Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Mojca Hazl

Maribor, 2013

Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

LJUDSKA GLASBA V VRTCU

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Olga Denac Mojca Hazl

Maribor, 2013

Lektor: Andrej Cifer, prof. slovenskega jezika s književnostjo in

pedagogike

Prevajalka: Simona Horvat, prof. pedagogike in univ. dipl. prevajalka in

tolmačinja za angleški jezik

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Olgi Denac za strokovno pomoč in

vodenje ter nasvete pri nastajanju diplomskega dela.

Posebno zahvalo namenjam svoji družini, ki me je skozi celoten proces šolanja

spodbujala ter me finančno in čustveno podpirala.

Na koncu se zahvaljujem še vsem prijateljem, ki so mi na kakršen koli način

pomagali pri nastanku mojega diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Mojca Hazl, rojena 28. 5. 1990, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Ljudska glasba v vrtcu pri mentorici izr. prof. dr. Olgi Denac, avtorsko

delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni;

teksti niso prepisani brez navedb avtorjev.

Mojca Hazl

_______________

Podpis študentke

Maribor, 2013

POVZETEK

Ljudska glasba je poseben in obenem nedeljiv del slovenske glasbene

ustvarjalnosti in z njo istovetnosti. Ljudska glasba v vrtcu ponuja vzgojiteljem

veliko možnosti in načinov, da jo približajo najmlajšim in tako v njih krepijo

zavest za nadaljnje ohranjanje ljudskega izročila. Namen teoretičnega dela je bil

podrobneje opisati ljudsko glasbo, namen empiričnega dela pa je bil ugotoviti, v

kolikšni meri vzgojitelji vključujejo ljudsko glasbo v vsakdanje delo z otroki in

kakšna osebna stališča imajo vzgojitelji do ljudske glasbe. V empiričnem delu

smo ponazorili odgovore, ki smo jih dobili z anketnim vprašalnikom,

posredovanim 66-im vzgojiteljem iz različnih prekmurskih vrtcev. Rezultati

raziskave so pokazali, da skoraj vsi anketirani vzgojitelji v svoje delo vključujejo

ljudsko glasbo, pri čemer so na 5-stopenjski lestvici izbrali srednjo vrednost, kar

pomeni, da ljudsko glasbo v vzgojno delo vključujejo le včasih. Vzgojitelji so

mnenja, da otroci v vrtcu poznajo premalo ljudskih pesmi, vendar jih vseeno radi

pojejo in poslušajo, občasno pa jih spremljajo tudi na ljudska glasbila. Rezultati so

tudi pokazali, da imajo vzgojitelji razmeroma pozitivna stališča do ljudske glasbe

in se zavedajo pomena njenega ohranjanja in vnašanja v otrokov vsakdan, čeprav

pri svojem vzgojnem delu, pogosteje, kot ljudske, izbirajo slovenske umetne

pesmi.

Ključne besede :

‒ glasbene dejavnosti v vrtcu,

‒ ljudska glasba,

‒ prekmurska ljudska glasba,

‒ ljudska glasbila,

‒ ljudsko izročilo.

SUMMARY

Folk music is a special and indivisible part of Slovenian musical creativity and its

identity. It offers many opportunities and ways for kindergarten teachers to bring

folk music closer to young children and to strengthen their awareness for

preservation of folk heritage. The purpose of the theoretical part was to describe

folk music in detail. The purpose of the empirical part was to determine to what

extent kindergarten teachers use folk music in everyday educational process and

their personal standpoint toward folk music. The empirical part represents the

questionnaire answers from 66 kindergarten teachers in various kindergartens in

Prekmurje. The results showed the majority of surveyed kindergarten teachers use

folk music in their work, however they chose a middle value on a 5-point rating

scale, which signifies they only use folk music occasionally. Kindergarten

teachers believe kindergarten students are not familiar enough with folk music,

but still like to sing and listen to folk music or even play folk instruments. The

results have also indicated kindergarten teachers have a relatively positive attitude

towards folk music and are aware of the meaning of its preservation and daily

contact with folk music, although they prefer Slovenian art music over folk music.

Keywords:

‒ musical activities in kindergarten,

‒ folk music,

‒ folk music of Prekmurje,

‒ folk instruments,

‒ folk heritage.

i

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................... 3

2.1 Glasbene dejavnosti ...................................................................................... 3

2.1.1 Petje pesmi ................................................................................................. 4

2.1.2 Igranje na glasbila ...................................................................................... 7

2.1.3 Poslušanje glasbe ....................................................................................... 8

2.1.4 Ustvarjanje v glasbi in ob glasbi .............................................................. 11

2.1.5 Glasbene sposobnosti in spretnosti .......................................................... 12

2. 2 Kurikulum za vrtce ...................................................................................... 12

2.3 Ljudska glasba ............................................................................................... 15

2.3.1 Ljudska pesem .......................................................................................... 15

2.3.2 Zapisi ljudske pesmi ................................................................................. 19

2.3.4 Glasbena podoba ljudske pesmi ............................................................... 22

2.3.4.1 Melodika ........................................................................................... 22

2.3.4.2 Ritem ................................................................................................. 22

2.3.4.3 Zgradba kitic ..................................................................................... 24

2.3.4.4 Refren ................................................................................................ 24

2.3.5 Prekmurska ljudska pesem ....................................................................... 25

2.2 Ljudska glasbila ............................................................................................ 30

2.2.1 Opredelitev pojma ................................................................................... 30

2.2.1 Klasifikacija glasbil .................................................................................. 31

ii

3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................ 35

3.1 NAMEN ...................................................................................................... 35

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ..................................... 35

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...................................................... 35

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .......................................................... 37

3.2.3 SPREMENLJIVKE .............................................................................. 38

3.2.3.1 Seznam spremenljivk ........................................................................ 38

3.2.3.1 Preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami………………....39

3.3 METODOLOGIJA ....................................................................................... 39

3.3.1 RAZISKOVALNE METODE ................................................................ 40

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ................................................... 42

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov......................................................... 42

3.3.3.2 Vsebinsko metodološke značilnosti instrumentov ............................ 43

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ................................................. 43

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ....................................................... 44

3.5 SKLEP ............................................................................................................ 70

4 LITERATURA ................................................................................................. 74

5 PRILOGE………………………………………………………………………76

KAZALO SLIK

Slika 1: Število (f) in strukturni odstotek (f %) starostne skupine otrok, v katerih

so zaposleni vzgojitelji. ......................................................................................... 41

Slika 2: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev glede na število let

delovnih izkušenj. ................................................................................................. 42

Slika 3: Odstotek vzgojiteljev, ki v svoje vzgojno delo vključujejo ljudska

glasbila in vzgojiteljev, ki jih ne vključujejo. ....................................................... 58

Slika 4: Odstotek vzgojiteljev, ki meni, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim

pomembno. ............................................................................................................ 67

iii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami.................................................... 39

Tabela 2: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev, ki v svoje vzgojno

delo vključujejo ljudsko glasbo. ............................................................................ 44

Tabela 3: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju

ljudske glasbe glede na starostno obdobje otrok. .................................................. 45

Tabela 4: Števili (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju

ljudske glasbe, glede na število let delovnih izkušenj........................................... 46

Tabela 5: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po pogostosti

vključevanja ljudske glasbe v vzgojno delo. ......................................................... 47

Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po pogostosti

vključevanja ljudske glasbe v vzgojno delo glede na starostno obdobje. ............. 48

Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v pogostosti

vključevanja ljudske glasbe glede na število let delovnih izkušenj. ..................... 49

Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek vzgojiteljev (f %) v mnenju o tem, ali

otroci poznajo dovolj ljudskih pesmi. ................................................................... 50

Tabela 9: Ljudske pesmi, ki jih otroci prepevajo v prekmurskih vrtcih…………52

Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni

priljubljenosti ljudskih pesmi med otroki. ............................................................ 53

Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni

priljubljenosti ljudskih pesmi glede na starostno obdobje otrok. .......................... 54

Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri izbiri slovenskih

pesmi. .................................................................................................................... 55

Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri izbiri določenih

slovenskih pesmi, glede na starostno obdobje otrok. ............................................ 56

Tabela 14: Ljudska glasbila, ki jih izdelujejo v vrtcih. ......................................... 57

Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni pogostosti

spremljanja ljudske glasbe na glasbila. ................................................................. 59

iv

Tabela 16: Število(f) in strukturni odstotek (f %) v oceni pogostosti spremljanja

ljudske glasbe, glede na starostno obdobje otrok. ................................................. 60

Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v priljubljenosti

poslušanja in petja ljudskih pesmi v prostem času. .............................................. 61

Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek( f %) vzgojiteljev v sposobnostih

igranja na ljudski instrument. ................................................................................ 61

Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v poimenovanju

ljudskih instrumentov, na katere znajo zaigrati..................................................... 62

Tabela 20: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po oceni pogostosti

udeleževanja prireditev povezanih z ljudsko glasbo. ............................................ 63

Tabela 21: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju v

dejavnost folklore. ................................................................................................. 64

Tabela 22: Število (f) in strukturni odstotek vzgojiteljev (f %) v pogostosti

kupovanja zgoščenk z ljudsko glasbo. .................................................................. 65

Tabela 23: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev, upoštevajoč

mnenje, ali imajo doma kakšno pesmarico z ljudskimi pesmimi.......................... 66

Tabela 24: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev glede mnenja o

pomembnosti ohranjanja ljudskega izročila mladim. ........................................... 68

1

1 UVOD

Glasba ima pri vzgoji otrok neprecenljivo vlogo, saj prispeva k uresničevanju

široke palete vzgojno-izobraževalnih ciljev. Otrok skozi poslušanje, izvajanje in

ustvarjanje glasbe intelektualno raste; različne glasbene dejavnosti pa pri njem

vzbujajo veselje do zvoka, spodbujajo doživljanje glasbe in razvijajo glasbene

sposobnosti in spretnosti.

Pri načrtovanju glasbenih dejavnosti je vzgojiteljem v veliko pomoč kurikulum za

vrtce. Tudi ljudska glasba, ki je del naše raziskave, je pomemben del le-tega in

vzgojiteljem ponuja veliko možnosti, da se vanjo poglobijo in jo otrokom kar

najbolje približajo.

Že od nekdaj preprostemu človeku pri nas pesem ni bila le zabava, temveč

spremljevalka vsakdanjih in prazničnih dni. Vse šege so bile nekoč prepletene s

pesmijo, danes pa je marsikaj drugače, saj so spremembe v načinu življenja

odpravile marsikatero delovno in družabno navado, ki je bila nekdaj priložnost za

skupinsko petje ljudskih pesmi. Ljudje so opustili šege pri praznovanjih in

marsikaj je utonilo v pozabo.

Predvsem mladi ne vedo, kako zelo je bilo nekoč življenje prepleteno s pesmijo in

kako pomembna je bila njena vloga. Pri ohranjanju le-té imata veliko vlogo vrtec

in šola, ki dediščino naših prednikov prenašata na mlajše generacije.

Vključevanje ljudske glasbe v vzgojni proces mora biti zanimivo in kvalitetno, saj

bo le tako pri otrocih vzbudilo interes in veselje.

2

Za izbiro teme sem se odločila zato, ker mi je ljudska glasba zelo blizu. Precej let

sem namreč vključena v folklorno dejavnost in v pevsko skupino kulturnega

društva, kjer pojemo ljudske pesmi in tako poustvarjamo ljudsko kulturo. Redno

se udeležujem prireditev, povezanih z ljudsko glasbo; in te prekrasne melodije

ljudskih pesmi in zanimivih zvokov ljudskih glasbil me nikoli ne pustijo

ravnodušne. Ker sem mnenja, da je ljudska glasba v vrtcu morda premalo

zastopana, sem se lotila raziskave, da ugotovim, v kolikšni meri se je vzgojitelji

pri svojem vzgojnem delu dejansko poslužujejo.

V literaturi je navedenih precej raziskav o poznavanju ljudskega izročila. Ene

izmed podobnih raziskav se je lotila tudi Nadja Horvat leta 2009, katere namen je

bil prav tako ugotoviti načine uporabe prekmurske ljudske glasbe pri vzgojnem

delu v oddelkih prekmurskih vrtcev in ugotoviti, kakšna so osebna stališča

vzgojiteljev do ljudske glasbe. Omenjena raziskava je merila predvsem pogostost

uporabe ljudske glasbe v vrtcih.

Ljudska pesem je dragocen prispevek Slovencev k evropski kulturi in identiteti,

zato si zasluži, da jo spoštujemo in ohranjamo. Je del naše tradicije, iz katere smo

zrasli, zato se ji je vredno posvetiti ter ljudi na različne načine opozarjati nanjo, da

ne bi pozabili na korenine, iz katerih izhajamo.

V teoretičnem delu bomo predstavili glasbene dejavnosti v vrtcu ter njihovo

povezavo s kurikulumom za vrtce. Predstavili bomo ljudsko glasbo in podrobneje

opisali ljudsko pesem in ljudska glasbila. Dotaknili se bomo tudi prekmurske

ljudske glasbe. V empiričnem delu želimo pri vzgojiteljih določenih prekmurskih

vrtcev ugotoviti rabo ljudske glasbe v vrtcu in zastopanost dejavnosti, povezanih z

ljudsko glasbo. Zanimajo nas tudi osebna stališča vzgojiteljev do ljudske glasbe.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Glasbene dejavnosti

Skrb za otroka in njegov celostni razvoj je nadvse pomembna naloga. V prvih

letih življenja namreč otrok potrebuje kvalitetno vzgojo in ljubezen ter podporo

odraslih, da bi se razvil v samostojno in humano osebnost. Vloga umetnosti v

vzgoji otrok je zato zelo velika. Glasba, kot pomemben sestavni del estetske in

umetnostne vzgoje, je otroku dostopna že od njegovega rojstva naprej in vnaša v

otrokovo življenje radost ter pomembno vpliva na njegov uravnotežen osebnostni

razvoj (Manasteriotti 1983, str. 5). »S poslušanjem, izvajanjem in ustvarjanjem

glasbe vplivamo na otrokov čustveni, socialni, spoznavni in gibalni

razvoj« (Denac 2001, str. 109).

»Področja oziroma glasbene dejavnosti strukturirajo cilje in vsebine vzgojno-

izobraževalnega procesa in predstavljajo kompleksno vsebinsko členitev znotraj

kurikula« (prav tam, str. 54). Predstavljajo samostojno obliko glasbenega

izražanja in pri otrocih vzbujajo veselje do zvoka, igre, gibanja; razvijajo

sposobnosti zaznavanja, pozornosti, jezikovno komunikacijo, socialno vedenje

itd. (prav tam, str. 109).

Pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega procesa na področju glasbe je potrebno

zavedanje, da se določene glasbene sposobnosti pri nekaterih otrocih pojavijo

kasneje kot pri drugih. Otroci namreč prihajajo v vrtec z različno stopnjo

razvitosti glasbenih sposobnosti in znanj, kar zahteva individualno obravnavo

glasbenega razvoja (Denac 2010, str. 109).

Okolje, v katerem otrok živi, ter še posebej njegova lastna dejavnost, sta

bistvenega pomena pri razvoju njegovih sposobnosti. V ugodnih razmerah se

lahko otrokovo nagnjenje za glasbo razvije v elementarne sposobnosti, v

neugodnih razmerah pa le-to zakrni. Otrokovo okolje je torej bistvenega pomena

za razvijanje zanimanja in ljubezni do glasbe (Manasteriotti 1983, str. 8).

4

»Razvijanje glasbene občutljivosti je osnovna naloga predšolske vzgoje.

Občutljivost za glasbo se razvija s spodbujanjem glasbenega doživljaja. /…/.

Samo intenzivni glasbeni doživljaj ustvarja pogoje za spontan otroški odziv v

glasbenih aktivnostih, v katerih bo otrok ustvarjalec, izvajalec in poslušalec

glasbe«. (Denac 2001, str. 109).

»Bistveni cilji glasbene vzgoje v predšolskem obdobju so vzbujanje otrokovega

veselja do glasbe, spodbujanje doživljanja glasbe ter razvijanje glasbenih

sposobnosti in spretnosti« (prav tam).

»Delo vzgojiteljice je torej zasnovano na spodbujanju doživljanja glasbe in

glasbenih /…/ ter splošnih metod dela, pri katerih posebno mesto zavzema

igra« (prav tam). Pri neposrednem načrtovanju vzgojno-izobraževalnega procesa

glasbene vzgoje bi morali vzgojitelji poskrbeti za enakovredno zastopanost vseh

glasbenih dejavnosti, čeprav je v vrtcih ponavadi opaziti, da največjo pozornost

posvečajo petju pesmi; igranje, poslušanje in glasbeno ustvarjanje pa je zastopano

v veliko manjši meri (Denac 2010, str. 56).

2.1.1 Petje pesmi

Petje je pomembna glasbena izkušnja otrok. Otrok se uči peti od svojega rojstva

naprej. Veliko njegovih zgodnjih vokalizacij, med drugim tudi jok, je glasbenih,

saj so to ritmični toni različnih višin in moči. Z odraščanjem začnejo otroci svoj

glas vse bolj nadzorovati in z njim eksperimentirati. Naloga odraslih je, da

njegove poskuse spodbujajo in odobravajo, saj učenje petja za otroka nikakor ni

enostavna in avtomatična naloga, ampak zahteva spodbude ter vodenje odraslih.

