Naša občina Glasilo Občine Mislinja Številka 1 Marec 2012

Foto: Vinko JelenkoFoto: Jože Tasič

Kazalo Številka 1leto: marec 2012

Obvestilo uredniškega odboraVsem, ki ste s prispevki sodelovali, se najlepše zahvaljujemo.

Prispevke s fotografijami, z navedbo avtorja in telefonsko številko za glasilo Naša občina sprejemamo v elektronski obliki na email naslov nasaobcina@mislinja.si. Fotografije naj bodo priložene ločeno v formatu jpeg ali tiff. Rok za oddajo prispevkov za naslednjo številko glasila je 18. maj 2012. Pozivamo vsa društva in organizacije, da sproti pripravite in posredujete prispevke o vaših aktivnostih. Organizatorje prireditev vabimo, da nam sporočijo kraj in čas dogodka, da ga bomo lahko uvrstili v naš Prireditvenik. Bralce pa vabimo, da se nam oglasijo s svojimi prispevki in komentarji.

Uredniški odbor si pridržuje pravico spremembe naslova, izbire in krajšanja člankov in fotografij.

Spoštovane občanke in občani! . . . . . . . . . . . . . . 3Mislinjski jarek, Glažuta in Komisija . . . . . . . . . . . . 4Lekarna Mislinja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5Art@Craft Europe 2012 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6Uredimo si vrt malo drugače . . . . . . . . . . . . . . . 7Vagon gostinstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9Res ni treba veliko, da nekomu rešiš življenje . . . . . . 10Indija malo drugače . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11Očistimo Slovenijo 2012 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13Tudi odpadki so naši . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14Projekt Kocerod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15Nekaj o krvodajalstvu v naši občini . . . . . . . . . . . . 17Dr. Andrej Rozman, povezovalec slovanskih kultur

in ljudi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19Domačini v Pohorskem bataljonu . . . . . . . . . . . . 24Mlinčevka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26Strelsko društvo Možnar Mislinja . . . . . . . . . . . . 27Delavnica likovnega izražanja . . . . . . . . . . . . . . 28Ana Uršej: Iz spomina v spomin . . . . . . . . . . . . . 28Zala Valenčak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30Jože Vratar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30V veselje mi je … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31Naša potepanja po evropskih šolah . . . . . . . . . . . . 32Obnova gasilskih domov v občini Mislinja . . . . . . . . . 33Pohod Kulturnega društva Završe na grad Valdek . . . . 34Ob 10. obletnici smrti Stanka Krenkerja . . . . . . . . . . 35Osnovnošolci so tekmovali v smučarskih skokih . . . . 36Čestitamo novorojencem in njihovim staršem! . . . . . 36Odličen vikend za skakalce Smučarsko skakalnega

kluba Mislinja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37Zaključek telovadbe, namenjene otrokom

in njihovim staršem . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37Rokometna šola Sebastjana Soviča tudi v Mislinji . . . . 38Prireditvenik, marec–junij 2012 . . . . . . . . . . . . . 40 Glasilo Občine Mislinja izhaja 4 x letno in ga prejmejo brezplačno

vsa gospodinjstva v občini.

Telefon: (02) 88 57 342 Telefaks: (02) 88 57 340 E-pošta: obcina@mislinja.si http://www.mislinja.si

Izdajatelj: Občina Mislinja, Šolska cesta 34, 2382 Mislinja Naslov uredništva: Šolska cesta 34, 2382 Mislinja Elektronska pošta: nasaobcina@mislinja.si Odgovorna urednica: Saša Djura Jelenko Uredniški odbor: Aleksandra Čas, Marjana Gmajner Korošec,

Aleš Rakovnik Jezikovni pregled: Maja Martinc Fotografije: avtorji člankov, arhiv Občine Mislinja,

arhivi društev, arhiv Osnovne šole Mislinja, Vinko Jelenko, Matjaž Lekše, Anton Hozjan, Marjana Gmajner Korošec

Oblikovanje in prelom: Modriš Anton Hozjan s.p. Tisk: Eurograf d.o.o. Naklada: 1600 izvodov

Glasilo je vpisano v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pod zaporedno številko 362.

Za vsebino in točnost podatkov odgovarja avtor prispevka. Članki ne bodo honorirani in ne odražajo nujno mnenja in stališča članov uredniškega odbora. Pred objavo v glasilu so vsi članki lektorirani.

3NAGOVOR

Spoštovane občanke in občani!

Krepko smo zakorakali v leto 2012, ki prinaša veliko neznank in bo zaradi dogajanj v naši družbi izre-dno dinamično, saj se bomo mo-rali hitro odzivati na novonasta-le razmere. V novoletnem voščilu sem zapisal: »Prihaja čas, ki pri-naša več vprašanj kot odgovorov«. To pomeni, da bodo naše odloči-tve morale biti še bolj racionalne in domišljene.

Občinski svet je na svoji 10. seji 26. 1. 2012 sprejel proračun za leto 2012. To je temeljni akt občine, v katerega smo zapisali, kakšne pri-hodke pričakujemo in zakaj bomo denar porabili. Seveda smo prora-čun poskušali zastaviti čim bolj varčno, toda kljub vsemu smo gle-de na težko situacijo sredstva, namenjena za kulturo in šport, ohranili na enakem nivoju kot v letu 2011, saj menimo, da društva s svojim delovanjem bogatijo ži-vljenje v našem kraju.

V načrt razvojnih programov so vključene investicijske nalo-ge, ki se že izvajajo in jih mora-mo zaključiti: odlagališče Kocerod

(regijski center za ravnanje z od-padki, lokaciji Mislinjska Dobrava in Prevalje), prostorski dokumenti občine, dokončanje izgradnje me-teornega kanala.

Najpomembnejše investicije v letu 2012 bodo:•nadaljevanje izgradnje kolesar-

ske steze Mislinja–Dolič,• posodobitev ceste pri Slaperniku,• prva faza posodobitve ceste v

sončnih Završah.

Veliko pozornost posvečamo pripravi projektov, s katerimi so-delujemo na javnih razpisih. Na različne razpise smo prijavili na-slednje projekte:• Javni razpis za sofinanciranje

operacij za energetsko učinko-vito prenovo javne razsvetljave za obdobje 2011 do 2013 – UJR1 (skupaj z ostalimi koroškimi občinami ob sodelovanju RRA Koroška d.o.o.);

• Javni razpis za ukrep 322 – Obnova in razvoj vasi s pro-jekti: ureditev večnamenske-ga prostora v Doliču, prestavitev

odseka lokalne ceste pri Pušelu v Razborci, pločnik Srednji Dolič;

• Javni razpis za ukrep 323 – Ohranjanje in izboljševa-nje dediščine podeželja: ob-nova obzidja – pokopališče sv. Vid–Završe.

Od rezultatov teh razpisov bo odvisna dinamika izvajanja teh investicij.

Več pozornosti bomo namenili vzdrževanju osnovne infrastruk-ture. Varovanje okolja in naravne dediščine je zahtevno področje, kjer bomo morali najti način za rešitev čiščenja odplak v manjših naseljih, predvsem v Doliču, skla-dno z dinamiko v NRP.

Pri pripravi proračuna smo prednostno v načrt razvojnih pro-gramov občinskega proračuna uvrstili projekte, ki se sofinancira-jo tudi z eksternimi viri, in neza-ključene projekte.

Ključne značilnosti proračuna za leto 2012 so prikazane v tabeli.

Naša občina | 4

Vsi trije predeli sodijo k Mislinji, pa vendar si zaradi odmaknjenosti in prostranosti ter zanimive preteklo-sti zaslužijo posebno obravnavo. Mislinjski jarek je soteska ob zgornjem toku reke Mislinje in je najdalj-ša pohorska globača. Glažuta se stiska pod Pohorjem ob istoimenskem potoku, Komisija pa je obsežen gozdni predel ob povirju Mislinje.

Zaselek Komisija je dobil ime po prostoru, kjer je posebna komisija ocenjevala in prevzemala les, po-sekan v pohorskih gozdovih. Prvotno se je ta predel imenoval Laški »graben«, po Italijanih, ki so tu ži-veli v lesenih barakah. Glavna prometna žila za iz-voz oglja in lesa iz ogromnih gozdov Pohorja je po-tekala po Mislinjskem »grabnu« (jarku). Tu je bila ozka gozdna cesta, ki se je vila ob reki Mislinji. Ko je v kraju Mislinja leta 1762 pričel obratovati prvi plavž, so po cesti s Pohorja prevažali predvsem oglje. Z do-graditvijo železnice Velenje–Dravograd so si obeta-li povečano prodajo lesa. Za povečani prevoz lesa pa je bilo potrebno zgraditi zmogljivejši način transpor-ta, saj obstoječa gozdna cesta le-tega ni omogočala. Po dograditvi železniške proge Velenje–Dravograd so najeli delavce, ki so delali na novozgrajeni pro-gi in z njimi pričeli graditi gozdno železnico po Mislinjskem »grabnu«. Po novozgrajeni gozdni žele-znici Mislinja–Komisija je stekel promet leta 1902. To

je bila ozkotirna železniška proga s širino tira 76 cm. Proga je bila dolga 9,6 km in je potekala po stari goz-dni cesti od spodnje žage v Mislinji do Komisije (1100 m nv) pod Ostruščico. Vagončke so po progi navzgor vlekli voli ali konji, od leta 1914 pa električna lokomo-tiva. Navzdol so jih vodili »bremzarji« – zavirači. Na en vagon so naložili 4–6 m3 lesa. Zavirači so mora-li biti pogumni ljudje, še posebej, kadar so jim hudo-mušneži namazali zavore ali progo. Proga je obrato-vala do maja 1957, ko so jo zaradi neekonomičnosti ukinili.

Na celotnem območju so predeli proti vrhu Pohorja porasli z »volčičem«, ki so ga nekdaj pridne

leto/ime 2011 2012 2012/2011Davčni prihodki 3.207.138 3.196.886 99,68Nedavčni prihodki 302.121 433.452 1,43Kapitalski prihodki 151.361 109.789 0,73Transferni prihodki 1.221.194 1.098.586 0,90Skupaj prihodki 4.881.814 4.838.713 0,99Tekoči odhodki 1.234.098 1.319.625 1,07Tekoči transferi 1.469.798 1.543.746 1,05Investicijski odhodki 2.392.956 2.564.891 1,07Investicijski transferi 34.346 37.946 1,10Skupaj odhodki 5.131.198 5.466.208 1,07Proračunski primanjkljaj -249.384 -640.099 2,57Stanje sredstev na 31. 12. 2012 259.150 704.929 2,72Delež investicijskih odhodkov in transferjev

47,30 47,62 1,01

Vesel sem, da smo uspeli pro-račun uskladiti do te mere, da smo ga na občinskem svetu spre-jeli soglasno, za kar sem svetni-kom in članom odborov in va-ških skupnosti iskreno hvaležen. Proračun je uravnotežen in ne predvideva zadolževanja.

Spoštovane občanke in občan-ki, naši načrti so ambiciozni ven-dar realni, toda uresničimo jih lahko le skupaj, zato Vas prisrčno vabim k sodelovanju!

vaš županFranc Šilak, inž. agr.

Mislinjski jarek, Glažuta in Komisijat u s m o d o m a

MAREC 2012 5

t u s m o d o m a

roke bližnjih kmetov kosile za krmo živini. Pravijo mu tudi »volk«, verjetno zato, ker ga je zelo težko ko-siti, saj mora biti kosa tanko »sklepana« in nabruše-na kot britev, pa še rosa ga mora vlažiti. Ja, vse to so morali vedeti zgodnji kosci, ki so ob jutranjem soncu raztrosili »redovce« in če je bilo vroče vreme, so ga zvečer že naložili in odpeljali domov.

V obdobju fužin, konec 17. in v začetku 18. stol., je delovala globoko v gozdnem Pohorju, v povirju mi-slinjskega pritoka Glažutnica, steklarna ali glažuta. Od tod tudi ime tega dela Pohorja. Bila je ena od se-demnajstih, kolikor jih je bilo na Pohorju. Čeprav je bila ena manjših, nekateri domačini še hranijo ste-klene izdelke, za katere trdijo, da so iz mislinjske gla-žute. Izdelovanje stekla so vodili priseljenci, ki so se na to spoznali. Mislinjska glažuta je izdelovala zelen-kasto oz. gozdno steklo. Za steklarne je bilo mogo-če uporabiti vse vrste lesa, ki ga tukaj res ni manjka-lo, pa tudi razne odpadke. Velike količine lesa so upo-rabljali za pridobivanje pepelike (lug, ki so ga pridobi-vali iz pepela) in za taljenje ter ohlajanje stekla.

Tukaj najdemo tudi turistično zanimivo kmetijo »Miklavž«, kjer nas bo prijazna gospodinja povabila v eno najstarejših lesenih kmečkih hiš v tem prede-lu Koroške, gospodar pa nam bo obudil spomine na

preteklo življenje na kmetiji. Miklavževa domačija se ponaša s spomenikom ljudskega stavbarstva iz sredi-ne 19. stol. Pri njih raste enkratna dendrološka zani-mivost »Miklavževa bodika«. V Mislinjskem jarku pa lahko obiščemo rojstno hišo znanega slovenskega sli-karja Jožeta Tisnikarja, ki je tu preživljal svoja otro-ška leta.

Prihaja pomlad in toplejši dnevi, ki bodo kot na-lašč za obisk narave. Verjetno je vsaj nekatere od vas zamikalo, da bi Mislinjski jarek, Glažuto ali Komisijo doživeli tudi »v živo«. Nič naj vas ne odvrne od tega, pa najsi bo to peš ali s kolesom, saj preko teh obmo-čij poteka tudi priljubljena kolesarska tura, ki se zač-ne in konča v Mislinji.

Aleš Rakovnik

Lekarna Mislinjav d o b r o v s e h – i z j a v n i h z a v o d o v

Lekarniška podružnica Mislinja je ena od 12 poslovnih enot jav-nega zavoda Koroška lekarna. V njej je redno zaposlena ena ma-gistra farmacije, ki je tudi vod-ja, ob ponedeljkih dodatno poma-ga še ena magistra farmacije iz Lekarne Slovenj Gradec, ob torkih in četrtkih pa farmacevtski tehnik iz Lekarne KTC v nakupovalnem središču Katica.

Po čem je največ povpraševa-nja, je več izdajanja zdravil na recept ali brez njega?

Več je izdaje zdravil na recep-te, vendar se povečuje tudi izdaja

zdravil brez recepta in ostalih iz-delkov, predvsem odkar se je le-karna preselila na novo lokacijo v TC Lopan.

Nudite kakšno posebno sveto-vanje ali zgolj svetovanje glede na povpraševanje?

Ko je prisoten farmacevtski teh-nik, lahko stranke dobijo informa-cije o uporabi in nabavi kompre-sijskih nogavic ob venskem popu-ščanju. Vsak dan nudimo brez-plačno tehtanje telesne teže, iz-račun indeksa telesne mase in osnovno svetovanje ob tem. Stranke lahko dobijo bolnikovo

osebno kartico uporabljenih zdra-vil na recept (po predhodnem na-ročilu), na voljo so tudi homeopat-ska zdravila in svetovanje o njih (ob ponedeljkih), ostalo svetovanje pa je prilagojeno povpraševanju.

Ali stranke pogosto prihajajo k vam, še preden obiščejo osebne-ga zdravnika?

Da in to vedno večkrat, najbrž za-radi naše večje dostopnosti.

Glede na to, da ste farmacev-ti dnevno izpostavljeni okuž-bam, kako ravnate v času ra-znih epidemij oz. kaj svetuje-te, kako ravnati pri nakupu

Naša občina | 6

Predstavitev izdelkov tradicionalne in sodobne doma-če in umetnostne obrti iz evropskih držav z osrednjo razstavo Art@Craft Europe 2012 bo potekala v KGLU v Slovenj Gradcu med 18. 4. in 31. 5. 2012. Na razstavi so-delujejo vrhunski rokodelci iz Slovenije in nekaterih dr-žav Evropske unije, ki ustvarjajo svoje mojstrovine iz lesa, kamna, gline, šibja, slame, ličja in trav, stekla, že-leza, papirja, naravnih tkanin, volne, usnja, voska, ve-zenin in čipk. V Slovenj Gradcu bo v tem času na ogled tudi razstava ročnih in umetniških del Zveze delov-nih invalidov Slovenije z mednarodno udeležbo in vr-sta drugih spremljevalnih rokodelskih prireditev, stro-kovnjaki pa se bodo 19. aprila 2012 sešli na mednarodni konferenci o izzivih rokodelskih ustvarjalnosti v Evropi.

Vabimo vas, da preživite nekaj svojega časa z vrhun-skimi izdelki in njihovimi izdelovalci! Razstava ponuja veliko priložnosti tudi s spremljajočimi dogajanji.

Art@Craft Europe 2012

v d o b r o v s e h – i z j a v n i h z a v o d o v

19. rokodelska razstava z mednarodno udeležbo

oz. prevzemu zdravil v teh primerih?

Imamo izdelan protokol za ravna-nje v času večjih epidemij.

Odgovore je posredovala mag. farm. Renata Vučič Selar, vodja Lekarne Mislinja.

Aleksandra Čas

Odpiralni časponedeljek, sreda, petek: ................................................od 7.30 do 14.00

torek, četrtek:.....................................................................od 8.30 do 15.30

vsako prvo soboto v mesecu: ........................................od 8.00 do 12.00

Informacije o prireditvahTIC Slovenj Gradec

(02) 88 12 116 • tic@slovenjgradec.si

www.slovenjgradec.si.

Podjetniški center Slovenj Gradec

(02) 88 42 927, 051 819 440

www.artcraft2012.eu.

18. 4. 2012 ob 14. uri: Otvoritev Art@Craft Europe 2012 19. rokodelska razstava z mednarodno udeležbo pred KGLU.

Častni pokrovitelj razstave je predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk.

Razstava bo na ogled od ponedeljka do petka med 9. in 18. uro; ob sobotah in nedeljah med 10. in 17. uro.

Organizatorji: Mestna občina Slovenj Gradec, Podjetniški center Slovenj Gradec in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

Razstava je del projekta DUO Kunsthandwerk in Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture partnersko mesto Slovenj Gradec.

MAREC 2012 7

Uredimo si vrt malo drugače

v d o b r o v s e h – i z j a v n i h z a v o d o v

Pozimi smo imeli čas za razmišlja-nje, katera in koliko zelišč bomo posadili na naš vrt. Valentin nam je prinesel ključ od korenin, nara-va pa se prebuja od zimskega po-čitka, čeravno je še vedno odeta v snežno odejo. Nanizala bom ne-kaj idej, kako si lahko oblikujemo svoj zeliščni vrt ali vključimo v ze-lenjavni vrt še zelišča in s tem po-pestrimo in polepšamo naše bi-valno okolje. Dobro je upošteva-ti velikost rastlin. Posadimo jih tako, da druga drugi ne jemljejo svetlobe in lahko nemoteno raste-jo. Razdelila sem jih v skupine po velikosti.1. skupina: višina od 1,5 do 2 m

Velecvetni lučnik, pegasti ba-delj, veliki oman, slez, angelika, srčnica, baldrijan, kitajski ožep, ameriški slamnik, slezenovec in luštrek. V tej skupini so večinoma

trajnice (enoletna sta pegasti ba-delj in slezenovec, dvoletna je an-gelika). Zelo lepo in dekorativno je, če te rastline posadimo v vrsto na severni strani vrta.2. skupina: od 0,8 do 1,5 m

Kordabenedikta, artičoka, vr-bovec, koriander, krebuljica, pla-vica, pelin, kolmež, sporiš, koper, lan, ajda in oves. 3. skupina: od 0,40 do 0,80 m

Ognjič, kamilica, ožepek, siv-ka, razne mete, melisa, citronka, vinska rutica, tavžentroža, bazili-ka, pehtran, origano in žajbelj.4. skupina: 0,10 do 0,40 m

Plahtica, timijani, šetraj, maja-ron, peteršilj, zelena, čemaž, drob-njak, ozkolistni trpotec ter viso-ki jeglič.

