O sedanjem svetu

2

O sedanjem svetu Izbrala in uredila: Damijana Križnik Vrhovec Računalniška obdelava: Andraž Vrhovec Izdajatelj: MRU d.o.o. Lektorica: Marta Keržan Tisk: Tiskarna MediaPrint Naklada: 500 izvodov Vir, 2008 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(497.4) O sedanjem svetu : zgodbe ljudskega zbiratelja Gašperja Križnika / izbrala in uredila Damijana Križnik Vrhovec. - Vir : MRU, 2008 1. Križnik, Gašpar 242466304

3

O sedanjem svetu

Zgodbe ljudskega zbiratelja Gašperja Križnika

Izbrala in uredila Damijana Križnik Vrhovec

Vir, 2008

4

Eno pesem hočem peti očitno vsem na glas, nekaj v misel vzeti za vsakdanji čas: kako se ljudje nosijo, po svet' pregrehe trosijo; žalostno je slišati, kaj tak'ga od ljudi.

Sejejo pregrehe pri znancih, med ljudmi, ko nas od vsak'ga kraja na svojo stran love. Sploh pijanost ji pravimo, pa se je 'prav ne var'jemo: vendar žaliti Boga, nobeden ne neha.

Po mestih in deželi je zdaj vse polno zmot: ljudje so se začeli zelo pačiti povsod. Se eden drugemu lažejo, za hrbtom osle kažejo, ki imajo z'lo zaspano vest in Bogu so nezvest'.

To moramo verjeti, ko sami vidimo, ko hodimo po sveti, vse to slišimo: »Nas hudi časi stiskajo povsod.« Tako ljudje tožijo; pa vendar žaliti Boga nobeden ne neha.

O sedanjem svetu

5

Posebno gospodarje pijanost rada ima; če se je prav ne var'je, mu kmalu vse proda: živino, polje, les, … Verjemite! Vse to je res; na zadnje dušo in telo tudi izdaja hudemu.

Pride iz graščine za dav'k eksekucjon; ne najde v hlevu živine ne v hramu belih kron: »Davek zdaj pa mora biti,« reče mu berič srditi, »bo v nedeljo boben pel, kaj boš, pijanec, zdaj počel?

Pijanec v krčmi pije, razsaja kakor zver; pozabi na vse svoje, ki jokajo doma: otroci, žena, uboga mat', doma jih stiska hudi glad. Strehe rebra kažejo, pijanca povsod tožijo.

Ti bo beraška pal'ca v roke dana zdaj, bo tudi tebe, pijanec, živila za naprej. Si toljkokrat nezmerno pil, zdaj se boš po svet' solzil, po drugih kočah stanoval, na golih tleh ležal.«

Zapisal: G. Križnik

6

Knjigi na pot

Otroci časa smo – tistega časa, ki nam je ukradel svet pravljic in nas potisnil v vsakdanjost. Hiter utrip življenja nam prepogosto ne dopušča živeti v svetu pravljic, katerih pomen in namen se izgubljata v času. A prav te so tiste, ki imajo velik vpliv na razvoj osebnosti. Med pravljicami imajo vsekakor pomembno mesto slovenske ljudske pripovedi in pravljice, zapuščina preprostega slovenskega človeka, ki je živel v popolnoma drugačnih okoliščinah kot mi danes. A vendar – tiste okoliščine so bile vzrok ustvarjanju, da je naslednjim rodovom zapustil vpogled v takratno življenje. Hvaležni moramo biti vsem zapisovalcem, ki jih je ljudska pripoved tako pritegnila, da so ta dela začeli zbirati in jih pretopili v pismeno obliko. Zapisi so ta besedila obvarovali pred pozabo, saj so se med preprostimi ljudmi pripovedi širile le z ustnim izročilom.

Kdo je bil Gašper Križnik? Gašper Križnik je bil vnet zapisovalec in zbiratelj slovenskega ljudskega izročila. Rodil se je 5. januarja 1848 v Beli pri Motniku. Umrl je leta 1904 prav tako v Motniku, star 56 let. Bil je izučen čevljar, a se je v življenju ukvarjal tudi s trgovino v domačem kraju. Ob svojem delu pa je bil ves čas predan zbiranju in zapisovanju slovenske folklore. Veliko njegovih narodnih pesmi, veliko pravljic, pripovedk, legend, šal, otroških igric, ugank, pregovorov, zagovorov, vraž, ljudskih običajev, šeg, navad, besednikov, opisov vsakdanjega življenja in dela v tistem času je že bilo objavljenih, a vse preveč zapisov še vedno čaka na objavo. O njem je akademik Milko Matičetov zapisal, da se imamo Slovenci samo ambicioznemu čevljarju iz Motnika zahvaliti za ohranjeno nepopačeno obliko ljudske pravljice v osrednji Sloveniji konec 19. stoletja, da je Gašper Križnik tisti, ki je ohranil živo ljudsko pravljico za odrasle z vsemi možnimi epizodami, ki so jih šolani zbiralci zaradi nekakšnih pedagoško-moralnih načel na široko obšli, kot tudi to, da so njegovi zapisi dragocen in še neizkoriščen vir za študij mitologije na slovenskih tleh.

7

Zakaj ta zbirka pravljic ravno v tem letu? V letih do danes so bile v raznovrstnih zbirkah slovenskih narodnih pravljic objavljene različne pravljice, ki jih je zapisal Gašper Križnik. Največkrat je objavljena pravljica O dvanajstih bratih in sestrah, ki je zapisana v različnih besedilih in seveda jezikovno posodobljena. Da, ta pravljica je imela srečo. A vse preveč je zapisov pravljic in zgodb, ki vse predolgo niso bile objavljene. Čas je že, da se končno ovrednoti in vsaj delno objavi dragocen prispevek Gašperja Križnika k ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Žal pa tudi tokrat ne bo objavljeno vse, kar je zbral in zapisal za svoje potomce, saj je v tej knjižici zbran le krajši izbor njegovih zapisov, ki so aktualni predvsem v sedanjem času. Med izbranimi pravljicami je tudi nekaj takšnih, ki jih je Gašper Križnik izdal v samozaložbi že daljnega leta 1874.

Kdo je izbral te zgodbe? Čeprav svojih prastaršev navadno ne poznamo, so med njimi nekateri, za katere to pravilo ne velja. Tako se mi zdi, da Gašperja Križnika, svojega pradeda, poznam. Kot majhen otrok sem tudi sama rada prebirala pravljice, vendar sem navadno najprej pokukala v kazalo in pogledala, če je katero zapisal on. Seveda sem tiste najprej in največkrat prebrala. Torej sem bila že kot otrok ponosna na to, da je moj praded zapisoval pravljice. Ko danes spoznavam, kaj vse je ustvaril, vem, da bi morali biti ponosni na njega prav vsi. Človek, ki o Gašperju Križniku ve res veliko, je vsekakor moj oče Ivan, ki mi je pomagal pri zbiranju tega gradiva, kot tudi tistega, ki bo morda objavljeno nekoč. Ko sva se zavedla, da večina zbranega gradiva, za katerega si je Gašper Križnik tako močno prizadeval, še ni bila objavljena, je bila objava le tega več kot izziv, čeprav nobeden od naju ni niti slovenist niti zgodovinar. Verjetno gre le za to, da tudi po najinih žilah teče njegova kri.

8

Da bi bilo prebiranje pravljic v razvedrilo in poduk tako starim kot mladim, so delno jezikovno posodobljene, a vseeno ohranjene v obliki, kot jih je zapisal Gašper Križnik. Zanimiv, bogat, predvsem pa živ jezik Gašperja Križnika pritegne marsikaterega bralca. Tudi globina povedanega oziroma zapisanega obogati posameznika, saj se na svojsten način približa sodobnemu urbanemu človeku. V tej knjižici je zbranih 15 besedil, ki so razvrščena v tri smiselne sklope.

1. sklop: Nasveti za dobro in učinkovito poslovanje

2. sklop:

Napotki za reševanje družinskih zapletov

3. sklop: Splošni nasveti za takrat, ko si vzameš čas zase

9

Nasveti za dobro in učinkovito poslovanje

Osrečeni težak

Kako je goljuf vraga prekanil

Pripovedka od treh kmetov

Od prebrisane dekelce

10

Osrečeni težak

Živel je svoje dni mož, ki je kot dninar s težkim delom si služil komaj toliko, da je sebe in svojo družinico skromno preživel. »Moli in delaj,« to je bilo njegovo pravilo; ob vseh težavah bil je voljno Bogu udan. Ko je nekega dne v dnini pri neki hiši cepil drva, pride cesar mimo in ga vpraša: »Mož, kako vam gre?« »Revno!« odgovori dninar. »Druzega imetja nimam, kakor pičli zaslužek, ko cepim polena.« »I koliko pa dobite plačila za to na dan?« vpraša cesar. »Šest beličev.« »Povejte mi, kako jih porabite.« Drvar mu pove: »Dva povračujem, dva posojujem, dva imam za svojih dvaintridesetero.« Cesar tega ne umeje, zato hoče vedeti, kaj to pomeni. »Tega vam pa ne povem.« Cesarju je po godu njegova prekanjenost, zato mu reče: »Poslal vam bodem dvanajstero ovnov, da jih ostrižete in si kaj opomorete.« Potem cesar odide. Doma pokliče svojih dvanajstero ministrov in jih vpraša, kaj to in to pomeni? (Namreč to, kar mu je bil drvar prej povedal.) Molčali so vsi, ker nobeden ni vedel. Potlej jim pove: »Tukaj in tukaj je neki sekač, on to ve, k njemu idite in zvedite. Če ne, vam bom dal slovo!« Potem vsacega posebej zaklene v sobo ter samo enega k težaku izpusti in mu veli: »Pridi nazaj, da mi boš povedal, ali si zvedel ali ne!« Minister se odpravi k imenovanemu sekaču, pride k njemu ter ga pozdravi: »Dober dan!« »Bog daj!« mu zavrne drvar. Potem ga med drugim govorjenjem po cesarjevem naročilu popraša, kaj te in te besede pomenijo. Dninar mu odvrne: »Ne povem drugače, da mi plačate sto goldinarjev.« Minister pa mu jih našteje in potlej mu težak pove:

11

»Dva povračujem, ktera so mi oče posodili, me izredili, ko sem bil majhen, dva posojujem, s kterima otroke živim, da mi bodo povračali na stare dni, dva pa imam za svojih dvaintridesetero zob.« Sedaj se poslovi in vrne domov, pove radovednemu in muhastemu cesarju, kam da devlje sekač svojih zasluženih šest beličev. Cesar ministra zaklene ter druzega izpusti, ki je ravno tako zvedel, ko mu je bil plačal sto goldinarjev, kakor prvi in tako tudi vsi drugi. Ko so se vsi zvrstili, gre zopet cesar k njemu ter ga vpraša: »Kako vam sedaj gre?« »Hvala Bogu, sedaj mi gre mnogo bolje. Prišlo je k meni dvanajstero ptičev, da sem jih skubel. Oprostite, kedaj mi bote pa ovne poslali?« »Sem ti jih že poslal, dobro si jih ostrigel. Še bolje bi jih brez skrbi, ko si jih imel v pesteh. Torej za slovo ti rečem:

Moli in delaj, bodi trezen in varčen, da bodeš dopadel Bogu in ljudem!«

umeje (razume), idite (pojdite), vsacega (vsakega), izredili (vzgojili), težak (delavec, ki opravlja težka dela)

12

Kako je goljuf vraga prekanil

Živel je svoje dni goljuf, kteri je znal prekaniti vsacega človeka. To je vragu dopadlo, ker je menil, da ga ima popolnoma v oblasti. Odpravi se torej k njemu in mu reče: »Čul sem, da znaš dobro goljufati. Imejva, kar bodeva pridobila, v družbi obadva. Ti bodeš imel zgoraj, jaz pa spodaj!« Goljuf je s predlogom zadovoljen. Pšenico vsejeta. Jesen pride. Prvi je žel, drugi pa pipal strnišče. Očita mu vrag: »Sedaj si me goljufal, saj me ne boš več. Drugokrat bo moje zgoraj, pa tvoje spodaj!« Spomladi vsejeta krompir. Poleti ga okopavata in obsujeta. Jesen pride. Vrag požanje krompirjevko. Goljuf pa krompir izorje. Vrag mu reče: »Ti si me zopet goljufal, sedaj bode pa zgoraj in spodaj moje, pri sredi pa tvoje.« Goljuf posadi koruzo. Poleti mu jo pomaga vrag okopati, obsuti in opleti. Jesen pride. Prvi spravlja pri sredi storže domov, drugi pa slamo. Slednji, nejevoljen, mu veli: »Goljuf si čez vse goljufe, s teboj se ne bom več pečal.« Pa se je jezen vrnil v pekel. Zato pravi slovenska prislovica:

Goljuf je hujši nego vrag.

vsacega (vsakega), pipal (ruval)

13

Pripovedka od treh kmetov

V nekem kraji so bili trije kmetje. Dva sta se bolj pametna štela in sta tretjega zaničevala, češ, da je neumen. Zgodilo se je pa, da je neumni kmet pogorel. Takrat še ni bilo zavarovalnic, pogorelcem ni kazalo druzega, kot hoditi od hiše do hiše za pomoč prositi in kjer so bili dobri sosedje, tam so ti pogorelcu postorili novo hišo. Naš pogorelec je vzel eno veliko škatlo in jo je nabasal s pepelom. Potem je šel prosit. Pride tudi do neke grašine, kjer najde grofinjo samo doma. Tej izroči škatlo s pepelom in ji reče: »Prosim, shranite mi to škatlo, dokler ne pridem nazaj. Pa ne smete not pogledati, sicer se bojo cekini precej v pepel spremenili.« Grofinja je vse obljubila. Komaj pa je kmet odšel, gnala jo je radovednost, da je v škatlo pogledala. Ni hotela verjeti, da bi se z enim pogledom cekini spremenili v pepel, pa glej, o groza! Komaj v škatlo pogleda, vidi v njej sam pepel. Grofinja je bila bogata in si misli: »Kmet bo strašno razsajal in kričal, ko nazaj pride. Rajši mu napolnim škatlo s svojimi cekini, pa ne bo nič vedel, da sem notri pogledala.« Res tako stori. Kmet pride čez nekaj dni in praša: »Ali ste škatlo dobro shranili?« Ona reče: »Dobro.« »Tedaj mi jo pa prinesite, pa Bog plati, da ste mi jo shranili.« Kmet vzame škatlo in gre. Že med potjo se mu je škatla težka zdela. Komaj je tedaj čakal, da je prišel do bljižnega gozda. Tam se je skril v smrečje in škatlo odprl. Silno je bil vesel, ko najde polno cekinov. Ni mu bilo več treba pri sosedih pomoči iskati. S temi cekini je postavil novo hišo in skedenj. Nevoščljiva soseda sta ga vsa radovedna izpraševala, kje je denar dobil. On jima vse po pravici pove. Tedaj začneta med seboj: »Če je že ta neumnež naredil tako srečo, jo bova midva še prej.« Zažgala sta torej svoje hiše in nesla h grofinji vsak eno veliko škatlo pepela, da bi ga shranila.

