UNIVERZA V LJUBLJANIFAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranjeKondicijsko treniranje

Vpliv športne vadbe na telesno držo

Seminarska naloga

MENTOR: prof. dr. Branko Škof, prof. šp. vzg.

AVTOR DELA:Darko Knežević

Ljubljana, 2012

UVOD

Zaradi tehnološkega napredka, ki zmanjšuje potrebo telesni dejavnosti, je neaktivni način življenja značilen za velik delež prebivalstva. Mladi veliko časa presedijo v šolskih klopeh, čedalje več je poklicev, ki zaradi svoje narave dela zahtevajo sedenje vsaj tretjino dneva, brez rednih odmorov in večinoma v nepravilnih položajih. V prostem času se sedeči način življenja nadaljuje pred TV zasloni in računalniki ter se ne poskrbi za redno telesno vadbo in nadomestne aktivnosti, s katerimi se sprosti obremenjene mišične skupine ter se okrepi njihove antagoniste. Vse to vodi k rušenju homeostaze organizma, kar se med drugim kaže tudi v negativnih spremembah skeletno-mišičnega sistema. Na drugi strani pa lahko tudi prevelike in enostranske obremenitve gibalnega aparata na delovnem mestu ali pri športni aktivnosti privedejo do funkcionalnih nepravilnosti telesne drže. Delavec za tekočim trakom ali pa trgovec na blagajni sta le dva primera, kjer je zaradi narave dela nenehna potreba po prisilni drži ter izvajanju ponavljajočih se gibov, kar dolgoročno vodi prek preobremenitvenih sindromov do funkcionalnih nepravilnosti ter na koncu do strukturnih sprememb telesne drže in s tem do velikih zdravstvenih težav. Tudi pri rednem ukvarjanju z določeno obliko športne dejavnosti bodisi rekreativno ali pa profesionalno, prihaja do nesorazmerne obremenitve določenih delov telesa, zato je v procesu športne vadbe potrebno biti pozoren na pravilen izbor vsebin, s katerimi se zagotovi skladen razvoj moči in gibljivosti vseh mišičnih skupin. (Sila, 2008)

Javni zdravstveni sistem pri nas, večino okvar ali nepravilnosti gibalnega aparata odkrije in zdravi pri stopnji, ko so pri posamezniku že nastopile težave. Pri nepravilnostih telesne drže to pomeni, da se te navadno odkrijejo šele pri napredovani stopnji, kjer so že prisotne strukturne spremembe ali deformacije hrbtenice. Dejstvo je, da na področju preventive in zgodnjega odkrivanja funkcionalnih nepravilnosti telesne drže, poleg javnega zdravstva, veliko odgovornost nosi tudi športna stroka. Verjetno je za dolgoročno reševanje problema na področju preprečevanja in odpravljanja funkcionalnih nepravilnosti telesne drže, potrebna večja stopnja sodelovanja med zdravstveno in športno stroko v šolah in v mojem primeru s strokovno usposobljenimi kondicijskimi trenerji.

Športna vadba je zaradi vseh svojih posebnosti in prednosti idealno sredstvo pri preprečevanju in odpravljanju večine funkcionalnih nepravilnosti gibalne aparata. Zato je pomembno, da imajo strokovni športni kadri, poleg športnih pedagogov v šolah, ki pa so omejeni na otroke in mladostnike, ustrezno znanje s področja preventive in kurative pri funkcionalnih nepravilnosti telesne drže.

Namen seminarske naloge je predstaviti nekatere vsebine, sredstva in metode, ki so primerne za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje funkcionalnih nepravilnosti telesne drže.

Podatke sem pridobil s pregledom iz zbiranjem obstoječe domače in tuje literature s področja vadbe za pravilno telesno držo in bolečino bolečino v križu. Iskal sem po domačih (COBISS) in mednarodnih podatkovnih bazah (MEDLINE, EBSCO host, SCIENCE DIRECT, SPORTDiscu with Full Text). Upošteval sem le strokovne članke iz revij z recenzijo.

