NOTIC

Blaža Jurka

1. Predgovor

Notic Blaža Jurka, kjer je zapisoval, kot sam pravi, »rodbinska pojasnila in druge za nas Jurke zanimive opazke in pripombe, da se ne pozabijo«, je zanimiv predvsem zato, ker je to pravzaprav osnovni dokument, kjer je začel Jurko pisati zanimivosti njegove družine in kraja, kjer je služboval, Razborja in njegovih ljudi. V tem noticu pa so tudi zapisi njegove žene Tončke Brečko. Ti zapisi so v večjem delu nerazumljivi, saj je bila Tončka nepismena, in jo je učil prvih veščin pisanja ravno njen mož učitelj Blaž Jurko. Tončka si je v tem noticu tudi pisala prevode najnujnejših povedi v nemščino, zapisala si je tudi poštevanko »do sto«, ki jo človek v življenju vedno potrebuje, itd.

Veliko tega, kar je zapisano v noticu, je zapisano tudi v Šolski kroniki Razbor (zanimivosti in spoznanja o kraju in ljudeh).

Zapise pa, ki so pisani »Vidici«, podpisal pa jih je Vit iz Vrha (tudi pesmi), ne morem umestiti nikamor. Ne vem, ali sta imenovana uporabljala ljubkovalno ti dve imeni ali pa … Prepisal sem jih zaradi celote!Nekaj besed je zaradi slabe ohranjenosti izvirnika notica in mestoma zaradi nečitljive pisave nerazpoznavnih, zato jih, ali nisem prepisal, ali pa nadomestil z sopomenko.

Na Razborju, julija 2005

2

Ta le notic sem poklonil moji izvoljenki : Tončki, in ga imela 50 let. Iz stare bolezni: ljubosumnosti, mi ga je jezno vrnila. Pa sem napisal rodbinska pojasnila in druge za nas Jurke zanimive opazke in pripombe, da se ne pozabijo.

Vlah

Vojnik, 15/5.1930

3

2. Začetek1

»Vidici«!

Hočem njen zvest ostatiDo mojega zadnega dneNje srcu čisto se vdati,Njej spolniti vse želje.Osoda nikdar naj ne ločiZa časa življenja najVeselja dan naj napoči,Zastopnost miru zlati raj.

Čisto in nežno nje srceOstalo bo kakor do zdajV lasti edini le mojiTok mislim za vselaj.

Vit z Vrha

1 Pripomba pisca Notica »sledeče je pisano oktobra 1880«

4

Resnično2 britka bo ločitevKer še došla ni rešitev.Bože vedi če še srečaNama ne bo opoteča?Osoda težna ter nemilaBo dva srca zaklenilaRazklenila ne al ružlaKtere je pred kratkim združla.

Reva človek je na svetiDušne muke ma trpetiKtere težko so popisatŠe manj pa v srcu njih sled zbrisat.

Komaj da sva se spoznalaŽe bova slovo jemala.Mislil sem da ljubav cvelaKi dva srca je razgrelaTako bo in člo v zavetjeOsrečevala mladoletje.Tak človek misli in prevdarjaBajta pa brez gospodarja.

Ako pram na videz vstavljaSreča se in obotavljaVendar upam da še mirnaBo sijala in izvirna.

Le ob noči luč razsevaSvojo moč, bolj od dneva.Star pregovor pravi to:Mora pač že bit tako.

Zaradi mene se ne strašiBlebet ljudi te naj ne plašiDa gotovo se slučajnoKazal bom svetu sijajno,To me resna misel je.

Kadar pa bi Te skušnja večMotil in paglavec,Misli na prisego svojo

2 »na tri leta odbran sem poslal prošnjo za Ersatzreservo 30/7.1880«

Občutja, ko je čakal na odgovor vojnih oblasti, da ga razporedijo v rezervo, ter mu tako ne bi bilo treba iti na služenje vojaškega roka, hkrati ko je bil sveže zaljubljen v Tončko Brečko, je pisal 20/10.1880.

5

Za svestobo trino mojo.V molitev svojo me tud sklepajRada koln Vita ašepajTedaj boš bolest prestalaZnabit še Druzmu – nasmejala.

Moj duh je otoženV besede ne zložnZatorej neham,Ako solzno mam.

Srce krvaviMi tuge kipiKri burno mi vreMračit se mi začne.V možganih se mešaVedrost duha peša.Prid Vida v pomočSicer bo res noč!!

Ah dekle kas si strilaDa si me tak globok ranila.

Da naj tudi Bogec ljubiTo očito skazal jeKer je prav v obilnoj meriPoslal nama rešitve.

Veselja ne vem kaj bi začelKo bi bla tukaj, kaj bi te objelPoslubil iskreno v sredo srcaK sebi te snisnol, oh Vidica.

Od zdaj za naprej Tebi enakiPa dobro glej, skoz i skos takiDa čedna boš, pa bode Tvoj moš!

6

3. Opazke

Tašča Tereza Brečko roj. Paučnik (Kremen) je umrla 1886, stara 53 let. Plučnica.Vresk Boštjan umrl 1885 – naslednik Roštohar Janez (goljuf in slepar)28/6.1882 je bla Stara Glažuta od mene izlicitirana z atekovim denarjem, ker so jo radi dediščinskih dolgov prodali dediči po Matiji Martiniju: Prescher (Cession) 1797 fl, 29/5.1980, Okrajno sodišče Laško.

Zelo pridna in blaga je bila mati moje žene tašča Terezija Brečko, ki je prinesla v Razborc 800 fl juterne, čajna. To je blo leta 1849. umrla je 1886, stara 53 let. tedaj je bila rojena 1886-53 leta 1833.Mica hči, poročena LapornikNežka, hči poročena VreskTonka, hči poročena JurkoMatičk, sin hromastJožef, sin doma gospod, oženjen z Frančko Keršlin o Pustu 1889.Mathias Martini †1874 in Luzia Martini geb. Della Mea, doma iz Tarcehtel, Friaul, Italia, Besitzer in Stara Glažuta.Ihre Kinder

1. Josef Martini, schlossermeister in Marburg2. Anton, gestorben Ilidža 61, Sarajevo (Kobiljidol) abs Sagerwrke 3. Johann, degrad. Husarem Courier – Schmied (Unteroffizier)4. Matthias, pens. Finnanz. In Maglaj Banja Luka 5. Ema, die 6. Theresia, Schantej, nachmals Schmid in Polana7. Maria verchel. Polak in Sele8. in Henina Šmit vervandt: zet!