14

Grofinja je bila že spametovana in škatel ni hotela vzeti v shrambo. Soseda sta bila goljufana in sta morala dolg narediti, da sta si spet postavila svoje hiše. Od zdaj sta neumnega kmeta še bolj sovražila. Enkrat grejo vsi trije na semenj konje kupovat. Med potjo so se začeli prepirati, kdo bo lepšega konja kupil. Dolgo so se prekarjali in nazadnje so se še stepli. Una dva sta bila močnejši in sta neumnega kmeta zvezala in stlačila v žakelj, vrečo pa zavezala in tik ceste ležati pustila, sama pa šla v bljižno gostarijo na glaž vina. Neumni kmet pa je neprenehoma v vreči klical: »V Rim me hočejo poslati in za papeža narediti, pa kako bom jaz papež, ko ne znam ne pisati ne brati. Pomagajte mi!« V tem se mimo pripelje imeniten gospod v lepi kočiji, v katero sta bila vprežena dva lepa konja. Ko kmeta tako kričati sliši, pristopi k njemu in reče: »Koliko ti dam, pa pusti, da mene v Rim pošljejo za papeža. Jaz pa znam pisati in brati.« Kmet reče: »Dajte mi konje in kočijo in pustite se tu not zvezati. Bojo kmalu prišli po vas.« Gospod je žakelj odvezal in kmeta potegnil iz njega. Potem mu je izročil konje in kočijo, sebe pa pustil v vrečo zavezati. Medtem prideta njegova dva soseda, pobašeta vrečo in jo neseta do bližnje vode ter vrečo s tujim gospodom not vržeta. Neumni kmet pa je skrivaj gledal, kaj se je z vrečo godilo, potem pa je z lepimi konji peljal nazaj proti domu. Tudi soseda prideta zvečer nazaj domu in se pobahata neumnemu kmetu vsak s svojim konjem, ki sta ju na sejmu kupila. Kmet pa odgovori: »Jaz imam pa še dva, ki sta lepša ko vajina.« To rekši pripelje svoje konje iz hleva. Vsa radovedna in polna zavisti ga spet izprašujeta, kje je te konje dobil. On jima po pravici pove in še pristavi: »V tistej vodi je še cela truma takih konj, pa jaz jih nisem mogel več ujeti kot te dva.« Spet rečeta med seboj: »Če ta neumnež tako srečo ima, bova še midva prej.« Tečeta hitro k reki nazaj. Ko prvi z mosta v vodo skoči in voda nad njim vkup pljusne, reče drugi: »Čuj! Že konje goni, pa jih sam ne more strahovati.«

15

To rekši skoči še on za njim in utonila sta oba. Neumni kmet pa je odslej živel v miru in pokoju in imel je vsega zadosti.

Nauk: Ne zaničuj tistega, o katerem misliš,

da je bolj neumen, kakor si ti! Pa tudi ne zavidaj soseda,

če vidiš, da se mu dobro godi!

druzega (drugega), grašine (graščine), praša (vpraša), prekarjali (prepirali), gostaria (gostilna), glaž (kozarec), rekši (reče)

16

Od prebrisane dekelce

Bil je ubožen čevljar, ki je imel bogatiga brata. On je imel veliko živine in med njo zelo shujšano tele. Čevljar ga prosi, de bi mu ga dal, kar je njemu tudi sturil. Leto in dan postalo je lepo rejeno tele. Enkrat je nazaj k bratovi živini ušlo, on ga ni hotel nazaj dati, za to ko mu ni neč dal za njega. Čevljar ga toži. Dan tožbe gresta pred sodnika in mu povesta, kako je bilo, de je prišlo tele v last čevljarju. Sodnik premišljuje. Tri uganvalke jima da za uganit v osmih dneh, kateri jih bo uganil, tajisti bo dobil tožbo. Perva: Kedo je na svetu najbolji srečen? Druga: Kedo je najbistrej na svetu? In treta: Kaj je najslajše na svetu? Sedaj jima reče iti damu, za dones sta opravila. Bogatin po poti grede misli: »To se bo lahko vganilo,« in je rekel: »Kedo je najbolji srečen na svetu? Najbolji srečen sem jaz, ko imam vsega dovolj in lepo kmetijo. Bom rekel, kmet je najsrečneji na svetu.« Drugo začne premišljevati: »Kedo je najbolj bister na svetu? Najbolji bister si je mislu sem jaz, ko najbolji znam barantati, vbernem in porečem, najbolji bister je barantavec, ko ve vsako reč dobro oberniti.« »Kaj je najslajše na svetu, pa porečem med, to vsak lahko ve.« Čevljar ni neč premišljeval, kako bi uganvalke rešil. Tisti juter, ko sta potlej na sodbo šla, reče svoji sedemnajstletni hčeri: »Tri uganvalke nama je nastavil sodnik, kar vem, de jih ne bom uganil.« Hči mu reče: »Povejte, katere so!« Ji reče: »Perva je, kedo je najbolji srečen na svetu? Druga, kedo je najbolji bister na svetu? In treta, kaj je najslajši na svetu?« Dekle reče: »Takole recite. Zemlja je najbolji srečna na svetu, ko nam vse da. Najbolj bistre so uči, ko v trenutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajši je gotovo spanje, zato, ker ga vsak človek potrebuje.« Osmi dan gresta k sodniku, vsak svoje uganvalke pove, in sicer bogatin prej ko uni, ko mu jih on pove je odmejal z rami mignil sodnik. Čevljarju reče: »No, kako jih vi veste?«

17

On mu reče: »Zemlja je najbolji srečna na svetu, ko nam vse da. Najbolji bistre so gotovo uči, ko prešinejo v trenutku čez hribe in doline. In najslajši je spanje, ko ga vsak človek potrebuje.« Sodnik mu reče: »Prav je tako. Kdo vas je te uganvalke naučil?« Mu reče: »Moja sedemnajstletna hči.« »Rad bi vašega dekleta videl,« reče sodnik. »Recite ji juter, ko je tako prebrisana, de nej pride sem k meni, ne bosa, ne gologlava, ne po nogah, ne na konju, jo bom vzel za svojo ženo.« Ko pride damu, ji pove, kako mu je naročil sodnik in de ji je rekel, kjekej h grašini priti, ne gologlava, ne bosa, ne na nogah ne na konju. Dekle mu reče: »Že vem, kako bom naredila, to ni težko.« Zjutrej napravi kozla, de bi se grede naslajnala na nega. Vzame v žakelj mačka, obuje stare čevle, ko so bili brez podplatov, raztrgan prtič dene na glavo in gre malo po tleh, malo naslonena na kozla. Gospod je zmerom gledal, kedaj de bo prišla. Ko blizo grašine pride, je gospod pošuval psa, de bi jo zmotil, ona je imela mačka u žakelj, ga spustila, pes je zletel za mačkom, ona pride srečna do grašine. Gospod jo je za ženo vzel, kakor ji je prej obljubil, pa jo je zmerom imel grdo. Enkrat ji reče, de nej gre, kamor hoče in s saboj uzame, kar ima najraji. Kosilo ji je še poprej napravil, on se je opijanil, ona ga je vzela, djala v kočijo in ga je pelala s saboj k očetu. Čevljar jema nanosi v hišo slame in na tleh postele, de sta doli legla. Gospod se prebudi ponoči, vpraša, ko je šumela slama: »Kje sva zdej?« Žena mu reče: »Pri mojem očet sva! Ne veš, kako si rekel, kar imaš najraji, vzemi s saboj; ko imam tebe najraji, sem vzela tebe.« Zopet jo je damu vzel in sta bila si dobra ko mož in žena.

sturil (stroril), uganvalke (uganke), vbernem (obrnem), kjekej (tjakaj), pošuval (naščuval)

18

Napotki za reševanje družinskih zapletov

Oče in njegovi trije sinovi

O treh bratih

Kateri bo dober gospodar

Oče in njegovi sin

Zapotreba

Mi, trije bratje

19

Oče in njegovi trije sinovi

Jedenkrat je neki oče imel tri sine, najstarejši je bil neumen, druga dva sta bila prebrisana. On jih je pa hotel poskusiti, kateri bi bil najboljši za gospodarja. Prvi dan reče najmlajšemu koze tako napasti, da zvečer ne bodo jedle zelnatih glav. Sin jih žene na pašnik ter jih dobro napase. Ko jih zvečer prižene domov, ponudi jim oče zelnatih glav, koze so jih rade jedle in oče mu je rekel: »Ti ne boš za gospodarja, ko nisi koz tako napasel, da bi ne jedle zelnatih glav.« Drugi dan reče srednjemu koze gnati in jih tako napasti, da ne bodo zvečer jedle zelnatih glav; in sedaj jih žene na pašo, daje jim jesti zelnatih glav, da bi jih doma ne jedle in zvečer jih žene domov. Ko jih prižene, ponudi jim oče zelnatih glav, jedle so jih pa še kar rade, oče reče: »Ti tudi ne boš za gospodarja, ko nisi koz tako napasel, da bi ne jedle zelnatih glav.« Tretji dan reče oče najstarejšem, ki je bil malo neumen, koze gnati in tako napasti, da zvečer ne bodo jedle zelnatih glav. On je pa drugače naredil, kakor njegova brata: vzame zelnato glavo in jo ponuja kozam, kadar bi jo katera rada ugriznila, udari jo pa s palico po glavi in tako dela ves dan. Zvečer jih žene domov in ko jih prižene, ponudi jim oče zelnatih glav, odskočile so pa kar v stran in niso jih hotele jesti. Oče reče: »No, ti boš dober za gospodarja, tebi bom dal kmetijo.« In ga oženi.

jedenkrat (nekoč)

20

O treh bratih

Bil je nekdaj oče, ki je imel tri sine in jim je rekel: »Kateri mi prinese najlepšega ptiča, tistemu dam graščino in kraljestvo.« Bratje odidejo ptiča iskat. Ko gredo po poti, začneta starejša suvati in tepsti mlajšega, zato se je moral od njiju ločiti in je bil žalosten, ker je moral sam popotovati. Kmalu pride do neke cerkve, v kateri se je brala maša, krene noter, da je zmolil par očenašev. Ko mine, gre nazaj in na gomilah se nameri na svoja brata, ki sta odkopavala mrliča. Ta ju vpraša, kaj bosta počela ž njim. Povesta mu, da jima je bil dolžan šmarno petico in da ga bosta zato pretepla, ker jima je ni vrnil. Mlajši dečko jima je pa rekel: »Pustita mrtve v miru spati, petico bom pa jaz plačal za ranjcega.« Vrne jima posojeno petico in potlej zagreneta gomilo. In so šli dalje vsak po svojem poti. Mlajšega sreča volk in ga vpraša: »Mladenič, kam greš, ker si tako žalosten?« »Kaj čem praviti, ko mi ne moreš pomagati,« reče dečko. Volk pa: »Zakaj bi ti jaz ne mogel pomagati, če meni poveš, kam greš?« Mladenič mu pove. »Mi smo trije bratje. Nam so oče rekli da, kateri jim prinese najlepšega ptiča, tistemu prepuste graščino in kraljestvo.« Volk mu reče: »Pojdi naravnost po tej poti, prideš do izdane graščine, kreni na dvor, tam na steni visi ptičnik, notri je tako lep ptič, da ga na vesoljnem svetu ni jednacega. Prekrižaj in pokropi čez kletko z blagoslovljeno vodo in jo ročno vzemi, pa ne oziraj se, ampak pojdi ž njo modro in pogumno. Tvoja brata bosta zadrge napravila, toda ujela bosta vsak jednega vrabca.« On gre dalje, da pride do izdane graščine, ko pride tja, krene na dvor in ugleda ptiča v kletki, kateri mu je tako dopadel, da je kar obstrmel, toda pozabil ga je prekrižati in pokropiti. Ko je to pozabil, pa pridejo trije levi pa ga odpodijo pa gre prazen in žalosten preč. Zopet ga sreča volk in vpraša:

21

»Mladenič, ali nisi dobil ptiča?« On reče: »Prišli so trije levi in so me odpodili.« Volk pa: »Zakaj me ne ubogaš? Pojdi nazaj in stori tako, kakor sem ti rekel, vzemi kletko in ptiča ter ročno odidi.« On gre nazaj, stori tako, kakor mu je rekel volk, prekriža ptiča in ga pokropi z blagoslovljeno vodo, vzame kletko in ptiča in ga nese očetu domov. Onadva pa sta prinesla vsak jednega vrabca. Zdaj oče ni hotel nobenemu imenja prepustiti, kajti mlajši se mu je zdel premlad in preotročji, torej jim je rekel: »Zdaj pojdite še jedenkrat po svetu, kateri prijezdi domov najlepšega konja, njemu dam graščino in kraljevstvo.« Zopet odidejo po svetu, po jednem poti, pa tako sta starejša črtila mlajšega, da se je moral od njiju ločiti. Gre sam po drugem poti dalje, pride zopet do tiste cerkve, v kateri se je maša brala. Gre noter, zmoli par očenašev, ko mine maša gre dalje in ga sreča tisti volk ter ga vpraša: »Mladenič, kaj si tako žalosten in kam greš?« Mladenič mu pove: »Mi smo trije bratje, pa so nam oče rekli, da kateri jim prijezdi domov najlepšega konja, tisti dobi po meni graščino in kraljevstvo, onadva sta pa iznajdena, bosta lepe konje izbrala in prijezdila domov, jaz pa ne.« Volk mu reče: »Pojdi po poti dalje, pa prideš do izdane graščine, zraven je hlev, notri je dvanajst konj, pojdi in vzemi jednega, pregledovati in izbirati jih nič ne smeš.« On gre in kmalu pride do graščine, krene v hlev, pa je tepec gledal in izbiral, kateri konj je lepši in gorši. Konji so začeli biti, komaj je iz hleva ušel, da ga kateri ni kopitnil. Žalosten pride nazaj in volk mu reče: »Zakaj me ne ubogaš, da bi ročno prvega konja odvezal, ko prideš v hlev? No, pojdi nazaj in naredi tako, kakor ti povem, pa boš srečen!« Uboga in gre nazaj, ko pride v hlev, vzame in osedla konja, sede nanj in gresta domov. Onadva brata se mu na poti pridružita in pridejo skupaj domov vsak s svojim konjem. Ali mlajši prijezdi najgoršega. Rekel jim je oče: »Zopet ne morem med vami posredovati, ker je mlajši prijezdil najgoršega konja. Pojdite še tretjikrat po svetu, kateri pripelje najzaljšo kraljičino, njemu dam graščino in kraljevstvo.«

