No.2 -VesnaZagorscakDiplNal - popr · 2017. 11. 27. · POVZETEK V diplomski nalogi z naslovom Obmo čno bombardiranje, argument skrajne sile in na čelo imunitete civilistov je bilo

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

DIPLOMSKO DELO

Vesna Zagoršćak

Maribor, 2009

Oddelek za filozofijo

Diplomsko delo

OBMOČNO BOMBARDIRANJE, ARGUMENT

SKRAJNE SILE IN NAČELO IMUNITETE

CIVILISTOV

MENTOR:

izred. prof. dr. FRIDERIK KLAMPFER

KANDIDATKA:

Vesna Zagoršćak

Maribor, 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Frideriku Klampferju za pomoč pri literaturi in

izposoji le-te, za izredno temlejit pregled moje diplomske naloge, številne opombe

ter napotke, ki so nedvomno izboljšali samo nalogo in mi izredno pomagali pri

njeni izdelavi.

Posebno se zahvaljujem mami in očetu za finančno podporo tekom študija, kot

tudi za motivacijsko podporo tekom pisanja diplomske naloge.

Zahvala pa gre še vsem ostalim za neumorno spodbujanje in potrpežljivost. Hvala.

I Z J A V A Podpisana Vesna Zagoršćak, rojena 21.01.1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer filozofija in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Območno bombardiranje, argument skrajne sile in načelo imunitete civilistov, pri mentorju izred. prof. dr. Frideriku Klampferju, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Vesna Zagoršćak Maribor, 9.7.2009

POVZETEK

V diplomski nalogi z naslovom Območno bombardiranje, argument skrajne

sile in načelo imunitete civilistov je bilo govora o vojaški taktiki območnega

bombardiranja, o poskusu zagovora le-tega z Walzerjevim argumentom skrajne

sile ter o načelu razlikovanja oz. imunitete civilistov, ki ga je območno

bombardiranje vztrajno kršilo. Glavni namen je bil ugotoviti, ali je lahko

območno bombardiranje in s tem kršenje načela razlikovanja v kakšnem primeru

moralno upravičeno. Celotna tematika etike vojne je postavljena v okvir teorije

pravične vojne, znotraj katere pa je za problem moralnega vrednotenja vojaške

taktike zaveznikov še najbolj zanimiv sklop pravil jus in bello. Naloga se je

osredotočila na primer ustrahovalnega bombardiranja nemških mest v drugi

svetovni vojni s strani zaveznic, sploh Velike Britanije. Območno bombardiranje,

kršenje načela razlikovanja in načela imunitete civilistov se je poskusilo upravičiti

z Walzerjevim argumentom skrajne sile, ki pa ni dal želenega. Velika Britanija se

je v prvih letih druge svetovne vojne sicer nahajala v situaciji skrajne sile, ni pa

temu več bilo tako po Direktivi. Št. 22. V nadaljevanju so prikazane nejasnosti

kategorije skrajne sile, tako glede različnih pristojnosti posameznika in skupnosti

do uporabe tega tipa zagovora, kot problem prodržavne pristranskosti in podlage,

znotraj katere naj se razumeva skrajno silo. Podrobneje je bilo prikazano načelo

razlikovanja in možni načini izjeme od načela (izjeme protizatiranja,

''pretehtanega izjemarstva'' in umazanih rok ter argumenti minimalne

odgovornosti, prestavljene odgovornosti in ''argument skupnosti''), ki v večini ne

vzdržijo kritike. Diplomska naloga je temeljila na deskriptivni in analitični metodi

ter na analizi ključnih pojmov.

KLJUČNE BESEDE

- območno bombardiranje

- teorija pravične vojne

- argument skrajne sile

- načelo razlikovanja

- izjeme od načela razlikovanja

ABSTRACT

The diploma paper entitled Aerial bombardment, supreme emergency and the

principle of noncombatant immunity discusses the military tactics of aerial

bombardment, its attempted justification with Walzer′s argument of supreme

emergency and the principle of distinction and noncombatant immunity, which

was constantly breached by regional bombardment. The main task was to

establish whether aerial bombardment and the consequent breaching of the

principle of distinction can in any case be morally justified. The whole subject of

ethics of war is set within the framework of the concept of just war, and the most

interesting set of rules that can be used to asses the morality of allies′ tactics are

the rules of jus in bello. The paper focuses on intimidatory bombardment of

German cities during World War II, which was carried out by the Allies,

particularly Great Britain. Aerial bombardment, the breach of the principle of

distinction and the breach of the principle of noncombatant immunity were

unsuccessfully justified with Walzer′s argument of extreme force. While Great

Britain was, in the fist years of World War II, in a situation which could justify

the use of extreme force, this was no longer the case after Directive No. 22 was

issued. Next, ambiguities of the category of supreme emergency are presented,

both in terms of how the justification of its use differs between individuals and

communities, and in terms of countries′ partiality. The basis for interpretations of

supreme emergency is also discussed. A detailed description of the principle of

distinction is provided, along with potential exceptions to the principle (exception

of counter-oppression, ´´calculated exceptions´´ and dirty hands, arguments from

minimum responsibility, argument from shifting responsibility and ´´collective

argument´´). All these exceptions are, in most cases, unconvincing. The diploma

paper is based on descriptive and analytical methods, along with an analysis of

key concepts.

KEYWORDS

- aerial bombardment

- theory of just war

- supreme emergency

- principle of distinction

- exceptions to the principle of distinction

KAZALO:

1. UVOD............................................................................................................. 1

2. TEORIJA PRAVIČNE VOJNE.................................................................... 3

2.1 Jus ad bellum............................................................................................ 6

2.2 Jus in bello .............................................................................................. 11

2.2.1 Načelo razlikovanja .........................................................................12

2.2.2 Načelo sorazmernosti ......................................................................15

3. PRIMER: OBMOČNO BOMBARDIRANJE ............................................ 18

3.1 Zgodovina območnega bombardiranja ................................................. 19

3.2 Območno bombardiranje nemških mest v drugi svetovni vojni .......... 20

3.3 Območno bombardiranje in mednarodni zakoni ................................. 27

4. ARGUMENT SKRAJNE SILE................................................................... 30

4.1 Walzerjeva opredelitev skrajne sile....................................................... 30

4.2 Problem posameznik - skupnost ............................................................ 36

5. NAČELO RAZLIKOVANJA ZNOTRAJ SKRAJNE SILE IN NJEGOVE

IZJEME ........................................................................................................... 43

5.1 Izjema protizatiranja ............................................................................. 47

5.2 Izjema pretehtanega izjemarstva in izjema umazanih rok................... 49

5.3 Argument minimalne odgovornosti in argument prestavljene

odgovornosti ................................................................................................. 52

5.4 Argument skupnosti ............................................................................... 57

6. KRITIKE WALZERJEVE SKRAJNE SILE............................................. 61

6.1 Območno bombardiranje ni primer skrajne sile .................................. 62

6.2 Problemi same kategorije skrajne sile................................................... 66

6.2.1 Prodržavna pristranskost................................................................66

6.2.2 Skrajna sila in samoobramba .........................................................70

6.2.3 Skrajna sila kot moralna tragedija .................................................73

7. SKLEP.......................................................................................................... 76

8. LITERATURA............................................................................................. 82

Območno bombardiranje, argument skrajne sile in načelo imunitete civilistov

1

1. UVOD

Vojna med različnimi narodi in skupnostmi spremlja človeštvo skozi vso njegovo

zgodovino. Zadnje stoletje je bilo prav nasičeno s spopadi med različnimi narodi

in političnimi, verskimi ali kulturnimi skupnostmi, nenazadnje je v 20. stoletju

svet doživel dve svetovni vojni. Sploh v času druge svetovne vojne se je človek

izkazal za manipulativno, nadvse kruto in iznajdljivo bitje, ko je potrebno poiskati

zagovor svojih nemoralnih dejanj v okviru vojne. Določene vrste napada na

sovražnika so v tej vojni doživele korenite spremembe, druge pa so zaživele v

polni moči. Ena takšnih je namerno bombardiranje sovražnikovih mest, polnih

civilnega prebivalstva, način boja, h kateremu so se zatekali tako zavezniki kot

sile osi. Tematika območnih bombardiranj pa ni nekaj nepomembnega niti za

današnji čas, preslikamo jo lahko v vsako vojno cono po drugi svetovni vojni, pa

čeprav je mednarodna javnost po letu 1945 tovrstne vojaške kampanje ostro

obsodila in z zakoni prepovedala.

V nalogi skušamo odgovoriti na dve ključni vprašanji. Želimo se opredeliti glede

same moralne (ne)upravičenosti taktike območnega bombardiranja nemških mest

v drugi svetovni vojni. Poskušali bomo pokazati, da je tak način boja v nasprotju s

teorijo pravične vojne, ki bi se je sicer morali držati, če se želimo vojskovati v

skladu z veljavnimi moralnimi normami. Eden popularnih in zanimivih poskusov

Michaela Walzerja, ki upravičuje kampanjo območnega bombardiranja, je

sklicevanje na skrajno silo. Teorijo bomo prenesli na primer zavezniškega

ravnanja v vojni in prišli do sklepa, da je bila njihova kampanja v okviru skrajne

sile upravičena kvečjemu v prvih letih vojne, v času, ko je postala uradna taktika

zračnega bojevanja, pa nič več.

Ob predstavitvi skrajne sile in ob razmisleku, zakaj območno bombardiranje ni

moralno početje, je naš prvi ugovor na njeno upravičenje bistveno povezan z

načelom razlikovanja, ki je eno izmed jus in bello načel pravične vojne. Intuitivno

se nam zdi, da se moramo tudi v vojni držati pravila, ki nam narekuje spoštovanje

imunosti civilistov. V nalogi bo to naše drugo temeljno vprašanje, ki ga bomo

poskušali razrešiti s pomočjo analize pojma bojujoči in nebojujoči ali civilist ter v


2

razpravo vključili razumevanje različnih filozofov in teoretikov. Predstavili bomo

izjeme, ki jih ti predlagajo od načela razlikovanja in načela imunosti civilistov, in

ugotovili, da nobena izmed njih ne more upravičiti namernega napada in pobijanja

najbolj ranljivih skupin civilistov: otrok, nasprotnikov režima in ljudi, ki jih režim

najbolj zatira.

Ob koncu bomo pokazali na težave s kategorijo skrajne sile. Ena izmed teh dovoli

kršenje tako pomembnega načela kot je načelo razlikovanja. Pojavi se problem

pristojnosti posameznika, kateremu se izjeme skrajne sile po Walzerju ne sme

podeliti, medtem ko sme skupnost argument skrajne sile izrabljati precej poljubno.

Vendar Walzer tudi tukaj ponudi izhod le državnim institucijam, medtem ko ga

nedržavnim skupnostim vsaj na prvi pogled zapre. In končno, lahko tudi

podvomimo v izbiro območnega bombardiranja kot legitimnega primera skrajne

sile.

