Stane JeršičBarbara Jakše Jeršič

Glasba panoram Plečnikove arhitekture

LJUBLJANA

Stane JeršičBarbara Jakše Jeršič

2

3

Aleksu, z ljubeznijo.

Stane JeršičBarbara Jakše Jeršič

Bast

LJUBLJANAGlasba panoram Plečnikove arhitekture

VSEBINA

14 O VRHUNSKEM OBLIKOVANJU PROSTORA akad. prof. dr. Jože Trontelj

16 O LJUBLJANI, PLEČNIKU IN FOTOGRAFIJI dr. Mojca Puncer

20 IMAGO PERENNITATIS prof. dr. Fedja Košir

22 GLOBINA POVRŠINE TRENUTKA Barbara Jakše Jeršič

24 PROSTOR IN ČAS Stane Jeršič

26 CERKEV MOJEGA OTROŠTVA dr. Katarina Marinčič

32 PLEČNIK IN JAZ Boštjan Vuga

34 VČERAJŠNJI IN JUTRIŠNJI SVET PLEČNIKOVE LJUBLJANE Marko Košan

42 RAZKRITI POGLED prof. dr. Jure Mikuž

45 FOTOGRAFIJE

110 INTERVJU S STANETOM JERŠIČEM IN BARBARO JAKŠE JERŠIČ mag. Jože Osterman

114 BIOGRAFIJE AVTORJEV

116 KRONOLOGIJA

118 LOKACIJE IN LETNICE POSNETKOV

8

9

10

Če je na eni strani glasba s svojo

abstrakcijo in časovnim sosledjem,

je na drugi fotografi ja s svojo

na videz dosledno resničnostjo

in zamrznjenim trenutkom.

11

Glasba ne obstaja, če je zaprta

v trenutek, kot tudi ne

fotografi ja, če se izroči

časovnemu toku.

12

13

14

Prostor je posebna dobrina. Zdi se, da ga je na našem planetu neznansko veliko. A vtis je zmo-ten. Z rastjo svetovnega prebivalstva in razma-hom gospodarstva se vse bolj in vse hitreje pora-blja tudi prostor. Neporabljeni pa zaradi nemarnih človeških posegov postaja vse bolj razvrednoten. Dragocenosti prostora se njegovi upravljalci in skrbniki mnogo premalo zavedajo. Kako umestiti človekovo delo v naravni ali že urbanizirani pro-stor velike vrednosti, kako ta izvzeti del skladno in estetsko urediti od zunaj in od znotraj, to so goto-vo najbolje vedeli veliki mojstri stavbarstva. Če se hočemo naučiti spoštljivega odnosa do prostora, moramo kreniti po njihovih stopinjah.

Za nastanek človeške vrste sta bila ključ-na dva, v tedanjem živem svetu povsem nova pojava: čaščenje umrlih in postavljanje svetišč. Odtlej je človek skozi vse čase temu dvojemu namenjal izjemno veliko moči in truda. Skoraj nemogoče si je dandanes predstavljati gigant-ske napore, potrebne za ustvaritev Stonehengea, vklesanje egiptovskih svetišč v skalo, izgradnjo egiptovskih in majevskih piramid, postavitev or-jaških kipov na Velikonočnem otoku, večstoletne gradnje mogočnih srednjeveških katedral.

O VRHUNSKEM OBLIKOVANJU PROSTORAakad. prof. dr. Jože Trontelj

15

Kaj pomeni izbrati, oblikovati in posve-titi prostor, so genialni arhitekti egipčanskih in majevskih piramid ali graditelji Stonehengea znali začutiti, pa tudi uresničiti. Tem ustvarjal-cem je bila še dana razkošna svoboda po svoje uporabiti izbrani del nedotaknjenega širnega prostora. Svoje stavbe in njihovo notranjost so zmogli orientirati celo po nebesnih znamenjih – po Sončevem letu in potovanju ozvezdij. Stav-barji posvetnih srednjeveških gradov so izbirali vrhove s strateško lego, a tudi z estetskim raz-gledom. Umetniški ustvarjalci sakralnih stavb, postavljenih na samem ali v mestih, od antičnih templjev prek sredjeveških katedral do cer-kva in mošej modernih časov, pa niso bili samo mojstri imenitne zunanjosti. V obiskovalcu, ki vstopi, tudi danes, po stoletjih, zbudijo čustva posebne mogočnosti posvečenega, skrbno obli-kovanega prostora.

Umetnik svojo sakralno stvaritev usmerja v nadnaravno brezčasnost, v večnost, proti Bogu. Tja usmerja tudi človeka, ki stvaritev doživlja – njegova čustva in misli. Podobno kot sakralna glasba je to eden najvišjih, po cilju celo najvišji vrh umetniškega ustvarjanja.

Tu se umetnik dvigne in oddalji od vsak-danjosti življenja, ki ga sicer ljudje večino časa preživimo v plitvini, na površini. Obenem dvigne iz vsakdanjosti tudi obiskovalca, ki se odpre ume-tnini.

Svetišče je kraj, ki s svojo digniteto in do-stojanstvom utiša in zastre malenkostnost vsak-danjika. Kraj, ki že sam od sebe, s svojim geniu-som loci, pozove obiskovalce: sursum corda.

Kraj, ki že z izrazno močjo, ki mu jo je iz lastnega notranjega bogastva podaril umetnik, sporoča, da je prostor posvečen.

Vsaka doba je imela izbrance, ki so znali to povabilo k duhovnosti vdihniti posvečenemu prostoru. Skozi zgodovino sakralne umetnosti so to storili tisoči genialnih stavbarjev in upoda-bljajočih umetnikov. Cilj so dosegali po različnih poteh, saj je vsaka doba imela svoj način, svoj umetniški jezik, svoj slog.

Najboljši med najboljšimi so znali in zmo-gli uporabiti najbolj izbrana izrazna sredstva, ki so jim bila na voljo, jih požlahtniti in zložiti v večnostno, skrivnostno stvaritev, ki celo manj dojemljivega človeka presune, ga prevlada in mu vzame besedo. To gotovo smemo reči o mojstru

Jožetu Plečniku. A on se, v duhu najboljše tra-dicije stroke, s svojo stvaritvijo ni obračal samo k Bogu. Obrnil se je tudi k človeku, celo proti vsakdanjemu svetu okrog svojih monumentalnih stavb, Bogu in preminulim posvečenih prostorov. S tem vse do danes velikodušno deli svojo žlah-tno umetnino, svoje visoko duhovno sporočilo z vsemi ljudmi. S svojo umetnino je oplemenitil tudi okolico – naravo in dela človeških rok.

Umetnost je med temeljnimi potrebami človeka. Na neki višji duhovni ravni je tesno po-vezana z vrednotami. Vrednote pa so temelj mo-rale in etike. Dandanes se pogosto sprašujemo: kako naj vzgajamo svoje otroke, da bodo dobri kolegi, prijatelji, starši, državljani? Na razpola-go je troje nasvetov. Prvi je, da otroku povemo, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je lepo. Drugi, da mu damo dober osebni zgled. Tretji pa je, da ga uvedemo v umetnost. Dobra umetnost v človeku, ne le mladem, tudi zrelem in starem, zbuja dobro, celo najboljše. Mojster Plečnik deluje s svojimi monumentalnimi stavbami tudi na mimoidoče, ki se tega ne zavedajo. Še mnogo bolj pa na tiste, ki se odzovejo vabilu, vstopijo v njegov prostor in se odprejo moči njegove umetnosti.

16

Vstopanje. Ljubljana vse bolj postaja tu-ristično privlačno mesto. Plečnikova arhitektura mestu zagotavlja identiteto, ki participira na vi-soki evropski kulturi modernizma. Pričujoče foto-grafske podobe dajo zgolj slutiti val obrazov in pisanih oprav, reko teles in glasov, ki odplavljala morebitni prvi občutek hladu spričo monumen-talnosti upodobljene arhitekture. Mesto uteleša kompleksna prostorska razmerja, medtem ko fotografa z močjo svoje naravnanosti investira-ta v simbolno vrednost prostora emocionalno, poetično noto, pri čemer za(b)risujeta številne povezave – tudi z družbenimi strukturami moči. Posamezni objekti in prostori oblikujejo niz sim-bolnih pomenov in s tem mestne »identitete«. Toda fotografa, denimo, namesto živopisnega slavljenja in propagiranja osrednjega mestne-ga bazarja ponujata asketski izsek Plečnikove tržnice. Emblem mesta, monument, simbol mo-derne, fragment stvariteljske zamisli o Ljubljani kot slovenskih Atenah, naravnan na »muzejski efekt«, ali samosvoj in pomenljiv poetični detajl, ki odpira drugačne poglede na mestno podobo?

Poetika in simbolika javnega urbanega prostora. Prostorsko poetiko lahko (na sledi

francoskega misleca Gastona Bachelarda) ugle-damo v kontekstu psiholoških, eksistenciali-stičnih in fenomenoloških refl eksij o prostoru, ki so vplivale na sodobnejše preiskave arhitek-turnih in prostorskih »poetik«. Odločilni pre-mik, ki nosi pomembne posledice za dojemanje prostora, pa se je zgodil nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, tj. premik od fenomeno-loškega interesa predhodnih dekad k sodobnim identitetnim in kulturnim politikam. Slednje k vrednotenju kulturne zgodovine prispevajo spo-prijem z razvojnimi diskontinuitetami, vrzelmi in odkloni (v tem smislu so pomenljiva prva so-očanja stroke s Plečnikovo arhitekturo). Toda na poetiko in simboliko prostora se lahko odzovemo zlasti z zanašanjem na domišljijo – rekoč, da pro-stor, ki ga je popadla domišljija, ne more ostati brezbrižen, prepuščen zgolj razumski kalkulaciji. Je doživet. In doživet ni samo v svoji dejanskosti, ampak z vsemi pristranskostmi domišljije.