Ker se otrokov razvoj petja začne s poslušanjem odraslih, način petja vzgojiteljev

in staršev močno vplivata nanj. Če bodo le-ti peli dobro in z natančnostjo, potem

jih bo otrok posnemal in verjetno delal podobno (Pesek 1997, str. 147–148).

5

S spontanim petjem začne večina dvoletnih otrok. V tem obdobju je priporočljivo,

da se otroci učijo pesmice brez harmonskih spremljav, saj bi jih množica tonskih

višin le zmedla. Zelo pomembno vlogo ima ponavljanje pesmi, saj si jih bodo

otroci le tako zapomnili in jih z veseljem peli. Otroka navadno razveseli, če

odrasli njegovo spontano petje pohvalijo. Pohvala jih spodbudi, saj se s tem

zavedajo vrednosti svoje dejavnosti.

Večina triletnih otrok že poskuša peti s prijatelji. Petje še peša, saj otroci morda

izpuščajo kakšne besede ali pa jih zamenjujejo. Kljub temu pa otroci v tej starosti

lahko zapojejo pesem, ki je podobna pesmi odraslih do te mere, da je mogoče

prepoznati njeno melodijo. Pevski repertoar ne sme biti preobsežen, lahko pa ga

postopoma širimo z novimi kratkimi pesmicami različnih razpoloženj in vsebin. Z

enostavnimi spremljavami in instrumenti bomo pesmi naredili otrokom bolj žive

in zanimive.

Štiriletni otroci že lahko pojejo v manjših skupinah. Sposobni postanejo peti sami

in tonske višine jim povzročajo vedno manj težav. V tem obdobju otroke

zanimajo pesmi, ki so jih sposobni razumeti, in takšne, ki so jih ustvarili sami.

Petletniki že obvladajo obsežno zbirko pesmi. Sprva izbiramo pesmi z manjšim

tonskim obsegom, katerega potem postopoma širimo. V tej starosti otroci radi

pojejo in ustvarjajo pesmi, katerih vsebina se nanaša na dogodke iz vsakdanjega

življenja.

Pri šestletnikih moramo biti izredno previdni pri popravljanju napak, saj si le-ti že

postopoma pridobivajo sposobnost kritičnega vrednotenja svojega petja in petja

odraslih ter svoj neuspeh doživljajo izredno slabo. Na tej stopnji imajo otroci radi

izštevanke, glasbene igrice in pesmi z vsebino iz vsakdanjega življenja (prav tam).

6

Interes za pesem lahko vzbudimo z lutko, deklamacijo ali različnimi ponazorili.

Besedilo oz. vsebino pesmi lahko vključimo v krajšo pripoved, razgovor ali igro.

Neposredni interes za pesem bomo zbudili z doživeto in estetsko interpretacijo

pesmi. Čustveni odnos do pesmi se razvija z večkratnim petjem iste pesmi, zato

ne smemo biti obremenjeni s tem, da bi otroke naučili čim več pesmi. Paziti

moramo le, da pri sistematičnem utrjevanju pesmi ne bo prišlo do mehaničnega

ponavljanja le-teh, saj lahko otroci potem kaj hitro postanejo nejevoljni in

nezainteresirani (Denac, 2001, str. 110–111).

Pri izbiri pesmi dajemo prednost umetnim pesmim, otroškim ljudskim pesmim in

pesmim različnih narodov. Ugotoviti moramo tudi, ali pesem ustreza otrokovim

interesom in zmožnostim in ali prinaša kaj novega. Po vsebini lahko izbiramo

pesmi glede na letni čas ali z njimi spremljamo različna družbena dogajanja v

našem najožjem okolju. Ob ustrezni vsebini pesmi moramo biti pozorni tudi na

glasbene posebnosti skladbe in na obseg melodije. Za najmlajše otroke izbiramo

pesmi z manjšim tonskim obsegom, potem pa ta obseg postopoma večamo (prav

tam).

Voglarjeva (1989) je zapisala, da je skrb za pravilno intonacijo ena izmed

najpomembnejših nalog vzgojitelja pri petju pesmi, saj je petje v nizkih legah

lahko za otroke izjemno škodljivo. Pred vsakim petjem je potrebno pesem

intonirati, zato morajo imeti vzgojitelji v igralnici vedno pri roki uglašen

melodični instrument (Voglar 1989, str. 66).

Pri petju moramo biti pozorni tudi na pravilno dihanje, izrek glasov in sproščeno

držo. Naloga vzgojitelja je, da izbere pesem z določenimi značilnostmi in da

izbira med vsebinami, ki spodbujajo nadaljnje razvijanje na jezikovnem, pevskem

oz. glasbenem področju (Denac 2001, str. 111).

7

2.1.2 Igranje na glasbila

Otroci naj začno čim prej raziskovati glasbila, saj si z igranjem na njih razvijajo

psihomotorične sposobnosti in tehnične spretnosti, kot so natančnost, gibčnost in

hitrost. Pri igranju na glasbila lahko otroci tudi improvizirajo ter razvijajo svojo

domišljijo (Pesek 1997, str. 150–151).

Otroci lahko igrajo na lastna glasbila, Orffov instrumentarij, improvizirana

glasbila in druga različna glasbila. Spodbujati jih moramo, da instrumentom dobro

prisluhnejo, spoznajo njihova imena, si jih ogledajo in nanje ustvarjajo različne

zvoke. Z igranjem na različna ritmična in melodična glasbila otrokom

omogočamo razvijanje drobne motorike, poglabljamo njihov posluh – ritmični in

melodični – in jih uvajamo v skupinsko muziciranje (Denac 2001, str. 112).

Pomembno je, da otrok ustvarja tako na ritmična, kot tudi na melodična glasbila,

saj le v stiku z obema lahko osvaja kvalitetne glasbene izkušnje (Pesek 1997, str.

151). Mlajši otroci pogosteje igrajo na lastna in ritmična glasbila, starejši pa že

spretno preizkušajo melodična glasbila in z njimi z enostavnimi ponavljajočimi

vzorci spremljajo otroške pesmi in besedila (Denac 2001, str. 112).

Z ritmičnimi glasbili lahko otroci improvizirajo ritmične vzorce, igrajo poudarjene

in nepoudarjene dobe, izvajajo ritmične odmeve, dodajajo zvočne efekte za

spremljanje pesmi itd. Z melodičnimi instrumenti pa lahko otroci raziskujejo

tonske višine, igrajo melodične vzorce, igrajo znane melodije ali kreirajo lastne

(Pesek 1997, str. 151–152).

8

Otrokom moramo zagotoviti dovolj časa za spontano odkrivanje tonov, šumov oz.

časa za ustvarjalno igro. Šele, ko bodo otroci spoznali različna glasbila in na njih z

ustreznimi temami spontano ustvarjali, se bo pri njih razvila občutljivost za zvoke

različne jakosti, barve in drugih značilnosti, ki jih zmorejo sprejeti. Otroke

spodbujamo tudi k oblikovanju spremljav pesmim, govorjenim besedilom ali

dramatizacijam. »Sprva otroci oblikujejo lastne spremljave – ustvarjalno

spremljanje; spremljavo si sproti izmišljajo; pesem spremljajo na osnovi ritma

mere ali ostinata – nato pa jih lahko omejimo v spremljanju; poustvarjalno

spremljanje. Pri reproduciranju ritmičnih ali melodičnih vsebin si otroci razvijajo

glasbeno pomnjenje in sposobnost koncentracije« (Denac 2001, str. 113).

Denačeva (2001, str. 112) je zapisala, da otrokom poleg že omenjenih glasbil

ponudimo tudi ljudska glasbila in zvočila, »npr. koruzne goslice, ropotulje iz

koruznih stebelc, napolnjene z rižem ali koruzo, pokrovke in lesene ter kovinske

žlice, raglje in druga« (prav tam).

Pomembno je, da otroci skrbijo za instrumente, jih po igri oz. igranju pospravijo

in tudi popravijo, kar se pokvari; navajamo jih, da imajo do njih skrben odnos.

Spodbujamo jih tudi, da v okolju iščejo uporabne predmete, iz katerih bi lahko

sami ali pa s pomočjo odraslih izdelali kakšna glasbila. Pomembno je, da otrokom

vlijemo voljo za igranje in izdelovanje preprostih glasbil in da pripravimo

glasbeni kotiček, v katerem bo vedno živahno (Voglar 1989, str. 126).

2.1.3 Poslušanje glasbe

Dejavnosti, ki vsebujejo poslušanje, so pomembne za vse vrste glasbenih reakcij.

Vsaka glasbena izkušnja namreč vsebuje poslušanje, saj mora otrok sprejeti

tonske in ritmične organizacije zvoka, kadar poje, igra na instrumente, se giba ob

glasbi ali pa jo ustvarja. Poslušanje je torej sestavni del vseh glasbenih dejavnosti

(Pesek, 1997, str. 141).

9

Otrok se z glasbo sreča neposredno po rojstvu. S poslušanjem glasbe, ustrezne

njegovi starosti, se v njem razvije slušna pozornost in sposobnost sprejemanja

glasbe. Če bomo pri poslušanju pazili na izbor skladb in kakovost izvedbe, bomo

lažje razvijali aktivno poslušanje. Ker je otrokova pozornost v prvih letih še

kratkotrajna, moramo izbirati kratke in preprosto grajene skladbe. Otroka

pritegnejo predvsem naslovi skladb z liki iz sveta igračk, liki iz živalskega sveta

oz. sveta, ki ga pozna. Če otrok pogosto posluša isto skladbo, to v njem razvija

občutek radosti, vpliva na razvoj njegovega spomina, glasbenega posluha ter še

dodatno spodbuja njegovo zanimanje za glasbo (Manasteriotii 1983, str. 9).

Prve sistematične izkušnje poslušanja začne otrok pridobivati v vrtcu. Otroci so

sicer pogosto izpostavljeni poslušanju radia in televizije, vendar sprejemajo to

glasbo predvsem kot zvočno kuliso (prav tam). Da bi otrok glasbo razumel in jo

doživljal, je pomembno sistematično in aktivno poslušanje le-te. »Pri aktivnem

poslušanju otrok na osnovi doživljajskih in zaznavnih sposobnosti poustvari

lastno predstavo glasbenega dela v svojem spominu« (Denac 2001, str. 115).

Vedno izbiramo skladbe, ki so krajši ali pa zaokroženi odlomki večjih glasbenih

del. Pred poslušanjem glasbenega dela moramo urediti prostor in poskrbeti za

ustrezno motivacijo. Po motivacijskem uvodu in poslušanju skladbe pa se z otroki

pogovorimo in posnetek poslušamo še enkrat. Spodbuda za aktivno poslušanje, še

posebej pri mlajših otrocih, je poslušanje programske glasbe. Sprva naj otrok

posluša petje vzgojitelja in šele nato je priporočljivo izbirati med vokalno-

instrumentalno in instrumentalno glasbo oziroma med glasbenimi deli, ki so

namenjena otrokom in tistim, ki so namenjena odraslim (prav tam).

Manasteriotti (1983, str. 9) opozarja da, bodo prva srečanja z glasbo za otroka

ugodnejša, če bo poslušal glasbo, ustvarjeno za otroke, ne pa za odrasle.

Znanstveniki opozarjajo, da je potrebno majhnemu otroku zagotoviti miren in

neoviran razvoj, zato mu je z močnimi zvoki potrebno prizanesti.

10

Pomembno je, da otroci kdaj prisluhnejo tudi glasbi v živi izvedbi. »Ko otrok

hkrati sliši in »vidi« glasbo, so njegove izkušnje bolj realne« (Pesek 1997, str.

143).

Otroke privlačijo glasbena dela, ki pri njih vzbujajo različna razpoloženja, ali

dela, ki so vsebinsko zanimiva. Ob aktivnem poslušanju glasbe želijo otroci svoja

doživetja glasbenega dela ali svoje zvočne predstave tudi izraziti. Mlajši otroci

najpogosteje izražajo svoja doživetja gibalno, starejši pa tudi verbalno in likovno

(Denac 2001, str. 116).

Glasba in gibanje sta za otroka nedeljiva celota. Otrok poskuša preko različnih

gibalno-plesnih zaposlitev svoje vtise ob poslušanju glasbe prenesti v gibanje.

Glasba vpliva na skladno in ritmično izrazno gibanje. Predvsem glasba, ki

vključuje agogične posebnosti, nudi veliko gibalnih možnosti, v katerih bo otrok z

veseljem sodeloval. Z različnimi glasbeno-didaktičnimi igrami, ki ustrezajo

gibalnim zmožnostim otrok, bodo otrokovi odzivi na glasbo zelo pozitivni (Denac

2001, str. 116)

Otrok lahko likovno izraža glasbene vsebine doživetja glasbenih del ali

posamezne glasbene elemente in zaporedja le-teh. Predvsem instrumentalne

skladbe brez naslova otrokom dopuščajo veliko možnosti za pestro likovno

izražanje. Otrok lahko svoje zvočne vtise ob poslušanju glasbe sprošča skozi

različne oblike, barve in tehnike (prav tam, str. 117).

Besedno izražanje je v veliki meri odvisno od razvitosti otrokovih sposobnosti

izražanja in bogastva besedišča, zato ga vključujemo šele pri starejših predšolskih

otrocih. Otrok lahko pripoveduje ali obnovi vsebino pesmi oziroma programske

glasbe ter verbalno izraža čustva in razpoloženja v skladbi (Denac 2001, str. 57).

11

2.1.4 Ustvarjanje v glasbi in ob glasbi

Ustvarjalnost avtorji različno definirajo, vendar kljub temu najdemo nekaj

skupnih značilnosti tega pojava, ki zajema izvirnost, neobičajnost, izjemnost in

divergetno mišljenje (Pesek 1997, str. 156).

Ustvarjalnost je proces, pri katerem pridobljeno znanje in spretnosti uporabimo na

nov način originalnega reševanja problemov. Ustvarjalnost se lahko kaže na več

ravneh; lahko bi rekli, da je prisotna pri vseh ljudeh, pri redkih posameznikih pa je

bolj razvita. Tudi otroci lahko ob igri in učenju ustvarjajo. Čim več znanja in

spretnosti pridobijo v okviru vzgojno-izobraževalnega procesa, toliko bolj bodo

dovzetni za ustvarjalno mišljenje (prav tam, str. 158).

Z razvojem glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj se povečujejo zmožnosti za

glasbeno ustvarjalnost otrok. Temeljni namen spodbujanja ustvarjalnosti otrok ni

v ustvarjalnem dosežku, temveč v sámem procesu ustvarjanja. Otrok ob

ustvarjalnih poskusih čuti zadovoljstvo in si postopoma razvija kritičen odnos do

lastnega ustvarjanja. Otrok lahko ustvarja v glasbi in ob glasbi. Svoja ustvarjalna

glasbena doživetja in zvočne predstave lahko izraža preko gibalnih, likovnih in

besednih dejavnosti (Denac 2001, str. 118–119).

Otrok pri razvoju glasbene ustvarjalnosti razpolaga z melodijo, ritmom, obliko in

z ekspresivnimi kvalitetami. Ima torej veliko možnosti za ustvarjalne domislice

pri sestavljanju novih pesmic, glasbenih pravljic, instrumentalnih spremljav in

gibalnih vzorcev. Na njegovo ustvarjalnost zelo vplivata spodbujajoče okolje in

vzgojiteljev zgled (Pesek 1997, str. 158).

12

2.1.5 Glasbene sposobnosti in spretnosti

»Razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj pomeni rezultat dejavnosti

izvajanja, poslušanja in ustvarjanja; je pregled ali nadzor dosežkov in možnost za

njihovo izboljšanje in dopolnjevanje« (Denac 2002, str. 59).

Razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti je dolgotrajen proces, ki vključuje

razvoj in učenje elementarnih posluhov, pevskih in instrumentalnih spretnosti in

glasbenega besedišča (Denac 2001, str. 119).

Na razvoj otrokovih sposobnosti in spretnosti vpliva okolje, v katerem otrok živi,

posebno pa njegova lastna dejavnost. V vrtcu se vzgojitelji lahko poslužujejo

glasbeno-didaktičnih iger, katerih cilj je otroku ponuditi priložnost, da si z njimi

intenzivneje razvija neko določeno glasbeno zmožnost. Hkrati lahko z njimi na

tem področju ugotavljamo, na kateri razvojni stopnji se nahaja otrok pri glasbeni

dejavnosti, kaj je že usvojil in kaj mu povzroča težave (prav tam).

2. 2 Kurikulum za vrtce

»Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah,

predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih

/…/, kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema

vzgoje in izobraževanja /…/« (E.Bahovec idr. 1999, str. 7).

»V kurikulu za vrtce so prepoznavna tako temeljna načela in cilji predšolske

vzgoje, kot tudi spoznanja, da otrok dojema in razume svet celostno, da se razvija

in uči v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem, da v vrtcu v

interakciji z vrstniki in odraslimi razvija lastno družbenost in

individualnost« (prav tam).

13

Glasba je v kurikulumu za vrtce opredeljena kot sestavni del področja umetnosti.

