ORGANIZACIJA GASILSTVA (S POUDARKOM NA ......Gasilska organizacija v Sloveniji se je razvila iz poţarne sluţbe in se lahko pohvali s tradicijo. Po letu 1860 so pričeli razmišljati

B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Promet

Modul: Logistika

ORGANIZACIJA GASILSTVA

(S POUDARKOM NA GASILSKIH VOZILIH

IN GASILSKI OPREMI)

Mentor: mag. Branko Lotrič Kandidat: Franc Vrhovec

Lektorica: Gabrijela Bukovec

Ljubljana, maj 2011

IZJAVA

»Študent Franc Vrhovec izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga

napisal pod mentorstvom mag. Branka Lotriča.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah

dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Dne,____________________ Podpis:______________________

POVZETEK

Krovni oziroma temeljni zakon na področju gasilstva je vsekakor Zakon o gasilstvu,

ki ga urejajo na področju gasilstva številni drugi zakoni in predpisi.

Gasilci se zdruţujejo v organizacije. Gasilske organizacije so prostovoljna gasilska

društva in njihove enote, gasilske zveze, poklicne gasilske enote, organizirane kot

javni zavodi, reţijski obrati ali druge organizacijske oblike, ki poklicno opravljajo

gasilsko sluţbo. Gasilci pri izvajanju svoje dejavnosti nujno potrebujejo posebna

vozila in ustrezno opremo. Za gasilska vozila se uporabljajo osnovna tovorna in

osebna vozila, ki morajo ustrezati predpisanim standardom za posamezno vrsto

vozila.

Pri takšnem delu, kot ga opravljajo gasilci, je varnost na prvem mestu. Za

zagotavljanje varnega dela je nujno, da gasilec uporablja ustrezno zaščitno in drugo

opremo.

Ključne besede: zakon, organizacije, varnost, vozila, oprema

SUMMARY

Basic Law on the file of the fighting is definitely Fire Service Act. Besides this one,

there are many other laws and regulations on this area.

Firefighters are joining the organization. Fire-fighting organizations are voluntary fire

brigades and units, Fire Brigades, professional fire departments organized as public

institutions, general facilities and other organizational forms that perform

professional fire brigade. Firefighters at its activities need a special and appropriate

equipment. For fire trucks they use the basic goods and passenger vehicles which

must meet the required standards for each type of vehicle.

Security is or it should be, in such work, in the first place. To ensure a safe work,

safe operation, is necessarily that the firefighter use the appropriate protective and

other equipment.

Key words: law, organization, security, vehicles, equipment

KAZALO VSEBINE:

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

1.1 TEMA DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................. 1

1.2 METODOLOGIJA ..................................................................................................... 1

2 ZAKONODAJA S PODROČJA GASILSTVA ......................................................... 3

2.1 ZAKON O GASILSTVU ............................................................................................ 3

2.2 ZAKON O VARSTVU PRED POŢAROM .................................................................. 4

2.3 STATUT GASILSKE ZVEZE SLOVENIJE ................................................................ 6

2.4 PRAVILNIK O GASILSKIH UNIFORMAH, OZNAKAH, ČINIH, OPREMI TER

IZKAZNICAH............................................................................................................ 9

2.5 PRAVILA GASILSKE SLUŢBE ................................................................................. 9

3 GASILSKE ORGANIZACIJE ................................................................................ 10

3.1 PROSTOVOLJNA GASILSKA DRUŠTVA ............................................................. 11

3.1.1 Organi v PGD ................................................................................................... 13

3.1.2 Čini, znaki, položajne funkcije in odlikovanja ................................................... 14

4 DELITEV IN OPIS GASILSKIH VOZIL ................................................................. 15

4.1 VRSTE IN OPIS GASILSKIH VOZIL ...................................................................... 15

4.1.1 Poveljniško gasilsko vozilo ............................................................................... 15

4.1.2 Gasilsko vozilo .................................................................................................. 16

4.1.3 Gasilska vozilo s cisterno ................................................................................. 18

4.1.4 Gasilno vozilo s prahom in vodo in Gasilno vozilo s cisterno, prahom in CO2 . 20

4.1.5 Gasilno vozilo za gašenje in reševanje z višin ................................................. 20

4.1.6 Gasilno tehnično vozilo ..................................................................................... 20

4.1.7 Orodno vozilo.................................................................................................... 20

4.1.8 Cevno vozilo (oznaka CV 2000; 1+2 ; 1+5) ...................................................... 21

4.1.9 Gasilsko vozilo za prevoz gasilnih sredstev (oznaka GVGS-X; 1+2 ali 1+5) ... 21

4.1.10 Gasilski priklopniki ............................................................................................ 21

4.1.11 Druga gasilska vozila ........................................................................................ 22

4.2 NADGRADNJA VOZIL ZA GASILSKA VOZILA...................................................... 23

4.3 MASA GASILSKEGA VOZILA ................................................................................ 24

4.3.1 Prostor za gasilsko opremo .............................................................................. 25

5 GASILSKA OPREMA IN NAPRAVE .................................................................... 26

5.1 GASILSKA ZAŠČITNA OPREMA .......................................................................... 27

5.1.1 Osebna zaščitna oprema .................................................................................. 28

5.1.2 Skupna zaščitna oprema .................................................................................. 29

5.1.3 Oprema za zaščito dihal ................................................................................... 29

5.2 ORODJE IN OPREMA ZA GAŠENJE .................................................................... 30

5.2.1 Ročni gasilniki ................................................................................................... 30

5.2.2 Gasilne cevi ...................................................................................................... 31

5.2.3 Spojke ............................................................................................................... 32

5.2.4 Lestve ............................................................................................................... 32

5.2.5 Ročniki .............................................................................................................. 32

5.2.6 Armature za proizvodnjo zračne pene .............................................................. 33

5.2.7 Požarna odeja................................................................................................... 33

5.3 HIDRANTI .............................................................................................................. 34

5.3.1 Viri vode in naprave za dvig tlaka ..................................................................... 34

5.3.2 Zunanji in notranji hidranti ................................................................................ 34

6 ELEKTRIČNE NAPRAVE V GASILSTVU IN NJIHOVA UPORABA ................... 37

6.1 UKREPI PRI GAŠENJU OBJEKTOV TER NEVARNOST DOTIKA

ELEKTRIČNIH NAPRAV ....................................................................................... 39

6.1.1 Ukrepi pri gašenju objektov .............................................................................. 39

6.1.2 Nevarnost dotika električnih naprav ................................................................. 39

6.2 IZOLACIJSKI DELOVNI PRIPOMOČKI ................................................................. 40

6.3 NAPRAVE Z ELEKTRIČNIM NAPAJANJEM IN NJIHOVA UPORABA (V

GASILSTVU) .............................................................................................................. 40

6.4 PREGLED ELEKTRIČNIH NAPRAV ...................................................................... 44

6.5 IZBOLJŠAVA OPREME IN OPOZORILA NA NEVARNOST, KI GASILCEM

PRETI, KLJUB SODOBNI OPREMI ....................................................................... 44

7 ZAKLJUČEK ......................................................................................................... 46

8 LITERATURA IN VIRI: .......................................................................................... 47

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Franc Vrhovec: Organizacija gasilstva Stran 1 od 49

1 UVOD

1.1 TEMA DIPLOMSKEGA DELA

Prav vsak od nas se lahko kaj hitro znajde v situaciji, ko bo potreboval pomoč

gasilcev. Ţal, je njihova pripravljenost pomagati za marsikoga nekaj popolnoma

samoumevnega, pa vendar je njihov »prispevek« veliko več. Res je, da je gasilec

psihofizično sposoben in ustrezno izurjen človek, katerega naloga je gasiti poţare in

pomagati ob naravnih in drugih nesrečah. Kljub svoji izurjenosti in sposobnosti

vedno znova tvega svoje ţivljenje. Tudi ob vsej zaščiti, opremi in usposobljenosti

jim ob vsaki gasilski »akciji« grozi moţnost za novo nevarnost.

1.2 METODOLOGIJA

Opredelitev problema

V Sloveniji je gasilstvo organizirano v prostovoljne in poklicne organizacije. Osnovna

oblika so prostovoljna gasilska društva, ki se na območju ene ali več občin

zdruţujejo v gasilske zveze. Preko gasilskih zvez se zdruţujejo v Gasilsko zvezo

Slovenije. Temeljna zakona na področju gasilstva sta Zakon o gasilstvu (ZGas) in

Zakon o varstvu pred poţarom (ZVPoz). Obstaja pa še cela vrsta podzakonskih

aktov, ki urejajo to področje. Omeniti je potrebno tudi Statut Gasilske zveze

Slovenije.

V svoji nalogi bom predstavil organizacijo in zakonsko ureditev, ki velja za področje

gasilstva v Sloveniji.

Gasilska oprema in vozila so nujna za varno in učinkovito izvajanje gasilskih »akcij«.

Gasilsko opremo delimo na osebno in skupno gasilsko opremo. Glede vozil bom v

svoji nalogi podal njihovo delitev in opis. Prav tako bom opisal gasilsko opremo in

standarde zanjo ter električne naprave, ki se uporabljajo v gasilstvu.

Cilji naloge so:

predstaviti zakonodajo, ki ureja področje gasilstva v Sloveniji;

predstaviti in opisati gasilske organizacije in njihovo delovanje;

predstaviti in opisati gasilska vozila;

opisati naprave ter gasilsko opremo in standarde, ki veljajo za opremo.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Po%C5%BEar

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nesre%C4%8Da&action=edit&redlink=1



Predvideni rezultati naloge so:

prikazati, kako so v Sloveniji organizirane in kako delujejo prostovoljne in poklicne

gasilske organizacije;

temeljit prikaz delitve gasilskih vozil po obliki karoserije, namembnosti in velikosti;

pregledno prikazati in opisati, kakšno opremo potrebujejo gasilci za lastno varnost,

varnost drugih in okolice in kakšno opremo ter naprave potrebujejo za gašenje;

predstaviti sodobne električne naprave, ki gasilcem olajšujejo njihovo delo;

na podlagi prikazane gasilske opreme in njene uporabe opozoriti na moţne

izboljšave pri opremljanju (malih, velikih gasilskih društev,…) ali opozoriti na

nevarnosti, ki kljub uporabi opreme preţijo na gasilce pri njihovem operativnem

delu.

Predlagana metoda je:

Pri pisanju naloge bom uporabil zlasti deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom

opisal pojme problematike, ki jih bom obravnaval v nalogi. Pri tem bom uporabil

literaturo slovenskih avtorjev, in sicer strokovno literaturo, interno gradivo, spletne

vire in našo zakonodajo.



2 ZAKONODAJA S PODROČJA GASILSTVA

Gasilska organizacija v Sloveniji se je razvila iz poţarne sluţbe in se lahko pohvali s

tradicijo. Po letu 1860 so pričeli razmišljati o ustanovitvi organizacije in tako je bilo

prvo gasilsko društvo ustanovljeno pred 142. leti v Metliki, leta 1869. V Ljubljani je

bilo prvo društvo ustanovljeno leta 1870. Tako je bilo potrebno z razvojem gasilstva

to področje tudi ustrezno pravno urediti. V prvem poglavju naloge se bom tako

posvetil pravni ureditvi na področju gasilstva v Sloveniji. Danes je namreč to

področje regulirano s številnimi zakoni in drugimi predpisi. Naštel in opisal bom

najpomembnejše.

2.1 ZAKON O GASILSTVU

Zakon o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas) je vsekakor krovni oziroma temeljni zakon

na področju gasilstva. ZGas v svojem 1. členu določa, da ureja:

naloge,

organizacijo in

status gasilstva.

Sestavljen iz devetih poglavij in sicer:

Splošne določbe

Nosilci in naloge

Gasilske enote

Izobraţevanje in usposabljanje

Gasilske zveze

Gasilske intervencije

Financiranje

Kazenske določbe

Prehodne in končne določbe

Prav tako so v zakonu pojasnjeni pojmi, ki se pojavljajo na področju gasilstva in jih

bom v nalogi večkrat omenil. Zato je primerno, da bolj pomembne povzamem.

Gasilstvo

je obvezna lokalna javna sluţba, katere trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo

občine in drţava. Gasilstvo je humanitarna dejavnost, ki se opravlja v javnem

interesu. Izvajanje gašenja, zaščite, reševanja in drugih operativnih nalog, ki jih

izvaja gasilstvo ob nesrečah, je za prizadete in ogroţene brezplačno, razen, če s

tem zakonom ni določeno drugače.



Gasilec

je oseba, ki je član ali delavec gasilske organizacije. Je psihofizično sposoben in

ustrezno izurjen človek, katerega naloga je gasiti poţare in pomagati ob naravnih in

drugih nesrečah. Prostovoljni gasilec je član prostovoljnega gasilskega društva.

Poklicni gasilec je delavec v poklicni gasilski enoti ali v poklicnem jedru druge

gasilske enote oziroma delavec, ki opravlja operativne naloge gasilstva v

gospodarski druţbi, zavodu ali drugi organizaciji. Operativni gasilec je oseba, ki

poklicno ali prostovoljno opravlja operativne naloge gasilstva v formacijskih

sestavah gasilskih enot, izpolnjuje predpisane psihofizične ter zdravstvene zahteve

in je strokovno usposobljen za opravljanje teh nalog.

Gasilska enota

je poklicna ali prostovoljna enota, ki opravlja operativne naloge gasilstva v določenih

formacijskih sestavah gasilskih enot in izpolnjuje druge pogoje, določene s predpisi.

Gasilske enote so organizirane kot:

poklicne gasilske enote;

prostovoljne gasilske enote v gasilskih društvih;

gasilske enote v gospodarskih druţbah, zavodih in drugih organizacijah.

Gasilske enote opravljajo svoje naloge v skladu s pravili stroke in pravili gasilske

sluţbe.

Operativni gasilski načrt

je načrt, ki ureja obveščanje in aktiviranje ter delovanje gasilskih enot in je sestavni

del načrta varstva pred poţarom občine.

Gasilska oprema

Gasilska zaščitna oprema je oprema za osebno in skupinsko zaščito gasilcev pri

izvajanju operativnih nalog gasilstva. Gasilska reševalna oprema je vsako orodje,

naprava ali sredstvo, ki je izdelano ali pridobljeno z namenom, da se uporablja za

izvajanje operativnih nalog gasilstva. O gasilski opremi bom več pisal v enem izmed

naslednjih poglavij.

Gasilska sluţba

je poklicno ali prostovoljno opravljanje operativnih nalog gasilstva.

2.2 ZAKON O VARSTVU PRED POŢAROM

Zakon o varstvu pred poţarom (v nadaljevanju ZVPoz) ureja sistem varstva pred

poţarom. Tak sistem obsega organiziranje, načrtovanje, izvajanje, nadzor ter

financiranje dejavnosti in ukrepov varstva pred poţarom.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Po%C5%BEar

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nesre%C4%8Da&action=edit&redlink=1



2. člen določa, da so dejavnosti varstva pred poţarom: raziskovanje, izobraţevanje

in usposabljanje, načrtovanje ukrepov varstva pred poţarom, nadziranje, poţarno

zavarovanje, gasilstvo, tehnični nadzor vgrajenih sistemov poţarne zaščite,

dimnikarstvo, poţarno varovanje premoţenja in druge. Te dejavnosti lahko

opravljajo fizične in pravne osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. V 12. členu

zakona je zapisano, da ima vsakdo pravico do varstva pred poţarom.

V 4. členu zakona so cilji opredeljeni tako: »Cilj dejavnosti in ukrepov varstva pred

poţarom je varovanje ljudi, ţivali, premoţenja in okolja pred poţarom in eksplozijo.

Za uresničevanje ciljev iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti:

načrtovanje in upoštevanje preventivnih ukrepov varstva pred poţarom;

odkrivanje, obveščanje, omejitev širjenja in učinkovito gašenje poţara;

varen umik ljudi in ţivali s poţarno ogroţenega območja;

preprečevanje in zmanjševanje škodljivih posledic poţara in eksplozije za ljudi,

ţivali, premoţenje in okolje;

vzpostavitev ekonomskih razmerij med predpisanimi preventivnimi ukrepi varstva

pred poţarom in pričakovano poţarno škodo.«

Načela varstva pred poţarom

Temeljna načela s področja varstva pred poţarom so naslednja:

Načelo celovitosti

Republika Slovenija, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti zagotavljajo

celovit sistem varstva pred poţarom s sprejemanjem predpisov, načrtovanjem in

izvajanjem ukrepov, nadzorom, politiko financiranja in drugimi ukrepi.