Sodobni urbani prostor prečijo tako po-dobe posvečenih, kaotičnih, z domišljijo nabitih predelov kot tudi racionalnih, nadzorovanih ob-močij. Številni kritični misleci sporočajo, da je transparenten, čist, nevtralen prostor zgolj ilu-

zija. Prostor nima družbene eksistence neodvi-sno od vizualizacije, kar domiselno in z občutkom upošteva arhitekturna fotografi ja. Pričujoče fotografske podobe mesta se dotikajo številnih tem: prostorskih praks, arhitekture, urbanizma, okolja, reprezentacije, ideologije itn. Toda doti-kajo se tudi mita, tišine, samote, umirjenosti, celo lepote.

Arhitekturna fotografi ja – fotografska obe-ležja Plečnikove arhitekture. V tovrstni fotogra-fi ji prostor spregovori, a ne pove vsega. Doku-mentarnost fotografskih podob je namreč tesno zvezana z ekspresivno-interpretativnimi in poe-tičnimi pogledi avtorjev. V pričujočih fotograf-skih podobah Plečnikove arhitekture v Ljubljani se nam subtilno odstira lokus projektov, akcij in vizij za prihodnost, iz katere veje tudi duh preteklosti. Medtem ko je v antiki, ki je močno navdihovala Plečnika, estetska funkcija »ume-tniškega« (arhitekturnega) objekta neločljiva od religioznih in javnih funkcij, so v teku zgo-dovine prevladale posamezne funkcije na škodo organskosti in simbiotičnosti mestne skupnosti kot eksistencialno-političnega kolektiva. Javno življenje mestne skupnosti je v antiki bistveno

O LJUBLJANI, PLEČNIKU IN FOTOGRAFIJIdr. Mojca Puncer

17

zaznamovala arhitekturna podoba mesta z ago-ro (političnim zbirališčem), emporijem (tržnico), teatrom (javnim odrom za mestne prireditve) in nekropolo (pokopališčem). Modernizem na Slovenskem je s Plečnikom dopolnil proces obli-kovanja formalnih opozicij med »klasičnim« in »modernim« z invencijo nove oblike oživljanja in spajanjem različnih funkcij ter tako v arhitektu-ri, še zlati celovito v urbanističnih in oblikoval-skih načrtih slovenskega glavnega mesta, utelesil številne zgodovine. Arhitektova inventivnost se med drugim kaže v melodičnem nizanju vizual-nih potez, ki mestnega prebivalca navdajajo z ugodjem.

Fotografsko beleženje, »branje« prostora nepretenciozno sledi velikopotezni produkciji mestnega prostora, Plečnikovemu ustvarjalnemu zamahu, razgrinja strukturo njegovih stvaritev, njegovo arhitekturno poetiko. Njena funkcija lebdi nad prizoriščem kot fantom, ki napoveduje produkcijo vznesenega, luminoznega sveta, celo transcendence. Preddverje Križank, priljublje-nega gledališča na prostem, upodablja barvni diptih, medtem ko so v črno-bele panoramske poglede ujeti: antično navdahnjeni stebrni de-

tajl pokrite Plečnikove tržnice pozimi, pogled na zasneženo promenado parka s tivolskega gradu, sprehajalna pot ob mrliških kapelah ljubljanske nekropole Žale, od katerih veje občutek miru in tišine… Svojevrsten fotografski dnevnik lovi krhko razmerje med arhitekturno stabilnostjo in efemernostjo naravnih premen, pri čemer se naravni prostor umika družbenemu, označenemu prostoru.

Arhitekturna fotografi ja Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča je artikulirana avtorska izjava o podobi mesta Ljubljane. S sodobno pano-ramsko tehniko sta fotografa učinkovito realizirala koncept širšega dojemanja mestnega prostora. V ospredju ni siceršnja funkcionalnost upodobljenih mestnih predelov, ki jim daje svoj edinstven pečat Plečnikova arhitektura. Slednja odseva arhitekto-vo srečevanje in samosvoje spletanje klasičnega in modernega: tako zasnovano lokalno participira na univerzalnem in je danes vse bolj mednarodno pre-poznavno in cenjeno. Fotografi ja obenem refl ekti-ra prostorske kontekste, ki obdajajo ovekovečene arhitekturne stvaritve. Fotografska podoba sledi Plečnikovi arhitekturi v približevanju umetnosti v tisti njeni razsežnosti, ki sega daleč zunaj ča-

sovnih okvirov svojega nastanka. Arhitekturna fotografi ja je vselej tudi interpretacija umetelno oblikovanega prostora kot nasledka prekaljenih individualnih in družbenih izkušenj. Fotogra-fa sta si zadala zahtevno nalogo: ujeti fl uidnost prostora na ozadju impresivnega arhitekturnega ogrodja in ga na nek način udomačiti za gledalca. Pričujoče fotografske podobe so zavezane od-prtosti pogledov. Avtorska izraznost odpira oči, senzibilno implicira razsežnost gledalca.

18

19

20

Po preprosti, če ne kar populistični defi -niciji je fotografi ja (kot tehnični izdelek in kot umetnostna zvrst) odslikava trenutka. A ker lah-ko odslika cele nize trenutkov, v katerih se nam ne razkriva le vrsta dinamičnih, temveč tudi do-cela statičnih stvari ali prizorišč, smemo pritrditi paradoksni antitezi, da nam lahko kaže tudi tisto komaj doumljivo trajanje, ki mu rečemo večnost. V Plečnikovem primeru, ko gre, kakor tako radi pravimo, za »vekovito« ali »večnostno« arhi-tekturo, se da njeno ujetost v podobo, izdela-no s fotoaparatom, zlahka poimenovati »imago perennitatis«.

Fotoaparat je orodje, s katerim odslika-vamo resničnost. Ker nisem obremenjen z iz-kušnjami kritika fotografskih storitev oziroma stvaritev, govorim lahko kot komentator samo o onem, kar se me dotakne, ko gledam te posnetke (ki gotovo niso storitve, temveč stvaritve). Zato morebiti vidim ali si mislim celo več, kot sta nji-hova avtorja resnično želela pokazati oziroma povedati. To ni lahka naloga, ker zahteva tudi komentar elementarnih doživetij vsaj toliko domiselnosti, kolikor jo je vložene v njune fo-tografi je, ki so več kot imenitne ne samo zaradi

kakovostne vsebine, temveč tudi zaradi nekon-vencionalne oblike.

O Plečniku imamo grmado recentnih do-kumentov, ki so načelno dveh vrst: eni so literarni, drugi likovni. Z besedo izražena stališča so lahko močno raznolika, z likovnimi sredstvi prikazani pogledi pa so si praviloma podobni, tako da se zdijo skoraj klišejski. Seveda so to zmerom samo uresničene stavbe, drugače tudi ne more biti. Praviloma so posnete z istih točk, v letnem času, ko je fotografi ranje najlažje, dostikrat kar ob isti uri, ker so takrat sence ustrezno kontrastne. Táko se zdi vse, kar nastane v zadnjih desetletjih dvaj-setega stoletja. Kaj je arhitektura? Igra gmot, umeščenih v svetlobo, kot reče Le Corbusier.

Dovolite mi kratko zastranitev. Pri Pleč-niku je verjetno zanimivejše, vsaj za maloštevil-ne erudite, tisto, česar ne sezida in ostane samo v skici ali načrtu. A večini občinstva zadošča za oceno in navdušenost množica izvedenih artefak-tov vseh razsežnosti, od keliha do stola, od porta-la do mestne poteze, kar je področje, kjer lahko fotografi , ki so v prvem primeru čisto nemočni, izživijo vse svoje kompozicijsko mojstrstvo, izra-ženo z manjšo ali večjo osebno noto. Kaj pa je

kompozicija? Samo nekaj naključnega ali do za-dnjega detajla vnaprej pretehtana zamisel? Ver-jetno oboje. Toda!

Isti slikarski motiv more biti obdelan na mnogo načinov, od čistega, naravi dosledno zve-stega realizma do čiste, včasih celo kaotične ab-straktnosti, s črtno risbo ali z barvami v zabrisa-nem sfumatu ali kričečem kontrastu. Isti napev, zaigran na harfo ali na fl avto, zazveni sicer različ-no, toda v obeh primerih perfekcionistično ubra-no. Ali je tedaj presenetljivo, da je še učinkovi-tejša kombinacija obeh glasbil (ker razširja polje percepcije)? A za to, da izstopiš iz sakrosantnega okvira ustaljenih prijemov, nikakor ne zadošča samo inventivnost, nujen je še dobršen odmerek zdravega poguma.

Panoramski format fotografi j je najbolj očitna, a ne edina drznost, ki jo takoj opazimo kot odmik od standardnih receptov. Ali pretiravam, če se mi zde ti podolžni pogledi v prostor podobni prerezom in fasadam, ki so publicirani v Naporih in Architecturi Perennis? Arhitektove risbe, ki so navidezno izrazito tehnične, so tako razsežne, da mora pogled potovati od podrobnosti do podrob-nosti, preden jih dojame kot celoto ritmiziranih

IMAGO PERENNITATISprof. dr. Fedja Košir

21

členov, ki si sledijo v sklenjenem zaporedju, pri čemer postane potencirana monotonost, ki bi bila lahko celo dolgočasna, poglavitna privlačnost: kakor pri panoramskem formatu.

Druga pomisel, ki jo je nemogoče zatreti, je primerjava s Picassovo Guernico. Njene ne-vsakdanje dimenzije so eden od razlogov za sijaj-no kompozicijsko ogrodje, ko prehaja cikcakasta lomnica, sicer determinanta klasičnega triptiha, prek robov podobe samo zato, da bi se na drugem mestu znova vrnila v okvir in s tem do skrajnosti stopnjevala urejenost in obenem dramatičnost zasnove. Združitev tradicionalne tematike in iz-virne variacije je presenetljiva, a ne čisto nepri-čakovana. Tako ravna večina umetnikov, ki kaj veljajo. Če dobro preudarim, se s to tezo vračam naravnost k Plečniku.

