Odkrivajmo neznano

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AŽ E N E • O T R O C I

odkrivajmo neznano!

J U N I J 1 1

ddOO MM

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

DRUZ_priloga_26.indd 1 17.06.11 15:54

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Simon Čertov [email protected]

U V o d n I K

Ritem življenja

Končno. Od vseh – učiteljev, učencev, staršev, otroških vzgojiteljic in otrok, ki hodijo v otroški vrtec – težko pričakovane počitnice se bližajo. Končno dolgo spati, uživati mir, hoditi zvečer pozno spat, nobenih domačih nalog, nič učenja za izpite, nobenih predstojnikov. Končno čas za stvari, ki že dolgo čakajo, da jih postorimo: čas za vrt, za morje in planine, za kulturo in potovanja. Končno čas za prijatelje in otroke, za zakonskega partnerja ...”Vse ima svoj čas,“ beremo v svetopisemski knjigi Pridigar. Tam je opisan ritem življenja: “Je čas sajenja in čas ruvanja nasada ... čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.” (Pridigar 3,18)Napetost, sprostitev, vdih, izdih – počitek. Trojni korak dihalnih vaj se da dobro prenesti na naš življenjski ritem. Važno je, da v čas napornega dela vnesemo kratke faze počitka, da nam ob hitrici ne zastane dih. V tem je tudi neprecenljiva vrednost nedelje. Potrebno je, da jo obhajamo skupaj v družinskem krogu, npr. z umirjenim zajtrkom. Nedeljska maša je zame vir moči, kraj in čas notranjega miru. Uvajanje v majhne korake olajša velike korake življenja ter omogoča življenje v času dela in počitka. Ni čudno, da je za mnogo družin čas dopusta naporen, ker si v vsakdanjiku le malokrat vzamejo čas za pogovor in skupno življenje. Ob poklicni (delovni) preobremenitvi odraslih in preveliki organiziranosti otrokovega prostega časa (tečaj jahanja, pouk klavirja, športna dejavnost ...) ostane le malo časa za skupno življenje. V družinah se je treba zavestno potruditi za redne čase skupnega življenja. Kdor neprenehoma dela, se le težko umiri in težko odpočije. Telo in duša pa po napornem delu potrebujeta čas počitka in miru. V Drugi Knjigi kraljev opisuje ne znani pisec zgodbo preroka Elija. Po navideznih uspehih, velikih razočaranjih in nadčloveških naporih za svojega Boga ga Elija na gori Horeb ne sreča v viharju, ne v potresu in ne v nevihti, temveč v rahlem šepetu vetra. Dopustimo, da se ob nenehnem nemiru in delavnosti vsakdanjika naseli v nas mir, in dovolimo, da nas Bog nagovori s tihim glasom.

S čolnom na planiniVčasih je treba samo malo fantazije in čoln tudi na planini lahko opravi svojo nalogo. Na fotografiji »veslajo« otroci na brški planini nad Šmohorjem v Ziljski dolini.

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

Odkrivajmo neznano!

j u n i j 1 1

iiddii MM

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

p r e d S t A V l j A M o

Kekčevi izletiKdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog. Je zapisal Kajetan Kovič v svoji Kekčevi pesmi. Lahkih nog se odpravljajo v hribe tudi družine in ob prepevanju Kekčeve pesmi laže mojstrijo višinske razlike. V založbi Mladinske knjige je izšel priročnik, s katerim se boste lahko odpravili na 50 enodnevnih družinskih potepov po najlepših hribih in planinah Slovenije. Več kot prijetno vabilo na take izlete je knjižica Kekčevi izleti, v kateri je opisanih 50 potepanj po slovenskem sredogorju. Poti niso povsem enostavne in kratke, vsaki opisani poti so priloženi pregleden zemljevid, vsaj ena fotografi ja in osnovni podatki: nadmorska višina izhodišča in cilja, višinska razlika, čas, ki je potreben za pot običajnemu planincu, ter najpomembnejši letni čas za obisk posameznega cilja.

Kekčevi izleti 50 družinskih potepov po hribih in dolinahZaložba: Mladinska knjiga, 2007


3ŠTIRINAJST DNI XIV

Andreja Lepuschitz

p o r t r e t

Srce ji bije za otrokeS temi pojmi povezuje An-

dreja Lepuschitz Teden mladih umetnikov na Re-

brci, ki poteka letos že 32-tič. Ona pa bo letos že 25-tič poskr-bela za program prostega časa. Kot referentko Katoliške otro-ške mladine jo srečujemo na raznih delavnicah, po šolah in farah. Poznajo jo ministranti. Z mrežo številnih sodelavcev pri-pravi vsakoletni Otroški dan, ki je postal – prav po njeni zaslugi – odmeven praznik dvojezičnih otrok in njihovih staršev. Sre-dišče vsega njenega delovanja so otroci. Doživlja jih kot ra-dovedne, odkrite, igrive, spon-tane, neobremenjene, prisrč-ne. Z inovativnimi projekti jih spremlja in spodbuja pri njiho-vem osebnem razvoju. Pri tem jo vodi želja, da bi otroci doži-veli svoje otroštvo enkratno in osrečujoče. Z zanimivimi po-

nudbami jih podpira, da se izo-blikujejo v samozavestne in od-govorne osebnosti. Da spoznajo Cerkev kot veliko družino ve-rujočih. Vsebinsko izdelane projekte in aktualne tematike, ki jih izvaja med letom, rada da na voljo skupinam in faram.

Dva počitniška tedna na Rebrci sta zanjo in sku-pino spremljevalcev

nekaj izrednega. Otrokom – mladim umetnikom – spreme-ni rebrško komendo v kraj do-brega počutja. Z otroki preživi oba tedna in jim sestavi pester spored dejavnosti v prostem času. Z njimi se veseli uspehov, jih podpira v domišljiji in nav-dušuje za ustvarjalnost. Igre in pogovori ustvarjajo skupnost, v kateri se otroci počutijo pri-jetno. Kadar pa obide kake-ga otroka domotožje, je Andre-

ja najboljša tolažilka. Tematsko oblikovani večerni sporedi po-vežejo otroke, spremljevalce in umetnike v veliko družino. V oazi miru – kakor imenuje ve-černo molitev – se otroci pomi-rijo in odkrivajo Božjo bližino.

Andreja Lepuschitz po-skrbi za pravi okvir – znotraj njega pa ume-

tniki ustvarjajo z otroki. Glasbeniki, plesalke, lutkar-ji strnejo delo v prikupno pred-stavo, ki je jedro zaključne pri-reditve. Pesem, ples in lutke zaživijo na podstrešju rebrške komende. Otroški obrazi žarijo od veselja. In ko odhajajo otro-ci s Tedna mladih umetnikov, Andreja Lepuschitz v mislih že kuje nove načrte za otroke, za katere bije njeno srce.

Teden,

edinstven,

razgiban,

enkraten,

nebeški,

melodije,

lutke,

Anica,

doživetja,

inovacija,

hvala,

umetniki,

metafora,

energija,

to in ono,

narava,

igra,

kreativnost,

vzgojitelji. Micka Opetnik



V začetku počitnic si zaželimo »lepe počitnice«. Kaj je osnova za lepe počitnice?Toni Wimmer: Vprašanje je, za koga naj bodo počitnice lepe. Naj bodo počitni-ce lepe za majhne otroke, za mladince ali odrasle. V teku življenja se slike o le-pih počitnicah spreminjajo. Za mladince lahko pomenijo lepe počitnice potova-nje s prijatelji, za odrasle je to lahko kul-turno potovanje, za otroke je to morda preprosta igra ob potoku.

