki je najprej odpeljal Jane v pisarno, potem pa še Emila domov po njegov avto, da je lahko odšel v trgovino. Poslovila sta se in se dogovorila za večerjo v restavraciji.

Dnevi so minevali v običajnem ritmu. Od poroke je minilo že nekaj mesecev. V tem času je dobila zahvalno kartico od Joa in Sonje, drugače pa ni bilo nič novega, dokler ni prejela pisma od gospodinje Lidije. Pisala je, naj Jane, kakor hitro le lahko, pride na grad, ker se je zgodilo nekaj strašnega. Umorili so gospoda Adamsa in njegovo ženo Sonjo.

…nadaljevanje prihodnjič.

Vic meseca

»Je res, da ste sosedu v okno vrgli velik kamen?«

"Res je, toda moram vam povedati, gospod sodnik, da je bilo sosedovo igranje na trobento res nevzdržno!"

"Pa obžalujete svoje dejanje?"

"Seveda, saj se je skozi razbito okno trobenta še bolj slišala!"

Prijetno branje vam želimo