7

4. Razborske skrivnosti

A. Na Poljskih njivah je stal Rimljana: Marcus Cajus Rutilianus 335 p. Chr. N. nagrobnik. Leta 1842 so ga v Gradec v lapidarij odnesli. Bil je vojskovodja, ki se je v Aziji odlikoval proti Perzom. Tedaj je vladal cesar Alexander Severus (Orožen, Chronik)

B. Na Poljskih njivah izoral leta 1869 kmet Vidmer pisker srebrnjakovC. Tam, ko je križ in zravno kamenit grič je blo sodišče. So ble gauge. Še

zdaj se človeške glave izkopavajo.D. Tam po robu dol je šla meja med Noricum in Panonijo. Celje je blo še

pod Noricum Petovia pa že panonska.E. Pri Vidmerju na Polju sem jaz leta 1898 dobil mali »Kanonenkreutz« izza

Napoleon. I. vojske. Gotovo je kteri izmed teh napravil celo Prusko francozko vojsko. Na križcu je blo zapisano: »Grati princepes patriae Lupsiae ano MDCCCXIII, 16., 17., 18. Octobri«. Današnji »Karlsarmeekreutz« so slični »Kanonenkreutzu«

F. Vrh Graca (Pangrčev) je stala graščina Reutenberg. Še leta 1372 je živela tam Juta Reutenberška, udova. Šla je z hčerko v Studenički samostan. Kamor je Liške kmete in Poljske in Cirske šenkala. Reutenbergi so bli v sorodstvu z Boštajnskimi in Raštajnskimi plemiči. (Archiv Studenitz)

G. Vrh Lisce je pokopan neki vojvoda izza Križarskih vojsk. (bibliot. Maribor, semenišča)

H. Sredpostno nedeljo 1842 je udrlo 8 »zavezanih« posestnikov Henine, Polane, v »farovž« v Polani, ki so pobili 82 letnega župnika Alviana na tla in odnesli bogato Napoleonovo I. darilo (1810) v velicih spominskih cekinih, ktere je prejel od Napoleona I. za chronogram čestitke na rojstvo sinu, kralja Rima. Župnik je umrl drugi dan na ranah. Ker ga je eden ulomilcev z črtalom po glavi udaril. Ednajst let potem sta se dva tistih skregala in eden drugmu žugala, da prijavita umor in rop oblasti. Tako je postalo očito in vse so zaprli na dosmrtno ječo.

I. Albian ali Alvian je bil poprej župnik v Brežcah. Pri njem je služla za kuharco dekla iz Polane doma. Ta ga je nagovorila da je šel v penzijon v Polano, kjer je imela baba dom. »Farof!« Bil je tudi župnik Razborja. Od tedaj se bahajo Zališčani: Jaz sem od tam doma, ko farje ubijajo!

J. Za Alvianom je bil župnik Celjski rojak: Paltarič. Hud lovc na drozge, brinjevke, kose (zimne zanjke in flinto.). je imel s kuharco par pobov, ki so stanovali še za mojga časa kot »Beljmaherji« v Gradišči bliz Klemenove zidance.

K. Za njim je bil Gorenjc: Bunček Josip, ki je 1867 novo cerkev zidal. Cekmošter Klemen, pismen. Jakob Srebočak, grenadir. Tudi ta je bil feminist (z kuharco par otrok). Umrl je v Loki. Bil štedljiv, denarn! »Čak, jaz Ti bom dal božjega namestnika s škornjem v rit!« Slokan Matevž po ceglc za velikonočno spoved prišel v farof na vrt.

8

L. Za njim je bil galant gospod Kolarič Jože in kuharca Jerčka Povše iz Braslovč. Oeconom. Pozidal cerkveni stolp in farovž in hleve in kozolc in mežnarijo. Za šolo vnet. Blaga duša! Tudi šolo smo tedaj zidali 1885. v Rudo na tarok. Umrl na Paki (Rečica). Izborn človek! Dober! Mene poročal 27/2.1881)

M. Za njim provizor 7 mescev A. Fischer iz Št. Pavla doma. Fajn gospod. Konja: Miško.

N. Za njim Ulčnik Jože doma iz Št. Petra pod Gorami. Zelo dober, pobožen, bolan. Po 2 letih 1889 došel čez vse najboljši Anton Potočnik. Študiran, blag, gostoljub. Umrl na jetrah 1892.

O. Za njim »pokora« Čepin V. abnormalen. Bil 23 let s Franculcko! Vedni prepiri s farani. Vse zadolženo. Le svoj žep!

P. 1814. Miklavž Jamšek z Marijanco. Brihta in babjek. Iz Moravč doma. Umrl u Jeblan tuberkuloza 1922.

Q. Za njim Capuder, provizor. 1923 Velka noč. BolševikR. Za njim Jakop Kalan. Kot nalašč za Razbor a prehud: »Jaz!« Tožbe!

Obrekovalec! Farizej! Penzjon. 1926 provizor Beljinc iz Dolenjske: egoist, nobl!

S. V Rudi bli baroni Billois 1735-1775. Tudi Loka. Ustanovili 4 štipendije. Za njim 1820 Wintershofen, Trenz 1848. 1870 Mulle, von Bolschwing 1870-1907, Strnad 1908, Fajdiga 1910, škof, Ratkoslb Cenefels, dr. Božič, Aichinger, Uhlyr.

T. Učitelj jaz prvi od 1879- 1925. za meno Ciril Delcott. Žena Rezka Šušterič. Zauber oba! Kot nalašč! On v Trstu rojen. Učiteljev sin.

U. Leta 1885 je nameraval Slokan Matevž ustreliti dacerja. Dal mu je 5 strelov: prsi, nad zapestje, v palc! Brez prič! Dacar zlobn. Porotniki: Jaz sem imel Matevžev in dacarjev revolver v rokah. Dacarjev samo 1 strel, 4 še nabiti! Ker se bobnič ni sukal. Od prve kugle obrezek vmes ostal. Matevž je bil nevaren človek! Hud babjek, a prebrisan! Boter oz. botra mojim otrokom, oštir, obč. svetov., načelnik. Se je spufal, prekunšten.

V. Na Selah nad njivami stoji več hrastov.. pod enim je zakopano v enem firklu več denarja. Dotično drevo se vidi iz hiše skozi okno. Na Selah recte Selih je bla krasna trivrhata lipa. Z veliko kamnito mizo. Izborna krčma v letih 1860-1880. Polak Jaka! Mnogo srebra! Marička bla hči župana Matije Martinija Stare Glažute! Polak bil pijanc, obležal zunaj, prehlad, smrt 1878. imel tri sine: Anzek, Francl, Jakec.