Načelo zaščite

Osnovni namen predpisanih ukrepov varstva pred poţarom je zagotavljanje zaščite

ţivljenja in zdravja ljudi, ţivali in premoţenja.

Načelo zaščite sosedovega premoţenja

Predpisani ukrepi varstva pred poţarom morajo preprečevati širjenje poţara na

sosedovo premoţenje.

Načelo odgovornosti

Vsaka fizična in pravna oseba je v skladu z zakonom kazensko in odškodninsko

odgovorna za neizvajanje ukrepov varstva pred poţarom ter za posledice, ki zaradi

tega nastanejo.

Načelo preventive



Ukrepi varstva pred poţarom morajo biti načrtovani in izvedeni tako, da čim bolj

preprečijo nastanek poţara, ob poţaru pa omejijo njegovo širjenje.

Načelo spodbujanja

Drţava in lokalne skupnosti so dolţne spodbujati razvoj poţarno nenevarnih

tehnologij in takih posegov v prostor, ki zmanjšujejo ali preprečujejo nastanek

poţarov.

Načelo javnosti

Javnost ima pravico biti obveščena o dejavnostih in drugih zadevah varstva pred

poţarom. Podatki o stanju in varstvu pred poţarom so javni. Drţavni organi in organi

lokalne skupnosti obveščajo javnost in dajejo podatke v skladu s tem zakonom in

drugimi predpisi.

Sicer pa ta zakon ureja še naslednja področja:

programiranje in raziskovanje varstva pred poţarom,

izobraţevanje in usposabljanje varstva pred poţarom.

načrtovanje in izvajanje ukrepov varstva pred poţarom,

poţarno zavarovanje,

informacijski sistem varstva pred poţarom,

ukrepi varstva pred poţarom,

svet za varstvo pred poţarom,

strokovno zdruţenje,

upravna organiziranost varstva pred poţarom,

financiranje varstva pred poţarom.

2.3 STATUT GASILSKE ZVEZE SLOVENIJE

Gasilska zveza Slovenije (v nadaljevanju GZS) je v Statutu GZS opredeljena kot

samostojna, nepridobitna, humanitarna, nepolitična in najvišja oblika povezovanja

prostovoljnih gasilskih društev in njihovih zvez. Deluje na podlagi Zakona o društvih

in Zakona o gasilstvu. Ustanovljena je bila leta 1949 v Ljubljani kot naslednica vseh

predhodnih povezav gasilskih organizacij. Od tedaj dalje opravlja naloge krovne

gasilske organizacije v Republiki Sloveniji. Je zveza vseh prostovoljnih gasilskih

društev, vseh prostovoljnih industrijskih gasilskih društev ter njihovih gasilskih zvez,

ki so organizirana na občinski, medobčinski in regijski ravni. Je pravna oseba

zasebnega prava ter krovna gasilska organizacija v Sloveniji. Leta 1993 je zveza

prejela zlati častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »Za

prispevek slovenskega gasilstva za svobodo Republike Slovenije ter izjemne

http://sl.wikipedia.org/wiki/1993

http://sl.wikipedia.org/wiki/Zlati_%C4%8Dastni_znak_svobode_Republike_Slovenije



zasluge pri reševanju in varovanju človeških ţivljenj in materialnih dobrin v dolgih in

uspešnih desetletjih obstoja organiziranega gasilstva na slovenskem.«

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilska_zveza_Slovenije).

V 2. členu Statuta GZS je določeno njeno ime, sedeţ in pravni poloţaj:

Ime zveze: Gasilska zveza Slovenije

Skrajšano: GZS

Sedeţ in naslov: Trţaška cesta 221, Ljubljana.

Namen delovanja GZS je, da kot najvišja oblika povezovanja prostovoljnih gasilskih

društev, prostovoljnih industrijskih gasilskih društev in njihovih zvez uresničuje

skupne in posebne interese članic na področju gasilstva, opredeljenega v strategiji

delovanja GZS in opravlja naloge, za katere jo pooblasti drţava (5. člen Statuta

GZS).

Cilji delovanja GZS so (6. člen Statuta GZS) :

zagotavljati strokovno usposobljenost in usklajen razvoj članic za učinkovito

poţarno varnost v drţavi;

skrbeti za organiziranost svojih članic in status gasilca;

zagotavljati povezovanje gasilstva v sistem varstva pred naravnimi in drugimi

nesrečami v drţavi;

zagotavljati mednarodno povezovanje z drugimi gasilskimi organizacijami v

svetu;

zagotavljati ohranjanje gasilskih vrednot in tradicije, spoštovanje osebnosti

članov in dobrih medsebojnih odnosov kot pomembne vrednote društvenega

ţivljenja;

opravljati naloge gasilstva kot dejavnost, ki je v javnem interesu in je

humanitarne narave.

V 7. členu Statuta GZS so opredeljene in naštete osnovne naloge in obveznosti, ki

jih GZS opravlja v okviru nepridobitne dejavnosti:

organizira prostovoljno gasilstvo v drţavi, skrbi za usklajen razvoj in njegovo

povezovanje z gasilskimi organizacijami v svetu;

organizira in skrbi za izvajanje preventivne in operativne gasilske dejavnosti

svojih članic;

povezuje gasilstvo v sistem zaščite in reševanja ter opravlja splošne in

določene naloge zaščite in reševanja po veljavnih predpisih;

izdeluje ustrezne strokovne tehnične usmeritve ter organizacijska navodila;



nudi strokovno tehnično pomoč in organizacijska navodila članicam;

tekoče spremlja in sodeluje pri pripravi predpisov s področja svojega

delovanja;

sodeluje s pristojnim ministrom pri pripravi predpisov o gasilski izkaznici,

gasilski uniformi in činih;

pripravlja in daje pristojnemu ministru predhodno mnenje k sprejemu pravil

gasilske sluţbe;

pripravlja strokovne podlage in merila za financiranje gasilske dejavnosti;

izdeluje programe in načrte s področja poţarne varnosti v okviru pristojnosti,

ki jih ima po veljavnih predpisih;

organizira izobraţevanje in usposabljanje gasilcev;

sodeluje pri organiziranju in delovanju gasilske šole;

pospešuje delo članov - gasilcev, gasilske mladine, članic in veteranov;

povezuje, usklajuje in varuje skupne interese in delo svojih članic z drugimi

gasilskimi organizacijami;

posreduje strokovna mnenja upravnim organom, pravnim osebam in ostalim

iz pristojnosti, ki jih ima po veljavnih predpisih;

spremlja razvoj znanstveno - raziskovalnih doseţkov na področju poţarnega

varstva in gasilstva ter jih vključuje v svoje delo;

oblikuje strokovna mnenja in izdaja soglasja za gasilsko opremo in vozila;

vodi predpisane evidence na področju gasilstva;

organizira gasilska tekmovanja in pri njih sodeluje;

organizira ekonomat kot specializirano interno trgovino na drobno za prodajo

gasilskih potrebščin, oskrbo članic GZS ter članov in članic prostovoljnih

gasilskih društev in prostovoljnih industrijskih gasilskih društev;

izdaja posnete nosilce zvočnega zapisa, fonograma in videograma s

področja varstva pred poţari in gasilstva v skladu s predpisi;

razmnoţuje zvočne in video zapise s področja varstva pred poţari in

gasilstva v skladu s predpisi;

organizira zaloţniško in izdajateljsko dejavnost s področja varstva pred

poţari in gasilstva v skladu s predpisi;

organizira muzejsko in arhivsko dejavnost ter raziskave s tega področja;

podeljuje gasilska odlikovanja in priznanja;

opravlja druge naloge s področja varstva pred poţari in gasilstva v skladu s

predpisi.

GZS odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoţenjem. Za njeno zakonito

poslovanje odgovarja predsednik GZS. Ne glede na vse pa za obveznosti GZS

odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoţenjem tudi njegove odgovorne

osebe, ki so v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjšale premoţenje GZS ali s



preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali

novoustanovljeno pravno osebo ali fizično osebo preprečile povečanje premoţenja,

čeprav so vedele, da GZS ne bo mogla poravnati obveznosti tretjim osebam (3. člen

Statuta GZS). Odgovorne osebe pa odgovarjajo do višine oškodovanja GZS, ki so

ga povzročile s svojim ravnanjem. Za obveznosti GZS solidarno odgovarja tudi

fizična ali pravna oseba, ki je z ravnanji odgovornih oseb pridobila premoţenjsko

korist in sicer do višine pridobljene premoţenjske koristi.

2.4 PRAVILNIK O GASILSKIH UNIFORMAH, OZNAKAH, ČINIH,

OPREMI TER IZKAZNICAH

S tem pravilnikom se določajo vrste in oblika gasilskih uniform, ureja nošenje

uniform, določa oznake in čine gasilcev, osebno in skupinsko zaščitno opremo ter

obliko in vsebino gasilskih izkaznic. Uporablja se za prostovoljne in poklicne gasilce,

ki so organizirani in delujejo v skladu z ZGas. Gasilci imajo pravico in dolţnost nositi

gasilsko uniformo in oznake določene s tem pravilnikom pri opravljanju gasilske

sluţbe ter dejavnosti gasilskih organizacij. Uniformo lahko nosijo tudi na poti na delo

in iz dela ter na posvetovanjih, sestankih, vajah oziroma povsod tam, kjer

predstavljajo gasilce, svojo gasilsko enoto ali gasilsko organizacijo. Gasilci lahko

nosijo gasilske uniforme tudi ob drţavnih, pokrajinskih in občinskih oziroma z njimi

izenačenih slovesnostih.

2.5 PRAVILA GASILSKE SLUŢBE

Predpis gasilske sluţbe sestavljajo pravila, ki urejajo pravice in dolţnosti operativnih

gasilk in gasilcev med opravljanjem gasilske sluţbe v prostovoljnih in poklicnih

teritorialnih, industrijskih, letaliških in drugih gasilskih enotah, ki jih organizirajo

gospodarske druţbe, zavodi in druge organizacije. Sem spadajo pravila ravnanja in

obnašanja gasilcev med opravljanjem gasilske sluţbe in delovanje v gasilski

organizaciji, red v gasilskih objektih, načela za izvajanje gasilskih intervencij,

alarmiranje gasilcev, javno gasilsko sluţbo, gasilske formacije, gasilske prireditve in

gasilska ţalovanja.

Ta pravila urejajo skupna vprašanja opravljanja gasilske sluţbe za prostovoljne in

poklicne gasilce. V skladu s temi pravili lahko GZS in Zdruţenje slovenskih poklicnih

gasilcev sprejmeta posebna pravila (GZS za posamezna vprašanja delovanja

prostovoljnih gasilcev, Zdruţenje slovenskih poklicnih gasilcev pa za delovanje

poklicnih gasilcev).

(http://www.gasilecsem.si/gz.php?id=6)

http://www.gasilecsem.si/gz.php?id=6



3 GASILSKE ORGANIZACIJE

V Sloveniji razlikujemo med prostovoljnimi in poklicnimi gasilci :

Prostovoljni gasilci se zdruţujejo v gasilska društva, sektorje, občinska

poveljstva, gasilske zveze, regijske svete in poveljstva ter Gasilsko zvezo

Slovenije.

Poklicni gasilci se zdruţujejo v javnih gasilskih zavodih in poklicnih enotah v

podjetjih. Vsi skupaj delujejo v okviru ministrstva za obrambo.

Gasilske organizacije so prostovoljna gasilska društva in njihove enote, gasilske

zveze, poklicne gasilske enote, organizirane kot javni zavodi, reţijski obrati ali druge

organizacijske oblike, ki poklicno opravljajo gasilsko sluţbo (5. člen ZGas).

Opravljajo naloge gašenja in reševanja ob poţarih; druge, zlasti preventivne naloge

varstva pred poţarom, določene naloge zaščite in reševanja ljudi ter premoţenja ob

naravnih in drugih nesrečah ter določene storitve. Opravljanje storitev ne sme

onemogočati opravljanja temeljnih nalog gasilskih organizacij. Operativnih nalog

gasilstva ni mogoče opravljati kot pridobitne dejavnosti.

Prostovoljni gasilci so organizirani kot:

prostovoljna gasilska društva (v nadaljevanju PGD) in

prostovoljna industrijska gasilna društva (v nadaljevanju PIGD), ki so

namenjena predvsem gašenju v tovarnah in drugih industrijskih objektih, kjer

obstaja velika nevarnost poţarov in drugih nesreč

(npr. naftna industrija, kemijska industrija, itd).

Kot sem ţe omenil, je prostovoljen gasilec oseba, ki opravlja operativne naloge v

gasilstvu in za katerega v skladu z ZGas velja naslednje:

je strokovno usposobljen za gašenje in reševanje ter ima opravljen

predpisani izpit za prostovoljnega gasilca;

ima opravljen predpisan preizkus znanja, preizkus psihofizičnih sposobnosti

in je zdravstveno sposoben za opravljanje gasilske sluţbe;

ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper ţivljenje, telo in

premoţenje;

je star od 18 do 63 let – moški oziroma 18 do 55 let – ţenske.

Njegove pravice, obveznosti in dolţnosti podrobneje določa GZS.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Tovarna

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nafta

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kemija



3.1 PROSTOVOLJNA GASILSKA DRUŠTVA

Največji pomen prostovoljnega gasilstva je v preventivnih akcijah, kot so: prikazi

moţnosti nastankov poţara in njihovo preprečevanje, organizacija poţarnih straţ in

obveščanje o nastanku poţara ter vzgoja občanov, predvsem mladine. Te akcije

potekajo preko tečajev. Poleg tega je potrebno izpostaviti pomen gašenja začetnih

in drugih poţarov, zmanjševanje obsega poţarov in klic na pomoč večje enote.

Gasilsko društvo lahko ustanovi 10 oseb, ki so drţavljani RS. Če pa društvo ţeli

imeti svojo operativno enoto, mora imeti vsaj 15 fizično in psihično zdravih oseb za

izvajanje gasilsko operativnih nalog in morajo imeti opravljen osnovni tečaj za

gasilca. Delo je praviloma prostovoljno.

ZGas v 5. členu določa »Prostovoljno gasilsko društvo je humanitarna organizacija,

v kateri fizične osebe prostovoljno delujejo in opravljajo naloge na področju

gasilstva, varstva pred poţarom in drugimi nesrečami ter opravljajo druge

dejavnosti, ki so pomembne za razvoj in delovanje gasilstva. Člani prostovoljnega

gasilskega društva so lahko tudi pravne osebe, če tako določa zakon.« Takšna

društva ustanovijo občani.

PGD se zdruţujejo v gasilske zveze, gasilske zveze pa v t.i. regijske svete. V

prostovoljnih društvih vzgajajo tudi mladino, in sicer: od 7 do 11 let so mlajši pionirji,

od 12 do 14 starejši pionirji in od 15 do 18 let mladinci. Ko dopolnijo 18 let, lahko

opravijo tečaj za gasilca in lahko postanejo operativni člani. Veterani so člani, ki so

stari več kot 55 let (ţenske) oz. 63 let (moški). Le ti ne opravljajo več operativnega

dela, temveč izvajajo le še naloge na organizacijskem, preventivnem in vzgojnem

področju. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilstvo) Izobraţevanje gasilcev poteka na

nivoju gasilskih društev (izobraţevanje podmladka, osnovni tečaj za gasilca),

gasilskih zvez in GZS. Osrednji center je Izobraţevalni center za zaščito in

reševanje (ICZR) na Igu, s podenotama v Pekrah in Seţani, v katerih se šolajo tako

prostovoljni kot poklicni gasilci. Po podatkih, objavljenih 11. aprila 2011 na spletni

strani:http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilstvo, je trenutno okoli 123 000 članov poklicnih

gasilcev, od tega je aktivnih gasilcev okoli 60.000 (vseh članov prostovoljnega

gasilstva je 133 000, poklicnih gasilcev pa okoli 860). Pohvalen je podatek oziroma

dejstvo, da je v Sloveniji v primerjavi z drugimi deţelami prostovoljno gasilstvo zelo

razvito. PGD so na podeţelju velikokrat »vezni člen« druţabnega ţivljenja in

sosedske pomoči.

