Mišo GoriupIntervju, objavljen v reviji Avto-Dom, januar 2016

[Avtorizirana verzija ]

Mišo Goriup je človek, ki ima marsikaj povedati. Prepotoval je že dobršen delsveta in tekmoval na reliju Dakar. Puščava mu predstavlja neke vrste dom.Svoje izkušnje, poglede na življenje in svet je bil pripravljen podeliti z nami.

1

Si lastnik Toyote LandCruiser 80, na ka-teri piše: »Racing on asfalt is for pussies«.Zakaj?

[smeh] Mar ni jasno? Obstajata dve vrstidirk: cestno hitrostne, na primer formula ena,potem pa je tu še druga vrsta dirk, takšnihpo brezpotjih puščave, takšnih, kjer potrebu-ješ nekaj več. Obvladati moraš navigacijo inse tudi prilagajati terenu. To je malo težjekot samo voziti se v krogu. Tak teren zah-teva celega človeka, oziroma potrebuješ po-sadko dveh, da sploh lahko odpelješ to dirko.Omenjeni slogan sem nekoč videl na nekemfrancoskem avtu in mi je bil zabaven, sedajima pa že pol Slovenije avto polepljen s temnapisom.

Potuješ že od malega, si potoval s starši?Ne. Potovati sem začel na začetku 90ih.

Takrat sem bil star okoli 34 let. Ko sem bilmlajši, sem počel druge stvari. Če pa go-vorimo o puščavi, se je vse začelo, ko je ženaželela iti za novo leto v Tunis. Šla sva z agen-cijo. Del tistega paketa je bil tudi en klasičenizlet po puščavi, ki mi je bil všeč. Par mese-cev kasneje, za prvomajske praznike, pa smos prijatelji prišli na dan z idejo: »Kaj če bimi to sami naredili«? Najeli smo Xsaro in sez njo odpeljali v puščavo. Tam smo se naj-prej zakopali, saj nismo imeli pojma o vožnjipo pesku. To mi je sedaj jasno, takrat mi šeni bilo. Ampak vseeno je bilo lepo. Ko smoprišli nazaj, sem čez dva meseca takoj kupilprvo terensko vozilo: Nissan Patrol. Tako seje začelo. Hčerka je bila takrat stara 3 ali4 leta. V puščavo smo potovali dva do tri-krat letno in se tam malo vozili, raziskovaliin preučili stvari. Seveda nismo imeli kaj do-

sti pojma, saj tudi nihče drug takrat ni imelpojma. Takrat smo bili še vsi zelo zelo zeleni,začetniki. Obstajal je sicer reli Dakar, vendarso bili to res šele začetki. Kasneje sem bil nanekem majhnem reliju v Sloveniji in ugoto-vil, da sam, z enim vozilom, pač ne moreš vpuščavo. Fantom ki so offroadali sem nami-gnil, da bi šli enkrat skupaj v puščavo in sose strinjali. To je bilo oktobra 1999. Bilo nasje kar 24. To je bil prvi »raid«. Tako se jezačelo in se kasneje nadgrajevalo. Ljubezenna prvi pogled. In vsi tisti, ki sedaj hodijo vpuščavo in so najbolj zagnani, so se zaljubilina prvi pogled. Ko greš prvič, veš, ali ti jevšeč ali ne. In če ti je všeč, je to ljubezenza vse življenje. Prijatelj, s katerim pogostoskupaj hodiva v puščavo, je šel prvič z namileta 2006. Pustil sem mu malo vozit, star jebil 25, 26. Ko je prišel nazaj, je kupil avtoin počne samo še to. Ves svoj čas in denar jeinvestiral v to.

Kaj te vleče v puščavo? Nekaterim je všečpesek, drugim tišina . . .

Tudi sam sem o tem razmišljal, saj me toljudje večkrat vprašajo. Eden glavnih adutovje vožnja. To bi ponazoril s turnim smuča-njem. Zelo veliko truda vložiš, da prideš ne-kam, od koder se nato lahko tri minute pelješ.Zelo si se pripravljen potruditi, da bi lahkoodpeljal tistih 15 zavojev po svoje. V puščavilahko najdeš podobno popolnoma svež teren ,ki ga ni še nihče vozil (ali si vsaj predstavljaš,da ga ni še nihče vozil). Tehnika vožnje terizbira terena sta zame izziv. Ves čas morašsprejemati odločitve. Za vsako sipino posebejse moraš odločiti, kako jo boš odpeljal. Če boodločitev napačna, boš obtičal v pesku. To je

2

tisto, kar me vleče, kar je strašno mamljivo.Prideš v puščavo in prav odpelješ prvo sipino,drugo, tretjo in tudi tisočo. Poleg tega pa jev puščavi tudi mir. Ko se ustaviš, usedeš, veš,da desetine kilometrov okoli tebe ni nikogar.Velike stvari me vedno navdušujejo in navda-jajo s strahospoštovanjem. Zato na primertako prostranosti puščave kot morja presene-čajo. Sevajo občutek miru. Puščava mordaše bolj intenzivno, saj se morje vseskozi malopremika. Puščava pa je čisto pri miru. Ko seveter umiri, daje puščava določeno vrednost.Ljudje to iščejo. Tudi sam sem eden izmednjih.

Vseeno verjetno navežeš stik z domačini?To je pomemben del potovanja. Glede na

to, da gremo v Tunizijo dvakrat na leto, po-navadi na isto mesto, se srečamo z istimi lju-dmi, s katerimi smo postali že pravi prijatelji.To te bogati. Velik del te zgodbe je tudi spo-znati drug način življenja, vrednote, za ka-tere lahko rečem, da so pogosto boljše kotnaše. To človeka pomirja in mu daje širino.To se vidi tudi na hčerki, ki je sedaj stara 27let, z menoj je veliko prepotovala in ko se znjo pogovarjam, čutim, da ima večjo širinokot njeni vrstniki. Ko enkrat vidiš, da ljudježivijo v kolibah, na tleh, pa v stolpnicah vDubaju, veš da obstaja še tisoč drugih nači-nov življenja in vsi so legitimni. Mi mislimo,da je pravilno samo takšno življenje, kot gaživimo sami. Imeti dva avtomobila, en ali dvatelevizorja, nekje vikend in enkrat letno mo-raš na morje in enkrat smučat. To je vzorecin vsi, ki stvari počnejo kakorkoli drugače, sočudni. Ampak obstaja veliko različnih nači-nov življenja in vsi so pravilni. To spoznanje

ti daje širino.

Torej ste tak način življenja uspešno pre-nesli tudi na svoje otroke?

Takega načina življenja ne preneseš. To sije pridobila sama, s tem, ko je bila z menoj napotovanjih To pa je bila od njenega 3. ali 4.leta, pa do nekje 17. leta. Kar večji del svetaje prepotovala z menoj. Ima 4 polne potneliste. Veliko smo potovali in očitno je od tegatudi nekaj odnesla. Lahko bi odnesla napa-čen del, veliko je na primer popotnikov, kipostanejo rasisti. Ona pa je tolerantna. Ve-čina ljudi takoj obsodi drugačnost, drugo kul-turo. Veliko lažje se je postavljati nad drugein govoriti: »Vse kar je drugačno, je slabo«.Večina niti ne pomisli, za kaj vse bi bil druga-čen način življenja morda lahko dober. Mo-goče to, da ne ješ svinjine ali nosiš burko alida moliš petkrat na dan. Vsaka civilizacija,vsak način življenja ima svoje prednosti inslabosti. Potrebno je biti pošten do tega.