Umetnost otroku omogoča, da v svojem igrivem spoznavanju sveta udejanji svoje

ustvarjalne potenciale na vseh področjih dejavnosti. Z umetnostjo otrok

komunicira, se z njo izraža ter si pridobiva dragocene izkušnje, ki so zaradi

celovitosti doživljanja in ustvarjanja pomemben dejavnik razvoja in duševnega

zdravja otrok (prav tam, str. 37–38).

Globalni cilji za področje umetnosti so:

‒ »Doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti.

‒ Razvijanje estetskega zaznavanja umetniške predstavljivosti.

‒ Spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti.

‒ Razvijanje izražanja in komuniciranja z umetnostjo.

‒ Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti« (prav

tam, str. 38).

Za vsako glasbeno dejavnost lahko vzgojitelji v kurikulu najdejo zapisane

globalne cilje ter predlagane primere vsebin za določeno starostno obdobje otrok.

Predlagane vsebine in dejavnosti vzgojiteljem predstavljajo veliko možnih

načinov in poti pri uresničevanju ciljev, sami pa so tisti, ki se morajo po strokovni

presoji odločiti kaj, kdaj in kako (E. Bahovec idr. 1999, str. 8).

Pri načrtovanju in pripravi vzgojno-izobraževalnega procesa glasbene vzgoje je

vzgojiteljem pri zagotavljanju kakovostne predšolske vzgoje poleg kurikula za

vrtce v pomoč tudi razna strokovna literatura in razni priročniki. Eden takšnih je

priročnik h kurikulu za vrtce z naslovom Otrok v vrtcu. V veliko pomoč pri

načrtovanju glasbene vzgoje je vzgojiteljem in glasbenim pedagogom tudi

priročnik z naslovom Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Oba

priročnika ponujata vzgojiteljem dovolj izhodišč in smernic za načrtovanje in

izvajanje kvalitetnih dejavnosti v povezavi z otrokovim celostnim razvojem.

14

Za dejavnosti z ljudsko glasbo bi vzgojitelji lahko uporabili skoraj vse globalne

cilje in cilje s področja umetnosti. Čeprav konkretnih ciljev za ljudsko glasbo ni

zapisanih, pa to še ne pomeni, da se lahko ljudski glasbi v vrtcu izognemo

oziroma jo zanemarimo. V kurikulu najdemo med primeri dejavnosti za vse

umetniške zvrsti zapisano, da se »otrok sreča z ljudsko umetnostjo in obrtjo«.

Ljudska glasba je omenjena tudi pri primerih glasbenih dejavnosti, kjer je

zapisano, da otrok »ritmično izreka enostavne ljudske in otroške izštevanke in

šaljivke« in »otrok poje otroške, ljudske in umetne pesmi v obsegu svojega glasu«

(E. Bahovec idr. 1999, str. 41).

Ljudska glasba je torej pomemben del kurikula za vrtce in vzgojitelji bi morali

strmeti k temu, da bo zastopana enakovredno kot umetna pesem ali izmišlarija. V

priročniku h kurikulu za vrtce je namreč zapisano, da pri izbiri pesmi, primerni za

otroke, dajemo prednost tudi otroškim ljudskim pesmim, »s katerimi oblikujemo

pozitiven odnos do slovenske kulturne dediščine« (Denac 2010, str. 110).

V priročniku med drugim tudi piše, da otrokom ponudimo različna ljudska

glasbila in zvočila. Vzgojitelji jih lahko skupaj z otroki tudi sami izdelajo, saj so

preprosta, zanimiva in nedvomno predstavljajo večjo vrednost od kupljenih.

Obstajajo tudi nekateri priročniki oziroma knjige z opisi otroških ljudskih glasbil

in s preprostimi postopki izdelovanja le-teh. Ker takšna glasbila sodijo v našo

kulturno dediščino, je njihova vloga zelo velika, in pomembno je, da otrokom

damo priložnost, da jo odkrijejo že v svojih zgodnjih letih.

Na področju dejavnosti umetnost se morajo vzgojitelji zavedati, da je otroku

proces nastajanja dela pomembnejši od rezultata. Oblikovati morajo bogato in

raznovrstno glasbeno okolje in vzdušje medsebojnega zaupanja, kar bo nedvomno

spodbudilo otrokovo željo po ustvarjanju in udejanjanju. Umetniške dejavnosti

lahko vzgojitelji povezujejo tudi z vsebinami iz drugih področij, kar je spodbuden

način učenja. Vsako otrokovo, še tako skromno, napredovanje morajo odrasli

podpreti; »omogočiti je treba, da otrok v umetnosti izraža svoj intimni svet in

komunicira z okoljem spontano, neposredno in individualno« (E. Bahovec idr.

1999, str. 46–47).

15

2.3 Ljudska glasba

V leksikonu o glasbi najdemo zapisano, da je ljudska glasba del glasbene kulture

nekega naroda in obsega ljudsko pesem, ljudska glasbila ter ljudski ples (Bedina

1987).

Ljudska glasba je poseben in obenem nedeljiv del slovenske glasbene

ustvarjalnosti in z njo istovetnosti. Ohranjanje ljudskega pa še zlasti prepričljivo

izpričuje najznačilnejši in najbolj neposredni izsek iz ljudske glasbene

ustvarjalnosti – ljudska pesem.

2.3.1 Ljudska pesem

»Ljudska pesem ni samo spremljevalka življenja, marveč tudi zrcalo, ki odseva

njegovo podobo« (Kumer 1996, str. 41). Slovenci smo narod pevcev in vsi naši

običaji, ki so spremljali odločilne trenutke osebnega življenja, so bili nekoč

prepleteni s pesmijo. S petjem so ljudje spremljali tako vesele, kot žalostne

trenutke življenja. Pesem jih je spremljala tako rekoč od rojstva do smrti; danes pa

je marsikaj drugače, saj se je način življenja močno spremenil, kar je vplivalo na

ljudsko pesem, ki je marsikje utonila v pozabo (prav tam, str. 25).

Otrok se že v zgodnjem otroštvu sreča s pesmijo, ko mu mati ali babica zapoje

uspavanko, da ga uspava. Ko se otrok pomeša med vrstnike, ga obda svet igre,

kjer se združujeta resnični in domišljijski svet s svojo posebno poetiko (Stanonik

1999, str. 94). Uspavanke, izštevalnice, pesmice za rajalne in druge igre, šaljive

zabavljice in mnoga druga ritmizirana besedila kažejo, da je pesem človekova

spremljevalka že od rojstva (Baš 1980, str. 216).

16

»Ljudska pesem je najstarejši del kulturne dediščine slovenskega naroda in hkrati

sestavni del njegove današnje kulture, kar pomeni njene korenine« (Kumer 2002,

str. 7). Ljudska pesem tako ni nepomemben dodatek za učinkovitejšo turistično

ponudbo, temveč je bistveno povezana s šegami, ki so spremljale vsakdanjik ljudi.

Njeni začetki segajo globoko v preteklost in kljub vsem zgodovinskim in

gospodarskim spremembam je ljudska pesem trdoživa, zato se njeno življenje

nadaljuje in se bo moglo ohraniti tudi v prihodnost, če se mu sami ne bomo

odrekli (prav tam).

»Po tradicionalni opredelitvi se šteje med ljudske pesmi vsaka pesem, ki jo je

ljudstvo sprejelo na vsem ali le na delu jezikovnega ozemlja po ustnem izročilu; s

petjem iz spomina sprejelo za svojo; jo daljše dobo pelo, po svoje spreminjalo in

tako prilagodilo svojemu okusu in slogu /…/« (Merhar 1961, str. 142).

Čeprav obstaja precej strokovne literature o ljudski pesmi, pa vendar ostaja pri nas

kot pojav, kot del izročila in naše kulture za mnoge velika neznanka. Še vedno se

pojavljajo o njej razni predsodki, ki jo označujejo za preveč preprosto, zastarelo

ali brez umetniške vrednosti. Zmaga Kumer (2002, str. 7) odgovarja, da je vloga

ljudske pesmi v naši kulturi izredna, zato nikakor ne moremo trditi, da je takšna

pesem po besedilu oblikovno preprosta, in tudi ne moremo trditi, da so jo ustvarili

nešolani in neizobraženi ljudje, ki kaj boljšega niso bili sposobni ustvariti.

Zmaga Kumer (1996, str. 13) je med drugim ljudsko pesem v eni izmed svojih

definicij opredelila takole:

Ljudska pesem je tisti del vokalno glasbene kulture, ki nastaja kot

stvaritev posameznika, živi pa v skupnosti, in sicer tisti, za katero je

značilna pretežno spontana, ne zavestno premišljena, pretežno

nešolana, improvizatorična ustvarjalna ali poustvarjalna dejavnost.

Čeprav podvržena spremembam /…/, pa vendar ohranja tudi sestavine

/…/, ki pripadajo dediščini iz minulih dob.

17

Ljudska pesem je kolektivna tvorba, saj v kolektivu tudi živi in se spreminja.

Vseeno pa niso vsi krajani določenega kraja dobri pevci, zato je potrebno

izpostaviti posameznike nekega kraja ali območja, ki so spominsko in pevsko

nadarjeni ter imajo veselje do pevskega izročila. Ti nadarjeni posamezniki so

pravi nosilci in ohranjevalci ljudske pesmi (Kumer 1966, str. 10).

Zelo pomembna značilnost ljudske pesmi je, da se prenaša ustno, iz roda v rod,

kar danes več ne velja popolnoma.

Starejše definicije so posebej poudarjale, da gredo ljudske pesmi od

ust do ust, ne pa v pismeni obliki. Danes velja to le deloma. Ker so

domala vsi ljudje pismeni, ni nobena redkost, da si pevci zapisujejo

besedila pesmi, ki jih znajo peti; si pesmarice med seboj izmenjujejo

in tako s pripisovanjem izročajo pesmi drug drugemu (Kumer 1977,

str. 77).

Poleg tega, da je ljudska pesem vedno peta in se prenaša iz roda v rod ter s tem

ustvarja tradicionalnost, je ena njenih bistvenih značilnosti tudi variantnost. Pesmi

se namreč širijo od ust do ust, od kraja do kraja in povsod dobijo novo različico.

Bodisi, da gre za manjše jezikovne, melodične ali ritmične spremembe pri

prenosu pesmi bodisi jih spreminjajo poustvarjalci sami zaradi lastnega okusa.

Izvirnika ljudska pesem ne pozna, saj se vsakič, ko jo ljudje pojejo, ustvari na

novo. Znane ljudske pesmi lahko imajo torej po več različic, ki jih imenujemo

variante. (Terseglav 1996, str. 7).

Za slovensko ljudsko pesem je značilno tudi večglasje. Enoglasje je na

Slovenskem redek pojav. Izjemoma pojejo enoglasno morda v nekaterih

prekmurskih vaseh, kar je posledica vpliva madžarske ljudske pesmi.

Najpogosteje se na Slovenskem pojavlja dvoglasno petje. V osrednjih slovenskih

pokrajinah je zelo cenjeno tudi triglasno petje, ki je praviloma bolj značilno za

moški način petja. Ljudski pevci so ponavadi peli iz veselja in užitka, ne pa

namenoma za poslušalce (Kumer 2002, str. 76).

18

Jasno je tudi, da ljudsko petje ponavadi izključuje instrumentalno spremljavo;

slovensko pesemsko izročilo je namreč ne pozna. Zmaga Kumer (prav tam) je

zapisala, da se »vsaka ljudska pesem ob spremljavi harmonike ali več godcev

hitro sprevrže v polko ali valček in povsem izgubi svoj prvotni značaj. Slovenska

ljudska pesem je namreč vredna, da jo skušamo ohraniti v izvirni podobi, saj smo

tudi po njej spoznavni med evropskimi narodi« (Kumer 2002, str. 86).

Ponavadi se pričakuje, da je pevsko izročilo ohranjeno le pri starejših in da za

mlade ni zanimivo. Zmaga Kumer odgovarja, da če pri posameznikih obstaja

zanimanje za pevsko izročilo in pevski dar, potem na njihovo pevsko vnemo ne

vplivata niti starost niti spol. Razumljivo pa je, da ne pojejo vsi vseh pesmi in tudi

ne v vsaki starosti, razen tistih, ki so splošne (Kumer 1977, str. 184). Čeprav so le

redki od prvih zapisovalcev v preteklosti pripisali zapisu pesmi ime pevca ali

pevke, pa se je nekaj podatkov iz preteklosti o njih vendarle ohranilo. Tudi Baš

(1980, str. 218) iz teh redkih ohranjenih zapisov ugotavlja, da pevke nekoč niso

bile samo starke, temveč tudi mlada dekleta, možje in fantje.

V današnjem času modne usmeritve in mediji močno vplivajo na odnos do

kulture. Vloga ljudske pesmi postaja zanemarljiva, saj si mladostniki v obdobju

odraščanja navadno izberejo nekaj bolj prepoznavnega oziroma popularnega.

Kljub vsemu pa je danes še opaziti, da po raznih krajih prirejajo srečanja ljudskih

pevcev, kjer nastopajo mnogi mladi pevci in pevke, ki tako dokazujejo, da ljudska

pesem ni samo za dedke in babice in da ni nekaj, česar mladine ne bi moglo

zanimati in privlačiti. To nam vendarle vzbuja nekaj upanja, da ljudska pesem ne

bo zamrla (Kumer, 2002).

Ljudska pesem odseva življenjsko stvarnost in mišljenje našega človeka vse od

davne preteklosti do današnjih dni. Je pomemben vir za spoznavanje materialne

kulture in običajev iz preteklosti (prav tam).

19

2.3.2 Zapisi ljudske pesmi

Izraz za ljudsko pesem, imenovano Volkslied, je uvedel nemški pastor in eden

vodilnih teoretikov nemške romantike, Johann Gottfried Herder. Poleg tega, da je

v nemško izrazoslovje uvedel izraz za ljudsko pesem, je bil tudi velik pobudnik za

zbiranje in ohranjanje ljudskih pesmi. Zbirka Stimmen der Volker in Liedern je

ena izmed najbolj znanih. Z svojim zgledom in raziskovanjem je navdušil tudi

druge (Kumer 1996, str. 15).

Zbirke ljudskih pesmi so pri večini evropskih narodov nastale v prvi polovici 19.

stol. Slovenci smo dobili prvo zbirko ljudskih pesmi okrog leta 1775, ko je

ljubljanski redovnik Dizma Zakotnik zapisal pet besedil pripovednih pesmi. K

zapisovanju slovenskih pesmi je Zakotnika nagovoril njegov redovni sobrat in

učitelj Marko Pohlin. Med pomembnejšimi zbiralci je bil tudi Žiga Zois, ki je

začel pisati poskočnice, in na njegovo pobudo Valentin Vodnik, ki je od

poskočnic prešel na druge zvrsti in nabral vsega okrog 150 pesmi. Zelo uspešen

zbiralec je bil Stanko Vraz, ki je veliko sam zapisoval – tudi melodije, čeprav

nespretno – in zbiral zapise drugih. Nekaj njegovih zapisov je v svojo zbirko

uvrstil Fr. Kuhač, večina pa jih je prišla v Ljubljano k Slovenski matici. Zasluge

za zbiranje naše pesmi si je pridobil tudi Poljak Emil Korytko. Pomembnejši

ustvarjalci in zbiralci ljudskih pesmi pa so bili še: Karelj Štrekelj, France Marolt,

Josip Dravec, Valens Vodušek in mnogi drugi (Kumer 2002, str. 200–211).

2.3.3 Ljudska pesem v primerjavi z umetno

Kljub razvoju umetne oz. visoke kulture ljudska pesem ni izgubila svojega

pomena. Umetna poezija je ni razvrednotila, niti nadomestila, ker gre za dve

popolnoma različni kategoriji, za dva različna sistema, ki imata vsak svojo

določeno vlogo v našem kulturnem življenju; svojo pot in svoj cilj. Možni so tudi

medsebojni vplivi (prav tam, str. 7).

20

Umetna pesem se ne poje; v ljudski pesmi pa je melodija nepogrešljiva sestavina

in njeno razpoznavno znamenje. Ljudska pesem nastaja in živi skupaj z melodijo.

Tudi če si pevci besedila zapisujejo, tega ne počnejo zato, da bi potem pesmi

brali. Besedil se niti ne učijo na pamet, kakor deklamacij umetnih pesmi, ampak si

jih zapomnijo skupaj z melodijo. Besedilo in melodija sta torej tesno povezani.

(Kumer 2002, str. 8). Nastaneta hkrati, vendar sta tako samostojni prvini, da ju je

mogoče zamenjati, če le ritem to dopušča. Zatorej je za novo besedilo lahko

uporabljena že znana melodija kakšne druge pesmi, nikakor pa ni nujno, da ima

vsaka pesem svojo posebno melodijo (Kumer 1996, str. 11).

Ljudske pesmi piše posameznik, ki je bodisi nešolan bodisi izobražen, vsekakor

pa mora imeti t.i. pesniško žilico. Ljudski pesnik v pesmih izrazi tisto, kar čuti in

kar je dostopno tudi drugim; pesem nastaja spontano in improvizorično. Medtem

ko ustvarjalec umetne poezije išče svojim mislim primeren jezikovni izraz, ki je

lahko izumetničen, pa ostaja ljudski pesnik pri nazorni in preprosti ljudski

govorici, ki ni nikakor revna in nebogljena in ima svoje zakonitosti. Jezik pri

ljudski pesmi je jedrnat in poln lepih prispodob; verzi so preprosto grajeni in

lahkotni; v besedilih ljudskih pesmi se prepletata resničnost in ustvarjalna

domišljija (Kumer 1996, str. 10).

