- 1 -

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Katja RAMŠAK

Maribor, 2009

- 2 -

- 3 -

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Stereotipi v literaturi Alme M. Karlin

Mentorica:

izr. prof. dr. Jožica ČEH STEGER Katja RAMŠAK

Maribor, 2009

- 4 -

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Katja RAMŠAK, rojena 27. 3. 1980, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Stereotipi v literaturi Alme M. Karlin pri mentorici

izr. prof. dr. Jožici ČEH STEGER, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

______________________

Maribor, junij 2009

- 5 -

ZAHVALA

Hvala vsakomur, ki mi je kakorkoli pomagal, da je nastalo to delo: mentorici,

družini in ostalim. Tudi Almi.

Katja

- 6 -

Povzetek

Že od nekdaj se od neznanega, tujega, tistega kar nam ni blizu, radi oddaljimo. S

tem ostajamo nevedni, svojo nevednost nadomeščamo z lastnimi predstavami,

ideologijami časa, svojimi ali vsiljenimi željami in pričakovanji. Lahko pa s

priznavanjem drugačnosti rušimo stereotipne predstave, ki nastajajo s pomočjo

množične “reprodukcije” in so odraz “okusa”, naravnanosti trenutnega

zgodovinskega trenutka. Zato stereotipi povedo več o tistem, ki jih izreka, kot o

tistem, ki so mu namenjeni.

Ker je bila Alma M. Karlin svetovna popotnica, ki je v začetku 20. stoletja

prepotovala domala cel svet in je snov s potovanja med drugim uporabila v

potopisih in kratki prozi, se je na poti srečevala s pripadniki različnih ras, kultur in

verovanj. Idealno področje za stereotipe, saj se le-ti v njeni literaturi, ki sem jo

analizirala, vrstijo eden za drugim.

Karlinova nikakor ni ostajala nepristranska, ko je pisala o tujih ljudeh, njihovem

telesnem izgledu in značaju, njihovih različnih področjih kulture ter o njihovi

religiji, vendar je brez izjeme s kritično noto ošvrknila tudi pripadnike “svoje”

rase. Še toliko manj je lahko ostala nepristranska, saj je vsakovrstno drugačnost

(večkrat tisto z negativnim predznakom) občutila na lastni koži. Šlo je za trk dveh

tujih svetov, tujih kultur, pogledov na svet: Almin svet z drugimi svetovi. Njen je

bil zaznamovan z zgodovinskim trenutkom in z edinstvenim osebnim doživetjem,

zato je tudi ne smemo prestrogo kritizirati, ko z negativnim, slabšalnim, včasih že

rasističnim predznakom piše o drugih. Vse to omili njen stil pisanja; izstopajoča

sta ironično distanciranje in črni humor, ki popotnico rešujeta še iz tako obupnih

situacij kulturnih nesporazumov, šokov in nenazadnje novih spoznaj, ki rušijo

stereotipne predstave s priznavanjem drugačnosti.

Ključne besede: Alma M. Karlin, potopis, kratka proza, stereotipi v

literaturi.

- 7 -

Abstract

We have always been keen to move away from what was unfamiliar, unknown to

us. This, at the same time, is why we reamain ignorant and make up for the

ignorance with our own concepts, ideologies of zime, with our own wishes and

anticipations and those that are imposed on us. However, by recognising the

diversity we can knock down stereotypical concepts that occur with the help of

mass “reproduction” and reflect the “taste” and the attitude of a particular moment

in time. That is why stereotypes tell us more about the person using them than

about person they are aimed at.

Since Alma M. Karlin was a traveller, who travelled almost the entire world at the

beginning of the 20th century and used the material from her travels in the

itineraries and short prose, she met members of various races, cultures and

religions during her trips. This was an ideal ground for stereotypes, and there are

indeed many to find in literary works of Alma M. karlin that I analysed.

Alma M. Karlin was never impartial when she wrote about foreign people, their

physical appearance and character, their different cultures and their religion;

however, she was also critical of the members of her “own” race. She also could

not stay impartial because she personally experienced various kinds of diversity

(often its negative sides as well). This was a conflict of two foreign worlds,

foreign cultures and world views: that of Alma's world with the other worlds. Her

world was characterised by the historic moment and unique personal experience,

which is why she should be spared too strong criticism when she writes about

others with a negative, derogatory, sometimes even racist tone. All this is

compensated for by her style of writing; its dominant features are her ironical

distancing and black humor that helped her make it through even the most

desperate situations of cultural misunderstandings, shocks and, last but not least,

new realizations that overthrow stereotypes by recognizing diversity.

Key words: Alma M. Karlin, itinerary, short prose, stereotypes in literature.

- 8 -

1 UVOD …………………………………………………………………….. 1

2 LITERARNO-TEORETIČNI POJMI …………………………………….. 4

2. 1 Potopis v literarni teoriji ……………………………………………… 4

2. 1. 1 Opredelitev potopisne literature …………………………………. 4

2. 1. 2 Delitve potopisov ………………………………………………… 7

2. 1. 3 (Avan)turistični potopis ………………………………………….. 8

2. 2 Teorija imagologije …………………………………………………... 10

2. 2. 1 Podoba …………………………………………………………… 10

2. 2. 2 Stereotip ………………………………………………………..... 11

2. 2. 3 Temeljni odnosi do Tujega …………………………………….... 12

2. 2. 3. 1 Manija ………………………………………………………. 12

2. 2. 3. 2 Fobija ……………………………………………………….. 12

2. 2. 3. 3 Filija ………………………………………………………... 13

2. 2. 3. 4 Druge možnosti …………………………………………….. 13

2. 3 Podobe in stereotipi v potopisni literaturi …………………………… 14

2. 3. 1 Vplivi na potopis in povratni učinek potopisa ………………….. 14

2. 3. 2 Širjenje stereotipnih predstav …………………………………… 15

2. 3. 3 Oblikovanje podob in stereotipov skozi čas ……………………. 17

2. 3. 3. 1 Kozmološki model …………………………………………. 17

2. 3. 3. 2 Zahodna superiornost ………………………………………. 18

2. 3. 3. 3 Rasizem …………………………………………………….. 19

2. 3. 3. 4 Koeksistenca kultur ………………………………………… 19

- 9 -

3 PODOBA ALME M. KARLIN ………………………………………….. 20

3. 1 Življenje in delo ……………………………………………………... 20

3. 2 Na potovanju okoli sveta ……………………………………………. 22

3. 3 Literarno ustvarjanje ………………………………………………… 25

4 OBRAVNAVANA PROZA ALME M. KARLIN ………………………. 28

4. 1 Potopisna literatura ………………………………………………….. 28

4. 2 Kratka proza …………………………………………………………. 30

4. 2. 1 Južno- in srednjeameriška tematika …………………………….. 30

4. 2. 2 Japonska tematika ………………………………………………. 31

4. 2. 3 Kitajska tematika ……………………………………………….. 32

4. 2. 4 Južnopacifiška tematika ………………………………………… 34

4. 2. 5 Indonezijska tematika …………………………………………… 35

5 VPLIVI NA RECEPCIJO ALME M. KARLIN …………………………. 36

6 STEREOTIPI V OBRAVNAVANI LITERATURI ……………………... 43

6. 1 Zunanja (telesna) podoba in značajske lastnosti …………………….. 43

6. 1. 1 “Mešanci” ………………………………………………………. 43

6. 1. 2 Indijanci ………………………………………………………… 50

6. 1. 3 Azijci ……………………………………………………………. 51

6. 1. 4 Črnci …………………………………………………………….. 57

6. 1. 5 Belci …………………………………………………………….. 63

6. 2 Področja kulture in religija ………………………………………….. 69

6. 2. 1 Umetnost ………………………………………………………... 69

6. 2. 2 Družbeni in družinski statusi ……………………………………. 71

- 10 -

6. 2. 3 Religija ………………………………………………………….. 75

7 SKLEPNE UGOTOVITVE ……………………………………………… 82

VIRI IN LITERATURA …………………………………………………… 90

- 11 -

1 UVOD

Rojena sem v Celju in z imenom Alme Maksimilijane Karlin sem se srečala že v

času osnovnega šolanja, ko smo obiskali Pokrajinski muzej v Celju, kjer je

razstavljena stalna zbirka različnih predmetov, ki jih je ta, zame že takrat

nenavadna ženska, zbirala na svojem potovanju okoli sveta. Ko sem doma

navdušena pripovedovala o nenavadnih predmetih in še bolj nenavadni ženski, je

tudi moja babica začela pripovedovati iz svojega spomina. Povedala mi je, kako je

še kot otrok večkrat srečala v mestu gospodično Karlin, ki je veljala za čudakinjo

in je zaradi nenavadnega videza in predvsem potovanja bila deležna nemalo

začudenja, s svojo bubi frizuro pa je bila tako moderna. Malo starejša, v srednji

šoli, sem v roke dobila prvi potopis Alme M. Karlin, ki me je z opisi eksotičnih

dežel in neverjetnih doživetji popolnoma očaral. Takrat sem si želela še več

izvedeti o njej in prebrati več njenih del, a to ni bilo mogoče, saj je Karlinova,

kljub temu da je bila Slovenka, pisala v nemškem jeziku, več prevodov v

slovenščino pa ni bilo kot komaj kakšen roman. Tako je Alma v mojih mislih za

nekaj časa zaspala in misel nanjo se je spet prebudila zdaj, ko sem na fakulteti. Pa

tudi drugi so začeli misliti nanjo, saj je bilo do sedaj prevedenih in izdanih v

slovenskem jeziku več njenih literarnih del, od tega trije potopisi, štirje romani in

pet1 zbirk kratke proze. Čeravno je še precej neprevedenega.

Alma M. Karlin je bila na poti okoli sveta osem let. Potovanje je trajalo od konca

leta 1919 do konca 1927. leta. V tem času je obiskala Južno, Srednjo in Severno

Ameriko s Havaji, Azijo, Avstralijo in Novo Zelandijo, otoke južnega Pacifika,

Indonezijo ter Indijo in se ob afriški obali vrnila domov. Vse te tuje celine in

ostala področja s svojimi prebivalci se pojavljajo v njenih potopisih in nekateri

izmed njih tudi v kasnejši kratki prozi. V svojem literarnem delu je predstavila

ljudi različnih ras kot jih je doživela sama, kot ženska, ki potuje sama in to na

začetku dvajsetega stoletja! Njen odnos do tujih prebivalcev se odraža, ko piše o

njih, o njihovem fizičnem izgledu in značajskih lastnostih, o področjih njihove

kulture in religije v povezanosti s politiko, ekonomijo in estetiko.

1 Od tega je ena zbirka izbor potopisnih feljtonov iz Cillier Zeitung, tj. zbirka Popotne skice

(1997), v prevodu Irene Dolschon.

- 12 -

V diplomskem delu me bo zanimalo, s katerimi prebivalci je Karlinova prišla v

stik na tujih kontinentih, predvsem njen odnos in recepcija pripadnikov različnih

narodnosti in ras s katerimi se je srečevala na svojem potovanju in o katerih je

pisala tako v potopisni literaturi kot v kratki prozi.

Zastavljene problematike se bom lotila z deskriptivno in komparativno metodo,

metodo analize in sinteze ter s teorijo medbesedilnosti.

