Upload
others
View
11
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
Marko Uršič
Sodobna filozofska
kozmologija, FF, 2013
O kozmološkem
času in prostoru
(oz. prostoru-času)
“Čas v obliki hruške”, slika iz knjige
Stephena Hawkinga Vesolje v orehovi lupini (2001)
1. starost vesolja v odvisnosti
od kozmoloških modelov
2. opredelitev kozmološkega
časa z “idealnim vesoljnim
opazovalcem”
3. problem “prvih treh minut”
4. kateri čas je resničen:
“realni” ali “imaginarni”?
5. zakaj je vesolje tako
veliko in razsrediščeno
v prostoru-času?
Raztezanje vesolja
je odkril
Edwin Hubble in ga izrazil z enačbo:
v = H0 . d tj. Hubblov zakon,1929
• Hubble je z merjenjem spektralnih premikov
svetlobe z drugih galaksij (desno zgoraj) odkril,
da se vesolje razteza, tj. da se razdalje med
galaksijami s časom povečujejo (desno sredina).
• To je izrazil s zakonom, ki se po njem imenuje
Hubblov zakon (zgoraj): čim dlje je galaksija (d),
tem hitreje (v) se oddaljuje od nas.
• Hitrost raztezanja je izražena s Hubblovo
konstanto (H0): čim večja je, tem hitreje se
vesolje razteza (desno spodaj).
• Obratna vrednost Hubblove konstante (1/ H0) je
Hubblov čas, ki nam v izbranem kozmološkem
modelu omogoča izračun starosti vesolja
(sedanja ocena v modelu “ravnega” vesolja:
13-14 milijard let).
Ponovitev: raztezanje vesolja
Slike ponazarjajo optiko videnja objektov
v treh konstantno ukrivljenih (homogenih)
prostorih: evklidskem (oz. “ravnem”),
sferičnem in hiperboličnem.
Sferični prostor (slika 2)
optično poveča objekte (do “ekvatorja”),
hiperbolični (slika 3) pa jih pomanjša.
Tri možnosti globalno homogenega vesoljnega prostora
Trije modeli homogenega vesoljnega
prostora lahko veljajo bodisi za statično,
tj. v času globalno nespremenljivo vesolje
(Einstein je v svojem prvem kozmološkem
modelu, 1917, uporabil Riemannovo
sferično geometrijo), bodisi za dinamične
modele raztezajočega se vesolja, ki jih je
1922-1924 odkril Aleksander Friedmann.
Dinamične modele sta dopolnila Robertson
in Walker → “FRW-modeli”.
Ponovitev (z novim poudarkom): ukrivljeni prostori
Nota bene: ukrivljenost prostora in njegovo
raztezanje sta dva različna (čeprav v
kozmologiji povezana) pojma.
Friedmannovi dinamični modeli
z vidika kozmološkega časa
(odvisnost od parametra Ω)
V dinamičnih FRW-modelih (Friedmann, Robertson, Walker) to pomeni za globalno
ukrivljenost vesoljnega prostora, da je pri Ω = 1 (ko ima vesolje natanko “kritično gostoto”)
njegova geometrija “ravna”, evklidska (lahko bi rekli, da se razteza evklidska, klasična
“koordinatna mreža”), pri Ω > 1 je geometrija sferična, pri Ω < 1 pa hiperbolična.
Toda, ne pozabimo: v FRW-modelih gravitacija ves čas upočasnjuje raztezanje, kar
pomeni, da ni nobene “antigravitacije”, ki jo je Einstein v svojem prvem, še statičnem
modelu vesolja (1917) označil s “kozmološko konstanto” Λ , po Hubblovem odkritju
raztezanja (1929) pa jo je opustil, vendar dandanes spet postaja aktualna neka varianta Λ
zaradi odkritja (leta 1998), da se v našem kozmološkem obdobju (~ zadnjo milijardo let)
vesolje razteza (rahlo) pospešeno, ne pa pojemajoče, kot so predvidevali FRW-modeli.
(diagram je z knjige: Abell, Morrison, Wolff,
Universe, 1994, str. 490)
Parameter Ω izraža povprečno
masno-energetsko gostoto vesolja
glede na “kritično gostoto” (Ω = 1)
nad katero bi se vesolje v daljni
prihodnosti spet “zaprlo”.
Od parametra Ω je odvisno oboje:
ukrivljenost vesoljnega prostora in
njegova starost (tj.: prostor-čas).