Osnovna funkcija ljudskega pesništva je bodisi ljudi le zabavati bodisi je del

ritualov ali način življenja v posameznih obdobjih. Ljudska pesem ima svoje

življenje in je spremenljiva ter namenjena kolektivu poslušalcev, ki ne pristajajo

vedno na hitre spremembe (Terseglav 1996, str. 8). »Za razliko od umetne poezije

izobraženih pesnikov, ki si nenehno krčijo pot k novim izraznim sredstvom, se

folklorna pesem drži tradicije in se zato spreminja veliko počasneje« (Stanonik

1999, str. 100).

21

Umetna poezija pozna najrazličnejše pesemske oblike, grajene svobodno ali po

strogih pravilih, medtem ko ljudsko izročilo pozna še oblike, katere v umetni

poeziji ni moč zaslediti. V ljudsko pesemsko izročilo spadajo poleg petih pesmi

tudi ritmizirana besedila, h katerim spadajo uspavanke, besedne igre, izštevanke,

vasovalski verzi, rimani klici ter tudi jodlanje in vriskanje (Baš 1980, str. 209).

»Izraz ljudska pesem vsebuje torej mnogo več, kakor so navadno mislili; ni nekaj

primitivnega in ne samo odsev ali posnemanje besednih in glasbenih oblik

»visoke« umetnosti« (Kumer 1996, str. 10).

Med umetno in ljudsko pesmijo obstaja razlika tudi glede avtorstva. Pri umetni

pesmi je avtorstvo pomembno, pri ljudski pesmi pa ne. Anonimnost je pri ljudski

pesmi sicer večinski pojav, ni pa pravilo. Pevcem ni pomembno, če vedo, kdo je

pesem zložil ali kdaj je nastala. Odločilno je, da jo sprejmejo za svojo, jo z

veseljem pojejo, prilagajajo obstoječemu izročilu in jo posvojijo (Kumer 2002,

str. 9). Ko je pesem enkrat sprejeta, se lahko spreminja in rojeva različne variante.

Če jo imenujemo ponarodela pesem, to ne pomeni vrednotenja, ampak nas

opozarja, da je znan ustvarjalec besedila ali melodije oziroma obojega (Kumer

2002, str. 8–10).

Navsezadnje se ljudska pesem razlikuje od umetne še po tem, da ima vedno neko

vlogo. Poleg pesmi, ki jih lahko pojemo povsod in so namenjene razvedrilu,

obstajajo še tiste za posebne priložnosti, ki so ponavadi sestavni del šeg in so jim

nekoč pripisovali magično moč; petje le-teh je lahko človeku koristilo ali škodilo.

Za te pesmi torej obstajajo zapovedi in prepovedi, ki urejajo, kdaj kako in kdo jih

sme zapeti, česar v umetnem pesništvu ni (Kumer 1977, str. 93).

»Umetna literatura je podrejena normativni poetiki, ljudska pesem pa se ravna po

svoji notranji, zelo specifični logiki. Ljudske pesmi se sploh ne da primerjati z

umetno, ker imata vsaka svoje specifično rojstvo, življenje in smrt; obe imata

svojo poetiko in svoje posebne zakone nastajanja in življenja. Ljudsko pesništvo

je še sinkretično« (Terseglav 1999, str. 9).

22

2.3.4 Glasbena podoba ljudske pesmi

2.3.4.1 Melodika

Večina melodij slovenskih pesmi je v duru. Melodije z le nekaj toni nikakor niso

odlomki ali ostanki durovih lestvic, saj že dolgo obstaja spoznanje, da so to t.i.

malotonske ali aligotonske melodije, ki imajo svoje ustaljene značilnosti;

nastopajo v najstarejših pesemskih zvrsteh in pomenijo začetno stopnjo v razvoju

glasbenega izražanja. Največ malotonskih melodij najdemo v pripovednih pesmih

(Kumer 1977, str. 99).

Po vsem svetu so najbolj razširjene melodije iz dveh in treh tonov – tritonika.

Veliko primerov nekega tipa pa ima tudi tetratonske in pentatonske melodije. Za

tetratonske melodije, tj. v okviru kvarte, je značilno različno medsebojno razmerje

poltonov in celih tonov; sklepni ton je ponavadi najnižji. Pentatonika pa je že cel

sistem lestvic, sestavljenih iz petih tonov (Kumer 2002, str. 63).

2.3.4.2 Ritem

»Glasbeni ritem je tisto živo utripanje v času, brez katerega bi bilo zaporedje

tonov brezobličen tok« (Kumer 2002, str. 66). V glasbi je ritem važnejši od

melodije, saj prinaša urejenost, po kateri zvoki postanejo glasba. Naša ljudska

pesem je v ritmičnem pogledu zelo zanimiva in nikakor ni enolična. Če to iz

starejših pesemskih zbirk ni razvidno, je za to kriva pomanjkljivost zapisov (prav

tam).

23

Prvi zapisovalci, vajeni ritma iz teoretičnih učbenikov, so imeli vsako odstopanje

od šolskih norm za nepravilno in so v zapisih večkrat kaj popravljali, ker jim je

bila vzor takratna umetna glasba. Razne ritmične posebnosti, ki so jih morda

opazili, so pripisovali pevčevemu neznanju ali primitivnosti ljudske glasbe

nasploh. Le redki med njimi so zapisovali to, kar so dejansko slišali in zaznali.

Vso bogastvo ritmičnih oblik se je razkrilo šele odkar obstajajo zvočni posnetki.

Po značaju razlikujemo dva tipa ritma, giusto in rubato. Pri prvem je melodija

strogo urejena in poteka v skladu z danim ritmičnim obrazcem, pri drugem pa

lahko pride do odstopanj in je ritmični obrazec lahko zaznamovan le kot okvir ali

osnova. Rubato je posebnost nekaterih pesmi na določenih območjih; največkrat

se pojavlja pri fantovskem petju in je značilnost predvsem nekaterih pesmi z

besedilom v daktilskem ritmu.

Melodije v ljudski pesmi učinkujejo v ritmičnem pogledu zadržano in umirjeno. V

njih ni melizmov in tudi punktiranja je malo. Najpogostejši taktovski načini so:

2/4, 4/4, 3/4 in 3/8. V starejših zapisih se pogosto pojavljajo zapisi z oznako 6/8

taktovskega načina, kar je skoraj zanesljivo napaka, ker poudarki v besedilu

kažejo na 3/8 takt.

Zelo pogosto se pojavlja v slovenski ljudski pesmi 5/8 taktovski način, ki ga

morda smemo imeti celo za značilnost naše pesmi. Vsak takt sestavljata dve

četrtinki in osminka.

Ena posebnih značilnosti je menjajoči taktovski način 3/4 + 2/4. Pesmi v

menjajočem se taktovskem načinu 3/4 + 2/4 imajo ozek tonski obseg, povečini

dvo- ali trivrstično zvočno kitico (Kumer 1966, str. 66–68).

24

2.3.4.3 Zgradba kitic

»Skupino verzov, ki tvorijo zaključeno oblikovno celoto, imenujemo kitica, temu

ustrezno melodijo pa zvočna kitica ali melostrofa« (Kumer 1977, str. 133).

Nasploh velja za nas Slovence prepričanje, da nimamo nekitičnih pesmi in da so

preproste štirivrstične kitice za ljudsko pesem najbolj značilna oblika. V resnici pa

je naše pesemsko izročilo z oblikovnega vidika zelo raznovrstno.

‒ Nekitične pesmi so pri nas res bolj redke, vendar vseeno obstajajo

in so oblikovno razvojno najstarejše. Pogosto se pojavljajo med

pripovednimi, svatovskimi in otroškimi pesmimi.

‒ Dvovrstične kitice so najkrajše in znane pri vseh evropskih

narodih. Na Slovenskem se pojavljajo v vseh zvrsteh pesmi.

‒ Trivrstične kitice so zelo redek pojav.

‒ Štirivrstične kitice so na Slovenskem zelo pogoste, ne glede na

vsebino pesmi. Verzi, ki jih sestavljajo, niso nujno enako dolgi. Tudi

rime niso nujne.

‒ Petvrstične kitice niso preprosto zaporedje petih verzov, ampak

imajo posebno obliko, saj sta 3. in 4. verz krajša in pogosto rimana.

‒ Šestvrstične, sedemvrstične in osemvrtične kitice so redek

pojav.

‒ Osemvrstičnice in daljše kitice so delo šolanih ustvarjalcev, ki

so se hote zgledovali po umetni, največkrat poučni poeziji, in so ji tudi

po vsebini blizu, zato ne dosegajo poetičnosti starejših ljudskih pesmi

(Kumer 1966, str. 66–71).

2.3.4.4 Refren

Refren pomeni ponavljajočo se besedo, verz ali skupino verzov. V slovenščini

obstajata zanj dva izraza, in sicer odpev in pripev. Tujka refren je morda

ustreznejša in bolj poznana. Na Slovenskem obstaja refren v skoraj vseh

pesemskih zvrsteh (Kumer 1996, str. 76).

25

Refren v slovenskih pesmih se povečini pojavlja na koncu kitice in je sestavljen iz

nesmiselnih zlogov. Na začetku nastopa le v nekaj primerih; enako redko nastopa

sredi verza, medtem ko se večkrat pojavlja med verzi ali jih celo nadomešča (Baš

1980, str. 214).

Glede na to, kje se pojavlja, ločimo: dodani refren (na koncu kitice oz. verza v

nekitičnih pesmih), vrinjeni refren (sredi verza ali med verzi v kitici), sestavljeni

refren (hkrati na koncu kitice in vmes) in uvodni refren (na začetku kitice ali

verza).

Po vsebinski strani ločimo zlogovni in besedni refren, sestavljen bodisi iz

nesmiselnih zlogov bodisi iz besed, ki se včasih združijo v verze in kitice. Refren

je praviloma vsebinsko neodvisna oblikovna sestavina, zato ni nujno, da so

refrenski verzi in kitice v vsebinski zvezi z besedilom. To npr. dokazujejo pesmi,

ki imajo igriv refren, četudi je vsebina pesmi resna ali pa morda celo tragična

(Kumer 1966, str. 76).

2.3.5 Prekmurska ljudska pesem

Prekmurski in porabski Slovenci so bili zaradi razmejitve med Madžari in Franki

ločeni od ostalih pokrajin skoraj tisoč let, vse do propada Avstro-ogrske

monarhije. Po tej osvoboditvi so bili prekmurski Slovenci leta 1919 priključeni

Jugoslaviji, porabski Slovenci pa so še nadalje ostali na Madžarskem. Ta

dolgoletna ločitev od ostalih delov Slovenije je vplivala na to, da so prekmurski

Slovenci živeli svoje posebno življenje, ohranjali svoj jezik, pesmi in običaje ter

se s tem upirali stoletnim težnjam Madžarov, da bi jih potujčili. Glede na

tisočletno madžarsko vlado v Prekmurju, bi pričakovali, da se bo v prekmurskih

ljudskih pesmih čutil znatnejši značaj madžarske ljudske pesmi, vendar temu ni

tako. Prekmurski Slovenci so torej z leti pesmi prilagodili svoji izraznosti in

lastnemu okusu, zato so to prave prekmurske ljudske pesmi (Dravec 1957, str.

IX).

26

Prekmurje je po svojem zemljepisnem in etnografskem značaju izrazito panonsko

območje. »Osamljenost v kulturnem razvoju, zemljepisni položaj in nazivi za

posamezne dele pokrajine, kakor nekatere posameznosti iz kulturne zgodovine

prekmurskih Slovencev, so pomembno vplivale na etnografski značaj te

pokrajine« (prav tam).

Ne glede na našteto, pa je Dravec (1957, str. X) zapisal, da so prekmurski

Slovenci vesele narave, odkritega značaja in izredno pošteni. Že od nekdaj so

ljubili pesem in čutili potrebo po njej, saj so se v njej lahko čustveno izrazili v

vseh razmerah, ki jih je prinašal vsakdanjik.

Spomenikov ljudskih pesmi iz preteklosti prekmurskih Slovencev je zelo malo

ohranjenih. V 18. stoletju se omenjajo predvsem cerkvene pesmi, povečini

prevedene iz nemščine ali madžarščine. Najstarejši ohranjeni tiskani spomenik

prekmurskih svatbenih običajev je knjiga Starišinstvo i zvačinstvo, tiskana prvič

leta 1807 in pozneje večkrat ponatisnjena; zadnjič v Murski Soboti leta 1929 (prav

tam, str. XI).

Med prvimi zapisovalci prekmurskih ljudskih pesmi je bil Stanko Vraz, ki je

gradivo pošiljal Karlu Štreklju, ki je iz lastnih in drugih zapisov izdal svojo

zbirko. Pomemben zapisovalec prekmurskih ljudskih pesmi, ki je potoval skozi

Prekmurje, je bil hrvaški muzikolog Franjo Kuhač. Največ zaslug za poživitev in

zbiranje ljudskega pesništva v Prekmurju pa ima nedvomno Štefan Kuhar, ki je

zapisoval pesmi, pripovedke, pravljice, smešnice, pregovore in uganke. Gradivo je

pošiljaj Štreklju. Nekaj prekmurskih ljudskih pesmi so v svojih zbirkah objavili

tudi dr. Avgust Pavel, Rihard Orel, Danijel Grum, Jožef Klekl ml. in drugi.

Zapisane prekmurske ljudske pesmi so obdelali in jih objavili samostojno oziroma

v priložnostnih publikacijah tudi France Marolt, Anton Lajovič, Oskar Dev in

drugi (Dravec 1957, str. XI–XV).

27

Leta 1957 je izšla zbirka Glasbena folklora Prekmurja s 425 napevi in 388 teksti,

za katero ima zasluge eden najpomembnejših zbiralcev, Josip Dravec, ki se je

odločil, da se posveti zbiranju ljudskih pesmi v domači okolici. Namenil je zbirati

zgolj tiste pesmi, ki imajo značilnosti pristnih prekmurskih. Opazil je namreč, da

avtohtona prekmurska ljudska pesem zaradi napredka tehnike, gospodarstva in

nove politične usmerjenosti tone v pozabo in da ljudstvo svoje stare domače

pesmi nadomešča s pesmimi iz drugih dežel. Vzrokov za to je bilo več: Zaradi

prenaseljenosti in pomanjkanja industrije so bili prekmurski Slovenci v preteklosti

primorani poiskati delo v drugih krajih. S prihodom domov so s seboj prinašali

nove, povečini umetne pesmi v knjižnem jeziku, kar je začelo ljudsko pesem

izpodrivati. Na spremembe stare prekmurske pesmi je vplivala tudi katoliška

cerkev, ki je poleg uvajanja zbornega petja namesto starega ljudskega, vsiljevala

knjižni jezik. Pri vnašanju novih prvin v prekmursko ljudsko glasbo pa je imela

pomembno vlogo tudi šola in prosvetna politika. Po osvoboditvi Slovencev so si

oblasti namreč prizadevale rabo skupnega knjižnega jezika, kar je negativno

vplivalo na ohranitev starih izročil ljudskega pesništva v Prekmurju. Sáme svetne

pesmi, prinešene v Prekmurje so imele zaradi svoje milozvočnosti velik vpliv na

opuščanje starih. Zaradi preproste ritmike so bile zato morda bolj privlačne in so

jih zato peli rajši kot stare prekmurske pesmi (prav tam, str. XVI).

Zaradi vseh teh razmer je bilo težko ugotoviti, katera pesem je stara prekmurska,

katera nova in katera morda sploh ni prekmurska. Upoštevajoč na tedanjo stanje

glasbene folklore si je tako Dravec določil vidike, po katerih je iskal zgolj stare

prekmurske pesmi. Pri iskanju in zapisovanju pesmi je dal prednost:

‒ »pesmim, katerih besedilo je v docela čistem domačem narečju;

‒ katere imajo v besedilu domačega narečja malo besed oz drugih območij;

‒ katere so zložene v knjižnem jeziku, toda se da na neki način dognati, da

so nastale v tej pokrajini;

‒ katerih napev ima značilnosti starejših tonskih osnov« (prav tam, str. XIX).

28

Ne glede na stroga jezikovna in glasbena pravila je Dravec napeve pesmi

zapisoval natanko tako, kakor jih je slišal. Dravec (1957, str. XX) je zapisal, da

so bili pevci, ki so mu peli, nadarjeni posamezniki, starejši ljudje, po večini

kmetje. Med drugim je zapisal: »Večina ljudi ima odličen posluh. Našel sem

posameznike, ki so mogli ob zapisovanju neposredno narekovati ton za tonom, ne

da bi se pri tem zmotili in pozabili celotno melodija napeva« (prav tam).

Za razumevanje pesmi iz Dravčeve zbirke je potrebno poznavanje prekmurskega

narečja, z vsemi glasovi, oblikami, besedami in s poudarki. » Prekmursko narečje

sodi v panonsko skupino slovenskih narečij in je zelo blizu severovzhodnim

štajerskim narečjem, vendar se v marsičem razlikuje od njih« (prav tam, str. LV).