1. RAZISKAVA

Naslov: Kettlebell training for muscoloskeletal and cardiovascular health: a randomized controlled trialAvtorji: Kenneth Jay, Dennis Frisch, Klaus Hansen, Mette K. Zebis, Christoffer H. Andersen, Ole S. Mortensen, Lars L. Andersen; Revija: Scandinavian journal of work, environment and health, 2011, 37(3), 196-203Izhodiščni problem: Cilj raziskave je bil ugotoviti učinek vadbe kettlebell na izboljšanje mišično-skeletnega ter srčno-žilnega sistema. Raziskovali so ali omenjeni tip treninga pozitivno vpliva na bolečine v vratu, ramenih in križu. Prav tako so ugotavljali vpliv na mišično moč ter na aerobno sposobnost. Avtorji so predvidevali, da vadba kettlebell zmanjšuje bolečine in da izboljšuje mišično moč ter tudi splošno telesno pripravljenost. Vzorec je oblikoval skupino odraslih, ki opravljajo poklice za katere je značilno, da se pojavljajo bolečine v križu. V tem primeru je šlo za laboratorijske tehnike. Končni vzorec je obsegal 40 udeležencev, ki so jih naključno razporedili v kontrolno skupino in v vadbeno skupino. Med skupina ni bilo pomembnih razlik v demografskih in fizioloških značilnostih. Merski protokol: Udeležencem obeh skupin so izmerili: mišično-skeletno bolečino (s samoocenjevanjem - udeleženci izpolnijo anketo), moč mišic ledvenega dela hrbtenice, trupa in ramen (izmerili so maksimalno hoteno kontrakcijo statičnega upogiba trupa, iztega hrbta ter elevacijo oziroma dvig ramen) in aerobno sposobnost, ki so jo določili z VO2Max (maksimalna poraba kisika). Določili so jo z Arstandovo standardizirano metodo. Za določanje maksimalne porabe kisika so uporabili Monarkov cikloergometer, model Ergomedic 874E. Vadbena procedura: Trening je trajal 8 tednov, izvajali so ga trikrat tedensko. Vadbena enota je trajala 20 minut, 5-10 minut je bilo namenjeno ogrevanju, 10-15 minut pa intervalnemu treningu. K ogrevanju je spadalo dinamično raztezanje, vadba specifičnih gibanj in položajev kettlebella. Intervalni trening je bil sestavljen iz 10 intervalov. Med intervali je bila pavza dolga 30-60 sekund. Ženske so pričele trenirati z 8 kg kettlebellov, moški pa z 12kg kettlebellom. Statistična analiza: S statističnim programom SAS 9.2. je bila izvedena analiza variance. S to statistično metodo so bila izračunane razlike med skupino, ki je trenirala in kontrolno skupina, ki ni opravljala treningov. Analiza variance je bila izvedena na začetku in na koncu eksperimenta. Rezultati: Rezultati mišično-skeletni bolečin so bili razdeljeni na bolečine v vratu in ramenih ter na bolečine križu. Rezultati obeh kažejo v prid testne skupine in govorijo o tem, da so se bolečine po osmih tednih manjše kot pa pred uvodnimi testiranju. Raven bolečine kontrolne skupine pa ostaja približno na enakem nivoju. Testna skupina je pridobila tudi na mišični moči ekstenzorjev trupa, ne pa tudi na fleksorjih trupa in ramen. Aerobna sposobnost je ostala nespremenjena. Diskusija: Rezultati raziskave 8 tedenske balistične vadbe moči s kettlebelli kažejo, da tovrstna vadba zmanjša bolečine v križu, vratu, ramenih. Ob tem pa hkrati poveča mišično moč iztegovalk trupa. Omenjeni trening ni statistično značilno povečal aerobno sposobnost, kakor tudi ne moč ramen in upogibalk trupa. Treba je omeniti, da je omenjena raziskava prva, ki dokazuje, da ciklično-balistični trening, ki producira velike sile, izrazito zmanjša simptome bolečine v vratu, ramenih in križu. Vadbena skupina je zmanjšala omenjene bolečine za 46% do 57%. Izrazito hitre in pozitivne rezultate naj bi povzročilo več dejavnikov. Ti dejavniki naj bi bili hiperemija (povečanja količina krvi v žilah tkiva ali organa). Namreč, že po nekaj sekundah dinamičnih mišičnih kontrakcij se poveča krvni obtok, upor v žilah pa se zniža na račun vazodilatacije. Posledično se poveča potreba po kisiku, njegova poraba in kasneje tudi odplavljanje metaboličnih produktov (zmanjševanje acidoze).