Več kot polovica je trajnic, ne-kaj je dvoletnic, ostale so enole-tne. Z metami lahko kolobarimo

tako, da jih vsako leto posadimo na drugo mesto. S tem jih prostor-sko omejimo, da se preveč ne raz-rastejo, dosežemo pa tudi to, da so bolj odporne proti napadom ple-sni in rje. Kolmež potrebuje pre-cej mokro zemljo. Njegova idealna rastišča so močvirni travniki ali obrežja jarkov, potokov ali mlak. Na vrtu ga lahko zasadimo ob za-livalnem koritu.

Seznam je dokaj obširen, upam pa, da vam bo v pomoč, ko boste snovali sadilni načrt svoje-ga vrta za hišno lekarno. V tabeli je navedena le delna uporaba, kaj več lahko najdete v ustrezni litera-turi. Bodite pozorni na oznako ra-stlin; H pomeni, da jih uporablja-mo kot hrano in Z kot zdravilo. Zlasti pri slednjih je treba biti pre-viden; smiselno je poiskati stro-kovni nasvet.

rastlina uporaba učinkovanje opozorilaVelecvetni lučnik H Cvetovi – sirup ali čaj Sprošča kašelj

OmanZ

Korenina – namakati v hladni vodi, potem pogreti do vrelišča

Blaži kašelj in sprošča krče – pri močnem kašlju, astmi, oslov. kašlju; črevesje, želodec

Pripravek uporabljamo krajši čas v majhnih količinah (vsebuje laktone)

SlezH

Listi, cvetovi, korenina – namakati v hladni vodi

Blaži vse vrste vnetij v prebavnem traktu, v zgornjih dihalnih poteh in na koži

Naj bo sestavni del pri domači lekarni, spremlja naj vas na potovanjih in dopustu

AngelikaH

Listi, korenika – kot čaj

Blaži bronhitis, proti vetrovom in krčem, spodbuja del. jeter

Velikim odmerkom naj se izogibajo nosečnice

SrčnicaZ

Nadzemni deli – kot čaj

Pri srčnih težavah živčnega izvora, klimakteriju, ščitnici

Uporaba – pri oboleli ščitnici se posvetujte z zdravnikom

BaldrijanZ

Korenina – tinktura ali kot čaj Pomirja, sprošča, odpravlja nespečnost Ne uporabljamo ga več kot 2–3 tedne

SlezenovecH Cvetovi – kot čaj Vnetje ustne votline in žrela

Pegasti badeljH Semena Obnavlja jetrne celice Lahko ga uživamo kot hrano

Ameriški slamnikH

Listi, cvetovi, korenine – alkoholni izvleček Spodbuja imunski sistem Osebe, ki imajo avtoimuno bolezen,

naj ga ne bi uživaleLuštrekH

Korenina, semena – kot čaj

Pospešuje izločanje vode, lajša prebavne motnje Ne uživamo med nosečnostjo

Koper Listi, semena Pospešuje izločanje mleka in proti napihnjenosti

Naša občina | 8

rastlina uporaba učinkovanje opozorilaOvesH

Cela rastlina tik pred cvetenjem – kot čaj

Pomirja pri živčni izčrpanosti in nespečnosti, oslabelem srcu Zelo priporočam

KordabenediktaH Nadzemni deli Pospešuje delovanje jeter in žolča

ArtičokaH Listi Znižuje raven holesterola

VrbovecH

Listi, cvetovi v začetni fazi Pri obolenju prostate

KorianderH Listi, semena Spodbuja prebavo in izločanje želodčnih sokov,

pomaga izločati težke kovine iz telesa Nepogrešljiv v kulinariki

PlavicaH Cvetovi Pospešuje izločanje vode, v čaje za ženske

težave, obloge na vnete oči

PelinZ

Nadzemni deli – kot čaj

Pri želodčnih težavah, slabi prebavi, spahovanju, izboljša delovanje nadledvične žleze

Ne delamo alkoholnih izvlečkov, ne uporabljamo ga med nosečnostjo in dojenjem

KolmežZ Korenika Ureja prebavni trakt, posebno vpliva na želodec

in črevoUporabljamo ga samo krajši čas, med nosečnostjo ga nikoli ne uporabljamo

LanH

Seme – namakamo ali meljemo

Blago odvajalno sredstvo, sluz blaži vnetja, kvalitetno olje

AjdaH

Nadzemni deli in semena Za utrjevanje žil Čaj pijemo dalj časa

ŽajbeljZ

Listi – kot čaj – vreti 3 min., poparek – za grgranje

Izpiranje in grgranje ustne votline, deluje protivnetno

Med nosečnostjo ne uporabljamo alkoholnega izvlečka in eteričnega olja

OgnjičH

Nadzemni deli – kot čaj, izvlečki, mazila

Deluje proti mikrobom, preprečuje vnetja, celi rane pospešuje nastanek novih celic Uporabljamo ga tudi v kulinariki

KamilicaH

Cvetovi – kot čaj, izvlečki, mazila Deluje protivnetno (želodec, črevesje, bronhiji)

OžepekH

Nadzemni deli – poparek

Lajša izkašljevanje, odpravlja vetrove, proti vnetju in virusom

SivkaH

Vršički in cvetovi – čaj in kopeli Pomirja, izboljša prebavo, odpravlja vetrove Pri uporabi eteričnih olj moramo biti

previdniRazne meteH

Nadzemni deli, predvsem listi Lajša želodčne težave, blaži krče

MelisaH Nadzemni deli Pomirja, sprošča notranje mišičevje

CitronkaH Listi Pomirja, pri živčno pogojenih želodčno

črevesnih težavah

Vinska ruticaZ Listi Vpliva na krvni obtok, predvsem pritisk v glavi

Deluje zelo močno, zato bodimo previdni pri uporabi, nosečnice je ne uporabljajo

TavžentrožaH

Nadzemni deli – čaj, izvleček Spodbuja izločanje prebavnih sokov

BazilikaH

Nadzemni deli – kot čaj, kot dodatek hrani

Protivnetno, prebavne težave, pomirja in spodbuja tvorbo mleka

PehtranH

Nadzemni deli – kot čaj, dodatek hrani

Izboljša prebavo, zmanjša kislino, pomaga pri kolcanju in vretju v črevesju

TimijanH

Nadzemni deli – kot čaj, izvlečki

Razkužuje, lajša krče, pospešuje izločanje sluzi in prebavnih sokov

Timijanovega olja ne nanašamo dojenčkom na obraz ali pod nos

ŠetrajH

Nadzemni deli – kot čaj

Krepitev prebavnih organov, odpravlja gliste, spodbuja izločanje seča, pomirja napad astme

MajaronH Nadzemni deli Je balzam za želodec in črevesje, eterična olja

uporabimo za masažo mišic, išijasu, revmiPeteršiljHPeteršilj – plodoviZ

Cela rastlina Predvsem diuretik, razstruplja telo, razbremenjuje ledvice, spodbuja presnovo

Semena in eterična olja so močno delujoči, zato je potrebna previdnost pri uporabi

ZelenaH Cela rastlina Je diuretik,vsebuje veliko mineralov, preprečuje

vnetja ledvic in mehurja,ČemažH Cela rastlina Deluje očiščevalno po črevesju, ožilju in sečilih Zaradi možnosti zamenjave

priporočam zasaditev na vrtuOzkolistni trpotecH Nadzemni deli Izboljša izločanje sluzi in izkašljevanje

Visoki jegličH

Cela rastlina, korenina ima največ zdravilnih učinkovin

Lajša izkašljevanje, pospešuje odvajanje vode, zato je tudi učinkovit pri težavah revme in protinu

Priporočam zasaditev v vrtove - zaradi nabiranja korenin

Fanika JeromelH… uporabljamo jih kot hrano

Z… uporabljamo jih kot zdravilo

MAREC 2012 9

Objekt, v katerem se nahaja naše gostišče, je na-stal že daljnega leta 1899. V tem času je bila to žele-zniška postaja. Vlak, ki je vozil na relaciji Velenje–Dravograd, je prav na tej točki dosegel najvišjo nad-morsko višino v Sloveniji. To progo so leta 1968 uki-nili za potniški promet, ostal je samo tovorni pro-met, ki pa so ga leto pozneje tudi ukinili. Nekaj časa je objekt služil kot zatočišče mislinjski mladini, kjer se je družila in zabavala z družabnimi igrami.

Meseca maja leta 1982 je gostinsko podjetje Merx Kozjak Radlje odkupilo ta del in v njem postavilo go-stinski lokal, ki se je imenoval Avtobusni bife, med lokalnim prebivalstvom pa so ga pogovorno imenova-li »konjušnica«.

S propadom Jugoslavije so počasi začela umira-ti tudi vsa velika podjetja, ki so poslovala z njo, prav tako se je zgodilo s podjetjem Merx Kozjak Radlje. Zaradi prevelike zadolženosti so morali ta objekt pro-dati in tako je prišel v zasebne roke. Z velikim tru-dom smo uspeli z minimalnimi sredstvi urediti lokal in ga iz navadnega bara spremenili v manjšo picerijo. S tem smo poskrbeli, da se je v našem kraju povečala tudi gostinska ponudba.

Jesen leta 2003 je bila za nas prelomna, saj smo se takrat lotili velikega projekta, ki je zajemal celo-tno prenovo lokala, letnega vrta in okolice. Od ta-krat se je spremenilo tudi ime lokala v Bar vagon Mislinja. Spremenila se je tudi celotna notranja po-doba, ki na trenutke spominja na muzej. Želeli smo prikazati, kako so se gradili mostovi in predori (tune-li) v Mislinjski dolini. V lokalu je tudi replika pravega

vagona, ki je včasih vozil po naših krajih. Gostje, ki nas obiščejo, so izjemno navdušeni nad ambientom, saj jih spominja na otroške dni in na dneve, ko je bil vlak za marsikoga edino prevozno sredstvo.

Zaradi vse večjega povpraševanja smo se v jese-ni preteklega leta lotili povečave in prenove kuhinje, saj smo želeli svojim gostom ponuditi kaj več kot le pice. S to razširitvijo smo zagotovili večje zmogljivo-sti naše kuhinje in povečali ponudbo. Sedaj lahko pri nas gostje od ponedeljka do petka dobijo sveže mali-ce »na žlico«, v stalno ponudbo pa smo vključili ham-burgerje in jedi z žara. Sedaj se predstavljamo kot Vagon gostinstvo in ker kot zavedni občani želimo pripomoči k razvoju kraja, pomagamo raznim dru-štvom in organizacijam, kolikor je le v naši moči.

Nahajamo se ob regionalni cesti Velenje–Slovenj Gradec, pred bencinskim servisom Petrol v Mislinji. V poletnih mesecih se pri nas ustavijo številni rekre-ativni kolesarji, saj za našim lokalom poteka nova ko-lesarska pot med Mislinjo in Slovenj Gradcem, ki jo nameravajo povezati še z Velenjem. V hladnejših me-secih pa se pri nas ustavi veliko smučarjev, ki se vra-čajo s smučišča Kope.

V našem lokalu imamo prostora za približno 70 ljudi, v toplejših mesecih pa še dodatnih 35 na prije-tni senčni terasi, ki je v sklopu lokala. Svoje goste že več ko 12 let razvajamo z odličnimi picami. Jedi vam na vašo željo pripravimo tudi za domov.

Štefka in Martin Gros

Vagon gostinstvop r i n a s j e n a j l e p š e – t u r i z e m

Naša občina | 10

Niti v sanjah si nisem nikoli pred-stavljala, da bi lahko komu rešila življenje. In vendar se je zgodilo, da sem darovala kostni mozeg (kr-votvorne matične celice – KMC) 22-letnemu fantu, ki je zbolel za krvnim rakom, in mu s tem rešila življenje. Ko sem urednici slučaj-no omenila, da moram na pregled v Ljubljano, ker sem pred enim le-tom darovala kostni mozeg, mi je navdušeno rekla, da moram to svojo izkušnjo napisati za občin-sko glasilo. A se počutim malo ne-lagodno, ker se ne želim hvaliti. Preprosto je naneslo oz. mi je ži-vljenje to izkušnjo sámo navrglo.

V slovenski register darovalcev Slovenija – DONOR sem se vklju-čila pred nekaj leti skupaj z drugi-mi člani družine, da bi lahko po-magali prijatelju z levkemijo. Žal nihče ni bil ustrezen in zgodba se je končala tragično. Po treh le-tih me je nepričakovano pokli-cala Cvetka Flajs Cotič z Zavoda RS za transfuzijsko medicino v Ljubljani in me postavila pred dejstvo: »Lahko rešite 22-letne-ga fanta. Zelo se mudi. Ste pripra-vljeni?« Kdo bi pomišljal? Sploh, če imaš sam otroke. Tako je ste-kel postopek: ponovno tipizira-nje krvi in ponovna potrditev, da je moja kri skladna z bolnikovo v vseh ključnih antigenih. Tudi moja leta – preko petdeset – niso bila ovira. Sledil je pregled in po-govor pri zdravniku na hematolo-škem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani. Zdravnik me je sezna-nil s postopkom odvzema celic. Koordinatorka Cvetka je poskrbela

za vse: od spremstva z enega od-delka na drugega do odgovorov na moja vprašanja.

Povedali so mi, da mi bodo ce-lice vzeli iz krvi, kar je za daro-valca prijaznejša metoda, za kate-ro malokdo ve. Večina ljudi misli, da se KMC nahajajo samo v ko-stnem mozgu, od koder pa je nji-hovo pridobivanje boleče in zato poteka v splošni anesteziji. Z me-todo odvzema iz krvi pa je treba te celice v krvi pomnožiti. S Cvetko sva zato odšli v lekarno po injekci-je, ki sem si jih morala dajati štiri dni pred odvzemom. Podobne so tistim za inzulin, le da vsebujejo zdravilo, ki pospešuje izplavljanje KMC v kri. V tistih dneh sem se počutila zelo čudno, kot bi imela gripo. Bolele so me mišice, hkra-ti pa sem imela vedno več ener-gije. Vse dni sem hodila v služ-bo, da sem malo pozabila na bole-čine. In prišel je najpomembnejši

dan. Nisem vedela, kako bom pre-živela odvzem. Nikoli nisem bila krvodajalka in že navaden odvzem krvi mi je kdaj povzročil slabost. Ker so zdravniki vedeli, da se bo-jim, so bili še posebej previdni. Z mano je bil ves čas mož, saj je po-stopek trajal dobrih pet ur. Čas sva si krajšala z gledanjem filmov. Ves čas sem morala ležati, saj sem imela iglo v žili na obeh rokah. Odvzem celic poteka s postopkom afereze. Izjemno komplicirana in hudo draga aparatura iz krvi lo-čuje KMC in jih sproti shranjuje v posebno vrečko, ostalo kri pa po cevki (katetru) vrača nazaj v žilo. Odvzem sicer dolgo traja, a je ra-zen vboda igle neboleč. Že prej so mi povedali, da vedno ne zberejo dovolj celic ob enem odvzemu in da me bodo v tem primeru prosili, če pridem še naslednji dan. To se je tudi zgodilo in tako sem nasle-dnji dan šla še enkrat na odvzem.

Res ni treba veliko, da nekomu rešiš življenje

s p r e m i n j a m o s v e t

MAREC 2012 11

Junij, petek dopoldne. V zadnjem trenutku mi je uspelo pridobiti vizo in s tem je bilo dokončno potrje-no – grem v Indijo, v mesto Baroda (Vadodara).

Dober mesec oz. dva prej sem se odločila, da bom počitnice preživela aktivno, nekje izven Evrope. V okviru študentske organizacije Aiesec sem tako iz-brala mesec in pol delovne prakse v Indiji. Moj na-črt je bil: dopoldneve bom preživljala v indijski šoli in delala z otroki, v prostem času pa spoznavala življe-nje v Indiji. Spala naj bi v nekakšnem študentskem

hostlu s študenti iz drugih držav ter mogoče našla kaj časa še za potepanje po širši Indiji. Bila sem pol-na pričakovanj, vse sem dobro načrtovala in niti malo me ni bilo strah. Toda hitro sem ugotovila, da so na-črti eno, realnost pa nekaj čisto drugega …

V Barodo sem prispela proti večeru. Letališče je bilo pol manjše kot naše, kljub temu da v mestu živi več kot dva milijona ljudi. Bilo je 34 stopinj, povsod je bilo polno ljudi, družine so spale ob cestah, najbolj pa si bom zapomnila poseben vonj, ki je posledica

Tokrat neznanega ni bilo več in tudi trajalo je nekoliko manj časa. Ves čas so bili tako zdravniki kot sestre zelo prijazni in mi dali ve-deti, za kako plemenito in člove-koljubno dejanje sem se odločila. Ko je bilo vse končano, sem bila utrujena, a zelo zadovoljna, sreč-na. Utrujenost je po nekaj dneh izginila in po enem mesecu je bila moja krvna slika podobna ti-sti pred odvzemom.

Darovalec je ključni člen v veri-gi, a s tem zgodbe še zdaleč ni ko-nec. Sedaj nastopi kurir, ki mora

celice čim prej dostaviti v bolni-šnico, kjer nanje čaka bolnik, ki so mu pred tem zdravniki uničili vse njegove matične celice s točno določenimi odmerki kemoterapi-je. Če celic v nekaj urah ne bi do-bil, bi umrl. Celic darovalca tudi ne odvzamejo prej, ker se s časom njihova kvaliteta niža, zato mora-ta zdravniški ekipi v obeh centrih delovati usklajeno.

Ta izkušnja mi veliko pomeni. Spoznala sem ljudi, ki resnično požrtvovalno in predano opravlja-jo svoje delo, to so ljudje z veliko

začetnico. Pri zdravljenju levkemi-je je vse povezano. Vsak člen v tej precej dolgi verigi je nujen in zelo pomemben. Največja nagrada za vse sodelujoče je rešeno življenje. In ta moj fant živi. Cvetka me ob-vešča, kako je z jim, in mi običaj-no reče: »Ja, vaš sin živi.« Res je, na nek način je tudi on moj sin, čeprav ga ne poznam. Vem le to, da ni iz Slovenije. Pa saj ni važno, zelo sem ponosna, da se mi je vse to zgodilo.

Marjana Gmajner Korošec

Indija malo drugačes p r e m i n j a m o s v e t

V svetovnem registru nesorodnih darovalcev KMC je okoli 18 milijonov

kandidatov. V slovenskem registru Slovenija – DONOR je okoli 17.000

potencialnih darovalcev. Od ustanovitve registra leta 1991 do danes nas

je darovalo celice 36, jaz sem bila 33. in najstarejša. Od tega je bilo dva-

najst prejemnikov Slovencev, dvakrat je za istega bolnika darovalo pet

darovalcev.

