MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

VLOGA MANAGEMENTA PRI

UVELJAVLJANJU PRAVIC OSEB Z

MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM

RAZVOJU

(Magistrsko delo)

Maribor, 2014 Anja Lešnik, dipl. m. s.

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: prof. dr. Peter Kokol

Somentorica: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič

I

ZAHVALA

Z vsem spoštovanjem se zahvaljujem mentorju prof. dr. Petru Kokolu in somentorici

viš. predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič za svetovanje, pomoč, strokovno

usmerjanje in navodila pri pisanju magistrskega dela.

Zahvaljujem se vodstvu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem,

ker mi je omogočilo izvajanje raziskave. Hvala tudi vsem anketiranim, ki so si vzeli

čas, izpolnili anketni vprašalnik in sodelovali v raziskavi.

Posebna zahvala gre ob koncu študija moji družini, ki me je ves čas študija

spodbujala in mi stala ob strani.

Anja Lešnik: Vloga managementa pri uveljavljanju pravic oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju

II

POVZETEK

Zakon o pacientovih pravicah in Zakon o duševnem zdravju sta zelo pomembni

listini, ki bi ju morali poznati vsi zaposleni v socialnovarstvenih ustanovah oziroma

vsi, ki se ukvarjajo z osebami z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Vsi skupaj

bi si morali prizadevati za stalno boljši standard pacientov in s tem tudi njihovih

pravic. Vemo, da se bomo morali za to truditi zelo dolgo časa, vendar bi moral biti

del managementa v vsaki neprofitni organizaciji usmerjen v vpeljevanje novitet s

področja pacientovih pravic in dolžnosti, saj se mora vsak pacient in tudi vsak

zaposleni, ki s pacienti dela, zavedati pomena pravic.

V teoretičnem delu magistrskega dela smo predstavili relevantno literaturo s

področja Zakona o pacientovih pravicah, Zakona o duševno motenih, Mednarodne

konvencije o varovanju in spodbujanju pravic in dostojanstva invalidov, s

poudarkom na duševno motenih. Pregledali smo literaturo o managementu in

vodenju ter vplivu managementa na kakovost zdravstvenih storitev z izboljšanim

seznanjanjem z Zakonom o pravicah pacientov z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju. Predstavili smo tudi Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem.

V drugem, empiričnem delu magistrskega dela smo predstavili rezultate raziskave, ki

smo jo izvajali maja letos v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem v celotnem delovnem kolektivu. Anketnih vprašalnikov niso izpolnili vsi

zaposleni, saj jih je kar nekaj odklonilo sodelovanje, nekaj pa je bilo tudi neustrezno

rešenih anketnih vprašalnikov, zato smo jih zavrgli. Vprašalnik je bil sestavljen iz 24

vprašanj. Raziskati smo želeli seznanjenost zaposlenih v Centru za usposabljanje,

delo in varstvo Črna na Koroškem s pravicami oseb z motnjami v telesnem in

duševnem razvoju, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Rezultati so pokazali, da je s

pravicami seznanjena slaba polovica zaposlenih.

Ključne besede: Zakon o pacientovih pravicah, Zakon o duševnem zdravju,

management, osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju


III

ABSTRACT

Patient rights act and Mental health act are very important documents which should

be known to all employees in social care institutions or to all, who work with persons

who have disability in physical and mental development. Altogether should strive for

permanently better standard of the patients and hereby, for their rights. We know that

we will have to work hard for a long time in order to achieve this; however, a part of

management in every non-profit organization should be focused on bringing in

novelties from the area of patient’s rights and duties, because every patient as well as

every employee who works with the patients, has to be aware of the meaning behind

the rights.

In the theoretical part of the Master’s thesis we introduced a relevant literature from

the area of the Patient rights act, the International convention on the protection and

the promotion of the rights and dignity of persons with disabilities, with the focus on

the mentally disordered persons. We studied the literature about management and

guidance and about the influence of the management on the quality of health services

through improvement in informing people of the Law on the rights of persons with

disability in physical and mental development. We also introduced the Center for

Training, Occupation and Care Črna na Koroškem.

In the second, empirical part of the thesis we introduced the results of the research,

which we carried out in May, among all the employees at the Center for Training,

Occupation and Care Črna na Koroškem. We did not acquire the survey

questionnaires from all the employees, as some refused to cooperate; additionally we

also received some improperly completed questionnaires which we were forced to

discard. The questionnaire consisted of 24 questions. We wanted to research how the

employees of the Center for Training, Occupation and Care Črna na Koroškem are

familiar with the rights of persons with disabilities in physical and mental

development, whom they interact with every day. The results showed that less than

half of the employees are familiar with the rights.

Key words: Patient rights act, Mental health act, management, persons with

disabilities in physical and mental development


IV

KAZALO

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ......................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA ................................................ 4

2.1 Namen magistrskega dela .............................................................................. 4

2.2 Cilji magistrskega dela ................................................................................... 4

3 TEORETIČNI DEL .......................................................................................... 6

3.1 Zakoni ............................................................................................................ 6

3.1.1 Zakon o pacientovih pravicah ................................................................ 6

3.1.2 Mednarodna konvencija o varovanju in spodbujanju pravic in

dostojanstva invalidov ................................................................................................ 11

3.1.3 Zakon o duševnem zdravju .................................................................. 12

3.1.4 Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ......... 14

3.1.5 Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev................ 15

3.2 Motnja v telesnem in duševnem razvoju ..................................................... 18

3.2.1 Odvzem poslovnih sposobnosti in skrbništvo ...................................... 19

3.3 Management v zdravstvu ............................................................................. 23

3.3.1 Planiranje v javnem sektorju ................................................................ 24

3.3.2 Organiziranje v javnem sektorju .......................................................... 28

3.3.3 Vodenje v javnem sektorju .................................................................. 29

3.3.4 Kontrola v javnem sektorju .................................................................. 30

3.3.5 Kakovost v javnem sektorju ................................................................. 31

3.4 Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem....................... 32

4 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................... 34

4.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ............................................................. 34

4.2 Metodologija ................................................................................................ 34

4.2.1 Raziskovalne metode ........................................................................... 34

4.2.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................. 35

4.2.3 Postopek zbiranja podatkov ................................................................. 36

5 REZULTATI ................................................................................................... 37

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ............................................................ 51

7 SKLEP ............................................................................................................ 66


V

8 LITERATURA ................................................................................................ 69

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketiranih ............................................................................................. 37

Graf 2: Izobrazba anketiranih..................................................................................... 37

Graf 3: Starost anketiranih ......................................................................................... 38

Graf 4: Delovno mesto ............................................................................................... 39

Graf 5: Leta zaposlitve v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem

.................................................................................................................................... 39

Graf 6: Definicija osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju.......................... 40

Graf 7: Uporaba načela nediskriminiranosti v določenih primerih ............................ 40

Graf 8: Področja adaptivnega vedenja, na katerih oseba z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju odstopa od povprečja ................................................................... 41

Graf 9: Pravica oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju do izobraževanja 42

Graf 10: Pravica slepih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju do dodatne

tiflopedagoške pomoči ............................................................................................... 42

Graf 11: Število pravic v Zakonu o pacientovih pravicah ......................................... 43

Graf 12: Pravica oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju z odvzeto poslovno

sposobnostjo do nujne medicinske pomoči ................................................................ 43

Graf 13: Samoodločanje osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju brez

odvzete poslovne sposobnosti o zavrnitvi zdravstvene oskrbe pri hudi bolezni, ki bi v

kratkem času lahko vodila v smrt............................................................................... 44

Graf 14: Samoodločanje zdravnika, ki osebo z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju zdravi, o izvedbi medicinskega posega, če se zakoniti zastopnik ne more

oziroma ne zna odločiti .............................................................................................. 44

Graf 15: Osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju se morajo ravnati v skladu

s prejetimi navodili, ki jim jih da zdravnik ob koncu zdravljenja .............................. 45

Graf 16: Osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju morajo biti pri zdravstveni

oskrbi enako obravnavane kot drugi pacienti, ne glede na spol, narodnost, raso ali

etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali

drugo osebno okoliščino ............................................................................................ 45


VI

Graf 17: Skrbnik osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki ji je bila

odvzeta poslovna sposobnost ..................................................................................... 46

Graf 18: Pogovor zdravstvenega delavca z osebo z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju o njenem zdravstvenem stanju ...................................................................... 47

Graf 19: Na vidnem mestu zapisane pravice uporabnikov z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju....................................................................................................... 47

Graf 20: V ustanovi, ki dela z osebami z motnjami v telesnem in duševnem razvoju,

bi moral biti objavljen seznam pravic, ki jih imajo osebe z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju....................................................................................................... 48

Graf 21: Sterilizacija osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju brez

opravičljivega razloga ................................................................................................ 48

Graf 22: Kritje stroškov telefonskih pogovorov osebe z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju, ki živi v socialnovarstveni ustanovi ............................................ 49

Graf 23: Prepovedane aktivnosti oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju v

socialnozdravstveni ustanovi ..................................................................................... 49

Graf 24: Uporaba posebnih varovalnih ukrepov ........................................................ 50


VII

KAZALO TABEL

Tabela 1: Povprečna starost anketiranih .................................................................... 38

Tabela 2: Pravilni odgovori o Zakonu o pacientovih pravicah .................................. 52

Tabela 3: Križna tabela: delovno mesto: število pravic v ZPacP............................... 54

Tabela 4: Test Hi2: delovno mesto: število pravic v ZPacP ....................................... 54

Tabela 5: Križna tabela: delovno mesto: pravica do NMP brez privolitve ................ 55

Tabela 6: Test Hi2: delovno mesto: pravica do NMP brez privolitve ........................ 55

Tabela 7: Križna tabela: delovno mesto: samoodločanje osebe z MDR .................... 56

Tabela 8: Test Hi2: delovno mesto: samoodločanje osebe z MDR ............................ 56

Tabela 9: Križna tabela: delovno mesto: samoodločanje zdravnika .......................... 57

Tabela 10: Test Hi2: delovno mesto: samoodločanje zdravnika ................................ 57

Tabela 11: Križna tabela: delovno mesto: ravnanje oseb z MDR v skladu z navodili

.................................................................................................................................... 58

Tabela 12: Test Hi2: delovno mesto: ravnanje oseb z MDR v skladu z navodili ....... 58

Tabela 13: Križna tabela: delovno mesto: ZpacP – načelo nediskriminiranosti ........ 59

Tabela 14: Test Hi2: delovno mesto: ZpacP – načelo nediskriminiranosti ................ 59

Tabela 15: Križna tabela: delovno mesto: skrbnik ..................................................... 60

Tabela 16: Test Hi2: delovno mesto: skrbnik ............................................................. 60

Tabela 17: Vprašanja o motnji v telesnem in duševnem razvoju ............................... 61

Tabela 18: Vprašanja o zanimanju delavcev za pacientove pravice .......................... 63

Tabela 19: Predlog zloženke Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem ................................................................................................................... 68

1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Zanimanje za pacientove pravice povsod po svetu narašča, saj postajajo osrednja

zahteva pri izboljšanju kakovosti in racionalizaciji zdravstvenega varstva.

Izboljševanje kakovosti na vseh področjih življenja, tudi v zdravstvu, je postalo

stalnica. V večini evropskih držav si organizacije za varstvo človekovih pravic in

pravic pacientov prizadevajo za stalno izboljševanje standarda zaščite človekovih

pravic in za bolj enakopravno in uravnoteženo razmerje med pacienti, zdravniki ter

drugimi zdravstvenimi delavci (Lešnik, 2010).

Zavedati se moramo, da se spremembe ne bodo zgodile čez noč, temveč postopno z

vpeljevanjem novitet in ustreznih delovnih razmer. Organizacijske spremembe so

nujne, če se želimo uspešno spopasti z izzivi povečane konkurenčnosti in s

povečanim obsegom dela, ki ga narekuje vse bolj starajoča se populacija (Ule, 2003).

Zakon o pacientovih pravicah je pomemben za državljane Republike Slovenije, ker

zadeva izvajalce zdravstvenih storitev, zdravnike, zdravstvene delavce in sodelavce,

ter tudi vse, ki se znajdejo v vlogi uporabnikov zdravstvenih storitev. Od objave

Ukaza o razglasitvi Zakona o pacientovih pravicah do danes je bil le-ta pogosto

izbrana tema za informiranje ljudi v vseh medijih verjetno zato, ker je malo zakonov,

ki so pomembni za tako velik del prebivalstva (Ukaz o razglasitvi Zakona o

pacientovih pravicah [ZPacP], 2008). S tem zakonom je pacient dobil pravice, ki so

ga postavile v procesu zdravljenja v nov, aktiven odnos z izvajalcem zdravstvenih

storitev, saj odloča o lastni zdravstveni oskrbi, zasebnosti, enakopravnosti in

varnosti, varstvu največje zdravstvene koristi. Iz tega izhaja, da je pacient postal

aktiven člen v procesu zdravljenja (Feguš, 2011).

Zdravje in zdravljenje je mogoče obravnavati z več vidikov: etičnega, znanstvenega,

ekonomskega in v določeni meri celo s sociološkega, saj gre za vrednote in

dejavnosti, ki izvirajo iz časov nastanka družbe. Sem pa se vedno bolj vključuje

pravo, saj je namenjeno po eni strani zaščiti teh vrednot in človeka kot njihovega

nosilca, po drugi strani pa vzpostavlja temeljna pravila ravnanja vseh udeleženih

subjektov, katerih izpolnjevanje in druge sankcije v primeru njihove kršitve je

mogoče uveljavljati tudi po sodni poti (Kerševan, 2011).


2

Začel se je pravi lov na strokovne napake in kar naprej slišimo zahteve po

izboljšanju. Politiki želijo ohraniti visoko raven kakovosti sistema zdravstvenega

varstva ob hkratnem obvladovanju stroškov, vodilni delavci želijo izboljšati svoje

poslovanje in zaposleni želijo izboljšati svoje delo ter za svoje delo dobiti boljše

plačilo. Pacienti pričakujejo stalno dostopnost in čim večjo dosegljivost zdravstvene

službe z minimalno lastno udeležbo pri stroških zdravstvenega varstva. Hkrati želijo

biti seznanjeni z možnostmi zdravljenja in dejavno sodelovati pri izbiri izvajalcev ter

postopkov oskrbe. Od zaposlenih v zdravstvu pričakujejo prijaznost, toplino in

razumevanje za svoje stiske (Kersnik, 2010).

Zakon o pacientovih pravicah je dal pacientu aktivno mesto, postal je subjekt v

procesu zdravljenja. Samostojno izbira zdravnika, zdravstveno ustanovo, v kateri se

bo zdravil, sodeluje z zdravnikom pri izbiri diagnostičnih postopkov in načina

zdravljenja. Ima pravico preveriti zdravnikovo strokovno odločitev z drugim

mnenjem. Zaveda se, da je zdravnik dolžan upoštevati njegovo voljo tudi v hudi

bolezni, ki bo vodila v smrt. Kakovosten, se pravi spoštljiv in zaupljiv, odnos ter

aktivno sodelovanje pacienta v procesu zdravljenja postavljata pacienta in zdravnika

v partnerski odnos (Feguš, 2011).

V Sloveniji v zadnjih letih zaznavamo poudarjeno in sistematično skrb za ustrezno

obravnavo otrok s posebnimi potrebami na vseh ravneh (Krapše, 2004).

Duševno zdravje je v zadnjem času čedalje pogosteje predmet razprav v širši

javnosti. Prvi razlog temu je zavest, da duševne bolezni niso nekaj oddaljenega in

čudaškega, ampak da so prisotne tako rekoč v vseh strukturah družbe (Erzar, 2007).

Vsaka organizacija pa je lahko dolgoročno uspešna le, če večina ljudi v njej osvoji

podobno predstavo o organizaciji v prihodnosti – in če si za udejanjanje te predstave,

vizije složno prizadevajo vsi udeleženi v organizaciji in ne le vodje. Vizija je

neločljivo povezana s kulturo organizacije, to je z vzorci vedenja, navadami in

usmeritvami večine udeležencev. Iz vizije pa izhajajo smotri in cilji organizacije. Za

dosego ciljev ni dovolj, da jih vodja le postavi, temveč jih je treba dosegati. Vse, kar

prispeva k doseganju ciljev, je strategija organizacije. Cilji in strategija skupaj pa sta

politika organizacije (Tavčar, 2008).


3

V sodobni organizaciji zdravstvene dejavnosti je pri vse večjem pojavu soodvisnosti

strok in izvajalcev vloga celovitega vodenja kakovosti in varnosti vedno

pomembnejša. Bistvene spremembe pri vodenju kakovosti oziroma uvajanju

kakovosti in varnosti v zdravstvene organizacije so nujno potrebne. V sistemu

zdravstvenega varstva je osrednja pozornost namenjena pacientom. Cilji

osredotočenja na paciente so spoštovanje pacientovih pravic, potreb, možnosti izbire

ter zagotavljanje dostopnosti do nepretrgane zdravstvene obravnave. Z

usklajevanjem in povezovanjem vseh izvajalcev zdravstvene obravnave pacientom

zagotavljamo obveščenost, zdravstveno vzgojo in krepitev ter aktivno sodelovanje

pri povrnitvi zdravja. Paciente je treba informirati in okrepiti njihovo vlogo tako, da

se vključijo v proces zagotavljanja kakovosti in varnosti. To vključuje tudi

sodelovanje s svojci (Simčič, 2010).