2. RAZISKAVA

Naslov: The body posture in young athletes compared to their peersAvtorja: Małgorzata Grabara, Andrzej HadzikRevija: Medycyna Sportowa,2009, 25, 115-124Izhodiščni problem: Cilj te študije je bil oceniti v kaki meri se telesna drža mladih športnikov razlikuje od drže njihov vrstnikov, ki se ne ukvarjajo s športom. Zanimalo jih je, če so telesna drža, telesne asimetrije in oblika hrbtenice glede na sagitalno raven faktorji po katerih bi lahko mlade športnike razlikovali od njihovih vrstnikov, ki se športno ne udejstvujejo.Vzorec: Raziskava je vključevala 21 fantov in 33 deklet, ki obiskujejo športni oddelek srednje šole (testna skupina) ter 33 deklet in 36 fantov, ki ne trenirajo ničesar (kontrolna skupina). Starost subjektov obeh skupin je med 14 in 16 let. Testna skupina je izvajala tek, kontrolna skupina je mirovala. Merjenci vadbene skupine imajo predhodno športno znanje iz lastnega športa. Merski protokol: Telesno držo so ocenjevali z uporabo fotogrametrije, ki je temeljila na Moire fringe topografiji. V analizi so preučevali obliko hrbtenice in pozicijo različnih telesnih delov (ramena, lopatice, medenice). S fotoaparatom so fotografirali hrbte udeležencev. Skozi poseben optični sistem je računalnik definiral tridimenzionalno sliko hrbta in precizno analiziral posamezne telesne dele pri drži. Glede na anteroposteriorne (AP) kote ukrivljenosti hrbtenice je bila telesna drža uvrščena v tipe po Wolanskem. Za določanje telesne drže so uporabili kriterij Zeyland-Malawka. S tem so določili tri tipe telesnih drž: kifotično, lordotično in pravilno držo. Vsak tip drže vsebuje tri podtipe. Podatke, ki so jih dobili na meritvah so bili zbrani in predelani v programu Microsoft Excel. Izračunali so aritmetično sredino, standardni odklon. Za analizo rezultatov so uporabili teste Student, Cochran-Coxa in Snedeckora test. Rezultati: Vrednotenje položaja hrbtenice s frontalne ravnine kaže na statistično značilne odklone le-te v populaciji 15 letnih športnic. To je pokazatelj preobremenitve hrbtenice skozi trening. Viden je tudi inklinacijski kot trupa, vendar ta ni statistično značilen. Položaj medenice glede na transverzalno ravnino je statistično značilno pravilnejši pri mladih športnikih in to pomeni tudi bolj simetrično držo 15 letnih športnic. Opažene so tudi nepravilnosti v položaju lopatic in ramen 14 letnih športnikov, a te niso statistično značilne. Primerjava vseh lastnosti športnikov s frontalne ravnine kažejo na to, da se največje asimetrije pojavljajo med 15 in 16 letnimi fanti. Če pogledamo sagitalno raven vidimo, da so odkloni trupa od vertikale tukaj manj pogosti pri mladih športnikih. Vrednotenje položaja hrbtenice glede na sagitalno raven kaže na večji odklon hrbtenice v prsno-ledvenem predelu in manjši odklon v ledveno-križničnem predelu pri 14 in 15 letnih dekletih, ki so športno aktivne. Med fanti te razlike niso vidne. Vrednotenje AP krivin hrbtenice po Wolanskem govori o boljšem poteku hrbtenice pri športnikih. Največ nepravilnosti (lordotična drža) je bilo videnih pri dekletih kontrolne skupine. Kifotična drža je bila najpogostejša pri mladih športnikih. Glede ne uvrstitev po Wolanskem so imeli najslabšo telesno držo 15 letna dekleta (več kot 60%) in 14 letni fantje (50%). Telesna drža 16 letnih športnikov (50%) je bila ocenjena kot dobra ali zelo dobra. Diskusija: Primerna telesna dejavnost otrok in mladine lahko olajša potek razvojnih procesov, izboljša fiziološko odpornost, odpravlja nepravilnosti telesne drže in razvije pozitivne gibalne navade. Pomanjkanje gibanja in sedeči način življenja vodi do slabljenja mišic, nepravilne telesne drže in posledično do telesnih napak. Po drugi strani pa prekomerna telesna dejavnost v obliki treninga in težnje po doseganju čim boljših rezultatov v športnih tekmovanjih lahko škodljivo vpliva na zdravje posameznikov.