Naloga je razdeljena na 5 poglavij, od katerih imajo štiri teoretsko naravo. V njih

se ukvarjamo s teorijo pravične vojne, pojmom skrajne sile, načelom razlikovanja

in izjemami, ki bi lahko upravičevale njegovo kršenje, pa tudi z nekaterimi

preostalimi kritikami samega pojma skrajne sile. Tretje poglavje je aplikativne

narave. Predstavimo primer območnega bombardiranja, osredotočimo se na

kampanjo zaveznikov, sploh Velike Britanije, med drugo svetovno vojno, ki je

bila uperjena na nemške civiliste. Kot zanimivost predstavimo tudi

mednarodnopravni vidik območnega bombardiranja in namernega napada na

nebojujoče, ki pa nam sicer veliko ne pomaga pri vrednotenju našega primera, saj

je bil spisan po koncu druge svetovne vojne.


3

2. TEORIJA PRAVIČNE VOJNE

Ljudje smo bitja pravil. Podobno kot obstajajo v odnosu med dvema

posameznikoma določena pravila obnašanja, imenovana bonton, krojijo določena

pravila tudi potek bojevanja. Sama pravila dolgo niso bila napisana in

mednarodno priznana, kljub temu pa je od nekdaj veljalo, da se jih mora

upoštevati, če se želimo boriti pravično in da ima morala svoje mesto tudi v vojni.

Prve poskuse urejevanja pravnih vidikov vojne in statusa državljanov, bojujočih

in nebojujočih v času vojne, srečamo konec 19. stoletja. V 20. stoletju se je po

dveh svetovnih vojnah pojavila potreba po zapisu in mednarodnem priznanju

vojnih zakonov ter drugih predpisov podobnega značaja. Ženevski protokol in

njegovi dodatki, ki jasno prepovedujejo namerne napade na civiliste, so nastali po

koncu druge svetovne vojne in po množičnih in skrajno uničujočih območnih

napadih na civilne cilje. Zato nam niti v pravnem smislu ne morejo pomagati pri

reševanju našega vprašanja: ali je bila uporaba taktike ustrahovalnega

bombardiranja v drugi svetovni vojni upravičena ali ne. Kljub temu pa lahko na

podlagi nastanka takšnih predpisov trdimo, da so grozote druge svetovne vojne

človeštvu dale misliti in da mednarodna javnost verjame v načelo razlikovanja

med bojujočimi in nebojujočimi in v načelo imunosti nebojujočih.

Haag in ženevski protokol sta sodobna zapisa pravil vojne, katerih se morajo

vpletene strani držati, če bi se rade vojskovale pravično in izognile obtožbam o

vojnih zločinih. Lahko bi rekli, da imajo takšni predpisi podlago v teoriji pravične

vojne, saj povedo, katera početja v času vojne so sprejemljiva in katera ne, tako

po moralni plati kot tudi z vidika mednarodnega prava. Vez med vojnimi zakoni

in teorijo pravične vojne je v tem, da obe dopuščata možnost upravičenega vstopa

v vojno in možnost pravičnih vojaških akcij, za kar tudi podata kriterije.

Po Brianu Orendu prevladujejo na področju etike vojne tri vplivne smeri

razmišljanja: realizem, pacifizem in teorija pravične vojne. Za realizem je

značilen skepticizem glede uporabe moralnih pojmov, na primer pojma

pravičnosti in upravičenosti na področju mednarodne politike. Sicer si želimo, da

bi nas moralni pojmi usmerjali v bojevanju, vendar v resnici sta gonilna sila le


4

moč in nacionalna varnost. V vojni je etika neuporabna. Pacifizem pa spodbuja

abstinenco od vojne. Na področje vojskovanja je namreč mogoče vplesti etiko, a

pacifist zmeraj znova ugotovi, da se je bolje vzdržati in ne vstopiti v vojno.

Medtem ko teorija pravične vojne včasih prižge zeleno luč za vojaške spopade, jih

pacifizem brez izjeme zavrača. (Orend, 2005) Zanimala nas bo predvsem teorija

pravične vojne, katere jedro je misel, da so vojne lahko pravične oziroma, da se

države smejo zateči k oboroženim spopadom, a le pod strogo določenimi pogoji.

Za teoretika pravične vojne je vojna včasih, vendar ne zmeraj, moralno pravična.

Primer pravične in dobre vojne je vojna, ki so jo zavezniške sile bojevale proti

silam osi med letoma 1939 in 1945.

Zgodovinsko gledano se je teorija pravične vojne oblikovala skozi več stoletij,

njene korenine pa segajo nazaj vse do velikih imen: Sveti Avguštin, Tomaž

Akvinski, Hugo Grotius, Francisco de Vitoria. Mnogi štejejo Sv. Avguština za

snovalca teorije pravične vojne, vendar Brian Orend opozarja, da je njegova

teorija preprosta sinteza grško-romanskih in krščanskih vrednot. (Orend, 2005)

Enega prvih sistematičnih zapisov, ki nam da vpogled v etiko bojevanja, najdemo

pri Tomažu Akvinskem1. V svojem delu Summa Theologicae v drugem delu

knjige med drugim predstavi razloge za upravičenost vojne in pripravi podlago za

bodoče razumevanje teorije pravične vojne. Za Akvinskega je bilo vojskovanje

zmeraj grešno, kljub temu pa je bil prepričan, da je vojna lahko pravična. Da bi

bila taka, mora izpolnjevati tri pogoje. Vojna je pravična, če imamo zanjo

pravičen razlog, vzrok ali povod. Tak razlog za vstop v vojno je po njegovem

obramba pred agresijo sovražnika. Drugi pogoj je, da vojno začne primerna

avtoriteta, tretji pa, da je vojno potrebno voditi s pravičnimi nameni, se pravi v

času vojne stremeti k dobremu in se izogibati slabega. (Grayling, 2006, str. 211)

Če napademo sovražnika zato, ker je ta storil nekaj slabega in je dejansko kriv za

grozote, ki se nam dogajajo, se s tem že približamo prvemu pogoju. Če naj bo

vojna pravična, je ne more razglasiti oz. pričeti kar vsak posameznik, temveč le

suverena vlada oziroma voditelj/i države, ki imajo med drugim tudi moč sklicati

1 Tomaž Akvinski, rojen 1225 in umrl 1274. Bil je italijanski katoliški duhovnik v dominikanskem redu, vpliven filozof, teolog in sholastik že za časa svojega življenja. http://www.iep.utm.edu/a/aquinas.htm#The%20Summa%20Part%20II:%20Ethics.


5

vojsko in upravljati z državo v vojnem času. Hkrati pa se moramo ves čas

bojevanja truditi ravnati kar se da pravično, če želimo v vojni ostati pravični in

moralni.

Zdi se, da kljub temu okvir za pravično vojno ni postavljen. Zakaj? Recimo, da je

našo državo napadla sovražna država. Mesta so bombardirana, primanjkuje nam

osnovnih življenjskih potrebščin. Naš voditelj zaradi velike ogroženosti vpokliče

sposobne moške v vojaške vrste. Po Akvinskem bi bila vojna, ki bi jo država

sprožila z oboroženim napadom na sovražno deželo pravična, ker bi jo začela

primerna avtoriteta. Hkrati bi naša država imela pravičen vzrok, saj bi se branila

pred agresijo. Vojska bi se v napadih skušala izogibati slabega in nemoralnega

početja. A domnevajmo, da naša država ni premislila drugih možnosti za rešitev

spora in da je vodja naše države tiran, ki je trdno odločen, da bo z atomsko bombo

uničil sovražno državo in se ji tako maščeval za pretekla ponižanja. Seveda, v tem

primeru vstop naše države v vojno ne bo več veljal za primer pravične vojne.

Ti premisleki so sodobne teoretike napeljali na dopolnitev zahtev Akvinskega za

pravično vojno. Vojna ne more biti pravična, če bi lahko spor rešili po mirni poti,

če so možnosti za vojaški uspeh neznatne in če so zaradi uresničitve pravičnega

cilja uporabljena pretirana vojaška sredstva. (Grayling, 2006, str. 211-212) Če teh

šest pogojev apliciramo na drugo svetovno vojno, lahko podamo oceno o resnični

pravičnosti same vojne. Vstop zaveznic v vojno je izpolnjeval naštete pogoje.

Vojno proti Nemčiji so v Veliki Britaniji javno napovedali, sklep o vojni je sprejel

parlament kot primerna avtoriteta države. Britanci so imeli pravičen razlog v

predhodnih pogodbah in obljubah pomoči Poljakom, pa tudi v nemškem kršenju

vrste mednarodnih pogodb in zavez. Vojna, v katero so se spustili, je imela

možnost za uspeh, saj v njo niso stopili sami, temveč ob pomoči nekaterih ostalih

zahodnih držav. Dejansko pa je bila vojna zadnja izbira, saj so leta poprej potekali

pogovori med državami, diplomacija pa žal ni opravila svojega dela. Vendar kljub

vsem dejstvom, če je vojna pravična kot taka, to še ne pomeni, da so pravična in

upravičena vsa dejanja, storjena v času bojevanja. Zdi se, da so bila za pravičen

cilj (zmaga zaveznic v drugi svetovni vojni) uporabljena pretirana sredstva, sploh

če pomislimo na taktiko območnega bombardiranja.


6

S Tomažem Akvinskim smo dobili prvi vpogled in osnovo teorije pravične vojne

(latinsko justum bellum), znotraj katere pa lahko ločimo tri večje smeri, za katere

še zmeraj uporabljamo latinska poimenovanja. Jus ad bellum obsega pogoje, ki

morajo biti izpolnjeni, da bi se smeli zateči k vojni. Jus in bello tvorijo pravila, ki

regulirajo pravično in pošteno bojevanje v vojni, potem ko se je ta že pričela.

(Moseley, b.d.) Nekateri k teoriji pravične vojne prištevajo še sklop pravil jus post

bellum oziroma pravila, ki uravnavajo zadnjo fazo vojne, torej konec vojne in

poskušajo olajšati tranzicijo vpletenih držav iz vojnega stanja v stanje miru.

(Orend, 2005) Za naše raziskovanje sta pomembni zlasti jus ad bellum in jus in

bello. Tretjo skupino pravil bomo pustili ob strani, ker govorijo o pravnih in

moralnih vidikih povojne ureditve, mi pa želimo moralno ovrednotiti samo

bojevanje med vojno, natančneje kampanjo območnega bombardiranja

zaveznikov. Res pa je, da naša moralna sodba vojaške taktike zaveznikov nosi

neposredne implikacije za vprašanje povojne ureditve. Če so zavezniki z

območnim bombardiranjem storili moralno krivico nemškemu ljudstvu, bi jus post

bellum od njih zahteval priznanje krivde, opravičilo in popravo krivic. Obravnava

tega sklopa pravil in iskanje odgovora na vprašanje o najboljši možni povojni

ureditvi pa presega ambicije naše naloge, zaradi česar se v slednje ne bomo

podrobneje spuščali.

Namen pravil teorije pravične vojne je, da nam z moralnega vidika pokažejo, kdaj

se vojna začne resnično iz pravilnih razlogov, kdaj se vojna bojuje v skladu z

zapovedmi morale ter na kak način vpletene bojujoče strani le-to čimprej končajo,

in sicer v skladu z mednarodnim pravom. Sedaj si bomo nekoliko pobližje

pogledali pravila jus ad bellum in jus in bello.