Zdi se mi, da je tebi enostavneje odgovoritina vprašanje, kje še nisi bil, kot pa kje vse siže hodil?

Mogoče res. Vlečejo me drugačne stvari,takšne, ki odstopajo. Ne pritegnejo me naprimer New York, Sydney, Avstralija, NovaZelandija, Južna Amerika. Vse te državese mi zdijo precej primerljive. Nimam željepo potovanju v te dele sveta. Me pa prite-gneta Afrika, v vseh možnih kombinacijah,ter Daljni Vzhod. Afrike sem se dotaknil žeskoraj cele. Izpustili smo zgolj center – An-gola, Uganda . . . Celino smo prepotovali odzgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Tudikar se tiče Jugovzhodne Azije smo prepoto-

3

vali že zelo veliko. Tajska, Laos, Kambodža,Burma, Filipini, Maldivi . . . Vsaka država jenekaj posebnega.

Vsaka dežela je nekaj posebnega, si ome-nil, države se med seboj močno razlikujejo.Laos, Kambodža . . . Morda se masikomu tozdi boljkotne eno in isto, vendar verjetno nitako?

Daleč od tega. Tudi Slovenija ni enako kotAvstrija, čeprav živimo zelo blizu. To so zelorazlične države. Kambodža je tipična državaz grdo dediščino državljanske vojne. Tam toves čas visi v zraku. Skoraj vsak ima svojce,bližnje, ki so v tej vojni umrli. Zato tam vesčas v zraku visi nekakšna negativna energija.Nekaj drugega pa je recimo Tajska, občutekv tej državi je popolnoma drug. V nekateredržave greš bolj lahkotno, druge pa so bolj za-prte. Največja razlika med Afričani in namije, da ko srečaš človeka na cesti, se mu na-smehneš in on se ti nasmehne nazaj. To jezelo enostaven test. Pri nas se ti nihče ne na-smehne nazaj, oziroma zelo redki. Vsak misli,da nekaj hočeš od njega, mu želiš prodat za-varovanje, bi ga rad oropal . . . Vsak pomisli:»Kaj hoče od mene? Ta je čuden.« Podeliti inprejeti nasmeh je daleč najenostavnejša stvar.Na Karibih so recimo zelo tipični, to je zanjenajbolj normalna stvar na svetu. Ko se z ne-kom srečaš na ulici, se mu nasmehneš, on seti nasmehne nazaj in gresta naprej. Nič dru-gega. Leta nazaj, ko sem bil na Karibih, sembil ravno nekaj slabe volje in pride domačindo mene, me pogleda in reče: »Kaj je narobes teboj? Lep dan je, bodi vesel!« in je šel na-prej. Videl je, da sem nesrečen, se ustavil, mirekel naj bom vesel in odšel naprej. To se sliši

kot neumna malenkost, ampak to je to. Ho-tel je biti samo prijazen in nič drugega. Tegapri nas ni, in tega ni niti v Nemčiji, niti Ame-riki . . . To je medčloveški kontakt, ki ga minimamo. Gledamo praktično samo skozi inte-rese. Ni občutka, da nekomu pomagaš samozato, ker je to prav. Bistvo je v malenkostih,gospo peljat čez cesto, ali kaj podobnega.

Kako pa poleg nasmeha še navežeš stik zdomačini? Jezik je ovira?

Jezik ni nikoli ovira. Tekoče govorim angle-ško, nemško in francosko poleg tega pa se pomalem trudim z grščino, arabščino in hebrej-ščino . . . Če imaš voljo, se naučiš. Na vsakipoti se kaj novega naučiš, čeprav so nekaterijeziki res težki. Vljudno je, da če prideš kotgost v državo, da se naučiš vsaj osnov: hvala,dober dan, prosim. . . Vsi se zelo pozitivnoodzovejo, če se vsaj potrudiš. Ravno predkratkim smo bili v Albaniji, kjer smo srečalizelo vernega muslimana. Na koncu smo se,kljub temu, da je znal nekaj besed nemško,pogovarjali arabsko in grško. Albanščina mižal nikakor ne gre z jezika. V glavnem, pot zasporazumevanje se vedno najde. To je samostvar volje.

Kako planiraš potovanje? Vnaprej na-tančno določiš, kam boš šel, ali je bolj im-provizacija?

Običajno si nekaj zaželim videti ali nareditiin to je moj fokus potovanja. Bil sem recimov Južni Afriki, ker sem hotel izkusiti raftingna Zambeziju. Malo pogledaš in si rečeš, tein te stvari so zanimive in vredne ogleda, ven-dar pa jih detajlno ne planiraš. Če ponazo-rim: pridem v Slovenijo in si rečem, da bi

4

bilo dobro videti Piran in Postojnsko jamo.To imam v glavi. Kako potem to speljem, pani zacementirano. Kadar gremo z avtom, pla-niramo sproti. Vozimo se, ob petih popoldanvidimo, kam smo prišli, malo pogledamo vo-dnike in priporočila, pokličemo za prenočiščein se dogovorimo. Odločimo se okrog štirih,petih popoldan, odvisno od tega, kje smo.

Veliko se ukvarjaš s športom? Jadranje,raftanje . . . Je tudi to dejavnik, ki vpliva naizbiro potovanja?

Pravzaprav ne, oziroma zelo redko. Seminštruktor potapljanja ter učitelj smučanja.Včasih sem se s tem resneje ukvarjal. Zelorad tudi jadram. Zadnjih 15 let po tri me-sece preživim na jadrnici. V puščavi mi jeglavna vožnja, dirke po pesku, na drugih po-tovanjih pa predvsem ljudje in hrana. Sempa adrenalinski odvisnik. Problem je, ko sestopnja za doseganje enake količine adrena-lina dviguje. Pred časom sem se potapljal zbelimi morskimi psi. Saj se mi je zdelo su-per, samo nisem pa začutil razburjenja, ki biga moral. Ko so me prijatelji v Sloveniji po-vabili na Zip-line nisem občutil prav ničesar,mislil sem si, da sem gotovo že čisto bolan.Niti malo adrenalina nisem občutil. In to jezelo slabo.

Veliko ljudi, ki hodijo v puščavo, tudi ja-drajo, se potapljajo, mnogi plezajo. Kot dase takšne aktivnosti povezujejo. Kaj ti menišo tem?

To so zelo podobni športi. Pri vsem temgre za spoštovanje. Pravi jadralci morajoimeti obilo spoštovanja do morja. Na morjuin v puščavi je zelo podobno. Odvisen si od

sebe in nikjer okrog ni nikogar. To je pa-ket stvari, ki so si podobne. Vsi, ki obču-timo enako ob podobnih stvareh, imamo tudienake hobije. Predvidevam, da nihče izmedteh ljudi prav pretirano ne igra golfa. Saj neda bi bilo z golfom kot takšnim kaj narobe,samo je pa to čisto druge vrste šport. Nekate-rim ustreza bolj ena skupina športov, drugimpa kakšna druga.