Vpis v register je enostaven. Darovalec lahko postane vsak, ki je zdrav

in star med 18 in 50 let. Potrebno je le poklicati na Register Slovenija –

Donor, Zavod za transfuzijsko medicino v Ljubljani, Šlajmerjeva 6, (01)

5438 100 ali (01) 543 82 27, kjer vas vodijo skozi postopek vpisa, ali kar

v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec, Center za transfuzijsko dejavnost,

ZTM, Gosposvetska 3, (01) 543 83 51, (02) 882 34 82.

Naša občina | 12

nenormalne onesnaženosti mesta. Baroda je namreč močno prenaseljeno mesto, povrh vsega pa enostav-no nimajo košev za smeti. Odpadki ležijo povsod, sonca pa se zaradi smoga enostavno ne vidi. Rekla sem si: »Hm, no, boš pa že preživela!«

Počakala sem svoj kovček in začela iskati Ritiko – indijsko dekle, s katero sva bili dogovorjeni, da me počaka na letališču. Po pol ure nje še vedno ni bilo od nikoder in zato sem jo poklicala. V zadregi mi je povedala, da je pozabila name, da je ni v mestu in da bo pome prišel nekdo drug. Sledim torej fantu, ki se mi predstavi kot Siddhant, njen prijatelj. Ustavila sva tipično indijsko vozilo – rikšo in to je bila vožnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Na cesti smo se vzporedno peljali najmanj trije motoristi, dve rikši in še kakšen kolesar. Vmes so se sprehajali ljudje, krave ter psi. Prehitevali smo po levi ali desni (je popolnoma vse-eno, kjer je pač prostor). Semaforjev in prehodov za pešce ni, prav tako ni omejitev in prometnih znakov. Za smernik je voznik rikše uporabil nogo ali roko, edino, kar je res pomembno, pa je to, da čim pogoste-je uporabljaš hupo.

Ustavili smo se pred Aiesec pisarno in sledilo je naslednje presenečenje – Siddhant mi je razložil, da je v Barodi na praksi trenutno zelo veliko študen-tov in da v hostlu ni prostora zame. Zato bom ta ve-čer odšla k njemu domov in prespala pri njegovi dru-žini. Poleg tega kovčka ne morem vzeti s sabo, saj ga na njegovem motorju ne moreva odpeljati domov. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se strinjala. Brez kovčka sem ostala še naslednje tri dni in že v roku nekaj ur v Indiji mi je postalo jasno, da je to res svet drugačnih pravil, drugačnih odnosov, zelo drugač-nih navad in da stvari niti približno ne funkcionirajo po »evropsko«.

Toda šele kasneje sem spoznala, da sem prvi ve-čer imela tudi zelo veliko srečo. Odšla sem namreč

k Siddhantu domov in s tem nenačrtovano postala del indijske družine, pri kateri sem tudi ostala vse do odhoda domov. Čez noč sem postala hčerka, sestra, vnukinja, dobila svojo indijsko mamo, očeta in brata in to je bila prav posebna izkušnja.

Siddhant živi z mamo, očetom in bratom Argunom v, za indijske razmere, prostorni in veli-ki hiši. Mama je doma in kot večina žensk skrbi za hišo, oče pa je zaposlen kot državni uradnik s pri-bližno 500 evri plače. To pomeni, da je njihovo ži-vljenje boljše, kot ga ima večina ostalih prebivalcev Barode. Zaradi tega so si sploh lahko privoščili hišo, tuš (z mrzlo vodo), pralni stroj in avto, poleg tega si lahko privoščijo mlado dekle, ki jim čisti stanovanje. In na moje presenečenje – v hiši so imeli internet, ki pa smo ga lahko koristili le tu in tam, drugače je bilo predrago.

To je bil moj novi dom in večino časa sem prežive-la s Siddhantom ter Argunom in svojo novo mamo. Zame je skrbela kot za svojo hčer – ker je bila zame indijska hrana preveč pekoča, je zame kuhala pose-bej (brez čilija), vsako jutro me je na mizi čakal in-dijski čaj in komaj je čakala, da sem prišla domov, da sva se lahko pogovarjali. Cele ure sva klepetali o Indiji, o Sloveniji, o njeni in moji družini, o indijskih običajih. Učila me je kuhati indijsko hrano, skupaj z mano nakupovala, jaz pa sem njo naučila delati »slo-venski štrudelj«, lazanjo ter uporabljati računalnik. Bila je mama z veliko začetnico.

Dobila sem torej prenočišče, še vedno pa nisem delala. Vsak dan so mi rekli, da z delom začnem na-slednji dan, nakar sem ugotovila, da moja šola in projekt, na katerem naj bi delala, sploh ne obstajata! Tako sem spoznala tudi to, da beseda dogovorjeno v Indiji nič ne pomeni, prav tako lahko evropskih pet minut v Indiji traja eno uro, deset ur ali nekaj dni.

Kljub temu sem s pomočjo Siddhanta našla novo šolo – neke vrste šolo za otroke s posebnimi potreba-mi in to je postala moja »služba«. Dopoldneve sem se družila z otroki, ki so bili stari od 3 do 9 let in so imeli različne težave. Nekateri težave z motoriko, ne-kaj otrok je imelo Downov sindrom, nekateri niso mogli govoriti, drugi so se komaj zavedali samih sebe. V šolo so prihajali skupaj z mamami ali babica-mi in jaz sem se z njimi igrala, jim pomagala pri ra-znih terapevtskih vajah in pomagala vzgojiteljicama. Otroci in mame seveda niso razumeli angleško, zato smo komunicirali večinoma preko vzgojiteljic.

Na tej šoli je bil tudi oddelek za starejše otroke, katerim sem občasno pomagala pri učenju abecede,

MAREC 2012 13

Akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu, v kateri smo leta 2010 ak-tivno sodelovali tudi v naši občini, se letos nadaljuje. V petek, 23. oz. soboto, 24. 3., bo pri nas po vzo-ru izpred dveh let potekala akcija Očistimo Slovenijo 2012 (www.ocistimo.si). Že prva akcija je naletela na zelo dober odziv ter sodelovanje, saj je sodelovalo pre-ko 35.000 posameznikov, vrtcev, šol, občin, komunalnih podjetij, vladnih in nevladnih organizacij, skupaj okoli 270.000 ljudi, kar je 13,5 % vseh prebivalcev Slovenije. Zato upamo, da bo tudi letošnja akcija doživela velik uspeh, mogo-če še večji kot takrat.

Letos sočasno poteka tudi glo-balna pobuda Očistimo svet 2012 (World Cleanup 2012). Priprave trenutno potekajo v več kot 80 dr-žavah sveta, cilj globalnega pro-jekta pa je povezati prostovoljce v vsaj 100 državah sveta, ki bodo iz

narave odstranili preko 3 milijone ton odpadkov in pomagali ustvari-ti svetovni register odlagališč ne-legalno odloženih odpadkov.Cilji projekta:1. 23. in 24. 3. 2012 povezati

250.000 prostovoljcev v sku-pni okoljski akciji,

2. ozaveščati, izobraževati in opolnomočiti javnosti na po-dročju ravnanja z odpadki; vsak lahko spreminja svet,

3. odstraniti iz narave 10.000 ton odpadkov oz. eno vrečo

odpadkov za vsakega prebival-ca Slovenije,

4. krepiti sodelovanje v slovenski družbi – povezati 1.000 orga-nizacij, da aktivno sodelujejo v projektu,

5. krepiti prostovoljstvo v vseh segmentih družbe.

Kako potekajo priprave?Prostovoljci so do letošnje po-

mladi po Sloveniji iskali in prever-jali lokacije divjih odlagališč v di-gitalnem registru, ki so ga ustva-rili v času predlanskega projekta

številk in pri risanju. Bila sem njihova posebna »bela učiteljica«, navdušeni pa so bili, če so se me lahko dotaknili.

Poleg dela v šoli sem našla čas tudi za druženje z ostalimi študenti iz Kitajske, Egipta, Brazilije, Rusije, Češke, Bosne ter seveda Barode. Skupaj smo izkori-stili proste večere ter vikende in obiskali glavno me-sto New Delhi, Mombai, Agro in si ogledali Tadž Mahal.

Bila je neponovljiva izkušnja, za katero pa bi se odločila še enkrat. Ni mi bilo težko, saj sem vedela, da gre za drugačen svet, kateremu se moraš pač pri-lagoditi. Navadiš se umivati z mrzlo vodo, prati svoja oblačila na roke, navadiš se, da na stranišču ne upo-rabljaš wc papirja, da ima voda okus po zemlji in tudi komarji sčasoma postanejo nekaj normalnega. Vidiš,

da lahko popolnoma brez problema dalj časa živiš brez mesa (večina Indijcev je vegetarijancev), brez kruha in tudi brez čokolade.

Karmen Britovšek

Očistimo Slovenijo 2012s p r e m i n j a m o s v e t

Naša občina | 14

V pogovoru o preteklosti običajno ne omenjamo dvajsetega stoletja, bližje nam je razumevanje časa pred 1. svetovno vojno ter pred 2. svetovno vojno in po njej. V tem obdobju se je s tehnološkim ra-zvojem spreminjal tudi naš na-čin življenja. Takih, ki so pomni-li 1. svetovno vojno, žal ni več, tudi mi, ki smo poslušali pripovedi in doživeli 2. svetovno vojno, smo že redki. Med 2. svetovno vojno in po njej je bil čas odrekanja ter

pomanjkanja, potrebe za prežive-tje so bile odmerjene ob skopi po-nudbi. Razvoj nam prinaša in po-nuja udobje, ki nam je bilo že v zamisli in predstavi takrat odda-ljeno. Za današnji vsakdanjik je že nepogrešljiva uporaba telefo-na, televizije in vseh vrst komu-nalnih storitev. Še bi lahko našte-vali, kaj vse nas vodi v potrošni-ško družbo. Nudene ugodnosti so storitve za plačilo in nadome-stilo. O komunalnih storitvah, ki

jih sprejemamo samoumevno, je prisotna živahna razprava, pose-bej, kam z odpadki. Ti se množi-jo s porastom potrošništva, pro-stor za odlagališča pa je omejen. Primerjava o nastanku odpadkov bi nas verjetno privedla tudi do ugotovitve vzroka in posledic, od-visnih od naše porabe.

V času pred 2. svetovno vojno in po njej je bila količina odpad-kov odvisna od nastanka in upora-be materialov, kot so:

Tudi odpadki so naši

Očistimo Slovenijo v enem dnevu, sedaj pa bomo s čistilno akcijo s teh, neočiščenih divjih odlagališč odstranili komunalne odpadke.

V naši občini je občinsko koor-dinacijo prevzelo Turistično dru-štvo Mislinja v aktivnem sodelo-vanju z Občino Mislinja. Podobno kot pri prejšnji akciji smo k sode-lovanju pritegnili razna društva in organizacije (vrtec, šola …), pre-ko katerih želimo v akcijo vključiti kar največ naših občanov.

Šole in vrtci bodo v akciji so-delovali v petek, 23. marca. Čistili bodo v okolici šole in v okolici

vrtca, prav tako pa bodo na dan akcije, 24. marca, mladi vključeni preko raznih društev, npr. odboj-karsko društvo, taborniki …

Sobota, 24. marca, ob 10. uri pa je »dan D«, ko bodo potekale akcije po celotni Sloveniji. Poleg zbirališč po posameznih sode-lujočih društvih bomo imeli v Mislinji glavno zbirališče pred centrom Lopan. Tam bodo ekipe dobile dodatna navodila in infor-macije o lokacijah odlagališč. Več informacij lahko dobite na spletni strani občine www.mislinja.si oz. povprašajte pri vašem društvu.

Vabimo vas, da se nam aktiv-no pridružite pri skrbi za čistejše okolje in spremembe na bolje!

Benjamin Krušič koordinator za občino Mislinja

s p r e m i n j a m o s v e t

Naša občina | 14

MAREC 2012 15

• papir: časopisi so bili tednik, redko dnevnik, mesečne revi-je; papirnate vrečke, ovojni pa-pir, vse to je bilo uporabljeno za kurjavo, za ovijanje in osta-le potrebe. Namenskega papirja ni bilo. Za moko in ostala razsi-pna živila so kupci prinašali pla-tnene vreče, v domače mline pa »mehe« iz obdelane ovčje kože. Papirnatih robcev ni bilo, bili so iz tekstila. Papir ni zašel med smeti, uporabljen je bil za na-mene, ki bi jih danes opredelili kot nesprejemljive. Tudi kava se je pražila in mlela doma, ni bila ponujena v vrečkah;

• steklo: v trgovinah niso nudi-li alkoholnih pijač, kot sta pivo in vino. Vino so v steklenice natočili v gostilnah. Steklo in ostale črepinje so bile v veliki meri uporabljene ob nasadih za

zaščito pred škodljivci. Za pre-nos mleka je služila pločevina-sta posoda. Čistila so bila doma-ča, lug iz pepela listavcev, do-mače milo, kuhano iz loja in lu-žnega kamna. Kupljeno je bilo samo milo za umivanje »zlato-rog« in toaletno milo;

• tekstil: nabava je bila občuten iz-datek, material in izdelava sta oblikovala prodajno ceno.

Gospodinjski odpadki so na podeželju »romali na gnoj«.

Viri energije (nafta) so spre-menili gospodarstvo in zahteva-li naše prilagajanje. Plastika se je pojavila okoli leta 1970 in zašla v vse vrste embalaže. Povečala se je količina odpadkov, ki potrebu-je primeren prostor za odlagali-šča ter predelavo. Nastajala so div-ja odlagališča. Na območju naše

občine je za čiščenje okolja najprej poskrbela šolska mladina, leta l983 je pobudo za odvoz odpad-kov prevzelo turistično društvo v sodelovanju s »Surovino«, sledil je reden tedenski odvoz na zbir-no mesto v Mislinjski Dobravi, ki ga je upravljalo Komunalno pod-jetje Slovenj Gradec. Zabojniki v vaseh in cestah so bili nameščeni leta 1999.

Danes so se odpadki namno-žili do količine, ki zahteva prime-ren prostor za odlaganje in nadalj-njo predelavo. Verjetno se prema-lo zavedamo pomembnosti odlo-čitve skupnega regijskega centra za ravnanje z odpadki (Kocerod), ki je pred začetkom poskusnega obratovanja.

Leopoldina Bezlaj

Projekt Kocerod

s p r e m i n j a m o s v e t

Po večletnih pripravah smo spomladi leta 2009 so-časno pričeli z gradnjo novega regijskega odlagali-šča za odlaganje preostanka komunalnih odpadkov v koroški regiji in izgradnjo objektov predelave od-padkov (sortirnica, MBO in kompostarna … na lo-kaciji v Mislinjski Dobravi v MO Slovenj Gradec); vse skupaj pod nazivom KOCEROD – vključuje iz-gradnjo Koroškega centra za ravnanje z odpadki za 12 občin koroške razvojne regije s 74.077 prebival-ci. Vrednost celotne investicije znaša cca 20 mio €. Od tega bo 65 % upravičenih stroškov prispe-val Kohezijski sklad EU, 12 % država, preostalo pa 12 občin koroške razvojne regije. Po prvotnih na-povedih naj bi bila izgradnja zaključena v dveh le-tih, a se zaradi zamud izvajalca Primorje, d.d. to ni zgodilo, tako se danes po več kot enoletni zamudi končno pogovarjamo o datumu začetka poskusne-ga obratovanja, to je 30. 3. 2012, ki je dokaj gotov, če

bo pravočasno predana vsa projektno tehnična do-kumentacija izvedenih del (PID) od podizvajalcev. Zaradi nesposobnosti glavnega izvajalca, da pravo-časno poravnavajo zapadle obveznosti, je večina po-dizvajalcev prekinila delo in nadaljevanje pogojevala s predhodnim poplačilom zapadlih obveznosti in z zahtevo naročnika, da zagotovi direktno plačilo ob-veznosti za naprej. Tako je bilo potrebno s 58 podi-zvajalci najti dogovor za nadaljevanje, kar je od na-ročnika zahtevalo veliko časa in dela. Naročnik je med drugim moral unovčiti bančno garancijo, ki pa v celoti ne odpravlja nastalih težav.

Z večino podizvajalcev smo se dogovorili za na-daljevanje del, tako v teh dneh zaključujemo s fizič-no izgradnjo objektov projekta »KOCEROD« in s predajo tehnične dokumentacije PID, ki je med dru-gim pogoj za tehnični pregled objektov pred pričet-kom poskusnega obratovanja.

Naša občina | 16

Vsa potrebna oprema za zagon je že dobavljena in vgrajena, nekaj pa je še treba postoriti na podro-čju zunanje ureditve centra, požarne zaščite in do-bave mobilne opreme. Tako smo januarja že pre-vzeli 14-dnevno količino odpadkov od gospodinj-stev in testirali delovanje naprav ter proces predelave. Kontrolne meritve predelave odpadkov in testiranje opreme je bilo uspešno, tako upravičeno ne pričaku-jemo nadaljnjih zapletov pri pridobivanju dovoljenja za zagon poskusnega obratovanja.Cilji projekta

Začetek obratovanja centra pomeni celovit pristop k ravnanju s komunalnimi odpadki na Koroškem; če še danes skoraj 90 % vseh odpadkov od 28.000 ton konča na odlagališčih, bo v prihodnje drugače. Več kot 40 % naj bi ji bilo izločenih v tako imenovane ko-ristne frakcije za snovno izrabo, preostanek pa prede-lan tako, da bo iz njih pridobljena gorljiva frakcija in kompost tako, da bo na odlagališču odložena količina predstavljala manj kot 30 % celotne količine odpad-kov v okviru dovoljene vsebnosti ogljika v preostan-ku. Zmanjšanje količine odloženih biorazgradljivih odpadkov bo bistveno prispevalo k zmanjšanju nasta-janja škodljivih toplogrednih plinov (CH4, CO2).Konkretno želimo:• povečati količine ločeno zbranih frakcij z delova-

njem sortirnice iz sedanjih 1.800 ton na leto na 10.000 ton na leto,

• predelati ves preostanek mešanih odpadkov (mo-krih odpadkov) in bioloških odpadkov v MBO in kompostarni ter tako zmanjšati količino odlože-nih odpadkov iz sedanjih 24.000 ton na leto pod 15.000 ton na leto oz. v primeru energetske izrabe preostanka pod 10.000 ton na leto.

Predvidene aktivnosti pri zbiranju in obdela-vi v novem centru za ravnanje z odpadki in tudi

odlaganje preostanka na sodobno urejenem odlagali-šču nenevarnih odpadkov ob hkratnem zaprtju vseh štirih obstoječih odlagališč bo okoljsko izboljšalo sta-nje na področju ravnanja z odpadki v koroški regiji.