22

Gredo bratje skupaj po jednem poti iskat zale kraljičine. Pa starejša dva sta sedaj še bolj črtila mlajšega in sta dejala med sabo: »Dejva ga pretepsti in malo prevaljati, obakrat je hinavec boljše in lepše blago pripeljal domov, kakor midva, že zna dobro in prilizneno govoriti, bo tudi katero zalo kraljičino nagovoril, da pojde ž njim domov.« Res, kakor sta dejala, tako naredila in ga tudi od sebe spodita, da gredo potlej vsak po svoji poti. Mlajši zopet pride do tiste cerkve, kjer se je maša brala, gre noter, zmoli par očenašev, maša mine pa gre dalje. Spet ga sreča tisti volk in ga vpraša: »Mladenič, kaj si tako žalosten in kam greš?« Pa pove: »Zakaj bi ne bil žalosten, ko smo trije bratje, nam so pa oče rekli, da kateri dobi najzaljšo kraljičino in jo pripelje domov, njemu izroči graščino in kraljevstvo. Onadva sta prebrisana in iznajdena, znata dobro vabljivo govoriti, bosta lehko zalo žensko kraljičino pregovorila, da bo šla z njima. Jaz pa ne.« Volk mu reče: »Pojdi tu notri v izdano graščino, tam so tri kraljičine, starejša leži v prvi sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima tri glave, druga leži v drugi sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima šest glav, tretja leži v tretji sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima devet glav. Ko prideš na dvorišče, prekrižaj in pokropi se z blagoslovljeno vodo, tam na steni visi star, rjav meč, vzemi ga ti in pojdi v prvo sobo. Ko boš vrata odpiral, požene se zmaj proti tebi, ti pa mahni z mečem po tretji glavi, pa mu vse tri odsekaš. Kraljičina bo vstala in ti bo rekla: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, da si mene rešil, pojdi v drugo sobo, tam leži srednja moja sestra in zmaj na nji sedi, kateri ima šest glav!« Ti pa pojdi v drugo sobo, pa ravno tako naredi, mahni z mečem zmaja po šesti glavi in vseh šest mu odbiješ. In druga ti bo ravno tako rekla iti v tretjo sobo, tam je mlajša moja sestra in zmaj na njej sedi, kateri ima devet glav, ti mahni po deveti glavi, pa mu odbiješ vseh devet. Potem bodo prišle k tebi in te bodo vprašale: »Kaj hočeš za plačilo, da si nas rešil?« Ti jim pa reci, naj s teboj gredo na očetov dom in si izberi jedno za ženo. Mladenič gre na izdano graščino. Ko pride na dvorišče, naredi, kakor mu je rekel volk, prekriža se in pokropi z blagoslovljeno vodo, vzame tisti rjavi meč in gre v prvo sobo, kjer je ležala najstarejša

23

sestra in ki je sedel zmaj na nji, kateri je imel tri glave. On začne vrata odpirati, zmaj se požene proti njemu, pa mahne z mečem po tretji glavi ter mu odseka vse tri preč. Kraljičina vstane in mu reče: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, da si mene rešil, pojdi v drugo sobo, tam leži moja srednja sestra, ki sedi zmaj na nji, kateri ima šest glav.« Potem gre v drugo sobo. Ko je vrata odpiral, zmaj se požene proti njemu, on mahne z mečem po šesti glavi pa mu odseka vse preč. Kraljičina vstane in mu reče: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, pojdi v tretjo sobo, tam leži najmlajša moja sestra, ki sedi zmaj na nji, kateri ima devet glav.« On gre in ko vrata odpira, zmaj se požene proti njemu, mahne z mečem po deveti glavi, odseka mu vse preč. Kraljičina vstane, lepo se mu zahvali: »Ker si bil tako srčen, pri Bogu mogočen, da si nas rešil, kaj boš pa hotel za plačilo?« On reče: »Da bi mi ti hotla dati roko in srce svoje pa biti žena moja do hladnega groba. Smo trije bratje, pa kateri bo najzaljšo kraljičina pripeljal domov, dejali so nam oče, tistemu izročim graščino in kraljevstva.« Z dano besedo je bila zadovoljna in mu je dejala, da je rada njegova žena in da gre voljno na njegov dom ž njim zato, ker si mene in moje sestre rešil, ko smo bile zmajem izdane. V tem prideta onidve notri, zahvalita se mu tudi te dve, lepo, da je vse tri rešil. Potem so začeli bale navezovati in na voze nalagati. Vzamejo in naprežejo ostalih jednajst konj in odidejo proti domu. Volk mu zopet pride naproti in mu reče: »Mladenič, pazi in ne hodi blizu, kjer bodo brata tvoja obešali. Če hočeš srečno potovati, pelji se ročno dalje!« Gredo dalje, pridejo do vešal, zve, da bodo njegova dva brata obešali, usmili se njiju ter ju odkupi. Potem gredo veseli vsi skupaj domov. Pridejo do prepada in starejši brat reče srednjemu: »Pojdi kamenje metat notri v prepad, midva z mlajšim bova poslušala, kako globoko leti.« Sedaj gresta starejši in mlajši poslušat, kako globoko kamenje leti, srednji ga pa meče. Starejši sune mlajšega pod rebra, da se prekopicne v prepad. Puste ga notri in se peljejo dalje proti domu. Ko pridejo domov, vpraša jih oče, kje je mlajši. Povedo mu, da ga

24

niso nič videli. Potem rečeta očetu in kraljičinam, da gresta na lov in da jih več dni ne bo domov. Ideta pa mlajšega čakat, ko bi okreval in šel proti domu, da bi ga končala. Kmalu pride k temu revežu v prepad tisti volk in ga vpraša: »Mladenič, kaj delaš tukaj?« On mu odgovori: »Jaz te nisem ubogal in sem bil nesrečen, ker me je sunil starejši moj brat notri v prepad, kjer si ne morem pomagati.« Volk mu reče: »Če me hočeš ubogati, jaz ti še pomagam.« Pomoli mu rep, da se ta prime zanj, in ko ga privleče na pot, reče mu še: »Tukaj v gozdu seka neki kmet drva, ti pa pojdi k njemu in ga prosi in doplačaj, da s teboj obleko zamenja, ker tvoja brata te čakata na poti, mislita te ustreliti in zaklati, jedn ima jeden nož in dve pištoli, drugi pa dva noža in jedno pištolo, potlej te pa ne bosta poznala, ko boš v kmetski obleki mimo njiju koračil.« »Ko prideš domov, pojdi v hlev in se ponudi oskrbniku za hlapca, da boš konje krmil in snažil, ker pri tisti graščini živina ne pije in ne je in se revno redi, zato ker pravega človeka ni doma. Tebi pa ni treba nič konj napajati, krmiti in čediti. Dobodi tri jednoletne leskave šibe, pa vsako jutro vsakega konja trikrat udari ž njimi pa se ti bodo tako dobro redili, da te bodo izpraševali: »Kako ravnaš s konji, ker jih ne krmiš in ne napajaš, pa se ti tako dobro rede?« Ti pa reci: »To že Bog tako da. Kadar te pride tvoja izpraševat, primi jo za roke, pelji v sobo k svojemu očetu in jim povej, kaj sta tvoja brata naredila s teboj, pa prosi jih, da ju ročno ukažejo smrtno kaznovati, če ne, bosta še oba nesrečna z očetom. Zdaj moreš pa mene končati, da me boš rešil, ker jaz sem duh tistega mrtveca, ki si ti petico plačal zame.« Mladenič mu reče: »Jaz te ne morem končati, ker si meni dosti dobrega storil in me smrti otel iz prepada.« Volk pa odgovori: »Če me ti ne boš, zmanem pa jaz tebe v prah in pepel!« Mladenič vzame meč, odseka mu glavo preč in bel golobček zleti proti nebu. Potem krene v gozd, kjer je sekal kmet drva in ga prosi, da bi menjala z oblekami. Kmet mu dolgo ni verjel; menil je, da se tuji

25

gospod šali. Ko mu pa pove vzroke, preoblečeta se, in ta gre svoj pot proti domu. Gredoč je videl brata, ki sta ga čakala, imela sta ravno tako orožje, kakor mu je povedal volk. Pa je srečno mimo njiju koračil, ker ga nista poznala, ko je bil v kmetski obleki. Ko pride domov, krene naravnost v hlev, ponudi se oskrbniku za hlapca. »Prav rad te vzamem,« reče oskrbnik. »Pri naši graščini živina ne je in ne pije, gotovo zato, ko ni pravega hlapca.« On gre zdaj v hosto, odreže si tri jednoletne leskove šibe in gre nazaj v hlev k svoji živini, udari vsakega konja po jedenkrat na dan z vsemi tremi leskovimi šibami, pa mu ni bilo potreba krmiti napajati in snažiti. Živina se mu je začela lepo rediti, da je bilo veselje pogledati. Ljudje so jo hodili gledat in hlapca izpraševat: »Kako krmiš, da imaš tako lepo rejeno živino?« On je dejal: »To že Bog tako da.« Jedenkrat pride tudi mlajša kraljičina, njegova zaročenka, katero je rešil v tisti izdani graščini, kjer je na nji sedel zmaj, ki je imel devet glav v hlev. On ji pokaže živino in da ima vse lepo urejeno po hlevu. Potem jo prime za roke, pelje jo v sobo k očetu svojemu ter mu pove: »Preljubi oče moj! Jaz sem mlajši Vaš sin, ki sem te tri kraljičine v izdani graščini rešil, konje in drugo blago dobil in proti domu peljal, gredoč pridemo do vešal, kjer so mislili usmrtiti moja dva brata, jaz revež ju odkupim in gremo veselo proti domu, užil sem za to dobroto neusmiljeno nehvaležnost, gredoč me z zvijačo suneta v prepad, da bi bil tamkaj konec vzel, ko bi me dobrotnik moj ne bil otel, potlej sta me šla čakat, ko sta že došla na Vaš dom in sta Vam dejala, da gresta na lov, pa sta menila mene končati. Bog je dal, da sem srečno koračil mimo njiju in da sem še živ. Zatorej Vas prosim, da oba ročno in ostro kaznujete!« Ročno ukaže oče svoje dva hudodelna sina v ječo zapreti in obsoditi na smrt. . Zviti buči jim ponoči iz ječe utihotapita ter jo pobegneta v planine, ondu začneta zbirati malopridne ljudi v tolovajske čete. Starejši je bil njih poglavar, drugi pa njegov namestnik. V zemlji si napravijo lepa in umetna bivališča, kakor kraljeve palače. Vhod v zemljo pa se ni nič poznal. Kateri možje so jima, samo za njiju dva, drug skriven izhod naredili, te sta pa vse na skrivnem pomorila.

26

Potem so po okolici plenili, da je bila groza in strah. Ljudje se kralju pritožijo, da če tolovajcv ne polovi in ne ukroti, jim tukaj ne bode prebiti, da se bodo mogli zavoljo njih izseliti v druge kraje. Kralj tolovajem napove vojsko. Ko se boj začne, vselej tolovaji kraljeve vojake premagajo. Sedaj uvidi kralj, da jim drugače ne bo kos, kakor da planino z vojaki obkoli, kakor sovražnika v trdnjavi, da ne bodo od nikoder dobili živeža. Res jo obkoli in kmalu jim poide živež. Tolovaji začno poglavarjema pretiti s smrtjo, da morata, ko sta jih zbrala, skrbeti za živež. Lasje se jima začno ježiti, na tihem položita tleče gobe na smodnik, potem se po skrivnem izhodu spravita na dan. Druge je pa zadela strašna usoda smodnika. V tem premišljujeta: »Kaj bova pa zdaj počela?« Starejši je rekel: »Jaz pojdem v samostan k menihom.« Drugi pa gre na neko graščino služit za postreščeka. Ko so obhajali jedenkrat na graščini gosti, on je gostom jed nosil na mizo, menili so se razno in tudi to, kakšen velik greh je ljudi moriti in pleniti po nedolžnem. On je pa to čutil in vest se mu v srci obudi. Drugi dan gre k izpovedi, za pokoro mu nalože izpovednik, da mora hudodelstva svoja povedati gosposki, da druge pokore ni zanj. Vestno opravi naloženo pokoro, gosposka ga prime, denejo ga v ječo in obsodijo k smrti. Mašnik pride k njemu v ječo, da bi ga izpovedal in obhajal in pripravil za smrt. On je pa rekel, da želi tega in tega meniha, da ga previdi za zadnjo uro. Res pošljejo po meniha, katerega je želel. Ko pride v ječo, reče mu: »Ljubi brat, kaj si mislil, da si povedal, da si hudodelnik, zdaj boš pa moral umreti!« »Pomagaj mi, ljubi brat, če je mogoče,« reče jetnik, »da se rešim smrti.« »Jaz ti že pomagam,« reče menih, toda ubogati me moraš. Jaz bom prišel tri dni vsak dan k tebi in bova pod pričnami jamo izkopala, tretji dan pridem k tebi z Bogom in ti bom skrivaj prinesel meniško obleko, da jo oblečeš, potlej skozi jamo pobegneš in se zunaj med ljudi zamešaš. Jaz pa pojdem z Bogom nazaj in porečem ljudem, da je jetnik pobegnil in potlej pojdeš z menoj v samostan, tukaj bova rekla, da si iz tega in tega samostana.