V obeh navedenih primerih so podobno-sti s kompozicijo fotografi j, o katerih govorim, najbrž naključne, a očitne. Pomembne pa so tudi razlike. Picasso napolni svojo vizijo apokalipse z množico fi gur; tu se kot hotena posebnost, morda celo kot kaprica, kaže v svetu vrhunske arhitek-ture odsotnost, če ne kar nepotrebnost človeka. Nekaterim se zdi to nenavadno. Ko pa pomislimo

na bizarni nasvet Johna Ruskina, kako naj zasnu-je arhitekt vsako stavbo s predstavo, kakšna bo, kadar bo razvalina, se zavemo, da človek mogoče le ni edino merilo vseh stvari (bivajočih in nebi-vajočih, kakor so in kakor niso, če do konca odre-citiram antično modrost).

Drži, v fotografi jah je ujeta resničnost. A resničnost utegne imeti več pomenov, ne le enega (ali celo nobenega). Tisto, kar imamo v normal-nem formatu za nedvoumno prepoznavno, po-stane s to novo tehniko nenavadno, skrivnostno, domala neprepoznavno. Kar najbrž dokazuje, da dojemamo svoje okolje in v njem ljudi šablonsko, po prirojenih ali privzgojenih vzorcih, bržčas celo s predsodki. Prav v primeru, o katerem govorim, se jih je treba znebiti izrazito korenito. Nakar se nam naenkrat razodene čaroben svet sugestivnih, bodisi direktnih bodisi diskretnih, nemalokrat paradoksno priostrenih nebesednih nagovorov.

Primerov, kolikor hočete. Denimo: v manj izzivajočih dimenzijah izrezov se kompozicijski prijem preusmerja v hoten kontrast, dosežen s kombinacijo grajenih sestojev in bujne vegetaci-je, praviloma v prvem planu. Kristalinična eksak-tnost trdne snovi se skriva za zastorom naključno

razvejanih krošenj. Človeku se lahko izognete, ne morete pa pobegniti pred predmeti. To nam pove-do posnetki, ki so nekakšni binomi, prikazi istega prostora v dveh različnih trenutkih. V prvem živi arhitekturna scena sama ob sebi kot avtonomen ansambel sten, streh in stebrišč. V drugem posta-ne vsebovalnik, v katerega so navlekli neznansko množino reči.

Tako se v te podobe tihotapi četrta raz-sežnost: čas. S čimer se tudi same nenaključno vključujejo v čas tako suvereno, da bodo ostale za zmerom dragoceno pričevalo o arhitekturi.

22

Med zaznavanjem in čutenjem sveta se postavljajo omejitve. Preproste, jasne in nevidne. Svet obstaja iz podob, se opisuje skozi abstrak-tnost besede in projicira v vedenje vidnega zno-traj nas. Kako skrivnostno in čarobno je pravza-prav odgrinjanje plasti podob, sem zaznala skozi prebiranje »počitniške« literature, ki me je letos spremljala na poletnem dopustovanju.

Oče Goriot Honoréja de Balzaca, O foto-grafi ji Susan Sontag ter Človek in njegovi simboli Carla Gustava Junga. Očeta Goriota sem prebrala v hipu, O fotografi ji prebiram še danes, knjiga Člo-vek in njegovi simboli me čaka na knjižni polici. Kaj imajo te knjige skupnega? Povezuje jih pre-prosto naključje, kot nas naključja povezujejo v ži-vljenju in kot naključno odbiramo podobe. Gospa Vauquer je imela v svojem penzionu gostače, bitja, ki jih vidimo kot iz mesa in krvi, kako živijo svoje življenje. Podobe, ki tkejo zgodbo v navidezno zna-nem prostoru, v navidezno znanem času. Vonjamo z maslom zabeljeno bravino, po zažganem mleku pre-pojeno sobo, s soparo prenapolnjeno sprejemnico. Slišimo stopinje mehkih tačk gospodinjine mačke, težke korake vprašljivega možaka Vautrina, ropot konjskih kopit na tlakovanih cestah Pariza. Obču-dujemo lepoto Goriotovih hčera, jočemo ob boleči-ni izpraznjeno trpečega očeta in ... čutimo.

Seveda so besede zavite v tančico večpo-menskih skrivnosti in podobe so prekrite s pregri-njalom navidezno naivne zapeljivosti. Obdajajo nas, da nas zapeljejo. Čar je v nedolžnosti sporo-čanja in čistosti oblik, v redu in razmerju, vzposta-vljenem do zunanjega sveta. Lepota je v enostav-nem objemu ljubezni – do sveta, sebe, drugega.

Zaznavanje duha mojstrov zgodovine sko-zi njihova dela je očarljiv izziv. Kot alpinist se po skalah vzpenjaš proti vrhu gore. Klin za klinom, korak za korakom razgrinjaš vsebino duha prete-klosti. Šarmantno prazen je okus preteklosti, ujet v okvir fotografi je. Če je na eni strani ujet tre-nutek odločilnega dejanja – kot neponovljiv gib, izraz, je na drugi strani trenutek, ki je to zgolj zaradi pritiska na sprožilec fotoaparata. Dolg trenutek, ki beleži prostor. Panoramsko. Ne gre za pomikanje objektiva po obodu kroga, ne gre za zajemanje in popravljanje perspektive v kotu 360 stopinj, gre za preprosto panoramo. Pogled od daleč, z druge strani.

Enostavno bi bilo reči z druge strani ceste, okna, letala ali dvigala ... Gre za pogled »nekam«, za odkritje trenutka, ki je večen, razvlečen v ne-skončnost, raztegnjen v večnost, kot je podaljšan panoramski format v odnosu do običajnega for-mata zrcalno refl eksnih fotoaparatov. Trenutek

GLOBINA POVRŠINE TRENUTKABarbara Jakše Jeršič

23

predstavlja ozek, kratek izsek časa, v katerem naj bi bila zajeta njegova pomembnost, da je oveko-večen v fotografi ji in izpostavljen gledalcu. Prav tako lahko predstavlja odslikano brezčasnost, na platnu katere se projicira večnost, da jo lahko uz-remo v stvarnosti sedanjega časa.

Kako pomemben je trenutek za beleženje duha mojstra Plečnika, ki se je udejanil v njego-vih delih, v mestnih arhitekturnih ubranostih? Kako odločilen je trenutek za dediščino in sporo-čilo zgodovine, ki se preliva v sedanjost, v kateri živimo, bivamo, (so)ustvarjamo? Veliko? Malo? Kako pomemben je trenutek, se zavemo, ko nam zdrsne na poledenelem cestišču, in njegova vre-dnost nam je razložena s posledicami, ki nam jih dogodek prinese. Ključnost drobcev časa cenimo, ko se življenje počasi sestavlja v dneve, leta, de-setletja ...

Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga fotografi j in knjiga besed, Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga o Ljubljani in za Ljubljano. Glasba panoram Plečnikove arhitek-ture je knjiga podob, podob Ljubljane in knjiga razmišljanj o Ljubljani. Knjiga o arhitekturni vre-dnosti, ki nam je bila predana. Knjiga o pomenu zakladov, ki jih aktualni sprehajalci intimno za-znavamo na odru življenja mesta Ljubljana.

Fotografi ja, podoba sveta skozi kukalo naprave, odtisnjena na tanek list papirja, odseva čas. Čas, ki obstaja nekje drugje in ustvari nov kraj v fotografski podobi, ki jo uzre opazovalec. Stkana je nova, subjektivna pripoved v jeziku podob. Čarobno skrivnostno.

Kako fotograf zazna ali vidi prostor, kako določi ustrezen trenutek? Obstajata vsaj dva po-mena trenutka – trenutek, v katerem se zgodi vse, in trenutek, v katerem se ne zgodi nič. Trenutek, ki spremeni življenje. Trenutek, ki odnaša življe-nje vztrajno počasi. Brezčasni trenutek postane panorama našega pogleda zazrtega v večnost.

Ljubljana, Glasba panoram Plečnikove arhitekture je knjiga podob, knjiga besed, knjiga mesta, knjiga arhitekture. Knjiga glasbe?

Glasba igra srcu, pa naj se sliši še tako pre-prosto domače. Podobe igrajo pod taktirko diri-genta – ustvarjalca vidnega in videnega – glasbo harmonij, ki je lastna očem. Neslišno glasbo premi-šljeno vizualnih ritmov, zaporedij svetlob, senc, linij in barv. Naključnost zvokov ustvari hrup, naključ-nost podob zmedo, naključnost besed nesmisel.

Fotografi ja beleži. »Fotografske kamere so začele podvajati svet s posnetki prav tedaj, ko se je človeška krajina začela vrtoglavo spreminjati: nešteto oblik biološkega in družbenega življenja

je podvrženih uničenju v zelo kratkem časovnem obdobju – imamo pa napravo, ki beleži tisto, kar izginja. Zapleteno razslojenega Pariza spremen-ljivih razpoloženj z Atgetovih in Brassaïovih fo-tografi j v glavnem ni več,« navaja Susan Sontag v zbirki esejev O fotografi ji (1977).

Plečnikova Ljubljana o(b)staja. Plečniko-va Ljubljana je mesto za vse, ki čutijo, zaupajo, verjamejo.

Jedro sporočila je zavito v skrivnost. »Minljiv si, le dela so tvoj spomin« – napis, vre-zan v kamen v Plečnikovih Križankah, zagrinja razodeto skrivnost. Trenutek za trenutkom se prepuščamo večnosti in za nami ostajajo predme-ti, tanki listi papirja, kamni, pesek, pepel ...

Globina površine trenutka je izgubljena v večnosti. Globina površine je vidno nevidna. Je lepota, ki je brezčasna in nas očara. Je ljubezen do življenja. Spoštovanje preteklosti in vera v prihodnost. Globina površine trenutka je foto-grafi ja. Trenutek, ko je fotografova roka priti-snila na sprožilec in ujela minljivosti podvrženo obstajanje. Globina površine trenutka je Glas-ba panoram Plečnikove arhitekture. Je neslišna glasba harmonij, ki jo igrajo podobe srcu. Glasba panoram Plečnikove arhitekture je skrivnostna antologija podob Plečnikove Ljubljane.

24

PROSTOR IN ČASStane Jeršič

25

Vedno znova se vračam v iste prostore. Pomlad je od vseh letnih časov najmlajša … Zima me napoti v preteklost, ko postanejo Plečnikovi ambienti polni pretanjene intimnosti. Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad. Drug letni čas, se pravi nekaj drugega?