Počitnice so čas, ko stopimo iz vsakdanji-ka. Kakšne naj bodo počitnice, da se ta že-lja uresniči?Toni Wimmer: Počitnice pomeni-jo: hura, pomenijo prosti čas, pomeni-jo prostost, ni treba hoditi v šolo, sko-raj nobenih obveznosti – to je signal za počitnice. Toda kaj naredimo s to pro-stostjo, da bodo otroci ob pogledu nazaj imeli občutek: nekaj smo doživeli, se ne-kaj novega naučili, pridobili smo si iz-kušnje? To je zelo različno, odvisno od otrokove starosti. Če so to otroci, ki obi-skujejo otroški vrtec ali so še mlajši, je važno, da doživijo poletno dogodivšči-no. Čutiti morajo sonce, naravo, dožive-ti in otipati pesek, kamne, barve narave. Otroci morajo odkrivati naravo, okolje. Učijo se hoditi in govoriti, učijo se vo-žnje s kolesom in plavanja. Z vsakim no-vim odkritjem je njihov horizont večji. Tako menim, da so počitnice za otro-ke v prvi vsti odkrivanje okolja. Zago-varjam, da se z majhnimi otroki ne od-pravljamo na dolge vožnje z avtom ali na

dolge letalske polete – to za otroke niso počitnice. Otroške počitnice so – širi-ti obzorje, odkrivati naravo in okolje, ob vsakem vremenu. Ljudje smo del nara-ve. In kot taki se najbolj začutimo in do-življamo v naravi – ko nekaj posadimo, gledamo, kako raste. Se igrati ob poto-ku, barvati kamenčke, iz kamnov gradi-ti stolpe ali kamnite možičke. Pred krat-kim sem bil na Baltskem morju. Stal sem na obali in občudoval te kamnite možič-ke. Tudi sam sem jih začel graditi in se tako vključil v kreativnost ljudi, ki so bili pred mano na obali. Cela obala je bila polna te kreativnosti, ki so jo ustvari-li ljudje. To hočejo tudi otroci. To so za-nje počitnice.

Kako bi opisali zavestno oblikovane po-čitnice ?Toni Wimmer: To niso počitnice, v ka-terih otrokom ponujamo ves čas po-čitniški program. Zavestno oblikova-ne počitnice – to pomeni otrokom dati prostost. Otroci potrebujejo prostore, kjer lahko ustvarjajo – se igrajo, brklja-jo in kjer jim ni treba vsakič za seboj po-spraviti. Red ni najvažnejši pri taki igri. Kako beremo: Bog ljubi nered. Bog je umetnik. Potrebno je malo nereda, samo v tem neredu lahko otrok ustvarja. V po-čitnicah je čas za nekaj takega nereda v otroških sobah, kjer obleži igra ali br-kljanje na mizi in čaka, da to otrok na-daljuje drugi dan. Sam sem doraščal kot otrok učiteljev. Šolski razredi so bili naše počitniške igralnice. Na mizi je bila cele tedne dolgo razprostrta igra DKT,

Potok šumi, veter

piha, rože razsi

pavajo svoj vonj,

sonce toplo ogre

va obraz. To so

pravi spomini na

počitnice. Take naj

bodo tudi počitnice

za otroke, pravi

v pogovoru Toni

Wimmer, ki rad

dela z ljudmi in se

za vsako srečanje

dobro pripravi. Pri

tem ga vodi ra

dovednost, kakšen

je moški, je ženska,

je mladinec in otrok

v svoji enkratnosti.

Pripravila M i c k a O p e t n i k

pocitnice – odkrivanje okolja

ˇV Ž A r I Š C Uˇ


XIV 5ŠTIRINAJST DNI

ki smo jo vedno nadaljevali – ker je bila vedno pripravljena za nadaljeva-nje. To omogoča, da drugi dan z novi-mi idejami nadaljujemo igro, oziroma jo lahko tudi drugače gledamo.

Kakšno vlogo igrajo počitniške koloni-je z najrazličnejšimi težišči?Toni Wimmer: Važno je, da v počitni-cah otroci svoji starosti primerno za-pustijo domače zidove. Otrok, ki obi-skuje otroški vrtec, lahko kdaj prespi pri prijateljih in doživi, kako živijo v drugi hiši. Ljudskošolski otrok se lah-ko odpelje na počitnice z ministran-ti ali skavti. Važno je, da imajo ob tem starši dober občutek, da imajo otro-ci tam dobre spremljevalce. Če je to na lepem kraju – več otrok ne potre-buje. Za večje otroke je to InterRail – odkrivati svet, spoznavati druge de-žele. Živimo v Evropi, ki jo sestavlja mnogo narodov. Potovanje omogoča spoznavanje drugih narodov, njiho-vih posebnosti. Spoznavanje drugih ljudi odpira pogled in zbuja spoštova-nje. Otroke lahko samo spodbujamo, da se z veseljem odpravijo na taka potovanja.

Kaj pomeni za otroke preživeti del po-čitnic v veliki skupini, na taborjenju ali v počitniški koloniji?Toni Wimmer: V velikih skupinah na-stajajo vedno podskupine. Vsak člo-vek potrebuje pregledno število ljudi, s katerimi se druži. Če se odpelje-

mo z otroki na taborjenje, sestavljajo podskupino otroci, ki so skupaj v šo-toru. Če otrok v okviru velike skupi-ne nima možnosti, da se v podskupini udomači, se bo bal. V majhni skupi-ni pa otrok najde svoj prostor, se po-čuti doma, je zanj vse pregledno. Čim manjši so otroci, tem manjša naj bo skupina. To pa velja tudi za odrasle. Če se sreča 100 ljudi, si bomo poiskali znance in z njimi skupaj sedli k mizi. To je ista dinamika.

Velika je ponudba počitniških delav-nic, kolonij ali taborjenj. Včasih na-staja vtis, da pošiljajo starši otroke od enega počitniškega tedna do drugega. Kako naj ravnajo starši ob veliki po-nudbi?Toni Wimmer: Boljše je iti na počitni-ški teden kot sedeti doma pred televi-zorjem. Najslabša oskrbnika otrok sta televizor in gameboy. Otroci iščejo spremembo. Filmi ali igre so najbolj preprosta stvar za dosego te spre-membe. Otrok v postelji upravlja da-ljinca ali s palcem igra igrico na ga-meboyu. To zadostuje otroku, če nima drugega materiala za igro in če staršev ni doma. Iz izkušnje vem, če si z otroki na poti, z njimi preživljaš dneve polne doživetij, otroci pozabi-jo na televizor in gameboy. Pozabijo, ker je stvarnost, katero otipajo z ro-kami in nogami, napolnjena z emoci-jami. Ta uspeh je tako močan, da jim ga moramo omogočiti. Boljše je otro-

ke poslati na počitniške tedne, kot da sedijo sami doma in jim je dolgčas. To je za otroka najhujše.

Čas počitnic je čas igranja. Kakšen po-men ima za otroka igra v skupini?Toni Wimmer: Igra v skupini ima po-sebno mesto, ker mora otrok v njej vedno znova najti svoj prostor. Pri tem je važno, da so igre take, kjer vsi zmagajo. Skupno doživetje je v takih igrah važen princip. Doživetje je va-žnejše kot rezultati. Če opazujemo majhne fante, ki se žogajo – pri njiho-vi igri gre za skupinsko doživetje, za gibanje. Drugi dan ne vedo več, kdo je prejšnji dan zmagal. Tudi ni važno. Za take skupinske igre je na trgu ve-lika knjižna ponudba. Priporočam, da ljudje kupujejo le tiste knjige, ki jih res potrebujejo. Dober naslov je: www.ökotopia-verlag.de, ki ima množico priporočljivih knjig. Kakšen nasvet bi dali za počitnice?Toni Wimmer: Očetje naj izrabijo čas počitnic, da sami z otroki kaj doživi-jo in ukrenejo. Otroci tako redko do-živijo očete. Popoldan z očetom v gozdu, sprehod ob potoku, noč v šo-toru. To so važna doživetja za otro-ke. Posebej za fante od šestega leta pa tja do pubertete je važno, da doživijo očeta tudi kot kreativnega. Ogled fil-ma ali vožnja z avtom – to je prema-lo. Otroci morajo ob igri otipati očeta. To velja predvsem za sinove, a tudi za hčerke.