4

2 NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA

2.1 Namen magistrskega dela

Namen magistrskega dela je ugotoviti, koliko so zdravstveni delavci v Centru za

usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem seznanjeni s členi Zakona o

pacientovih pravicah, ki govorijo o osebah z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

vključenih v socialnovarstveno ustanovo, ter kako lahko management vpliva na

izboljšanje seznanjenosti zdravstvenih delavcev s pomembnimi členi Zakona o

pacientovih pravicah in kako lahko večje poznavanje uporabnikovih pravic

pripomore k večji kakovosti življenja uporabnikov v Centru za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem ter kako lahko management k temu pripomore.

2.2 Cilji magistrskega dela

Cilji v teoretičnem delu:

- pregled relevantne literature,

- pregled pacientovih pravic po Zakonu o pacientovih pravicah s

poudarkom na duševno motenih,

- pregled Zakona o duševnem zdravju,

- pregled Mednarodne konvencije o varovanju in spodbujanju pravic in

dostojanstva invalidov,

- pregled literature o managementu in vodenju ter vplivu managementa na

kakovost zdravstvenih storitev z izboljšanim seznanjanjem z Zakonom o

pravicah pacientov z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

- pregled literature o osebah z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

- predstavitev Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem,

- pregled ključnih spremenljivk, vključenih v raziskave.


5

Cilji empirične raziskave:

- ugotoviti, ali so delavci v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem seznanjeni z uporabnikovimi pravicami in dolžnostmi, ki so

zapisane v Zakonu o pacientovih pravicah,

- ugotoviti, ali delavci ravnajo v skladu z zakoni in pravicami, ki jih imajo

uporabniki v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem,

- glede na rezultate empiričnega dela magistrske naloge pripraviti strategijo

izboljšanja seznanjenosti delavcev Centra za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem o uporabnikovih pravicah in dolžnostih.


6

3 TEORETIČNI DEL

3.1 Zakoni

Zakoni so zelo pomembni za kakovostno obravnavo vsakega pacienta posebej. Z

njimi si pomagamo pri upravljanju družbe kot celote, saj postavljajo okvire, v katerih

mora družba delovati, da ne pride do zmede. Še posebno pomembno je upoštevanje

zakonov pri delu z osebami z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, saj so te

specifične v delovanju in dojemanju, nekatere pa tudi nezmožne odločati same zase.

3.1.1 Zakon o pacientovih pravicah

Zakon o pacientovih pravicah ureja pravice vsakega uporabnika zdravstvenih storitev

v Republiki Sloveniji pri vseh izvajalcih v javnem in zasebnem sektorju (Feguš,

2011). Namen tega zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno

zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in

zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem (ZPacP,

2008).

Pacientove pravice

Pacientove pravice, ki jih v 5. členu opisuje Zakon o pacientovih pravicah, so:

a) Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih

storitev

Pacient ima pravico do dobre zdravstvene oskrbe in ustreznih preventivnih

zdravstvenih storitev v okviru sodobne medicinske doktrine. Ima pravico do nujne

medicinske pomoči (Feguš, 2011).

b) Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi

Pacient ima pravico, da ga pri zdravstveni oskrbi, ne glede na okoliščino (spol,

narodnost …), obravnavajo enako kot druge paciente (Feguš, 2011).


7

c) Pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev

Zakon daje pacientu možnost, da prosto izbere ne le zdravnika, pač pa tudi izvajalca

zdravstvenih storitev (zdravstveni zavod) (Feguš, 2011).

d) Pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe

Z zakonom je predpisan standard primernosti, kakovosti in varnosti zdravstvene

oskrbe, ki upošteva tako pacientove konkretne potrebe kot zmožnosti zdravstvenega

sistema v Sloveniji (Feguš, 2011).

e) Pravica do spoštovanja pacientovega časa

Izvajalci zdravstvenih storitev so dolžni svoje delo organizirati tako, da pacient pred

ordinacijo ne čaka dlje, kot je potrebno (Feguš, 2011).

f) Pravica do obveščenosti in sodelovanja

Zakon določa, da mora zdravnik, ki je odgovoren za zdravljenje, pacientu podati vsa

pojasnila v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način, v celoti in

pravočasno. Za večje posege (operacije) mora pacient prejeti tudi pisna pojasnila

(Feguš, 2011).

g) Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju

Zakon poudarja, da ima pacient pravico do privolitve v zdravstveno oskrbo, kar

pomeni, da samostojno odloča o svojem zdravljenju. Privolitev je praviloma ustna,

za operativne in druge medicinske posege z večjim tveganjem pa je pisna (Feguš,

2011).

Za ljudi s posebnimi potrebami brez možnosti samoodločanja je pomemben člen o

pacientovih pravicah, ki govori, da se medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba,

ki ni nujna medicinska pomoč in hkrati ni operativni ali drug medicinski poseg,

povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu lahko opravi brez

njegove privolitve pod naslednjimi pogoji:

- pacient ni sposoben odločanja o sebi,


8

- zdravnik ni vedel in ni mogel vedeti, da so bodisi pacient, pacientov

zdravstveni pooblaščenec oziroma pooblaščenka (v nadaljnjem besedilu:

pacientov zdravstveni pooblaščenec), pacientov zakoniti zastopnik

oziroma zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zakoniti zastopnik) ali druga

oseba, ki po zakonu lahko da privolitev, posegu nasprotovali,

- privolitve oseb iz prejšnje alineje v razumnem času ni bilo mogoče

pridobiti in

- bo medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba pacientu v največjo

zdravstveno korist (ZPacP, 2008).

h) Pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje

Pacient ima pravico določiti svojega zdravstvenega pooblaščenca (zakonca, partnerja

…), ki bo v primeru njegove nesposobnosti odločanja o sebi odločal o pacientovi

zdravstveni oskrbi (Feguš, 2011).

Pacient ima pravico do vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe pri hudi bolezni, ki

bi v kratkem času vodila v smrt in bi oskrba samo podaljšala preživetje ali bi oskrba

podaljšala življenje v položaju, ko bi bolezen ali poškodba povzročila tako hudo

invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno in duševno sposobnost, da skrbi zase

(Feguš, 2011).

i) Poseben način uveljavljanja pravic pacientov, ki niso sposobni odločanja o

sebi

Kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na

zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se sme ta opraviti le,

če ga dovoli zakoniti zastopnik, kar je zapisano v prvem odstavku 37. člena, ki se

glasi: ''Kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva

na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se ta sme opraviti

le, če ga dovoli zakoniti zastopnik.'' Kot zakoniti zastopnik je mišljen skrbnik ali

druga oseba, ki je upravičena nastopati v imenu in na račun pacienta, to so v

naslednjem izključujočem vrstnem redu pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali

partner iz istospolne skupnosti, pacientovi otroci ali posvojenci, pacientovi starši

oziroma posvojitelji, pacientovi bratje ali sestre, pacientovi stari starši ali pacientovi


9

vnuki. V petem odstavku tega člena je tudi zapisano, da če oseba, ki je imenovana

kot zakoniti zastopnik, ne doseže soglasja o izvedbi medicinskega posega oziroma

zdravstvene oskrbe, odloči o tem zdravnik, ki ga zdravi, pri čemer upošteva podana

mnenja in pacientovo največjo zdravstveno korist (Feguš, 2011).

j) Pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja

Pacient ima pravico do največje možne ublažitve bolečin in drugega trpljenja,

povezanega z njegovo boleznijo, posebno, ko gre za umirajočega (Feguš, 2011).

k) Pravica do drugega mnenja

Drugo mnenje je mnenje za oceno istega zdravstvenega stanja in postopkov

zdravljenja pacienta, ki ga da zdravnik ustrezne specialnosti ali konzilij (Feguš,

2011).

l) Pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo

Zakon daje pacientu pravico do vpogleda, prepisa in kopiranja svoje zdravstvene

dokumentacije. Pacient ima možnost, da mu izvajalec zdravstvenih storitev vsebino

zdravstvene dokumentacije tudi obrazloži (Feguš, 2011).

m) Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov

Zagotovljeno je, da se bodo pacientovi osebni podatki in občutljive informacije, s

katerimi razpolaga zdravstveno osebje, lahko razkrivali samo osebam, za katere je

zakon tako določil, ali osebam, za katere je tako določil pacient sam. Za kršitev na

tem področju je pristojen informacijski pooblaščenec (Feguš, 2011).

n) Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic

Postopek obravnave kršitev pacientovih pravic je dvostopenjski. Prva obravnava se

izvede pred pristojno osebo izvajalca zdravstvenih storitev na podlagi pacientove

ustne ali pisne zahteve (Feguš, 2011).

Druga obravnava kršitve pacientovih pravic poteka v postopku pred Komisijo

Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (Feguš, 2011).


10

o) Pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic

Pacient se lahko kadarkoli obrne na enega od zastopnikov pacientovih pravic, ki mu

lahko svetuje, pomaga ali ga po pooblastilu celo zastopa pri uresničevanju pravic po

tem zakonu (Feguš, 2011).

Poleg tega lahko pacientu daje osnovne informacije, nudi strokovno pomoč in daje

konkretne usmeritve pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega varstva, zdravstvenega

zavarovanja in izvajanja zdravstvene dejavnosti (Feguš, 2011).

Pacientove dolžnosti

Za doseganje kakovostne in varne zdravstvene oskrbe je pacient dolžan:

- dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja,

- v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti

zdravljenja, v katere je ustno oziroma pisno privolil,

- dati pristojnemu zdravniku in drugim pristojnim zdravstvenim delavcem

oziroma zdravstvenim sodelavcem vse potrebne in resnične informacije v

zvezi s svojim zdravstvenim stanjem, ki so mu znane in so pomembne za

nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti podatke o svojih sedanjih in preteklih

poškodbah ter boleznih in njihovem zdravljenju, boleznih v rodbini,

morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa,

- obvestiti zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce o nenadnih

spremembah zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med zdravljenjem,

- biti obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic drugih pacientov ter

zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev,

- spoštovati objavljene urnike, hišni red in predpisane organizacijske

postopke izvajalcev zdravstvenih storitev,

- pravočasno obvestiti izvajalca zdravstvenih storitev o morebitnem

izostanku na pregled ali zdravljenje (ZPacP, 2008).

Prav tako kot so pomembne pravice, so pomembne tudi pacientove dolžnosti. Še

posebej moramo pacientove dolžnosti približati osebam z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju.


11

3.1.2 Mednarodna konvencija o varovanju in spodbujanju pravic in

dostojanstva invalidov

Namen mednarodne konvencije o varovanju in spodbujanju pravic in dostojanstva

invalidov je spodbujati, varovati in zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh

človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam s posebnimi potrebami ter

spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva (Oddný, & Quinn, 2009).

V 5. členu, ki govori o enakosti in nediskriminaciji, je zapisano, da države

pogodbenice priznavajo, da so vsi ljudje enaki pred zakonom in da so brez

diskriminacije upravičeni do enakega pravnega varstva in zakonskih

ugodnosti. Države pogodbenice prepovejo vsako diskriminacijo na podlagi

invalidnosti in zagotavljajo invalidom enako in učinkovito pravno varstvo pred

diskriminacijo ne glede na okoliščine. Z namenom spodbujanja enakosti in odprave

diskriminacije države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev

primernih prilagoditev. Posebni ukrepi, ki so potrebni za spodbujanje ali doseganje

dejanske enakosti invalidov, se ne štejejo za diskriminacijo v skladu z določbami te

konvencije (Oddný, & Quinn, 2009).

Še zlasti je pomemben 7. člen, ki govori o otrocih s posebnimi potrebami.

Konvencija opredeljuje, da države pogodbenice sprejmejo vse potrebne ukrepe, da

zagotovijo otrokom s posebnimi potrebami vse človekove pravice in temeljne

svoboščine, in sicer na enaki osnovi kot drugim otrokom. Pri vseh dejavnostih v

zvezi z invalidnimi otroki mora biti korist otroka primarna skrb. Države pogodbenice

zagotovijo, da imajo otroci s posebnimi potrebami pravico svobodno izraziti svoje

mnenje o vseh vprašanjih, ki jih zadevajo, pri čemer so njihova mnenja, izražena v

skladu z njihovo starostjo in zrelostjo, tehtna in enakopravna z mnenji drugih otrok.

Za uresničevanje te pravice je treba zagotoviti primerno pomoč, upoštevajoč

invalidnost in starost otrok s posebnimi potrebami (Oddný, & Quinn, 2009).


12

3.1.3 Zakon o duševnem zdravju

Ta zakon določa sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju

duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med

zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo

v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi (Ukaz

o razglasitvi Zakona o duševnem zdravju [ZDZdr], 2008).

Primanjkljaj na področju duševnega zdravja pri posamezniku zahteva dodatno

subtilnost pri pristopanju in medsebojnem sodelovanju med pacientom in

zdravstvenim osebjem v zdravstvenih in socialnovarstvenih institucijah. Osebe z

motnjami v duševnem razvoju imajo zaradi osnovnega primanjkljaja v izražanju in

splošnega funkcioniranja velikokrat vzporedno zagotovljene kontinuirane

psihiatrične obravnave, kjer zdravstveno osebje, pod vodenjem stalnega psihiatra,

redno spremlja odstopanja na področju njihovega psihičnega stanja. Kljub stalnim

individualnim pristopom in iskanju ustreznih rešitev, ki so načrtovane v

individualiziranih programih in načrtih posameznega uporabnika, je treba marsikdaj

poseči tudi po medikamentozni terapiji in ob akutnih fazah urejati morebitne

premestitve v psihiatrične bolnišnice (Pečovnik, 2012).

To področje obravnava in predvideva Zakon o duševnem zdravju, ki v svojih aktih in

poglavjih postavlja natančna navodila za izvajanje posameznih pristopov in

namestitev na ravni psihiatrične in socialnovarstvene dejavnosti (Pečovnik, 2012).

a) Splošne določbe

V 10. členu Zakona o duševnem zdravju je opredeljeno, da duševna motnja osebe

sama po sebi ne pomeni opravičljivega zdravstvenega razloga za izvedbo ukrepa

sterilizacije ali umetne prekinitve nosečnosti (ZDZdr, 2008).

b) Pravice osebe v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in

v nadzorovani obravnavi

- Splošno


13

V 12. členu Zakona o duševnem zdravju so napisane pravice, ki se zagotavljajo osebi

v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku, to so pravica do

dopisovanja in uporabe elektronske pošte, pravica do pošiljanja in sprejemanja

pošiljk, pravica do sprejemanja obiskov, pravica do uporabe telefona, pravica do

gibanja in pravica do zastopnika (ZDZdr, 2008).

16. člen (prvi in drugi odstavek) tega zakona govori o tem, da mora psihiatrična

bolnišnica oziroma socialnovarstveni zavod na vidnem mestu objaviti seznam pravic,

ki jih ima oseba po tem zakonu, in hišni red. Seznam vsebuje tudi službene naslove

in telefonske številke zastopnikov, pristojnih za območje, na katerem deluje

psihiatrična bolnišnica oziroma socialnovarstveni zavod. Pravice in podatki so

povzeti tudi v posebni zloženki, ki se osebi izroči ob sprejemu v oddelek pod

posebnim nadzorom in v varovani oddelek (ZDZdr, 2008).

- Pravica do dopisovanja, sprejemanja pošiljk in obiskov ter uporabe telefona

V 20. členu zakon tudi opredeljuje, da mora stroške telefonskih pogovorov kriti

oseba sama (ZDZdr, 2008).

- Pravica do gibanja

- Pravica do zastopnika

V 23. členu zakon opredeljuje, da ima oseba v postopkih obravnave v oddelku pod

posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in nadzorovani obravnavi pravico do

zastopnika (ZDZdr, 2008).

c) Posebni varovalni ukrepi

V 29. členu Zakona o duševnem zdravju je opredeljeno, da je posebni varovalni

ukrep nujen ukrep, ki se ga uporabi zaradi omogočanja zdravljenja osebe ali zaradi

odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno

življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z

njim povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče

preprečiti z drugim, blažjim ukrepom. Posebni varovalni ukrepi se uporabljajo v


14

oddelkih pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkih, odredi pa jih lahko le

zdravnik (ZDZdr, 2008).

d) Postopki pred sodiščem

e) Postopki sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo

- Postopek sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek

pod posebnim nadzorom

o Sprejem na zdravljenje s privolitvijo

o Sprejem na zdravljenje brez privolitve (na podlagi sklepa sodišča ali v

nujnih primerih)

o Podaljšanje zadržanja, odpust in premestitev iz oddelka pod posebnim

nadzorom

- Postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda

o Sprejem s privolitvijo

o Sprejem brez privolitve

- Nadzorovana obravnava

o Pogoji za nadzorovano obravnavo

o Koordinator nadzorovane obravnave

o Načrt nadzorovane obravnave

- Obravnava v skupnosti

o Pogoji za obravnavo osebe v skupnosti

o Načrt obravnave v skupnosti

o Koordinator obravnave v skupnosti

f) Evidence in poročanje

g) Nadzor

h) Kazenske določbe

i) Prehodne in končne določbe

3.1.4 Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb

Prvi člen govori o tem, da se s tem zakonom urejajo oblike družbenega varstva

zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo


15

usposobiti za samostojno življenje in delo (v nadaljnjem besedilu: invalidi) in pri

katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do

dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do

dopolnjenega 26. leta starosti (Zveza Sožitje, 2005).

