NOVI KORAKI Glasilo Osnovne šole Toneta Okrogarja ZAGORJE OB SAVI Letnik 11, številka 1, maj 2008

»Človek mora biti vzgojen. To, da se rodi, še ne pomeni, da obstaja v socialnem smislu. Človeško v človeku vzpostavi šele vzgoja.«

(Vesel Barborič, 2007)

UVODNA BESEDA Vrednote vsake druţine in šole so temeljni usmerjevalec njunega ţivljenja in načina vzgoje. Vsaka druţina in šola potrebujeta temeljno vrednostno orientacijo, saj prav njune osnovne vrednote in pojmovanja določajo glavno smer vzgojno-izobraţevalnih prizadevanj. Opazna je teţava, da ljudje niso več prepričani, kakšnim vrednotam naj dajo prednost oz. jim sluţijo. Vrednota je torej tisto, za kar nam v našem praktičnem ţivljenju gre, kar nam vselej kaj pomeni. Je cenjeno in ocenjevano. Ni vrednot samih po sebi, obstajajo vedno le v razmerju do nas samih. Človek si sam postavlja vrednote in je zanje tudi odgovoren. Razvoj vrednot je postopen in poteka vse ţivljenje. Večina ljudi hitro sprejme vrednote, ki vodijo v ugodje, uţitek, lagodnost, teţje pa je osvajanje socialnih vrednot, ko je treba videti sočloveka, kaj storiti zanj in s tem ustvarjati dobre medsebojne odnose. Še bolj je omahljiv korak k moralnim vrednotam, ko je treba sprejeti prave norme, zapovedi, prepovedi in zakone, ko je treba biti iz lastne zavesti in odgovornosti pošten, solidaren, vzajemen, prizanesljiv, odpuščajoč. Najteţji korak za ljudi so vrednote samoaktualizacije in preseţne vrednote. V marcu so učenci in učitelji matične šole in obeh podruţnic na razrednih urah uspešno oblikovali nabor razrednih vrednot za vrednote šole. Pogovori o vrednotah so bili starejšim učencem šole še posebej blizu, razmišljali so in zapisali: »Ne upiram se vzgoji staršev, in pomagam tako, da se ravnam po njihovih napotkih. Ne misli le nase, do drugih se obnašaj tako, kot ţeliš, da bi se drugi obnašali do tebe. Če je nekdo tvoj najboljši prijatelj in si izbere drugega prijatelja, mu tega ne smeš zameriti in skušati razdreti prijateljstvo, ampak to sprejeti.« Vrednote so univerzalne in obče veljavne, vendar bomo v naslednjem obdobju v šoli večji poudarek namenili prav vrednotam, ki bodo v sklopu Vzgojnega načrta predstavljene tudi staršem. Izbrane vrednote šole: 1. znanje,

2. poštenost in iskrenost, 3. strpnost in spoštovanje, 4. prijateljstvo, 5. medsebojna pomoč, 6. skrb za okolje.

Izbranim vrednotam so učenci in učitelji pripisali pomene oz. predstave in razmišljali, na kakšne načine bi jih lahko uresničevali.

Ţelimo si, da bi našim učencem skupaj s podporo staršev in z usklajevanjem druţinskih in šolskih vrednot lahko pomagali izrisovati poglede na svet in jim za nadaljnje ţivljenje ponudili izbire pravih vrednot. Naj ima tudi nastalo glasilo učencev posebno vrednost v smislu vloţenega znanja in spretnosti.

Marija Arh, pomoĉnica ravnatelja

LISTI IZ NAŠIH DNEVNIKOV MOJI SVETLI IN TEMNI DNEVI Moji svetli dnevi so, ko se prične konec tedna. Takrat smo vsi doma. Mamici pomagam pri kosilu, potem pa se odpravimo na sprehod v naravo ali na obisk. Moji svetli dnevi so tudi, ko hodim v šolo, še posebno takrat, ko dobim lepo oceno ali se igram s sošolci. Temni dnevi so zame takrat, ko deţuje in grmi, ker me je zelo strah. Ne morem iti ven ali se pogovarjati s prijateljicami, ker računalnik izklopimo.

Melisa Kancić, 4. b

DNEVI IMAJO SVOJ VONJ IN SVOJO BARVO Vsi dnevi v tednu imajo svoj vonj in svojo barvo. Od ponedeljka do petka imam polne roke dela. Prvih ponedeljkov v mesecu se veselim, ker pri oblikovalnem kroţku delamo kaj zanimivega iz različnih materialov – ti dnevi mi dišijo. Hodim k baletu in k nauku o glasbi. Pri baletu se pripravljamo na predstavo Sneţna kraljica. Igram tudi na flavto. To so svetli dnevi. Najboljši urnik v šoli je ob četrtkih. V sredo popoldne sem zato lahko zunaj s prijatelji. To so sončni dnevi.

Rebeka Povše, 4. b

TEDEN Vsak teden ima kakšen svetel ali temen dan. Večkrat zavidam sestrici, ker jo mami odpelje v varstvo, jaz pa moram peš v šolo. Ko se vrnem iz šole, obiskujem tečaj karateja in angleščine. Ob koncu tedna mi je najljubše, če starša delata in naju s sestro odpeljeta k babici in dedku na kmetijo. Tam mi nudita tisto, kar si ţelim in mi starša doma ne dovolita. Lepo je tudi takrat, kadar z druţinskimi prijatelji uţivamo na morju, v bazenu ali hribih. Rad se tudi vozim s kolesom in igram z ţogo. Uţali me, kadar imam kazen in ne smem za računalnik. Večkrat se mi ne ljubi učiti in takrat se jezim na starše, čeprav vem, da me imata rada in mi ţelita le najboljše. Mislim, da mi je lepo.

Matic Kramar, 4. b

MOJI SVETLI DNEVI IN TEMEN DAN Moj najbolj svetel dan je petek. Takrat je zadnji dan pouka in zvečer sem lahko dolgo pokonci. Moj temen dan je četrtek. Takrat je mami cel dan v sluţbi in jo pogrešam. Ţelim si, da bi se četrtek spremenil in postal tak, kot so drugi delovni dnevi, ko je mami v sluţbi le dopoldne. Tako bi imela vse dneve svetle.

Kristina Kotar, 4. a

MOJA LJUBEZEN Bilo je predlani na morju. Tam sem srečala Jerneja. Bil mi je všeč in mislim, da sem tudi jaz bila všeč njemu. Na morju sva se spoznala ţe prvi dan. Tisti teden sva vse dni tičala skupaj. Delala sva peščene gradove, plavala, iskala školjke … Skupaj sva jedla sladoled in odhajala na sprehode. Ko sva hodila ob obali, me je vprašal, če bi hodila z njim. Dejala sem, da sem še malo premlada za to. Bil je ţalosten, vendar me je v morju z veseljem poškropil. Kadar sva šla na travnik, mi je dal lep šopek roţ. Takrat sem spoznala, da sem mu res všeč. Tudi jaz sem mu dala najlepšo školjko, ki sem jo našla. Ločila sva se le ponoči, pa še to sva bila čisto skupaj, saj je stanoval le eno nadstropje nad nami. Zjutraj sva kot ponavadi odšla na plaţo. Tedaj pa je zagledal neko drugo dekle in je odšel k njej. Ko je prišel nazaj, sem ga grdo in začudeno pogledala. Dejal je, da je to njegova sestra Tanja. Oddahnila sem si. Kmalu zatem sva odšla v morje, tokrat z napihljivim čolnom. Zelo sem uţivala, ko sem ga pahnila v morje. Prosil me je, naj mu pomagal na čoln. Pomagala sem mu, vendar me je tudi on potisnil v vodo. Prišel je zadnji dan. Izmenjala sva si telefonski številki. Za spomin mi je dal svojo kapo s svojim podpisom. Jaz pa sem dala njemu zapestnico. Bil je čudovit trenutek, ko se je poslavljal in mi dal poljub na lica. Ta teden je bil res čudovit in nepozaben. Nasmehnila se mi je sreča. Treniram karate in sem hodi tudi Jernej. Sedaj se dvakrat na teden vidiva. Ko bom šla v šolo v Zagorje, ga bom večkrat videla.

Ana Mars, 5. d

POMLADNE MISLI SPOMLADI ZAČNE VSE ZELENETI IN BRSTETI. Kim Tot, 1. a NA DREVESIH PRIČNEJO RASTI MLADI LISTKI. Benjamin Štimec, 1. a

POMLAD JE, KO PTIČKI POJEJO LEPE PESMICE. Armel Nišić, 1. a

POMLAD JE, KO CVETIJO TULIPANI IN DRUGE ROŢE. Mark Pušnik, 1. a

METULJČKI ZAČNEJO LETATI S CVETA NA CVET. Vanja Jakopliĉ, 1. a POMLAD JE TAKRAT, KO ČEBELICE NABIRAJO MED. Kaja Grošelj, 1. a

SPOMLADI JE VSE ZELENO. Tomaţ Omahne, 1. a

PESEM O POMLADI

Zvonček se zbudi, sneg se stopi,

trobentica se pa smeji.

Vijolica še spi, medved tudi spi,

polh se pa smeji s prijatelji.

Matej Pevc, 2. a

EKO-KOTIČEK SUŠA

SONCE SIJE, DEŢJA NI, KAJ Z NARAVO SE GODI? UROŠ OB POTOKU HODI, NIKJER RIBE NI V VODI. ŠE NA VRTU ZELENJAVE NI, LE KAJ BOMO JEDLI MI? ANA GLEDA V NEBO, KDAJ NEVIHTA DEŢ PRINESLA BO. SELMA SEMIĆ, 3. A

DAN

TIHO TIHO PADA DEŢ NA SUHA TLA; TIHO KAKOR ROSA JUTRANJA.

VETER PIHA, VIJE VEJE IN SE UPIRA VSE MOČNEJE.

SONCE SE ČEZ GORO PLAZI,

DA OBLAKE VSE OPLAZI. ZA NJIM NOČ SE NA ZEMLJO SPUSTI

IN LUNA NEŢNO SE SMEJI.

MARTINA JOŠAR, 7. C

VODA VODA POSUŠILA SE JE, ZEMLJA VSA RAZPOKANA JE. O, SUŠA, SPET SI PRIŠLA, DA NARAVA UMRLA BO VSA. DEŢJA ŢE DOLGO NI, ZATO ŢEJNI BOMO VSI. A RADI BI SE NAUČILI, DA NA VODO BOLJE BI PAZILI.

LEJLA AVDIĆ, 3. A

RAZMIŠLJANJA ZAJEC SLAVKO Nekega pomladnega dne je zajec Slavko obiskal zajčico Mino. Na poti domov se je ustavil, da bi nabral štiri zvončke. Ko je nabral zvončke, je sklenil, da bo še malo poleţal. Ko se je zbudil, je bilo ţe popoldne. Hitro je stekel domov za mizo, kjer ga je ţe čakal sveţ korenček.

Alja Loĉiĉnik, 2. b KUŢA RON Dobil sem kuţka. Ime mu je Ron. V shrambi je ukradel kos mesa. Rad pije mleko. Rad tudi grize. Z Ronom greva vsak dan na sprehod.

Ţiga Drame, 2. b SLONČEK SIVKO Slonček je sive barve. Ima štiri noge in dolg rilec. Oči ima zelo prijazne. Ima dva gromozanska uhlja in dva špičasta dolga oklja. Z ritke mu binglja kratek rep. Poimenoval sem ga Sivko.

Luka Kotnik, 2. b

MALI SLONČEK Nekoč je pri potočku sedel mali slonček. V vodi je zagledal svojo podobo. Mislil je, da je našel prijatelja, ki mu je na las podoben. Ugotovil je, da imata dva uhlja en rilec in en rep. Od veselja, da je našel prijatelja, je pomočil rilec v vodo in jo zajel, da bi poškropil prijatelja. Njegova podoba v vodi je izginila. Slonček je bil uţaljen. Spoznal je, da prijatelju ne smeš nagajati, sicer se umakne in izgubiš prijatelja. Slončku se je zarosilo oko in solza je padla na njegovo podobo.

Tijan Langus, 2. b MOJE POČITNICE Pred dvema letoma smo bili na počitnicah v Keniji. Tam sem videl veliko divjih ţivali kot so sloni, ţirafe, hijene, zebre, bivoli, levi, gepardi, krokodili, povodni konji in druge ţivali. Še najbolj so mi bile všeč antilope. Veliko sem se tudi potapljal. V morju je bilo ogromno koral in rib različnih barv. Dotaknil sem se napihovalke z velikimi bodicami. Včasih pa so na moj balkon prišle opice in mi jedle hrano z roke. Ena je kradla piškote iz mamine torbe. Veselim se ţe novih potovanj.

Luka Kotnik, 2. b

NEMŠKA OVČARKA KAJA Moji psički je ime Kaja. Je nemška ovčarka. Pasma izhaja iz Nemčije, kjer so jih vzgajali kot čuvaje črede. Ti psi so pametni, zato jih uporabljajo reševalci, vojaki, policisti in invalidi. Kaja je stara osem mesecev. Je črno-rjave barve in velika 50 cm. V pesjaku ima leseno hišico. Rada je doma pripravljeno hrano: testenine, riţ, meso. Ne sme jesti sladkarij, krompirja, svinjskega mesa in beljaka, ker tega ne prebavi. Vsak dan dobi hrano, sveţo vodo in redno hodimo z njo na sprehod. Rada grize rokavice, lovi mačke, drevesne liste, ki jih raznaša veter. Pozimi lovi sneţinke. Imam jo zelo rad.

Aljaţ Juvan, 3. a

PASJE LJUBOSUMJE Pred dvema mesecema sem v varstvo dobila prijateljevo psičko Saro. Stara je pet mesecev in teţka 10 kg. Je pasme ameriški pitbul terier. Njena dlaka je rjave barve in se sveti. Je zelo močna in ima športno telo. Glava je majhna, oči so rjave, njen gobček pa je malo temnejši. Pod vratom ima belo liso. Rada skače, teče in prinaša palice. Ko se s sestro uleţeva na posteljo, postane ljubosumna in ţeli spati med nama. Hudo mi bo, ko jo bomo morali vrniti prijateljem.

Melisa Mujĉinović, 3. a

MOJA SOBA Moja soba je velika, ker jo delim s sestro Anamari. Vsak ima svojo posteljo in svojo pisalno mizo. Zraven pisalnih mizic stoji omara za perilo. Na desni strani je velika škatla. V njej so igrače in zabavne igre. Nad pisalno mizo je dolga polica za zbirko mojih avtomobilov. Nad njo je fotografija moje nogometne ekipe. Nad mojo posteljo je velika zgodovinska slika z levom. Tudi na moji postelji me vedno pričaka velik plišasti lev.

Ţan Luka Ostroţnik, 3. a

IRMA Moji sestrici je ime Irma in je stara pet mesecev. Ţe pri dveh mesecih se je pričela smejati. Sedaj ţe sedi, vendar jo še večkrat zanese vstran. Najraje pije mleko, vendar jo ţe počasi navajamo na sok in jabolčno kašo. Je zelo priden dojenček, le slabo spi podnevi. Spanca si ne more predstavljati brez dude. Njen jok najlaţje premagamo z nošenjem v naročju. Rada si ogleduje nove stvari. Tudi sama rada pomagam pri čuvanju sestrice. Nerada preţivlja čas sama, rada je v druţbi, vendar ni ljubiteljica neznanih oseb. Rastejo ji ţe prvi zobje.

Alja Gromilić, 3. a

PRI ZOBOZDRAVNIKU Med počitnicami sem bila pri sestrični Karin, na zabavi za rojstni dan. Ves dan smo se zabavali, plesali in pojedli veliko sladkarij. Ko sem prišla domov, sem začutila bolečino v zobeh. Ker je bila bolečina tako huda, sem prosila mami, da mi je dala tableto. Naslednje jutro pa me je naročila pri zobozdravniku. Prišel je ponedeljek. Po končani sluţbi me je mami prišla iskat. Odpeljali sva se v zdravstveni dom. V čakalnici sva čakali petnajst minut in ta čas me je bilo tako strah, da so se mi tresle noge, potile roke, bolela me je glava in zvijalo me je po trebuhu. Odprla so se vrata in prišla je sestra. Poklicala me je v ordinacijo. Usedla sem se na stol. Zobozdravnik je začel z delom. Zvrtal in zbrusil mi je boleči zob in naredi zalivko. Po dvajsetih minutah mi je zobozdravnik pozdravil boleči zob. Ugotovila sem, da obisk zobozdravnika ni tako strašen in boleč, kot sem se bala. Sedaj grem k zobozdravniku veliko laţje in brez strahu, saj je bila izkušnja zelo dobra. Patricija Drnovšek, 5. d STRAH Nekega dne, ko sem prišel iz šole, sem v hlevu zaslišal ropot. Stekel sem v hišo in atu povedal, da se v hlevu nekaj dogaja. Hitro sem se preoblekel v hlevski kombinezon. Z atom sva šla pogledat, čemu takšen hrup. Videla sva, da se je odvezal bik. Ata ga je hotel privezati, a ga ni mogel. Bik bi ga skoraj pohodil. S pomočjo soseda smo bika le uspeli ukrotiti. Dogodek se je srečno končal, kljub temu pa je strah v meni še prisoten.

Miha Klanĉišar, 5. d FILMI IN STRAH Bilo je nekega večera, ko sva s sestro dolgo v noč gledali televizijo. Čez čas sva šli spat, ker sva bili ţe preveč utrujeni. V sobi imam radio. Da se ne bi dolgočasila, sem ga vklopila in poslušala glasbo. Pesmi so bile zelo zabavne, vendar si iz glave nisem mogla izbrisati strašnih obrazov, ki sem jih videla v filmu. Vam jih opišem? Eden je imel zobe kot vampir, drugi dolga ušesa … No, raje ne bom pripovedovala, ker so bili grozni. Sama pri sebi sem si mislila, ali naj grem na stranišče ali ne. Opogumila sem se in šla. Tam pa je bilo odprto okno. Strmela sem skozenj in v strahu opazila, da zunaj lepo ţari polna luna. Vedela sem, da me lahko ponoči nosi luna, zato sem se še boj bala, ko sem se vrnila v posteljo.

Sploh nisem vedela, kdaj sem zaspala. Zdaj vem, da ni dobro, če gledam grozne filme.

Lea Ostroţnik, 5. d SLUŢBA MOJE MAME Moja mama vstane ob petih zjutraj in se odpravi v sluţbo v Ljubljano. Dela v Kliničnem centru in je po poklicu bolničarka – negovalka. Dela v operacijski sobi. Sprejme pacienta in ga odpelje v operacijsko sobo, kjer ga s kirurgi pripravijo za operacijo. Imajo enajst operacijskih sob. Operirajo tudi dojenčke. Ti se mami še najbolj smilijo. Včasih tudi kdo umre. Operacije lahko trajajo tudi do 12 ur ali celo več. Pri njih se dela dan in noč. Po končani operaciji odpelje bolnika nazaj v sobo. Njena sluţba se konča ob pol štirih, ko se odpravi domov. Domov pride ob petih, kjer nadaljuje z domačim delom in skrbi zame.

Ilvana Nišić, 3. a

O ŢIVLJENJU Ţivljenje kot luč Trnova, lepa zaţari in ugasne. je pot skozi ţivljenje. Nikdar ni večno. Teţka, le ena.

Jerica Keršnik, 8. b ŢIVLJENJE NE MORE ŢIVETI TAKO, DA STOJI Nekega deţevnega dne se me je polastilo turobno razpoloţenje. Poglobila sem se v Grafenauerjevo razmišljanje o ţivljenju, ki je bilo povod, da sem o njem začela premišljevati tudi sama. Strinjam se z Grafenauerjevo trditvijo, ki pravi, da ţivljenje kot pesek med prsti polzi, in drţi tudi to, da je ţivljenje včasih ţalostno, drugič veselo. Ţivljenje enostavno ne more ţiveti tako, da stoji. Kolikokrat je ţe ţivljenje marsikoga viselo na nitki! Verz, ki mi je bil najbolj všeč, pa je: ''Ţivljenje je najlepše, ko se razsipa z ţarom na vse strani in vse do poslednjega hipa z visokim plamenom gori.'' Večkrat sem ţe slišala grajo, da ţivljenje jemljem preveč samoumevno in da je čas, da ugotovim, da ţivljenje ni le zabava. Mislim, da le optimistično preţivljam trenutke,

ki so mi dani, kar pa nekateri vidijo s svojimi očmi in razumejo čisto po svoje. Pravijo, da se s svojim sanjarjenjem le skrivam pred odgovornostmi, ki mi jih nalaga ţivljenje. Vendar sanje dajejo moţnost resničnosti, resničnost pa ti vse iluzije zmelje v prah. Sanje bolijo veliko manj oziroma sploh ne. Smo druţina, ki veliko potuje. Prepotovali smo ţe večino Evrope, odpravili pa smo se ţe tudi dlje. V spomin se mi je najbolj vtisnilo potovanje na Kubo. Nismo se naselili v hotel s petimi zvezdicami in uţivali v umetno urejeni okolici. Odločili smo se, da si ne bomo zatiskali oči pred resnico, temveč se bomo soočili z resničnim ţivljenjem tamkajšnjih prebivalcev. Če primerjam njihova ţivljenja s svojim, je moje kraljevsko udobno in razkošno. Brskam po svoji duši, da bi našla kaj, nad čimer bi se lahko pritoţila, pa ne najdem ničesar. Najbrţ zato, ker sem zadovoljna s svojim ţivljenjem in s tem, kar imam. Ljudje se vse premalokrat zavedamo udobnosti naših ţivljenj. Ko bi videli ţivljenje ljudi po svetu, kot sem ga jaz, bi bili veseli vsakega nasmeha, ki bi nam ga kdo podaril. Na Kubi ţivijo preprosto in skromno ţivljenje, vendar so zadovoljni s tem, kar imajo, in verjemite mi, da nimajo prav veliko. Znajo pa uţivati tudi v najmanjših darovih, ki jim jih podari ţivljenje samo. Bliţa se konec osnovne šole in kmalu bom na pragu pomembne odločitve. Dolgo časa ne bom vedela, ali sem ravnala prav ali narobe. Moja ţelja je priti na litijsko gimnazijo, jo uspešno končati in se nato posvetiti študiju veterine, matematike ali zgodovine. Z ţivljenjem se bom soočila iz oči v oči in se poskušala drţati začrtane poti, ki mi jo narekuje usoda. Zelo malo je ljudi, ki znajo ceniti vrednote ţivljenja. Sama na prvo mesto vedno postavim druţino in prijatelje. Vedno mi stojijo ob strani, me navdajajo z občutkom varnosti in z mislijo, da sem ljubljena – sprejemajo me takšno, kakršna sem. Ne morem si predstavljati ţivljenja brez njih. Prihajajo, ko vsi drugi odhajajo. Prav tako bi v ţivljenju rada občutila iskreno ljubezen in spoznala osebo, ki ji bom popolnoma zaupala. Ne prenašam ljudi, ki na ţivljenje vedno gledajo pesimistično in obţalujejo vsak drugi trenutek v njem. Ţivljenje je kratko, zato je moj cilj, da uţivam v vsaki dani sekundi. Zavedam se, da je vsak trenutek edinstven in neponovljiv – pa naj bo to trenutek ţalosti ali pa trenutek sreče. Ni dolţina ţivljenja ta, ki šteje, temveč je čar v tem, kako ga preţivimo. Le kakšno potrdilo, da je ţivljenje lepo, sploh še potrebujemo? Mar ni ţe dovolj, da ţivimo? Dovolj, če nam je dano dostojno ţiveti. Če se ljudje v prihodnosti ne bomo spremenili, spremenili svojih mnenj in mislili še na koga drugega, ne le nase, lahko to pomeni konec pomena besede ţivljenje. Zakaj človek vedno zveni logično, kadar sledi egoističnemu cilju? Koliko stvari smo s tem na svetu ţe pokvarili in se jih ne da več spremeniti? Lahko le upam, da se bodo ljudje še pravi čas zavedali usodnega pomena napak, ki jih delamo iz dneva v dan. Na napakah se učimo – in moto vseh nas bi moral biti, da jih ne ponavljamo.

Ajda Uraniĉ, 8. a

Ţivljenje je kot pesek. Med prsti polzi – prehitro mine.

Jerica Keršnik, 8. b O LJUBEZNI Pogledal si me. Hotel si nekaj reči, a odšel si proč. Nisi več popoln in ni ti treba biti, sploh pa ne zame.

Vesele misli in iskre v tvojih očeh me vodijo tja … Tvoj neţen poljub me rešil je brezna zmot. Ponovno cvetim.

Mateja Doleţalek, 8. b

RUMENO, RUMENO …

Rumeno sonce ţitu nagaja. Rumena luna se z zvezdami sprehaja, ko sonce rumeno zahaja. Na zlati poljani ţito zori. Na polju rumena roţa cveti, rumen metulj okoli nje lebdi. Rumena ogrlica princesi vrat krasi. Rumena krona na kraljevi glavi sedi, rumen nakit se v skrinji blešči. Na poletni dan pijem sok rumen, rumene kopalke oblečem in na plaţo grem. Rumen klobuk na glavo poveznem si, rumen grad iz rumenega peska sezidam si.

Klara Šparlek, 3. c

SONCE VSEM LJUDEM Nekega lepega poletnega večera sem se zagledala v jasno zvezdnato nebo. Razmišljala sem, kaj delajo ljudje na drugem koncu sveta. Zvezdni sij se je pred mojimi očmi spremenil v sončno svetlobo. Pomislila sem na ljudi, ki imajo vsega na pretek. Razmišljala sem in pozabila na svet revnih in nesrečnih, ki nimajo nikakršnih pravic. Sanjala sem o blišču in bogastvu, visoki modi, lepih avtomobilih … nenadoma pa mi je v ušesa zarezal rezek krik. V njem je bilo toliko bolečine in nemoči, da me je stisnilo v srcu. Pred očmi so se mi začele nizati slike revščine, vojnih grozot … sonce je začelo ugašati. Ostal je le tanek svetlobni ţarek. Zavedala sem se, da na svetu niso le bogati in srečni ljudje, ampak je veliko ljudi brez pravic, revnih, mučenih, trpečih in zapuščenih. Krik ki sem ga slišala, je odmeval po vsem vesolju. Postalo me je strah. Čigav je bil? Mogoče krik umirajoče osebe, ki se je trudila, da bi lahko še ţivela? Morda krik nekoga, ki nima ničesar za preţivetje? Zagotovo je bil krik, ki ga svet ne sme preslišati. Začela sem razmišljati o slabih straneh ţivljenja. Pred očmi so se mi zvrstile podobe shiranih otrok, zgaranih delavcev, objokanih mater, ki jih je strah prihodnosti za svoje otroke. Videla sem grozote vojn. Spraševala sem se, zakaj morajo na tem svetu trpeti tudi otroci. Mnogi so ostali sami, brez staršev in brez ljudi, ki bi jih imeli radi. Da bi lahko preţiveli, morajo trdo garati. Izkoriščani so, počutijo se zapostavljene in ničvredne. Mnogi nimajo moţnosti šolanja. V sebi nimajo ţivljenja, ne poznajo ljubezni in strah jih je prihodnosti, strah ljudi. Oropani so pravice biti otrok. Otroška igra je umrla v njihovih očeh. Ti otroci nimajo nikakršne pravice o odločanju in načrtovanju svojega ţivljenja. Razmišljala sem o izkoriščanju mnogih delavcev, o grozotah vojn, lakoti, boleznih zaradi pomanjkanja hrane, pitne vode, onesnaţenega ozračja … mnogi opravljajo umazane posle in bogatijo na račun trpečih. Vsak človek ima pravico do svojega mnenja, do dela, zdrave prehrane, pitne vode, zdravstva, izobraţevanja, počitka, prostega časa, zabave … Revni ljudje imajo zelo malo pravic, kljub temu da so zapisane v ustavah in poudarjamo, da pripadajo vsem ljudem. Zakaj so ob vsem tem nestrpnosti zaradi rasnih in verskih različnosti? Ljudje imamo pravico do drugačnosti in pravico do dostojnega ţivljenja. Doseči bi ga morali s poštenim delom, skrbnim in odgovornim odnosom do narave, z ljubeznijo do sočloveka in vsega, kar nas obdaja in nam omogoča srečno ţivljenje. Sonce mora sijati vsem ljudem. Iz razmišljanja me je predramil ţarek svetlobe, v katerega sem zrla. Svetloba pomeni upanje; upam, da bo človeštvo sposobno ustvariti srečno ţivljenje za vse ljudi. Odgovornost za to nosimo vsi in vsak posebej.

Andreja Medved, 9. a

/Spis je dobil 1. nagrado Društva za Zdruţene narode za Slovenijo na nateĉaju Ĉlovekove pravice./

STRANI ZA MAME

MAMICA IN ZVONČEK Ko se je mamica odpravila na zelen travnik, je zacingljal majhen zvonček. Začel je govoriti in sta se pogovarjala. Potem je zvonček veselo odcingljal v vazo.

Lara Buzina, 2. c

MAMA Moja mama je ena sama mama, edina in prava mama. Zjutraj zbudi me, ko je zora, zvečer me potolaţi, ko me tlači mora. Ljubeče me vedno iz postelje spravi, skrbno stoji mi ves dan ob strani. Za vselej je moja, edina, prava, skrbna in ljubeča moja mama.

Nina Murn, Pia Podgorelec, 5. a

Mami, rada te imam. Ali imaš me rada tudi ti? Mami, hvala, ker si vzameš zame čas. Ivanjščice v šopku v zahvalo imaš.

Kaja Marolt, 4. c, PŠ Kisovec

Mango! Ali imaš rada tango? Mama, če imaš rada mango, ali bi skupaj zaplesala tango? Zinedin Osmanović, Tim Kajtna, 4. c, PŠ Kisovec Mamica draga, vse mi pomeniš in rad te imam. Astro prinesem ti in ti jo dam. Marjetica sama si ti in vedno boš mamica mi.

Urh Smrkolj, Jaka Roţmanec, Ţan Ocepek

4. c, PŠ Kisovec

Moja mama je prijazna mama. Moja mama je ljubeča mama. Moja mama je najboljša mama. Moja mama reši vsak problem. Moja mama rada me ima. Moja mama je ena in edina moja mama. Aljaţ Barliĉ, Tomaţ Jerman, 5. a

Moja mama, ti si zame velik cvet. Astra je roţe cvet, prav zate vzet. Moja si ti! A radi te imamo vsi!

Andreja Podpadec, Tjaša Klemen, Miljana Zrnić

4. c, PŠ Kisovec

Moje misli so take: »Ti si najboljša mamica na svetu!« Ali prav imam? Mamica, jaz te zelo rada imam in te pozabila ne bom. Patricija Bernot, Rebeka Smrekar 4. c, PŠ Kisovec

Moram, moram se igrati; Avto nas pelje na morje. a včasih tudi malo spati. Tam je toplo Mami pravi: »Zdaj pa – hop!« in včasih tudi mrzlo. In mi gremo hitro v galop.

Lea Jazbec, 2. c

MAMICA IN ZVONČEK Ko se je mamica zbudila, je zaslišala cingljanje. Obula si je cokle, oblekla haljo in stekla ven. Videla je zvonček, ki je cingljal. S korenino ga je izpulila in ga je posadila v svoj vrt, da jo je še naprej budil.

Lea Jazbec, 2. c

Z DOMIŠLJIJO NA POT

Pri slovenšĉini smo pripravili deklamacijo pesmi L. Novy PIKA – POKA. Pri novih nalogah so otroci na list v obliki griĉa narisali, kaj vse vidijo z njega, nekateri pa so sestavili tudi zgodbice. Zapisala sem jih po njihovem pripovedovanju.

Razredniĉarka 1. c Kristina Lisec METULJČEK IN PRIJATELJI METULJČEK JE NEKEGA DNE PRIŠEL NA TRAVNIK IN VIDEL LEPO DEKLICO. DEKLICA JE BOŢALA ŢREBIČKA. POTEM JE ŠLA POSADIT LEPO DREVO IN GA JE ZALILA. DEKLICA SI JE PRINESLA STOL IN GLEDALA DREVO, KAKO RASTE. TODA ZRASLO JE LE ZA DROBTINICO. NJENA PROŠNJA NI NIČ POMENILA IN JE ZAJOKALA. POTEM JE ŠLA K MLAKI IN ŢALOSTNO GLEDALA. METULJČEK JE ŠEL NA TRAVNIK IN DEKLICA JE ZAČELA TEČI ZA NJIM. ŢREBIČEK SE JE VESELIL, KER DEKLICA NI BILA VEČ ŢALOSTNA. DEKLICA SE JE UTRUDILA IN ŠLA V HIŠKO. POTEM JE ŠLA K POTOKU IN GLEDALA, KAKO JE V NJEM SKAKALA RIBICA. MORSKA DEKLICA JE VIDELA DEKLICO, KAKO JE BILA ŢALOSTNA. VPRAŠALA JO JE: »ZAKAJ SI TAKO ŢALOSTNA?« ODGOVORILA JI JE: »ŢALOSTNA SEM, KER DREVO NE RASTE TAKO HITRO. MI LAHKO POMAGAŠ?« »KAKO NAJ TI POMAGAM, ČE DREVO NE MORE RASTI TAKO HITRO? ZALIVAJ GA VSAK DAN.« DEKLICA GA JE ZALIVALA. DREVO JE ZAČELO RASTI IN DEKLICA JE BILA SREČNA.

NIKA PROSENC, 1. C

ZAJČEK IN METULJČEK NEKOČ STA ŢIVELA ZAJČEK IN METULJČEK. ZAJČEK JE ŠEL IZ HIŠE K ROŢI. NENADOMA JE ZAČEL KIHATI. METULJČEK GA JE VPRAŠAL: »KAJ JE S TABO?« »NIČ, KIHATI SEM ZAČEL, KO SEM POVOHAL ROŢO.« POTEM JE ŠEL ZAJČEK V HIŠO, DA BI SI SKUHAL ČAJ IN VIDEL JE, DA JE LONEC RAZBIT. »O, KAJ NAJ PA ZDAJ?« JE REKEL. METULJČEK JE ŠEL ZA NJIM IN JE VPRAŠAL: »KAJ JE ŢE SPET?« »LONEC ZA ČAJ SE MI JE RAZBIL.« »AH, NIČ HUDEGA, POJDIVA V TRGOVINO PO NOVEGA.« »NIMAM DENARJA.« »NIČ ZATO, SAJ GA IMAM JAZ. POJDIVA.« ŠLA STA V TRGOVINO, AMPAK VIDELA STA, DA JE ŢE ZAPRTA. »O, KAJ PA ZDAJ? NIMAM LONCA ZA ČAJ.« »POTEM MORAVA ITI POGLEDAT DRUGAM.« TAKO STA ŠLA, A POVSOD SO BILE TRGOVINE ZAPRTE IN ODŠLA STA DOMOV. KUPILA GA BOSTA, KO BODO TRGOVINE ODPRTE.

MAŠA SEDEJ, 1. C

PALČEK JE POMAGAL JEŢKOM NA JASI JE STALO STARO DREVO. V NJEM JE ŢIVEL PALČEK. MALO NAPREJ PA JE ŢIVELA NJEGOVA VNUČKA. NA VRTU STA RASLI NJENA NAJLJUBŠA ROŢA IN SMREKA. PALČEK JE ŠEL K SMREKI, KJER SO BILI MLADI JEŢKI. BILI SO LAČNI. ZASMILILI SO SE MU IN ISKAT JIM JE ŠEL HRANO.

SAŠA SAJOVIC, 1. C

PES IN MUCA Nekoč je na kmetiji ţivel pes. Njegova soseda je bila neprijazna muca, ki mu je rada nagajala. Pes je izkopal luknjo in muca je padla vanjo. Prosila je psa, naj ji pomaga. Zasmilila se mu je in jo je rešil. Tako sta postala prijatelja. Skupaj sta hodila na sprehode in se igrala. Nikoli več jima ni bilo dolgčas.

Petra Pograjc, 2. a

PRAVLJICA O NEŢNI VELIKANKI MICI Nekega jutra se je velikanka Mica Tica prebudila, se ogrnila v svoj modri plašč in obula v svoje copate. Šla je v kopalnico in si počesala svoje kodraste lase. Oblekla se je in odšla v sluţbo. Na poti je na oglasni deski opazila ţenitveni oglas: »Postaven, velik velikan, modrih oči, mehkosrčen, dobrodušen in neroden, se počutim zelo samega. Rad imam roţe, glasbo, ples in naravo. Če si tudi ti sama, pridi v mojo votlino.« Mica je spodaj prebrala telefonsko številko in se takoj odločila, da bo velikana poklicala, saj je bila tudi ona tako osamljena in samska. Takoj po sluţbi je v roke vzela svoj roza telefon in poklicala številko, ki je bila na oglasu. Velikan se je oglasil in dolgo sta se pogovarjala. Sklenila sta, da gresta naslednji dan skupaj na večerjo. Po sluţbi je Mica oblekla svojo dolgo črno obleko z bleščicami in odšla v najimenitnejšo restavracijo v mestu, kjer se je sestala z velikanom. Med večerjo sta se pogovarjala o svojem ţivljenju in o stvareh, ki jih rada počneta. Čez tri dni je Mica povabila velikana in mu pokazala svoje stanovanje in mesto, v katerem ţivi. Bil je zelo navdušen. Tudi velikan je povabil Mico v svojo votlino nad vasjo. Ugotovila sta, da imata veliko skupnega in se zaljubila. Kmalu so se jima v votlini pridruţili mali velikančki in vsi so srečno ţiveli.

Eva Bartelme, 5. b

HRAST SE JE ZALJUBIL V PALMO Nekoč, pred tisoč leti, je ţivel hrast, ki je bil zaljubljen v palmo. Ţivela je tudi palma, ki je bila zaljubljena v hrast. Hrast si je rekel: »Nikoli ne bom imel lepe, čedne palme.« In palma si je rekla: »Nikoli ne bom imela mogočnega drevesa, kot je hrast.« Nekaj dni sta razmišljala, kako bi lahko prišla skupaj. Le kdo bo zbral toliko poguma, da bo izkazal svojo ljubezen? Nekoč pa so ju na razstavi dreves postavili skupaj. Hrast je zbral toliko poguma, da jo je vprašal, če bi ţivela z njim. Palma je rekla, da bi. Ker sta dolgo stala na istem mestu, so njune korenine rasle in rasle in se prepletale med seboj. Tako močno sta se povezala s svojimi koreninami, da ju niso mogli ločiti. Ţivela sta skupaj do konca svojih dni.

Urban Vozel, 4. d

TORBA ME JE NESLA V NAROBE ŠOLO Zjutraj sem šla spat, zvečer pa sem vstala in se odpravila v šolo. V šolo me je nesla moja šolska torba. Vsa navdušena in vesela me je posadila na ramena. S hitrimi koraki se je odpravila proti šoli. A ţe po nekaj metrih je začela tarnati, da sem zelo teţka. Ves čas me je premetavala sem ter tja, tako da me je bilo ţe pošteno strah, da me bo vrgla na tla. Bila je zelo prepotena in zaskrbljena, kako bo premagala pot do šole. Nenadoma pa se je ustavila in me posadila na tla. Med počitkom sva si ogledali izloţbo z igračami. Ko si je odpočila, me je zopet posadila na ramena in počasi, z muko nadaljevala pot. Med potjo sem jo bodrila, da je do šole še malo poti in naj pohiti, ker se bo začel pouk. Končno sva prispeli v šolo in torba me je vrgla v razred, kjer so se dogajale čudne reči. Učiteljice so sedele v šolskih klopeh in trepetale pred učenci, ki so učili. Zelo so bili strogi. Po končanem pouku me je torba zopet posadila na ramena in pot iz šole je bila zabavnejša, saj smo se s sošolci pogovarjali, kako lepo nam je na ramenih naših šolskih torb. Kmalu smo prispeli do bloka, kjer stanujem, in zagledala sem nekaj nemogočega. Blok je stal na glavi. Ta dan je bil zelo čuden, saj je bilo vse postavljeno na glavo.

Eva Lipovšek, 5. b

ČAROVNICE NA NAŠI ŠOLI V torek zjutraj sem se z avtobusom odpeljal v šolo. V garderobi sem se preobul in odhitel v razred. Sošolci so mi povedali, da je naša učiteljica zbolela. Radovedno smo čakali, kdo bo prišel namesto naše učiteljice v razred. Vstopila je ţenska, ki je nismo poznali, in povedala, da nas bo učila ona. Začeli smo s športno vzgojo. Opazil sem, da nova učiteljica malo šepa, da se stalno praska in ima bele rokavice. Ko je bilo konec pouka, sem čakal lokostrelske vaje. Izvedel sem, da odpadejo. Hotel sem domov, pa je bilo vse zaklenjeno. Iskal sem čistilko, a je ni bilo nikjer. Pogledal sem, če je kdo v telovadnici. Nikjer ni bilo nikogar. Nenadoma sem zaslišal več vreščečih ţenskih glasov. Skril sem se za vrata in počakal, da so šle meni neznane ţenske mimo. Zdele so se mi zelo zelo čudne. Eni izmed njih so iz ţepa padli ključi. Pobral sem jih, odklenil vhodna vrata in stekel po stopnicah iz šole. Ugotovil sem, da so bile to čarovnice. Naslednji dan si nisem upal v šolo, ker sem se jih bal. Čez tri dni sem se opogumil in vse povedal učiteljici. Zaskrbljeno me je pogledala, a ni rekla, da si izmišljujem. Po pouku sva skrivaj odšla v telovadnico in se skrila v skrinjo. Počakala sva jih. Prišle so in se posedle po klopeh. Sezule so se in si snele rokavice in odloţile lasulje. Groza, kako so bile grde brez las in z dolgimi kremplji na rokah! Glavna čarovnica je ostalim pokazala svojo čarovnijo. Iz torbe je potegnila miško. Vse so se zastrmele vanjo. Pripeljala je zbeganega fantka, ki ni vedel, kaj se dogaja. Na tla je postavila mišnico in spustila miško. Ko se je miška ujela, se je iz mišnice začel kaditi zelen dim. Glavna čarovnica je izpustila še več mišk. Nekaj mi jih je uspelo ujeti. Naslednji dan sem jih po pouku nekaj skrivaj spustil v telovadnico. Čez nekaj časa so prišle čarovnice in zagledale miši. Nastavile so mišnice. Miši so se ujele in izginile. Izginile so tudi čarovnice. Ves srečen sem odšel iz šole. Upam, da se čarovnice na našo šolo ne bodo nikoli več vrnile.

Tomaţ Jerman, 5. a STRAHOZGODBA Zvečer sem se udobno namestila na kavču. Poleg sebe sem pripravila kamero in čakala. Po stopnicah je čisto potiho kmalu prišel naš domači hišni duh. Zavil je naravnost v kabinet in vklopil televizijo. Stala sem ob vratih in snemala. Bilo je temno, zato ga nisem dobro videla. Zjutraj sem vsem povedala, kaj sem videla. Niso mi verjeli. Zato sem na televiziji pripravila vse potrebno za predvajanje nočnega posnetka in jim ga predvajala. Med gledanjem posnetka se je sestra Maša čudno drţala. Ko sem bila sama, sem si še enkrat ogledala posnetek in ugotovila, da ima naš duh enako piţamo kot moja sestra. Da ob gledanju filma zeha podobno kot Maša in grizlja čips čisto tako kot Maša. Ni čudno, da sem samo jaz verjela, da je v hiši duh.

Špela Horvat, 4. c, PŠ Kisovec

C-ZGODBA Copatarica rada šiva copate. Pri delu jo večkrat opazuje Cene. Muca Copatarica je ţalostna, ker ji je zmanjkalo blaga za nove copate. Cene je rekel, naj dela cokle.

Jaka Kljuĉevšek, 3. b

H-ZGODBA

Helena je ţivela v hiši. Vsak dan je hodila na sprehod. Nekega dne je šla mimo starega hrasta. Tam je zagledala hrčka in postala sta prijatelja.

Jan Medvešek Smrkolj, 3. b

Aljaţ Juvan, 3. a

Kaja Grošelj, Armel Nišić, Nastja Slapar, 1. a

ZDRAVILO ZA KROKODILA, KI GA BOLI ZOB

S-ZGODBA Kačon Simon se je zaljubil v kačo Sanjo. Sanja je bila najbolj simpatična med sibirskimi kačami. Nekoč se je odpravila na sprehod k Simonu. Prinesla mu je domačo salamo, ki jo je Simon imel najrajši. Simonu je sssiknila, da se bo na pustni torek spremenila v Sneguljčico. Simon pa je sssiknil, da bi rad bil sibirski tiger. Sanja je rekla, da se bo med počitnicami splazila k svoji babici v Slovenijo. V Sloveniji imajo dober sir, dobro domačo salamo in tudi sladkorja je na pretek. Simon se je odločil, da bo šel z njo v Slovenijo. Sanja je bila silno vesela. Tako sta se naslednjo soboto skupaj odplazila na srečanje s slovensko babico.

Urh Smrkolj, 4. c, PŠ Kisovec MARSOVČKI NA ZEMLJI Bilo je leta 2020, ko je planet Zemljo obiskala druţina z Marsa. Poiskali so si ustrezno stanovanje in se začeli privajati na ţivljenje Zemljanov. Ker so bili otroci šoloobvezni, so morali hoditi v šolo. Bili so trojčki, zato so hodili v isti razred. Sprva jim je teţavo povzročal jezik, a so ţe kmalu govorili pravilno slovensko. Tudi pri matematiki so imeli nekaj teţav, ker na Marsu ljudje sploh ne računajo. Namesto njih dela to računalnik. Tudi na Zemlji so uporabljali svoje računalnike. Če nečesa niso razumeli, jim je računalnik razloţil in programiral v moţgane. To so Marsovčki s pridom izkoriščali v šoli. Samo pri enem predmetu so imeli teţave. Pri športni vzgoji jim računalnik ni mogel pomagati. Tu so bili drugi otroci boljši in spretnejši. Ampak ker so bili prijazni, so pomagali drug drugemu, zato so bili najboljši razred na šoli.

Polona Golĉar, 4. b

Klara Veteršek, 7. b

''Naredil bi mu umetne zobe.'' ''Zbrusil bi kamen in mu ga zapičil v gobec.'' ''Naredila bi mazilo iz desetih kačjih pastirjev.'' ''Naredili bi naslednji zvarek: štiri ribe, sedem kač, v ledeno vodo jih namoč, tam se bodo ohladile bolečino prepodile.''

Uĉenci 3. b

MARSOVČEK V ŠOLI Nekega dne je v šolo prišel Marsovček. Čudno je vrtel oči, otroci pa so se mu smejali. Stopil je k tabli in si ogledoval kredo. Nesel jo je k nosu, jo povonjal, obliznil in pogoltnil. Aleš ga je opozoril, da se s kredo piše po tabli. Marsovček je prijel ravnilo in si začel čistiti zobe. Borut mu je povedal, da z ravnilom merimo razdalje in rišemo like. Nenadoma so po zraku začeli kroţiti zvezki, ravnila, krede, svinčniki in torbe. Ker se je dolgočasil, se je začel igrati marsovske igre. Otroci so bili navdušeni. S poukom je bilo za tisti dan konec. Vreščali so in se smejali. Tudi učiteljica jih ni mogla pomiriti. Otroci so ga povabili, da naj jih večkrat obišče.

Ţan Klinc, 4. b

POBEGLE KOLEBNICE /nadaljevanje zgodbe/ ... Potem je Nik, pametnjakovič razreda, dvignil roko in povedal, da ima zamisel. Sošolci so ga pogledali. Tudi učiteljica. Nik je z veliko vnemo hitel razlagati, da lahko izdela magnet, ki privlači kolebnice. Sošolci, še posebej pa učiteljica, so ga radovedno poslušali, a močno dvomili, da bi magnet privlekel kolebnice nazaj. Nik je odhitel in se vrnil z velikim magnetom. Pritisnil je na gumb. Od vsepovsod so pričele prihajati kolebnice. Poplesavale so po zraku in se neţno in tiho posedle na tla. Otroci so bili srečni. Od takrat so lepo ravnali s kolebnicami.

Aljaţ Jerin, 4. a KAJ SANJA ŠKOLJKA? Mala školjka sanja, da je dobila velik in svetleč biser. Bila je najlepša v vsem morju. Nekoč pa jo je našel potapljač in ji vzel biser. Bila je ţalostna ... Še sreča, da so bile to le sanje.

Jakob Baš, 4. a

SONČNI ŢAREK JE OSTAL PRI RDEČI VRTNICI /nadaljevanje zgodbe/ Nekega dne so bila tla vsa bela. Majhen svetel ţarek ni ubogal Sončevega povelja in se ni umaknil za oblake. Seznanil se je z rdečo vrtnico v mestnem parku in ostal pri njej. Ko je prišla huda zima, so ljudje hodili po parku in se ustavljali pred vrtnico, ki je cvetela. Niso vedeli, da jo greje mali sončni ţarek. Čudili so se cvetoči vrtnici. Ko je bilo zime konec, se je mali sončni ţarek poslovil od vrtnice in se vrnil k Soncu.

Gabriela Zorec, 4. a

------------------------------------ Ţarek je ostal skrit v vejah rdeče vrtnice. V igri so dnevi hitro minevali. Nekega dne pa je nastopil hud mraz. Rdeča vrtnica je prosila sončni ţarek, naj jo pogreje, toda bil je premajhen in prešibak. Ubogo rdečo vrtnico je tako zazeblo, da so njeni lepi rdeči listi postali rjavi in ledeni. Ţarek je sklenil, da mora prijateljici pomagati. Dvignil se je v nebesne višave. Prebil se je skozi oblake in zagledal Sonce. Prosil ga je, naj mu oprosti, ker ga ni ubogal. Ves čas pa je razmišljal samo o rdeči vrtnici. Sonce ga ni kaznovalo, ker je bil še majhen. Poklicalo je vse svoje ţarke, kajti nastopil je čas, da mraz zamenja toplota. Močno so posvetili v mraz, ki je slekel svojo debelo suknjo. Mali sončni ţarek je od daleč poboţal vrtnico, ki je spet začela dobivati svojo lepo rdečo barvo. Hvaleţno je dvignila glavico. Tudi ko je sončni ţarek zrasel, sta ostala prijatelja. Blaţ David Pušnik, 4. a ZALJUBLJENA ŢIRAFA V Afriki je ţivela ţirafa Betka. Šla je na obisk k slonu Tinetu. Igrala sta se z ţogo, potem pa sta šla plavat v reko. Nenadoma je slon vzkliknil: »Poglej, nosorog Jaka prihaja!« Ţirafa je bila ţe dolgo zaljubljena v nosoroga. Stekla je iz vode in se skrila za drevo. Slon in nosorog sta se spogledala in se nasmejala. »Le kaj je ţirafi, da ni morda zaljubljena vate?« je vprašal slon nosoroga. Nosorog je zardel, ker je bila tudi njemu Betka všeč. Ţirafa je radovedno stegovala vrat nad veje, da bi videla, kaj se dogaja. In zato imajo še danes vse ţirafe dolg vrat.

Luka Kralj, 3. c V TEMNI JAMI

Pika, Anica in Tomaţ so hodili po gozdu. Nenadoma so zagledali pred seboj vhod v temno jamo. Vstopili so in hodili hodili. Zagledali so gusarski zaklad. Vzeli so ga, ampak niso vedeli, da domujejo v tej jami hudobneţi. Bil je ţe večer. Vrnili so se domov, toda hudobneţi so vedeli, kdo jim je vzel zaklad iz jame. Ponoči so se splazili do Pike. Ta se je zbudila in jih vse pometala po tleh. Nato so prišli še policisti, ki so hudobneţe odpeljali v zapor. Tako se je zgodba srečno končala.

Alen Kvartiĉ, 3. c

ZDRAVILO ZA PONORELE URE Nekoč je ţivela ura. Nekega dne je čisto ponorela – malo naprej in malo nazaj – zelo je bila hitra. Ni dolgo zdrţala. Odločila se je za obisk pri zdravniku. Vprašala ga je, kako naj si pomaga. »Zmešati moraš deset pajkov in pet gosenic. Daj jih v čaj, počakaj, da se ohladi in to popij,« ji je rekel. Ura je naredila, kot ji je svetoval zdravnik. Čez tri dni je ozdravela. Bila je zelo vesela, saj je lahko spet enakomerno tekla naprej.

Lara Griĉnik, 3. c

IZ LITERARNE DELAVNICE

ULICA /poustvarjalno pisanje po pesmi Daneta Zajca: Vrata/ Za veliko ulico je še ena ulica. Za še eno ulico je še ena ulica. Manjša. Za manjšo ulico je še ena ulica. Še manjša. Za še manjšo ulico je še ena ulica. Najmanjša. Za najmanjšo ulico je še ena ulica. Ta ulica je uličica. Na uličici je hiša. Za hišo je manjša hiša. Za manjšo hišo je še ena manjša hiša. Hišica. Za še manjšo hišo je najmanjša hiša – hiška. V najmanjši hiši je sobica. V sobici prebiva druţina. Ta druţina je ljubeča in srečna.

Mateja Ferdin, Blaţka Klanĉišar, Lara Lazar, Monika Grošelj, Blanka Vozel, 5. a

JEZERO /poustvarjalno pisanje po pesmi Daneta Zajca: Vrata/ V nekem jezeru je še eno jezero. Ob tem jezeru je še eno jezero. Manjše. Ob manjšem jezeru je najmanjše jezero. To jezero je jezerce. V tem jezercu je školjka. Ob tej školjki je še manjša školjka. In ob tej najmanjša školjka. Ta školjka je školjkica. V tej školjkici je biser. En sam, svetleč. Ta biser je zate. Največji in najlepši.

Eva Kotnik, Eva Bartelme, 5. b

KAJ DELA TELO

/Poustvarjanje na pesem B. A. Novaka: Vodomet/

Glava igra glavomet, zob igra zobomet,

škorenj igra škornjemet.

Glava spoznava svet, zob grize cvet,

škorenj pa gre na Bled.

Uĉenci 3. b

V ŠOLI

V šoli se učimo. Učimo?

Seveda,

da znanje pridobimo!

V šoli

znanje lovimo. Lovimo?

Seveda,

in tudi ocene dobimo!

Ko domov prihitimo, se spet učimo.

Učimo?

Seveda, da znanja ne izgubimo!

Ţana Lukaĉ, Rebeka Smrekar, Špela Horvat 4. c, PŠ Kisovec

ZMEDA NA CESTI

Peljem se po glavni cesti, skozi mesto in nazaj. A glej ga, zlomka, kjer čez cesto gresta cesti, naletim na strašno velik direndaj. Zagledam kup razbitih škatel – ena na drugi, druga na drugi. Ne morem mimo, ne naprej in ne nazaj. Cesta je povsem zabita, kaj pa zdaj!? Najprej vsi začudeno onemijo in strmijo; nikomur jasno ni, zakaj stojijo. Končno se zasliši glas sirene, na motorju se prebije policist, da kaj ukrene. Ranjenih je k sreči malo, a pri avtomobilih ni veliko celega ostalo. Udeleţenci na glas kričijo; kdo je kriv, kdo ni, se drug čez drugega glasijo. Kmalu skupaj ugotovijo, da ob cestah znaki več ne stojijo, da čez noč zašel je v mesto tolovaj in naredil je popolno zmedo – le zakaj! Za red je poskrbela policija, ki je obljubila, da tolovaja bo ulovila. Ranjene so odpeljali, drugi smo pot lahko nadaljevali. Prometne znake na pravo mesto so vrnili, da bi zavladal red. A ţe naslednje jutro spet nered – sredi ceste nov zastoj. Mimo kolone pridrvi rešilec, kmalu za njim še gasilec. Ranjenca na nosila poloţijo in z vključeno sireno v bolnišnico z njim oddrvijo. Voznik jo je skupil, ker se reda ni drţal. Znaki so pomembni – to je končno zdaj spoznal. Moja pesem zveni šaljivo, a jaz vedem do prometnih znakov se spoštljivo.

Tako bi se tudi moral vsak – premoţen veljak ali pa predrzen »junak«. Vse preveč jih mora umreti, vse preveč jih mora zaradi posledic nesreč v ţivljenju trpeti. Znaki skrbijo za red. Dajo nam varno ţiveti, zato vsak od nas bi jih moral sprejeti. Otroke je treba vzgojiti, jih prometne znake razumeti in upoštevati naučiti, mnoge odrasle pa naučiti in prevzgojiti. Vozniki in pešci moramo postati taki, da bomo razumeli in sprejeli, da na cestah vladajo nam prometni znaki.

Kristina Drnovšek, 9. b

SVET IN PROMETNI ZNAKI Ker v našem svetu rabimo znake, ima tudi promet prometne znake. Če znakov ni, svet ponori. Ţenica v vasi prečka cesto, ko hiti v naše mesto. Takrat pa avto pridrvi, ker tudi njemu v mesto se mudi. A ker tam prometnih znakov ni, nesreča se zgodi. Še dobro, da rešilec hitro pridrvi in ponesrečenki prvo pomoč priskrbi. Ţenica ob nesreči si zaţeli, da prometni znaki bi povsod bili. Tudi otroci si ţelimo, da na urejenem svetu srečno ţivimo.

Teja Lebeniĉnik, 7. c

VRNITEV KRALJA MATJAŢA

Dobra dela naredijo človeka nesmrtnega. Petsto osemnajst let je minilo od leta 1490, ko se je končalo vladanje ogrskega kralja Matije Korvina, ki se je uspešno spopadal s Turki in se odlikoval s svojo poštenostjo. Naša gora Peca ga je skrila v svoje nedrje pred sovraţniki in izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Lahko bi rekla: »Za devetimi gorami in za devetimi vodami je pred petsto leti ţivel kralj po imenu … in zdaj spi pod našo goro in ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu.« Zvenelo bi kot iz pravljice. A ker je bil Kralj Matjaţ resnični kralj, o katerem govorijo številne pripovedke, ne morem začeti svoje pripovedi kot pravljico. Tudi zato ne, ker vem, da dobrota na svetu ne bo umrla. Človeku pa se lahko zgodi tudi marsikaj nenavadnega. Bilo je natanko pred enim tednom. S starši smo se odpravili na obisk k prijateljem. Odrasli si imajo toliko povedati o vsakdanjih stvareh, da postane dolgočasno. Ni se mi jih več ljubilo poslušati. Skozi okno sem zrla v zasneţeno pobočje gore Pece. Prijatelji so se nam večkrat hvalili, da stanujejo blizu domovanja Kralja Matjaţa. Imajo ga za svojega junaka. Prad očmi sem nizala sliko njegovega obraza … »Lahko se greš sankat! Pred hišo sem videla sani,« mi je rekla mama, ki je opazila mojo odsotnost. Kaj lepšega! Stekla sem po sani in se vzpela nekaj deset metrov v pobočje, nato pa sem se spustila navzdol. Super, a nič kaj razburljivo. Zaţelela sem si več adrenalina, zato sem se povzpela visoko na pobočje gore. Res je bilo strmo. Zasopihana sem sedla na sani in se pripravila na spust. Odrinila sem se in zdrvela navzdol. Nenadoma pa nisem več obvladovala sani. Švigala in drvela sem mimo smrek in kamnov. Postalo me je pošteno strah. Nedaleč pred sabo sem zagledala večjo skalo z manjšo odprtino. Od samega strahu pred trčenjem sem zatisnila oči. Krčevito sem se oprijela vrvice sani in si v trenutku predstavljala, kako bom obleţala na snegu in me ne bo nihče našel. Potem pa sem začutila, da ne drvim več. Ustavila sem se. Počasi sem odprla oči. Bilo je zelo temno. Skoraj ničesar se ni dalo videti. Nenadoma pa sem zaslišala šum. Prestrašila sem se in zakričala, kdo je. Namesto odgovora sem slišala le svoj odmev. Bilo je grozno. Po odmevu sodeč, sem bila v jami. Morda celo v skali, ki sem jo prej ugledala. Res me je bilo strah. Spomnila sem se, da imam v ţepu vţigalnik, ker smo bili prej na pokopališču. Priţgala sem ga, da bi kaj videla. Vstala sem s sani in se začela razgledovati po jami. Hodila sem in hodila. Nikjer ni bilo nikogar. Kmalu pa sem zopet zaslišala tisti šum. Sledila sem zvoku. Srce mi je močno utripalo. In potem sem zagledala kamnito mizo in nanjo naslonjeno sedečo postavo moţa, ki je spal. »Kralj Matjaţ!« sem zašepetala sama pri sebi. Saj ne boste verjeli, ampak res je bil. Kako vem, da je bil Kralj Matjaţ? Ker je sedel za mizo in spal, njegova dolga siva brada pa se je ovijala okoli mize. Potem pa sem okoli njega zagledala še njegovo vojsko. Tudi vojaki so trdno spali. In potem je spet zašumelo. Okoli Kralja Matjaţa se je začelo iskriti, bleščati in bilo je tako zelo čarobno, da sem nemo ostrmela. Po velikem poku sem zagledala Kralja Matjaţa in njegove vojake, ki so se prebujali. Bili so ravno tako začudeni kot jaz. Nato pa je Kralj Matjaţ vzel meč in si odrezal brado, da je lahko vstal. Sploh se mu ni poznalo, da je spal več kot petsto let. Bil je postaven – tak kot takrat, ko je zaspal. Lahko bi mu pripisala dvajset let. Tudi vojaki so bili nespremenjeni – mladi, pogumni fantje. Kralj Matjaţ je stopil predme in pokleknil. Po licih so mu tekle solze sreče in začel se mi je zahvaljevati, ker sem ga rešila stoletnega spanja. Tudi vojaki so se mi zahvaljevali.

Bila sem v šoku. Kakšno naključje – brada se je Kralju Matjaţu devetkrat ovila okoli mize ravno tedaj, ko sem se izgubila v jami pod goro Peco. Ne vem, zakaj so menili, da sem jih rešila jaz. In potem so se drug za drugim izgubili iz votline. Strmela sem za njimi in razmišljala, kam bodo odšli. Zbudila sem se v hiši naših prijateljev – tistih, ki ţivijo v vasi pod Peco in smo bili pri njih na obisku. V spominu sem imela veliko luknjo. Zdelo se mi je da sanjam. Ko sem se razgledovala po sobi, sem zagledala starše. Videti so bili zelo zaskrbljeni, a ko so videli, da gledam, jim je postalo laţje. Vprašala sem jih, kaj se je zgodilo, pa so mi povedali, da so me našli na snegu pred neko jamo, kjer sem trdno spala. Očitno sem bila utrujena, pa sem zaspala. Z nasmehom sem vstala in potem smo se odpravili domov. Molčala sem, v spomin pa so se mi začele prikazovati slike iz jame. Razmišljala sem o Kralju Matjaţu in ničesar mi ni bilo jasno. Vse se mi je zdelo kot lepe sanje. A to so bile ţive sanje! Z roko sem segla v ţep in začutila nekaj teţkega. V rokah sem drţala čisto pravi zlatnik. Torej je bilo vse, kar sem se spominjala, res! O svoji dogodivščini nisem pravila nikomur. Saj bi mi tako ne verjeli. Tudi če bi jim pokazala zlatnik, bi se samo smejali in bi mi ga hoteli vzeti. To je moja skrivnost. Zlati spominek, ki mi ga je pustil sam Kralj Matjaţ, pa hranim na skritem mestu. Razmišljam, da je odšel po svetu delat dobro za ljudi, ker je dober in pošten. Vrnil se je med ljudi, ker jih ima rad. In na svetu morata zavladati dobrota in poštenost! Zdaj verjamem pripovedkam o Kralju Matjaţu. Ali verjamete zdaj tudi vi?

Kristina Drnovšek, 9. b

/Spis je bil nagrajen z nagrado najboljši spis na temo Kralja Matjaţa na šestnajsti tradicionalni prirediti Gradovi Kralja Matjaţa./

BOŢIČNO-NOVOLETNO DREVESCE IN KRALJ MATJAŢ Bliţal se je boţično-novoletni čas. To je čas miru in obdarovanja. Doma sem ţe vse okrasila, manjkalo nam je le še drevesce. Ker si je naša mami ţelela pravo smrečico, me je poslala po njo v gozd. Naš dom je v dolini pod Peco in vedno, ko pogledam v pobočje gore, se spomnim pripovedke o Kralju Matjaţu. Tudi tokrat sem pomislila na dobrega Kralja, ko sem stopala proti gozdu. Letošnje leto bo prestopno leto, torej bo nekaj posebnega. Mogoče pa se bo ravno letos Kralju Matjaţu brada ovila devetkrat okoli mize in se bo prebudil iz stoletnega spanja, sem razmišljala, čeprav nisem verjela pripovedi stare mame.

Začelo je sneţiti. To sem opazila, ko mi je ena od sneţink padla na nos. Morala sem pohiteti, ker se je ţe mračilo, jaz pa sem bila še brez boţične smrečice. Šla sem mimo neke jame. Zaslišala sem glasove, podobne zehanju. Streslo me je po celem telesu. Iz radovednosti sem čisto malo pokukala v votlino. Ko sem videla pred svojimi očmi prizor, sem za hip pomislila, da sanjam. Pred seboj sem zagledala čisto pravega kralja Matjaţa. Znašla sem se v jami gore Pece, ki je rešila kralja in njegovo vojsko pred sovraţniki. Pribliţala sem se kamniti mizi in mislila, da me bo od presenečenja konec. Ko sem strmela v kralja in poizkušala z očmi prešteti, ali se mu je brada ţe ovila devetkrat okrog mize, je kralj odprl oči. Vprašal me je, kaj počnem. Nisem mogla spregovoriti, hotela pa sem ga vprašati, kako to, da je še ţiv. Čez čas sem odgovorila, da sem šla iskat novoletno smrečico. Nasmehnil se mi je in dejal, da mi jo bo pomagal najti. Previdno je vstajal od mize, nato pa sva odšla iz votline v gozd. Razlagal mi je, zakaj se je zbudil. Rečeno je bilo, da se bo predramil le, če bo na boţično-novoletne praznike nekdo stopil v jamo k njemu, ko bo njegova brada devetkrat ovita okoli mize. In to se je zgodilo prav meni. »Mami mi ne bo verjela,« sem rekla. »Šel bom s teboj,« je odvrnil Kralj Matjaţ. »Dokazala bova, da je res, in za naše kraje se bodo začeli lepši časi,« je dejal. »Seveda, če je pa dobri kralj,« sem pomislila. Našla sva primerno smrečico. Z drevescem pod roko sva se odpravila proti domu. Ljudje so strmeli v naju. Le kaj so se spraševali, ko so naju videli? Strmeli so v kraljeva oblačila in njegovo dolgo brado. Kralj Matjaţ pa se je čudil visokim stolpnicam in številnim lučem. Vprašal me je, kaj je to. Razlagala sem mu, on pa je samo zmajeval z glavo. Meni je šlo na smeh in komaj sem se premagala, da se nisem glasno zasmejala. Ko sem opazila, da bo mimo naju pripeljal kamion, sem ga raje ţe v naprej opozorila, naj se ne prestraši, ker bo močno zaropotalo. In tako sva prispela do našega doma. Čudil se je, ko sem pozvonila. Na pragu se je prikazala mami. Ko naju je zagledala, nisem vedela, ali se bo smejala ali bo zakričala. Presenečena me je oštela, kod sem hodila tako dolgo. Potem sem ji na dolgo in široko hotela razlagati, kaj se mi je zgodilo, ona pa je rekla, naj vstopiva, da se bomo pomenili. Postajala je radovedna. Usedli smo se za mizo. Mami je vsa prestrašena kralju ponudila čaj. Prikimal je in se razgledoval po stanovanju. V sobo je pridrsala moja sestra in zrla v Kralja Matjaţa kot okamenela, nato pa se je rajši previdno spet umaknila vstran. Potem je vklopila radio. Bučna glasba je kralja kar vrgla s stola. Zatisnil si je ušesa in strmel. Nato je stopil v sobo še oče in mimogrede vklopil televizor, saj je bila na programu nogometna tekma. S tem pa je Kralja tako prestrašil, da je prevrnil skodelico čaja. Skočila sem izza mize in hitela izklapljati radio in televizor. Seveda, se je prestrašil, saj česa takega še nikoli ni videl. V kuhinji je nastala prava zmešnjava. Kralj Matjaţ se je opravičeval, mama ga je tolaţila, da ni nič hudega, in pobrisala razliti čaj, jaz pa sem krilila z rokami in smeje razlagala, kaj je slišal po radiu in kaj je televizija. Ko je začutil naše prijazne obraze, se je pomiril in se nasmehnil. Spet smo sedli in se začeli pogovarjati. Pripovedoval nam je o svojem kraljestvu in svojem vladanju, o ljudeh, ki so ga imeli radi, ker jim je omogočil mirno in bogato ţivljenje, mi pa smo njemu pripovedovali o današnjem ţivljenju. Po kakšni uri pogovora je vstal, se zahvalil za postreţbo in rekel, da mora nazaj v svojo jamo, kjer ga čakajo zvesti vojaki. Od tam bo bolj mirno opazoval, kakšno je ţivljenje v današnjem modernem svetu, nato pa bo pomagal, da nam bo dobro in lepo. Odšel je, mi pa smo na boţični večer strmeli za njim in razmišljali. Tisto noč nisem mogla spati. Mislila sem na Kraljeve besede. Obljubil je, da se bodo začeli lepši časi.

Res sem naslednje dni opazila, da so postali ljudje mirnejši. Policisti niso imeli več toliko dela zaradi prekrškov, trgovci v trgovinah so bili prijazni, otroci se niso več prepirali, sama sem imela več časa za pisanje … Le kaj si je mislil Kralj Matjaţ o današnjih ljudeh, ko jih je začel opazovati? Gotovo je spoznal, da ta Svet potrebuje njegovo pomoč.

Teja Lebeniĉnik, 7. c HAIKU Ţe veĉ let sodelujemo na slovenskem nateĉaju pisanja haikujev in vsakokrat je bilo veĉ primerov naših uĉencev izbranih med najzanimivejšimi, ki so izšli v zbornikih: Zemlja – Zemlja, Voda, Ogenj. Tudi letos smo ustvarjali na temo Ljubezen. Pet haikujev naših uĉencev je našlo svoje mesto v istoimenskem zborniku. Ne vem, kam gre čas. Mirna sem, mak še cveti, daleč je moj fant. Manca Ĉerni, 9. a Bela marjetka – Bela marjetka – ljubi me, ne ljubi me – ne ljubi me, ljubi me – deklica joče. fant se zasmeje. Kristina Drnovšek, 9. b Moja deklica; Ljubezen ne pozna mej. Preskočil jih bom. Gašper Kureţ, 7. c Zelo je stara. Ima globino morja, razburka srce. Lara Vetršek, 7. c Udeleţili smo se tudi mednarodnega nateĉaja, ki ga je razpisala JAL Foundation. Na temo Vetrovi smo napisali 21 haikujev, ki smo jih v slovenšĉini in anglešĉini poslali na Japonsko. Upamo da bomo uspešni. Nekatere lahko preberete. Orkan pridrvi, hočem se skriti v hišo. Narava znori.

A hurricane comes rushing, I want to hide in a house. The nature becomes crazy.

Miha Bolte, 7. c

Lasje vihrajo, Waving hair in a storm, ne morem več hoditi. I can t walk. Strehe letijo. Red roofs are flying. Sara Smrekar, 7. c Veter zahrumi. A booming win Ptice plašno beţijo. timorous birds Letijo na jug. fly in the south. Gašper Kureţ, 7. c

Mrzel glas vetra. Chilly voice of wind. Sam stojim na dvorišču. Standing alone in the yard. Čutim, da bo sneg. Felling of snow. Tin Troha, 7. c Vetrič in veter A breeze and a wind spuščata v zrak padala. letting parachutes off in the air Regrat zgubi luč. A dandelion without blowball. Blaţ Ocepek, 7. a Veter bo burja, High wind is north wind, burja postane veter – north wind is high wind – lomi in boţa. breaking and caressing. Tilen Prašnikar, 7. c Rahel piš vetra, A gentle gust of wind, Sončev briljantni prstan. brilliant ring of Sun. Dan izgine v noč. Bright day is lost in a night. David Hanĉ, 9. b Veter poreden Playful wind zimo drţi za roko. holding winter for it s hand. Ptica otrpne. A bird is stiffed. Blaţ Kreţe, 7. c Oblake vodi, Leading the snow-white clouds vodo nam razdelijo. sharing water to us. Veter je zakon. Wind is a law. Tina Grošelj, 7. b

DOŢIVETJA IZLET V GARDALAND

Na začetku počitnic sva se z očetom odpravila v Gardaland. Dan se je začel zelo zgodaj, saj nas je čakala dolga voţnja. Ob petih zjutraj naju je pobral avtobus na Trojanah. Med voţnjo smo gledali film, da je čas hitreje minil, zato se mi je zdelo, da smo kar hitro prispeli na cilj. Tam nam je vodička najprej razdelila vstopnice. Z očkom sva se odpravila proti zabaviščnemu parku. Notri se kar nisem mogel odločiti, kam bi šel najprej. Peljal sem se s čolnom po brzicah. Všeč pa so mi bili tudi: tudi ogled 3-D filma, voţnja z vlakcem po celem Gardalandu, dviganje z vzpenjačo in predstava z delfini, ki so bili neverjetni, ker so skakali zelo visoko. Dan je ţe polzel h koncu, ko smo se dvignili z vzpenjačo. Videl sem cel Gardaland in Gardsko jezero, ki se je utapljalo v tisoč lučeh. Ogled se je končal s čudovitim ognjemetom. Pozno zvečer smo imeli odhod. Utrujeni od dogodivščin in polni doţivetij smo se odpeljali proti domu. Upam, da bom Gardaland še kdaj obiskal, ker je bilo tam res čudovito.

Anţe Vozelj, 5. a

VOŢNJA Z VLAKCEM V MESTO POREČ Poleti smo bili na počitnicah v Istri. Med drugim smo se odločili za ogled mesta Poreč s turističnim vlakcem. Ţe naslednji dan smo se odpravili do postaje. Ogledali smo si vozni red in ţe je pripeljal mali pisani vlakec s petimi vagoni. Najbolj mi je bilo všeč, da ni imel oken. Ko so bili vsi sedeţi polni, je zatrobil in odpeljal. Peljali smo se čez most in skozi majhen gozdiček. Kar prehitro smo bili v mestu, kar je bil naš cilj. Izstopili smo in se napotili po Poreču. Pot nas je vodila mimo trţnice in pristanišča. Opazovali smo sončni zahod. Vse, kar se mi je zdelo zanimivo, sem fotografirala. Odšli smo proti slaščičarni. Tam smo se odpočili in pojedli sladoled. Pot smo nadaljevali proti vrtiljaku. Z mami sva se peljali z avtomobilčkom. Hotela sem iti še na trampolin. Ko sva z bratom prišla nazaj, smo morali oditi, saj je bil čas za voţnjo z vlakcem nazaj. Spet je bil nabit turistov. Komaj sem čakala, da se vrnemo v hotel, saj sem bila ţe utrujena. Od vseh mi je bil ta počitniški dan najbolj všeč. Blaţka Klanĉišar, 5. a

PRVIČ NA LETALU Ves čas se mi nekaj dogaja. Ko je mami pred dvema letoma dokončala študij, smo z druţino odpotovali v Avstralijo. Najprej smo se odpeljali v Kranj, kjer smo pustili avto, prijatelji pa so nas nato odpeljali na letališče. V letališki stavbi smo oddali prtljago, prijavili smo se na let in odšli skozi carino. Tam so nas z detektorjem kovin pregledali. V letalo smo se vkrcali med prvimi, saj smo bili druţina z majhnimi otroki. Med vzletom smo morali biti pripeti. Ko smo vzleteli, se je letalo zelo treslo. Bilo me je malce strah, saj je bilo letalo zelo majhno. Med letom smo dobili malico, jaz pa sem dobila čokoladni jajček, saj sem bila stara osem let. Iz letala je bil na pokrajino pod nami čudovit pogled. Videli smo gore, doline, reke, morja … Med letom je nekajkrat zasvetila luč, kar je pomenilo, da se moramo privezati. Sedeţi so bili zelo udobni. Dobili smo tudi očala za spanje, pobarvanko in barvice. Voţnja se mi je zdela zelo kratka. Pristali smo v Frankfurtu. Presedli smo se na letalo, ki je letelo v Singapur. To letalo je bilo veliko večje od prejšnjega. Vsak sedeţ je imel svoj računalnik, kjer si lahko gledal filme, poslušal glasbo in igral igrice. Dobili smo zobno pasto in zobno ščetko, saj je bil let zelo dolg. V Avstraliji smo preţiveli čudovite tri tedne. Potovanje z letalom je bilo pravo doţivetje, zato se veselim ţe naslednjega poleta.

Ajda Ihanec, 5. b

V ŠOLSKEM MUZEJU Januarja smo imeli naravoslovni dan v Ljubljani, kamor smo se odpeljali z avtobusom. Ogledali smo si Slovenski šolski muzej in Ljubljanski grad. Na grad smo se odpeljali z vzpenjačo. Bilo je lepo in zabavno. V muzeju nas je pričakal vodič. Oblekli smo se v oblačila, ki so jih nekoč nosili učenci. Usedli smo se v klopi. V razred je stopila stroga učiteljica s palico. Dala nam je liste. Nanje smo s peresnikom lepopisno pisali črke. Nekdo od učencev se je smejal. Za kazen je moral klečati na koruzi. Učiteljico smo morali klicati gospodična učiteljica. Videli smo zlato in črno knjigo in tudi osla, ki so ga nekoč nosili poredni učenci. Ogledali smo si film o šoli nekoč. Bilo je zanimivo in poučno. Današnja šola in učitelji so mi bolj všeč.

Kristina Kotar, 4. a

--------------------------------------------

V četrtek smo imeli naravoslovni dan. Z avtobusom smo se odpeljali v Ljubljano. Z vzpenjačo smo se povzpeli na grad. Tam smo opazili turiste s Kitajske, ki so nas

povabili, da smo se z njimi slikali. Z gradu smo se spustili nazaj v mesto. Šli smo čez Tromostovje, mimo Prešernovega spomenika v Šolski muzej. Tam nas je sprejel prijazen vodič. Pospremil nas je v starinsko opremljen razred. Obljubil nam je, da nas bo gospodična učiteljica, ki nas bo poučevala, popeljala v leto 1930. Imeli smo uro lepopisja. Gospodična učiteljica je bila zelo stroga. Kasneje nas je vodič popeljal po muzeju, kjer smo si ogledali slike, makete in film, ki je prikazoval ţivljenje šolarjev v preteklosti. Eden od otrok je moral vsako jutro priti pol ure prej v šolo, da je zakuril peč. Polni novih spoznanj in doţivetij smo se odpeljali domov.

Aljaţ Jerin, 4. a MOJE PRVO DRŢAVNO PRVENSTVO Drţavno prvenstvo maţoretk se je odvijalo v Slovenski Bistrici. Ker pa je bilo to naše prvo drţavno prvenstvo, smo imele veliko treme. V soboto me je mamica zbudila ob petih zjutraj. Takoj sem vstala, se oblekla in zbudila svojo starejšo sestro Ingrid. Tudi ona se je hitro uredila, vzele smo nahrbtnike in z mami odšle na avtobusno postajo. Nekaj maţoretk je bilo ţe tam in skupaj smo počakale avtobus. Učiteljica je bila ţe na avtobusu, ko je le-ta prispel. Vstopile smo in se brţ posedle. Nekatera dekleta so med voţnjo malo zadremala. Čez dobro uro smo ţe bile v Slovenski Bistrici. Učiteljica nas je odpeljala do garderobe, kjer smo si oblekle drese, v katerih smo nastopale. Starejše maţoretke so nas malo naličile. V dvorano nas je poklical trener domačink gospod Sašo. V dvorani smo ponovile našo točko in si ogledale trening nekaj nastopajočih ekip. Čez nekaj časa je naša ekipa ţe stala na odru. Čeprav so nam med nastopom zaradi treme palice letele iz rok, smo po končani točki s pokončno glavo odšle z odra. Nestrpno smo čakale razglasitev rezultatov. Bile smo odlične, saj smo zasedle tretje mesto. Po razglasitvi so nam podelili medalje. Dobile smo tudi pokal. Med voţnjo domov smo se veselile našega doseţka. Čez slabi dve uri smo bili ţe v Zagorju. Ta dogodek mo bo ostal globoko v spominu. Medalja visi v moji sobi, pokal pa je spravljen na Svei, kjer je sedeţ našega društva.

Pia Podgorelec, 5. a

EVROPSKO PRVENSTVO V PLESU V ponedeljek zjutraj sem morala zgodaj vstati, se obleči in umiti, kajti čakalo me je petdnevno evropsko prvenstvo v plesu. Z atijem sva se odpeljala na Trojane, kjer so ţe čakali drugi. Pripeljal je avtobus, na katerem so ţe bile naše trenerke. Prtljago smo zloţili v prtljaţnik in se posedli. Odpeljali smo se proti Slovaški. Voţnja z avtobusom je bila zelo dolga. Večkrat smo se ustavili na bencinskih črpalkah. Končno smo prispeli v mesto Bratislava, ki je glavno mesto Slovaške. Šli smo na grad, od koder je lep

razgled na mesto. Po ogledu smo nadaljevali voţnjo do Ţiline. To je mesto, kjer je potekalo evropsko prvenstvo. Nastanili smo se v mladinskem domu. Bili smo tako utrujeni, da smo takoj zaspali. Zjutraj smo se odpeljali do prizorišča. Tam je bilo veliko dvoran in vse so bile zelo velike. Najprej so nastopale naše solistke, ki so se uvrstile v polfinale. Kmalu smo bile na vrsti me, velika skupina. Hitro smo se oblekle in trenerke so nas naličile. Nestrpno smo čakale na nastop. Najprej smo nastopale v polfinalu. Po nastopu smo še bolj nestrpno čakale na razglasitev rezultatov. Uvrstile smo se v finale. Zelo smo se razveselile. Najprej nas je čakala promenada, nato ples v finalu. Dobro smo odplesale, a smo s tesnobo v srcu čakale ocene sodnikov, kajti bila je zelo huda konkurenca. Z uvrstitvijo na četrto mesto smo bili vsi zadovoljni. Naslednje tri dni smo samo navijali in gledali druge. Zadnji večer smo morali pakirati. V petek nas je čakal še en nastop. Bile smo trinajste in se nismo uvrstile v polfinale. Čakal nas je avtobus in nas odpeljal domov. Po prihodu domov sem skočila staršema v objem. Bila sem zelo ponosna na četrto mesto. Ta dogodek sem si dobro vtisnila v spomin.

Nina Murn, 5. a

ODMEVI NA ŠOLSKO GLASILO NOVI KORAKI 2006/2007 Z lanskim šolskim glasilom smo sodelovali na natečaju za najboljša osnovnošolska glasila z letnico 2006/07, s knjigama Haiku (zbirka haikujev, ki so jih napisali naši učenci na temo Voda) in V dveh deţelah doma (pravljica učencev 5. a-razreda) pa na natečaju za najboljšo knjigo. Natečaja je razpisal Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, revija Mentor, nagrade pa so bile podeljene na Roševih dnevih v Celju. Za poslani komplet – glasilo, zgoščenka šolskega glasila, zbirka haikujev in pravljica – smo dobili nagrado za inovativen spoj oblike in vsebine. Še posebej pa nam je za lansko šolsko glasilo dragocena pohvala, ki nam jo je v svojem pismu poslal prof. dr. Bojko Bučar, predsednik Društva za zdruţene narode za Slovenijo in se glasi takole: »Obveščamo Vas, da smo z velikim veseljem pregledali, prelistali in brali glasilo šole z naslovom Novi koraki, ki je dokaz zglednega, vsebinsko poglobljenega dela z učenci na temo drţavljanska vzgoja. Prostovoljci na našem društvu, študenti zadnjih letnikov Fakultete za druţbene vede in Pravne fakultete, so na svoji seji izrazili občudovanje do Vašega skrbnega odnosa in dela z učenci, ki bogati njih, pa tudi nas. Tudi mi se Vam zahvaljujemo za poslano glasilo št. 1/2007 z ţeljo, da se še odzovete na naše nagradne razpise. Lepo Vas pozdravljamo!« Vse to, kar smo doţiveli ob omenjenih prijetnih trenutkih, je spodbuda za nadaljnje delo in nova ustvarjanja.

Ana Knez, urednica

OSNOVNA ŠOLA TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI NOVI KORAKI – GLASILO OSNOVNE ŠOLE TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI IZDALA IN ZALOŢILA: Osnovna šola Toneta Okrogarja, Zagorje ob Savi UREDNICA: Ana Knez UREDNIŠKI ODBOR: Erika Jenko, učiteljice in učitelj razredne stopnje, predstavniki oddelčnih skupnosti LIKOVNA UREDNICA: Jadranka Kačič NASLOVNA STRAN: Blaţka Klančišar, 5. a; Pia Podgorelec, 5. a NAKLADA: 400 izvodov VNOS BESEDIL V RAČUNALNIK: Ana Knez SPLETNA STRAN IN ZGOŠČENKA: Nermin Bajramović TISK: Artpro ZAGORJE OB SAVI, junij 2008