2.1 Jus ad bellum

Pravila jus ad bellum nam povedo, kdaj je vstop v vojno pravičen. Orend meni, da

so ta pravila prvotno namenjena voditeljem držav, saj ti odločajo o vojni

napovedi, vpokličejo vojake in nenazadnje zaradi morebitnega kršenja tovrstnih

pravil odgovarjajo pred vojaškimi sodišči. Vsa načela se morajo upoštevati, če naj

vojna obvelja za pravično. Brian Orend jih našteje šest: pravičen razlog ali vzrok,


7

pravilen namen, primerna avtoriteta in javna deklaracija, izhod v sili, obeti za

uspeh in sorazmernost.

Pri moralni presoji o vojni, kot tudi znotraj same etike, se filozofsko mišljenje deli

na dve večji smeri: deontološko in konsekvencialistično. Tudi pravila jus ad

bellum lahko razdelimo na tista, ki so bližje deontologiji, in ona z bolj

konsekvencialističnim pridihom. Prva tri pravila so bolj deontološke, zadnja tri pa

bolj konsekvencialistične narave. (Orend, 2005) Pri podrobnejšem opisu

posameznih pogojev bomo opazili, da smo jih že omenili pri Akvinskem in pri

dodatnih pogojih, ki so jih dodali sodobni teoretiki etike in vojne. Izpostavili

bomo nejasnost določenih pojmov, ki dopuščajo različne interpretacije, a kljub

temu menimo, da nam jus ad bellum ponudi koristne smernice za oceno, ali je

določen vojaški spopad pravičen ali ne.

Brez dvoma je najpomembnejša zahteva jus ad bellum pravičen razlog oz. vzrok

oz. povod za vojno. Kot pravilni vzrok se najpogosteje omenja samoobrambo pred

zunanjimi napadi, obrambo drugih pred takšnim napadom, zaščito nedolžnih pred

brutalnim in agresivnim režimom ter kaznovanje za hude kršitve, ki ostanejo

nepopravljene. Dandanes večina teoretikov združi te in podobne razloge pod

besedno zvezo 'odpor proti agresiji' (Orend, 2005). Vendar če rečemo, da je

agresivno dejanje dovolj dober vzrok, da se napadena skupnost brani, lahko pride

do številnih zlorab. Za agresijo lahko označimo nezakonit napad ali pa

priključitev ozemlja, tudi trgovinski embargo bi lahko šteli za agresijo proti

gospodarski dejavnosti določene skupnosti, celo v kršenju blagostanja sosednje

politične skupnosti bi lahko videli kršenje socialne pravičnosti. Zaradi tovrstnih

zlorab je prišlo do konsenza, da je samoobramba pred fizično agresijo edini

zadosten in upravičljiv razlog. (Moseley, b.d.) Postavi se nam tudi časovno

vprašanje nastopa agresivnega dejanja in odgovora nanj. Namreč, ali moramo

počakati na njegovo dejansko izvedbo ali pa je upravičeno začeti vojno že na

podlagi slutnje ali grožnje z agresijo? Ali smo tudi v prvem primeru pričeli vojno

s pravičnim vzrokom? Mnenja teoretikov se tukaj razlikujejo. Francisco de


8

Vitoria2 je menil, da je potrebno počakati na samo dejanje agresije, saj je

absurdno nekoga kaznovati za nekaj, česar ta še ni storil. Takšno stališče je vsaj

na prvi pogled smiselno, saj lahko na grožnjo odgovorimo tudi s pomočjo

diplomacije in ne le z vojaško akcijo. Walzer in drugi pa menijo, da je napad

najboljša obramba. Tudi mednarodno pravo striktno prepoveduje napad na

nekoga, ki naj bi domnevno pripravljal napad na tebe, pa tega (še) ni storil, razen

če Varnostni svet Združenih narodov vnaprej odobri takšno preventivno akcijo.

Te dileme in njihove rešitve so novejšega izvora, ker pa so nastale po napadu

Združenih držav Amerike na Irak leta 2003, nam v našem primeru s pravnega

stališča ne morejo veliko pomagati. (Orend, 2005) Kljub temu pa veliko pove

samo dejstvo, da mednarodna javnost očitno ne podpira predčasnih napadov na

domnevnega agresorja. Zdi se, da je tudi vprašanje časa začetka akcije

pomembno. Da bi grožnja agresivnega napada bila dovolj dobro opravičilo za

napad, bi se morali prepričati v njeno resničnost in bi morali vedeti, da grožnja

domnevnega sovražnika ni le golo blefiranje.

Drugi pogoj, pravični namen, je na prvi pogled manj problematičen od prvega.

Splošno prepričanje je, da je pravična samo tista vojna, v kateri nas vodi izključno

pravičen razlog oz. vzrok, vojne zaradi lastnih koristi ali želje po povečanju

državnega ozemlja pa tega pogoja ne izpolnjujejo. Ta pogoj opominja, da ni

dovolj imeti pravičen vzrok za začetek vojne, tudi naši motivi za vojno morajo biti

temu primerni. Edini pravilni namen je, da želimo zavarovati in utrditi pravičen

vzrok za vojno. Mednarodno pravo tega pogoja sicer eksplicitno ne vključuje,

najverjetneje zaradi tega, ker bi bilo prave namere naroda težko ugotavljati.

(Orend, 2005) Tudi filozofsko gledano je pojem motiva za dejanje problematičen.

Sploh je težko ugotoviti, kakšni razlogi v resnici vodijo posameznika k dejanju,

kaj šele državo, kjer so odločitve stvar demokratične večine. Po drugi strani, tudi

Kantov intrinzikalizem nujno ne drži, saj lahko ravnamo pravilno iz napačnih

motivov, kot v primeru države, ki si želi priključiti sosednje območje, s čimer bi

tja dejansko prinesla mir, le da to počne zaradi dobička, recimo samega ozemlja in

ne zaradi ustvarjanja miru v regiji. Po mnenju mnogih so motivi za vojno vedno

2 Francisco de Vitoria, 1492-1546, španski renesančni mislec in teolog. Znan predvsem po svojem doprinosu k mednarodnemu pravu in teoriji vojne. http://en.wikipedia.org/wiki/Francisco_de_Vitoria, pridobljeno 25.2.2009.


9

zmes moralnih premislekov in pristranskih nacionalnih interesov, zaradi česar ti

zahteve po plemenitih motivih, skladnih s pravičnimi vzroki za vojno, zavračajo

kot utopično zamisel filozofov, ki je v končni fazi pri ocenjevanju pravičnosti

vstopa v vojno manj, če sploh, pomembna. Dokončno bi se do tega vprašanja

težko opredelili, lahko pa pripomnimo, da so pravične motive in vzroke za vstop v

drugo svetovno vojno zavezniki vsekakor imeli. Želeli so ohraniti svoj stil

življenja, premagati nevarno ideologijo, pokončati nacizem in zajeziti njegovo

uničujočo moč.

Tretji pogoj znotraj jus ad bellum je, da vojno sproži in javno objavi primerna

avtoriteta. V skladu z načelom primerne avtoritete in javne deklaracije se država

lahko spusti v vojno, če jo je razglasila primerna in torej legitimna avtoriteta

znotraj države v skladu z zakonodajnim postopkom in če je vojno javno oznanila

tako svojim državljanom kot sovražniku. Mednarodno pravo navaja tri kriterije za

legitimnost vlade. Če so ti izpolnjeni, se mednarodna javnost ne vtikuje v zadeve

te posamezne države in priznava oblast v njej za legitimno. Najprej mora biti

vlada priznana za legitimno s strani svojih ljudi in s strani mednarodne skupnosti;

izogibati se mora kršenju pravic drugih držav in si po najboljših močeh

prizadevati spoštovati človekove pravice svojih državljanov, zlasti pravico do

življenja in svobode. Če oblast v državi katerega od navedenih pogojev ne

izpolnjuje, je ne moremo šteti za legitimno in s tem tudi ne za pristojno o vstopu v

vojno in vojni mobilizaciji. (Orend, 2005) Bolj ko se od take opredelitve

oddaljujemo, bolj je vlada nelegitimna. Lep zgled je vichyjska vlada v Franciji

med drugo svetovno vojno, katero je nastavila nacistična Nemčija. Kolikšno mero

zvestobe so državljani Francije sploh dolgovali tej tvorbi? Hobbsovsko

razmišljanje jim nalaga absolutno zvestobo, s tem pa postavlja odporniško gibanje

francoskega naroda na drugo stran morale in zakona. Nasprotno pa je Locke

menil, da nezanesljiva in slabo vodena vlada ni suverena in ji državljani zvestobe

ne dolgujejo. Vlado se namreč ustanovi z namenom, da se varuje pravice njenih

državljanov, in če ta tega ne počne, izgubi legitimnost. (Moseley, b.d.) Kot že

rečeno, sta vladi Velike Britanije in Združenih držav Amerike tudi ta pogoj

izpolnili.


10

Jus ad bellum pravi, da lahko vojno označimo za pravično le, če je ta pomenila

izhod v sili. Država se sme zaplesti v vojno le, če je izkoristila vse druge poti za

rešitev konflikta. Ena od teh je tudi diplomacija. (Orend, 2005) Tudi temu pogoju

so po našem mnenju Britanci zadostili. Vsaj pred napadom na Poljsko. Res pa je,

da njihova vojna napoved Nemčiji, ki je sledila v treh dneh po pričetku nemških

akcij na Poljskem, vzbuja dvom. Tudi tega pustimo ob strani.

Po jus ad bellum je vojna pravična, če ima razumljivo možnost za uspeh. To je v

osnovi utilitaristično načelo, saj nas zanima izid oziroma posledice. Seveda se tudi

tukaj pojavljajo zagatna vprašanja. Ali se država ne bi smela bojevati, če ni dobrih

možnosti za uspeh ali pa se celo zaveda, da bo boj izgubila, in želi z vstopom v

vojno in uporom agresorju zgolj pokazati svoj ponos? Splošno razumevanje

pogoja je, da se človeških življenj in ekonomskih dobrin naj ne zapravlja

nerazumno, torej takrat, ko cilj ni dosegljiv. V primeru, ko šibkemu narodu z

invazijo grozi druga, močnejša država, se ta ne rabi brezglavo boriti, temveč se

lahko na primer bolj smotrno poveže z drugimi majhnimi narodi v svoji

bližini.Tudi za Veliko Britanijo je leta 1940, v senci grožnje z nemško invazijo,

veljalo, da ni imela veliko možnosti za uspeh v vojaškem spopadu. Winston

Churchill, karizmatični voditelj in spreten retorik, je hrabril Britance in v enem

svojih vojaških govorov parlamentu leta 1940 povedal: »Torej se opogumimo in

storimo našo dolžnost in mislimo na to, da če bo Britanski Commonwealth in

njegov imperij trajal še tisoč let, bodo ljudje še zmeraj rekli ''To je bila njihova

najboljša ura''. In kaj je naš cilj? Zmaga, zmaga za vsako ceno, zmaga kljub

vsemu terorju, zmaga kljub dolgi in težki poti, saj brez zmage ni preživetja.«

(Moseley, b.d.) Tudi tega pogoja mednarodna zakonodaja ne vključuje, saj se zdi,

da je nenaklonjen majhnim in šibkim narodom. (Orend, 2005) Če bi marsikatera

evropska država upoštevala tak pogoj, preden bi se zavezala k vojni proti

nacistični Nemčiji, se lahko vprašamo, kakšne bi bile posledice. Res da je vojna

bolj pravična, če se borita državi z enakimi možnostmi za uspeh, vendar pa igra iz

zgoraj omenjenih razlogov ta pogoj bolj postransko vlogo.