Naloge, ki jih PGD opravlja na podlagi ocene poţarnih in drugih nevarnosti so:

preventivne naloge varstva pred poţarom ter druge preventivne naloge na

področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;

izvajanje zaščite, reševanja in pomoči ob poţarih, naravnih in drugih

nesrečah;

vzgoja gasilske mladine;

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilstvo

http://sl.wikipedia.org/wiki/Ig

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pekre

http://sl.wikipedia.org/wiki/Se%C5%BEana




pomoč občanom na področju varstva pred poţarom;

druge naloge v zvezi z organizacijo in razvojem gasilstva.

Prostovoljna gasilska enota je tista, ki v skladu s pooblastilom opravlja preventivna

in operativna dela v zvezi z varstvom pred poţarom ter zaščito in reševanjem na

območju ali delu območja občine, za katero je bila ustanovljena. Imeti mora

predpisano število operativnih gasilcev, določeno z merili za organiziranje in

opremljanje gasilskih enot, potrebno gasilsko zaščitno in reševalno opremo ter

orodišče (21. člen ZGas). Evidenco o prostovoljnih gasilskih enotah in o

prostovoljnih gasilcih vodijo GZS ter gasilske organizacije za svoje potrebe.

Gasilci imajo pri opravljanju svojega dela in številnih dolţnosti tudi svoje pravice.

Pravila gasilske sluţbe določajo naslednje pravice in dolţnosti gasilcev:

Pravice gasilcev:

da prostovoljno vstopijo oziroma izstopijo iz operativne gasilske enote, če so

prostovoljni gasilci;

da se strokovno in psihofizično usposabljajo, urijo in opravljajo zahtevane ali

predpisane izpite oziroma druga preverjanja v skladu z dolţnostmi, ki jih

opravljajo v gasilski organizaciji;

da uporabljajo predpisano osebno in skupinsko gasilsko zaščitno opremo;

da zahtevajo dodatna pojasnila ali navodila za izvrševanje prejetih nalog;

da ugovarjajo in odklonijo izvršitev prejetega ukaza, s katerim bi storili

kaznivo dejanje oziroma, s katerim bi neposredno ogrozili svojo varnost ali

varnost sotovarišev ter drugih oseb v skladu z zakonom in temi pravili;

do spoštovanja osebnosti, dostojanstva in enakega obravnavanja pri

opravljanju gasilske sluţbe ne glede na katero koli osebno okoliščino;

da predlagajo ukrepe in aktivnosti neposredno nadrejenim, s katerimi se

izboljšuje delo, učinkovitost in racionalnost delovanja gasilske enote pri

opravljanju operativnih gasilskih nalog;

do zdravstvenega pregleda, zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega

zavarovanja ter nezgodnega zavarovanja za primer smrti, poškodbe ali

bolezni med opravljanjem gasilske sluţbe ter drugih pravic v skladu s

predpisi;

do plače, nadomestil in počitka v skladu s predpisi;

da prejmejo nagrado, pohvalo, odlikovanje ali drugo priznanje za svoj

prispevek k razvoju gasilstva oziroma hrabra dejanja.

Dolţnosti gasilcev:

izvrševati zaupane dolţnosti v skladu s predpisi in pravili, sposobnostmi,

izurjenostjo ter pravili gasilske stroke; tudi v najteţjih razmerah, razen, če ni

neposredno ogroţeno njihovo zdravje ali ţivljenje;



dosledno spoštovati načelo enostarešinstva v gasilski enoti ter obveznega

izvrševanja prejetih ukazov;

spoštovati delovno disciplino; brezpogojno, natančno, pravilno in pravočasno

izvrševanje gasilskih nalog v skladu s temi pravili in pravili gasilske stroke;

skrbeti za lastno strokovno in psihofizično izpopolnjevanje ter izurjenost in

opravljati psihofizične teste, preizkuse telesne pripravljenosti ter znanja v

skladu s predpisi;

poročati nadrejenim o vseh dogodkih in stanjih, ki bi lahko ogrozili varnost in

zdravje sotovarišev ali drugih oseb;

sprejeti in skrbno varovati osebno in skupinsko gasilsko zaščitno ter

reševalno opremo;

spoštovati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljati

gasilsko delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje ţivljenje in zdravje

ter ţivljenje in zdravje sotovarišev ter drugih oseb;

krepiti tovariške odnose v gasilski organizaciji ter medsebojno pomoč;

spoštovati osebnost in dostojanstvo vsakega posameznika v gasilski

organizaciji in izven nje, njegove pravice in temeljne svoboščine v skladu z

ustavo in zakoni;

varovati ugled gasilske organizacije in gasilske sluţbe;

opravljati druge naloge, sprejete s programi gasilske organizacije ter varstva

pred naravnimi in drugimi nesrečami.

3.1.1 Organi v PGD

Vsako PGD, ki ga ustanovijo občani, ima svoje organe in sicer:

Občni zbor društva

Praviloma se sklicuje enkrat letno, lahko pa tudi izredno. Na takšnem zboru

se vsake štiri leta volijo člani v ostale organe društva.

Upravni odbor

Sestavljajo ga 7 do 11 članov, ki so izvoljeni na omenjenih volitvah. Vodi ga

predsednik društva.

Nadzorni odbor

Sestavljajo ga člani, ki nadzirajo delovanje upravnega odbora in tudi

vsesplošno spoštovanje statuta društva.

Častno razsodišče

Je komisija, ki odloča v primeru kršitev pravil posameznih članov.

Razlikovati je potrebno tudi med predsednikom in poveljnikom društva (Čelik D.):



Predsednik društva je organizacijski vodja v gasilskem društvu. Sklicuje in

vodi upravni odbor in skrbi za poslovanje društva.

Poveljnik društva je operativni vodja društva, ki skrbi za zakonito in

strokovno delo gasilske enote.

3.1.2 Čini, znaki, poloţajne funkcije in odlikovanja

Gasilci svoje čine pridobijo na osnovi tečajev, opravljenih izpitov, staţa in priznanj

ter funkcije, ki jo imajo. Društvo, v katerem je gasilec, na osnovi teh pogojev

posreduje predlog na gasilsko zvezo, ki ga potrdijo oziroma posredujejo na GZS.

Lahko pa je predlog tudi zavrnjen.

V gasilstvu obstajajo naslednji čini, ki jih nosijo na naramniku in so v obliki nosilnega

traka v modri podlagi:

čin gasilca ima črte in plamenice v rdeči barvi,

niţji gasilski častnik ima iste oznake v srebrni barvi,

gasilski častnik ima oznake v zlati barvi,

višji in visoki častnik pa ima iste oznake v zlati barvi in dodatno enim ali

dvema lipovima listoma različnih velikosti.

Dodatna plamenica pomeni stopnjo v činu.

Gasilski znak je sestavljen iz čelade, plamenice in sekirice. Poseben znak, ki je

elipsaste oblike, obkroţen z lipovimi listi in trobojnico ter gasilskim znakom na

sredini, imajo gasilci na kapi ali čeladi (šlemu).

Poloţajno funkcijo, ki je romboidne oblike in rdeče barve (operativa – društvo) ali

modre (administracija) barve, nosijo na reverjih. Pri njej je v PGD osnovno polje

srebrne barve, v gasilskih zvezah so zlate barve v funkcijah, GZS pa imajo dodatno

pleten polkroţni venec. Član upravnega odbora ima eno zvezdico, tajnik in

podpredsednik dve in predsednik tri zvezdice.

ena zvezdica − desetar;

dve zvezdici − vodnik, podpoveljnik;

tri zvezdice − poveljnik.

V GZ na zlati podlagi:

ena zvezdica − pomočnik poveljnika;

dve zvezdici − podpoveljnik;

tri zvezdice − poveljnik zveze.



Podobno je na nivoju GZS.

Značke za opravljen izpit iz specialnosti nosijo na levem ţepu. Enako tako tudi znak

za dolgoletno delo v gasilstvu, ki ga podeli društvo in odlikovanje, ki ga podeli

predstavnik zveze. Poleg teh oznak lahko nosijo na svečani uniformi tudi vezeni

znak GZ, katere člani so, znak za dolgoletno delo v operativi, lahko pa tudi svoje

ime in priimek.

4 DELITEV IN OPIS GASILSKIH VOZIL

4.1 VRSTE IN OPIS GASILSKIH VOZIL

Za gasilska vozila se uporabljajo osnovna tovorna in osebna vozila, ki morajo

ustrezati predpisanim standardom za posamezno vrsto vozila (Tipizacija gasilskih

vozil, 2009). Po Tipizaciji (2009) morajo gasilska vozila ustrezati tudi naslednjim

zahtevam:

vozilo mora brez posledic zadovoljiti zahtevam, ki nastanejo ob njihovi

uporabi ob gasilskih intervencijah;

vozilo mora ustrezati zahtevam za vgraditev in namestitev gasilnih naprav in

reševalne opreme po vrsti in tipu, ki je določne za posamezno vrsto

gasilskega vozila;

moč motorja gasilskega vozila mora biti takšna, da zagotovi najmanj 1 KW

na 1 tono skupne mase vozila za ravninski del, 13 KW za hribovit teren,

najmanj pa 60 KW.

V gasilstvu je moštvo sestavljeno iz različnega števila gasilcev. V zmanjšani skupini

1+1, v skupini sta 2 gasilca, v zmanjšanem oddelku 1+5 in v oddelku 1+8 gasilcev.

V nadaljevanju bom natančneje opisal gasilska vozila glede na vrsto in velikost

vozila:

4.1.1 Poveljniško gasilsko vozilo

Razlikujemo manjše in večje poveljniško vozilo:

Manjše gasilsko poveljniško vozilo (oznaka PV-1)

je namenjeno predvsem prevozu poveljnika in ima prostor še za 3 ali 4 sopotnike.

Uporablja se ga kot osnovno ali pomoţno prevozno sredstvo za samostojno hitro

voţnjo do mesta poţara, za vodenje gasilske enote med voţnjo (vodenje gasilskega



vlaka) in za izvidovanje ocenjevanja stopnje razvitosti poţara. V ta namen

uporabljamo osebna in terenska vozila s pogonom na dve kolesi ali vsa kolesa.

Dolţina vozila ne sme presegati 5,5 m, širina 2,1 m, višina 2,7 m, največja dovoljena

teţa je 2800 kg in najmanjši obračalni krog sme biti največ 13 m. Oznaka vozila je

PV-1, zanj se uporablja standard DIN 14 507 del 1 in 2.

Večje poveljniško vozilo (oznaka PV-2)

je namenjeno predvsem vodenju akcij na terenu. Za to vozilo se praviloma

uporabljajo kombi-vozila s pogonom na dve kolesi ali vsa kolesa. Vozilo mora imeti

tri prostore – prostor za voznika in sovoznika (prostor A), delovni prostor (B) in

štabni prostor z najmanj 5 sedeţi (prostor C). Med prostoroma B in C mora biti

vgrajena stena z vgrajenimi vrati. Vozilo mora biti opremljeno z osnovnimi in

dodatnimi akumulatorskimi baterijami in generatorjem. Uporablja se ga kot osnovno

ali pomoţno prevozno sredstvo za samostojno hitro voţnjo do mesta poţara, za

vodenje gasilske enote med voţnjo (vodenje gasilskega vlaka) in za izvidovanje

ocenjevanja stopnje razvitosti poţara, vodenje večjih akcij, štabno delo na terenu,

za kvalitetno komunikacijo. Dolţina vozila ne sme presegati 10 m, širina 2,5 m,

višina 3,3 m, največja dovoljena teţa je 7500 kg, najmanjši obračalni krog pa sme

biti največ 18,5 m.

4.1.2 Gasilsko vozilo

Gasilska vozila delimo na:

Manjše gasilno vozilo (oznaka GV-1 ; 1+8 ali 1+5)

je gasilsko vozilo z opremo za gašenje in reševanje ter prenosno motorno brizgalno

8/8, ki je nameščena v nadgradnji. Posadka vozila je oddelek 1+8 ali zmanjšani

oddelek 1+5. Uporablja se za gašenje poţarov in je namenjeno manjšim

prostovoljnim gasilskim enotam. S svojo posadko sestavlja manjšo taktično enoto –

oddelek. Dolţina vozila ne sme presegati 6000 mm, širina pa je lahko največ 2200

mm in višina največ 2600 mm, merjeno pri praznem vozilu z lestvijo, ki je na strehi.

Dovoljena skupna teţa vozila sme znašati največ 3500 kg. Ta merila je treba strogo

upoštevati zaradi normativov Evropske unije v zvezi s kategorijo vozniškega

dovoljenja. Najmanjši premer obračalnega kroga sme znašati največ 13 m. Kot

podvozje se za manjše gasilno vozilo GV-1 lahko uporabljajo serijsko izdelana

vozila kombi. Vrata za vstop v vozilo so lahko na desni strani ali pa na obeh straneh.

Pogon vozila je cestni ali pa 4x4.

Večje gasilno vozilo (oznaka GV-2; 1+8)



je gasilsko vozilo, ki ima prenosno motorno brizgalno MB 8/8 in gasilsko tehnično

opremo. GV-2 ima lahko vgrajeno gasilsko črpalko 16/8 s pogonom prek

avtomobilskega motorja. Posadka vozila je oddelek 1+8. Večje gasilsko vozilo se

uporablja za gašenje poţarov, reševanje pred vodo in za manjše tehnične

intervencije. S svojo posadko sestavlja gasilsko tehnično enoto – oddelek. Dolţina

vozila ne sme presegati 8600 mm, širina je lahko največ 2500 mm in višina največ

3100 mm (merjeno na praznem vozilu s pripadajočo opremo na strehi). Dovoljena

skupna teţa vozila GV-2 sme znašati največ 9000 kg. Najmanjši premer

obračalnega kroga sme znašati največ 18,6 m. Kot podvozje se uporablja serijsko

vozilo, na katerem se opravi nadgradnja. V prostoru za moštvo sta lahko

nameščena izolirana dihalna aparata na stisnjen zrak za napadalno skupino.

Spredaj in zadaj morata biti nameščena dva vlečna škopca, podobna obliki C.

Dovoljena teţa priključka sme znašati 1500 kg v ne zavrtem stanju ter 2000 kg v

zavrtem stanju. Podporna obremenitev sklopke mora znašati najmanj 80 kg.

Manjše gasilno vozilo z vodo ( oznaka GV-V1; 1+5)

je vozilo, ki ima vgrajeno nizkotlačno črpalko 30-60 litrov na minuto, 30-50 bar, vijak

z visokotlačno cevjo 50 metrov, rezervoar za 500 litrov vode in prenosno motorno

brizgalno. Opremljeno je z gasilsko tehnično opremo za desetino. Posadka vozila

GV-V1 je zmanjšani oddelek 1+5. To vozilo se uporablja za gašenje poţarov. S

svojo posadko je samostojna taktična enota. Dolţina vozila ne sme presegati 6000

mm, širina je lahko največ 2300 mm in višina največ 2600 mm (merjeno na praznem

vozilu s pripadajočo opremo na strehi). Dovoljena skupna teţa vozila GV-V1 sme

znašati največ 5500 kg. Najmanjši premer obračalnega kroga sme znašati največ 16

m. Kot podvozje se za vozilo GV-V1 lahko uporablja samo podvozje serijske

izdelave z dvojno kabino in pogonom za cestno vozilo, oziroma s pogonom 4 x 4.

Večje gasilno vozilo z vodo (oznaka GV-V2 ; 1+5)

Večje gasilno vozilo z vodo GV-V2 je gasilsko vozilo, ki ima rezervoar za 600 litrov

vode in vgrajeno gasilno črpalko s pogonom prek avtomobilskega motorja ter

gasilsko tehnično opremo. Posadka vozila je oddelek 1+5. Večje gasilno vozilo z

vodo se uporablja za gašenje poţarov in za manjše tehnične intervencije.

Namenjeno je krajevnim gasilskim enotam. S svojo posadko sestavlja gasilsko

taktično enoto – oddelek. Dolţina vozila ne sme presegati 7000 mm, širina je lahko

največ 2500 mm in višina največ 3000 mm, pri pogonu na 4x4 največ 3100 mm

(merjeno s praznim vozilom s pripadajočo opremo na strehi). Dovoljena skupna teţa

vozila GV-V2 sme znašati največ 7500 kg, oziroma 9000 kg, če ima pogon 4x4.