Moj namen je analizirati potopise in kratko prozo Alme M. Karlin, kjer se

pojavljajo tuje osebe in se izrazito kaže avtoričin stereotipni odnos do njih. To sta

potopisa Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske (2007) in Urok

Južnega morja: tragedija neke žene (1996). Tretjega potopisa, Doživeti svet:

usoda ženske: po Insulindiji (tj. Malajskem otočju) in kraljestvu belega slona,

skozi čudoviti svet Indije in skozi Vrata solza (2007), nisem vključila v analizo, saj

gre za drugi del potopisa Urok Južnega morja: tragedija neke žene. Analizirala

bom tudi štiri zbirke kratke proze: zbirko Smrtonosni trn in druge nenavadne

zgodbe iz Peruja in Paname (2007), ki vsebuje preko dvajset novel(et), katerih

književni prostor so Peru, Panama, Nikaragva in Barbados; zbirko Japonske

novele (2006), ki vsebuje dve noveli in dve črtici (O Joni san, Za nebeškim

čuvajem, Tokinoye in Materina pesem); zbirko Pod košatim očesom (2002) z

dvema novelama s Kitajske (Pod košatim očesom, Kupa pozabe) in eno z

Japonske (Mala pomlad (zgodba z Japonske)); in zbirko kratkih zgodb Zmaji in

duhovi (1996), katere književni prostori so Kitajska (Nočni izhod Fu Hsis, Sledovi

v pesku, Izpolnitev, Neprekriti žebelj, Modra Kuščarica in Me Hoa), Indonezija,

natančneje Java (Petelin s svetega groba, Zaslepljen od krvi in Zulaika, kuhinjska

soproga) ter otoki južnega Pacifika, to so otočja Fidži, Novi Hebridi in Nova

Gvineja (Poljub, Lantana, D. T., Taviuni, Tin-Tin in Bambusove cevčice).

V diplomskem delu bom najprej povzela različne literarnoteoretične ugotovitve o

potopisu, teoriji imagologije ter o podobah in stereotipih v potopisni literaturi. V

naslednjem poglavju bom povzela ustvarjalkin življenjepis, predstavila njeno

potovanje okoli sveta in podala kratek pregled njenega literarnega ustvarjanja. V

sledečem poglavju bom predstavila obravnavano potopisno literaturo in kratko

prozo. Posebno poglavje bom namenila vplivom na recepcijo Alme M. Karlin. V

- 13 -

poglavju Podobe in stereotipi v obravnavani prozi se bom naslonila na teorijo

imagologije, s pomočjo katere bom prikazala ustvarjalkino recepcijo oziroma njen

stereotipni odnos do prebivalcev, njihove telesne podobe in značajskih potez ter

njihovih področij kulture in religije. Poiskala bom tiste dele besedila, ki zarisujejo

podobo tujega, drugačnega od “našega”, prav zaradi tega stereotipnega,

klišejskega. V zadnjem, sklepnem poglavju, bom povzela vse dotedanje

ugotovitve.

Moja želja je, da bi branje diplomskega dela vzpodbudilo še več zanimanja za

literarno delo Alme M. Karlin, te nenavadne Celjanke, ki je s svojim drznim

potovanjem v začetku prejšnjega stoletja “prehitela” svoj čas, čeprav jo je le-ta

(vsaj pri nas, na Slovenskem) za dolgo časa pustil v pozabi. Stereotipno? Vsak naj

presodi sam.

- 14 -

2 LITERARNOTEORETIČNI POJMI

2. 1 Potopis v literarni teoriji

2. 1. 1 Opredelitev potopisne literature

Andrijan Lah v knjigi Vse strani sveta: slovensko potopisje od Knobleharja do

naših dni zapiše, da že sama sestava besede potopis pove, da gre za opis poti. A

ker je opis poti tudi strokovni prikaz v zemljepisnem (turističnem ipd.) priročniku

ali vodniku, kar ni potopis, si z besedo sámo ne moremo več pomagati. Za razliko

od zemljepisnega vodnika, pri katerem gre za čim bolj objektiven prikaz poti

(količinski, merski podatki), je potopis subjektiven prikaz poti, v katerem sicer je

(lahko) nekaj stvarnih podatkov, ni pa dobro, če jih je preveč. V potopisu gre za

soočenje popotnika in poti. Avtor mora biti obenem popotnik in potopisec

(pripovedi o potovanjih drugih oseb niso potopisi, ampak potopisne povesti,

biografije, reportaže idr.). Bistveno za potopis je, da je pozornost popotnika

obrnjena na pot, navzven in ne navznoter. Če se popotnik ukvarja predvsem s

sabo in je pot postranski element, dobimo le različne oblike avtobiografije (prim.

tudi tovrstne dnevnike in spomine). Ker je življenje često identično s potjo (s

potovanji), ima večina avtobiografij tudi potopisne sestavine (Lah 1999: 9).

Zmago Šmitek v spremni besedi antologije Poti do obzorja: antologija

slovenskega potopisa z neevropsko tematiko zapiše, da pri klasičnem potopisu

povezuje stvarne podatke v zaokroženo celoto tematska nit, katere pomen je pri

različnih avtorjih različen. Ta tematska povezava je potovanje sámo. Potopis je

najlažje opredeliti prav s tem, da je pozornost pripovedovalca obrnjena pretežno

navzven, na pot in ne navznoter, kot zapiše Lah, vendar Šmitek pravi, da ni

povsem jasno, kolikšen naj bi bil delež naracije (Šmitek 1988: 380).

O potopisu je mogoče razpravljati na dva načina, to je glede na njegov ožji

literarnozgodovinski ali širši kulturnozgodovinski pomen. V literarni zgodovini

ima priznano vrednost le tista potopisna književnost, ki upodablja potovanja na

estetsko učinkovit in človeško pomemben način, v kulturnozgodovinskem smislu

pa je z imenom potopis označen širši krog stvaritev, ki se tematsko povezujejo s

potovanji ter najpogosteje nastopajo v obliki natisnjenih (redkeje rokopisnih)

proznih ali pesniških besedil (prav tam, str. 377).

- 15 -

Poglejmo, kako opredeljujejo potopis nekateri naši literarnoteoretični priročniki:

V Leksikonu Literatura je potopis definiran kot »literarna zvrst, včasih kot

element znotraj drugih literarnih zvrsti (epa, romana), še pogosteje kot polliterarna

zvrst, blizu znanstvenemu, reportažnemu, dokumentarnemu spisju« (Leksikon

Literatura 1977: 187). Iz navedenega izhaja, da je potopis hibridna zvrst na meji

leposlovja in novinarsko-dokumentarnega pisanja.

Silva Trdina v Besedni umetnosti II: »Potopis imenujemo poročilo o potovanju.

Opisuje pokrajine in njihove prebivalce, podaja kulturno sliko kraja ter kaže

tamkajšnje ljudske običaje in dogodke tako, da vzbuja v bralcu občutek, kakor da

sam potuje po opisovanih deželah. Dober potopis ne sme biti samo poučen, ampak

vselej tudi zabaven in zanimiv« (Trdina 1958: 292). Tudi Trdinova uvršča potopis

na mejno področje med leposlovjem in informativno-poučnim pisanjem.

Matjaž Kmecl v Mali literarni teoriji: »potopis – najrazličnejše vrste besedil, ki

so po snovi (poučna) poročila o potovanjih: a) praktični potopis kot napotek

potniku; danes različni turistični vodiči; b) leposlovni potopisi, v katerih praktični

napotki niso toliko pomembni in je pomembnejše “nepraktično” literarno

sporočilo, mimezis geografsko in časovno sicer določljivih ljudi, pokrajin, navad,

dogajanj ipd. Tako govorimo o potopisnem romanu, potopisni pesnitvi,

potopisnemu eseju itd.« (Kmecl 1996: 299). Kmecl zapiše tudi, da se »potopis po

svoji naravi že giblje dlje od mimetičnosti. Količina praktičnih sporočil, ki ne

merijo na bralčevo predstavno domišljijo, marveč širijo predvsem bralčevo

znanje, védenje o rečeh, je v njem že prevladujoča. Tudi najbolj literaren potopis

ne more brez njih. Literarni potopis je rad poln reportažnih esejističnih predelov:

pisec ne ostaja pri golem opisovanju poti, marveč uprizarja prizore med ljudmi, ki

jih srečuje, sporoča njihove navade, njihovo zgodovino, vmes tudi pofilozofira in

pomoralizira (Kmecl 1996: 298).

Po Lahovih ugotovitvah je Kmeclova opredelitev malo uporabna, primeri iz

svetovne književnosti (str. 2992) pa sploh nesprejemljivi: skupino a (tip:

geografski in turistični vodnik) je Lah iz potopisja izločil že na začetku, v skupini

2 Stran v Kmeclovi Mali literarni teoriji (1996).

- 16 -

b pa navaja Kmecl, razen po Lahu ustreznega Marca Pola, leposlovna dela (npr.

Homerjevo Odisejo, Cervantesovega Don Kihota, Swiftova Gulliverjeva

potovanja), kjer gre za mešanje potopisja in potovanja kot tematske sestavine

leposlovnih del.

Tudi Zmago Šmitek v članku z naslovom Po stezah slovenskih potopiscev

izpostavi večplastnost potopisa in s tem povezanimi potencialnimi predmeti

raziskovanja različnih znanosti: antropologije, etnologije, sociologije, zgodovine

književnosti, semiotike, estetike, družbene geografije, psihologije, ki pa jih poleg

čisto tekstualne zapuščine zanima tudi druga spremljajoča dokumentacija:

zemljevidi, fotografije, risbe … (Šmitek 2002: 188). Na drugem mestu zapiše, da

je težko ločevati med umetniško in kognitivno vrednostjo potopisa, saj globina

spoznanj, oblikovna popolnost in besedna izraznost prispevajo k temu, da dober

potopis preraste svoj časovni okvir in ohrani trajen estetski in

kulturnozgodovinski pomen. Potopis omogoča vsakovrstne improvizacije; zato

tudi nima prave koherence, je hibridna literarna zvrst (Šmitek 1988: 377).

Pri potopisu, kakor tudi nasploh, ne gre nikdar za čisto zaznavanje; vedno se

srečujeta dve sliki, od katerih nobena ni povsem resnična: slika, ki jo potujoči

vidi, in podoba, ki jo nosi v sebi. Vselej obstaja določena distanca (čeprav še tako

majhna) med pripovedovanim in pripovednim časom. Pri obnovah in

rekonstrukcijah popotnih doživetij prehaja potopis v memoarsko literaturo. V

potopisu je osebno pogojen tudi izbor dogodkov in posamezni poudarki, ki lahko

segajo do skrajne tendencioznosti. Iz takšni popotnih refleksij pa je kljub temu

mogoče izluščiti podatke, ki so znanstveno pomembni, pa naj gre pri tem za

geografijo, zgodovino, etnologijo, sociologijo itd. (prav tam, str. 378, 379).

Lah definira potopis kot polliterarno (ali bolj časnikarsko ali bolj leposlovno)

prozno zvrst različne dolžine (od krajšega članka do obsežne knjige). V njem

avtor (= popotnik = potopisec), ki se svobodno, prostovoljno odloča za

pot(ovanje), subjektivno prikazuje objektivno pot in se ji bistveno ali vsaj

pretežno posveča. Za potopis ni pomembna dolžina poti (iz Litije do Čateža ali pa

okoli sveta) niti način potovanja (peš ali z različnimi prometnimi sredstvi, po

kopnem ali po vodi). Nagibi za potovanja so močno različni: od pustolovskih do

- 17 -

zabavnih, od verskih do političnih, od službenih do spoznavnih itd. (Lah 1999:

10).