Kaj puščava zahteva od človeka?Nauči te ponižnosti. To je zelo enostavno.

V kolikor v puščavi delaš neumnosti, lahkozelo hitro tudi umreš. Ni vse odvisno od tebe.Lahko zelo malo stvari narediš narobe, pa ševedno ni nujno, da preživiš. Obstajajo stvari,ki so večje od tebe. Pri jadranju in vožnji popuščavi je enako. Lahko imaš veliko jadrnico,pa si na morju samo pikica in enako je v pu-ščavi. Ko si enkrat 100 kilometrov daleč pročod prvega človeka, je bolje zate, da ravnašpremišljeno. Ne moreš si privoščiti, da bi bilošaben. Ne moreš si misliti, da držiš ves svetv rokah.

Kako naj se človek pripravi na odhod v pu-ščavo?

Predvsem se v glavi čim manj se pripra-vljati in si čim manj stvari predstavljati.Mnogo ljudi si izdela slike v glavi. Vse si žezamislijo vnaprej, če malo karikiram: Soncebo sijalo pod tem in tem kotom in bo 37,2stopinji Celzija. Naj ponazorim. Včasih po-slušaš glasbo nekega izvajalca in ti je všeč,razumeš besedilo in poznaš melodijo. Natogreš na koncert in ti isto glasbo zaigrajo malodrugače, pa si razočaran. Razlog je ta, da siže imel izdelano sliko (no, vsaj pri meni je

5

tako). V povprečju je 70 % ljudem puščavavšeč, trpi jih mogoče 10%, pa še ti včasih na-knadno omenijo, da je bilo v resnici dobro.Nismo pa vsi ljudje za vse stvari in tako jetudi prav.

Puščava seveda ni eno in ista in enakapovsod. Bil si v Libiji, Maroku, Alžiriji,Omanu . . .Verjetno obstajajo bistvene razlikemed puščavami.

Seveda so razlike. Če opisujemo lepoto, ob-stajata del Alžirije in del Libije, kjer je reslepo. Lahko samo sediš in gledaš. Tisočeenakih zaporednih sipin lahko najdeš v Ma-vretaniji; ogromne sipine, odlične za vozit sov Libiji, ta del puščave je sploh najodličnejšiza vozit. Odvisno je, kaj iščeš. V Libiji sonajvišje sipine, kjer ni nikogar in se pelješ 100m gor in 100 m dol. Precej enostavna, blizuin relativno poceni je Tunizija, kljub temu,da je majhna. V puščavi je 20 km lahko zelovelika razdalja. Ne potrebuješ velike površineza užitek. Nekoč smo bili naveza 4. avtomo-bilov skupaj, skušali smo priti do točke, ki jebil oddaljena 26 km. Bila nam je popolnomanedosegljiva. Vedno te pa vleče malo naprej,tja, kjer še nihče ni bil. Če gredo stvari na-robe, je lahko tudi en kilometer zelo velikarazdalja.

S katerimi avti si se vozil po puščavi? Imašnamreč veliko izkušenj z vožnjo z različnimivozili.

Obstaja tisoč teorij. Kateri avto, kateregume, koliko pritiska, koliko nafte ... Vendarso stvari sorazmerno preproste. Najbolj mo-dro je voziti tisto, kar vozijo domorodci. To jenekakšen ključ. Kamorkoli prideš, vsi vozijo

Toyote. Ko sem v začetku hodil v puščavo,je ladja iz Genove vozila 1x na teden. Nanjej je bilo okoli 600 terencev, Suzukiji, LandRoverji, Toyote, Honde, Nissani ... Takratsmo se vsi učili. Vozili smo se bolj po robupuščave, globoko v pesek ni upal nihče. Ka-sneje so stvari postale bolj resne, več je biloljudi, ki so resno vozili po pesku. 3 leta na-zaj, če si šel na to ladjo, si lahko videl 70 %Toyot, 20 % nissanov in 10 % Land Rover-jev. Izkazalo se je, da z enim tipom avtovv puščavi gre bolje kot z drugim. V glav-nem je problem to, da avto razpade. Drugdejavnik je tudi podpora. Kamorkoli prideš,dobiš Toyotine rezervne dele. V Afriki imašlahko izredno dober avto, vendar če nimaš de-lov zanj, ti bolj malo koristi. Dirke so sevedapopolnoma druga zgodba, kot pa potovanja.Dirkal sem z Wranglerjem, Puchom, Merce-desovim kamionom . . . Vendar je to drugače.Iz avta, ki ga nameniš za dirko, narediš popol-noma drug avto in odvisno je, koliko denarjasi pripravljen vanj vložit. Če pa v avto ne na-meravaš vložiti še enkrat toliko denarja, kot sizanj plačal, pa je odgovor jasen: Toyota. Toje edini primeren avto. Kljub temu, da je To-yota še enkrat dražja od Nissana, vsi Arabcivozijo Toyote. Na koncu se drugo ne izplača.Tudi najboljši avti niso narejeni za stvari, kijih počnemo mi. Kljub temu, da paziš, vednokaj poči. Nekaj časa je bil Mitsubishi dobraznamka, vendar v puščavi avto razpade naprvih 300 m, za tak teren enostavno ni nare-jen.

Verjetno tudi novejše Toyote niso več to,kar so bile?

Če nadaljujem s tisto ladjo . . . Od tistih

6

70 % Toyot je vsaj polovica model 80. Pro-blem je, da so ta avto nehali izdelovati leta1997. Še vedno vsi vozimo te avte. Ne mo-remo kupiti novih, saj novejši niso primerni.Ne gredo skozi homologacije, niti eko teste.Mogoče bi Volkswagen lahko kaj ukrenil gledetega. [smeh] Žal pa je ciljna skupina kupcevpremajhna. Premalo nas je, da bi se izpla-čalo delati gume, GPS-e, avte. Imaš pa opcijonakupa avta, ki ga vozijo Arabci, vendar gaje nemogoče uvoziti, homologirati ali karkolidrugega, oziroma z izjemno velikimi težavamiter stroški.

Kaj pa Land Rover? Se ne kosa s Toyoto?Land Rover ima svoje prednosti, ampak

tudi slabosti. Ima na primer šibek motor.Odvisno je, za kaj avto uporabljaš. Vozil semtudi Hummerja, pa je v puščavi popolnomaneuporaben. Je pa super avto za pohajkova-nje po Afganistanu, Maliju, Namibiji in po-dobno. Za dolge kamnite ravnine je boljšikot katerikoli drug avto na svetu. Ko pa se znjim zapelješ v sipino, imaš takoj težave. Zapodvozje so v puščavi drugačne obremenitve.Ni narejen za pesek. Glede Land Roverjevje pa takole . . . To je kulten avto. Imel sem3, zato lahko o tem govorim. Imeti ga mo-raš rad, saj je avto drugače katastrofa. Nimazadosti moči, nima pravega motorja in eno-stavno je prekrhek. Za puščavo ni primeren.Vanj moraš vložiti ogromno denarja in časa,pa še vedno ni najprimernejši. Nočem hvalitiToyote, tudi Land Roverji so dobri avti, am-pak vozniki Land Roverjev imajo do svojegaavta emocionalen odnos. Kujejo jih v zvezde.Land Roverji imajo nekaj zanimivih in sme-šnih pomanjkljivosti. Če dežuje, ti ob strani

recimo voda teče v avto. Stari Land Roverjiso imeli kot katre pod stekli loputo za do-tok svežega zraka. Ko notri piha, se v kabinipritisk rahlo poveča. Avto je bil zelo mehek,imel je aluminijasta vrata, ki so se zaradi tegapritiska toliko odprla na robu, da je vanj za-makala voda. Drugače je super avto, ampakimeti ga moraš rad. Na koncu za puščavoostajajo Toyote, Land Roverji in Nissani.