Gre za zahtevne cilje, ki jih bo glede na sedanje stanje mogoče doseči le, če se bomo vsi povzročite-lji na izvoru obnašali odgovorno in dosledno ločeva-li komunalne odpadke v skupine predpisanih frak-cij ter jih odlagali na zato v naprej določenih mestih. Na prvi pogled ni potrebno veliko, vendar praksa kaže, da sta za premike v naših glavah potreben čas in potrpljenje. Spremembe v organizaciji javne službe ravnanja z odpadki

Dogovarjanje med občinami o vzpostavitvi sku-pne javne službe je trajalo dolgo. Pogledi o tem, kako naj bo organizirana javna služba ravnanja z odpad-ki, so bili različni. Danes se v regiji z ravnanjem s ko-munalnimi odpadki ukvarjajo štiri komunalna pod-jetja, seveda pa bi bilo najbolje, da bi se zaradi ob-sega dejavnosti in ekonomičnosti združila v eno ali vsaj bolj trdno povezala med sabo. Iz političnih razlo-gov pa to ni bilo mogoče, zato smo predlagali ustano-vitev novega javnega podjetja KOCEROD, družbo za ravnanje z odpadki, d.o.o., katere ustanovitelj je vseh 12 občin koroške regije (ustanovitveni in upravljalj-ski deleži so določeni po ključu prebivalstva). Del jav-nih služb ravnanja z odpadki, »obdelavo komunalnih odpadkov in odlaganje preostanka« se izvaja v okvi-ru novega podjetja, drugi del »zbiranje in prevoz« pa preide v okvir pristojnosti novega podjetja v roku ene-ga leta, pri čemer obstoječa javna podjetja izvajajo do-ločene naloge še naprej po pooblastilu. Naloge naj bi opravljala v okviru dogovorjenih skupnih standar-dov in normativov, tako da bodo vsi prebivalci koro-ških občin enako obravnavani in bodo plačevali eno-tno ceno za prevoz, ne glede na oddaljenost. Družba KOCEROD d.o.o. bo prevzela v upravljanje vso novo-zgrajeno infrastrukturo na obeh lokacijah in se bo pri izvajanju javne službe smiselno povezala z obsto-ječimi podjetji.Kako z zbiranjem in ločevanjem v praksi?

Vsa štiri komunalna podjetja so že pričela z loče-nim zbiranjem na izvoru, tako smo v okviru gospo-dinjstev dolžni ločevati odpadke v najmanj tri sku-pine: suha frakcija, mokra frakcija in biološko raz-gradljiva frakcija, v prihodnjih dneh boste prejeli po-drobna navodila, kateri odpadki sodijo v posame-zno skupino ter kako ravnati v konkretnih primerih. Osnovna navodila ste že pred časom prejeli, bo pa še Linija za predelavo mešanih komunalnih odpadkov

MAREC 2012 17

potrebno veliko skupnega dela saj je s terena zaznati različno prizadevanje posameznikov za ločevanje na izvoru. Nekateri občani prav zgledno ločujejo, drugi pa ločevanje jemljejo kot nepotrebno delo in še vedno mečejo mešane komunalne odpadke skupaj s čistimi frakcijami, kar bo v prihodnje onemogočalo zmanj-ševanje količine odpadkov za predelavo oz. odlaganje. Prav zato na tem mestu pozivamo vse občane: ločuj-mo, ločujmo in še enkrat ločujmo komunalne odpad-ke v prepričanju, da bomo s tem zmanjšali odlaganje v okolju in zagotovili dobro delovanje novo zgrajenih objektov in naprav KOCEROD.

Območno združenje Rdečega kri-ža Slovenj Gradec (OZ RK Slovenj Gradec) obsega 14 krajevnih or-ganizacij Rdečega križa (KO RK). Med njimi so 4 krajevne organiza-cije iz naše občine: KO RK Dovže, KO RK Dolič, KO RK Završe in KO RK Mislinja. Krajevne organi-zacije s svojimi prostovoljci opra-vljajo številne dejavnosti na več področjih, ki jih Rdečemu križu v obliki posebnih pooblastil nala-ga in opredeljuje Zakon o Rdečem križu Slovenije. Skladno s tem za-konom je izdelana tudi Strategija dela Rdečega križa Slovenije do leta 2020 in na njeni podla-gi tudi Plan dela Rdečega križa Območnega združenja Rdečega križa Slovenj Gradec za vsako te-koče koledarsko leto.

Ena od dejavnosti Rdečega kri-ža Slovenije, ki je vezana na po-sebna pooblastila, je tudi krvoda-jalstvo. To je človekoljubna dejav-nost, ki se izvaja v skladu z na-čeli anonimnosti, brezplačnosti in prostovoljnosti in si prizadeva ohraniti načelo samozadostnosti

pri preskrbi s krvjo. Tudi v Strategiji dela Rdečega kri-ža Slovenije do leta 2020 je posebej pou-darjeno: »Krvodajalstvo kot najvišja oblika solidar-nosti mora dobiti stopnjo zaščite, se utrjevati in razvijati na načelih anonimnosti, prostovoljnosti in brezplačnosti.«

Organizacija vseh dejavnosti v zvezi s krvodajalstvom je ena od rednih dejavnosti na OZ RK Slovenj Gradec, ki je dolžno pri-skrbeti del potrebne krvi za bolne in poškodovane, ki se zdravijo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Ta za redno delo potrebuje okoli 1350 litrov krvi na leto, kar pome-ni 3000 oddaj krvi letno. OZ RK Slovenj Gradec je dolžno priskrbe-ti okoli 670 litrov krvi letno, kar pomeni 1490 oddaj krvi letno ob predpostavki, da pri enkratnem odvzemu krvodajalka ali krvodaja-lec odda 450 ml krvi. Za Splošno bolnišnico Slovenj Gradec dajejo

kri torej tudi krvo-dajalke in krvodajal-

ci iz sosednjih OZ RK: Ravne, Dravograd in

Velenje.Na OZ RK Slovenj Gradec

kot eno izmed delovnih teles de-luje Komisija za krvodajalstvo. Zadolžena je za usklajeno delova-nje dolge verige postopkov pri pre-skrbi s krvjo. Sestaja se po potre-bi, redno pa dvakrat letno s po-verjeniki za krvodajalce pri KO RK. Takrat določijo in uskladi-jo datume oddaj krvi za tekoče leto in se pogovorijo o delu na te-renu. Komisija skuša reševati na-stale probleme, vodi okvirno stati-stiko v zvezi z oddajami krvi, skr-bi za upoštevanje strokovnih in organizacijskih navodil v zvezi s krvodajalci in skrbi za poudarja-nje pomena krvodajalstva ter pro-mocijo te človekoljubne dejavno-sti v družbenem okolju. Sodeluje na različnih srečanjih in druže-njih krvodajalk in krvodajalcev, na sprejemih jubilantov pri žu-panih in obeležitvah svetovnega

s k r b z a s e

Nekaj o krvodajalstvu v naši občini

Poskrbimo, da bo čarobnost narave večna. Varujmo okolje.Ivan Plevnik, vodja projekta KOCEROD

Sortirna linija za ločevanje frakcij

Naša občina | 18

in državnega praznika krvodajal-cev. Poskrbi tudi, da jubilanti, ki so oddali kri 100-krat in več, en teden letujejo na Debelem Rtiču. Od zadnje volilne skupščine OZ RK Slovenj Gradec delujejo v Komisiji za krvodajalce trije člani: Dominik Štalekar, Katarina Stani in predsednica komisije Tilka Prevolnik Klemenc.

Vsakoletni plan oddaj krvi, gle-de na število in datume oddaj, je vrsto let približno enak in se ne-koliko spreminja le glede na reali-zacijo. Tako je v letu 2012 za krvo-dajalke in krvodajalce KO Dovže predvidenih 50 oddaj krvi v štirih časovnih terminih, za krvodajal-ke in krvodajalce KO RK Dolič 85 oddaj krvi v štirih časovnih termi-nih, za krvodajalke in krvodajal-ce KO RK Završe 30 oddaj krvi v štirih časovnih terminih in za kr-vodajalke in krvodajalce KO RK Mislinja 150 oddaj krvi v petih ča-sovnih terminih.

Razpredelnica števila oddaj krvi, izraženo v %, za zadnjih 5 let (2007–2011), ki kaže, da je bilo vsako leto precej več oddaj krvi, kot je bilo planirano:

Iz gornjega prikaza sledi, da je bilo bolnim in poškodovanim v povprečju zagotovljeno dovolj krvi, ki jo Splošna bolnišnica Slovenj Gradec skladno s stroko v različ-nih oblikah uporabi za zdravljenje. Tako kot drugod v Sloveniji smo tudi na našem OZ RK Slovenj Gradec pri preskrbi s krvjo sa-mozadostni. Krvodajalke in krvo-dajalci pa so tisti, ki to omogoča-jo. Zaradi tega jim nobena zahva-la ni dovolj velika, saj vrednosti

njihovih dejanj dajanja krvi ne moremo ovrednotiti na običajen način. Njihova plemenitost in so-čutje do sočloveka v stiski sta v da-našnjih brezobzirnih časih nekaj, kar nam daje upanje, da bodo sko-raj pozabljene moralnoetične nor-me preživele in se ohranile za po-znejše rodove. Krvodajalci so tisti, ki vedo, da je vsak, četudi v tem trenutku zdrav in mlad, zelo ran-ljiv in bo mogoče že v naslednjem trenutku potreboval pomoč sočlo-veka, morda tudi njegovo kri. To zavedanje nosijo krvodajalci v sebi. Krvodajalstvo je v slovenski na-rodni zavesti globoko zasidrano. Od svojega nastanka dalje je pre-šlo kar nekaj različno naravnanih družbenopolitičnih klim. In se ob-držalo. To kaže, da je v duši slo-venskega naroda, ki ima sicer bolj vase zaprt in žalosten značaj, ven-darle veliko žlahtnega in lepega. Med ostalim je to tudi pripravlje-nost za pomoč sočloveku v stiski.

Za izredne rezultate pri od-dajah krvi in za nemoten po-tek krvodajalskih akcij pa je zelo pomembno delo poverjenikov za krvodajalstvo pri krajevnih

organizacijah RK. S svojim vztraj-nim delom, dobrim poznava-njem terena in ljudi ter predano-stjo omogočajo, da pri organiza-ciji krvodajalstva ni zastojev in da so problemi sproti odpravljeni. Danes jih predstavljamo:

Poverjenik za krvodajalstvo pri KO RK Mislinja je Mirko Sušec; poverjenica za krvodajal-stvo pri KO RK Završe je Cvetka Vocovnik; poverjenici za kr-vodajalstvo pri KO RK Dovže sta Martina Urbancl in Elica Hribernik in poverjenica za krvo-dajalstvo pri KO RK Dolič je Berta Sešel.

Na območju OZ RK Slovenj Gradec je registriranih približno 900 krvodajalk in krvodajalcev. Od tega v KO RK Dolič 54, v KO RK Završe 25, v KO RK Mislinja 99 in v KO RK Dovže 27. To je ve-liko število ljudi, katerih kri ima svoje značilnosti, kar je osnova delovanja krvodajalstva. To dej-stvo od poverjenikov zahteva veli-ko prostovoljnega dela, potrpežlji-vosti in znanja. Tega njihovega de-leža na področju krvodajalstva se mnogi zavedamo in smo jim glo-boko hvaležni.

Tilka Prevolnik Klemenc 2007 2008 2009 2010 2011Dolič 132 % 122 % 137 % 129 % 107 %Završe 113 % 83 % 117 % 143 % 150 %Mislinja 109 % 102 % 109 % 123 % 126 %Dovže 98 % 88 % 106 % 92 % 96 %

Terezija in Štefan Hriberšek

zlata poroka, 21. 1. 2012

MAREC 2012 19

o b r a z i

Dr. Andrej Rozman, povezovalec slovanskih kultur in ljudi

Ko sva se dogovarjala za pogovor, sem ga ujela v pripravah na Moskvo, kamor se je

odpravljal, da bi na slovenskem veleposlaništvu skupaj z ruskimi kolegi predstavljal

zbirko Slovenski glagol in da bi se na Moskovski državni univerzi udeležil podpisa

dvostranskega sporazuma o sodelovanju med moskovsko in ljubljansko univerzo.

Andrej Rozman je Mislinjčan in natančen spomin mu zlahka izriše marsikatero dav-

no zgodbo iz domačega kraja.

Ali lahko predstaviš svojo druži-no in domačijo?

Težko je govoriti o naši družini, ker niti enega od pomembnih čla-nov nisem poznal. Kolikor so mi povedali sosedje in sorodniki, so se prejšnji Rozmani uvrščali med bolj izobražene ljudi v Šentilju in Mislinji. Stari oče Franc je bil nadučitelj v šentiljski šoli, stara mama Marija je bila tudi učitelji-ca, vendar po poroki zaradi takra-tne zakonodaje ni smela več pou-čevati. V zakonu so se rodili trije otroci: moj oče Edvin in teti Zora ter Vera. Po smrti moje prababi-ce Uršule (umrla l. 1936) je pose-stvo, trgovino in gostilno prevzel moj oče. Teta Zora se je poroči-la z zdravnikom in priznanim slo-venskim pulmologom dr. Franjem Radšlom in mu do svoje prezgo-dnje smrti – umrla je v prometni nesreči pri Slovenskih Konjicah l. 1937 – rodila štiri otroke: Alenko, Zoro, Pavleta in Marijana. Alenka in Zora sta zdravnici, bili pa sta do upokojitve tudi profesori-ci na medicinski fakulteti. Pavle je pravnik in živi v Mariboru, Marijan pa je rentgenolog in živi na Švedskem. Teta Vera, ki sem jo edino poznal, je ostala v Šentilju in se je po vojni poroči-la s Francem Jeromlom iz Dovž in mu rodila tri otroke: Zoro, Božo

in Mirka. Teta je bila dobra glas-benica, dolga leta je bila organist-ka pri farni cerkvi sv. Ilja, vodi-la je tudi pevske zbore. Z njo sem bil tudi najbolj povezan. Skratka, imel sem jo rad. Teta Vera je bila izredno hitra ženska, tako peš kot s kolesom, večkrat sem se poša-lil, da ji omejujem hitrost s 100 na 40 km/h.

Tvoj oče je bil pomemben mož v kraju.

Moj oče Edvin je bil nekajkrat mi-slinjski župan, aktivno se je z na-prednimi idejami vključeval v va-ško gospodarsko in kulturno ži-vljenje. Po pripovedovanju njego-vih delavcev je bil do njih pošten in pravičen, plača ni nikoli zamu-jala. Sreča v nesreči pa je bila, da se je tako pozno poročil. Če bi se poročil, kot so se takrat poročali mladeniči pri triindvajsetih letih, ne bi niti on niti jaz, če bi se ro-dil leta 1926, živa dočakala konca leta 1945. To pa je temna plat naše družine, ki se vleče vse do dana-šnjih dni. Nedvomno je, da so oče-ta že med vojno partizani obsodi-li na smrt. Mislim, da sta bila do konca vojne dva poskusa za nje-govo likvidacijo, enkrat so ga re-šili njegovi delavci, ki so skupaj z njim skočili v grob, drugič pa ko-mandant nemške žandarmeri-je v Mislinji, Avstrijec Kier, ki je

sodeloval s partizani, jim pošiljal sanitetni material in skrbel, da je bilo v Mislinji in njeni okolici čim manj žrtev. Po nemški kapitulaci-ji se ni hotel vrniti v Avstrijo, ker je deželo, od koder je prišel, oku-pirala Rdeča armada. Prepričan, da se mu nič ne more zgoditi, se je zatekel k naši družini, od ko-der so ga odpeljali, naznanili pa so ga tisti, ki so se bali, da bo kaj izdal o njihovi dvolični vlogi med vojno, in za njim se je izgubi-la vsaka sled. Najbrž je končal na Teharjah. O njem v mislinjskem zborniku zgodovina molči. Tako kot molči še o številnih drugih nepotrebnih žrtvah.

Kako je bilo po vojni?Leta po vojni naši družini niso bila naklonjena. Zbolela je sta-ra mama Marija in umrla, ko sem bil star en mesec. Kmalu je zbo-lel še oče in umrl, ko mi je bilo osem mesecev. In od tod naprej se vlečejo moje težave kot dediča. Vse bi bilo drugače, če bi oče ži-vel še kakšnih dvajset let. Mama Olga je bila stara šestindvajset let, ko je ovdovela. Neizkušena v kme-tovanju in obdana z nenaklonje-nimi ljudmi se je težko prebijala. Neko noč, takrat sem bil star pol-drugo leto, je prišla vrsta tudi na naju. Odvlekli so naju na Prevalje in na avstrijsko mejo, kjer bi naju

Naša občina | 20

kot begunca hladnokrvno ustre-lili. Na najino srečo je mamo pre-poznal oficir in jo vprašal: »Kaj pa ti tu delaš?« Mama mu je odgovo-rila: »Ti bolje veš kot jaz.« Potem ji je povedal, da so dobili ovad-bo iz Mislinje, da je bila sodelav-ka gestapa in da je izdajala pošte-ne Mislinjčane in Šentiljčane. Kdo si je izmislil tako fantomsko ovad-bo, lahko samo ugibam. Potem je sledila obvezna oddaja, vse so nam pobrali. Meni je kot spomin na surovo in primitivno obvezno oddajo ostala brazgotina na levi roki. Bil sem sladkosneden, zle-zel sem na okensko polico, kjer je mama hranila še zadnjih nekaj gramov sladkorja v rebrastem ko-zarcu, in padel. Ko me je zdrav-nik Simonitti vprašal, kaj sem de-lal, sem mu odgovoril: »Trezi sem cuker kradel.« Povojna leta so bila težka in ljudje so bili prestrašeni in zamorjeni. Navajeni so bili ži-vljenja v drugačnih razmerah. Z grozo v očeh so sprejeli podiranje in uničevanje kapel, razbijanje po cerkvi, ustanavljanje kmetijske za-druge, nezaupljivi so bili do nove oblasti, vendar so molčali, ker so se zavedali, da leta okupacije niso bila tako težka kot prva leta izgra-dnje socializma …

Kako se spominjaš svojih otro-ških let?

Mi otroci, bilo nas je kar nekaj, smo živeli svoje življenje. Videli smo nesrečo ljudi, vendar je s svo-jimi otroškimi možgani nismo mogli razumeti. Pasli smo krave, lovili ribe v Mislinji in Brložnici, ponoči smo sosedom obrali ka-kšno hruško ali jablano, pozimi smo se sankali in smučali ter sa-njarili. Živeli smo razgibano no-tranje otroško življenje, enkrat smo bili Tarzani, partizani, osebe iz pravljic, žandarji, tatovi v igrah … Spominov je toliko, da bi lahko

napisal zajetno knjigo. Naj jih omenim nekaj. Kadar koli sem vi-del križ in križanega na njem, se mi je tako zasmilil, da sem jokal. V moji otroški glavi je padla od-ločitev: v naši vasi ne bo več kri-žev! Odpravil sem se na pokopali-šče in skoraj vse lesene križe zno-sil k nam na dvorišče, da jih bom sežgal. Mama in služkinji sta mi to preprečili. V nedeljo je župnik Bohanec oznanil s pojočim gla-som: »Naj pride vsak po svoj križ k Rozmanom!« Mamo je to stalo dvesto litrov mošta. Jaz pa sem do-bil »hausarest«.

