POVEZAVA SPLETNE STRANI JP LPP d.o.o. Z RELACIJSKO … · 2018. 8. 24. · UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer : organizacijska

UNIVERZA V MARIBORUFAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študijaSmer : organizacijska informatika

POVEZAVA SPLETNE STRANI JP LPP d.o.o. Z RELACIJSKO PODATKOVNO

ZBIRKO ORACLE 10g

Mentor: doc. dr. Eva Jereb Kandidat: Drago Kopušar

Kranj, januar 2006

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Evi Jereb za strokovno vodstvo in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi lektorici Ireni Androjna Mencinger, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo.

POVZETEK

V Sloveniji se vse bolj soočamo s poslovanjem prek interneta. Vsak dan se več podjetij tako ali drugače pojavlja na svetovnem spletu. Zato smo v diplomski nalogi predstavili povezavo spletne strani Ljubljanskega potniškega prometa, d. o. o., z relacijsko bazo podatkov Oracle. Temeljni cilj je bil zagotoviti točnost podatkov in izračunov v realnem času.

Za uresničitev cilja smo uporabili Microsoft FrontPage 2003, s katerim smo izdelali spletno stran Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet, d. o. o., in Oracle Application Server kot spletni strežnik. Spletna stran omogoča obiskovalcem vpogled v delovanje podjetja, prikazuje cenik storitev, ki jih nudimo, ter izračun predračuna za posebne vožnje naših strank. Ti dve storitvi na naši spletni strani pa potrebujeta neposreden dostop do zbirke podatkov. Ta zbirka podatkov je relacijska baza ORACLE 10g. Za izpis podatkov s spletne strani smo uporabili Reports Server, za izračunane podatke pa Forms Server, ki ju vsebuje Oracle iAS 10g.

Diplomsko nalogo sestavljata dva dela: teoretični del, v katerem smo predstavili orodja, ki so potrebna za izdelavo spletne strani, ter praktični del, kjer smo spletno stran tudi izdelali.

Ključne besede: internet, spletna stran, Oracle, elektronsko poslovanje, Ljubljanski potniški promet, d. o. o.

ABSTRACT

Slovenia is experiencing an increasing rise of e-business, with more and more companies being present online. Our thesis presents the connection between the webpage of the Ljubljana public transport company Ljubljanski potniški promet d.o.o. (LPP) and the ORACLE relational database. The main aim of the thesis was that of ensuring the accuracy of the online information and calculations in real time.

For the realisation of the goal, we used Microsoft FrontPage 2003 to make the LPP webpage and the Oracle Application Server as the internet server. The webpage gives the visitors insight into the operation of the company, contains the pricelist of the services and the possibility of calculating estimates for special transportations. Required for the last two services is direct access to the database – the ORACLE 10g relational base and ORACLE iAS 10g.

The thesis consists of two parts. The theoretical part presents the tools necessary for the making of the webpage, and the practical part its actual making.

Keywords: Internet, webpage, ORACLE, e-business, Ljubljanski potniški promet d.o.o.

KAZALO

1 Internet..................................................................................................................... 11.1 Začetki interneta................................................................................................ 21.2 Internet danes.................................................................................................... 21.3 Internetni pojmovnik...........................................................................................31.4 Servisi na internetu............................................................................................ 5

1.4.1 Svetovni splet (World Wide Web)................................................................51.4.2 WWW-standardi in protokoli........................................................................ 5

1.5 Struktura odjemalec–strežnik............................................................................ 82 Elektronsko poslovanje.......................................................................................... 10

2.1 Oblike elektronskega poslovanja..................................................................... 102.1.1 Elektronsko trgovanje................................................................................ 102.1.2 Storitve na daljavo..................................................................................... 102.1.3 Pred- in poprodajne dejavnosti..................................................................11

2.2 Varstvo elektronskih osebnih podatkov........................................................... 112.3 RIP................................................................................................................... 12

3 Orodja, uporabljena za izdelavo spletne strani...................................................... 133.1 Microsoft FrontPage 2003............................................................................... 13

3.1.1 HTML.........................................................................................................143.1.2 DHTML...................................................................................................... 15

3.2 Oracle Internet Application Server 10g (iAS 10g)............................................163.2.1 Infrastruktura iAS 10g................................................................................16

3.2.1.1 Oracle Metadata Repository............................................................... 173.2.1.2 Oracle Identity Management............................................................... 17

3.2.2 Web Cache 10g.........................................................................................183.2.3 Middle Tier iAS 10g................................................................................... 18

3.2.3.1 Oracle HTTP Server............................................................................193.2.3.1.1 Kako deluje Oracle HTTP-strežnik?..............................................20

3.2.3.2 Oracle Containers for Java (OC4J).....................................................203.2.3.3 Orodje za poročila (Reports Developer)..............................................223.2.3.4 Orodje za razvoj form (Oracle Forms).................................................23

3.3 Orodja za delo z bazami podatkov.................................................................. 253.3.1 Relacijska podatkovna zbirka.................................................................... 26

3.3.1.1 Poslovna inteligenca (Busines Intelligence)........................................263.3.1.2 ORACLE Net8..................................................................................... 273.3.1.3 Oracle Listener.................................................................................... 283.3.1.4 SQL (Structured Query Language)..................................................... 28

3.3.1.4.1 Data Definition Language (DDL) Statements................................293.3.1.4.2 Data Manipulation Language (DML) Statements..........................29

3.3.1.5 Tabele (Table)..................................................................................... 303.3.1.6 Pogledi (View)..................................................................................... 303.3.1.7 Backup in Restore............................................................................... 31

4 Predstavitev podjetja in dopolnitve interaktivne spletne strani...............................324.1 Predstavitev podjetja....................................................................................... 32

4.1.1 Ljubljanski potniški promet danes..............................................................324.2 Postopek dopolnitve spletne strani.................................................................. 34

4.2.1 Izdelava interaktivne strani za cenike in vozne rede................................. 354.2.1.1 Urejevalec objektov (Object Navigator)...............................................354.2.1.2 Paleta lastnosti (Property Palette).......................................................354.2.1.3 Implementacija poročil za vozne rede in cenike..................................36

4.2.2 Izdelava interaktivne strani za izračun predračuna................................... 394.2.2.1 Urejevalec objektov (Object Navigator)...............................................394.2.2.2 Paleta lastnosti (Property Palette).......................................................394.2.2.3 Implementacija interaktivne strani za izračun predračuna.................. 41

5 Zaljuček..................................................................................................................43

UVOD

Kot uporabnik spleta ste del občinstva nenehno odvijajoče se drame. Ko v spletu postavite lastno stran, postanete eden od igralcev. Da bi svojo vlogo pravilno odigrali, morate poznati nekatere druge dramske osebe, ki omogočajo, da splet deluje (Smith B., Bebak J. 2000).

Največja sprememba v zgodovini interneta je njegova komercializacija. Sicer ta imenitni izraz ne pove veliko, saj so poslovni podatki na spletu dostopni že več kot desetletje. Razlika je le v tem, da si lahko sedaj veliko ljudi kupi svoj račun na sistemu (namesto da bi ga dobili na univerzi, v kakšni vladni ustanovi ali drugje), poleg tega pa lahko podjetja na internetu postavijo pravcate trgovine, ki jih uporabniki hitro odkrijejo (Hoffman P. 1996).

Tudi v Sloveniji po uporabi interneta ne zaostajamo za razvitejšim delom Evrope. Uporaba internetnih storitev iz dneva v dan narašča, zato smo se tudi v našem podjetju odločili, da izboljšamo našo spletno stran in s tem postanemo aktivni igralci v internetni drami.

Internet se približuje dvajseti obletnici svojega rojstva. Njegova veljava iz leta v leto narašča. Nove vsebine in tudi aplikacije se pojavljajo vsak dan. Vodenje prodajne politike prek interneta postaja povsem običajna praksa, za nekatera podjetja pa celo edini vir zaslužka in nuja za njihov obstoj. Prav zaradi te razširjenosti so razvijalci spletnih strani in internetnih aplikacij prisiljeni dnevno razvijati, izboljševati in dopolnjevati svoje aplikacije in spletne vsebine.

V zadnjih letih je fenomen internet dosegel izredno rast, ne le glede količine informacij in storitev, ki jih ponuja, neverjetno se je povečalo tudi število njegovih uporabnikov. Internet pa niso samo dejstva in številke in neizmeren vir informacij o praktično vsem, kar bi nas lahko zanimalo. V zadnjem času je postal tarča poslovnežev in ljudi iz sveta zabave. Zaradi množice uporabnikov – potencialnih strank – stotine poslovnežev raziskuje možnosti oglaševanja svojih izdelkov in storitev. Internet ni le množični medij za oglaševanje, temveč tudi trgovina, ki omogoča »prodajo iz naslonjača«.

Še pred nekaj leti ste imeli občutek, da boste potrebovali vsaj doktorat iz računalniških znanosti, preden vam bo uspelo premostiti vse ovire pri povezavi z internetom. Obvladati ste morali operacijski sistem Unix in njegovo namestitev ter nastavitve protokola TCP/IP, povezave SLIP in PPP ter naslove TCP/IP. Na srečo je vse to preteklost. Povezovanje v internet tako posameznikov kot tudi podjetij se je močno poenostavilo predvsem na račun »čarovnikov«, ki jih vsebujejo že vsi razširjeni operacijski sistemi, in preddefiniranih postopkov za povezovanje v omrežja.

Pomembnosti interneta se vse bolj zavedamo tako posamezniki, ki ga uporabljamo kot vir informacij, medij za pošiljanje elektronske pošte in kot elektronsko trgovino, kot tudi podjetja, ki ga izkoriščajo kot medij za reklamiranje sebe ter svojih izdelkov in storitev in kot vir dodatnega ali celo edinega zaslužka.