Zadnji pogoj jus ad bellum pravi, da mora dobrota pravičnega cilja odtehtati zlo

uporabljenega sredstv. Pri tem je potrebno ločevati pogoj sorazmernosti v jus ad

bellum in pogoj sorazmernosti v jus in bello, čeprav je to včasih težko. V zvezi s


11

prvim nas zanima sorazmerje med legitimnostjo cilja, ki ga skuša bojujoči

uresničiti z vojno in ki naj bi bil kar se da dober, in med vojnim zlom; medtem ko

je z vidika sorazmernosti in bello pomembnejše sorazmerje med strateško

pomembnostjo cilja določene vojaške akcije in škodo, ki jo z njo prizadenemo.3

Da bo cilj čimbolj sorazmeren zlu vojne, se moramo med vojno truditi neprestano

zmanjševati vojno uničenje. Na primer, če narod A napade ozemlje naroda B,

potem ima B pravičen vzrok, da si to ozemlje pridobi nazaj s silo. Tukaj

uporabimo načelo sorazmernosti, ki narekuje, da napad naroda B na narod A ne

sme biti nesorazmeren, torej si B lahko prizadeva le pridobiti ozemlje, ki ga je

zgubil. Narod B si ne sme prizadevati priključiti drugih ozemelj naroda A, razen,

če je to resnično edini način, da si ponovno pridobi svoje izgubljeno ozemlje in na

ta način prepreči ponovne represalije naroda A. (Moseley, b.d.) Še preden se

država spusti v bojevanje, mora preučiti razmerje med ciljem vojne in vojnim

zlom. Le če je cilj sorazmeren ali vreden predvidene grobosti vojne morije, je

vojna upravičena. Zaveznice so si v 2. svetovni vojni prizadevale poraziti

nacistični režim, ki je vojno tudi zakuhal. Vojna je bila torej način obrambe

zaveznic in skoraj nujno zlo za dosego cilja. Drugo, za nas osrednje vprašanje

seveda je, ali so cilji vseh zavezniških vojaških akcij med vojno odtehtali

povzročeno škodo.

2.2 Jus in bello

To področje teorije pravične vojne nam pove, katera pravila uravnavajo pravično

ravnanje znotraj samega poteka bojevanja. Odgovornost za njihovo upoštevanje

nosijo vojaški poveljniki, častniki in vojaki, ki oblikujejo in izvajajo vojno

politiko. Če se načel jus in bello v spopadih ne upošteva, so omenjeni odgovorni

za njihovo kršenje in se jih sme privesti pred vojaško sodišče. (Orend, 2005).

Brian Orend znotraj jus in bello loči med eksternimi in internimi načeli. Eksterna

ali tradicionalna načela govorijo o pravilih, ki jih mora država upoštevati v

odnosu do svojega sovražnika in njegove vojske, medtem ko interna načela jus in

3 Hvala profesorju Frideriku Klampferju za opozorilo, da ne gre mešati enega in drugega načela sorazmernosti.


12

bello zadevajo pravila, ki se tičejo njenih lastnih državljanov. Pravila zunanjega

jus in bello so: ubogaj vsa mednarodna pravila, ki zapovedujejo prepoved orožja

(mišljena so sploh kemična in biološka orožja), načelo razlikovanja in imunitete

nebojujočih, načelo sorazmernosti, dobronamerne karantene za vojne ujetnike,

prepoved uporabe sredstev, ki so slaba sama po sebi (latinsko mala in se) in

prepoved represalij. Interni jus in bello pa zahteva, da država skrbi za svoje

državljane in jim zagotavlja osnovne človekove pravice po svojih najboljših

močeh tudi v vojnem času. (Orend, 2005) Res da se v večini vojn dogajajo

različne kršitve notranjega jus in bello, vendar je to področje za naše vprašanje

irelevantno, saj nas zanima moralnost početja zaveznikov do sovražne nemške

strani v drugi svetovni vojni, oziroma, bolj specifično, problematika namernega

napada, uperjenega zoper nebojujoče nemške civiliste. Zato prideta v poštev

načelo razlikovanja in pa načelo sorazmernosti.

Načelo razlikovanja (imenovano tudi načelo diskriminacije) se sprašuje o

legitimnih ciljih ali tarčah v vojni, načelo sorazmernosti pa govori o tem, kakšna

sila je še moralno primerna ali upravičena v napadu na legitimne tarče. Alexander

Moseley znotraj jus in bello omenjenima načeloma doda še tretje načelo, načelo

odgovornosti. To zahteva, da so ljudje, ki vodijo vojno, odgovorni za svoja

dejanja. Torej, tudi če bojujejo pravično vojno, vendar v času samega bojevanja

kršijo pravila pravične vojne, morajo za to odgovarjati. (Moseley, b.d.)

2.2.1 Načelo razlikovanja

Vojaki so upravičeni do uporabe tistega orožja, ki ni prepovedano, le proti

legitimnim tarčam. Katere tarče pa so legitimne oz. moralno nesporne? Pri izbiri

(človeških) tarč morajo vojaki upoštevati načelo razlikovanja, kar pomeni, da

morajo razločiti bojujoče od nebojujočih. Načelo razlikovanja ščiti civiliste ali

nebojujoče4 pred neposrednimi in namernimi napadi. Načelo imunosti nebojujočih

4 Nekateri razlikujejo med pomenom besed civilist in nebojujoči. V diplomski nalogi bomo obe besedi uporabljali kot sopomenki. Označujeta človeka, ki k vojnim prizadevanjem ne doprinese toliko, da bi ga lahko obravnavali kot legitimno tarčo namernega vojaškega napada. V tem sledimo Tonerju: »z 'nedolžnimi civilisti' mislim na nekoga, ki ni vključen v direktno podporo vojni. Lahko obstajajo siva območja - vladno osebje, delavci v vojaških tovarnah – vendar so tudi čisti primeri –


13

pred napadi je mogoče utemeljiti v tem, da njihova eksistenca in njihova

dejavnost ne prispevata k vojnim prizadevanjem. V moralnem pogledu je torej

napačno namerno napasti nebojujoče, res pa je, da so po načelu dvojnega učinka

določene civilne žrtve dovoljene, vendar le kot stranski in nenamerni učinek

vojaške akcije. (Orend, 2005)

Včasih vojskovanje resnično neizogibno prizadene civiliste in takrat načelo

razlikovanja ne zaživi popolnoma. Načelo dvojnega učinka dovoljuje njihovo

nenamerno pobijanje le izjemoma. Igor Primorac o njem pravi: »Teorija pravične

vojne ne prepoveduje škodovanja civilistom brezpogojno. V tej zadevi uveljavlja

doktrino dvojnega učinka in v skladu z njo prepoveduje namerno škodovanje,

medtem ko dopušča napade na vojaške tarče, ki imajo predvidljiv, a nezaželen

učinek, da škodujejo nedolžnim.« (Primorac, 2005, str. 166-167) Teorija ponudi

upravičenje tako imenovane kolateralne škode, vendar hkrati odpre nove

probleme. Kdaj lahko resnično rečemo, da nismo mogli vnaprej predvideti

civilnih žrtev in kdaj, da so te resnično nenamerne? Koliko mrtvih civilistov še

lahko upravičimo s sklicevanjem na načelo dvojnega učinka? O tem Primorac:

»Toda [teorija pravične vojne] ne dopušča nenamernega škodovanja poljubnemu

številu civilistov. Vojna dejanja, ki nenamerno škodujejo civilistom, morajo

zadostiti še eni zahtevi doktrine: škoda mora biti sorazmerna s pomembnostjo in

nujnostjo vojaškega cilja, ki ne sme biti dosegljiv na drug način.« (Primorac,

2005, str. 166-167) S tem se strinja tudi A. C. Grayling, ko pravi, da je lahko

škodovanje civilistom legitimno, če so nenamerno oškodovani v procesu

doseganja želenega cilja. A tudi on opozarja, da mora biti povzročena škoda

sorazmerna s koristmi, ki jih prinaša uresničitev cilja. (Grayling, 2006, str. 215)

Neke točne opredelitve sorazmernosti v besedah teh avtorjev ne najdemo.

Najverjetneje bi bilo težko spisati tabelo, določiti število ljudi, ki se jih lahko še

sprejemljivo imenuje za 'kolateralno škodo' neke akcije. Učbeniški primer

zagovarjanja kampanje z načelom dvojnega učinka je prav območno

bombardiranje naseljenega območja, čeprav nam, kot bomo videli znotraj

mladi otroci, politično marginalen kmetovalec, ki prideluje zase in za svoj obstoj. (Obstoj sivih področij je tisto, zaradi česar ne uporabljam besede 'ne-bojujoči' čeprav le-tega raje uporabljajo v literaturi o pravični vojni: izraz je zavajajoč, saj civilni logistik, ki služi v vojski, ni del vojske, vendar jasno prispeva k vojni sami).« (Toner, 2005, str. 547)


14

konteksta druge svetovne vojne, kjer so bile takšne akcije pogoste, tudi načelo

dvojnega učinka ne priskrbi zadostnega upravičenja. Tudi, ker je območno

bombardiranje predstavljalo uradno zračno taktiko Britanije po letu 1941, iz česar

razberemo, da povzročanje smrti nebojujočih ni bilo nenamerno.

Že samo ubijanje je zelo problematično, zato morajo teoretiki vojne ponuditi

razlog, zakaj je ubijanje vojakov legitimno in ali se njihov status spremeni, če se

le-ti borijo na pravični ali nepravični strani. Igor Primorac o načelu razlikovanja

in nedotakljivosti življenja pravi naslednje: »Po najbolj razširjeni različici teorije

pravične vojne človek izgubi nedotakljivost življenja, ne le če se bori v nepravični

vojni, temveč že če se bori v kakršnikoli vojni.« (Primorac, 2005, str. 49) Skladno

s teorijo pravične vojne naj bi bil vsak vojak legitimna tarča preprosto zato, ker je

vključen v vojno morijo. Z mislijo bi se lahko strinjali tudi tisti, ki menijo, da

usposobljen in oborožen človek predstavlja zadostno grožnjo za bojujoče iz druge

strani in je zato legitimna tarča. Volunterist lahko ponudi analogijo z boksarskim

ringom: kdor vstopi v ring, se prostovoljno odpove svoji siceršnji pravici do tega,

da ga ne smejo tepsti. Podobno naj bi se tudi ta, ki prostovoljno vstopi v vojsko,

odrekel pravici do tega, da nanj ne smejo streljati. Drugi teoretiki, kot sta Barrie

Paskins in Michael Dockrill5, ki se želijo izogniti sklicevanju na pravice, pa bi

lahko rekli, da se tisti, ki se odločijo za vstop v vojaške vrste, sprijaznijo s tem, da

so odslej tarča oz. z mislijo, da bodo umrli. A tudi civilisti se lahko sprijaznijo s

svojo smrtjo, zato njihov argument ne zadošča za zagovor načela razlikovanja.