27

Naredita tako, kakor sta se zmenila. Potem se kmalu v samostanu naveličata redovnega in pobožnega življenja in rečeta med sabo: »Pojdiva in pobegniva od tukaj, kdo bo zmerom molil v tem zidovji, ko nama ni treba.« Neko jutro zgodaj vstaneta, pobereta na tihem svojo prtljago pa gresta v božje ime, da nikdo ni vedel kam. Gresta daleč po svetu, prideta neki večer do izdane graščine, kreneta noter, v sobi je bila jed in pijača na mizi pripravljena za dve osebi. Deneta svoje reči v red in sedeta za mizo, pijeta in jesta in se razno pomenkujeta. V tem je ura jednajst, pridejo noter hudi duhovi, sedejo za mizo, vzamejo karte v roke in začno igrati pa tudi tema dvema rečejo; starejši jih je takoj ubogal in tako premeteno igral, da so duhovi vso igro izgubili. Ko niso imeli več denarjev, rekli so mu, naj bi jim jih posodil, ta je pa rekel: »Če nimate denarjev, pa nehajte igrati!« V tem je začela ura biti polunoči. Hudi duhovi pa izgubijo svojo moč. Drugi dan gresta dalje, prideta v tuje kraje, tukaj kupita veliko gospodarstvo in starejši je potlej tukaj kraljeval do smrti. Srednjemu je pa v glavo padlo, krene nazaj na izdano graščino in meni, ker je bil tukaj moj brat srečen, utegnem biti tudi jaz. Ko pride v sobo, pogleda na mizo, ker je bilo pripravljeno piti in jesti za jedno osebo. Sede in željno použije pripravljeno jed, potem leže v posteljo ter sladko zaspi. Jednajst ura odbije, pridejo noter tudi hudi duhovi, za mizo sedejo, vzemo karte v roke in začno igrati, pa tudi temu rečejo, naj gre, saj ti nas ne boš vigral kakor tvoj brat. On ustane in gre, pa kmalu niso imeli več denarjev. Prosijo ga, naj bi jim jih posodil, pa jim je dejal: »Če nimate denarjev, pa nehajte igrati!« Drugi duh mu reče: »Če tri večere v tej izdani graščini ležiš in z nami igraš, pa vsak večer vigraš, rešiš jo in dobiš, da boš potlej tukaj kraljeval!« On je pa res bil tukaj vse tri večere in vsak večer je duhove vigral. Tretji večer so mu pa dejali: »Nocoj je pa tvoja smrt, ker nam tako prevzetno in ošabno odgovarjaš!« Pa so ga začeli mučiti, kmalu je začela ura biti polunoči, in duhovi izgubijo svojo moč. Pa je imel mir. Leže v posteljo ter sladko zaspi. Zjutraj, ko se dan naredi, vzbudi se in vstane; pogleda okoli sebe, vse vidi novo, veličastno, krasno, kakor v kraljevi palači. V tem pri-

28

deta dve kraljičini noter, zahvalita se mu, da je bil tako pogumen, da si nas rešil, zato pa, katero hočeš lehko izbereš za ženo. Potem napravijo zaroke in kmalu poroko in ženitnino, na kateri ni bilo veselja ne konca ne kraja. Srečno veselo je kraljeval, ker je imel dosti denarjev, do svoje smrti. Vsi trije bratje pa niso vedeli jeden za druzega, kako kateremu gre, živeli so srečno na zemlji vsak do svoje smrti.

gomilah (pokopališču), ranjcega (pokojnega), ptičnik (kletka), jednacega (enakega), zadrge (pasti), jednkrat (enkrat), ondu (tam), najgoršega (najlepšega), jednajst (enajst), vigral (izigral), oteti (rešiti)

29

Kateri bo dober gospodar

Nekdaj je bil oče, ki je imel tri sinove in lepo kmetijo z dobro zarastlimi gozdi. Starejega pelje v gozd, mu pokaže lepe smereke in ga vpraša: »Kaj bi ti s temi smerekam naredil, ko bi bile tvoje?« Sin mu odgovori: »Jaz bi vse posekal ter prodal in potlej dobro živel!« Oče reče sam pri sebi: »To bi ne bil dober gospodar; poskusil bom jutre srednjega.« Gresta domov. Drugi dan pelje oče srednjega v gozd. Ko prideta do lepih smerek, pokaže mu jih oče in ga vpraša: »Kaj bi ti naredil s temi smerekami, ko bi bile tvoje?« Sin mu je odgovoril: »Posekal bi jih in postavil bi lepa poslopja, take kakor jih imajo v mestih.« Oče reče sam pri sebi: »Ti tudi ne boš za gospodarja, jutre bom poskusil najmlajšega.« Potem gresta domov. Tretji dan reče oče najmlajšemu: »Danes pa ti pojdi z mano v gozd!« Gresta. Ko prideta do lepih smerek, vpraša oče sina: »Kaj pa bi ti naredil s temi smerekami, ko bi bile tvoje?« Sin odgovori: »Pustil bi jih, da bi rastle, zato ker so tako lepe.« Oče reče: »Govoriš prav, tebi bom dal kmetijo, ti boš dober gospodar!« Gresta domov in oče mu izroči kmetijo.

starejega (starejšega)

30

Oče in njegovi sin

Oče je bil na smrtni posteli, pokliče sina in mu tri nauke svetuje, reče: »Ženi ne povej vsega, na soseda se malo zanesi, gospodu malo zaupej.« Oče umrje, sin hoče skusit, kar mu je naročil. Ubije troje ovnov in jih v listnico v listje zakople. Začne natihem zdihovati: »O joj, tri sem ubil! Kaj bom začel?« Žena ga začne sprašovati, kaj de mu je, ko tako zdihuje. Ji reče: »Ti ne smem povedati, bi se kjekej zagovorila in me izdala.« »Le povej, ne bom nekomor povedala.« »Tri sem ubil in jih v listnico v listje zakopal, de jih ne bo kedo najdel in bi se zvedelo.« Ko ide ona po vodo in botra tudi pride po no. Ona reče: »O, vi nevesta botra! Kaj se je mojemu možu zgodilo, sej ne bote nikeri povedali, tri je ubil; sedaj tako zdihuje in se boji, ko bi se zvedelo. Jelite, de ne bote nikomer povedali?« »To morem ja molčati,« reče botra. Botra pride damu, koj svojemu možu pove, de je sosedavi tri ubil, on ga je ovadil koj gosposki. Ona pride in ga sprašuje, kje ima zakopane une tri, ko jih je ubil. Ni jem hotel povedati, je tajil, da ni ljudi pobijal, ni povedal, de je ovne. Poslednjič ga obsodijo k smrti. Sedaj jim reče: »Enkrat nej še bolji sodbo prejiščejo, nej grejo z manoj.« Jih pela v listnico, zlejče tri ovne iz listja in reče: »Te tri sem ubil, sem hotel skusiti, ko so mi rajni oče naročili tri svete. Ženi ne povej vsega, sem ji povedal, me je izdala, na soseda se malo zanesi, ona je sosedu povedala, on me je izdal, gospodu malo zaupaj, vi ste me obsodili k smrti, tudi vam ni vsega zaupati, ko ste me nedolžno obsodili.« Njega spustijo in grejo damu.

sosedavi (sosedovi), zlejče (zvleče)

31

Zapotreba

Bil je reven kmet, ko je po eniga sveneta zredil in ga za domače potrebe obernil. Neki večer, ko so koline imeli, reče mož ženi: »Zapotrebo smo dobili slanine.« Neki človek je zunej čutel, kaj je ženi rekel. On je šel drugi den iz doma. Človek, ko je zvečer pod oknam poslušal, je prišel po slanino in ženi reče: »Sedaj sem prišel po slanino!« Žena reče: »Ja, ja! Bom precej prinesla, sej je sinoč reku, de jo ima za vas.« Mu je jo prinesla in on je šel z njo. Mož pride damu, mu reče: »Zapotreba je prišel po slanino, ko si rekel. Zapotrebo smo dobili slanine, sem mu jo dala.« »O, ti neumniška, koj bi te ubil, za drugega nisi. Zdej bom šel po svetu, če so tudi tako neumne, te bom pustil.« Sem rekel: »De za ano potrebo smo jo dobili slanine, ne de bi jo kemu dala.« Ko grede po svetu pride do neke vode, ki jo je baba z rešetom v škaf vlivala, reče: »Ta je enako naumna ko moja.« Gre naprej, ga je malo začelo zepsti, ko je bilo zjutrej, ide v bližno hišo, ko je baba iz peči v čevle skakala, de bi jih obula. On reče: »Ta je enako neumna ko moja in una.« Gre še naprej memo neke hiše, ko so v veži ropotali z orehi, ide noter, jih je ena baba narobe z vili metala na vežo. On reče: »Ta je še bolji neumna ko une dve in moja.« Sedaj se pa preko domu obrne, po poti grede je po oblakih gledal, če bo lepo vreme ali ne, med tem pride do neke graščine, ko je gospa skuz lino gledala in ga zapita: »Kaj tako v nebo gledate?« On ji reče: »Iz nebes so me poslali po denarje, jim jih manjka, igrajo radi, sedaj v nebo gledam, od kodi sem doli prišel, da poti, ne zgrešim.« »Ali ste videli mojiga moža, ko je pred šternajstem dnevi umrl v nebesih? Kako se mu godi?« reče gospa. On ji reče: »Je tudi prosil, de bi mu nekaj denarjev poslali, igra rad, denarjev mu manjka.«

32

Gospa reče: »Lepo vas prosem, nesite mu te le tri sto dolarjev in recite, de sem mu jih poslala.« On ide vesel s trdaki damu in reče: »Še bolji so druge neumne ko moja posebno ta, ko je dala 300 terdakov, de bi jih v nebesa nesel, svoje ne bom ubil, lahko drugih slanin kupim za tako lepe denarje.« Ko damu pride, je kosil napravil in mene povabil. Potlej sem damu šel.

33

Mi, trije bratje

Nekoč so bili trije bratje, vsi trije vojaki in eden je bil kaplar. Ta je rekel onima dvema: »Dezertirajmo, fanta!« Drugi mu je odvrnil:

»Če nas dobijo, bomo zelo kaznovani. Zapišimo se hudiču.« Kmalu se približa črni gospod in reče:

»Fantje, še tako mislite kot prej? Se zapišete hudiču?« Eden od bratov je pritrdil. Hudič jim je rekel: »Povedal vam bom za tri besede, ki jih boste morali vedno govoriti. Ti, najstarejši, boš vedno rekel: 'Mi trije bratje.' Srednji: 'Za denar.' Ti, najmlajši, pa: 'Prav je tako'. Nič drugega ne smete govoriti; če boste, vas bom vzel.« Gredo po svetu in pridejo do neke gostilne. Vstopijo. Gostilničar jih vpraša, kdo so. Starejši reče: »Mi, trije bratje.« Gostilničar je odvrnil: »Saj vem, da ste.« Srednji je rekel: »Za denar.« Gostilničar je rekel: »Saj vam ne dam zastonj.« Najmlajši pa je dejal: »Prav je tako!« Gostilničar je sprevidel, da ne znajo govoriti drugega kot te tri besede. V gostilni pa je prenočeval tudi neki Kočevar, ki je imel veliko denarja. Gostilničar reče ženi: »Ubijva tega človeka, ker ima tako veliko denarja. Rekla bova, da so ga tile trije bratje.« Res sta ga ubila in mu vzela denar. Gostilničar je zgodaj zjutraj vstal in je hitel povedat žandarjem. Ko so prišli, so vprašali brate, kdo je ubil Kočevarja. Najstarejši reče: »Mi, trije bratje.« Potem žandar vpraša: »Zakaj ste ga ubili?« Srednji odvrne, da zaradi denarja. Žandar spet vpraša: »Kako to, da ste ga ubili?« Najmlajši reče: »Prav je tako.« »Aha! Boste že dobili svoj lon!« je rekel žandar. Ženejo jih h gosposki in jih obsodijo na vislice. Ko so bili že pod

34

vislicami, je prišel hudič. Ko je videl, da rajši umrejo, kot da bi prišli njemu v roke, jim reče: »Fantje, zdaj lahko govorite, ker ste bili tako trdni in niste hoteli več govoriti. Zaradi mene ne smete umreti.« Potem so bratje povedali, kako so se zapisali hudiču in da niso smeli drugega govoriti kot te tri besede. Gostilničar in njegova žena sta tudi prišla pogledat, kako bodo brate obesili, pa so njiju. Brate so osvobodili in so šli domov.

lon (plačilo)