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

1 InternetInternet je omrežje, ki med seboj povezuje računalnike in računalniška omrežja (Jereb E. 2002). Za dostop do interneta potrebujemo le računalnik, ki je vključen v internet, ali pa se povežemo s takim računalnikom (glej Sliko 1). Vendar so fizične lastnosti interneta (računalnik, modem, protokoli, programska orodja …) le del zgodbe. Internet je mnogo več kot le to. Je velika zbirka storitev, ki jih lahko uporabljamo (elektronska pošta, svetovni splet, klepetalnice, kot je IRC, ipd.), in predvsem milijoni ljudi po vsem svetu, ki si izmenjujejo zamisli, mnenja in sredstva ter si pomagajo pri delu in zabavi. Njihovo sodelovanje gradi internet. V zadnjem času je internet postal tudi velika poslovna priložnost, saj nam odpira ogromno svetovno tržišče za podjetnike in neizmerno ponudbo za uporabnike.

Večkrat se pojavlja tudi vprašanje: Kdo je lastnik interneta? Odgovor je preprost: Nihče. Lastništvo računalnika ali omrežja, ki je vključeno v internet, je sicer poznano, vendar je to le delček interneta. Celote nima v lasti nihče. Naslednje vprašanje pa je: Kdo potem vzdržuje internet? Vsak lastnik računalnika ali omrežja, priključenega na internet, mora kot dober gospodar vzdrževati svojo lastnino. Pri tem mora upoštevati le standarde povezovanja in delovanja interneta. Vse ostalo (vsebina in način prikazovanja) je prepuščeno njegovi presoji in izbiri. Prav zaradi tega je internet tako raznolik in privlačen.

Slika 1: Priklop posameznika ali podjetja v internet

Drago Kopušar: Povezava spletne strani JP LPP d.o.o. z relacijsko podatkovno zbirko Oracle 10g Stran 1 od 46


1.1 Začetki interneta

Začetki interneta segajo v leto 1969, ko je Ameriško obrambno ministrstvo ustanovilo agencijo ARPA (Advanced Research Projects Agency), ki je razvila računalniško omrežje. Omrežje so poimenovali ARPAnet in je bilo po večini razvito na ameriških univerzah, zato je bilo strogo zaupnih le nekaj delov. ARPAnet je bil zasnovan tako, da njegovo delovanje ni bilo ogroženo ob izpadu kateregakoli računalnika v omrežju. To so zagotovili tako, da so omogočili komunikacijo kateregakoli para računalnikov v omrežju. Omrežje je bilo dostopno in s to lastnostjo tudi uporabno. Pozneje (1983) so ARPAnet razdelili na dva sistema, ARPAnet in MILNET. ARPAnet je bil namenjen civilni družbi, MILNET pa je bil rezerviran za vojaške namene. Obe omrežji sta ostali povezani za izmenjavo podatkov. Pozneje je to postalo znano pod imenom internet. Leta 1986 so se v National Science Fundation odločili, da omrežje ARPAnet ne zadostuje več potrebam, zato so razvili NSFNET, ki je omogočal povezavo več superračunalnikov v omrežje, v glavnem v raziskovalne namene. NSFNET je postal hrbtenica interneta (Honeycut J. 1997).

Med ključnimi izhodišči ob razvoju ARPAneta sta tudi zahtevi, da omrežje zagotavlja komunikacijo kateregakoli para računalnikov v omrežju ter sposobnost vključitve različnih računalniških platform (Win 95/98/NT/2k/XP, Linux, Unix …) v omrežje. Ravno ti dve lastnosti sta odločilno vplivali na nastanek in razvoj interneta. Brez njiju ne bi bila mogoča ekspanzija, kot smo ji priča v današnjem času. S širitvijo interneta in njegovo vse večjo uporabo pa se je pojavila potreba po standardiziranju prenosa podatkov po novem omrežju. Elektronska pošta (e-mail) je med prvimi standardnimi protokoli, sledili pa so prenosi datotek in novic. Te uporabne in zelo razširjene možnosti interneta niso bile razvite s komercialnimi nameni, temveč so jih razvijali entuziasti, navdušeni nad idejo, da ustvarjajo nove standarde, ki bodo koristili vsem uporabnikom interneta. Ta odprtost in izobraževalna usmerjenost sta na internetu prisotni še danes.

1.2 Internet danes

Internet, omrežje vseh omrežij, nam poleg elektronske pošte kot oblike komunikacije ponuja tudi vrsto drugih storitev in ugodnosti. Je neizčrpna zbirka podatkov in znanja. Internet je iz leta v leto bolj uporaben in vse cenejši, zato navdušenje nad njim presega vse napovedi in pričakovanja. V časih nastanka interneta so se na spletu pojavljale le preproste domače strani posameznikov in podjetij, v zadnjem času pa se je internet uveljavil kot največji trg na svetu s kompleksnimi projekti trgovanja in poslovanja.

Internet imenujemo tudi navidezni prostor (Cyberspace), ker je dinamičen sistem, ki se uravnava sam. Deluje kot povezana množica navzven odprtih manjših računalniških omrežij in zaradi takšne zgradbe nima lastnika, niti nima osrednjega nadzornega organa. Vsako manjše omrežje, ki je del interneta, skrbi samo zase, hkrati pa omogoča komunikacijo z drugimi. Za izvedbo takšnega sistema pa je treba upoštevati standardna pravila komuniciranja in protokole.

Internet je odprto in decentralizirano omrežje, dostopno praktično vsakomur na svetu, saj pokriva celotno zemeljsko oblo. V kratkem času je korenito spremenil ustaljen način medsebojnega komuniciranja, kar za določene ljudi (predvsem



predstavnike starejše generacije) pomeni nepremagljivo težavo. Od doma ali z delovnega mesta lahko poklepetamo s prijatelji in znanci, poiščemo najnovejše poslovne novice, naročimo letalsko karto ali kino vstopnico, izvemo informacije o tečajnih listah, stanju na borzi, beremo časopise in revije ter naročamo stvari, ki jih potrebujemo za delo in prosti čas. Zaradi vsega naštetega je dejstvo, da internet nezadržno prodira v naše zasebno, politično in poslovno življenje.

1.3 Internetni pojmovnik

Aplet – AppletManjši program, napisan v jeziku Java in se izvaja na strani odjemalca. Običajno se apleti izvajajo v brskalnikih.

Brskalniki – BrowsersProgramska orodja, s katerimi iščemo in pregledujemo informacije v svetovnem spletu.

CGI – Common Gateway InterfaceObči prehodniški vmesnik, ki nam omogoča interaktivno posredovanje in izmenjavo informacij s pomočjo form, vključenih v HTML-dokumentih. Običajno so to skripte, ki delujejo na strežniku in nam omogočajo programiranje spletne strani. Najobičajnejši primer skript CGI je obdelovalec obrazcev, ki zbira podatke s spletnega obrazca (Šalomon B. 1998).

Domača stran – Home pageUvodna stran spletnega mesta podjetja ali posameznika.

DHTML – Dynamic Hypertext Markup LanguageSpletna tehnologija, ki spletnim razvijalcem omogoča postavljanje, razporejanje in animiranje spletnih elementov strani in nalaganje posebnih pisav v spletni brskalnik.

Hyperlink – hiperpovezavaBesedilo ali slika na spletni strani, kamor lahko kliknete, da skočite na drugo spletno stran ali prenesete datoteko na lokalni disk.

HTML – Hypertext Markup LanguageProgramski jezik, ki uravnava videz in lastnosti informacij na spletnih straneh.

HTTP – Hypertext Transport Communication ProtocolStandardni protokol, ki ima za osnovno nalogo povezati odjemalca (client) s strežnikom (server).

InternetObsežno globalno omrežje, ki ljudem omogoča ogledovanje spletnih strani, pošiljanje in sprejemanje e-poštnih sporočil, sodelovanje v skupinah novic, klepetanje in mnogo drugega.



IntranetZaprto pisarniško omrežje, ki deluje podobno kot internet in uporablja internetne programe, kot so spletni brskalniki in e-poštni programi za medsebojno pošiljanje podatkov.

Odjemalec – ClientRačunalnik v omrežju, s katerim lahko dostopamo do podatkov na strežnikih.

Povezava – LinkPovezava med besedili ali slikami na spletnih straneh.

Prenos na odjemalca – DownloadPrenos podatkov s strežnika na odjemalca.

Prenos na strežnik – UploadPrenos podatkov od odjemalca na strežnik.

Priponka – AttachmentDatoteka, pripeta elektronskemu sporočilu.

ProtokolMnožica pravil, ki določajo postopke pri izmenjavi podatkov med sodelujočimi računalniki.

ServletManjši program, napisan v jeziku Java, ki se izvaja na strežniku. Navadno servlet sprejme od odjemalca zahtevo po HTTP-protokolu, jo obdela in rezultat vrne prav tako po HTTP-protokolu do odjemalca.

Smet – spamOglasi in reklamna sporočila, poslani po elektronski pošti, ki jih niste naročili, pa vseeno prihajajo.

TCP/IP – Transmission Control Protocol/Internet ProtocolProtokol, ki ga internet uporablja za pošiljanje sporočil (paketov) med računalniki.

TelnetProgram, ki nam omogoča prijavo na oddaljene računalnike.

URL – Uniform Resource LocatorPrestavlja naslov spletnih strani v obliki http://www.lpp.com.

UseNetStoritev, ki nam omogoča objavljanje novic na nekem skupnem področju.

Vrata – GateNačin povezave med dvema računalnikoma z različnima operacijskima sistemoma.



1.4 Servisi na internetu

Klepetalnice – ChatStoritev, ki omogoča klepet med uporabniki, zbranimi na istem strežniku.

Elektronska pošta – E-mailSistem sprejemanja in pošiljanja sporočil v digitalni obliki.

FTP – File Transfer ProtocolProtokol, ki skrbi za prenos datotek med računalniki.

GopherProgram, ki nam omogoča iskanje in pregledovanje informacij prek menijev, ki so lahko zgrajeni v več nivojih.

WWW – World Wide Web (svetovni splet)Najbolj razširjena storitev na internetu, namenjena predvsem iskanju in pregledovanju najrazličnejših informacij.