Najmanjši premer obračalnega kroga sme znašati največ 16 m. Vozilo mora imeti

spredaj in zadaj (zadaj po ţelji pri pogonu na vsa štiri kolesa) po dve priklopni

napravi – škopca za vleko vozil. Vozilo mora imeti priključno sklopko, ki mora



ustrezati zahtevam: sklopka mora vzdrţati priključno obremenitev 1500 kg v ne

zavrtem stanju ter 2000 kg v zavrtem stanju.

4.1.3 Gasilska vozilo s cisterno

Takšna gasilska vozila se delijo na:

Gasilno vozilo s cisterno (oznaka GVC 16/25; 1+5)

je gasilsko vozilo, ki ima vgrajen rezervoar za 2500 l vode in visokotlačno gasilsko

črpalko 16/8 s pogonom prek avtomobilskega motorja – ima eno ali dve hitro

napadalni napravi in gasilsko tehnično opremo. Posadka vozila je zmanjšani

oddelek 1+5. Uporablja se za gašenje in reševanje ob poţarih. Pomembno pri vozilu

je voda v rezervoarju in moţnost izvedbe hitrega napada. Vozilo se lahko uporablja

tudi za oskrbo poţarišča z gasilno vodo. Namenjeno je večjim gasilskim enotam. S

svojo posadko sestavlja gasilsko taktično enoto – zmanjšani oddelek. Dolţina vozila

ne sme presegati 7500 mm, širina je lahko največ 2500 mm in višina največ 3100

mm, merjeno pri praznem vozilu s pripadajočo opremo na strehi. Dovoljena skupna

teţa vozila ne sme presegati 12000 kg. Najmanjši premer obračalnega kroga sme

znašati največ 16 m. Zanj se uporablja podvozje vozila s cestnim pogonom na vsa

štiri kolesa. Vozilo mora imeti spredaj in zadaj škopec velikosti 3. Vlečna moč

škopca mora ustrezati dovoljeni skupni teţi vozila. V vozilu ne sme biti vgrajen

rezervoar za penilo. V prostoru za moštvo sta lahko nameščena izolacijska dihalna

aparata na stisnjen zrak za napadalno skupino.

Gasilno vozilo s cisterno (oznaka GVC 16/15; 1+5 )

je opremljeno z visokotlačno gasilsko črpalko, ki jo poganja motor vozila, napravo za

hitri napad, gasilsko tehnično opremo in trdno vgrajenim rezervoarjem za gasilno

vodo. Posadka vozila je zmanjšani oddelek 1+5 ali oddelek 1+8. DIN 14530 11. del

predpisuje oddelek 1+8 in rezervoar za 1200 litrov vode. Glede na organizacijo

gasilstva in taktične nastope gasilcev pa se uveljavlja gasilsko moštvo 1+5 in je

količina vode povečana na 1500 litrov. Namenjeno je za gašenje poţarov,

opravljanje manjših tehničnih intervencij. Dolţina vozila ne sme presegati 8600 mm,

širina je lahko največ 25800 mm in višina največ 3200 mm (merjeno pri praznem

vozilu s pripadajočo opremo na strehi). Dovoljena skupna teţa takšnega vozila je

12000 kg in sme znašati največ 13500 kg. Najmanjši premer obračalnega kroga

sme znašati največ 18,6 m. Dovoljena obremenitev prikolice je 1500 kg v ne

zavrtem stanju in 2000 kg v zavrtem stanju.




je gasilsko vozilo z vgrajeno visokotlačno gasilsko črpalko, ki jo poganja motor

vozila, napravo za hitri napad, gasilsko tehnično opremo in rezervoarjem za gasilno

vodo. Posadka vozila je skupina 1+2. Vozilo je zaradi zaloge vode namenjeno

predvsem za hitre napade ter za oskrbo intervencijskih mest z gasilno vodo. Dolţina

vozila ne sme presegati 7500 mm, širina je lahko največ 2500 mm in višina največ

3100 mm (merjeno pri praznem vozilu s pripadajočo opremo na strehi).Dovoljena

skupna teţa takšnega vozila sme znašati največ 9500 kg. Najmanjši premer

obračalnega kroga sme znašati največ 16 m. Vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa.

Spredaj morata biti nameščena dva škopca, podobna obliki C. Pritrdilna mesta za

škopce morajo zdrţati vlečne obremenitve, ustrezne skupnim teţam vozila – 9500

kg. Dovoljena obremenitev prikolice je 1500 kg v ne zavrtem stanju in 2000 kg v

zavrtem stanju. Podporna obremenitev sklopke mora znašati najmanj 80 kg. Prostor

za opremo je lahko deljen na več posebej dostopnih prostorov. Lestev za dostop na

streho vozila mora biti nameščena na zadnji strani vozila. Gasilska črpalka, ki jo

poganja motor vozila, mora biti vgrajena v zadnjem delu – znotraj podvozja vozil.

Imeti mora najmanj dva tlačna B priključka z zaporno napravo. Naprava za hitri

napad mora biti nameščena na zadnji desni strani vozila za zadnjo osjo. Sestoji se

iz navijalnega cevnega bobna z zavoro, priključenega na črpalko. Vozilo mora imeti

vgrajen rezervoar za gasilno vodo z uporabno količino 2400 l vode ± 4 %. Teţišče

rezervoarja za gasilno vodo sme biti največ 700 mm nad zgornjim robom zgornjega

okvirja podvozja (k okvirju podvozja se šteje tudi višina pomoţnega okvirja).

Če tej zahtevi ni mogoče ugoditi, je treba vozilo zavarovati s stabilizatorji proti

prevelikemu nagibanju na stran.


Gasilno vozilo s cisterno je gasilno vozilo z vgrajeno normalno tlačno ali

visokotlačno gasilsko črpalko, ki jo poganja motor vozila, napravo za hitri napad,

rezervoarjem za 5000 litrov vode, rezervoarjem za 500 litrov penilne snovi, z

vgrajenim metalcem vode in pene ter gasilsko tehnično opremo. Posadka vozila je

skupina 1+2. Vozilo se zaradi velike količine vode uporablja ob večjih poţarih in za

oskrbo poţarišča z vodo. Vgrajen navijalni boben s cevjo in pištolo ročnikom

omogoča izvedbo hitrega napada. Dolţina vozila ne sme presegati 8000 mm, širina

je lahko največ 2500 mm in višina največ 3300 mm. Dovoljena skupna teţa

takšnega vozila sme znašati največ 17000 kg. Najmanjši premer obračalnega kroga

sme znašati največ 20 m. Vozilo mora imeti pogon na vsa štiri kolesa ali izjemoma

za ravninsko področje pogon na dve kolesi. Vozilo ima spredaj in zadaj vgrajena

škopca, ki morata vzdrţati obremenitev dovoljene skupne teţe vozila, vgrajena je

lahko tudi vlečna sklopka za prikolico. Dovoljena priključna obremenitev za zavrte in

ne zavrte prikolice mora biti označena s posebno tablico. Gasilska črpalka, ki jo

poganja motor vozila, mora biti vgrajena v zadnjem delu – znotraj podvozja vozila.

Imeti mora sesalni priključek A in najmanj dva tlačna priključka. Naprava – navijak



za hitri napad - mora biti na zadnji desni strani vozila. Na navijaku, ki mora imeti

zavoro, je fiksno priključena cev, dolţine 30 m ali dolţine 50 m s pištolnim ročnikom.

Ob visokotlačni gasilski črpalki sta lahko vgrajena navijak desno ali levo na zadnji

strani vozila.

4.1.4 Gasilno vozilo s prahom in vodo in Gasilno vozilo s cisterno,

prahom in CO2

Gasilno vozilo s prahom in vodo (oznaka GVS-V; 1+5)

je gasilsko vozilo z vgrajeno napravo za gašenje s prahom, z rezervoarjem za vodo

in gasilno opremo. Posadka je zmanjšani oddelek 1+5.

Gasilno vozilo s cisterno, prahom in CO2 (oznaka GVC-S-CO2 ; 28/40)

Gasilno vozilo je vozilo z vgrajeno napravo za gašenje s prahom, z rezervoarjem za

vodo in napravo za gašenje s CO2 in z zmanjšano gasilsko opremo Takšno

specialno gasilsko vozilo je namenjeno gašenju vseh vrst poţarov: trdih gorljivih

snovi, vnetljivih tekočin, vnetljivih plinov, vnetljivih kovin in poţarov na električnih

napravah. Posadka je skupina 1+2.

4.1.5 Gasilno vozilo za gašenje in reševanje z višin

Za reševanje z višin uporabljamo avto lestve, zgibna in teleskopska dvigala, kakor

tudi vsa gasilska vozila z dvigalnimi napravami na motorni pogon. Uporabljajo se

tudi za gašenje in tehnično reševanje. Posadka je skupina.

4.1.6 Gasilno tehnično vozilo

Tehnično reševalno vozilo je gasilsko vozilo s pogonom na vsa kolesa, uporablja se

pri tehničnih intervencijah. Ima trdno vgrajeno vlečno napravo na mehanski pogon

prek avtomobilskega motorja. Tehnično reševalno vozilo ima gasilsko opremo za

tehnično reševanje ter ima lahko vgrajen ali pritrjen jambor za razsvetljavo ter

vgrajen generator. Posadka je skupina. Razlikujemo med:

Malo tehnično reševalno vozilo (oznaka TRV1; 1+2)

Večje tehnično reševalno vozilo (oznaka TRV2-d)

4.1.7 Orodno vozilo



je gasilsko vozilo, ki se uporablja za prevoz orodja pri poţarih in tehničnih

intervencijah. Posadka je skupina. Delijo se na:

Orodno vozilo (oznaka OV 1+1 ali 1+2)

Orodno vozilo za zaščito dihal (oznaka OVD 1+1 ali 1+2)

Orodno vozilo za reševanje pri nevarnih snoveh (oznaka OVNS 1+2)

Orodno vozilo za reševanje pri sevanju (oznaka OVS 1+2)

Orodno vozilo za reševanje na vodi (oznaka OVRV 1+2)

Orodno vozilo za varstvo okolja (oznaka OVVO 1+2)

4.1.8 Cevno vozilo (oznaka CV 2000; 1+2 ; 1+5)

Takšno vozilo je gasilsko vozilo, ki se uporablja za prevoz cevi in hitro napeljavo

tlačnih cevovodov. Poleg tlačnih cevi so v vozilu tudi armature ter po potrebi tudi

prenosna gasilska črpalka. Posadka je skupina ali zmanjšan oddelek. Vozilo je

namenjeno za prevoz gasilske opreme in 2000 m cevi!

4.1.9 Gasilsko vozilo za prevoz gasilnih sredstev (oznaka GVGS-X; 1+2

ali 1+5)

Gasilsko vozilo za prevoz gasilnih sredstev se uporablja za prevoz raznih gasilnih

sredstev (vode, penilnih snovi, ogljikovega dioksida, gasilnega prahu, halonov) do

mesta intervencije. Lahko ima vgrajeno gasilsko črpalko na pogon preko

avtomobilskega motorja ter mešalno napravo za gasilno peno. Posadka je skupina

ali zmanjšan oddelek.

4.1.10 Gasilski priklopniki

Gasilski priklopnik je posebej za gasilske intervencije izdelan priklopnik z določeno

opremo. Delijo se na:

Priklopnik s prenosno motorno brizgalno (oznaka PMB); uporablja se za

prevoz prenosne motorne brizgalne in gasilske opreme.

Priklopnik lestev (oznaka PL); uporablja se ročno. Uporablja se za reševanje

z višine, lahko pa tudi za gašenje.

Priklopnik za penilno snov (oznaka PP); uporablja se za prevoz penilne

snovi.

Priklopnik za razsvetljavo (oznaka PR); uporablja se za osvetlitev območja

gasilske intervencije.

Priklopnik za odstranjevanje olja (oznaka PO); uporablja se za prevoz

opreme ob intervencijah razlitja olja.



Priklopnik Hydrovac PHy; uporablja se ob nesrečah z nevarnimi snovmi za

njihovo odstranjevanje. Za ta priklopnik ni DIN norme. Uporablja se tehnični

načrt proizvajalca.

Priklopnik za gasilni prah (oznaka PS); uporablja se za gašenje.

Priklopnik za vodo in peno (oznaka PT-VP); uporablja se za gašenje.

Priklopnik za cevi (oznaka PC); uporablja se za gašenje.

Priklopnik za reševalni čoln (oznaka PČ); uporablja se za prevoz

reševalnega čolna pri reševanju na vodi.

4.1.11 Druga gasilska vozila

Druga gasilska vozila so vozila, ki jih nisem opredelil. Zaradi svoje specifične

dogradnje in opremljenosti so namenjena za gasilske intervencije in opravljanje

gasilske sluţbe. Med slednje sodijo:

Hitro tehnično reševalno vozilo (oznaka HTRV 1+2) je gasilsko vozilo s

pogonom na vsa kolesa, za hitre tehnične intervencije. Ima trdno vgrajen

generator in gasilsko opremo. Posadka je skupina.

Gasilsko avto-dvigalo (oznaka GAD 1+2) je vozilo – dvigalo z dodatno

gasilsko – tehnično opremo. Uporablja se za dviganje teţkih bremen pri

reševanju ljudi in pri tehničnih intervencijah. Posadka je skupina.

Gasilsko vozilo za razsvetljavo (oznaka GVR 1+2) je gasilsko vozilo, ki

ima vgrajen elektroagregat, teleskopski jambor z reflektorji in tehnično

opremo za razsvetljavo. Uporablja se za razsvetljavo območja gasilske

intervencije. Posadka je skupina.

Gasilsko vozilo za prevoz kontejnerjev (oznaka GVK 1+2) je gasilsko

vozilo z vgrajeno napravo za dviganje in prevoz kontejnerjev s specifično

gasilsko-tehnično opremo. Uporablja se za gašenje, tehnično reševanje in

reševanje pri nevarnih snoveh – odvisno od pripadajoče gasilsko-tehnične

opreme. Posadka je skupina.

Gasilsko vozilo za prevoz moštva (oznaka GVM 1) je gasilsko vozilo za

prevoz gasilcev in osebne opreme. Vozilo GVM 1 ima skupno dopustno teţo

pod 2,8 t.

Gasilsko vozilo za prevoz moštva (oznaka GVM 2) je gasilsko vozilo za

prevoz gasilcev in osebne opreme. Takšno vozilo ima skupno dopustno teţo

nad 2,8 t.



Gasilska avtocisterna (oznaka AC 16/50 1+2) je gasilsko vozilo za prevoz

vode na mesto intervencije ali za prevoz pitne vode. Takšna gasilska

avtocisterna ima vgrajeno črpalko in rezervoar za 5000 litrov vode.

Gasilska avtocisterna (oznaka AC 16/70 1+2) je gasilsko vozilo za prevoz

vode na mesto intervencije ali za prevoz pitne vode. Takšna avtocisterna ima

vgrajeno črpalko in rezervoar za 7000 litrov vode. Rezervoar za vodo se

lahko poveča. Pri tem se mora upoštevati povečanje skupne nosilnosti

vozila.

Malo terensko gasilsko vozilo za gašenje gozdnih poţarov (oznaka GVGP

1, 1+5) je vozilo, ki ima visokotlačno napravo, rezervoar do 800 litrov

gasilnega sredstva, rezervoar za penilo, volumna 10 % količine rezervoarja

za vodo, visokotlačno črpalko 50 bar/90 l/min in navijak s cevjo, dolţine

najmanj 100 m, iz teţko gorljivih materialov. Namenjeno je prevozu osnovne

enote za gašenje gozdnih poţarov. Vozilo ima prostor za posadko 1+5 in

prostor za gasilsko tehnično opremo. Vozilo je namenjeno za gašenje

manjših in srednje velikih poţarov v naravnem okolju ter za potrebe osnovne

enote pri zahtevnejših intervencijah, kakor tudi za gašenje vseh začetnih

poţarov. Vozilo sme biti dolgo največ 4500 mm, široko 2000 mm in visoko

2400 mm. Vozilo mora imeti pogon 4x4 z moţnostjo zapore diferenciala in

redukcijo prestavnih razmerij. Nosilnost vozila mora biti prilagojena skupni

teţi vozila.