Šmitek po Lahu povzame, da je za književno teorijo potopis polliterarna zvrst

različne dolžine, ki subjektivno prikazuje objektivno pot in se ji bistveno ali vsaj v

večji meri posveča; po Kmeclu pa, da je potopis tipični predstavnik didaktične in

informativno-poučne literature zaradi dokumentarnosti in načrtnosti tovrstnega

opisovanja (Šmitek 1988: 377).

2. 1. 2 Delitve potopisov

V knjigi Vse strani sveta: slovensko potopisje od Knobleharja do naših dni je

Andrijan Lah zbral biografske podatke o slovenskih potopiscih, ki so med letoma

1850 in 1999 pisali o domovini in bližnji ali daljni tujini (z izjemo alpinističnih

potopisov). Knjiga se omejuje le na knjižne objave in ne tudi na časopisne

reportaže. Poleg tega je Lahov kriterij izbora tekstov jezikovni, zato začne

zgodovino slovenskega potopisa leta 1850, ko je izšla prva potopisna knjiga v

slovenščini (Potovanje po beli reki, ki jo je napisal slovenski misijonar v Sudanu

Ignacij Knoblehar in jo je iz nemškega izvirnika prevedel Vinko F. Klun). Po tem

načelu Lah med potopisci s slovenskega ozemlja ne upošteva mnogih

predhodnikov, ki so pisali po tedanji navadi v latinskem ali nemškem jeziku. Prav

tako pa ne omenja tudi nekaterih novejših osebnosti (npr. popotnice Alme M.

Karlin, doma iz Celja, iz etnično slovenske, a nemško govoreče družine, ker je

svoja besedila pač pisala v nemščini). Po mnenju Zmaga Šmitka je pravilnejši

teritorialni pristop, saj sta bili nemščina in latinščina stoletja dolgo mednarodna

pogovorna in književna jezika, nikakor pa ne izraz ozke nacionalne pripadnosti

(Šmitek 2002: 189–190).

Ker je po Šmitku o potopisu mogoče razpravljati na dva načina (tj. glede na

njegov ožji literarnozgodovinski ali širši kulturnozgodovinski pomen), je v

ospredju zanimanja kulturnega zgodovinarja, etnologa in sociologa tematika ali

snov potopisa, medtem ko je za književnega zgodovinarja pomembnejši način

literarnega oblikovanja oziroma kako pisec doživlja in opisuje pot, kako razpolaga

- 18 -

s svojo doživljajsko pozornostjo, kapaciteto opazovanja in besedno umetniško

ustvarjalnostjo na relaciji človek – pokrajina (Šmitek 1988: 378).

Zaradi različnih pomenov prihaja do različnih delitev potopisov. Književna teorija

loči dokumentarni potopis kot neposredno pričevanje in namišljeni (fiktivni)

potopis, ki mu je namišljeno potovanje le pretveza za literarno oblikovanje zgodbe

in ga zato ne prištevamo k pravi potopisni literaturi (Šmitek 2002: 190). Šmitek

našteje tudi različne književne vrste (roman, reportaža, esej, feljton, črtica, satira,

pesnitev itd.), ki imajo lahko potopisno vsebino. Drugače pa kulturna zgodovina

deli potopise na podvrste glede na to, katera geografska območja zajemajo in

kakšna je njihova ožja tematika (npr. turistični, izseljenski, romarski, planinski ali

alpinistični, vojaški ali legionarski, pomorski potopis …). Tudi življenjepisi

pomembnih popotnikov in misijonarjev, opisi geografskih odkritij itd., vsebujejo

potopisne fragmente. Izmišljenost je še posebno očitna pri pravljičnem,

fantastičnem in satiričnem potopisu, čeprav nemalokrat opozarja na resnične

razmere (prav tam).

Andrijan Lah poda splošnejšo delitev potopisov: domačijski (potopisi s

slovenskega ozemlja) in svetovni (tujina v celoti; možne dodatne delitve po

celinah, državah ipd.); potopisi po kopnem in potopisi po vodi (morski, rečni)

(Lah 1999: 195).

2. 1. 3 (Avan)turistični potopis

V središče mojega zanimanja je postavljen (avan)turistični potopis, kamor lahko

uvrstimo potopisno delo Alme M. Karlin. O nastanku in razvoju te podzvrsti

potopisja je pisal Zmago Šmitek v prej omenjenem članku (Po stezah slovenskih

potopiscev).

Turistična potovanja imajo predhodnike v romanjih, ki so se jih udeleževali vsi

sloji prebivalstva. V 17. stoletju so postala moderna vzgojno-izobraževalna

potovanja za mlade plemiške sinove (običajno v družbi skrbnika) in nastala je

znanost o potovanjih, apodemika. Načrtovanje potovanj, njihovi racionalni,

izobrazbeni in logistični momenti, vodenje zapiskov ali popotnih dnevnikov; vse

- 19 -

to je vplivalo tako na našega Valvasorja in nastanek njegove Slave Vojvodine

Kranjske (1689), kot tudi v širšem okviru na rojstvo pravega turizma v 19.

stoletju. K temu je bistveno prispevalo tudi vzpostavljanje rednih prometnih

povezav (pri nas zlasti prek pristanišča v Trstu) in plačilna sposobnost srednjih

slojev, da si omogočijo takšne “počitnice”, ki so bile hkrati tudi zunanje znamenje

družbenega prestiža (Šmitek 2002: 194–195).

Prav “turistični” potopis je pojav 19. stoletja, bolj ali manj sočasen s prvimi

tiskanimi turističnimi vodniki. Turistični potopis je tista podzvrst potopisa, ki je

danes med širšim bralstvom najbolj znana in priljubljena. Sem lahko uvrstimo

potopise Alme M. Karlin, ki je v obdobju 1919–1928 obkrožila svet in napisala

vrsto potopisnih in beletrističnih podlistkov, reportaž in knjig. Pri Karlinovi je

težko ločevati med čistim potopisom in sorodnimi sestavinami ali spodbudami v

njenih drugih književnih delih. Verjetno je njeno najbolj potopisno delo knjiga

Urok Južnega morja: tragedija neke žene, ki je rezultat dveletnega bivanja na

nekaterih tihomorskih otočjih (prav tam, str. 195). Prav tako pa ne zaostaja prvi

potopis Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske.

- 20 -

2. 2 Teorija imagologije

V delu Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v

tuji književnosti. Imagološko berilo se nahaja prevod članka vodilnega evropskega

imagologa Daniela-Henrija Pageauxa, z naslovom Uvod v imagologijo. Članek je

prevedel in priredil Tone Smolej.

Imagologija je posebna disciplina primerjalne književnosti in raziskuje podobe,

predstave različnih narodov v književnosti. Podoba nastane, tako pravi francoska

teorija, ko vstopa Jaz v razmerje do Drugega in zmeraj govori tudi o odnosu Jaza

do Drugega, tudi o Meni, o Mojih oziroma Naših stereotipih, predsodkih do

Tujega. Imagologija je meddisciplinarno zasnovana in je tesno povezana z

drugimi vedami: z zgodovino, kulturno zgodovino, biografijo, literarno vedo,

nacionalno literarno vedo, s psihologijo, prevodoslovjem in drugimi. Njena

teoretska izhodišča izhajajo iz francoske šole primerjalne književnosti, v zadnjih

desetletjih v okviru meddisciplinarno in kontekstualistično usmerjene literarne

vede dobiva vse večji pomen tudi pri nas.

2. 2. 1 Podoba

V okviru imagologije je govor o literarni podobi, ki predstavlja celoto idej o

Tujem. Podoba se kaže kot osvetljevalka delovanja družbe v njeni ideologiji (npr.

rasizem, eksotizem). Vsaka podoba nastane, ko se Jaz zave svojega odnosa do

Drugega. Podoba je torej izraz (ne nujno literaren) nekega pomembnega

razhajanja med dvema vrstama kulturne realnosti. V sociologiji bi šlo za

razhajanje v družbenih razredih, rasah ali geokulturnih prostorih (regija proti

glavnemu mestu), v antropologiji pa za nasprotje med “primitivnimi” družbami

ter družbami s pisavo in zgodovino.

Podoba je predstava neke kulturne realnosti, skozi katero posameznik ali skupina,

ki sta jo izoblikovala, razkrivata in izražata družbeni, kulturni, ideološki in

namišljeni prostor, v katerega se hočeta uvrstiti. V tem prostoru se s pomočjo

podob in predstav izražajo načini, s katerimi se neka družba vidi, razmišlja o sebi,

hkrati pa razmišlja o Drugem. Podoba o Tujem (opazovana kultura) lahko izraža

neke stvari o izhodiščni kulturi (opazujoči kulturi) in na metaforični ravni lahko

- 21 -

razkriva ideologijo. S tem se razkriva bipolarnost: istost (identiteta) proti drugosti

(alteriteta), pojma, ki sta istočasno nasprotna in dopolnjujoča.

Vsaka podoba je lažna, saj je predstava in ubeseditev določene realnosti. Ker je

podoba predstava, elementi, prisotni v duhu (pisatelja, kolektiva), zamenjujejo

odsotni izvirnik (Tuje). Gre za mešanico čustev in idej; tako se podoba oblikuje

in izpiše na podlagi shem, postopkov, ki že obstajajo v opazujoči kulturi.

Med vsemi simbolnimi jeziki, s katerimi družba razpolaga, je tudi podoba, ki ima

nalogo izrekati medetične, medkulturne odnose, odnose med opazujočo in

opazovano družbo.

Jaz opazuje Drugega in podoba o Drugem nosi tudi podobo o tem Jazu, ki

opazuje, govori in piše. Podoba o Drugem na individualni (pisatelj), kolektivni

(družba, dežela, narod) ali polkolektivni (miselna družina, mnenje, književnost)

ravni se lahko pojavi kot negacija Drugega, dopolnilo in nadaljevanje Jaza in

njegovega prostora (Smolej 2005: 11, 12).

2. 2. 2 Stereotip

Posebna, množična oblika podobe je stereotip, ki se ne pojavlja kot znak (kot

predstava, ki proizvaja pomene), marveč kot “signal”, ki avtomatično napoti k eni

sami možni interpretaciji in je dokaz enopomenske komunikacije. Stereotip je

enooblikoven in enopomenski, širi le “bistveno” sporočilo, oddaja le bistveno

podobo.

Pomen stereotipa v komunikaciji je jasen, saj širi najmanjšo obliko informacije za

neko maksimalno komunikacijo, ki teži k posploševanju. Gre za neke vrste

povzetek, simbolično okrajšavo neke kulture (kliše). Stereotip ustvarja razmerje

med družbo in poenostavljenim kulturnim izrazom, prinaša definicijo Drugega in

je izjava minimalnega kolektivnega znanja, ki hoče biti v vsakem zgodovinskem

trenutku veljavno. Stereotip ni večpomenski, je pa večkontekstualen, uporabljiv

vsak trenutek znova, na impliciten način vzpostavlja stalno hierarhijo, dihotomijo

med svetom in kulturami.