35

Splošni nasveti za takrat, ko si vzameš čas zase

Pripovedka od fanta, ki je z mačkami oral

O lepi kraljičini

O zakletih bratih in o izdanih gospodičinah

Kmet - čarovnik

O prevzetni nevesti

36

Pripovedka od fanta, ki je z mačkami oral

Jedenkrat je bil oče, ki je imel tri sine. Ko so nekoliko odrastli, dal jih je v šolo. Najmlajši pa ni hotel hoditi v šolo in je rekel onima dvema: »Vidva, ki sta neumna, le hodita v šolo, jaz bom pa doma za pečjo z mačkami oral, pa mi bo zmerom dobro.« Naredil si je fleten plug in jarem, upregel je mačke in oral po peči. Onadva sta se mu pa smijala in v šolo hodila ter se prav dobro učila. Pri tej hiši so imeli travnik, da, kadar so podnevi mrvo v kupe spravili, ponoči je je pa zmanjkalo. Jedenkrat je oče rekel najstarejšemu sinu, da more iti ponoči mrvo stražit. Ti trije fantje so pa imeli mačeho. Je pa temu, ki je šel stražit, napravila v torbo namestu kruha gnile klade, namestu vina, vode. Je pa nesel s seboj, ker ni porajtal. Ko pride na travnik, misli malo jesti in piti, pa najde namesto kruha gnilo klado, namestu vina vode in trešči tja in gre domov leč na parno. Zjutraj vstane, gre v hišo in oče ga vpraša: »Kako si stražil!« Pravi: »Le mačeha naj gre stražit, kakor mi je jesti dala, tako sem pa stražil.« Drugi večer je oče rekel srednjemu sinu travnik stražit, mačeha mu je pa spet tako napravila, kakor onemu: namestu kruha gnilo klado, namestu vina pa vode. On tudi ni nič doma pogledal, pride na travnik, misli malo jesti in piti, pa najde gnilo klado namestu kruha, vodo namestu vina, trešči tja in gre domov leč na parno. Zjutraj ga pride oče vprašat: »Kako si kaj stražil?« Pravi: »Naj le mačeha straži, kakor mi je dala jesti in piti, tako sem pa stražil.« Tretji večer pa reče oče najmlajšemu sinu iti na travnik stražit mrvo. Mačeha mu napravi v torbo gnilo klado namestu kruha, vode namestu vina, on je bil pa bolj prebrisan, je pa doma pogledal, kaj mu je v torbo dala mačeha in ko najde gnilo klado namestu kruha, vodo na-mestu vina, trešči to v babo in reče: »Pojdi ti sama mrvo na travnik stražit, da boš jedla namnestu kruha gnilo klado, vodo pa namestu vina pila.« Potlej mu je pa napravila v torbo kruha, mesa in vina. On je svoje mačke v drugo torbo pobral in je šel na travnik mrvo stražit. Ko pride na travnik, leže na suho kopico mrve. Kmalu pride mesengast konj in reče fantu: »Ali smem malo jesti tukaj mrvo?« Fant odgovori: »Le jej jo, saj je je dosti.« Pravi konj: »Moraš iti s tega

37

kupa, drugače ne smem jesti.« »No, če je tako, bom pa šel na drug kup,« reče fant. Ko se je konj najedel, rekel je: »Kaj ti bom dal za to, ker sem se najedel? Druzega ti nimam dati, kakor to mesengasto uzdo.« Fant jo je vzel in shranil. Čez nekaj časa je pa prišel drug srebern konj in je rekel fantu: »Ali smem jesti tukaj malo mrve?« Fant mu je rekel, naj le je, kolikor hoče. Konj mu je rekel: »Moraš iti s tega kupa, drugače ne smem jesti.« »No, če je tako,« reče fant, »bom pa šel na drug kup leč.« Ko se je najedel, je pa rekel konj: »Druzega ti nimam dati za plačilo, kakor tole sreberno uzdo, pa jo dobro hrani.« Fant je vzel uzdo in jo hranil. Čez nekaj dalj časa pa pride čisto zlat konj in reče fantu: »Ali smem tukaj mrvo jesti?« In fant mu reče: »Le jej jo, kolikor hočeš! Saj je imamo dosti.« Konj je rekel: »Drugače je ne smem jesti, če greš s tega kupa.« Fant je rekel: »Saj grem lehko!« Je pa šel na tretji kup leč. Ko se je najedel konj, rekel mu je: »Druzega ti nimam dati, kakor to zlato uzdo, kadar ti bo šlo trdo, spomni se mene in mojih bratov.« Fant je vzel zlato uzdo, konj mu je pa izginil izpred očij. Drugi dan pa, ko pride v hišo, vpraša ga oče precej: »Kaj si kaj na travniku?« Fant pravi: »Nič druzega, kakor trije konji so prišli jest mrvo.« Čez nekaj časa je bilo pa tam blizu kraljestvo dano na stavo, da kdor bi z druzega nadstropja jezdoleteč ujel prstan, ki se mu bo spustil skozi okno, tisti bi dobil kraljestvo in kraljičino. Ko starejša dva fanta zvesta, začela sta tudi očeta prositi, naj bi vsakemu kupil konja: »Bova tudi midva poskusila svojo srečo.« Res je oče kupil vsakemu konja, mlajši je pa na peči z mačkami oral in se jima je smijal in rekel: »Kako sta vidva neumna, če sta ravno v šolo hodila, ko gresta tja na stavo!« Ko onadva odideta, pobere ta svoje mačke, vzame mesengasto uzdo, gre tja na tisti travnik, jo potrese in pride tisti mesengasti konj in prinese za princa obleko ali opravo. Fant sleče navadno obleko in obleče obleko prinčevsko, katero mu je prinesel mesengasti konj. Obleka je bila vsa z mesingom vezena. Fant sede na konja in jezdi proti tisti graščini. Ko ga zagledajo, pozdravljajo ga kar od daleč in vsi hote, da bi bil najprej poskusil stavo. Pa je rekel: »Le drugi naj prej stavo poskusijo, ki so že delj časa tukaj; jaz sem pa nazadnje prišel, bom pa tudi nazadnje igral.« Kraljičina ga je tudi od daleč videla in si je mislila: »Ko bi ta dobil stavo, potlej bi bila srečna.« Vsi so stavo poskusili, pa nobeden ni ujel prstana. Prišla je vrsta na tega, ki je imel

38

mesengastega konja; zaleti se okoli graščine in ko pride pod tisto okno, ko je prstan doli letel, kar seže z roko, pa je imel prstan na prstu. Radi bi bili govorili ž njim, pa je kar zletel in izginil in šel tja na tisti travnik. Ročno sleče mesengasto obleko in obleče navadno, pobere tiste mačke, gre ročno domov za peč z mačkami orat. Ko ona dva prideta domov, vpraša ju precej, kateri je stavo dobil. Rekla sta: »Neki tak hudič je prišel, ves je bil v mesengastem oblačilu, on je dobil prstan.« Nobeden ni vedel, kdo je bil. Rekel je: »Saj sem vama prej pravil, da sta neumna, če gresta. Jaz doma z mačkami za pečjo orjem, pa mi je zmerom dobro.« Ko ni vedel kralj, kdo je dobil kraljestvo in kraljičino, razglasil je še jedenkrat, da kdor bo pri graščini z najvišjega okna zlato jabolko dobil na konji jezdeč, njegovo bo kraljestvo in kraljičina. Ko ta dva zvesta, spet očeta prosita, naj bi smela iti srečo poskusit, morebiti da dobi kateri zlato jabolko. Oni pa, ki je na peči z mačkami oral, smijal se jima je in rekel: »Kako sta neumna, saj ne bosta ničesa dobila! Jaz bom pa doma z mačkami oral pa mi bo zmerom dobro.« Ko onadva odideta, pobere ta svoje mačke v torbo, vzame sreberno uzdo in gre na tisti travnik, potrese uzdo, pa pride tisti sreberni konj in prinese za princa obleke. Bila je vsa z srebrom vezena. On zajezdi konja in zdirja proti graščini. Od daleč ga že zagledajo in mu pozdrave dajejo. Vsi so hoteli, da bi on prvi poskusil srečo, pa je rekel: »Le drugi naj prej poskusijo, ki so delj časa že tukaj, potlej bom pa jaz.« Vsi so poskusili, nobeden ni dobil jabolka. Sedaj poskusi ta, pa je prvikrat dobil. Nato ročno zleti, da niso vedeli kam, na tisti travnik, sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, pobere v torbo svoje mačke in ročno gre domov za peč z mačkami orat. Onadva prideta domov, bila sta pa žalostna, ta jima pa reče: »Saj sem vama prej povedal, da sta neumna, ko hodita. Jaz pa doma na peči z mačkami orjem, pa mi je zmerom dobro.« Kralj spet ni vedel, kdo je dobil kraljestvo, kdo je dobil prstan in jabolko; zopet je dal razglas, da kdor bi imel takega konja, da bi na vrh graščine šel po stopnicah, na vrhu graščine bo pa lep venec in ko gori pride, bo venec dobil, pa bo mogel s slemena jezdeč na tla skočiti, on bo dobil kraljestvo in kraljičino. Spet to zvesta onadva brata in prosita očeta, naj bi jima kupil prav živa konja. Res jima ju oče kupi, ta se jima pa smeje: »Kako sta neumna, jaz pa doma na peči z

39

mačkami orjem, mi je pa zmerom dobro.« Po tem sta onadva odšla, ta pa je pobral svoje mačke in je vzel tisto zlato uzdo in je šel na tisti travnik, potrese uzdo in pride zlati konj in prinese za princa prinčevske obleke. On sleče navadno obleko in obleče prinčevsko ter zajezdi zlatega konja proti graščini. Kralj razglasi, če pride navadni princ, naj se rani, da ga bomo potlej poznali. Ko ga zagledajo, začeli so ga pozdravljati. Kraljičina je mislila: »Ko bi dobil venec tale, ki je tako zal kakor solnce.« Vsi so hoteli, naj bi prvi poskusil, pa ni hotel, rekel je: »Le drugi naj prej, ki so prej prišli, jaz sem najzadnji.« Vsi so poskusili, pa nobeden ni mogel gori. Naposled pa ta poskusi; bil je pa tako ročno gori, kakor bi mignil in v trenutku je bil zopet na tleh, kakor blisk. Nikdo ga ni mogel raniti. Kraljičina je bila pa močno žalostna, ko ni vedela, kdo je bil. Ko pride na travnik, ročno sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, konju sname uzdo, mačke pobere in gre naglo domov za peč z mačkami orat. Ko ona dva prideta domov, bila sta žalostna, ta jih vpraša: »Kako je bilo, ali sta kaj dobila?« Pa rečeta: »Takšen hudič je prišel, čisto je bil zlat. Ta je dobil venec, pa nobeden ni vedel, kam je izginil.« Brat jima reče: »Saj sem povedal, da sta neumna, ko hodita tja. Jaz pa doma za pečjo z mačkami orjem in mi je zmerom dobro.« Sedaj je jedenkrat prstan, jabolko in venec pregledoval na peči. Ko je oče prišel v hišo, je pa videl, da ima njegov najmlajši sin tiste reči, ki so bile dane v stavo. Oče je precej šel kralju povedat, da ima njegov najmlajši sin prstan, zlato jabolko in venec. Kralj mu je rekel, naj pride k njemu. Oče gre domov, fantu pove, naj gre h kralju, fant pa reče: »Le pojdite kralju povedat: Kakor je njemu daleč od mene, tako je meni do njega.« Oče gre kralju povedat, kaj je rekel sin. Ko mu pove sinov odgovor, zavzame se kralj in reče najlepšo kočijo napreči in s seboj vzame lepo prinčevsko obleko. Ko pride do tiste hiše, bil je fant za pečjo in je z mačkami oral. Kralj vpraša očeta, kje je tisti fant, ki ima prstan, jabolko in venec. Oče pokaže za peč in kralj reče: »Tako, ti imaš?« Fant pravi: »Mislim, da imam!« in je pokazal tisti zlati prstan, zlato jabolko in zlati venec. Potlej ga je pa kralj oblekel v lepo prinčevsko obleko, katero je prinesel s seboj in potlej mu je rekel: »Sedaj pojdeš pa z menoj.« Fant je rekel: »Že grem, toda drugače ne, da vzamem mačke s seboj. Maček ne pustim, dokler bom na svetu.« Kralj mu reče, naj jih vzame. Pa je pobral mačke v torbo in jih vzel s

40

seboj. Ko pridejo do graščine, pelje ga kralj gori. Kraljičina je bila pa prežalostna, ko je dobila tega buteljna. Fant je rekel: »Tukaj imate kar špičaste peči, kako bom pa na peči z mačkami oral?« Naglo so mu morali plano peč pozidati, da je potlej z mačkami po njej oral. Drugi so se mu pa smijali in ga imeli za norca. Sosedni kralji so bili pa jezni nanj zato, ker je dobil kraljestvo in kraljičino in so mu povedali, da bi se šel vojskovat. Toda rekel je: »Jaz že nikamer ne grem, bom doma za pečjo z mačkami oral in mi bo zmerom dobro.« Sedaj je starejši kralj moral iti na vojsko. Prav slabo mu je šlo, tako slabo, da je izgubil že dve deželi. Pisal je domov kraljičini, kako mu slabo gre, naj mu mladi kralj pride pomagat. Ko je kraljičina mlademu kralju na peč nosila jest, rekla mu je: »Tukaj se ti s temi mačkami pečaš, očetu pa gre tako slabo, da so že dve deželi izgubili.« Fant pravi: »Sedaj sem že jezen, tri dni mi ni treba jest nositi, zaklenil se bom v sobo.« On vrata zatakne od znotraj, vzame tisto mesengasto uzdo, gre skozi okno doli in potlej na tisti travnik, potrese uzdo, pride mesengasti konj, prinese za princa opravo, kar je bilo treba, osedla se dobro in sede nanj in zdirjata kakor blisk. Prideta do vojske in začneta se s sovražnikom vojskovati. Tako jih je sekal, da je najedenkrat obe deželi dobil nazaj in še drugi dve pribojeval. Potlej gre na tisti travnik, sleče se in gre domov za peč z mačkami orat. Ko odpre vrata, pride mu ročno kraljičina pravit, kako gre očetu dobro na vojski. »Ti se pa s temi mačkami tukaj pečaš. Oče so že izgubljeni dve deželi nazaj dobili in še dve drugi pridobili.« On se je pa na tihem smijal. Sedaj je bil nekaj časa mir, pa kmalu so se zbrali drugi kralji in so temu kralju napovedali vojsko. Kralj sam je moral iti na vojsko, prav slabo mu je šlo, da je že tri dežele izgubil. Pisal je kraljičini domov, kako mu gre slabo, da je že tri dežele izgubil. Ko jedenkrat nese kraljičina mlademu kralju za peč jest, reče mu: »Glej, ti si kar doma s temi mačkami igraš, očetu pa gre na vojski tako slabo, da so že tri dežele izgubili.« Pravi: »Sem že jezen, imam že dosti, ni mi treba štiri dni nič jest prinesti.« Od znotraj zatakne vrata, vzame tisto sreberno uzdo, skoči skozi okno in gre na tisti travnik, potrese uzdo, pride tisti srebrni konj in prinese, kar je bilo za princa treba obleke. Sleče svojo navadno obleko, obleče prinčevsko, osedla konja in ga zajezdi. Tako ročno sta