Večje terensko gasilsko vozilo za gašenje gozdnih poţarov (oznaka

GVGP 2 ; 1+5) je vozilo, ki ima vgrajen rezervoar za od 800 do 2000 l vode,

rezervoar za penilo 10 % volumna rezervoarja za vodo, gasilsko črpalko –

normalni in visoki tlak ter tri navijalke. Namenjeno je za gašenje večjih

poţarov v naravi, kakor tudi za dovoz vode in gašenje vseh poţarov

srednjega obsega. Vozilo ima prostor za posadko 1+5 in prostor za gasilsko

tehnično opremo. Vozilo sme biti dolgo največ 6000 mm, široko 2200 mm in

visoko 2600 mm. Vozilo mora imeti pogon 4x4 z moţnostjo zapore

diferenciala in redukcijo prestavnih razmerij. Nosilnost vozila mora biti

prilagojena skupni teţi vozila.

Gasilsko tovorno vozilo GTV 1+1 ali 1+2; je gasilsko vozilo, ki je določeno

za posebne gasilske intervencije ali dela. Posadka je skupina.

4.2 NADGRADNJA VOZIL ZA GASILSKA VOZILA



Nadgradnja je praviloma se sestavljena iz:

prostora za moštvo in

prostora za gasilsko opremo.

Takšna nadgradnja zagotavlja moţnost prevoza moštva, gasilske opreme in

pritrditev gasilske opreme. Pritrdišče gasilske opreme in orodja morajo biti izdelana

tako, da onemogočajo nekontrolirane premike opreme, ki je nameščena v vozniški

kabini, kabini za posadko in nadgradnji vozila (Tipizacija gasilskih vozil, 2009).

4.3 MASA GASILSKEGA VOZILA

Razlikovati je potrebno med maso praznega vozila in maso tovora. Za maso

praznega vozila se uporablja masa vozila skupaj z maso vgrajenih elementov za

namestitev in pritrditev gasilske zaščitne in reševalne opreme (z vgrajenimi gasilnimi

napravami). Maso tovora sestavljajo (Tipizacija gasilskih vozil, 2009):

posadka,

gasilna sredstva,

gasilska zaščitna in reševalna oprema,

dodatna krajevna potrebna gasilna zaščitna in reševalna oprema.

Kadar govorimo o skupni masi vozila, mislimo na maso vozila z vgrajenimi elementi

za namestitev in pritrditev gasilske zaščitne in reševalne opreme in vgrajenimi

napravami ter maso tovora. Slednjo sestavljajo posadka, gasilna sredstva in

gasilska zaščitna in reševalna oprema. V nadaljevanju bom opisal vsako od mas, ki

tvorijo maso gasilskega vozila ter vozniško kabino s prostorom za enoto.

Masa moštva

Masa moštva je odvisna od števila gasilcev, ki tvorijo moštvo posameznega

gasilskega vozila. Kot sem ţe omenil, je moštvo v zmanjšani skupini 1+1, v skupini

sta 2 gasilca, v zmanjšanem oddelku 1+5 (1+6) in v oddelku 1+8 gasilcev.

Normirana masa za skupino 1+1 je 150 kg, za skupino 1+2 je 225 kg, za skupino

1+5 je 450 kg, za 1+6 je 525 kg in za skupino 1+8 je normirana masa 675 kg.

Masa gasilnega sredstva

Normirana masa gasilnega sredstva obsega gasilna sredstva, ki so v vgrajenem

rezervoarju in v prenosnih rezervoarjih (posodah). V to maso pa niso všteta gasilna

sredstva, ki so v gasilnikih.



Vozniška kabina in prostor za enoto

Zaradi taktičnih zahtev morata vozniška kabina in prostor za enoto tvoriti zaključeno

celoto (Tipizacija gasilskih vozil, 2009). Velikost prostora za enoto je predpisana za

vsako vrsto vozila in tako razlikujemo vozniško kabino in prostor za enoto za

posadko 1+2, za posadko 1+5 (1+6) in za posadko 1+8. V Tipizaciji gasilskih vozil

(2009) so določene tudi mere vozniške kabine in sicer: širina prostora vozniške

kabine pri zasedbi 1+2 mora biti najmanj 1700 mm (pri malih orodnih vozilih najmanj

1600 mm), merjeno v višino. Razdalja med sedeţno površino v vozniški kabini in

streho te kabine mora biti najmanj 950 mm. Čista višina prostora za enoto mora biti

najmanj 400 mm (meri se 250 mm od stranske stene). Sedeţni prostor mora biti

širok najmanj 500 mm za vsak sedeţ, širina sedeţa pa mora biti 450 mm.

Za vrata gasilskih vozil velja, da morajo:

biti zaščitena proti nenamernemu odpiranju;

vozniška vrata morajo imeti ključavnico za zaklepanje, vsa ostala vrata pa

moţnost, da se zapirajo;

biti morajo takšne izvedbe, da dovoljujejo odtok vode, ki bi se lahko nabrala

v prostoru za enoto;

imeti morajo okna, ki se dajo odpreti.

Pri podvozjih mora biti primerno urejen dostop v vozniško kabino in v prostor za

enoto. V prostoru za enoto so lahko vgrajeni izolacijski dihalni aparati, da imajo

napadalci moţnost, da se z njimi opremijo ţe med voţnjo. Sedeţi, na katerih so

pritrjeni izolirni dihalni aparati pa morajo biti (zaradi varnosti) postavljeni tako, da so

napadalci obrnjeni v smeri voţnje. Drţala za izolirni dihalni aparat morajo biti

izdelana tako, da se napadalec lahko opremi v sedečem poloţaju. Pomembno je

tudi, da so drţala varovana proti nenamernemu odpiranju. Izolirni dihalni aparati in

drţala ne smejo imeti nobenih naprej izpostavljenih delov v smislu predpisov o

varnem delu. V kabinah s posadko 1+8 pa je moţno, da so vse vrste sedeţev

obrnjene v smeri voţnje.

4.3.1 Prostor za gasilsko opremo

Ogrodje prostora za gasilsko opremo je izdelano iz kovinskih profilov lahke izvedbe.

Tako notranjost kot zunanjost profilov mora biti ustrezno protikorozijsko zaščitena.

Ţe ime pove, da je prostor za gasilsko opremo namenjen za namestitev opreme in

orodja. V različnih normah za gasilska vozila je predpisana oprema za predpisane

vrste gasilskih vozil (Tipizacija gasilskih vozil, 2009). Za ustrezno razvrstitev opreme



in orodja morata biti oprema in orodje pritrjena tako, da med voţnjo ostaneta na

svojem mestu. V planih namestitve za posamezne vrste gasilskih vozil se določi, kje

je potrebno namestiti posamezno orodje ali opremo. V prostoru za orodje in opremo

mora biti na prednji strani predalov pritrjen čitljiv in na vremenske razmere

neobčutljiv spisek opreme in orodja. Prav tako mora biti označena pritrditev opreme

in orodja (s simboli ali napisi).

Orodje in oprema morata biti pritrjena in shranjena tako, da ju lahko vzamemo iz

prostora enostavno in brez nevarnosti, da bi se pri tem poškodovali (Tipizacija

gasilskih vozil, 2009). Predali takšnega prostora morajo imeti zapahe in morajo biti

zavarovani pred nenamernim popolnim izvlekom. Teţka oprema (elektroagregat,

hidravlična črpalka ipd.) mora biti pritrjena na sani s krogličnimi leţaji. Stranice

predalov za cevi morajo biti izdelani iz vremensko neobčutljivega in vodo odbojnega

lesa, plastike ali aluminija. Vrata ali rulete pa morajo imeti moţnost zaklepanja. Tak

prostor za opremo mora imeti samostojno osvetlitev. Na armaturno ploščo se vgradi

signalna lučka za kontrolo odprtih vrat in prostorov. Priporočljiva izvedba takšne

kontrole je elektromagnetna.

5 GASILSKA OPREMA IN NAPRAVE

Pred pisanjem o opremi, ki je nujna za opravljanje gasilske dejavnosti, naj nekaj

besed namenim varstvu pri delu, saj je oprema eden od temeljev za zagotovitev

varstva. Varnost je oziroma bi morala biti na prvem mestu. Varnost pri delu je

zagotovljena takrat, ko so izpolnjeni vsi tehnični, zdravstveni, socialni, pravni in

drugi pogoji za varno delo. Opravljanje nalog v gasilskih intervencijah zahteva

psihofizično dobro pripravljenega in ustrezno opremljenega ter strokovno

usposobljenega gasilca, ki mora imeti brezhibna gasilska tehnična sredstva.

Seveda, brez obvezne uporabe gasilskih zaščitnih sredstev, ni mogoče govoriti o

varnem gasilskem delu. Namen varstva pri delu je zagotoviti takšne pogoje, da

gasilec pri opravljanju svoje sluţbe ne bo poškodovan ali deleţen zdravstvenih

okvar.

Osnovna pravila za varno delo so sledeča (Čelik D.):

vedno uporabljaj zaščitna sredstva;

pri delu ravnaj po varnostnih navodilih;

pred začetkom vaje ali intervencije preglej gasilske naprave;

preizkusi delovanje varnostnih naprav;

med delom uporabljaj samo ustrezno orodje;

med delovanjem gasilskih naprav ne segaj v nevarno območje;

čiščenje naprav med obratovanjem prepovedano;



vsaki okvari obvesti nadrejenega;

po končanem delu pospravi in očisti orodje in opremo in se prepričaj o njeni

brezhibnosti.

Vsak gasilec ima določene obveznosti za zagotavljanje varnosti pri delu in sicer

mora:

delo opravljati pazljivo in odgovorno, tako da pazi nase in na svoje sogasilce;

upoštevati mora navodila nadrejenih za varno delo s sredstvi in napravami,

ki jih uporablja;

preden začne z opravljanjem gasilske dejavnosti, se mora vsak gasilec

seznaniti z najprimernejšim načinom varnega dela;

uporabljati sme le naprave, za katere je usposobljen;

svojemu vodji (neposrednemu) mora javiti vsakršno okvaro na opremi ali na

orodju, ki bi utegnila povzročiti nezgodo.

Za zagotavljanje varnega dela je nujno, da gasilec uporablja ustrezno zaščitno

opremo. Če tega ne upošteva, ga mora neposredni vodja odstraniti iz območja

nevarnosti. Enako velja za gasilce, ki nimajo ustreznih psihofizičnih sposobnosti

oziroma niso ustrezno strokovno usposobljeni ali ne sodelujejo pri usposabljanjih.

Osnovno načelo varnega dela pa je, da se vsak gasilec posameznik loteva dela in

nalog v gasilski dejavnosti, za katere je usposobljen in se je prej prepričal, da jih bo

varno opravil, ker pri opravljanju gasilske sluţbe preti toliko nevarnosti, ki jih kljub

brezhibnosti gasilcev in njihove opreme ne moremo predvideti (Čelik D.).

5.1 GASILSKA ZAŠČITNA OPREMA

Gasilska zaščitna oprema se deli:

osebno zaščitno opremo, kamor sodi:

o gasilska zaščitna obleka,

o čelada,

o škornji,

o zaščitne rokavice,

o zaščitni pas.

skupno zaščitno opremo, kamor sodi:

o izolirni dihalni aparat,

o obleka pred visoko temperaturo,

o obleka pred kemičnimi snovmi,

o reševalna vrv.



5.1.1 Osebna zaščitna oprema

Osnovna naloga zaščite telesa in dihal je, da preprečujemo nastanek poškodb pri

opravljanju gasilskih nalog. Z zaščito se tudi povečuje sposobnost gasilca za

opravljanje njegovih teţkih nalog v zahtevnih razmerah. Zaradi vpliva temperature

in toplotnega sevanja na koţo (pri temperaturi nad 550C ţe lahko nastajajo

opekline) ter neodpornosti koţe na nevarne snovi, je nujna zaščita telesa. V

procesu gorenja se porablja kisik in nastaja ogljikov monoksid, nastajajo strupeni

plini, ipd. Prav zato je nujno potrebno zavarovati dihala pred tovrstnimi vplivi.

Razdelitev osebne opreme za zaščito telesa je naslednja (Čelik D.):

Zaščitna delovna obleka

V uporabi so zaščitne obleke različnih proizvajalcev. Po navadi so sestavljene iz

dveh delov in sicer, zgornjega dela (bluze) in hlač. Lahko so tudi enodelne. Bistvo

teh oblek je, da zaradi večplastnih materialov zagotavljajo potrebno zaščito pred

toploto, vlago, blagimi kislinami, lugi in preprečujejo mehanske poškodbe koţe. Na

obleki so všiti tudi ustrezni refleksni trakovi za zagotavljanje večje opaznosti gasilca.

Obleko je potrebno po vsaki intervenciji očistiti. V kolikor je prisotna vlaga oziroma

je obleka premočena, v kombinaciji s sajami tvori prevodni sloj, ki predstavlja veliko

stopnjo nevarnosti za gasilca. Zato je čiščenje nujno.

Čelada

Njen osnovni namen je varovanje glave in obraza pred toploto, plameni, udarci,

golimi električnimi vodniki ter drugimi morebitnimi »nesrečnimi dogodki«. Zunanji del

je iz materialov, ki zagotavljajo ustrezno odpornost. Notranji del je mehkejši in

prilagodljiv za različne velikosti, da se čelada lahko čvrsto prileţe na glavo. Obstaja

še zaščitni vizir, ki ščiti obraz oziroma masko dihalnega aparata. Na zaščitni čeladi

niso dovoljene dodatne pritrditve dopolnilne opreme s kovicami ali vijaki (Kejţar,

Luţnik, Mihalič, 2009, str. 44). Če se čelada kakor koli mehansko poškoduje, jo

seveda ni več dovoljeno uporabljati.

Pod kapa

Pod kapa ima namen zaščite glave in vratu pred visokimi temperaturami in

sevanjem. Narejena je iz vlaken kevlarja in tako ščiti pred povišanimi temperaturami

in sevanjem, ki so pri gasilskih akcijah običajne.

Rokavice

Imajo podoben namen za zaščito roke – dlani kot delovna obleka za telo. Tudi

rokavice imajo na začetku intervencije drugačne lastnosti glede prevajanja

električnega toka (so slabši prevodnik) kot pa med intervencijo in po zaključku le-te

(lahko postanejo prevodnik za električni tok) (Kejţar, Luţnik, Mihalič, 2009, str. 44).

Seveda je po končani intervenciji potrebna odstranitev nečistoče in saj. Rokavic, ki



so poškodovane ali prepojene z raznimi prevodnimi tekočinami, ni dovoljeno

uporabljati.

Škornji

Čevlji ščitijo spodnji del noge pri padcu predmetov in pred drugimi mehanskimi

poškodbami. Vgrajeno morajo imeti kapico in ustrezen vloţek v podplatu, ki

zagotavlja mehansko varnost podplata. Obutev sodi med osnovno električno

izolacijo med telesom gasilca in zemljo (Kejţar, Luţnik, Mihalič, 2009, str. 42). Zato

je potrebno vedeti, da mokra in poškodovana obutev predstavlja dodatno nevarnost

pred udarom električnega toka. Shranjevanje obutve sodi med preventivne ukrepe.

Delovni pas

Zaščitni delovni pas ščiti gasilca pri delu v višini ter pri reševanju.

5.1.2 Skupna zaščitna oprema

Med skupno zaščitno opremo sodi predvsem zaščitna obleka, ki ščiti pred visoko

temperaturo. Takšna obleka je obleka, ki zaradi zgradbe materialov uspešno izolira

gasilca pred zelo visokimi temperaturami. Narejena je iz dveh delov in sicer, spodnji

del (kombinezon) in zgornji del - obrazno ramenski del. K takšni obleki spada tudi

dihalni aparat. Tako je tudi zaščita pred visokimi temperaturami in sevanjem.

Med skupno zaščitno opremo spada tudi obleka pred kemičnimi snovmi

(skafander). Narejena je iz enega zatesnjenega dela, zato je poleg obleke nujna

uporaba dihalnega aparata. Narejena je iz materialov, ki ščitijo pred (Čilk D.):

plinastimi snovmi in hlapi,

kislinami in lugi,

trdnimi nevarnimi snovmi.

Lahko pa so izdelane tudi kot kombinezoni z zunaj nameščenimi maskami za dihalni

aparat. Slednje ne nudijo tako visoke zaščite.