(Moseley, b.d.) Primorčeva premišljevanja se zdijo še najbolj preprosta in

verjetna. Res je, da se v primeru mobilizirancev stvari nekoliko zapletejo, saj ti

vojaki najverjetneje ne sprejemajo tveganja za smrt, vsekakor pa se ne odrečejo

svoji pravici do tega, da jih vojaki nasprotne strani ubijejo. Ker je razprava o tem

zapletena,6 z vidika predmeta pričujoče naloge pa bolj ko ne postranskega

pomena, bomo preprosto domnevali, da so poklicni vojaki (pa tudi tisti

mobiliziranci, ki bi lahko uveljavili pravico do ugovora vesti, pa je niso) legitimna

tarča, saj so se sami odločili za vstop vanjo in sprejeli tveganje, ki ga prinaša

udeležba v spopadih.

5 Stališče sta zagovarjala v knjigi The Ethics of War (1979). 6 Za kritiko teze o moralni enakovrednosti vseh bojujočih glej McMahan (2006).


15

Drug in za nas bolj zanimiv problem je, kako opredeliti pojma bojujoči in civilist.

Najpogosteje za vojaka pojmujemo nekoga, ki nosi prepoznavna oblačila in

orožje, vendar v primeru odporništva in gverilskega bojevanja ta kriterij ni

zadovoljiv. Michael Walzer v knjigi Just and Unjust Wars trdi, da otežena in

pomanjkljiva identifikacija vladi in vojski ne daje pravice do nerazlikovalnega

ubijanja. Drugi pa menijo, da narava modernega vojskovanja onemogoča ali vsaj

močno otežuje spoštovanje načela razlikovanja. Civilisti so, ravno tako kot

bojujoči, nujni del vojne morije, zaradi česar ni moralne razlike v tem, ali uperiš

svoje orožje v civilista ali v vojaka. Res je, da vojaki nosijo orožje in hkrati je res,

da ni vsak civilist nebojujoč. Tudi civilist lahko postane legitimna tarča. Če ima

posameznik, ki sicer ni vojak, kodo za atomsko bombo in grozi z njeno uporabo,

potem s tem postane legitimna tarča in nase prevzame moralno odgovornost za

nastalo situacijo. Večina teoretikov meni, da je za določitev meje med bojujočimi

in nebojujočimi potrebno pregledati, kako zelo se nebojujoči vključujejo v proces

bojevanja in kako močno ga podpirajo. Bolj ko si vpleten v ta proces, bolj

legitimna tarča napada si. A tudi tukaj lahko pride do različnih interpretacij

vpletenosti. Krivimo lahko kar cel narod oziroma skupnost za povzročeno gorje s

pomočjo sklicevanja na kolektivno odgovornost. Ali pa se obrnemo k individualni

odgovornosti in obravnavamo vsakega posameznika posebej. (Moseley, b.d.)

Menimo, da bi bilo slednje še najbolj pravično do vsakega posameznika, a vojna

je čas hitrih odločitev in mnogih nepravilnosti, zaradi česar je vprašljivo ali pa kar

nemogoče, da bi sproti preverjali dejavnost vsakega posameznika posebej in na

podlagi tega ocenili stopnjo njegove vpletenosti. Zdi pa se nam, da v primeru

določene populacije preverjanje sploh ne bi bilo potrebno, na primer pri majhnih

otrocih, hudo obolelih in drugih ljudeh, ki iz različnih razlogov niso sposobni

kolaboracije.

2.2.2 Načelo sorazmernosti

V skladu s tem načelom mora biti vsaka kršitev v času vojne v sorazmerju z

zastavljenimi cilji. Za razliko od načela sorazmernosti v jus ad bellum nas tu

zanima sorazmernost cilja določene vojaške akcije z zlom, ki ga ta povzroči.


16

Načelo zahteva, da se obseg nasilja in uničevanja v vojni zmanjša na najmanjšo

možno mero. (Orend, 2005)

V osnovi je pravilo utilitarnega značaja, saj si prizadeva za zmanjšanje količine

trpljenja. Hkrati pa lahko rečemo, da z njim poskušamo zmanjšati povzročene

krivice ali pa merimo sorazmernost glede na načeto moralno integriteto in

medsebojno zaupanje kršitve, uničene temeljne človekove dobrine, na primer

kulturno dediščino ali pa infrastrukturo. S tega stališča bi lahko rekli, da je to

načelo formalno načelo, ki je do različnih normativnih teorij nevtralno. Načelo se

torej ukvarja z vprašanjem, kolikšna količina uporabljene sile je še (moralno)

dovoljena. Moralni stroški posamezne vojaške taktike naj ne bi presegali moralnih

koristi, ki bi si jih lahko obetali od te akcije. Tudi v pravični vojni, kjer se napada

le sovražnikove bojujoče posameznike, se lahko pripeti, da vojska krši načelo

sorazmernosti in uporabi prekomerno silo. Zgodnejši teoretiki, denimo Tomaž

Akvinski, so se glede tega načela opirali na pojme, kot sta ljubezen in usmiljenje,

sodobnejši teoretiki pa se opirajo na dve veji znotraj teorije etike, na

konsekvencializem in intrinzikalizem. Ne glede na to, kje iščemo oporo, se zdi še

najbolj moralno, da se ubijanje sovražnikovih vojakov konča, še preden bi iz tega

lahko nastal masaker in preden bi začeli pobijati ranjence ali vojne ujetnike.

(Moseley, b.d.) Eksploziji atomskih bomb nad Hiroshimo in Nagasakijem sta

povzročili tolikšno razdejanje, da ga lahko brez pomislekov označimo za

prekomerno uporabljeno silo, kljub temu da se je vojna na azijskem delu bojišča

končala ravno z njima. Drugo vprašanje pa je, ali so bili tudi bombni napadi na

nemška mesta nesorazmerni želji po zmagi nad nacisti in Hitlerjem.

Zanimivo polemiko sproža vprašanje, kako naj merimo sorazmernost načina in

cilja vojskovanja. Na orožja za množično uničevanje se gleda kot na metodo, ki

nikakor ni sorazmerna s pravičnim ciljem, zaradi česar je moralno nedopustna in

zakonsko prepovedana. Vendar vemo, da v času vojne prevladajo drugačna

vrednotenja in da lahko pri zagovoru vojaških akcij kaj hitro pride do zlorabe

samega pojma sorazmernosti. Ali je bila taktika namernega napadanja nemških

mest in povzročanja smrti civilistov sorazmerna želji zaveznikov po zmagi nad

silami osi? Res da so določeni napadi uspeli uničiti nemško vojaško infrastrukturo

in tovarne, a hkrati so škodovali številnim nedolžnim prebivalcem. Zagovorniki


17

omenjene taktike bi se v poskusu upravičevanja lahko oprli še na pojem 'stranske

škode', na argument o pospešitvi konca vojne, argument tipa 'prinesti vojno na

sovražnikova tla' in še kaj.

Izgovor, ki se je opiral na vojaške tarče in na načelo dvojnega učinka, so imeli v

mislih tudi nemški letalci, ki so napadali britansko otočje in bombardirali

britanska mesta leta 1940. Kdo ima prav? Kdo se upravičeno sklicuje na pojem

stranske škode in kdo ne? Kot bomo videli po podrobnejšem opisu zgodovine

zračnega dela bojevanja v drugi svetovni vojni, lahko rečemo, da je bil vsaj

določen čas namen zavezniške območne ofenzive ne le škodovati vojaški

industriji in nemški vojaški infrastrukturi, temveč tudi nemškemu civilnemu

prebivalstvu. Zaradi tega lahko možnost zagovora, ki se sklicuje na stransko

škodo, izključimo, saj tovrstne akcije niso bile nenamerne. Sorazmernost pa je

težko preračunati. Le kako izmeriti življenja umrlih nemških civilistov in preveriti

sorazmernost tega z zmago zaveznikov v vojni? Argument o pospešitvi (dobljene)

vojne je nekoliko majav, vsaj kar se tiče evropskega dela bojišča. Britanci so z

zračnimi napadi zagotovo prihranili življenje prenekateremu svojemu državljanu.

Vendar so v napadih na nemška mesta povzročili smrt marsikaterega sicer

nedolžnega nemškega državljana. In kdo pravi, da so življenja ljudi napadene

skupnosti pomembnejša od življenj članov napadalne skupnosti, sploh če gre za

njene nebojujoče člane. Nenazadnje, ali nam je sploh dovoljeno ubijati

nebojujoče, pa čeprav v službi kar se da plemenitega in pravičnega cilja, zmage

nad najhujšim agresorjem na svetu dotlej? Pustimo to vprašanje zaenkrat še

odprto.


18

3. PRIMER: OBMOČNO BOMBARDIRANJE

Osrednje vprašanje naše diplomske naloge je, ali je sploh kdaj moralno

upravičeno namerno napasti nebojujoče. Zanima nas, ali obstajajo okoliščine, v

katerih bi smeli kršiti načelo razlikovanja bojujočih od nebojujočih oz. načelo

imunitete nebojujočih.

Območno bombardiranje naseljenega območja je potrebno razlikovati od

strateškega napada, ki ima točno določen vojaški ali gospodarski cilj. Nasprotno

pa je območno bombardiranje usmerjeno na poseljena območja, kar pomeni, da so

tarča namernega napada civilni prebivalci oziroma nebojujoči. Cilj takšnih

napadov ni bombardiranje kakih vojaško, ekonomsko ali gospodarsko pomembnih

tarč. (Garrett, 2005, str. 183)

Pogosto se bombardiranje poseljenih območij, na primer mest ali vasi, obravnava

kot klasičen primer, kjer je kršenje načela razlikovanja in imunitete nebojujočih

moralno upravičeno, seveda v kolikor primarna tarča niso civilisti temveč vojaška

poslopja v mestu. 'Ustrahovalno bombardiranje nemških mest', kot je območno

bombardiranje v času druge svetovne vojne označil Stephen Garrett, je za nas

intuitivno nemoralno dejanje. Kljub temu so se takšni napadi vrstili skozi celotno

20. stoletje, njihova množična uporaba pa je zaznamovala zlasti drugo svetovno

vojno.

Pogledali bomo, kdo so idejni vodje tega kontroverznega načina vojskovanja s

sovražnikom, predstavili bomo argumente, s katerimi so ga upravičevali njeni

snovalci in izvajalci ter nekaj zgodovinskih dejstev, ki se nanašajo na zavezniško

bombardiranje nemških mest v drugi svetovni vojni. Nadaljnja razprava se bo

večinoma nanašala prav na zavezniško taktiko bojevanja v štiridesetih letih 20.

stoletja. Ob koncu tega poglavja bomo na problem pogledali še s pravne plati in

predstavili vidik mednarodne javnosti ter mednarodnega prava.