Ker nisem imel očeta, sem se zelo navezal na mesarja Vilija Planinšca, ki ga je družinska tragedija iz Kranja pripeljala v Šentilj. Tu se je poročil z našo služkinjo Trezo, ki pa je bila vse kaj drugega kot dobra žena. Rodila mu je hčerko Mojco, ki jo je kmalu odnesel v Kranj k svoji sestri Mari. Z njim sem tudi več-krat šel v Kranj in tam sem pr-vič šel v kino. Gledali smo film Afriška kraljica. Ko se je igralec Bogart mučil okrog ladje v vodi in mu je igralka Katrin Hebourn

ukazovala, sem na ves glas za-kričal: »Prekleta baba!« Vsi v ki-nodvorani so se na ves glas sme-jali. Dal sem si duška! Vili je bil moj veliki zaveznik. Kadarkoli so me ženske zaprle v črno kuhinjo, me je rešil in ženske poučil, da se tako ne dela. Kmalu pa je najino zavezništvo pretrgala smrt. V me-snici se je obesil, še danes me pre-ganjajo njegov pomodreli obraz in napol priprte steklene oči. Ležal je na vozu. Še danes hodim na nje-gov grob.

Moj najboljši prijatelj je bil Valentin Krenker, ki smo mu vsi rekli Hanolčni Vilč, z njim sva si delila igrače, knjige, sanke, smu-či idr. Vilč je bil izmed vseh nas najbolj nadarjen in spreten. Žal se je po končani osnovni šoli z njim poigrala usoda. Ker mu doma niso kupili copat za šolo, je moral zapustiti rudarsko tehniško šolo v Velenju in se prepisati na indu-strijsko šolo na Ravne. Čeprav bi lahko končal univerzitetni študij, se je po sili razmer izšolal za rez-karja. Njegova prezgodnja smrt l. 1994 me je izredno potrla, saj sem izgubil dobrega in zaupnega prijatelja.

V Šentilju je bilo veliko tragič-nih zgodb, ki so vredne literarne obdelave. Nekega poletnega dne, mislim, da je bilo to zadnje poletje pred mojimi učnimi leti, se je v Šentilju pojavil Miroslav Jeřabek, pozneje imenovani Husak, Čeh … Z Vilčem sva v našem sadovnjaku z veseljem poslušala njegovo če-ško žlobudranje, za njim ponavlja-la besede in ga učila šentiljsko va-rianto slovenščine. Tudi z Mirčem oz. Husakom se je poigrala usoda, ko je prišel iz urejene češke dru-žine iz mesta Roudnice nad Labo v neurejeno družino svoje matere Pepce. Nekaj mesecev pred njego-vo smrtjo sem mu obljubil, da ga

Andrej Rozman, star dve leti in pol

MAREC 2012 21

bom peljal v Roudnice, da bo lah-ko videl, kje se je rodil in poiskal svoje sorodnike. Škoda, da nama usoda ni bila naklonjena, čeprav je bil namen dober. Večkrat se sprašujem, kako bi se njegovo ži-vljenje odvijalo, če ne bi njegove matere zaradi informiroja izgna-li iz ČSLR.

Kakšne spomine imaš na šolo?Moja učna leta so bila nekaj po-sebnega. Prva štiri leta sem hodil v šolo v domačo hišo in župnišče. Stara šola je zgorela, nikoli nisem izvedel, kdo in zakaj jo je požgal. Tudi to bomo enkrat izvedeli, saj ni nič tako skrito, da ne bi bilo od-krito. Moja živahnost in resnico-ljubnost sta mi nakopali kar nekaj težav in vzgojnih ukrepov. Iz var-nostnih razlogov sem v drugi ra-zred hodil dopoldne in popoldne, učila me je Anica Šauperl. Zaradi njenih vzgojnih ukrepov sem bil postrižen na balin. V tretjem ra-zredu sem imel vedenje prav do-bro zaradi svojih pogledov na roj-stvo otroka. Pasli smo krave in se pogovarjali, da je naša učiteljica rodila hčerko. Vse sošolke so še v tretjem razredu bile prepričane, da otroke nosi štorklja. Ko sem jih poučil, da to ni tako, in jim tudi povedal, kako je to, so me ob prvi priložnosti zatožile. Prvi vzgoj-ni ukrep je padel v razredu, dru-gi na hodniku župnišča, tretji pri kapeli, kjer me je zaradi himne, ki sem jo zložil v njeno čast, zla-sala Hanolca. Tako hudo kazno-van sem moral še po četrti vzgojni ukrep k upraviteljici Heli Vogler. Ko sem prišel v njeno pisarno, me je pogledala nad očali in vpraša-la: »Kaj si spet ušpičil, Rozmanov Drejček?« »Če me boste tepli, ne boste dobili nikoli več darila za rojstni dan.« »Ti pa tehle štum-fov, ko ti jih štrikam, ne boš nosil! Sedaj pa pojdi nazaj v razred.«

Na šolska leta v Šentilju imam lepe spomine. Najraje sem imel Tilčko Tretjak, ki nas je učila v prvem razredu. Učile so me še Dragica Žohar in Sonja Drobnič.

Po četrtem razredu me je mama poslala v internat v Gornji Grad pod pretvezo, da se moram naučiti nemščino, jezik sovražni-ka. Spominjam se, da sem jokal, ko me je peljala na vlak, jo prosil, da se bom pridno učil v Slovenj Gradcu … V Gornjem Gradu sem preživel najtežja leta svojega otro-štva. Tu se je začelo moje »aha-sverstvo« – večno popotništvo. Sedmi in osmi razred sem končal v Mozirju, potem sem se vrnil do-mov, kamor sem si vedno iskreno želel, vendar je bila popkovina že pretrgana. Gimnazijske počitni-ce sem preživljal pri stricu Frenku v Lokah pri Mozirju. Domače raz-mere so bile težke, jaz pa neza-želen pri kandidatih za mami-no ponovno poroko. Vsi so vide-li grunt, samo jaz sem jih motil. Ko sem končno z velikimi muka-mi končal gimnazijo, sem se odlo-čal, kam naprej. Po osmem razre-du bi me mama in njen partner najraje videla za zidarja in teracer-ja, pa nisem bil nadarjen za fizič-no delo. Po maturi sem razmišljal o študiju agronomije in slavistike. Odločitev je padla za slavistiko. Eno leto sem študiral v Ljubljani na filozofski fakulteti slovenščino in ruščino. Ker pa mi je dr. Franc Sušnik svetoval, naj vpišem tudi lektorat slovaščine, sem ga ubo-gal in to je bilo, kot bi rekel Bine Vrabič, usodno.

Zakaj si se odločil za študij v Bratislavi?

Za to je bilo več razlogov. Prvi ra-zlog je bil, da sem hotel pobegni-ti iz zatohlih družinskih razmer, kjer sta vladala nasilje in alkohol. V domačem okolju razmere niso

bile naklonjene duhovni rasti in izobrazbi. Vse je bilo podrejeno fi-zičnemu delu. Nisem več hotel poslušati očitkov, koliko stane moj študij v Ljubljani. Zato sem se od-ločil, da bom družino zapustil in se postavil na svoje noge. Ta moja odločitev se mi je pozneje mašče-vala in se mi še danes.

Doživel si okupacijo ČSSR …Leto 1968 je bilo politično zanimi-vo, povsod so bile študentske de-monstracije, v ČSSR so se dogajale velike spremembe. Avgusta 1968 sem se udeležil poletnega semi-narja slovaškega jezika v Bratislavi in doživel okupacijo države. Noč pred okupacijo smo sedeli s slova-škimi profesorji v vinski kleti Pri velikih frančiškanih, peli smo pe-smi in se razvnemali v debatah. Končno sem prodekana fakultete vprašal, če lahko dobim štipendijo za študij slavistike. Odgovor je bil pritrdilen. Prodekan je natakarja prosil, če nam prinese papir in pi-salo. Dobili smo škrnicelj papir in tintni svinčnik, prodekan je napi-sal prošnjo, jaz sem jo podpisal, profesor Ivan Slimak pa je na levi zgornji rob prilepil kolek za eno krono. Tako sem dobil svojo prvo štipendijo in se oktobra odpravil na Slovaško, kjer sem končal štu-dij in se tudi poročil.

Kakšne so bile razlike v okolju in kako si se navadil na tujino?

Prvo, kar sem doživel, je bil kul-turni šok. V primerjavi s takratno našo zvezno državo in medčlo-veškimi odnosi so na Slovaškem ohranjali visoko kulturno raven. Imel sem srečo, da so mi preda-vali profesorji, ki so svojo aka-demsko pot začeli že v predvojni ČSR, ki je bila za tedanje razme-re demokratična in urejena drža-va. Ta načela so ljudje nosili s se-boj in jih v težkih komunističnih časih ohranjali, ker so lahko samo

Naša občina | 22

tako preživeli. V t.i. svinčenih ča-sih so se ljudje iz kavarniškega ži-vljenja, kjer je mrgolelo različnih denunciantov – ovaduhov, uma-knili v zasebnost in v krogu najte-snejših prijateljev ter družine ži-veli kakovostno kulturno življenje. V sedemdesetih letih sem spoznal veliko slovaških pisateljev, ki so jih v čistkah izgnali iz javnega ži-vljenja. Srečanja z njimi so mi od-prla pogled tudi na druga podro-čja življenja. Kljub težkim poli-tičnim razmeram v ČSSR so bila to moja, tudi zaradi prijaznih lju-di, s katerimi sem se srečeval, naj-srečnejša leta. Kot študenta v tuji-ni me je kmalu odkrila SDV in mi postavljala zelo splošna in nepo-membna vprašanja. Po odgovorih je vedno sledila grožnja, da lah-ko kadar koli prekinejo moj študij v Bratislavi in mi odvzamejo po-tni list.

Kako je bilo po vrnitvi v Slovenijo?

Po vrnitvi domov so se začele te-žave. Žena Ivetta je na velenj-ski gimnaziji že dobila urnik za

poučevanje nemščine, pa so ji pred šolskim letom povedali, da za tujce ni mesta na naših šolah. Izvedel sem za prosto mesto novi-narja na velenjskem Našem času, poslal sem prošnjo, odgovora pa dolgo nisem dobil. Ko sem šel na uredništvo osebno, sem dobil od-govor: Za rusofile pri nas ni pro-stora! Šel sem na REK v uredni-štvo Informatorja. Najprej me niso hoteli sprejeti, ker so jim baje iz Našega časa sporočili, da sem protidržavni element. Na mojo srečo je bil direktor kadrovske službe REK-a Teodor Jelen dovolj pameten, da je njihova goreča pri-zadevanja za obrambo naše samo-upravne socialistične domovine pometel pod preprogo in me zapo-slil v Tiskarni REK.

Zatem si nekaj let poučeval na takratnem Rudarskem šolskem centru v Velenju, kjer sva bila tudi sodelavca. Želja, da bi se zaposlil na fakulteti, se ti je iz-polnila precej pozno.

Po diplomi se je moja strokov-na pot odvijala drugače od priča-kovanj. Pozneje sem izvedel, da so različni pritiski onemogoča-li vse do leta 1987 mojo zaposlitev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko sem moral zaprositi za ponov-no izvolitev za lektorja slovaškega jezika, je morala dati mnenje tudi moja matična šola, na kateri sem še bil zaposlen. Od tam so varuhi socialističnega samoupravljanja in tekovin revolucije napisali: »Tov. Andreja Rozmana ne predlagamo za izvolitev v naslov lektor slova-škega jezika, ker nima pozitivne-ga odnosa do naše samoupravne socialistične družbe.« Ko je prof. dr. Breda Pogorelec to prebrala, mi je v pisarni rekla: »S temi tep-ci pa že ne boš več delal!« Takoj je sprožila postopek za sistemi-zacijo delovnega mesta. Oktobra

leta 1991 sem se redno zaposlil na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Leta 1999 sem dok-toriral na Filozofski fakulteti v Bratislavi, leta 2002 sem postal docent, leta 2007 pa izredni pro-fesor za področje slovaške književ-nosti. V študijskem letu 2004/05 smo ustanovili Katedre za češki, poljski in slovaški jezik in književ-nost. Ustanovitev študijske smeri slovakistika je moje prevajalsko in raziskovalno delo precej obreme-nila, saj sem moral iz nič pripra-viti študijske osnove in gradivo za nove predmete. Redno se udele-žujem simpozijev doma in v tuji-ni. Predvsem skrbim za nemoteno sodelovanje med slovaškimi in če-škimi univerzami in znanstveni-mi inštituti. Študenti so zanimi-vi in tudi delo z njimi me veseli. Žal, jih je vedno manj zaradi vse slabše državne politike do visoke-ga šolstva in humanistike.

Marsikdaj se zdi, da si več v tu-jini kot doma.

Ko se enkrat človek poveže s tujino, ji ostane zvest do konca življenja, saj mu ponuja mnogo gradiva za njegovo delo in razmišljanja. Leta 1988 sem postal član strokovne ži-rije pri Mednarodnem srečanju pi-sateljev Vilenica, kjer sem vztrajal do puča leta 2002. Pri Vilenici sem spoznal veliko tujih pisateljev, z mnogimi še danes ohranjam stike. Precej sem se navezal na litovske pisatelje, letos sem pri Apokalipsi izdal prevod pesmi mojega do-brega prijatelja, litovskega pesni-ka Kornelijusa Platelisa Egejsko vino. Ko so me leta 2007 imeno-vali za predsednika programskega sveta Foruma slovanskih kultur, se je povečalo področje mojega delo-vanja. Prišel sem v stik s predstav-niki vseh slovanskih kultur, to pa mi je omogočilo, da sem odprl šte-vilne priložnosti za udeležbo na

Andrej Rozman,

dobitnik Pretnarjeve nagrade

MAREC 2012 23

različnih znanstvenih konferencah svojim sodelavcem. Ker so Forum slovanskih kultur v Sloveniji do-bili v roke nepravi ljudje, je nje-govo kulturno poslanstvo zamr-lo. Razen Slovaške in Češke imam še dobre odnose z ruskimi slavisti. Leta 2009 sem v zimskem seme-stru predaval na Sanktpeterburški državni univerzi, redno se udele-žujem znanstvenih konferenc v Moskvi, Permu, Sankt Peterburgu. Za slovenski kulturni praznik sem na slovenskem veleposlaništvu skupaj z ruskimi kolegi predsta-vljal zbirko Slovenski glagol, v ka-teri bo do leta 2013 izšlo še trinajst slovenskih romanov. Na Moskovski državni univerzi pa sem se udele-žil pri podpisu dvostranskega spo-razuma o sodelovanju med UL in MGU.

Prejel si veliko nagrad doma in v tujini. Katera ti največ pomeni?

Največ mi pomenita Hviezdoslavova nagrada, ki sem jo prejel l. 2001 v Bratislavi, in Pretnarjeva iz l. 2009. L. 2007 sem dobil srebrno plaketo slova-ške vlade in Veliko priznanje FF UL, l. 1992 Srebrno plaketo J. A. Komenskega od vlade ČSFR, lani jeseni pa sem dobil še Srebrno plaketo FF UK v Bratislavi ob 95. obletnici FF UK.

Kako gledaš na Mislinjo danes?Kadar pomislim na domači kraj, mi je vedno težko. Zaradi določe-nih nepremostljivih zamer in zah-tev se počasi trgajo vezi. Mislinja je bila pred vojno za tedanje raz-mere bolj razvita in napredna, kot je danes. Največji problem je,

da so po vojni postopoma uni-čili vse družine, ki so usmerja-le gospodarski in kulturni razvoj. Manjkajo načrti in programi za celoten razvoj občine. Takšni časi so, da so ljudje že naveličani veli-kih besed o še večjih načrtih, ki pa po volitvah utonejo v pozabo. Če so včasih ljudje znali delati za skupno dobro, so danes v ospred-ju sebičnost, govoričenje o kon-cu socializma in pometanje z dru-gače mislečimi. V tako majhnem okolju, kot je mislinjska občina, je to popolnoma nepotrebno in še manj koristno.

Tvoj življenjski moto?Kjer sta poštenje in spoštovanje, sta tudi volja in uspeh.

Marjana Gmajner Korošec

Času primerno nas tokrat bodejo neizkoriščene zimske priložnosti, ki jih nudita narava in okolje naše občine: smučišče Foltan, možnosti ureditve drsališča, sankališča … Primer dobre prakse vse-stranske uporabe je kolesarska steza, ki se je v zim-skem času uspešno prelevila v dobro obiskano te-kaško progo. Glede na to, da se ponašamo tudi z izvrstno opremljeno skakalnico, ki pa je žal name-njena samo izbrani vrsti, bi bilo dobro napeti vse sile, da bi ponovno obudili nekdaj dobro izkorišče-no smučišče. Dejavnikov za to je seveda veliko, saj gre za lokacijo, ki je privatno zemljišče dveh lastni-kov, potrebna sta posodobljena tehnična oprema (vlečnica) in odgovoren upravljavec. Trud in na-men bi bila zagotovo poplačana, saj so zimski me-seci v Mislinji še vedno ta pravi, poleg tega bi reka Mislinja lahko služila kot vir snežnim topovom in

bi skupaj s teptalnikom s skakalnice svojo vlogo lahko opravljali tudi tukaj. Pobočje je primerno tako za re-kreativne smučarje, kakor tudi za začetnike. Mar ne bi bilo enkratno, ko bi lahko vsem otrokom vrtcev Dolič in Mislinja ter vsem osnovnošolcem v občini in širše omogočili šolo smučanja, z možnostjo izposoje smu-čarske opreme ter uredili privlačno sankališče in drsališče. Slednje bi svoje mesto lahko našlo na parkirišču pred TC Lopan. Za spremno infrastrukturo (parkirišče, gostinska ponudba, strateška lokacija) je že sedaj poskrbljeno, potrebni so še trud, volja in finančni vložek. Za primer dobre prakse se ozrimo čez sosednje hribe, kjer so zadeve urejene tako zelo praktično in preprosto ter namenjene različnim ciljnim skupinam.

Naša občina | 24

France Filipič (1919–2009) je bil književnik in zgodovinar.

„Njegova monografija ob dese-ti obletnici tragedije Pohorskega bataljona 1953. leta je bila razgra-bljena, večkrat ponatisnjena in je pomenila prvo monografijo v Sloveniji sploh o katerikoli pohor-ski enoti.“

(Forstnerič Majnšek, Večer, 9. 4. 2009)

V rokah imam Filipičev Pohorski bataljon, ki ga je založila DZS leta 1975. Avtor natančno pripovedu-je o dogodkih, ki so se odvijali tudi na območju Mislinjske doline in na terenu sedanje občine Mislinja. Prav je, da bralci tudi vedo, kate-ri borci iz naših krajev so bili v mo-štvu legendarnega Pohorskega ba-taljona. Narodnoosvobodilni odpor v zgornji Mislinjski dolini je bil po-vezan z Radom Iršičem, Zdravkom Čebularjem in drugimi (v Slovenj Gradcu sta poimenovani Iršičeva in Čebularjeva ulica, v Parku hero-jev je med drugimi tudi doprsni kip Rada Iršiča).

Ko je Iršič v Mariboru prevzel odgovorno funkcijo, je njegovo

aktivnost prevzel Zdravko Čebular s svojo skupino. Čebularjev dom je postal pomembna javka za partizan-ske aktiviste na Štajerskem.

Gestapovci so decembra 1941 v Mariboru ubili Rada Iršiča. V Mislinji je sledila izdaja in val are-tacij. Zdravko Čebular, Ernest Prevolnik in Adi Kolar so se pred tem umaknili v Ljubljano. Zdravko se je s Kranjčevim bataljonom z Gorenjske preko Koroške vrnil na Štajersko.

Akcije, ki jih je izvedel Pohorski bataljon v Mislinji in v Šentilju, omenja jih dr. Marjan Linasi v gla-silu Občine Mislinja 4/2011, so bile uspešne, ker jih je vodil domačin, ki je dobro poznal ljudi in teren. Rado je bil politični komisar tretje čete Pohorskega bataljona. Padel je 8. 1. 1943 na Osankarici pri Treh žebljih.