Toni Wimmer, socialni pedagog, živi z družino na Dunaju. Je voditelj tečajev za animacijo, pedagogiko prostega časa, skupinsko delo, sistemsko pedagogiko. Poleg tega je trener za mladinsko delo in kreativne metode izobraževanja. Vodi svetovanja za posameznike, pare in družine.

V družbi pa se danes mnogo dela, ki je po-trebno za medčloveške odnose in socialno var-stvo, porine na ramena prostovoljnega dela.



Pripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

11. teden jezika in športa, ki ga prire-jata Slovenska športna zveza in Kro-na, bo letos potekal od 7. do 12. avgu-sta v Mladinskem centru na Rebrci. Ta tabor organiziraš že 10. leto. Kaj vse je tvoje delo? Kaj tam čaka dekle-ta in fante? Stefan Hribar: Poleg nogometa, košar-ke in odbojke smo letos dodali še lah-ko atletiko. Otroci in mladinci, v sta-rosti med 6 in 13 let, smejo vsak dan znova izbirati panogo. Pri jezikih pa imamo jakostne skupine. Poleg teča-ja slovenščine ponujamo spoznava-nje italijanščine. Dodatno pa se bodo mladi športniki ukvarjali z medijski delom, torej kako nastopati v javno-sti in dajati intervjuje. Ob večerih je pripravljen pester in lušten program, igre in zabave. V ozadju je moje delo, da zberem eki-po okoli desetih pedagogov in vzgoji-teljev, da skupaj oblikujemo program tega tedna, da v okviru naših financ optimalno in dokaj plodno izčrpam vse možne ponudbe. Moram imeti na razpolago alternativne prostore ob slabem vremenu, telovadnice v Žitari vasi in Železni Kapli, pripravljam za vse pisane majce z napisi in tako da-lje. Organiziram tudi vsako leto pro-fesionalce, da pridejo na obisk.

Na Rebrci je ponudba za mlajše, v Ce-lovcu pa pripravljaš teden za starejšo mladino. Kakšna je tam ponudba?Stefan Hribar: Ta vsakoletni champ košarke v Mladinskem domu letos pripravljam sedmič. Namenjen je igralcem od 13. do 18. leta. Je to šola-nje na zelo visokem in profesionalem nivoju, tako da prihajajo k nam igral-ci iz cele Avstrije in iz Slovenije. Po-nujamo vrhunske trenerje, videoa-nalize, splošno znanje, vsakodnevne teste in tudi tečaj slovenščine. To po-meni vsak dan osem ur intenzivnega dela za udeležence in zame nepresta-ne pogovore in pa seveda tudi osebna srečanja in hec.

Od 9 tednov počitnic imaš dejansko le 3 tedne oddiha. Zakaj to počneš? Kaj ti pomeni to delo z mladimi?Stefan Hribar: Ja, res je, da sem de-jansko le 3 tedne na oddihu, pri če-mer je moj telefon vedno vklopljen in imam kljub temu vedno znova po-govore glede na organizacijo. Poleg tega sem pa pristojen tudi za igralce KOŠ-a in sem vedno v stiku z igral-ci, pripravljam sezono. Zame je delo z otroki in mladinci najbolj važno in dragoceno v mojem življenju. Osre-čuje me, da smem spremljati mlade v njihovem razvoju in napredovanju in sam veliko dobim nazaj od njih. Uži-vam v družbi vseh prizadevnih pe-dagogov in trenerjev ter vzgojiteljev, ki so mi prijatelji in s katerimi smem delati intenzivno in uspešno. Mla-di mi dajejo spet ideje za naprej, mi zbujajo vizije in mi dajo vedeti, da je bistvo v tem, da rastemo naprej, da prekoračimo vedno znova svoje meje, da se borimo in premagujemo pora-ze, da delamo naprej. Šport je pri-spodoba za življenje, morda še pose-bej za življenje koroških Slovencev. Skušam biti čim bolj povezan z mla-dimi, še posebno z igralci in se vese-lim vseh osebnih vezi, vseh globokih pogovorov, vseh skupno rešenih te-žav. Tako zelo sem ponosen na sedaj že mlade može, ki so prehodili z me-noj dolgo košarkarsko pot in so zra-stli v globoke osebnosti, polne samo-zavesti in profila.

Šport in jezikiM a g . S t e fa n H r i b a r , s t a r 3 6

l e t , d o m a v G l u h e m l e s u p r i Š t . p r i m o ž u ,

p o r o c e n , s i n J o n a ( 3 ) ; u c i t e l J z a Š p o r t n i i n

k u lt u r n i m e n e d ž m e n t n a d v o J e z i c n i t r G o v s k i a k a d e m i J i t e r z a t e l o -va d b o n a n o v i s r e d n J i

Š o l i Š t . p e t e r v c e l o v -c u , m e n e d ž e r i n t r e n e r

ko Š - a

ˇˇ

ˇ

V Ž A r I Š C Uˇ


XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Prekomejno druženje mladih

Letos poteka 41. kolonija mladih. Ka-tera zamisel je bila odločilna za nasta-nek likovne kolonije?Janko Malle: Združevati mladino to-stran in onstran meje na osnovi slo-venskega pogovornega jezik in likov-nega ustvarjanja. Zamisel je nastala v Osnovni šoli Vuzenica. Njen pobu-dnik je bil slikar Štefan Kresnik, po rodu Kapelčan. Povezal se je s Slo-vensko prosvetno zvezo in tedanjim predsednikom Hermanom Velikom, ki je imel razumevanje za tako akci-jo. Takratne okoliščine niso bile ugo-dne. Meja je bila bolj ali manj zapr-ta in skepsa na koroški strani je bila velika, da taka kolonija ne bo uspe-la. Dejstvo je, da je bila likovna kolo-nija v Vuzenici leta 1970 prva koloni-ja mladih, ki je povezovala slovenske otroke z obeh strani meje.

In kako se je ta projekt razvijal?Janko Malle: Dvajset let je likovna ko-lonija potekala v Vuzenici. Korošci, ki smo od vsega začetka sodelova-li pri tej počitniški akciji, smo izra-zili željo po spremembi kolonije. In tako je leta 1991 postala likovna ko-lonija krožna kolonija. Prvič je pote-kala v Kulturnem domu na Radišah. Leta 1992 je kolonija potovala med Slovence v Italiji, kjer je organiza-tor kolonije Zveza slovenskih kultur-nih društev, leta 1993 med Slovence v Porabje. Tam jo pripravlja Zveza Slo-vencev na Madžarskem. Leto navrh

pa spet v Vuzenico, in krog se je zno-va začel.

Kako poteka danes likovna kolonija?Janko Malle: Danes ponujamo otro-kom poleg likovne vzgoje predvsem možnost druženja. V popoldanskih urah spoznavajo neposredno okoli-co, peljemo jih na izlete. Letos, ko bo kolonija v Št. Janžu v Rožu, se bomo z udeleženci odpravili v Expi v Šmar-jeti, da bodo otroci spoznali to zani-mivost. Najvažnejša zamisel, ki velja od samega začetka likovne koloni-je, pa je druženje mladih ob likovnem ustvarjanju in slovenskem pogovor-nem jeziku. Udeleženci kolonije sta-nujejo pri svojih vrstnikih. Njihovi starši pa so gostitelji otrok iz drugih krajev. Tako nastaja večja poveza-nost in identifikacija z likovno kolo-nijo. Nastajajo prijateljstva, ki držijo desetletja.

Likovna kolonija je namenjena otro-kom od 10. do 15. leta. Od kod prihaja-jo otroci? So vmes tudi taki, ki jim po-čitniška ponudba tako ugaja, da se je udeležijo večkrat? Janko Malle: V Št. Janžu bo letos 40 do 50 udeležencev. Od tega je polovi-ca otrok iz države gostiteljice. Tako ima letos 20 koroških otrok možnost, da se udeležijo likovne kolonije. Pre-ostala mesta razdelimo: 6 do sedem jih pride iz Italije, 8 iz Vuzenice, dru-gi pa pridejo iz Porabja. Izkušnja pa

kaže, če gre otrok enkrat v kolonijo, gre večkrat. Seveda so tudi izjeme.