41

bila na vojski, kakor blisk, in se je začel s sovražnikom vojskovati, da je kmalu tiste tri dežele dobil nazaj in še tri druge pribojeval. Potlej je kar ročno z bojišča izginil tako, da niso nič vedeli kdaj. Ko pride spet na travnik, sleče se in ročno gre domov za peč z mačkami orat. Ko odpahne vrata, naglo mu prinese kraljičina jest in je bila prav vesela in mu je rekla: »O, kako gre našemu očetu dobro! So že izgubljene tri dežele dobili nazaj in še tri druge privojskovali.« Fant se je pa na tihem smijal. Potem je bil nekaj časa mir, pa spet so kralji novemu kralju napovedali vojsko, kajti vsak nov kralj si mora krono zaslužiti z vojsko, tako si jo mora tudi ta. Zbrali so se vsi sosedni kralji in so šli z vojsko nanj. Spet se je stari mogel iti vojskovat, z mladim ni bilo nič, kar na peči je z mačkami oral. Hudo se je bojeval, prav slabo mu je šlo, štiri dežele je že izgubil. Prišla je kraljičina k fantu, ki je na peči z mačkami oral, in mu je dejala: »Glej, ti se kar doma s temi mačkami pečaš, očetu gre pa tako slabo na vojski, da so že štiri dežele izgubili!« A fant pravi: »Zdaj sem spet jezen nate, ni mi treba pet dnij prinesti jest.« Od znotraj zatakne vrata, vzame zlato uzdo, skoči doli skozi okno in gre na tist travnik, potrese zlato uzdo, pride tisti zlati konj in prinese za kralja zlato obleko, orožja in kar je bilo za kralja potreba. Konja osedla in ga zajezdi; najedenkrat kakor blisk sta bila na vojski. Ko prideta do sovražnika, sta se tako hudo ž njim bojevala, da sta najedenkrat tiste izgubljene štiri dežele nazaj pridobila in še druge štiri pribojevala. Spet jim je hotel kar na tihem pobegniti z bojišča, pa stari kralj je rekel: »Moramo ga dobiti, kdo je, če ne, skusimo ga raniti.« Vojaki naredijo kolobar, da bi ga bili zajeli v sredo, on jim je pa z roko mahal, naj bi mu prostor naredili, toda mu ga niso. Požene konja, da bi skočil čez kolobar, ali tedaj ga jeden vojakov udari z mečem po nogi, da ga je ranil. Stari kralj ročno priskoči in potegne z vratu robec, da princu obežejo rano, princ pa naglo konja zajezdi in izgineta vojakom in kralju izpred očij. Gre na tisti travnik, sleče prinčevsko obleko in obleče navadno, pobere v torbo mačke svoje in gre domov za peč z mačkami orat. Ko je vojska minila, pridejo vsi kralji in večji gospodje na kosilo k temu kralju, da so mu voščili srečo in blagoslov. Brili so tudi vse sorte burke in jeden reče proti kralju: »Kje imate pa mladega kralja?« Stari

42

je dejal: »Pustimo ga, naj z mačkami orje!« Vsi so začeli: »Naj k nam pride, da bo tukaj z mačkami oral, da se mu bomo smijali.« Gre starejši kralj ponj, toda ni šel rad, komaj ga je spravil. Pripelje svoje mačke v sobo, kjer so bili kralji in večji gospodje in jeden ga vpraša: »Ali je kaj huda ta žival?« Pravi: »Huda!« Potem jedno malo za rep stisne, pa je tako zamijavčala, da so se vsi zgenili. Potlej je začel orati ž njimi, se mu je pa jedna hlačnica gori zavila in videli so kralji nogo obezano, ga je pa vprašal starejši kralj: »Kaj si naredil na nogi?« Oni odgovori: »Ta žival me je ugriznila.« Kralj je pa poznal svoj robec in drugi, da so ga na vojski ranili, potlej so ga na mizo posadili in spoznali za kralja. Sedaj jim je tudi povedal, kako se mu je godilo, da je dobil mesengastega, srebernega in zlatega konja. Vzel je svoje uzde in je šel na dvorišče, tukaj so ga že čakali vsi trije konji in so mu rekli: »Sedaj nam moreš vsem glave posekati!« On jim je pa dejal: »Kako vam bom glave sekal, ko ste mi storili toliko dobrega?« Konji so dejali: »Če nam ti glav ne posekaš, bomo pa mi tebe umorili.« Potlej je vsakemu glavo odsekal in so se izprevrgli v tri kralje in so mu rekli: »Sedaj si nas rešil.« Potem so šli, da ni vedel kam. Fant pa je ostal v graščini in je tukaj kraljeval do smrti.

mesengast (medeninast), jezdoleteč (medtem ko jezdiš), plano (ravno)

43

O lepi kraljičini

Jedenkrat je bila hudobna mati, ki je tako preklinjala, da je svoje tri sinove uklela v volke, da so se potlej potikali po gozdu in ljudem delali nadlego. Imela je tudi jedno hčer, katera je bila pozneje rojena; ta je bila tako lepa, da ji na svetu ni bilo jednake, imela je tudi solnčno zvezdo v čelu. Ko doraste, zve, da je imela tudi tri brate, kateri so sedaj v volke ukleti. Gre jih iskat in se trudi, da bi jih rešila. Pride v gozd, sreča jo mož, vpraša jo: »Kaj iščeš tukaj?« Ona pove, da svojih treh bratov, kateri so ukleti v volke, da bi jih rešila, če jih je še rešiti. On ji pove, da jih je še rešiti, če ona sedem let nobene besede ne izpregovori. Pa gresta narazen. Ona sedaj tava po gozdu, živi se s koreninicami in jagodami. V gozd pride jedenkrat mlad, krepek in zal plemenitaž na lov. Ko jo ugleda, precej se mu obude goreče želje v srci, da bi tale bila moja poštena zakonska žena. Gre k nji, razno jo izprašuje, pa je kar molčala. Vzame jo na svoj dom in pove materi svoji: »Le njo bom vzel za svojo ženo, pa nobene druge.« Mati ume se, da mu brani na vse pretege: »Kaj boš to lesno vlačugo za ženo jemal, ko še govoriti ne zna in se ti gorših ne manjka!« Sin je ni ubogal matere, zaroči se ž njo, pa je bil prav zadovoljen v zakonskem stanu, ker je imel ženo goršo kakor drugi plemenitaži. Ob letu mu povije dečka, katerega je bil neizrečeno vesel, ker je bil ravno tako zal, kakor njegova mati, imel je tudi solnčno zvezdo v čelu. Tašča pa jo je neznansko črtila, ni ji dala lepega očesa, ko jo je njen sin tako prisrčno ljubil, sedaj še posebno, ko mu je povila tako zalega dečka. Ko sta bili jedenkrat sami doma, vzame tašča košek, dobro ga zasmoli, vzame dete in je povije v plenice, v košek zaveže, pa je nese na potok in ga po vodi spusti, kakor egiptovska mati Mozesa. Ko plemenitaž pride dam, tašča mu ročno pove: »Kaj ti je tvoja lesna žena naredila?« Tako jo je zmerom imenovala. »Glej, dečka je nekam spravila ali ga je požrla, ali kam je prešel. Jaz nič ne vem.« On je bil žalosten, pa žene zato ni črtil in si je mislil: »Je že tako božja volja.«

44

Žena mu čez dve leti zopet povije dečka. Tašča ž njim ravno tako naredi kakor s prvim. Ko njega jedenkrat ni bilo doma, vzame tašča košek in ga zasmoli pa dete notri položi in ga nese na potok, da ga spusti po vodi. Ko plemenitaž pride dam, nalaže se mu ravno tako kakor prvikrat. On pa zato svoje žene ni črtil, v božjo voljo se je udal. Ona mu zopet čez dve leti povije dečka, kateri je bil ravno tako zal, kakor prvi in drugi, imeli so vsi trije solnčne zvezde v čelu. Plemenitaž ga je bil neizrečeno vesel. Zopet gre nekam po svetu, po svojih opravilih. Tašča in njegova žena sta bili sami doma. Tašča je ravno tako s tretjim dečkom naredila, kakor s prvima dvema. Ko pride plemenitaž dam, tašča mu ni prej pokoja dala, da je svojo ženo, ki jo je tako prisrčno ljubil, obsodil k smrti na grmadi, zato ki mu je zapravila troje detet. Obsojenko so pripeljali na mesto in jo menijo rabeljnovi hlapci položiti na grmado in potlej zažgati. Zdajci pridejo trije mladeniči, kateri pripeljejo tri zale, lepe dečke, imeli so solnčne zvezde v čelu. In jim mladeniči rečejo: »Stojte, da se nekaj zmenimo.« Povedo sestri, naj sedaj povzdigne svoj glas, da se oprosti. »Sedaj smo mi tudi prosti, ki si nas rešila, ko si sedem let molčala, pri Bogu ti hvala za tvojo krepost in pogumnost. Tukaj imaš pa tudi svoje tri dečke, katere ti je tvoja nevoščljiva tašča vzela in po vodi v zasmoljenih koških spustila, kakor Egipčanka Mozesa. Te smo oteli in tebi pa možu tvojemu prihranili.« Potem tudi žena pove, kako je mogla sedem let molčati, da je rešila svoje v volke uklete brate. In pove, kako je tašča izpred njenih očij jemala dečke. Kako je bila žalostna in tudi kako jih je njen mož tako prisrčno ljubil in po njih žaloval. Potem so pa taščo na grmadi sežgali, da druzega ni ostalo, kakor nekaj črnega pepela.

lesena vlačuga (nema ženska, ki se ponuja), menijo (nameravajo), ni ji dala lepega očesa (nikoli je ni lepo pogledala)

45

O zakletih bratih in o izdanih gospodičinah

Nekdaj je bil graščak, kateri je imel tri hčere in devet graščin in na vsaki graščini devetindevetdeset parov volov. Zaide v neizmerno jed, pijačo in igro, da kmalu vse zapravi. Družina ga zapusti, le hčere ostanejo pri njem. Samo jedno graščino je še obdržal, da je vedel, kam domov. Sedaj bil je skesan, da ni vedel, kaj bi počel. Gre na lov, ondu ga sreča zaklet brat in ga vpraša: »Kaj ti je, da si tako žalosten?« Graščak mu pove: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov, toda vse sem zaigral in zapravil, sedaj imam samo še jedno graščino in tri hčere.« Zakleti brat reče: »Daj mi starejšo hčer za ženo in dam ti zanjo veliko denarja, tedaj in tedaj pridem ponjo, z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Ko pride zakleti brat po hčer, pripelje mu toliko denarja, da lahko zopet kupi vse prodane graščine in voli in da je prav tako bogat kakor prej. Imel je devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov volov. Začel je zapravljati in igrati, da je kmalu vse pognal. Imel ni več nego jedno graščino in dve hčeri. Tožen gre na lov, ondu ga sreča drugi zakleti brat in mu reče: »Kaj si tako žalosten?« Graščak mu pove: »Imel sem devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov volov in tri hčere, pa sem vse zapravil in zaigral, da nimam več, nego jedno graščino in dve hčeri.« Zakleti brat mu reče: »Daj ti meni srednjo hčer za ženo in dam ti zanjo veliko denarja, tedaj in tedaj pridem ponjo, z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Zakleti brat pride po hčer z največjo slavo in godbo, pripelje mu zanjo veliko denarja, da zopet lahko kupi vse prodane graščine in voli. Zopet je tako bogat, kakor prej, imel je devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov, pa samo jedno hčer. Zopet je začel zapravljati in igrati, da je vse pognal po grlu. Imel ni več nego jedno graščino in hčer. Sila žalosten je, vzame puško in gre na lov. Ondu ga sreča najmlajši zakleti brat in mu reče: »Kaj si tako žalosten?« Graščak mu pove: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov in tri hčere, sedaj pa imam samo jedno graščino in najmlajšo hčer.« Zakleti brat reče: »Daj jo meni za ženo in dam ti zanjo veliko

46

denarja, tedaj in tedaj pridem ponjo, z največjo slavo in godbo.« Kmalu nato pride tretji zakleti brat po najmlajšo hčer in pripelje graščaku veliko denarja, da zopet lahko kupi vseh devet prodanih graščin in na vsaki devetindevetdeset parov volov. Bogat je bil kakor prej. Začne zapravljati in igrati in kmalu vse požene po grlu, da nima več nego jednega sina in jedno graščino. Sin ga pa vpraša: »Ali imam še kaj bratov ali sester?« Oče mu pa neče povedati. Sin gre vprašat gospoda župnika, kaj bi storil. Župnik mu reče: »Ko prideš domov, vzemi dva samokresa, pomeri ju očetu na srce in reci: Ustrelim vas, če ne poveste, kje so vaše tri hčere in moje sestre.« Sin gre domov in stori tako. Oče mu pove, kako je igral in zapravljal in da jih je zakletim bratom prodal za žene. »Prvi teh bratov je slon, največji vseh zverin, drugi je orel, največji vseh ptičev in tretji je som, največja riba v morji.« Nato reče sin: »Pojdem križem sveta, da najdem katero svojih sester.« Gre z doma in hodi že dve leti. Ko pride nekdaj v gozd, ugleda lepo mesto. Sestra, katera je imela slona za moža, pride mu naproti ter mu reče: »Ojoj, kaj hodiš tukaj? Ko bi te videl moj mož slon, takoj te raztrga na drobne kosce.« »Ljuba sestra«, reče brat, »prikrij me, da me ne najde.« Sestra ga vzame v slonovo poslopje, katero je bilo tako lepo, da na svetu ni videl jednakega. Tam ga dobro prikrije, da bi ga ne našel njen mož slon. Ko pride slon domov, zadiši mu nekaj po človeškem mesu. Zato preišče vse kote, ali ne najde ga. V tem mine čas, da ni več slon, ampak človek. Ta čas, ko je človek, imajo velike gosti. Slonova žena gre po brata in ga pokaže možu. Slon mu reče: »Da si prišel prej ali da sem te našel, na drobne kosec bi te bil raztrgal. Sedaj se ti pa ni treba bati, dokler ne pride moj čas, da se zopet izpremenim v slona. Kadar bode že blizu, oskrbim ti kočijo, kočijaža in par konj. Ko pride kočija, kar ročno sedi vanjo, ali ozirati se ne smeš. Za teboj bode grmelo, ropotalo in strašen vihar bode vstal in v gozdu bodeš. Velike skale bodo letele proti tebi, ti pa splezaj na košato jelko in se ne boj.« Potem so se veseli, godba je igrala, pevci so peli tako lepo slavčeve pesmi, da ni moči povedati. Slon se je veselil najbolj, ker je bil v gosteh brat njegove žene. Nikdar prej še ni bil tako dobre volje.