V 3. členu Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb je pod

drugo točko zapisana ena od oblik družbenega varstva, in sicer varstvo v splošnih ali

posebnih socialnih zavodih. Oblike varstva v splošnih in posebnih socialnih zavodih

so: dnevno varstvo, občasno varstvo z nastanitvijo in oskrbo v zavodu ter stalno

varstvo z nastanitvijo in oskrbo v zavodu. Dnevno varstvo se zagotavlja invalidom,

ki živijo v svoji ali drugi družini. Občasno varstvo z nastanitvijo in oskrbo v zavodu

se po potrebi zagotavlja invalidom, ki živijo v svoji ali drugi družini. Stalno varstvo z

nastanitvijo in oskrbo v zavodu se zagotavlja invalidom, ki jim je glede na naravo in

stopnjo invalidnosti potrebno stalno varstvo v zavodu, in invalidom, ki nimajo

družine ali ne morejo živeti v svoji družini in jim ni mogoče zagotoviti varstva v

drugi družini (Zveza Sožitje, 2005).

3.1.5 Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev

Pravilnik v 8. členu opisuje institucionalno varstvo. Opredeljuje ga kot obliko

obravnave v zavodu, drugi družini ali drugi organizirani obliki, ki upravičencem

nadomešča, dopolnjuje ali zagotavlja funkcijo doma ali lastne družine. Obsega

osnovno oskrbo in socialno oskrbo v skladu s tem pravilnikom in zdravstveno

varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva (Zveza Sožitje, 2005).

Za otroke in mladostnike, prikrajšane za normalno družinsko življenje, zajema

institucionalno varstvo tudi vzgojo in pripravo na življenje. Za otroke, mladostnike in

odrasle osebe do 26. leta starosti z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in

telesnem razvoju, ki so usmerjene v posebni program vzgoje in izobraževanja,

obsega institucionalno varstvo tudi usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in

vodenje. Za otroke, mladostnike in odrasle osebe do 26. leta starosti, ki so usmerjene

v posebni program vzgoje in izobraževanja, obsega institucionalno varstvo tudi


16

usposabljanje, ki se izvaja po predpisih za področje šolstva. Vključuje organiziranje

in izvajanje posebnega vzgojno-izobraževalnega programa, naloge knjižnice,

informacijske in druge naloge. Za otroke in mladostnike, prikrajšane za normalno

družinsko življenje, zajema institucionalno varstvo tudi vzgojo in pripravo za

življenje, ki vključuje navajanje na osnovne funkcije oziroma skrb za samega sebe,

razvijanje samostojnosti in ustvarjalnosti, mišljenja, učnih navad, moralnih norm in

socialnih vzorcev, usposabljanje za vključitev v življenje, razvijanje delovnih

sposobnosti in spretnosti, razvijanje interesnih dejavnosti ter odpravljanje razvojnih

težav in motenj (Zveza Sožitje, 2005).

Za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami do 21. leta starosti, ki so vključeni v

dnevno obravnavo ter obiskujejo Posebni program vzgoje in izobraževanja, krije

stroške za dnevne prihode in odhode k izvajalcu storitve lokalna skupnost skladno s

predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. Stroške za dnevne prihode in odhode k

izvajalcu za odrasle osebe s posebnimi potrebami, vključene v Posebni program

vzgoje in izobraževanja – raven usposabljanja za življenje in delo po 21. letu starosti,

krije ministrstvo (Zveza Sožitje, 2005).

Odraslim osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju se v okviru

institucionalnega varstva zagotavljajo še posebne oblike varstva (Zveza Sožitje,

2005).

Osnovna oskrba zajema bivanje, organiziranje prehrane, tehnično oskrbo in prevoz.

Bivanje se organizira v opremljenih in vzdrževanih sobah, z ustrezno uravnavano

temperaturo. Sobe so eno- ali dvoposteljne za odrasle osebe in starejše od 65 let ter

eno-, dvo- ali triposteljne za otroke in mladostnike. Vključuje zagotavljanje

sanitarnih prostorov, prostorov za osebno higieno, skupnih prostorov ter prostorov za

izvajanje programov. Bivanje zajema tudi čiščenje bivalnih prostorov in pranje,

čiščenje ter vzdrževanje oblačil ter osebnega in skupnega perila. Organiziranje

prehrane zajema nabavo, pripravo in ustrezno postrežbo (tudi razrezane, sesekljane

in pasirane) celodnevne, starosti in zdravstvenemu stanju primerne hrane in napitkov

(Zveza Sožitje, 2005).


17

Tehnična oskrba je organizirana dejavnost za zagotavljanje tehničnih pogojev za

optimalno izvajanje institucionalnega varstva ter vključuje naloge vzdrževanja

opreme, prostorov, objekta in okolice (Zveza Sožitje, 2005).

Prevozi vključujejo organizacijo in izvedbo prevozov v zvezi z uveljavljanjem

zakonskih pravic in obveznosti v nujnih primerih za vse upravičence, za otroke in

mladostnike v dnevnem varstvu pa tudi v zvezi s prihodom in odhodom

upravičencev k izvajalcu storitve (Pravilnik o standardih in normativih

socialnovarstvenih storitev, 2010).

Socialna oskrba je strokovno vodena dejavnost, namenjena izvajanju vsebin socialne

preventive, terapije in vodenja upravičencev. Vključuje izvajanje nalog varstva,

posebnih oblik varstva, vzgoje in priprave na življenje in nalog vodenja (Zveza

Sožitje, 2005).

Varstvo pomeni nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih

aktivnosti (pri vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, komunikaciji in orientaciji)

(Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, 2010).

Posebne oblike varstva so namenjene ohranjanju in razvoju samostojnosti, razvoju

socialnih odnosov, delovni okupaciji, korekciji in terapiji motenj, aktivnemu

preživljanju prostega časa ter reševanju osebnih in socialnih stisk (Zveza Sožitje,

2005).

Vodenje obsega oblikovanje, izvajanje in spremljanje individualnih programov,

kontaktiranje in sodelovanje s posameznikom ter svojci, sodelovanje z drugimi

institucijami in strokovnimi sodelavci ter organizacijo prostočasnih dejavnosti

(Zveza Sožitje, 2005).


18

3.2 Motnja v telesnem in duševnem razvoju

Vsak človek z motnjo v duševnem razvoju je enkratna in avtonomna oseba. Ima

pravico do spoštljivega okolja, v katerem mu je dovoljeno sodelovati: njegova volja,

njegove potrebe in možnosti morajo biti upoštevane pri omogočanju pomoči

(Bleeksma, 1999).

Pri delu s pacienti s posebnimi potrebami oziroma motnjami v duševnem razvoju je

treba upoštevati načelo nediskriminiranosti ali enakega obravnavanja, ki določa, da

je treba enake subjekte obravnavati enako in različne različno, razen v primerih, ko je

različno obravnavanje izrecno dovoljeno (Grilc, 2004).

Paciente s posebnimi potrebami obravnavamo podobno kot invalide, zato lahko

izpostavimo tudi 52. člen, ki je zapisan v Ustavi Republike Slovenije in govori o

tem, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljena varstvo ter usposabljanje za

delo. Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete

osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.

Izobraževanje in usposabljanje oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju pa se

financirata iz javnih sredstev (Ustava Republike Slovenije, 2011).

V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji je za otroke z več

motnjami v duševnem razvoju zapisano, da so usmerjeni v enega izmed prilagojenih

programov, praviloma v tistega, ki ga komisija za usmerjanje predlaga glede na

njihovo primarno motnjo, za druge motnje in težave pa nimajo pravice do pomoči.

Otroci z motnjami v duševnem razvoju, ki so na primer hkrati tudi slepi, niso

upravičeni do dodatne tiflopedagoške pomoči. S tem nimajo zagotovljenih enakih

možnosti kot otroci v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno

pomočjo (Krek, & Meteljak, 2011).

Različni strokovnjaki ljudi s posebnimi potrebami poimenujejo kot prizadete,

defektne, motene, deviantne, kot ljudi z motnjami v razvoju, z učnimi težavami in

motnjami, s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Vsi ti izrazi, razen

zadnjega, take osebe bolj ali manj negativno označujejo in jih na ta način bremenijo,

kot da so samo oni odgovorni za nastale motnje (Bratož, 2004).


19

Motnja v duševnem razvoju (duševna prizadetost, mentalna retardacija) pomeni

pomembno omejitev v vsesplošnem funkcioniranju posameznika. Je splošno

podpovprečno intelektualno funkcioniranje, ki se pojavlja v razvojni dobi in je

vezano na neadekvatnost adaptivnega reagiranja oziroma vedenja, in to na področjih

samostojnosti, komunikacije, socializacije in razumevanja. Analiza opredelitve

motnje v duševnem razvoju nam motnjo v duševnem razvoju pokaže kot razvojno

motnjo, kar pomeni, da motnja v duševnem razvoju ni nekaj stalnega,

nespremenljivega, oseba z motnjo v duševnem razvoju se opazuje v razvoju in

nalogah, ki ustrezajo njeni starosti (Lačen, 2001).

Oseba z motnjo v duševnem razvoju je oseba, ki pri testiranju doseže rezultat, ki

bistveno odstopa v podpovprečje na vsaj dveh od naslednjih področij adaptivnega

vedenja: komunikacija, skrb za samega sebe, domača opravila, znajdenje v okolju,

funkcionalno akademska znanja, samousmerjanje, zdravje in varnost, prosti čas, delo

in zaposlitev, socialna interpersonalna sposobnost (Lačen, 2001).

3.2.1 Odvzem poslovnih sposobnosti in skrbništvo

Opravilna (poslovna) sposobnost je sposobnost posamezne osebe, da lahko poda

izjavo svoje volje, za katero pravni red določa, da naj bi se na podlagi osebnih

značilnosti (starost, zrelost, psihično zdravje) zavedala pravnih učinkov, ki lahko ob

tem nastopijo (Jerovšek, & Kovač, 2010).

V 117. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je zapisano, da

popolno poslovno sposobnost pridobi oseba s polnoletnostjo. Pridobi jo lahko že

prej, v primeru sklenitve zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo, po odločbi

sodišča pa tudi mladoletniki, ki so postali starši (Zupančič, & Novak, 2003).

V Sloveniji je kot v eni izmed prvih petih držav na svetu 1. decembra 1999 začela

veljati Oviedska konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in

dostojanstva človeškega bitja v zvezi z biologijo in medicino. Ta pomembni

dokument je mejnik v zgodovini medicinske etike in postavlja v Evropi nove etične

standarde z veljavo zakona. Oviedska konvencija je največji možni skupni


20

imenovalec norm, ki veljajo v evropskih državah. Za države pomeni obvezni

minimum varstva človekovih pravic. Določbe o privolitvi posameznika v medicinski

poseg so med osrednjimi v Oviedski konvenciji (Pleterski-Rigler, & Trontelj, 2001).

Opravilno sposoben pacient

Še najpreprostejši je primer opravilno sposobnega pacienta, ki kaj zahteva ali se

čemu odreka, pa je to v nasprotju z njegovo najpomembnejšo, prednostno ali

največjo koristjo. Tako se pacient lahko odpove celo zdravljenju, ki bi mu rešilo

življenje, ali si izbere drugačno, manj obetavno zdravljenje (Pleterski-Rigler, &

Trontelj, 2001).

Pacienti z zmanjšano sposobnostjo odločanja

Pri teh pacientih je postopek pridobivanja privolitve zahtevnejši in bolj zapleten kot

sicer. Sposobnost razumevanja in odločanja je omejena pri otrocih, nekaterih

starostnikih in ljudeh z duševno zaostalostjo ali manjrazvitostjo. Onesposobljenost je

lahko začasna ali trajna. Zmanjšana sposobnost lahko sčasoma preide v popolno

nesposobnost. Po Oviedski konvenciji moramo duševno manj sposobnega pacienta

vključiti v odločanje o zdravljenju v največji meri, ki jo njegova sposobnost

omogoča. Zato si je treba vzeti več časa (Pleterski-Rigler, & Trontelj, 2001).

Duševno nesposoben pacient

Kadar odrasla oseba zaradi duševne nesposobnosti, bolezni ali podobnih razlogov po

zakonu ni sposobna privoliti v poseg, se sme poseg opraviti le z dovoljenjem njenega

zastopnika ali zavoda, ali osebe, ali organa, kot je določeno z zakonom (Council of

Europe, 2009).


21

Zakonitega zastopnika mora imeti stranka, ki nima opravilne sposobnosti ali jo ima

le delno, če gre za postopek, ki se nanaša na vsebino izven obstoječe poslovne

sposobnosti (Jerovšek, & Kovač, 2010).

Nekoliko lažje je, če je pacient izrazil svojo vnaprejšnjo voljo tedaj, ko je bil še

zmožen odločanja o sebi. V našem okolju je to za sedaj še redko. Pacientov

zastopnik naj bi imel vlogo priče in naj bi povedal, kaj bi pacient glede na svoje

prejšnje izjave v svoji sedanji situaciji po vsej verjetnosti želel. Največkrat lahko da

zastopnik samo svojo oceno. Če tudi tega ne more, bo moral celotno odgovornost za

odločitev prevzeti zdravnik. Pri odločitvi bo seveda upošteval prednostno ali najvišjo

korist pacienta, potem ko bo strokovno pretehtal medicinska dejstva in ocenil

verjetne koristi in neugodnosti predvidenih posegov oziroma zdravljenja. Vseeno pa

naj bo o tem vsaj poučen tudi pacientov zastopnik. Odločitev naj bo za najbližje

svojce sprejemljiva. Zdravnik se znajde v posebno neprijetnem položaju, ko duševno

nesposoben pacient ali v njegovem imenu njegov varuh zavrne nujen poseg.

Oviedska konvencija zahteva, da pacient z duševno motnjo pri odločanju sodeluje v

največji meri, ki jo njegova razsodnost dopušča. Pacienti s prehodno ali trajno hudo

okrnjeno duševno sposobnostjo in pacienti z duševno boleznijo pa svojega stanja

pogosto ne dojamejo Konvencija dopušča zdravljenje brez privolitve, kadar gre za

resno bolezen in bi brez zdravljenja nastala resna škoda na pacientovem zdravju.

Seveda so potrebni posebni varstveni mehanizmi – notranji in zunanji nadzor in

možnost pritožbe. Tudi tu se je treba prepričati, da je poseg ali ukrep zares nujen in

nezamenljiv z drugim, ki bi bil pacientu sprejemljivejši. V naši državi se pripravlja

zakon, ki naj bi paciente z duševno motnjo zavaroval posebno v primeru

neprostovoljnega sprejema v psihiatrično bolnišnico in zdravljenja brez privolitve.

Skupina za psihiatrijo in človekove pravice pri Usmerjevalnem odboru za bioetiko in

Odboru za javno zdravstvo Sveta Evrope pa je januarja 2000 za javnost odprla

osnutek tako imenovane bele knjige o varstvu duševnih pacientov, katere glavna

tema je prav zdravljenje in hospitalizacija pacientov z duševno motnjo proti njihovi

volji (Pleterski-Rigler, & Trontelj, 2001).

V 141. členu Obligacijskega zakona je zapisano, da je za škodo, ki jo povzroči oseba,

ki zaradi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnih


22

drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi

pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati. Odgovornosti pa je lahko

prost, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi

pri skrbnem nadzorstvu (Ukaz o razglasitvi obligacijskega zakonika (OZ), 2001).

Roditeljska pravica je skupek dolžnosti staršev, za izvrševanje katerih jim zakon

daje določene pravice. To pomeni, da roditeljska pravica obstaja predvsem iz

zakonske dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in

koristi svojih mladoletnih otrok z namenom, da otroku zagotovijo zdravo rast,

skladen osebnostni razvoj in ga usposobijo za samostojno življenje in delo. Zakon je

to dolžnost zaupal državi oziroma centrom za socialno delo in sodiščem, ki so

upravičeni poseči v roditeljsko pravico, če ta ni v korist otroka. V tem primeru gre

za protipravno ravnanje staršev oziroma kršitev otrokovih pravic (Šalinger, 2009).

Skrbništvo je posebna oblika družbenega varstva, ki ga država zagotavlja otrokom,

kadar starši ne skrbijo zanje, in drugim osebam, kadar je to potrebno za varstvo

njihovih pravic in koristi. V vsakem posameznem primeru je treba izbrati

najprimernejšo obliko skrbništva. Tako ločimo stalna skrbništva, pri katerih skrbnik

za varovanca oziroma skupaj z njim ureja vse potrebno, ter skrbništva za posebne

primere, pri katerih se skrbniki postavijo le za določeno nalogo oziroma vrsto

opravil. Tako stalnega kot skrbnika za posebni primer se lahko postavi mladoletnim

ali polnoletnim osebam (Ogorevc, 2009).

