Slovenska frančiškanska provincasv. Križa

v sodelovanju z Občino Brežice in Posavskim muzejem Brežice

Tri sToleTja

brežiških frančiškanovznanstveni simpozij

ob 350. obletnici prihoda frančiškanovv Brežice

12. - 13. junij 2009

PovZeTki

Mapa 2.indd 1 9.6.2009 8:52:29

y

Tri stoletjabrežiških frančiškanov

znanstveni simpozijob 350. obletnici prihoda frančiškanov

v Brežice

petek 12. in sobota 13. junij 2009

cBrat FrančišekBrežice 2009

Program simpozija

Petek, 12. junija 2009

10:00 Odprtje simpozija in pozdravi

10:30–12:30● p. Robert Bahčič: Red manjših bratov in Slovenska

frančiškanska provinca sv. Križa● France M. Dolinar: Cerkvene razmere na Slovenskem v času

obstoja brežiškega samostana● p. Viktor Papež: Provincialni statuti od 16. do 19. stoletja

12:30–14.30 Odmor za kosilo

14:30–16:30● Jože Škofljanec: Prvih 150 let brežiškega samostana● Matjaž Ambrožič: Življenje in dejavnosti brežiških frančiškanov

v 19. stoletju● p. Mihael S. Vovk: Brežiški frančiškani od potresa 1917 do

odhoda

16:30–17:00 Odmor

17:00–19:00● Helena Seražin: Arhitektura brežiške frančiškanske cerkve in

samostana● Barbara Murovec: Serija slik frančiškanskih svetnikov iz

brežiškega samostana● Ana Lavrič: Ikonografija sv. Antona Padovanskega

2

Sobota, 13. junija 20099:30–10:50● p. Felicijan Pevec: Knjižnica frančiškanskega samostana v

Brežicah● Matija Ogrin: Rokopisi s pridigami brežiških frančiškanov

10:50–11:10 Odmor

11:10–12:30● Matjaž Barbo: »Cantual« brežiškega frančiškanskega

samostana● Branko Šuštar: Prispevek frančiškanov k osnovnemu šolstvu v

Brežicah

12:30–14:30 Odmor za kosilo

14:30–16:30● p. Emanuel Hoško: Redovna vzgoja in izobraževanje v

brežiškem samostanu● br. Miran Špelič: Zanimivi kazusi brežiških študentov moralne

teologije● p. Edvard Kovač: Skotova teologija ljubezni in pastoralna

praksa brežiških frančiškanov

16:30–17:00 Odmor

17:00–18:20● p. Silvin Krajnc: Zaznavanje in reševanje socialnih problemov v

duhu frančiškanske karizme ● Ivanka Počkar: Brežičani v sožitju s patri

18:20–18:30 Zaključek simpozija

3

Povzetki prispevkov na simpoziju

• p. Robert BahčičRed manjših bratov in Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa

V letošnjem letu red manjših bratov praznuje 800-letnico svojega obstoja. Leta 1209 je namreč papež Inocenc III. ustno potrdil način življenja, ki mu ga je predstavil Frančišek (1181-1226) skupaj s svojimi prvimi brati. Potrditev velja za uradno ustanovitev Reda manjših bratov, ki je s tem začel svojo bogato zgodovino. Število bratov je hitro naraščalo in je bilo zato potrebno tudi pravno urediti njihovo življenje. Škof Hugolin, kasnejši papež Gregor IX., je Frančišku stal ob strani ter mu pomagal pri urejanju pravnih vprašanj. Kasneje je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil Frančiškovo vodilo, ki je v veljavi še danes.

Po smrti sv. Frančiška, umrl je v noči s 3. na 4. oktober 1226, se je začelo novo obdobje v življenju manjših bratov. Na eni strani srečamo brate, ki želijo živeti tako strogo, kakor je živel Frančišek, na drugi strani pa so bratje, ki želijo živeti manj strogo ter v samostanih in ne v samotiščih.