Zanimivo je, da je sestra Dana, ki je trpela tegobe zloglasnega tabo-rišča v Rawensbrücku, zvedela za tragično smrt brata Zdravka, starša pa šele avgusta 1945, ko sta se vrni-la iz Bavarske.

Ob 40-letnici junaške smrti Pohorskega bataljona smo odkrili

spominski plošči na Čebularjevi in Prevolnikovi hiši. Moški pevski zbor Zdravko Čebular je deloval od 1973 do 1988, prvih deset let pod imenom MPZ Svoboda Mislinja, ob 40-letnici smrti prvoborca, Zdravka Čebularja, pa so ga poimenovali po njem. Vodil ga je glasbeni pedagog Tone Gašper.

Naj dodam. Njegova mama mi je pripovedovala o sinu Zdravku, med drugim tudi, da je imel rad glasbo. S šestimi leti je s harmoni-ko tekmoval v Ljubljani, igral je tudi saksofon.

Občinska mladinska delovna brigada, ki je sodelovala v Kožbani v Goriških Brdih leta 1977, je nosila ime po Zdravku Čebularju. Brigada je izdajala tudi svoje „Biltene“.

Ko sem pisal brošuro o Čebularjevi družini, Zdravku in hčerki Dani, so mi bili v pomoč ro-kopisi Vlada Valenčaka, ki je bil z ženo Dano po vojni diplomat v Zvezni republiki Nemčiji.

Naj opozorim še na knjigo Spomeniki in znamenja NOB v ob-čini Slovenj Gradec (1985) in na zbornik Občine Mislinja (2010).

m i s l i n j s k e z g o d b e

Domačini v Pohorskem bataljonu

Zdravko Čebular – Rado

(1921–1943), študent

Ernest Prevolnik – Miloš

(1923–1943), študent

Karel Rotovnik – Gojko

(Plesnikov) (1920–1943)

Verboten Fortunat

(1915–1943)

Franc Duler

MAREC 2012 25

Tudi Fran Žižek je napisal in re-žiral dokumentarno TV kroniko v dveh delih z naslovom „Napravite mi to deželo nemško“. Na zasliša-nju v Mislinji je nemška učiteljica dejala: „S temi očmi sem ga vide-la, razjarjenega starca z brado, za-dnjič med partizani. Zgrabil je uči-telja Wamprechtssamerja za ovra-tnik in kričal: „Tu smo mi gospo-darji.“ In jaz mu verjamem. To ljud-stvo se noče ponemčiti … Prišla sem vas le prosit, da me premesti-te. Kamorkoli. Grem tudi na vzho-dno fronto za bolniško sestro, če bo treba.“

Jože Potočnik, prof.

Ernest Prevolnik–Miloš: delal je v Čebularjevi skupini v Mislinji. Partizanom

se je pridružil na Gorenjskem. Vrnil se je v Mislinjo in se pridružil borcem

Pohorskega bataljona, bil je član štaba bataljona, padel je 8. 1. 1943, star komaj

20 let.

Karel Rotovnik–Gojko (Plesnikov): rojen je bil 20. 2. 1920 na Legnu,

nekdanji podoficir. Borec Pohorskega bataljona je bil od 9. 11. 1942. Plesnikov

Gojko je padel 17. 1. 1943 v Završah nad Mislinjo kot član patrulje Pohorskega

bataljona. Pokopan je v Parku herojev v Slovenj Gradcu. Na njegovi rojstni hiši je

spominsko obeležje.

Fortunat Verboten: rojen je bil 6. 7. 1915 v Spodnjem Doliču, gozdni delavec.

Dan pred tragedijo v Završah se je pridružil patrulji Pohorskega bataljona. Karel

Dolinšek–Čiko, Franc Hudamalj–Milorad, Karel Rotovnik–Gojko, Jožefa Tekauc–

Pepca so se drug za drugim pognali iz hleva, vendar so bili smrtno zadeti.

Fortunat Verboten in Anton Žmavc–Janko sta si vzela življenje, da ne bi prišla v

sovražnikove roke. Hlev so zažgali. Zoglenele kosti obeh so domačini pokopali

na vaškem pokopališču. Štiri padle partizane so razstavili v Slovenj Gradcu na

kraju, kjer so pokopani v grobnici v Parku herojev. Z mestnega pokopališča so jih

prenesli v grobnico leta 1961.

Franc Duler: Pohorskemu bataljonu se je pridružil 8. 11. 1942, vendar je bil že

27. 11. v boju z nemško policijo ranjen in ujet; odpeljali so ga v Ribnico, kjer so ga

mučili in nazadnje ubili.

(Linasi, Žrtve 2. sv. vojne na območju občine Slovenj Gradec, 86, 2002)

Na osrednjem pokopališču v Gradcu je

eno največjih grobišč slovenskih žrtev

nacističnega nasilja. Tam so od 1941

do 1945 pokopavali ali sežigali trupla

sodelavcev osvobodilnega gibanja.

Na pokopališču so 1. 11. 1961 odkrili

spomenik žrtvam, na katerem je 2516

imen, od tega 1213 imen Slovencev,

med njimi 65 partizanov Pohorskega

bataljona. Spomenik je delo Borisa

Kobeta (ES 3, str. 364).

Po pohorski tragediji 1943: ranjenega partizana Franca Kunaverja–Sulca so Nemci

ustrelili pri Ljubnem 30. 6. 1943.

K Trem žebljem, nedaleč od Osankarice, kjer je 8. 1. 1943 v boju z nemškimi

okupatorji padlo 69 bork in borcev Pohorskega bataljona, so se padlim 8. 1. 2012

poklonile vse generacije in udeležba je bila rekordna. Slovesnosti se je udeležilo okoli

3000 ljudi. Planinsko društvo Mislinja se tradicionalno vsako leto pokloni padlim

junakom pri spomeniku Pohorskega bataljona.

S prispevki so v tej številki Naše Občine sodelovali avtorji zaposleni v naslednjih inštitucijah:Koroški pokrajinski muzej: Brigita Rajšter

Osnovna šola Mislinja: Klavdija Križovnik

Podjetniški center Slovenj Gradec d.o.o.: Katarina Žagar

Kocerod d.o.o.: Ivan Plevnik

Naša občina | 26

Uredniška ekipa mi je za to številko časopisa posre-dovala fotografijo prazničnega kruha – mlinčevke ter izvirni recept za njeno pripravo, ki ga je zapisa-la Helena Čas, (p.d. pri Petru, Mala Mislinja). Po tem receptu je mlinčevko, potico za veliko noč in druge pomembne praznike, pripravljala njena mama Ema Planinšec roj. Drofenik (1903–1996). V Mislinjo se je priženila leta 1927 iz Rogaške Slatine, kjer je obisko-vala gospodinjsko-kuharski tečaj.

V času rastoče informacijske družbe, ko lahko re-cepture za pripravo jedi številnih svetovnih kuhinj poiščemo na svetovnem spletnem omrežju in pogo-sto raje kot v kuharskih knjigah, poiščemo recepte kar na internetu – je mlinčevka v Mali Mislinji kul-turna posebnost. Z ženitvijo v novo kulturno okolje jo je prenesla mlada gospodinja, ki je nadaljevala tra-dicijo svojega primarnega okolja. Objavljen recept je del hišne več kot osemdesetletne tradicije. Mlinčevo potico Helena na način, ki se ga je naučila od mame, pripravi za družino ob veliki noči in na svoj način nadaljuje posredovana izročila.

Vam kot namig, da za spremembo namesto šar-klja, pogače ali potice poizkusite speči mlinčevko in na poseben način obogatite letošnje velikonočne pra-znike. Pa dober tek.

Brigita Rajšter

m i s l i n j s k e z g o d b e – z g o d b e s t a r i h f o t o g r a f i j

Mlinčevka

MlinčevkaMlinčevka je potica, ki jo pečejo ob večjih prazni-

kih v Posotelju: na območju Rogaške Slatine in

Podčetrtka. Navedeni recept je izboljšava njihove ti-

pične priprave potice, ki je v originalu pripravljena

iz večjih plasti mlincev, ki se spečejo iz testa, pri-

pravljenega za peko belega kruha. Mlinci se običaj-

no pečejo v krušni peči po peki kruha, ko je peč že

bolj ohlajena.

Mlinci iz parjenega testa

Sestavine: 6 jajc, 30 dkg sladkorja, 26 dkg bele

moke – mehke, limonina lupina, 2 žlički pecilnega

praška.

Priprava: naredimo sneg iz šestih beljakov, zavre-

mo šest žlic vode in v vrelo vodo primešamo slad-

kor. Vrelo, sladko vodo vlijemo v sneg ter mešamo,

postopoma dodamo rumenjake ter moko s pecil-

nim praškom in limonino lupinico. Iz pripravljene

mase spečemo dve biskvitni plošči.

Nadev

Sestavine: 10 jajc, 1 l mleka, 1 kg mletih orehov,

malo naribane čokolade, rum, limonino lupino in

ostale dišavnice za orehov nadev.

Običajno že dan prej pripravimo jajčni »sir« tako,

da razžvrkljamo deset jajc v litru mleka. Dobljeno

maso segrevamo 30 minut na temperaturi 200 °C,

da se masa strdi. K ohlajenemu jajčnemu »siru«

dodaš mlete orehe in ostale sestavine.

Kvašeno testo: pripravimo kvašeno testo za beli

mlečni kruh iz 80 dkg pšenične moke. Testo za pri-

pravo potice pustimo, da vzhaja in ga potem raz-

vlečemo ali razvaljamo.

Priprava mlinčevke: potico običajno pečemo v na-

maščenem, okroglem pekaču (premer 28 cm), tako

da v pekač najprej položimo razvlečeno kvašeno te-

sto, ki naj sega čez rob pekača. Nato na testo na-

mažemo nadev, nanj položimo eno plast mlincev,

jo premažemo z nadevom in nadaljujemo z mlinci,

ki jih ponovno premažemo. Kvašeno testo, ki sega

čez rob pekača, na vrhu stisnemo in potico zaključi-

mo tako, da je v celoti obdana z navedenim testom.

MAREC 2012 27

Stari ljudski običaji ob praznovanju velike nočiPoleg obredov velike noči, ki se začenjajo s cvetno

nedeljo, pa vse do slovesne vigilije in »vstajenske« pro-cesije, so ljudje praznovali veliko noč z raznimi ljud-skimi običaji, igrami in navadami. Eden takšnih sta-rih običajev je pokanje ali streljanje z možnarji. Pa ne tako vse povprek, ampak tisto obredno streljanje, ko na veliko soboto pri vigiliji oznanijo, da je Kristus vstal iz groba, ko se v cerkvah spet oglasijo zvonovi, ta-krat streljamo tudi z možnarji in oznanjamo to veselo novico. Prav tako v nedeljskem jutru ob vstajenski pro-cesiji pokajo možnarji, ki naredijo posebno in slovesno vzdušje ter s svojim gromkim pokom daleč naokrog sporočajo, da je Kristus vstal od mrtvih in živi.

Možnarji v okolici Mislinje pokajo vsaj že 270 let. Poznano je, da je leta 1724 grof Ernest Jožef Hanžič začel pod obronki Pohorja pridobivati železovo rudo. Tu je postavil tudi fužine in plavž. S tem se je začelo razvijati kovaštvo, kjer so verjetno tudi kovali možnar-je. To dokazujeta dva kovana možnarja z letnico 1744, ki ju ohranjamo še danes v svoji zbirki. Ti običaji so vrhubec dosegli med 1. in 2. svetovno vojno. Takrat je vsaka cerkev imela svojo zbirko možnarjev. Predvsem so bili to večji možnarji, okrog 30 cm, nekateri dol-gi tudi 50 cm in težki preko 50 kg. Starejši ljudje vedo povedati, da je v tistem obdobju skoraj vsaka vas imela svojo skupino strelcev, kot so imenovali može in fan-te, ki so streljali z možnarji. Bili pa so to premožnejši ljudje, ki so imeli denar, da so lahko kupili smodnik. Poleg tega so strelci morali biti lepo oblečeni, v »ma-šnih« oblekah in z belimi predpasniki. Žene in dekle-ta pa so svojim strelcem pripele na prsi šopek za sre-čo pri streljanju za veliko noč in ob lepih nedeljah. Možnarje pa so imeli tudi nekateri večji kmetje. Ti so

bili nekoliko manjši, od 10 do 20 cm, ki so jih upora-bljali za »ofiranje«. Tako so rekli, kadar so šli sorodni-kom in sosedom voščit za god in ob tej priložnosti ne-kajkrat ustrelili s temi manjšimi možnarji.

Za veliko noč leta 1941 pa možnarji niso več pokali, kajti ravno v tistih dneh se je v naših krajih začenjala druga svetovna vojna. Tudi po končani vojni možnar-ji niso več pokali. Takratna oblast je prepovedala vsa-kršno dogajanje, ki je bilo povezano z vero in cerkvijo. Možnarje so pobirali in jih uničevali. Ljudje in duhov-niki so jih zato skrivali. Ko pa so leta 1989 v Šentilju prekrivali »kaplanijo«, so našli zbirko možnarjev in orodja za polnjenje in prižiganje. Gospod župnik, Tine Tajnik, je takoj dal pobudo Andreju Krenkerju, ki je kot mladenič že streljal z možnarji. Krenški Drejc, kot smo ga imenovali, je vzel stvar resno v svo-je roke, pripravil vse potrebno, zbral fante ter može in točno po petdesetih letih so na veliko noč leta 1990 v Šentilju spet organizirano pokali možnarji. Tako se bomo letos že triindvajsetič zbrali na »Mrtinovem ku-glnu«, kjer bomo spet streljali z možnarji v čast vsta-lemu Kristusu. V zadnjih letih smo ponosni, ker smo ustanovili društvo, možnarje pa imamo prijavljene in atestirane, strelci pa opravljene strokovne izpite za streljanje z možnarji in ravnanje z orožjem.

In kaj je lepšega kot druženje z dobrimi prijatelji – strelci, ko se glasni poki razširijo po dolini in ko hribi okrog Mislinje vračajo odmev nazaj k nam, strelcem. In ko spretne gospodinje pripravijo velikonočne jedi kar tam sredi strelišča, na travniku. Ko se ob prije-tnem klepetu razlega tudi smeh, takrat so to tisti pra-vi ljudski običaji, ko vsaj za dva dni pozabimo na skr-bi, stres, politiko …

Jernej Zaveršnik

m i s l i n j s k e z g o d b e – z g o d b e s t a r i h f o t o g r a f i j

Strelsko društvo Možnar Mislinjam i s l i n j s k e z g o d b e

Naša občina | 28

Lansko jesen se nas je začelo ne-kaj posameznikov ob ponedeljkih popoldan srečevati na prvi likovni delavnici v Mislinji.

Da bi potekalo vse organizira-no in pod strokovnim vodstvom, smo se za mentorstvo dogovorili z likovnim pedagogom Zoranom Ogrincem, ki je hkrati tudi pred-sednik novonastalega Kulturnega društva Jože Tisnikar.

Seveda smo na veliko podpo-ro naleteli pri županu, saj nam je prijazno ponudil prostor v dvora-ni Lopan. Za pomoč pri izpeljavi smo se obrnili na JSKD OI Slovenj Gradec. Našo pobudo je z velikim navdušenjem na prvem sestanku pozdravil predsednik Zveze kul-turnih organizacij, Franjo Murko. Delavnic, ki jih je bilo 8, se je re-dno udeleževalo 13 slušateljev.

Bili smo pridni učenci in smo z zanimanjem sledili teoriji in mentorjevim navodilom, kako se spoprijeti z risbo, motivom, perspektivo, z barvami … Po za-četniških težavah je začel po-gum vseh naraščati in postopo-ma je začelo nastajati kar nekaj

zanimivih del po predlogah ali po lastni izbiri.

Nekateri med nami pa so bili celo tako marljivi, da so prinesli s seboj slike, ki so jih čez teden naredili kot »domačo nalogo«. Mentor jih je skrbno pregledal in nas izzval, da smo razvili debato o nastalih delih, iskali rešitve za probleme, s katerimi smo se pri ustvarjanju srečevali.

Odzvali smo se tudi njegove-mu vabilu, da obiščemo njego-vo drugo skupino slušateljev v Radljah, ki je pripravila razstavo svojih likovnih del v salonu ARS.

V veselem klepetu smo pri-šli vsi do spoznanja, da nas je sli-kanje pošteno zasvojilo in da moramo z delavnico vsekakor nadaljevati.

V spomladanskem času smo se dogovorili kar za nekaj aktivnosti, s katerimi bomo zapolnili vrzel do jesenskega sklopa izobraževanja.

Seveda si vsi želimo tudi tega, da bi pokazali svoja dela na sku-pni razstavi.

Volje je veliko, naši čopiči pa niti en dan ne mirujejo, zato vemo, da nam bo gotovo uspelo.

Doroteja Stoporko

Gospo Ano Uršej iz Dovž že dalj časa poznamo kot pesnico in pi-sateljico. Nekajkrat se nam je na

srečanjih lepe slovenske bese-de v domačem kraju sama pred-stavila in nam o sebi ter svojem

ustvarjalnem delu povedala mar-sikaj zanimivega. Predvsem pa nam o preteklem in o sedanjem

k u l t - u r a

k u l t - u r a

Delavnica likovnega izražanja

Ana Uršej: Iz spomina v spomin

MAREC 2012 29

življenju ter o njej sami govorijo njena literarna dela. Ustvarjalna pot gospe Ane Uršej se je zače-la pred mnogimi leti. Svoja prva dela, črtice in pesmi, je večkrat objavila v glasilih: že leta 1995 v Viharniku, nato pa v Družini, Prepihu in Mislih. Preko zadnjega glasila je njena beseda poromala do Slovencev po svetu. Nato je svo-ja dela zbrala in jih v samozalož-bi izdala v treh knjigah; leta 2002 Iz mojih srčnih predalov, leta 2006 V kamrici srca in zadnjo, z naslovom Iz spomina v spomin, v jeseni 2011. To delo vam danes predstavljamo.

