NA PREDSTAVITVI KNJIGE ZAKASNELA POMLAD: Ptuj, 21.04.2011

Evelina Jeza: Življenje in delo mojega očeta Franca Jeze

Dovolite mi, da se najprej zahvalim prirediteljem tega večera, ki so mi omogočili, da

vam lahko podam teh nekaj misli o ţivljenju in delu svojega očeta.

Rodil se je na Spodnji Hajdini 30. decembra 1916 v ţelarski druţini, materi Antoniji

Jeza, rojeni Kozoderc in Francu Jezi, za njim pa sta privekala na svet še brat Maks in

sestra Tončka. Po osnovni šoli v domačem kraju, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in

na Ptuju nato pa univerzo v Ljubljani. Študij prava mu je prekinila vojna. Diplomiral je

po vojni na univerzi v Gradcu iz etnografije in etnologije. Ţe kot gimnazijec je pokazal

veliko literarno in druţbeno politično razgledanost, saj je v tem obdobju prepotoval ţe

skoro vso Zahodno in Srednji Evropo, tudi Hitlerjevo Nemčijo. O svojih potovanjih je

vedel povedati veliko zanimivega, med drugim pa je ţe zelo zgodaj zaslutil bliţajočo se

nevarnost, ki je pretila svetu. Ni čudno zato, da je ţe v gimnazijskem času, v dijaški list

MLADA SETEV, najraje objavljal preteţno narodnoobrambna vprašanja. Pesmi in prozo

pa je objavljal tudi v MLADEM PREKMURCU, pod psevdonimom KURENT. Ob prihodu

v Ljubljano se je vključil v krščansko - socialistični akademski klub ZARJA, ki se je tisti

čas ukvarjal predvsem s vprašanji spremembe druţbene ureditve in obrambo naroda.

Tako je bil ob izbruhu vojne tudi med prvimi aktivisti OF v vrstah Kocbekovih

krščanskih socialistov. Malokdo ve, da je bil v decembru 1941, zaradi drzne akcije, ko je

v Ljubljani skušal rešiti zajetega tovariša, obsojen od okupatorskega vojnega sodišča na

dosmrtno ječo in mu je bila med zaslišanjem prebita lobanja, širši krog pa ve, da so ga

po novem letu 1944, ko se je vrnil iz italianskega zapora v Volterri, kjer je dočakal

fašistično kapitulacijo, aretirali domobranci, ki so ga najprej zaprli v ljubljanski zapor,

kjer so ga strahotno mučili, spomladi pa so ga odpeljali v nacistično taborišče DACHAU,

in to prav v tistem času, ko so v ŠORLIJEVEM mlinu blizu Kranja, zahrbtno ubili brata

Maksa, ki je bil v partizanih vodja tehnike za Gorenjsko. V taborišču je oče ostal do

konca vojne. Njegove spomine na tisti čas pretresljivo opisuje v knjigi SPOMINI IZ

TABORIŠČA, ki je izšla eno leto po njegovi smrti pri goriški Mohorjevi druţbi.

Po vojni se je vrnil v Ljubljano, da bi nadaljeval s študijem, istočasno se je zaposlil

tudi pri SLOVENSKEM POROČEVALCU, predhodniku današnjega dnevnika Delo. Ko pa

je ugotovil, da se doma NE uresničuje njegov temeljni narodni, NE njegov osnovni

politični načrt, se je 1. novembra 1948 odločil za prestop italijanske zahodne meje.

Prepričan je bil, da bo samo na ta način mogel nadaljevati boj za uresničenje svojega

ţivljenjskega programa: to pa je bil boj za SLOVENSKO DRŢAVO in za svobodo, ki naj

pride do izraza s POLITIČNIM PLURALIZMOM. Njegovo oroţje v tem boju je bila seveda

pisana beseda. Kjer je le mogel je objavljal članke o slovenski osvoboditveni viziji, a

nikoli ţaljivo, saj je veroval v človeka. Leta 1969 se je javno predstavil, kot redni

obiskovalec študijskih dnevov Draga, z referatom SLOVENSKO USODO KROJIMO VSI.

na Drago sem tudi sama redno zahajala, saj me je oče v to okolje vpeljal ţe v zgodnjem

otroštvu. Spominjam se, da mi je bilo tisto leto, kot 13-letnemu dekletcu, nekam tesno

pri srcu. bala sem se diskusije, ki je sledila referatu, saj so očeta, zaradi njegovih, v tistih

časih, tako nezaslišanih idej, večkrat javno blatili in se mu posmehovali. Slutila pa sem

tudi, da bodo zato neljubi "OBISKI" na našem domu, še bolj pogosti. Ţe tako je bil

izpostavljen "OPAZOVANJU" iz vseh strani, saj, kolikor vem, se mu v njegovi ideji za

slovensko drţavo, javno ni pridruţil nihče, niti v ZAMEJSTVU ne, to pa verjetno zato, da

bi jim jugoslovanska oblast ne bi prepovedala vstopa v Slovenijo. Njegovo delovanje pa

je bilo, po mojem mnenju, še toliko bolj moteče, ker ga jugoslovanski reţim, kot

nekdanjega pripadnika osvobodilne borbe, ni mogel razglasiti za izdajalca.