Pogledi pripoznavajo prostore razvidno in skrivnostno. Glas zveni v velikem Plečnikovem ambientu drugače kot v malem; povsem drugače odzvanja v odprtem kot v zaprtem prostoru. Ne-skončno število popolnih kompozicij, ki razkriva-jo različne kulture in čas.

Pred dva tisoč leti je Ovid v Metamorfo-zah, slavnih mojstrovinah latinske literature, ki se nanašajo na grške mite, zapisal: »Vse se spre-minja in nič ne propade; in vse se pretaka semkaj od tam, od tukaj spet tja …«

Življenje se nadaljuje, da bi nam razodelo skrivnosti, ki so na dlani, ko nas preteklost po-vabi, da obudimo spomine. Fotografi rat se od-pravim, da bi razumel, na kakšen način izraziti videno in doživeto skozi poetiko fotografskih podob. Fotografi ja omogoča, da v času zamrznem minljivost in odhajajoče trenutke, ki dajejo bo-gastvo življenju. Ustvarjati slike, ki se na sebi lasten način navezujejo druga na drugo, se smi-selno dopolnjujejo in ustvarjajo ritem, ki prinaša

na površje pozitivna čustvovanja. Tako začnem snemati … povezovati trenutke, ki odražajo pro-stor in čas, v kontekst, ki daje gledalcu priložnost občutiti tisto emocijo, ki simbolizira pomen na-šega bivanja.

Na tej točki se srečam z l‘instant decisif (Odločilni trenutek; Henri Cartier-Bresson). Kaj je odločilni trenutek zame? Takrat, ko kadriram in pritisnem na sprožilo fotografske kamere, ali takrat, ko se za računalnikom, med številnimi po-snetki odločam, katerega izbrati in kateri bodo, morda za vedno, izgubljeni?

Zaželim si, da bi fotografska zgodba v Glasbi panoram Plečnikove arhitekture delova-la tako, kot da so vse fotografi je posnete v enem trenutku. Kljub temu da so bili nekateri posnetki narejeni v dežju, drugi v sneženju, megli, soncu, vetru, večeru … Iluzija, ki morda prikaže Plečnika v vsej njegovi razsežnosti; mojstrsko, resnobno, poglobljeno, vzvišeno, plemenito in skromno.

26

Zmeraj smo vstopali od strani. V času mo-jega šišenskega otroštva se je zdelo, da cerkev sploh nima drugega vhoda. Odrineš ozka, neugle-dna, od vremena zdelana vrata in se znajdeš v ve-likem strogo slovesnem prostoru: ne vem, ali sem kot otrok kdaj pomislila, kako nelogično je prav-zaprav razmerje med pohlevnimi vratci in monu-mentalno notranjščino. Preveč je bilo drugih reči, ki so se otroški duši zdele čudne, v zvezi s cerkvijo nasploh, pa še posebej v zvezi s to cerkvijo.

Pred tridesetimi leti, ko sta v Šiški živela moja stara starša, se je po ulicah še prašil maka-dam; zoper prašenje so polivali z rjavo tekočino, ki je dišala po cikoriji. Cestne svetilke, podobne skodelam za kavo, so bingljale na nacefranih ži-cah, kot bi jih razobesili zanikrni vrvohodci. Am-pak v bistvu se od tistih časov ni veliko spremeni-lo. Vzdušje je ostalo enako, ne čisto mestno in ne čisto podeželsko. Makadama ni več, a ob nizkem pritisku kraj še vedno diši po močnatih jedeh. In navsezadnje: v cerkev še zmeraj vstopamo po-hlevno od strani, čeprav je res, da so vrata dobila vetrolov, ki daje slutiti željo po razkošju. Prednje pročelje, ki sem ga kot otrok videla le nekajkrat in me je vsakokrat navdalo s silovitim presene-

čenjem, se mi po tridesetih letih ne zdi nič manj presenetljivo. Kaj počno ti strogi sivobeli stebri v zakotju ob železniški progi, med zelenjavnimi vrtovi, vrvmi s perilom, med prizidki, nadzidki, nadstreški in lopami? Plečnikova cerkev v Ši-ški ni eden tistih čudežev, ki se nam odpirajo po srednjeveških mestih, ni vraščena v svet, ki jo obdaja. Ob pogledu na pročelje – ne v otroških letih, pač pa zdaj, trideset let pozneje, ko pre-verjam natančnost svojih spominov – pomislim, da stavba deluje kot tujek, ker je tako brezkom-promisno poštena. V skromnih materialih izraža neskromnost: to protislovje vsaj name ne deluje domače, ampak nekako jezno.

Kot otrok sem bila seveda prepričana, da jeza velja meni. V šišensko cerkev so naju s sestro pošiljali ob praznikih, še posebej za veliko noč k blagoslovu jedi. Stara mama naju je počesala in nama spletla trde kite, dobili sva vsaka svojo košarico, stari ata nama je dal po deset jurjev za v pušco (praznična gorečnost ne preveč rednega obiskovalca cerkvenih obredov). Zraven je šla tudi soseda, ki naju je med potjo učila, kako je treba v odločilnem trenutku odgrniti prtiček, da žegen prodre do pirhov. »Zdaj!« je srdito zašepe-

CERKEV MOJEGA OTROŠTVAdr. Katarina Marinčič

27

tala, potem ko smo že neskončno dolgo sedele v cerkveni klopi. Zdelo se mi je, da nas vsi gledajo. Predvsem pa, da vsi gledajo mene, da vsi opazi-jo, kako vstajam in sedam s časovnim zamikom, ker (o sramota!) ne vem, kdaj in zakaj se v cerkvi vstaja in seda.

Ko sem se pred nekaj dnevi sprehodila po prazni notranjščini Plečnikove cerkve v Šiški, se mi je zazdelo, da bi se moja poštena otroška duša takrat davno lažje sprijaznila s praznoverjem in z goljufi jo, če bi nosili žegen v kako drugo, dru-gačno stavbo. V stavbo, ki bi bila manj podobna antičnemu svetišču (ali zelo lepi telovadnici), pa bolj podobna tistemu, kar so od krščanskih sve-tišč pričakovale poznejše, nam bližje generacije. Francoski romantik Chateaubriand je denimo veličino katoliške vere povezoval z arhitektu-ro gotskih katedral. Antični templji so lepi kot palmovi gaji, je zapisal, a naše katedrale so kot starodavni galski gozdovi. Cerkev po tem poj-movanju torej ni le zbirališče in svetišče, ampak tudi in predvsem zatočišče, skrivališče, labirint s temačnimi koti in votlinami.

Na sončno junijsko popoldne v Plečni-kovi cerkvi svetega Frančiška Asiškega skušam

nadaljevati Chateaubriandovo prispodobo. V tej stavbi, si rečem, se ne moreš ne izgubiti ne skriti, niti majhen otrok se ne more. A po pravici pove-dano: tudi palmovi gaji so daleč, in tudi cvetoča dežela prvih kristjanov, o kateri je tako poetično pisal še en francoski romantik, Jezusov biograf Ernest Renan. Skozi gladka okna pada popoldan-sko sonce, svetloba se odbija od opečnih stebrov in svetlega lesa. Nenavadno, da oranžna svetlo-ba učinkuje tako čvrsto. Če bi že morala narediti primerjavo, bi rekla, da me notranjost Plečniko-ve cerkve spominja na žitno polje.

Knjiga, za katero pišem tole besedilce, v jeziku podob pripoveduje o panoramah. Plečni-kova cerkev je nekako povezana tudi z mojim od-kritjem pomena besede »panorama«. Stara sem bila osem let, peljali so me pogledat naše novo stanovanje v devetem nadstropju bloka na sever-nem robu Ljubljane. Vsa okna so bila obrnjena proti jugu, videlo se je neznansko daleč, čez po-plavo hiš vse do Ljubljanskega gradu, za katerim se je megleno zarisoval Krim. Na desni strani raz-gleda je bilo nekaj polj, železniška proga, čudno grozeča plinarna, modro poslopje tovarne zdra-vil. In tam, na desni strani panorame, je pred

mojimi očmi nenadoma vzniknil tudi raketasti stolp Plečnikove cerkve v Šiški. Prepoznala sem ga, a obenem se mi je zdelo, da ga vidim prvič.

28

29

30

Kakor vsaka dobra arhitektura tako tudi Plečnikova dela in njihovi detajli praviloma

31

dopuščajo množico pogledov in od gledalca je odvisno ali jih bo opazil in znal ceniti.

32

Bela ozka rampa se spiralasto vzpenja po belem pravokotnem vertikalnem prostoru cer-kvenega stolpa. Svetloba prodira skozi dvoje ve-likih okroglih okenskih odprtin pri vrhu stolpa. Zasteklitev oken je predeljena z mrežasto struk-turo. Na zunanji strani zasteklitev so čez celoten polmer kroga nameščeni urni kazalci. Vzpenjaš se po belem prostoru, po njem odmeva zvok pre-mikanja kazalcev. Potem z notranje strani, skozi uro gledaš na dve strani mesta, na dve sliki. Po-slušaš čas v vrtoglavem belem prostoru stolpa cerkve svetega Srca Jezusovega v Pragi. To je nadrealističen in hkrati nadvse bazičen občutek: zvok premikajočih se kazalcev, statika mestne slike, vrtoglava belina netektonskega prostora. Doživetje bližje Hitchcocku kot Plečniku. Bolj sekvenca iz črno-belih 39 stopnic kot prizor iz no-tranjosti Plečnikove cerkve.

Zunanjost stolpa in celotne cerkve je ovi-ta v opečnati zid, ki se proti vrhu nagiba navzven. Kamniti pravokotniki, ki štrlijo iz te fasade, so videti kot kaplje, ki polzijo po zgornjem, nagnje-nem delu fasade. Kompozicijsko in materialno bogastvo zunanjosti cerkve nima nobene poveza-ve z notranjostjo stolpa. Če je kvadratno zasno-

vana ladja že neprava oblika za krščansko cerkvi-jo, predstavlja tehnično utilitaren rampast stolp skorajda že »napako« v Plečnikovi arhitekturni produkciji: preveč bel, premalo ornamentiran, premalo uporabe klasičnih arhitekturnih elemen-tov, preveč modernističen, preprosto premalo Plečnik.