Opazil sem, da se občasno poslužuješ tudinajema terenskega vozila v tujini? Je to pro-blem in kakšne stvari je treba pri tem upošte-vati?

Odvisno je, za kaj ga potrebuješ. Mi, ki pu-ščavo vozimo bolj resno, bi radi tudi z avtom,ki ga najamemo, puščavo vozili bolj resno.Vendar nihče izmed nas ne bi posodil svojegaavta. Če bi se rad vozil samo po makadamu,je popolnoma vseeno, kaj najameš. Če pa bise rad resneje vozil po puščavi, pa potrebuješresnejši avto in to je lahko zelo drago. Kljubvsemu imajo Afričani to dobro urejeno. Dva-krat sem bil v Južni Afriki, prvič sem imelNissana, drugič Toyoto in se je Nissan izkazalza veliko boljšega. Bil je bolj dodelan. Toyotapa je imela bolj osnovno opremo z »dodatki«.Vedeti moraš, kaj hočeš. Če želiš iti globlje vpuščavo, potrebuješ dodatne rezervoarje, tridodatne gume . . . Če malo karikiram – vseenoje, kateri avto imaš, če se želiš z njim peljatna Pokljuko, če bi se pa želel peljat na Kre-darico (če bi bilo to dovoljeno), pa potrebuješpopolnoma drugo vozilo z drugo opremo.

Svoj čas si imel tudi kamion. Kako si prišeldo tega, kakšne so razlike?

Tudi tukaj je stvar kar enostavna. Tisti,

7

ki hodimo v puščavo, nismo čisto normalni.[smeh] Če nimaš denarja, imaš motor, če imašnekaj denarja, na koncu kupiš Toyoto serije80, če si pa res nor in imaš dovolj denarja,imaš kamion. To je zadnja stopnica, ki jolahko dosežeš. Trenutno sem tik pred tem,da jo dosežem. Naučil sem se dovolj, da galahko kupim. To je najboljša stvar, kar jihlahko imaš, vendar je izredno draga. Motor jelahek za vozit, ne rabiš veliko, samo nekoga,ki ti občasno pomaga. Z avtom je potovanjev redu, imaš nekatere omejitve (predvsem lo-gistične narave, na primer koliko nafte lahkopelješ s seboj). Tovornjak pa takšnih ome-jitev nima. Imam kar nekaj prijateljev, kivozijo prave tovornjake.

Kaj pa se smatra za pravi tovornjak?KAT, najbolje 8x8. Med seboj pravimo,

da če imaš KAT-a, ne potrebuješ psihiatra.To je kamion, ki ga je MAN skupaj z neka-terimi drugimi nemškimi proizvajalci izdelalza nemško vojsko. Imel sem TAM-a 110 BV,to je bila ena majhna varianta, za vpeljavo vživljenje tovornjakarjev. Kasneje sem ugoto-vil, da je premajhen, kupil ga je prijatelj, kiga ima še danes. Vendar če imaš tovornjak,nastane problem, ker ga lahko zelo malo iz-koriščaš. Sploh sedaj se z njim ne moreš večpeljat v Sirijo, recimo.

Kako se razlikuje puščava z motorjem, av-tom in tovornjakom?

Razlike so predvsem tehnične narave.Vsaka varianta ponuja svojevrsten užitek. Zmotorjem si zelo omejen z dometom, tovor-njak je pa žival. V Sibiriji smo se peljali prekotajge in tam so rastla neka mala drevesca, de-

bla debeline 10 do 20 cm. Prvi je peljal velikUral, mi s Kamaz-i in UAZ-i pa za njim. Dre-vesa mu niso predstavljala nikakršnega pro-blema. Veliko Nemcev ima KAT-e in vsi somalo posebni, v dobrem smislu posebni. Tomogoče paše skupaj s prej omenjenim – pu-ščava, jadranje, adrenalin.

Bil si na Dakarju, kolikokrat?Enkrat kot asistenca, enkrat kot novinar in

enkrat sva s prijateljem dirkala v tekmoval-nem delu. Peljala dirko sva Lizbona – Dakar2007, to je bil zadnji Dakar v Afriki. Vozilasva tovornjak, Unimog. Paris-Dakar je naj-težja dirka na svetu, to vsi nesporno prizna-vajo.

Na teh dirkah nastopajo tudi tovarniškeekipe, ti verjetno to nisi bil?

Ne, nisem. Na Dakar se lahko prijavi 200motoristov , vsako leto se jih je takrat prija-vilo 400. Približno 30 je bilo tovarniških ekip,večina ostalih pa se prijavi zato, da si doka-žejo, da to zmorejo. približno 100 jih pridedo cilja, vsi pa vedo, da vsako leto tudi kdoumre. Rezultat na koncu sploh ni pomemben.Tekmovati s tovarniškimi ekipami je tako alitako nesmiselno, saj imajo neprimerno boljšopodporo, boljši material . . . izziv je samo to,da prideš do cilja. Dakar sem (kot večinamoških) gledal po televiziji in sem si rekel,da bi to rad enkrat videl od blizu. Šel sem vSharm-el-Sheikh in si ogledal zaključek dirke.Globoko se me je dotaknila razglasitev rezul-tatov. Na koncu so kolajne dobili vsi, ki soprišli do cilja. Videl sem tiste, ki so bili 41. ali52., koliko jim je to pomenilo. Vsi so bili psi-hično in fizično utrujeni in uničeni. Rekel sem

8

si, to mora biti pa res tisto pravo, to morampoizkusit. Tisti na vrhu lestvice me splohniso ganili. Drugi že ni več tako srečen, kerne dobi dovolj denarja. Oni 50. ali 70. pa jeiskreno vesel, iskreno srečen. Ta občutek semkasneje izkusil tudi sam. Tega sploh ne morešopisat. Edino kar šteje je to, da si prišel nakolesih do cilja. To je hud psihičen napor, nateh dirkah se ljudje načeloma lomijo bolj kottehnika. Miran Stanovnik pravi, da je 70 %uspešno zaključene dirke v glavi. Lahko imašnajboljšo opremo, pa ne boš prišel do cilja,če boš sam sebe zaustavljal v glavi. Tempoje res naporen. Po tretji etapi je za teboj 14ur vožnje, 3 ure spiš in se ti zdi težko. Vendarnekje v glavi obstaja misel, da boš jutri vozil16 ur in da bo etapa še 200 km daljša. Veš, daboš spal še manj. Pa si rečeš, to bo še nekakošlo, ampak kaj bo pa pojutrišnjem? In takosam sebe prepričaš, da je nemogoče. Danessem zmogel, jutri bom ravno za las, pojutri-šnjem pa je popolnoma nemogoče. Ko takorazmišljaš, se zlomiš.