Za letošnjo likovno kolonijo v Št. Jan-žu so razpisana področja: slikanje, ri-sanje, grafika in kiparstvo. Kdo so li-kovni pedagogi, ki bodo delali z otroki?Janko Malle: Vsekakor bo glavnina pe-dagogov, ki bodo delali z otroki, pri-šla iz Koroške. To je bilo tudi v pre-teklih letih tako, kadar je bila likovna kolonija na Koroškem. Sodelovali so likovni ustvarjalci: Višnjičeva, Mir-ko Malle, Zalika Steiner, oba Krajger-ja. Nekaj pedagogov in mentorjev pa pride iz Slovenije.

So še možne prijave za likovno koloni-jo v Št. Janžu?Janko Malle: Ker je letos kolonija v Rožu, smo se obrnili na slovenska društva v Rožu, da povabijo otroke na letošnjo kolonijo. To pa ne pome-ni, da ne sprejmemo otrok iz drugih koroških krajev. Prijave so še možne. Zbiramo jih po načelu: kdor je hitrej-ši, prej dobi mesto v likovni koloniji.

41. likovna kolonija mladih v centru k&k v Št. Janžu v Rožu. Od nedelje, 14. 8. 2011, do sobote, 20. 8. 2011.Prijave: Slovenska prosvetna zveza, Tarviser Str. 16, 9020 Celovec. Tel.: 046351430022 (do 10. julija 2011)

u va J a t i o t r o k e v d o J e m a n J e i n d o ž i v l J a n J e u m e t n o s t i i n J i h v o -

d i t i k u m e t n i Š k e m u i z r a ž a n J u J e n a m e n l i k o v n e k o l o n i J e , k i ž e 4 1 l e t p o v e z u J e o t r o k e . c e

s o b i l i t o s p r va o t r o c i i z k o r o -Š k e i n s l o v e n i J e , s o s e J i m z l e t i

p r i d r u ž i l i Š e o t r o c i i z i t a l i J e i n p o r a b J a . o c i l J i h i n n a m e n u

u s p e Š n e k o l o n i J e J e s p r e G o v o r i l J a n k o M a l l e , p o s l o v o d J a s l o v e n s k e p r o s v e t n e z v e z e v

c e l o v c u .

Pripravila M i c k a O p e t n i k

ˇ

V Ž A r I Š C Uˇ



Ž e n e S p e C I A lPripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

V prijetni senci lepega dvo-rišča domače hiše na Glav-nem trgu v Železni Kapli, kjer je v pritljičju tudi gale-

rija Forum Zarja, srečam Traudi, kot vedno nasmejano in prisrčno, žarečo od veselja nad delom, ki ga opravlja. Ta čas je precej intenzivno, kajti do-mača folklorna skupina, katere akti-ven član je Traudi od prve ure pa vse do danes, praznuje letošnjega 9. julija 40. obletnico ustanovitve in za ta ju-bilej pripravljajo velik festival in sre-čanje folklornih skupin, poprej pa 5. julija 2011 odprtje razstave o zgodo-vini 40-letnega delovanja folklore v Forumu. Za jubilejni sprevod so po-vabili pobratene skupine, kot so med drugim „Sava“ iz Kranja, „Gozdar“ iz Črne, folklorna skupina iz Preddvo-ra, celovška otroška folklorna skupi-na, domača Landjugend, pa tudi fol-klorni skupini iz Slovaške in Kitajske. Poleg obeh domačih skupin, ki se bo-sta predstavili prvič v novih oblekah, bodo na odru zaplesali tudi „vetera-ni“. „Ja,“ pravi Traudi z nasmehom na ustnicah, „to me posebno veseli, da nam je uspelo sklicati nekaj parov in bomo, kljub našim telesnim me-jam in kljub temu da se bo treba ‚stla-čiti‘ v stare noše, zaplesali. Že pridno vadimo.“ Slovensko prosvetno dru-štvo Zarja vabi po tem lepem popol-danskem praznovanju z okoli 200 na-stopajočimi na tradicionalno veselico „Poletna noč“ pod milim nebom.„40 let folklore je dejansko nekaj edinstvenega in je treba to pošte-no popraznovati. Glavno organizaci-jo imam jaz v rokah, sedaj še enkrat pregledujem vse podatke za razsta-vo in brošuro ter organiziram vse ve-like in drobne stvari za festival. Ena večjih zadev so novi kostumi naših plesalk in plesalcev, ki smo jih naba-

vili oziroma se še delajo. S pomočjo dr. Marije Makarovič smo oblikovali obleke po modelu iz začetka 19. sto-letja. Torej smo najprej iskali od Ma-ribora do Ljubljane primerno ponati-snjeno blago. Obleke nam šiva šivilja v Velenju, primerne čevlje dela čev-ljar v Prekmurju in posebne klobučke za dekleta izdelujejo v Ljubljani. Zelo se že veselim te nove opreme in s tem tudi nove slike naše folklore. Kot plesalka prve ure, ko nas je Leni Kuchar zbrala v skupino in začela z delom, sem zelo ponosna, da negu-jemo to tradicijo do danes in živimo ta zaklad naše domače kulture. Ta-krat smo bili prva slovenska folklora in smo to tudi danes – edina sloven-ska folklorna skupina na Koroškem. Važno mi je, da ostanemo pristni in zvesti naši kulturi in da ne predva-jamo kakšnega umetnega show-a. S tem pokažemo, kdo smo in kaj smo, s tem krepimo našo zavest in identi-teto, s tem živi biser naše slovenske kulture. Tako največ plešemo ple-se iz naših krajev, pa tudi gorenjske in štajerske plese, pojemo pristne do-mače pesmi in s tem ohranjamo šege in navade, dediščino domače zemlje. Ob spremljavi pozavne in harmonike uporabljamo domača glasbila, kot so grablje, perivnik, podkev, kamenčki, orehove lupine in podobno. Ples in petje povezujeta in vključujeta tudi otroke, ki prihajajo iz nemško govo-rečih družin, in sta dober most za so-žitje.“

Po prvih uspehih – med drugim tudi z leta 1971 enkratno uprizorjeno „Kmečko ohcetjo“, pri kateri je so-delovalo nad 50 ljudi – je Leni Ku-char zbrala naslednjo skupino mladih okoli 15 let in jih poslala na tedenski seminar v Preddvor. Traudi je skupi-

Traudi Urschitz, stara 58 let, šivilja in kuharica v pokoju, doma v Železni Kapli, skupaj z Beti Oraže voditeljica otroške in mladinske folklorne skupine Slovenskega prosvetnega društva Zarja v Železni Kapli, kot članica EL je nadomestna občinska odbornica.

Folklora – zaklad domace kultureˇ



no spremljala. Mladinci so bili nad-vse navdušeni in Traudi je postala njihova voditeljica, s kratkimi pre-kinitvami, vse do danes. Tako je fol-klorna skupina iz Železne Kaple ime-la do danes nad 300 nastopov in šest turnej. „Sedaj vodiva Beti in jaz dve skupini, otroke in mladince, in ima-va okoli 25 članov in članic. Podpira naju pa mentorica Mojca Rozman iz Slovenije, bivša plesalka pri ‚Savi‘, in smo izredno prijeten tim. Skupaj raz-vijamo program in nosimo ter izva-jamo naše odločitve. To delo je zame zelo osrečujoče, ker ob mladini osta-jam mlada, ker spoznavam njihov svet in sem soočena vedno spet tudi z njihovim razvojem, ko na primer v puberteti začnejo izbirati, s kom hočejo oziroma nočejo plesati. Fol-klorno skupino doživljam kot veliko družino, s katero sem doživela in do-življam nepopisno lepe čase, sreča-

nja, spoznali smo razne kraje in lju-di, navezujemo stike ter negujemo že dolgoletna prijateljstva. Eden takih dragocenih stebrov je vsakoletna te-denska delavnica v Poreču, kjer vsak dan skupaj delamo in se učimo novih plesov in popoldan uživamo morje in igre in skupen prosti čas. Poletna de-lavnica je vedno nagrada za pridno delo otrok med letom. Vzamemo s se-boj tudi starše in smo s tem zelo moč-no povezani in gradimo za delovanje med letom.“