3. RAZISKAVA

Naslov: The effects of stability ball training on spinal stability in sedentary individualsAvtorji: Jacqueline M. Carter, William C. Beam, Shari G. McMahan, Michelle L. Barr, Lee E. Brown. Revija: Journal of Strenght and Conditioning Research, 2006, 20(2), 429-435. Izhodiščni problem: Vadba z gimnastično žogo naj bi izboljšala stabilnost hrbtenice ter zmanjšala nevarnost bolečine v križu oseb sedečega načina življenja. Namen te raziskave je preveriti učinek vadbe z gimnastično žogo (VGŽ) na stabilizacijo hrbtenice. Vzorec: Dvajset prostovoljcev, ki trpijo za sedečim načinom življenja se je javilo, da bi sodelovali v tej raziskavi. Prostovoljci so na tedenski ravni delali 40-60 ur. Omenjena populacija je bila izbrana zaradi vpliva sedečega življenja na bolečino v križu. Metoda dela: Pred udeležbo je vsak od udeležencev izpolnil obrazec o demografijskih značilnostih. Obrazec je spraševal po zdravstvenem stanju v preteklost, gibalnih navadah ter poklicu. Subjekti, ki so naznanili,da so že bili deležni bolečin v križu si bili še dodatno izprašani, z namenom, da bi ugotovili ali so ti primerni za raziskavo. Nato so udeležence naključno določili v eksperimentalno ali v kontrolno skupino. Sledilo je testiranje udeležencev. Pred, med in po 10 tednih udeleženci opravili test vzdržljivosti v statični ekstenziji trupa in test ohranjanja položaja stranskega mostu. Vadbena procedura: VGŽ je bila izvedena 2 krat tedensko in je trajala 30 minut. Vadba se je izvajala 10 tednov. Program vadbe se je osredotočil na aktivacijo trebušnih in hrbtnih mišic in s tem stabilizacijo trupa. Vsakemu udeležencu je bila dana gimnastična žoga (med 55 in 65 cm) glede na telesno višino, s čimer so želeli doseči 90 stopinjski kot v kolenih in kolku. V prvem tednu vadbe so bili udeleženci naučeni nevtralnega položaja hrbtenice. Nato se jih je spodbujalo, da ta položaj povzamejo naslednjih devet tednov. Program vadbe se je postopoma nadgrajevala. Povečevale so se ponovitve (od 10 na 20), povečevala se je kompleksnost vaj, povečeval se je čas izvajanja v določenem statičnem položaju (od 10 do 60s) ter frekvenca izvedbe določenih vaj, spremljanih z metronomom (iz 40 na 60 udarcev/min). Pred vsako vadbo se je izvedlo 5 minutno ogrevanje, kateremu so sledile raztezne vaje. Merjence se je vseskozi spremljalo. Statistične metode: Za analizo podatkov se je uporabil program SPSS 12.0. Za ugotavljanje razlik aritmetične sredine obeh skupin se je uporabil test ANOVA. Za določanje signifikantnosti sta se uporabila t-test in Fisherjev test. Rezultati: Vadbena skupina je statistično značilno izboljšala rezultat uvodne meritve testa vzdržljivosti v statičnem iztegu trupa, medtem pa to kontrolni skupini ni uspelo. Enako velja za test ohranjanja položaja v stranskem mostu. Diskusija: Ugotovitve ponazarjajo, da VGŽ lahko doseže izboljšanje stabilnost hrbtenice. Tovrstno vadbo se da uporabljati kot preventivna vadba kakor tudi v zgodnji fazi odprave bolečin v križu. Dobrodošla za ljudi, ki preživijo veliko časa v sedečem položaju ter za ljudi ki so nagnjeni bolečinam v križu in se zato ne ukvarjajo z drugimi vrstami športne vadbe. Raziskava je lahko zelo uporabna tudi za osebne trenerje, ki uporabljajo medicinsko žogo kot pripomoček na treningih svojih strank. Tovrstna vadba se lahko uporablja tudi pri športnikih višjega nivoja, pri čemer naj trener z izbiro vaj omogoči, da bo ta težje izvedljiva in zato bolj koristna za bolj treniranega posameznika.