Značilnost narečja pa tvorita tudi melodija in tempo govora. Južni govor

prekmurščine je bolj pojoč in zategnjen, medtem ko je na Ravenskem in

Goričkem govor hitrejši in ostrejši (prav tam).

Prekmurski Slovenci vedno pojó dvoglasno ali troglasno. »Petje v dvoglasju se

giblje v paralelnih tercah ali sekstah. Vodi skoraj vedno gornji glas, dolnji pa ga

spremlja v terci ali seksti. Prvi glas navadno pričenja in s tem intonira, nato pa,

navadno že za prvo taktno dobo, poprime tudi drugi glas« (Dravec 1957, str.

XLIV). Troglasno petje se pojavlja, kadar se ljudje zberejo v večjem številu zaradi

skupnega veselja, druženja ali dela.

Besedila pesmi iz Dravčeve zbirke so ločene od notnega dela in razvrščene po

njihovi vsebini in po podrobnosti motivov. Po vsebini jih razvrščamo na :

‒ domoljubne,

‒ delovne,

‒ vinske in zdravice,

‒ ženitovanjske,

‒ šaljivke,

‒ vojaške,

‒ pesmi v zvezi z naravo,

‒ ljubezenske,

‒ obredne in

‒ otroške (prav tam, str. XLVI).

29

Iz Dravčeve zbirke je opaziti, da napevi ljudskih pesmi v Prekmurju vsebujejo

naravne intervale v okviru diatonike. Vpliva novejše madžarske ljudske glasbe z

značilno zvečano sekundo ni. Tudi značilnosti nemške ljudske glasbe, s skokom

znižane kvinte navzdol, je redko opaziti. V prekmurskih pesmih je pogost pojav

razloženega akorda instrumentalnega porekla, ki se je k nam prinesel iz nemške

ljudske melodike. Melodijski okrasni toni so v prekmurskih ljudskih pesmih zelo

redek pojav, saj se v le-teh ponavadi poje na vsak zlog po en ton, kot okras pa

smatramo tudi primer, da se na en zlog pojeta dva ali več tonov. V prekmurski

ljudski glasbi prevladuje jasno izoblikovan durovski način. Razen tega so v njej

tudi ostanki molovskega načina, ki pa zaradi močnega vpliva zahodnoevropske

glasbene prakse ni pogost. Poleg melodije je zelo pomemben tudi ritem, ki vnaša

v napev neko gibanje. V prekmurskih pesmih prevladujejo napevi z enakimi takti.

Večina pesmi je v 2/4 taktu, v zbirki pa je tudi precej napevov z mešanimi takti

(prav tam, str. XXXV).

Dravec je iz analize celotnega gradiva spoznal, da imajo ljudske pesmi

prekmurskih Slovencev obče slovanski značaj. Ugotovil je tudi, da prekmurski

Slovenci svoje ljudske pesmi ne opuščajo popolnoma, temveč jih v novih

gospodarskih ali socialnih razmerah prilagajajo drugim pogojem. Včasih

prevzemajo tudi pesmi z značilnostmi drugih slovenskih pokrajin, saj jim to

omogoča tesnejše vključevanje v slovensko kulturno celoto (prav tam, str. LVIII).

30

2.2 Ljudska glasbila

2.2.1 Opredelitev pojma

Ljudem dela poimenovanje in poznavanje ljudskih instrumentov veliko težav.

Zagotovo poznajo harmoniko, zaradi njene razširjenosti; morda so jim znane še

citre, kaj več pa bi morda s težavo našteli, saj bi pomišljali, kaj vse sploh lahko

označijo kot t.i. inštrument. (Kumer 1972, str. 7).

Beseda inštrument se velikokrat pojavlja tudi v takšnih zvezah, ki nimajo kaj dosti

opravka z glasbo. Čeprav se tujki ni mogoče vedno izogniti, je bolje, če rečemo

namesto inštrument po domače glasbilo. Ta slovenska beseda je nedvoumna, več

lahko z njo obsežemo in je vsakomur razumljiva (Kumer 1977, str. 191).

Med ljudska glasbila lahko štejemo marsikaj, kar bi na prvi pogled morda komaj

priznali za glasbilo. Če lahko iz preprostih in vsakdanjih predmetov izvabimo in

ustvarimo zvoke, potem te predmete lahko mirno poimenujemo kot glasbila, saj je

Zmaga Kumer (1977, str. 92) zapisala – po Stockmanu –, da je glasbilo vsak

predmet, iz katerega hoté izvabljamo zvoke, ki nam pomenijo glasbo (prav tam,

str. 192).

Prvotni namen predmeta in njegova preprostost torej nista pomembna; odločilna

je le njegova raba. Pri ljudskih glasbilih tudi ni pomembno, ali so kupljena ali

doma narejena. Med ljudska glasbila nekega območja štejemo tista, ki so izvirna

domača in enako tista, ki so prinesena od drugod. Dogaja se tudi, da so glasbila, ki

nasploh veljajo za ljudska, bila nekaj časa glasbila virtuozov. Pri glasbilih torej

ljudskost ni bistveno določilo (Kumer 1972, str. 8).

Zmaga Kumer (1977, str. 192) je zapisala: »Ljudsko glasbilo lahko postane vsako

glasbilo, če ljudski godci igrajo nanj melodije, ki spadajo v ljudsko glasbeno

izročilo oz. če se uporablja v zvezi z izročilom«.

31

2.2.1 Klasifikacija glasbil

Vidiki razvrščanja so različni. V Evropi poznamo razvrščanje po načinu igranja

(pihala, trobila, tolkala itd.), ki je ustreza vsakdanji rabi, pri ljudskih glasbilih pa

moramo upoštevati tudi etnomuzikološki vidik.

E. Hornbostel in C. Sachs sta leta 1914 objavila svojo shemo razvrščanja.

Uporabila sta delitev po tem, kje nastane zvok, in oblikovala iste štiri skupine, kot

jih poznamo pri indijski razvrstitvi (idiofoni, aerofoni, membranofoni, kordofoni).

Znotraj vsake skupine je upoštevan način izdelave, akustične značilnosti in

podrobnosti, po katerih je mogoče določati različke enega tipa (Kumer 1977, str.

193).

Klasifikacijo ljudskih glasbil delimo na štiri skupine :

1. IDIOFONI

So najbolj široko zastopana in preprosta glasbila. Pri teh glasbilih zvok

nastane s pomočjo vihtenja, tresenja, tolčenja, trzanja, strganja, medsebojnega

udarjanja, vlečenja in prepihovanja. Mednje spadajo ropotulje, klopotci,

ksilofoni, zvonci, raglje, razne vrste tolkal brez opne itd.

2. AEROFONI

Pri teh glasbilih se zvok ustvari z nihajočim zrakom, usmerjenim v zračni

steber. V to skupino torej spadajo večinoma pihala in trobila, kot so: piščal,

rog, klarinet, flavta, trobenta, saksofon in druga. V skupino aerofonov

uvrščamo tudi harmoniko.

3. MEMBRANOFONI

Membranofoni imajo eno ali dve opni in so po svetu zelo razširjeni. Po napeti

opni (živalska koža) lahko udarjamo (s tolkalom ali z roko), jo zatresemo

posredno (npr. palčica) ali vanjo pihamo. Na Slovenskem so ta glasbila redka,

mednje pa spadajo bobni, vugaš ali lončeni bas, žabice, glavnik z opno ipd.

32

4. KORDOFONI

To so glasbila, ki tvorijo ton z nihajočimi strunami; obsegajo veliko število

oblik, razlikujejo pa se po številu strun in načinu igranja. Po napetih strunah

lahko godemo, brenkamo ali nanje udarjamo z različnimi tolkalci. Med takšna

glasbila uvrščamo oprekelj, cimbale, citre, gosli, kitaro, tamburico itd (Pesek

2008, str. 14–45).

Zmaga Kumer (1972) je ljudska glasbila razvrstila v naslednje 3 kategorije:

‒ otroške zvočne igrače,

‒ preprosta domača in kupljena glasbila in

‒ godčevska glasbila.

1. Otroške zvočne igrače

Otrok živi v svetu igre, pravljic in njegova domišljija je zelo velika. Z igro otrok

komunicira s seboj in okoljem, tako, da ostaja igra gonilna sila njegovega

ljudskega izročila. (Cvetko 2004, str. 64). Majhnemu otroku zadostuje že

najpreprostejši predmet, da si iz njega lahko izdela glasbilo. Bodisi si otroške

zvočne igrače naredijo otroci sami bodisi jih zanje izdelujejo odrasli. Otroške

zvočne igrače torej štejemo med glasbila (idiofoni), saj smo omenili, da je glasbilo

lahko vsak predmet, iz katerega hoté izvabljamo tone, ki nam pomenijo glasbo

(Kumer 1972, str. 15).

33

Poleg piskanja na cvetove trobentic, regratovih stebel itd. so si otroci znali

narediti tudi piščali iz različnih naravnih materialov. Jeseni, ko pa je dozorela

koruza, so si kmečki otroci iz njenih stebel naredili klepetce. Iz koruznega stebla

pa si je bilo mogoče narediti tudi goslice. Majhnim otrokom dajejo starši pogosto

ropotuljo, da jo stresajo in se z njo zabavajo. Takšno igračo lahko starši kupijo ali

pa jo na čisto preprosti način izdelajo doma, pri čemer oblika in snov nista

pomembni, glavno je da igrača ropota. Veliko zvočnih igrač so si otroci nekoč

izdelali iz oreha, ki je bil nadvse uporaben plod. Iz njega so si otroci izdelovali

brleke in z njimi v šolah z nastalim šumom podobnim glasu ptička stržka jezili

oz. dražili učitelje. Iz orehov so si večji in spretnejši otroci znali narediti tudi

drdre in pa žabice. Med otroške zvočne igrače pa spadajo tudi različni rogovi iz

lubja, brnkači, drgala, bobni in druga (Kumer 1972, str. 15–26).

Cvetko (2004, str. 64) je zapisal: »Po definiciji so otroška glasbila (zvočila) ali

zvočne igrače predmeti, ki jih otrok uporablja pri igri in z njimi »dela« zvok,

»godbo«: Vse, na kar piska, trobi; vse, s čimer ropota, drdra, drsa po podlagi; na

kar brenka, gode, tolče itd«.

2. Preprosta domača in kupilna glasbila

Preprosta glasbila so namenjena bolj za domačo rabo in so torej v nasprotju s

tistimi, na katera igrajo godci, kot priznani ljudski umetniki, javno, pred

občinstvom. Čeprav se imenujejo »preprosta«, pa niso nič kaj preprosto narejena

in je za igranje nanje potrebno kar nekaj spretnosti. Nekatera preprosta glasbila

smo včasih videli tudi v otroških rokah, čeprav ne veljajo za otroška. Eno takšnih

je npr. pero. Za piskanje nanj je bilo uporabno skoraj vsakršno listje, najbolj

cenjeno pa je bilo hruševo, bršljanovo in bukovo. Pero ima zelo prodoren glas, ki

je podoben zvoku klarineta. Podobno, kot piskanje na pero, je bilo tudi piskanje

na travo. Nekoč so pastirji na paši uporabljali rogove, ki so bili vseh vrst in oblik.

Med preprosta domača in kupilna glasbila pa uvrščamo tudi piščalke, majhne

bronaste zvončke – svoje mesto imajo v raznih običajih –, raglje, lončeni bas,

trstenke oz. orglice in nekatera druga. Omeniti moramo še dvoje glasbil, ki sta

napol domači in napol godčevski – dude in citre (Kumer 1972, str. 26–46).

34

3. Godčevska glasbila

Glasbila, na katera igrajo našo godci, so le izjemoma delo domačega mojstra, saj

so povečini le tovarniško blago ali obrtniški izdelek. V ljudski glasbi so velikokrat

omenjene in uporabljene gosli, ki so danes slovenski izraz za violino. Med

godčevska glasbila štejemo tudi bas, oprekelj, cimbale, lajno, harfo, klarinet in

harmoniko. Harmonika se je pri nas pojavila ob koncu 19. stol. in je sedaj tudi

naše najbolj razširjeno glasbilo. Po domače ji pravijo tudi »fude« (Kumer 1972,

str. 47–58).

35

3 EMPIRIČNI DEL

3. 1 NAMEN

Namen empiričnega dela diplomske naloge je ugotoviti, ali vzgojitelji v svoje delo

vključujejo ljudsko glasbo. Zanima nas, v kolikšni meri so v vrtcu zastopane

dejavnosti s področja ljudske glasbe in kakšna so osebna stališča vzgojiteljev do

ljudske glasbe.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

1. Ali vzgojitelji v svoje delo vključujejo ljudsko glasbo?

1.1 Ali obstajajo razlike pri vključevanju ljudske glasbe glede na starostno

obdobje, v katerem so vzgojitelji zaposleni?

1.2 Ali obstajajo razlike pri vključevanju ljudske glasbe glede na število let

delovnih izkušenj vzgojiteljev?

2. Kako pogosto vzgojitelji v svoje delo vključujejo ljudsko glasbo?

2.1. Ali obstajajo razlike med vzgojitelji v pogostosti vključevanja ljudske glasbe

glede na starostno obdobje otrok?

2.2 Ali obstajajo razlike med vzgojitelji v pogostosti vključevanja ljudske glasbe

glede na število let delovnih izkušenj?

3. Ali vzgojitelji menijo, da otroci poznajo dovolj ljudskih pesmi?

36

4. Katere ljudske pesmi so se otroci v vrtcu naučili v šolskem letu 2012/2013?

5. Ali vzgojitelji menijo, da otroci v vrtcu ljudske pesmi raje poslušajo oz.

pojejo?

5.1. Ali obstajajo razlike v načinu priljubljenosti ljudskih pesmi glede na starostno

obdobje otrok?

6. Katere slovenske pesmi vzgojitelji pri svojem vzgojnem delu pogosteje

izbirajo?

6.1 Ali med vzgojitelji obstajajo razlike pri izboru slovenskih pesmi glede na

starostno obdobje otrok?

7. Katere ljudska glasbila so vzgojitelji z otroki v vrtcu izdelali v šolskem letu

2012/2013?

8. Kakšno je mnenje vzgojiteljev o tem, kako pogosto otroci spremljajo

ljudsko glasbo na glasbila?

8.1 Ali obstajajo razlike v mnenju vzgojiteljev o tem, kako pogosto otroci

spremljajo ljudsko glasbo na glasbila glede na starostno obdobje otrok?

9. Ali vzgojitelji v svojem prostem času radi poslušajo in pojejo ljudske

pesmi?

10. Ali vzgojitelji znajo zaigrati na kakšen ljudski instrument?

11. Kako pogosto se vzgojitelji udeležujejo prireditev, ki so povezane z

ljudsko glasbo?

12. Ali se vzgojitelji morda vključujejo v dejavnost folklore?

37

13. Kako pogosto vzgojitelji kupujejo zgoščenke z ljudsko glasbo?

14. Ali imajo vzgojitelji doma kakšno pesmarico z ljudskimi pesmimi?

15. Ali vzgojitelji menijo, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim

pomembno?

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

H1: Predvidevam, da vzgojitelji v svoje delo vključujejo ljudsko glasbo in da

otroci radi pojejo in poslušajo ljudske pesmi ter jih spremljajo na glasbila.

H2: Predvidevam, da otroci ne poznajo dovolj ljudskih pesmi.

H3: Predvidevam, da vzgojitelji pri vzgojnem delu v vrtcu pogosteje izbirajo

slovenske umetne pesmi kot slovenske ljudske pesmi.

H4: Predvidevam, da imajo vzgojitelji pozitivna stališča do ljudske glasbe.

38

3.2.3 SPREMENLJIVKE

3.2.3.1 Seznam spremenljivk

1. Starostno obdobje otrok.

2. Število let delovnih izkušenj vzgojiteljev.

3. Vključevanje ljudske glasbe v vzgojno delo.

4. Pogostost vključevanja ljudske glasbe v vzgojno delo.

5. Poznavanje ljudskih pesmi pri otrocih.

6. Naučene ljudske pesmi v letu 2012/2013.

7. Način priljubljenosti ljudskih pesmi.

8. Izbira pesmi pri vzgojnem delu.

9. Izdelana glasbila v letu 2012/2013.

10. Pogostost spremljanja ljudske glasbe na glasbila.

11. Priljubljenost ljudskih pesmi v prostem času.

12. Sposobnost igranja na ljudski instrument.

13. Pogostost udeleževanja prireditev, povezanih z ljudsko glasbo.

14. Vključevanje v dejavnost folklore.

15. Pogostost kupovanja zgoščenk z ljudsko glasbo.

16. Posedovanje pesmaric z ljudskimi pesmimi.

17. Pomembnost ohranjanja ljudskega izročila mladim.

39

3.2.3.2 Preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami.

Raziskovalno

vprašanje

Neodvisne

spremenljivke

Odvisne

spremenljivke

1.1 1 3

1.2 2 3

2.1 1 4

2.2 2 4

5.1 1 7

6.1 1 8

8.1 1 10

40

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 RAZISKOVALNE METODE

V raziskavi smo uporabili deskriptivno in neeksperimentalno metodo empiričnega

pedagoškega raziskovanja.