47

Kmalu pride čas, da se morajo ločiti. Sestra pride k bratu in mu reče: »Sedaj bode pojedina končana, ko se pripelje kočija, sedi vanjo, kakor ti je povedal moj mož.« Kočija se pripelje, brat ročno sede vanjo, pa se modro po slonovem naročilu pelje dalje. Pride v veliko temo, kakeršne ni na svetu, kmalu potem na dan in sam je v gozdu. Grmelo in ropotalo je tako, da ni moči povedati, kameni in skale začno leteti proti njemu. Ročno spleza na visoko hojko, katera je bila porastena malone do tal. Ko pride do srede, najde orlovo gnezdo, pogleda vanj in vidi lepo veliko mesto. Napoti se dalje, precej stoji na veličastni planoti pred orlovim mestom. Ondu ga sreča sestra in mu reče: »Oj, brate! Kaj pa hodiš tukaj? Ko bi te zajel moj mož orel, ročno bi te raztrgal na drobne kosce! Kar precej pobegni, ravnokar se bode pripeljal, če te dobi, kako bode razsajal!« Brat ji reče: »Ali me ne moreš prikriti doma, da bi me ne našel?« »Čakaj, no, notri v klet te zaklenem doma, pa porečem, da sem izgubila ključe,« pravi mu sestra. Potem gresta na orlov dom in sestra ga zaklene v klet, kakor mu je rekla. Precej potem pride njen mož orel domov, začne vohati in reče: »Nekaj tako diši po človeškem mesu. Začne zmerjati sestro in preišče vse kote, le kleti še ne. Kje je ključ?« vpraša ženo. Ta ga začne iskati, v tem pride čas, da se orel počloveči. Sedaj mu žena privede brata svojega. Orel je neizrecno vesel, ko vidi sorodnika svojega. Ročno ukaže napraviti dostojne gosti, godbi igrati in pevcem peti najlepše slavčeve pesmi. Veselje je bilo takšno, da ni moči dopovedati. Potem mu orel pove, da je štiriindvajset ur človek in prav toliko časa orel. »Ali ta čas se me ni treba bati. Ko minejo moje ure, naročim ti, da se odpelješ v kočiji, kakor včeraj pri mojem bratu slonu. Ali ko pride kočija, ne smeš pomišljati, ročno sedi vanjo in se pelji dalje, ne da bi se oziral. Ko se zopet poorlim, bodem strašno jezen na tebe in te bom iskal, da bi te raztrgal. Ko prideš pod milo nebo, grozno bode bučal vihar in grmelo bode, kakor bi se zemlja tresla. Ti se pa pripogni in išči vode, da bi jo pil, potlej najdeš svojo najmlajšo sestro, katera ima soma za moža. Toda natanko se moraš ravnati, kakor ti bode povedal. Mi smo trije zakleti bratje in čakamo, da bi nas kdo rešil. Sedaj pride kmalu moj čas, da se poorlim, ti pa sedi v tole kočijo, ki se ravno pelje

48

in bodi moder!« Brat ročno skoči v kočijo in se pelje nazaj na svet. Pride v neizmerno temo, pa kmalu je zopet dan. Zdaj ugleda velik ribnik, grmenje, bučanje vetrov je strašno, ker hoče vihar poruvati in polomiti vse drevje. Brat se skloni, kakor bi hotel piti vodo in ugleda v nji lepo veliko mesto. Gre vanje in kmalu najde najmlajšo sestro svojo. Ko ga ta ugleda, reče mu: »Oh, kaj hodiš tukaj? Ko bi te dobil moj mož som, precej bi te raztrgal na drobne kosce. Ročno odidi, kmalu pride domov, da te najde pri meni, kako bi razsajal!« »Skrij me, ljuba sestra,« reče ji, »da me ne najde.« Sestra pravi: »Tule notri v mišjo jamo se skrij, da te ne zasledi.« Brat stori, kakor mu je rekla sestra. Ko pride som domov, precej začne vohati, ker mu nekaj diši po človeškem mesu. Strašno jame razsajati in škripati z zobmi. V tem minejo njegove ure in zopet se počloveči. Žena gre sedaj po brata, privede ga k njemu in mu pove, da jo je prišel obiskat. Som se ga razveseli neizrecno, hitro veli napraviti gosti, da bi dostojno vzprejel brata svoje žene. Godba začne igrati, pevci pojo najlepše pesmi, veselje je taka, da ni mogoče povedati. Som reče: »Ko bi te bil našel prej, raztrgal bi te bil na drobne kosce. Sedaj se ti oseminštirideset ur ni treba bati ničesar, ker sem toliko časa človek in potlej prav toliko časa som. Onadva brata sta mi že povedala, da si bil pri njiju. Ako se bodeš modro in pogumno nosil i odslej, rešil nas bodeš ukletstva. Zato ti dam tri svoje plavute, ti pa pojdi v stekleno goro. Ondu je jezero, kjer sem doma, kadar sem som. Deni te tri plavute za ušesa in osomil bodeš, potlej bodeš lahko plaval po jezeru za menoj, da me ujamcš in mi odsekaš glavo. Tedaj me rešiš in dobiš svojo sestro nazaj.« Nato mu da tudi tri orlova peresa rekoč: »Tukaj ti dam tri orlova peresa, da jih deneš za ušesa, kadar prideš v imenovano goro. Hipoma se poorliš, da ujameš in pokončaš mojega brata, kadar bode orel. Tako ga rešiš in dobiš sestro svojo nazaj.« Tudi mu da tri slonove dlake, rekoč: »Kadar prideš v imenovano goro in si že rešil mene in orla, deni te tri slonove dlake za ušesa, pa se posloniš, potlej poišči v gozdu mojega brata slona in mu odsekaj glavo, tako ga rešiš in dobiš nazaj starejšo sestro svojo. Potem se steklena gora razgrne, ti pa bodeš na lepi planjavi z vsemi sestrami. Sedaj prihaja moj čas, da se osomim, sedi v tole kočijo, ki ravno prihaja ali ozirati se ne smeš. Stemnilo se bode ali

49

ročno bode dan, stal bodeš na lepi planoti, na zelenem travniku.« Brat sede v kočijo in se pelje nazaj na svet. Kmalu se mu popolnoma stemni, pa precej se zdani. Že stoji na širni planoti, na zelenem travniku. Neizrecno začne grmeti, veter buči, da pokajo veje. Kmalu se nevihta poleže, v daljini vidi stekleno goro in gre naravnost proti nji. Ko pride blizu ne more gori, ker je vse polzko kakor steklovina. Spomni se, da ima orlova peresa, dene jih za ušesa in se poorli. Vzdigne se v zrak in kmalu je na usodnem kraji. Ko pride do jezera, izpremeni se v soma in plava za somom. Hitro ga ujame in potegne na kopnino, sedaj se izpremeni v človeka, vzame meč in somu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu. Potem se izpremeni v orla. Plava po zraku in kmalu ujame orla. Potegne ga na zemljo, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu. Sedaj se še izpremeni v slona in se spusti za ukletim bratom. Ujame ga, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu. Steklena gora se razgrne, on s svojimi tremi sestrami stoji na veličastni planoti. Potem se napotijo domov in napravijo doma vesele gosti, kamor povabijo tudi mene, ki sem vse to videl ter vam povedal, kako se godi po svetu.

ondu (tam), izpremeni (spremeni), polzko (gladko), hojka (jelka)

50

Kmet – čarovnik

Svoje dni je živel neki kmet. Trle so ga uboštvo in druge težave, kakor je pri kmetih sploh navada. Zato premišljuje, kako bi lože živel, domisli se svojega župnika, o kterem se mu zdi, da se ima bolje kot on. Njegova kmetiška glava pač ne ve, da stanu ni soditi samo po težkem delu, ampak še bolj po njegovi odgovornosti, ktero naklada in da ima tudi gospod z mehko roko in črno suknjo mnogokrat prav težavno duševno delo opravljati, dasi ne orje in ne seka drva.

Reče torej svoji ženi: »Glej, naš gospod župnik vsak dan jedenkrat pogledajo v bukve, pa dobro živijo, jaz moram pa trdo delati, pa revno živim, zasukal jo bom drugače.«

Ona mu zavrne: »Pazi, da ne zasučeš tako, da bi nazadnje mi še prosili!«

Kmet gre, naseka voz drva in jih pelje v župniško hišo prodajat, pobota se z gospodom župnikom za tisto knjigo, v ktero oni vsak dan pogledajo. Kmet jim da za knjigo drva, voz in vola, nese jo domov ter pokaže svoji ženi.

Ona ga vpraša: »Kje imaš voli in voz?« »Sem vse za to knjigo dal.« »Ti jo boš res tako zasukal, da bomo nazadnje še vsi prosili,«

zavrne mu žena. Sedaj se kmet razglasi, da je čarovnik, da zna nazaj dobiti, če je

kteremu kaj ukradenega. Neki večer gre na sprehod in vidi, da je soseda sosedino kokoš

ukradla. Gleda, kam jo bo dela; ona jo dene v klet pod koš. Drugi dan pride soseda, ki je bila okradena, k temu kmetu in ga

vpraša: »Povej ti meni, kdo mi je ukradel kokoš?« »Ni vredno za jedno kuro vedeževati,« reče jej kmet – čarovnik. Žena pa pravi: »Jaz bom dobro plačala, povej mi, da bom samo

vedela, kdo mi je ukradel kuro.« Kmet gre, prebrne jedenkrat knjigo in reče: »Sedaj pa že vem, le

pojdi z mano!« Gresta v tisto klet in tu jej reče: »Tale koš vzdigni!« Ona ga vzdigne in kura zleti ven.

Tedaj se je že nekoliko razglasilo in zvedelo, da ta mož dobro ve

51

in da zna nazaj dobiti, če je kteremu kaj ukradenega. Potem je on še bolje postopal. Nekega večera gre daleč na sprehod

v gozd. Ondi naleti na tata, ki je bil vola prignal tja in ga k drevesu privezal. Tat se moža ustraši in pobegne, vola pa pusti pri drevesu.

Drugi dan pride k njemu sosed in ga prosi: »Ljubi moj prijatelj! Včeraj je bil meni vol ukraden, pozvedi mi, kje je, ti bom dobro plačal.« Pobotata se za trideset goldinarjev.

Kmet – čarovnik gre v svojo stanico, obrne parkrat knjigo, pa pride nazaj ter reče: »Zdaj sem pa že zvedel, kje je tvoj vol.« Gresta v gozd, pa mu ga pokaže: »Vidiš, tukajle je!« Sosed ga odveže in ga vesel žene domov.

O tem se je še bolj razglasilo, da ta kmet gotovo dobro ve, če je kteremu kaj ukradenega, da zna dobiti nazaj.

On pa je postopal svoj pot in se sprehajal. Zopet se nastavi, da je nekdo par volov prignal tja v gozd in jih privezal k drevesu. Kmet – čarovnik ga ustraši, a tat zbeži in vole pusti. Kmet pa je šel domov.

Drugi dan pride k njemu sosed in ga lepo prosi: »Ljubi moj prijatelj! Včeraj sta meni bila ukradena dva vola, povej mi, kdo jih ima, ti bom dobro plačal.« Pobotata se za šestdeset goldinarjev.

Kmet gre v svojo sobo, obrne parkrat knjigo, pride nazaj ter reče: »Sedaj sem pa že zvedel, kje sta tvoja vola.« Gresta v gozd, pa mu jih pokaže in sosed jih žene vesel domov.

Potem se je še bolj razglasilo, če je kteremu kaj ukradenega, da on zna nazaj dobiti.

Črez nekaj časa se pripelje po kmeta neki kočijaž s kočijo. Kočijaž stopi s kočije in ga prosi: »Pojte z mano, naši gospej je prstan ukraden, ki je več tisoč goldinarjev vreden, da boste povedali, kje je.«

Kmet pogleda kočijo in reče: »Tu noter jaz ne sedem, zakaj tam mora biti pozlačeno, kamor bom jaz roke položil.«

Kočijaž se obrne nazaj s kočijo, da mu jo gospod pozlati tam, kamor bo kmet roke položil. Potem pride drugič po čarovnika.

Kmet se vsede v kočijo in se pelje tja v grad. Ide v sobo, v kteri je bilo več gospodov, ki so vedeževali, kje bi bil prstan. Vsede se med nje in tudi vzame svoje bukve v roke, pa ta ubogi siromak jih sprostre narobe. Gospodje se spogledujejo in se mu posmehujejo pa po nemško govorijo.

On jih je pa nekoliko razumel in je rekel: »Jaz ne bom tukaj

52

vedeževal, pojdem sam v svojo sobo, da me nobeden ne bo motil. In pa tam druzega ne bom, kakor pečene piške jedel in pa najbolje vino pil.«

V to sobo, ko je bil sam, mu prinese kuhar bokal vina, najboljše starine in pečeno pišče. Kočijaž pa zleze v peč ter posluša, kaj bi kmet sam s seboj govoril. Čul je, da je rekel: »Hvala bodi Bogu, jednega že imam!« Kočijaž, ki je bil v peči, pride ven in kuhar ga vpraša: »Kaj je govoril kmet?« Kočijaž mu pove: »Rekel je, hvala bodi Bogu, jednega že imam.«

Ko kmet vino popije in pišče poje, nese mu kočijaž drugi bokal vina in pišče na pladniku. Kuhar pa zleze v peč poslušat, kaj bo kmet sam s seboj govoril. Čutil ga je, da je rekel: »Hvala bodi Bogu, imam že drugega na dilici.«

Ko pride iz peči, vpraša ga kočijaž: »Kaj je rekel kmet?« Kuhar mu pravi: »Rekel je, hvala bodi Bogu, imam že drugega na dilici.«

Oba se močno prestrašita, zakaj kočijaž in kuhar sta ukradla prstan. Mislita si, da je čarovnik zvedel in govoril o njiju, zato rečeta: »Povejva mu, če naju izda, bova hudo kaznovana.« Potem gresta tiho k njemu v sobo in mu povesta: »Vi dobro veste, da imava midva gospojin prstan.« Kmet pravi modro: »O da, dobro vem!« Mu rečeta: »Vam ga dava.« »Le dajta ga!« resno odgovori. On ga vzame, vstane, pogleda skoz okno na dvor, kjer je bilo mnogo perotnine, kakor kure, race, gosi. Reče kuharju: »Največjo gosko ujemi ter mi jo prinesi gori!«

Ko mu jo ta prinese, vzame jo kmet v roke, prekluni jo in jej zamaši prstan v goltanec, kuharju pa veli: »Nesi jo nazaj na dvor!«

Potem gre kmet med gospode in jim naznani: »Sedaj sem pa že pozvedel, kje je prstan.«

Gospodje se začudijo, kako da bi tak kmet kaj vedel, ki še čitati ne zna, ročno ga vprašajo: »Kje je?« Kmet reče: »Poglejmo na dvor!« Pogledajo in kmet pokaže: »Onale goska ga ima v goltancu, ki ima rudeč trak na nogi.« Gredo, ujamejo jo in jej odsekajo vrat, pogledajo in res je bil prstan notri.