4. RAZISKAVA

Naslov: The effectiveness of a functional training programme for patients with chronic back pain – a pilot studyAvtorji: Jau-Yih Tsauo, Wei-Hsiu Chen, Huey-Wen Liang, Yuh JangRevija: Disability and Rehabilitation, 2009, 31(13), 1100-1106Izhodiščni problem: Dandanes so bolečine v križu (BVK) zelo pogost pojav in so s tem velik problem družbe. Okrog 80% ljudi občuti bolečine v križu v določeni periodi svojega življenja. BVK so najbolj razširjene mišično-skeletne okvare, ki se pojavijo na delovnem mestu. So tudi najpogostejši omejitveni dejavnik vsakodnevnih aktivnosti ljudi starih pod 45 let. Po raziskavah so BVK druge po vrsti, krive za odsotnost z delovnega mesta. Dolgotrajne, ponavljajoče bolečine ne vplivajo samo na fizične nezmožnosti ampak vplivajo tudi na psihološke in sociološke faktorje. Namen te raziskave je raziskati vpliv individualiziranega funkcijskega treninga na stabilizatorje trupa pri osebah z bolečinami v križu. Merjenci: V raziskavi so sodelovali bolniki, ki so vsaj 3 mesece bolehali za BKV. S strani fiziatra so jim bili diagnosticirani vzroki BVK kot so išias, hernija diskusa, radikulopatija. Za nadaljevanje raziskave je bilo primernih 78 oseb. Število merjencev se kasneje zmanjša na 37. Z žrebom nato razdelijo osebe v vadbeno skupino (N=20) in v kontrolno skupino (N=17). Merski protokol: Vadbeno in kontrolno skupino izmerijo pred in po funkcionalnem treningu, ki je trajal 3 mesece. Obe skupini sta izvajali standarden rehabilitacijski program. Vadbena skupina je dodatno opravljala še funkcionalni trening. Meritve obsegajo Oswestry Disability Index (ODI) – indeks ocenjuje prizadetost bolnika in vpliv bolečine na bolnikovo vsakdanje življenje ter FCE (ocena funkcionalne kapacitete). Rezultati: Iz vadbene skupine izstopi 7 merjencev, iz kontrolne pa 5. Rezultati rezultirajo preostalih 25 merjencev, 13 iz vadbene ter 12 iz kontrolne skupine. Po preteku 100 urnega vadbenega programa rezultati FCE (ocena funkcionalne kapacitete) pokažejo očitno izboljšanje 12-ih parametrov vadbene skupine. Medtem pa kontrolna skupina izboljša rezultate samo enega parametra (razdalja 1 minutne hoje). ODI vadbene skupine je statistično značilno nižji napram kontrolne skupine, ki ostaja na enakem nivoju. Diskusija: BVK lahko napredujejo do kronične bolezni. Raziskava je prikazala,da lahko pacienti s kroničnimi bolečinami v križu, če opravljajo vadbo kot je navedeno zgoraj, zmanjšajo bolečine v križu, po drugi strani pa vadba poveča funkcionalno sposobnost pacienta, zmanjša čas povratka na delovno mesto po poškodbi, zmanjša število poškodb, poveča kontrolo gibanja itd. Če bi trening ločeno vseboval samo elemente moči, vzdržljivosti ali gibljivosti bi to lahko vplivalo na funkcionalni napredek pacienta, ki ga srečujemo v vsakdanjiku. Čeprav v raziskavi niso spremljali hitrost oz. čas povratka na delovno mesto pa sklepajo, da naj bi se, glede na izboljšanje rezultatov po kazalcu FCE, ta čas zmanjšal. Avtor meni, da so za določitev trdnejšega intervencijskega modela potrebne nadaljnje raziskave in predvsem več merjencev. To pa se lahko doseže z motivacijo in privolitvijo tako merjencev kot tudi zavarovalnic. Na tak način bi se lahko pridobilo več merjencev, ki so bili šibka točka te raziskave.