I. pri sv. Joštu je bla do leta 1924 mogočna lipa. Pod njo je bil denar zakopan. Bila je višja kot stolp cerkve. Vidla je Francoze in najbrž tudi Turke. Do leta 1848 so fante lovili za vojaštvo. Tedaj je bla Lisca še poraščena. Še danes se dobi lončene črepinje in knalovko na Lisci. Dokaz, da so gor ljudje bivali. Tudi skrivali so se gor po špiljah in votlih bukvah. Pa so bli vse sorte: uzmoviči, tudi vmes. Od česa bi bli pa živeli! Skup so šli na »pohod« (pleniti). Tako so tudi nekoč pozno v noč skrivaj

9

kurili in pekli na Mali Lisci pa uživali žganjico, ko jo je zalezel neki Cirski Pompetov Marko, ki je beračil za Lisco pa se v Cirje vračal. Potuhnil se je pa špegal kaj počno. Pa je videl kako dnar razštevajo in ga zakopavajo pod korenino mogočne bukve. Počakal je. Ko so odšli ga je pa uzel in odnesel nečaku Jožku domu v Cirje. Tedaj sta se pomogla Cirska dva in začela vole kupovati za rejo.

II. Leta 1867 viharne jesenske noči se prebudi St. Joški stari mežnar in zapazi v sobi odsev luči. Pogleda skozi okno vidi 15 korakov od sebe kako trije moški kopljejo pod lipo. Kot blisk mu šine v glavo »denar iščejo«! sname puško – ustreli skozi okno na nje in zahrešči:« Na pomoč!« pa so se splašli in bežali. Mežnar zbudi svoje ljudi pa grejo naprej kopati in najdejo lonc srebra in zlata. Od tedaj si je pomagal, da je dajal vole v rejo.

III. V Malem Kozjem ali Pod Kozjem to je pol ure severno od Loke je čedno posestvice da vidi 5-6 glav živine. Stari zaraščeni posestnik je pač futral za sprot. Ko v Loki župnik Bunček umre (1880) so nekaj starih omar in škrinj prodajali. I Kozjanski Kajtna kupi eno tako črvivo shrambo in spravi domu (omaro). Ko omaro snaži, pa zapazi da ima za stranjo skrivno predalce. Po daljšem poskušanju se mu odpre. Kaj vidi? Celi sveženj bankovcev! Da ne postane očito prikrije zaklad, pa tedaj, tedaj kaj malega uzame. Pozneje pa polagoma nakupi živine v rejo. Obogatel je. Po smrti pa se je vse razvedlo. Kakor najlaže obogatel, tako hitro je sin vse zapil.

IV. Kuhar, Zalezinov zet v Vrhovcu se ni mogel zmagat. Varčeval je a blagoslova za razmnožek je manjkalo. V bližnjem Rajhburgu je bil sejm. Tudi Kuhar gre nanj z telico, ktero kmalu proda. V gostilni se pije obični likof. Mnogo je tujga kupca in veliko denarja se presuče in seveda pridno pije. Kuhar ždi v kotu sam pri domačem kruhu in štamperlčku žganjice, pa zapazi v bližini pod klopjo svalk papirja. Skrbno pobere in shrani, med potjo pa ugotovi 400 fl. Volovski kup. Nikom nič ne pove ampak v telovnik ga pod podvlako zašije. Revščina ga stiska a vest mu ne da načeti zaklada. Nagloma umre. Žena pregledava zapušč. obleko in najde zaklad. Poizvedovanje nič ne pomaga. Denar ji ostane in svoje voleke ima in še kravico povrhu.

V. Dedek moje žene, stari Brečko, oče Jurja, je bil udovc pa se je mlado oženil in naglo spešal! Mlada mačeha pa je bla pohotna. Gostila je druge, jim pekla jajčnike in šarkle pa kuhala vino – ubogi mož pa je na posteljo vezan moral tiho trpeti to krivico. Ko je umrl, uzela si je mladega in šla na preužitek – Pasja dolina. Sin Blažk Hribsk je bil, potem St. Lovrenčki mežnar. Imel je 3 otroke. 2 fanta in dekle. Mlajši je bil potem Paučnik v Razborju a je padel na sočki fronti. »Jurman«!

10

VI. Pri Brečkovih v Razborcu je prihajal berač Martin, mavhar. Dela mu ni bilo mar. poznal sem ga. Bil je gospodarju brat, stric moje žene.

VII. Matiček, brat moje žene je bil gihtičen. Revež je bil ključen, a inteligenten. Veliko je čital in se učil. Govoril je nemški. Užival je podporo od občine in fare. Zapustil je 700 fl ktere je seveda svak Jožef sam pobasal, dasi je bil Matiček zadni dve leti v Jevši pri svaku Laporniku.

VIII. Moje tašče brat Andrej Paučnik iz Kremena je bil v nemški šoli v Celju menda 2 leti. Pravilno je nemški govoril in pisal. Rodil se je 1810 in vodil svoje pevki po shodih in cerkvenih žegnanjih. Tako sem našel med njegovo zapuščino od učitelja v Loki Čern-a pisano vabilo od leta 1839. Je bil slab gospodar. A sin Andrej je pa imel dobro gospodinjo je pa dobro izhajal. Tudi sinovi so dobri!

IX. Glažutar Matija je imel ženo Lucijo Della mea iz Tarcenta (Venecia). Umrla je 90 let stara na Selih pri hčerki Marički. Oslepela. Izvrstna obliža je znana kuhati in izborno plesti oz. vesti jopiče. Brat gospodarjev je bil »Muk« (Janez Nepomuk). Bil je gluh in povožen od stroja železnice blizu Schmelz-a (Rom. Bad), ki je od zad došla. Jeden bratov je bil pa monter na Sevničko – Boštajn – Radna – mostu!

X. Ko so Sevskih mater Lucijo pokopavali sem jaz v postelji bolan ležal. Bilo je v Vseh Svetih. Tedaj je tudi Ema kot užitkarica prišla na pogreb. Povabil sem jo pismeno, ker nisem mogel vstati, pa je raj šla v krčmo. Tudi na Glažuti se ni oglasila. Capisco? Ko sva s Stano 1922 delala izpit v Mariboru je umeten razdor iztuhtala, »da sem čez njo okol govoril«. Slabo srce!