Tako je nastalo več skupin, ki so živele v strožjem izpolnjevanju vodila. Leta 1517 je zato papež Leon X. z bulo »Ite vos in vineam meam« red razdelil v dve veji: observante in konventuale. Leta 1525 nastane še tretja veja prvega reda in sicer kapucini.

V naslednjem obdobju je nastalo kar nekaj novih skupin; leta 1897 je papež Leon XIII. združil nekaj teh skupin ter poenotil razdelitev manjših bratov v tri veje:

• Red manjših bratov OFM,• Red manjših bratov konventualov OFMConv,• Red manjših bratov kapucinov OFMCap.

Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa je nastala iz Bosenske vikarije, ki je bila ustanovljena leta 1339. Vpad Turkov v krščanske dežele je močno spremenil podobo nastajanja provinc ter samostanov. Jožef II. je 5. februarja 1783 tedanjo bosensko-hrvaško provinco razdelil na hrvaško-primorsko in kranjsko provinco. Leta 1810 je bila z ukazom francoskega

4

generala Marmonta ustanovljena Ilirska provinca sv. Križa. Po koncu francoske okupacije je provinca ponovno prevzela naziv "hrvaško-kranjska" in ga obdržala do leta 1900, ko je bila s papeškim dekretom "Felicitate quadam" razdeljena na dve narodni provinci, hrvaško sv. Cirila in Metoda in kranjsko sv. Križa.

y• France M. Dolinar

Cerkvene razmere na Slovenskem v času obstoja brežiškega samostana

Tristo let življenja redovne skupnosti frančiškanov v Brežicah je predolga doba, da bi mogli v kratkem sestavku v celoti osvetliti celotno pestro in razgibano dogajanje na cerkvenem področju v osrednjem sloven­skem prostoru. Politično so bile slovenske dežele preko habsburških dednih dežel do začetka 19. stol. vpete v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnos­ti, od leta 1806 pa v Habsburško monarhijo. Cerkveno sta osrednji sloven­ski prostor do terezijansko-jožefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja obvladovala oglejski patriarhat in ljubljanska škofija, ob robu slovenskega nacionalnega prostora pa oglejska sufragana v Trstu in Kopru na zahodu ter salzburški sufragani v Krki (Gurk), Št. Andražu in Sekovi severno od Drave. Marija Terezija je leta 1749 ukinila oglejski patriarhat in dve leti kasneje ustanovila videmsko nadškofijo za beneški in goriško nadškofijo za habsburški del ukinjenega patriarhata. Prvi je bila kot sufraganska podrejena koprska škofija in drugi tržaška. Ljubljanska škofija je še naprej ostala neposredno podrejena Svetemu sedežu. Leta 1777 je bila na pobudo Marije Terezije ustanovljena somboteljska škofija, v katero so bili združeni prekmurski Slovenci iz györske in zagrebške škofije. Jožefinske reforme so v letih od 1782 do 1788 škofijske meje v notranjeavstrijskih deželah prilagodile okrožnim mejam, župnije prilagodile pastoralnim potrebam vernikov in ukinile, kot so se izrazili, »družbeno nekoristne« samostane.

Od 1788 do 1807 je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za jugozahodni del habsburške monarhije.

Frančiškanski samostan v Brežicah je vihro ukinjanja samostanov v drugi polovici 18. stoletja preživel. Ustanovljen je bil leta 1660 na ozemlju