19

3.1 Zgodovina območnega bombardiranja

Med začetnike zračne strategije območnega bombardiranja spadata teoretika

bojevanja Basil Liddell Hart7 in Guilio Douhet8. Oba sta želela, da bi se vojske v

naslednjih spopadih izognile bojevanju v jarku, značilni taktiki bojevanja v prvi

svetovni vojni, ki je vojno le podaljševala in povečevala število vojnih izgub. V

zračni sili sta Liddell in Hart videla dobro alternativo, saj bi se z njeno uporabo

število mrtvih vojakov močno zmanjšalo, obenem pa bi lahko na tak način po

njunem zlomili voljo do boja pri civilnem prebivalstvu. (Primorac, 2008, str. 9-

10) Douhet je menil, da moramo bombardiranje, če naj bo kar najbolj učinkovito,

usmeriti na civiliste sovražne države. Namen takšnega bombardiranja je uničiti

moralo prebivalstva in prisiliti njihovo vlado k miru s pomočjo terorja,

materialnega uničenja in izgub. (Grayling, 2006, str. 130) Tudi Liddell Hart je bil

podobnega mnenja: »Če lahko demoraliziramo en del naroda /…/ bo zlom

njegove volje do boja prisilil k predaji celoto /…/« (Basil Liddell Hart, 1925, cit.

po Primorac, 2008, str. 10) Kasneje je Liddell Hart spremenil svoje mišljenje,

sploh po grozotah množičnega bombardiranja v drugi svetovni vojni.

Že v času prve svetovne vojne je nemško letalstvo napadalo angleški otok, čeprav

so bili v primerjavi s tistimi iz druge svetovne vojne tedanji napadi manj pogosti

in po večini usmerjeni na vojaške tarče. Prvi večji napad, ki ga lahko označimo za

ustrahovalno bombardiranje, so v januarju leta 1915 izvedli nemški cepelini nad

vzhodno angleškimi mesti Great Yarmouth, Sheringham, King's Lynn in

okoliškimi vasmi. (Wiki, 2009) Med prvo svetovno vojno so tako Nemci kot

Francozi in Angleži izvedli še nekaj napadov na posamezna mesta, vendar ne v

tolikšnem obsegu, kot se je to dogajalo med drugo svetovno vojno. Mišljenje

Douheta je prevzel Sir Hugh Trenchard, ustanovitelj in idejni vodja Kraljevih

zračnih sil (dalje: RAF) Velike Britanije v dvajsetih letih 20. stoletja. Vendar se je

realizacija te taktike bojevanja angleške vojske zamaknila vse do druge svetovne

vojne. Mednarodna javnost se je zavedala potencialne nevarnosti zračnega orožja

7 Basil Liddell Hart, 1895-1970, britanski vojaški zgodovinar in teoretik vojskovanja in zračne strategije. http://en.wikipedia.org/wiki/Basil_Liddell_Hart. 8 Guilio Douhet, 1869-1930, italijanski teoretik zračne sile. Leta 1921 je izšla njegova knjiga The Command of The Air. http://en.wikipedia.org/wiki/Giulio_Douhet.


20

in je sklicala več konferenc o tej temi, ki pa, kot bomo videli kasneje, niso uspele

omejiti oboroževanja držav.

Do začetka druge svetovne vojne, konec tridesetih let 20. stoletja, je bilo

izvedenih še nekaj osamljenih primerov zračnih napadov na civilno prebivalstvo.

Italijani so svojo letalsko silo uporabili proti civilnemu prebivalstvu v času

invazije na Etiopijo leta 1936, kjer so uporabili ognjene bombe, polne zažigalnega

materiala. Japonska je do tal uničila kitajsko mesto Nanking leta 1937, iz

umetniške upodobitve pa nam je poznan podoben napad nemške legije Kondor na

špansko mesto Guernica iz časa španske državljanske vojne. (Grayling, 2006, str.

133-135)

3.2 Območno bombardiranje nemških mest v drugi svetovni vojni

V diplomski nalogi nas zanima moralnost vojskovanja na evropskem delu bojišča

v drugi svetovni vojni, čeprav bi za primer lahko vzeli tudi napade na Japonsko ali

pa kar izstrelke jedrskih bomb na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki. Vendar,

kot ugotavljata Grayling in Garrett, če se območno bombardiranje nemških mest

po premisleku izkaže za neopravičljiv moralni zločin, potem je jasno, da so tudi

omenjena dejanja vsaj enako, če ne celo bolj vredna graje kot napadi na nemška

mesta. (Grayling, 2006, str. 112)

Nemški Rajh je pričel drugo svetovno vojno v Evropi z napadom na Poljsko.

Odtlej pa vse do maja 1940 je sledilo obdobje t.i. telefonske vojne med državami

zahodne Evrope ter Nemčijo in preostalimi silami osi. Sčasoma so Nemci pričeli

osvajati dežele Severne in Zahodne Evrope, v Angliji pa je prišlo do menjave na

premierskem položaju, kjer je Chamberlaina zamenjal Winston Churchill. 14.

maja 1940 je Nemška Luftwaffe, zračna sila Rajha, ki jo je leta 1935 ustanovil

Göring, napadla danski Rotterdam, kar je Britance razburilo še bolj od napada na

Varšavo ob začetku vojne, saj jim je Rotterdam geografsko bližje. V fazi 'bitke za

Anglijo' je nemška Luftwaffe po malomarnosti v noči iz 24. na 25. avgust 1940

spustila nekaj bomb na London. Nemci so sicer trdili, da je bila dejanska tarča


21

vojaška tovarna v 50 kilometrov oddaljenem mestu Rochester. (Grayling, 2006,

str. 39)

V okviru RAF je zračne napade z bombniki izvajalo Bombniško poveljstvo, ki ga

je tedaj vodil Richard Peirse, od leta 1942 pa Arthur Harris, znan kot 'Bomber

Harris'. V odgovor na bombardiranje Londona so britanska letala naslednje noči

bombardirala Berlin. Seveda so tudi Nemci odgovorili in v noči 14. na 15.

november 1940 napadli britanski Coventry. Samo mesto je bilo bombardirano že

poprej, a nikoli tako uničujoče. Napad pa je, paradoksno, dvignil moralo in

bojnega duha britanskega naroda. Poslej se tudi Britanci niso več branili

bombardiranja sovražnikovih območij, poseljenih s civilnim prebivalstvom.

(Grayling, 2006, str. 39-43)

Bombardiranje nemških mest in namerno ubijanje nemških civilistov pa ni bila

primarna naloga Bombniškega poveljstva že od začetka te vojne, kar je razvidno

iz direktive RAF-a v juniju 1940. Pilotom bombnikov je ta nalagala, naj vse tarče

pred napadom identificirajo. (Walzer, 2000, str. 255) Nova direktiva iz oktobra

leta 1940 je zahtevala bombardiranje naftnih polj in tovarn aluminija, s čimer so

želeli sovražniku povzročili materialno škodo. (Grayling, 2006, str. 39) Naslednje

leto pa se je taktika RAF-a spremenila. 9. julija 1941 je RAF dobil direktivo, da

naj odslej »zmedejo nemški transportni sistem /…/ in uničujejo moralo civilistov

v celoti, sploh pa industrijskih delavcev« (Grayling, 2006, str. 47) Odslej se je

število območnih napadov, katerih tarča so bila poseljena mesta, povečevalo, k

čemur je pripomogel novi poveljnik Bombniškega poveljstva Harris.

Vojaška situacija leta 1941 za zaveznike ni bila preveč rožnata. Sile osi so do

konca leta napredovale na vseh odprtih frontah, Nemci na vzhodni, Italijani pa v

Severni Afriki. Tako se je februarja leta 1942 Churchill odločil za drugačno

zračno strategijo. RAF je s 14. februarjem 1942 Bombniškemu poveljstvu izdal

nov ukaz, Direktivo št. 22. Britanski bombniki so odslej napadali ponoči, da bi

zmanjšali število izgub, ker pa je bilo ponoči težko identificirati in zadeti vojaške

tarče, so se odločili, da bodo odslej njihov cilj s civilisti poseljena območja.

(Garrett, 2005, str. 169-170) Kot zapiše Garrett: »Bistvo britanske kampanje

območnega bombardiranje je, da ni razlikovala med vojaškimi tarčami, ki so bile


22

do neke razumne mere povezane z nacistično vojaško grožnjo /…/ in širšo družbo,

ki je bila le oddaljeno ali posredno povezana z nacističnim vojaškim strojem.«

(Garrett, 2005, str. 186) Sledilo je več uničevalnih akcij ustrahovalnega

bombardiranja. Konec marca 1942 so Britanci napadli nemški Lubeck, pri čemer

so uporabili zažigalne bombe, ki so hitro uničile lesene zgradbe v mestu. Konec

maja 1942 je sledilo prvo večje bombardiranje mesta Köln, v katerem je

sodelovalo kar 1000 letal, kjer pa se je pokazala močna volja in pripravljenost

Nemcev, da na takšne napade odgovorijo s hitro obnovo mesta. (Grayling, 2006,

str. 51-54) Angleži so odslej neprestano bombardirali različna nemška mesta. V

Operaciji Gomorrah je Bombniško poveljstvo s 700 letali v juliju 1943 napadlo

Hamburg. Poleti 1943 je sledila 'bitka za Ren', območna bombardiranja

industrijskih mest ob Renu, od novembra 1943 pa vse do marca 1944 pa 'bitka za

Berlin', ki ga je vsak napad hudo poškodoval, a so ga prebivalci zmeraj znova

obnovili, kar kaže na resnično nepopustljivo voljo nemškega naroda. (Grayling,

2006, str. 60-63)

Od leta 1942, v večji meri pa od leta 1943 dalje, so Angležem pri zračnih napadih

pomagali Američani z 8. zračno brigado (dalje USAAF). Naj opomnimo, da je

ZDA na evropskem bojišču izvajala natančne strateške napade, medtem ko so se

na Pacifiku in Japonskem tudi sami zatekali k taktiki območnega bombardiranja.

(Grayling, 2006, str. 75) Od februarja 1944 pa do aprila 1945 so Američani in

Angleži skupaj izvajali 'združeno ofenzivo bombardiranja', med katero je bil

Harris primoran napadati tudi tarče zunaj Nemčije, z njemu ne najljubšo taktiko

natančnega bombardiranja. Ravno te akcije, med drugim zračna pomoč v času

invazije na Normandijo, so pokazale, da je bilo Bombniško poveljstvo sposobno

tudi natančnega bombardiranja infrastrukturnih in vojaških točk. Ob koncu

skupnih akcij v prvi polovici leta 1945 so sledila še uničujoča območna

bombardiranja nemških mest Dresden, Berlin, Leipzig, Nürnberg ter ostalih.

Končni obračun, kot ga kaže britanska statistika, je bil grozljiv: RAF je v vsej

drugi svetovni vojni samo proti Nemčiji sprožil okoli 390.00 bojnih poletov, od

tega je bilo kar 70 odstotkov akcij tipa ustrahovalnih bombardiranj. Odvrgli so

okoli milijon ton bomb. Do konca leta 1944 je bilo uničenih ali resno

poškodovanih 80 odstotkov nemških urbanih središč z več kot 100.000 prebivalci.

(Garrett, 2005, str. 184) Ocene števila mrtvih in ranjenih nemških civilistov se


23

gibljejo v razponu od 350.000 mrtvih in 780.000 ranjenih (Grayling po poročilih

United States Strategic Bombing Survey) do 500.000 mrtvih in nadaljnjih milijon

poškodovanih. (Garrett, 2005, str. 184) Na strani Bombniškega poveljstva so bile

izgube neprimerno manjše, znašale so okrog 55.000 mrtvih. (Grayling, 2004, str.

