POVEZAVA MED UŽIVANJEM SADJA IN ZELENJAVE TER INDEKSOM TELESNE MASE … · 2011. 12. 28. · indeksom telesne mase pri 11 letnih otrocih v prekmurju in na primorskem magistrsko delo

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

Tina JERALA

POVEZAVA MED UŽIVANJEM SADJA IN ZELENJAVE TER INDEKSOM TELESNE MASE PRI

11 LETNIH OTROCIH V PREKMURJU IN NA PRIMORSKEM

MAGISTRSKO DELO

Ljubljana, 2011

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

Tina JERALA

POVEZAVA MED UŽIVANJEM SADJA IN ZELENJAVE TER INDEKSOM TELESNE MASE PRI 11 LETNIH OTROCIH V

PREKMURJU IN NA PRIMORSKEM

MAGISTRSKO DELO

RELATION BETWEEN FRUIT AND VEGETABLE CONSUMPTION AND BODY MASS INDEX AMONG 11 YEAR OLD CHILDREN IN

PREKMURJE AND PRIMORSKA REGION

MASTER OF SCIENCE THESIS

Ljubljana, 2011

Jerala T. Povezava med uživanjem sadja in zelenjave ter indeksom telesne mase pri 11 letnih otrocih v Prekmurju in na Primorskem. Mag. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2011

Na podlagi Statusa Univerze v Ljubljani ter po sklepu Senata Biotehniške fakultete z dne 30.5.2011 je bilo potrjeno, da kandidatka izpoljnjuje pogoje magistrski Podiplomski študij bioloških in biotehniških znanosti ter opravljanje magisterija znanosti s področja živilstva. Za mentorico je bila imenovana doc. dr. Cirila Hlastan Ribič.

Mentorica: doc. dr. Cirila Hlastan Ribič

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik: prof. dr. Terezija GOLOB Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo Članica: doc. dr. Cirila HLASTAN RIBIČ Inštitut za varovanje zdravja, CINDI Član: prof. dr. Marjan SIMČIČ Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo Članica: doc. dr. Damijana KASTELEC Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo

Datum zagovora:

Naloga je rezultat lastnega raziskovalnega dela.

Tina Jerala


KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Md DK UDK 613.262-053.6(497.4) (043)= 163.6 KG prehrana/prehrana otrok/sadje/zelenjava/prehranjevalne navade/uživanje

sadja/uživanje zelenjave/indeks telesne mase/Prekmurje/Primorska AV JERALA, Tina, univ. dipl. inž. agr. SA HLASTAN RIBIČ, Cirila (mentorica) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101 ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Podiplomski študij bioloških in

biotehniških znanosti, področje živilstva LI 2011 IN POVEZAVA MED UŽIVANJEM SADJA IN ZELENJAVE TER INDEKSOM

TELESNE MASE PRI 11 LETNIH OTROCIH V PREKMURJU IN NA PRIMORSKEM

TD Magistrsko delo s področja živilstva OP XI., 94 str., 13 pregl., 13 sl., 2 pril., 111 vir. IJ sl JI sl/en AI Zaradi nezdrave prehrane in prenizke stopnje telesne aktivnosti tudi v Sloveniji narašča

delež čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov. Sadje in zelenjava sta pomembna za zviševanje hranilne vrednosti obrokov, z redčenjem energijske vrednosti pa pripomoreta k vzdrževanju telesne mase. V EU se že od leta 2004 izvajajo različni programi spodbujanja uživanja sadja in zelenjave. Magistrsko delo je potekalo v okviru mednarodnega projekta Progreens. Vpleteno je bilo pri izvedbi prve presečne raziskave in pri pregledu rezultatov, primerjalno med Prekmurjem in Primorsko. Rezultati raziskave so pokazali, da zaužite dnevne količine zelenjave med regijama niso bile statistično značilno različne. Količinsko je polovica otrok glede na minimalne priporočene dnevne količine (vsaj 240 g dnevno) zaužila do 83,3 % manjše količine zelenjave. Pri vnosu sadja se je pokazala statistično značilna razlika. Količinsko je polovica otrok glede na minimalne priporočene dnevne količine (vsaj 160 g dnevno) zaužila do 87,5 % večje količine sadja. Na Primorskem so otroci zaužili statistično večje količine sadja (to se je odražalo v večji zaužiti količini 100 % sadnega soka). Regijsko med spoloma ni bilo razlik v zaužiti količini sadja in zelenjave. Zaužite količine sadja in zelenjave niso vplivale na ITM. Struktura ITM je bila statistično neznačilno različna v obeh regijah po spolu. Socialno ekonomske determinante niso imele vpliva na količino zaužitega sadja in zelenjave.

III


KEY WORDS DOCUMENTATION

DN Md DC UDC 613.262-053.6(497.4) (043)= 163.6 CX nutrition/children nutrition/fruits/vegetables/dietary habits/consumption of

fruits/consumption of vegetables/body mass index/Prekmurje/Primorska AU JERALA, Tina AA HLASTAN RIBIČ, Cirila (supervisor) PP SI – 1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101 PB University of Ljubljana, Biotehnical Faculty, Postgraduate Study of Biological and

Biotechnical Sciences, Field: Food Science and Technology PY 2011 TI RELATIONSHIP BETWEEN FRUIT AND VEGETABLES INTAKE AND BODY

MASS INDEX IN 11 YEAR OLD IN PREKMURJE AND PRIMORSKA REGIONS DT M.Sc.Thesis NO XI., 94 p., 13 tab., 13 fig., 2 ann., 111 ref. LA sl AL sl/en AB Unhealthy food without physical activities causes an increased incidence of

overweight children and teenagers in Slovenia. It is therefore very important to increase the consumption of fruit and vegetables. Energetically rich food is the main obstacle in maintaining optimal BMI. Different programmes for stimulating consumption of fruit and vegetables are carried out in EU. This master work was accomplished under the international project Progreens. First research was carried out in Prekmurje and Primorska region. The results have shown that the daily quantities of consumed vegetables between the regions were not statistically significantly different. In quantity among half of children regarding to minimum recommended daily consumption (at least 240 g per day) consumed till 83,3 % smaller quantities of vegetables. There was statistically significantly difference in fruit consumption. Quantity of consumed fruit statistically showed difference. In quantity among half of children regarding to minimum recommended daily consumption (at least 160 g per day) consumed till 87,5 % bigger quantities of fruit. In Primorska region children consumed statistically significantly more fruit (mainly due to increased consumption of 100 % pure fruit juice). In comparison between two regions there were no differences between the consumed fruit and vegetables related to gender. Consumed quantity of fruit and vegetables did not influence on BMI. Structure of BMI was not statistically significantly different in both regions among gender. Socio economical factors had no influence on daily consumed quantity of fruit and vegetables.

IV


KAZALO VSEBINE

str.

Ključna dokumentacijska informacija III Key words documentation IV Kazalo vsebine V Kazalo preglednic VII Kazalo slik IX Kazalo prilog X Okrajšave in simboli XI 1 UVOD 1 1.1 NAMEN DELA 2 1.2 DELOVNE HIPOTEZE 3 2 PREGLED OBJAV 4 2.1 POMEN HRANE ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE 4 2.2 SKUPINE HRANIL, NEOBHODNE ZA ZDRAVO RAST IN RAZVOJ OTROK 5 2.2.1 Sadje in zelenjava kot pomembni skupini živil 7 2.2.2 Energijsko gosta hrana 9 2.2.3 Analiza uživanja sadja in zelenjave (otroci, mladostniki, odrasli) 9 2.3 ŠOLSKO OKOLJE 17 2.3.1 Izobraževanje o prehrani v slovenskem šolskem okolju 18 2.3.2 Zdravstveni vidik šolske prehrane v Sloveniji 18 2.3.3 Kvaliteta slovenskih šolskih malic 20 2.3.4 Strategije spodbujanja uživanja sadja in zelenjave pri osnovnošolcih v okviru šol 21 2.4 DEBELOST 23 2.4.1 Stanje debelosti v svetu 27 2.4.2 Stanje debelosti v Evropi 28 2.4.3 Problem debelosti v Sloveniji (otroci, mladostniki, odrasli) 29 2.5 PROGRAMI SPODBUJANJA UŽIVANJA SADJA IN ZELENJAVE 34 3 MATERIAL IN METODE 40 4 REZULTATI 42 4.1 OPIS VZORCA 42 4.2 OBRAVNAVA HIPOTEZ 43 4.2.1 Hipoteza H1 43 4.2.2 Hipoteza H2 47 4.2.3 Hipoteza H3 50 4.2.4 Hipoteza H4 61 4.3 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 65 5 RAZPRAVA IN SKLEPI 70 5.1 RAZPRAVA 70 5.2 SKLEPI 81 6 POVZETEK 83 6.1 SUMMARY 85

V


7 VIRI 87 ZAHVALA PRILOGE

VI


KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Stanje zaužitih hranil v Italiji pri odraslih primerjalno med letoma 1965 in 2000 (Lobstein, 2008: 302) 10 Preglednica 2: Odstotek skupno vnešene dnevne energije, pridobljene iz maščob in sladkorjev ter dnevna zaužita količina sadja in zelenjave pri odraslih v gramih v razvijajočih se državah (Srinivasan in sod., 2006: 302) 11 Preglednica 3: Opisne statistike starosti, višine, telesne mase in ITM 11-letnih otrok po spolu in regijah 42 Preglednica 4: Porazdelitev ITM po spolu in regiji prebivališča otrok;

prilagojene norme po WHO (2007) 47

Preglednica 5: Porazdelitev skupnih dnevnih količin sadja in zelenjave otrok glede na skladnost s priporočili in povezava z ITM skupinami 48 Preglednica 6: Struktura ustreznosti dnevnega vnosa sadja in zelenjave pri 11-letnih otrocih glede na socialno ekonomski status njihovih družin v obeh regijah skupaj 51 Preglednica 7: Rezultati testiranja ničelne hipoteze o povezanosti socialno ekonomskih lastnosti družin s porazdelitvijo dnevnih količin sadja in zelenjave otrok v skupinah po skladnosti s priporočili (osnova je preglednica 7) 53 Preglednica 8: Struktura socialno ekonomskih značilnosti družin 11-letnih otrok po pripadnosti regiji 54 Preglednica 9: Rezultati testiranja ničelne hipoteze o povezanosti socialno ekonomskih lastnosti družin z regijo prebivališča otrok 56 Preglednica 10: Struktura socialno ekonomskih značilnosti družin 11-letnih otrok po ITM (normalna in prekomerna telesna masa) 58 Preglednica 11: Rezultati testiranja ničelne hipoteze o povezanosti socialno ekonomskih lastnosti družin z ITM otrok (normalne in prekomerne telesne mase) 60

str.