1.4.1 Svetovni splet (World Wide Web)

Čeprav je svetovni splet (WWW) najnovejša storitev na internetu, je brez dvoma najbolj priljubljena. Splet je postal javno dostopen leta 1992, njegov izumitelj pa je Tim Berners-Lee iz Evropskega laboratorija za fiziko delcev v Ženevi. Do oktobra 1993 je delovalo že več kot 200 spletnih strežnikov, do junija 1995 pa je bilo vseh spletnih strežnikov kar 6,5 milijona.

Za priljubljenost svetovnega spleta ima velike zasluge dejstvo, da je edina večpredstavna storitev na internetu. Na začetku je bil splet zasnovan na besedilu (tako kot FTP, Gopher in elektronska pošta). Danes pa v njem najdemo sozvočje besedila, grafike zvokov, animacije in navidezne resničnosti.

Svetovni splet je informacijski prostor, ki je med najpomembnejšimi storitvami na internetu. Informacije na spletnih straneh pokrivajo vsa področja, ki si jih lahko zamislite, zato ga včasih imenujemo kar informacijska avtocesta. Čeprav je večina na prvi pogled trivialnih, je petsto najbogatejših podjetij kmalu odkrilo potencial spleta in ga začelo oblegati, tako da je postal navidezna tržnica (cyber market) devetdesetih (Šalomon B. 1998).

1.4.2 WWW-standardi in protokoli

TCP/IP – Transmission Control Protocol/Internet ProtocolIP je protokol, ki ga internet uporablja za pošiljanje sporočil (paketov) med računalniki. Ta protokol skrbi za logistiko pošiljanja paketov med računalniki. Vsak paket ima IP-naslov pošiljatelja (računalnik) ter IP-naslov prejemnika. IP-naslov je sestavljen iz štirih, največ trimestnih številk, ki so med seboj ločene s piko (198.175.1.12).



TCP je protokol za nadzor prenosa, ki določa, kako bodo informacije razdeljene v pakete, jih razvrsti ob pošiljanju in prejemanju (jih označi – tudi vrstni red) in preveri pravilnost prispelih paketov.

FTP – File Transfer ProtocolFTP je protokol, ki skrbi za prenos datotek med računalniki. Je med najstarejšimi standardi interneta. Glavni cilji FTP-ja so podpiranje delitve datotek, spodbujanje uporabe oddaljenih računalnikov ter zanesljivo prenašanje podatkov. FTP-programi delujejo po tem protokolu in z njihovo pomočjo prenašamo datoteke s FTP-strežnikov.

HTTP – Hypertext Transport Communication ProtocolHTTP je standardni protokol, ki ima za osnovno nalogo povezati odjemalca (client) s strežnikom (server). Omogoča lahko in hitro prenašanje hiperteksta po informacijskem sistemu. Pod besedo hipertekst štejemo tekst, slike, glasbo, filme ipd., beseda protokol pa pomeni dogovor (pravila). HTTP-protokol tako določa pravila o prenosih in povezavah med strežnikom in odjemalcem. Nastal je za potrebe svetovnega spleta, globalnega informacijskega sistema leta 1990. Načrtovalci so imeli za nalogo ustvariti tak protokol, ki bo omogočal lahko in hitro uporabo informacijskih sistemov, ki se zelo hitro razvijajo in širijo. Preprostost HTTP-protokola je med glavnimi razlogi za uspeh spleta. Hipertekst je še pred časom vseboval samo tekst. Danes pa mora protokol podpirati tudi prenos slike, zvoka ... in lahko pričakujemo, da to še ni konec razvoja hiperteksta. Združeval naj bi delo protokolov, ki so bili prej (so še) v uporabi. Poleg protokolov FTP, GOPHER, FINGER je to eden najbolj razširjenih protokolov. Za njegovo množično uporabo sta "krivi" predvsem njegova vsesplošna uporabnost in kompatibilnost. Prav zaradi tega lahko pričakujemo, da bodo v prihodnosti s pomočjo HTTP-ja komunicirali vsi odjemalci in strežniki. HTTP deluje na principu odjemalec–strežnik. Protokol je sestavljen iz malega komandnega jezika, v katerem odjemalci pošiljajo ukaze, strežniki pa vračajo rezultate. Komunikacija med odjemalcem in strežnikom temelji na razmeroma kratkotrajni TCP/IP-povezavi. Ko je transakcija končana, se povezava prekine.

HTML – Hypertext Markup LanguageHTML-dokumenti so datoteke v obliki ASCII, ki poleg navadnega teksta vsebujejo še posebne ukaze, ki oblikujejo to besedilo. Hipertekst je tekst, ki je kodiran s standardom Hypertext Markup Language (HTML). Kode HTML se uporabljajo za kreiranje linkovnih povezav. Ti linki so lahko tekstovni ali grafični. Ko kliknemo na tak link, nas ta poveže z drugim HTML-dokumentom.

URL – Uniform Resource LocatorV nasprotju s spletnimi podatkovnimi formati, kjer je HTML pomemben, vendar ne edini, in spletnimi protokoli, kjer ima HTTP podoben status, je samo ena spletna imensko/naslovna tehnologija: URL-ji. URL-ji so kratki zapisi, ki identificirajo resurse na spletu, kot so: dokumenti, slike, snemljive datoteke, servisi, naslovi elektronske pošte in podobno. URL-ji nam dajejo na voljo resurse z različnimi shemami poimenovanja in dostopnimi metodami, kot sta HTTP in FTP, na enak in enostaven način. URL-ji spreminjajo zapletene ukaze, kot je "prijavi se na ta strežnik in izvedi ta čarobni ukaz ...", v preprost miškin klik.



CGI – Common Gateway InterfaceCGI je obči prehodniški vmesnik, ki nam omogoča interaktivno posredovanje in izmenjavo informacij s pomočjo form, vključenih v HTML-dokumentih.

Elektronska pošta – E-mailElektronska pošta je med najbolj uporabljenimi storitvami interneta. Služi nam za komunikacijo med udeleženci interneta. Protokoli, ki nam omogočajo elektronsko pošto (smtp, pop, pop3 …), so med najstarejšimi standardi na internetu.

ODBC – Open DataBase ConnectivityODBC je programski vmesnik za aplikacije (Application Programming Interface), ki programerju dovoljuje pridobiti podatke iz baze in jih vanjo shraniti. Omogoča vsaki aplikaciji, da posega v katerokoli bazo podatkov.Pri pisanju kode za interakcijo z bazo podatkov moramo običajno dodati posebno kodo, ki se razume z določeno bazo, in pri tem uporabljati specifičen jezik.Če pa uporabimo ODBC, lahko pišemo kodo v »ODBC-jeziku«, kar pomeni, da uporabimo funkcijske klice ODBC API in jezik SQL. Za pravilen dostop do baze poskrbi ODBC, seveda pod pogojem, da namestimo pravi gonilnik ODBC (za bazo, ki jo uporabljamo).

TelnetTelnet je program, ki nam omogoča prijavo na oddaljene računalnike. Pri uporabi telneta moramo poznati naslov računalnika v internetu, na katerega se priključujemo, ter uporabniško ime in geslo za ta računalnik.



1.5 Struktura odjemalec–strežnik

Struktura odjemalec–strežnik je delitev procesiranja in podatkov med enim ali več odjemalčevimi računalniki, ki izvajajo aplikacijo, ter enim ali več strežniki, ki nudijo storitve vsem odjemalcem.

Slika 2: Struktura odjemalec–strežnik (Smith P. 1994)

Aplikacije odjemalec–strežnik so krmiljene s strani odjemalca, pri čemer je namizje odjemalca (delovne postaje) pogled uporabnikov v okolje. Pri tem je odjemalec delovna postaja, ki zagotavlja obdelavo podatkov in njihovo predstavitev, povezovanje in primerni vmesnik, strežnik pa je večuporabniški računalnik, ki omogoča obdelavo podatkov, povezovanje ter storitve baze.

Aplikacija odjemalec–strežnik je okolje, katerega namen je porazdelitev procesiranja podatkov med odjemalcem in strežnikom. Učinkovita aplikacija odjemalec–strežnik mora biti povsem neodvisna od arhitekture in heterogena. To pomeni, da sta lahko strojna in programska oprema na odjemalcih in na strežnikih različni ter da morajo biti menjave ali spremembe v arhitekturi transparentne za uporabnika.

Odjemalec v modelu odjemalec–strežnik je delovna postaja, ki jo hkrati uporablja le en uporabnik, in je potrošnik storitev, ki jih nudi en ali več strežnikov. Čim je delovna postaja priključena v LAN, lahko dostopa do storitev, ki jih nudijo strežniki (glej Sliko 2).



V zadnjem času je tehnologija zelo napredovala. Zaradi vse večjih zmogljivosti strojne opreme in vse hitrejših povezav med računalniki, lahko med strežniki in odjemalci potuje vse več podatkov, kar nam omogoča zahtevnejše aplikacije na namizju delovnih postaj.

Tako odjemalec kot strežnik lahko uporabljata različne operacijske sisteme, kot so DOS, Windows 95/98/NT/2k/XP, OS/2, MacSystem 7, UNIX, Linux ali katerikoli drug operacijski sistem.

Strežnik v modelu odjemalec–strežnik je računalnik, ki ga hkrati uporablja več uporabnikov. Za učinkovito delovanje strežnik ne potrebuje posebne strojne opreme, je pa priporočljivo, če jih konfiguriramo z operacijskim sistemom, ki omogoča delitev spomina, ograjevanje aplikacije (zahteve so med sabo ločene, in napaka ene ne vpliva na delovanje druge) ter prekinjevalno večopravilnost (zahteva z višjo prioriteto začasno prekine zahtevo z nižjo prioriteto). Strežnik skrbi za aplikacije, datoteke, podatkovne baze, tiskalnike, fakse, slike, komunikacijo, varovanje in storitve omrežja.