104 )

Pomisleke o moralnosti in legitimnosti takšne metode bojevanja so poskušali njeni

številni zagovorniki utišati z raznovrstnimi argumenti že med samo vojno, pa tudi

po njej. Menili so, da je bombardiranje nemških mest odvračalo nemško vojaško

silo od dejanskih bojišč na vzhodu ali zahodu Evrope in jih s tem oslabilo.

Zavezniki so pričakovali, da bodo s tovrstnimi napadi poškodovali tudi tovarne,

povzročili motnje v vsakdanjem življenju in strukturi nemškega prebivalstva, ki se

je moralo po napadih posvečati vsesplošni obnovi in ni moglo v polni meri

pomagati vojaškim prizadevanjem. Za takšnimi argumenti je stal tudi tedanji

vodja Bombniškega poveljstva Sir Arthur Harris. (Garrett, 2005, str. 185)

Pomemben motiv za napade je bila nedvomno tudi želja po maščevanju in

povračilnih ukrepih, kar se zdi že samo po sebi napačen tip zagovora območnih

bombardiranj. Vendar so visoki predstavniki angleške družbe resnično menili, da

je taka volja angleške javnosti. Menili so, da je bombardiranje nemških mest

nujno potrebno za dvig morale angleškega naroda. Julija 1941 je Churchill

napovedal: » /…/ Nemcem bomo odmerili mero kazni in več kot mero, ki so jo

oni izmerili nam.«9 Javno mnenje v letu 1941 je le delno podpiralo tako mišljenje.

Na območjih v Angliji, ki so utrpela bombne napade, je bila podpora povračilnim

ukrepom manj kot petdeset odstotna. Velja pa spomniti, da je še v letu 1944

večina Britancev verjela, da so bili napadi na Nemčijo uperjeni izključno proti

vojaškim tarčam. (Walzer, 2000, str. 256)

Zagovorniki območnega bombardiranja so se pogosto sklicevali na idejo o zlomu

nemške morale s pomočjo terorja. Kot smo videli, sama ideja ni bila povsem nova

in je morda vsebovala zrno resnice, čeprav so se Angleži zavedali, ali pa bi se na

podlagi lastne izkušnje vsaj morali zavedati, da, kot se je izkazalo že leta 1940, ko

so Britansko otočje večkrat napadli iz zraka, bombardiranje nujno ne uniči

9 The War Speeches of the Rt Hon Winston S. Churchill, compiled by Charles Eade, London: Cassel & Co., 1952, vol. 2, str. 25, citirano po Igor Primorac, 2008, str. 5.


24

človekove morale, lahko jo celo okrepi. Zaradi tega se tudi niso pretirano zanašali

na ta tip argumenta. Dandanes se zavedamo, tudi zaradi odkritih nemških

dokumentov, da ustrahovalno bombardiranje resnično ni imelo zaželenega učinka,

da torej ni spodkopalo morale nemškega prebivalstva. Nemčija je bila skozi vojna

leta prepredena z mrežo obveščevalcev Varnostne službe. Ti so po terenu

spremljali stališča in skrbi prebivalstva ter vestno opazovali njihove odzive,

obnašanje in izjave. V poročilih so razlikovali med dvema plastema morale:

razpoloženjem (nemško: Stimmung) in ravnanjem (nemško: Haltung).10 Kot

ugotavlja Primorac, kažejo ti dokumenti na razkorak med obema. Razpoloženje se

je sčasoma kvarilo, ravnanje pa krepilo. Bombardiranje jasno vpliva na

razpoloženje človeka, ki se znajde sredi napada, človek, ki to doživi, ne more

ostati ravnodušen, najverjetneje postane nezaupljiv do lastne oblasti in sovražno

nastrojen do napadalca. Ljudje v stiski znajo pogosto drug drugemu izkazati

podporo, hkrati pa so v Nemcih bombni napadi, zahteve po brezpogojni predaji in

kaznovanju Nemčije, vzbudili nekakšen srd do zaveznikov in okrepili odločenost,

da vztrajajo na poti, ki jim jo je začrtal Hitler. (Primorac, 2008, str. 11)

Drug pogost argument pravi, da je bila v določenem času vojne taktika

ustrahovalnega bombardiranja najbolj dostopna in pravzaprav edina možna oblika

bojevanja. Walzer meni, da so Britanci, glede na situacijo v začetnih letih, imeli v

mislih argument tipa »če ne naredimo X (bombardiramo nemških mest), bodo oni

storili Y (dobili vojno, ustvarili tiransko vladavino, pomorili svoje nasprotnike)«.

(Walzer, 2000, str. 267) Ali to drži? Vprašanje je, v kakšnem položaju je bila

Velika Britanija spomladi 1942, v času izdaje Direktive št. 22, torej uradne

zapovedi kampanje ustrahovalnega bombardiranja. Država se je takrat še zmeraj

soočala z grožnjo nacistične zmage v vojni, vendar ta zmaga ni bila več tako blizu

kot leta 1940, ko sta bili britanska in francoska vojska poraženi pri mestu

Dunkerque in sta Britancem preostali le dve polno oboroženi diviziji, Churchill in

preostanek vlade pa sta celo razmišljala o selitvi vlade v Kanado. To je tudi leto

Hitlerjevih načrtov o invaziji na britansko otočje (operacija Morski pes), ki se ji je

Hitler odpovedal septembra 1940, tudi zaradi (učinkovitih) napadov britanskih

10 Za izbor teh poročil glej Heinz Boberach, Meldungen aus dem Reich: Aushwahl aus dem geheimen Lageberichten des Sicherheitsdienstes des SS 1939-1944, München: Deutscher Taschenbuch-Verlag, 1968.


25

letal na nemške podmornice v evropskem delu Atlantika. (Grayling, 2006, str. 36)

V letu 1941 so sledile spremembe v razmerju sil na bojiščih. Sovjeti so na

vzhodnem bojišču 5. decembra 1941 sprožili protiofenzivo v okolici Moskve in

pričeli potiskati Nemce nazaj proti zahodu. V decembru pa so v drugo svetovno

vojno vstopile še ZDA. (Garrett, 2005, str. 193-194) Ob začetku leta 1942 je sam

Churchill opisal položaj svoje države: » Končno je prišla zmaga! /…/ Anglija bo

preživela; Britanija bo preživela /…/ Naša zgodovina se ne bo končala /…/

Hitlerjeva usoda je zapečatena [in] o izidu ni več nobenega dvoma.« (Garrett,

2005, str. 194) Argumenti za območno bombardiranje med leti 1942 in 1945 so

zato po Walzerjevem mnenju utilitarne narave, poudarjajo čas in ceno zmage, ne

pa toliko zmage same, saj je bila ta zaveznikom že bližje kot pa poprej. Vendar

utilitarni izračuni v tem času več ne bi smeli biti odvisni le od ideje, da se ohrani

čim več življenj, temveč tudi od drugih idej, kot so kvaliteta življenj, ohranjanje

civilizacije kot take in morale, neodobravanja umora civilistov in podobno.

Namernega umora nedolžnih ne moremo preprosto upravičiti rekoč, da s tem

rešujemo življenje drugih ljudi. Takšnim nenavadnim izračunom naredimo po

Walzerjevem mnenju konec šele, ko priznamo vrednost pravic. (Walzer, 2000, str.

261-262)

Odločilno vprašanje je torej: ali je bilo ustrahovalno bombardiranje res edina

možna vojaška strategija? Tudi zgodovinsko gledano lahko rečemo, da je sprva

morebiti temu še bilo tako. Dnevni zračni napadi na nemško območje so bili zelo

tvegani in so Angležem prinašali veliko izgube, nočni napadi pa so bili bolj varni,

saj jih nemški obrambni sistem ni mogel preprečiti. Vendar pa so bili taki napadi

manj natančni, zaradi česar so bila velika naselja edina možna namerna tarča.

Tehnologija je resda počasi napredovala, a tudi sam Churchill je izjavil, da so se z

vstopom ZDA v vojno in napredovanjem Rusije na vzhodni fronti pojavile nove

možnosti boja.

V dnevih, ko smo se sami borili v vojni, smo na vprašanje: 'Kako

boste to vojno dobili?', odgovorili: 'Nemčijo bomo razbili z

bombardiranjem.' Od takrat so gromozanske poškodbe, zadane

nemški vojski, vojaška sila Rusije ter nastop vojaške sile in orožja


26

Združenih držav omogočile dostop do drugih možnosti. (Walzer,

2000, str. 261)

Tudi Grayling opozarja, da je bilo Bombniško poveljstvo v popolni pripravljenosti

šele leta 1943, torej v času, ko je jasna nevarnost katastrofe za samo Veliko

Britanijo že izpuhtela. (Grayling, 2006, str. 262)

Walzer opozarja, da ob zavedanju, da britanski bombniki v prvih letih vojne

zaradi nenatančnih navigacijskih naprav niso mogli napadati tarč manjših od

velikega mesta, pa še to le ponoči, ne moremo več trditi, »da je mišljena tarča

recimo ta tovarna letal ter da je nerazločevalno uničenje okoli nje bilo nenamerna,

a predvidljiva posledica upravičenega poskusa, da bi ustavili proizvodnjo letal.

Kar je bilo dejansko nenamerno, vendar predvidljivo, je, da bi taka tovarna

verjetno ostala nepoškodovana.« (Walzer, 2000, str. 258) Preprosto licemerno se

je – glede na tedanjo angleško zračno tehnologijo – sklicevati na načelo dvojnega

učinka in trditi, da so bile žrtve nočnih napadov na mesta, ki so morebiti resnično

imela vojaško pomembno infrastrukturo, nenamerne. Kot pravi Garrett, bi takrat

lahko ukazali RAF-u, naj pomaga pri kopenski ofenzivi v Severni Afriki, kasneje

pri invaziji na Italijo in nasploh pri uničevanju nemških podmornic v oceanih.

(Garrett, 2005, str. 195-196) Lahko bi tudi vložili več truda in sredstev v

izpopolnjevanje samih taktičnih sposobnosti RAF-a. Namesto tega so Britanci raje

izbrali nadaljevanje območnega bombardiranja nemških mest.

Churchill je javno izrazil svoje pomisleke šele proti koncu druge svetovne vojne,

po grozovitem napadu na nemško mesto Dresden spomladi 1945: »Zdi se mi, da

je prišel trenutek, ko je potrebno vprašanje bombardiranja nemških mest,

preprosto zaradi povečevanje terorja, pa čeprav pod drugimi pretvezami, ponovno

pregledati /…/ Uničenje Dresdna vzbuja resne pomisleke o vodenju zavezniškega

bombardiranja.« (Walzer, 2000, str. 261) Tudi voditelji in izvajalci kampanje

ustrahovalnega bombardiranja so se čedalje bolj zavedali kontroverznosti situacije

in moralne vprašljivosti svoje zračne taktike bojevanja.