V zbirki pesmi in črtic avtori-ca na 83 straneh, v 41 pesmih in 17 črticah, govori o preteklosti, ki se je rada spominja, čeprav ni bila vedno lepa. Vendar iz nje nabira bogate izkušnje, ki nam jih nevsi-ljivo ponuja v razmislek za sedan-jost. Delo je napisano v lepi, to-pli besedi, ki priteguje vedno šir-ši krog bralcev. Tako je profeso-rica Antonija Verovnik iz Kotelj o zadnji zbirki zapisala: »Gospa Ana Uršej nas je v svojih zares ča-stitljivih letih razveselila še s tre-tjo knjigo pesmi in črtic.« O njeni drugi knjigi, V kamrici srca, je dr. Marija Stanovnik, znana strokov-njakinja za slovensko narodopisje,

med drugim zapisala: »Vaše pe-smi in črtice se mi zdijo kot dober črn kruh, ki smo ga v naši mla-dosti z velikim spoštovanjem pre-jemali iz rok dobrih ljudi, kadar smo jim kaj ustregli … Vsak Vaš zapis pomeni tudi kamenček več v prestrezanju in ohranjanju duhov-ne kulture izpred nekaj desetle-tij …« (A. Uršej, Iz spomina v spo-min, str. 3)

Vse to velja tudi za vsebino knjige Iz spomina v spomin. In spomin gospe Ane je zares zelo bogat: daljnega in bližnjega, vese-lega in žalostnega, hudega in do-brega, a vsega tako močnega, da jo sili h kovanju verzov in k opi-sovanju doživetega. V pesmih in prozi nam skozi svoje zgodbe in zgodbe drugih predstavi svoje ži-vljenje, ob tem pa hkrati riše zna-čilnosti časa pred drugo svetov-no vojno vse do današnjih dni. Doživeto, svoje ali tuje, vsesko-zi zavestno proseva skozi »prav, ne prav« človekovega ravnanja in vrednotenja. Trdota življenja, po-manjkanje in prisilna skromnost ji preprečujeta idealiziranje prete-klosti, čeprav rada obuja spomine na mladost. Toda v preteklosti in v svoji veliki življenjski izkušnji ima osnovo svoje kritičnosti do seda-njosti. Občuduje in ceni napredek na vseh področjih življenja, ven-dar jo skrbijo mnoge posledice, ki za človeka in družbo niso dobre: odtujenost, grabežljivost, nepošte-nost, stresnost, neurejene druži-ne, izgubljenost mladih itd. Skozi oba dela knjige, pesniški in pro-zni, nam gospa Ana nekako dopo-veduje, da je v življenju zares vre-dno le prijateljstvo, ljubezen, po-štenost, razumevanje, dobrota, mir. Preprosti stihi in iskrena pro-zna pripoved nas prepriča, da go-vori iz svoje, skozi dolgo in veči-noma težko življenje pridobljene

modrosti, da nam ne pridiga, ka-kšni naj bomo, temveč nam želi le dobro. Hote ali nehote nas vabi k premisleku o naših vrednotah in o našem življenju.

Za vabilo k branju Iz spomina v spomin pa tale pesem, v kateri o svoji starosti in o svojem poslan-stvu zapiše:

Da bi nas sprejeliOči so že slabe,

megla jih včasih objame,je res starost takšna,

da vse ti vzame?Nič ne morem zato,

sprijazniti se moram z njo,ti si jesen življenja,

čeprav je v srcu še veliko hrepenenja.

Čeprav smo stari, si želimo,da bi še kaj lepega doživeli,da nas naši dragi bi sprejeli,

mi pa zanje nekaj lahko storimo,ljubezni in modrosti jih naučimo.

Tudi mi, spoštovana gospa Ana Uršej, Vam vse to želimo in hkrati, da bi bili zapisani spomini lepo sprejeti pri čim širšem kro-gu bralcev.

Antonija Verovnik

 

Naša občina | 30

Sem … Zala Valenčak, profeso-rica likovne umetnosti, ki veliko časa posveti ustvarjanju, kreiranju in poučevanju.

S čim se poklicno ukvarja-te? Poučujem likovno vzgojo na osnovni šoli, vodim ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle in izdelujem svoje unikate (torbice, lutke, lesene podstavke …).

Od kod črpate ideje/moč za svoje delo? Uf, težko vprašanje, nikoli si ga ne zastavim. Ideje so del mene, nikoli mi jih na srečo ne zmanjka. Še v najtežjih trenut-kih mi prav ustvarjanje da moč za naprej. Likovni svet je moj čarob-ni svet, kjer si z barvami, oblika-mi … pripovedujemo zgodbe.

Na kaj ste v življenju najbolj po-nosni? Ponosna sem na majhne stvari; ko naredim npr. unikatno

torbico za nekoga, ki mi je pre-pustil vse; obliko in barvo, in mi nato, ko je končana, reče, ja, prav tako sem si želel. Ja, takrat sem ponosna nase, da mi je uspelo. Ponosna sem tudi, da sem brez vez in poznanstev po dolgi poti, polni preprek dobila delo na šoli, kjer nadvse uživam. Ponosna sem tudi na svoje razstave, tako sku-pinske kot tudi dve samostojni in želim si jih še več … In še na kaj sem ponosna.

Kaj najraje počnete v prostem času? Moj prosti čas in delov-ni čas se ves čas prepletala, tako da kar težko rečem, kaj najra-je počnem v prostem času. Res rada sem v ateljeju in režem, ši-vam, slikam … Ali v lesni delavni-ci, kjer brusim, režem … Vendar ne dolgo, le nekaj uric, potem

potrebujem predah, morda kavi-co, kratek sprehod in potem lah-ko spet nadaljujem. Nikoli ne poč-nem ene stvari zelo dolgo – nave-ličam se. Če pa seštejem ure, jih v ateljeju preživim res veliko … Tam čas teče drugače.

Vaš življenjski moto? Na življe-nje gledam s pozitivne plati.

Sem … Jože Vratar.Kakšna je bila vaša poklicna

pot? Končal sem knjigovezniško šolo v Malem Brdu pri Golniku. Naučili smo se vezati knjige in delati škatle za čevlje. V prostem času smo šivali škatle iz razgle-dnic, okvirje iz svile, albume za fotografije … Ker sem invalid od mladih let, sem bil vedno pripra-vljen pomagati drugim. Zbiram zamaške za fanta invalida, papir

za otroke, novejše knjige, ki jih potem pošiljam v materinski dom, že vrsto let skupaj z ženo zbirava rabljena oblačila in druge potrebščine za ljudi v stiski. Rad obiskujem bolne in starejše ljudi, še posebej če so v bolnici ali domu ostarelih. Čutim se koristnega tudi, ko spremljam pokojne na za-dnji poti z nošenjem luči.

Od kod črpate ideje/moč za svoje delo? Ker se nisem mogel

n a š a o b č a n k a

n a š o b č a n

Zala Valenčak

Jože Vratar

MAREC 2012 31

veliko šolati in ker sem kot invalid bil za marsikaj prikrajšan, sem se usmeril v hobije in začel pomaga-ti ljudem v stiski. S tem sem tudi sam veliko pridobil.

Kaj najraje počnete v prostem času? Zbiram znamke in jih raz-porejam ter menjavam, zbiram stare razglednice (eno imam celo iz časa Franca Jožefa), star

denar (celo iz Japonske, Kitajske, Avstralije …), značke, starine, sta-re knjige. Pred leti sem igral tudi v Babnikovi godbi in nastopal v gledaliških predstavah, sam sem se naučil igrati harmoniko. Že vr-sto let pojem pri cerkvenem pev-skem zboru. Rad sem med lju-dmi, rad imam tudi vesele lju-di; če so žalostni in bolni, pa jih

jaz razvedrim. Rad hodim tudi na sprehode.

Na kaj ste v življenju najbolj po-nosni? Ponosen sem na vsa dobra dela in na res bogate zbirke.

Vaš življenjski moto? Najbolj se lahko zanesemo na Boga, on je ži-vljenjska sila, ki nam daje moč, upanje, veselje in ljubezen.

Vsak človek svojo športno pot zač-ne že kot majhen otrok, ko se sku-ša po vseh štirih plaziti po stano-vanju. Tako začne svojo aktivno ali pa manj aktivno športno pot.

Jaz sem se v svojem otroštvu veliko gibala v naravi na podeže-lju, saj me je do šestih let pazi-la babica. Spomini na otroštvo so zelo lepi, klub temu da sem od-raščala v času, ko vsak še ni imel mobilnega telefona, ki bi imel ti-soč funkcij, in računalnika z in-ternetom. Imeli smo samo ne-skončno dolge travnike, gozdo-ve in potoke, po katerih smo brez-skrbno tekali in se skrivali. Rada sem imela sprehode in nasploh gi-banje v naravi. Ko je bilo treba iti v šolo, so takšni brezskrbni dne-vi minili in kar malo se mi je toži-lo po njih. Kljub temu pa je še ve-dno ostala neizmerna želja po gi-banju – športu. Pozimi sta me oče in mama vozila smučat, poleti pa smo, odkar pomnim, vsako leto odšli na morje, kjer sem zelo rada plavala. 

Ko mi je bilo 8 let, je mama hotela, da se vključim v kakšen šport, ki ga ponuja šola ali bližnji

klubi. Od vseh ponujenih mi je bila najbolj všeč odbojka in tako se je začelo. Sprva je bila samo majhna aktivnost, ki mi je polep-ševala prosti čas, a z leti se je spre-menila v pravo zasvojenost. Doma so se navadili, da sem večino po-poldnevov in vikendov preživela v telovadnici in da sem se vseh hi-šnih opravil izogibala z enim stav-kov: »Veš, ne morem, grem na tre-ning.« V vseh teh letih sem veli-ko potovala, naučila sem si raz-porejati čas, ki ga imam na raz-polago in se naučila skrbeti zase. Najbolj pomembno pa je – nauči-la sem se prenesti poraz. Naučila sem se, da ti nikoli ni vse z roži-cami postlano, prav nasprotno, za uspeh se je treba boriti in ta borba

je na koncu (skoraj) vedno popla-čana. Za vzgojo takšnega športne-ga duha v meni sem poleg vseh trenerjev in uradnih oseb v klubu hvaležna družini, ki mi je stala ob strani, predvsem mami, ki me je prepričala, da sem začela. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, ki me je vlekla stran od krivih poti in lenobe. In nikoli ne bom obža-lovala vsake minute, ki sem jo na tak način posvetila gibanju.

Poleg odbojke pa se v življenju rada ukvarjam še z drugimi špor-tno aktivnimi stvarmi, ki jih lah-ko najdem v našem kraju, pred-vsem v poletnem času. Tu so no-gomet, odbojka na mivki, košar-ka, kolesarjenje in rolanje. Bilo bi odlično, če bi pozimi poleg že

n a š a o b č a n k a

n a š o b č a n

m l a d . s i

V veselje mi je …

Naša občina | 32

Naša Osnovna šola Mislinja že drugo leto zapored so-deluje v mednarodnem projektu Comenius z naslo-vom M.U.S.I.C. Učenci petih evropskih šol si na raz-lične načine izmenjujejo izkušnje na področju glasbe: ljudsko izročilo, plesi, pesmi in glasbila. Spoznavajo način življenja in kulturo posameznih držav.

V lanskem šolskem letu smo obiskali glasbeno šolo v Estoniji. V mesecu marcu je bila gostiteljica naša šola. V okviru tega srečanja smo izpeljali med-narodno kulturno prireditev v dvorani Lopan, ki je bila ena najbolj obiskanih prireditev v našem kraju. Junija smo odpotovali v Španijo, letošnje šolsko leto pa pričeli z obiskom šole na Poljskem. Španija J Ob koncu lanskega šolskega leta smo v Španijo peljali 6 učencev. Tri dekleta: Katja, Tina in Liza so našo šolo predstavile z dvema pevski-ma točkama. Fantje: Urh, Jan in Miha pa so bili naši novinarji, ki so iskali zanimive fotografske

utrinke in zapisovali zabavne dogodivščine. Učence smo spremljale ravnateljica mag. Natalija Aber Jordan, učiteljica računalništva Petra Cifer in jaz kot koordinatorica projekta. Šola gostiteljica je bila v me-stu Lucena. To je veliko mesto, ki je poznano pred-vsem po gojenju oliv in pohištveni industriji.

Učenci so bivali in preživljali prosti čas pri izbra-nih družinah. Čez dan smo učiteljice imele delovne sestanke, učenci so obiskovali pouk. Skupaj smo so-delovali v plesnih delavnicah. Ogledali smo si veliko znamenitosti v okoliških mestih.

Strinjali smo se, da so Španci zelo prijazni lju-dje, ki si za vse stvari vzamejo dovolj časa. Uživanje v glasbi in življenju samem je zanje na prvem mestu. Dežela nas je navdušila in vsi smo se pri sebi odloči-li, da jo še kdaj obiščemo.Poljska J Novembra smo učence odpeljali na gosto-vanje v mesto Sosnowiec na Poljskem. Kolektiv naše

m l a d . s i

Naša potepanja po evropskih šolah

narejenih tekaških prog kje nare-dili še kakšno manjše drsališče. Verjetno si ga večina otrok in mla-dine pa tudi odrasli želijo, saj ži-vimo v takšnih časih, da želimo imeti vse na dosegu roke. Tako bi lahko rekli, da imamo v Mislinji skoraj vse. Res pa je tudi, da ko-maj čakamo na novo telovadnico – na še boljše pogoje za razvijanje dvoranskih športov.

Menim, da lahko vsak v življe-nju najde nekaj, kar mu je pisano

na kožo, saj je izbira res velika. Naj bo to umetnost ali pa giba-nje polno adrenalina. Glede na to, da živimo v majhnem kraju, smo lahko ponosni na številne klube in društva, ki so znani ne samo v Sloveniji, ampak tudi v širnem svetu. Je pa res, da se včasih ne zavedamo, kaj vse imamo na vo-ljo in koliko ljudi stoji za vsako ak-tivnostjo. V Mislinji imamo kar nekaj športnih talentov, ki svoje sposobnosti razvijajo v različnih

klubih. Iz lastnih izkušenj pa vem, da so zmage še slajše, če je prizorišče tekme polno domači-nov, ki te pridejo spodbujat. Zato bi bilo dobro, če bi se ljudje še bolj zavedali aktivnosti, tekem in pri-reditev, ki jih naša občina ponuja, in se jih poizkušali v čim večjem številu udejstvovati. Veliko je ta-kih, ki to že počnejo in lahko re-čem samo hvala, ker vam ni vsee-no, kam gre današnja mladina.

Tanja Zupanc

Naš tim Dekleta na koncertuS španskimi prijatelji

MAREC 2012 33

šole je izbral že dolgoletne folklorne plesalce, ki pa se jim je pridružilo nekaj novih fantov in deklet. Plesali so Marko, Žan, Gašper, Nuša, Tjaša, Nives, Larisa, Sara, Bina in Valentina. S harmoniko jih je spremljal Denis.

Z učenci smo bile učiteljica Petra Cifer, vodja fol-klorne dejavnosti na šoli učiteljica Franja Marzel, vzgojiteljica Lea Mesojedec Palir in jaz.

Pot z avtobusom je bila dolga, ampak ker smo vsi komaj čakali na nove dogodivščine, je hitro mini-la. Zopet so učenci preživljali večino časa z vrstniki. Skupaj smo sodelovali na različnih delavnicah, kjer so učenci predstavili svoje talente.

Največ truda pa so učenci vložili v nastop, kjer so s harmoniko in plesom več kot odlično predstavlja-li našo šolo. Še preden smo se odpravili na pot, so se naši plesalci na sestanku predstavili svojim staršem.

Gostitelji so nam pripravili enodnevni izlet, na ka-terem smo si ogledali rudnik soli in eno najlepših poljskih mest Krakov.

Kljub temu da smo vsi še vedno pod vtisi vseh do-sedanjih druženj, pa so naše misli že usmerjene na zaključno srečanje, ki bo v mesecu maju v Angliji. Na zaključnem koncertu se bo naše dvoletno druže-nje in izvajanje projekta končalo. Samo upamo lahko, da naši osnovni šoli še kdaj uspe pridobiti evropska sredstva za izvajanje projekta Comenius.

In že sedaj lahko zagotovo trdim, da smo otro-kom, ne glede na njihove sposobnosti, dali prilo-žnost, da so predstavili in delili svoje kulturne izku-šnje z lokalno in širšo evropsko skupnostjo. V prvi vrsti pa smo otrokom omogočili nova poznanstva in prijateljstva.

In glasba je tista edina, ki je univerzalni jezik … Jezik, enak za vse ljudi po svetu. In tako še posebej velja: »Glasba ne pozna meja!«

Klavdija Križovnik, koordinatorka

m l a d . s i

Plesna delavnica Generalka doma za staršeCordoba

Wieliczka – rudnik soli

V občini Mislinja delujejo tri pro-stovoljna gasilska društva (PGD) – Mislinja, Dolič in Dovže. Vsa tri aktivno delujejo in s svojim pro-stovoljnim delom skrbijo za var-nost občanov v primeru naravnih

ali drugih nesreč. Medtem ko so društva v preteklem obdobju, skupaj z Občino Mislinja veliko sredstev namenjala nakupu vo-zil in ostale opreme, so sedaj pri-šli na vrsto gasilski domovi, ki so

potrebni obnove. Pri vseh delih na gasilskih domovih skušajo dru-štva zmanjšati stroške s prosto-voljnimi delovnimi urami svojih članov in poleg denarja, ki ga za obnove nameni Občina Mislinja,

d r u š t v e n o d e j a v n i

Obnova gasilskih domov v občini Mislinja

Naša občina | 34

pridobivati denar tudi preko dona-torjev in sponzorjev.

Tako so se že v prejšnjem letu vsa tri društva lotila obnove zu-nanjosti ali notranjosti gasilske-ga doma, ponekod so spremem-be že vidne, drugod pa bodo zelo kmalu.

V PGD Mislinja so zgradili pri-zidek h gasilskemu domu, v ka-terem so v spodnjem delu uredi-li sejno sobo in nove garderobe za operativno enoto, zamenjali so ostrešje in streho gasilskega doma in začeli z obnovo dvorane. Veliko dela je že bilo opravljenega, veliko dela pa člane društva še čaka.

V PGD Dovže so se lotili obno-ve dvorane v gasilskem domu in

jo v celoti prenovili. Prenovili so tudi kuhinjo poleg dvorane. Tako je dvorana popolnoma prenovlje-na zasijala ob njihovem letošnjem občnem zboru na pustno soboto zvečer.

V PGD Dolič–Šentflorjan pa je obnova najbolj potrebna, saj gre za najstarejši objekt izmed treh ga-silskih domov. Zaradi prostorske stiske in gradnje gasilskega doma brez betonske plošče med nad-stropji so se člani društva odloči-li, da del gasilskega doma porušijo in dogradijo, pri tem pa med nad-stropji naredijo armirano beton-sko ploščo. V lanskem letu je bilo veliko energije vložene v pridobi-vanje projektne dokumentacije in vseh potrebnih dovoljenj in sogla-sij, v letošnjem letu pa se bosta pričeli gradnja prizidka in obno-va obstoječega doma. Tako bodo najprej odstranili stare pomožne objekte ob gasilskem domu, zgra-dili prizidek, nato pa porušili ob-stoječi dom do plošče in naredi-li armirano betonsko ploščo, po-zidali in izdelali ostrešje in novo streho. Cilj za letošnje leto, ko PGD Dolič–Šentflorjan praznu-je tudi 80 let svojega delovanja, je,

da bi »spravili« prenovljeni gasil-ski dom pod streho. Člani društva se po svojih močeh trudijo pri pri-dobivanju finančnih sredstev za obnovo, seveda pa so veseli vsake-ga prispevka, pa naj si bo to v de-narju ali materialu.

Iz zgoraj napisanega je razvi-dno, da člani vseh treh društev skrbijo za svoje gasilske domove. Slovenska tradicija, ki ji ni para nikjer na svetu, veleva, da v vsaki večji vasi deluje gasilsko društvo s svojim gasilskim domom. Prav je, da so tudi gasilski domovi urejeni, saj so tudi ti del vtisa, ki ga daje občina turistom ali zgolj naključ-nim popotnikom.