VII


Preglednica 12: Kvartili za dnevne količine sadja in zelenjave otrok in njunih posameznih podskupin za dekleta in fante iz Primorske in Prekmurja 61 Preglednica 13: Porazdelitev otrok dveh regij v skupine po zaužitih količinah sadja in zelenjave glede na kriterij priporočenih količin, ki veljajo za sadje in zelenjavo 68

VIII


KAZALO SLIK str.

Slika 1: Vplivi na prehranjevalno vedenje (FAO, 2006) 4 Slika 2: Pogostost uživanja sadja pri odraslih glede na leto raziskave v Sloveniji (Djomba in sod., 2010: 5) 13 Slika 3: Pogostost uživanja zelenjave pri odraslih glede na leto raziskave v Sloveniji (Djomba in sod., 2010: 5) 14 Slika 4: Pogostost uživanja sadja pri otrocih – primerjava HBSC 2002 in HBSC 2006 v Sloveniji (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006: 40) 15 Slika 5: Pogostost uživanja zelenjave pri otrocih – primerjava HBSC 2002 in HBSC 2006 v Sloveniji (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006: 41) 16 Slika 6: Prevalenca arterijske hipertenzije, bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni in debelosti glede na leto raziskave CHMS pri odraslih v Sloveniji (Djomba in sod., 2010) 30 Slika 7: Prikaz porazdelitve zaužitih dnevnih količin sadja in zelenjave 11-letnih otrok po regijah v g z okvirjem z ročaji 44 Slika 8: Porazdelitev presežkov-manjkov zaužitih količin sadja nad-do minimalne priporočene dnevne količine in manjka zaužitih količin zelenjave do minimalne priporočene dnevne količine pri otrocih glede na regijo prebivališča 45 Slika 9: Razsevna diagrama med spremenljivkama ITM otrok in dnevne količine zelenjave v g ter ITM in dnevne količine sadja v g 49 Slika 10: Prikaz v obliki okvirja z ročaji za porazdelitev zaužitih dnevnih količin 100 % sadnega soka otrok med regijama in spoloma 62 Slika 11: Prikaz v obliki okvirja z ročaji za porazdelitev zaužitih dnevnih količin svežega sadja otrok med regijama in spoloma 63 Slika 12: Porazdelitev ITM otrok v razredih glede na spol in regijo 66 Slika 13: Porazdelitev ITM otrok po spolu in med regijama 67

IX


KAZALO PRILOG

Priloga A: Razvrstitev ITM glede na percentile za fante, starosti 5-19 let (WHO, 2007a)

Priloga B: Razvrstitev ITM glede na percentile za dekleta, starosti 5-19 let (WHO; 2007a)

X


OKRAJŠAVE IN SIMBOLI

FSU frekvenca srčnega utripa

HBSC Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (Evropska raziskava)

ITM indeks telesne mase

IVZ Inštitut za varovanje zdravja

KNB kronične nenalezljive bolezni

MK maščobne kisline

PG Progreens

PC Pro Children

SES socialno ekonomski status

SPSS Statistical Package for the Social Sciences (program za urejanje in analize podatkov)

SŠS shema šolskega sadja

WHO Svetovna zdravstvena organizacija

XI

1 Jerala T. Povezava med uživanjem sadja in zelenjave in indeksom telesne mase pri 11-letnih otrocih v Prekmurju in na Primorskem. Mag. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za živilstvo, 2011

1. UVOD

Zdrava in uravnotežena prehrana otrok je eden glavnih varovalnih dejavnikov zdravja, saj v fazi rasti in razvoja energijska in hranilna vrednost živil nista samo vir energije za vsakdanje delo, ampak tudi vir nujno potrebno energije in gradivo za rast in razvoj telesa ter psihosomatski razvoj (Pokorn, 1998). Pomembno je, da otroci razvijejo zdrave prehranjevalne navade (tako v smislu preprečevanja prehranskih primanjkljajev kot ustreznosti energijskega vnosa) že v otroštvu in mladostništvu, saj so možnosti, da se bodo zdravo prehranjevali kot odrasli, tako mnogo večje (WHO, 2003). Neprimerna prehrana je eden ključnih dejavnikov tveganja za zdravje v otroštvu in mladostništvu ter posledično v odrasli dobi, saj vpliva na globalno naraščanje čezmerne telesne teže in debelosti v populaciji (Jeriček in sod., 2007). Debelost je v razvitem svetu najpogostejša kronična presnovna bolezen in predstavlja za kajenjem drugi najpomembnejši vzrok povečane obolevnosti in umrljivosti in zmanjšane kvalitete življenja posameznika, za družbo pa pomeni pomembno zmanjšanje ekonomskega potenciala odraslih prebivalcev v aktivni dobi (Gabrijelčič Blenkuš, 2010). Naraščanje uživanja neprimerne hrane narašča tudi v Sloveniji. Leta 1987 je bilo pretežkih ali celo predebelih nekaj več kot 15 % deklet in fantov, leta 2007 pa že 28 % fantov in 24 % deklet (IVZ, 2010). Rezultati raziskave Obnašanje v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju in rezultati posamičnih regijskih presečnih študij o prehranjevalnih navadah in prehranskem statusu otrok in mladostnikov v Sloveniji kažejo, da se mladostniki glede izbire živil prehranjujejo pretežno nezdravo; uživajo premalo sadja in zelenjave ter rib, dekleta pa tudi premalo mleka in mlečnih izdelkov ter mesa, pogosto posegajo po sladkih in slanih prigrizkih ter gaziranih sladkanih pijačah in pijačah z nizkim sadnim deležem (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Uživanje sadja, še zlasti pa zelenjave, med otroki ni priljubljeno in ne dosega priporočil. Uživanje teh dveh skupin živil s starostjo upada, razlike so tudi v skupinah z različnim SES (socialno ekonomskim statusom) (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2007). Šolsko okolje je lahko zelo pomemben varovalni dejavnik zdravega prehranjevanja, v kolikor otroka podpira pri zdravi izbiri živil (WHO, 2003). Urejena šolska prehrana je eden najučinkovitejših načinov korekcije nezdrave (družinske) prehrane. Šolska prehrana tako postaja vedno bolj pomembna za skladen telesni in duševni razvoj otrok in mladostnikov, za njihovo psihofizično kondicijo, pa tudi za prehransko in zdravstveno vzgojo (Simčič 1999). Poleg šolskega okolja imajo na izbiro živil otrok močan vpliv tudi starši, ki predstavljajo otrokom velik zgled.


Vse te parametre vključuje tudi mednarodni projekt PG (Progreens) (Vertnik in sod., 2010), v okviru katerega je potekalo tudi magistrsko delo, ki je obravnavalo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave in ITM (indeksom telesne mase) pri 11-letnih otrocih v Prekmurju in na Primorskem. 1.1 NAMEN DELA Magistrsko delo je raziskava, s katero obravnavamo osnovnošolske otroke, stare 11 let, iz Prekmurja in Primorske. Prispevek dela bo v pridobitvi odgovorov na vprašanja o prehrani pri osnovnošolcih med tema dvema deloma Slovenije:

‐ Ali osnovnošolci teh dveh delov Slovenije zaužijejo dovolj sadja in zelenjave glede na priporočila?

‐ Kje je pri zaužitju večje odstopanje glede na priporočila, pri sadju ali pri zelenjavi? ‐ Ali obstaja povezava med uživanjem sadja in zelenjave in ITM? ‐ Ali so prisotne statistično pomembne razlike v količini zaužitega sadja in zelenjave

glede na spol?

S pomočjo rezultatov, pridobljenih z izpolnjenimi vprašalniki s strani osnovnošolcev, bomo pomagali izoblikovati bazo podatkov o vnosu sadja in zelenjave v državi. Ta bo služila kot osnova za pripravo intervencije za povečanje vnosa sadja in zelenjave. Dobljeni rezultati bodo služili tudi za pripravo smernic ter priporočil o vnosu sadja in zelenjave. Rezultati bodo posredovani tudi drugim raziskovalcem in raziskovalnim skupinam ter staršem, učiteljem in tudi državnim ustanovam, ki oblikujejo in izvajajo prehransko politiko. Mednarodno pridobljeni rezultati bodo lahko služili za oblikovanje uspešne strategije za povečanje vnosa sadja in zelenjave pri otrocih. Cilj mednarodnega projekta PG je povečanje vnosa sadja in zelenjave pri osnovnošolskih otrocih in večja osveščenost pri osebju vzgojno-izobraževalnih ustanov.


1.2 DELOVNE HIPOTEZE Z rezultati magistrskega dela bomo preverili in potrdili ali ovrgli naslednje postavljene hipoteze: H1: Primanjkljaj vnosa zelenjave je pri otrocih glede na priporočila večji kot pri vnosu sadja. H2: Ocenjene količine zaužitega sadja in zelenjave so manjše od priporočenih količin in ne dosegajo priporočil pri otrocih s prekomerno telesno maso (v primerjavi z vrstniki z normalno telesno maso). H3: Socialno ekonomske determinante vplivajo na vnos sadja in zelenjave pri osnovnošolskih otrocih. H4: Obstajajo razlike med uživanjem sadja in zelenjave pri 11-letnih otrocih v Prekmurju in na Primorskem. Poleg zastavljenih hipotez bomo z rezultati odgovorili tudi na postavljeno raziskovalno vprašanje, ki se glasi: Ali obstaja povezava med uživanjem sadja in zelenjave ter ITM pri 11-letnih otrocih; primerjalno med Prekmurjem in Primorsko?


2. PREGLED OBJAV

2.1 POMEN HRANE ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE

Hrana ima poleg biološkega tudi psihološki in socialni pomen, kar se pri otrocih in mladostnikih odraža tudi v njihovem odnosu do hrane in telesa ter v njihovih prehranjevalnih navadah. Hrana vpliva na trenutno razpoloženje in kognitivne zmožnosti učencev ter na njihovo samopodobo. Ker je hrana v otrokovem doživljanju povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še kasneje kot prispodoba ugodja, zadovoljstva in tolažbe. Hrana lahko že zgodaj dobi vlogo nagrade ali kazni ali je kot sredstvo podkupovanja ali izsiljevanja, obvladovanja ali podrejanja (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2010). Na prehransko vedenje posameznika ne vplivajo le biološki dejavniki, ampak tudi različni psihosocialni dejavniki, pod vplivom katerih se izoblikuje vzorec prehranjevanja.

Slika 1: Vplivi na prehranjevalno vedenje (FAO, 2006) Figure 1: Influence on nutrition behaviour (FAO, 2006) Vpliv samega prehranjevanja v otroški dobi se kaže pozitivno tudi v odrasli dobi (delovna zmožnost posameznika, njegovo zdravje in dobra prehranjenost). Po raziskavah sta pri otrocih in mladostnikih za prekomerno pridobivanje telesne mase med drugim kritični obdobji med četrtim in sedmim letom starosti ter mladostniško


obdobje (Boney in sod., 2005). Za to obdobje so značilne večje hranilne in energijske potrebe, ki lahko zaradi pomanjkanja ali prekomernosti privedejo do zdravstvenih težav. Na boljšo prehrano otrok vpliva več dejavnikov: ustrezna vzgoja otrok, vpliv staršev, nadzor nad kakovostjo in higiensko neoporečnostjo prehrane v vzgojnih ustanovah (osnovnih šolah in tudi drugih ustanovah, ki skrbijo za prehrano otrok) in stalen zdravstveni nadzor otrok. V današnjem tempu življenja (celodnevna zaposlenost staršev, celodnevno preživljanje otrok v šoli) pa se vpliv družine zmanjšuje. Otroci vse manj časa preživijo doma, kar pa tudi onemogoča vzpostaviti prehranski režim (Pokorn, 1996). Med šolskim obdobjem (6–12 letom) se fizični razvoj otrok nekoliko upočasni, zato šolski otrok ne potrebuje več toliko energetsko goste hrane. Za šolskega otroka je pomembno, da si obroki sledijo na vsake 4 ure, kar vzdržuje primeren nivo glukoze v krvi. Za osnovna načela zdrave prehrane šolarjev velja, da naj vsebuje vsaj tri obroke na dan. Vsak dnevni obrok mora vsebovati sadje in zelenjavo (vsaj eno porcijo dnevno tudi surovo), živila živalskega izvora-mleko in mlečne izdelke (Pokorn, 1998). Prehrana otrok in mladostnikov mora imeti uravnotežen energijski delež hranil, ki so vir energije, nekatera pa tudi življenjskega pomena. 2.2 SKUPINE HRANIL, NEOBHODNE ZA ZDRAVO RAST IN RAZVOJ

Beljakovine Beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami, ki so pomembni gradniki telesa. Vnos beljakovin naj predstavlja od 10–15 % dnevnega energijskega vnosa glede na starostno skupino, toda ne več kot 20 % dnevnega energijskega vnosa. Prekomerno uživanje živalskih beljakovin je povezano tudi z večjim vnosom nasičenih maščob. Če imamo v prehrani preveč beljakovin, te lahko obremenijo tudi presnovo in imajo vpliv na slabo izkoriščanje kalcija (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Maščobe Prisotnost maščob v hrani je pomembna zaradi esencialnih MK (maščobnih kislin) in v razpoložljivosti v maščobah topnih vitaminov. Skupen vnos maščob naj znaša pri otrocih od četrtega do petnajstega leta ter pri starejših starostnikih do največ 30 % dnevnega energijskega vnosa, vendar ne manj kot 20 %. Nenasičene MK (enkrat nenasičene, večkrat nenasičene MK) zmanjšujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, zato naj predstavljajo 2/3 vseh vnešenih maščob (tudi do 20 % dnevnega energijskega vnosa).


Nasičene MK se nahajajo predvsem v živilih živalskega izvora, s čimer je povezan tudi večji vnos holesterola. Delež nasičenih MK naj dosega največ 1/3 vseh vnesenih maščob (manj kot 10 % energijskega vnosa). Trans MK se nahajajo v nizkih deležih v živilih živalskega izvora, nastajajo pa pri delnem hidrogeniranju rastlinskih olj ter pri rafiniranju olj in cvrtju. Zaradi neugodnih vplivov na zdravje naj njihov vnos ne presega 1 % dnevnega energijskega vnosa (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Ogljikovi hidrati Ogljikovi hidrati so glavno energijsko hranilo in naj predstavljajo večino energijskega vnosa (skupaj več kot 50 % dnevnega energijskega vnosa). Priporočljiva so ogljikohidratna živila, ki vsebujejo esencialne hranilne snovi in prehranske vlaknine. Enostavni sladkorji naj ne prispevajo več kot 10 % dnevnega energijskega vnosa, kar tudi ugodno vpliva na upadanje pojavnosti zobne gnilobe. Prehranska vlaknina (celuloza, škrob, pektin) nima izkoristljive energijske vrednosti, vpliva pa ugodno na prebavo. Zmanjšuje gostoto hrane, upočasni praznjenje želodca, hkrati pa pospešuje prebavo v tankem in debelem črevesju in s tem zavira nastanek številnih prebavnih bolezni. Voda Pri odraslih predstavlja 2/3 telesne mase, pri majhnih otrocih pa celo do 3/4. V vodi potekajo vsi presnovni procesi v telesu. Že majhna izsušitev (1–2 %) lahko pomembno vpliva na telesne in duševne zmožnosti otroka. Potreba po vodi sovpada s potrebami po energiji; torej večje kot so potrebe po energiji, večje so tudi potrebe po vodi. Telo potrebuje za opravljanje zmerne telesne aktivnosti približno 1 L vode na 1000 kcal prehranskega energijskega vnosa. Priporočilo za zmerno fizično dejavnost pri otrocih je 1-2 L vode dnevno, pri mladostnikih pa 2,5 L dnevno. Voda tudi zniža kislost v ustni votlini in z izpiranjem ust zmanjšuje tudi nastajanje zobnih oblog in gnilobnih procesov. Vitamini in minerali Ti so za življenje nujno pomembne snovi, ki pa jih v večini telo ni sposobno samo proizvesti in jih moramo vnašati s hrano. Ločimo: v maščobah topne vitamine (A, D, E, K) in v vodi topne vitamine (tiamin ali vitamin B1, riboflavin ali vitamin B2, niacin ali vitamin B3, pantotenska kislina ali vitamin B5, piridoksin ali vitamin B6, folna kislina ali vitamin B9, cianokobalamin ali vitamin B12, biotin ali vitamin B7). Največ vitaminov vsebujejo sveže sadje in zelenjava ter neoluščena žita in njihovi izdelki.


Minerali so prav tako snovi, ki jih mora telo dobiti s hrano. Glede na potrebne količine v telesu jih razdelimo na makroelemente (natrij, klor, kalij, kalcij, fosfor, magnezij), mikroelemente (železo, jod, fluor, cink, selen, baker, mangan, krom, molibden, kositer, nikelj) in elemente v sledovih. V obdobju rasti in razvoja organizma je ključnega pomena vnos železa, kalcija in joda. Nekateri vitamini in minerali imajo vlogo antioksidantov. Upočasnjujejo procese oksidacije in nevtralizirajo proste radikale, ki nastajajo pri tem procesu. Prosti radikali poleg tega, da nastajajo pri presnovi in celičnem dihanju, lahko nastajajo tudi kot posledica zunanjih dejavnikov (sevanje, kajenje, onesnaženost). Antioksidanti izboljšujejo imunsko odpornost organizma in preprečujejo nastanek kroničnih bolezni. Največ le-teh se nahaja v sadju in zelenjavi (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). 2.2.1 Sadje in zelenjava kot pomembni skupini živil Sadje je skupno ime za vse užitne sadeže večletnih kultiviranih in divje rastočih rastlin ter za nekatere oreške. Sadje je lahko prebavljiva hrana, ki ima zaradi velike vsebnosti vode (70–95 %) majhno energijsko vrednost, oreški pa so zaradi visoke vrednosti olja izjema. Sadje vsebuje veliko pomembnih skupin hranljivih snovi: vitaminov, mineralov, enostavnih in sestavljenih sladkorjev (predvsem fruktozo in glukozo), pektin, druge komponente prehranske vlaknine, sadne kisline. Antioksidanti v sadju (vitamini A, C, E, karotenoidi, flavonoidi, fenoli) preprečujejo, da bi prosti radikali, ki nastajajo med presnovo, poškodovali celice. Tudi same vlaknine v sadju varovalno vplivajo na srce in ožilje in delujejo na uravnavanje telesne mase. Ostanki sadja (tudi zelenjave) v telesu so bazični in nevtralizirajo kisle ostanke presnovkov. Po botaničnih lastnostih delimo sadje v naslednje skupine: ‐ jagodičasto sadje: jagoda, malina, ribez, brusnica, grozdje; ‐ sadje s čvrsto lupino: oreh, lešnik, kostanj, mandelj; ‐ pečkato sadje: jabolko, hruška, kutina; ‐ koščičasto sadje: breskev, marelica, češnja, nektarina, sliva, ringlo; ‐ južno, eksotično sadje: ananas, avokado, banana, figa, granatno jabolko, kivi, mango,

papaja, pasijonka; ‐ citrusi: grenivka, pomaranča, limona, mandarina.

Med zelenjavo uvrščamo vse rastline ali dele rastlin, ki jih surove ali termično obdelane uporabljamo za prehrano. Izvzeta so žita in sadje. Zelenjava vsebuje veliko vode (65–95 %) in številne zaščitne snovi: beta karoten, vitamine C, B1, B6, folno kislino, kalcij, kalij, druge antioksidante, prehransko vlaknino ter številne sekundarne rastlinske zaščitne snovi, ki varujejo pred nastankom KNB (kronično nenalezljivih bolezni).


Sekundarne rastlinske snovi so na podlagi kemične strukture in funkcionalnih lastnosti razdeljene v različne skupine. Glavne skupine so karotenoidi, fitosteroli, glukozinolati, flavonoidi, fenolne kisline, inhibitorji proteaze, monoterpeni, fitoestrogeni in žveplove spojine (Grosvenor in Smolin, 2006). Tem spojinam pripisujemo antioksidativni učinek. Največji delež vlaknin vsebujejo kapusnice. Vsebnost vitaminov se med skladiščenjem in tudi med kuhanjem zmanjšuje, zato je priporočljivo uživati čimveč presne zelenjave. Stročnice vsebujejo veliko beljakovin in so pomemben vir ogljikovih hidratov, vitaminov B1, B2, B6 ter mineralov. Hranilna vrednost stročnic presega hranilne vrednosti vseh drugih vrst zelenjave. Posušena zrna vsebujejo okoli 60 % škroba in 20 % beljakovin (te imajo slabšo biološko vrednost in so slabše izkoristljive kot živalske beljakovine). Glede na užitne dele rastlin delimo zelenjavo v naslednje skupine: - listnato in stebelno: solata, špinača, blitva; - kapusnice: zelje, ohrovt, cvetača, brokoli; - brstnice in plodovke: beluši, artičoke, paradižnik, paprika, bučke, kumare, jajčevci; - čebulnice: čebula, česen; - korenovke: redkev, korenje, peteršilj, rdeča pesa, repa; - stročnice: grah, fižol, soja, leča (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Nezadostno uživanje sadja in zelenjave se je uvrstilo na četrto mesto seznama dejavnikov tveganja za prezgodnjo umrljivost v EU (WHO, 2002) in na sedmo mesto v Sloveniji (WHO, 2005). Prehrana, ki vsakodnevno vključuje več vrst sadja in zelenjave, je pomembna za: ‐ zviševanje hranilne vrednosti obrokov. Sadje in zelenjava sta bogata z nekaterimi

pomembnimi hranili in v času rasti pomagata vzdrževati ustrezno hranilno ravnovesje ter ustrezno preskrbljenost z nekaterimi življenjsko pomembnimi hranili;

‐ vzdrževanje priporočene telesne mase. Zmanjšujeta energijsko vrednost zaužitih obrokov in s tem zmanjšata energijski vnos;

‐ preprečevanje nastanka nekaterih KNB. Po nekaterih izračunih bi v Sloveniji s povečanjem uživanja sadja in zelenjave za 100 g (za doseganje 400 g po WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) priporočilih) dnevno zmanjšali tveganje za kardiovaskularne bolezni za 10 %, za možgansko kap 6 % ter za nekatere oblike raka za 6 % (Lock in sod., 2005).

Jedilniki za otroke morajo v okviru priporočil vsebovati več kakovostne zelenjave: zelene in rumene zelenjave, surove in kuhane sveže zelenjave in manj krompirja in ocvrte zelenjave. Podobno velja za sadje. Ponudimo več svežega sadja, vključno z jagodičastim


(Pokorn, 2003). Praviloma sadja ne zamenjujemo z zelenjavo. Vsaj 1/3 (do 1/2) sadja in zelenjave naj bo v surovem stanju, da dobimo čimveč vitamina C, folatov in mineralov, ki se pri kuhanju izločijo iz živil. Če je le mogoče, uživamo čimveč presnega sadja in zelenjave, omejimo pa kompote in sadne sokove. Veliko prehranske vlaknine v sadju in zelenjavi delno zmanjšuje absorpcijo hranil v prebavilih, kar pa je potrebno upoštevati tudi pri sestavi jedilnikov. Pri majhnih otrocih lahko s prevelikimi odmerki sadja in zelenjave povzročimo tudi premajhen energijski vnos ali celo drisko (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). 2.2.2 Energijsko gosta hrana Energijsko gosta hrana se hitreje prazni iz želodca in zato tudi hitreje obremeni presnovo z dvigi glukoze, MK in drugih hranil v krvi. Raziskave kažejo, da uživanje energijsko goste hrane, ob kombinaciji z manjšim številom dnevnih obrokov od priporočenih in ob premajhni telesni dejavnosti, lahko povzroča nastanek debelosti in presnovnih motenj v mladosti ter nastanek KNB v kasnejšem življenjskem obdobju. Energijsko gosta hrana vsebuje zelo malo esencialnih hranil. Otroci danes v večini posegajo po energijsko gostih živilih. To so živila s kombinacijo visokega deleža maščob in sladkorjev ali visokega deleža maščob in soli, pa tudi živila z visokim deležem prečiščenih sladkorjev. Pri teh živilih je za maščobno sestavo značilna velika vsebnost nasičenih in trans MK. V raziskavi Evropske mreže za srce (sodelovala je tudi Slovenija) so ugotovili, da se med živili z veliko vsebnostjo maščob, sladkorja in soli najpogosteje pojavljajo: krompirjev čips, čokolada in sladkarije, torte, piškoti, rogljiči, hitra hrana, sladkane gazirane pijače ter pikantni prigrizki (Skalla in Rotar Pavlič, 2005). Dejstvo je, da se je glede na prehranski okus otrok težko popolnoma izogniti energijsko gostim živilom. Naloga staršev in ljudi, ki kreirajo prehrano otrokje, da vključijo v jedilnik otrok čim manj takšnih živil. Priporočljivo je kombiniranje s sadjem in zelenjavo. Maščobe, ki jih vsebuje obrok, pa morajo biti kakovostne. Za zmanjševanje energijske gostote hrane je priporočljivo dodajanje sadja in zelenjave, ker jo obe skupini živil učinkovito redčita. Energijsko gostoto lahko hrani zmanjšamo tudi z dodajanjem vode, vendar na ta način zmanjšamo relativno tudi vsebnost hranljivih snovi. 2.2.3 Analiza uživanja sadja in zelenjave (otroci, mladostniki, odrasli)

Pri uživanju sadja, predvsem pa zelenjave, opažamo odklanjanje teh dveh skupin živil. Uživanje sadja in zelenjave se s starostjo še zmanjšuje, razlike pa so tudi med skupinami z različnim SES (socialno ekonomskim statusom) (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2007).


Med odraslimi prebivalci Slovenije sadje pogosteje uživajo višje izobraženi, pri pogostosti uživanja zelenjave pa razlik glede na izobrazbo ni opaziti. Za vse izobrazbene skupine velja, da ženske uživajo sadje in zelenjavo značilno pogosteje kot moški, najmanjše razlike med spoloma pa je zaznati pri najvišji izobrazbeni strukturi (EHIS, 2007). Pomemben dejavnik je zato povečanje uživanja sadja in zelenjave, predvsem s povečanjem dostopnosti, še posebej trajnostno pridelanih vrst. Izkušnje so pokazale, da samo povečanje dostopnosti nima učinka, v kolikor se sočasno ne izvajajo spremljevalne izobraževalne aktivnosti ter prehranska vzgoja (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2007). Svetovno poročilo o zdravju 2002, ki ga je objavila WHO, poudarja, da v Evropi največ vzrokov smrti v letu 2000 lahko pripišemo dejavnikom tveganja življenjskega sloga, od tega skupno največ preveliki telesni masi, premajhnemu uživanju sadja in zelenjave ter sedečemu življenjskemu slogu. Pri raziskovanju vodilnih dejavnikov tveganja za smrti v letu 2000 v Evropi je WHO uvrstila premajhno uživanje sadja in zelenjave na visoko peto mesto, na šesto mesto pa kot dejavnik za nastanek bolezni; 4,3 % skupnih bolezni pri moških in 3,4 % pri ženskah pripisujejo nezadostnemu uživanju sadja in zelenjave (WHO, 2002). Dejstvo je, da oskrba s sadjem in zelenjavo v mnogih razvitih deželah raste počasi, istočasno pa raste tudi oskrba z energetsko gosto hrano. Preglednica 1: Stanje zaužitih hranil v Italiji pri odraslih primerjalno med letoma 1965 in 2000 (Lobstein, 2008: 302) Table 1: State of consumed nutrition in Italy at adults – comparison between years 1965 and 2000 (Lobstein, 2008: 302)

Sadje in zelenjavag/na prebivalca/dan

Nasičene maščobeg/na prebivalca/dan

Skupne maščobeg/na prebivalca/dan

Leto 1965 720 38 90Leto 2000 860 70 152

Zgled za zdrave prehranjevalne navade otrok so odrasli, ki pa sadja in zelenjave ne zaužijejo v zadostnih količinah.


Preglednica 2: Odstotek skupno vnešene dnevne energije, pridobljene iz maščob in sladkorjev ter dnevna zaužita količina sadja in zelenjave pri odraslih v gramih v razvijajočih se državah (Srinivasan in sod., 2006: 302) Table 2: Percentage of daily energy, produced from fat and sugar and consumed fruit and vegetables at adults in grams in developing countries (Srinivasan and others, 2006; 302)

Država Energija, pridobljena izmaščob

(% skupno vnešene dnevneenergije)

Energija, pridobljena iz sladkorjev

(% skupno vnešene dnevne energije)

Zaužita količina sadja in zelenjave (v g na človeka

dnevno)

Avstralija 39,0 12,9 521Avstrija 38,8 12,0 597Belgija-Luksemburg 38,9 13,3 676Kanada 35,9 13,1 673Danska 36,5 12,6 536Finska 34,3 12,0 449Francija 41,9 10,6 623Nemčija 39,3 11,9 611Grčija 36,4 8,5* 1144*Madžarska 37,3 13,3 515Islandija 36,7 16,6 442Irska 33,3 12,2 494Italija 38,0 8,0* 903*Japonska 27,1* 9,5* 449Koreja 22,3* 10,0 821*Mehika 24,6* 15,0 495Nizozemska 39,0 13,5 582Nova Zelandija 32,8 17,2 716Norveška 35,9 13,0 474Poljska 29,8* 12,3 477Portugalska 33,1 8,5* 875*Slovaška 32,2 11,2 368Španija 40,3 9,0* 753Švedska 35,9 14,7 482Švica 39,4 14,6 518Turčija 24,5* 9,3* 905*Velika Britanija 38,0 10,1 460ZDA 36,4 18,0 652

*Vrednosti, ki so določene s smernicami: < 30 % vnešene dnevne energije iz maščob; < 10 % vnešene dnevne energije iz sladkorjev; > 780 g zaužitega sadja in zelenjave dnevno na človeka (ekvivalent zaužitju > 400 g dnevno na človeka). Po izračunih WHO je kar 41 % kroničnih bolezni pomembno povezanih s prehranskimi dejavniki tveganja, pri 38 % pa prehrana igra vlogo pri nastanku teh bolezni. Raziskave kažejo, da naj bi nezadostno uživanje sadja in zelenjave povzročilo 19 % raka na prebavilih, 31 % ishemične bolezni srca in 2,7 milijonov smrti na leto (WHO, 2002). Povečano uživanje sadja in zelenjave v EU (Evropski Uniji) bi zmanjšalo:


‐ srčno-žilne bolezni za 17–24 %, ‐ določene vrste raka do 17 %, ‐ umrljivost za 1.000.000 ljudi/letno (Pomerleau in Lock McKee, 2006), ‐ WHO priporoča na dan za Slovenijo za splošno populacijo vnos svežega sadja in

zelenjave (razen krompirja; 100 % sadni sok je vključen) najmanj 400–650 g, ki naj bo pestro ter različnih barv, za manjše otroke pa sorazmerno nekoliko manj. Priporočila za zelenjavo so višja kot za sadje (250–400 g za zelenjavo; 150–250 g za sadje), ker so opravljene epidemiološke raziskave pokazale njen močnejši pozitivni učinek na zdravje (WHO, 2003).

Zaradi optimalne dozorelosti in višje biološke vrednosti se priporoča uživanje sezonskega sadja in zelenjave iz lokalnega okolja (Lobstein in Longfield, 1999). Obstajajo tudi prehranska priporočila za vse starostne skupine, ki so bila izdana leta 2005 v okviru Ministrstva za zdravje. Priporočeno število dnevno zaužitih enot sadja in zelenjave glede na starost: Starost 1–3 = 1–2 porciji sadja, 2 porciji zelenjave Starost 4–6 = 2 porciji sadja, 3 porcije zelenjave Starost 7–9 = 3 porcije sadje, 4 porcije zelenjave Starost 10–12 = 3 porcije sadja, 4 porcije zelenjave Starost 13–14 = 4 porcije sadja, 5 porcij zelenjave Starost 15–18 = 4 porcije sadja, 5 porcij zelenjave (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005). Same porcije so ovrednotene glede na grame, ki jih vsebuje posamezen sadež ali zelenjava, primerjalno z vrednostmi WHO pa so opazne razlike. Odrasli Slovenci zaužijejo 300 g sadja in zelenjave dnevno, kar predstavlja 75 % minimalne priporočene dnevne količine po WHO (Koch, 1997). Podatki raziskave Dejavniki tveganja za KNB pri odraslih prebivalcih Republike Slovenije iz let 2001, 2004 in 2008 kažejo, da približno polovica odraslih Slovencev, starih od 25–64 let, ne uživa sadja in zelenjave vsak dan.


Slika 2: Pogostost uživanja sadja pri odraslih glede na leto raziskave v Sloveniji (Djomba in sod., 2010: 5) * Vprašanje v anketi se je nanašalo na uživanje sadja. ** V anketi so bila tri vprašanja, ki so se nanašala na uživanje sadja (sveže sadje, predelano sadje, 100 % naravni sokovi). Za potrebe analize so vsa vprašanja združena v eno spremenljivko – uživanje sadja. Figure 2: Frequency of fruit consumption at adults related to year of research in Slovenia (Djomba et al., 2010:5) Slika 2 prikazuje spremembe v pogostosti uživanja sadja glede na leto raziskave. Odstotek anketirancev, ki so uživali sadje manj kot enkrat dnevno, se je v letih od 2001 do 2008 zmanjšalo s 43 % na 36,1 %, hkrati pa se je povečal odstotek tistih, ki so sadje uživali enkrat na dan (leta 2001 26,9 %, leta 2008 32 %). Delež tistih, ki so sadje uživali večkrat dnevno, se ni bistveno spremenil. Rezultati sicer kažejo, da se navade glede uživanja sadja izboljšujejo, vendar počasi. Sadje ima velik pomen v zdravi prehrani, saj je biološko visoko vredno živilo, z nizko energijsko gostoto. Prav zaradi nizke energijske gostote pomaga pri zmanjševanju in vzdrževanju telesne mase (Mahan in Escott, 2008). Prehranjevanje s hrano, ki vsebuje veliko vitamina C iz sadja, je povezano z manjšim tveganjem za raka, zlasti raka na požiralniku, želodcu in debelem črevesju. Vendar intervencijske študije z vitaminom C v obliki prehranskega dopolnila zaenkrat še niso uspele zmanjšati pogostosti raka na želodcu in debelem črevesju (Hung in sod., 2004).


Slika 3: Pogostost uživanja zelenjave pri odraslih glede na leto raziskave v Sloveniji (Djomba in sod., 2010: 5) * Vprašanje v anketi se je nanašalo na uživanje zelenjave. ** V anketi sta bili dve vprašanji, ki sta se nanašali na uživanje zelenjave: sveža in predelana zelenjava. Za potrebe analize sta bili obe vprašanji združeni v eno spremenljivko – uživanje zelenjave. Figure 3: Frequency of vegetables consumption at adults related to year of research in Slovenia (Djomba et al., 2010:5) Slika 3 prikazuje spremembe v pogostosti uživanja zelenjave glede na leto raziskave. Stanje pri uživanju zelenjave je še veliko bolj zaskrbljujoče. Odstotek anketirancev, ki so uživali zelenjavo manj kot enkrat dnevno, se je v letih od 2001 do 2008 povečeval z 31,6 % na 39,1 %, hkrati pa se je zmanjševal odstotek tistih, ki so zelenjavo uživali enkrat na dan s 46,5 % leta 2001 na 43,6 % leta 2008. Zmanjšal se je tudi delež tistih, ki so zelenjavo uživali večkrat dnevno, in sicer z 21,9 % leta 2001 na 17,3 % leta 2008 (Djomba in sod., 2010). Podobno stanje je pokazala tudi raziskava o prehrani doječih mater: mladim mamicam v prehrani primanjkujejo nekateri vitamini (A, C, D, E in folna kislina) in nekateri minerali (magnezij, železo, jod). Pomemben vir le-teh snovi sta sadje in zelenjava (Širca Čampa in sod., 2003). Zaskrbljujoče stanje uživanja sadja in zelenjave je tudi med šolskimi otroci. Svetovna raziskava HBSC (Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju), v kateri so raziskovali prehranske navade otrok, starih od 11 do 15 let, je pokazala, da skoraj v vseh evropskih državah sadje in zelenjavo redno uživa manj kot 50 % otrok (od tega jih tretjina sadje in zelenjavo uživa vsak dan), 30 % otrok pa dnevno uživa osvežilne pijače in sladkarije. Omenjena raziskava na nacionalni ravni je pokazala, da sadje in zelenjavo redno uživa manj kot polovica deklet in le tretjina fantov.


Slika 4: Pogostost uživanja sadja pri otrocih – primerjava HBSC 2002 in HBSC 2006 v Sloveniji (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006: 40) HBSC- svetovna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju; HBSC 2002, n = 3945; HBSC 2006, n = 5096, p < 0,001. Figure 4: Frequency of fruit consumption at children in years 2002 and 2006 in Slovenia, HBSC (Gabrijelčič Blenkuš et al., 2006:40) HBSC- world research The Health Behaviour in School – Aged Children; HBSC 2002, n = 3945; HBSC 2006, n = 5096, p < 0,001. Razveseljivo je, da je v primerjavi z letom 2002 v letu 2006 več otrok in mladostnikov uživalo sadje vsak dan. Raziskave kažejo, da v Sloveniji otroci iz socialno ekonomsko šibkejših družin manj pogosto vsakodnevno uživajo sadje, in sicer za skoraj 4 % manj pogosto kot otroci iz premožnejših družin (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006).

Odstotek otrok (%)


Slika 5: Pogostost uživanja zelenjave pri otrocih – primerjava HBSC 2002 in HBSC 2006 v Sloveniji (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006: 41) HBSC- svetovna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju; HBSC 2002, n = 3945, HBSC 2006, n = 5096, p < 0,05 Figure 5: Frequency of vegetables consumption at children in years 2002 and 2006 in Slovenia, HBSC (Gabrijelčič Blenkuš et al., 2006:41) HBSC- world research The Health Behaviour in School – Aged Children; HBSC 2002, n = 3945; HBSC 2006, n = 5096, p < 0,001. Manj pa otroci in mladostniki uživajo zelenjavo (primerjalno med letoma 2002 in 2006). Število tistih, ki jo uživajo redno (večkrat dnevno), se je do leta 2006 zmanjšalo (z 9,5 % na 7,8 %) (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2006). Podatki raziskave HBSC 2010 pa so pokazali, da je v letu 2010 četrtina mladostnikov redno uživala zelenjavo, zelenjave pa nikoli ne uživa dobre 4 % mladostnikov, kar pa je manj kot v letih 2006 (6 %) in v 2002 (7 %). Sicer pa sadje in zelenjavo vsak dan uživa nekaj manj kot petina mladostnikov, nikoli pa 5 % mladostnikov. Sadje in zelenjavo pogosteje uživajo 11-letniki kot 13 in 15-letniki ter dekleta pogosteje kot fantje (IVZ, 2011b). V raziskavi o prehranjevalnih navadah mladostnikov v letu 2009 je bilo ugotovljeno, da uživajo zadostne količine sadja, ne pa tudi zelenjave; v povprečju znaša vnos zelenjave le 172 g dnevno (Fidler Mis in sod., 2009).

Odstotek otrok (%)


Nekoliko boljše doseganje priporočil je bilo ugotovljeno v raziskavi pri predšolskih otrocih v letu 2006, ki so v povprečju uživali okoli 162 g zelenjave dnevno in 213 g sadja dnevno (Hlastan Ribič in sod., 2006). 2.3 ŠOLSKO OKOLJE

Znanje o prehrani naj bi večina otrok osvojila že med šolanjem v osnovni šoli. Učitelji naj bi v skladu z uresničevanjem prehranske politike učence izobraževali in jih spodbujali k zdravemu prehranjevanju (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2010). Šolsko okolje je najbolj primerno, da učenca usmerimo na zdrave prehranjevalne navade (način prehranjevanja posameznika, neke skupine ali družbe kot celote). Pod pojmom prehranjevalne navade prištevamo izbor in količino živil in hrane, delež posameznih živil v prehrani, način priprave hrane in razporejenost uživanja posameznih obrokov hrane preko dneva. Šolsko okolje je lahko zelo pomemben varovalni dejavnik zdravega prehranjevanja, v kolikor otroka podpira pri zdravi izbiri živil (WHO, 2003). Urejena šolska prehrana je eden najučinkovitejših načinov korekcije nezdrave (družinske) prehrane, vpliva pa tudi na zmanjševanje socialnih razlik. Navajanje na zdravo prehranjevanje je lahko prijetna družabna in učna izkušnja, ker otrok teži k posnemanju in se zato tudi hitreje uči. Izkušnje različnih šolskih programov in shem šolskega sadja kažejo, da lahko v šolskem okolju razvijamo otrokove veščine za zdravo prehranjevanje, ga spodbujamo in mu pomagamo pri odločanju, ga navajamo na samostojnost pri izbiranju, zmanjšamo pozornost za nagrajevanje ter tako povečamo otrokovo motivacijo za zdravo prehranjevanje. Izkazalo se je, da sta ob tem zelo pomembna sodelovanje staršev in zgled učiteljev (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2010). Izobraževanje in prehransko znanje nimata vedno neposrednega učinka na prehransko vedenje, imata pa lahko pomemben vpliv na stališča, namere in nekatere druge psihosocialne dejavnike, ki na vedenje vplivajo posredno (Conner, 2002). Otroci so že od najzgodnejšega otroštva izpostavljeni vplivom uveljavljenih vrednot (v družini, v šoli, preko medijev). Na osnovi zgledov in predvsem prejetih informacij si oblikujejo svoj vrednostni sistem, zato je ta podoben, kot ga ima okolica, v kateri živijo (Assael, 2004). Formalne učne vsebine naj bi bile najpomembnejši vir informacij otrok in mladine o prehranjevanju. Zato je prav, da učitelj pozna te vplive in učencu predstavi zanj relevantne vire informacij, kar posledično lahko zmanjša možnost vplivanja nezaželenih virov (FAO, 2006). Z razvojem ustreznih didaktičnih strategij in nadaljnjim proučevanjem metodoloških pristopov k poučevanju vsebin prehrane, bi vplivali na raven prehranjevalnega znanja. Prav znanje pa je temelj pravilnega odločanja pri izboru živil in pripravi jedi ter s tem povezanega ohranjanja dobrega zdravja (Koch in Torkar, 2005).


2.3.1 Izobraževanje o prehrani v slovenskem šolskem okolju

Trenutno izobraževanje devetletne osnovne šole vključuje različne prehranske vsebine, zlasti pri naravoslovnih predmetih. Učni načrti za obvezni predmet Gospodinjstvo ter izbirna predmeta Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja v tretji triadi devetletne osnovne šole vključujejo številne učne cilje in standarde znanja, ki so povezani s pridobivanjem veščin in ustvarjanjem novega prehranskega znanja (Koch in sod., 2005). Študija, ki je temeljila na poglobljenih skupinskih pogovorih z učenci v osnovnih šolah, je pokazala, da so glavne ovire za zdravo prehranjevanje osnovnošolcev: ‐ prizadevanje za užitek in dober okus odsvetovane hrane, ‐ odnos družine do prehrane, ‐ navajenost na nezdravo prehranjevanje, ‐ hiter življenjski tempo z veliko stresnih situacij, ‐ dostopnost nezdravih izbir (Gabrijelčič Blenkuš, 2010).

Analiza pogovorov je tudi razkrila, da učenci relativno dobro poznajo nasvete za zdravo prehranjevanje ter same koristi zdrave prehrane, medtem ko se niso dobro izkazali v praktičnih znanjih in v konkretnih rešitvah za udejanjanje zdravega prehranjevanja. Iz razgovorov tudi razberemo, da otroci največkrat ne vedo, čigave nasvete glede prehranjevanja naj upoštevajo, zato se bolj nagibajo k tistim, za katere menijo, da imajo s tem izkušnje (zdravniki), ali pa k tistim, ki jim lahko zaupajo (starši, sorodniki). Zanimiv je bil tudi rezultat, da učbenikov, interneta in tudi učiteljev niso prepoznali kot ključne pri iskanju nasvetov. 2.3.2 Zdravstveni vidik šolske prehrane v Sloveniji Zdravstveni vidik šolske prehrane v Sloveniji temelji na treh dokumentih: ‐ Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od prvega leta

starosti naprej) (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005), ‐ Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od

prvega leta starosti naprej) (Hlastan Ribič in sod., 2008). ‐ Priročnik z merili kakovosti za živila v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (Pograjc in

sod., 2008). Dokumenti predstavljajo osnovo za zdravo prehranjevanje otrok in mladostnikov in se posodabljajo skladno z novimi strokovnimi in znanstvenimi dognanji na področju prehrane in javnega zdravja.


Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od prvega leta starosti naprej) Smernice zdravega prehranjevanja sta v letu 2005 izdali Ministrstvi za zdravje in šolstvo. Smernice vključujejo: ‐ izhodišča za prehrano otrok in mladostnikov, ‐ priporočila za energijski in hranilni vnos vseh starostnih skupin otrok in mladostnikov, ‐ priporočila glede izbire in priprave različnih skupin živil, ‐ usmeritve za nadzor nad izvajanjem prehranskih priporočil, ‐ prikaz načrtovanja jedilnikov s pomočjo sistema enot živil.

Namen smernic je poenotiti ter izboljšati sistem zagotavljanja prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih in zagotavljanje zdravih obrokov. Po smernicah naj organizirana prehrana v vzgojno-izobraževalnih zavodih upošteva naslednja priporočila: ‐ Obroki naj bodo sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh

skupin živil. ‐ Priporočene kombinacije živil dajejo prednost sadju in zelenjavi, kakovostnim

ogljikohidratnim, maščobnim in beljakovinskim živilom. ‐ V vsak obrok naj se vključi sveže sadje in/ali zelenjava. ‐ Otrokom naj se med obroki ponudi zadostna količina pijače, predvsem zdravstveno

ustrezne pitne vode. ‐ Režim in organizacija prehrane naj omogočata možnost rednega uživanja priporočenih

obrokov (od štiri do pet obrokov dnevno), zajtrk naj predstavlja pomemben del celodnevne prehrane.

‐ Za uživanje vsakega obroka mora biti dovolj časa, obroki morajo biti ponujeni v okolju in na način, ki vzbuja pozitiven odnos do prehranjevanja.

‐ Pri načrtovanju prehrane je treba upoštevati tudi želje otrok ter jih uskladiti s priporočili energijsko-hranilne in kakovostne hrane.

Same smernice ob organizirani prehrani tudi odsvetujejo namestitev avtomatov s sladkimi, mastnimi, slanimi prigrizki in sladkanimi pijačami v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Avtomati senavajajo samo v primeru, če vzgojni zavodi ne zagotavljajo obrokov; takrat se oskrbijo s priporočenimi živili (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2005).


Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od prvega leta starosti naprej) Praktikum je vodnik za načrtovanje prehranskih obrokov, ki je izdelan na podlagi Smernic. Namenjen je organizatorjem prehrane in kuharjem. Vsebuje 30 primerov uravnoteženih vzorčnih jedilnikov za zdrave otroke in mladostnike iz različnih regij RS. Praktikum vsebuje tudi vzorčne jedilnike v primeru specifičnih prehranskih zahtev z motnjami prebave in presnove: celiakije, intolerance na laktozo, alergije na jajca, mleko in oreške (Hlastan Ribič in sod., 2008). Priročnik z merili kakovosti za živila v vzgojno-izobraževalnih ustanovah Zavodi so dolžni izpolnjevati določila zakonodaje na področju javnega naročanja. Zakonodaja poleg meril (cena, ekonomsko najugodnejša ponudba) omogoča, da se pri naročanju živil prednostno upoštevajo živila, ki so vključena v sheme kakovosti (sezonsko pridelana živila na integriran ali ekološki način), in živila, ki so proizvedena po nacionalnih predpisih o kakovosti živil. Sam nabor živil predstavlja osnovni okvir za naročanje le-teh. Priročnik navaja, katere kriterije je potrebno upoštevati pri izboru in naročanju živil v vzgojno-izbraževalnih ustanovah (zdravstveno ustreznost in varnost živil, kakovost živil, energijsko in hranilno ustreznost živil, vidik trajnostnega razvoja). Izhodišče za pripravo meril kakovosti za živila predstavlja nabor vzorčnih jedilnikov, opisanih v Praktikumu. Sam nabor meril kakovosti ni dokončen in se posodablja skladno z znanstvenimi in strokovnimi dognanji in s ponudbo živil na trgu (Pograjc in sod., 2008). 2.3.3 Kvaliteta slovenskih šolskih malic

Samo kvaliteto šolskih obrokov v skladu z novim zakonom nadzorujejo IVZ (Inštitut za varovanje zdravja) in območni zavodi za zdravstveno varstvo. Opravljena je bila analiza prehranske kakovosti dopoldanskih malic (na pridobljenih osnovnošolskih jedilnikih za mesec maj 2006).V vzorec je bilo naključno izbranih 141 osnovnih šol, od katerih je bilo ocenjenih 126, kar predstavlja 40 % vseh osnovnih šol v Sloveniji. Skupno so ocenili 2405 šolskih malic. Vključene so bile sorazmerno šole iz devetih zdravstvenih regij. Prehranska kakovost malic se je ocenjevala na podlagi njihove živilske sestave. Ugotovitve: ‐ Kruh in pekovsko pecivo sta bila zastopana v več kot polovici vseh pregledanih malic;

lahko bi vsebovale več polnovrednih izdelkov iz žit. ‐ Relativno zelo dobro je bilo vključeno sadje (skoraj v polovici vseh malic, torej v

43,6 % primerih); medtem ko je zelenjava še vedno zelo nizko zastopana (le v 15,4 % primerih).

‐ Relativno pogosto so bili vključeni mlečni izdelki (21,3 %), mleko (v 14,1 %) ter nekoliko pogosteje manj primerni mlečni napitki (čokoladno mleko, kakav).


‐ Za žejo se je kar pri tretjini malic ponudilo čaj. ‐ Meso je bilo zastopano v manjšem odstotku (samo 4,9 %) kot mesni izdelki homogene

strukture (21,9 %), ribje meso je bilo zastopano v najmanjšem odstotku (0,5 %).

Glede vključevanja priporočenih živil so se med regijami pokazale statistično značilne razlike, z izjemo polnovrednih izdelkov iz žit. Največje razlike so se pokazale pri vključevanju sadja; v regiji Slovenj Gradec je bilo sadje le v 29,1 % sestavni del malic, medtem ko je ta odstotek v Novi Gorici znašal kar 56 %. Glede vključevanja odsvetovanih živil ni bilo zaznati statistično značilnih razlik, kljub temu pa rezultati kažejo pogostejše zastopanje živil iz skupin mesnih izdelkov s homogeno strukturo ter pekovskih in slaščičarskih izdelkov z visokim deležem maščob in sladkorjev. Največji odstotek polnovrednih malic imajo šole regije Nova Gorica (66,7 %), sledijo ji Maribor (62 %), Murska Sobota (60,8 %) in Novo mesto (56,5 %). Najslabše ocenjena je bila regija Slovenj Gradec (34 %) (Gregorčič in sod., 2008). 2.3.4 Strategije spodbujanja uživanja sadja in zelenjave pri osnovnošolcih v okviru šol

V šolskem prostoru v RS so poleg rednega programa (teme zdrave prehrane, vključene v učni načrt pri naravoslovnih predmetih, in specifični poudarek na zdravi prehrani pri predmetu Gospodinjstvo) in urejenega šolskega sistema šolske prehrane in še potekajo aktivnosti, ki na sistemski ravni spodbujajo zdravo prehranjevanje in otrokom nudijo zdrave izbire. Aktivnosti: ‐ Pilotni projekt Jabolko (trajal od leta 2004–2006), ‐ SŠS (shema šolskega sadja; v šolskem letu 2009–2010 je bilo vključenih 345

slovenskih osnovnih šol, v šolskem letu 2010/2011 pa 277 osnovnih šol), ‐ Slovenska mreža zdravih šol (vključenih 43 % vseh slovenskih šol, leta 2011/2012

četrti krog širitve).

Pilotni projekt Jabolko

To je bil program razdeljevanja brezplačnega sadja v šoli, ki je bil na voljo samo določenemu številu šol, ki se je pričel v šolskem letu 2004/2005 in trajal v RS tri leta. Namen projekta je bilo ozaveščanje učencev, učiteljev in staršev o pomenu uživanja sadja v uravnoteženi prehrani, o pridelavi in predelavi sadja, razširiti znanje o sortah jabolk, povečati samo uživanje jabolk med učenci in povezati lokalne pridelovalce z uporabniki. V projektu so sodelovali Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s strokovnim sodelovanjem IVZ.


V projekt je bilo vključenih 25 osnovnih in 25 srednjih šol. Izbrane so bile šole, ki so imele na področju prehranjevanja že vrsto izkušenj, pridobljenih v projektu Zdrava šola, upoštevane pa so bile tudi regijske razporeditve šol. Ministrstvo za šolstvo in šport je tem šolam financiralo nakup jabolk za vse učence oz. dijake za tri šolske dni tedensko. Šole so same izbrale lokalnega dobavitelja in pripravile načrt dejavnosti. Načrt je zavzemal celostni pristop povečanja uživanja sadja, v okviru katerega so izvedli izobraževanje tudi za šolski kader, ki poučuje. Veliko dejavnosti v šoli so povezali s tem projektom (obiski sadovnjakov, sajenje jablan na šolskem dvorišču, medpredmetno povezovanje, raziskovalne naloge, zbiranje receptov in priprava jedi iz jabolk, sodelovanje z vrtci, domovi za starejše).

Po končanem projektu je bilo opaziti spremembe:

‐ povečano zavedanje o pomenu zdrave prehrane med učenci, izboljšan odnos do jabolk, ‐ povečano uživanje jabolk (tudi doma), ‐ jabolko je včasih tudi nadomestilo nezdrav obrok, ‐ obogatitev šolskih jedilnikov, ‐ visoka motivacija učencev, učiteljev in staršev med projektom, ‐ po končanem projektu je več kot polovica šol nadaljevala s projektom z lastnimi

finančnimi prispevki (Pavlovec in sod., 2006).

RS je na podlagi dobrih izkušenj tega projekta izhajala tudi pri uvedbi strukturnega ukrepa EU Sheme šolskega sadja v šolskem letu 2009/2010. Shema šolskega sadja od leta 2009 dalje V letu 2008 je bil pripravljen strukturni ukrep EU SŠS. Osnovni namen projekta je spodbujanje uživanja sadja in zelenjave in s tem omejiti naraščanje pojava telesne mase in debelosti pri otrocih. Ostali cilji so tudi: ustaviti trend zmanjševanja porabe in zagotoviti trajno povečanje sadja in zelenjave v prehrani otrok in mladostnikov, vsem omogočiti enake možnosti dolgoročnega in rednega uživanja. V primeru izvajanja sheme v RS je namen tudi krepitev položaja slovenskega kmeta, ker se priporoča ravno naročanje lokalnega sadja in zelenjave. Evropska komisija je po obsežni študiji ugotovila, da je prav SŠS eden od ukrepov, ki bi lahko dolgoročno pripomogel k izboljšanju trenutnega stanja v EU. V ta namen je EU državam članicam namenila tudi pomoč za brezplačno razdeljevanje sadja in zelenjave učencem (s tem se zmanjšuje tudi neenakost v zdravju populacije otrok), pri tem pa je dala velik pomen vključevanju spremljajočih izobraževalnih in promocijskih aktivnosti. V šolskem letu 2010/2011 je bilo v SŠS vključenih 277 osnovnih šol. Omenjeni ukrep (kot tudi v letu 2009/2010) izvaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v


sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport in Ministrstvom za zdravje. Pri projektu se bo spremljalo pričakovane spremembe stališč, znanj, prepričanj in vedenj učencev glede uživanja sadja in zelenjave kot posledice učinkov sheme šolskega sadja (IVZ, 2009). Ker se bo v letu 2011 moralo na zahtevo EU podrobno poročati glede učinkovitosti samega programa, je rezime izvedenih učnih ur pokazal, da njihova izvedba omogoča napredek v znanju učencev, v razumevanju pomena sadjan in zelenjave, medtem ko lahko želene učinke v spremenjenem odnosu do obravnavane tematike pričakujemo skozi daljše obdobje (Vertnik in sod., 2010). Država poleg samega zdravstvenega varstva skrbi za zdravje tudi z oblikovanjem, sprejemanjem in izvajanjem politike, strategije in programov promocije zdravja, kamor sodi tudi prehranska politika. 2.4 DEBELOST Debelost je v razvitem svetu najpogostejša kronična presnovna bolezen in za kajenjem predstavlja drugi najpomembnejši vzrok povečane obolevnosti in umrljivosti. V začetku 21. stoletja je debelost že v takšnem razmahu, da WHO govori o pandemiji in uvršča to metabolično bolezen med prvih deset svetovnih zdravstvenih problemov (Lunder, 2007). Debelost je kronična bolezen, za katero je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu. Dolgoročno povečan vnos hranil v primerjavi s porabo vodi v hipertrofijo (povečanje velikosti) in hiperplazijo (povečanje števila) maščobnih celic, kar je edinstven znak debelosti (Lunder, 2007). Gre za civilizacijsko bolezen, ki je posledica psiholoških, socialnih in genetskih dejavnikov. Izvor problematike prekomerne prehranjenosti in debelosti se kaže v hitrih spremembah socialnega, ekonomskega in fizičnega okolja, v katerem živimo. Vse to vpliva na energijsko neravnotežje, ki je posledica slabih prehranjevalnih navad in občutnega zmanjšanja telesne dejavnosti. Ljudje pogosteje posegamo po energijsko bogati, vendar hranilno revni hrani, kar vpliva na naraščanje telesne mase, ki vodi do nastanka prekomerne prehranjenosti in debelosti (Hlastan Ribič, 2009). Do same debelosti pride, ko je vnos energije v telo večji od njene porabe. Na pojavnost debelosti v večji meri vplivata okolje in življenjski slog posameznika, v manjši meri pa je debelost pogojena tudi genetsko. Prehranski dejavniki za nastanek prekomerne prehranjenosti in debelosti so: ‐ neustrezni načini sestave in priprave hrane, ‐ neprimerno število obrokov (manj kot tri, več kot šest) in njihova dnevna razporeditev, ‐ energijsko gosti obroki hrane, ‐ sladkane brezalkoholne pijače, ‐ velikost obrokov,


‐ hitra hrana (French in sod., 2001).

Poleg samega uživanja hrane je pomembno tudi dejstvo, da lahko povečanje števila obrokov za dva obroka dnevno zmanjša tveganje za prekomerno telesno maso tudi do 70 % (Heaney in sod., 2002). Raziskovali so tudi dejstvo, da dodajanje kalcija v prehrano zmanjšuje razvoj rezistence na inzulin in s tem zmanjša tveganje za pojav diabetesa. Za ta dejavnika so dokazali tudi povezavo z debelostjo pri otrocih (Carruth in Skinner, 2001). Tudi pomanjkanje telesne aktivnosti vpliva na pojavnost prekomerne mase. Študije so pokazale, da je sedeč način pri gledanju televizije in igranju računalniških igric povezan z večjo možnostjo nastanka debelosti. Samo gledanje televizije zmanjšuje hitrost metabolizma in prispeva tudi k večjemu vnosu kalorij. Močnejšo povezavo med gledanjem televizije in debelostjo je zaznati pri družinah, ki so socialno šibkejše in imajo manj prihodkov (Denninson in sod., 2002). Ugotovljeno je bilo tudi, da se pogostost debelosti povečuje z večjim deležem gledanja televizije. Zanimivi so tudi podatki študije, ki se je izvajala v letu 2002 od oktobra do junija, pri 7- do 9-letnih otrocih na Portugalskem (vključenih je bilo 3365 otrok, od teh 1610 punčk in 755 fantkov). Namen te študije je bil ugotoviti povezavo med fizično aktivnostjo, gledanjem televizije, uporabo računalnika, igranjem igric in debelostjo portugalskih otrok. Rezultati so pokazali, da je vsak otrok povprečno porabil 4 do 6 h dnevno za gledanje televizije. Povprečni ITM so bili višji pri otrocih, ki niso bili fizično aktivni. Signifikantna povezava med ITM in debelostjo je bila opažena pri otrocih, ki so dnevno veliko igrali računalniške igrice (Carvalhal in sod., 2006). Tudi pri otrocih, ki se vozijo v šolo in se malo udejstvujejo pri športnih aktivnostih, je zaznati večjo pojavnost prekomerne telesne mase (Swinburn in Egger, 2002). Telesna aktivnost, preko dela skeletnih mišic, v veliki meri povečuje metabolizem in s tem porabo kalorij. Raziskovalci leta 2004 poročajo, da lahko 77 % enoletnega povečanja telesne mase razložimo z izgubo energijske porabe med telesno aktivnostjo (Weinsier in sod., 2002). Zmanjšanje telesne mase v višini 0,5 kg/teden ustreza zdravstvenim priporočilom za zdravo hujšanje (Jeukendrup in Gleeson, 2004). Raziskave so potrdile, da lahko z omejevanjem energijskega vnosa dosežemo hitrejše nižanje telesne mase kot pa le s povečano telesno aktivnostjo, kljub temu pa je dokazano, da je redna telesna aktivnost izredno pomembna v obdobju po zaključku energijsko restriktivne diete, saj omogoča boljše ohranjanje telesne mase. Študije poročajo, da v nasprotnem primeru v večini primerov pride do ponovnega povečanja telesne mase (Watts in sod., 2005). Študije ugotavljajo, da je za ohranjanje telesne mase potrebno okoli 80 min/dan telesne aktivnosti srednje intenzivnosti, kar je veliko več od priporočenih 30 min/dan večino dni v tednu, kar naj bi bila minimalna zahteva, ki naj bi še omogočala ohranjanje zdravja (Dietz, 2004). Trenutna priporočila (American College of Sports Medicine (ACSM) 2000) za zdravo vadbo so: redna vadba 3- do 5-krat tedenskood 20 do 60 min na trening, pri intenzivnosti 65 do 85 % FSUmax. Dokazano je, da aerobna vzdržljivostna telesna aktivnost povečuje mineralno gostoto kosti in s tem zmanjšuje verjetnost za nastanek osteoporoze, zmanjšuje


rezistenco na insulin in s tem možnost za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 ter možnost pojava metabolnega sindroma (Hass in sod., 2001). Dokazano je, da so osebe obeh spolov, ki redno vadijo, vitkejše, imajo nižjo koncentracijo serumskih trigliceridov in lipoproteinov nizke gostote (LDL), višjo koncentracijo zaščitnih lipoproteinov v serumu (HDL) in so v primerjavi z osebami, ki se ne gibljejo redno, manj dovzetne za aterosklerozne spremembe ožilja (Duraković, 2003). Najpogostejša metoda za oceno ustreznosti telesne mase je ITM (ang: Body mass index – BMI). ITM je razmerje med telesno maso v kg in kvadratom telesne višine v m. Pri oceni, ali je ITM pod mejo, na meji ali nad mejo priporočenih vrednosti, lahko uporabimo grafe in še natančneje odčitamo vrednost ITM za deklice in dečke (WHO, 2007). Debelost v otroštvu in mladostniški dobi glede na ITM razdelimo v naslednje kategorije: ‐ izrazito prenizka telesna masa (vrednosti pod 3. percentilom), ‐ prenizka telesna masa (vrednosti pod 10. percentilom), ‐ normalna telesna masa (vrednosti med 10. in 90. percentilom), ‐ prekomerna telesna masa (vrednosti nad 90. percentilom), ‐ debelost (vrednosti nad 97. percentilom) (Hlastan Ribič, 2009).

Zgodnja tveganja za nastanek debelosti pri otrocih ugotovimo z: ‐ družinsko anamnezo (debelost pri starših, gestacijski diabetes pri materi, sladkorno

boleznijo tipa II, hiperlipidemija in hipertenzija v družini), ‐ osebno anamnezo (velikost otroka ob porodu, antropometrične meritve, telesna teža,

telesna višina, telesni razvoj otroka, poliurija, polidipsija, ortopedske težave, razporeditev maščob v telesu, meritev krvnega tlaka…),

‐ prehransko anamnezo (prehranjevalne navade in telesna dejavnost), ‐ biokemičnimi preiskavami (koncentracija glukoze v krvi, lipidogram, hemogram...)

(Hlastan Ribič, 2009).

Že z rojstvom lahko pride do pojava redkih genetskih sprememb, ki imajo vpliv na povečano telesno maso: ‐ Prader-Willijev sindrom; 1: 15.000 rojenih otrok. Sindrom je povezan s hiperfagijo in

preokupacijo s hrano; posledica je hitro prekomerno prehranjevanje; ‐ Bardet-Biedlov sindrom; ‐ momo sindrom; ‐ mutacija leptinskih receptorjev, pomanjkanje hormona leptina; ‐ mutacija receptorjev melanokortina (Yang W. in sod., 2007).

Hormonske motnje so redko primarni vzrok debelosti. Hipotalamična debelost nastane po poškodbi, zaradi tumorja oz. operativnega posega v lobanjski bazi, ki poškoduje centre za


lakoto in sitost. Centralna debelostje posledica čezmernega delovanja kortizola. Hipotiroza zmanjša presnovo in porabo energije in je lahko tudi vzrok prekomerne prehranjenosti oz. debelosti. Klinična in epidemiološka raziskovanja kažejo, da je najbolj pogosta debelost brez hormonskih in metaboličnih motenj; v njeni patogenezi ima ob genski predispoziciji (domnevno odgovornih za 25 do 40 % vseh debelosti) glavno vlogo kalorijsko neprimerna prehrana in nizka raven telesne aktivnosti (Hlastan Ribič, 2009). Tveganje za nastanek debelosti tako v obdobju otroštva in mladostništva kot tudi v odrasli dobi je večje pri dojenčkih, ki so se rodili z nizko porodno maso, in pri dojenčkih, ki so v prvih mesecih hitro pridobivali na telesni masi. Gestacijski diabetes pri materi poveča tveganje debelosti pri otroku. Podatki kažejo, da se debelost, ki nastane v otroštvu in mladostništvu, običajno nadaljuje v odraslo dobo (Styne, 2001). Raziskave kažejo, da ima več kot 60 % otrok z zvišanim ITM vsaj še en pridružen dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni, več kot 20 % pa ima dva ali več dodatnih dejavnikov tveganja (Kleiman, 1998). Prekomerna telesna masa otrok je povezana s prekomerno telesno maso staršev. Če je pri otroku eden od staršev prekomerno težak, je verjetnost za debelost tega otroka v odrasli dobi trikrat večja, če pa sta oba starša prekomerno težka, je ta verjetnost desetkrat večja. Dalj časa trajajoče obdobje debelosti pri otroku je dejavnik tveganja debelosti v obdobju mladostništva. Debelost v starosti nad 6 let povečuje tveganje za debelost v obdobju odraslosti za 50 %. Predvsem pri dekletih je opazno zmanjšanje telesne mase v obdobju mladostništva in pubertete, ki pa jo v obdobju rodnosti praviloma ponovno pridobijo. Ženske se pogosto zredijo v obdobju po puberteti, v nosečnosti in v času jemanja hormonskih kontracepcijskih tablet. Debelost pri mladostnicah (predvsem centralni tip debelosti) pogosto spremlja hiperandrogenemija (Lee, 2007). Sistematični pregledi in meta analiza dokazov o dolgotrajnih učinkih dojenja na debelost sta pokazala majhno zaščitno vlogo dojenja v preventivi pred prekomerno prehranjenostjo in debelostjo (Cope in Allison, 2008). Lahko pa samo debelost povzročijo tudi nekatera zdravila (steroidi). Trenutno ni nobenega odobrenega zdravila za zdravljenje debelosti pri otrocih. Za farmakološko zdravljenje debelosti v kasnejšem obdobju, v obdobju adolescence, sta trenutno s strani FDA (Food and Drug Administration) odobreni le dve učinkovini: orlistat in sibutramin. Orlistat je učinkovina, ki zavira pankreasno lipazo, kar zmanjša razgradnjo in absorpcijo maščob v tankem črevesju. Žal se pri 20 % bolnikov pojavijo stranski učinki, kot so krči, diareja in fekalna inkontinenca. Klinične raziskave so pokazale, da je ob sočasni dieti skupina, ki je jemala orlistat, izgubila le 2 do 3 % telesne mase več kot primerjalna skupina, ki orlistata ni jemala. Sibutramin je zaviralec privzema serotonina in noradrenalina, deluje kot antidepresiv in vpliva predvsem na zmanjšanje občutka lakote, deloma pa tudi na povečanje termogeneze. Telesna masa se zmanjša v prvih šestih mesecih in se jo lahko vzdržuje vsaj dve leti. Vendar se pri bolnikih velikokrat pojavita zvišan krvni tlak in povečana srčna frekvenca, zato je učinkovina kontraindicirana pri hipertenziji, koronarni


bolezni, srčnih aritmijah, kongestivni srčni odpovedi in miokardnemu infarktu. Učinkovine, ki se uporabljajo v klinični praksi, imajo precejšnje omejitve. Dejstvo je, da so številni novi farmakološki pristopi pri zdravljenju debelosti, predvsem zaradi velikega finančnega interesa farmacevtske industrije, močan obet za uspešnejše farmakološko zdravljenje debelosti v bližnji prihodnosti (Lunder, 2007). Obvladovanje prekomerne prehranjenosti in debelosti pri otrocih in mladostnikih zahteva celovit pristop intervencije in preventive, ki mora vključevati tudi starše, pediatre, nutricioniste, psihologe in fizioterapevte. Običajno pristop temelji na promociji zdrave prehrane in redne ter zadostne telesne dejavnosti s čim manj restrukcijskimi dietami. Čeprav je večina energijsko omejujočih diet uspešna na kratki rok (3 do 6 mesecev), pa je ugotovljeno, da se na dolgi rok (3 do 5 let) 80 % takšnih diet konča neuspešno. Prakticiranje diete z namenom zmanjševanja telesne mase ni le neučinkovito, temveč dejansko lahko pospešuje pridobivanje telesne mase (Gaesser, 2004). Raziskave na tem področju kažejo najboljše rezultate, kadar so otroci skupaj s starši vključeni v programe za obvladovanje telesne teže, ki vsebujejo zadostno telesno dejavnost. Dolgoročni učinki takšnih programov so boljši pri otrocih kot pri odraslih. Programi, ki vključujejo tudi psihosocialne in vedenjske pristope, so učinkovitejši. Cilj zmanjševanja telesne mase pri otrocih niso redukcijske, temveč vzdrževalne diete, ki zajezijo naraščanje telesne mase in omogočajo optimalno rast in razvoj otroka (Gibson, 2006; Davis, 2007). 2.4.1 Stanje debelosti v svetu Slabe prehranjevalne navade postajajo globalni problem. Močno odstopajo od načel zdravega prehranjevanja, ki jih priporoča WHO (WHO, 2003), in so: ‐ zagotavljanje zadostnega vnosa sadja in zelenjave, visokega vnosa prehranske

vlaknine; ‐ omejevanje pogostosti in količine vnosa energijsko goste in hranilno revne hrane; ‐ redno uživanje 3 do 5 dnevnih obrokov s posebnim poudarkom na zajtrku. Število otrok s prekomerno telesno maso v razvitem svetu iz leta v leto narašča. Na svetu je vsaj 10 % šolskih otrok s prekomerno telesno maso ali debelostjo, pri čemer vodita Severna in Južna Amerika (32 %), sledita Evropa (20 %) in Bližnji vzhod (16 %) (Lobstein in sod., 2004). Pogostost otroške debelosti v razvijajočih se državah narašča od leta 1972. Leta 1998 je Svetovna organizacija za monitoring kardiovaskularnih bolezni (MONICA) objavila državo Iran kot eno izmed sedmih državah z visoko pogostostjo otroške debelosti. ITM je bil v 85 do 95 % signifikantno višji pri puncah kot pri fantih (Kelishadi in sod.,


2003). 25 % otrok v ZDA je prekomerno težkih in 11 % debelih. 70 % debelih najstnikov obdrži svojo prekomerno težo tudi v odrasli dobi. V populacijskem vzorcu 5 do 10 let ima 60 % debelih otrok vsaj eno tveganje za nastanek KNB (povišan holesterol, trigliceridi, insulin, krvni pritisk), 25 % otrok pa ima dve tveganji ali več (Nicklas in sod., 2001). Trenutno je v ZDA debelih 17,1 % otrok in mladostnikov, kar je trikrat več kot pred 30 leti (Ogden in sod., 2006). V Savdovi Arabiji je vsak šesti otrok starosti od 6 do 18 let prekomerno težak (AlNuaim in sod., 1996). Zanimiva je ugotovitev, d

Documents

POVEZAVA MED UŽIVANJEM SADJA IN ZELENJAVE TER INDEKSOM TELESNE MASE … · 2011. 12. 28. · indeksom telesne mase pri 11 letnih otrocih v prekmurju in na primorskem magistrsko delo