5

župnije sv. Lovrenca, ki je bila leta 1331 inkorporirana kostanjeviškemu samostanu in preko njega vključena v Kostanjeviški arhidiakonat oglejskega patriarhata, oziroma goriške nadškofije. Jožefinske reforme so jo leta 1787 vključile v lavantinsko škofijo, kjer je še danes. Iz zgodovine lavantinske škofije v obravnavanem obdobju je potrebno omeniti predvsem tri datume: 1787, ko je bilo lavantinskemu škofu s sedežem v Št. Andražu dodeljeno velikovško in celjsko okrožje; 1859, ko se je škof Anton Martin Slomšek v zameno za mariborsko okrožje odpovedal velikovškemu in prenesel sedež škofije v Maribor; in 1923, ko je mariborski škof od krškega prejel v upravo 13 župnij Mežiške doline in Dravograd; od sekovskega škofa župniji Apače in Kapla ter dele župnij Cmurek in Sv. Duh na Ostrem vrhu; ter od somboteljskega škofa 20 župnij dekanij Murska Sobota in Lendava. Formalnopravno so bile te župnije dokončno vključene v lavantinsko škofijo šele leta 1964. Na zahodu pa je nova državna meja priključila Italiji politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija, celotno Goriško, Trst in Istro. Slovenske župnije na zasedenem ozemlju so si razdelile videmska, goriška, tržaška in leta 1925 ustanovljena reška škofija.

Obsežne administrativne spremembe na cerkvenem področju so bile le ena od zunanjih posledic duhovnega zorenja evropske družbe in notranjega vrenja v Cerkvi. Iz pestre palete dogajanja naj za vsako stoletje imenujem le nosilno gibanje, ki se je v različnih deželah odražalo na različne načine, svoj odmev pa našlo tudi v slovenskem prostoru.

Z vestfalskim mirom leta 1648 je bila v habsburških dednih deželah, torej tudi na ozemlju današnje Slovenije, vzpostavljena verska enotnost. Po načelu augsburškega verskega miru so si habsburški vladarji lastili pravico posegati v zunanje zadeve Cerkve. Pod krinko njene zaščite so si jo skušali v polnosti podrediti in jo v ta namen tudi omejevali v njenem delovanju. Prav odnos med Cerkvijo in državo je ena najbolj zapletenih značilnosti novoveške družbe. Ta odnos je v različnih obdobjih in v posameznih državah dobil sicer različna imena, ideje pa so si bile sorodne in so se med seboj prepletale.

17. stoletje je bilo v znamenju janzenističnega spora, imenovanega po škofu Korneliju Jansenu (1585 – 1638) iz Ypra v Belgiji. Nauk o milosti (človek se ji ne more ustaviti) in predestinaciji, kot ga je opredelil v svojem delu Augustinus (izšlo šele po njegovi smrti leta 1640), je naletel na ostro nasprotovanje jezuitov in posledično obsodbo Rima. Glavni sedež janzenistov je bil v Port Royalu pri Versaillesu. Pristaši gibanja so bili zlasti izobraženci, slovelo pa je po svoji izjemni strogosti v zakramentalni praksi. Na Slovenskem teološkega (dogmatičnega) janzenizma ne

6

poznamo. Vzdevek »janzenisti« ali »filojanzenisti« pa se je prijel dveh, po svojih interesih in delovanju popolnoma različnih skupin. V prvo sodijo pristaši reformnega katolicizma okrog ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina (1772 – 1787), v drugo pa pristaši janzenizmu sorodnega moralnega rigorizma (Jurij Japelj, Janez Debevc, Jurij Gollmayer, Matevž Ravnikar).

18. stoletje je obvladovalo razsvetljenstvo. Gre za idejno gibanje, ki je bistvo človeka videlo v razumu in skušalo kulturo in znanost osvoboditi cerkvenega varuštva. Zavzemalo se je za toleranco in verjelo v napredek človeštva, ki naj življenje postavi na razumsko naravno osnovo. Svoj začetek je imelo v Angliji (John Locke, Newton), najširši odmev je našlo v Franciji (Montesquieu, Voltaire, Rousseau), višek pa doseglo v filozofski misli Immanuela Kanta. Na političnem področju so ga uveljavili Friderik II. v Prusiji, Jožef II. v Avstriji in Katarina Velika v Rusiji (razsvetljeni absolutizem). Vidnejši predstavniki razsvetljenstva pri Slovencih so bili Valentin Vodnik, Žiga Zois in Tomaž Linhart.

Kot reakcija na proticerkveno naravnanost razsvetljenstva ter protirimsko usmerjenost francoskega galikanizma, nemškega episkopalizma in avstrijskega državnega cerkvenstva se je že od srede 18. stoletja dalje uveljavilo t.i. ultramontanistično gibanje, ki je poudarjalo tesnejšo povezanost lokalne Cerkve z rimskim papežem, njegov absolutni primat v Cerkvi in njegovo nezmotljivost. Svoj vrh je doseglo z razglasitvijo dogme o papeževi nezmotljivosti na prvem vatikanskem cerkvenem zboru leta 1870. Vidnejša predstavnika ultramontanizma v 19. stoletju sta bila J. de Maistre (Du Pape 1819) in R. F. de Lamennais (De la religion considerée dans l'ordre politique et civil, 1825). Slovenski škofje se zaradi specifičnega položaja (neposredna odvisnost od cesarja) v tej točki niso posebej izpostavljali (delna izjema je morda kritični ljubljanski škof Janez Zlatoust Pogačar, 1875 – 1884), čeprav o njihovi zvestobi rimskemu papežu ne gre dvomiti.20. stoletje so zaznamovale ideologije socializma, komunizma, fašizma in nacizma, ki so usodno zaznamovale narodno in versko podobo tudi slovenskega človeka.

y

7

• p. Viktor PapežProvincialni statuti od 16. do konca 19. stol.

Red sv. Frančiška Asiškega je v takratno obstoječo cerkveno in redov­no zakonodajo vnesel nekatere povsem nove poglede na redovno življenje in delovanje redovnikov, s tem pa je tudi neposredno vplival na novosti v cerkveni in redovni zakonodaji. IV. lateranski vesoljni cerkveni zbor (1215) je namreč prepovedal ustanavljanje novih redovnih družb poleg že obstoječih meniških in puščavniških oblik ter regularnih kanonikov. Zaradi tega je Frančiškov način življenja pri najvišji cerkveni oblasti doživljal začudenje in nezaupanje in le z veliko mero modrosti mu je papež Inocenc III. končno potrdil njegovo »forma vitae«. Dve temeljni Frančiškovi novosti v pojmovanju življenja in delovanja redovnikov sta: apostolska usmerjenost redovne ustanove; bratje niso več vezani na določen kraj in samostan, temveč so podobni apostolom, ki hodijo iz kraja v kraj in oznanjajo božjo besedo in pokoro. Redovni bratje so posvečeni v duhov­nike »sine titulo provisionis«, kar pomeni, da niso v službi škofije, temveč vesoljne Cerkve. Druga novost pa je decentralizacija redovne ustanove: Frančiškov red je razdeljen na province, ki jih sestavljajo posamezni samo­stani z gvardijanom na čelu, ti pa uživajo precejšnjo avtonomijo. Ker so bratje živeli v zelo različnih razmerah in okoljih, so morali biti prilagodljivi v načinu življenja, vedno pa v skladu z Vodilom sv. Frančiška. Ta prila­godljivost je zahtevala, da so posamezne province imele poleg Generalnih statutov ki pomenijo temeljno pravno listino ustanove, še svoje posebne t.i. provincialne statute, ki so podrobneje določevali način življenja in apostolskega delovanja bratov v konkretnih razmerah in potrebah. Redovna zakonodaja določa, da mora vsaka provinca imeti svoje statute, izdelane glede na krajevne in časovne zahteve, ki pa ne smejo biti v nasprotju z določbami Generalnih konstitucij oziroma Generalnih statutov. Provin­cialni statuti od 16. do konca 19. stoletja vsebinsko sledijo Frančiškovemu Vodilu in podrobneje določajo, kako naj bratje izpolnjujejo Vodilo.