Skrbnika postavi center za socialno delo. Pri tem upošteva značilnosti posamezne

skrbniške zadeve. Za skrbnika naj bi se postavila oseba, ki ima ustrezne osebnostne

lastnosti in potrebna znanja, da bo lahko posamezne skrbniške naloge opravila

najbolje. Tako je treba ugotoviti, kdo je sploh primeren za prevzem skrbniških nalog.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati skrbnik, so polnoletnost, ustrezne osebnostne

lastnosti, primernost v odnosu do varovanca idr. Dolžnost skrbnika je prostovoljna in

častna, saj skrbnik za svoje delo ne dobi plačila. Pri določitvi skrbnika mora center

za socialno delo upoštevati tudi oziroma predvsem mnenje varovanca in slediti

njegovim željam vedno, kadar je to mogoče (Ogorevc, 2009).


23

3.3 Management v zdravstvu

Management v zdravstvu deluje v svojstvenem problemskem okolju z različnimi

subjekti, kar kaže na kompleksnost njegovih nalog. Zaradi značilnosti sedanjega

časa, ki odločilno vpliva na poslovanje in razvoj zdravstvenih organizacij, se mora

management v zdravstvu vse bolj osredotočiti na oblikovanje in izvajanje strategij in

prilagajanje spremembam. Te ne vplivajo samo na tekoče poslovanje, ampak

pomembno vplivajo tudi na strategijo nadaljnjega razvoja (Hauc, 2001).

Management, obvladanje organizacije, je vladanje v malem – je oblast in moč, s

katero je mogoče graditi in dosegati – in od nekdaj privablja najbolj podjetne,

ustvarjalne, odločne ljudi. Je pa tudi poklic, v katerem so obremenitve velike,

delavnik nereden, usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja pa težavno (Tavčar,

2009).

V vsem razvitem svetu veljajo pri izbiranju in presojanju managerjev tri temeljna

vodila: obvladati mora primerna znanja, biti mora zmožen voditi ljudi in biti pošten,

zanesljiv in etičen. Obvladovanje organizacije kot instrumenta za doseganje ciljev

terja obsežna interdisciplinarna in multidisciplinarna znanja. Znanje na enem samem

področju, denimo ožja strokovna znanja o proizvodih, tehnologiji in ekonomiki, niso

dovolj, čeprav so koristna in potrebna. Čim višji je položaj managerja, tem več

zmožnosti potrebuje za učinkovito in uspešno obvladovanje organizacije. Če

organizacija ni uspešna, je za to vselej v prvi vrsti odgovoren management.

Uspešnost managerja pri obvladovanju organizacije je v veliki meri odvisna od

njegove ustvarjalnosti, od pravih zamisli ob pravem času na pravem mestu (Tavčar,

2009).

Manager v procesu managementa organizira delo, vodilo pri tem pa mu je

zagotavljanje smotrnosti dosega cilja poslovanja. Zaposlene mora motivirati, zato se

mora manager lotiti kadrovanja, komuniciranja in motiviranja, čemur pa po navadi v

skupnem pomenu rečemo vodenje v širšem smislu. Izvedbi sledi še kontrola, ko

managerji ugotavljajo, kaj v organizaciji ni bilo izvedeno v skladu z načrtom in kako

te pomanjkljivosti odpraviti. S kontrolo je proces managementa sklenjen (Rozman,

2002).


24

V organizaciji management sestavljajo določene naloge, ki jih številni avtorji (npr.

DuBurin, 2000; Dimovski, Pegner, & Žnidaršič, 2005; Daft, 2008) običajno

združujejo v štiri funkcije managementa.

- Planiranje pomeni opredeljevanje ciljev in poti za doseganje teh ciljev.

Odgovoriti mora torej na vprašanje, kaj želi podjetje doseči in kako to doseči.

- Organiziranje obsega na mikroravni zamišljanje delovnih nalog in njihovo

povezovanje v delovna mesta ter dodeljevanje zadolžitev, odgovornosti in

avtoritete posameznikom v organizaciji. Na makroravni pa gre pri

organiziranju za združevanje delovnih mest v oddelke in naprej v širše

opredeljene organizacijske enote ter dodeljevanje virov posameznim

organizacijskim enotam.

- Vodenje je sposobnost vplivanja na vedenje in delovanje zaposlenih in s tem

njihovo usmerjanje v takšno delovanje, ki bo omogočilo doseganje postavljenih

ciljev organizacije. V širšem smislu v vodenje po navadi uvrščamo še

kadrovanje, komuniciranje in motiviranje. Gre za funkcijo managementa, ki je

navzven najbolj opazna, hkrati pa se jo tudi najtežje naučimo.

- Kontrola zajema spremljanje izvedbe, ugotavljanje odstopanj med izvedenim

in planiranim, ugotavljanje vzrokov za odstopanja ter ukrepanje za odpravo

neželenih odstopanj. Če je v preteklosti veljalo, da zaposlene kontrolirajo le

njihovi nadrejeni, sodobna literatura precej večji poudarek namenja

samokontroli, ki temelji na zaupanju v zaposlene.

3.3.1 Planiranje v javnem sektorju

Pri planiranju gre za miselni proces, za razmišljanje o prihodnjih možnostih in

nevarnostih za organizacijo. Planiranje je le eden od mnogih organizacijskih

procesov, ki jih srečamo v vsaki organizaciji. Če ga opazujemo z metodološke strani,

vidimo, da je to proces odločanja, ki kot vsak proces odločanja teče skozi določene

faze. Gre za določanje ciljev, razvijanje alternativnih poti za njihovo dosego,

ocenjevanje in izbiranje najboljše poti ter njeno oblikovanje v ustrezne načrte. Plani

so vedno rezultat procesa planiranja. Največkrat kot plane štejemo pisane

dokumente, v katerih so navedeni planski cilji in naloge organizacije, njihovo


25

zaporedje in roki za uresničitev (Bohinc, Cetinski, Harlander, Ilijaš, Krapše, Krapše,

Lipičnik, Ograjenšek, Pučko, Zajc, et al., 2005).

Planiranje omogoča sistematično zmanjšati vpliv negotovosti v procesih

managementskega odločanja. Bistvo planiranja v najpreprostejši obliki je

razmišljanje o prihodnosti z namenom, da bi nanjo vplivali oziroma bi se nanjo lahko

pripravili tako, da bi bili dejanski rezultati in proces dela čim bližje želenim (Čater,

2011).

Proces planiranja je kot proces odločanja sestavljen iz več faz:

- Določanje ciljev: na določanje ciljev ne vplivajo le značilnosti podjetja, pač pa

tudi okoliščine, v katerih podjetje deluje. Da bi lahko cilje postavili realno,

moramo dobro poznati tako samo organizacijo kot njeno okolje.

- Razvijanje alternativnih poti oziroma načinov za doseganje ciljev: pri iskanju

alternativnih rešitev je še zlasti, če gre za reševanje novih oziroma do sedaj

neznanih problemov, zelo pomembna sposobnost ustvarjalnega razmišljanja.

- Ocenjevanje alternativ: med možnimi alternativnimi rešitvami je po navadi

treba izbrati eno, zato je pomembno poznati in razumeti merila, na temelju

katerih bomo ocenjevali alternative.

- Izbira najboljše alternative: boljše oziroma bolj kakovostno, kot je ocenjevanje

alternativ, lažja bo izbira najboljše med njimi. Če se možne rešitve med sabo

ne izključujejo, jih seveda lahko izberemo tudi več hkrati.

- Oblikovanje plana na temelju izbrane alternative: izdelani plani, v katerih so

navedeni planski cilji, aktivnosti za njihovo doseganje ter zaporedje in roki

izvajanja teh aktivnosti, so končni rezultat procesa planiranja kot odločanja

(Pučko, 2002).

Strateško planiranje pomeni odmik od analize poslovanja k analizi okolja ter

identifikaciji možnosti in nevarnosti v okolju. Razvilo se je kot potreba odzivanja

managementa na spremembe v okolju (Kramar, 2009).

Harlander (v Bohinc, et al., 2005) meni, da je proces izdelave strateškega plana

najbolje voditi po ustaljenem postopku, saj si tako zagotovimo, da bo postopek


26

pregleden in da ne bomo česa pozabili. Osnovni koraki procesa izdelave strateškega

plana so:

a) Pripravljanje

Proces strateškega planiranja se začne z ustrezno odločitvijo, za katero je najbolje, da

jo sprejme vodstvo zavoda. Pri planiranju je treba prepoznati specifične izhode ali

izbire, ki naj bi jih proces strateškega planiranja določil, razjasniti vloge posameznih

zaposlenih, oblikovati delovno skupino za strateško planiranje, razviti organizacijski

profil ter določiti informacije, ki jih je treba izbrati za pomoč pri odločanju

(Harlander, 2004, v Bohinc, et al., 2005).

b) Oblikovanje poslanstva in vizije zavoda

V procesu strateškega planiranja je treba zbrati vsa formalna in neformalna

pooblastila, potem je treba ugotoviti, kaj se zahteva od zavoda in kaj mu je

dovoljeno. S tem si zavod na grobo določi okvir delovanja. Zavedanje o tem, kaj

lahko zavod dela, lahko pripelje do razprave o tam, kakšno naj bo poslanstvo zavoda


c) Ocenjevanje situacije

Situacijo lahko ocenjujemo na dva načina, in sicer tako, da ocenjujemo zunanje ali

notranje okolje zdravstvenega zavoda. Pučko (1995) meni, da je osnovni namen

ocenjevanja zunanjega okolja ugotavljanje priložnosti, ki se odpirajo zavodu v

prihodnosti, in predvidevanje tistih trendov in možnih razvojev, ki utegnejo pomeniti

nevarnost za njegov obstoj ali uspešno delovanje (Bohinc, et al., 2005). Namen

ocenjevanja notranjega okolja je ugotoviti prednosti in slabosti zavoda. Pri

ocenjevanju notranjega okolja upoštevamo uspešnost poslovanja, sedanjo strategijo

oziroma proces ter vire (Bohinc, et al., 2005).

d) Razvijanje strategij

Strategijo lahko razumemo kot enega izmed glavnih dejavnikov usmerjenega

delovanja organizacije. Pri tem se v vsaki organizaciji srečujejo z odločitvami glede


27

delovanja organizacije. Strateško načrtovanje v organizaciji je proces, katerega

namen je pripraviti strateški načrt kot orodje izvajanja strategije (Pevcin, 2011).

Strateško načrtovanje je sestavljeno iz sedmih korakov: določitve procesa,

udeležencev in njihovih vlog, opredelitve vizije, poslanstva in vrednot organizacije,

ocenjevanja situacije oziroma stanja organizacije in namenov delovanja, priprave

oziroma izdelave načrta, opredelitve načina izvajanja načrta in udejanjanja

strateškega načrta v praksi (Worth, 2009).

Te korake lahko naštejemo tudi kot:

- Identifikacija strateških zadev zavoda: pri strategiji moramo navesti tri

elemente. To so dejavniki, zaradi katerih je neka zadeva osnovna, temeljna

strateška zadeva zavoda. Oblikovati je treba navedbo posledic za primer

neuspešne obravnave neke strateško pomembne zadeve. Strateško zadevo je

treba izraziti jedrnato, zaželeno v enem odstavku, zadeva bi morala biti

izražena kot vprašanje, pri katerem lahko naredi zavod nekaj pozitivnega

(Bohinc, et al., 2005).

- Strategija zavoda: Strategija je načrt poti (Stutely, 2003). Narejena strategija je

končni izdelek procesa strateškega planiranja (Harlander, 2005, v Bohinc, et

al., 2005).

- Izdelava osnovnih predračunov: Harlander (2005) meni, da bo imel zavod pri

uresničevanju strategij prihodke in stroške, ki bodo izkazani v poslovnem

rezultatu. Prav tako bo zavod potreboval za uresničevanje zastavljenih nalog

določena sredstva, vire za ta sredstva oziroma ustrezno financiranje. Zaradi

tega je treba izdelati vsaj tri zbirne predračune, s katerimi bo zdravstvena

organizacija prikazala pričakovane učinke pri uresničevanju strateških nalog

(Bohinc, et al., 2005).

- Strateški plan: je dokument, ki povzame, zakaj zavod obstaja, kaj poskuša

doseči in kaj bo naredil, da bo želeno dosegel. Strateški plan je tudi dokument,

ki bi moral ponuditi vodila. Bolj ko bo natančen, večja je verjetnost, da bo

koristen, da bo uporabljen in da bo koristen pri vodenju aktivnosti zavoda



28

- Pregled in sprejetje strateškega plana zavoda: Praviloma se s strateškim

planiranjem ukvarja posebna delovna skupina, ki bi morala biti sestavljena iz

vseh pomembnih uslužbencev zdravstvene organizacije. Pomembno vlogo bo

odigralo vodstvo zavoda z direktorjem na čelu. V toku procesa strateškega

planiranja morajo biti vse ugotovitve sprejete sporazumno oziroma s

prepričljivo večino. Končni izdelek strateškega planiranja je strateški plan, ki

ga mora vodstvo zavoda predstaviti svetu zdravstvenega zavoda (Harlander,

2005, v Bohinc, et al., 2005).

e) Dokončanje pismenega plana

Ko je strateški plan dokončan, je treba pripraviti poslovni plan za naslednje leto.

Poslovni plan je shema dogodkov in odgovornosti, s katerimi vodstvo podrobneje

razdela akcije, ki jih je treba izvesti za dosego ciljev strateškega plana. Iz poslovnega

plana so razvidni tudi kvantitativni kazalniki, ki omogočajo vnaprejšnje

nadzorovanje napredovanja k strateškim ciljem (Harlander, 2005, v Bohinc, et al.,

2005).

3.3.2 Organiziranje v javnem sektorju

Različni avtorji pogosto opredeljujejo organizacijo v pomenu podjetja oziroma

organizacije. Organiziranje povezujejo z združbo ljudi, ki so povezani med seboj, da

bi dosegli določene cilje. Ciljna usmeritev pomeni, da ima ta enota svoj cilj, ki je

lahko drugačen od ciljev posameznikov (Kramar, 2009).

Organiziranje dela pomeni stalno in sistematično preučevanje poteka dela, nalog in

problemov ter iskanje primernih poti, načinov in metod dela za doseganje

predvidenih ciljev in rezultatov v okviru lastnega dela, dela v skupini ali celotni

organizaciji. Organiziranje dela je torej zavestna težnja vsakega strokovnega

sodelavca k urejanju in sestavljanju prvin proizvodnega, človeškega, delovnega in

poslovnega procesa v skladno celoto. Potreba po organiziranju dela se pojavlja

takrat, ko je naloga postala tako velika, da je ni mogel opraviti en človek, pač pa jo je


29

bilo treba razdeliti na delne naloge, primerne za razporejanje po posameznikih. V

javnem sektorju je še posebno pomembna timska organiziranost dela, ki je imperativ

sodobne organiziranosti. Potreba po timski organiziranosti izhaja iz spoznanja, da so

naloge in problemi, ki jih mora tim reševati, kompleksnejši in da je strokovna

usposobljenost izvrševalcev vse večja, vendar vse bolj poglobljena. Zaradi tega

imajo posamezniki vse manjše možnosti, da bi sami opravljali celovite naloge in

reševali probleme. Da bi bili učinkovitejši, se povezujejo v najrazličnejše delovne

skupine oziroma time (Kralj, 2002).

3.3.3 Vodenje v javnem sektorju

Z zamišljanjem izvedbe vnaprej je manager planiral delovanje podjetja ali oddelka,

katerega usklajevanje mu je naloženo. Delo posameznikov je usmeril ali z določitvijo

ciljev ali z določitvijo nalog. Obenem je določil vloge le-teh, njihove naloge, njihovo

odgovornost in avtoriteto ter z organizacijsko strukturo povezal vse dele v celoto. Da

bodo posamezniki začeli delovati, jih je treba najprej pridobiti. Sporočiti jim je treba,

katere naloge morajo izvesti in kako. Prav tako je treba navesti razloge, da bodo

začeli delati, se pravi, da mora posameznike nekaj spodbuditi, da lahko delajo

odgovorno. Manager potemtakem svoje sodelavce kadruje, komunicira z njimi, jih

pri delu motivira in vodi. Vodenje pa v širšem pomenu torej vključuje vodenje v

ožjem pomenu, komuniciranje, motiviranje in kadrovanje. Vodenju v širšem smislu

ustreza tudi izraz uveljavljanje, ki kaže, da se z vodenjem uresničuje plan

organizacije (Kramar, 2009).

Vodenje je lahko izkustveno, oblikovano sistemsko, kombinirano, spontano in

podobno. Sestavni del vodenja je sprejemanje odločitev. Odločitve pa prinašajo

dobre in slabe rezultate (Tič, & Strašek, 2004).