Prednosti sistema odjemalec–strežnik so predvsem (Jereb E. 2002):• medsebojna povezljivost (omogoča jo skupen protokol),• prilagodljivost (novo opremo ali tehnologijo lahko priključimo v obstoječi

sistem),• podatkovna integriteta (podatki so na enem mestu – podatkovnem strežniku,

zato je vzdrževanje poenostavljeno),• dosegljivost (podatki so enostavno dosegljivi z vseh odjemalcev z aplikacijo),• učinkovitost (dosežemo jo z optimiziranjem programske in strojne opreme),• varovanje (zagotavlja jo strežnik in je centralizirana),• skalabilnost (vsako komponento lahko kadarkoli zamenjamo brez večjega

vpliva na ostale komponente),• redundančnost (sistem deluje kljub izpadu nekaterih komponent, predvsem

kjer imamo vgrajene redundančne komponente),• uravnoteženost (preobremenjene poti razbremenimo s preusmeritvijo

podatkov na manj obremenjene poti).



2 Elektronsko poslovanjePojem elektronskega poslovanja izhaja iz angleškega izraza »electronic commerce« (EC), ki je nastal v trgovini in industriji oz. se je v začetku nanašal na vsa gospodarska (»poslovna«) področja. Obsega naslednje sestavine (Toplišek J. 1998):

• Način dela: elektronsko izmenjevanje podatkov (deloma tudi samodejne transakcije, informacijski tokovi) …

• Vsebine poslovanja so skoraj neomejene: blago, storitve, plačevanje …• Glavne tri skupine udeležencev so: podjetja/podjetniki, državne/javne

službe in posamezniki (potrošniki, uporabniki).

Elektronsko poslovanje je torej vsaka oblika poslovne transakcije, kjer namesto neposrednega stika s stranko ali klasične izmenjave dokumentov in sporočil (klasična pošta) uporabimo elektronske medije. Ključne tehnološke sestavine elektronskega poslovanja so: računalnik, programske rešitve in komunikacije. Vendar te sestavine same po sebi ne zadostujejo. Nujen sestavni del elektronskega poslovanja je tudi organizacija poslovanja, primerna za nove oblike delovanja.

2.1 Oblike elektronskega poslovanja

Z definiranjem oblik elektronskega poslovanja poskušamo vrste elektronskega poslovanja s podobnimi značilnostmi povezati v skupine. Smisel povezovanja v skupine je v lažjih in enotnejših pravnoorganizacijskih pristopih pri obravnavi posameznih skupin poslovanja. Tako ugotovljene skupne značilnosti bodo uporabne tudi za prihodnje vrste elektronskega poslovanja (Toplišek J. 1998).

2.1.1 Elektronsko trgovanje

Elektronsko trgovanje ne pomeni le nove oblike tradicionalnega trgovanja, temveč omogoča tudi nove oblike trgovanja, ki doslej, v tako imenovanem »predelektronskem času«, sploh niso bile izvedljive. Elektronsko trgovanje nam omogoča vse vrste trgovanj, ne glede na vrsto blaga ali storitev, na veliko ter na malo.

Prednosti elektronskega poslovanja pred tradicionalnim trgovanjem so predvsem povečan (praktično neomejen) trg, nižji zagonski in obratovalni stroški, poceni distribucija, obsežne dobave ob razmeroma nizkih stroških ter možnost uporabe učinkovitejših tržnih prijemov.

2.1.2 Storitve na daljavo

Za storitve na daljavo veljajo zakoni:• ponudbe na področju posamičnega komuniciranja (npr. elektronsko

bančništvo …),• ponudbe za informiranje ali komuniciranje, če njihov glavni namen ni

uredniško oblikovanje javnega mnenja (npr. prometni podatki, borzni podatki …),

• ponudbe za rabo interneta ali drugih omrežij,



• ponudbe za rabo elektronskih iger,• ponudbe blaga in storitev v elektronsko dostopnih zbirkah z neposrednim

dostopom in neposredno možnostjo naročanja.

Iz zgoraj naštetega je razvidno, da postajajo predmet trgovanja tudi blago in storitve, ki jih doslej nismo uvrščali v pojem trgovina. To so lahko informacije ali pravice za uporabo (licence). Za trgovanje na daljavo je nujno potrebna ponudba v digitalni obliki.

2.1.3 Pred- in poprodajne dejavnosti

Internet odpira posebne možnosti za iskanje novih trgov, zato so se morale predprodajne, prodajne in poprodajne dejavnosti prilagoditi novim informacijskim in komunikacijskim tehnikam, kar pa izenačuje nekatere pogoje poslovanja med velikimi in malimi podjetji. Velikost podjetja ali bližina potrošniških centrov ne pomenita več bistvene poslovne prednosti, saj je potrošniški center prav internet, ki je v potrošnikovi delovni sobi.

Res je, da sodobno trženje prek interneta dosega le določene sloje in razmeroma omejeno število ljudi, vendar pa število uporabnikov interneta in s tem tudi elektronskih potrošnikov strmo narašča. Elektronsko nakupovanje očitno postaja vse bolj privlačno za sodobnega kupca, saj mu omogoča »nakupovanje iz naslonjača«, prodajalcem pa omogoča meritve odziva potrošnikov ter lažje in hitrejše obveščanje potencialnih kupcev o prednostih prodajnih artiklov ali storitev.

2.2 Varstvo elektronskih osebnih podatkov

S širjenjem interneta in aktivnostmi na njem (elektronsko poslovanje, iskanje informacij, ki zahtevajo prijave, udejstvovanje v forumih …) pa se vede ali nevede kopičijo na njem tudi elektronski podatki o nas samih. To so podatki o našem prebivališču, številke naših kreditnih ali plačilnih kartic, politična usmerjenost, stil oblačenja, glasbeni okus, naslovi, ki nas zanimajo na internetu, ipd. Za mnoge od teh podatkov nas niti ne zanima, koliko in kateri ljudje jih vedo. Med njimi pa so tudi podatki, ki so osebne narave in bi jih želeli skriti pred javnostjo. Poleg tega pa vsak podatek posebej niti ne pove dosti, kopica povezanih nepomembnih podatkov pa pomaga ustvariti popolnejšo sliko o posamezniku.

Varstvo osebnih podatkov, elektronsko ali kako drugače shranjenih, je mednarodno priznana ustavna pravica, zato je varovanje osebnih podatkov človekova splošna pravica do zasebnosti. Le sami lahko odločamo, katere podatke, kdaj in komu jih bomo zaupali.

Pravna stroka se že kar nekaj časa ukvarja s problematiko varovanja osebnih podatkov, še posebej pa z osebnimi podatki, shranjenimi v elektronski obliki. Vendar imajo težave s hitrostjo razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije. Pravo navadno obravnava le »včerajšnje« ali celo »predvčerajšnje« tehnološke rešitve. V zadnjem času pa se ta zaostanek nekoliko zmanjšuje. Še večje težave pa imajo strokovnjaki, ki želijo podatke zaščititi pred nepooblaščenimi vdori. Nekoliko lažje je v novejšem času, predvsem zaradi pomoči, ki so jo strokovnjaki deležni z elektronskimi orodji. Eno od takih orodij je požarni zid (firewall), ki je po svoji naravi



nadzorna oziroma opazovalna programska rešitev, kar je dokaj ironično, saj nas varuje pred opazovanjem tujih programov. Poleg nadzora in opazovanja pa nam požarni zid lahko tudi zakrije notranjega pošiljatelja, zato prejemnik ne vidi, kdo mu je sporočilo poslal, čeprav mu lahko odgovori.

2.3 RIP

Računalniško izmenjevanje podatkov (RIP) pomeni izmenjevanje poenotenih, kodiranih sporočil med dvema računalniškima rešitvama (aplikacijama) (Toplišek J. 1998).

S pomočjo RIP-a povezujemo rešitve prek sporočil in jih avtomatiziramo ter s tem minimiziramo možnost napak. Samodejnost dosežemo s pomočjo programskih rešitev tako na oddajni kot na sprejemni strani. Ker so sporočila poenotena, jih lahko pošlje in sprejme program, zato ne potrebujemo človeka za izvajanje zahtev. Poleg samodejnosti nam RIP, s svojimi vgrajenimi mehanizmi za potrjevanje sporočil in z odsotnostjo človekovih napak, omogoča veliko stopnjo zanesljivosti. Koristi RIP-a so poleg samodejnosti in zanesljivosti še zmanjševanje količine papirnih poslovnih listin ter skrajševanje časa za posamezne poslovne postopke. Žal pa RIP deluje v zaporednem načinu dela (paketni način), zato se razvijalci trudijo preiti na sprotni način dela (v realnem času).



3 Orodja, uporabljena za izdelavo spletne straniOsnovno delovanje spletnih strani je dokaj preprosto. Zajema menjavo informacije med računalnikom, ki jo zahteva in ga običajno imenujemo odjemalec, ter računalnikom, ki daje informacije. Ta je strežnik. Program na odjemalčevi strani, imenovan brskalnik, zahteva spletne strani od strežnika, ki je na omrežju, ne glede na to, ali je strežnik v lokalnem intranetu ali pa na svetovnem spletu.

V osnovi brskalnik od strežnika pričakuje spletno stran, kodirano v HTML, ki je sestavljena iz čistega teksta, ki je oplemeniten z znaki, kot so

za nov odstavek, za postavko s seznamom ipd. To formatiranje lahko uporabi kdorkoli z navadnim urejevalcem besedil, kot je Microsoft Notepad.

Vendar večina oblikovalcev spletnih strani nima interesa pisati HTML-strani, ker ta postopek zahteva preveč časa, zato raje uporabljajo visokokvalitetna orodja za oblikovanje spletnih strani, ki so visoko razvita in enostavna za uporabo. Poleg tega zagotavljajo visoko kakovost in hitro uporabo. Microsoft FrontPage 2003 je takšno orodje. Ker je FrontPage najbolj razširjeno orodje za oblikovanje spletnih strani, poleg tega pa so naše obstoječe internetne strani razvite prav v tem orodju, smo se odločili, da ga uporabimo za izdelavo diplomske naloge. Glede na to, da v zadnjem letu pri nas uvajamo tudi Oracle Internet Application Server, smo se odločili, da bomo poročila in interaktivne spletne strani izdelali z Oraclovimi razvojnimi orodji (Oracle Reports Builder in Oracle Forms Builder).

3.1 Microsoft FrontPage 2003

Microsoft FrontPage 2003 je sestavni del zbirke Office 2003 in je kot vsi elementi te zbirke poimenovan po letu. Microsoft FrontPage 2003 združuje vsa orodja, ki jih potrebujemo za izdelavo, objavo in urejanje spletnih strani. Vsako izmed teh orodij je povezano v en program, kar ima svoje dobre in tudi slabe lastnosti.

Slabe lastnosti so, da se morate naučiti številnih stvari o tem vse-v-enem programskem paketu. Izdelava, objava in urejanje spletnih strani so vse samostojne naloge, ki so jih navadno opravljale različne vrste programske opreme, kot so urejevalniki strani, programi za prenašanje datotek, preverjalci hiperpovezav ipd.

Dobre lastnosti pa so, da se vam ni treba več učiti različnih domislic, ki so jih izdelovalci različnih programov uporabljali, in ni vam treba več spremljati, kateri program opravlja katero delo. V nekaterih zgodnjih verzijah FrontPagea sta bila program urejevalnik strani in brskalnik dva različna programa. Zaradi takih stvari so se uporabniki hitro zmotili in zagnali en program, ko bi morali zagnati drugega (Microsoft Corporation 2003).

Nekatere zanimive lastnosti programa Microsoft FrontPage 2003 so (Buyens J. 2004):

• osebne teme – izberete eno izmed obstoječih tem in jo poosebite z izbiro novih barv, logotipov slik ali drugih elementov strani;

• barvna orodja – izbira barv je na voljo povsod v programu z barvnim jemalcem, barvnim kolesom in kapalko, ki lahko iz slike zajame barvo;



• roundtrip HTML – Microsoft FrontPage lahko prebere obstoječo spletno stran in jo shrani brez spreminjanja obstoječe HTML kode ali poravnave;

• vidne oznake HTML – medtem ko še vedno vidite normalen prikaz strani v urejevalnem oknu, lahko ustvarite oznake HTML, ki so vključene v vidno stran;

• spletne komponente – spletni strani lahko dodate sofisticirane interaktivne lastnosti s komponentami Office (na primer preglednico Excel);

• samodejno povezovanje strani – z uporabo komponente AutoLink lahko dodajanje novih strani v splet povzroči samodejen prikaz sorodnih hiperpovezav na drugih straneh;

• ciljni brskalnik – če veste, za katere brskalnike in možnosti izdelujete spletno stran, lahko Microsoft FrontPage 2003 omeji možnosti na tiste, ki jih podpira ciljna publika;

• preprost dostop do Microsoft Accessa – dokaj enostavno lahko v spletne strani vključite tudi tabele iz baze podatkov Access, ki jih lahko urejate in prikazujete. Uporabniki lahko celo ustvarjajo baze podatkov Access znotraj spletne strani.

To so le nekatere (pomembnejše) možnosti Microsoft FrontPage 2003, je pa še veliko drugih, ki so v večini povezani z zbirko Office 2003. Microsoft FrontPage 2003 uporablja tudi elemente običajnega uporaniškega vmesnika, kot so orodne vrstice, bližnjice in meniji, ki jih najdemo tudi v ostalih aplikacijah Microsoft Office 2003.

Microsoft FrontPage 2003 si z aplikacijami, kot sta Microsoft Excel in Microsoft Word, deli tudi običajen datotečni format HTML. Vsak program Microsoft Officea lahko shrani dokumente kot spletne strani. Te strani lahko v Microsoft FrontPage 2003 naložite za urejanje brez izgube informacij.

3.1.1 HTML

HTML (Hypertext Markup Language) je označevalni jezik, ki vsebuje niz urejevalnih ukazov, ki jih lahko dodamo v besedilne dokumente. Ti urejevalni ukazi, imenovani oznake (tags), običajno besedilo spremenijo v naslove, hiperpovezave, odstavke in vse drugo, kar lahko postavite na spletno stran.

Spletna stran je pravzaprav navadna besedilna datoteka, ki jo lahko naložite v urejevalnik, kot je Microsoft Windows Notepad. Oznake HTML se v besedilo dodajo za dosego različnih učinkov, kot so (Hribar P. 1998):

• ustvarjanje hiperpovezave,• spreminjanje besedila v naslov,• spreminjanje več vrstic besedila v seznam,• prikaz slike,• ipd.

Vse oznake HTML se začnejo z znakom < in končajo z znakom >. Poleg teh dveh znakov se pogosto uporablja tudi znak /, ki v ukazu pomeni, da se prvotni ukaz tukaj zaključi.



Nekaj najpogostejših HTML ukazov: začetek spletne strani začetek glave (tekst, ki ga obiskovalci spletne strani ne vidijo

in običajno vsebuje naslov, style …) začetek naslova spletne strani konec naslova spletne strani oznake, ki na splošno opisujejo spletno stran in priskrbijo

ključne besede za internetne iskalnike konec glave začetek področja na spletni strani, ki se prikaže ob vstopu

nanjo oznaka, ki definira vodoravno vrstico, z 80-odstotno širino
prelom vrstice (prehod v novo vrsto) krepko izpisano besedilo konec krepko izpisanega besedila

odstavek

konec odstavka oznaka za sliko konec slike oznaka, ki definira tabelo konec tabele konec področja na spletni strani, ki se prikaže ob vstopu nanjo konec spletne strani

3.1.2 DHTML

Dinamični HTML (Dynamic HTML) je dodatek k jeziku HTML, ki nudi dodatno podporo za animacijo in interaktivnost.

Dva vodilna proizvajalca spletnih brskalnikov, Netscape in Microsoft, sta razvila konkurenčni različici dinamičnega HTML-ja. Microsoft FrontPage 2003 v celoti podpira Microsoftovo različico dinamičnega HTML-ja. Učinke, ustvarjene z dinamičnim HTML-jem v Microsoft FrontPage 2003, je treba v brskalniku Netscape temeljito preveriti, ker ne delujejo vedno tako kot v Microsoft Internet Explorerju.

Veliko učinkov dinamičnega HTML-ja se nanaša na besedilo. Da se besedilo pojavi na spletni strani na pravilnem položaju, lahko dosežemo na več načinov:

• Elastic movement – besedilo se premakne izza zaslona nekoliko čez cilj in nato skoči nazaj v pravilni položaj,

• Drop in – besedilo pada na svoj položaj, beseda za besedo,• Fly in – besede letijo z različnih strani,• Hop in – besede se počasi premikajo na svoj položaj ena za drugo v

krožnem gibanju.

Ti in drugi učinki se pojavijo, kadar se zgodi kakšen dogodek. Eden izmed teh dogodkov je nalaganje strani, ki vsebuje besedilo. Za hiperpovezave in slike lahko sprožite tudi učinke, ki temeljijo na dejanjih miške. Animirate lahko besedilno povezavo, kadar kliknete enkrat ali dvakrat, in povzročite, da se slika odzove, ko jo preleti miškin kazalec.



3.2 Oracle Internet Application Server 10g (iAS 10g)

Oracle Internet Application Server je spletni strežnik, ki nam omogoča vsestranske rešitve za razvoj, integracijo in uveljavljanje aplikacij, portalov in spletnih strani, ki temeljijo na tehnologiji Java. Oracle Internet Application Server 10g je v celoti zgrajen na tehnologiji Grid, ki nam omogoča koordiniranje veliko manjših strežnikov, da delajo v harmoniji, kot en velik zmogljiv strežnik. Zanaša se na visoko raven upravljanja, avtomatizacije, standardizacije in razširitve kapacitet po potrebi.

Oracle Internet Application Server 10g je sestavljen iz dveh komponent, Infrastrukture, ki skrbi za avtentikacijo, ter Middle Tiera, ki opravlja vse spletne servise, ki jih podjetje potrebuje (glej Sliko 3). Oba dela strežnika Oracle iAS 10g pa sta spet razdrobljena na več komponent, ki so lahko nameščene vsaka na svojem manjšem strežniku. Grid tehnologija nam omogoča, da vse te komponente, razpršene po več manjših strežnikih, navzven delujejo kot en močan velik strežnik.

Slika 3: Komponente Oracle Application Serverja in njihova soodvisnost

3.2.1 Infrastruktura iAS 10g

Glavne komponente Infrastrukture iAS 10g sta Identity Management, ki ga sestavljajo Oracle HTTP-strežnik, strežnik Singel Sign-on ter Oracle Internet Directory ter Oracle Metadata Repository, ki je v bistvu baza Oracle, v kateri shranjujemo uporabnike z njihovimi gesli, certifikati in podobno. Osnovna naloga infrastrukture je, da aplikacijam, ki preverjajo identiteto uporabnikov, potrdi ali ovrže njihovo avtentikacijo.



3.2.1.1 Oracle Metadata Repository

Oracle Metadata Repository je Oraclova podatkovna baza, ki jo uporablja Middle Tier za shranjevanje skript SQL in določene programske kode. Manjši del je namenjen tudi shranjevanju konfiguracijskih podatkov, tako za Middle Tier kot tudi za Identity Management.

Predvsem pa je Oracle Metadata Repository namenjen shranjevanju gesel in certifikatov, ki jih uporabljamo za identifikacijo uporabnikov, ki dostopajo do Middle Tiera in njegovih aplikacij. Del, ki je namenjen tovrstnim podatkom, je prilagojen za strukturo LDAP (Lightweight Directory Access Protocol), to je drevesno strukturo. Čeprav relacijska baza podatkov v osnovi nima drevesne strukture, pa jo v tem konkretnem primeru simulira.

3.2.1.2 Oracle Identity Management

Oracle Identity Management je tisti del aplikacijskega strežnika, ki je namenjen identifikaciji uporabnikov. Osnovne komponente Identity Managementa so:

• OHS (Oracle HTTP Server), ki je v svoji osnovi Apache Server, ki skrbi za sprejemanje podatkov, namenjenih aplikacijam v Identity Managementu in jih posreduje pravemu naslovniku (aplikaciji). OHS je strežnik, ki prepozna HTTP-protokol, zato do njega dostopamo z navadnim brskalnikom.

• ASC (Application Server Control) je aplikacija, namenjena izključno skrbnikom sistema. Prek nje lahko skrbniki dostopajo do instanc in farm, v katere so instance združene. S pomočjo ASC lahko skrbnik sistema upravlja z instancami in njihovimi komponentami, jih zaustavlja, zaganja in jim spreminja parametre, potrebne za delovanje.

• OPMN (Oracle Process Manager and Notification Server) je strežnik, ki ves čas delovanja preverja, ali so vse komponente Identity Managementa v delujočem stanju. Če OPMN »opazi«, da je določena komponenta nedelujoča, čeprav bi morala delovati, jo poskuša ponovno zagnati. Če to ni mogoče, nas obvesti, da je nedelujoča komponenta v okvari.

• DCM (Distributed Configuration Management) je komponenta, ki skrbi za dostop do konfiguracijskih podatkov v Metadata Repositoryju ter za verzioniranje konfiguracije.

• OCA (Oracle Certificate Authority) je strežnik, ki nam omogoči izdelavo in uporabo certifikatov. Vendar se moramo zavedati, da so ti certifikati uporabni le pri internih (intranet) preverjanjih uporabnikov. Za uporabo certifikatov na internetu je te treba pridobiti od ponudnikov certifikatov, ki so v svetovnem merilu priznani kot verodostojen partner.

• SSO (Single Sign-On) server s pomočjo OID-ja preverja, ali je uporabnik, ki se poskuša prijaviti v naš sistem, res to, za kar se izdaja. Ko se identifikacija uporabnika ugotovi, se ta shrani v brskalniku kot piškotek (cookie). Pri naslednji prijavi uporabniku ni več treba vpisovati uporabniškega imena in gesla, ker ga SSO že pozna. Ko uporabnik zapre brskalnik, se piškotek izgubi in pri naslednji prijavi mora ponovno vnesti ime in geslo.

• OID (Oracle Internet Directory) je strežnik, ki v Oracle Metadata Repositoryju preverja, ali je uporabnik res ta, za katerega se izdaja. To informacijo posreduje SSO-strežniku. V svoji osnovi je OID-strežnik LDAP-strežnik.



3.2.2 Web Cache 10g

Web Cache je strežnik, ki dokumente shranjuje v spominu in s tem omogoči uporabnikom, da v najkrajšem možnem času pridejo do želene informacije. V sebi ima vgrajen algoritem, ki mu omogoča, da v spomin shranjuje le najpogosteje uporabljene dokumente, ostale pa »pozabi«, da z njimi ne obremenjuje spomina. Poleg te osnovne funkcije pa ima Web Cache še dodatno, dokaj koristno funkcijo. Uporabimo ga namreč lahko kot programski »Load balanser« (glej Sliko 4).

Če imamo v podjetju večje število Middle Tier instanc aplikacijskega strežnika, je Web Cache tisti strežnik, ki pove, kateremu strežniku Middle Tier bo dodelil zahtevo, ki jo je sprejel. Web Cache seveda najprej preveri, ali ima odgovor na zahtevo že v spominu. Če ga ima, jo takoj posreduje uporabniku. Če pa odgovora na zahtevo nima v spominu, to posreduje strežniku Middle Tirer, ki je v danem trenutku najmanj zaseden in bo najhitreje odgovoril na zahtevo.

Slika 4: Web Cachea kot »Load balancer« (Oracle Corporation 2000).

3.2.3 Middle Tier iAS 10g

Middle Tier je pri Oraclovem aplikacijskem strežniku tisti del, ki ga uporabnik potrebuje za pridobitev informacij. Ker so informacije, ki jih uporabniki zahtevajo, po strukturi različne, ima Middle Tier več komponent:

• OHS (Oracle HTTP Server), ki je v svoji osnovi Apache Server, ki skrbi za sprejemanje podatkov, namenjenih aplikacijam v Middle Tieru in jih



posreduje pravemu naslovniku (aplikaciji). OHS je strežnik, ki prepozna HTTP-protokol, zato do njega dostopamo z navadnim brskalnikom.

• ASC (Application Server Control) je aplikacija, namenjena izključno skrbnikom sistema. Prek nje lahko skrbniki dostopajo do instanc in farm, v katere so instance združene. S pomočjo ASC lahko skrbnik sistema upravlja z instancami in njihovimi komponentami, jih zaustavlja, zaganja in jim spreminja parametre, potrebne za delovanje.

• OPMN (Oracle Process Manager and Notification Server) je strežnik, ki ves čas delovanja preverja, ali so vse komponente Middle Tiera v delujočem stanju. Če OPMN »opazi«, da je določena komponenta nedelujoča, čeprav bi morala delovati, jo poskuša ponovno zagnati. Če to ni mogoče, nas obvesti, da je nedelujoča komponenta v okvari.

• DCM (Distributed Configuration Management) je komponenta, ki skrbi za dostop do konfiguracijskih podatkov v Metadata Repositoryju ter za verzioniranje konfiguracije.

• OC4J (Oracle Containers for Java) je strežnik, ki zaganja programe, ki so pisani v jeziku Java.

• Portal je strežnik, ki nam omogoča uporabo spletni strani podobne aplikacije, ki se s pomočjo registriranih uporabnikov in administratorja nadgrajujejo. Prednost portalov je predvsem v tem, da imamo na istem mestu vse raznovrstne informacije, ki nas zanimajo. Poleg tega pa si lahko vsak uporabnik oblikuje svoj portal po svojih željah.

• Wireless je strežnik, ki nam omogoča dostop do informacij z brezžično tehnologijo.

• Web Services je strežnik, ki skrbi za spletne storitve, kot je preračunavanje denarne vrednosti v tuje valute.

• Forms Services je strežnik, ki nam omogoča manipulacijo podatkov v podatkovni bazi. S pomočjo strežnika za forme lahko vnašamo nove podatke v bazo, popravljamo obstoječe podatke ali jih brišemo iz baze ter pregledujemo podatke in iz njih izpeljujemo razne preračune. Čeprav je pregled podatkov v Forms Services omogočen, pa se za pregledovanje v večini primerov uporabljata Reports Services in Discoverer, ki sta za to bolj primerna.

• Report Services je strežnik, ki nam omogoča vpogled v podatke in njihovo izpisovanje na papir.

• Discoverer je strežnik, ki nam omogoči pregledovanje statističnih izračunov glede na podatke v podatkovni bazi.

V nadaljevanju bomo nekoliko podrobneje opisali le tiste komponente Middle Tiera, ki smo jih uporabili za izdelavo spletne strani Ljubljanskega potniškega prometa.

3.2.3.1 Oracle HTTP Server

Oracle HTTP Server temelji na spletnem strežniku Apache, ki je »Open Source« (odprto kodni) strežnik. Oracle je vzel kodo spletnega strežnika Apache in ji dodal nekatere svoje funkcionalnosti, kot so ugotavljanje mrtvih procesov, failover in podpora za OC4J. Oracle je izbral spletni strežnik Apache, ker je ta modularno zgrajen, kar je Oraclu omogočalo razmeroma preprosto dodajanje funkcionalnosti z dodajanjem novih modulov. Moduli so dinamični objekti, ki jih HTTP-strežnik naloži



po potrebi in nudijo samostojno storitev (kot je dostop) ali pa posredujejo zahteve zunanjim procesom.

3.2.3.1.1Kako deluje Oracle HTTP-strežnik?

Za uporabo OHS (kot tudi vseh ostalih HTTP-strežnikov) potrebujemo internetni brskalnik. V URL-ukazno vrstico vpišemo naslov strani, ki jo želimo obiskati. S pritiskom na tipko »ENTER« se nam v brskalniku prikaže vsebina strani, ki smo jo obiskali.

Obiskovalcu internetne strani se zdi ta postopek dokaj preprost. Kaj pa se v resnici dogaja v ozadju?

Ob vnosu URL-naslova je brskalnik razbil naslov na tri dele:• iz naslova je vzel protokol, s katerim bo deloval ("http","ftp" ...);• ime strežnika, kjer je želena stran ("www.lpp.si");• ime dokumenta, ki ga želimo izpisati (ime_dokumenta.html).

Nato brskalnik preveri, ali ime računalnika, ki smo ga vnesli, resnično obstaja. Odgovor na to vprašanje dobi od DNS-strežnika. Če ime obstaja v zapisih DNS-strežnika, ta vrne brskalniku IP-naslov strežnika, ki ga brskalnik potrebuje. Brskalnik vzpostavi povezavo s HTTP-strežnikom prek IP-naslova na portu 80. V skladu s HTTP-protokolom brskalnik z ukazom zahteva dokument, ki je bil vpisan v URL-ukazu. HTTP-strežnik nato preveri, ali je zahtevek le HTML-dokument ali rezultat izvajanja nekega programa. Če je to le HTML-dokument, ga poišče na svojih diskovnih poljih in ga pošlje v HTML-obliki nazaj k brskalniku, če je to rezultat nekega programa ali celo zagon programa v brskalniku, zahtevo posreduje programu, ki je zanjo zadolžen. Program obdela zahtevo po svojih specifikacijah in vrne odgovor HTTP-strežniku, ta pa odgovor posreduje brskalniku. Ko brskalnik prejme odgovor od HTTP-strežnika, ga glede na oznake (tags) oblikuje in prikaže na ekranu.

3.2.3.2 Oracle Containers for Java (OC4J)

OC4J je strežnik, ki nam omogoča zaganjanje aplikacij Java. Je nekakšen run-time modul, ki ga aplikacije Java potrebujejo za delovanje. Sam strežnik ustvarja okolje, v katerem lahko tečejo te aplikacije.

Shramba (container) je element, ki vsebuje druge elemente, kot so servleti (glej Sliko 5).



Slika 5: Notranja sestava Oracle Container for Java (Oracle Corporation 2000)

JSP (Java Server Pages) in Java API-je(Application Program Interface) potrebujemo za kreiranje internetne aplikacije. Internetna aplikacija običajno teče na internetnemu strežniku, kot je Oracle Application Server. Aplikacijski strežnik je v večini primerov ločen od Oraclovega strežnika zaradi boljših performanc in večje dosegljivosti. Oracle Application Server vsebuje Oracle Ultra Search indexes.

JSP-aplikacije so prevedene v Java servlete . Prevedeni servleti tečejo na enem ali več Java virtualnih strežnikih . JSP-aplikacije komunicirajo z Oraclovim strežnikom prek Oracle JDBC-gonilnika (driver).

Slika 6: Klic strežniške strani Java (Oracle Corporation 2000)



Odjemalec pokliče JSP z vnosom in klicem URL-naslova prek brskalnika. Internetni strežnik, ki ima J2EE Engine in Oracle Ultra Search Java Query API, komunicira tako z odjemalcem kot tudi z bazo, ki vsebuje Oracle Ultra Search indeks in Oracle Text (glej Sliko 6).

3.2.3.3 Orodje za poročila (Reports Developer)

Oracle Reports Developer je orodje za izdelavo poročil, ki razvijalcem omogoča izdelavo, popravljanje in prikazovanje pogosto menjajočih se poročil v večini formatov, ki jih danes poznamo. Ker je orodje zasnovano na internetni tehnologiji, nam omogoča dostavo poročila v elektronski obliki na več lokacij, ki so velikokrat geografsko oddaljene ena od druge. Poročila lahko porabniki informacij dobijo v realnem času in kadarkoli.

Poročanje je dostavljanje določenih informacij porabnikom le-teh. Porabniki informacij morajo v večini primerov na podlagi dobljenih informacij še naprej raziskovati, da lahko pridejo do uporabnih zaključkov, ki jim omogočajo odločanje. Prav zaradi tega se je pojavila potreba po integraciji podatkov ter njihovih analiz iz raznih podatkovnih orodij. Tako se uporabniki premaknejo iz vloge porabnika informacij v raziskovalca informacij. Kombinacija dostavljanja informacij z dodatno vrednostjo raziskave le-teh se imenuje poslovna inteligenca (Busines Intelligence).

Slika 7: Delovanje strežnika Oracle Reports



Uporabnik mora imeti na svojem računalniku (odjemalcu) instaliran katerikoli spletni brskalnik. Najprej odpre spletno stran, ki mu omogoča klic poročila. S pritiskom na povezavo za poročilo pošlje zahtevek, ki ga prestreže Oracle HTTP-server (OHS). OHS poišče pravo instanco kontejnerja za aplikacije Java (OC4J). OC4J kreira nov Reports servlet, ki kreira Report Engine proces. Ta poišče poročilo na trdem disku in ga izvede. Med izvajanjem poročila dostopa do baze podatkov in iz nje pobere tiste podatke, ki jih je uporabnik zahteval. Ko je poročilo končano, Report Engine shrani podatke v naprej določeno mapo na trdem disku in obvesti Reports Servlet, da je poročilo končano. Reports Servlet s trdega diska prebere rezultat poizvedbe in ga pošlje prek OHS-a do uporabnikovega računalnika, kjer ga spletni brskalnik prikaže uporabniku v čitljivi obliki (glej Sliko 7).

Če želi uporabnik izvesti povpraševanje, poročilo pa namerava pregledati pozneje ali celo naslednji dan, lahko uporabi Oracle Reports odjemalca, ki je neposredno povezan z Reports strežnikom. Reports strežnik brez vednosti OHS-a ali Reports servleta kreira Reports Engine, ki izvede poizvedbo. Ko je poročilo končano in shranjeno na trdem disku, se postopek konča in procesi ugasnejo. Pozneje lahko uporabnik prek spletnega brskalnika pokliče že narejeno poročilo in si ga prikaže na zaslonu.

3.2.3.4 Orodje za razvoj form (Oracle Forms)

Med razvojem obrazcev se včasih pojavi potreba po kreiranju velikega števila obrazcev, ki služijo podobnemu namenu, vendar se v nekaterih posebnostih ločijo med seboj. Ena od možnih rešitev je obrazec, ki prilagodi svoje delovanje po določenih pravilih glede na vhodne podatke, ki se nanašajo na obliko maske. Pri tem se lahko odločimo za tabelaričen prikaz/vnos podatkov. Takšna rešitev je dokaj preprosta, vendar je posledično uporabna le za preproste oblike vnosnih podatkov.

Uporaba objekta JavaBean v okolju Oracle Forms 10g pomeni rešitev za generiranje vnosno/prikazne maske, v kateri lahko razvijalec sam določi pravila prikaza in delovanja polj ter lahko s tem doseže bolj pregledno in uporabno obliko obrazca, saj ni omejen s pravili tabele.



Slika 8: Delovanje strežnika Oracle Forms

Uporabnik mora imeti na svojem računalniku (odjemalcu) instaliran katerikoli spletni brskalnik. Najprej odpre spletno stran, na kateri je forma za vnos ali vpogled podatkov. Če želi vnesti nove podatke, jih vnese v polja na ekranu in pritisne gumb, ki aktivira prenos podatkov do spletnega strežnika in posledično shranitev podatkov v relacijsko bazo podatkov Oracle. V primeru vpogleda v podatke pa pritisne gumb, določen za prikaz podatkov (glej Sliko 8).

V obeh zgoraj opisanih primerih se postopek razlikuje le do točke, ko uporabnik aktivira gumb z določeno zahtevo. Od tukaj dalje pa je procedura enaka. S pritiskom na gumb uporabnik pošlje zahtevek, ki ga prestreže Oracle HTTP Server (OHS). OHS poišče pravo instanco kontejnerja za aplikacije Java (OC4J). OC4J kreiranov Forms Servlet, ta pa kreira Forms Engine proces. Ta poišče mapo z aplikacijami na trdem disku in aplikacijo izvede. Med izvajanjem aplikacija dostopa do baze podatkov in iz nje pobere tiste podatke, ki jih je uporabnik zahteval, ali pa vanjo po preverjanju točnosti podatkov vpiše novo vnesene podatke. Ko je aplikacija končana, Forms Engine obvesti Forms Servlet o zaključku aplikacije. Forms Servlet prejme rezultat poizvedbe in ga pošlje prek OHS-a do uporabnikovega računalnika, kjer ga spletni brskalnik prikaže uporabniku v čitljivi obliki. Rezultat aplikacije je lahko prikaz podatkov na formi v spletnem brskalniku ali pa obvestilo uporabniku o uspešno ali neuspešno shranjenih podatkih.



3.3 Orodja za delo z bazami podatkov

Ameriška vlada je vedno imela velike zahteve po shranjevanju, razvrščanju, urejanju in izpisovanju velikih količin podatkov. Leta 1890 je Urad za popis prebivalstva spodbudil bivšega sodelavca, Hermana Holleritha, da razvije prvo opremo za avtomatično procesiranje podatkov. Razvil je čitalce luknjastih kartic, s katerimi so obdelovali podatke od leta 1890 do 1900. Leta 1911 se je Hollerithovo podjetje združilo z nekim drugim podjetjem, ki jo je prav tako podpiral Urad za popis prebivalstva. Novo nastala firma je znana kot International Business Machines (IBM).

Do zgodnjih 60. let je razvoj programov tako napredoval, da ni bil več odvisen od specifičnih hardverskih omejitev. Izraz "baza podatkov" je nastal z namenom ustvariti mnenje, da so lahko informacije, shranjene v računalniku, abstraktne, strukturirane in da jih lahko obdelujemo neodvisno od računalnika, na katerem so shranjene. Večino zgodnjih database programov je bilo razvitih v vojaških in obveščevalnih centrih, vendar je bil koncept hitro sprejet tudi v podjetjih.

Z vstopom računalništva v komercialni svet se je pojavila potreba po lažjih dostopih, zagotovljanju kakovosti in zaščite osebnih podatkov ter pravici po kontroli upravljanja podatkov.

Vsaj en raziskovalec pri IBM-u ni bil zadovoljen z obstoječo rešitvijo podatkovnih baz. Edgar F. Codd, matematik iz Oxforda, se je pridružil IBM-u leta 1949. Codd je iznašel nov način dela s podatkovnimi bazami, kako jih organizirati in priti do podatkov. Poimenoval ga je "Relacijski model podatkov za velike deljene banke podatkov".

Coddov "relacijski model" je slonel na dveh ključnih točkah:Priskrbi pomen podatkovnega opisa samo z naravno strukturo, kar pomeni brez dodatnih struktur zaradi računalnikov. S tem priskrbi osnovo za visoko razvit podatkovni jezik, ki bo zagotavljal neodvisnost med programi in računalniškimi prezentacijami.

Z drugimi besedami, relacijski model predstavlja neodvisnost podatkov od hardvera in izvedbe pomnilniških enot (diskov) ter avtomatično navigacijo ali visoko razvit, neproceduralni jezik za dostop do podatkov. Namesto dotedanjega obdelovanja vsakega stavka posebej je jezik omogočal obdelavo ukazov na vseh stavkih v tabeli.

Kljub odporu do novega modela v IBM se je Coddova ideja prijela in na UC-Berkeley so razvili Ingres (Interactive Graphics and REtrieval System), IBM pa je medtem razvijal System R.

Čeprav je bil razvoj Ingresa zastavljen dolgoročno, so ga v sredini 70. let že razvili v prototip, ki je bil podoben IBM-ovemu Systemu R. Ta je bil zasnovan na drugačnem hardveru in drugem operacijskem sistemu. Čeprav je bilo število uporabnikov Ingresa majhno, pa je kljub temu skupina, ki ga je razvijala, dobivala povratne informacije in ga izboljševala. Ingres je imel vgrajen tudi svoj lastni poizvedovalni jezik, imenovan QUEL, ki je bil podoben IBM-ovemu SQL-u, vendar je bil drugačen.