- 22 -

Za izrekanje in ustvarjanje stereotipov lahko služi fiziološki register (npr. kljukast

nos za žide, nasmeh z belimi zobmi pri črncih). Stereotip vzdržuje tipično

ideološko zamenjavo deskriptiva3 (»Ta narod je […]«) in normativa4 (»Ta narod

ne zna […], ne ve […]«). Deskriptiv (fizični atribut) se zamenjuje z normativnim

redom (manjvrednost nekega naroda, kulture). Rasistična ideologija v mnogih

različicah sloni na lažni demonstraciji fizične ali intelektualne manjvrednosti in

nenormalnosti Drugega (Smolej 2005: 12, 13).

2. 2. 3 Temeljni odnosi do Tujega

V teoriji imagologije je govor o izmenjavah in odnosih (medkulturni dialogi) med

Jazom in Drugim, ki so lahko enostranski ali dvostranski, enopomenski ali

vzajemni. To razlikovanje vodi do pojmov manija, fobija in filija.

2. 2. 3. 1 Manija

Pisatelj ali skupina pojmujeta tujo realnost kot absolutno večvredno v odnosu do

opazujoče, lastne kulture. Večvrednost lahko zadeva samo del ali vso tujo

opazovano kulturo. Posledica za izvorno kulturo je, da jo ima pisatelj ali skupina

za manjvredno. Pozitivno vrednotenje Tujega sovpada z negativno, slabšalno

vizijo izvorne kulture. Gre za manijo in predstava o Tujem se razkriva bolj kot

privid kakor podoba (npr. anglomanija, rusomanija, hispanomanija) (Smolej 2005:

19).

2. 2. 3. 2 Fobija

Tuja realnost je pojmovana kot manjvredna v razmerju do izvorne kulture. Gre za

fobijo, privid pa tokrat zadeva izvorno kulturo (npr. germanofobija v Franciji ali

“nordomanija” v hispanoameriških elitnih krogih) (Smolej 2005: 19, 20).

3 Opis. 4 Določilo; kar določa normo ali velja za normo.

- 23 -

2. 2. 3. 3 Filija

Tuja realnost je sprejeta pozitivno, kot takšna se vpisuje v opazujočo kulturo, ki je

tudi pojmovana pozitivno in tako dopolnjuje opazovano kulturo. Filija je edini

primer realne dvostranske izmenjave.

Medtem ko manija živi od izposoj (idej, oblek, npr.- neprevedeni – dandy), filija

živi od poznavanja in vzajemnega priznavanja, kritičnih izmenjav ter

enakopravnega dialoga. Če pri maniji govorimo o mehanski akulturaciji, smo pri

filiji priča dialogu kultur. Če fobija predvideva eliminacijo – simbolično smrt

Drugega -, filija skuša vzpostaviti težko in zahtevno pot, ki vodi prek priznavanja

Drugega (Smolej 2005: 20).

2. 2. 3. 4 Druge možnosti

Tu se izmenjava in dialog umikata v korist novih sklopov na poti k unifikaciji ali

obnovi izgubljenih enot (npr. panlatinizem, pangermanstvo, panslovanstvo). Sem

uvrščamo tudi kozmopolitizem in internacionalizem vseh barv, kjer je najtežje

razločiti pozitivno in negativno.

Pri unifikacijah je jasno, da so odnosi med sestrami in brati istega jezikovnega

področja pozitivni, iz tega pa se lahko razvijejo fobije, ki presegajo eno samo

deželo. Možno pa je, da je tuja kultura globalno negativna, toda tudi opazujoča

kultura je takšna (Smolej 2005: 20).

- 24 -

2. 3 Podobe in stereotipi v potopisni literaturi

S podobami in stereotipi v potopisni literaturi se je ukvarjal Zmago Šmitek v

članku Po stezah slovenskih potopiscev ter v spremni besedi antologijskega izbora

potopisnih besedil z naslovom Poti do obzorja: antologija slovenskega potopisa z

neevropsko tematiko.

2. 3. 1 Vplivi na potopis in povratni učinek potopisa

Potovanja so udeležencem vedno ponujala priložnosti za izmenjavo mnenj s

somišljeniki ali drugače mislečimi tujci, pa tudi za samostojno razglabljanje in

razčiščevanje o lastnem človeškem bistvu. Pripravljenost za komuniciranje je

hkrati pomenila tudi določeno strpnost, zavest o lastni pristranskosti ali omejeno

sprejemanje lastnih predsodkov. Potopis kot ubesedeno potovanje je naposled

omogočal tudi najširše komuniciranje z bralci in jih postavljal v položaj

popotnika. Čeprav so vsebino popotovanj pogosto predstavljali na videz drobni in

bolj ali manj lahkotni dogodki, je premagovanje geografskih razdalj v resnici

pomenilo tudi premoščanje težavnih miselnih in nazorskih preprek, kar je na

koncu vodilo k pomembnim spoznanjem. Do širjenja obzorja je prihajalo le tedaj,

ko se nasprotja, s katerimi se je popotnik srečeval, niso skrivala pod plaščem

prilagajanja, ampak so se zavestno razreševala. Obzorje, ki je cilj vseh daljnih

popotovanj, ni zgolj črta, ki geografsko razmejuje nebo od zemlje, marveč v

prenesenem pomenu tudi ločnica med stereotipnim, mitološkim in razumskim

pogledom na svet (Šmitek 1988: 416, 417).

Na aktualnost posameznih potopisov so vplivali sočasni politični dogodki in idejni

tokovi (npr. razmere v turškem imperiju, slovenski ujetniki iz 1. svetovne vojne v

azijskih predelih Rusije, zanimanje za azijska verstva). Šlo pa je tudi za povratni

učinek: potopis je imel s svojo razširjenostjo pomembno družbeno, politično in

religiozno funkcijo oziroma skupek teh funkcij. Ker je znanje posameznika v

veliki meri izraz skupinskih izkušenj, je razumljivo, da nam potopisi povedo

marsikaj o avtorjih kot predstavnikih svoje dobe in družbene plasti (prav tam, str.

381).

- 25 -

Potopisi so prvovrstni etnografski viri podatkov ali teksti, ki jih je treba brati

“med vrsticami” in tako iz njih izluščiti družbene predsodke in stereotipe.

Potopisna oblika lahko etnografijo poenostavi, da postane razumljivejša širokemu

krogu bralcev, lahko pa potopisi prinašajo znanosti dragocene vire podatkov.

Potopis je mogoče razumeti tudi kot avtorjev stereotipni in arhetipski odnos do

sveta; v vsakem primeru je zaznamovan z duhom svojega časa in prostora. Ker

globoko vsajena dihotomija med “domačim” in “tujim”, “notranjim” in

“zunanjim” delno sega v sfero nezavednega, je vsak “pogled na svet” mogoče

opredeliti kot sistem odnosov med nezavednim in zavednim, arhetipskim in

kulturnim (Šmitek 2002: 189).

2. 3. 2 Širjenje stereotipnih predstav

Šmitek piše o skupinskih predstavah, kolektivnih karakterizacijah, stereotipih,

konvencijah ali klišejih. S tem misli na shematične, poenostavljene razlage o

značaju posameznih ljudstev. Gre za podobe, ki jih imajo pripadniki posameznih

etničnih skupin o sebi, o svojih sosedih in “tujcih”. Ti skupinski pogledi lahko

temeljijo na zgodovinskem spominu, izkušnjah, še pogosteje tudi na emocijah,

pričakovanjih, vplivih ideologije in masovnih medijev (Šmitek 1988: 391).

K širjenju stereotipnih predstav o daljnjih deželah so v minulih stoletjih veliko

prispevala dela znanstvene, didaktične, romaneskne in pridigarske literature ter

slikarske in kiparske umetnosti. Upoštevati moramo tudi vlogo ustnega izročila,

zlasti pri neizobraženih slojih prebivalstva. V karikirani obliki so stereotipi

nastopali v šalah, zbadljivkah ali žaljivkah na račun drugih ljudstev. Vpliv pisane

in tiskane besede se je nenehno povečeval, dokler se ji niso v 20. stoletju

pridružili radio, film in televizija. Od naštetih komunikacijskih medijev je bila

potopisna literatura tista, ki je najbolj vplivala na oblikovanje etničnih stereotipov.

Tudi spreminjanje ustaljenih predstav o tujih ljudstvih je bilo v veliki meri zasluga

potopiscev, saj so pronicljivejši avtorji presegali meje splošno sprejetih šablon

(prav tam). Ne smemo zanemariti povratnega vpliva potopisnega pisanja na

ustvarjanje etničnih stereotipov (Šmitek 2002: 188).

- 26 -

Kolektivne predstave o tujih ljudstvih kažejo mišljenje, okus in potrebe svojega

časa, temu pa se niso mogle povsem izogniti tudi osebne vizije sveta. Na podobo

o tujih ljudstvih je po eni strani vplivala razgibanost domačega kulturnega,

religioznega, gospodarskega in družbenega okolja, po drugi strani pa je bila

obremenjena s tradicionalnimi miselnimi vzorci. Konservativni nazori o tujih

ljudstvih so še posebno dolgo vztrajali med neukim kmečkim prebivalstvom,

pomešani s prvinami ustnega izročila. Dogmatična so bila tudi stališča Cerkve do

“nevernikov”, “razkolnikov” in “poganov”. Med plemstvom, meščanstvom in

kasneje med buržoazijo so se nova spoznanja hitreje uveljavljala. Tako je za

posamezna obdobja mogoče govoriti o sočasnem obstoju več etničnih stereotipov,

ki so se razlikovali tako, kot so si bili različni njihovi družbeni nosilci. Zato

tovrstne stereotipne predstave povedo mnogo več o svojih nosilcih kot o etničnih

skupinah, ki jih označujejo (Šmitek 1988: 392).

Etnični predsodki so temeljili na prepričanju, da so z etničnim in rasnim poreklom

genetsko povezane tudi določene nespremnljive psihološke, kulturne in družbene

značilnosti. Pri tem pa so bile popolnoma spregledane ali zanemarjene osebne

lastnosti posameznikov znotraj skupin, vplivi družbene razslojenosti ipd.

Stereotipne sodbe naj bi veljale za vse člane določne etnične skupine ali vsaj za

večinsko “povprečje”. Dejstva, ki niso utrezala takšnemu miselnemu modelu, so

veljala za postranska ali za izjemo, ki potrjuje pravilo. Vizije daljnih dežel in

ljudstev so bile bolj ali manj dozdevki, izhajajoči iz želja, vrednot in namenov

opazovalcev. Ker so stereotipne označbe tujih ljudstev prihajale iz različnih virov

in pobud, so bile protislovne. Zgodovinski detajli so se v zavesti ljudi polagoma

izgubljali, ostajali pa so stereotipni vzorci, na katere so se navezovale nove osebe

in dogodki. Včasih je tako prihajalo tudi do kombinacij več različnih motivov v

nove celote. Zmeda, ki je pri tem nastajala, pa je imela tudi pozitivno lastnost: še

bolj je spodbujala domišljijo in budila želje po daljnih potovanjih (prav tam).

Pri etničnih stereotipih gre vselej za iskanje in poudarjanje razločkov (čeprav tudi

namišljenih) med “svojim” in “tujim” načinom življenja. Ob kopičenju tovrstnih

argumentov se je izostrovala tudi podoba o lastnem narodu, njegovi eksistenci in

samobitnosti. Stereotipne predstave o drugih, bolj ali manj oddaljenih ljudstvih, so

tako zaradi svoje tendencioznosti pomagale utrjevati zavest o lastni (pozitivni)

- 27 -

identiteti in spodbujale k ohranjevanju njenih vrednot. Na ta način so nastajali

avtostereotipi, idealizirane predstave o sebi (prav tam, str. 393).