Ocena starosti vesolja je torej
odvisna od kozmološkega modela.
Sledi razlaga drugega parametra: q
Parameter q v kozmoloških modelih
označuje pospešek (oz. pojemek)
hitrosti raztezanja: če je pozitiven,
q > 0 (slika spodaj), potem hitrost
raztezanja s kozmološkim časom
pojema, tj. gravitacija ustavlja
raztezanje (kakor predpostavljajo zdaj
že “klasični” FRW-modeli); če pa je
negativen, q < 0 (slika zgoraj), potem
hitrost raztezanja s časom narašča.
Starost vesolja je odvisna od obeh
parametrov: Ω in q (q se spreminja!).
Vrednost Hubblove “konstante” je matema-
tični odvod (tangenta) krivulje oz. grafa
parametra q, ki se spreminja v poteku koz-
mološkega časa. To pomeni, da časovno
pravzaprav ne gre za konstanto, ampak za
Hubblov parameter (H), ki se s časom spre-
minja. Hubblova konstanta (H0) pa je prava
prostorska konstanta (v nekem določenem
kozmološkem času), ker je raztezanje v
vseh smereh enakomerno (izotropno).
Čas (oz. prostor-čas) je po Einsteinovi splošni teoriji relativnosti
odvisen (tudi) od gravitacije (ta pa od masno-energetske gostote),
saj je po Einsteinu sama gravitacija ukrivljenost prostora-časa
‒ kot nam nazorno pokaže tudi slavni Hawkingov
primer “pogumnega vesoljca” (iz Kratke zgodovine časa):
Na začetku razvoja vesolja pa je bil prostor-čas mnogo bolj ukrivljen (ker je bila masno-
energetska gostota mnogo večja), kot je danes v pretežno “praznem” vesolju.
Zato moramo tudi v kozmoloških modelih razlikovati med lastnim in koordinatnim časom
ter določiti opazovalca (oz. referenčni okvir), za katerega je kozmološki čas lastni čas.
Kozmološki čas je, sledeč Einsteinovi relativnostni teoriji,
lastni čas hipotetičnega “idealnega vesoljnega opazovalca”
(oziroma njegovega ali njenega referenčnega okvirja)
Kozmološki čas ni absolutni oz. univerzalni čas (v Newtonovem pomenu), ampak
kvečjemu “nadomestek” univerzalnega časa, definiran kot zaporedje “presekov
simultanosti”, in sicer za mirujočega vesoljnega opazovalca: v vesolju, ki se
razteza, so simultane (istočasne) tiste “regije”, ki imajo enako gostoto (galaksij).
Kozmološki čas kot lastni čas “idealnega vesoljnega opazovalca”?
Kako dolge so resnično bile
tiste “prve tri minute”?
Odgovor je odvisen od tega,
katero resničnost s tem mislimo
oziroma kateri kriterij smatramo
za merjenje časa kot osnovni,
tj., kaj je sploh “resnični čas”?
Že znotraj same fizike je
mogoče opredeliti – ali si vsaj
zamisliti – različne časovne
kriterije (kot predlagajo Milne,
Shallis, tudi Hawking idr.).
Širše, filozofsko vprašanje
resničnosti časa pa je v tem, ali
naj kot “temeljni” (ontološki) čas
razumemo fizikalni čas (od
Aristotela do Einsteina in dalje),
ali “čas duše” (od Platona do
kognitivne znanosti), ali morda
fenomenološki čas (Husserl,
Heidegger, Merleau-Ponty idr.)
– ali pa kako četrto možnost?
Stephen
Hawking (1942-)
• Hawking, avtor Kratke zgodovine časa (1988), je med najbolj zaslužnimi znanstveniki za
teorijo črnih lukenj. V ’60-letih sta z Rogerjem Penroseom zapisala “teoreme o singularnostih”,
konvergenčnih točkah vseh svetovnic v neki regiji prostora-časa.
• Očitna je teoretska povezava med črnimi luknjami in prapokom, ki ga lahko pojmujemo kot
kozmično “belo luknjo”. Domnevna singularnost prapoka naj bi bila konvergenčna točka vseh
preteklih svetovnic v celotnem kozmosu. Drugače rečeno, čas naj bi se začel z vélikim pokom.