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskava je potekala na naključnem vzorcu 66 vzgojiteljev iz prekmurskih

vrtcev, ki so zaposleni v oddelkih obeh starostnih obdobij ter v kombiniranih

oddelkih. V raziskavi so sodelovali vzgojitelji naslednjih vrtcev:

‒ Vrtec Moravske Toplice (enote: Martjanci, Bogojina, Filovci, Fokovci,

Moravske Toplice),

‒ Vrtec Cankova,

‒ Vrtec Tišina,

‒ Vrtec Beltinci (enota Bibe),

‒ Vrtec Puconci (enote: Puconci, Mačkovci, Brezovci),

‒ Vrtec Gornji Petrovci,

‒ Vrtec Murska Sobota (enote: Miška, Gozdiček, Urška in Ringa Raja).

Razdelili smo 75 vprašalnikov, vrnjenih pa smo dobili 66, katere smo upoštevali

za nadaljnjo uporabo.

41

starostne skupine otrok v katerih so zaposlene

vzgojiteljice

38%

42%

20%

prvo starostno obdobje

drugo starostno obdobje

kombiniran oddelek

Slika 1: Število (f) in strukturni odstotek (f %) starostne skupine otrok, v katerih so zaposleni vzgojitelji. V raziskavo so bili vključeni vzgojitelji, ki delajo v oddelkih z otroki različnih

starosti, in sicer:

‒ Prvo starostno obdobje (1–3 let).

‒ Drugo starostno obdobje (3–6 let).

‒ Kombiniran oddelek (1–6 let).

Iz tortnega diagrama je razvidno, da je večina anketiranih vzgojiteljev (42,0 %)

zaposlenih v oddelkih drugega starostnega obdobja; 4,0 % manj, torej 38,0 %, jih

je zaposlenih v oddelku prvega starostnega obdobja; najmanj vzgojiteljev (20,0

%) pa je zaposlenih v kombiniranih oddelkih.

42

Odstotek vzgojiteljic glede na število let delovnih

izkušenj

39%

12%

49%

mlajša generacija (0-15 let)

srednja generacija (16-25 let)

starejša generacija (26-38 let)

Slika 2: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev glede na število let delovnih izkušenj.

Slika prikazuje anketirane vzgojiteljice glede na število let delovnih izkušenj,

kjer prevladuje starejša generacija vzgojiteljev (49,0 %); sledi mlajša generacija

z 39,0 % in srednja generacija vzgojiteljev z 12,0 %.

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV Podatke smo zbrali s pomočjo kvantitativne tehnike, in sicer z anketnim

vprašalnikom za vzgojitelje.

3.3.3 1 Organizacija zbiranja podatkov

Anketne vprašalnike smo razdelili vodjem enot posameznih vrtcev ter jih prosili,

da jih posredujejo vzgojiteljem v svojih vrtcih in jih nato, izpolnjene, v roku 14-ih

dni vrnejo v priloženi ovojnici. Anketiranje je potekalo konec meseca junija 2013.

Sodelovanje vseh anketiranih je bilo prostovoljno in je potekalo brez težav.

43

3.3.3.2 Vsebinsko metodološke značilnosti instrumentov

a) Vsebinsko formalne značilnosti

Anketni vprašalnik za vzgojitelje vsebuje vprašanja o vključevanju in uporabi

ljudske glasbe v vrtcih in o stališčih vzgojiteljev do ljudske glasbe.

Vprašalnik vsebuje 15 vprašanj, od tega je 11 vprašanj zaprtega tipa in 4

vprašanja odprtega tipa. 4 vprašanja so merila pogostnost in so imela stopnjevalne

odgovore (lestvica Likertovega tipa).

b) Merske karakteristike

Veljavnost anketnega vprašalnika, smo preverili tako, da smo ga dali v pregled

mentorici.

Zanesljivost anketnega vprašalnika smo zagotovili z navedbo jasnih, natančnih in

enopomenskih vprašanj.

Objektivnost je bila kontrolirana z uporabo vprašanj zaprtega tipa, kjer s

subjektivno presojo ni mogoče spreminjati informacij. Glede tega smo posebno

pazljivost namenili vprašanjem odprtega tipa.

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Vse zbrane podatke smo kvantitativno obdelali z deskriptivno statistiko in s

pomočjo programa SPSS. Podatke smo prikazali s pomočjo frekvenčnih

porazdelitev (f, f %). Pri vprašanjih odprtega tipa smo izvedli kategorizacijo in

signiranje. Podobne odgovore smo uvrstili v isto kategorijo in nato ugotavljali

pogostost pojavljanja posameznih kategorij,

44

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

1. Ali vzgojitelji v svoje vzgojno delo vključujejo ljudsko glasbo?

Tabela 2: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev, ki v svoje vzgojno delo vključujejo ljudsko glasbo.

Vključevanje ljudskega izročila v vzgojno delo

f f %

Da 63 95,5

Ne 3 4,5

Skupaj 66 100,0

Iz tabele je razvidno, da skoraj vsi anketirani vzgojitelji (95,5 %) v svoje vzgojno

delo vključujejo ljudsko glasbo. To je pomemben podatek, saj je ljudska glasba

pomemben del kurikuluma za vrtce in bi ji v vrtcu morali posvetiti vsaj toliko

časa, kot ostalim glasbenim zvrstem.

45

1.1 Ali obstajajo razlike pri vključevanju ljudske glasbe glede na starostno

obdobje otrok, kjer vzgojitelji delajo?

Tabela 3: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju ljudske glasbe glede na starostno obdobje otrok.

Vključevanje ljudske

glasbe v vzgojno delo

STAROSTNO OBDOBJE

Prvo starostno

obdobje

Drugo starostno

obdobje

Kombiniran oddelek

f f % f f % f f %

DA

25 100,0 26 92,9 12 92,3

NE

0 0 2 7,1 1 7,7

SKUPAJ

25 100,0 28 100,0 13 100,0

Iz tabele je razvidno, da v prvem starostnem obdobju vsi anketirani vključujejo

ljudsko glasbo v svoje vzgojno delo (100,0 %), v drugem starostnem obdobju jo

vključuje 92,9 %, v kombiniranem oddelku pa 92,3 %.

46

1.2 Ali obstajajo razlike pri vključevanju ljudske glasbe glede na leta

delovnih izkušenj vzgojiteljev?

Tabela 4: Števili (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju ljudske glasbe, glede na število let delovnih izkušenj.

Vključevanje

ljudskega izročila v

vzgojno delo

ŠTEVILO LET DELOVNIH IZKUŠENJ

Mlajša generacija

(0–15 let)

Srednja generacija

(15–25 let)

Starejša generacija

(26 let in več)

f f % f f % f f %

DA

25 96,2 6 75,0 32 100,0

NE 1 3,8 2 25,0 0 0

SKUPAJ 26 100,0 8 100,0 32 100,0

Iz tabele je razvidno, da starejša generacija vzgojiteljev v svoje vzgojno delo

redno vključuje ljudsko glasbo (100,0 %); sledi mlajša generacija s 96,2 %, kjer

samo ena od anketiranih vzgojiteljic v vzgojno delo ne vključuje ljudske glasbe,

in pa srednja generacija vzgojiteljev s 75,0 %, kjer ljudske glasbe v vzgojno delo

ne vključujeta 2 vzgojiteljici. Ne glede na število let delovnih izkušenj pa ljudsko

glasbo v veliki večini v vzgojno delo vključujejo vsi anketirani vzgojitelji.

47

2. Kako pogosto vzgojitelji v svoje vzgojno delo vključujejo ljudsko glasbo?

Tabela 5: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po pogostosti vključevanja ljudske glasbe v vzgojno delo.

Vključevanje ljudske glasbe v vzgojno delo

f f %

Zelo pogosto

5 7,6

Pogosto

17 25,8

Včasih

42 63,6

Redko

2 3,0

Nikoli 0

0

Skupaj

66 100,0

Rezultat, prikazan v tabeli, nam pove, da vzgojitelji le včasih vključujejo ljudsko

glasbo v vzgojno delo. Na 5-stopenjski lestvici pomeni manjše število manj

pogosto uporabo, višje število pa bolj pogosto uporabo le-te pri vzgojnem delu.

Vzgojitelji so izbrali srednjo vrednost (včasih). Nekaj med njimi ljudsko glasbo v

svoje vzgojno delo sicer vključuje pogosto (25,8 %); takšnih, ki pa je sploh ne

vključujejo v vzgojno delo, pa ni.

Za primerjavo smo vzeli raziskavo Nadje Horvat (2009), Ljudska glasba v

prekmurskih vrtcih, kjer je bila ugotovitev enaka. Iz tega torej sledi, da

vključevanje ljudske glasbe v vzgojno delo z leti ni niti upadlo niti se povečalo.

48

2.1 Ali obstajajo razlike glede na pogostost vključevanja ljudske glasbe glede

na starostno obdobje, v katerem delajo vzgojitelji?

Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po pogostosti vključevanja ljudske glasbe v vzgojno delo glede na starostno obdobje.

Vključevanje ljudske glasbe v

vzgojno delo

STAROSTNO OBDOBJE

Prvo starostno

obdobje

Drugo starostno

obdobje

Kombiniran

oddelek

f f % f f % f f %

Zelo pogosto 1 4,0 4 14,3 0 0

Pogosto 4 16,0 10 35,7 3 23,1

Včasih 18 72,0 14 50,0 10 76,9

Redko 2 8,0 0 0 0 0

Nikoli 0 0 0 0 0 0

Skupaj 25 100,0 28 100,0 13 100,0

Kot kaže tabela, ne glede na starostno obdobje vzgojitelji v svoje vzgojno delo

ljudsko glasbo vključujejo »le včasih«. V drugem starostnem obdobju jo s 35, 7 %

vzgojitelji vključujejo v vzgojno delo nekoliko pogosteje kot vzgojitelji v

kombiniranem oddelku (23,1 %); najredkeje pa ljudsko glasbo v vzgojno delo

vključujejo vzgojitelji prvega starostnega obdobja (8,0 %).

Rezultat ne preseneča, saj je vzgojiteljem lažje izvajati dejavnosti z nekoliko

starejšimi otroki, čeprav to nikakor ne pomeni, da lahko vzgojitelji v prvem

starostnem obdobju te dejavnosti popolnoma spregledajo oziroma jih sploh ne

vključijo v vzgojno delo. Tudi najmlajši otroci so namreč sposobni sodelovanja v

različnih glasbenih dejavnostih, potreben je le pravi pristop vzgojiteljev.

49

2.2 Ali obstajajo razlike v pogostosti vključevanje ljudske glasbe glede na

število let delavnih izkušenj vzgojiteljev?

Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v pogostosti vključevanja ljudske glasbe glede na število let delovnih izkušenj.

Vključevanje prekmurske

ljudske glasbe v vzgojno delo

DELOVNE IZKUŠNJE

Mlajša generacija

(0–15 let)

Srednja generacija

(16–25 let)

Starejša

generacija

(26–35 let)

f f % f f % f f %

Zelo pogosto

3 11,6 0 0 2 6,2

Pogosto

9 34,6 0 0 8 25,0

Včasih

14 53,8 6 75,0 22 68,8

Redko

0 0 2 25,0 0 0

Nikoli

0 0 0 0 0 0

Skupaj

26 100,0 8 100,0 32 100,0

Iz tabele je razvidno, da ne glede na število let delovnih izkušenj vsi anketirani

vzgojitelji ljudsko glasbo v svoje delo vključujejo le včasih. Pogosto jo vključuje

mlajša generacija, s 34,6 %, redko pa jo vključuje srednja generacija vzgojiteljev s

25,0 %.

50

Opazimo lahko, da tako mlajša generacija, kot tudi starejša generacija

vzgojiteljev, pogosteje vključuje ljudsko glasbo v svoje vzgojno delo. Sklepamo,

da so pri starejši generaciji vzgojiteljev dolgoletne delovne izkušnje in boljše

poznavanje ljudskega izročila tisti dejavniki, ki pripomorejo k pogostejšemu

vključevanju ljudske glasbe v njihovo delo. Presenečeni smo glede rezultata

mlade generacije, saj smo pričakovali, da zaradi načina življenja, kakršen je

danes, morda pozabljajo na vključevanje domače ljudske glasbe. Rezultat priča o

nasprotnem, kar je spodbudno.

2. Ali vzgojitelji menijo, da predšolski otroci poznajo dovolj ljudskih pesmi?

Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek vzgojiteljev (f %) v mnenju o tem, ali otroci poznajo dovolj ljudskih pesmi.

Poznavanje ljudskih pesmi pri otrocih f f %

Da 25 37,9

Ne 41 62,1

Skupaj 66 100,0

Rezultati iz tabele 8 nam kažejo, da velik odstotek vzgojiteljev (62,1 %) meni, da

predšolski otroci ljudskih pesmi ne poznajo dovolj.

Vzroki za to se morda pojavljajo v sámem načinu življenja. Včasih je bilo namreč

življenje otroka že od rojstva prepleteno z ljudsko pesmijo, danes pa je, verjetno

zaradi vpliva medijev, otrokom morda bliže umetna pesem, kateri so izpostavljeni

vsakodnevno. Po našem mnenju so še vedno starši, vzgojitelji in učitelji tisti, ki bi

otroke morali pogosteje seznanjati z vlogo ljudskih pesmi in si vzeti več časa za

prepevanje le-teh.

51

4. Ljudske pesmi, ki jih otroci prepevajo v vrtcih.

Vzgojitelji so na vprašanje, katere ljudske pesmi so se otroci v vrtcu naučili v

šolskem letu 2012/13, zapisali skupaj okrog 60 različnih pesmi. Izmed vseh

naštetih smo zasledili le 3 pesmi, ki so prekmurske ljudske – Marko skače, Stara

mati dober den, Naš mujcek.

Pri tem vprašanju smo združili najpogosteje omenjene pesmi in zapisali število

ponavljanj le-teh :

Število ponavljanj Naslov pesmi

32 Marko skače

23 Ob bistrem potoku je mlin

20 Na planincah

18 Sijaj, sijaj sončece

14 Ringa, ringa raja

11 Stara mati, dober den

Med pesmimi, ki so bile nekoliko manj pogosto naštete, so tudi:

‒ Jaz pa grem na zeleno trav'co,

‒ Čukova ženitev,

‒ Majhna sem bila,

‒ Mi se imamo radi,

‒ Barčica po morju plava,

‒ Moj očka ima konjička dva,

‒ Izidor ovčice pasel,

‒ Lisička je prav zvita zver,

‒ Abraham ima sedem sinov,

‒ Rasla je jelka,

‒ Šmentana muha in druge.

52

Tabela 9: Ljudske pesmi, ki jih otroci prepevajo v prekmurskih vrtcih.

PRVO STAROSTNO OBDOBJE

DRUGO STAROSTNO

OBDOBJE

KOMBINIRAN ODDELEK

LJUDSKE PESMI

Marko skače, Na planincah,

Ringa raja, Jaz pa grem na

zeleno trav'co, Ob bistrem

potoku, Mi se imamo radi,

Sijaj,sijaj sončece, Stara mati

dober den, Barčica po morju

plava, Rasla je jelka, Moj

očka ima konjička dva,

Majhna sem bila, Izidor

ovčice pasel, Lisička je prav

zvita zver, Abraham ima

sedem sinov, Šmentana

muha, Biba leze, Bela, bela

lilija, Jager pa jaga, Polžek in

junaki, Ukradena putka,

Petelinček je na goro šel,

Prišla bo pomlad, Srečali smo

mravljo.

Marko skače, Ob

bistrem potoku je

mlin, Na planincah,

Sijaj, sijaj sončece,

Stara mati dober den,

Ringa raja, Majhna

sem bila, Čukova

ženitev, Izidor ovčice

pasel, Lisička je prav

zvita zver, Šmentana

muha, Abraham ima

sedem sinov, Mat

potice pečejo,

Peričice, Katarina

Barbara, Barčica,

Rdeče češnje rada

jem, Jaz sem mala

roža, Dekle je po vodo

šlo, Zima je prišla,

Rasla je jelka, Jaz pa

grem na zeleno

trav'co, Pleši, pleši

črni kos, , Pika poka

pod goro, Travniki so

že zeleni, Jurij

Benko, Prvo leto

služim, Priletela

muha nazaj.

Marko skače, Ob

bistrem potoku, Sijaj,

sijaj sončece, Ringa

raja, Peričice, Pleši,

pleši črni kos, Dekle je

po vodo šlo, Mi se

imamo radi, Abraham

ima sedem sinov,

Izidor ovčice pasel,

Barčica, Jaz pa

pojdem na Gorenjsko,

Sem deklica mlada

vesela, Naš mujcek.

Skupaj: Pribl. 24 Pribl. 27 Pribl. 14

53

Iz tabele je razvidno, koliko različnih ljudskih pesmi so se naučili otroci v

posameznih oddelkih. Največ različnih pesmi pojejo otroci v drugem starostnem

obdobju, le nekaj manj otroci v prvem starostnem obdobju, najmanj ljudskih

pesmi pa se pojavlja v kombiniranih oddelkih.