V stereotipnih predstavah o “sebi” in “tujcih” se kažejo tiste (bolj ali manj

namišljene) značajske lastnosti, ki se ujemajo s pričakovanji, potrebami, ideali, pa

tudi bojaznimi in prepovedmi določene etnične skupine. Svojo logiko imajo torej

le znotraj obstoječega sistema vrednot in norm. Soglašanje posameznika s

stereotipnimi predstavami družbenega okolja je pomembno znamenje skupinske

solidarnosti, njegovo nasprotovanje pa lahko sproži samoobrambne družbene

mehanizme in celo ostre sankcije (prav tam, str. 415).

Na oblikovanje etničnih stereotipov o čezmorskih ljudstvih v našem in širšem

evropskem okolju so vplivale predvsem naslednje značilnosti: zunanja (telesna)

podoba, značajske poteze, kultura (zlasti politika, ekonomika, estetika), religija.

Omenjeni kriteriji so sestavljali povezan vrednostni sistem. Na človeški

zunanjščini, zlasti na obrazu, naj bi se po prevladujočem mnenju kazala

“duševnost”. Bela, kavkaška rasa je veljala za superiorno, zato je bila tudi merilo

za vse druge. Čim večja je bila antropološka podobnost kakega ljudstva z

evropidnim rasnim tipom, tem opaznejše naj bi bile tudi sposobnosti razumskega

mišljenja in kulturnega napredka. Med najpomembnejša področja kulture so šteli

državno ureditev, trgovino, umetnost in slovstvo. Te vrednostne orientacije so bile

povezane s področji politike, ekonomike in estetike. Tudi religijo so sicer

pojmovali kot del kulture, vendar ji je glede na pomen pripadalo posebno mesto.

Vse do konca 19. stoletja je bila religija glavno merilo ocenjevanja tujih ljudstev,

z njo vred pa tudi osnovne krščanske vrednote – delo, ljubezen, usmiljenje,

molitev itd. (prav tam, str. 400, 401).

2. 3. 3 Oblikovanje podob in stereotipov skozi čas

2. 3. 3. 1 Kozmološki model

Kakor ima arhaična podoba svetá svoja nebesa in pekel, tako so bile tudi dežele,

ki so se razprostirale daleč za našim obzorjem, razporejene na vrednostni lestvici;

bile so naše reprodukcije univerzuma. Človek si je vedno in povsod ustvaril

- 28 -

nekakšen »imago mundi«5, saj je to narekovala potreba po orientaciji, po

celovitem in organiziranem svetu. Ker so bile torej naše predstave o neznanem

svetu izoblikovane po kozmološkem modelu, razpetem med nebesa in pekel, je

tudi naš odnos do bližnje ali daljne tujine nihal med občudovanjem in grozo, med

radovednostjo in nezaupljivostjo, med izzivom in pretnjo (Šmitek 2002: 187).

2. 3. 3. 2 Zahodna superiornost

Silovit napredek znanosti, tehnike in splošne izobrazbe v drugi polovici 19.

stoletja je povzročil, da so dokaj meglene predstave o neevropskih ljudstvih

postale popolnejše, vendar v večini primerov tudi skrajno pristranske. Za

politizacijo in zaostrovanjem odnosov z neevropskim svetom so se skrivali

gospodarski interesi kolonialnih sil. Občasno je prihajalo do pravih kampanj, ki so

našle podporo zlasti pri buržoaziji in srednjem sloju meščanstva. Z občutjem

zahodne superiornosti se je tu in tam mešalo romantično hrepenenje po eksotiki

daljnih dežel in raziskovalne ambicije orientalističnih znanosti (Šmitek 1988:

397).

Ker so verski kriteriji ocvenjevanja izgubljali prepričljivost, so se uveljavile

različne teorije, ki so dokazovale in opravičevale neenakopravnost čezmorskih

ljudstev z družbenoekonomskimi in psihološkimi argumenti, pa tudi z vplivi

okolja. Slovenci smo ob pomanjkanju lastnih teoretičnih zaključkov o

neevropskih kulturah dokaj nekritično sprejemali tuje poglede (prav tam).

V prvi polovici 19. stoletja so delili narode in ljudstva po “duši” na otroške in

odrasle, v drugi polovici stoletja pa je prevladala delitev na “aktivna” in “pasivna”

ljudstva, ki je slednjim odrekla sposobnost lastnega kulturnega napredka. Pasivna

ljudstva naj bi bila v razvoju stagnirala ali celo degenerirala; posledice pa naj bi

bile vidne na rasnem, kulturnem in duševnem področju. Takšne zastoje so pogosto

razlagali z vplivi naravnega okolja. Po teh naziranjih je bela rasa edina (ali največ)

prispevala h kulturnemu napredku človeštva (prav tam, str. 397, 398).

5 Podoba, predstava sveta.

- 29 -

2. 3. 3. 3 Rasizem

Po prepričanju rasističnih teorij naj bi med ljudstvi vladala večna neenakost. Celo

vplivi naravnega okolja naj bi bili pri tem brezpomembni. Prepričanje o rasni in

kulturni manjvrednosti neevropskih ljudstev je bilo v poznem 19. stoletju zelo

razširjeno, kljub naukom o skupnem izvoru človeštva (v obliki bibličnega

stvarjenja ali darvinističnega učlovečenja). Človeška narava naj bi bila torej v

bistvu ista, razlike v zunanjosti, značaju in kulturi pa naj bi bile posledica

naravnega okolja in zgodovinskega razvoja (Šmitek 1988: 398).

Biblična razlaga nastanka človeških ras in kultur je v zadnji četrtini 19. stoletja

postala težko branljiva in so jo začeli opuščati. Stereotipne predstave so se

ohranjale dalje, le z nekoliko drugačno utemeljitvijo. Rasizem si je skušal nadeti

podobo znanosti, vendar mu to dolgoročno ni uspelo. Čeprav je bila v začetku 20.

stoletja teoretična zgradba rasizma, socialnega darvinizma, evgenike6 ipd. do

konca izpopolnjena, je po 1. svetovni vojni v našem okolju ta smer izgubila vso

podporo, z izjemo antisemitizma, ki ga je bilo čutiti kot odmev prebujanja

nacizma v Nemčiji. Že v začetku 20. stoletja je bilo mogoče pri nas slišati tudi

prve kritike imperialistične politike zahodnih držav in s tem posredno tudi

doktrine rasizma (prav tam, str. 399).

3. 3. 3. 4 Koeksistenca kultur

Z diferenciacijo na razrednem in političnem področju so se ob izboljšanih

tehničnih možnostih okrepili mednacionalni stiki najrazličnejših vrst. Prihajalo je

do vedno tesnejšega prepletanja svetovnih gospodarskih, idejnih in umetnostnih

tokov, kar je postopno pripeljalo do koeksistence kultur ali »kulturne enotnosti v

različnosti« (Šmitek 1988: 397–400). Spremembe stereotipnih predstav o

neevropskih ljudstvih so znak oziroma posledica pomembnih

družbenoekonomskih premikov in še posebej znamenje širjenja obzorja (Šmitek

1988: 416).

6 Rasna higiena, nauk o tem, kako doseči telesno in duševno zdrave potomce.

- 30 -

3 PODOBA ALME M. KARLIN

3. 1 Življenje in delo

Alma Maksimilijana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Zanimivo je, da

sta bila starša Slovenca, vendar so pri Karlinovih doma govorili nemško in Almo

vzgajali ob nemških zgledih iz zgodovine, književnosti in glasbe. Ker so v

družinah državnih uslužbencev tedaj govorili nemško, Alma slovenskega jezika

nikoli ni dobro govorila, sploh pa ne pisala, vendar je bilo zanjo vprašanje

narodnosti brez pomena. Potni list je sicer imela od Kraljevine SHS, a kadar je

bilo treba, se je označila kot Nemka ali kot Avstrijka – drugače bi lahko rekli, da

se je imela za državljanko sveta (Pušavec 2007: 429), čutila se je predvsem

Evropejko. Sama je v podlistku namenjenem Cillier Zeitung zapisala: »Sem

ženska in belka po miselnosti«.

Po očetovi smrti, Almi je bilo osem let, se je z mamo in s tetami odpravila na prva

potovanja po Dalmaciji, Hercegovini, Italiji, Tirolski in Bavarski. Bila je precej

svojeglava, že zgodaj se je uprla tradicionalni vlogi ženske takratnega časa, ki je

narekovala, da se morajo deklice naučiti kuhati, šivati in skrbeti za druga

gospodinjska opravila. Zgodnja vedoželjnost jo je pripeljala med knjige, nato v

srednjo šolo v Gradec, kjer je opravila izpita iz francoščine in angleščine, kasneje

v London, kjer je ob prevajanju in poučevanju leta 1914 na londonski šoli Society

of Arts uspešno opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Le-ti so ji odpirali pot v tuje

dežele, s tujimi narodi in njihovo kulturno zgodovino. Lotila pa se je tudi pisanja

slovarja desetih jezikov.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bila kot avstroogrska državljanka v Veliki

Britaniji nezaželena, zato se je umaknila v Skandinavijo na Norveško, kjer se je

preživljala s poučevanjem jezikov in obiskovala knjižnice. Tam se je srečala s

potopisi velikih raziskovalcev in s knjigami o tujih kulturah. Odločila se je, da se

bo poklicno ukvarjala s pisateljevanjem ter sklenila, da se bo tudi sama odpravila

na pot okoli sveta, saj jo je zanimanje za neevropske kulture čedalje bolj

vzpodbujalo, da tuje dežele tudi sama obišče.

Po koncu vojne, spomladi leta 1919, se je vrnila v Celje in ustanovila šolo za tuje

jezike. S prisluženim denarjem se je pripravljala za potovanje okoli sveta.

- 31 -

Študijsko potovanje, ki ga je nameravala opraviti v treh letih, je trajalo osem let

(od 1919 do 1927). Na potovanju je bila brez vsake podpore, tako materialne kot

moralne. Preživljala se je skrajno skromno z objavami v redkih časopisih, pa še ti

so prispevke redko plačevali. Bila je prisiljena na skrajno varčevanje. Vozila se je

v tretjem ali največ v drugem razredu ladij in vlakov, ki sta bila namenjena

domačinom, mešancem in propadlim Evropejcem.

Takoj po vrnitvi je začela urejati zapiske s poti. Znova je vzpostavila stike z

uredništvi časopisov, ki so objavljali njene prispevke in iskala založnike za svoje

že dokončane ali načrtovane knjige. Tako je v letih po vrnitvi dokončala in

objavljala številna dela, urejala gradiva in predavala, najprej v Celju, potem

predvsem v Avstriji in Nemčiji.