Močno povezana in zasidrana v ob-činskem življenju pa je gospa Ur-schitz tudi kot članica Enotne liste. Tretje obdobje že aktivno sodelu-je v občinskem odboru, sedaj kot na-domestna občinska odbornica, s slo-venskim županom na čelu. „Ozračje v naši Železni Kapli se je s Francem-

Jožefom Smrtnikom bistveno spre-menilo. Zelo sem ponosna in vesela, da ga imamo. Slovenščina ima ve-liko boljše mesto tu, ne le na občin-skem uradu, temveč v vsakdanjiku jo sedaj ljudje bolj samozavestno govo-rijo. Seveda pa ta sedanji uspeh ter-ja vedno znova trud in delo za naprej ter intenzivno soočanje z vsakodnev-nimi izzivi. Po naravi sem človek, ki ne more sedeti pri miru in potrebu-jem vedno nove cilje. Kot Slovenka se počutim soodgovorno za obstoj na-šega naroda, za našo mladino, da sa-mozavestno pokažemo, da smo še. To zavest sem dobila seveda v družini, predvsem pa me je oblikovala folklor-na skupina, sodelovanje v društvu in Leni Kuchar. Tako si predvsem želim s pogledom v prihodnost, da se bo vse to naše delo preteklih 40 let nadalje-valo in bo naša edinstvena folklora iz Železna Kaple živela naprej!“



z a v e s t n o ž i v e t iPripravil P A V E L Z A B L A T N I K

S r e d I Ž I V l j e n j APripravila M i c k a O p e t n i k

Mlada starša Irena in Tomaž Prasnic iz Bukovske vasi med Dravogradom in Slovenj Gradcem sta bila srečna starša hčerkice Žane. Da bi Žana imela še soigralko, sta se odločila še za enega otroka. In res se jima je rodil po-polnoma zdrav otrok – hčerkica Maša. V sreči in smehu je družinica sprejela novorojenko. Mama Irena je skrbe-la zanjo, ob njej se je veselila štiriletna Žana, očka To-maž pa je ob večerih prihajal iz službe in bil ponosen na svojo družino. Po štirih srečnih tednih se je mladi dru-žini vse zrušilo. Maša je zbolela za streptokoknim me-ningitisom, ki so ga povzročile bakterije. Iz bolnišnice v Slovenj Gradcu so dojenčka prepeljali v Klinični cen-ter v Ljubljano. Več tednov je njeno izmučeno telo vise-lo na nitki. Mama Irena je pustila doma moža Tomaža in hčerko Žano in se preselila k bolni Maši v Ljubljano. Ob njeni posteljici je bedela med upanjem in skrbjo, ali bo Maša preživela. Po nekaj tednih so Mašo zbudili iz umet-ne kome in naznanili, da bo Maša samo ležala in ne bo mogla sama dihati. Takrat je mamo Ireno prešinila misel – „tega ne preživim …“. V drugem trenutku pa jo je obšla neverjetna energija in moč mlade matere, in odločila se je: Za našo Mašo bova naredila vse, kar je v najini moči. Sledile so diagnoze, druga za drugo, in ena je bila slabša od druge. Mlada starša sta komaj zdržala težke in nega-tivne besede. Kako bi bila potrebna pozitivne besede, pa je ni bilo.

Moč in ljubezen do nebogljenega otroka, ki potrebuje vso pomoč, sta Irena in Tomaž Prasnic od tistih dni naprej vlagala v pomoč drugorojenki Maši. Mašo sta vzela s seboj na svoj dom in z njenim odrašča-njem so se začele kazati njene pomanjkljivosti. „Nič ni bilo prav. Samo rasla je normalno in bila videti krepka, to

pa zato, ker smo ji omogočili vse možne terapije, jo lepo in potrpežljivo učili jesti in jo spremljali in negovali z vso močjo in ljubeznijo,“ pravi mama Irena. Diagnoza: cele-bralna paraliza, težka epilepsija, Maša ne more govoriti, je slepa in ima razne alergije. Skupek vseh teh bolezni je zahteval, da je Maša dobivala cel kup zdravil. Pri treh le-tih je bilo dekletce tako „zdrogirano“, da je samo še ležala in gledala v zrak. Takrat sta se mlada starša spet zatekla k samoiniciativi in prosila za pomoč. S stimulatorjem, ki spodbuja možgane, je uspelo zmanjšati epileptične napa-de. In to je bilo za Mašin razvoj odločilno. Homeopatija in fizioterapija, logoterapija in delovna terapija ji posto-poma lajšajo življenje. Čeprav bi Maša za lajšanje bole-zni potrebovala tri terapije na teden, dobiva le po eno na vsake štirinajst dni. Tudi v Sloveniji primanjkuje denar-ja za socialne doklade. Toda Irena in Tomaž vedno znova iščeta vire, ki bi lajšali Maši težave in ji omogočili življe-nje v domači družini. Majhne doklade le delno pokrijejo vse potrebščine, ki jih potrebuje Maša: posebni voziček za avto, stolček pri kuhinjski mizi, stojalo, posebne čevlje in terapije.

Ker v koroški regiji ni razvojnega vrtca, kamor bi Mašo lahko vozili, sta starša zaprosila, da so jo sprejeli v redni vrtec v Slovenj Gradcu. Tam je Maša dobila spremljeval-ko, ki je z velikim znanjem in spoštovanjem spremljala Mašo. Z letošnjim letom je Maša postala šoloobvezna, in ker ne more v osnovno šolo, bo čez dan obiskovala pose-ben oddelek dnevnega centra, ki je na Ravnah.

Pred letom in pol sta Irena in Tomaž Prasnic izvede-la za hipoterapijo. Hotela sta omogočiti hčerki možnost posebne terapije in sta jo peljala v Kamnik. In ker se je

Bi zbirali zamaške za našo Mašo?Žana je v šolski kuhinji videla zamaške in poprosila uslužbenko: “Bi zbirali zamaške za našo Mašo?” Maša je njena šestletna sestrica, ki je zaradi hude bolezni odvisna od pomoči staršev. Z izkupičkom iz zbranih in prodanih zamaškov, ki jih zbirajo po vsej Sloveniji in tudi v Avstriji in na Koroškem, se Maši omogoča hipoterapija, na katero se tako dobro odziva, da ob njej zavriska.



Pogovor s pobudnikom dobrodelne akci-je »Zbiramo zamaške” in predsednikom Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Pliberku Borisom Sturmom

Slovensko prosvetno društvo Edinost v Pliberku se je ob lanskem pliberškem “jormarku” pridružilo dobrodelni akciji zbiranja zamaškov, ki v Sloveni-ji poteka že več let. Kako se odzivajo Korošci na to “sosedsko pomoč”?Boris Sturm: Akcija se presenetljivo dobro razvi-ja in širi, in to ne samo v slovenskih krogih. Zbi-ralce zamaškov imamo po vsej Koroški. Po zaslu-gi številnih angažiranih ljudi se zbirajo zamaški tudi na Dunaju. Sedaj moramo vzpostaviti mre-žo prevoznikov, ki bodo zbrane zamaške prepe-ljali na Koroško. Zato vabim rojake, ki se občasno vračajo na Koroško, da bi se vključili v to dobro-delno akcijo in prepeljali kako vrečko z Dunaja na Koroško.

Zamaški se zbirajo na Koroškem. Prepeljejo se v Žerjav, kjer jih stopijo in predelajo v ohišja za aku-mulatorje. Izkupiček pa je v tem letu namenjen Maši Prasnic. Koliko zamaškov ste že zbrali?Boris Sturm: Za akcijo, ki ima prekomejni značaj, sedaj zbiramo že peto tono zamaškov. Za tono zamaškov dobimo 300 evrov. Zbrani denar pa prejme družina Prasnic in z njim financira hipo-terapijo hčerkici Maši.