V primerjavi z raziskavo Nadje Horvat (2009), Ljudska glasba v prekmurskih

vrtcih, smo tudi tu ugotovili primerljive rezultate. Tudi takrat se je v vrtcih

namreč najpogosteje pojavljala pesem Marko skače. Preseneča le spoznanje, da so

takrat vzgojitelji z otroki prepevali več prekmurskih ljudskih pesmi; v naši

raziskavi pa so vzgojitelji našteli le 3 prekmurske ljudske pesmi oz. pesmi, ki

izhajajo iz njihovega domačega okolja. Ta podatek vzbuja skrbi, saj je

pomembno, da otroci spoznajo tudi ljudsko izročilo domačega kraja; že z vidika

ohranjanja prekmurskega narečja in domače melodike.

5. Ali vzgojitelji menijo, da otroci v vrtcu ljudske pesmi raje poslušajo ali

pojejo?

Tabela 10 : Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni priljubljenosti ljudskih pesmi med otroki.

Priljubljenost ljudskih pesmi f f %

Otroci jih radi pojejo 23 34,8

Otroci jih radi poslušajo 21 31,8

Otroci jih radi pojejo in poslušajo 22 33,3

Skupaj 66 100,0

54

Iz preglednice je razvidno, da otroci ljudske pesmi v vrtcu najraje pojejo (34,8 %).

33,3 % vzgojiteljev je zapisalo, da otroci ljudske pesmi enako radi pojejo in

poslušajo, le kakšen odstotek manj pa jih je zapisalo, da otroci ljudske pesmi raje

poslušajo (31,8 %). Večjih razlik v priljubljenosti torej ni opaziti.

5.1 Ali obstaja razlika v načinu priljubljenosti ljudskih pesmi glede na

starostno obdobje otrok v vrtcu?

Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni priljubljenosti ljudskih pesmi glede na starostno obdobje otrok.

Način priljubljenosti

ljudskih pesmi

STAROSTNO OBDOBJE

Prvo starostno

obdobje

Drugo starostno

obdobje Kombiniran oddelek

f f % f f % f f %

Otroci jih raje pojejo 12 48,0 12 42,8 0 0

Otroci jih raje

poslušajo 6 24,0 11 39,3 3 23,1

Oboje 7 28,0 5 17,9 10 76,9

SKUPAJ 25 100,0 28 100,0 13 100,0

Iz tabele je razvidno, da tako v prvem starostnem obdobju z 48,0 %, kot v drugem

starostnem obdobju z 42,8 %, otroci ljudske pesmi najraje pojejo. V

kombiniranem oddelku otroci ljudske pesmi radi pojejo in poslušajo (76,9 %).

Petje pesmi je ena izmed najbolj priljubljenih glasbenih dejavnosti, zato podatek

niti ne preseneča. Mnenja smo, da je potrebno in pomembno tako poslušanje, kot

petje ljudskih pesmi, saj z njimi pri otrocih oblikujemo pozitiven odnos do

slovenske kulturne dediščine.

55

6. Katere slovenske pesmi vzgojitelji pogosteje izbirajo pri svojem vzgojnem

delu?

Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri izbiri slovenskih pesmi.

Izbira slovenskih pesmi pri vzgojnem delu f f %

Slovenske umetne 36 56,1

Slovenske ljudske 30 43,9

Skupaj 66 100,0

Večina vzgojiteljev pri svojem vzgojnem delu pogosteje izbira slovenske umetne

pesmi; takšnih je 56,1 %. Nekoliko manj (43,9 %) pa je tistih, ki pri svojem

vzgojnem delu pogosteje izbirajo slovenske ljudske pesmi.

Čeprav vzgojitelji v svoje delo pogosteje vključujejo umetne pesmi, je še vedno

opaziti, da tudi ljudske pesmi niso popolnoma izgubile svojega pomena in da se

vzgojiteljice še zavedajo pomembnosti njihovega vključevanja v vzgojno delo.

56

6.1 Ali med vzgojitelji obstajajo razlike pri izboru slovenskih pesmi glede na

starostno obdobje otrok?

Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri izbiri določenih slovenskih pesmi, glede na starostno obdobje otrok.

Priljubljenost

poslušanja pesmi

STAROSTNO OBDOBJE

Prvo starostno

obdobje

Drugo starostno

obdobje Kombiniran oddelek

f f % f f % f f %

Slovenske umetne 14 56,0 17 60,7 5 38,5

Slovenske ljudske 11 44,0 11 39,3 8 61,5

SKUPAJ 25 100,0 28 100,0 13 100,0

Iz tabele je razvidno, da v drugem starostnem obdobju največ anketiranih

vzgojiteljev (60,7 %) izbira slovenske umetne pesmi; prav tako v prvem

starostnem obdobju (56,0 %); v kombiniranem oddelku pa vzgojitelji pri svojem

vzgojnem delu pogosteje izbirajo slovenske ljudske pesmi (61,5 %).

57

7. Katera ljudska glasbila so vzgojitelji z otroki izdelali v šolskem letu

2012/2013?

Tabela 14: Ljudska glasbila, ki jih izdelujejo v vrtcih.

INSTRUMENTI

OTROCI

f f %

Ropotulje 28 59,6

Bobni 21 44,7

Piščali 7 14,9

Ribaš 5 10,6

Lončeni bas 4 8,5

Brenkala 4

8,5

Drdra 1 2,1

Vzgojitelji so našteli predvsem glasbila, ki spadajo v kategorijo otroških zvočnih

igrač; našteli pa so tudi nekaj glasbil, ki spadajo v kategorijo preprostih in

kupljenih glasbil – ribaš, glavnik in vugaš.

58

odstotek vzgojiteljic, ki v svoje delo ne vključujejo

ljudska glasbila

29%

71%

ne vključujejo glasbila

vključujejo glasbila

Slika 3: Odstotek vzgojiteljev, ki v svoje vzgojno delo vključujejo ljudska glasbila in vzgojiteljev, ki jih ne vključujejo.

Tortni diagram nam prikazuje, da 29,0 % anketiranih vzgojiteljev v vrtcih z otroki

ni izdelovalo ljudskih glasbil oz. na to vprašanje ni odgovorilo.

V primerjavi raziskave Nadje Horvat (2009), Ljudska glasba v prekmurskih

vrtcih, smo ugotovili, da se podatki nekoliko razlikujejo, saj takrat skoraj polovica

anketiranih vzgojiteljev (48,0 %) z otroki ni izdelovala glasbil; v naši raziskavi pa

ljudska glasbila z otroki ni izdelovalo le 29,0 % anketiranih vzgojiteljev. Podatek

je spodbuden, saj lahko sklepamo, da je odstotek vzgojiteljev, ki v svoje delo

vključujejo ljudska glasbila, z leti narasel.

59

8. Kako pogosto otroci v vrtcu spremljajo ljudsko glasbo na ljudska glasbila?

Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v oceni pogostosti spremljanja ljudske glasbe na glasbila.

SPREMLJANJE LJUDSKE GLASBE Z LJUDSKIMI GLASBILI f f %

Zelo pogosto 1 1,5

Pogosto 16 24,2

Včasih 36 53,0

Redko 12 19,7

Nikoli 1 1,5

Skupaj 66 100,0

Iz rezultatov je razvidno, da so vzgojitelji na 5-stopenjski lestvici izbrali srednjo

vrednost, kar pomeni, da otroci včasih ljudsko glasbo spremljajo na glasbila (53

%). 16 vzgojiteljev (24,2 %) je odgovorilo, da otroci pogosto spremljajo ljudsko

glasbo na glasbila, 13 vzgojiteljic (19,7 %) pa z otroki le redko izdeluje glasbila.

Le 1,5 % je takšnih, ki je odgovorilo, da otroci ljudske glasbe na glasbila ne

spremljajo nikoli.

Iz tega lahko sklepamo, da se vzgojitelji vendarle zavedajo pomena dejavnosti, ki

so povezane z ljudsko glasbo in ljudskimi glasbili. Morda bi se morali za takšne

dejavnosti le odločati pogosteje, upoštevati otrokove želje in težiti k enakovredni

zastopanosti vseh glasbenih dejavnosti.

60

8.1 Ali obstajajo razlike v oceni vzgojiteljev o tem, kako pogosto otroci

spremljajo ljudsko glasbo na glasbila, glede na starostno obdobje otrok?

Tabela 16: Število(f) in strukturni odstotek (f %) v oceni pogostosti spremljanja ljudske glasbe, glede na starostno obdobje otrok.

Spremljanje ljudske glasbe z

glasbili

STAROSTNO OBDOBJE

Prvo starostno

obdobje

Drugo starostno

obdobje

Kombiniran

oddelek

f f % f f % f f %

Zelo pogosto 0 0 1 3,6 0 0

pogosto 6 24,0 7 25 3 23,1

včasih 14 56,0 17 60,7 5 38,5

redko 5 20,0 3 10,7 4 30,7

nikoli 0 0 0 0 1 7,7

skupaj 25 100,0 28 100,0 13 100,0

Iz tabele je razvidno, da ne glede na starostno obdobje otroci le včasih spremljajo

ljudsko glasbo na glasbila. V drugem starostnem obdobju jo spremljajo nekoliko

pogosteje kot v prvem starostnem obdobju; v kombiniranem oddelku pa otroci

spremljajo ljudsko glasbo na glasbila najredkeje (30,7 %) oz. le eden izmed

vzgojiteljev je odgovoril, da nikoli (7,7 %).

61

9. Ali vzgojitelji v svojem prostem času radi poslušajo in pojejo ljudske

pesmi?

Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v priljubljenosti poslušanja in petja ljudskih pesmi v prostem času.

Priljubljenost ljudske glasbe pri vzgojiteljih f f %

Da 32 48,5

Ne 3 4,5

Včasih 31 47,0

Skupaj 66 100,0

Iz tabele je razvidno, da skoraj polovica anketiranih vzgojiteljev (48,5 %) v

svojem prostem času radi poslušajo ljudske pesmi; 31 vzgojiteljev (47,0 %)

ljudske pesmi posluša le včasih; le 3 anketirani vzgojitelji (4,5 %) pa ljudskih

pesmi ne poslušajo radi.

10. Ali vzgojitelji znajo zaigrati na kakšen ljudski instrument?

Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek( f %) vzgojiteljev v sposobnostih igranja na ljudski instrument.

Igranje na ljudski instrument f f %

Da 29 42,4

Ne 37 57,6

Skupaj 66 100,0

62

Iz tabele 18 je razvidno, da 28 vzgojiteljev (42,4 %) zna zaigrati na ljudski

instrument; 38 vzgojiteljev (57,6 %) pa je odgovorilo, da na ljudski instrument ne

zna zaigrati.

Na vprašanje o tem, kateri ljudski instrument znajo zaigrati, so odgovorili:

Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev v poimenovanju ljudskih instrumentov, na katere znajo zaigrati.

Instrumenti

VZGOJITELJI

f f %

Lončeni bas 15 22,4

Ribaš 8 11,9

Glavnik 2 3,0

Piščal 2 3,0

Tamburica 1 1,5

Harmonika 1 1,5

Skupaj 29 43,3

Največ anketiranih vzgojiteljev (22,4 %) zna zaigrati na vugaš ali lončeni bas.

Sledijo vzgojitelji, ki znajo zaigrati na ribaš (11,9 %); nato vzgojitelji, ki znajo

zaigrati na piščali in glavnik (3 %); ena izmed anketiranih vzgojiteljic pa zna

zaigrati celo na tamburico (1,5 %) in ena na harmoniko (1,5 %).

Vzgojitelji so naštevali predvsem preprostejša ljudska glasbila. Kot lahko vidimo,

znata na nekoliko zahtevnejša ljudska glasbila zaigrati le dve izmed anketiranih

vzgojiteljic (1,5%).

63

11. Kako pogosto se vzgojitelji udeležujejo prireditev, ki so povezane z

ljudsko glasbo?

Tabela 20: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev po oceni pogostosti udeleževanja prireditev povezanih z ljudsko glasbo.

Udeleževanje prireditev, povezanih z ljudsko glasbo f f %

Zelo pogosto 4 6,1

Pogosto 30 45,4

Včasih 21 31,8

Redko 8 12,1

Nikoli 3 4,6

Skupaj 66 100,0

Iz tabele je razvidno, da se 30 anketiranih vzgojiteljev (45,4 %) pogosto udeležuje

prireditev, povezanih z ljudsko glasbo; 21 vzgojiteljev (31,8 %) se včasih

udeležuje tovrstnih prireditev; 8 vzgojiteljev (12,1 %) je odgovorilo, da se redko

udeležujejo takšnih prireditev; majhen delež pa je tistih vzgojiteljev, ki so

odgovorili, da se prireditev, povezanih z ljudsko glasbo, udeležujejo zelo pogosto

oziroma se jih ne udeležujejo nikoli.

Ugotavljamo torej, da se vzgojitelji pogosto udeležujejo prireditev, povezanih z

ljudsko glasbo, kar je spodbuden podatek.

64

Ljudska glasba je v nekaterih delih Prekmurja zelo ohranjena. Predvsem ravenski

del Prekmurja je bogat s tovrstnimi kulturnimi prireditvami, ki pričajo o tem, da

imajo ljudje zelo radi ljudsko izročilo v glasbi in plesu. Ohranjanje ljudskega

izročila je posebej izrazito v kraju Beltinci in okolici, kjer je posebno bogata

folklorna dejavnost. Vsako leto priredijo mednarodni folklorni festival, katerega

kulturni pomen je velik in priča o tem, da je bogato izročilo ljudskih umetnosti

sestavni del našega življenja in ga je potrebno negovati. Takšne in drugačne

kulturne prireditve so zaželene v mnogih krajih po Sloveniji.

12. Ali se vzgojitelji vključujejo v dejavnost folklore?

Tabela 21: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev pri vključevanju v dejavnost folklore.

Vključevanje v dejavnost folklore f f %

Da 14 21,2

Ne 52 78,8

Skupaj 66 100,0

Iz tabele je razvidno, da se 14 vzgojiteljev (21,2 %) vključuje v dejavnost

folklore; 52 vzgojiteljev (78,8 %) pa ni vključenih v dejavnost folklore.

Ta rezultat ne preseneča, saj takšna dejavnost zahteva dodatni čas, nadarjenost ter

zanimanje posameznikov. Morda je majhno število vzgojiteljev, ki se vključujejo

v dejavnost folklore tudi razlog za malo videnih in oblikovanih t.i. vrtčevskih

folklornih skupin v Prekmurju. Znano nam je, da je v to dejavnost v vrtcu

potrebno vložiti veliko truda in znanja, vendar otroci vseeno ne bi smeli biti

prikrajšani za srečanje z ljudskim plesnim izročilom.

65

Vzgojiteljem in drugim, ki bi z otroki radi poustvarjali otroško ljudsko izročilo

oziroma to že počno, je lahko v veliko pomoč s kvalitetnim izobraževanjem

predvsem Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki organizira mnogo delavnic in

seminarjev za pridobitev ustreznih znanj za vodenje folklorne dejavnosti.

Potrebno je seveda omeniti, da Javni sklad prireja tudi prireditve in izobraževanja,

ki so poleg folklorne dejavnosti namenjena tudi ljudskim pevcem in godcem.

13. Kako pogosto vzgojitelji kupujejo zgoščenke z ljudsko glasbo?

Tabela 22: Število (f) in strukturni odstotek vzgojiteljev (f %) v pogostosti kupovanja zgoščenk z ljudsko glasbo.

Pogostost kupovanja zgoščenk z ljudsko glasbo f f %

Zelo pogosto 0 0

Pogosto 5 7,6

Včasih 23 34,8

Redko 26 39,4

Nikoli 12 18,2

Skupaj 66 100,0

Iz tabele je razvidno, da 26 vzgojiteljev (39,4 %) redko kupuje zgoščenke z

ljudsko glasbo; 23 vzgojiteljev (24,8 %) le včasih kupuje takšne zgoščenke;

nekoliko manj je tistih, ki zgoščenke z ljudsko glasbo ne kupijo nikoli (18,2 %);

še manjši pa je delež vzgojiteljev, ki takšne zgoščenke kupijo pogosto (7,6 %).

66

Tako odrasli, kot otroci živimo v zvočno zasičenem svetu in tako poslušamo

glasbo različnih zvrsti in različnih kakovosti. Tisti, ki želijo poslušati različno

glasbo, imajo na voljo celo vrsto radijskih postaj, zato morda niti ne preseneča

rezultat, da vzgojitelji v svojem prostem času le redko kupujejo zgoščenke z

ljudsko glasbo. Kljub temu je iz naše raziskave videti, da določen delež

vzgojiteljev (34,8 %) v prostem času vendarle včasih še poseže po zgoščenkah z

ljudsko glasbo.

14. Ali imajo vzgojitelji doma kakšno pesmarico z ljudskimi pesmimi?

Tabela 23: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev, upoštevajoč mnenje, ali imajo doma kakšno pesmarico z ljudskimi pesmimi.

Pesmarica z ljudskimi pesmimi f f %

Da 62 93,9

Ne 4 6,1

Skupaj 66 100,0

Večina vzgojiteljev je odgovorilo, da doma imajo pesmarico z ljudskimi pesmimi

(93,9 %). Le 4 vzgojitelji (6,1 %) so odgovorili, da takšnih pesmaric doma

nimajo.