27

3.3 Območno bombardiranje in mednarodni zakoni

Mednarodna javnost je pričela pisati in priznavati vojne zakone ob koncu 19.

stoletja. Leta 1899 je bila ena prvih mirovnih konferenc v Haagu, kjer so skušali

osnovati mednarodno vojno pravo. Deklaracija Haag IV. iz tega leta je bila

obnovljena leta 1907, govori pa o zakonih in običajih vojskovanja na tleh. V

Razdelku II, ki govori o sovražnosti, pod Členom XXV. preberemo: »Bombni

napad, ne glede na način, na nezaščitena mesta, vasi, stanovanja ali hiše, je

prepovedan.« (Zakon in običaji bojevanja na tleh, Haag IV., 1907) Člen XXVII.

predpisuje:

V obleganju in bombardiranju je potrebno storiti vse, da se v kar

največji meri prizanese stavbam religiozne, umetniške, znanstvene

ali humanitarne narave, zgodovinskim spomenikom, bolnicam in

stavbam, kjer se zbirajo ranjenci in oboleli, če v tistem času

zajamčeno ne služijo vojaškim namenom. Dolžnost napadene

strani je, da označi obstoj takšnih objektov ali stavb z razločnim in

vidnim znakom, ki naj bo sovražniku pred tem že poznan. (Zakon

in običaji bojevanja na tleh, Haag IV., 1907)

Haag IV. je bil zadnji ratificiran zakon pred nastopom druge svetovne vojne, v

njem pa so se podpisnice zavezale, da ne bodo napadale mest in posredno tudi ne

civilistov, čeprav, kot vidimo, slednje ni bilo eksplicitno navedeno.

Države udeleženke prve svetovne vojne so se v medvojnem obdobju trudile

omejiti oboroževanje in obnoviti pravila bojevanja. Od decembra 1922 do

februarja 1923 so se ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija in Japonska udeležile

konference na to temo v Haagu. ZDA so predlagale Haaška pravila zračnega

bojevanja, toda členi te konference niso bili nikoli podpisani. Člen XXII. bi

prepovedoval bombardiranje civilistov in njihove lastnine: »Območno

bombardiranje zaradi teroriziranja civilne populacije, uničevanja ali poškodovanja

privatne lastnine, ki ni vojaškega značaja, ali poškodovanja nebojujočih, je

prepovedano.« (Haaška pravila zračnega bojevanja, b.d.) Člen XXIV je

opredeljeval bombardiranje vojaških tarč (vojaških sil, vojaških zgradb, tovarn, ki


28

so vojaškega značaja, ter transportnih in komunikacijskih sistemov) za legitimen

napad. Prepovedoval je napad na mesta, vasi ali zaselke, ki niso v neposredni

bližini kopenske operacije, če so v bližini vojaške tarče, pa bi se takšnega napada

morali vzdržati, razen če obstaja razumna domneva, da je ta vojaška koncentracija

sovražnikovih sil ali stavb dovolj pomembna kljub škodovanju civilistom.

(Haaška pravila zračnega bojevanja, b.d.)

Leta 1938 je že skoraj izumrla Liga narodov spisala Soglasno resolucijo skupščine

Lige narodov, ki je v grobem opozarjala, da je potrebno ponovno napisati in

ratificirati vojne zakone, ki prepovedujejo namerne napade na mesta in civiliste.

Podobnega značaja je bil 'Osnutek konvencije za zaščito civilnega prebivalstva

pred novimi stroji vojne', spisan v Amsterdamu leta 1938. V njem so želeli

opredeliti pomen civilnega prebivalstva kot tistega, ki ni vključeno v nobeno vrsto

vojske ali njeno ustanovo. V II. členu so opredelili 'nezaščiteno mesto' kot mesto,

v katerem ob času nameravanega napada ni nobene vojske in nobene vojaško

pomembne stavbe ali infrastrukture in ga je zato prepovedano napasti. S IV.

členom so želeli prepovedati območno bombardiranje, katerega namen bi bilo

teroriziranje prebivalcev. (Osnutek konvencije za zaščito civilnega prebivalstva

pred novimi stroji vojne, b.d.) Obe konvenciji sta ostali neratificirani, zato držav

nista omejevali pri početju v drugi svetovni vojni.

Po koncu druge svetovne vojne se je mednarodna javnost v pravnem smislu jasno

opredelila do statusa civilista v vojni. Ženevske konvencije, sestavljene iz štirih

pogodb, so nastajale med leti 1864 in 1949, pomenijo pa osnovo mednarodnega

humanitarnega prava. Četrta ženevska konvencija spisana leta 1949, govori o

ravnanju s civilisti v vojni, o prepovedi mučenja, skupinskega kaznovanja in

preseljevanja prebivalstva, ne omenja pa območnega bombardiranja. Konvencijam

so kasneje dodali še tri protokole. Prva dva iz leta 1977 urejata zaščito žrtev v

narodnih in mednarodnih oboroženih konfliktih, zadnji iz leta 2005 pa je simbolne

narave in rdečemu križu ter rdečemu polmesecu dodaja nov znak, ki nakazuje

humanitarno naravo objekta, rdeči kristal.11 Šele Protokol I. k ženevskim

11 The Avalon Project, The Laws of War, http://avalon.law.yale.edu/subject_menus/lawwar.asp; Wikipedia, Geneva Concention, pridobljeno iz http://en.wikisource.org/wiki/Geneva_Convention.


29

konvencijam izrecno obsoja in prepoveduje območna bombardiranja. V četrtem

delu se posvetijo civilnemu prebivalstvu. Člen 48 zapoveduje spoštovanje in

varovanje civilistov s pomočjo striktnega razlikovanja med civilisti in civilnimi

objekti na eni ter vojaki in vojaškimi objekti na drugi strani. Za civiliste je v 50.

členu označen vsak, ki ni vojak. V kolikor obstaja dvom, ali je oseba civilist, se jo

mora obravnavati kot civilista.12 Natančneje so pripadnike oboroženih sil

orpedelili v tretji ženevski konvenciji. V členu 4 pod sekcijo A in točkami (1), (2),

(3) in (6) je določeno, da so to pripadniki oboroženih sil strani, ki so vpletene v

konflikt, tudi člani prostovoljnih vojsk, ki so del državne vojske. Naprej so to

člani odporniških gibanj oz. njihovih oboroženih sil, v kolikor imajo svojega

poveljnika, prepoznaven znak, nosijo orožje in se borijo v skladu z zakoni in

običaji vojne. Vojaki so tudi člani vojaških sil, ki priznavajo drugo vlado ali

oblast kot pa (svojo) zadržujočo oblast. Kot vojake pa so označili tudi prebivalce

neokupiranih območij, ki ob prihodu sovražnika spontano posežejo po orožju,

pred tem pa niso imeli časa, da bi se organizirali v vsakdanjo vojsko, vsaj če

nosijo orožje in se tudi oni držijo vojnih zakonov.13 Člen 51 Protokola I.

prepoveduje nerazlikovalne napade, usmerjene na civiliste, ter napade in

bombardiranja vojaških objektov v mestu v primerih, ko lahko predvidimo smrt

velikega števila civilistov. (Grayling, 2006. str. 237)

Če bi omenjeni zakoni veljali že pred začetkom druge svetovne vojne, bi bila

pravno zadeva glede zavezniškega območniega bombardiranja jasna. Videli smo,

da so podobne zakone sicer uzakonili že pred prvo svetovno vojno in tudi v času

med obema vojnama, a prvi niso bili obnovljeni, drugi pa niso bili ratificirani. Ne

glede na to, pa sta za naše raziskovanje bolj pomembna moralni vidik in moralno

vrednotenje tovrstnih vojaških akcij.

12 International committee of the Red Cross, Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and relating to the Protection of Victims of International Armed Conflicts (Protocol I), 8 June 1977, http://www.icrc.org/ihl.nsf/7c4d08d9b287a42141256739003e636b/f6c8b9fee14a77fdc125641e0052b079?OpenDocument. 13 The Avalon Project, Geneva Convention (III) Relative to the Treatment of Prisoners of War; August 12, 1949 , http://avalon.law.yale.edu/20th_century/geneva03.asp#art4 (26.6.2009).


30

4. ARGUMENT SKRAJNE SILE

Zanima nas, na kak način bi najlažje upravičili kršenje naše običajne intuicije, ki

nam dopoveduje, da so civilisti v vojni imuni pred namernim napadom. Kot smo

videli, so zavezniki brez posebnih zadržkov posegali po kampanji ustrahovalnega

bombardiranja nemških mest, s tem pa namerno povzročili smrt številnih nemških

civilistov in kršili jus in bello načelo razlikovanja. Niso upoštevali načela

imunosti civilistov, ki daje civilnemu prebivalstvu pravico do nedotakljivosti v

boju. Kljub temu je filozof in teoretik Michael Walzer14 prepričan, da je območno

bombardiranje mogoče moralno upravičiti s pomočjo pojma skrajne sile. Kot

bomo videli, je izjema skrajne sile sicer praktična in na prvi pogled razumljiva ter

zelo uporabna ideja, a kljub temu vsebuje določene nejasnosti. Lahko se jo tudi

ukrivlja v več smeri.

4.1 Walzerjeva opredelitev skrajne sile

Frazo 'skrajna sila' je leta 1939 prvi uporabil kasnejši angleški premier Winston

Churchill. Z njo se je nanašal na krizo, ki jo je Velika Britanija doživljala med

drugo svetovno vojno, v času spopada z enim najbolj manipulativnih političnih

sistemov, nacizmom. V očeh filozofa Michaela Walzerja je nacizem pomenil

največjo grožnjo vsemu dostojnemu v našem življenju, ideologijo in

prakso dominacije, ki je bila tako smrtonosna, tako poniževalna celo

za tiste, ki bi preživeli, da so bile posledice njegove končne zmage

dobesedno nad izračunom, neizmerljivo strašne. Mi ga vidimo - in te

fraze ne uporabljam lahkotno - kot zlo, utelešeno v svetu in v obliki,

tako močni in jasni, da nikoli ne bi mogli storiti karkoli drugega kot pa

se boriti proti njemu. /…/ Grožnja človeškim vrednotam je bila tako

radikalna, da bi njena neizbežnost zagotovo osnovala skrajno silo.

(Walzer, 2000, str. 253)

14 Michael Walzer, ameriški filozof in teoretik, rojen leta 1935. Ukvarja se predvsem z zgodovino moderne politične misli, težavami sodobne politične filozofije, pravično vojno in politično teorijo. (http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Walzer in http://www.sss.ias.edu/community/faculty-cv/walzercv.pdf) V problemu kršenja načela razlikovanja znotraj pravične vojne je ponudil obrambo s pomočjo izjeme skrajne sile.


31

Skrajno silo je nekoliko poetično označil kot: »čas za herojske odločitve, čas, ko

narode in voditelje ocenjujemo po tem, kakšne ukrepe sprejmejo; a tudi kot čas

obupa, ko se sprejemajo taki ukrepi, ki bi se jim morali čimbolj izogibati.«

(Walzer, 2005, str. 33) Walzer se zaveda, da ukrepi, ki jih upravičuje s pojmom

skrajne sile, ne spadajo med moralno zaželene, oziroma da so to takšne vrste

ukrepi, ki jih v stanju brez vojne nikakor ne bi mogli moralno

Documents

No.2 -VesnaZagorscakDiplNal - popr · 2017. 11. 27. · POVZETEK V diplomski nalogi z naslovom Obmo čno bombardiranje, argument skrajne sile in na čelo imunitete civilistov je bilo