Vodstveni sistem je skupek struktur, postopkov, procesov in virov organizacije, ki

morajo upoštevati omejitve ter na osnovi usmeritve doseči splošne in merljive cilje,

ki izhajajo iz politike v povezavi s specifičnimi področji aktivnosti. V vodstvenem

sistemu obstaja proces vodenja, ki je v odvisnosti od strukture organizacije lahko en

proces na najvišjem nivoju, lahko pa en proces podprt s podpornimi vodstvenimi


30

podsistemi, ki vsebujejo podporne vodstvene procese. Ti sistemi se oblikujejo za

človeške vire, tveganja, zakonodajo, okolje, komuniciranje, finance in kontroling

(Tič, & Strašek, 2004).

3.3.4 Kontrola v javnem sektorju

Podjetje si s planom zamisli uspešno poslovanje in odstopanje od zamišljenega lahko

ogrozi to uspešnosti, zato želi organizacija ukrepati, preden je odstopanje preveliko.

Odstopanje mora pravočasno odkriti. Vse, kar si je organizacija zamislila, zdaj

izvaja, evidentira, zabeleži, spremlja in primerja s planiranim. Primerjava pokaže, ali

izvedba sledi planu ali od njega odstopa, in če odstopa, za koliko in v kateri smeri.

Kontrola, kontroliranje in nadziranje so torej managerske funkcije. Njihova temeljna

naloga je zagotavljanje poslovanja v skladu z zamišljenim in se začne z

ugotavljanjem, evidentiranjem ali s spremljanjem dejanske izvedbe dela v

organizaciji (Kramar, 2009).

Čater (2011) kontrolo opredeljuje kot proces zagotavljanja čim večje skladnosti med

dejansko in zamišljeno izvedbo, ki poteka v fazah ugotavljanja dejanske izvedbe,

njene primerjave z zamišljeno izvedbo, ugotavljanja odstopanj med njima, iskanja

vzrokov za ta odstopanja ter predlaganja popravljenih ukrepov za odpravo

ugotovljenih odstopanj.

Cole (2004) opredeljuje kontrolo kot zagotavljanje razumevanja, kako napredujemo

po zastavljeni poti, kako dober je naš plan ter kako moramo ukrepati, da bomo

ohranili želeno smer delovanja.

Osnovni namen kontrole je, da se iz njenih ugotovitev nekaj naučimo ter napak v

prihodnje ne ponavljamo. Zagotovo je torej učenje veliko pomembnejši rezultat

kontrole kot to, da na njenih osnovah ugotovimo, kdo je kriv za odstopanja, ter ga v

primeru, če gre za negativna odstopanja, kaznujemo. Boljša kot bo kontrola, boljša

bo osnova za neponavljanje napak in hitrejše bo učenje (Čater, 2011).


31

3.3.5 Kakovost v javnem sektorju

Javni sektor je v razvitih državah do sedemdesetih let 20. stoletja deloval razmeroma

izolirano od okolja in v skladu s svojimi tradicionalnimi pravili, danes pa se ne more

več izogniti vplivom, ki jih imata na državo globalizacija in ostra konkurenca na

vseh področjih. Zato je njegovo primerjanje z zasebnim sektorjem že skorajda

neizogibno. Tako se tudi v javnem sektorju teži k izboljšanju kakovosti, pri čemer je

najpomembnejša usmeritev k uporabniku. Izboljšanje kakovosti temelji predvsem na

načelih managementa celovite kakovosti oziroma v angleščini ''Total Quality

Management ali TQM'', katerega glavne značilnosti so:

- kakovost se ne nanaša le na proizvode in storitve, ampak tudi na procese,

delovne razmere in okolje, skratka na celotno združbo,

- organizacijska struktura mora biti usmerjena h kakovosti ne le na ravni

posameznega delovnega mesta, ampak tudi v okviru sodelovanja med

oddelki in drugimi združbami,

- zavezanost kakovosti se mora začeti pri vrhu organizacijske strukture,

- za kakovost ni odgovorna le neka tehnična funkcija ali oddelek, saj gre za

sistematični proces, ki zadeva celotno združbo,

- ideje o stalnih izboljšavah kakovosti morajo zadevati vse elemente in

funkcije združbe, napakam pa se je treba izogniti, preden se pojavijo,

- kakovost na vseh področjih lahko dosežemo le, če pri tem sodelujejo vsi, ne

le nekaj strokovnjakov, zaradi česar je treba vlagati v usposabljanje

(Pevcin, 2011).


32

3.4 Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem

Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem je bil ustanovljen leta

1968 kot Zavod za delovno usposabljanje mladine, katerega osnovni cilj je bil

usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok in mladostnikov iz vse

Slovenije. Ustanovitelj Centra je Republika Slovenija. Davnega leta 1968 so začeli

delati v slabih materialnih in kadrovskih razmerah. S spremembami, postopno in

načrtovano so rasli, dosegali zastavljene cilje in si vedno znova postavljali nove.

Danes pa je Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem ena od petih

socialnovarstvenih ustanov v Sloveniji, kamor se vključujejo osebe z zmerno, težjo

in težko motnjo v duševnem razvoju. V Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna

na Koroškem je danes vključenih več kot 310 uporabnikov, za katere skrbi 255

zaposlenih (Rebol, 2013).

Osnovne dejavnosti Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem so

danes:

- usposabljanje otrok, mladostnikov in mlajših odraslih do 26. leta starosti,

- institucionalno varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju,

- vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji,

- zdravstvena nega in zdravstvena rehabilitacija in

- gospodarska dejavnost, ki je namenjena višji kakovosti življenja in varstva

oskrbovancev.

Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem je ustanova, ki deluje na

nacionalnem nivoju, in to bo ostala tudi v prihodnje. Doseganje najvišje kvalitete ter

odličnih strokovnih in poslovnih odločitev je izraz zaželene podobe ustanove kot

celote, njenih dejavnosti in kulture. Zato je vizija Centra za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem v prihodnjem srednjeročnem obdobju sledila naslednjim

ciljem:

- kvalitetno izvajanje vseh storitev in programov glede na potrebe posameznika

in njegove družine,

- skrb za povečanje življenjskega standarda oseb z motnjami v duševnem

razvoju,


33

- z uvajanjem sodobnih pristopov uporabnikom zagotavljati najvišjo mero

opolnomočenosti,

- z razvijanjem kvalitetnih strokovnih pristopov v najvišji možni meri slediti

zahtevnosti posebnih potreb uporabnikov,

- razvijati kulturo ustanove s celotnim sistemom vrednot in kvalitetnih

medsebojnih odnosov,

- ustvarjanje optimalne kadrovske strukture ter skrb za njihovo strokovno in

duhovno rast,

- zagotavljanje optimalnih materialnih pogojev za delovanje Centra ter skrb za

kvalitetno poslovanje (Rebol, 2013).

Poslanstvo Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem je z

razvijanjem in uporabo znanj, z upoštevanjem bogatega izročila ter s spoštovanjem

temeljnih človekovih pravic zagotavljati izobraževanje, usposabljanje, zaposlitev,

varstvo, vodenje, zdravstveno nego in oskrbo, psihološko in socialno obravnavo oseb

z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Vse dejavnosti morajo

biti načrtovane tako, da bo vsak posameznik upoštevan glede na svoje potrebe in

sposobnosti, da bo vsak našel razumevanje in potrditev ter bo lahko uresničil svoje in

skupne potrebe, ki bodo v duhu časa in prostora, v katerem živimo (Rebol, 2013).


34

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze

Zastavili smo naslednjo hipotezo in raziskovalna vprašanja:

Hipoteza 1:

Zdravstveni delavci so bolj seznanjeni s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo

uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem po Zakonu o

pacientovih pravicah, kot drugi delavci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna

na Koroškem.

Raziskovalno vprašanje 1:

Kako dobro delavci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, ki se

ukvarjajo z uporabniki z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, poznajo motnje v

telesnem in duševnem razvoju?


V kakšni meri se delavci ravnajo po Zakonu o pacientovih pravicah ter kje in zakaj

nastopijo problemi?

4.2 Metodologija

4.2.1 Raziskovalne metode

V empiričnem delu magistrske naloge smo uporabili kvantitativno metodo dela. Kot

instrument raziskave smo uporabili nestandardiziran anketni vprašalnik. Z njim smo

skušali ugotoviti, koliko so zaposleni delavci v Centru za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem seznanjeni s pravicami, ki jih imajo njegovi uporabniki.

Na začetku anketnega vprašalnika smo zastavili nekaj strokovnih vprašanj, kot so na

primer definicija oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, poznavanje, na

katerih področjih adaptivnega vedenja uporabniki odstopajo od povprečja, itn., saj je


35

to osnova za delo z osebami z motnjo v telesnem in duševnem razvoju (Lačen,

2001). Nato so sledila vprašanja iz Zakona o pacientovih pravicah in Zakona o

duševnem zdravju, saj je poznavanje le-teh ključnega pomena. Iz literature

predvidevamo, da so zdravstveni delavci bolj seznanjeni s pravicami in dolžnostmi

uporabnikov kot drugi delavci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem, saj imajo z njimi veliko več takšnih stikov, ki vključujejo Zakon o

pacientovih pravicah in Zakon o duševnem zdravju (Feguš, 2001). Ker prihaja do

vedno več tožb v zdravstvu zaradi odvzema pravic ali napačnega ravnanja, smo v

anketni vprašalnik s pomočjo zakonov (ZPacP, ZDZdr), prava Evropske unije, Bele

knjige o vzgoji in izobraževanju ter druge strokovne literature zbrali takšna

vprašanja, na katera naj bi vsi delavci, ki se pri svojem delu srečujejo z osebami z

motnjo v telesnem in duševnem razvoju vsakodnevno v službi, poznali odgovore. Z

anketnim vprašalnikom smo želeli tudi ugotoviti, kje in kdaj nastopijo težave v

poznavanju pravic uporabnikov Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem, da bomo lahko zaposlenim predstavili zakone na njim razumljiv način. V

dogovoru z direktorico nameravamo po zagovoru magistrskega dela predstaviti

rezultate zaposlenim ter jim približati zakone in pravice uporabnikov. Kot instrument

raziskave smo v empiričnem delu uporabili nestandardiziran anketni vprašalnik, ker

v literaturi nismo našli nobenega podobnega na to temo. Nestandardizirani anketni

vprašalnik je vseboval 24 vprašanj, in sicer 22 vprašanj zaprtega tipa, eno vprašanje

polodprtega tipa in eno vprašanje odprtega tipa. Dobljene rezultate smo obdelali z

uporabo statističnih metod (deskriptivna statistika), inferenčne metode

(vizualizacija), analitične metode (razčlenjevanje celote na posamezne dele),

komparativne metode (primerjava) in induktivno-deduktivne metode (sklepanje

posameznih primerov na splošno in obratno iz splošnega v posamezni primer).

4.2.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je bil številčno omejen in ni zajemal vseh zaposlenih v Centru

za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. V raziskavi je sodelovalo 205

od 250 zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, kar

je 82 %.


36

4.2.3 Postopek zbiranja podatkov

Raziskava je bila opravljena aprila in maja letos v Centru za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem. Raziskovalni vzorec je zajemal večino zaposlenih v

Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, za kar smo si predhodno

pridobili pisno dovoljenje njegove direktorice. Anketiranim sta bili zagotovljeni

anonimnost in možnost odklonitve sodelovanja v raziskavi. Seznanjeni so bili tudi z

namenom raziskave in ob koncu ankete s pravilnimi odgovori in pravicami, ki jih

imajo uporabniki z motnjo v telesnem in duševnem razvoju v socialnovarstvenih

ustanovah.


37

5 REZULTATI

S pomočjo rešenih anketnih vprašalnikov smo prišli do naslednjih ugotovitev:

Graf 1: Spol anketiranih

V raziskavi je sodelovalo 175 (85,4 %) žensk in 30 (14,6 %) moških, zaposlenih v

Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.

Graf 2: Izobrazba anketiranih

Največ anketiranih ima srednješolsko izobrazbo (101 = 49,3 %). Sledi jim 51 (24,9

%) anketiranih s poklicno izobrazbo.

0

50

100

150

200

MOŠKI ŽENSKE

30

175

0

20

40

60

80

100

120

8

51

101

26 19


38

Graf 3: Starost anketiranih

Tabela 1: Povprečna starost anketiranih

Število Srednja

vrednost Odmik

Starost 205 40,1512 82,413

Skupno število 205

Iz tabele 1 in grafa 3 je razvidno, da je največ anketiranih, in sicer 14 (6,8 %), starih

35 let. Najmlajša zaposlena oseba v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem je stara 22 let, kar je 0,5 % vseh zaposlenih, najstarejša pa 62 let, kar je

prav tako 0,5 % vseh. Izračunali smo tudi povprečno starost anketiranih v Centru za

usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, ta je 40,1 leta.

0

2

4

6

8

10

12

14

22 23 24 25 26 27 28 29 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 62

1

2

4

6

3

5

4

7

6 6

8

5

14

4

5

13

8 8

6

7 7

4

10

4

6

8

5

10

1

8

5

4

5

1

3

1 1


39

Graf 4: Delovno mesto

Iz rezultatov je razvidno, da je med anketiranimi delavci v Centru za usposabljanje,

delo in varstvo Črna na Koroškem največ varuhov oziroma varuhinj, in to kar 88

(42,9 %). Od zdravstvenih delavcev je anketni vprašalnik rešilo 34 zaposlenih ali

16,6 % anketiranih. Pravilno izpolnjene anketne vprašalnike je oddalo vseh 18 (8,8

%) čistilk, zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.

Graf 5: Leta zaposlitve v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem

Kar 61 (29,8 %) anketiranih, je v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem zaposlenih 5 do 10 let. Najmanj (4 ali 2 %) pa je bilo med anketiranimi

tistih, ki so zaposleni več kot 30 let.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

18 15

88

34

15 13 7

1 1 2 1 2 8

0

20

40

60

80

MANJ KOT

5

5 DO 10 11 DO 20 21 DO 30 NAD 30

47

61 54

39

4


40

Graf 6: Definicija osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

Pravilno, da je oseba z motnjo v duševnem razvoju oseba, ki pri testiranju doseže

rezultat, ki bistveno odstopa v podpovprečje je odgovorilo kar 104 (50,7 %)

anketiranih. Kar 85 (41,5 %) anketiranih je zmotno odgovorilo, da je to oseba, ki

potrebuje pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih. 16 vprašanih (7,8 %) pa je

odgovorilo, da je to oseba, ki je samostojna le na področjih osnovnih življenjskih

aktivnosti.

Graf 7: Uporaba načela nediskriminiranosti v določenih primerih

Da je pri delu s pacienti s posebnimi potrebami oziroma motnjami v duševnem

razvoju treba upoštevati načelo nediskriminiranosti ali enakega obravnavanja, ki

določa, da je treba enake subjekte obravnavati enako in različne različno, razen v

primerih, ko je različno obravnavanje izrecno dovoljeno (Grilc, 2004) je pravilno je

odgovorilo le 89 (43,3 %) anketiranih. Več kot polovica, kar 116 (56,6 %),

anketiranih je zmotno odgovorila, da ni treba upoštevati načela nediskriminiranosti

pri delu z osebami z motnjo v telesnem in duševnem razvoju.

0

50

100

150

TO JE OSEBA, KI

PRI TESTIRANJU

DOSEŽE

REZULTAT, KI

BISTVENO

ODSTOPA V

PODPOVPREČJE

TO JE OSEBA, KI

POTREBUJE

POMOČ PRI VSEH

ŽIVLJENJSKIH

AKTIVNOSTIH

TO JE OSEBA, KI JE

SAMOSTOJNA LE

NA PODROČJIH

OSNOVNIH

ŽIVLJENJSKIH

AKTIVNOSTI

104 85

16

0

50

100

150

DA NE

89 116


41

Graf 8: Področja adaptivnega vedenja, na katerih oseba z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju odstopa od povprečja

Pri tem vprašanju so imeli anketirani možnost izbire več možnih odgovorov.

Zanimalo nas je, na katerih področjih adaptivnega vedenja po definiciji osebe z

motnjo v duševnem razvoju odstopajo od povprečja. Največkrat, kar v 62 (30,2 %)

primerih, so anketirani izbrali kombinacijo odgovorov komunikacija, skrb za samega

sebe, samostojno urejanje prostega časa, domača opravila, izogibanje nevarnostim v

okolju ter odnosi z ljudmi. Sledila je kombinacija odgovora komunikacija in skrb za

samega sebe, kar je izbralo 21 (10,2 %) anketiranih. 16 (7,8 %) anketiranih je izbralo

kombinacijo odgovorov komunikacija, skrb za samega sebe, izogibanje nevarnostim

v okolju in odnosi z ljudmi. 11 (5,4 %) anketiranih meni, da je oseba z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju odstopa od povprečja le v skrbi za samega sebe.