XI. Ko je moja tašča Treza Brečko umrla (53 let stara a izčrpana) je tast Juri še naprej gospodaril tri leta z deklami. Ena teh je bla »Ahčinka«, ena je bla pa Urša Ribič. S prvo je imel otroka: Cilko Pišek in je moral 300 fl plačati. »Jerof« otroku je bil Krakošek, Andrej Trupi. Ta Cilka je odraščala pri Pavčniku u Razboru in služla kot kuharca v Ilirski Bistrici pri čbelarskem strokovnjaku Žnideršiču leta 1902. meni je pisala še od tam pismo kot »švogru«. Urša je bla pa stara grča, a se je meni bahala, da jo je bil željn stari Brečko a ga ni marala. Pač pa se je mlademu udajala, sinu Jožku Brečku, ki se je 1889 oženil s Podradežko Franco Kršlin. Ko je Uršo Ribič neki šinterski hlapec pri Rudskem mostu posilil, je bla v Celju vpričo Dobovška (občinskega svetovalca) vprašana, a je bla še »divica«?! tedaj je povedala, da je devištvo ofrala Brečkovem Jožku, ko je za deklo služla! Stari Brečko pa ni mogel da bi se novič ne oženil, čeravno smo mu vsi branili. Uzel je Gorenjo Zagraško udovo Zelič, močna, velika baba, resna. Postavil si je

11

zato nalašč zidano kaščo, s kletjo, sobo in kaštno sobo in nadstraniščem. Ko se je naveličal je ženo vrnil v Gornji Zagrac. Le vsako leto h kolini ga je obiskovala redno tedna dni – sicer pa je bla na »dopustu«. Stari je menda umrl 1906 na krofovi naduhi – zadušilo ga je! Meni nikdar ni bil naklonjen kakor tudi mladi njegov sin Jošk ne! Egoista sta bla silno in – naduta! Prvo leto mojga učiteljevanja (bil sem še ledig) – mi je 1880 nepoznan prinesel na Velko noč pred »opravilom« zjutraj en štefan vina za pisanko. Ko sem bil pa zet postal, pa sem moral še za obljubljeno jutrno terjati potom sodnije po Dr Stepišniku 1882. obljubil mi je nevesto 400 gld. Prejel sem pa le 50 fl pred poroko in 350 fl, na vinu in pšenici 100 fl, ostanek pa v obrokih: 120+130. Ko je tašča leta 1880 ob pomladnem poznem večeru nepoznana in nevabljena prišla k meni v kaplanijo, kjer sem bival (ker še šolskega poslopja ni bilo) in prinesla mi vdar vina slatnsko flašo in ponovec pečenih jajc in svinine, je začela dobesedno: »Dober večer, gospud«! To le sem jim prinesla, bojo cink založil. Vejo, jim moram povedat, da se je moje hčere srce unelo za njih. Kar joka, ničesar ne more ne. Oh, ko bi blo pač mogoče. Jaz sem prinesla 800 rajniš v Razbore in jih imam »v gruntu«, vse bi jim dala!« in tako me je povabla, da bi prišel zvečer kaj h keldru pri vinogradu. Kadar imam čas. Pa sem prišel, pa smo jedli in pili in peli – za zlato svobodo! Imel pa sem tedaj ljubico Hrastniško Micko, zauber keberček, a moralično ničla. Kelnerca pri Slokanu, brünetka, stasita! Hodila je k meni, pa jo je Matevž »venzaperl«, pa so ljudje »govorili«, ker je blo v nedeljo zjutraj pa je Brečkova Tonka jokala za »mojim poštenjem«. Ker sem se ji usmilil, kakor je rekla. Pa je ravno tisti čas (o Kresu) popoldan ob 3 h nesla mimo kaplanije na glavi vrečico žita »u maln« v Lisce k Vrejsku (švogru). Pa sem vprašal, kam in kdaj nazaj. Pa se je »ahtala« nazaj, pa sem jo spremljal do kleti in sva se pomenila, da pridem drugo jutro kositi pod »Velko njivo« pa sem res že bil ob 4 h dol zjutraj, kjer me je čakala kosa in – dekle! V 3 urah sem vse pokosil. Za frušk sem si uzel en res krepek poljubček da je kar »počl«, pa sem šel v šolo, kamor mi je velel poklic. Dogovorila sva potem tjedenske sestanke pozneje pa dnevne ob večerih tud par besed, tudi na kozolcu sva se učasih ob nedeljah dobila, a vedno vse pošteno! Še le o Vseh svetih tistga leta je morala devištvo dokazati!

XII. Ker pisati ni znala sem jo sam učil. Kupil sem joj mesnkasto lampo in petrol in zvezke, pa se je ob nedeljah gor nad kletjo učila na klopi in mizi, kteri sem napravil zanjo. Ker sem bil »odrajtan«, bi bil moral 1. novembra 1880 na 3 leta k vojakom. A dekle me je pregovorilo, da sem prosil cesarja Franca Jožefa