Majhen zamašek lahko ima velik učinek. Kje so zbirališča zamaškov? Boris Sturm: Zbrane zamaške je možno odda-ti v vseh Zadrugah, gostilnah Lindwurm v Celov-cu in Kolleritsch v Dobrli vasi. Prehodna skladi-šča pa nam je dala na razpolago pliberška občina. Vabim župnike in župnijske svétnike, da se aktiv-no vključijo v akcijo sosedske pomoči.

Maša na hipoterapijo dobro odzvala, jo starša vsak teden vozita na terapijo, ki dela prave čudeže. Preden so začeli s terapijo, Maša ni mogla sedeti in ne držati glave, njena hrbtenica je bila upognjena. Pri hipoterapiji pa se konje-va hoja prenese na otroka in tako se njegovo telo vzrav-na, otrok dviguje glavico, aktivirajo se mišice, terapija dobro vpliva na možgane, stimulira vse telo. In Maša se-daj sedi v svojem stolčku z dvignjeno glavo. In to je za starše velik napredek. “Zamašek je smetje,” pravi mama Irena, “naši Maši pa veliko pomeni in ji koristi.” Hvale-žnost sije staršema z obraza, ko govorita o pomoči, ki jo prejema njuna družina iz zbranih zamaškov po Sloveni-ji in Avstriji. Zamaški podpirajo Mašin razvoj. Ona pa z nasmehom in vriskom sporoča okolici, kako ji je lepo.

Da ji je res lepo, poskrbita mama Irena in oče Tomaž vsak dan znova. In to, čeprav se je z Mašino boleznijo njuno družinsko življenje temeljito spremenilo. Ob vsej skrbi za Mašo ne smeta pozabiti na hčerko Žano, ki je odlična glasbenica in z veliko ljubeznijo skrbi za sestri-co. Ko pa zazveni po stanovanju Žanina violina, obrne Maša glavo in se nasmehne. „Žana igra samo zame,“ si verjetno misli in je čisto mirna v svojem stolčku. Medtem pa starša Irena in Tomaž razmišljata o svojem življenju. Spremenilo se je. Ob skrbi za bolno hčerko jima ostane le malo časa za skupne trenutke počitka. Ži-vljenje uživata v trenutkih in se zavedata, da življenje ni pravljica, temveč te huda izkušnja lahko doleti čez noč, kot sta jo sama doživela. A z vztrajnostjo mojstrita pre-izkušnjo. Težkim dnevom sledijo lepi trenutki, ko se kot družina odpravijo na sprehod, ali takrat, ko se vsi posta-vijo na rolke in mama Irena popelje Mašo po bližnji pot-ki. Takrat Maša od veselja vriska.

1 tona = 300 evrov

Družina Prasnic: oče Tomaž, hčerkici Žana in Maša ter mama Irena



z a v e s t n o ž i v e t iv sodeLovanjU z reFeratoM za drUžine pri katoLiŠki akciji

Že diši po poletju, najsvetlejšem in najtoplejšem letnem času. Takrat se sonce povzpne naj-

više na sinjemodro nebo in greje zla-to klasje, sladko sadje, dišeče rože in okusna zdravilna zelišča. Takrat je čas za oddih in priložnost za nabira-nje duhovnih moči, npr. v bibličnem vrtu, ki slehernemu človeku ponuja obilno hrano za dušo in telo. Prostor, idealen tudi za sanjarjenje in s tem zametek resničnosti o svetu, ki ne po-zna lakote. V bibličnem rastlinskem svetu, kjer se cedita mleko in med, uspeva 128 karakterističnih rastlin. Tam kraljuje dateljnova palma, sim-bol pokončnosti, pravičnosti in po-štenosti, in cveti bela lilija, simbol le-pote, plodnosti in bogastva ...

Pravični poganja kakor palma, ra-ste kakor cedra na Libanonu. Kateri so vsajeni v GOSPODOVI hiši, v dvo-rih našega Boga poganjajo. Še v staro-sti rodijo sadove, ostanejo polni soka in zelenja. (Ps 92,13-15)Postal bom Izraelu kakor rosa, kakor lilija bo cvetel in poganjal korenine ka-kor libanonski gozd. (Oz 14,6)

Dovoljene so sanje o svetu, ki nasiti slehernega otroka. O svetu, v katerem ima vsak zadosti hrane, vsak dan za zdravo in aktivno življenje. O svetu, v

katerem neizčrpno bogastvo modre-ga planeta daje hrano vsem ljudem in kjer zemlja, rastline in živali ne služi-jo le pomnoževanju dobička, temveč uživajo predvsem varstvo. To so sa-nje, ki so začetek resničnega življenja brez lakote.

Seveda hkrati ni mogoče odvrniti po-gleda od nadvse obremenjujoče dvoj-nosti sveta v izobilju in sveta v strašni lakoti, ki povzročata onemoglost in obup. Pa vendarle ostaja iskra upanja v tem, da se povsod po svetu dvigajo ljudje, ki se nočejo sprijazniti z uso-do lakote in se trudijo za prihodnost, ki bo zagotavljala hrano vsem ljudem. Za spodbudne zglede skrbijo kmeti-ce in kmetje, ki po letih pomanjka-nja medtem obdelujejo svojo zemljo in žanjejo vse potrebno za prežive-tje. Srečni pripovedujejo o otrocih, ki jih ne ogrožata več bolezen in sla-botnost, temveč jih morejo nasititi in jim omogočajo šolsko izobrazbo. Pri-povedujejo o vaseh, o samozavestnih ženskah in moških, ki so ponosni na svoje delo. Pa tudi v svetu bogastva in izobilja se spreminja način mišljenja, ko angažirani ljudje zahtevajo od po-litičnih zastopnic in zastopnikov, da naj končno uresničijo človekovo pra-vico do hrane. V velemestih nastaja-jo skupni medkulturni vrtovi, ki spet omogočajo izkušnjo vrtnarjenja na

osnovi setve in žetve. Ne nazadnje pa tudi kupci (potrošniki) spreminja-jo svoje navade. Ohranjevanje stvar-stva in pravičnost se ne izključuje-ta, kajti, če se namreč posreči skupno odkritje, da je zemlja pravzaprav en sam velik vrt, ki zahteva skrbno ob-delovanje gredic in pravično razde-ljevanje njihovih sadov, tedaj se tudi sanje o raju, ki nikogar ne izključuje, začenjajo prebujati v resničnost. Svet brez lakote je mogoč.

Sonce pa še vedno stoji visoko na nebu in vabi na sprehod po biblič-nem vrtu, v senco mogočnih in obo-ževanih starih dreves, ki vlivajo božjo moč in odsevajo božje veličastvo. Tja, kjer se še zmeraj zbirajo modri ljudje, da bi povezani s slehernim človekom s hvaležnostjo praznovali letni čas setve in žetve.

Nekaj takega se dogaja tudi pri vsa-koletnem srečanju družin pod koša-timi lipami doma duhovnosti v prek-murskih Kančevcih. Otroci in starši ste prisrčno vabljeni, da se nam pri-družite od nedelje, 24., do sobote, 30. julija. Geslo letošnjih skupnih poči-tnic za družine iz Koroške in Sloveni-je se skrivnostno glasi: „Kam pes taco moli?“ Do 8. julija je še čas za prija-vo – 0676 8772 3400 – in izvedeli bo-ste …

pripraviL paveL zaBLatnik

Ko sonce najviše stoji



p r a v n i k o t i c e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e -z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j -s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Stroški za učenje in tečaje tujega jezikaČas počitnic je tudi čas jezikovnih tečajev. Marsikdo se bo vprašal, ali lahko uveljavi stroške jezikovnega tečaja oz. za učenje tujega jezika.Po avstrijski davčni zakonodaji lahko uveljavite stroške jezikovnega tečaja, če davkarija izhaja (je torej prepričana) iz konkretne potrebe znanja jezika, ki se ga učite. Takšna konkretna potreba bi lahko nastala zaradi vaših ustreznih poklicnih obveznosti. Kot tuji jezik velja vsak jezik, ki ni materni jezik. Nastale stroške za tečaje tujega jezika lahko uveljavite že takrat, ko si pridobite samo splošno znanje tujega jezika, če je pač to poklicno neobhodno potrebno (npr. osnovno znanje tujega jezika za telefonistke, natakarice, sekretarke, prodajalke itd).