0

10

20

30

40

50

60

70

KO

MU

NIK

AC

IJA

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

SA

MO

ST

OJN

O U

RE

JAN

JE P

RO

ST

EG

A Č

AS

A

DO

MA

ČA

OP

RA

VIL

A

IZO

GIB

AN

JE N

EV

AR

NO

ST

IM V

OK

OL

JU

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI

KO

MU

NIK

AC

IJA

,SK

RB

ZA

SA

ME

GA

…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E,…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E,…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E,…

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

SA

MO

ST

OJN

O U

RE

JAN

JE…

KO

MU

NIK

AC

IJA

,SK

RB

ZA

SA

ME

GA

…

IZO

GIB

AN

JE N

EV

AR

NO

ST

IM V

OK

OL

JU,

SK

RB

…

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

, D

OM

AČ

A O

PR

AV

ILA

,…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

DO

MA

ČA

OP

RA

VIL

A,…

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

, IZ

OG

IBA

NJE

…

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

AM

OS

TO

JNO

UR

EJA

NJE

…

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

, IZ

OG

IBA

NJE

…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, D

OM

AČ

A O

PR

AV

ILA

, S

KR

B…

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

DO

MA

ČA

OP

RA

VIL

A

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

KR

B Z

A S

AM

EG

A S

EB

E,…

KO

MU

NIK

AC

IJA

, S

AM

OS

TO

JNO

UR

EJA

NJE

…

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

,…

OD

NO

SI

Z L

JUD

MI,

KO

MU

NIK

AC

IJA

KO

MU

NIK

AC

IJA

, IZ

OG

IBA

NJE

NE

VA

RN

OS

TIM

…

IZO

GIB

AN

JE N

EV

AR

NO

ST

IM V

OK

OL

JU,…

IZO

GIB

AN

JE N

EV

AR

NO

ST

IM V

OK

OL

JU,…

SK

RB

ZA

SA

ME

GA

SE

BE

, D

OM

AČ

A O

PR

AV

ILA

,…

4

11

1 1 4 5

62

16 12

21

3 1

5 7

4 2

4 2

8

1 5 4

1 4 3

1 4

1 3 2 3


42

Graf 9: Pravica oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju do

izobraževanja

182 (88,8 %) anketiranih je pravilno odgovorilo, da imajo tudi osebe z motnjami v

telesnem in duševnem razvoju pravico do izobraževanja. 17 (8,3 %) jih meni, da

osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju nimajo pravice do izobraževanja,

medtem ko se 6 (2,9 %) anketiranih ni znalo opredeliti.

Graf 10: Pravica slepih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju do

dodatne tiflopedagoške pomoči

163 (79,5 %) anketiranih pravilno meni, da ima slepa oseba z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju tudi pravico do tiflopedagoške pomoči. Zmotno, da te pravice

nimajo, je prepričanih 9 (4,4 %) anketiranih.

0

50

100

150

200

DA NE NE VEM

182

17 6

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

DA NE VEM NE

163

33

9


43

Graf 11: Število pravic v Zakonu o pacientovih pravicah

Da Zakon o pacientovih pravicah obsega 15 pravic, ve 37 (18 %) anketiranih.

Zmotno misli 64 (31,2 %) anketiranih, da Zakon o pacientovih pravicah obsega 14

pravic.

Graf 12: Pravica oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju z odvzeto

poslovno sposobnostjo do nujne medicinske pomoči

Da imajo osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju z odvzeto poslovno

sposobnostjo pravico do nujne medicinske pomoči brez privolite skrbnikov, je

odgovorilo 140 (68,3 %) anketiranih, da je nimajo, pa je se je izreklo 38 (18,5 %)

anketiranih.

0

10

20

30

40

50

60

70

5 7 10 14 15 17

11

20

41

64

37 32

0

50

100

150

DA MOGOČE NE VEM NE

140

9 18 38


44

Graf 13: Samoodločanje osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju brez

odvzete poslovne sposobnosti o zavrnitvi zdravstvene oskrbe pri hudi bolezni, ki

bi v kratkem času lahko vodila v smrt

72 (35,1 %) anketiranih meni, da se lahko oseba z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, ki ji ni odvzeta poslovna sposobnost, sama odloča o zavrnitvi zdravstvene

oskrbe pri hudi bolezni, ki bi v kratkem času lahko vodila v smrt, 69 (33,7 %) pa, da

se oseba z motnjo v telesnem in duševnem razvoju o zavrnitvi zdravstvene oskrbe pri

hudi bolezni, ki bi v kratkem času lahko vodila v smrt, sama ne more odločati.

Graf 14: Samoodločanje zdravnika, ki osebo z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju zdravi, o izvedbi medicinskega posega, če se zakoniti zastopnik ne more

oziroma ne zna odločiti

78 (38 %) anketiranih meni, da se zdravnik, ki osebo z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju zdravi, sam odloči o izvedbi medicinskega posega, če se zakoniti

zastopnik ne more oziroma ne zna odločiti, 55 (26,8 %) anketiranih pa meni, da se

zdravnik o tem ne more sam odločiti.

0

50

100


72

27 37

69

0

20

40

60

80


78

37 35

55


45

Graf 15: Osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju se morajo ravnati v

skladu s prejetimi navodili, ki jim jih da zdravnik ob koncu zdravljenja

Kar 154 (75,1 %) anketiranih je pravilno odgovorilo, da se morajo osebe z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju ravnati v skladu s prejetimi navodili, ki jim jih da

zdravnik ob koncu zdravljenja. 13 (6,3 %) anketiranih je odgovorilo z mogoče, 19

(9,3 %) z ne vem in prav tako 19 (9,3 %) anketiranih z ne.

Graf 16: Osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju morajo biti pri

zdravstveni oskrbi enako obravnavane kot drugi pacienti, ne glede na spol,

narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost,

spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino

178 (86,8 %) anketiranih je pravilno odgovorilo, da morajo osebe z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju pri zdravstveni oskrbi biti enako obravnavane kot

drugi pacienti, ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali

prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. S

tem se ni strinjalo 15 (7,3 %) anketiranih.

0

50

100

150

200


154

13 19 19

0

50

100

150

200


178

4 8 15


46

Graf 17: Skrbnik osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki ji je bila

odvzeta poslovna sposobnost

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Največ ali 79 (38,5 %) anketiranih,

se je odločilo za odgovor, da je lahko skrbnik osebe z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, vsaka oseba, ki je

starejša od 18 let. Temu odgovoru sledi 28 (13,7 %) anketiranih, ki so se odločili za

kombinacijo več modalitet: zunajzakonskega partnerja, posvojitelja ter tete oziroma

strica osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Le en (0,5 %) anketirani se je

odločil za kombinacijo odgovorov zunajzakonski partner in teta oziroma stric osebe z

motnjo v telesnem in duševnem razvoju.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

4

12 8

79

17

28

16 10

4 10 12

1 4


47

Graf 18: Pogovor zdravstvenega delavca z osebo z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju o njenem zdravstvenem stanju

Kar 117 (57,1 %) anketiranih je odgovorilo, da bi se moral zdravstveni delavec

pogovarjati z osebo z motnjo v telesnem in duševnem razvoju o njenem

zdravstvenem stanju v ambulanti. 67 (32,7 %) anketiranih je odgovorilo, da bi se o

zdravstvenem stanju morali pogovarjati v posebnem prostoru. Zanimivo je, da misli

5 (2,4 %) anketiranih, da se lahko zdravstveni delavec pogovarja z osebo z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju o njenem zdravstvenem stanju kar v čakalnici.

Graf 19: Na vidnem mestu zapisane pravice uporabnikov z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju

141 (68,8 %) anketiranih ve pravilno, da so v Centru za usposabljanje, delo in

varstvo Črna na Koroškem na vidnem mestu zapisane pravice uporabnikov z motnjo

v telesnem in duševnem razvoju. Kar 54 (26,3 %) anketiranih tega ne ve, 10 (4,9 %)

anketiranih pa je prepričanih, da pravice oseb z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju niso nikjer napisane oziroma predstavljene.

0

50

100

150

V ČAKALNICI V PISARNI V

AMBULANTI

V POSEBNEM

PROSTORU

5 16

117

67

0

200

DA NE VEM NE

141

54 10


48

Graf 20: V ustanovi, ki dela z osebami z motnjami v telesnem in duševnem

razvoju, bi moral biti objavljen seznam pravic, ki jih imajo osebe z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju

Za to, da bi moral biti v ustanovi, ki se ukvarja z osebami z motnjami v telesnem in

duševnem razvoju, objavljen seznam pravic, ki jih imajo osebe z motnjo v telesnem

in duševnem razvoju, se je odločilo 159 (77,6 %) anketiranih. Proti temu je 10 (4,9

%) anketiranih.

Graf 21: Sterilizacija osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju brez

opravičljivega razloga

116 (56,6 %) anketiranih je prepričanih, da se ne sme pri osebah z motnjo v telesnem

in duševnem razvoju brez opravičljivega razloga opraviti postopek sterilizacije, da bi

preprečili nezaželeno nosečnost. 40 (19,5 %) anketiranih pa je prepričanih, da

postopek sterilizacije lahko opravijo.

0

100

200


159

23 13 10

0

50

100

150


40 24 25

116


49

Graf 22: Kritje stroškov telefonskih pogovorov osebe z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju, ki živi v socialnovarstveni ustanovi

99 (48,3 %) anketiranih meni, da mora oseba z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, ki živi v socialnovarstveni ustanovi, sama kriti stroške svojih telefonskih

pogovorov, 32 (15,6 %) pa se z njimi ne strinja.

Graf 23: Prepovedane aktivnosti oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

v socialnozdravstveni ustanovi

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Kar 95 (46,3 %) anketiranih se je

odločilo le za en odgovor, to je samostojna uporaba grelnih teles. 15 (7,3 %)

anketiranih meni, da naj pacienti z motnjo v telesnem in duševnem razvoju ne bi

samostojno uporabljali grelnih teles in elektronske pošte.

0

20

40

60

80

100


99

36 38 32

0102030405060708090

100

1 1

95

5 1 2 6 4 5 15

8 9 1 1 7 6 1 2 2 2 2 5 2 5 1 2 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1


50

Graf 24: Uporaba posebnih varovalnih ukrepov

V 29. členu Zakona o duševnem zdravju (2008) je zapisano, da se posebni varovalni

ukrepi uporabljajo v oddelkih pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkih in jih

lahko odredi le zdravnik. O tem je poučenih 67 (32,7 %) anketiranih. Zmotno misli

129 (62,9 %) anketiranih, da se varovalni ukrepi ne smejo več uporabljati.

0

20

40

60

80

100

120

140

DA, VEDNO IN

VSI JIH LAHKO

UVEDEJO

DA, A LE POD

NADZOROM

ZDRAVNIKA IN Z

NJIHOVO

ODREDBO

DA, LAHKO GA

ODREDI TUDI

MEDICINSKA

SESTRA

NE, NE SMEJO SE

VEČ

UPORABLJATI

4

67

5

129


51

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Zakon o pacientovih pravicah in Zakon o duševnem zdravju sta zelo pomembni

listini, ki bi ju morali poznati vsi zaposleni v socialno varstvenih ustanovah oziroma

vsi, ki delajo z osebami z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Še posebej bi se

pomena teh pomembnih listin morali zavedati zdravstveni delavci, ki se vsakodnevno

pri svojem delu srečujejo z zakoni. Skupaj bi si morali prizadevati za stalno boljši

standard obravnave tako pacientov, kot tudi oseb z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, saj bomo le s tem dosegli kakovostno in celostno obravnavo tako pacientov,

kot tudi oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v taki meri, kot si jo

zaslužijo in jo od oseb, ki z njimi delajo tudi zahtevajo oziroma jo pričakujejo.

Potrebno bi bilo stalno izobraževanje tako zdravstvenih delavcev, kot ostalih oseb v

neprofitnih organizacijah, da bi sledili novitetam in področja zakonov in s tem šli v

korak s pacienti, ki postajajo vedno zahtevnejši in se vedno bolj zavedajo svojih

pravic.

V nadaljevanju bomo predstavili rezultate raziskave s pomočjo hipoteze in

raziskovalnih vprašanj, ki smo jih zastavili. Rezultate smo dobili od 205 (82 %)

zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem.


52

Hipoteza 1:

Zdravstveni delavci so bolj seznanjeni s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo

uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem z

Zakonom o pacientovih pravicah, kot drugi delavci Centra za usposabljanje,

delo in varstvo Črna na Koroškem.

Tabela 2: Pravilni odgovori o Zakonu o pacientovih pravicah

Vprašanja Pravilni odgovor Zdravstvo Vsi drugi

Število pravic 15 8 23,5 % 29 16,9 %

Pravica do NMP1 brez privolitve (1.

pravica) da 26 76,5 % 114 66,6 %

Samoodločanje oseb z MDR2 brez

odvzete poslovne sposobnosti (8. pravica) da 19 55,8 % 53 31 %

Samoodločanje zdravnika (9. pravica) da 11 32,3 % 67 39 %

Ravnanje osebe z MDR2 v skladu z

navodili (pacientove dolžnosti)

da 26 76,5 % 128 74,4 %

Enaka obravnavanost (2. pravica) da 33 97 % 145 84,8 %

Skrbnik

zunajzakonski

partner,

posvojitelji,

teta oz. stric osebe

z MDR2

8 23,5 % 20 9,7 %

POVPREČJE 55 % 45 %

1 = nujna medicinska pomoč

2 = motnja v duševnem razvoju


53

Iz rezultatov raziskave je razvidno, da je 8 (23,5 %) anketiranih zdravstvenih

delavcev pravilno odgovorilo, da je v Zakonu o pacientovih pravicah zapisanih 15

pravic, medtem ko je 29 (16,9 %) vseh drugih anketiranih izbralo ta odgovor. Feguš

(2011) je opisal prvo pravico Zakona o pacientovih pravicah, ki govori, da ima

pacient pravico do dobre zdravstvene oskrbe in ustreznih preventivnih zdravstvenih

storitev v okviru sodobne medicinske doktrine. Ima pravico do nujne medicinske

pomoči. S tem se je strinjalo 26 (76,5 %) anketiranih zdravstvenih delavcev in 114

(66,6 %) anketiranih drugih zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo

Črna na Koroškem. 8. pravica, ki je zapisana v Zakonu o pacientovih pravicah, pravi,

da ima pacient pravico do vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe pri hudi bolezni,

ki bi v kratkem času vodila v smrt in bi oskrba samo podaljšala preživetje ali bi

oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bi bolezen ali poškodba povzročila tako

hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno in duševno sposobnost, da skrbi

zase (ZPacP, 2008). Ta člen Zakona o pacientovih pravicah pozna 19 (55,8 %)

anketiranih zdravstvenih delavcev in 53 (31 %) anketiranih drugih zaposlenih v

Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. V petem odstavku

devete pravice je tudi zapisano, da če oseba, ki je imenovana kot zakoniti zastopnik,

ne doseže soglasja o izvedbi medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe,

odloči o tem zdravnik, ki zdravi pacienta, pri čemer upošteva podana mnenja in

njegovo največjo zdravstveno korist (Feguš, 2011). S tem se strinja le 11 (32,3 %)

anketiranih zdravstvenih delavcev. Presenetljivo je, da je pri tem vprašanju pravilno

odgovorilo več (67; 39 %) drugih zaposlenih kot zdravstvenih delavcev. V Zakonu o

pacientovih pravicah (2008) je zapisano, da mora vsaka oseba v času bolezni ravnati

v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti zdravljenja, v katere je ustno

oziroma pisno privolila. S tem se strinja 26 (76,5 %) anketiranih zdravstvenih

delavcev in 128 (74,4 %) drugih anketiranih. Kot Feguš (2011) opredeljuje drugo

pacientovo pravico, ima pacient pravico, da ga pri zdravstveni oskrbi, ne glede na

okoliščino (spol, narodnost …), obravnavajo enako kot druge paciente. S tem se

strinja 33 (97 %) anketiranih zdravstvenih delavcev in 145 (84,8 %) drugih

anketiranih. Feguš (2001) je zapisal, da je kot zakoniti zastopnik mišljen skrbnik ali

druga oseba, ki je upravičena nastopati v imenu in na račun pacienta, to so v

naslednjem izključujočem vrstnem redu pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali


54

partner iz istospolne skupnosti, pacientovi otroci ali posvojenci, pacientovi starši

oziroma posvojitelji, pacientovi bratje ali sestre, pacientovi stari starši ali pacientovi

vnuki. S tem je seznanjenih le 8 (23,5 %) anketiranih zdravstvenih delavcev in 20

(9,7 %) drugih zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem.

Hipotezo bomo preverili z uporabo programa SPSS in testa Hi2.

Tabela 3: Križna tabela: delovno mesto: število pravic v ZPacP

Iz tabele je razvidno, da je pravilno odgovorilo 8 (23,5 %) zdravstvenih delavcev in

29 (16,9 %) drugih zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem.

Tabela 4: Test Hi2: delovno mesto: število pravic v ZPacP

Vrednost df Asimptomska vrednost

(2-stranska)

Točna vrednost

(2-stranska)

Točna vrednost

(1-stranska)

Pearson Hi2 test 0,828

a 1 0,363

Ponavljajoča korekcijab 0,443 1 0,506

Verjetnostno razmerje 0,783 1 0,376

Fisherjev test natančnosti 0,340 0,247

Linearno združenje 0,824 1 0,364

Število veljavnih anket 205

V primeru zgoraj je vrednost 0,340 večja od 0,05, torej ne obstaja bistvena razlika

med odgovori zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih, čeprav je več

zdravstvenih delavcev odgovorilo napačno kot preostalih zaposlenih. Hipoteza je

ovržena.