12

I. za premestitev v nadomestno rezervo že dne 29/7.1880. oddal sem pismo priporočeno na Vrbi (Felden), ko sem obiskal Pfimerjeve ob Vrbskem jezeru. Pa le ni bilo nobene rešitve. Oče so prišli po knjige in obleko 31/10. Zvečer sem šel h keldru svoje izvoljenke po slovo. Nekako ob 8 zvečer pa prinese Matevž Slokan v klet nujno rešenje in dekret: »Prestavljen v nadomestno rezervo moram služiti naprej!« tisto noč sem bil srečen! 1. novembra je bil praznik Vseh svetih, pa smo se snišli po večernicah pri Matevžu v gostilni, pa smo plesali in pili in popevali. Izbrano sem imel pri Slokanu Matevžu zvečine svinino in pa zelje, krompir, fižol. Bil sem zadovoljen. Poprej sem hodil v Rudo jesti v graščino 15 minut dalč a samo par mescev. Še poprej pa sem imel zajtrk in obed v farovžu skoz 1 leto za 12 fl. Je blo dobro, a g. župniku ni pasalo in mi je odpovedal. Menda se je za kuharco bal, ki me je rada videla! Seveda mi je svinina žejala in sem pil, tako da so nazadnje cele pobotnice gostilničarju ostale. Postal bi pijanec! To ni smelo biti. Pa sem se oženil! Naprosil sem graščinskega oskrbnika Preloga v Rudi da sta šla s Slokanom za mene snubiti k Brečku v Razborc kjer se je nahajala moja izvoljenka Tončka. Tast se je izgovarjal na dekleta, dekle pa je rekla: »Če tega ne, pa nobenga!«. Obljubil je 400 fl. Ohcet je pa bla še le zaradi zaprek 27/2.1881, četudi sva bla že 3 tjedne poprej oklicana. Moj oče so bili strašno nasprotni. Nič jim ni blo povolji. Taka kočarija! Taka beraška žlahta! (ker je eden od njenih bratov dobival »miloščino« »almožno« pri fari. »Bojo otroci glih taki!« (sključni) Jaz pa nisem odjenjal. Če ne dovolite tote, grem pa k soldatom. Pa so mi pri notarju leta »šenkali«. Imel sem še le 21 1/2 , nevesta pa 18. povrh vsega pa je še nevesta zbolela ravno zadnji oklicni tjeden. No, pa saj je še blo časa dovolj. Končno smo se zedinili za pustno nedeljo 27/2., a ko je bilo že vse pripravljeno, je g. župnik v soboto zjutraj hkrati nujno sporočal, da brez vojaške licence ne sme poročati. Mislili so da bodo zavlekli do Velke noči. Jaz pa kar na brzovlak in v Maribor k »Oberstu« Freischlagu v adjutanturo, pa feldbeblu Krsche-tu en fünfer v roke, pa sem že v 1 uri imel v žepu Heiratelizenz. Sam adjutant Obesl. Rock, sicer grobijan, se je potrudil do obersta in prinesel podpis, pa hajd domu in na pustno nedeljo zvečer ob 5 h je bila najina poroka še z enim drugim parom: Luka Senica iz Pogorja doma, ki je uzel iz Zark Oblakovo. Pa smo rekli štirkrat ja. Moji svatje so bili: svak Janez Lapornik iz Jevše, svak Boštjan Vrisk (Vrejsk) iz Lisc, pa moj ljubi atek z mojo sestro Micko in tovariš Jaka Lapornik in godec Androjna Jošk pa midva z nevesto. Danes ko to zapisavam je že 49 leto minilo a se spominjam kot bi bilo včeraj. Pot nas je peljala mimo domače zidanice (kleti).

13

Tam smo pili za srečo tudi običajni Šent Janževec. Pa so tako nagovarjali »na jok«, kakor da bi jo v mesnico vlekel ne pa na ohcet! Pa sem se ujezil, pa sem rekel »Pa jo imejte«, pa sem kar odšel. Pa so se spogledali in začeli za menoj iti in klicati »no le nazaj, le nazaj, saj gremo vkep!« Malo moramo ponapihnit že zavoljo lepšega. Pa je nevesta tudi prišla po mene, pa so me v klet zrinili, jaz pa sem dejal da držim današni dan kot dan veselja ne žalosti. Čemu solze? Nato smo šli korajžni. G. župnik ni nič računal poroke, pač pa prišel na »malo« k Slokanu, kjer smo bli res lušni do polnoči, pelo, pilo, plesalo se je in nad 20 kozarcev ubilo. Hvala Bogu, srečno znamenje! Ko sem šel zjutraj ob 5 h sam domu spati so klicali za meno: »Živijo, živijo, živijo!« moji svatje, a soseda Polakovka, Bog ji bodi milostljiv: »Živ jo živ, hundsfolk ušiv, zakaj si jo pa uziv!«. To sem si dobro zapomnil. To ženšče se je pozneje kruto pokorilo. Ohcet je trpela še v pondelk celi dan. Pa smo poslali tovarša in tovaršice po g. barona Otto Bolschwinga. Dober človek! Bog mu povrni! Blaga duša! Pa so prišli z gospo Doro, ki je dobro slovensko govorila. Pa je dal navesti darila: 3 stole, eno zofo in eno zrcalo. Moj ate pa 2 stola, mizo in posteljo. Jaz sem dal 13 fl are a na ohceti je pa dobila 15 fl larme, pa od mojih očeta še posebej desetak. Tako da mi je pozneje izročila 25 fl. Pa sva z Bogom začela in po marsikateri nevihti ko je gromelo in treskalo tudi srčno pripeljala v pokoj z 9 živečimi otroci. Hvaljen Bog!

XIII. Leta 1880, 23/6. sem šel ob 9 ih zvečer iz Loke (pošte) mimo Klemena. Pa so kres žgali nad Razborcem Brečkova Tonka, njen brat Jožk pa 2 Polakova (Viktor in …). Pa so peli: »Grenca Francozov bod mi pozdravljena, tukaj sem rojen bil, kje bom pa smrt storil v grenci francozovski.« Pa sem prišel jaz do njih pa sem pomagal peti in smo sprijeli, kdo bi bil bolj močen. Pa sem vse med koleni »zlomil« - tudi Tonko, ki pa je bila korajžna in »kunt za metanje«. Na velikonočno nedeljo smo pa pred večernicami vadli petje. »Prav vesel hočem Vam danes zapet ker smo dočakali Veliko noč spet. Vse poje žvrgoli, zapojmo tudi mi – aleluja!« Za botriško nedeljo pa sva s Tončko Brečkovo prvič plesala, organist Drejče je pa igral glasovir.

Klejpejova teta je bla taščina sestra. Pa Barbka Višnjevarca tudi. Ena je bla pa na Lokah in pa pri Špelancu v Laščah tudi ena. Pušnik. So ble zauber neveste. Ena je bla pa na Grdadolu. Vse so imele bolje kot pa Treza, moja tašča. Ker tast je bil surov, pohota. Uboga mati moje žene je bila mučenica. Tast se je napil, pa nos vihal in godlal. Dobro še imam v spominu kako je blo ob nesreči, ko se je pušler užgal pa puhnil v lice njemu, ko je cigaro kadil pa pištolo nabijal – vse omizje (zeti in hčere) pa pokonci! Jezus in Marija!