Proti koncu leta 1932 se je v Celje za stalno preselila Thea Schreiber Gamelin,

germanistka in slikarka iz Anglije. Jezikovno je pregledovala Almina besedila in

opremljala njene knjige. Skupaj sta pomagali rešiti protinacističnega novinarja

Hansa Joachima Bonsacka. Gestapo je zato Almo v času nacistične okupacije

aretiral, njena dela pa, čeprav pisana v nemščini, prepovedal. Na poti v taborišče ji

je uspelo pobegniti v partizane.7 Po osvoboditvi je skupaj s Theo živela na hribu

Pečovnik nad Celjem, kjer je tudi umrla za rakom 15. januarja 1950, saj jo je

njeno že med potovanjem načeto zdravje kmalu izdalo.

7 O tem obdobju svojega življenja je Alma M. Karlin pisala v knjigi Moji zgubljeni topoli (2008).

- 32 -

3. 2 Na potovanju okoli sveta

Še danes, ko so potovanja množična navada, trend, nam ob pogledu na karto

sveta, na kateri označimo kraje, ki jih je Karlinova obredla, zapre sapo.

Karlinova se je na pot odpravila 24. novembra 1919. Z vlakom se je odpeljala s

celjske železniške postaje do Ljubljane in nato v Trst. Cilj: Japonska. Predviden

čas potovanja: tri leta. S seboj je vzela kovček z najnujnejšimi oblačili,

desetjezični slovar, ki ga je sestavila sama in legendarno eriko – pisalni stroj.

Po poskusih, da bi v tržaškem pristanišču našla ladjo za Japonsko, za katero je že

imela vizo, je poskusila še v Genovi. Slednjič je našla ladjo, ki je bila namenjena

v Južno Ameriko, in se vkrcala. Na Japonsko bo prišla s pacifiške strani. Med

vožnjo po razburkanem Atlantiku so se ji sesipale pustolovske iluzije, njeno

kolumbovsko evforijo so zalivali potoki bruhanja z morsko boleznijo

zaznamovanih žensk – potovala je v podpalubju, v tretjem razredu med

proletariatom. »Na morju sem komunistka«, je zapisala.

Po burnem srečanju z “gospodom” Atlantikom je konec aprila 1920 prispela v

Peru, v pristanišče Mollendo, kjer so jo za dobrodošlico oropali še preostalega

drobiža. V Peruju je životarila ob kruhu in čaju in doživljala napade “moških

dvonožcev”.

Na poti v notranjost Peruja je ostala za tri tedne v mestecu Arequipa (danes tretje

največje mesto v Peruju). Kruh si je služila kot učiteljica tujih jezikov, kot

prevajalka in kasneje kot avtorica reportaž “s terena”, predvsem za nemške in

avstrijske časopise, pa tudi za časopis celjskih rojakov Cillier Zeitung. V Arequipi

je bila kot bela ženska brez moškega spremstva na vsakem koraku izpostavljena

vulgarnemu dvorjenju domačih moških, doživela je celo poskus posilstva; moške,

ki v ženski vidijo samo objekt svoje spolne sle, je začela imenovati “dvonožci”. S

skrajno načeto iluzijo o potovanju mlade ženske okoli sveta zapusti “deželo otrok

sonca”, »kjer vladajo nagoni in vsako boljše čustvo molči« (Samotno potovanje v

daljne dežele: tragedija ženske, str. 118).

- 33 -

Iz zanjo vsestransko uročene in preklete Južne Amerike jo je neslo v Panamo, na

ozemlje ZDA, kamor je prispela avgusta istega leta in kjer je dočakala novo leto

1921. Kljub avstrijskemu poreklu je postala kot prva ženska sodna prevajalka

mesta in province Panama, kjer je na lastni koži občutila delovanje lokalnih

vudujskih8 čarovnikov. Nato je potovala ob zahodni obali Srednje Amerike v

“svobodno deželo”, kjer je bilo tedaj po njenem vsega dovolj, le toliko opevane

svobode ne. Avgusta 1921 je bila v San Franciscu. Potem je od marca do julija

1921 odpotovala na Havaje. Tam so jo prvič intervjujali za časopis (Star Bulletin)

ter doživela pokop zadnjega havajskega princa.

Leta 1922 je končno prispela na Japonsko, kjer je začela pisati za ugledni tokijski

časopis Asahi Shimbuna, kar je sprožilo val poznanstev z izobraženci, ki so jo

vabili v svojo družbo. Dobila je službo na nemškem veleposlaništvu, kar je

svojevrsten paradoks, saj je bila jugoslovanska državljanka. Srečala se je z dvorno

igralko Suzuki in mnogimi japonskimi umetniki. Japonska – balzam za njeno

dušo, razbolelo od hrepenenja po ravno takšni, omikani prijaznosti, kakršno

premorejo Japonci (Dolschon 1997: 187). Karlinova je večkrat zapisala, da bi tam

lahko tudi ostala.

1. julija 1923 je zapustila Japonsko, deželo, »kjer me nihče ni užalil, nihče mi ni

storil nič hudega« (Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske, str. 269).

Koreja, kamor je pripotovala, ji je vzbudila občutek doma. Z vlakom je

prepotovala deželo in preko Mandžurije prispela v Peking. Tam se je s

priporočilom oglasila pri Erichu von Salzmannu, dopisniku uglednih nemških

revij in časopisov ter poznavalcu Kitajske in Daljnega vzhoda. Karlinova je pisala

članke za pekinški časopis Far Eastern Times in postala Salzmannova tajnica.

Sredi novembra 1923 je odpotovala v Šanghaj in od tam na Tajvan.

Iz Hong Konga se je mimo Filipinov, kjer je ostala nekaj tednov, mimo Bornea in

Celebesa, vozila z ladjo proti Avstraliji, kjer se je februarja 1924 izkrcala v

Sydneyju. Aprila so jo v Adelaidi znova intervjujali in prvič je nastopila v javnosti

s predavanjem o svojem potovanju. Iz Melbourna se je odpravila na Novo

8 Karibski sinkretistični religijski in verski kult; tudi urok ali magična formula, ki naj bi vsebovala

skrivno moč (npr. vudu lutka).

- 34 -

Zelandijo in se izkrcala v Wellingtonu, potovala je po deželi Maorov, izdelala

botanični album, v Aucklandu v časopisu Auckland Star pa je izšel članek o njej.

Postala je “slavna”, vrstila so se povabila na obiske pri pomembnih ljudeh in

ponudbe za predavanja. Predavala je v misijonih in ženskih društvih o življenju

žensk v deželah, ki jih je obiskala, o umetnosti teh dežel, v mestu Rotorua je

večkrat predavala o miru na svetu. Jeseni 1924 se je iz Aucklanda z ladjo

odpravila na najtežji del svojega potovanja. Podala se je na otoke in otočja

južnega Pacifika. Na tropskih otokih je nameravala ostati šest ali osem mesecev, a

je bila zaradi slabih zvez, pomanjkanja denarja in bolezni prisiljena trope

“prenašati” dve leti.

Najprej je prispela na otočje Fidži ter se ustavila še na drugih južnopacifiških

otočjih. Na Novi Gvineji je skorajda res kazalo, da bo neslavno končala v loncu

kot “dolgi prašič”, kakor so domačini imenovali človeško meso. Divjakom, ki so

okoli nje že uprizorili obredni ples, je natresla v oči poper in pobegnila. Jezero

Sentani, kjer je komaj odnesla celo kožo in od koder je prinesla domov žensko

poročno in mrliško obleko iz drevesnega lubja, je bilo v tistem času na meji

znanega sveta. Dlje v notranjost dežele ni zaradi pragozdov, močvirij in sovražnih

domačinov prišla nobena odprava.

Čez dve leti, leta 1926, je obšla še Indonezijo. Z Nove Gvineje je odpotovala na

Javo in druge indonezijske otoke, obiskala Malezijo, Tajsko, Mjanmar ter Indijo,

kamor je prispela leta 1927. V zadnjem letu že slovitega potovanja okoli sveta,

sredi leta 1927, se je Karlinova nahajala v Karačiju (današnji Pakistan). Iz Celja

so prihajala pisma njene mame z jasno izraženo željo, da naj se čimprej vrne

domov, če jo hoče videti še živo. Zato se je Alma odločila predčasno prekiniti

svoje potovanje, ne da bi od blizu izkusila še Afriko, sploh njeno notranjost,

vkrcala se je na italijanski parnik in se skozi morsko ožino Bab el Mandeb ter

Sueški prekop odpeljala v Benetke, kjer se je izkrcala. Od tam se je z vlakom prek

Ljubljane in Zidanega Mosta vrnila domov v Celje, kamor je prispela predzadnji

dan decembra leta 1927. Vlak je pripeljal Almo, eriko in kovček. Izstopila je še

manjša in bolj drobna, kot je vstopila (Dolschon 1997: 187). Nikjer ni bilo otrok,

ki bi ji mahali, in ne cvetja. Doma je bila samo umirajoča mati.

- 35 -

3. 3 Literarno ustvarjanje

Pisateljska ustvarjalnost Alme M. Karlin je bila zelo obsežna in raznovrstna. Iz

pisateljske snovi, ki se je nakopičila na potovanju in jo je shranila v obliki

sprotnih zapiskov, je ustvarila glavnino svojega objavljenega pisateljskega opusa:

potopise, etnografske opise vraževerja in čarovniških praks, veliko strani

strokovnih razprav z etnološkega in etnografskega področja (bila je namreč

izvrstna opazovalka krajev, navad in običajev, ter strastna in sistematična

zbirateljica) ter umetno prozo (zgodbe, pripovedi, črtice, novele, romane), ki se

dogaja v eksotičnih okoljih daljnih dežel, skozi katere je potovala.

Karlinova je bila širši slovenski javnosti do nedavnega precej neznana. Na začetku

tridesetih let 20. stoletja so jo poznali raznovrstni krogi, predvsem v tujini in

veliko manj doma. Od leta 1921 do 1937 je pri različnih založbah v Nemčiji,

Veliki Britaniji, na Finskem in v Švici izdala dvaindvajset knjig. V zapuščini

hranijo še približno štirideset neobjavljenih besedil in štiristo pesmi, notnih

zapisov, risb …

Pri nas so ji šele devetdeseta leta prejšnjega in začetek tega stoletja začela

namenjati več pozornosti, saj so v zadnjem času prevedli v slovenščino in natisnili

več kot deset pripovednih del. Zanimanje zanjo se obuja po eni strani zato, ker je

avtorica ženska, po drugi pa morebiti tudi zato, ker se nenazadnje mentalni prostor

zadnjih desetletij dvajsetega stoletja odpira drugačnim, to je “novodobnim”

duhovnim tokovom (Dular 1998: 166).

Po vrnitvi s potovanja je Karlinova objavila dva potopisa: Einsame Weltreise

(1929)9 in Im Banne der Südsee (1929),10 izdaji teh knjig pa je sledilo še delo

Erlebte Welt, das Schicksal einer Frau; durch Insulindie und das Reich der

weiβen Elefanten, durch Indiens Wunderwelt und durch das Tor der Tränen

(1930),11 to je tretji potopis, ki je v resnici drugi del potopisa Im Banne der Südsee

(Urok Južnega morja: tragedija neke žene), gre pa za isto vsebino.

9 Slovenski prevod: Samotno potovanje v daljnje dežele: tragedija ženske (1969, 2006, 2007). 10 Slovenski prevod: Urok Južnega morja: tragedija neke žene (1996). 11 Slovenski prevod: Doživeti svet: usoda ženske: po Insulindiji (tj. Malajskem otočju) in kraljestvu

belega slona, skozi čudoviti svet Indije in skozi Vrata solza (2006, 2007).