Plečnika nisem nikoli povsem razumel. Nikoli nisem o njegovih delih razmišljal na podoben način, kot se lahko učiš iz del njego-vih sodobnikov in velikih arhitektov 20. stole-tja. On ni Le Corbusier ali Mies ali Gropius ali Asplund. Njega se ne da naučiti, on ni didakti-čen. Vedno ko sem mislil, da razumem njegovo produkcijo, da ji lahko sledim tako daleč, da bi določene principe lahko prevzel in jih prenesel v svoje projekte, sem ugotovil, da so ti izmuzlji-vi in fl uidni. Igranje s klasičnimi pravili, torej z vsem tem, kar so te naučili v šoli, neupošteva-nje tipološke hierarhije prostorov, nerigorozna in eklektična uporaba materialov, egocentrično kreativen pristop k prenovi, dogradnji ali od-stranitvi obstoječe gradbene strukture v Pleč-nikovih delih sprožajo potujitve med objektom in nami, subjektom kot opazovalcem ali uporab-

PLEČNIK IN JAZBoštjan Vuga

33

nikom posameznega objekta, podobno, kot je potujena identifi kacija med gledalci in igralci v Brechtovih delih.

Plečnika niti ne poskušam razumeti. Pri njegovih delih me najbolj privlači tisto, kar de-luje najbolj »narobe«, kar je najmanj udomače-no, kar je eksperiment, kar je težko videno kje drugje. Privlačijo me prostorske sekvence, ki so zunaj kanonov klasične in moderne arhitekture. Poleg prostora stolpa cerkve v Pragi odkrivam te že skorajda dalijevsko lobotomične sekven-ce v enovitem rastru luči, ki prekrivajo različne obodne stene Hudičevega dvorišča v ljubljanskih Križankah ter prečno leseno ladjo v prvem nad-stropju cerkve svetega Mihaela na Barju. Ali pa čuden prostor križanja nove in obstoječe ladje bele cerkve v Bogojini.

Pri Plečnikovem delu me privlači to, česar ne razumem, kar je najmanj didaktično, najtežje razložljivo. Prav te prostorske sekvence sproža-jo asociativne tokove, ko iščem povezave zunaj same arhitekturne materije. Poskušam odkriva-ti neudomačenost teh sekvenc, zakaj učinkujejo tako močno name, kaj so njihove prvine. To je ve-dno zamik od znanega, že videnega, to so vedno

testi, eksperimenti, iskanje, včasih bolj včasih manj zanimivo.

Preskočimo merilo. S prostorskih sekvenc na merilo mesta. Plečnikova Ljubljana kot slo-venske Atene, njegova formula vzpostavitve me-tropole v merilu provincialnega mesta Ljubljane v prvi polovici 20. stoletja. Mesto, ki ni imelo ne dovolj historične substance ne dovolj kritične mase, je potrebovalo eno roko, eno vizijo, ki je začela počasi vzpostavljati začetek tistega urba-nega tkiva, ki dela danes Ljubljano metropolo. Čisti egotrip ali čisti altruizem ali zmes obojega? Plečnik ruši vse, kar se mu ne zdi dovolj vredno in vzpostavlja svojo formulo nove Ljubljane.

Kaj je Ljubljana danes, po 85 letih od za-četka njene preobrazbe s Plečnikovimi deli? Ali ima vzpostavljeno substanco metropole ali potre-buje eno roko za svoj nadaljnji razvoj?

Ne, Ljubljana danes je evropska metropo-la, kjer bi moral biti mogoč pluralizem prostor-skih konceptov, kjer vsi iščejo in najdejo svoj prostor v mestu. Ravno to bogati njeno mestno sliko in spodbuja njen dinamični razvoj. To je formula Nova Ljubljana, dinamično mesto z za-četka 21. stoletja.

Privlači me cerkev svetega Srca Jezuso-vega v Pragi. Je mentalna točka celega mestne-ga predela, je središče identifi kacije. In ko njeno ornamentirano stavbno maso nepričakovano zagledaš, ko se dvigneš do konca ulice, ki vodi do nje, ko jo njena osna postavitev v prostor in postavitev na vrh dela perspektivno še bolj hori-zontalno, skorajda sploščeno in neizmerno veliko, po vsem tem, je šok belega vertikalnega prostora stolpa še toliko večji.

Čista kinematika. Igra med percepcijo in gibanjem. To mi je blizu.

34

Jože Plečnik je Ljubljani zapisal svoj arhitekturni testament. Kozmopolitski Dunaj in zlata Praga sta morda navdihnila nekatera njegova najboljša in najbolj izvirna dela, a šele v rojstnem mestu in nastajajoči metropoli mla-dega evropskega naroda na poti slutnje uresni-čitve večstoletnega cilja državne samostojnosti je izrisal monumentalno podobo opusa evropskih dimenzij, ki povezuje graditeljske ideje včeraj-šnjega in jutrišnjega sveta v čudovito urbano tkivo tenkočutno razpredenih niti neponovljive-ga ustvarjalnega nasnutka. Čeprav se vse zamisli niso utegnile uresničiti, kot si je zamislil, je sple-tel žlahtni venec vedutnih poudarkov uspavane provincialne lepotice in ji sredi preteklega stole-tja vdahnil identiteto, ki nezgrešljivo podčrtuje sentiment tukajšnjih ljudi tudi v našem 21. stole-tju. Občutljivo je prepoznal genius loci starosve-tnega mesta, umerjenega v sramežljivih propor-cih miselnosti naroda, ki ni imel svojih knezov in kraljev, in mu vdahnil v slikovite detajle zazrto urbano silhueto, kakršna se z bregov Ljubljanice le zlagoma razlije v bližnje in nekoliko bolj od-daljene soseske, kjer si srednjeveška, pod grajski hrib stisnjena Ljubljana podaja roko s svojo zr-

calno podobo, na nasprotnem bregu reke pozida-no nad ugreznjeno mrežo insul antične Emone, v vidnem polju ohranjene le še z južnim obzidjem, ki ga je na poti od svojega asketsko skromnega, a v detajlih zopet žlahtno poduhovljenega doma in delavnice v Trnovem na itinerarju dnevnega sprehoda proti središču mestnega vrveža s prefi -njenimi akcenti preoblikovanega ohranil veliki mojster. In na tem mestu iz davnin odmevata visoka misel in duhovna moč antike, ki se z vsa-kim naslednjim korakom današnjega popotnika, ko s Plečnikom stopa v mestno jedro, odtiskuje v tenkočutno izklesani pohodni tlak ulic in pre-oblikovanih trgov, preči zopet prek reke in ob balustradi monumentalnega trojnega mostu zra-se v kolonado mestne tržnice, koder se žuborenje živega življenja ujame v odmev ritma težkih ste-brov in preklad novodobne agore in se v izteku poteze dvigne kvišku k nadstropni, nad bučanje prometa umaknjeni loži ozke fasade prirezane-ga trikotnika uličnemu nizu priličenega vitkega »Peglezna« in dalje ob Ljubljanici na Ambro-žev trg, kjer je postavljena nenavadno žlahtno, z mnogimi antikizirajočimi elementi oblikovana zapornica.

VČERAJŠNJI IN JUTRIŠNJI SVET PLEČNIKOVE LJUBLJANEMarko Košan

35

Prepričljivi in tihotno lepi so pogledi foto-grafske kamere, ko v panoramskem pogledu z višine zajame občutljivo urbanistično preprogo, ki jo je Plečnik z zavedanjem minljive resničnosti stkal Ljubljani. A vanjo zavestno še položil neminlji-vo žarenje vzvišenega ideala znamenite ideje o »architecturi perennis«, zunajčloveški, od nevi-dnega stvarnika gnani sili, urezani po nedoumlji-vi logiki absolutne skladnosti in mere, kakršno ponazarja srdita gesta božjega glasnika Mojzesa, Dolinarjeve kiparske mojstrovine, nameščene na zunanjščino univerzitetnega hrama znanja, brž-kone najimenitnejše med vsemi Plečnikovimi pa-lačami v rojstnem mestu. S slikovito, z opečnato rdečino zaznamovano fasado stavbe renesančne tektonike in proporcev je dosegel zadnjo, najbolj prečiščeno fazo v skrbnem oblikovanju fasadnih nizov, vedno znova ujetih v neizčrpno igro kla-sicističnega, a povsem moderno preoblikovanega prepleta pilastrov ter lizen, arkadnih lokov in venčnih zidcev.

In enako sugestivni so zaustavljeni raz-gledi fotografskega očesa, ki jih kot meduza vrne skrepeneli prečiščeni odsev zgovornega detajla in pozornemu prisluškovalcu ambientov pričakova-

no ter še večkrat povsem nepričakovano, a vselej prepoznavno, razodeva oblikovalčev mojstrski pečat, ujet v neštete poglede, ki izzivajo dialog. Čeprav so se zaokrožili v samoumeven materialni in duhovni obraz mestne vedute, niso nikjer uliti v neprepoznavno, zgneteno in nedoločljivo brez-brežno gmoto utrinkov v preseku zgodovinskih časov … Plečnikovi posegi vselej zadržijo odma-knjeno samostojnost, v hieratični drži obvladu-jejo okolico in terjajo zase pozornost … Šele zbra-no branje njihovega mnogoplastnega sporočila v polnem vzgonu razkriva iskrivost avtorjevega duhovnega naboja …

Plečnikova arhitektura spaja minulost in sedanjost, včerajšnjemu svetu omogoča vstop v trenutek, ki ga živimo, žlahtne usedline prete-klosti zavrtinči v brstenje sedanjosti. Plečnik je moderno oblikovane forme odel v plašč klasične strogosti in jih prekril z nadzgodovinsko opno. Vzorec preteklosti je vtisnil v večnostni izraz, ki se vselej ravna po zavesti sedanjosti, ko v sebi nosi toliko preteklosti, kolikor jo je moč občutiti v sedanjosti. Plečnikovo delo se zdi napolnjeno z »nazaj obrnjenim preroštvom«, kot bi dejal ro-mantični fi lozof Friedrich Schlegel, z enako mero

predane resnobe in duhovite iskrivosti pa se do-kazuje v monumentalnih rešitvah v simbolnem središču Ljubljane in v na videz manj pomemb-nih, prek mestnega roba umaknjenih uresniči-tvah, kakršna skozi lepljive meglice vlažnega barja kot privid rase kulisa črnovaške cerkve svetega Mihaela, ki je v preprosti notranjščini en sam lirični poklon tradiciji ljudskega stavbar-stva in oblikovanja. Poklon tradiciji vrednot, ki s Plečnikom ne umrje z nehanjem na tem svetu, saj v mimohodu pod žalnim triumfalnim slavolokom živi skoraj večno in mnogo dlje kot še tako ime-nitna, a nazadnje orumenela fotografska podoba na prepereli površini v knjigo spetega papirja.