5.1.3 Oprema za zaščito dihal

Med opremo za zaščito dihal spadajo:

Aparati, ki so odvisni od atmosfere, v kateri se nahajamo (filtrirne maske);

aparati, ki so neodvisni od atmosfere;

izolirni dihalni aparat.

Izolirni dihalni aparat je sestavljen iz nosilnega ogrodja z naramnicami, jeklenke z

ventilom, reducirnega ventila, varnostne piščalke, manometra, pljučnega avtomata



in zaščitne maske. V jeklenki je stisnjen zrak. Njegova uporaba je omejena na

količino zraka, ki je v njej.

5.2 ORODJE IN OPREMA ZA GAŠENJE

Poleg zaščitne opreme in opisanih gasilskih vozil gasilci pri opravljanju svojih nalog

potrebujejo še svoje orodje in drugo »delovno« opremo. Naštel bom

najpomembnejše za izvedbo gasilske akcije.

5.2.1 Ročni gasilniki

Gasilnik je mobilna naprava za gašenje začetnih in manjših poţarov. (Krunder,

2003, str. 184). Sestavlja ga posoda z gasilom, ventil za aktiviranje, šoba za

oblikovanje curka gasila in lahko tudi kratka cev za laţje usmerjanje curka gasila.

Pobarvani so (v skladu s predpisi) rdeče barve in sicer zaradi večje prepoznavnosti.

Na vsakem gasilniku je poleg številnih oznak (npr. vrsta in količina gasila) še

plastična nalepka s kratkim navodilom o ravnanju z njim in s podatki o tem, kakšne

poţare lahko z njim gasimo.

Delimo jih na prenosne (skupna masa do 20 kg) in prevozne, ki so teţji (skupna

masa od 45 do 200 kg). Razvrščamo jih tudi glede na gasilno sredstvo in po

velikosti. Po velikosti jih delimo glede na vsebino gasilnega sredstva

(1,2,3,6,9,25,50 kg ). Najbolj običajne teţe so 6 in 9 kg, med tem, ko so 1,2 kg

namenjeni opremi vozil. Najteţji in sicer tisti s 25 in 50 kg pa so namenjeni za večja

področja ogroţenosti po tovarnah.

Glede na sredstvo (ki se nahaja v posodi gasilnika) poznamo (Čelik D.):

Gasilnik na vodo

Takšen gasilnik običajno vsebuje 9 litrov vode. Prepoznamo ga po značilnem

ročniku na koncu cevi, ki je podoben tušu. Lahko je pod stalnim tlakom (samo

pritisnemo ročico na aparatu in gasimo), lahko pa ima potisni plin v posebni jeklenki

v aparatu.

Gasilnik na zračno peno

Je po svojem videzu zelo podoben gasilniku na vodo, le, da je vodi dodano penilo.

Običajno so velikosti 9 litrov, obstajajo pa tudi večji in sicer 50 litrov. Konstrukcija

ročnika na koncu cevi omogoča, da se mešanica vode in penila spreminja v peno.

Gasilnik na prah

Takšne gasilnike po velikosti delimo na prenosne (mase od 1 do 12 kg) in prevozne

(25 in 50 kg). Izdelani so lahko kot gasilnik pod stalnim tlakom ali z vgrajeno



jeklenko potisnega plina. Uporaba prvega je enostavnejša in se samo aktivira z

gumbom ali z ročico na gasilniku ter z zasunom na ročniku (na koncu cevi) in tako

se ţe začne gašenje. Gasilnik z vgrajeno jeklenko potisnega plina pa se uporabi

tako, da najprej aktiviramo jeklenko z ročico na gasilniku, počakamo pribliţno 5

sekund, da v gasilniku nastane tlak in takrat se prične z gašenjem; prav tako s

stiskom zasuna na koncu cevi.

Gasilnik na plin CO2

Običajno so polnjeni so s količino 5 kg plina CO2 , obstajajo pa še takšni z 2 in s 30

kg. Plin ima gasilni učinek in z njim uspešno gasimo v zaprtih prostorih, ker bi ga na

prostem lahko veter takoj razredčil in bi zgubil na učinkovitosti. Zaradi nizke

prevodnosti in majhne sekundarne škode, ki jo povzroča, je zelo uporaben za

gašenje električnih in drugih naprav.

Vrsto oziroma tip gasilnika izberemo glede na vrsto poţara. Izbrani gasilnik mora

biti varen za uporabo, kakor tudi takšen, da bo gasilo povzročilo čim manjšo

dodatno škodo (Krunder, 2003, str. 185) .

5.2.2 Gasilne cevi

Gasilne cevi se delijo glede na vrsto (namen uporabe) in dimenzijo.

Po dimenziji so naslednje:

A 110 mm

B 75 mm

C 52 mm

D 25 mm

Zraven naštetih pa obstaja še zmanjšani C, ki je 42 mm in je v uporabi pri

kombiniranih črpalkah, vgrajenih na vozila za visokotlačni del. Seveda, obstajajo

različne vrste gasilnih cevi.

Sesalne cevi so namenjene za sesalni del in sicer za dovod iz vodnega vira do

črpalke. Naj dodam, da sistem črpanja deluje na sistemu podtlaka in zato morajo biti

konstrukcije takšne, da jih podtlak ne stisne. Najpogosteje so narejene iz gume in

armirane s platnom in jekleno ţico (dolţine so 1.6 m, obstajajo tudi daljše kot so 3 in

4 m). Tlačne cevi so namenjene za tlačni del in sicer od črpalke do ročnika.

Običajne cevi so narejene iz kroţno tkanega tekstilnega dela in z notranjo gumirano

zaščito. Cevi za visokotlačne črpalke pa so še dodatno armirane s platnom, da

prenesejo večje tlake in so praviloma manjših premerov ( 13 in 16 mm, izjemoma

25 mm); (Čelik D.). Dolţina standardnih cevi je 15 m (izjemoma lahko tudi 30 m za

lestve). Visokotlačne cevi so največkrat na navijakih in so daljše ( 25, 30, 50,100

m).



5.2.3 Spojke

Spojke so tisti del opreme, ki je potreben, saj se uporabljajo za spajanje sesalnih in

tlačnih cevi. Razlikujejo se po svojih dimenzijah na enak način kot cevi. Pri nas se

uporabljajo spojke tipa Storz (gre za spojke z dvema zoboma), med tem, ko se

drugje v svetu uporabljajo tudi spojke z navojem. Glede na funkcijo pa delimo spojke

še na (Čelik D.):

sesalne spojke − namenjene za spajanje sesalnih cevi in za priklop na

črpalko; od tlačnih se razlikujejo po tesnilu, ki je drugačno kot pri tlačnih

spojkah;

tlačne spojke − namenjene za spajanje tlačnih cevi med sabo, na črpalko in

na ostale aparature;

toge spojke − vgrajene so fiksno na črpalke in ostale gasilske aparature;

slepe spojke − uporabljajo se za zapiranje vodnih armatur;

prehodne spojke − uporabljajo se za prehod med različnimi dimenzijami

cevi.

5.2.4 Lestve

Razlikujemo navadne, zloţljive in večdelne lesene in mehanske, avtomehanske

aluminijaste lestve (Purkat, 2009, str. 13). Avtomehanske in zglobne lestve se poleg

gašenja uporabljajo tudi za reševanje iz višjih nadstropij.

5.2.5 Ročniki

Ročniki sluţijo usmeritvi toka vode in doseganju različne dometov curka vode.

Slednji je odvisen od kota, pod katerim je curek usmerjen, od pritiska vode in od

premera ustnika ročnika. Če je mogoče verjeti izračunom, potem velja, da je največji

domet strnjenega curka pri kotu 320 na osnovno ravnino, za razpršeni curek pa se

giblje kot med 100 in 200.

Glede na njihovo funkcijo pa poznamo (Čelik D.):

navadni ročnik − z ali brez zasuna samo za strnjeni curek,

univerzalni ročnik − z zasunom za oblikovanje polnega, razpršenega

curka in kombinacijo strnjenega curka in vodne zaščite,

visokotlačni ročnik − so narejeni v obliki »revolverja« z različnimi premeri

ustnikov (2−12 mm); z lahkim rokovanjem spremeni obliko curka od

strnjenega do megle,

globinski ročnik – izdelan je v obliki sulice in sluţi za gašenje v notranjosti

razsutih materialov (seno, premog …),

ročnik za vodno meglo – izdelan iz posebnih šob, ki zagotavljajo visoko

razpršitev,



vodni ščit – posebna izvedba ročnika za ustvarjanje vodnih zaves, ki ščitijo

pred sevanjem,

vodni top – posebna oblika ročnika, namenjena za gašenje na večjih

razdaljah in z velikimi količinami vode; z ustreznimi dodatki se uporabljajo

tudi za gašenje s peno.

5.2.6 Armature za proizvodnjo zračne pene

Zračna pena se ustvarja s posebnimi armaturami ob mešanju vode in penila in z

vsrkavanjem zraka v to mešanico (Čelik D.). Glede na stopnjo penjenja se deli na

teţko, srednjo in lahko. Stopnja penjenja je število, ki ga dobimo iz razmerja med

volumnom ustvarjene pene ter volumnom mase zmesi vode in penila. Uporabnost te

pene:

Teţka pena – se uporablja predvsem za gašenje lahko vnetljivih tekočin in

drugih snovi. Ročnik za takšno peno je izdelan je iz kovinske cevi; lahko je z

zasunom ali brez zasuna. Količine, za katere je narejen, morajo biti

usklajene z mešalcem (pretok je lahko 200 in 400 litrov).

Srednja pena – za gašenje poţarov trdnih snovi in tudi poţare vnetljivih

tekočin manjših razseţnosti. Ročnik za takšno peno je izdelan iz cevi

večjega premera, v kateri je navadno vgrajena tudi mreţa, kar zagotavlja

večje uvajanje zraka v zmes vode in penila. Na ročniku je tudi manometer,

da je moţna kontrola tlaka na ročniku. Optimalni tlak je okoli 5 barov.

Lahka pena – se uporablja za volumensko gašenje, npr. za kleti, hale... Za

proizvajanje lahke pene se navadno uporabljajo generatorji, ki so sestavljeni

iz motorja in turbine ter ustrezne mreţe, na kateri se nabirajo mehurčki, ki se

potem s pomočjo polietilenske transportne cevi prenašajo do poţara.

Omeniti je potrebno mešalec pene. Je naprava, v kateri se v prej določenem

razmerju (razmerje lahko nastavimo glede na izvedbo mešalca od 1–5 %) mešata

voda in penilo. Deluje na principu podtlaka in tako vsrkava v vodo določeno količino

penila (Čelik D.).

5.2.7 Poţarna odeja

Takšna odeja je varnostna naprava, namenjena gašenju malih (začetnih) poţarov.

Sestavljena je iz materialov, ki so odpornih proti ognju. Poţarna odeja se uporabi

tako, da se namesti nad ogenj, da bi ga zadušili. Male protipoţarne odeje, ki so za

uporabo v kuhinji in doma, so običajno izdelane iz steklenih vlaken in so

prepognjene v hitro-dostopnih škatlah oziroma etuijih za laţje shranjevanje

(http://www.gasilnik.com/Poţarna_odeja.php). Večje poţarne odeje so izdelane iz



volne in so primerne za laboratorijske in industrijske namene. Te odeje so običajno

nameščene v navpičnih omarah (hitro-dostopnih), tako da jih je mogoče precej

enostavno in hitro uporabiti, saj jih uporabnik potegne in ovije okoli osebe, kjer so

oblačila v plamenih.

Poţarne odeje so narejene iz 100 % steklenih vlaken, ki pogasijo goreče olje in se

ne smejo vţgati. Po uporabi odeje ne smemo ponovno uporabljati.

5.3 HIDRANTI

Hidranti so priključki na vodovodna omreţja, ki jih napajajo črpališča, povezana na

različne vire vode za gašenje. Delijo se na zunanje in notranje. Vodovodna omreţja,

na katere so priključeni, so lahko javna, pri tistih bolj ogroţenih obratih pa so

pogosto interna omreţja.

5.3.1 Viri vode in naprave za dvig tlaka

Za zagotovitev varnega delovanja hidrantov je potrebno, da se zagotovi zadostna

količina vode z varnimi viri vode. Za gašenje je potreben dovolj velik pretok vode pri

dovolj visokem tlaku in zaloga vode za najmanj dvourno delovanje hidrantov ali

napajanje gasilskega vozila (Krunder, 2003, str. 189). Takšni viri vode so naslednji:

javni in posebni vodovodi;

odprti vodotoki in naravno stoječe vode (npr. reke, potoki, jezera …);

pokriti in odkriti rezervoarji z vodo in

vodnjaki.

Za zagotovitev predpisanega tlaka na hidrantnih priključkih se tam, kjer je niţji tlak,

vgradijo naprave za dvig tlaka (Krunder, 2003, str. 190). Rezervna črpalka ni

potrebna, če ima naprava dve črpalki ali več črpalk in se dnevno avtomatsko

kontrolira s prenosom signala na deţurno mesto. V primeru, da ni avtomatske

kontrole pa se takšna naprava kontrolira vsak mesec enkrat in sicer z ročnim varnim

dostopom.

5.3.2 Zunanji in notranji hidranti

Kot sem ţe omenil, se hidranti delijo na zunanje in notranje.

Zunanji hidranti

Zunanji hidranti so običajno nadzemni. Če bi le ti bili moteči za okolico, (npr. za

promet) se izvedejo kot podzemni. Zunanji so zaradi svoje prepoznavnosti rdeče

barve, med tem, ko so podzemni označeni s tablico (npr. na pročelju objekta, ograji

ali na drogu). Zunanji so namenjeni za oskrbo gasilske enote z vodo in se vgrajujejo



v obročast sistem cevovodov okrog objekta. Oddaljenost med posameznimi hidranti

ne sme presegati 80 m. Najmanjša oddaljenost hidranta od objekta je 5 m, največ

pa 80 m (razen v posebnih specifičnih primerih, kjer so predpisane razdalje manjše),

med tem, ko je v naseljenih krajih razdalja med hidranti lahko do 150 m. Naj še

dodam, da je za objekt potrebno predvideti najmanj dva hidranta.

Notranji hidranti

Tudi notranji hidranti pripadajo k osnovni poţarni varnosti oziroma zaščiti. Takšna

protipoţarna napeljava je znotraj zgradbe instalirana kot mirujoča protipoţarna

vodna instalacija. Kot protipoţarno-odvzemno mesto so namenjeni zaprti zidni

hidranti, ki so opremljeni za gašenje poţara z gibljivimi tlačno priključnimi cevmi.

Zidni hidrant ima za delovanje nameščeno tlačno spojko za privijanje, izdelano iz

lahke kovine. Pri teh hidrantih je količina gasilnega sredstva (vode) neomejena

(gasilnik npr. spraznimo v 12 do 30 sekundah) (Krunder, 2003, str. 189).

Za notranje hidrantno omreţje uporabljajo dovodne cevi z najmanjšim notranjim

premerom 52 mm, gasilno cevjo enakega premera in ročnikom s šobo 12 mm

premera. Omreţje mora biti nenehno pod tlakom vode. V primeru uporabe hidranta,

torej, ko odpremo ventil na hidrantu, se sistem v zelo kratkem času avtomatsko

napolni z vodo in je tako pripravljen na gašenje

(http://www.gasilnik.com/Hidrantne_omarice.php). Podobno kot gasilnike, tudi

notranje hidrante instaliramo na evakuacijskih hodnikih, stopniščih in pri izhodih

tako, da se pred poţarom lahko varujejo vsi prostori. Ventil v hidrantni omarici se

postavi na višino 1,5 m od tal, omarica pa se označi s črtko »H«.

Zraven t. i. mokrih notranjih hidrantov poznamo tudi suhe - mokre. Pri slednjih so

dovodne cevi do hidrantnih omaric stalno prazne (suhe). Ob odpiranju ročnega

ventila v omarici se sproţi mikro stikalo, katero krmili ventil za odprtje glavnega

dovodnega ventila (EM ventil) in del omreţja se napolni z vodo (EM ventil mora

imeti rezervno napajanje) (Krunder, 2003, str. 191).