14

Pa kak je blo tedaj, ko je z oklestkom po njivah letel za njo ko se je sirota na Topolovcu malo zamudila. Bog mu odpusti!Ko je sin njegov Jožek postal gospodar, smo se nadjali da bo dober gospodar. Inteligenten, napreden, brihten, a sam svoj kot oče. Popoln Brečko! Dobro jesti in piti in počivati. Nabralo se je tekom let dovolj otrok od kterih je 8 živih. Micka in Francelj sta bila najbolja. Žena iz Podradeža doma sicer dobra ženska, a premalo energična. Vsak dela kar hoče. Nobeno delo se pravi čas ne opravi in le z najemnimi delavci. Jože je po 30 letih umrl. Za silo je gospodaril a zmagoval je le težko. Otrok ni preskrbel. Franc se je sam za laboratorja usposobil v Kemični tovarni. Micka pa je 1 leto bla farovška gospodinja, ko je pa župnik umrl je bil pa razpis. Podedovala je hišno opremo, lepo!Jože je meni nasprotoval v šolskem in cerkvenem računstvu, a po letih seveda je propadel in plačeval. Za vzgojo otrok ni dovolj skrbel. Z svakom Šmit Mazlom sta »pogorela« meni nasproti.Sedaj tako visi celo gospodarstvo in bo šlo pod pof. Ker je visoko obremenjeno. Srote! Vinograd je lep a ni vešč delati. Le čudež bi pomagal. Moja žena, kakor je bila neuka, se je dobro izpopolnjevala. Dobro kuha in gospodini, če hoče. Tudi za otročjo vzgojo je bila pridna. Rodila mi je 7 dečkov, 5 deklic. Vse zdravo, hvala Večnemu in Mariji Devici. Vzgojeval sem strogo. Nič razvajal. Delati se mora mlad, pa tiho bit, ubogati, potrpeti, pošten, pravičen, varčen, iskren. Moje načelo »Povsodi bolje kakor pa doma!«Ob večerih je mati z otročeki popevala Marijine pesmi. Z njimi jedla, spala, delala, igrala. Jaz sem bil strasten lovec. Imel sem 3 love v najemu. Loškega, Zabukovškega, Jurklošterskega, a le dele. Ob 3 uri zjutraj sem vstal in s psi na lov po 2 uri daleč. Ob 9 uri pa v šolo. Popoldan ob 3 h na lov. Zvečer pozno domu, včasih sem tudi zunaj spal po kozovcih, pojatah, hostah. Po zimi kot poleti.A jaz sem Jurko, ne Brečko i pa sem vsem mojstra pokazal! Blamirani so bli. Črno na belem sem izkazal da sem pri svoji upičli plači izplačal za pet starejših otrok preko 20.000 kron na študijah a ravno toliko pa sem bil zadolžen pred vojno raznim kreditnim zavodom. Imel sem 3 sinove v svetovni vojni kot oficirje in upal da mi z denarjem opomorejo, a ni blo nič. Začel sem verižiti že leta 1915 in končal pomladi 1918. izplačal sem vse dolgove in še mi je ostalo v celej vrednosti nad 70.000 kron, s katerimi sem še ostalim otrokom pomogel do existence in do primernega življenja doma. Največ sem pridobil pri zlatu. Zagreb, Dunaj, Trst, Gradec, Maribor, Celje, Ljubljana; tobak, viržinke, špeh, coklje, čevlji, bela moka, vojaške podpore ovdovelim ženam, »mazanje« gospode, (namestnija, okrajno glavarstvo, davkarije, sodnija), z divjačino, viržinkami, milerco, kračami, petelini, mastjo. Da, da, to je ugladilo vsa pota in odprlo vsako duri in bila sigurna pripomoč. Kupoval sem cekine, ure, verižice za ženske, gospe, frajle, prstane, broške, zapestnice, uhane, bracelete, colliere, diademe; konje, vozove, revolverje, municijo, poceni in takoj s 30 – 40% naprej prodal. Največ od oficirjev ki so dohajali od italijanske fronte na dopust. To je bilo življenje. Imel sem 30 – 40.000 kron seboj. Vozil sem se le z bircom in »kamerlagen«, kjer me ni nikdo nikol vizitiral. Na mizo sem gospodu »Zungsfürerju« in revidenta postavil flaši slivovke, pečeno kračo, šarkelj pa

15

pest viržink. Poznali so me že in vedno pomagali, da nisem imel sitnosti. Ako sem hotel skočiti izvoza pred štacijo, je zavrl tam kjer je bil teren ugoden. Posojeval sem dnar in pšenico za seme in špeh na odvrnilo najboljim kmetom. Veljalo nam je. Ko sem bil upokojen sem se odločil, da grem iz Razborja, kjer sem služboval 45 let, četudi so mi hteli kočo pozidati iz hvaležnosti. Loka, Zabukovje, Jurklošter so me imenovale častnim občanom. Tako tudi Posavska planinska podružnica >Planinskega društva. Selil sem se v Vojnik radi hčere Mire, ki je tam nastavljena učiteljica in nadučiteljeva žena. Hvala Bogu zadovoljen sem, a žena mi z ajfranjem še vedno prizadeva težke ure po krivem. Je pač ženska bolezen.Brat Anton je vedno želel enga fanta uzeti k sebi na Staro Glažuto. Pa sem rekel da mu ga dam, a za hlapca ne. Ko ga bom izšolal ga pa dobi na posestvo proti posinovljenju. Ko se je Marjan izšolal na vinorejski šoli v Mariboru sva šla k botru, stricu Tončku. »Tu ga imaš!«, sem dejal, a je rekel: »Glažuto šenkati ne morem, plačati pa ne morte!«, mesto da bi fanta uzel v last. Pa sva šla! Stokrat bolje tako. Marjan ima danes vso oskrbo in 1500 din mesečno, na Glažuti bi jih tudi celo leto ne videl. Ker je brat Tonček le sebi dober, a drugim le toliko, kolikor mu ravno paše. Šenkal sem mu flinto, Lenki zlate uhane z dukati. Doug cajt! Sedaj bo pa le dal nečaku Anzeku čez, ki ni Marjanu ne do pazduhe. Habeat sibi! Polomija