- 36 -

Prav gotovo so v obsežnem pisateljskem opusu Alme M. Karlin potopisi

uspešnice ne samo zaradi visokih naklad, v katerih so izšli, marveč so bili

prevedeni tudi v angleščino in finščino. Odziv na potopise je bil med bralstvom

izreden. Njena popularnost je narasla do take mere, da so po Nemčiji, Avstriji in

Švici ustanavljali t. i. “klube ljubiteljev Alme Karlin”. Popolnoma drugače je bilo

v njeni domovini. V slovenskem časopisju tistega časa so sicer omenjali podvig

Celjanke, vendar nobena slovenska literarna revija ni prinesla poročila, kaj šele

kakšne recenzije o njenih uspešnicah. Karlinova je bila bržkone prevelika

atrakcija in prelahko čtivo, verjetno zato, ker so v njem uživale množice bralcev,

da bi se z njim javno utegnili ukvarjati filozofsko naravnani književni recenzenti

(Pušavec 2007: 428). Zato je bil njen prostor v popularnih revijah in časopisih in

zaradi tega se jo je prijela oznaka moderne, eksotične pisateljice – za ženske.

Predsodek, da je ženska in, še huje Slovenka, ki piše v nemščini, jo je med

slovenskim občinstvom za desetletja “zakopal”.

Prvo delo, ki so ga izdali v slovenščini leta 1969, je prevod potopisa Samotno

potovanje, vendar delo ni doživelo posebnih odmevov. Po več kot štiridesetih

letih, leta 2006, je bil potopis Samotno potovanje v daljne dežele: tragedija ženske

v neokrnjeni obliki preveden v slovenščino (ponatis leta 2007). Drugi potopis v

slovenščini, Urok Južnega morja: tragedija neke žene, je izšel šele leta 1996,

tretji, Doživeti svet: usoda ženske: po Insulindiji (tj. Malajskem otočju) in

kraljestvu belega slona, skozi čudoviti svet Indije in skozi Vrata solza, pa je izšel

preveden v slovenščino leta 2006 (ponatis leta 2007).

V slovenskem prevodu je izšlo tudi nekaj kratke proze, tj. zbirka kratkih zgodb

Zmaji in duhovi (1996), zbirka s tremi novelami Pod košatim očesom (2002),

zbirka dveh novel in dveh črtic Japonske novele (2006) ter zbirka novel(et)

Smrtonosni trn in druge nenavadne zgodbe iz Peruja in Paname (2007), ki je

antropološke in etnografske narave, kjer avtorica govori – tako kot antropologinja

Margaret Mead – o rojstvu, dozorevanju, poroki in smrti pri domorodcih; v

slovenščini je izšel izbor potopisnih feljtonov iz Cillier Zeitung z naslovom

Popotne skice (1997) ter romani Modri mesec (1997), Angel na zemlji (1998) in

- 37 -

Svetlikanje v mraku (1999). Prejšnje leto je v slovenskem prevodu izšla še

monografija z naslovom Moji zgubljeni topoli (2008).

- 38 -

4 OBRAVNAVANA PROZA ALME M. KARLIN

4. 1 Potopisna literatura

Potopisa Samotno potovanjev daljne dežele: tragedija ženske12 in Urok Južnega

morja: tragedija neke žene13 temeljita na »polliterarnih, na meji leposlovja in

novinarsko-dokumentarnega pisanja gibajočih se popotniških zapisih« (Lah 1999:

9, 10). Za polliterarno delo gre pri nizanju avtoričinih najrazličnejših nenavadnih

dogodkov in izkušenj iz eksotičnega sveta, v poročilih iz daljnih krajev, otokov in

morij, ki so antropološke narave (govori o rojstvu, dozorevanju, poroki in smrti

pri domačinih). Literarna vrednost pa se pokaže takrat, ko poročila presegajo golo

naštevanje in popisovanje nenavadnih pokrajin, ljudi, rastlinja, živalstva, ko

zanimivo razmišlja in streže s spretno oblikovano fabulo. »Bralca nagovarja še z

drugimi registri, ne samo reportažno-potopisnimi« (Pušavec 2007: 431).

V potopisih nas Karlinova popelje skozi lastno izkušnjo spoznavanja in

doživljanja “eksotične drugačnosti”. Razkriva se nam kot duhovita, prodorna in

subtilna opazovalka starodavnih in modernih tujih kultur, tudi v njegovih

vraževersko-magičnih in duhovno-verskih strukturah. V potopsih ne gre zgolj za

naštevanje in opisovanje dežel in krajev, ampak je »v središče dogajanja vedno

postavljen človek« (Jezernik 2007: 202).14 V njih razbiramo avtoričin bistri,

izostreni, kritični in talentiran čut za opazovanje drugačnosti in polno vživljanje v

pisano paleto mentalitet. Iz vseh njenih zapisov veje neverjetna življenjska

energija, povezana z izjemno ustvarjalno radovednostjo in s trdoživo vztrajnostjo.

Potopisi se razodevajo kot delo že kar nečloveško vztrajne, nadarjene in trdožive

opazovalke.

Tematika potopisov je eksotična, prvoosebne potopisne vrstice govorijo o

izkušnjah iz sveta. Potopisa sta etnografsko dokumentaristična, reporterska ter

komentatorska, motivike pa ne razvijata v sklenjen pripovedni model (Dular

1998: 169). Ker v njiju ni epskega razmaha v razkrivanju daljnih dežel, nista

klasična potopisa, kjer bi avtorica “izstopila” iz sebe in z znanstveno faktografijo

12 V nadaljnem citiranju označeno kot PI. 13 V nadaljnem citiranju označeno kot PI. 14 Povzeto po: Prezelj, Jožica: Slovenska potpisna literatura. Diplomska naloga. – Ljubljana: FF,

1996.

- 39 -

opisovala svet (Pušavec 2007: 430). Srečamo se z gibljivimi slikami, ki nazorno

prikažejo Zemljo v njeni enakosti, v katerih se zrcali kreativnost opisov življenja.

Zaradi nenehnega potovanja so fabule kratke, zapisane kot utrinki ali anekdote,

včasih tudi kot lirični izleti vase, v dušo in telo. V utrinkih s poti ne najdemo

suhoparnega in pretiranega kopičenja zemljepisnih, zgodovinskih, botaničnih,

zooloških, etnoloških, mitoloških, verskih ali političnih podatkov, ne gre zgolj za

naštevanje in opisovanje dežel in krajev. Opisi postojank so prežeti z močno

osebno noto, kajti Karlinova je poudarila osebne izkušnje, zato gre za »moderno,

sodobno pisanje« (prav tam, str. 431).

Potopisa sta napisana na »stilistično razgiban način« (Jezernik 2007: 202), a

»pripovedni svet stilistično ne dosega vrhunskih meril lepih umetnosti, saj ju

eksotičnost, opajanje z mističnim in magičnim ter praznoverje uvrščajo ob bok

trivialnosti« (Dular 1998: 166).

Avtoričin značilni slog je poigravanje z mislimi v oklepajih, med pomišljajema ali

stavke zaključuje s tremi pikami. Jezik je bogat in slikovit, stavki so v skladu

stilistike nemškega jezika zelo dolgi, prisotno je nizanje neskončnih natančnih

opisov rastlinja, živalstva, podnebja, ljudskih običajev in skrajno posebnih

doživetij, misli, čustev.

Karlinova uporablja jezik kolonistov, ki postaja vse bolj rasističen in kaže

pomanjkanje spoštovanja do drugih, drugačnih, vendar je to tudi z metaforiko in

simboli bogat jezik. Poseben in privlačno berljiv ton dajeta njenim razmišljanjem

ironija in blagi humor, ki vejeta iz še tako nenavadnih ali obupnih situacij. Zna

biti »obešnjaško duhovita, ima smisel za humor in za izvirno metaforo« (Borovnik

1997: 25).

- 40 -

4. 2 Kratka proza

Vse obravnavane zbirke kratke proze so (avto)biografsko zakoreninjene oziroma

imajo (avto)biografske elemente. Obravnavano kratko prozo lahko razdelimo po

tematikah glede na celino ali državo, kamor je književno dogajanje postavljeno:

- južno- in srednjeameriška tematika: zbirka Smrtonosni trn in druge

nenavadne zgodbe iz Peruja in Paname;15

- japonska tematika: zbirka Japonske novele16 in novela Mala pomlad

(zgodba z Japonske) iz zbirke Pod košatim očesom;17

- kitajska tematika: noveli Kupa pozabe in Pod košatim očesom iz

istoimenske zbirke ter šest kratkih zgodb (Nočni izhod Fu Hsis, Sledovi v

pesku, Izpolnitev, Neprekriti žebelj, Modra Kuščarica in Me Hoa …) iz

zbirke Zmaji in duhovi;18

- južnopacifiška tematika: šest kratkih zgodb iz zbirke Zmaji in duhovi

(Poljub, Lantana, D. T., Taviuni, Tin-Tin in Bambusove cevčice));

- indonezijska tematika: tri kratke zgodbe (Petelin s svetega groba,

Zaslepljen od krvi in Zulaika, kuhinjska soproga) iz zbirke Zmaji in

duhovi).

4. 2. 1 Južno- in srednjeameriška tematika

V zbirki novel(et) Smrtonosni trn in druge nenavadne zgodbe iz Peruja in

Paname so študije o neobičajnih dogodkih in težko razložljivih pojavih ter ima

prav tako kot potopisna literatura antropološko naravo, saj govori o rojstvu,

dozorevanju, poroki in smrti pri domačinih. V teh zgodbah je poudarjena

etnološka in magična nota. Gre za »literarno in poljudnoznanstveno obdelavo

miselno-duhovnega in religioznega sveta« (Jezernik 2007: 228). Knjiga je pestra

mešanica literarnega, etnološkega, religioznega, obrednega, magičnega (črna

magija in vudujska magija), mističnega, okultističnega, čarovniškega. Z eno

besedo je to spiritualizem, ki je jedro, okrog katerega je zbirka zgrajena.

15 V nadaljnem citiranju označeno kot ST. 16 V nadaljnem citiranju označeno kot JN. 17 V nadaljnem citiranju označeno kot PKO. 18 V nadaljnem citiranju označeno kot ZD.

- 41 -

Ta zbirka z južno- in srednjeameriško tematiko je edino delo (poleg potopisov), v

katerem Karlinova nastopa kot književna oseba. Prvoosebna pripovedovalka ima

vlogo pretanjene opazovalke, pazljive poslušalke, spretne spraševalke in

radovedne sogovornice. Vsebino zgodb skuša pojasniti s pomočjo okultizma,

(para)psihologije, jasnovidnosti, sugestije, hipnoze in telepatije. Za zbirko so

značilni živahni, napeti, »naturalistično drzni« (Jezernik 2007: 231) dialogi, ki so

ponekod obarvani z ironično distanco, drugič s hudomušnostjo in humornostjo.

4. 2. 2 Japonska tematika

Vsem literarnim delom z japonsko tematiko je religiozno-moralna podlaga

budizem, za socialni okvir pa “služi” družbeni in družinski status.