Če hočete uveljaviti stroške za jezikovne tečaje v tujini, potem je finančni urad pri kontroli strožji. Čisti stroški za jezikovni tečaj v tujini ponavadi niso problem.Problematično je, če poleg tečajnih stroškov hočete uveljaviti tudi stroške potovanja, nastanitve itd. Običajno ima finančni urad take stroške za vašo privatno zadevo, to pomeni, da jih finančni urad ne bo priznal. Stroške potovanja ter nastanitve bi finančni urad (poleg stroškov za tečaj) priznal samo takrat, če so ti stroški nastali v okviru profesionalne organizacije, ki je prav vzpostavljena za tako učenje in je obisk tega tečaja bil izključno poklicno pogojen (npr. stroški jezikovnega tečaja učiteljice za angleščino, ki so nastali zaradi jezikovnega tečaja v Angliji).

k d o j e t o ?

Si se spoznal?

Če nam pošlješ dokaz, da si na fotografiji res ti, dobiš dobro-pis Mohorjeve knjigarne v Ce-lovcu v vredno-sti 15. evrov. Podatke pošlji na [email protected].

ˇ


14 ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N O V O N A K N J I Ž N I P O L I C I

Nove knjige Mohorjeve založbe

O ekskurziji Doma v Tinjah v Bruselj in o predstavitvi knjige sta udeleženca in so-avtorja Mohorjeve knjige Vprašanja manjšin: Kooperacija namesto konfrontacija

zdravnik Rudolf Winkler in zgodovinar Jürgen Pirker zapisala naslednje:

Rudi Winkler, zdravnik za otroško psihologijo in psihoterapijo in nevrologijoEkskurzija v Bruselj je izrazito demonstrirala, kako zelo živi slovenska kultura na Koroškem, vendar pa je pokazala, koliko moči in angažmaja morajo imeti koroški Slovenci in kako potrebni so dobri strukturni okvirni pogoji na Koroškem, da lahko zagotavljajo in razvijajo naprej kulturni obstoj. Pomembno se mi zdi analizirati, kako je mogoče zgodovinsko razumeti desetletja zrasle konfl ikte in iz katerih motivov zavzemajo nastopajoči stališča v manjšinskih vprašanjih, ki jih ni mogoče izravnavati. S presenečenjem bomo morali spoznati, kako zelo stare rane iz že zdavnaj preteklih časov, kako zelo subjektivno preinter-pretirano zgodovinopisje in preprosto nevedenje še vedno padejo na rodovitna tla za prastrahove in nerazumevanje in pogrevajo manjšinske konfl ikte. Kooperacija ne živi samo z lastno močjo, temveč tudi od tega, da se večina zavzema aktivno za manjšino in podpira njene potrebe. Da naposled v manjšinskih vprašanjih potre-bujemo kooperacijo z večino, je v Evropskem parlamentu ponazorilo stališče pro-fesorja Hafnerja, ki je pokazalo, da na evropski ravni niti niso defi nirani najmanjši

standardi za manjšinske pravice, in da to niti ni zaželeno od različnih evropskih dr-žav. S tem manjšinskih pravic na evropski ravni resnično ni mogoče iztožiti.

Jürgen Pirker, pravnik in zgodovinar

Nova knjiga o normiranju pobožnosti in normiranju vere»Ordnung der Frömmigkeit – Normierung des Glaubens. Kirchliche Ordnungsvorstellung und katholisches Laienchristentum in Kärnten zwischen 1848 und 1938« se glasi naslov nove knjige univ. doc. dr. Petra Tropperja, vodje arhiva Krške škofi je. Tropper označuje delo kot »proizvod več let trajajoče raziskovalne dejavnosti«, ki da nima nobenih predlog, ampak se je avtor temi približal na osnovi raziskovanja primarnih virov. Avtorju je šlo za to, da se poda na sled spremembam v liturgiji na Koroškem, tudi pobožnostim v zasebnem življenju, čaščenju svetnikov in zasebnih razodetjih. Pri tem je ugotovil, da so se v katoliški Cerkvi razvile nove posebnosti na področju liturgije, npr. liturgično gibanje, v spiritualnosti, mdr. pri duhovnih vajah, a tudi na področju osebne pobožnosti, npr. pri čaščenju svetnikov.

Knjiga poskuša normiranje pobožnosti, ki ga je Cerkev uvedla, primerjati s prakticiranjem pobožnosti katoličanov med leti 1848 in 1938. Pod drobnogled je dal razvoj na področjih liturgije in spiritualnosti, predvsem instrumente posredovanja vere z misijonom in duhovnimi vajami. Poglavje o prakticiranju pobožnosti opisuje razvoj cerkvenih bratovščin in društev – od Marijanske kongregacije tja do katoliškopolitičnih društev, prikazuje stanovske zveze ter ustanovitev Katoliške akcije in župnijskih odborov v Krški škofi ji. Knjiga se končuje s statističnimi podatki o cerkvenem razvoju na Koroškem tako na katoliškem kakor tudi na evangeličanskem področju za razdobje med 1863 in 1938.

236 strani, trda vezava, ISBN: 9783708605777, 23 evrov

Kdor želi zvedeti, kako se je na Koroškem spremenila liturgija in čaščenje svetnikov, naj prebere novo Tropperjevo knjigo. Kdor ne želi, da bi mu ostala Istra še dalje skrivnostna, naj to stori s knjigo Spomini na Istro. Kdor pa želi kaj več zvedeti o 13 bombnih aten-tatih na Koroškem, za tega je zbral najnovejše podatke Igor Omerza.

XIV

Z leve: Peter Tropper, Jože Marketz, Hanzi Filipič in Herbert Heiling

Ekskurzija Doma v Tinjah v Bruselj močno odmeva


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

Pogovor o skrivnostni IstriMohorjeva založba in knjigarna sta vabili na literarni pogovor o skrivnostni Istri. V torek, 10. maja, sta se v Mohorjevi knjigarni pogovarjala literarni prevajalec in designirani dobitnik državne nagrade za prevajanje 2011 Janez Strutz in kulturni publicist Bertram K. Steiner, dobitnik Einspielerjeve nagrade. Strutz je prevedel roman »Die Frauen der Schaurinia – Šavrinke« pisatelja Marjana Tomšiča, Steiner pa je izdal knjigo o Piranu. Spregovorila sta o skrivnostni in kulturnozgodovinsko fascinantni Istri od antike do Habsburške monarhije in dodala kako sočno besedo o današnjem položaju. Posebej pa sta oba osvetljevala jezik in narečja na Istri.

Izšla je tudi knjiga Rosemarie Schulak Erinnerungen an Piran / Spomini na Piran, ki jo je v slovenščino prevedel Lev Detela. Rosemarie Schulak že na začetku svojega liričnega sprehoda ob slovenskem morju zapelje brez iluzije olepševanja v samosvoje podano danost bivanja. Na nenavaden način se brez plašnic čez oči znajdemo v »eroziji življenja«, saj »so od udarcev in lomov zdrobljeni cvetlični breg in peščene poti«. Piranske pesmi avstrijske pesnice nas bipolarno razpnejo v subtilno stkano mrežo iz v slikovite metafore rastočih besed, ki se gibljejo med svetlobo in sencami oziroma temo, med upom in obupom, med žalostjo in srečo.

96 strani, mehka vezava, ISBN 978370860588, 14,50 evra

Igor Omerza OD BELCE DO VELIKOVCA ali KAKO SEM VZLJUBIL BOMBOKnjiga Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo je sestavljena iz dveh delov: Tragično življenje Janeza Topliška in Koroška v plamenih. Prvi del opisuje osebno in politično življenje ter nasilno smrt emigranta Janeza Topliška, ki se je na začetku 60ih let 20. stoletja namenil z orožjem zrušiti diktaturo v domovini in vzpostaviti samostojno Slovenijo. Drugi del analizira 13 bombnih atentatov na dvojezičnem Koroškem v obdobju 1972 – 1979. Poseben poudarek je na mednarodnem državnem terorizmu oz. na ponesrečenem velikovškem bombnem atentatu, ki sta ga (po nalogu jugoslovenskega režima), septembra 1979, izvedla Luka Vidmar in Marina Blaj.