Iz rezultatov ugotavljamo, da ima velika večina anketiranih vzgojiteljev doma

pesmarico z ljudskimi pesmimi, kar je spodbudno. Zapisi v pesmaricah pomagajo,

da ljudske pesmi ne bi izumrle in nas spodbujajo k poznavanju in prepevanju le-

teh. Izdanih je bilo kar nekaj otroških ljudskih pesmaric, ki poleg otroških ljudskih

pesmi vsebujejo tudi ljudske izštevanke, zbadljivke in ritmizirana besedila.

Takšne pesmarice imajo ob zanimivih besedilih, ilustracijah in notnih zapisih

velikokrat priložene tudi zgoščenke z izbranimi pesmimi. Smo mnenja, da bi

takšne in podobne pesmarice morale biti prisotne tako v vrteških, kot v domačih

knjižnicah.

67

15. Ali vzgojitelji menijo, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim

pomembno?

Na koncu anketnega vprašalnika smo vzgojiteljem ponudili možnost, da zapišejo

svoje mnenje o tem, ali se jim zdi ohranjanje ljudskega izročila mladim

pomembno.

100%

0%

da

ne

Slika 4: Odstotek vzgojiteljev, ki meni, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim pomembno.

15 anketiranih vzgojiteljev na vprašanje o pomembnosti ohranjanja ljudskega

izročila mladim ni podalo odgovora; 51 anketiranih vzgojiteljev pa je zapisalo

odgovore, ki smo jih glede na število ponovitev združili v naslednje skupine oz.

range.

68

Tabela 24: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzgojiteljev glede mnenja o pomembnosti ohranjanja ljudskega izročila mladim.

RANG POMEMBNOST OHRANJANJA LJUDSKEGA IZROČILA

MLADIM f f %

1 Nujnost prenašanja iz roda v rod. 24 47,1

2 Razvijanje otrokove občutljivosti in zavesti. 11 21,6

3 Seznanitev z načinom življenja nekoč. 9 17,6

4 Razvijanje pozitivnega odnosa do kulturne dediščine. 7 13,7

47,1 % vzgojiteljev je odgovorilo, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim

pomembno, da ne izumre in da se prenaša iz roda v rod. 21,6 % vzgojiteljev je

odgovorilo, da je ohranjanje ljudskega izročila pomembno, ker si otroci preko

njega razvijajo občutljivost in narodno zavest; 17,6 % vzgojiteljev je mnenja, da

se otroci preko ljudskega izročila seznanjajo z načinom življenja nekoč. 13,7 %

vzgojiteljic meni, da se z ohranjanjem ljudskega izročila pri otrocih razvija

pozitiven odnos do kulturne dediščine.

69

Nekaj navedenih primerov bistvenih ugotovitev oz. mnenj vzgojiteljev:

»Čeprav sem na splošno mnenja, da je v vrtcih premalo poudarka na ohranjanju

ljudskega izročila, pa menim da je pomembno, da le-to ne izumre in da se prenaša

iz roda v rod, ker se s tem krepi narodna zavest«.

»Skozi ohranjanje ljudskega izročila si otrok razvija občutljivost, zavest,

povezanost s kulturo in okoljem, v katerem živi, ter pozitiven odnos do kulturne

dediščine«.

»Ohranjanje in negovanje ljudskega izročila je pomembno, ker bomo otrokom le

tako približali korenine naših prednikov«.

»Ohranjanje ljudskega izročila je pomembno, saj se otroci preko njega lahko

seznanijo z načinom življenja nekoč. Na ohranjanje ljudskega izročila zelo vpliva

okolje, v katerem otrok živi, in tako starši kot vzgojitelji in učitelji bi otroke morali

seznaniti s kulturno dediščino naših prednikov«.

»Mladi sami po sebi ne čutijo odgovornosti ohranjanja ljudskega izročila, zato je

toliko večja vloga nas odraslih, da jim na pravi način privzgojimo ljubezen do

našega narodnega bogastva in s tem dvigamo narodnostno zavest«.

»Ljudsko izročilo je naša dragocenost iz preteklosti, zato da ne gre v pozabo, jo

moramo ohranjati in z njo bogatiti našo dejavnost v vrtcu. Pomembno je, da se

otroci seznanijo in spoznajo ljudsko glasbo, ljudska glasbila in ljudski ples.

Najpomembnejšo vlogo pri ohranjanju ljudskega izročila in tradicije imata

nedvomno vrtec in kasneje šola, ki bi morala otroke pritegniti, da bi ljudsko

glasbo z veseljem poslušali in ne bi imeli o njej slabega mnenja in raznih

predsodkov, češ da je zastarela oziroma manjvredna«.

70

3.5. SKLEP Vedno znova lahko vidimo, da so ljudske pesmi zrcalo resničnega življenja, v

katerem se vrsti dobro in slabo. V preteklosti so bile te pesmi del vsakdanjika, v

današnjem času pa je zaradi drugačnega načina življenja manj skupnega dela in

druženja ter zato tudi manj priložnosti za skupno petje. Vpliv popularne glasbe in

napredek tehnologije so ljudsko glasbo močno zaznamovali, kar je posledično

vplivalo na to, da se nekateri ljudje ne zavedajo njenega pomena. Naša ljudska

pesem je vsekakor kulturna dediščina, ki ji moramo posvetiti pozornost ter jo

ohranjati in zapustiti prihodnjim rodovom.

Rezultati empirične raziskave so potrdili našo prvo hipotezo, saj skoraj vsi

anketirani v svoje delo vključujejo ljudsko glasbo. Pričakovali smo, da jo morda v

vzgojno delo vključujejo bolj pogosto, vendar so rezultati pokazali, da jo večina

vzgojiteljev vključuje le včasih. Kljub vsemu je tudi nekaj vzgojiteljev (28,8 %),

ki ljudsko glasbo v vzgojno delo v vrtcu vključujejo pogosto. Iz dobljenih

rezultatov sklepamo, da se vzgojitelji še zavedajo pomena ljudske glasbe in

ohranjanja slovenskega ljudskega izročila, kar nas navdaja z upanjem, da ljudska

glasba vendarle ne bo zamrla.

Rezultati raziskave so tudi pokazali, da otroci v vrtcu ljudske pesmi najraje pojejo,

le včasih pa jih tudi spremljajo na ljudska glasbila. Takšnim dejavnostim, kot je

igranje na glasbila, bi morali vzgojitelji posvetiti več pozornosti in težiti k

enakovredni zastopanosti vseh glasbenih dejavnosti, saj je iz prakse in rezultatov

raziskave razvidno, da največjo pozornost še vedno posvečajo petju pesmi, igranje

na glasbila pa je nekoliko v ozadju.

71

Potrjena je bila tudi druga hipoteza, v kateri smo predvidevali, da otroci v vrtcu

ne poznajo dovolj ljudskih pesmi. Ker imajo starši vedno manj časa in ker so

spremembe v načinu življenja odpravile marsikatero družabno navado, ki je bila

nekoč priložnost za petje ljudskih pesmi, jih otroci morda nimajo niti priložnosti

spoznati. Še vedno pa so staršem in vzgojiteljem na razpolago mnoge otroške

ljudske pesmarice in pesmi, le poiskati jih morajo in jih posredovati ter približati

otrokom.

Potrjena je bila tudi tretja hipoteza, saj večina anketiranih vzgojiteljev v svoje

vzgojno delo pogosteje vključuje slovenske umetne pesmi kot pa slovenske

ljudske pesmi. V precejšnji meri vzgojitelji v vzgojno delo vključujejo tudi

ljudske pesmi; dejstvo pa je, da njihovo funkcijo vedno bolj prevzema popularna

glasba in da postaja meja med ljudskim in umetnim v sodobnosti vedno večja.

Vzgojitelji verjetno raje izberejo nekaj bolj sprejetega in prepoznavnega, ker ima

to pri otrocih morda boljši učinek. Vsekakor pa ljudske glasbe ne smemo

zanemarjati, saj je njena vloga enako pomembna, kot vloga umetne glasbe.

Potrjena je bila tudi četrta hipoteza, saj smo v raziskavi ugotovili, da imajo

vzgojitelji pozitivna stališča do ljudske glasbe. V svojem prostem času namreč

radi poslušajo in prepevajo ljudske pesmi, pogosto pa se udeležujejo tudi

prireditev, povezanih z ljudsko glasbo, kar je spodbuden podatek, saj so takšna

srečanja ena izmed oblih predstavljanja, ohranjanja in poustvarjanja ljudske

kulture in brez njih ljudska glasba ne more živeti na enak način, kot je nekoč.

Torej se vzgojitelji kljub vsemu zavedajo, da tovrstne prireditve bogatijo njihovo

kulturno zavest. Nekoliko nižji rezultat pa se je pri raziskavi pokazal pri igranju

na ljudska glasbila, kakor tudi pri vključevanju v dejavnost folklore in pri

kupovanju zgoščenk z ljudsko glasbo. Ta rezultat ne preseneča, saj dejavnost

folklore in igranje na glasbila zahtevata dodatni čas, nadarjenost ter zanimanje

posameznikov. Nakupovanje zgoščenk pa zaradi vse pogostejšega poslušanja

glasbe preko modernih medijev (radio, računalnik, internet) in zaradi plačila

oziroma visoke cene le-teh v zadnjih letih upada.

72

Spodbuden je tudi podatek, da ima velika večina anketiranih vzgojiteljev doma

pesmarico z ljudskimi pesmimi. Smo mnenja, da bi takšne pesmarice morale biti

prisotne tako v vrtcih, kot domovih, saj pripomorejo ne samo k boljšemu

poznavanju ljudske glasbe, temveč k še bolj kakovostnemu prepevanju le-te. Vsi

anketirani so tudi mnenja, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim pomembno

in ne sme utoniti v pozabo, temveč se mora ohranjati iz roda v rod.

Med ljudskimi pesmimi, ki so se jih v šolskem letu 2012/2013 otroci naučili, se

najpogosteje pojavljajo naslednje pesmi: Marko skače, Ob bistrem potoku je mlin,

Na planincah, Sijaj, sijaj sončece, Ringa, ringa raja in Stara mati, dober den. V

vseh treh oddelkih so vzgojitelji našteli veliko raznovrstnih pesmi. Veliko je

predvsem takšnih, v katerih so omenjene živali in takšnih, ki imajo preprosto in

hudomušno vsebino.

Vzgojitelji so z otroki v vrtcu izdelovali predvsem glasbila, ki spadajo v

kategorijo otroških zvočnih igrač in kategorijo preprostih in kupljenih glasbil.

Našteta zbirka ni obsežna in bi jo vzgojitelji vsaj v 2. starostnem obdobju lahko

razširili, saj so otroci drugače prikrajšani za raziskovanje zvočnosti teh glasbil.

Potrebno jim je omogočiti izdelovanje instrumentov, da jih lahko spoznavajo in

preizkušajo.

Tudi zbirka glasbil, na katera znajo vzgojitelji zaigrati, ni obsežna in prav tako

obsega kategorijo preprostejših glasbil. Na nekoliko zahtevnejši ljudski glasbili, ki

zahtevata več spretnosti in znanja, znata zaigrati le 2 izmed anketiranih

vzgojiteljic.

73

Na podlagi lastnih izkušenj so se naša predvidevanja, da se ljudska glasba v vrtcu

ne pojavlja tako pogosto, kot bi bilo to potrebno, izkazala kot resnična. Vzgojitelji

ljudsko glasbo le včasih vključujejo v vzgojno delo in tako otroci poznajo vedno

manj ljudskih pesmi; predvsem tistih, ki izvirajo iz njihovega domačega kraja oz.

okolice. Tudi pri izdelavi ljudskih glasbil z otroki in preizkušanju zvočnosti le-

teh po našem mnenju vzgojitelji posvečajo premalo časa in pozornosti. Če

povzamem rezultate raziskave, pa je ljudska glasba v vrtcu še vseeno prisotna in

se vzgojitelji tudi v prostem času zanimajo zanjo ter menijo, da je ohranjanje

ljudskega izročila pomembno.

Menim, da bi morali vzgojiteljem ponuditi možnost dodatnega izobraževanja na

področju ljudske umetnosti in na to temo organizirati več seminarjev in delavnic,

saj bi le tako lahko vzgojitelji svoje znanje o ljudski glasbi izpopolnili in ga tako

lažje ter z večjim veseljem posredovali otrokom.

74

4 LITERATURA

Bahovec, E. s sod. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo

in šport.

Baš, A. (1980). Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Bedina K., Kartin Duh, M. Kumer., Z., Lipovšek, M., Rijavec, A. in Sivec, J.

(1987). Leksikoni Cankarjeve založbe : Glasba. Ljubljana : Založba

Obzorja.

Cvetko, I. (2004). Trara, pesem pelja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Čagran, B., Pšunder, M., Fošnarič, S. in Ladič, J. (2008). Priročnik za

izdelavo diplomskega dela. Maribor : Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta.

Denac, O. ( 2001). Umetnost. Otrok v vrtcu: Priročnik h Kurikulu za

vrtce,109-123.

Denac, O. ( 2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti:

Priročnik za vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih

predmetov v splošnih in glasbenih šolah. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Denac, O. (2010). Teoretična izhodišča načrtovanja glasbene vzgoje v vrtcu.

Ljubljana : Debora.

Dravec, J. (1957). Glasbena folklora Prekmurja. Ljubljana: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede.

Kumer, Z. (1996). Vloga, zgradba, slog slovenske ljudske pesmi. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

75

Kumer, Z. (1972). Slovenska ljudska glasbila in godci. Maribor: Založba

obzorja.

Kumer, Z. (1977). Etnomuzikologija. Ljubljana: Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani PZE za muzikologijo.

Kumer, Z. (2002). Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica.

Kunaver, D., Kumer, Z. (1987). Pesmi in šege moje dežele. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Manasteriotti. V. ( 1983). Prva srečanja z glasbo. Ljubljana: DZS

Merhar, B. (1961). Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pesek, A.( 1997). Otroci v svetu glasbe. Ljubljana : Založba Mladinska

knjiga.

Pesek, A. (2008). Glasba danes in nekoč 6. Učbenik za glasbeno vzgojo v 6.

razredu devetletke ( 1. izd., 1. nat.). Ljubljana: Rokus Klett.

Stanonik, M. ( 1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.

Terseglav, M.. (1996). Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Založba

Karantanija.

Vodušek, V. (2003). Etnomuzikološki članki in razprave. Ljubljana: Založba

ZRC, ZRC SAZU.

Voglar M. ( 1980). Otrok in glasba. Ljubljana : DZS

5 PRILOGE

Priloga A : ANKETNI VPRAŠALNIK

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani.

Sem Mojca Hazl, absolventka Pedagoške fakultete v Mariboru, smer predšolska

vzgoja. Pri predmetu didaktika glasbene vzgoje pripravljam diplomsko nalogo z

naslovom Ljudska glasba v vrtcu in se obračam na vas, spoštovane vzgojiteljice,

ker bi rada z vašo pomočjo izvedela nekaj podatkov, ki se nanašajo na ljudsko

glasbo. Prosim vas, da izpolnite kratek vprašalnik, obenem pa se vam zahvaljujem

za sodelovanje in pomoč.

Starostno obdobje oddelka v katerem delate: (obkrožite) :

a) prvo starostno obdobje

b) drugo starostno obdobje

c) kombiniran oddelek

leta delovne dobe: _______

1. Ali v svoje vzgojno delo vključujete ljudsko glasbo ( ljudski plesi, pesmi,

igre, običaji)?

a) da

b) ne

2. Kako pogosto v svoje delo vključujete ljudsko glasbo ?

a) zelo pogosto

b) pogosto

c) včasih

d) nikoli

3. Ali menite da otroci poznajo dovolj ljudskih pesmi?

a) da

b) ne

4. Katere ljudske pesmi so se otroci naučili v šolskem letu 2012/2013 ?

(naslovi) :

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

_____________________________________________

5. Ali otroci v vrtcu ljudske pesmi raje poslušajo ali pojejo ? ( napišite) :

a) poslušajo

b) pojejo

c) oboje

7. Katere pesmi pri vašem vzgojnem delu pogosteje izbirate ?

a) slovenske umetne

b) slovenske ljudske

8. Katera ljudska glasbila ste z otroci v vrtcu izdelali v šolskem letu

2012/2013?

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

___________________________

8. Kako pogosto otroci spremljajo ljudsko glasbo na glasbila ?

a) zelo pogosto

b) pogosto

c) včasih

d) redko

e) nikoli

9. Ali v prostem času radi poslušati in pojete ljudske pesmi ?

a) da

b) ne

c) včasih

10. Ali znate zaigrati na kakšen ljudski instrument ? Kateri ? (napiši) :

_____________________________________________________

11. Kako pogosto se udeležujete prireditev, ki so povezane z ljudsko glasbo ?

a)zelo pogosto

b) pogosto

c) včasih

d) redko

e) nikoli

12. Ali se morda vključujete v dejavnost folklore?

a) da

b) ne

13. Kako pogosto kupujete zgoščenke z ljudsko glasbo ?

a) zelo pogosto

b) pogosto

c) včasih

d) redko

e) nikoli

14. Ali imate doma kakšno pesmarico z ljudskimi pesmimi ?

a) da

b) ne

15. Ali menite, da je ohranjanje ljudskega izročila mladim pomembno ?

Zakaj ?

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

.

Hvala za sodelovanje