Kot turist sem prvič prišel v oazo v Ma-roku k tekmovalcem. Bilo mi je všeč, ker mednjimi ni bilo nikogar, ki bi se pretvarjal. Nisobili povzpetni. Kdor je prišel do tja, je žespoštovanja vreden. Tam so vsi enaki. Nihčene gleda zviška na druge, ker je bil tam ževečkrat, ali ker je na primer 5. po razvrsti-tvi, tisti s katerim govori pa morda samo 36.Lahko si zadnji mehanik v ekipi, pa se v vrstivoznik ne bo postavil pred tebe, kljub temu,da naj bi bil pomembnejši in je vsak dan nateleviziji. Oba sta enaka in šteje samo to,kako eden pelje in drugi popravlja avto. Po-čutiš se kot tim in veš, da se bo tudi prvi, čebo potrebno, ustavil in ti pomagal. To je ena

izmed stvari, ki me je pritegnila. V puščavisi na splošno dolžan pomagat vsakomur, kipomoč potrebuje. Ni debate o tem, koliko tostane in kako komplicirana je težava. Brez-pogojna pomoč v puščavi je obveza, saj kotsem že rekel, tam ni tistih, ki se pretvarjajo.

Kakšen pa je bil odnos domačinov do Da-karja?

Domačini od tekmovanj niso imeli nič. Ve-čina tekmovalcev trenira nekje drugje, pri-dejo v Afriko, odpeljejo dirko in grejo. Eno-stavno ni časa za kakršnekoli stike. Večinatekmovalcev z Afričani še nikoli ni govorila.Stik imajo samo organizatorji. V nekaterihmestih, kjer je peljala proga mimo, so doma-čini videli avto mogoče 20krat v življenju. Tosta dva popolnoma različna svetova, razkorakje prevelik. Ljudje so drugačni in šok je pre-velik.

Dirkal si z Unimogom. Kako je prišlo dotega? Kako se je tovornjak obnesel?

Imam prijatelja Janeza, s katerim sva sku-paj tekmovala na drugih dirkah v severniAfriki. Bila sva precej dobra in neka nem-ška ekipa naju je povabila, da bi vozila tek-movalni asistenčni tovornjak zanje. Oceniliso, da bi bila primerna za to nalogo, ker svaimela dovolj izkušenj, da s tovornjakom od-peljeva celo progo in poleg tega nudiva asi-stenco tekmovalkama. V timu sta bili dvedekleti, Nemka in Francozinja v dirkalnemavtu. Pravila so, da ima lahko vsaka ekipaservisni kamion z deli in mehaniki. Vendarti servisni kamioni ne smejo na progo, niti sele-tej ne smejo približati. Asistenco ti lahkonudijo samo v bivakih, med dirko pa ti smejo

9

pomagati le sotekmovalci. V kamionu, ki je500m stran, imaš lahko pravi nadomestni vi-jak, ampak ne moreš do njega. Zato obsta-jajo dirkalno-servisni kamioni, ki se prijavijona dirko kot tekmovalni kamioni, vendar znamenom, da pomagajo svoji ekipi, če je totreba. Midva sva bila torej prijavljena kotdirkalni kamion s servisno nalogo, pomagatitema dekletoma. Žal sta punci avto uničili žev Evropi. Prijavljeni smo ostali velik servi-sni kamion in midva. S sponzorji je bilo do-govorjeno, da mora vsaj eno od tekmovalnihvozil dirko odpeljati do konca. So pa te dirkeizjemno drage. Da recimo motorist dirko od-pelje do konca, je potrebnih nekje 80.000AC.Našo ekipo so sestavljali dirkalni kamion, ser-visni kamion in dirkalni avto. Naš proračunza dirko (seveda brez cene avtomobilov) je bil750.000 AC in bil je premajhen, kot se je izka-zalo. Tu so še stroški materiala, amortizer naprimer stane 8.000AC. Za eno dirko potrebu-ješ 16 amortizerjev. Gre se za zajetne vsote.Da se vrnem nazaj na zgodbo, punci sta od-stopili, midva pa sva ostala v dirki. Problemje bil, da je tovornjak prispeval Mercedes inso hoteli, da je bil v njem standarden mo-tor. Zgolj 280 konjev. Ko sva ta podatekslišala prvič, se nama je zdelo zelo veliko, ka-sneje pa sva ugotovila, da praktično nihče nitimed dirkalnimi avtomobili na dirki ni imeltako malo konjev. Torej so skoraj vsi v av-tomobilih imeli na voljo več moči kot midvav kamionu. Glede tega sva bila zelo šibka,vendar sva dirko uspešno pripeljala do konca.Najini konkurenti so imeli okoli 700 konjev,skoraj trikrat več kot midva. Nekatere stvariso bile zato težje izvedljive. Pospeški so bilimanjši in vožnja po pesku je bila težavnejša.

Pač, imela sva prešibek kamion. To nikakorni opravičevanje, z rezultatom sem zadovo-ljen. Unimog je bil dober tovornjak, vendar,če bi dirka traja še dva dni, bi verjetno po-polnoma razpadel. Mehaniki so ga vsako nočvarili skupaj. Material popusti. 17 dni offro-ada. 800 km na dan. Pride do prevelikihobremenitev.

Verjetno Dakar še vedno spremljaš. Kaj jeprinesla selitev v Južno Ameriko? Najverje-tneje dirka ne bo nikoli več potekala v Afriki?

Ne, nikoli več dirke ne bo v Afriki, to je dej-stvo. Afrika je imela svoj čar. Sedaj ni večtiste magičnosti. Je pa tekma medijsko velikobolje podprta. Verjetno se kart proda velikoveč. Tereni so tudi težki, vendar se vozi skozicivilizacijo. V afriški puščavi si bil sam. 6ur nisi videl človeka, če si zgrešil načrtovanopot, si se lahko zgubil za 300 km. To si sicertežko predstavljamo, vendar je mogoče. Se-daj ni več te divjine, ni takšne izolacije, takozahtevne navigacije . . .

Veliko se ukvarjaš tudi z amaterskimi tek-movanji v Afriki. Dakar se je iz Afrike uma-knil, vendar še vedno so tam tekmovanja. Aliso to bistvene razlike? Tu namreč zmaguješ. . .