5. RAZISKAVA

Naslov: Stabilizing training compared with manual treatment in sub-acute and chronic low-back pain.Avtorji: E. Rasmussen Barr, L. Nilsson-Wilkmar, I. Arvidsson Revija: Manual Therapy (2003) 8(4), 233-241Izhodiščni problem: Namen raziskave je ocenitev vpliva specifičnega stabilizacijskega treninga na skupini bolnikov s subakutnimi (bolečine trajajo 6-12 tednov) ter kroničnimi bolečinami v križu (bolečine trajajo več kot 12 tednov). Ti skupini so primerjali s skupinama, kateri sta bili deležni manualne terapije. Hipoteza je predpostavljala, da je stabilizacijski, aktivni pristop bolj učinkovit na daljši rok kot manualna terapija ali pasivni pristop. Merjenci: Pacienti z bolečinami v ledvenem delu hrbtenice, ki so se zdravili v isti kliniki, so bili povabljeni na sodelovanje. Odzvalo se je 47 oseb, 12 moških in 35 žensk. Merjenci so nato bili naključno razvrščeni v eno od vadbenih skupin. Ena skupina (N=24) je bila deležna stabilizacijske vadbe, ST skupina, druga pa manualne metode, MT skupina (N=23). Merski protokol in vadbena procedura: Meritve so bile izvedene pred in po vadbi ter 3 in 12 mesecev po organizirani vadbi oziroma terapiji. Enako velja za izpolnjevanje vprašalnika. Za ocenjevanje bolečine in lastnega zdravja so izpolnili vizualno analogno lestvico (VAS). Funkcionalno omejenost so ocenjevali z OSW vprašalnikom. Udeleženci raziskave (obe skupini) so bili deležni 6 tedenskega programa zdravljenja, ki je potekal enkrat na teden po 45 minut. Udeleženci ST skupine so bili naprej naučeni aktiviranja in kontrole globokih abdominalnih mišic ter mišic multifidus ledvenega predela hrbtenice med sproščenim dihanjem, v različnim položajih ter med vsakodnevnimi opravili. Fizioterapevt je vseskozi spremljal vadbo ter vadečega popravljal. Vadeče se je vzpodbujalo, da vsak dan opravijo 10-15 minutno vadbo ter da hkrati vodijo dnevnik vadbe. Statistične metode: Ker podatki niso bili normalno porazdeljeni so bili uporabljeni naslednji neparametrični testi Friedman's ANOVA (ocenjevanje razlik v rezultatih obeh skupin), Mann-Whitney U-test in Chi square test. Vsi omenjeni testi so bili opravljeni po 6 tednih vadbe ter 3 in 12 mesecev po vadbi. Rezultati: 41 oseb zaključi 6 tedensko vadbo, 33 oz. 31 oseb odgovori na vprašalnik 3 oz. 12 mesece po zaključku vadbe. Pred meritvami ni bili statistično značilnih razlik med skupina glede na spol, starost, bolniškem stažu (v dneh), trajanju bolečin, zdravilih, vadbenih navadah in predhodnem zdravljenju. Ocenjene spremenljivke vadbene skupine se bistveno izboljšajo in se tudi ohranijo 3 oz 12 mesecev po končnih meritvah. V vadbeni skupini več posameznikov izboljša svoje dosežke inicialnih meritev. 3 mesece po zaključku vadbe posamezniki vadbene skupine ohranijo rezultate zaključnih meritev. Merjenci kontrolne skupine statistično značilno prej začnejo ponovno zdravljenje kot merjenci vadbene skupine. Diskusija: Raziskava kljub izrečenemu ne pokaže jasne kratkoročne razlike med skupinama glede na uvodne meritve. Na dolgi rok pa se pokaže, da je stabilizacijska vadba bolj učinkovita kot manualna terapija v smislu izboljšanja zdravstvenega stanja posameznikov in zmanjšanja potrebe po ponovnem zdravljenju.