Glede na določila Zakona o varstvu pred poţarom morajo vsi elementi gasilske

opreme imeti certifikat o skladnosti oziroma morajo ustrezati zahtevam veljavnih

standardov ali imeti potrdilo o opravljenem poskusu (Grm, 2000, str. 2). Kar

pomeni, da morajo imeti ustrezno potrdilo o skladnosti z zahtevami standardov in

tehničnih predpisov.

http://www.gasilnik.com/Hidrantne_omarice.php





6 ELEKTRIČNE NAPRAVE V GASILSTVU IN NJIHOVA

UPORABA

V prejšnjem poglavju sem opisal orodje, opremo in naprave, ki se uporabljajo v

gasilstvu. V tem poglavju pa bom več pozornosti namenil električnim napravam v

gasilstvu in predvsem uporabi le-teh. Zlasti narava dela operativnih gasilcev zahteva

uporabo električnega orodja, naprav in opreme. Slednji so izdelani za teţje pogoje

operativnega dela in morajo ustrezati varnostnim zahtevam. Seveda pa je pri njihovi

uporabi potrebno natančno in dosledno upoštevati navodila za uporabo in

priporočila za varno delo.

Naj navedem temeljna priporočila za varno delo s takšnimi napravami kot jih

navajajo Kejţar, Luţnik in Mihalič (2009, str. 40):

upoštevanje predpisov iz varnosti in zdravja pri delu;

izbira ustrezne opreme (glede na namen uporabe);

električne naprave morajo imeti ustrezne certifikate (znak CE pomeni, da so

naprave ustrezno preverjene in izdelane v skladu z veljavnimi predpisi);

električne naprave morajo imeti tudi certifikat EMC (elektro magnetno

zdruţljivost), kar pomeni, da so izdelane v skladu z zahtevami pravilnika in

da s svojim delovanjem nimajo motečega vpliva na delovanje drugih naprav;

potrebno je upoštevanje dodatnih priporočil (glede namena uporabe

posamezne naprave);

zaradi specifičnosti uporabe naprav v gasilskih enotah je potrebna tudi

ustrezna IP zaščita (IP zaščita je zaščita pred dotikom, tujki in vlago);

po vsaki opravljeni intervenciji, vaji ali drugi uporabi naprav je potrebno

izvesti vizualni pregled opreme (vsako napravo, ki je poškodovana ali za

katero obstaja sum poškodbe, je potrebno dostaviti na pooblaščen servis

oziroma izvesti ustrezne električne meritve);

potrebno je redno vzdrţevanje opreme (sem sodi redno servisiranje in

meritve na električni opremi);

pri napravah je potrebno upoštevati predpisan skupni čas uporabe in tudi

ţivljenjsko dobo uporabe električnih naprav in opreme.

Električne naprave in opremo je mogoče uporabiti šele potem, ko je bila na osnovi

izvedenih meritev ugotovljena njihova brezhibnost. Takšne meritve pa morajo biti

verodostojne, kar so, če jih opravi tehnično strokovno usposobljena oseba in, če je

opravljena s pomočjo uporabe ustreznih instrumentov. Tiste električne naprave in

oprema, na katerih se zaznajo električne ali mehanske poškodbe ali za katere



obstaja sum, da so lahko poškodovane, se ne smejo uporabljati pod nobenimi

pogoji.

Stroji in naprave v elektrotehniki, ki se pojavljajo tudi v gasilstvu, so naslednji

(Marolt, 2009, str. 10):

transformatorji (pretvarja električno energijo ene napetosti v el. energijo

druge napetosti);

elektromotorji;

generatorji (pretvarjajo mehansko energijo v električno energijo) izmenični

tok;

električni akumulatorji ( pretvarja kemično v električno energijo in obratno);

elektronske naprave.

Za gasilce je pri njihovem delu izjemnega pomena ustrezna zaščita, kar še posebej

velja, kadar uporabljajo električne naprave. Zato je pri tem potrebna tudi ustrezna

zaščita pred električnim udarom in sicer :

zaščita pred neposrednim dotikom: izolacija, pregrade, ovire, izven dosega

rok;

zaščita pred posrednim dotikom (npr. zaradi okvare je ohišje pod

napetostjo): samodejni odklop, ustrezna izolacija, električna ločitev;

sočasna zaščita pred posrednim in neposrednim dotikom: uporaba malih

napetosti.

Poţar torej lahko nastane tudi zaradi elektrotehnike. Vzrok zanj je (z vidika

elektrotehnike) najpogosteje:

kratek stik;

oblok (iskra pri odklopu);

pregrevanje;

segrevanje vodnika ali

preobremenitev kakšne od naprav.

Tukaj pride v poštev zaščita električnih in elektroenergetskih naprav pred poţarom

in zato je pomembno (Marolt, 2009, str. 11):

pravilno dimenzioniranje električnih in elektroenergetskih naprav ter omreţij;

pravilno varovanje (varovalke);

pravilna izbira vodnikov;

pravilna izbira zaščitnih naprav ;

dodatni zaščitni elementi električne instalacije (mehanske cevi).



6.1 UKREPI PRI GAŠENJU OBJEKTOV TER NEVARNOST

DOTIKA ELEKTRIČNIH NAPRAV

6.1.1 Ukrepi pri gašenju objektov

Edina zanesljiva zaščita pred udarom električnega toka pri intervenciji je izklop

napajanja iz distribucijskega omreţja in tudi izklop agregata (v primeru, da ima

objekt svoje lastno napajanje, ki se samodejno vključi ob izpadu omreţnega

napajanja) (Kejţar, Luţnik in Mihalič, 2009, str. 50). Tudi naprave za neprekinjeno

delovanje zahtevajo posebno pozornost. Objekt je mogoče izklopiti z odstranitvijo

varovalke ali s posebni stikalom (RCD). Danes imajo številni novi in večji objekti ţe

vgrajeno tipko za izklop v sili. Zraven izklopa objekta spada med ukrepe pri gašenju

objektov še izklop področja, ki se nanaša na izklop iz centra za distribucijo električne

energije.

Šele, ko se izvede testiranje in se gasilci prepričajo, da je območje izklopljeno, lahko

začnejo z izvajanjem tistih aktivnosti na intervenciji, ki so neposredno vezane na

objekt ali področje (Kejţar, Luţnik in Mihalič, 2009, str. 50). Seveda pa je po

opravljeni intervenciji potrebno območje delovanja zavarovati. Šele po pregledu

električnih napeljav pooblaščene osebe elektrodistribucijskega podjetja in njegovim

zagotovilom o varnosti pred udarom električnega toka je dovoljeno gasilcem

zapustiti območje.

6.1.2 Nevarnost dotika električnih naprav

Dotik električnih naprav, pri katerih je fazni vodnik spojen z ohišjem, je nevaren.

Taka naprava namreč predstavlja resno nevarnost za nastanek teţjih poškodb z

udarom električnega toka in obenem tudi za nastanek materialne škode ter poţarov

(Kejţar, Luţnik in Mihalič, 2009, str. 51). Do takšnega nevarnega stika lahko pride

zaradi nepravilne vezave, okvare zaščitenega vodnika ali zaradi poškodbe izolacije.

Povedati je potrebno, da se v primeru dotika takšne naprave (ki je nepravilno

priključena ali poškodovana) zaključi električni tok do elektrodistribucijskega

transformatorja. Smrtno nevaren tok tako steče skozi telo osebe, po zemlji in vse do

transformatorja. Zaščita je mogoča na naslednje načine:

Zaščito pred udarom električnega toka predstavlja predvsem rešitev, ki bo

zagotavljala, da se na ohišju naprave ne bo pojavila nevarna napetost.

Takšno zaščito je mogoče doseči tako, da se ohišje naprave poveţe na

skupno ozemljitveno točko.

Povezava vseh kovinskih delov naprav omogoči, da so vsi kovinski deli na

enakem električnem potencialu. Tako se prepreči, da bi se na katerem od

kovinskih delov pojavila nevarna napetost.



Naslednji način je izklop napajalne napetosti. Za tak izklop se ob pojavu

nevarne napetosti na ohišju električne naprave uporabljajo stikala RCD

(zaščitno stikalo na diferenčni tok).

6.2 IZOLACIJSKI DELOVNI PRIPOMOČKI

Med izolacijske delovne pripomočke v gasilstvu spadajo (Kejţar, Luţnik in Mihalič,

2009, str. 70):

Izolacijske palice

Posebne izolacijske palice se uporabljajo za odstranjevanje nevarnih predmetov

oziroma delov, ki so pod napetostjo. Izdelane so iz izolacijskega materiala. Na njih

so nameščeni posebni obroči za povečanje izolacijske poti in za prekinitev poti

polzeče vode. Takšne palice je dovoljeno uporabljati le strokovno usposobljenim

osebam.

Posebne izolacijske rokavice

Takšne rokavice so izdelane iz posebnega (izolacijskega) materiala in so

namenjene za situacije oziroma za delo, kjer nastane nevarnost poškodb z

električnim tokom.

Elektro zaščitne rokavice

Za takšne rokavice velja, da se z njihovo uporabo lahko dotaknemo faznega vodnika

in skozi naše telo ne steče električni tok. Kljub temu, da imajo zelo veliko električno

uporabnost pa njihova uporaba ne ščiti pred udarom električnega toka. Kljub temu,

da so označene z izolacijsko trdnostjo do 5000 V, jih uporabljajo le za dela na

nizkonapetostnem omreţju. Uporabljajo se predvsem za odstranjevanje varovalk v

razdelilni omari. Tako kot pri drugi zaščitni opremi, je potrebno tudi pri teh rokavicah

pred njihovo uporabo preveriti ali nimajo morda mehanskih poškodb, če niso vlaţne

ali mokre in ali so čiste.

6.3 NAPRAVE Z ELEKTRIČNIM NAPAJANJEM IN NJIHOVA

UPORABA (v gasilstvu)

V tem poglavju bom opisal električne naprave, ki so nepogrešljive pri gasilskem

delu oziroma pri gasilskih intervencijah.

Akumulatorske svetilke



Ročne svetilke so precej običajne za gasilsko uporabo. Opozoriti pa je potrebno, da

zaradi moţne sočasne prisotnosti vode (ob uporabe takšne svetilke) napetost

akumulatorjev ali skupna napetost baterijskih vloţkov (vgrajenih v svetilke) ne sme

presegati napetosti 12 V.

Radijske postaje

Tudi za ročne radijske postaje velja glede napetosti tako, kot za akumulatorske

svetilke. So nujne za komunikacijo gasilcev.

Ročno električno orodje z lastnim napajanjem

V okviru ročnega električnega orodja z vgrajenim lastnim električnim napajanjem se

priporoča električno orodje, pri katerem napajalna napetost ne presega 12 V

(Kejţar, Luţnik in Mihalič, 2009, str. 73). Pri tistem orodju, ki ima lastno napajanje in

z ustrezno IP zaščito, je lahko napetost tudi višja.

Električni agregat

Električni agregat je naprava, ki omogoča, da se mehanska energija pretvori v

električno napetost. Izhodna moč je odvisna predvsem od moči motorja in od

vgrajenega generatorja. Na njem je priključek za povezavo na ozemljitev, ohišje pa

je galvansko povezano z zaščitnimi kontakti na vtičnicah. Sicer se agregati med

seboj razlikujejo, vendar pa morajo vsi imeti stikalo za izklop v sili. Takšno stikalo ali

dvopolna tipka izključi vse uporabnike, ki so priključeni na agregat.

Razdelilna omarica

Njena »vloga« je vmesni člen pri uporabi električnih agregatov, ki nimajo vgrajene

zaščite pred udarom električnega toka. Kejţar, Luţnik in Mihalič (2009, str. 78)

Navajajo zahteve za električno omarico:

izdelana mora biti za ustrezno IP zaščito;

na agregat mora biti priključena s pomočjo CEE vtikača;

imeti mora tipko ali stikalo za dvopolni izklop;

vtičnice morajo ustrezati vsaj IP 55;

vsaka od vtičnic mora imeti svoje stikalo RCD na diferenčni tok;

omarica mora imeti priključek za izenačitev potencialov in

opremljena mora biti z nosilcem za pritrditev na vozilo, steno ali za prostostoječo

postavitev.



Električni podaljški

Takšni podaljški se običajno uporabljajo v teţjih pogojih dela. Zanje veljajo posebni

predpisi, ki zagotavljajo varnost pri njihovi uporabi. Imeti morajo dvojno zunanjo

gumijasto izolacijo in zagotavljati morajo ustrezno mehansko in natezno trdnost.

Vtičnice in vtikači morajo imeti ustrezni IP zaščito, da se prepreči vdor vode in prahu

v času, ko se skladiščijo in v primeru intervencije. V času uporabe morajo biti

priključni kabli nameščeni tako, da ne more priti do mehanskih poškodb in da se ţe

z namestitvijo zagotovi ustrezna varnost. Ob njegovi uporabi je potrebno razviti

celotno dolţino kabla. V nasprotnem primeru lahko preostala dolţina kabla, še

navitega na nosilec, predstavlja tuljavo, ki pa se zaradi prehoda toka skozi vodnik

oziroma tuljavo greje in tako lahko pride do pregretja ali vţiga. Dodati je potrebno,

da je strogo prepovedano priključevati podaljške in električne naprave neposredno

z ţicami na kateri koli izvor električnega napajanja nizke napetosti.

Električni razdelilniki

Takšni razdelilniki se uporabljajo le, kadar je zaščitena ozemljitev izvedena s

pomočjo povezav vseh naprav in agregata. Mogoče pa jih je uporabiti tudi, ko se

gasilci posluţujejo naprav in orodij z dvojno izolacijo in ustrezno IP zaščito. Čeprav

je priporočljiva priključitev le ene naprave na en razdelilnik, je nanj moţno priključiti

tudi več naprav oziroma električnega orodja z dvojno izolacijo. V kolikor se nanj

priključi več naprav, se za vsako napravo uporabi svoj vmesni varnostni člen na

diferenčni tok.

Prehodi in adapterji

Uporaba prehodov in adapterjev sodi med pogoste vzroke za nastanek poškodb z

električnim tokom in zato veljajo kot izjemno nevarni pripomočki. Njihova uporaba je

zato ţivljenjsko nevarna. Za domačo izvedbo le - teh so pogosto uporabljene

neustrezne vtičnice, neustrezni vtikači in neustrezni kabli. Predpisi določajo, da

mora biti zaščitni vodnik enkrat daljši od napajalnih vodnikov. Priporočila o

razbremenitvi na mestu priključka in dolţini ţic v vtikaču in vtičnici so pogosto

prezrta. Prav tako se pogosto dogaja, da niso opravljene nobene električne meritve

in pogosto je pozabljeno tudi na IP zaščito. V namen zaščite je zato obvezna

uporaba vmesne razdelilne omarice, ki ima vgrajeno RCD zaščito.

Električno ročno orodje

Tudi takšna orodja morajo biti izdelana v skladu z veljavnimi predpisi, imeti morajo

oznako CE in hkrati morajo zagotavljati ustrezno IP zaščito. Priporočljivo je, da

imajo takšna orodja dvojno izolacijo. Priključni kabli in vtikači ne smejo biti



poškodovani. Poudariti pa je potrebno tudi to, da zaščitni kontakt na vtikaču ne sme

biti oksidiran, odlomljen ali izkrivljen.

Električni reflektorji

Takšni reflektorji, ki so nameščeni na vozila in priključeni na lasten električni

agregat, ne pomenijo oziroma ne predstavljajo večje nevarnosti za uporabnike.

Mehansko so povezani z ohišjem vozila in preko nosilcev na agregat. Ko je teleskop

z reflektorjem dvignjen, ni priporočljivo premikanje vozila, saj obstaja nevarnost, da

se pri takšnem premikanju oseba preveč pribliţa kablom ali ţicam

elektrodistribucijskega omreţja. Po novih predpisih morajo reflektorji imeti zaščitno

mreţico in ob uporabi morajo biti vedno nameščeni vsaj 2,5 m od tal. Pri

namestitvah reflektorjev na prostem je potrebno paziti, da se namestijo tako, da ne

pride do mehanskih premikov, kot je padec. Za njegovo napajanje se uporabijo

ustrezni priključni kabli. Prav tako pa je potrebno ob vsaki prestavitvi električnega

reflektorja najprej pri izvoru zaključiti napajanje, nato prestaviti reflektor in ponovno

vključiti napajanje. Zaradi izsevane toplote se upošteva tudi varnostna razdalja, da

se izključi moţnost oziroma nevarnost vţiga.