Veliko dajo izkušnje. Ko smo začeli s tek-movanji, je bilo vse zelo enostavno. Šel silahko z navadnim avtom, malo si ga predelalin tekmoval. Takrat je bilo prijavljenih tudiveliko tekmovalcev, tipično okoli 100. Ka-sneje se je vse bolj izpopolnilo. Rečeš si,da boš drugo leto avto še malo bolj dode-lal. Tvoji konkurenti razmišljajo enako. Inspet enaka zgodba naslednje leto. Na koncu

10

iz teh avtov dobimo specialke. Tekmovanjese vedno bolj zaostruje in vse gre bolj za-res. Zmagovali smo, ker hodimo na raide.Pesek poznam verjetno najboljše v Sloveniji,mogoče tudi v Evropi. Preprosto zato, kersem po pesku prevozil ogromno kilometrov,ne zato, ker bi bil sam po sebi tako dober.Punca, ki sva ji nudila asistenco na Dakarju,je bila v Nemčiji zmagovalka DTM v Nemčijiin brez dvoma zna voziti. Vendar ne po pe-sku. V Dubaju sva se srečala že enkrat prejin sem videl, da po pesku ne zna vozit. Toje popolnoma druga tehnika vožnje. Če vza-memo za primer tipičnega Primorca in ga vhudem snegu z avtom postavimo na Gorenj-sko. Enako je na puščavskih dirkah. Ljudjeimajo premalo pravih izkušenj s peskom. Naamaterskih relijih v severni Afriki so etapekar peščene in nihče nam niti blizu ne pride.Imamo več izkušenj in poznamo teren. Menise etape zdijo kot relacija Ljubljana-Kranj.Obstaja 10 variant in ko poznaš že najmanjšoluknjo, ni problem vozit. Ko enkrat cestotako dobro poznaš, je že težko ne zmagati.Vendar, kot pravim, ne zato, ker bi bil takodober, ampak, ker tako dobro poznaš teren.Ostali pa tja hodijo enkrat letno in terena nemorejo poznati tako dobro.

Ukvarjaš se tudi s težjim offroadom tu-kaj. Če prav razumem, to nima neke bistvenezveze z vožnjo po puščavi?

Mislimo si, da obstaja samo ena vrsta na-vigacije, vendar ni res. Osnova je sicer ista,vendar podrobnosti so drugačne. Pred krat-kim sem bil v Albaniji in tam sem se po silirazmer naučil tudi tridimenzionalne naviga-cije. [smeh] Na navigacijskem zaslonu vidiš

neko točko, zamisliš si, kako boš prišel tja inna koncu, ko si oddaljen samo še 30 metrov,ugotoviš, da moraš preseči še 300m višinskerazlike. Na navigacijskem zaslonu ta razlikani vidna. Na teh dirkah je princip navigacijeenak, vendar je prisotnega veliko razmišlja-nja. Ko prideš do reke, ki je globoka 1.5m,moraš dobro premisliti, kako jo boš prečkal.Sediš v avtu in samo nekaj centimetrov vo-lana se vidi iz vode. Takrat šofer ne sme na-rediti popolnoma ničesar. Potreben je samovitel. V kolikor začneš delati karkoli z gu-mami, avto samo potone. Takrat je potreb-nega veliko razmišljanja, kam boš privezal vrvin kako bo prijela. Zanimivo je zaradi intelek-tualnih izzivov. Kako se približaš in kako lotišproblema. Na nek način je podobno puščavi.Veliko je navigatorskih trikov, ki jih moraš prisvoji oceni upoštevati. Pri nekaterih dirkahje navigator več vreden kot šofer. Pri pušča-vskih dirkah je pomembnost nekje 60/40 zašoferja, tukaj pa ravno obratno. Zame je toizziv in raje navigiram kot vozim.

Očitno ne moremo mimo Albanije. Zakajse večina popotnikov, ki so videli dosti sveta,ustavi ravno pri tej državi? Sedaj je ta državaže mnogo bolj civilizirana, kot je bila.

Ne, ni bolj civilizirana. Vsa leta sem mi-slil, da moram, če želim vozit resen offroad,peljati vsaj v Tunizijo ali Zahodno Saharoali Namibijo. Vendar lahko vrhunsko težakoffroad voziš v Albaniji. Albanija ima turi-stično izredno dobro razvit obalni pas. Tamje vse, kot mora biti. Turisti, senčniki in vseostalo kar temu pritiče. Samo tri kilometrestran pa je tega konec, kar ostane, je skorajdasrednji vek. Ni cest, ljudje hodijo z osli nao-

11

krog in na ramah nosijo stvari. Ni potrebnih6 ur vožnje, zgolj 20 minut. Za offroad vozitje to gotovo ena bližnjih, a zelo dobrih desti-nacij. Tam je veliko lepih odmaknjenih kra-jev, kjer lahko spiš, ješ ali imaš jezero samozase . . . Saj obstajajo tudi razvita mesta, asamo nekaj minut odmaknjen kraj je lahkopopolnoma druga stvar. Ceste so speljane povrhovih, ne po dolinah. In ceste je samo to-liko, kolikor je nujno potrebno, torej nekje trimetre. Ob straneh pa petsto metrov navzdol.Ko ti nasproti pripelje tovornjak, se morašpeljati kilometer vzvratno po tri metre širokicesti. Psihično naporno, bom rekel.[smeh] Obstrani so za spodbudo še nagrobniki. Zelosveži. Tu je padel ta avto, tam drugi, tolikoin toliko mrtvih . . . Nič kaj prijetno. Nikjernobene bankine ali ograje. Dodaten problemje, da je v teh hribih, o katerih govorim, domaja sneg. In še avto precej uničiš, saj ceste,kjer so, niso ravno najboljše. Kljub vsemuje to izjemna država. Vsa voda je pitna, bilismo tam dva tedna in nismo kupili niti litravode. Zgolj nekaj zelenjave. Imeli smo se su-per. Tudi ljudje so izjemno prijazni. Žal lju-dje postanemo pohlepni, ko se prične turizem.Zato so ljudje v bolj odmaknjenih mestih invasicah veliko bolj prijazni. S turizmom ljudiuničimo. Mesta, omenjena v Lonely Planetu,so kar se tiče pristnosti popolnoma uničena.Mi pridemo z denarjem. Na teden človek za-služi 10 dolarjev, ti pa mu daš 5 dolarjev zaneko malenkost. Seveda mu popolnoma po-rušiš vrednostni sistem. Za novo leto 2009smo bili v Bamaku, spali smo v katoliškemmisjonu in moški, ki je delal tam, mi je ponu-dil, da mi opere hlače za 50 centov. Rekel je,da mu moram izročiti 25 centov vnaprej, da si

bo lahko kupil milo. Potem pa je prišla mimoena naših sopotnic in rekla kakšen skopuh dasem. Rekla je, naj dam človeku evro ali dva.In kasneje sva imela zelo dolg pogovor okolitega. Človeku lahko popolnoma porušiš vre-dnostni sistem. Njegovo delo je tam vrednotoliko in če mu dam 5 AC, bo naslednjič že-lel imeti 8AC za svoje opravljeno delo, dal mubom 12 AC in tako naprej. Gledati moramolokalno. Pranje hlač tam stane 50 centov,hamburger v Islandiji pa 6 AC. Vsak trg imasvoje zahteve. In ne smeš vnašati principov ssvojega trga na tuj trg. Lahko mu daš prija-teljsko gesto, ali mu kupiš kolo, če že hočeš,vendar ne daš evra več, saj se podre sistem.

Omenil si Islandijo. Pri nas je narava pri-jazna, tam pa ni tako. Živeti v tistem okoljuje težko in človek se mora prilagoditi. Ali sepozna na ljudeh, da živijo v krajih, kjer je na-ravo potrebno spoštovati?