36

37

38

39

40

Nakar se nam naenkrat razodene čaroben

41

svet sugestivnih nebesednih nagovorov.

42

RAZKRITI POGLEDprof. dr. Jure Mikuž

43

Plečnikov opus je bilo dolgo časa zelo težko slogovno zadovoljivo označiti; njegove kvalitete so najrazvidenje opredelili šele teoretiki postmo-dernizma. Med drugimi so posebej izpostavili dve stvari. Prva je Plečnikovo zanimanje za detajle, ki jih je povzemal iz različnih zakladnic arhitek-turnega izraza in iz lastne, neizčrpne domišljije. Velikokrat se izkaže, da je mojster kakšen zanj posebej pomemben delec dokončno izoblikoval in umestil šele v postopku končne realizacije in ji s tem vcepil povsem osebni pečat. To pomeni, da je položaj kakšnega stavbnega člena določal in določil šele na kraju samem, ko so možni pogledi nanj postali konkretni in dokončni. Zato bi dru-go, še težje opredeljivo lastnost lahko imenovali drugačen ali drugi pogled. Tako kot vsaka dobra arhitektura tudi Plečnikova dela in njihovi detaj-li praviloma dopuščajo množico pogledov, in od gledalca je odvisno, ali jih bo opazil in znal ceniti. Vendar jih je samo nekaj, ki so posebni, odlikova-ni in vznemirljivi. Fotografa, ki ustvarjata sku-paj, Barbara Jakše Jeršič in Stane Jeršič, sta se s postmodernističnim fotografskim konceptom lotila razkrivanja in poplemenitenja prav teh dveh značilnosti. S posebno vizualno občutlji-

vostjo odkrivata izbrane detajle ter manj običaj-ne poglede – poglede, ki jih ne poznajo niti vsak-danji občudovalci niti poznavalci Plečnikovega opusa. Njuni posnetki nam razkrivajo prav tisto, kar se nam zdi, da je umetniška skrivnost. Tako arhitektova, ki je te detajle in poglede, na videz skoraj prikrite in varovane, omogočil, in fotogra-fova, ki jih je ovekovečil. Če se namreč lahko dve tako različni vizualni praksi, kot sta arhitektura in fotografi ja, kje plodno srečata, je to na točki drugačnosti, presenetljivosti in neobičajnosti. Ta-krat spoznamo, da mnoge kvalitete arhitekture za-čutimo le v fotografi ji, ki je umetniška.

44

45

47

48

49

50

51

52

53

54

55

56

57

58

59

60

61

62

63

65

66

67

68

69

70

71

72

73

74

75

76

77

78

79

80

81

82

83

84

85

86

87

88

89

90

91

92

93

94

95

96

97

98

99

100

101

102

103

104

105

106

107

108

109

110

Jože Osterman: Kako je prišlo do tega, da ste se začeli profesionalno ustvarjati s fotografi jo?

Stane Jeršič: Vse se je resno začelo tako, da sem za nagrado na fotografskem natečaju prejel fotoaparat Yashica in nekaj fi lmov. Mo-ral sem zelo razmisliti pred vsakim posnetkom, le dvanajst jih je bilo na enem zvitku fi lma. Bilo je napeto in polno pričakovanj. Sledilo je razvi-janje doma v temnici, izdelava kontaktnih kopij in povečevanje fotografi j. V tistem trenutku sem postal fotograf.

Barbara Jakše Jeršič: Ko sem pri enain-dvajsetih držala v rokah knjigo Iluzija besed, po-stavila samostojno razstavo fotografi j v Moderni galeriji v Ljubljani in skupinsko jugoslovansko razstavo fotografi je v Amsterdamu, sem vedela, da je fotografi ja področje mojega profesionalne-ga delovanja.

Jože Osterman: Kaj pa fotografski motiv, točka zanimanja – je bilo to že od nekdaj izra-ženo?

Stane Jeršič: Od nekdaj sem poskušal po-vedati nekatere stvari, s svojim delom prikazati občutja, poglede in raziskovati … In tako sem od-kril fotografi jo. Fotografska kamera je postala

instrument mojega izražanja in fotografi ja moja strast, ne glede na motiv.

Barbara Jakše Jeršič: Življenje je čudovit oder fotografskega beleženja.

Jože Osterman: Kakšen je po vašem mnenju vpliv sodobne digitalne tehnologije na fotografi jo?

Stane Jeršič: V časih, ko sem začel foto-grafi rati, ni bilo razmišljanja v smislu: dajmo fo-tografi rati, nekaj bo že uporabnega, če bo le po-snetkov dovolj veliko. Ta ideja postaja stalnica v času, ko je fotografi ja v vsakem trenutku dosto-pna vsakomur od nas. In fotografskih posnetkov je vedno več, preplavljajo nas in se izgubljajo v času. Težko pa rečem, da je vedno več res dobrih fotografi j.

Barbara Jakše Jeršič: Proces spoznavanja fotografi je poteka tudi skozi spoznavanje digi-talne in analogne tehnologije, ki imata prednosti in slabosti. Prednost analogne tehnologije je po-stopek, in s tem povezan občutek predvidevanja. Odlikuje jo načrtno, premišljeno delovanje, pro-ces do končne fotografske podobe je dolgotraj-nejši, vendar prinaša izkušnje v obliki vznemir-ljivih presenečenj. Kontemplacija je povezana z odkrivanjem podob, skritih na fi lmu. Izvrstna

ponazoritev tovrstnega duha je fi lm Povečava (1966, Michelangelo Antonioni). Na drugi stra-ni digitalna tehnologija omogoča takojšen pre-gled posnetega materiala in urejanje fotografi j, ki niso več zgolj tanki listi in postanejo zapisa-ni trenutki v obliki skoraj neomejenega števila datotek. Digitalna tehnologija zahteva izjemno discipliniran in profesionalen odnos. Tovrstne izkušnje me tako bogatijo in prinašajo presene-tljiva spoznanja.

Jože Osterman: Kaj pa fotografska tehni-ka, fotoaparati in objektivi – je to res tako zelo pomembno, kot nas prepričujejo proizvajalci foto-grafske opreme?

Stane Jeršič: Zame je pomembna ideja, koncept, ki se oblikuje skozi projekt ustvarjanja. Pri t. i. urbani fotografi ji pa je nadzor perspekti-ve kljub vsemu bistven. Uporaba leč s popravki perspektive spodbuja k iskanju edinstvenega, novega pogleda, ki je – fi zikalno gledano – tudi bliže pogledu našega očesa. Zato mi pri delu po-znavanje klasične tehnike Sinar-Linhof pride pogosto zelo prav.

Jože Osterman: Vajina umetniška pot je v marsičem presenetljiva. Vajina prva dela, še zlasti

INTERVJUStane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič

111

če črpamo iz monografi je Slike iz življenja (1991), kažejo izrazito ateljejsko fotografi jo, zrežirano do zadnjega detajla, svojevrstno zaradi svoje kar nekoliko baročno polne podobe. Po letu 2000 po-staneta izrazita fotografa miljeja, ki vama sproti pripoveduje svoje zgodbe, denimo Kongresni trg ob vstopu v Slovenije v Evropsko unijo 2004. Vajina tretja faza je vezana na panorame, ki jih gradi prostor (kar smo videli na razstavi Nebo nad Ljubljano), in zdaj na Plečnikove panorame. Nedvomno zanimiva krivulja nekega umetniške-ga razvoja. Kakšna logika je vodila tak razvoj?

Stane Jeršič: Na začetku je bilo moje de-lovanje usmerjeno v ekologijo, nato portrete, sledilo je obdobje studijske fotografi je, da se lahko zdaj vračam k t. i. urbani fotografi ji. Lju-dje tudi na »urbanih« posnetkih niso povsem odsotni. Vendar poskušam prikazati človekovo navzočnost tudi takrat, ko v kadru ni ljudi oz. so povsem v ozadju. Zame je portretiranje ambien-tov lahko zelo blizu portretiranju človeka.

Barbara Jakše Jeršič: Ročno razvijanje fi lmov, delo v temnici, organizacija fotografske produkcije, postavljanje scenografi je, dosledna režija posnetka so značilnosti obdobja ateljejske

fotografi je. Nadaljevala sem z dokumentarno fotografi jo urbanega prostora. Projekt Identi-teta prostora oziroma Kongresni trg se ukvarja s panoramskim beleženjem prostora in se nada-ljuje skozi portretiranje osrednjega lika deklice. Panorama je privlačna zaradi podaljšanega for-mata, ki prinaša občutje miru. Tu se lahko na-vežem na naslednji projekt Diskretni šarm miru, v katerem so vzpostavljena soočenja analogne in digitalne, črno-bele in barvne, enovite in se-stavljene, panoramske in standardno formatne fotografi je. Projekt Glasba panoram Plečnikove arhitekture se je razvijal od leta 2004 in je bil pr-vič predstavljen v Ljubljani znotraj Evropskih dnevov kulturne dediščine leta 2007 v Jakopiče-vem drevoredu. Plečnikova arhitektura vabi k opazovanju in hrepeni po pozornosti fotografske kamere. Projekta Nebo nad Ljubljano in Zgo-dovina prihodnosti sta antologija fotografi j, ki pričajo o mikrokozmosu znotraj makrokozmosa – o delčkih, ki jih oko in z njim aparat poiščeta v celovitosti izbranega prostora.