Ţe leta 1959 je s študijo NOVA TLAKA SLOVENSKEGA NARODA razburil duhove. V

njej je opisal gospodarski poloţaj in izkoriščanje Slovencev iz strani Beograda. Svesten

laţne ideološke teorije o izvoru vseh Slovanov nekje izza Karpatov, je začel ţe v tistih

časih raziskovati slovenski pravi narodni izvor. Zato je leta 1967 napisal etnografsko -

jezikovno in zgodovinsko študijo SKANDINAVSKI IZVOR SLOVENCEV, leta 1977 pa

zbornik O KLJUČNIH VPRAŠANJIH RANE KARANTANSKO - SLOVENSKE

ZGODOVINE, ki je izšel v Buenos Airesu. V njem so njegove raziskave o izvoru

slovenskega naroda, še bolj poglobljene v skladu s kasnejšimi odkritji o slovenskih

prednikih Slovencev - Venetih.

V trdni veri, da bo samostojna slovenska drţava nekoč uresničena, je v samozaloţbi

izdal tudi 5 zbornikov: ALTERNATIVA (1978), INICIATIVA (1979), DEMOKRACIJA

(1980), AKCIJA (1981) in NEODVISNA SLOVENIJA (1983). V njih se je soočal z

marsikaterimi vidnimi predstavniki Slovencev v zamejstvu in domovini, ki so javno

nasprotovali njegovi ideji, a se jim ni uklonil. Ravno tako se ni, ko je šlo za samostojno

Slovenijo, uklonil cerkvenim oblastem, pa četudi je bil sam globoko veren. V svoji viziji

je vztrajal do smrti.

Poleg neutrudljivega dela in borbe za preţivetje pa je z veliko ljubeznijo ustvarjal tudi

literarna dela. Sam mi je večkrat govoril, kako obţaluje, da se ni bolj posvetil

literarnemu ustvarjanju. Med drugim je načrtoval nadaljevanje fantastične povesti

NEVIDNA MEJA, ki je izšla leta 1979 pri goriški Mohorjevi druţbi in za katero je prejel

trţaško nagrado Vstajenje. Spominjam se, da je delo dokončal v hotelski sobici, ko je bil

z menoj na krajšem potovanju po Avstriji. S seboj je vselej imel tudi kovček z njegovim

malim pisalnim strojem znamke Olivetti. Literarno ustvarjanje pa je zanemarjal tudi

zato, ker je menil, da je njegova dolţnost opozarjati slovenskega bravca in poslušalca

tudi o raznih političnih in kulturnih dogodkih. Njegovo umetniško delo obsega črtice,

povesti, novele in radijske igre, med katere sodi ZADEVA JE KONČANA, po mnenju

nekaterih poznavalcev, med njegova najboljša dela. Za to delo je prejel tudi prvo

nagrado na radijskem natečaju za najboljšo izvirno radijsko igro. Veliko pozornost je

posvečal otrokom, katere je imel zelo rad. V ta namen je napisal veliko število otroških

povesti in radijskih iger, ki so v nadaljevanjih bila predvajana v nedeljskem jutranjem

otroškem sporedu na radiu Trst-A. Vsako nedeljo po maši, smo se v druţini zbrali pred

radijskim sprejemnikom in poslušali novo nadaljevanje igre. To me je navdajalo z veliko

srečo in počutila sem se varno. Naj omenim še njegov roman MOČ LJUBEZNI, ki je izšel

v Celovcu in izvirni roman iz medvojnega časa SMRT V POMLADI, ki čaka še na knjiţni

izid.

Tu bi rada poudarila, da je leta 1994 gospod Jakob Emeršič iz Ptuja, poţrtvovalno

poskrbel za izbor očetovega gradiva, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Prav tako gre moja zahvala tudi gospodu Radislavu Simoniču, ki je lansko leto, kot

ţupan občine Hajdina, sofinanciral izid knjige ZAKASNELA POMLAD.

Franc Jeza je umrl v Trstu, 20. januarja 1984, prezgodaj, da bi učakal uresničitev svoje

vizije.

Ko sem se pred dvanajstimi leti odločila za selitev z druţino v Slovenijo, sem po

mamini smrti poskrbela tudi za prekop očetovih posmrtnih ostankov na pokopališče v

Komnu, kjer danes stanujem. Tako počiva oče sedaj na ozemlju Samostojne Slovenije,

na njegovem grobu pa je v kamnito knjigo vklesan tudi citat iz njegovega poslednjega

zbornika:

" Slovenija mora postati deţela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi,

ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade, slovenske generacije. Neodvisno

in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje."