Po izkušnji risanja figure ta teden, imam nekaj generalnih opomb. Takih torej, ki veljajo za vse. Če ostajamo v

domeni »klasičnega« risanja figure – in zdi se mi, da tega ne moremo kar zaobiti in preskočiti v kubizem,

recimo – potem sem pri vseh pogrešal več pristopa »od znotraj« in ne toliko obešanja na sledenje zunanjim

obrisom. Za približno ilustracijo o čem govorim:

Levo je primer »žičnatega« pajaca. Vedno vam svetujem, da začnete tako, da postavite osnovne smernice

figure. Če pogledamo primer (vzet s spleta), si zlahka predstavljamo končno figuro; že v tej osnovni shemi je

podana drža figure, določen karakter in proporci. Pike označujejo ključne točke pri risanju telesa- ramenski

sklop, komolce, nagib v kolku, kolena ..., prav tako je jasno kam je obrnjena glava in kam stopala. Desna risba

B. Hogartha, nekoliko stripovska sicer, lepo prikazuje, kako je avtor figuro sestavil iz valjev, kvadrov in drugih

geometrijsko oblikovanih elementov in jih šele v končni risbi nadgradil z bolj organskimi in anatomskimi

oblikami. Zakaj je to tako pomembno? Po eni strani je (ali bi vsaj moralo biti) lažje postaviti v prostor osnovne

geometrijske like (perspektiva, skrajšave ...), po drugi strani pa nas in, to je morda še pomembnejše, iskanje

primernih geometrijskih teles in njihovo sestavljanje prisili v razmišljanje o zgradbi, sestavi posameznega

elementa. Šele to iskanje pa nam omogoči, da določeno obliko razumemo. Vsi npr. vemo kako je videti nos, a

ko ga je potrebno narisati, se pokaže kako slabo pravzaprav razumemo samo sestavljanko oblik, ki

predstavljajo nos. Zgolj sledenje obrisom je bolj igra na srečo: morda zadanemo pravo pot, bolj verjetno ne. A

tudi če je obris razmeroma točen, bo nastal nov problem, ko bo potrebno nos osenčiti, saj bo zdaj potrebno

poiskati meje, robove tudi tam, kjer nam jih pogled ne ponudi v jasnem očrtu.

Se še spomnite Rodinovih misli, ki se vam jih pošiljal jeseni:

Ko modelirate (ali rišete/slikate), nikoli ne razmišljajte površinsko, temveč plastično. Vsako površino si

zamislite kot skrajni del prostornine, ki potiska površino od znotraj navzven. Vsako življenje namreč privre iz

nekega središča, nato raste in se razcvete od znotraj navzven. Tak mogočni notranji vzgon odkrijemo v vsaki

lepi skulpturi (sliki). Tudi slikarji opazujte stvarnost v globino!

Zapomnite si: črt ni, je samo prostornost! Kadar rišete, ne skrbite za oris predmeta, temveč ga upodobite

plastično, kajti šele plastičnost bo dala predmetu pravi očrt.

Naslednja opomba velja kompoziciji. Ne le, da so slabo izmerjena razmerja pripeljala do amputiranih stopal,

ampak sem dobil tudi občutek, da o umestitvi figure na papir, niste veliko razmišljali-e.

Zgoraj je primer (vzet s spleta) solidno komponirane risbe. Ker se za ženskim hrbtom »nič ne dogaja«, je figura

smiselno potisnjena k levemu robu papirja in je tako ostalo desno dovolj prostora za iztegnjeno nogo.

Prostora bi lahko bilo še nekaj več, prav tako tudi tistega nad glavo, a hočem reči, da imejte pri postavljanju

figure v prostor v mislih vsaj dva vidika: pustite si dovolj prostora tam, kjer ga boste potrebovali zaradi

iztegnjenih okončin ali podobnega. In drugo: vedno pustite prostor pred obrazom oz. v smeri kamor model

gleda (velja tudi pri portretu):

Leva postavitev učinkuje prijetno, desna ne.

Skušajte komponirati tako, da aktivirate tudi prostor okoli figure. Sredinska postavitev običajno ne odraža

kreativnega pristopa. Pomagate si lahko z delitvijo formata po tretjinah ali po zlatem rezu in podobnih

preverjenih, a bolj vznemirljivih rešitvah.

Rdeče črte označujejo mrežo delitve po tretjinah (levo) ali po zlatem rezu (sredina). Masa telesa je postavljena

na levo tretjinsko črto, pokrčeno koleno v presečišče vodoravne in navpične delitve (t. i. vroče točke) ...

Na desni fotki je telo postavljeno na sredino – predvsem prostor levo od figure se zato zdi odveč.

Že slišim odgovor na mojo kritiko vaših risb: Janez, to so samo skice. Vendar je pomembno, da ne glede na to

kam umestite vaše risanje (skica, čačkarija, predloga ...), morate najprej razmisliti o kompoziciji, o umestitvi

figure (predmeta, objekta...) v prostor slike. Kompozicija je ena najkompleksnejših likovnih prvin in potrebno

je ogromno vaje, da nam »zleze pod kožo«, da izostrimo »občutek za kompozicijo«.

Ne glede na to, kako se lotimo risanja figure (klasično, kubistično ali kako drugače), pomembno je torej, da

razumemo mase telesa, volumne, oblike. Zato res ne moremo ostati le pri sledenju konturam (obrisom).

Kubizem ne pomeni le pooglatenja oblik. Izhodišče je, tako kot pri predmetih, hišah, pokrajini, analiza oblik in

njihovo preobračanje, prepletanje in vse tisto, o čemer sem vam napisal v izhodiščih za kubistično risbo.

Spodaj je nekaj primerov:

Alfred Reth, 1912

Ljubov Popova

Picasso Jean Metzinger

Fernand Leger

Albert Gleizes

Predno je Picasso prišel do svojega analitičnega kubizma, je npr. ustvaril slike, kot je ta portret Gertrude Stein

iz l. 1906 (za katerega so njegovi prijatelji trdili, da si GS ni podobna, Picasso pa jim je odgovarjal, da si še bo):

Poglejte to jasnost volumnov,

poenostavljenih na bistvo, brez odvečnih malenkosti, a tako oprijemljivih, da se slika zdi že skoraj skulptura.

Šele iz teh izhodišč, iz tega absolutnega razumevanja oblik, je bilo možno ustvariti kubizem.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Seveda se slikanja figure lahko lotite tudi drugače. Spodaj je še nekaj primerov fauvistično – ekspresionističnih

pristopov:

Matisse, 1902

Braque, 1906

Derain, 1906

Modigliani

Kirchner Kokoschka

George Luks (OK, bolj realizem z začetka XX. st.)