Ingresova koda je bila odprta, torej na voljo vsakemu, ki ga je to zanimalo, zato so si lahko uporabniki Ingres prilagodili svojim potrebam.

Uspeh SQL-a se je zgodil navkljub IBM-u, ki bi lahko uporabil prednosti SQL-a nekaj let prej, kot je to storil. Oracle, ki ga je ustanovil Larry Ellison, je razvil in začel s prodajo SQL-kompatibilnega produkta, celo preden je imel IBM podoben produkt na tržišču.

System R in Ingres nista bila edina poskusa relacijskih baz. Tudi raziskave na University of Toronto, IBM v Veliki Britaniji, University of Utah in University of Wisconsin so veliko prispevale k razvoju. Postalo je tudi jasno, da ima relacijski model omejitve, predvsem z delom z veliko količino podatkov. Leta 1982 se je projekt Ingres končal. Leta 1985 se je prelevil v Postgres na UC-Berkeley, ki so iskali način razširitve relacijskega modela na objekte.

Mejno leto za relacijski model je bilo 1980, ko je IBM-ov SQL/DS produkt za mainframe prišel na tržišče. Manjši ponudniki so z velikim uspehom prodajali drugo generacijo relacijskih sistemov.

Danes so relacijske baze en način, kako dostopati do različnih tipov informacij, ki jih lahko računalniki obdelujejo. Vzporedne raziskave v vzpostavitvi informatike, multimedije, znanstvenih baz in digitalnih knjižnic so na poti. Med drugimi jih podpirajo tudi DARPA, NSF in National Library of Medicine. Pa vendar je zgodovina pojava tehnologije relacijskih baz odkrila velik del inovacij v računalništvu in komunikacijah.

3.3.1 Relacijska podatkovna zbirka

Relacijska baza je lahko vsaka baza podatkovnih zbirk, ki se drži osnovnih pravil t. i. relacijskega modela, ki ga je leta 1970 predlagal dr. Codd. Na tem modelu slonijo še danes skoraj vse podatkovne zbirke. Poglejmo si nekaj osnovnih pravil relacijskega modela:

• Relacijski model predstavlja vse podatke neke podatkovne zbirke prek dvodimenzionalnih tabel.

• Vse operacije med podatki izvajamo prek enega jezika, npr. SQL.• Relacijski model dovoljuje različne poglede na podatke.• Omogočati mora izvajanje osnovnih relacijskih operacij (npr. združevanje

podatkov, izločanje podatkov, preseki itd.).

Vsaka relacijska baza je sestavljena iz dvodimenzionalnih tabel. V vsaki tabeli imamo stolpce in vrstice. V neki tabeli imamo lahko več stolpcev, podatke pa vpisujemo v vrstice.

3.3.1.1 Poslovna inteligenca (Busines Intelligence)

Poslovna inteligenca je sklop funkcionalnosti v okviru Oraclove relacijske baze podatkov, ki so namenjene podpori odločanja. Dandanes je za uspešno izkoriščanje informacij treba pravilne odločitve sprejeti, še preden sploh začnemo skladiščiti podatke. Od zasnove in arhitekture, prek razvoja, pa do skrbi za optimalno delovanje in uglašenost – le tako lahko zagotovimo uspešno sožitje podatkovnega



skladiščenja in poslovnega obveščanja, s tem pa tudi najboljšo odzivnost in zadovoljne uporabnike.Poslovno inteligenco sestavljajo naslednje komponente:

• Podatkovno skladiščenje (Data Warehousing)To je relacijska baza podatkov, namenjena za poizvedbe in analize, ne pa za transakcijske obdelave. Običajno so v njej arhivski podatki iz ene ali več relacijskih baz in služi predvsem za to, da razbremeni bazo, ki je namenjena za transakcijske obremenitve. Podatkovno skladišče vsebuje v relacijski bazi še dodatna orodja, ki nam omogočajo zbiranje podatkov in oblikovanje poročil za poslovne uporabnike.

• Raziskovalec (Oracle AS Discoverer)Orodje, ki nam omogoča hitre vpoglede v podatke. Omogoča nam odzivanje na nenadne priložnosti, ki so večinoma povezane z določenimi tveganji.

• Orodje za poročila (Oracle Reports)To orodje nam omogoča vpogled v podatke v podjetjih in izven njih na vseh področjih in z visoko stopnjo varnosti.

• Podatkovno rudarjenje (Data Mining)Namenjeno je odkritju skritih informacij. Z naraščanjem shranjenih podatkov narašča tudi število skritih informacij. Predvsem je pri ogromnih količinah podatkov problematičen časovni presek. Poleg tega se podatkovno rudarjenje osredotoča na podatkovno klasifikacijo, grupiranje in iskanje relacij.

3.3.1.2 ORACLE Net8

ORACLE Net8 omogoča servisom in njihovim aplikacijam, ki so nameščeni na različnih računalnikih, da med sabo komunicirajo kot peer aplikacije. Glavni cilj ORACLE Net8 protokola je, da vzpostavi mrežno sejo in omogoči prenos podatkov med odjemalcem in strežnikom ali med dvema strežnikoma. ORACLE Net8 je nameščen na vsak računalnik v omrežju. Ko je mrežna seja vzpostavljena, se ORACLE Net8 obnaša kot kurir med odjemalcem in strežnikom (glej Sliko 9).

Slika 9: Povezava odjemalcev na strežnik prek Oracle Net8 (Oracle Corporation 2000)



Oracle Net8 lahko uporablja različne protokole za dosego cilja. Med najpopularnejšimi je protokol TCP/IP. Mrežne seje, ki se vzpostavijo med odjemalcem in strežnikom, se vzpostavijo s pomočjo Oracle Listenerja.

3.3.1.3 Oracle Listener

Oracle Listener je ločen proces, ki teče na strežniku. Oracle Listener sprejema vhodne zahteve odjemalca za povezavo in jih posreduje strežniku (glej Sliko 10).

Kadarkoli odjemalec (ali strežnik, ki se tako obnaša) zahteva mrežno sejo s strežnikom, je listener tisti, ki sprejme dejansko zahtevo. Če se informacija na strani odjemalca ujema z informacijo pri listenerju, slednji odobri povezavo s strežnikom.

Slika 10: Oracle Listener kot vmesni člen (Oracle Corporation 2000)

3.3.1.4 SQL (Structured Query Language)

Relacijska baza podatkov je zbirka podatkov, organizirana v tabelah, iz katerih lahko dobimo podatke na zelo različne načine, ne da bi pri tem morali reorganizirati bazne tabele.

Standarden vmesnik za uporabnike in programe, ki dostopajo do podatkov v relacijski bazi, je strukturiran poizvedovalni jezik (structured query language – SQL). SQL se uporablja tako za interaktivno poizvedovanje po informacijah v relacijski bazi kot tudi za zbiranje podatkov za izdelavo poročil. Prav tako lahko s pomočjo jezika SQL vnašamo nove stavke v tabele, jih brišemo ali popravljamo.

SQL je standarden ANSI (American National Standards Institute) in ISO (International Organization for Standardization) jezik. Vendar veliko proizvajalcev relacijskih baz preskrbi stranke z jezikom SQL, ki poleg standardnih operacij podpirajo tudi lastne (nestandardne) dodatke jezika.

Jezik SQL deluje z vsemi poznanimi bazami, kot so MS Access, DB2, Informix, MS SQL Server, Oracle, Sybase ipd. Vsaka baza podatkov ima svoj SQL, vendar vsi ti jeziki v osnovi delujejo enako in podpirajo enake osnovne ukaze (standardni del SQL-a), čeprav je pri nekaterih sintaksa različna.


http://www.iso.org/http://searchDatabase.techtarget.com/sDefinition/0,,sid13_gci214230,00.html


3.3.1.4.1Data Definition Language (DDL) Statements

DDL (Data Definition Language) ukazi so ukazi, ki jih uporablja upravljalec baznega sistema za določitev karakteristik baze, podroben opis podatkovnih tipov, strukturo podatkov in njihove omejitve. To so ukazi, kot so CREATE, ALTER, DROP …

DDL je del jezika SQL, ki nam omogoča kreiranje tabel v podatkovni zbirki, brisanje tabel in njihovo spreminjanje. Poleg tega pa nam omogoča še določiti omejitve, ki veljajo za določene tabele ali celo podatke v tabeli.

Sintaksa nekaterih DDL-ukazov (Oracle Corporation 2000 SQL*Plus):CREATE TABLE ime_lastnika.ime_tabele (

ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), …);

DROP TABLE ime_lastnika.ime_tabele;ALTER TABLE ime_lastnika.ime_tabele ADD(

ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), ime_stolpca podatkovni_tip(število_znakov), …);

GRANT ime_role, ime_dovoljenja TO ime_uporabnika

3.3.1.4.2Data Manipulation Language (DML) Statements

Tudi DML-ukazi (Data Manipulation Language) so del jezika SQL. To so ukazi, ki jih uporabljamo za manipulacijo podatkov. DML-ukazi so INSERT, UPDATE, DELETE in SELECT.

DML-ukazi so namenjeni vnosu podatkov v tabele, brisanju podatkov iz tabel, popravljanju podatkov v tabelah in prikazu podatkov iz tabel.

Sintaksa nekaterih DML-ukazov (Oracle Corporation 2000 SQL*Plus):SELECT ime_stolpca FROM ime_tabele;SELECT ime_stolpca FROM ime_tabele ORDER BY ime_stolpca;INSERT INTO ime_tabele(ime_stolpca,ime_stolpca …) VALUES (vrednost,vrednost …);UPDATE ime_tabele SET ime_stolpca = vrednost, ime_stolpca = vrednost …;DELETE FROM ime_tabele WHERE pogoj



3.3.1.5 Tabele (Table)

Documents

POVEZAVA SPLETNE STRANI JP LPP d.o.o. Z RELACIJSKO … · 2018. 8. 24. · UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer : organizacijska