Električne črpalke

Takšne črpalke danes predstavljajo najnevarnejšo električno napravo, ki se

uporablja pri delu v gasilstvu. Zaradi tega je potrebno dosledno upoštevati vse

varnostne predpise in navodila za varno delo. Pri varni uporabi je potrebno paziti, da

so priključni kabli povezani neposredno na črpalko in da njihova dolţina ne presega

razdalje med mestom črpanja in mestom varne namestitve priključka. Kar pomeni,

da je priključno mesto izven območja delovanja intervencijskega osebja. Priključitev

kabla pa mora biti izvedena s pomočjo uvodnic, ki razbremenijo kabel pri

upogibanju. Preden se namesti črpalka, je potrebno na mestu intervencije preveriti

nevarnost udara električnega toka. Kadar so v prostoru, kjer je v območju črpanja

vode prisotna tudi električna inštalacija, bo ob dotiku z vodo nastopila nevarnost

udara električnega toka. Priporočljivo je, da opravi namestitev črpalke in priključitev

na električno napajanje ista oseba. V času delovanja črpalke pa se ne vstopa v

območje njenega delovanja. Kadar se črpalka prestavlja, je vedno potrebno črpalko

izklopiti in ponovno upoštevati vse, kar je določeno za njeno namestitev in varnostne

napotke. Za električno napajanje potopnih črpalk je potrebno prednostno uporabiti

električni agregat.

Po opravljeni intervenciji je potrebno opraviti vizualni pregled črpalke. Posebej je

potrebno paziti, če je prišlo do morebitnih poškodb priključnega kabla ali kontakta na

vtikaču. Napajalne kable je potrebno periodično menjavati. Takšna zamenjava je

potrebna zaradi staranja in jo mora opraviti pooblaščena in tehnično strokovno

usposobljena oseba.



6.4 PREGLED ELEKTRIČNIH NAPRAV

Pri pregledu električnih naprav razlikujemo med pregledom po intervenciji in

periodičnimi pregledi.

Pregled električnih naprav po intervenciji

Kot sem ţe omenil, je po opravljeni intervenciji potrebno izvesti vizualni pregled

uporabljenih naprav. Najprej se odvijejo uporabljeni podaljški, pregledajo vtikači,

vtičnice in plašč kabla. V kolikor je mogoče opaziti kakšne poškodbe na plašču

kabla ali kje drugje na napravi, je nujno potrebna zamenjava. V primeru suma na

moţno poškodbo kabla ali naprave se opravijo ustrezne meritve na napravi oziroma

na električnem podaljšku. Takšne meritve mora opraviti strokovno tehnično

usposobljena oseba z ustreznimi instrumenti.

Periodični pregledi električnih naprav

Pregled vseh električnih naprav, ki se uporabljajo v gasilstvu, je potrebno opraviti

dvakrat letno. Pregled je nujen zaradi varnosti in vsebuje naslednje elemente in

ukrepe (Kejţar, Luţnik in Mihalič, 2009, str. 102):

o vizualni pregled;

o preizkus delovanja;

o meritve impedance okvarne zanke;

o meritve impedance kratkostične zanke;

o napetost dotika;

o upornost povezav PE vodnika;

o izolacijsko upornost;

o meritev uhajavih tokov;

o preostalo napetost;

o preizkus dielektrične trdnosti in

o izdelavo poročila.

Meritve se opravljajo s pomočjo ustrezne opreme s certifikatom. Opraviti jo mora

oseba, ki je ustrezno strokovno usposobljena za opravljanje meritev na električnih

inštalacijah, električnih strojih in drugih električnih napravah.

6.5 IZBOLJŠAVA OPREME IN OPOZORILA NA NEVARNOST, KI

GASILCEM PRETI, KLJUB SODOBNI OPREMI

Trend razvoja od ustanovitve gasilskih društev do danes je zahteval, da so se

gasilska društva oziroma organizacije začele opremljati s sodobnejšo gasilsko



opremo, ki zagotavlja večjo učinkovitost pri intervencijah. Ker je varnost, ţivljenje in

zdravje ljudi na prvem mestu, tukaj ne bi smelo biti dvomov. Pa vendar temu ni tako,

saj se pogosto dogaja, da gasilci svojega dela ne morejo opravljati z najsodobnejšo

in najvarnejšo opremo.

Kljub vsej sodobni opremi in tehničnim napredkom se naša gasilska društva

oziroma organizacije pogosto posluţujejo opreme, ki jo je »načel zob časa«.

Izkazalo se je, da delo in trud gasilcev dandanes nimata takšne veljave, kot nekoč.

Drţava in lokalne skupnosti imajo za prošnje gasilskih društev in organizacij vse

manj posluha in denarja. Zaradi tega je velikokrat uporabljena oprema, ki bi jo ţe

bilo mogoče nadomestiti z njeno sodobnejšo različico.

V svoji nalogi sem opisal najpogosteje uporabljeno opremo, brez katere gasilstvo ni

mogoče. Prav tako je delo gasilcev brez gasilskih vozil nemogoče. V nalogi sem z

namenom opisal celo poglavje o gasilskih vozilih. Opisal sem najpogostejše vrste

teh vozil: poveljniško vozilo, različna gasilska vozila (s cisterno, s prahom in vodo, s

prahom in CO2, za gašenje in reševanje z višine), gasilsko tehnično vozilo, orodno

vozilo, cevno vozilo, vozilo za prevoz gasilskih sredstev, gasilske

priklopnike,…Poudaril sem tudi vsa preostala gasilska vozila, ki niso posebej

opredeljena pa vendar zaradi svoje specifične dogradnje in opremljenosti sluţijo za

gasilske intervencije in opravljanje gasilske sluţbe.

Navedeno velja tudi za zaščitno opremo (tako osebno kot skupno zaščitno opremo),

orodje in opremo za gašenje ter celo za električne naprave.

Kljub vsej opremi, sodobni in tisti malo manj, so nesreče, ţal, neizogibne. Tu lahko

omenim uporabo lestve ali električnega agregata, kjer nevarnost preti na vsakem

koraku. Včasih je splet okoliščin tisti, kjer tudi ob pravilnem ravnanju in postopanju,

pravilni uporabi brezhibne opreme in upoštevajočih predpisih, pripelje do nesreče.

Zato vsakršna dodatna pazljivost ni odveč.

Pri svojem delu so gasilci izpostavljeni nesrečnim dogodkom v primeru intervencij,

ko morajo ukrepati, kar se da hitro in kot sem ţe opisal, predstavljajo veliko

nevarnost tudi električne naprave. Ţe majhna nepazljivost ali malomarnost je lahko

usodna. Za večjo varnost in teţnjo po čim manjšem številu nesreč je potrebno redno

opozarjati na varnost pri delu. Vsa dodatna usposabljanja (teoretična in praktična) iz

tega področja so samo še koristna. Kjer se prepletata teorija in praksa, doprineseta

le dobro. Mislim, da nikoli ne moremo biti preveč poučeni o varnosti in nikoli toliko

usposobljeni, da bi se nesrečam z gotovostjo izognili. Poleg izobraţevanja in

usposabljanja gasilcev za njihovo delo je nujno potrebno tudi redno preverjanje

gasilskega orodja, opreme in naprav. Vemo, da tudi zaradi okvar ali poškodb le - teh

lahko pride do nesreče.



Glede izboljšave opreme bi ponovno dodal, da bi se ob drţavni pomoči in posluhu

lokalnih skupnosti gasilskim organizacijam delalo učinkovitejše in varnejše. Tudi na

ta način bi se zmanjševalo število nesreč pri delu.

7 ZAKLJUČEK

Lahko se zgodi kadar koli in kjer koli. Med tem, ko njihovo delo velikokrat ostaja

neopazno ali premalo spoštovano in necenjeno, so prav gasilci tisti, ki priskočijo na

pomoč in pomagajo vsem, ki jih potrebujejo. Čeprav se njihovo delo velikokrat

sprejema kot samoumevno, je resnica bistveno drugačna. Menim, da je delo

gasilcev velikokrat podcenjeno. Dokler se nekdo ne znajde v stiski in osebno ne

doţivi izkušnje, je njegov pogled na njihovo delo precej drugačen.

Današnji časi so vse prej kot naklonjeni prostovoljnemu delu in zato gre posebna

pohvala vsem prostovoljnim gasilcem, ki nesebično ţrtvujejo svoj čas, energijo,

voljo in navsezadnje pri tem tvegajo ali ogrozijo tudi svoje zdravje ali ţivljenje.

Večina reševanja temelji na prostovoljcih in to ne sme ostati »spregledano«.

Humanost, nesebičnost, poţrtvovalnost, prijateljstvo in pogum so njihove vrline.

Vrline, ki so v sodobnem času vedno bolj redke in ki velikokrat niso toliko cenjene in

spoštovane, kot bi si to ţeleli. S svojim poţrtvovalnim delom in s svojimi

intervencijami izkazujejo svojo humanost.

Ţelim, da bi svoje delo še naprej opravljali s takšno poţrtvovalnostjo, humanostjo in

stalno pripravljenostjo pomagati, kljub ţivljenjskemu tempu, ko se vsem »mudi«

ţiveti. Lastnosti, ki odlikujejo gasilce, so med ljudmi vse bolj redke in vse manj

cenjene. Upam, da bodo v prihodnje svoje zglede in ideje še prenašali na mlajše

generacije. V širšem merilu bi bilo potrebno več osveščanja, spoštovanja, zaupanja

ter pozornosti. Le tako bi omogočili učinkovitejše in varnejše opravljanje dela. Nikoli

ne vemo, kdaj bomo mi tisti, ki bomo potrebovali njihovo pomoč.



8 LITERATURA IN VIRI:

Čelih, D. PGD Cerkno. Osnovni tečaj za gasilca. Dostopno na:

http://www.pgd-cerkno.si/web/images/stories/dokumenti/osnovni_tecaj_

gasilca.pdf (11.4.2011).

Grm, B. idr. (2000). Standardizacija gasilske opreme . Ljubljana: Center za

prenos znanja in tehnologij.

Gasilni aparati. Požarna odeja. (2010). Dostopno na:

http://www.gasilnik.com/Poţarna_odeja.php (17.4.2011).

Gasilni aparati. Hidrantne omarice. (2010). Dostopno na:

http://www.gasilnik.com/Hidrantne_omarice.php (17.4.2011).

Kejţar, R., Luţnik, P. in Mihalič, F. (2009). Uporaba električnih naprav v

gasilskih enotah. Priročnik za varno uporabo električnih naprav nizke napetosti v

gasilstvu. Škofja Loka: Mihalič in partner.

Krundler, D. (2003). Oprema in naprave za gašenje. V: Poţarna varnost v

stavbah kulturne dediščine. Zbornik referatov. Ljubljana: Slovensko zdruţenje

za poţarno varstvo.

Marolt, M. (2009). Elektrotehnika in gasilstvo. V: Gasilec. Minimalna snov za

študij. Interno gradivo.

Novi predpisi o požarnem varstvu in gasilstvu. (2000). Ljubljana: G.Z.S. d.o.o.

Purkat, M. (2009). Vozila in oprema. V: Gasilec. Minimalna snov za študij.

Interno gradivo.

Pravilnik o gasilskih uniformah, oznakah, činih, opremi ter izkaznicah. Uradni list

RS, št. 95/2007 z dne 19. 10. 2007. Dostopno na:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200795&stevilka=4746 (1.4.2011).

Pravila gasilske službe. (2010). Dostopno na:

http://www.gasilecsem.si/gz.php?id=6 (26.3.2011).

Statut Gasilske zveze Slovenije. (2010). Dostopno na:

http://www.gasilecsem.si/gz.php?id=0 (28.3.2011).

Tipizacija gasilskih vozil. (2009). GZS. Dostopno na:

http://gzkocevje.si/upload/doc/26_Tipizacija_gasilskih_vozil.pdf (8.4.2011).

http://www.pgd-cerkno.si/web/images/stories/dokumenti/osnovni_tecaj_%20gasilca.pdf

http://www.pgd-cerkno.si/web/images/stories/dokumenti/osnovni_tecaj_%20gasilca.pdf

http://www.gasilnik.com/Požarna_odeja.php

http://www.gasilnik.com/Hidrantne_omarice.php

http://www.uradni-list.si/1/index?edition=200795

http://www.uradni-list.si/1/index?edition=200795

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200795&stevilka=4746



http://gzkocevje.si/upload/doc/26_Tipizacija_gasilskih_vozil.pdf



Zakon o gasilstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZGas-UPB1). Ur. l. RS, št.

113/2005. Dostopno na:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2005113&stevilka=5006 (24. 3.

2011).

Zakon o varstvu pred požarom (uradno prečiščeno besedilo) (ZVPoz-UPB1). Ur.

l. RS, št. 3/2007. Dostopno na:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=20073&stevilka=102 (30. 3. 2011).

Wikipedija. Gasilec. (2011). Dostopno na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilstvo (4. 4. 2011).

Wikipeija. Gasilka zveza Slovenije.(2011). Dostopno na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilska_zveza_Slovenije (4. 4. 2011).





http://sl.wikipedia.org/wiki/Gasilska_zveza_Slovenije



PRILOGA 1

Delitev gasilskih VOZIL po obliki karoserije, namembnosti in velikosti:

Zap.št.

Vrsta vozila: Velikost vozila Oznaka tipa

1.) Poveljniško vozilo manjše PV-1

večje PV-2

2.) Vozilo za gašenje manjše GV-1 ; 1+8 ali 1+5

večje GV-2 ; 1+8

manjše z vodo GV-V1 ; 1+5

večje z vodo GV-V2 ; 1+5

3.) Vozilo s cisterno GVC 16/25 ; 1+5

GVC 16/15 ; 1+5

GVC 16/24 ; 1+2

GVC 24/50 ; 1+2

4.) Vozilo s prahom gas.voz. s prahom 1000kg 1+2

GVS-1000 ; 1+2

gas.voz. s prahom 2000kg 1+2

GVS-2000 ; 1+2

5.) Vozilo s prahom in vodo gas. vozilo s prahom in vodo GVS-V ; 1+5

5.a) Vozilo s cisterno, prahom in CO2

gas. vozilo s cisterno, prahom in CO2

GVC-S-CO2 28/40

6.) Vozilo za gašenje in lestev brez košare AL višina/previs 1+2

reševanje z višin lestev s košaro ALK višina/previs 1+2

zgibno dvigalo ZD višina/previs 1+2

teleskopsko dvigalo TD 1+2

7.) Tehnično vozilo malo teh. reš. vozilo TRV1 ; 1+2

večje teh. reš. vozilo z dvigalom

TRV2-d

8.) Orodno vozilo orodno vozilo OV 1+1 ; 1+2

za zaščito dihal OVD 1+1; 1+2

za reševanje pri nevarnih stvareh

OVNS 1+2

za reševanje pri sevanju OVS 1+2

za reševanje na vodi OVRV 1+2

za varstvo okolja OVVO 1+2

9.) Cevno vozilo za prevoz cevi 2000 m CV 2000, 1+2 ; 1+5

10.) Vozilo za prevoz gas. sredstev

GVGS-X 1+2 ; 1+5

11.) Gasilski preklopniki s prenos. mot. brizgalno PBM

priklopnik lestev PL

za penilno peno PP

za razsvetljavo PR



za odstranjevanje olja PO

Hydrovac PHy

za gasilni prah PS

za vodo in peno PT-VP

za cevi PC

za reševalni čoln PČ

12.) Druga gasilska vozila hitro teh. reševalno vozilo HTRV 1+2

gasilsko avtodvigalo GAD 1+2

za razsvetljavo GVR 1+2

za prevoz kontejnerjev GVK 1+2

za prevoz moštva GVM1

za prevoz moštva GVM2

gasilska avtocisterna AC 16/50 1+2

AC 16/70 1+2

za gozdne poţare GVGP1 1+5

GVGP2 1+5

gasilsko tovorno vozilo GTV 1+1 ; 1+2

Documents

ORGANIZACIJA GASILSTVA (S POUDARKOM NA ......Gasilska organizacija v Sloveniji se je razvila iz poţarne sluţbe in se lahko pohvali s tradicijo. Po letu 1860 so pričeli razmišljati