Jože Osterman: Ali je misel, ki sta jo zapi-sala ob svoji razstavi: »Če je na eni strani glasba s svojo abstrakcijo in časovnim sosledjem, je na

drugi strani fotografi ja s svojo navidez dosledno resničnostjo in zamrznjenim trenutkom«, lahko nekakšen moto vajinega tokratnega projekta? Pri glasbi kot bistvo predpostavljamo obstoj harmonije, ki ustvari glasbeno tkivo. Kako je mogoče kaj takega storiti na vajinem polju, s fo-tografi jo? Sta morda to iskala in našla?

Stane Jeršič: Glasba – tako kot fi lm – po-trebuje daljše časovno obdobje, fotografi ja pa je trenutek, mesto v času. In povezovanje fotograf-skih trenutkov je zgodba, ki jo je mogoče sporo-čiti v jeziku, ki je lasten fotografski knjigi. Vedno obstajajo trenutki (fotografi je), ki odražajo svet, vendar je vrednost teh trenutkov (fotografi j) odvisna od njihove umestitve v kontekst.

Barbara Jakše Jeršič: Pri glasbi gre za zaporedje, sosledje optimalno postavljenih to-nov, ki skupaj zgradijo popolnoma novo zvočno sliko in ustvarijo nekakšno glasbeno telo, Pleč-nikova arhitektura pa lahko skozi fotografi jo, torej skozi mnoštvo podob, ki jih predstavljajo posamezne fotografi je, postavljena v pravilen ali optimalen niz, postane čisto posebna in tudi povsem samostojna umetniška zgodba o arhi-tekturi in prostoru.

112

113

Jože Osterman: Pravite, da je za vas por-tretiranje ambientov zelo blizu portretiranju člo-veka. Vajin fotografski opus je pravzaprav eno samo prepletanje prostora – ambienta in ljudi. Zdi se, da sta s povečano pozornostjo arhitekturi v tem pogledu dosegla novo intenziteto …

Stane Jeršič: Arhitektura prav gotovo sodi med najbolj zahtevne umetnosti. Izzva-ti mora naše čustvene odzive, je pa hkrati po-membno, da se v teh prostorih počutimo prijetno in da habitat opravlja zastavljeno poslanstvo v dobro človeka. Zlasti po teh kriterijih lahko najvišje vrednotimo dosežke mojstra Plečnika. Njegovi ambienti imajo močno notranjo logiko, ni naključnosti – je koncept. In to razkriva tudi fotografi ja.

Jože Osterman: Pogosto se pri svojih po-snetkih poslužujete pogledov, ki so celo za po-znavalce Plečnika nenavadni. Skozi desetletja smo nekako navajeni istih točk opazovanja …

Stane Jeršič: Plečnik je delal je času, ki se precej razlikuje od današnjega. V primerjavi z večino avtorjev sodobne arhitekture je svoja dela oblikoval z maketami, kar pomeni, da je svoje stvaritve perfekcioniral z vseh zornih ko-

tov in skupaj z njimi ustvaril nov urbani prostor. Dandanes za številne arhitekte in vlagatelje de-tajli objekta, ki ne bodo izpostavljeni pogostim pogledom, niso pomembni – pri Plečniku je drugače. Ravno zato so nekateri fotografski po-snetki narejeni s tal, drugi z vrha stavb, z letala, iz dvigala ali z balkona. Nekatere fotografi je so črno-bele, kjer podajam bolj osebno doživljanje prostorov.

Zdi pa se mi pomembno ostati na ravni realnega pogleda tudi takrat, ko raziskujem pro-store z drugega očišča. Zaradi tega je fotografi ra-nje Plečnikovih panoram neprestano odkrivanje neznanih podrobnosti, ki jih morda afi rmira šele fotografi ja.

Jože Osterman: Se je s to najdbo ali od-kritjem morda vajina navezanost na Plečnika končuje? Je mogoče najti v tej temi še kaj več? Kam zdaj zavija vajino ustvarjanje?

Stane Jeršič: Fotografi ja je posnetek, mene pa zanima prostor – habitat kot sociološki pojem, ki pomeni življenjsko okolje, domovanje ... Sčasoma se v prostoru vse stvari spreminjajo, to je dejstvo. Ali je mogoče, da bi nekaj, kar ne ob-stoja več, obstajalo še enkrat? To je časovni para-

doks, to je iluzija nemogočega. Življenje zahteva vedno nova razmerja in v tej točki vidim moč in priložnost fotografi je, tudi v kontekstu Plečnika.

Barbara Jakše Jeršič: Morda se vračam k izvorni ponazoritvi projekta Iluzija besed. Po-plava podob, neskončne možnosti tehnologij, komunikacijski in ustvarjalni izzivi preprosto vabijo k uresničitvi projekta Iluzija podob v luči sedanjega časa.

Ljubljana, julij 2010

114

Mojca Puncer (1972) je dokto-rirala iz fi lozofi je na Univerzi v Ljubljani s tezo o estetskih strategijah vizualnih umetnosti v Sloveniji po letu 1990 (2008); je asistentka za estetiko, fi lo-zofi jo umetnosti in kulture na Univerzi v Mariboru (2004–). Deluje kot neodvisna teoreti-čarka, kritičarka in kuratorka na področju sodobne ume-tnosti, pedagoginja v kulturi in publicistka (samozaposlena v kulturi, 2008–). Je članica Publicističnega društva ZAK (2002–), uredniškega odbora revije Maska (2007–2009), Slo-venskega društva za estetiko (2001–), Mednarodne zveze za estetiko (IAA, 2001–) ter Dru-štva Asociacija (2009–). Ob-javlja v številnih publikacijah doma in na tujem. Živi in dela v Ljubljani.

Katarina Marinčič (1968) je avtorica treh romanov (Tereza, Rožni vrt, Prikrita harmonija) in knjige novel O treh. Za ro-man Prikrita harmonija je leta 2002 prejela Delovo nagrado kresnik, za zbirko O treh pa leta 2006 Dnevnikovo nagrado fabula. Doktorirala je iz opusa francoskega romanopisca Ho-noréja de Balzaca. Zadnjih pet-najst let na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja.

Barbara Jakše Jeršič (1967) profesionalno ustvarja na po-dročju fotografi je od leta 1989. S Stanetom Jeršičem sta v letu 1990 prodrla v evropski prostor in samostojno razstavljala v številnih pomembnih muzejih in galerijah. Sledila je vrsta raz-stav v slovenskem, evropskem in svetovnem prostoru. Foto-grafi je Barbare Jakše Jeršič so bile predstavljene v mnogih knjigah in revijah ter so del pomembnih javnih in zasebnih zbirk, vključujoč zbirko foto-grafi j pri Bibliothèque natio-nale de France. Od leta 2009 vodi neprofi tni zavod ArtKon-takt. Skupaj z možem Stane-tom in s sinom Aleksom živi in ustvarja v Ljubljani.

Boštjan Vuga (1966) je na lju-bljanski Fakulteti za arhitek-turo diplomiral leta 1992, med letoma 1993 in 1995 pa opravil podiplomski magistrski študij na AA School of Architecture v Londonu. Leta 1996 sta skupaj z Jurijem Sadarjem ustanovila projektivni biro Sadar Vuga Arhitekti (SVA) v Ljubljani. V manj kot desetih letih je SVA zavzel mesto ene od kritičnih evropskih arhitekturnih praks s produkcijo in komunikacijo, ki temelji na odprtem, integral-nem in inovativnem konceptu. Boštjan Vuga je avtor številnih prispevkov na temo sodobne arhitekture in urbanega načrto-vanja, objavljenih v domačih in tujih publikacijah.

Marko Košan (1961) je študiral umetnostno zgodovino na Uni-verzi v Ljubljani. Od leta 1987 kot kustos sodeluje s številnimi galerijami in muzeji v Sloveni-ji in v tujini. Je član Društva slovenskih likovnih kritikov in mednarodnega združenja AICA. Kot publicist, esejist, likovni kritik in kolumnist so-deluje z mnogimi domačimi in tujimi časopisi ter revijami. Od leta 2008 je direktor Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.

BIOGRAFIJE AVTORJEV

115

Stane Jeršič (1957) profesional-no ustvarja na fotografskem po-dročju od leta 1989. V začetku je njegovo zanimanje – poleg portretne in ekološke fotografi -je, s katero je posegel v sam vrh takratne jugoslovanske foto-grafske scene – vzbujala pred-vsem studijska fotografi ja. Z Barbaro Jakše Jeršič sta v letu 1990 prodrla v evropski prostor in samostojno razstavljala v številnih pomembnih muzejih in galerijah. Sledila je vrsta raz-stav v slovenskem, evropskem in svetovnem prostoru. Foto-grafi je Staneta Jeršiča so bile predstavljene v mnogih knji-gah in revijah ter so danes del pomembnih javnih in zasebnih zbirk, vključujoč zbirko foto-grafi j pri Bibliothèque nationa-le de France.

Jože Osterman (1947) je sekre-tar v Uradu vlade za komunici-ranje in urednik v reviji Sinfo, ki izhaja v angleškem jeziku.

Jure Mikuž (1949) je bil dol-ga leta kustos in nato direktor Moderne galerije v Ljubljani. Zdaj je redni profesor na Insti-tutumu studiorum humanitatis ter Fakulteti za podiplomske humanistične študije in vodja programa Zgodovinska antro-pologija ter profesor na Aka-demiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Nje-gova bibliografi ja obsega okoli 800 enot, od tega 15 knjižnih.