• Hawking je pozneje postal kritičen do te povezave, predvsem pa do ideje o začetku časa, kajti:
1. med črnimi luknjami in prapokom gotovo obstajajo zanimive podobnosti, vendar tudi
razlike, očitno različna je smer časa (krčenje zvezde vs. raztezanje vesolja);
2. da bi zaobšel oz. presegel idejo o začetku časa, Hawking uvede “drugo časovno
dimenzijo”, “imaginarni čas” in s pomočjo kvantne kozmologije (ki pa je še hipotetična)
zagovarja ateistični model vesolja, tj. vesolje brez začetka in stvarnika.
• To misel najdemo že v Kratki zgodovina časa (1988): »Robni pogoj vesolja je ta, da nima
nobenega roba. V celoti je vsebovano sámo v sebi, in nič, kar je zunaj, nanj ne more vplivati.
Ni ustvarjeno in tudi uničeno ne bo. Vesolje kratko malo JE.« (slov. prev., str. 127)
“Kratka zgodovina časa”
Dve dimenziji časa, realni in imaginarni čas?
Hawkingova dva časovna “parametra” (iz knjige: Janez Strnad, Prapok prasnov požene v dir, 1988, str. 76)
Gre za “poprostorjenje” časovne
dimenzije v prapoku oziroma na
samem začetku, ki ni Začetek.
Ta zamisel je odvisna od teorije,
ki se imenuje kvantna gravitacija,
tj. od uskladitve relativnostne
teorije s kvantno fiziko oziroma
od odkritja (ki ga še ni) fizikalne
“Končne Teorije”, ki bi povezala
vse štiri osnovne fizikalne sile
(gravitacijo, elektromagnetno ter
šibko in močno jedrsko silo) –
in s tem omogočila razvoj kvantne
kozmologije, da bi bila le-ta več
kot zgolj hipotetični teoretski
model, kar je zaenkrat.
(gl. Hawking: Vesolje v orehovi
lupini, 2. poglavje “Oblika časa”).
“Če sledimo našemu svetlobnemu stožcu nazaj v
času, vidimo, da se ta zaradi snovi v zgodnjem
vesolju zakrivi. Celotno opazljivo vesolje je
vsebovano v območju, katerega rob se v vélikem
poku zmanjša na velikost nič. To je singularnost,
prostor, kjer je gostota snovi neskončna in klasična
splošna teorija relativnosti ne velja več.”
(Vesolje v orehovi lupini, 2001, slov. prev. 2004, str. 40-41.)
Stephen Hawking (2001),
Vesolje v orehovi lupini:
“Čas ima obliko hruške”
Sedem možnih odgovorov (inter alia) na vprašanje:
Zakaj je vesolje tako velikansko in razsrediščeno v prostoru-času?
1. Vprašanje zakaj… je za vesolje nesmiselno, saj dejansko ni nobenega zadostnega
razloga za takšno velikost oziroma razsrediščenost vesolja – “tako pač JE”. (Ampak
s tem se razum težko sprijazni.)
2. V “multiverzumu” (brezštevilnem mnoštvu svetov) se že najde ravno pravšnje,
namreč takšno vesolje, kot je naše, druga so pač manjša – morda pa celo večja?
(“Antropično načelo”, evolucija brez smotra.)
3. Naše vesolje je nujno tako veliko v prostoru-času, zato da lahko iz sebe porodi en
sam samcat “otok zavesti”: našo zemljico, človeško telo, možgane. (Ali s tem
predpostavljamo smotrnost vesolja?)
4. Neskončnost in razsrediščenost vesolja sta lepši in boljši od končnosti in
središčnosti. (Klasiki se s tem nikakor ne bi strinjali, pač pa je “oceansko občutje”
ugajalo Brunu in romantikom.)
5. Vesolje mora biti neskončno zaradi naše svobodne volje/zavesti, da bi imela na
razpolago neomejeno količino prostora-časa – le kako naj bo svobodna, če naleti na
mejo? (Ali je brezmejnost res bistvo svobode?)
6. Vesolje sploh ni zares tako neznansko veliko – takšnega zgolj vidimo zaradi neke
“iluzije”, npr. zrcaljenja prostorskih replik v času ipd. (Tudi če bi bilo to “globalno” res,
bi bilo vesolje še vedno velikansko.)
7. Edino, kar je v vesolju resnično pomembno, je duša in/ali duh, zanju pa bližina in
daljava pomenita nekaj povsem drugega, saj sta v Enem, edinem pravem “središču”
vsega, kar je. (Da, morda, morda res …)