360 strani, trda vezava, ISBN: 9783708606224, 32 evrov

Ravnanje s kulturno raznolikostjo in velikim številom identitet je eno izmed central-nih izzivov v povezujoči se Evropi. Knjiga osvetljuje večplastne dimenzije teh izzi-vov in posreduje tudi perspektive preiti od konfrontacije do kooperacije. Ravno v tem bo glavna naloga tudi pri reševanju konfl ikta o dvojezičnih krajevnih napisih. Dogodki zadnjih mesecev so jasno pokazali, da še vedno obstaja potreba po obrav-navanju zgodovine konfl iktov in da mora sporazumevanje najti vsakdan. , da lahko trajnostno učinkuje. Konferenca je pojasnila, kje so bile slabosti evropske dimenzije manjšinske zaščite in katere perspektive so potrebne na tem področju. Meni osebno se je Bruselj razkril kot domnevno „evropska prestolnica“ proti-slovno: na eni strani želijo steklena pročelja evropskih ustanov posredovati sicer transparenco, pa se zdi, da nakazujejo prav tako na prehod v paralelni svet k bru-seljskemu vsakdanu. Na drugi strani pa se protislovje uteleša med rastočim na-cionalizmom in evropsko mislijo v soglasni opredelitvi k evropski raznolikosti v Evropskem parlamentu in med belgijskim manjšinskim konfl iktom pred vrati (med Flamci in Valonci). Ravno to nasprotje ponazarja potrebo razrešiti izziv ravnanja s kulturno raznolikostjo in rastočim nacionalizmom v vsakdanu.

Ravnanje s kulturno raznolikostjo in velikim številom identitet je eno izmed central-nih izzivov v povezujoči se Evropi. Knjiga osvetljuje večplastne dimenzije teh izzi-vov in posreduje tudi perspektive preiti od konfrontacije do kooperacije. Ravno v tem bo glavna naloga tudi pri reševanju konfl ikta o dvojezičnih krajevnih napisih. Dogodki zadnjih mesecev so jasno pokazali, da še vedno obstaja potreba po obrav-navanju zgodovine konfl iktov in da mora sporazumevanje najti vsakdan. , da lahko

Konferenca je pojasnila, kje so bile slabosti evropske dimenzije manjšinske zaščite

Meni osebno se je Bruselj razkril kot domnevno „evropska prestolnica“ proti-slovno: na eni strani želijo steklena pročelja evropskih ustanov posredovati sicer transparenco, pa se zdi, da nakazujejo prav tako na prehod v paralelni svet k bru-seljskemu vsakdanu. Na drugi strani pa se protislovje uteleša med rastočim na-cionalizmom in evropsko mislijo v soglasni opredelitvi k evropski raznolikosti v Evropskem parlamentu in med belgijskim manjšinskim konfl iktom pred vrati (med Flamci in Valonci). Ravno to nasprotje ponazarja potrebo razrešiti izziv ravnanja s


Z leve: Janez Strutz, Bertram K. Steiner in Adrian Kert

Ekskurzija Doma v Tinjah v Bruselj močno odmeva


Srečanje s prijateljiVedno znova se veselim bivanja na Rebrci. Kreativni teden me veseli, ker rad rišem, brkljam in posebno, ker vsako leto srečam svoje prijatelje. Zvečer se zabavamo pri ognju, pojemo in se igramo z žogo. Rebrca je ful fl eten kraj.

Gabriel Gasser

Moje poletje

Vsako leto v avgustu se peljem z igralsko skupino

Šentlipš v Ankaran, kjer se pripravljamo na našo novo

gledališko predstavo. Tam doživim mnogo zanimivih

stvari: vsak dan plavam v bazenu ob morju, zvečer

imamo razne aktivnosti. Enkrat v tednu gremo zvečer

v Piran na pico. Tudi tam smo se že kopali. Med seboj

se v skupini zelo dobro razumemo in zato veliko več

doživimo. Ko sem prvič sodeloval v igralski skupini,

smo bili še v Fiesi. Zanimivo bi bilo še enkrat biti

tam.Vsekakor že težko čakam na letošnji avgust in na

Ankaran.

Mario Korpitsch

Spet sem se prijavila Na Rebrci sem bila že velikokrat. Zjutraj

je vedno jutranja telovadba. Dopoldan

in popoldan imamo

delavnice z raznimi

umetniki. Vedno imamo

dober zajtrk, kosilo

in večerjo, katere nam

skuha kuharica Ančka.

Zvečer pa imamo večerni program in kontrolo nog. Preden

se odpravimo spat, gremo še v cerkev, da

se zahvalimo za minuli

dan. Vsako leto tudi

skupno zaigramo igro.

Rada grem na Rebrco

zato, ker srečam prijatelje, se naučim kaj

novega in ker je tam

zelo fl etno. Tudi letos

sem se spet prijavila in

se že veselim, da bom

preživela lep teden s

prijateljicami na Rebrci.

Helena Reichmann

Lepi večeriRebrca je najlepši kraj na svetu, vsaj zame! Še posebno na športnem tednu! Zanj je pripravljen program – od nogometa do lahke atletike, od košarke do odbojke je vse zraven. Ampak seveda tudi kopanje ne sme manjkati (če je lepa ura!). Vidite, na Rebrci je vse mogoče. Tam ste v pravi družbi akceptirani in se imate luštno! Tako se na Rebrci seveda ne pozna domotožje. Veliko veselja, prijetni svetovalci (bolj ali manj) – kaj potrebuješ več za srečo? Lepi večeri z »Rebrca išče superzvezdo«, tekma z orientiranjem, fi lm. Kot vidite, na Rebrci nam ne bo dolgčas! Med drugim bomo šli celo gledat Obirske jame! Za jed ni treba skrbeti, je res dobra. Saj kuha Anica, ki naredi najboljše buhteljne na svetu!!! Pa tako dobro pico … mhm, ne smem pomisliti … Na zaključni prireditvi pa smo zaposleni s pesmijo, igrami in tako naprej ... Letos je »Športni teden Rebrca« v začetku avgusta, od nedelje do petka. Pridite pa poglejte, boste doživeli, kako lepo je!!!

Elija Sticker

Nagrada za najgrše nogeŽe od petega leta naprej hodim na Rebrco. Vsako leto pripravljamo predstavo, ki jo našim gledalcem pokažemo ob koncu tedna. Pojemo pri Katarini, brkljamo pri Maticu ali Bredi, plešemo pri Barbari in še mnogo več, a preden bi to bilo našteto, bi se Rebrca že spet začela. Kuharica Anica pričara dobrote, s katerimi krepko napolnimo po delu naše želodce. A preden se lotimo jedi, molimo molitev v treh jezikih. Na Rebrci lahko celo dobiš nagrado, ko tekmujemo, kdo ima najbolj čedne noge ali katera je najbolj čista soba. Lansko leto se je moja sestrična potegovala za nagrado za najgrše noge, a ni zmagala. Velikokrat naša soba ni tako pravljično lepa. Na Rebrci se včasih zgodijo tudi zelo nenavadne in luštne reči. Na primer: Nekoč je neki fant vrgel moje čevlje po bregu v koprive, nikoli jih nisem več našla. Najbolj razburljivo je bilo, ko smo z osmimi leti strašile na pokopališču, da bi tam pogledale v leseno hišico. Odkrili smo – stranišče. Vsako leto doživljamo take pustolovščine. Velikokrat z mojimi sestričnami razmišljamo, kako bi lahko podaljšali ta teden na Rebrci. Težko že čakam na počitnice, in najbolj na Rebrco!

Ana Grilc


Documents

Odkrivajmo neznano