Fedja Košir (1940) diplomira leta 1964, doktorira leta 1982. Kot projektant dobi v sedem-desetih in osemdesetih letih na slovenskih in jugoslovanskih javnih natečajih več kot šestde-set nagrad in odkupov. Od 1985 je profesor na FAUL (Fakulteta za arhitekturo Univerze v Lju-bljani), kjer predava med drugim predmeta Razvoj urbanizma in Razvoj arhitekturne teorije. Leta 1978 dobi nagrado Prešernovega sklada »za vrsto urbanističnih predlogov«. Objavi monografi je Zamisel mesta (1993), Edvard Ravnikar kot arhitekturni teore-tik (2006), K arhitekturi I / III (2006 in 2007) ter komentirani prevod prvega traktata o stav-barstvu, ki ga sestavi rimski arhi-tekt Vitruvij: O arhitekturi & O antičnem inženirstvu (2009). Za to dobi dve Plečnikovi medalji (1995 in 2010). Od leta 2009 je svetovalec SAZU-ja za področje arhitekture in urbanizma.

Jože Trontelj (1939) je zdrav-nik ter redni profesor za nevro-logijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V svetu je znan predvsem po svojih raziskavah na področju diagno-stike bolezni živčnomišičnega prenosa. Zadnja leta je dejaven tudi v biomedicinski etiki. Je član Slovenske akademije zna-nosti in umetnosti, od leta 2008 njen predsednik.

116

KNJIGE IN KATALOGI RAZSTAV IZBOR

2010 Glasba panoram Plečnikove arhitekture (založnik: ArtKontakt, Bast)

2009 Zgodovina prihodnosti (založnik: Center urbane kulture Kino Šiška)

2005 Diskretni šarm miru (založnik: Koroški pokrajinski muzej)

2004 Identiteta prostora – Slovenija Nova Zvezda Evrope (založnik: ArtKontakt)

1995 Fotografi ja (založnik: Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec)

1991 Glasovi (založnik: Fotogalerie Wien)1991 Slike iz življenja (založnik: Barbara Jakše

Jeršič in Stane Jeršič)1990 Iluzija besed (založnik: Papirografi ka)

SAMOSTOJNE RAZSTAVE IZBOR

2009 Cankarjev dom, Ljubljana (Slovenija)2006 Łódź Art Center – International Festival

of Photography, Łódź (Poljska)2005 Koroški pokrajinski muzej, Slovenj

Gradec (Slovenija)

2004 Umetnostna galerija Maribor, Maribor (Slovenija)

2004 Muzej in galerije mesta Ljubljana, Ljubljana (Slovenija)

1997 Muzej in galerije mesta Ljubljana, Evropski mesec kulture (Slovenija)

1997 Mincovna Statniho Hradu a zamka, Češki Krumlov (Češka)

1995 Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (Slovenija)

1993 Prinz Gallery, Kyoto (Japonska)

1992 Museo Ken Damy – Gallery Milano (Italija)

1991 Fotogalerie Wien, Dunaj (Avstrija)

1990 Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija)

1989 Stedelijk Museum, Schiedam – Rotterdam (Nizozemska)

1989 Galerie K61, Amsterdam (Nizozemska)

SKUPINSKE RAZSTAVE IZBOR

2006 Galerie Tresor, Kunstforum Wien (Avstrija)

KRONOLOGIJAStane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič

117

2006 Crossover, Kunstverein Karnten (Avstrija)

2006 Images Against War, Galerie Lichtblick Köln, Peace Museum Chicago (Illinois, ZDA)

2004 Blossomstreet Gallery, FotoFest, Houston (Teksas, ZDA)

2004 The Centre for Fine Art Photography, Ft. Collins (Kolorado, ZDA)

2002 Die Sammlung, Melkweg, Amsterdam (Nizozemska)

2001 Eulogy to Beauty, Photofusion Photography Centre, London (Anglija)

2001 Akt na Slovenskem, Jakopičeva galerija, Ljubljana (Slovenija)

1997 Maestri Contemporanei, Museo Ken Damy, Brescia (Italija)

1997 Angels, Melkweg, Amsterdam (Nizozemska)

1994 Melkweg Collection, Amsterdam (Nizozemska)

1990 Recontres Internationales de la Photographie, Arles (Francija)

PREDSTAVITVE V KNJIGAH IN REVIJAH IZBOR

Anthology nude, Asahi Press, Tokio (Japonska)

Camera Austria, Gradec (Avstrija)

Fotopratica, Milano (Italija)

Foto, Amsterdam (Nizozemska)

Fotomagazin, Frankfurt (Nemčija)

Graphis Annual, Zürich (Švica)

Il Fotografo Professionalista, Milano (Italija)

Likovne besede, Ljubljana (Slovenija)

Mʼars, Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija)

Progresso Fotografi co, Milano (Italija)

Vis A Vis International, Pariz (Francija)

Shukan Shincho, Tokio (Japonska)

Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana (Slovenija)

JAVNE IN ZASEBNE ZBIRKE IZBOR

Artotheek Holland, Amsterdam (Nizozemska)

Bibliothèque nationale de France, Pariz (Francija)

Fotogalerie Wien, Dunaj (Avstrija)

Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (Slovenija)

Galerie Lichtblick, Köln (Nemčija)

GIP, Goro Internationale Press, Tokio (Japonska)

Łódź Art Center, Łódź (Poljska)

Melkweeg Gallery, Amsterdam (Nizozemska)

Moderna galerija, Ljubljana (Slovenija)

Muzej in galerije mesta Ljubljana (Slovenija)

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana (Slovenija)

Museo Ken Damy, Brescia (Italija)

Prinz, Kyoto (Japonska)

Stedelijk museum Schiedam, Schiedam (Nizozemska)

Stedelijk museum Amsterdam, Bert Hartkamp collection (Nizozemska)

Umetnostna galerija Maribor (Slovenija)

118

2 Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2007

9 Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, 2010

12 Zoisova ulica v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2006

18 Šentjakobski trg, danes Levstikov trg v Ljubljani, 2004

28 Cerkev svetega Frančiška Asiškega v Šiški v Ljubljani, 2008

36 Pokrite tržnice v Ljubljani, 2004

38 Čevljarski most v Ljubljani, 2004

45 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 2009

46 Narodna in univerzitetna knjižnica, kip Mojzesa, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, 2010

47 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2010

48 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 2004

50 Pokrite tržnice v Ljubljani in Tromostovje, 2004

53 Mestni park Tivoli v Ljubljani, 2010

54 Mestni park Tivoli v Ljubljani, 2005

56 Uršulinska gimnazija, danes Gimnazija Jožeta Plečnika v Ljubljani, 2010

57 Uršulinska gimnazija, danes Gimnazija Jožeta Plečnika v Ljubljani, 2010

59 Cerkev svetega Jerneja v Ljubljani, 2010

61 Zoisova piramida v Ljubljani, 2009

63 Trg francoske revolucije in spomenik Napoleonovim Ilirskim provincam v Ljubljani, 2010

64 Poslovno-stanovanjska stavba Peglezen na Poljanski cesti v Ljubljani, 2010

65 Poslovno-stanovanjska stavba Peglezen na Poljanski cesti v Ljubljani, 2009

66 Cerkev svetega Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, 2010

67 Cerkev svetega Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, 2010

LOKACIJE IN LETNICE POSNETKOVLjubljana 2003 - 2010

119

68 Cerkev svetega Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, 2008

71 Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, danes Ustavno sodišče v Ljubljani, 2006

73 Vegova ulica v Ljubljani, 2010

75 Paviljon trafi ke in Tržnice v Ljubljani, 2010

76 Tržnice v Ljubljani, Mesarski most in Tromostovje v Ljubljani, 2010

78 Obrežje Ljubljanice ob izlivu Gradaščice v Ljubljani, 2005

81 Zapornica na Ljubljanici v Ljubljani, 2006

82 Zapornica na Ljubljanici in kapitel s plastiko Boža Pengova, 2006

84 Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, 2010

85 Vzajemna zavarovalnica, danes Zavarovalnica Triglav, 2010

86 Centralni stadion v Ljubljani, 2007

89 Šance na Ljubljanskem gradu v Ljubljani, 2009

91 Navje v Ljubljani, 2006

93 Rimski zid v Ljubljani, 2010

94 Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2009

95 Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2006

96 Kapela svetega Andreja v poslovilnem kompleksu Žale v Ljubljani, 2003

99 Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2009

100 Križanke v Ljubljani, Peklensko dvorišče, 2007

102 Letno gledališče Križanke v Ljubljani, 2005

105 Trnovski most v Ljubljani, 2009

106 Plečnikova hiša v Trnovem v Ljubljani, 2010

109 Plečnikova hiša v Trnovem v Ljubljani, 2007

112 Poslovilni kompleks Žale v Ljubljani, 2007

Naslovna fotografi ja: Čevljarski most v Ljubljani, 2010

ISBN 978-961-269-287-2

25 Eur

Knjiga je izšla v okviru projekta Ljubljana -svetovna prestolnica knjige 2010.

FOTOGRAFIJA:Stane JeršičBarbara Jakše Jeršič

BESEDILA:akad. prof. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Fedja Košir, Marko Košan,prof. dr. Jure Mikuž, mag. Jože Osterman, Stane Jeršič, Boštjan Vuga,Barbara Jakše Jeršič, dr. Katarina Marinčič, dr. Mojca Puncer

OBLIKOVANJE:Barbara Jakše Jeršič

LEKTORIRANJE:Barbara Rogelj

TISK:Tiskarna Hren

NAKLADA:400 izvodov

GRAFIČNA PRIPRAVA:Camera

Fotografi ja © ArtKontakt, BastCopyright © 2010; vse pravice pridržane

ZALOŽNIK: ArtKontaktViška cesta 251000 LjubljanaSlovenijatel. +386 (0) 5 994 71 10, gsm: +386 (0) 41 334 034artkontakt@rocketmail.com, www.artkontakt.si

Bast Visual Art Management, Stane Jeršičgsm: + 386 (0) 41 627 123 , stane.jersic@guest.arnes.si,http://stane-jersic.si/

www.facebook.com/plecnik.siwww.plecnik.com/

Ljubljana, 2010

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

72(497.4):929Plečnik J.(084.12)77.041(497.4)

GLASBA panoram Plečnikove arhitekture : Ljubljana / [besedila Jože Trontelj ... et al.] ; [fotografi ja] Stane Jeršič, Barbara Jakše Jeršič. - Ljubljana : ArtKontakt : Bast Visual Art Management, 2010

ISBN 978-961-269-287-21. Trontelj, Jože252257536