ZPacP – število pravic Skupaj

pravilen odgovor napačen odgovor

Delovno mesto

zdravstvo 8 26 34

drugi zaposleni 29 142 171

Skupaj 37 168 205


55

Tabela 5: Križna tabela: delovno mesto: pravica do NMP brez privolitve

Pravica do NMP brez privolitve Skupaj


Delovno mesto zdravstvo 26 8 34


Skupaj 140 65 205



Koroškem.

Tabela 6: Test Hi2: delovno mesto: pravica do NMP brez privolitve

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-

stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,262






Tudi v tem primeru je vrednost 0,316 zopet večja od 0,05, torej ne obstaja bistvena

razlika med odgovori zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih, čeprav je več

zdravstvenih delavcev odgovorilo napačno kot drugih zaposlenih. Hipoteza je

ovržena.


56

Tabela 7: Križna tabela: delovno mesto: samoodločanje osebe z MDR

Samoodločanje osebe z MDR Skupaj

pravilen

odgovor

napačen

odgovor



Skupaj 72 133 205


53 (31 %) drugih zaposlenih v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem.

Tabela 8: Test Hi2: delovno mesto: samoodločanje osebe z MDR

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,005






Le v tem primeru je vrednost testa Hi2 manjša od 0,05, in sicer 0,010, torej obstaja

razlika med odgovori, in ker je veliko več drugih zaposlenih kot zdravstvenih

delavcev napačno odgovorilo, je hipoteza potrjena.


57

Tabela 9: Križna tabela: delovno mesto: samoodločanje zdravnika

Samoodločanje zdravnika Skupaj




Skupaj 78 127 205



Koroškem.

Tabela 10: Test Hi2: delovno mesto: samoodločanje zdravnika

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,454






0,563 je vrednost, ki je večja od 0,05, torej ne obstaja bistvena razlika med odgovori

zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih, čeprav je več zdravstvenih delavcev

odgovorilo napačno kot drugih zaposlenih. Hipoteza je ovržena.


58

Tabela 11: Križna tabela: delovno mesto: ravnanje oseb z MDR v skladu z

navodili

Ravnanje osebe z MDR v skladu z navodili Skupaj

pravilen

odgovor

napačen odgovor



Skupaj 154 51 205



Koroškem.

Tabela 12: Test Hi2: delovno mesto: ravnanje oseb z MDR v skladu z navodili

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,842






Ne obstaja bistvena razlika med odgovori zdravstvenih delavcev in drugih

zaposlenih, čeprav je več zdravstvenih delavcev odgovorilo napačno kot drugih

zaposlenih. Hipoteza je ovržena, saj je 1,0 veliko večje od 0,05.


59

Tabela 13: Križna tabela: delovno mesto: ZpacP – načelo nediskriminiranosti

ZpacP – načelo nediskriminiranosti Skupaj




Skupaj 178 27 205

Iz tabele je razvidno, da je pravilno odgovorilo 33 (97 %) zdravstvenih delavcev in


Koroškem.

Tabela 14: Test Hi2: delovno mesto: ZpacP – načelo nediskriminiranosti

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,053






Ker je v tem primeru vrednost 0,55 večja od 0,05, ne obstaja bistvena razlika med

odgovori zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih, čeprav je več zdravstvenih

delavcev odgovorilo napačno kot drugih zaposlenih. Hipoteza je ovržena.


60

Tabela 15: Križna tabela: delovno mesto: skrbnik

Skrbnik Skupaj




Skupaj 28 177 205



Koroškem.

Tabela 16: Test Hi2: delovno mesto: skrbnik

Vrednost df

Asimptomska

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(2-stranska)

Točna

vrednost

(1-stranska)


a 1 0,066






V primeru zgoraj je vrednost 0,096 večja od 0,05, torej ne obstaja bistvena razlika

med odgovori zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih, čeprav je več

zdravstvenih delavcev odgovorilo napačno kot drugih zaposlenih. Hipoteza je

ovržena.

S pomočjo testa Hi2

smo ugotovili, da je hipoteza ovržena, saj je program SPSS

izračunal oziroma test Hi2 potrdil, da so razlike sicer v korist zdravstvenih delavcev,

a so premajhne, kar pomeni, da so morda le plod naključja in ne dejanske razlike.


61


Kako dobro delavci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem, ki se ukvarjajo z uporabniki z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, poznajo motnje v telesnem in duševnem razvoju?

Tabela 17: Vprašanja o motnji v telesnem in duševnem razvoju

Pravilen odgovor Napačen odgovor

Definicija osebe z MDR2 104 50,7 % 101 49,3 %

Uporaba načela nediskriminiranosti v določenih

primerih 89 43,3 % 116 56,6 %

Področja adaptivnega vedenja, na katerih oseba z

MDR2 odstopa od povprečja

62 30,2 % 143 69,8 %

Pravica oseb z MDR2 do izobraževanja 182 88,8 % 23 11,2 %

Pravica slepih oseb z MDR2 do dodatne

tiflopedagoške pomoči 163 79,5 % 42 20,5 %

POVPREČJE 58,5 % 41,5 %


Zanimivo je, da je na vprašanje o definiciji osebe z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju pravilno odgovorila le malo več kot polovica (104; 50,7 %) anketiranih, in

sicer, da je to oseba, ki pri testiranju doseže rezultat, ki bistveno odstopa v

podpovprečje. Na vprašanje o uporabi načela nediskriminiranosti v določenih

primerih je pravilno odgovorilo 89 (43,3 %) anketiranih, in sicer, da je pri delu s

pacienti s posebnimi potrebami oziroma motnjami v duševnem razvoju treba

upoštevati načelo nediskriminiranosti ali enakega obravnavanja, ki določa, da je

treba enake subjekte obravnavati enako in različne različno, razen v primerih, ko je

različno obravnavanje izrecno dovoljeno (Grilc, 2004). Zanimalo nas je tudi, na


62

katerih področjih adaptivnega vedenja po definiciji osebe z motnjo v duševnem

razvoju odstopajo od povprečja. Največkrat, kar v 62 (30,2 %) primerih, so

anketirani izbrali pravilno kombinacijo odgovorov: komunikacija, skrb za samega

sebe, samostojno urejanje prostega časa, domača opravila, izogibanje nevarnostim v

okolju ter odnosi z ljudmi. Na vprašanje o pravici oseb z motnjami v telesnem in

duševnem razvoju do izobraževanja je 182 (88, 8%) da imajo to pravico. 163 (79,5

%) anketiranih pravilno prepričanih, da ima slepa oseba z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju tudi pravico do tiflopedagoške pomoči.

Anketirani v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem so v

povprečju (58,5 %) pravilno odgovarjali na zastavljena vprašanja v anketnem

vprašalniku. Ugotovili smo, da zaposleni sicer so seznanjeni s tem, kaj je motnja v

telesnem in duševnem razvoju, a v veliko premalem številu. 58,5 % namreč pomeni

le 120 anketiranih.


63


V kakšni meri se delavci ravnajo po Zakonu o pacientovih pravicah ter kje in

zakaj nastopijo problemi?

Tabela 18: Vprašanja o zanimanju delavcev za pacientove pravice

Pravilen odgovor Napačen odgovor

Pogovor zdravstvenega delavca z osebo z MDR2 o

njenem zdravstvenem stanju 117 57,1 % 88 42,9 %

Na vidnem mestu v CUDV1 zapisane pravice

pacientov z MDR2

141 68,8 % 64 31,2 %

Pomembnost objave zapisanih pravic v ustanovi, ki

dela z osebami z MDR2 159 77,6 % 46 22,4 %

Prepovedane aktivnosti oseb z MDR2 v socialno-

zdravstveni ustanovi 0 0 % 205 100 %

Uporaba posebnih varovalnih ukrepov 67 32,7 % 138 67,3 %

POVPREČJE 47,2 % 52,8 %

1 = Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem


Kar 117 (57,1 %) anketiranih je pravilno odgovorilo, da bi se moral zdravstveni

delavec pogovarjati z osebo z motnjo v telesnem in duševnem razvoju o njenem

zdravstvenem stanju v ambulanti, kjer nihče ne sliši pogovora. Zmotno misli le 88

oziroma 42,9 % anketiranih. 141 (68,8 %) anketiranih ve pravilno, da so v Centru za

usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem na vidnem mestu zapisane pravice

uporabnikov z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Za to, da bi moral biti v

ustanovi, ki se ukvarja z osebami z motnjami v telesnem in duševnem razvoju,

objavljen seznam pravic, ki jih imajo osebe z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, se je odločilo 159 (77,6 %) anketiranih. 46 (22,4 %) anketiranih meni, da v

ustanovi, ki dela z osebami z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ni treba


64

objaviti pravic. V 12. členu Zakona o duševnem zdravju so napisane pravice, ki se

zagotavljajo osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in na varovanem oddelku, to

so pravica do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, pravica do pošiljanja in

sprejemanja pošiljk, pravica do sprejemanja obiskov, pravica do uporabe telefona,

pravica do gibanja in pravica do zastopnika (ZDZdr, 2008). Pri tem vprašanju so

lahko anketirani izbrali več pravilnih odgovorov. Za pravilno kombinacijo

odgovorov se ni odločil nihče od anketiranih. Najbližje pravilnemu odgovoru je bilo

9 (4,4 %) anketirancev, ki so se odločili za izbiro vseh odgovorov, saj so izbrali le

dva odgovora preveč. V 29. členu Zakona o duševnem zdravju (2008) je zapisano, da

se posebni varovalni ukrepi uporabljajo v oddelkih pod posebnim nadzorom in

varovanih oddelkih in jih lahko odredi le zdravnik. O tem je poučenih 67 (32,7 %)

anketiranih. Zmotno je prepričanih 138 (52,8 %) anketiranih.

Glede na dobljeno povprečje pravilnih odgovorov (47,2 %) je to malo manj, kot pol

anketiranih, kar pomeni, da se manj kot polovica zaposlenih ravna po zakonih. V 12.

členu Zakona o duševnem zdravju so napisane pravice, ki se zagotavljajo osebi v

oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku. Zaposleni teh pravic ne

poznajo, saj nihče ni odgovoril pravilno. To pomeni, da se zaposleni ne ravnajo po

zakonih, ki ščitijo osebe z motnjo v telesnem in duševnem zdravju. Menimo, da je

zelo slabo, da zaposleni ne vedo, da imajo v svoji ustanovi na vidnem mestu zapisane

pravice oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Tudi to kaže na problem, saj

iz rezultatov ni razvidno, da bi se zaposleni zanimali za zakone in pravice ter ''neke

liste'', ki so obešeni na steni. Očitno je zaposlenim vseeno, kaj visi na več različnih

mestih na stenah povsod po Centru. Menimo, da problemi nastopijo, ker nimajo v

Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem nobenega predavanja o

pravicah oseb z motnjo v telesnem in duševnem zdravju, Zakonu o pacientovih

pravicah in Zakonu o duševnem zdravju.


65

NEKAJ UKREPOV ZA IZBOLJŠANJE POZNAVANJA ZAKONA, KI BI JIH

MORAL NAREDITI MANAGEMENT

S pomočjo testa Hi2

smo ugotovili, da je hipoteza ovržena, saj je program SPSS

izračunal oziroma test Hi2

potrdil, da sicer so razlike v korist zdravstvenih delavcev,

a so premajhne, kar pomeni, da so morda le plod naključja in ne dejanske razlike.

Management bi si moral v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem prizadevati za večjo ozaveščenost zaposlenih o pravicah, ki jih imajo

pacienti oziroma uporabniki z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Predlagali bi

nekaj ukrepov, ki bi jih lahko management v takšnih socialnovarstvenih ustanovah

uporabljal:

1. vsakoletno organiziranje predavanj o zakonih o pacientovih pravicah, ki se

vežejo na osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

2. po koncu predavanja bi lahko management izdelal zloženko o pravicah oseb z

motnjo v telesnem in duševnem razvoju in jo razdelil med vse prisotne na

predavanjih,

3. organiziranje delavnic, na katerih bi se zaposleni seznanili s pravicami oseb z

motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

4. plakati o pravicah oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju na stenah

skupnih prostorov,

5. plakati o pravicah oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju na steni v

jedilnici,

6. vsak mesec nov plakat z eno od pravic oseb z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju na vratih WC-ja,

7. organiziranje raznih zabavnih dogodkov (družabne in športne igre), na katerih

se tako zaposleni kot osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

seznanjajo s pravicami in dolžnostmi,

8. organiziranje gledališke predstave na temo pravic in dolžnosti oseb z motnjo

v telesnem in duševnem razvoju, ki bi jo igrali tako zaposleni kot osebe z

motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

9. kratek dokumentarni film ali oglas o pravicah in dolžnostih oseb z motnjo v

telesnem in duševnem razvoju.


66

7 SKLEP

Zagotavljanje pravic pacientov, ki jih določa Zakon o pacientovih pravicah (2008), je

za zdravstveno dejavnost nasploh velik izziv. V luči celovite kakovostne oskrbe,

varnosti pacientov in zdravstvenih delavcev je nujno potrebno na številnih mestih

dopolniti delovne procese, prilagoditi organizacijo dela, zagotoviti izpopolnjevanje

zdravstvenih in drugih delavcev ter urediti nadzor nad izvajanjem pacientovih pravic

(Ferk, 2009).

Kot smo ugotovili, vsi delavci v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem niso dovolj seznanjeni s pravicami oseb z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, s katerimi vsakodnevno delajo, poznavanje njihovih pravic pa je ključnega

pomena za dobro delo z njimi. Še posebno je to slabo za zdravstvene delavce, ki se

vsakodnevno srečujejo s pravicami oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

zato morajo poznati vse zakone glede skrbništva, saj so ravno oni tisti, ki pridobivajo

soglasja skrbnikov za izvajanje takšnih in drugačnih postopkov in posegov, ki jih

odredi zdravnik, na osebah z motnjo v telesnem in duševnem razvoju.

Medicinska sestra je zagovornica pacienta, zato se od nje pričakuje, da pozna

pacientove pravice in da na primeren način opozarja na vse kršitve, ki jih pri svojem

delu opazi. Področje dela medicinske sestre je torej zagovorništvo, v okviru katerega

si prizadeva, da bodo prepoznane in slišane pacientove potrebe, pravice in želje (Ule,

2005).

Management bi si moral v vsaki ustanovi prizadevati za večjo ozaveščenost

zaposlenih o pacientovih pravicah. Še posebno bi se tega morali zavedati v Centru za

usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, saj so bili rezultati ankete slabi.

Nekateri od zaposlenih ne vedo niti tega, ali so na kakšnem javnem mestu v ustanovi

objavljene pravice in dolžnosti oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. V

Centru za usposabljanje, delo in varstvo bi morali organizirati predavanja, delavnice

in seminarje o pravicah in dolžnostih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

vsako leto, da bi bili zaposleni seznanjeni tudi z novostmi v zakonih, ki se ves čas

spreminjajo. Predstavniki managementa bi lahko izdelali skripta, v katerih so

zapisane glavne točke Zakona o pacientovih pravicah, Zakona o duševnem zdravju in


67

pacientove dolžnosti. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem

bi lahko po predavanjih izdelali tudi denimo zloženko, v kateri bi bil zapisan Zakon o

pacientovih pravicah ter dolžnosti, ki jih imajo osebe z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju.


68

Tabela 19: Predlog zloženke Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na

Koroškem

ZAKON O

PACIENTOVIH

PRAVICAH Zakon o pacientovih

pravicah ureja pravice

vsakega uporabnika

zdravstvenih storitev v

Republiki Sloveniji pri vseh

izvajalcih v javnem in

zasebnem sektorju (Feguš,

2011). Namen tega zakona

je omogočiti enakopravno,

primerno, kakovostno in

varno zdravstveno oskrbo, ki

temelji na zaupanju in

spoštovanju med pacientom

in zdravnikom ali drugim

zdravstvenim delavcem ter

zdravstvenim sodelavcem

(ZPacP, 2008).

PACIENTOVE PRAVICE 1. PRAVICA DO DOSTOPA DO

ZDRAVSTVENE OSKRBE IN

ZAGOTAVLJANJA PREVENTIVNIH

STORITEV, 2. PRAVICA DO

ENAKOPRAVNEGA DOSTOPA IN

OBRAVNAVE PRI ZDRAVSTVENI

OSKRBI, 3. PRAVICA DO PROSTE IZBIRE

ZDRAVNIKA IN IZVAJALCA

ZDRAVSTVENIH STORITEV, 4. PRAVICA DO PRIMERNE,

KAKOVOSTNE IN VARNE

ZDRAVSTVENE OSKRBE, 5. PRAVICA DO SPOŠTOVANJA

PACIENTOVEGA ČASA, 6. PRAVICA DO OBVEŠČENOSTI

IN SODELOVANJA, 7. PRAVICA DO SAMOSTOJNEGA

ODLOČANJA O ZDRAVLJENJU, 8. PRAVICA DO UPOŠTEVANJA

VNAPREJ IZRAŽENE VOLJE, 9. POSEBEN NAČIN

UVELJAVLJANJA PRAVIC

PACIENTOV, KI NISO SPOSOBNI

ODLOČANJA O SEBI, 10. PRAVICA DO PREPREČEVANJA

IN LAJŠANJA TRPLJENJA, 11. PRAVICA DO DRUGEGA

MNENJA, 12. PRAVICA DO SEZNANITVE Z

ZDRAVSTVENO

DOKUMENTACIJO, 13. PRAVICA DO VARSTVA

ZASEBNOSTI IN VARSTVA

OSEBNIH PODATKOV, 14. PRAVICA DO OBRAVNAVE

KRŠITEV PACIENTOVIH PRAVIC, 15. PRAVICA DO BREZPLAČNE

POMOČI PRI URESNIČEVANJU

PACIENTOVIH PRAVIC (ZpacP, 2008).

PACIENTOVE DOLŽNOSTI Za doseganje kakovostne in varne

zdravstvene oskrbe je pacient dolžan: - dejavno sodelovati pri varovanju,

krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja, - v času bolezni ravnati v skladu s

prejetimi strokovnimi navodili in načrti

zdravljenja, v katere je ustno oziroma

pisno privolil, - dati pristojnemu zdravniku in drugim

pristojnim zdravstvenim delavcem

oziroma zdravstvenim sodelavcem vse

potrebne in resnične informacije v

zvezi s svojim zdravstvenim stanjem, ki

so mu znane in so pomembne za

nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti

podatke o svojih sedanjih in preteklih

poškodbah ter boleznih in njihovem

zdravljenju, boleznih v rodbini,

morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih

uživa, - obvestiti zdravstvene delavce in

zdravstvene sodelavce o nenadnih

spremembah zdravstvenega stanja, ki se

pojavijo med zdravljenjem, - biti obziren in spoštljiv do zasebnosti

in drugih pravic drugih pacientov ter

zdravstvenih delavcev in zdravstvenih

sodelavcev, - spoštovati objavljene urnike, hišni red

in predpisane organizacijske postopke

izvajalcev zdravstvenih storitev, - pravočasno obvestiti izvajalca

zdravstvenih storitev o morebitnem

izostanku na pregled ali zdravljenje

(ZPacP, 2008).


69

8 LITERATURA

Bleeksma, M. (1999). Staranje oseb z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana,

Slovenija: Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije.

Bohinc, F., Cetinski, U., Harlander, D., Ilijaš, T., Krapše, Š., Krapše, T., in drugi.

(2005). Planiranje v neprofitnem javnem sektorju: priročnik za managerje.

Nova Gorica, Slovenija: Educa.

Bratož, M. (2004). Integracija učencev s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi

potrebami. V Š. Krapše, Otroci s posebnimi potrebami (str. 9-49). Nova

Gorica, Slovenija: Educa.

Cole, G. (2004). Management theory and practice. London, United Kingdom:

Thompson Learning.

Council of Europe. (2009). Biomedicine and human rights: The Oviedo Convention

and the additional protocols. Strasbourg Cedex: Council of Europe

Publishing.

Čater, T. (2011). Taktično planiranje in kontrola. Ljubljana, Slovenija: Ekonomska

fakulteta.

Daft, R. L. (2008). New era of management. Mason, United States of America:

Thomson South-Western.

Dimovski, V., Penger, S., & Žnidaršič, J. (2005). Sodobni management. Ljubljana,

Slovenija: Ekonomska fakulteta.

DuBurin, A. J. (2000). The active manager: how to plan, organize, lead and control

your way to success. London, United Kingdom: Thompson Learning.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje: patologija v zakonski in družinski terapiji. Celje,

Slovenija: Celjska Mohorjeva družba.


70

Feguš, V. (2011). Partnerski odnos zdravnika in pacienta pri uresničevanju temeljnih

pravic pacienta. Pacientove pravice in dolžnosti v teoriji in praksi (str. 7-13).

Maribor, Slovenija: Univerzitetna knjižnica.

Ferk, J. (2009). Primeri iz zdravniške prakse v luči Zakona o pacientovih pravicah in

kazenskega zakonika. V J. Reberček Gorišek, & S. (. Krajljič, Medicina in

pravo (str. 146). Maribor, Slovenija: Slovensko zdravniško društvo Maribor

in Pravniško društvo v Mariboru.

Grilc, P. (2004). Pravo Evropske unije. Ljubljana, Slovenija: Cankarjeva založba.

Hauc, A. (19. in 20. 4. 2001). Strokovno srečanje ekonomistov in poslovodnih

delavcev v zdravstvu. Management v zdravstvenih zavodih, specifičnosti

managementa v zdravstvu, str. 14-23.

Jerovšek, T., & Kovač, P. (2010). Upravni postopek in upravni spor. Ljubljana,

Slovenija: Fakulteta za upravo.

Kersnik, J. (2010). Kakovost v zdravstvu. Ljubljana, Slovenija: Združenje zdravnikov

družinske medicine SZD.

Kerševan, E. (2011). Ustava in vloga Ustavnega sodišča pri zaščiti pravice do

zdravja in zdravljenja. Strokovno srečanje ekonomistov in poslovodnih

delavcev v zdravstvu: Varstvo zakonitosti in spremembe zdravstvenega

sistema (str. 9-17). Bohinjska Bistrica, Slovenija: Društvo ekonomistov v

zdravstvu.

Kralj, J. (2002). Odločanje v Organizaciji. V S. Možina, B. Kavčič, M. I. Tavčar, D.

Pučko, Š. Ivanko, B. Lipičnik, in drugi, Management: nova znanja za uspeh

(str. 344-409). Radovljica, Slovenija: Didakta.

Kramar, Z. M. (2009). Menedžment vs. vodenje. Novo mesto, Slovenija: Fakulteta za

poslovne in upravne vede.

Krapše, Š. (2004). Otroci s posebnimi potrebami. Nova Gorica, Slovenija: Educa.


71

Krek, J., & Meteljak, M. (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki

Sloveniji. Ljubljana, Slovenija: Pedagoški inštitut.

Lačen, M. (2001). Odraslost osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana,

Slovenija: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim

Slovenije.

Lešnik, A. (2010). Pacientove pravice in njihova aplikacija v prakso. Maribor,

Slovenija: Fakulteta za zdravstvene vede.

Oddný, M. A., & Quinn, G. (2009). The UN Convention on the Rights of Persons

with Disabilities : European and Scandinavian perspectives. Boston, United

States of America: Martinus Nijhoff Publishers.

Ogorevc, M. (2009). Skrbništvo. V V. č. pravic, Zagovornik – glas otroka (str. 125-

126). Ljubljana, Slovenija: Narodna in univerzitetna knjižnica.

Pečovnik, D. (2012). Vpliv odvzema poslovnih sposobnosti na zagotavljanje

zdravstvenih storitev uporabnikov v socialnovarstvenih ustanovah

(magistrsko delo). Maribor, Slovenija: Doba fakulteta.

Pevcin, P. (2011). Menedžment javnega sektorja. Ljubljana, Slovenija: Fakulteta za

upravo.

Pleterski-Rigler, D., & Trontelj, J. (2001). Ko bolnik ne sodeluje ali ne more

sodelovati. Zdravstveni vestnik, 477-480.

Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. (2010). Uradni list

Republike Slovenije, 45/2010. Prevzeto 19. junij 2014 iz http://www.uradni-

list.si/1/content?id=98087

Pučko, D. (2002). Planiranje kot managementska funkcija. V S. Možina, B. Kavčič,

M. I. Tavčar, D. Pučko, Š. Ivanko, B. Lipičnik, in drugi, Management: nova

znanja za uspeh (str. 234-269). Radovljica, Slovenija: Didakta.


72

Rebol, M. (2013). Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. V C.

Č. Koroškem, Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem 45

let (str. 4-7). Črna na Koroškem, Slovenija: Žaže.

Rozman, R. (2002). Pojmovanje in razvoj managementa. V S. Možina, R. Rozman,

M. I. Tavčar, D. Pučko, Š. Ivanko, B. Lipičnik, in drugi, Management: nova

znanja za uspeh (str. 46-95). Radovljica, Slovenija: Didakta.

Simčič, B. (22. in 23. 4. 2010). Učimo se varnosti od najboljših: prikaz dobrih praks.

Varnost v zdravstvu – pogled ministrstva za zdravje v luči novega zakona v

zdravstveni dejavnosti, str. 8-14.

Stutely, R. (2003). Uspešen poslovni načrt: hitra pot do veščega poslovnega

načrtovanja za poslovodje in podjetnike. Ljubljana, Slovenija: Primath.

Šalinger, L. (2009). Izvajanje roditeljske pravice in otrokove pravice. V V. č. pravic,

Zagovornik – glas otroka (str. 31-38). Ljubljana, Slovenija: Narodna in

univerzitetna knjižnica.

Tavčar, M. (2008). Management in organizacija. Koper, Slovenija: Fakulteta za

management.

Tavčar, M. I. (2009). Management in organizacija. Sinteza konceptov organizacije

kot instrumenta in kot skupnosti interesov. Koper, Slovenija: Fakulteta za

management.

Tič, D., & Strašek, V. (2004). Integracija sistema vodenja organizacije. Celje,

Slovenija: [S.l.]: v samozal.

Ukaz o razglasitvi obligacijskega zakonika (OZ). (2001). Uradni list Republike

Slovenije, 83/2001. Prevzeto 20. marec 2014 iz https://www.uradni-


Ukaz o razglasitvi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). (2008). Uradni list

Republike Slovenije, 77/2008. Prevzeto 22. marec 2014 iz http://www.uradni-



73

Ukaz o razglasitvi Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). (2008). Uradni list

Republike Slovenije, 15/2008. Prevzeto 21. marec 2014 iz http://www.uradni-


Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine.

Maribor, Slovenija: Aristej.

Ule, M. (2005). Psihologija komuniciranja. Ljubljana, Slovenija: Fakulteta za

družbene vede.

Ustava Republike Slovenije. (2011). Uradni list Republike Slovenije, 33/1991.

Prevzeto 22. marec 2014 iz http://www.uradni-list.si/1/content?id=61579

Worth, M. (2009). Nonprofit management: principles and practice. Los Angeles,

United States of America: Sage, cop.

Zupančič, K., & Novak, B. (2003). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih/ s

predlogom sprememb in pojasnili. Ljubljana, Slovenija: Uradni list Republike

Slovenije.

Zveza Sožitje. (2005). Zbir določb, pravic, obveznosti ter nekaterih olajšav v

slovenski zakonodaji, kjer se obravnavajo osebe z motnjami v duševnem

razvoju oziroma njihovi zakoniti zastopniki. Ljubljana, Slovenija: Sožitje.

1

PRILOGA 1

ANKETNI VPRAŠALNIK

Moje ime je Anja Lešnik in sem absolventka Managementa v zdravstvu in socialnem

varstvu na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pripravljam

magistrsko delo z naslovom ''Vloga managementa pri uveljavljanju pravic oseb z

motnjami v telesnem in duševnem razvoju'', za katero bom potrebovala podatke, ki

jih želim pridobiti iz te ankete. Z anketo želim ugotoviti Vašo seznanjenost s

pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo pacienti z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju. Zato Vas vljudno prosim, da odgovorite na zastavljena vprašanja realno.

Anketa je anonimna, sodelovanje lahko odklonite. Rezultate ankete bom uporabila

izključno za potrebe magistrskega dela. Na vprašanja odgovarjajte z obkroževanjem

črke pred ustreznim odgovorom. Prosim, da obkrožite samo en odgovor, razen tam,

kjer je navedeno drugače. Vaše sodelovanje mi bo resnično zelo pomagalo.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

S spoštovanjem, Anja Lešnik

1. Spol

a) ženski

b) moški

2. Starost

______ let

3. Izobrazba

a) osnovnošolska

b) poklicna

c) srednješolska

d) višje- oz. visokošolska

e) univerzitetna ali več

Fakulteta za zdravstvene vede

Univerza v Mariboru


2

4. Koliko let ste že zaposleni v Centru za usposabljanje, delo in varstvo

Črna na Koroškem?

a) manj kot 5

b) 5–10

c) 11–20

d) 21–30

e) nad 30

5. Na katerem delovnem mestu v Centru za usposabljanje, delo in varstvo

Črna na Koroškem ste zaposleni?

a) čistilka

b) kuharica

c) varuhinja

d) zdravstvo

e) vodja enote

f) pedagog

g) drugo:_________________________

6. Kdo je po definiciji oseba z motnjo v duševnem razvoju?

a) to je oseba, ki pri testiranju doseže rezultat, ki bistveno odstopa v

podpovprečje

b) to je oseba, ki potrebuje pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih

c) to je oseba, ki je samostojna le na področjih osnovnih življenjskih aktivnosti

7. Ali je v določenih primerih lahko izrecno dovoljeno različno

obravnavanje oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (načelo

nediskriminiranosti)?

a) da

b) ne


3

8. Na katerih od naslednjih področij adaptivnega vedenja po definiciji

oseba z motnjo v duševnem razvoju odstopa od povprečja (možnih več

odgovorov)?

a) komunikacija

b) skrb za samega sebe

c) samostojno urejanje prostega časa

d) domača opravila

e) izogibanje nevarnostim v okolju

f) odnosi z ljudmi

9. Ali imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge

huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za

dejavno življenje v družbi?

a) da

b) ne vem

c) ne

10. Ali imajo otroci z motnjami v duševnem razvoju, ki so na primer hkrati

tudi slepi, pravico do dodatne tiflopedagoške pomoči?

a) da

b) ne vem

c) ne

Vprašanja iz Zakona o pacientovih pravicah

11. Koliko pravic menite, da vsebuje Zakon o pacientovih pravicah?

a) 5

b) 7

c) 10

d) 14

e) 15

f) 17


4

12. Ali menite, da ima oseba z motnjo v telesnem in duševnem razvoju z

odvzeto poslovno sposobnostjo pravico do nujne medicinske pomoči brez

privolitve skrbnikov?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

13. Ali menite, da se lahko oseba z motnjo v telesnem in duševnem razvoju,

ki ji ni odvzeta poslovna sposobnost, sama odloča o zavrnitvi zdravstvene

oskrbe pri hudi bolezni, ki bi v kratkem času lahko vodila v smrt?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

14. Ali menite, da se lahko zdravnik, ki osebo z motnjo v telesnem in

duševnem razvoju zdravi sam, odloči o izvedbi medicinskega posega, če

se zakoniti zastopnik ne more oziroma ne zna odločiti?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

15. Ali menite, da se morajo osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

ravnati v skladu s prejetimi navodili, ki jim jih da zdravnik ob koncu

zdravljenja?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne


5

16. Ali menite, da morajo biti osebe z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju pri zdravstveni oskrbi enako obravnavane kot drugi pacienti, ne

glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje,

invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

17. Kdo vse lahko postane skrbnik osebe z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost (možnih je več

odgovorov)?

a) zunajzakonski partner

b) posvojitelji

c) teta oziroma stric osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju

d) vsaka oseba, ki je starejša od 18 let

18. Kje naj bi se zdravstveni delavec pogovarjal z osebo z motnjo v telesnem

in duševnem razvoju o njenem zdravstvenem stanju?

a) v čakalnici

b) v pisarni

c) v ambulanti

d) v posebnem prostoru

19. Ali imate v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem

kje na vidnem mestu zapisane pravice uporabnikov z motnjo v telesnem

in duševnem razvoju?

a) da

b) ne vem

c) ne


6

Vprašanja iz Zakona o duševnem zdravju

20. Ali menite, da bi moral biti v ustanovi, ki se ukvarja z osebami z

motnjami v telesnem in duševnem razvoju, objavljen seznam pravic, ki

jih imajo osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

21. Ali menite, da lahko osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju brez

opravičljivega razloga sterilizirajo, da bi preprečili nezaželeno

nosečnost?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne

22. Ali menite, da mora oseba z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki

živi v socialnovarstveni ustanovi, sama kriti stroške svojih telefonskih

pogovorov?

a) da

b) mogoče

c) ne vem

d) ne


7

23. Katerih od naštetih aktivnosti osebe z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju naj ne bi uporabljali v socialnozdravstveni ustanovi (možnih je

več odgovorov)?

a) dopisovanje

b) uporaba elektronske pošte

c) prejemanje pošiljk

d) samostojna uporaba grelnih teles

e) pošiljanje pošiljk

f) sprejemanje obiskov

g) uporaba mobilnega telefona

h) vožnja s kolesom

24. Ali se posebni varovalni ukrepi (jopič …) še lahko uporabljajo?

a) da, vedno in vsi jih lahko uvedejo

b) da, a le pod nadzorom zdravnika in z njegovo odredbo

c) da, lahko jih odredi tudi medicinska sestra

d) ne, ne smejo se več uporabljati


8

PRILOGA 2

Documents

MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM