NQMLJDUQD FRPVZLV književnih del elik brjbrrjarjrKlara 41 Ljubica 41 Emerik 42 Rajko 42 Savel Pavel 43 Doberman 43 Kapetan 43 DRAMSKA ZGRADBA 45 TEMA IN MOTIVI 49 Motiv disidentstva

Veliki briljantni valčekDrago Jančar

Priročnik za spoznavanje knj iževnih de l

DN130366 Kresnice_Jancar_Briljantni Valcek.indd 1 8/14/13 10:26 AM

knjigarna.com swis721CMYK

10/100/90/0

Alen Širca

Drago Jančar VELIKI BRILJANTNI VALČEKPriročnik za spoznavanje književnih del

Odgovorna urednica: Nataša ČebularUrednica: Tjaša Škrinjar Jezikovni pregled: Katja Paladin

Vse knjige in dodatna gradiva Založbe Rokus Klett najdete tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, pre-delava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

DN130358

Založba Rokus Klett, d. o. o.Stegne 9 b, 1000 LjubljanaTelefon: 01 513 46 00Telefaks: 01 513 46 99E−pošta: rokus@rokus−klett.siwww.rokus−klett.si

ČBCIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6.09Jančar D.

ŠIRCA, Alen Albin Veliki briljantni valček, Drago Jančar : priročnik za spozna-vanje književnih del / [Alen Širca]. − 1. izd. − Ljubljana : Rokus Klett, 2013. − (Kresnice : najpopularnejši literarni vodniki za maturo in domače branje)

ISBN 978−961−271−311−9 1. Gl. stv. nasl. 268345856



10/100/90/0

KazaloDRAGO JANČAR: ŽIVLJENJE IN DELO V LETNICAH 5DRUŽBENOZGODOVINSKO OZADJE 7LITERARNA SMER 11LITERARNA ZVRST 14POVZETEK 16VSEBINA 18 Prvo dejanje 18 Drugo dejanje 28 Tretje dejanje 32DRAMSKE OSEBE 38 Simon Veber 38 Volodja 39 Doktor 40 Starejši in Mlajši izvedenec za metafore 41 Klara 41 Ljubica 41 Emerik 42 Rajko 42 Savel Pavel 43 Doberman 43 Kapetan 43DRAMSKA ZGRADBA 45TEMA IN MOTIVI 49 Motiv disidentstva 51 Motiv ljubezni 51 Motiv umetnosti 52 Metaforika 53JEZIK 55VPRAŠANJA 60SLOVARČEK 61VIR IN LITERATURA 63



10/100/90/0



10/100/90/0

V E L I K I B R I L J A N T N I VA L Č E K 5

Drago Jančar: življenje in delo v letnicah1948 Rodi se 13. aprila v Mariboru. Njegov oče izvira iz Prekmurja,

med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanom in bil zato v nemškem koncentracijskem taborišču.

1956 Začne obiskovati osnovno šolo v Rušah.

1968/1971 Sodeluje v študentskem gibanju. Iz tega časa so tudi njegove prve literarne objave.

1971/1974 Deluje kot novinar pri časniku Večer in tedniku 7 dni.

1974 Prejme nagrado Toneta Tomšiča za novinarstvo. Zaradi „razširjanja sovražne kulture“ ga obsodijo na leto dni zaporne kazni. Povod je zaseg prepovedane knjige V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije in jo posodil več osebam v branje. Prestane tri mesece v zaporu, nato pa služi vojaški rok v Srbiji, kjer ga oficirji zaradi „kriminalne kartoteke“ maltretirajo. Napiše roman Petintrideset stopinj.

1978/1980 Preseli se v Ljubljano. Dela kot scenarist v filmskem studiu Viba film. Izideta roman Galjot in zbirka novel O bledem hudodelcu.

1981 Sprejme službo tajnika in potem urednika pri založbi Slovenska matica, kjer dela še danes.

1982 Izide njegova prva drama Disident Arnož in njegovi. Po njegovem scenariju posnamejo film Razseljena oseba. Je eden izmed ustanoviteljev Nove revije, osrednjega glasila tedanjih družbenokritičnih intelektualcev.

1984 Izideta roman Severni sij in zbirka novel Smrt pri Mariji Snežni.

1985 Izide drama Veliki briljantni valček; še pred prvo uprizoritvijo v Ljubljani prejme zanjo Grumovo nagrado za najboljšo slovensko dramo.

1987 Postane predsednik slovenskega društva PEN (gre za slovenski oddelek mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev). Na tem položaju je bil do leta 1991. Leta 2013 je iz društva izstopil.

DR

AG

O JA

NČ

AR



10/100/90/0

D R A G O J A N Č A R6

1988 Krstna uprizoritev dram Klementov padec in Daedalus.

1989 Nastane drama Zalezujoč Godota.

1990 Njegov roman Severni sij prevedejo v nemščino.

1991 Objavi vrsto člankov v mednarodnem tisku; poziva pisatelje po svetu, naj podprejo Slovenijo.

1992 Izide zbirka zgodb Pogled angela.

1993 Prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Rožančevo nagrado za knjigo esejev Razbiti vrč. Nastane roman Posmehljivo poželenje.

1994 Krstna uprizoritev drame Halštat. V Augsburgu prejme Evropsko nagrado za kratko prozo.

1995 Postane izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Izide zbirka kratkih zgodb Ultima kreatura. Prejme Rožančevo nagrado za knjigo esejev Egiptovski lonci mesa.

1998 Izide roman Zvenenje v glavi, za katerega prejme nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta.

2000 Izide roman Katarina, pav in jezuit, za katerega prav tako prejme kresnika.

2003 Prejme Herderjevo nagrado za književnost.

2004 Izide zbirka kratkih zgodb Človek, ki je pogledal v tolmun.

2005 Nastane drama Severni sij.

2006 Izide roman Graditelj. Že tretjič prejme Rožančevo nagrado, tokrat za zbirko esejev Duša Evrope.

2007 Prejme nagrado Jean Améry za evropsko esejistiko, in sicer za esej Brioni (izšlo 2002). Napiše dramo Niha ura tiha.

2008 Izide roman Drevo brez imena.

2010 Izide roman To noč sem jo videl, za katerega že tretjič prejme kresnika.

2011 Prejme prestižno Evropsko nagrado za književnost (Prix Européen de Littérature).

DR

AG

O J

AN

ČA

R



10/100/90/0

V E L I K I B R I L J A N T N I VA L Č E K 7D

RA

GO

JAN

ČA

R

Družbenozgodovinsko ozadje

Osemdeseta leta 20. stoletja so v Sloveniji v okviru tedanje Jugoslavi-je prinesla veliko sprememb. Po smrti Edvarda Kardelja (1979) in zlasti Josipa Broza − Tita (1980) se je začela v Jugoslaviji politična in eko-nomska kriza. Gospodarstvo je čedalje bolj hromila huda inflacija, ki je bila leta 1986 že več kot stoodstotna. Poleg tega je prihajalo do vedno večjih razlik med razvitejšimi in manj razvitimi republikami. Tako je bila na primer Slovenija, ki je spadala k bogatejšim in razvitejšim re-publikam, ekonomsko izkoriščana, zato si je prizadevala za ekonomsko neodvisnost od Jugoslavije, kar je v Beogradu povzročalo veliko nego-dovanja. Povrhu so slovenski intelektualci očitali Srbiji, da zatira tudi slovensko nacionalno identiteto. Srbski nacionalizem, ki je ščitil srbske interese znotraj Jugoslavije, je bil že prej močno navzoč v jugoslovanski vojski, v osemdesetih pa je začel dobivati čedalje bolj negativen obraz. Leta 1983 je, denimo, srbski nacionalistični lobi skušal na področju celotne Jugoslavije poenotiti šolski program z vpeljavo t. i. skupnih „vzgojno−izobraževalnih jeder“. Čeprav je bila vlada Milke Planinc – ta je postala premierka leta 1982 – postavljena na strokovnih temeljih in je dejansko začela odplačevati dolg drugim državam, ji ni uspelo obr-zdati inflacije in centralističnih teženj. Naslednja vlada, vlada Branka Mikulića, pa je že eksplicitno pospeševala centralizacijo in defedera-lizacijo Jugoslavije, kar pomeni, da so jugoslovanske republike začele izgubljati številne pristojnosti, ki so jih prej imele, po drugi strani pa sta Beograd in z njim Srbija postajala čedalje močnejše središče politične oblasti. Srbski nacionalizem je prišel do vrhunca, ko je oblast v Srbiji prevzela ortodoksna partijska linija s Slobodanom Miloševićem na čelu. Etnične napetosti so odtlej v Jugoslaviji samo še naraščale in se nekaj let pozneje sprevrgle v propad Jugoslavije in v tako imenovane jugoslovanske vojne.

V Sloveniji je bila ožja politična situacija nekoliko bolj specifična. Za razliko od tako imenovanih „svinčenih“ sedemdesetih let, ko je bila liberalna veja komunizma, ki jo je zagovarjal Stane Kavčič, zatrta, se je slovenska politika v osemdesetih nekoliko bolj sprostila. Značilno za razmerje med politiko in kulturo oziroma umetnostjo v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji je bilo, da oblast na zunaj ni hotela veljati za preveč nedemokratično, zato je v primerjavi z drugimi komunističnimi režimi vzhodnega bloka dopuščala relativno dovolj prostora za svo-



10/100/90/0


bodno umetniško ustvarjanje. Kljub temu je znala zaznati posredno kritiko oblasti, ki je bila pogosta v tedanjih literarnih delih. Na to se je občasno odzvala z ostrimi svarili: včasih je moral kateri izmed umet-nikov na zaslišanje ali pa je bil celo nekaj časa zaprt, in tako je bila kritika državne ideologije v literarnih delih nekaj časa spet bolj umir-jena. V osemdesetih letih so se takšne napetosti bistveno omilile, saj je komunistična oblast čedalje bolj izgubljala kredibilnost, pa tudi sama ni več uporabljala najstrožjih represivnih ukrepov. Drugače misleči so lahko začeli objavljati svoje prispevke v nekaterih revijah. V tem času je na primer nastala Nova revija (1982), v kateri so začeli objavljati številni tedanji pomembni družbenokritični intelektualci in umetniki, tudi Drago Jančar. Bolj levičarsko usmerjeni kritiki pa so objavljali v glasilu Mladina.

Oglejmo si na kratko še slovensko dramatiko na začetku osemde-setih letih prejšnjega stoletja. Velik del sodobne slovenske dramatike od sredine petdesetih let 20. stoletja naprej se tematsko ukvarja s kritiko totalitarnega sistema, zlasti seveda domačega komunističnega. Ker takšna kritika ni mogla biti neposredno in odkrito izražena, je posegala po različnih oblikah in stopnjah metaforizacije in alegorizacije, se pravi, da je šlo za umetniško prikrit in posreden način kritike obstoječega sistema. Zato partijsko oblast lahko, denimo, predstavlja opat v sa-mostanu, kot je to v igri Jožeta Javorška z naslovom Povečevalno steklo (1956), ali pa se dogajanje preseli na tuje, na primer na Madžarsko, kot se to zgodi v drami Dialogi (1962) izpod peresa Primoža Kozaka.

V osemdesetih so vodilni modernistični slovenski dramatiki napisali nekatera vrhunska dela. Tehnika drame absurda, ki se je v slovenski dramatiki utrdila v sedemdesetih letih, se v osemdesetih še naprej raz-vija, pri čemer se ponekod že izoblikujejo postmodernistični nastavki, ki jih zvečine prepoznamo po recikliranju starejših dramskih oblik in tehnik. Tematsko je še zmeraj v ospredju zvrst politične drame, ki posredno, metaforično prikazuje kritiko represivne oblasti. Dominik Smole je s tehniko drame absurda napisal svojo najbolj črno dramo Zlata čeveljčka (1983), ki predstavlja razkroj pravosodja in vsakršnih institucij ter naposled celo življenja kot takega. Milan Jesih je leta 1985 napisal dramo Pravopisna komisija, ki posredno prikazuje vmešavanje (komunistične) oblasti na področju govorjenja in pisanja. Dušan Jovanović je napisal več dram, v katerih razbija tedanje družbene tabuje. To je zlasti opazno v drami Karamazovi (1980), v kateri razkriva dogodke iz koncentracijskega taborišča na Golem otoku, o katerih se dotlej ni smelo govoriti. Njegova drama Vojaška skrivnost (1983) pa

DR

AG

O J

AN

ČA

R



10/100/90/0

V E L I K I B R I L J A N T N I VA L Č E K 9D

RA

GO

JAN

ČA

R

daje slutiti, da se za fasado urejene socialistične družbe skriva kaos. Rudi Šeligo je v tem času prispeval družbenokritični drami Svatba (1981) in Ana (1984). Omeniti pa je treba še Emila Filipčiča z dra-mama Ujetniki svobode (1982) in Altamira (1984).

V osemdesetih je prišlo tudi do obnove poetične drame. Pri tej zvrsti drame je močno poudarjen lirski subjekt. Pesniška govorica, ki je oprta na tradicionalno poetiko simbolizma, se tu razvije na račun sklenjenega dramskega dogajanja, zato uprizoritev pogosto sploh ni potrebna. Dane Zajc je nekaj svojih najboljših poetičnih dram napisal v osemdesetih letih, na primer drami Mlada Breda (1981) in Kalevala (1986), ki se zatekata k motivom iz ljudskih balad in arhaične epike. Ivo Svetina pa je napisal igro Lepotica in zver (1985), ki jo prav tako prištevamo v zvrst poetične drame.

Poleg resne dramatike je v osemdesetih nastalo kar nekaj umetniško močnih komedij. Najznamenitejša je verjetno Moj ata, socialistični kulak (1983), ki jo je napisal Tone Partljič in ki na humoren ter deloma satiričen način prikazuje čas po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do agrarne reforme po vzoru stalinističnih ukrepov razlaščevanja vasi. Po tej igri so posneli tudi film.

Jančar je bil v tem času novo ime, saj je leta 1982 napisal svojo prvo dramo Disident Arnož in njegovi, ki pa je takoj požela velik uspeh. To je razvidno tudi iz dejstva, da je zanjo prejel Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko delo tistega leta. Ker je ta drama v marsičem povezana z Velikim briljantnim valčkom, je prav, da se na kratko seznanimo z njeno vsebino. Drama je napisana v dveh dejan-jih, glavni protagonist je profesor in filozof Andrej Arnož. Dogaja se okoli leta 1830, v času Metternichovega absolutizma v avstro−ogrski monarhiji. Arnož s svojimi prevratnimi religiozno−filozofskimi idejami, s katerimi ponuja svojo lastno vizijo duhovne svobode, vznemirja javnost in se upre totalitarističnemu družbenemu sistemu ter njegovi izrojeni morali, ki goji dogmatizem, topoumnost in petolizništvo. Poglavitno sredstvo njegovega agitiranja je tisk, zato v krog svojih somišljenikov pritegne tiskarja Jerneja Wolfa, ki postane tudi prva žrtev preganjanja. Ker preganjanje v domovini dobiva čedalje večje razsežnosti, Arnož s svojimi adepti pobegne v Ameriko, kjer bo, kot meni, lahko svobodneje deloval. Toda tam doživi ravno nasprotno, Američani mu s svojim pragmatizmom niti malo ne prisluhnejo. Povrhu pa njegovi somišljeniki, ki so mu na začetku zvesti, polagoma prevzamejo oblast v njegovi skupini in se naposled sprevržejo v njegove nasprotnike. Nazadnje Arnož, ki živi na farmi svinj, ki njemu in



10/100/90/0


njegovemu krogu omogoča materialno preživetje, propade. Čeprav je drama postavljena v zgodovinski okvir in se deloma opira na resnično zgodbo slovenskega duhovnika in oporečnika Andreja Smolnikarja, ki je zapustil svojo nesvobodno domovino in se izselil v Ameriko, jo je treba razumeti kot metaforo, ki meri na sedanjost, na kritiko komunističnega totalitarizma.

Veliki briljantni valček iz leta 1985, ki je Jančarju že drugič prinesel

prej omenjeno Grumovo nagrado, je samo še potrdil njegov sloves ve-likega novega slovenskega dramatika. Dogajanje v drami je postavljeno v sedanjost; glavni protagonist, zgodovinar Simon Veber, pa se ukvarja s preučevanjem poljskega vstajnika Drohojowskega, ki je potoval skozi naše kraje okoli leta 1830. Tudi ta drama, tako kot Disident Arnož in njegovi, metaforično meri na kritiko tedanje komunistične oblasti.

Jančarjeve drame se nasploh veliko posvečajo problematičnemu razmerju med objektivno družbeno prisilo in nasiljem ter subjektivno svobodo. Malina Schmidt Snoj je v knjigi Tokovi slovenske dramatike II o Jančarjevem dramskem opusu koncizno zapisala: „Jančarjev dramski opus torej določata zlasti dve ključni besedi: zgodovina in svoboda. V tesni zvezi z njima so razmerja med kritičnim individuumom in represivno oblastjo, vprašanja zapovedane „prave“ ideološke in dejanske, globlje resnice, ter eksistencialni problemi dobrega in zla. Z zgodovino so seveda povezana tudi vprašanja idealov in človekove akcije za njihovo izpolnitev ter vprašanja takega in drugačnega nasilja, ki bodisi omejuje vsakršno človekovo svobodo, bodisi (nekomu) prinaša preveč svobode in mu s tem dovoljuje prav vse. Taka uzurpirana svoboda, povezana z vselej krvavim prevzemom oblasti, namreč sproža tudi vprašanje hude moralne krivde.“

DR

AG

O J

AN

ČA

R



10/100/90/0

Documents

NQMLJDUQD FRPVZLV književnih del elik brjbrrjarjrKlara 41 Ljubica 41 Emerik 42 Rajko 42 Savel Pavel 43 Doberman 43 Kapetan 43 DRAMSKA ZGRADBA 45 TEMA IN MOTIVI 49 Motiv disidentstva