Aleš Rakovnik

Ob kulturnem prazniku, pri zelo nizkih temperaturah, živo srebro je kazalo celo 12 stopinj pod ni-člo, smo se člani Kulturnega dru-štva Završe zbrali pri brunarici, se ogreli s toplim napitkom in pot za-čeli proti gradu Valdek. Med poho-dniki je bilo veliko takšnih, ki niso vedeli, kje točno stojijo razvaline

obzidja gradu. Posebej je to zani-malo našo folklorno skupino, ki se po njem tudi imenuje. Kmalu smo prispeli do ruševin in se usta-vili ob še stoječem okoli 10 m viso-kem zidu. Celotno obzidje je obra-ščeno z drevjem in grmovjem. Z navdušenjem smo si ogledali celo-tno okolico, potem pa je nastala še

skupinska fotografija. Nekateri so imeli še žive spomine, ko je mimo gradu Valdek potekala kurirčkova pot, ki so jo kurirji Osnovne šole Završe prejeli od Osnovne šole Dolič pod viaduktom železniške proge Dolič in jo nato prek glavne ceste ponesli v Završe.

d r u š t v e n o d e j a v n i

Pohod Kulturnega društva Završe na grad Valdek

Prenovljena dvorana – gasilski dom

Mislinja

Zasnova obnovljenega gasilskega doma

MAREC 2012 35

Pot smo nadaljevali proti Doliču, v Movžah smo se povzpeli na tako imenovani »Peter kugo«, tam smo pojedli malico iz nahrb-tnika. Spustili smo se v Mrakov jarek, od tam je bil vzpon na pla-ninsko točko Črepič precej napo-ren. Ko smo nadaljevali pot po Sončnih Završah, so nas že gre-li sončni žarki. V popoldanskih urah smo prispeli v gostilno Meh. Ob dobri hrani in pijači se je na-daljevalo družabno srečanje, ki so ga popestrili domači muzikantje.

Vsi zadovoljni in izmučeni od naporne poti po obrobju

Završ in testiranja svojih fizičnih sposobnosti smo dodali svoj kamenček v mozaik

ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika.

Leopold Mrak

Dobro razpoloženje ob še obstoječih zidovih gradu Valdek

d r u š t v e n o d e j a v n i

Ob prijetni toplini sončnih žarkov smo si v pričakovanju prazničnih marčevskih dni plesalke folklor-ne skupine iz Male Mislinje zaže-lele rdečih nageljnov. Cvetov, s ka-terimi nas je ob dnevu žena pred desetimi leti razveselil naš Stanko Krenker. Globoko so se ti trenut-ki zapisali v naša srca, saj je od ti-ste sobotne pozornosti poteklo že precej časa. Razigran in prešer-no dobre volje je naš »Majsterski« namreč s svojo frajtonarico igral na vajah folklorne skupine, ki se je ob njegovih vzpodbudnih bese-dah šele nekaj mesecev pred tem rodila v Grilovi kuhinji. Seveda smo bili dobre volje vsi, tudi ple-salci, a nageljne, cvetove sloven-stva, smo vendarle dobila le dekle-ta. Prijetnih občutkov ni zmanjka-lo in ob kozarčku smo jih pozne-je ohranjali še v gostilni. Ob pol-ni čaši veselja pa je za bolno srce našega Stanka kakšna kaplja le

usodno stekla čez rob. Nenadoma se je zgrudil in sredi nas, svojih prijateljev iz Male Mislinje, je v hipu onemelo njegovo srce.

Začelo je plahneti naše nav-dušenje nad koraki folklorne-ga plesa. Najbrž bi se »Veseli pa-vri« razšli, če nas ne bi spremlja-le misli, da smo se tistega sončne-ga maja 2001 zbrali in prisluhni-li Stankovim spodbudam. Nadeli smo si vzdevek »Majsterski«, s ka-terim so ga prijatelji radi prikli-cali, da jih je z zvoki svoje fraj-tonarice ponesel v svet dobre vo-lje. Folklorna skupina Majsterski je plesala in poskrbela za prije-tne trenutke obiskovalcev števil-nih folklornih popoldnevov in ve-čerov. Z nami je taval spomin na tega prvega godca. Tudi ponos, ko smo ob lanski 10. obletnici uspe-šnega plesnega poslanstva preje-li priznanje župana ob občinskem prazniku, smo želeli podeliti z

njim. Ob 8. marcu smo se sleher-no leto spomnili na pretresljiv tre-nutek, ki je z nenadno smrtjo na-šega Stanka zameglil čar tistega prazničnega dne.

Verjemite, da »Majsterski« tudi po desetih letih smrti ostaja za-pisan v naših srcih. Po njegovem grobu smo 8. marca natrosili rde-čih nageljnov, cvetov, ki jih je pre-srečen delil v poslednjih urah ti-stega dne, ki mu ga je kot zadnje-ga odmerilo življenje.

Marjan Križaj, za folklorno skupino Majsterski

d r u š t v e n o d e j a v n i

Ob 10. obletnici smrti Stanka Krenkerja

Naša občina | 36

V soboto, 14. 1. 2012, je v organizaciji Smučarske zveze Slovenije – Nordijske discipline in v izvedbi Smučarsko skakalnega kluba Mislinja na za to priložnost izdela-ni skakalnici, ki je dopuščala skoke tja do 5 metrov, po-tekalo prvenstvo Osnovne šole Mislinja v smučarskih skokih. Prvenstva so se smeli udeležiti dečki in dekli-ce letnikov od 2002 do 2005. Izvedba tega tekmovanja je bila predpriprava na regijsko prvenstvo, ki je bilo 18. 1. 2012 v Vizorah. Deset najboljših s tega tekmovanja, in to iz vsake kategorije, se je udeležilo državnega šol-skega prvenstva, ki je 1. 2. 2012 potekalo v Sebenjah pri Tržiču. Enajst prijavljenih deklic in dečkov je v zado-voljstvo staršev, ki so strahoma in z zanimanjem spre-mljali prve vožnje svojih nadebudnežev preko »skakal-ne mizice«, bolj ali manj uspešno zaključilo prvo dru-ženje s tem športom. Namen tega tekmovanja je sezna-njanje in navduševanje mladih za smučarske skoke, ki imajo v Sloveniji dolgoletno tradicijo in izvrstne med-narodne uspehe. Mladi tekmovalci in tekmovalke to pot še niso tekmovali z opremo, ki jo imajo skakalci, am-pak so skoke izpeljali z alpskimi smučmi in opremo. V Smučarsko skakalnem klubu Mislinja se nadejajo, da bo prenekateri udeleženec ali udeleženka tega tekmova-nja postal član oz. članica kluba. Klub ob tej priliki vabi vse, ne le udeležence šolskega prvenstva, ki jim je ta adrenalinski šport blizu, da se včlanijo v klub. Vabljeni!

Vsi udeleženci tekmovanja so iz rok predsednika Smučarsko skakalnega kluba Mislinja prejeli priložno-stna darila, ki ji bodo spominjala na ta dogodek, naj-boljši pa so prejeli tudi priznanja.

Matej Oder

š p o r t n i u t r i p

Osnovnošolci so tekmovali v smučarskih skokih

In še to! Zmagovalci v posameznih kategorijah

na državnem prvenstvu zagotovijo oz. omogo-

čijo svoji šoli en avtobus za ogled svetovnega

pokala v Planici. Pokrovitelja brezplačnih prevo-

zov sta Zavarovalnica Triglav in OK Planica. Kdo

pravi, da kakšen avtobus ne bo odpeljal izpred

OŠ Mislinja!

Rezultati:

2005 2003

1. Aljaž Orličnik 1. Urh Rošar

2. Klemen Koletnik 2. Jaka Kuster

3. Anže Vodenik 3. Maj Fele

Dekleta

Ines Ačnik

Neja Ogriz

Sara PlevnikTeo MarčinkovićJulia MarovšekEma Oder

Neža BrunšekBurja BelisZoja Katarina TovšakNika Korže

Špela GlažarNik UrbančičNik Prauhart

Županobčinska uprava Mislinjauredniški odbor Naše občine

Novorojenci 2011/2012

Čestitamo novorojencem in njihovim staršem!

MAREC 2012 37

š p o r t n i u t r i p

V soboto, 14. 1., in v nedeljo, 15. 1. 2012, je v Kranju potekalo tekmovanje v smučarskih skokih za pokal Cockta. Na skakalnici s kritično točko pri 109 m so se odlično odrezali tudi skakalci Smučarsko skakal-nega kluba Mislinja. V soboto se je med zmagoval-ce v kategoriji mladinci do 20 let s skokom 109,5 m (le ena izvedena serija zaradi premočnega vetra) vpi-sal David Krapež, v kategoriji mladinci do 18 let pa s skokom 110,5 m Žak Šilih. Z 18. mestom je uspeh Mislinjčanov dopolnil Blaž Sedovnik. V nedeljo je na isti skakalnici, prav tako za pokal Cockta, potekalo še eno tekmovanje. To pot sta oba sobotna zmagoval-ca, kot da bi se dogovorila, zasedla drugi mesti. Žaku Šilihu je v njegovi kategoriji to uspelo s skokoma 104 m in 105 m, Davidu Krapežu pa v njegovi s skokoma 100 m in 103,5 m. Blaž Sedovnik je tudi to pot osvojil 18. mesto.

V Žireh pa sta v pokalu Cockta v kategoriji dečki do 14 let nastopila Tomaž Mlinšek in Blaž Pavlič  in osvojila 17. oz. 19. mesto. Čestitamo!

Smučarsko skakalni klub Mislinja vabi v svoje vr-ste nove člane. Pridružite se nam!

Matej Oder

š p o r t n i u t r i p

Odličen vikend za skakalce Smučarsko skakalnega kluba Mislinja

š p o r t n i u t r i p

Zaključek telovadbe, namenjene otrokom in njihovim staršem

Komisija za preprečevanje zasvojenosti v občini Mislinja je v zimskem času poskrbela za aktivno preži-vljanje prostega časa. Organizirana je bila telovadba, ki je bila namenjena tako otrokom kot njihovim staršem.

Namen telovadbe in druženja je bil predvsem aktiv-no in zdravo preživljanje prostega časa, medgeneracij-sko druženje in izogibanje pretirani rabi računalnikov in televizije.

Nobena skrivnost ni, da otroci v povprečju preveč časa preživijo pred televizijskimi zasloni in računal-niki. Žal je kakovost oddaj in programov, ki jih otro-ci in mladostniki spremljajo, še bolj zaskrbljujoča od količine.

Komisija za preprečevanje zasvojenosti bo še naprej skrbela za aktivno in zdravo preživljanje prostega časa. Julija bodo organizirali delavnice, ki bodo mlade spod-bujale k zdravemu življenjskemu slogu.

Za sodelovanje se zahvaljujemo vsem staršem in otrokom ter skupini prostovoljcev, ki so pomagali pri soustvarjanju prijetnih uric.

Komisija za preprečevanje zasvojenosti

Naša občina | 38

Rokometna šola Sebastjana Soviča je pričela delovati septem-bra 2010 na OŠ Šoštanj ter POŠ Topolšica, z namenom ponudi-ti možnost seznanitve ter ukvar-janja s to atraktivno in nacional-no uspešno športno panogo čim večjemu številu mladih. S tem bi jim omogočili, da vzljubijo špor-ten način življenja, sprejmejo gi-banje kot del svojega vsakdana ter da kvalitetno trenirajo in igrajo rokomet.

V šolskem letu 2011/12 Rokometna šola Sebastjana Soviča nadaljuje z lani začetimi aktivnost-mi vadbe rokometne igre, saj se je zanimanje zanjo precej povečalo. Zanjo so se poleg omenjenih odlo-čili tudi na mnogih drugih šolah šaleško-savinjske regije in mislinj-ske občine, kar nas veseli in nam daje vedeti, da smo v preteklem letu s svojim uspešnim delom pri-dobili vaše zaupanje, ki ga bomo skušali ohranjati tudi naprej.

Po uspešnih pogovorih z županom Francem Šilakom,

ravnateljico OŠ Mislinja mag. Natalijo Aber Jordan in ravnatelji-co POŠ Dolič Lilijano Sevčnikar ter zaradi zadostnega števila prijav je naša šola odprla vrata tudi mla-dim rokometašem OŠ Mislinja in POŠ Dolič. Z vadbo smo priče-li v mesecu septembru, in sicer v telovadnici POŠ Dolič, saj na OŠ Mislinja zaradi zasedenosti telo-vadnice nismo dobili prostih ter-minov. Telovadnica nam je prišla še kako prav pri učenju osnov ro-kometne igre, a je za hitrejše na-predovanje naših otrok žal pre-majhna. Iskali smo nove rešitve in jih z novim letom tudi našli. Tako sedaj vadimo dvakrat teden-sko v Mislinji, in sicer ob petkih v

dvorani Lopan, ob nedeljah dopol-dne pa v telovadnici OŠ Mislinja. To nam nikakor ne bi uspelo brez pomoči staršev otrok in razume-vanja lokalne skupnosti, brez ka-terih bi bila naše delo in trud brez pomena.

Društvo Rokometna šola Sebastjana Soviča se iskreno za-hvaljuje vsem zgoraj omenjenim in tudi slehernemu pripadniku lo-kalne skupnosti, ki nam na kakr-šen koli način omogočate rokome-tno igro približati tudi mladim v Mislinji. S tem izražate zavest, da je pestro športno udejstvovanje otrok izrednega pomena za njihov zdrav razvoj.

Sebastjan Sovič

š p o r t n i u t r i p

Rokometna šola Sebastjana Soviča tudi v Mislinji

V kolikor bi se nam želeli pridružiti, smo vam na voljo

na telefonski številki 041 333 987 (Sebastjan Sovič)

ali na e-naslovu rs.sebastjana.sovica@gmail.com.

Veselimo se našega sodelovanja!

Občina Mislinja je pred časom preuredila občinski

spletni portal kot novo spletno stran e-Mislinja. Z

novo podobo nam postreže s praktičnimi informa-

cijami in obvešča o vseh aktualnih zadevah v obči-

ni in širše ter skrbi za sprotno spremljanje dogodkov

in prireditev v občini. Med drugim je v posebni ru-

briki na voljo tudi arhivski pregled vseh številk glasila

Naša občina. Dobrodošli na strani www.mislinja.si.

MISLINJA

MISLINJA

1nasaobcina

MISLINJA

MISLINJA

2

MISLINJA

nasaobcina

3nasaobcina

MISLINJA

78

910

1112

MISLINJA

MISLINJA

1nasaobcina

MISLINJA

MISLINJA

2

MISLINJA

nasaobcina

3nasaobcina

MISLINJA

78

910

1112

»V Mislinji se nič ne dogaja,« se sliši kar pogosto. Težko je razumeti, ko se zgodi »veliko preveč stolov«. Mar res hodimo

poslušat in gledat le »svoje«?!

Bogastvo prireditev ob kulturnem prazniku – ko se zaveš, da imamo dovolj veselih ljudi, da

godcev ne more zmanjkati.

Na štefanovo marsikje blagoslovijo konje in konjenike. V naši občini so pod zavetjem

sv. Urha v Dovžah.

Ljudje se veselimo vsake nove pridobitve, skupaj s sosedi in ostalimi še bolj.

Toliko policije v Mislinji vidimo le redko, če nam pa zaigrajo, kot je to storil policijski orkester, pa zelo radi.

Trikraljevsko petje je pri nas prisotno že dolgo. Razne skupine prepevajo po vaseh in voščijo obilja in blagoslova v novem letu.

A kam? Ljubljana – Šmarna gora, Maribor – Pohorje, Mislinja – kar vsepovsod okoli nas. Ja, ni kaj. Bogati smo!

Ne glej žalostno dragi klovn, saj bo zima še prišla. Naslednje leto. Letos smo jo kar dobro pregnali.

Utr

inke

prip

ravl

ja Jo

že T

asič

Prireditvenikmarec–junij 2012Marec 2012 24. marec Očistimo Slovenijo 30. marec Knjižnica Mislinja ob 19. uri Ajurveda – medicina v vsakdanjem življenju

April 2012 1. april PC Lopan ob 17. uri Dobrodelni koncert za socialno ogrožene v občini FS Majsterski 4. april Sejna soba Občine Mislinja, Šolska c. 34 ob 10. uri Kaj moram vedeti, preden registriram podjetje? Razmišljate o realizaciji podjetniške zamisli? Na brezplačnem seminarju

boste izvedeli vse o vrstah podjetij, kdo lahko registrira podjetje, kakšen

je postopek registracije podjetja, kakšni so fiksni stroški poslovanja za

študente, upokojence, zaposlene in tiste, ki se bodo samozaposlili v

svojem podjetju. Izvedeli boste, kakšne pogoje je potrebno izpolnjevati za

posamezno dejavnost in kakšne oblike pomoči lahko koristijo podjetniki.

Izvedbo delavnice na lokalni ravni sofinancira občina Mislinja.

Obvezne pisne prijave: veronika@podjetniskicenter-sg.si dodatne informacije: (02) 88 42 927 15. april PC Lopan ob 17. uri Koncert Okteta Dolič 28. april Pred TC Lopan ob 8. uri Sejem sadik in dobrot TD Mislinja

Maj 2012 1. maj Tradicionalni pohod v Završe ob 10. uri PD Mislinja 6. maj 19. srečanje gasilcev na Florjanovo od 10.30 dalje nedeljo v Doliču PGD Dolič–Šentflorjan 19. maj Odhod izpred Občine Mislinja ob 7. uri Pohod v Razborco TD Mislinja V primeru nepopolnih oz. spremenjenih podatkov prireditev bodo le-te sprotno podane na spletni strani Občine Mislinja. Podatke prireditev za naslednjo številko zbiramo do 18. maja 2012 na e-naslov nasaobcina@mislinja.si.

Ljubim naravo … biti del njePotovanje v jutranjih urah,Zgodaj, ko se še sonce prebuja,Jaz pa se zapeljivo podajam na tek,Diham sveži zrak, se zlijem z naravo,Uživam v tišini dreves,Ki mi prišepetavajo lepote narave,Me vabijo v svoje objeme,Me varujejo s krošnjami dreves,Mi prinašajo mir in toplino,Mi želijo biti prijateljice … krošnje dreves …

Na pol poti se ustavim …… sedež mi ponudi štor, kjer je nekoč raslo drevo …… nekdo ga je posekal …… drevo je umrlo, ostal je le še štor, s koreninami …… sedim na njem in razmišljam …… biti vesel, da si v civilizaciji, z vsemi mogočimi stvarmi obdan???Vrnitev k naravi je nemogoča,A tako vabljiva … tako naporna in tako nevarna,A tako lepa …Vrnitev v lepši svet, kjer so ti drevesa ideal,Kjer veš, da živiš za naravo in ne ona zate,Tam, kjer veš, da je vsak dotik lista nekaj vreden,Tam, kjer veš, da nisi edini, ki uporablja naravo kot zatočišče,Tam, kjer se zavedaš, da si siromak brez narave,Da si tam zaradi nje in da bi zaradi nje umrl …

… žalostno zavzdihnem … se poslovim od ostanka drevesa,Pojdem dalje … nadaljujem svojo pot teka,Se oziram proti drevesom, krošnjam, proti naravi,Proti žarkom, ki prodirajo skozi krošnje dreves,Krasijo lepote in črpajo navdihe,Sledim vetru, ki potuje skozi liste in jih osveži,Vse je tako naravno in tako lepo …… vse je tako krhko in ranljivo…… vse bo izginilo … zaradi krutega sveta, požrešnega in uničljivega …… vse … a umrl bo človek … izumrli bodo ljudje … narava bo ostala …… skrhana a bo preživela …

Katja Kašnik