6. RAZISKAVA

Naslov: The Effect of McKenzie Therapy as Compared With That of Intensive Strengthening Training for the Treatment of Patients With Subacute or Chronic Low Back Pain: A Randomized Controlled TrialAvtorji: Tom Petersen, Peter Kryger, C. Ekdahl, Steen Olsen, Soren Jacobsen Revija: Spine (2002), 27(16), 1702-1709 Izhodiščni problem: Najnovejše raziskave prihajajo do trdnih ugotovitev, da je telesna vadba kot terapija bolj učinkovita od standardnih pristopov zdravljenja bolečin ledvenega predela hrbtenice. Avtorji v ta namen primerjajo vpliv terapevtske metode McKenzie z intenzivno dinamično vadbo moči. Vadbi sta izvedeni na pacientih s subakutnimi in kroničnimi bolečinami v križu. Merjenci: V raziskavi je sodelovalo 260 prostovoljcev, ki čutijo bolečine v križu vsaj 8 tednov. Naključno so bili porazdeljeni v dve skupini. Skupina A je bila zdravljena z McKenzie metodo (n=132), skupina B (n=128) pa je izvajala intenzivno dinamično vadbo moči (IDVM). Merski protokol in vadbena procedura: Vadba obeh skupin najprej poteka v ambulanti in traja 8 tednov. Nato sledi 2 mesečna samostojna vadba. Začetne meritve in terapija so trajale 1 uro. Vse naslednje terapijo so trajale 30 minut. Intervali med terapijami so bili individualno določeni s strani fizioterapevta. IDVM se je izvajala v skupinah in znašala do 6 oseb. Potekala je pod vodstvom fizioterapevta. Vadba se je pričela z 5-10 minutnim kolesarjenjem na sobnem kolesu. Sledila je 10 minutna nizko intenzivna ogrevalna vadba. Ta je vsebovala aktivacijo mišic ledvenega dela hrbtenice. Izvajali so po 10 upogibov, iztegov ter zasukov. Nato je sledila IDVM iztegovalk in upogibalk. Rezultati zdravljenja so bili zabeleženi po 8 tedenski vadbi v ambulanti in nato še 2 in 8 mesecev po tem. Statistične metode: Uporabljena je bila analiza ITT (analiza glede na namero zdravljenja) s katero so analizirali vse prostovoljce, ki so bili randomizirani. Izračunan je bil povprečni čas zdravljenja posamezne skupine. Primerjavo neparnih kategoričnih spremenljivk so izvedli s pomočjo testa χ2. Različne plasti za diskretne in zvezne spremenljivke, so primerjali z Mann-Whitney U testom.Rezultati: ITT analiza 2 meseca po zaključnih meritvah pokaže težnjo k zmanjševanju razlike v nezmožnosti v korist terapije McKenzie (P=0,04), vendar ni opaziti razlike po koncu zdravljenja ter na testiranju 8 mesecev po končnih meritvah. Metodo, ki bi bolj vplivala na zmanjšanje bolečine, ni bilo mogoče opredeliti saj sta obe imeli enak vpliv skozi celoten proces. Dopolnilna analiza bolnikov (ki so zaključili celoten poseg), ki je zajemala podatke o zmanjšanju bolečin je po koncu 8 tedenske vadbe pokazala težnjo v korist McKenzie terapije. Enako velja za analizo testiranj, ki so potekale 2 meseca po končani vadbi. Testiranja 8 mesecev po končani vadbi pa pokažejo, da sta obe vadbi z enako mero vplivali na redukcijo bolečin. Analiza pokaže, da sta obe metodi z enako mero pozitivno vplivali na izboljšanje funkcionalnih sposobnosti subjektov. Diskusija: Rezultati pokažejo, da tako metoda McKenzie kot tudi intenzivna dinamična vadba moči (IDVM) enako učinkoviti pri odpravljanju bolečin v ledvenem predelu hrbtenice pri bolniki z subakutnimi in kroničnimi bolečinami