Islandci imajo popolnoma drugačen vre-dnostni sistem. Tam recimo ob cesti proda-jajo zelenjavo, ki je strašno draga. Kilogramparadižnika stane recimo 4 AC. Nabereš si ki-logram paradižnika in plačaš točno 4 AC. Kertako piše. Nikjer ni nikogar, samo miza, gaj-bica, tehtnica in posodica za kovance. Nihčene teče za teboj, vendar nikomur ne pride nitina misel, da bi kaj vzel brez plačila. Mi biverjetno vzeli cel zabojnik paradižnika in šetisto, kar so drugi prej plačali. Kampi so naprimer res lepo vzdrževani. Čisto je, voda to-pla, stranišča očiščena. Vendar niso poceni.Nekje 15AC na osebo. Plačaš tako, da je obvhodu v kamp tabla, kjer piše, kakšna je cenain da plačaš v naslednji vasi, druga rdeča hišana desni. Kot »balkanca« te seveda zamika,

12

da bi se plačilu izognil. Plačeval sem za celoskupino, tam smo bili 18 dni. Ni malo de-narja. Vendar ne moreš, ker je tak sistem,ker je toliko zaupanja, da enostavno plačaš.Pri nas to seveda ne bi prišlo v poštev, tampa pride, saj je sistem tak. Od Islandcev selahko veliko naučimo. Na koncu potovanjasem se kar malo vprašal, ali bi res dal 4 ACin ne odnesel 2 kilograma paradižnika? Žalo-stno je, koliko se moraš potruditi, da bi delalprav. Vseeno te mika, da bi v vrečko vrgelše 2 paradižnika. To zanje ni sprejemljivo zmoralnega vidika. Vedo, kaj je prav. Žalo-stno je, da se doma pogledaš v ogledalo in sevprašaš: »Ali sem res taka baraba, da bi vzelše dva paradižnika?«

Meje so zgodba zase na potovanjih. Poto-vali ste v Libiji v Gadafijevem času sami, brezspremstva. Kako vam je to uspelo? Načelomaje bilo to nemogoče.

To je bilo leta 2008 spomladi. Bila je stvarsamozavesti. Prvemu policistu smo razložili,da imamo takšne vize, da ne rabimo sprem-stva. In smo tako nastopili, da je nasedel. Po-tem je še drugi, ostalim pa potem ni potrebnoveč kaj dosti razlagati, ker vidijo, da si sam,sicer proti pričakovanjem in pravilom, ampakse ne vtikajo več prav veliko. Ob Nilu pa namenkrat ni uspelo, tam se voziš kot vlakec, vsa-kih 20 km zamenjaš spremstvo. Z Libijo jepovezana zanimiva zgodba. Enkrat smo se sprijatelji odpravili do Sharm-el-sheika in kosmo prišli tja, smo razglabljali, da je v bistvuvseeno ali gremo nazaj čez Sirijo in Turčijoali pa naprej, skozi Libijo, domov. In smo šlina libijski konzulat v Kairu in prosili, če bibilo mogoče dobiti vizo. Libijski veleposlanik

je rekel, da ni problema, samo mora ga po-klicati slovenski veleposlanik v Egiptu in gav bistvu na nek način prositi za vizo. No,trajalo je 17 dni. Potem smo znoreli in re-kli, da se bomo sicer obrnili, ampak bomo panaredili zgodbo iz tega. In je možak končnozavrtel telefon, naslednji dan smo dobili vize.Tako to gre včasih.

Zanimiva stvar je tudi trajekt oziroma ladjana Naserjevem jezeru, ki vozi iz Egipta v Su-dan. Kako si doživel to epizodo?

Zanimiva stvar je to, res. Čeprav je ni več,bojda so sedaj zgradili cesto. Če storiš vse či-sto prav, potrebuješ za prečkanje meje 5 dni.Ladja pluje samo enkrat na teden in samo enčlovek prodaja karte. Torej ga moraš imetirad in on mora tebe imeti rad, sicer zaključišže na začetku, ker ti karte noče prodati. Am-pak to je še najmanjši problem. Prva stvar, kijo potrebuješ, je izstopno žigosanje iz Egipta.Za to moraš predložiti potrdilo sodišča, danisi storil nobenega prekrška v Egiptu, ozi-roma če si ga, da si ga plačal. V ta namenimajo specialen informacijski sistem, ki na-stopa samo na mejah. Izgleda pa tako, dasi vsak dan po faksu pošiljajo sezname tehgrehov in jih potem ročno vpisujejo v debeleknjige. In ti greš na sodišče, prosiš za po-trdilo in traja cel dan, preden ga dobiš, sajseveda spet ročno prelistajo vse tiste knjige.Potem te čaka policija in carina, zatem pri-deš v pristanišče, kjer delajo do dveh. Vrataso zaprta, deset do dveh se odprejo in vsiti računajo dodatek za delo preko delovnegačasa. Avto daš na nekakšen splav, ti greš pana ladjo, prečkaš jezero in še nekaj dni čakašsplav, upajoč, da pride. Ključe od avta in vse

13

prepustiš nekemu uslužbencu in vse je »inša-lah«. Na sudanski strani to ureja en gospod,profesionalni pomagač, brez njega sploh negre in izgleda tako, da ti pobere potne listein papirje ter izgine za dva dni po opravkih.Spet upaš, da ga boš še kdaj videl z doku-menti vred. Ko se pojavi, prinese papirje inlahko greš. Nazaj grede celo ni bilo splava,avto smo pustili v Sudanu in šli na ladjo. Terupali, da bo splav z avtom prišel. Pa je pri-šel. Prva stvar v Egiptu je bila, da sem srečalnekega nesrečnega Nemca, ki je že tri tednečakal avto. Ti greš skozi vse to in imaš stalnov glavi, kaj se lahko zgodi. Ampak se da. Kogledaš nazaj, so vse takšne zgodbice luštne.

Si imel na kakšni meji resne probleme, jebilo kdaj res težko priti čez?

Libijska je bila enkrat res problem. Tamsmo se kar zapeli. V Afriki je tako, da je pre-cej ljudi v uniformah, vojakov na meji, ampakti nisi namenjen k njim, oni pač samo stra-žijo. Oficirji pa skačejo okoli v trenerkah insupergah in jih je težko ločiti in razpoznatiod »fikserjev«. To so ljudje, ki jih je pov-sod polno in se ti vsiljujejo, da ti bodo oniuredili prehod meje. Seveda proti plačilu. Intako smo na tisti meji nadrli enega tipa, zakaterega sem bil prepričan, da je »fikser«, iz-kazalo se je pa, da je šef policije. Potem jebil užaljen in nas ni hotel spustiti čez.

Med Togom in Beninom je bil tudi pro-blem, ker smo imeli vizo zgolj za dva dni.Menil sem, da to pomeni 48 ur, po 46 urahsmo bili na drugi meji, tam pa je rekel, da tone gre tako, saj je bil že tretji dan. Omenilje, kako naj on ve, kdaj smo mi bili na meji inzahteval 100 USD na osebo za prestop. To je

seveda odločno preveč, kar nekaj nas je biloin sem se šel pogajat. Ni hotel poklicati nadrugi mejni prehod, da bi vprašal, kdaj smoprišli noter in sva se izpogajala za 30 USD.Ampak med tem, ko nam je pisal papirje, semnekajkrat zamrmral, da sicer v redu, ampakpošteno pa ni. In je gospod znorel, mi vrgelpotne liste in rekel, da ne, da ima dovolj in dane bo šlo. Tudi za 100 USD ne. Na koncu jepopustil, ampak je šlo res za las. Morali smonarediti sceno, ženske so vreščale in jokale, daje popustil.