Vojnik, 16/5.1930 Blaž Jurko

Do danes 3/7.1933 se je marsikaj spremenilo, vobče na dobro. Predenj spremembe, ki so ugodne napišem, mi vest veleva, da omenim, da som nama najni ljubi otroci, ki so vsi oskrbljeni, priredili 10/8.1931 v Petrovčah krasno uspelo zlato poroko po 50 letnem zakonu. Vitko je preuzel aranžma, ter ga res vrlo uprizoril. Č. g. Trafenik iz Maribora je celebriral slovesno sv. mašo, g. Zepič orglal – Jubileums marš-. Mnogo je cvetja in občinstva. Ganjen se je marsikdo razsolzil. Tudi jaz od veselja in hvaležnosti. Poklonili so nama vsakemu 2000 din v zavitku in najeli Vranski ovenčan auto s 24 sedeži. Udeležili so se vsi najni otroci z vnuki vred. Posnel nas je fotograf. Pri Vodniku pa smo v domačem krogu strogo familiarno pri dobro obloženem omizju (16 potic) obhajali naš jubilejni dogodek. O hvala ljubim otrokom in dobremu Očetu in Mariji. 24. sušca 1933 pa me je po 10 dnev. Španski in prestali pljučnici zapustila z lahko smrtjo ljuba moja žena, ki mi je bla zadnja leta radi ajfranja večkrat v nadlogo. Zahvalim ljubga Boga in sv. Brezmadežno za vse dobro kar sem z njo užil, posebno pa za zdrave in poštene, vzorne otroke. 26/3, v nedeljo je bil ob 4 h popoldne impozanten pogreb. Postavil sem jej lep kamenit spomenik: 2 m angelja z lovoriko. Saj ji bom ukratkem tudi jaz sledil, tako vsaj upam. Moji dobri otroci so še vsi kot so bli v službah, le Inki še marodira. Zdenka se je med tem časom omožila v Dubrovnik, II. Imre Kreneji, Fočanska 1.

16

Brat Tonček bi zdaj rad uzel Marjančka, ker Anzek ne sodi. Slabič telesno in duševno. A Marjan neče, kar ima prav. Za drugo še pripomnim da je Lapornik Anza v Jevši na raku lani umrl, 19/3.1933 pa svak Jakš, Micin mož, star 76 let. Bog njim bodi milostljiv. Maturirala je odločno Zlatka v Ljubljanskem državnem učiteljišču. Dal sem njen Cesarja Maksimiljana.

Juh, juhu!

Blaž

17

5. Dodatek

O gorje mi ločitev teži.Ločitev, ločitev, ločitev teži.

Ko sem k nji prišelmi je dala stolKo je drug prišelmi je uzela stoljaz sem pa vstalin zavriskal – aufbikspa sem šel!

Pa glih tako bi radko jo ima moj brat,če pa take ne bopa ne maram za njo!

pa razborske dekleta biskupal pobralv en žekl zvezalza žlindro prodal.

pa ta lanski moj pobje bil velik fikfakpa ta letošna krofaje ravno glih tak.

veš o Marijamoje veseljeveš moje želje,ljubil bi Te!Zmeraj pri tebihotel bi statiljubljena mati,zvrzi me ne!

18

Ringa ringarajasein ma olle deriasteig ma aufpanHollerbaumessma lanterMilch u RahmMilch u Rahmist tenaSupperl stehta mFenaSupperl geht schonubafalle wir allenieda!

19

Svet angelj Gospodovčeščenje prinesel,Marija spočela od sv. Duha.Češčena si Marija le prosi za nasDa hudi sovražnik ne pride čez nas.

Marija je rekla, glej jaz sem ta dekla,le naj se zgodi po besedi Tvoji.

In sveta Beseda meso je postalamed nam prebivala kjer sin njen živi.

Spomnimo se tudi za verne dušiceker one žalujejo noč in danrajnke Brečkove materein moje žene ljube večerne.

oj dober večer bratec moj,tako se bova pozdravla,le moli no glasno poj,Češčena si Marija.

Češčena si Marija Titak angelj jo pozdravimed ženami si žegnana,Gospod s Teboj, pravi.

Ti boš spočela JezusaDevica boš ostalaRodila nam ZveličarjaNebes in Zemlje Kralja.

na te besede angeljaM;arija tak je reklaNaj volja božja se zgodiGospodova sem dekla.

20

6. Uvod3

Glej ljubček, se pravil držiš, boš srečna žena i stebo hiša tvoja, Če pa nasprotovati želiš, in nasprotuješ vsaki poti – nesrečna bodeš, nezadovoljna. Odšla ljubezen bode nadepolna, žalil Te bo vsaki kot! Podvrzi toraj Tvoje vse možu. Tvoje srce, Tvoje djanje, Tvoje misli in nehanje. Vse daruj zaročniku

Pred vsem svetom Te le on varuje, za Te dela se žrtvuje, Tvojem blagru in družini. V srečo Tvojo svoje moči rabi!Ne veruj vsakmu ki ga črni i se Tebi hlini,Tega Vida ljuba nikedar ne zabi!

1. Da je moški rod od Boga odbran zapovedati, pa tudi vso to hudo z lahkim srcem vzeti, skrbeti za domovje, družino in imovino, to dokazuje sveto pismo starega zakona. Bog je Evo Adamu pridružil, ko ju je slednič na zemljo postavil, tudi ženo Evo, možu Adamu podvrgel ter ji očito veleval, da mu bo poslušna in pokorna biti morala. Ker ima možki spol toliko prednost pred ženskim, ima pa tudi veči moči, neustrašljivost, vsega se korajžno postopiti in ne koj obupati. Ako se žena možu posveti, ga v vsem dobro in modro uboga in podpira, mu zvesta, srčna, čedna in ljubezniva na strani stoji, tedaj bo tudi zakon srečen pred svetom in Bogom. Lahko se torej zgodi, da je včasi brez da bi hotel malo resen, strog in osoren. V tacih slučajih bodi žena še posebno usmiljena in ljubeznica možu, da ga v dobro voljo spravi, in ne bodi mu zoprna ter preobčutljiva. Ne zavidaj mu včasi pa včasi malo veselja v družbi poštenih ljudi.

2. Je mož včasi otožen, žalosten, občutljiv, bodi žena njegova tolažnica. Razveseljuj ga s čimer koli, bodi si z igro, petjem, ali z šetanjem. Povabi ga na sprehod v log, polje ali kako pošteno hišo.

3. Gre možak po svojih opravilih in izostane dalj časa ko je napovedal, mu nikdar koj ne zameri, še manj pa mu smeš slabovoljna, razžaljena nasproti priti, ako se je med tovarši ali med poštenimi ljudmi mudil. Vobče pa naj pride mož po noči ali po dnevi zmir ga prijazno spremi, poljubi, poprašaj če je česa potreben in kako se počuti. Ker žena ima zmiraj po noči ko po dnevi svoje zakonske dolžnosti, toraj naj bo vedno prijazna, vedra, čedna, ljubezniva, nikdar pa narobe. Se začne žena hudovati, nastane rado razmirje, prepir in Boh ve kaj vse.

3 Po pisavi je sklepati, da ta del ni pisal Blaž Jurko, pa tudi ne njegova žena Antonija, temveč verjetno nekdo od njegovih sinov, dopuščam pa možnost, da je to pisal Blaž Jurko, morda celo 30/6.1881, to je datum, ki je napisan nad tem uvodom..