V novelah in črticah je prisoten izviren in izstopajoč stil pisanja, ki posnema

japonski način vljudnega, gostobesednega govorjenja in mišljenja ter njihovo

frazeologijo. V zgodbe so spretno vpleteni številni pregovori, reki, modrosti,

razmišljanja, razpravljalni (samo)dialogi, prispodobe in primerjave, značilne

fraze, pesmi in pravljice, mitologija in zgodovina Japonske, molitve, citati iz

svetih tekstov, razložene je tudi mnogo japonske simbolike. To je proza, ki je

odprta za japonske jezikovne posebnosti, načinu vzhodnjaškega mišljenja, globini

njihovega verovanja in starodavne kulture.

V noveli O Joni san je glavni motiv (ne)uspešnost srečanja Vzhoda in Zahoda in

zaradi tega dvojna identiteta glavne moške književne osebe. Gre za zgodbo o krizi

narodnostne in osebne identitete zaradi sobivanja dveh različnih kultur.

Glavna književna oseba, »nadjunak« (Jezernik 2006: 114), v noveli Za nebeškim

čuvajem je ostareli budistični duhovnik, “razsvetljena” avtoriteta, ki duhovno in

moralno usmerja druge literarne osebe v zgodbi, to je gejšo, mater in vdovo. V

ospredju zanimanja so ženski liki, katerih usode so med seboj literarno spretno

prepletene.

Črtica Materina pesem je »občuteno opisovanje« (Jezernik 2006: 117) velike

materine bolečine ob smrti otroka, črtica Tokinoye pa je literarni spomenik

- 42 -

japonski ženi, ki s samoodpovedovanjem in samozanikanjem prenaša moževo

varanje, taščina poniževanja in dvorne poskuse izključno vojaške vzgoje svojih

sinov samo zato, da bi jih v prihodnosti pospremila s pravo doto. Spravi se s svojo

usodo in vse svoje moči usmeri v izpolnjevanje stričevega nasveta: »Moški naj

utrdijo telesa svojih sinov proti nevšečnostim v življenju, vodenje njihovega duha

in duše pa je v tvojih rokah, in tega nikakor ne smeš opustiti! Moli z njimi sutre,19

pa če so še tako majhni, in jih pouči, da ima vse minljivo korenine v neminljivem,

da je vsako dejanje seme, iz katerega lahko vzklije bodisi veselje ali trpljenje.

Pravočasno odpri njihovega duha znanju in umetnosti, njihovo dušo pa

dolžnostim in veri. Rod, ki rojeva in vzgaja samo bojevnike, bo slej ko prej izumrl.

Šele moč duha podarja človeku nesmrtnost!« (str. 64).

Novela Mala pomlad (zgodba z Japonske) vsebuje literarno predelan motiv, ki ga

zasledimo v potopisu. To je motiv tovarne, kjer živijo in delajo dekleta. V

dvanajstih poglavjih je »literarno spretno« (Jezernik 2006: 105) opisana

razmeroma kratka življenjska in tragična ljubezenska zgodba mlade Japonke. Po

zgradbi je novela podobna klasični drami (v 6. poglavju je vrh novele), literarno

upodobljena pa je pisana paleta individualnih usod japonskih žensk.

4. 2. 3 Kitajska tematika

Budizem kot religiozno-moralna podlaga močno izstopa v novelah Pod košatim

očesom in Kupa pozabe. V slednjo so vključene pesmi, sutre oziroma molitve,

življenjske modrosti in nauki ter raznovrstne prispodobe. Karlinova se je v noveli

lotila problematike mnogoženstva in manjvrednega družinskega položaja

stranskih žensk in otrok (tako tudi v kratki zgodbi Sledovi v pesku).

Kot močno verne, predvsem pa vraževerne je Karlinova prikazala Kitajce še v

kratkih zgodbah Sledovi v pesku, Izpolnitev, Neprekriti žebelj in Modra

Kuščarica.

19 Ime raznih zbirk izrekov pri starih Indih (napisanih pred sanskrtom); tudi izrek, življenjsko

pravilo.

- 43 -

V kratki zgodbi Nočni izhod Fu Hsis je v ospredju motiv mlade gejše in opis

njenih zadnjih ur življenja. Veliko je o družinskem in družbenem statusu kitajskih

žensk zapisanega v kratki zgodbi Me Hoa …, ki je – morda nič presenetljivega za

Almo – napisana kot prvooosebna pripoved (belega) moškega. Nikakor pa se

Karlinova ni izognila motivu “mešanja” pripadnikov različnih ras, ki izstopa v

kratki zgodbi Modra Kuščarica. Naslov nosi ime dekleta, najstniške “mešanke”

nemške matere in kitajskega očeta, ki živi v Pekingu in v kateri se bojujeta Vzhod

in Zahod.

Novela Pod košatim očesom je zgrajena iz devetih zgodb, ki jih povezuje isti

književni prostor, to je puščavniška celica v tibetanskem visokogorju. Zgodbe

povezuje tudi ves čas prisotna književna oseba, budistična nuna, h kateri se

prihajajo ljudje spovedovat, ko iščejo tolažbo in uteho; tukaj se spokorijo, si

oljajšajo dušo, odložijo duševno breme ali iščejo nasvet ter na koncu pridejo do

spoznanja. Tako se v noveli zvrsti devet književnih oseb, različnih po spolu in

družbenem položaju: zakonska žena, gejša, berač, umetnica (kiparka), mati,

bogataš, pohabljena najdenka, tašča (ostarela mati) in “mešanka”. S tako

različnimi književnim osebami je Karlinova predstavila pisano paleto družbenih

in družinskih položajev. V noveli prevladujejo (samo)razpravljalni dialogi, saj gre

v večini primerov za intimni pogovor na štiri oči, s pregradno steno med

udeležencama spovedi (med nuno in drugo književno osebo). Ti dialogi na

jezikovni ravni posnemajo jedrnato kitajsko frazeologijo, pogovor je poln

modrosti, pregovorov in rekov, življejskih naukov, primerjav in prispodob ter

kitajske simbolike; vključene so tudi pesmi.

V novelah in kratkih zgodbah je Karlinovi uspelo s svojim stilom in jezikom

“pričarati” duh stare Kitajske. To ji je uspelo predvsem s prikazovanjem

posebnosti pri ljudeh.

Zanimivo je, da se v vseh novelah (z izjemo novele O Joni san), črticah in kratkih

zgodbah, ki so locirane na Japonsko in Kitajsko, pojavljajo razmišljanja in razlage

- 44 -

življenja po smrti, kar je povezano z budističnim verovanjem v reinkarnacijo20

oziroma ponovno “utelešenje”, ponovno rojstvo.

4. 2. 4. Južnopacifiška tematika

Kar štiri kratke zgodbe imajo za književni prostor otočje Novi Hebridi (današnji

Vanuatu). Literarno predelan motiv iz potopisne literature zasledimo v kratki

zgodbi Poljub, kjer je prikazana sposobnost umiranja Kanakov, to je domorodnih

otočanov. V zgodbi Tin-Tin glavna književna oseba, ki je domorodec, poseduje

nadnaravno moč, v zameno katere mora žrtvovati živali, kasneje tudi ljudi, saj

postaja vse bolj pohlepen. Pozornost je namenjena tudi opisom obredov,

zaklinjanja, vraževerja in “čaranja”.

Kratka zgodba z naslovom D. T. problematizira propad belega moškega, kolonista

in lastnika enega izmed vanuatskih otokov. Prikazani so zadnji dnevi njegovega

življenja, ki jih utaplja v alkoholu, nazadnje pade v delirij in se ubije. V prozo je

vključena tudi pesem in citat iz biblije.

Nič manj ne preseneti razplet kratke zgodbe Lantana, ki v ospredje postavlja

manjvreden družbeni položaj “mešancev”. Na Nove Hebride se po več letih vrne

beli moški in tam se zaplete z mlado “mešanko”, ki se izkaže za njegovo hči.

Med najbolj “okrutne” kratke zgodbe sodita zgodbi Taviuni in Bambusove

cevčice. Prva se dogaja na otočju Fidži, druga na Novi Gvineji. V obeh se kot

motiv pojavlja kanibalizem, z razliko v tem, da je v prvi kratki zgodbi podan

nazoren opis lova na “žrtve” oziroma lova na “hrano”, njihovo pripravo v

kamnitih pečeh polnih žerjavice in zaužitjem; v drugi kratki zgodbi pa je le govor

o ljudožerstvu – iz perspektive ljudožerke.

20 Po budističnem nauku se duša po smrti ponovno“utelesi” v drugem človeškem ali živalskem

telesu.

- 45 -

4. 2. 5 Indonezijska tematika

Tri kratke zgodbe so locirane na indonezijski otok Java. Prva, z naslovom Petelin

s svetega groba, tematizira manjvreden položaj žene v odnosu do moža, ki zaradi

drago plačanega bojnega petelina pozabi na zakonske “dolžnosti”. Tudi v kratki

zgodbi Zulaika, kuhinjska soproga je predstavljen nezavidljiv položaj ženske, le

da je tokrat neplačana, fizično zlorabljena sužnja.

Posebnost kratke zgodbe Zaslepljen od krvi je ta, da je napisana v obliki

prvoosebne pripovedi, ki je položena v usta belca, ki najde dnevniške zapise. Ti

zapisi predstavljajo zgodbo v zgodbi in so prav tako zapisani v prvi moški osebi.

Dnevniške vrstice razkrivajo, da se je pisec, najverjetneje kolonist, zapletel z

domačinko in zaradi tega propadel. Vse je ovito v skrivnost, tudi letnica zapisa v

dnevnik ni izpisna v celoti (npr. Batoetoelis, 15. oktober 19..).

- 46 -

5 VPLIVI NA RECEPCIJO ALME M. KARLIN

Alma M. Karlin je izhajala iz tedanjega slovenskega (malo)meščanskega okolja,

Celja, kjer so govorili samo nemško. Bila je svetovna popotnica, pisateljica,

prevajalka, poliglotka, novinarka, zbirateljica, raziskovalka, ljubiteljska

etnologinja, biologinja itd. Sebe je kljub različnim dejavnostim imenovala

predvsem za pisateljico. Vedela je, da je sicer nenavadna raziskovalka,

etnologinja, novinarka in celo slikarka, toda pisateljevanju je dajala prednost pred

vsem. Svoje pisanje in raziskovanje je razumela kot osebno poslanstvo, brez

katerega bi bilo bivanje na Zemlji nesmiselno.

Bila je ženska, ki je živela pred svojim časom. Za žensko tedanjega časa je

premogla vse polno nenavadnih stališč, na primer zakonske zveze brez otrok se ji

zdijo najsrečnejše, svet brez žensk in otrok pa bi bil naravnost idealen. Ker se ni

hotela prilagoditi ženskim stereotipom, je bila ožigosana kot ekstravagantna

čudakinja, bila je od okolja nerazumljena, zasmehovana in obsojena na samoto.

Bila je upornica zoper ženske stereotipe, ki se je nerada počutila žensko. Ženskost

je čutila kot oviro pri svojem delu, ker je bila izpostavljena številnim ponižanjem,

ki bi ji bila kot moškemu prihranjena.

Več stoletij trajajoča izkrivljena, porušena razmerja med belimi in “nebelimi”

prebivalci so za časa Alminega svetovnega potovanja na začetku 20. stoletja

močno zaznamovala njen pogled na svet in medčloveške odnose. Ves čas je brez

izjeme sledila svojim striktnim pravilom o “nemešanju ras”, ki so nastala zlasti na

podlagi njenih dolgoletnih popotnih izkušenj in življen