Na zahodno-saharsko – mavretanski mejisem ravno tako zamenjal carinika in »fi-kserja«. Potem sva se prepirala za potne li-ste in sem vztrajal, da bom sam izpeljal za-devo. In sva stopila do hišice, pa jo je odkle-nil, vstopil in me vprašal: »Kaj pa zdaj?«.Bil je namreč šef carine. Ampak takrat svaoba rešila s smehom zadevo in dva meseca ka-sneje, pri mojem povratku, sva na ta računskupaj popila čaj in se nasmejala. V Ganismo spet dobili samo tranzitno vizo, izkušnjaiz Benina me je izučila, in smo bili že prej nameji. Meja pa zaprta, zaklenjena z verigo inključavnico. Policist je rekel, da bo šele čeztri dni odprta, pa še to le mogoče. Sem rekel,naj mi da vsaj potrdilo, da smo se prikazalina meji, da ne bomo potem plačevali še kazniza prekoračitev vize, pa mi tudi tega ni hotelnapisati. Je rekel: »Pridi čez tri dni, če bomjaz, se te bom spomnil, če bo kolega boš pačplačal.« In sem se nejevoljen pobral. Kmaluje prišel nek Arabec, Libanonec s kanadskimpotnim listom in rekel, da bi šel čez. Policistmu je seveda gladko odvrnil, da ne bo šlo.Libanonec pa: »Poglej, meni je vseeno. Jazlahko neomejeno dolgo tukaj stojim. Samo

14

moraš vedeti, da imam posebni prevoz, tri ci-sterne cianida. A veš kaj je to? To je tisto, sčimer je Hitler ljudi zaplinjal v Auschwitzu.Jaz lahko tukaj stojim tudi cel mesec, ampakče slučajno kaj steče, bom pol Gane zapli-nil.« Policist ga je hitro povabil noter in stase zmenila, zunaj sem čakal jaz, in ko se jeprikazal sem mu namignil, če bi se še midvakaj zmenila, in je šlo. Polno je takšnih zgod-bic. Na mejah je najbolj zabavno.

Bil si del RacingAida za libijske begunce vTuniziji leta 2011. Kako gledaš na celotnozgodbo z destabilizacijo te regije?

Ne vem, če ravno želiš slišat tole. Tema zaše en intervju je to. Stvar je vodena iz ozadja,od vsega začetka. Od Tunizije, Egipta, Si-rije, Libije, vse. Vse skupaj je umazana igra.Recimo: govori se o zmerni opoziciji v Siriji.Ampak zmerna opozicija so tisti, ki se stre-ljajo in Amerika jih oborožuje. To je kot biv Sloveniji Avstrija oboroževala Združeno le-vico. Oborožena opozicija pač ni zmerna opo-zicija, to ne gre skupaj, ni logično. Zanimivaje sedaj ta igra med Rusijo in Ameriko. Ru-sija pravi, da obstreljuje ISIS, Amerika trdi,da oni to počno že dalj časa, ampak da tako,kot to počnejo Rusi, pa tega ni dobro početi.Zgodba v ozadju je jasna, ISIS v bistvu Ame-riki ustreza. To se odraža v ustvarjanju jav-nega mnenja. Ko Američani razstrelijo bol-nico Zdravnikov brez meja in ko Rusi za četrtminute kršijo zračni prostor sta to novici is-tega ranga. To ni v redu. Poročanje o Libijiv letih 2012 in 2013 je bila recimo čista lažv celoti. Pa tega ni kriva Karmen W. Švegl,ona se je postavila k upornikom in so ji sevedaprodali svojo resnico. Pod Gadafijem naj bi

bilo vse narobe, nobenih človekovih pravic,zdaj imajo demokracijo in so baje cvetoča dr-žava. Ja, žal ni ravno tako, to sploh ni večdržava. Vse je zrežirano, vse je igra. Je paustvarjanje javnega mnenja glavno, kako pri-kazati v pravi luči to, kar delaš.

Kako gledaš na starejše konflikte, kot je za-hodnosaharski in palestinski? Tudi na ta oze-mlja si namreč potoval.

Zahodnosaharski konflikt je enostaven. Za-hodna Sahara je samostojna država, Marokoizvaja okupacijo, upornike so potolkli in jihpregnali, zgradili zid in minirali mejo, da nemorejo čez, zdaj pa naseljujejo svoje ljudi.Ko jih bo dovolj, bodo naredili referendum inZahodno Saharo anektirali. Tako pač je.

Izraelsko-palestinski konflikt pa je podobnazgodba kot makedonsko-albanski konflikt. Toje stik civilizacij, ki so si tako različne v na-vadah, vrednotah, osnovnih življenjskih stva-reh, da je sobivanje nemogoče, stalno prihajado trenj. Izraelci so zelo delavni, vse na-makajo in obdelujejo, obris Izraela se vidi izzraka, saj je zelen, okrog je pa puščava. Inzato se imajo relativno lepo in so relativnobogati. Palestinci to gledajo in bi tudi imelitako, samo manj bi delali. In seveda to negre. Potem je problem še ekspanzija Izraela,ki se zažira na palestinsko ozemlje in od todizvirajo potem večji in manjši konflikti, ki sepojavljajo. Na obeh straneh se dogajajo stra-šni vojni zločini, Izraelci so brez milosti, ni-kogar nočem zagovarjati v tem sporu, nihčenima ne prav ne narobe, gre pa res za stiknezdružljivih civilizacij in tukaj ni pametnerešitve.

15

Si se kdaj na poti počutil ogrožen, je bilonevarno?

V Los Angelesu dvakrat. [smeh] Enkrat vTuniziji ni bilo preveč ugodno, bilo je že malozoprno, kuhalo se je s temi demonstracijamiin sem se ponoči sam vračal skozi puščavo.Ob enih sem naletel na kontrolno točko, vseje bilo kot mora biti, ljudje v uniformah, s ka-lašnikovimi in jopiči, ampak nikoli ne veš, aliso pravi ali ne. Mladenič je bil strašno živčenin mi je z dveh metrov razdalje meril s kala-šnikovko v glavo; takšni vojaki brez izkušenjso nevarni, strah jih je in računajo samo, dabodo sprožili prej kot tisti nasproti, če se slu-čajno izkaže za terorista. Je bilo kar živčnih20 sekund, potem se je umirilo.

Plani za naprej?Odpravljam se v Etiopijo, na zahodni del

reke Omo, tam je ostalo še nekaj manj oblju-denih koščkov pokrajine, kjer srečaš več do-mačinov kot turistov, potem mi bo verjetnomanjkalo peska in se bom odpravil v Tuni-zijo, sicer pa ne vem. Pustimo se presenetiti.Aja, pa tovornjak seveda. [smeh]

Hvala za deljenje tvojih izkušenj. Iz pove-danega se bomo vsi lahko veliko naučili. Najpopotniške izkušnje še naprej širijo vaš um!

16