21

4. Želi mož naj se to ali uno zgodi, tak naj se že želja sami ustreže. Kajti, če mož s prepričanjem želeva, bo tudi, če bi se na željo zgodilo zapovedal. Če bi se pa zdaj zgodilo, nastane lahko prepir, tepež in tedaj je mir in žegenim zastopnost že od hiše. Rečeno je bilo že od kraja, da ima žena po Bogu možu poslušna in pokorna biti. Če pa ne stori kar ji mož pametnega veleva, odpove mu pokorščino in odreče se možu. Da ima pa to zmiraj žalostne nasledke, ker se nepokorščina vseskozi ostro kasnuje, je umevno. Toraj le na željo ubogati ali ustrezati. Drugače je pa, ako se kaj želi in veleva kar je zoper božjo in državno postavo. Tedaj se sme oporekati in dokazati, zakaj se to ali uno ne uboga in ne stori. Toliko uma bo pa mož tudi vsekako imel, da bo to napačno reč spoznal in ne terjal, da bi se kaj nerodnega storilo.

5. Si kaj zakrivila, kaj storila, kar bi ne bilo prav, kaj strla, pokvarila, zlomila ali kaj narobnežnega, pregrešnega storila, nikdar ne taji ali se izgovarjaj, ker se prej ali slej resnica vendar zve in je tolko bolj kazni vredno. Milo poprosi in obljubi nikdar kaj tacga več storiti ter očito obžaluj, in odpustilo se ti bode. Zgodi se pa tudi, da včasih drugi ljudje ali celo sorodniki in žlahta sopruga soprugi črnijo ter si prizadevajo med zastopnost in mir prepir in nezadovoljnost spraviti, bodi si da so res od dolgih jezikov kaj slišali, ali pa si sami kaj iztuhtali. Proti takim je odločno postopati in se resno zadržati, nikdar pa voljno poslušati. Zagovarjaj in spodbijaj dok se ti ne zdi presmešno, konečno pa, če ti je že le preveč, vrata pokaži ali pa se odstrani. Preden se ne prepričaš in ne previžaš od obeh strani ne sumničiti ne slabo misliti o tvojem možu. Če pa le pride kaj med zakonska zadruženca, naj se kmalu sprijaznita in sporazumeta, nikdar pa srdita in nagajata drug druzmu, sicer bo žalost. To je očito, da jeza in sovraštvo, nesloga in prepir redi, sloga in zakonska prijaznost in zastopnost pa mori in podira. Složna in edina prenašajva breme in skrbi, pa bo za oba dobro.

6.1.Hiša, hišni red, gospodinja

1. Kakor v hišo ali v vežo stopiš, ali v kuhnjo, že veš kaj gospodinja velja. Leži vse navlečeno po kotih, nametano po stolih, omarah, na peči, že znaš soditi površnost gospodinje. Hiša je ogledalo gospodinje. Je vse snažno, vrednjeno in fletno, se smeš nadjati dobre, pametne in skrbne gospodinje. Red in snažnost sta prvi glavni čednosti dobrega gospodinjstva.

2. Kar koli vidiš pri hiši in v hiši mora biti tako popolno, da čut za dobro in lepo ne žali. Tako n . pr. Ne sme biti nikdar kaj umazanega, rastrganega, razbitega itd. ako se pa kaj tazga nahaja, naj se koj umije, opere, osnaži, pošije, popravi ali pa odstrani.

22

3. Rabiš kaj in si k temu kazga orodja ali druge priprave poslužiš, koj po storjenem delu na pripravno mesto kder si vzela nazaj nesi. Pa se ve, da lepo osnaženo. Si kje kaj na posodo vzela, zahvali se tudi prilično. Pometi tolikokrat, kolkokrati je potrebno. Vsaj ne pometeš zavoljo jutra, ampak zavoljo snage. Ne trpi da bi se pajki spuščali se stropa, ali da bi bili koti s pajčevino zapredeni, ne v sobi, ne v veži, ne v kuhinji. Tudi prah ne sme polegati po stenah, omarah, stolih, mizah, bukvih itd. vse naj bo fletno. Obuvalo v svoj kot, obleko v svojo omaro in drugo hišno pripravo na prilično mesto. Tako bo potem vse lepo in prav.

6.2.Gospodinja in tujec

1. Če pride moža znanec ali star prijatelj obiskati terja dostojnost in omika, da se mu gospodinja kot žena predstavi in ga v goste povabi, če tudi le na videz. Če je gost od moža prijazno sprejet, kaži tudi ti prijazno lice, gostoljubnost ter vedi se pošteno in čedno. Ne trpi pa bodi si Peter ali Pavl, da bi ti kake nedostojnosti (ali z besedo ali z djanjem) doprinašal. Vsakdo te mora častiti kot zakonito ženo veljavnega moža, ne pa v tebi kaj spridenega videti.

2. Zun hiše v društvu ali tudi kar z možem, obnašaj se čedno. Bodi snažno in čedno oblečena, rada govori, popevaj in bodi dobre volje. Nikdar pa v društvu ne raznašaj slabosti niti svojih, niti moževih niti druge osebe. Bodi poštene dobre volje in ne kaži dopadjenja če kdo kaj slabega čeljusti. Če ni drugače sme se tudi priporočiti in oditi. Ti kdo kako »špičasto« pove, nasmeji se mu na debelo in zasoli mu drugo da ga bo vzdignilo. Nikdar se pa ne daj žaliti.

3. Če v društvu popevaš, popevaj kakor je pesen, ali korajžno, krepko, ali milo in s sočutjem. Pesen ja naša čutila izrazi in objavi, toraj moramo vsikdar s srečom peti. Preden greš v društvo prebiraj in nabiraj si ugank, pripovedk, igr, lepih kratkočasnih pesni itd. plesati z kom drugim le z dovoljenjem moževim smeš. Pleši lepo, lahko, pa ne divje. Te plesalec preveč žene, zahvali se mu koj in velevaj, da ti je dovolj. Le na kratko! Pij zmerno, počasa, jej pa korajžno kar ti diši in kar se ti dobro prilega. Med neolikane nedostojne ljudi, igre, plese, se nikdar ne mešaj.

To so glavna pravila. Kar je v njih zapopadka, zapomni na kratko. Zaupaj in verjami možu, in drži ga prav, kar on trezen in pameten za prav spozna!

23