Z gospodom sta se bila dogovorila za sedem sto goldinarjev, če

53

pove, kje da je prstan. Ta mu zdaj reče: »Čakaj, ti kmet! Ti si mene nagnal, da sem moral kočijo pozlatiti, kamor si roke položil, jaz ti bom pa nagnal drugo.«

Prinese mu pokrito skledo na mizo in reče: »Ti si uganil, kje je prstan, gotovo boš tudi uganil, kaj je v tej skledi, če ne, boš dejan ob glavo.«

Ta ubogi kmet se je pa pisal »Rak.« V velikih skrbeh je sedaj, nasloni se na mizo, pa z rokami svojo glavo podpre in vzdihuje natihoma: »O ljubi moj Rak, kaj bo pa sedaj s teboj?«

Gospod, zaslišavši besedo »rak«, misli, da je kmet uganil in zavzet zakliče: »Glejte ga vedeža, že ve, je že uganil, da so raki notri.« Gospod odkrije skledo in kmet vidi, da so res raki notri. Bilo mu je, kakor da bi se mu bil kamen od srca odvalil in sam pri sebi je dejal: »To je že Bog tako dal.«

Vzame denar, ki mu ga je gospod pošteno po dogovoru naštel, gre domov in ko pride, reče ženi:

»Vidiš, draga moja, sedaj bova pa lahko živela, sem jo pač drugače zasukal.«

lože (lažje)

54

O prevzetni nevesti

Jedenkrat je živel moder marlivi princ, ki je podedoval po svojem učetu veliko kraljestev ter mnogo podložnikov. Razglasil je, da naj se use ženske v njegovem kraljestu, ktere so se namenile omožiti, fotografirajo ter mu potem pošlejo slike, da katera mu bode dopadla in znala bolje modro odgovoriti, njo bode on potem ozel za ženo. Podložnice izpolnijo njegov ukaz. Izberi si najgoršo ter jej sporoči svoj pozdrav, da bi bila njegova zaročenka. Ona se njemu ošabno nezaj odreže, da ob njega ne obriše čevljev. Nejovolen je bil in ni vedel, kaj bi počel, da bi ošabnico naučil, kako se občuje z ljudmi ter služi ljubi kruhek. Z glave dene kraljevo krono, oblejče delovsko sukno, uzame v roke popotno palico ter dene tri prstane v žep. Potem se poda v tisto graščino, ki je bila ošabna njegova izvolenka doma. Ponudi se za vrtnarja; ki ravno niso imeli imenavanega posla, ga precej sprejmejo. Pohleven, obogliv, z eno besedo imel vse lastnosti dobrega posla. Tako so bili ž nim zadovolni bolje, ko z drugem enake vrste delavci. Neki večer, ko pride v sojo sobo spati, si domisli: »Moram si prstane premeniti.« Izsname tistega ter ga položi na okno, ki se je svetil, kakor zvezda. Pri grašini so živeli tri hčere in najmlajšo bi on rad za ženo. Ta večer se je najtastarša sprehajala zunaj graščine, kar zagleda, ko se je svetilo nekaj v oknu, v kteri sobi je bival mladi vrtnar. Ona se poda v imenovano sobo ter ga radovedno praša: »Kaj se na tvojemu oknu tako lepo sveti kakor zvezde?« On jej pokaže prstan. Ta prstan je nje tako dopadel, da ga je začela kupovati od jega. On jej je pa rekel, da drugače ji ga ne da, ako mu reši zagonetko! »Kaj je ostalo na križu, ko so doli izsneli Kristusa?« Ona mu je ročno povedala: »Svetost.« Dobila je prstan. Drugi večer je pa dal na okno tistega, ki se je svetil kakor mesenc. Sredna hčer se je zunaj graščine sprehajala zvečer, ko zagleda na oknu nekaj, kar se je svetilo kakor mesenc. Jo je skrbelo in je menila: »Kaj bi to moglo biti, ko se sveti na oknu tako kakor mesenc.« Ona se poda v sobo in praša vrtnarja, kakor perva, in potem ga

55

praša, če ga proda in koliko bi hotel za jega. On jo praša, če mu ve sledečo zagonetko: Kaj je Marija storila, da je zdaj v nebesih, ko bi bila katera druga mati bi bila pogublena? Da je svojega sina molila za Boga! Ko mu je princezinja tako modro odgovorila, koj jej poda prstan. Tretji večer je dal tisti prstan na okno, ki se je svetil kakor solnce. Ta večer se je najmlajši kraljičina sprehajala ob graščini, ko zagleda v vrtnatjovemu oknu, ki se je nekaj svetilo kakor solnce. Ročno gre gori in praša vrtnarja: »Kaj imaš na oknu, ki se sveti kakor solnce?« On jej pa pove ter pokaže prstan. Ona ga začne od njega kupovati. On ga ne da drugače, da mu pove, po kateri poti pridejo svatje po nevesto. Ona mu precej pove, da po sedmi, ker je sedmi zakrament sv. zakon, ročno jej poda zahtevani prstan ter jo praša, če bi hotela biti njegova žena. Ona mu reče, da to se lahko zgodi pozneje. Potem jo je on večkrat nagovarjal, da bi šla ž nim na njegov dom. Sčasama jo je on h temu pregovoril ter se podasta jedenkrat v vrtnarjevo domačijo. Ko prideta daleč od doma, on utaji svoj denar ter jej reče, da ga več nima, njeniga sta kmalo potrošila. Ko prideta v neko mesto, reče jej on: »Tukaj boma mogla iti prositi, ker nama je pošel denar in brašno.« Zdaj sta šla vsak po eni strani ulic. Na drugem koncu, kakor sta se zmenila, sta se zopet sešla. Ona ko je prišel tje je sedela na enimu kamnu ter krajcerje štela, ki jih je priprosila pri osmilenih ljudeh. On jej je potrdil in pokazal, ko je na tihem desetak zmenal, da je še več dobil. On ni prosil, je šel v kasarno ter ondi od vojakov kupil komisa (kruha). Zdaj se podata naprej, prideta v drugo mesto, pošel jima je zopet živež in denar. On jej reče, dobra je beračija pa ljudem, ko so tudi ubogi na smema biti nadležna rajši prodajva prstane in uhane! Ona je zadovolna s predlogom. On nese te reči prodajati po mestu. Ni jih prodal, skrivaj uteknil v žep. Nje povedal, da jih je prodal za pet kron. Za božjo voljo, se začudi ona, sto kron so velali. Ti jih daš tako vredno. Podasta se naprej prideta v treto mesto, do tu jima je zopet pošelo brašno in denar. Menita se, kaj bi počela. On jej svetuje, prodaj iz vratu zlate koravde, usaj jih ne potrebuješ, ko popotujeva, kakih pet kron lahko dobiva za nje. Ona mu jih da, da jih nese prodajati po

56

mestu. Ni jih prodal, skrije jih v potno torbo in nje reče, da jih je prodal za pet kron. Ona se začudi in je djala: »Dvesto kron so velali, ti jih daš tako vredno. Kam pridema.« Ko potem prideta do neke raztrgane hiše, ji on reče, da je to njegov dom, tukej nama, reče, ne bo za živeti, rajši pejva po svetu. Prideta v neko mesto, blizo on de ker je bil on dama. Najmeta hišo, jej kupi polonjak vina in reče: »Gostilno bova napravila, to bo za tebe kratkočasno življenje in točenje prinaša precej dobička!« On se poda na sprehod, gre na tihem v kosarno ter reče vojakom, da tukej in tukej ena gospodina je novo gostilno napravila, pojte tjekej pijte in jejte na zadne, ko bi menili plačati se stepite!« Vojaki radi tako naredijo. Zvečer, ko pride dam, jo ročno praša, kako je točila. Pove mu, da je bilo prav fletno, vojaki so bili prav židane volje, da nazadne, ko bi imeli plačati, so se stepli ter jej posodo podrobili mize in stole preobernili. S tem že ne bo nič, jej reče on, kupu ti bom črnila ter pojdeš na trg ondi boš črnila vojakom škorne, pojdem jim v kosarno povedat, da jih črniš po reparji. On se poda drugi dan na sprehod, ona pa na trg. Zvečer jo praša: »Koliko je kaj prislužila?« Ona se zelo pohvali, da to je prav dober zaslužek. Drugokrat ji kupi loncev, skled in piskrov. Pravi, to bo dobra kopčija, ker posodo potrebujejo pri vsaki hiši. Ona je zadovolna z nasvetom. Drugi dan gre žena z lonci na trg, on pa na sprehod, kolikor voznikov vrajma na cesti, vsakemu naroči, da naj kateri bo pelal skuz trg, naj pelje črez posodo, ki jo ta in ta ženska prodaja, da se ji podrobi. Ona je lonce en čas dobro prodajala, kar pridrvijo vozniki ter jej večidel vso posodo podrobijo. Ona je klicala in upila: »Stojte! Stojte!« Vozniki so storili, kar jim je naročil gospod. Zvečer ko pride dam, se je ona jokala ter mu začela tožiti, kako so svojoglavni vozniki peljali vozove in konje črez posodo, da so ji vso podrobili, da poprej jo je dobro prodajala. »Kaj bova zdaj počela?« jej on sočutno reče: »Denarjev nimam več, zaslužka ni. Pojdeva prosit.« Juter je tu in tu vezitenga, gotovo bova kaj dobila, da se preživiva. Podasta se drugi dan, kakor sta se zmenila zvečer na pojedino ali

57

veselico v graščino. Prineso jima za jesti kaše eno skledo, bokal vina za piti. On je jedel in pil malo, njo je silil, da je jo opijanil. Kašo sta v malho djala prav jej: »Le uzemiva kašo, pride nama k dobrem, ko gratama lačna.« Ko je jo že malo opijanil, jo je začel nagovarjati, da sta šla plesati v drugo sobo. On jej na tihem prereže malho, tako da ko plešeta babna kašo raznaša po sobi, da so se drugi gostje smejali na glas. On si misli: dosti je tega. Pelje jo v drugo sobo, tukej joj postrežnice preoblječejo v kraljevo obleko. Ravno tako je tudi sam zmenjal popotno obleko s kraljevo. In se ji je dal spoznati in pa povedal jej je, da ji je jedenkrat pisal. Si mi nezaj pisala, de še noge ob mene ne osnažiš. Poglej, koko si zdaj za mano hodila!

Zarečeniga kruha je ved'no več povžitega, kakor rečeniga!

so velali (so bili vredni), raztegnane hiše (propadajoče hiše), osnažiš (obrišeš), malho (vrečo), gratama (postaneva), zagonetko (uganko), najgoršo (najlepšo), izsname (vzame), brašno (moka), jej (njej), vezitenga (pojedina), mesenc (mesec)

58

Kazalo

KNJIGI NA POT ........................................................................... 6

OSREČENI TEŽAK ................................................................... 10

KAKO JE GOLJUF VRAGA PREKANIL ................................ 12

PRIPOVEDKA OD TREH KMETOV ....................................... 13

OD PREBRISANE DEKELCE................................................... 16

OČE IN NJEGOVI TRIJE SINOVI ........................................... 19

O TREH BRATIH ....................................................................... 20

KATERI BO DOBER GOSPODAR ........................................... 29

OČE IN NJEGOVI SIN .............................................................. 30

ZAPOTREBA .............................................................................. 31

MI, TRIJE BRATJE ................................................................... 33

PRIPOVEDKA OD FANTA, KI JE Z MAČKAMI ORAL....... 36

O LEPI KRALJIČINI ................................................................. 43

O ZAKLETIH BRATIH IN O IZDANIH GOSPODIČINAH ... 45

KMET – ČAROVNIK ................................................................. 50

O PREVZETNI NEVESTI .......................................................... 54

KAZALO ..................................................................................... 58

ZAKLJUČEK .............................................................................. 59

59

Zaključek

Izziv zbiranja

sam po sebi ne bi bil dovolj.

Za nastanek te knjižice je bilo potrebno

še nekaj več. Zato zahvala

podjetju MRU d.o.o., ki je v celoti sponzoriralo

izdajo te knjižice. S svojo široko ponudbo iz

okoljevarstvenega programa skrbi za kakovost zraka

v našem bivalnem okolju in tako tudi za našo prihodnost, ob tem pa se zaveda

pomena naših korenin:

Samo kdor vidi svoje korenine, premeri debla moč in vej višine,

ta vidi, kako visoko je nebo.

60

Kje in kdaj so bile te pravljice prvič objavljene: Osrečeni težak Slovenske večernice, 1888

Kako je goljuf vraga prekanil Slovenske večernice, 1888

Pripovedka od treh kmetov Koroške bukvice, 1887

Od prebrisane deklice Slovenske pripovedke iz Motnika, leta 1874

Oče in njegovi trije sinovi Ljubljanski zvon, 1884

O treh bratih Ljubljanski zvon, 1887

Kateri bo dober gospodar Novice, 1880

Oče in njegov sin Slovenske pripovedke iz Motnika, 1874

Zapotreba Slovenske pripovedke iz Motnika, 1874

Mi, trije bratje Veronika z Malega gradu, 1999

Pripovedka od fanta, ki je z mačkami oral Ljubljanski zvon, 1884

Kmet - čarovnik Koledar družbe sv. Mohorja, 1891

O prevzetni nevesti Pravljica in stvarnost, 1995