SINTEZA SPOZNANJ PREGLEDANIH PRISPEVKOV

Preden sem začel z ustvarjanjem seminarske naloge sem si zastavil cilj, da tematiko predstavim s čim širšim objektivom. Menim, da mi je to dokaj dobro uspelo. Žal pa mi je, da nisem uspel predstaviti določenih vsebin za katere enostavno nisem našel spodobnega članka. V seminarski nalogi sem predstavil nekatere vadbene pristope, ki so že uveljavljeni kot vadbeni pristopi lajšanja bolečin v hrbtenici in za katere je znano, da pozitivno vplivajo na telesno držo. Ti se razlikujejo po konceptualnem pristopu, tipu mišičnega krčenja, intenzivnosti, obsegu, kakor tudi po motoričnih sposobnostih na katere vplivajo. Področje vadbe za moč je v strokovni literaturi najpogosteje obravnavano. Tega dejstva nisem mogel spregledati zato sem tudi sam uporabil strokovne članke, ki navajajo vadbe kot so dinamična vadba s kettlebelli, statična stabilizacijska vadba in funkcionalna vadba. Čeprav so vadbeni pristopi različni rezultati pokažejo, da vse omenjene vadbe vplivajo na izboljšanje telesne drže, zmanjšanje bolečin in da vse tri povečajo moč mišic, ki so hkrati najpogostejši vzrok bolečin v hrbtenici. Vse tri raziskave so ciljale na populacijo srednjih let. Z drugim člankom sem izpostavil tudi srednješolsko populacijo in dvoje vzrokov, ki vplivajo na telesno držo. Na eni strani je mladina, ki se ne zanima za telesno vadbo, na drugi so pa nadobudni športniki. Predstavnikom obeh skupin je skupna nepravilna telesna drža. Eni skupini je vzrok omenjenih težav hipokinezija, drugim pa obseg treninga, ki je povrhru še nepravilna. Z zadnjim in predzadnjim člankom primerjam konzervativen pristop zdravljenja (McKenzie terapija in manualna terapija) s stabilizacijsko vadbo in vadbo moči. Z njo želim dokazati, da je poklic kondicijskega trenerja izjemno obetajoč in močan adut pri ustvarjanju lastnih ciljev kajti obe vadbi prinašata rezultate v obliki izboljšanja telesne drže.

OBLIKOVANJE LASTNIH ZAKLJUČKOV – PRAKTIČNE USMERITVE ZA DELO

Študije kažejo, da 80% prebivalcev zahodnega sveta vsaj enkrat tekom svojega življenja utrpi bolečine v hrbtenici, v vsakem trenutku pa 35% populacije trpi za kakšno od oblik bolečine v hrbtu. Večina posameznikov si opomore v šestih tednih, za 5-15% odstotkov bolnikov pa okvara, oziroma omejeno stanje, postane kronična (Norris, 2000). To dejstvo mi govori, da nas čaka veliko dela. Da bralec ne dobi občutka, da sočloveku privoščljivo želim samo težave pa moram omeniti tudi odgovornost kondicijskih trenerjev, da naše stranke kot tudi učence v šolah spodbujamo, jih motiviramo in jim predstavimo pozitivne plati telesne aktivnosti ter jih usmerjamo na tir zdravega življenja. Morebiti je to najtežja naloga športnih delavcev, ki se na koncu izkaže za naj bolj hvaležno.

"Ne umreš od tega od česar si bolehal; umreš od tistega od česar si živel."(Michel Eyquem de Montaigne)

LITERATURA

Andersen, H.C., Andersen, L.L., Frisch, D., Hansen, K., Jay, K., Mortensen, S.O., et al. (2011). Kettlebell training for musculoskeletal and cardiovascular health: a randomized controlled trial. Scandinavian journal of work, environment and health, 37(3),196-203.

Carter, M.J., Beam, C.W., McMahan, G.S., Barr, L.M. in Brown, E.L. (2006). The effect of stability ball training on spinal stability in sedentary individuals. Journal of Strength and Conditioning Research, 20(2), 429-435.

Grabara, M. in Hadzik, A. (2009). The body posture in young athletes compared to their peers. Medycyna Sportowa, 25, 115-124.

Petersen, T., Kryger, P., Ekdahl, C., Olsen, S. in Jacobsen, S. (2002). The Effect of McKenzie Therapy as Compared With That of Intensive Strengthening Training for the Treatment of Patients With Subacute or Chronic Low Back Pain. SPINE, 27(16), 1702-1709.

Rasmussen-Barr, E., Nilsson-Wikmar, L. in Arvidsson, I. (2003). Stabilizing training compared with manual treatment in sub-acute and chronic low-back pain. Manual Therapy, 8(4), 233-241.

Tsauo, J.H., Chen, W.H., Liang, H.W. in Jang, Y. (2009). The effectiveness of a functional training programme for patients with chronic back pain – a pilot study. Disability and Rehabilitation, 31(13), 1100-1106.