Provincialni statuti so vedno odražali značilnosti določenega časa in okolja ter načine apostolskega delovanja bratov. Iz njih se lahko začutijo tudi težave, ki so spremljale redovno ustanovo in so jih bratje z najboljšo voljo ter z izpolnjevanjem redovnih predpisov hoteli odpraviti in ostati čim bolj zvesti Vodilu sv. Frančiška.

8

• Jože ŠkofljanecPrvih sto petdeset let brežiškega samostana

Frančiškani so prišli v Brežice na povabilo meščanov. Po vabilu, ki ga so ga Brežičani poslali konec leta 1657, so se bratje naselili v mestu leta 1659. Na zasedanju vodstva province na Trsatu je bila 10. aprila 1660 ustanovljena nova redovna hiša v Brežicah in imenovan njen predstojnik. Ob darovnicah meščanov je bila za ustanovitev samostana ter postavitev samostanskega poslopja in cerkve sv. Antona ključna podpora družine Frankopan, ki je imela takrat v lasti brežiško gospostvo in grad.

Brežiški frančiškani so bili dejavni predvsem v pastorali. Ohranjeni viri pričajo o njih kot o zaželenih pridigarjih in spovednikih ne le v mestu in bližnji okolici, pač pa na mnogo širšem področju današnjega Posavja. Kakor o tem govori izročilo, naj bi že v prvih letih po svojem prihodu tudi poučevali mestno mladino. Ob ustanovitvi mestne šole pa so frančiškani v celoti prevzeli skrb zanjo. Opozoriti velja tudi na vlogo samostanskih bratov “kirurgov”, ki so ljudem lajšali telesne nadloge. Prav delo v pastorali in šolstvu je brežiški samostan obranilo usode ukinitve v jožefinski dobi, ki ji niso ubežale številne druge redovne hiše pri nas.

Prispevek se osredotoča na razmere, ki so vplivale na prihod frančiškanov v Brežice in sorazmerno dolgo obdobje 25 let od ustanovitve redovne hiše do zaključka gradnje samostana in cerkve; na pastoralno dejavnost brežiških patrov, njihove odnose z mestnimi župniki in upravljanje brežiške župnije v zadnjih letih 18. stoletja ter vlogo samostana v provinci sv. Križa, ki ji je ta pripadal.

y

9

• Matjaž AmbrožičŽivljenje in dejavnosti brežiških frančiškanov v 19. stoletju

Brežiški frančiškani so v letih 1784-1803 upravljali župnijo, samostansko cerkev pa spremenili v »župnijsko«. Vsekakor so manjši bratje sv. Frančiška Asiškega v 19. stoletju pomembno sooblikovali brežiški vsakdan predvsem kot voditelji tamkajšnje šole. V širši okolici so bili znani kot spovedniki in duhovni pomočniki na župnijah in graščinah. Poseben privilegij pa so imeli za blagoslavljanje križevih potov, ki so jih v 19. stoletju dobile vse župnijske cerkve v okolici.

Samostansko življenje je bilo v Brežicah podobno kot v ostalih tovrstnih samostanih. Vedno znova so predstojniki morali brate pozivati k spoštovanju redovnega življenja, saj so bili nekateri izmed njih včasih kar preveč svojeglavi in so ogrožali frančiškanske ideale. Iz dokumentacije izvemo, da je bil 23. februarja 1820 po interventu lavantinskega konzis­torija odstavljen celo gvardijan p. Serafin Kodder. Spotakljivo vedenje nekaterih patrov so tudi v kasnejših letih župniki in dekani vestno prijavljali na škofijo. Vizitacijska poročila, ki so jih provinciali pošiljali v Št. Andraž, so zelo skopa in šablonska. Iz njih izvemo le nekaj pohvalnih besed na račun upoštevanja redovne discipline. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da so provinciali ob vizitacijah marsikaj zamolčali, podobno pa so ravnali tudi nekateri brežiški gvardijani.

Manjšim bratom sv. Frančiška se je v Brežicah dokaj dobro godilo, saj so jih ljudje imeli radi. Darovalce so v seznam zapisali poimensko, zraven pa so dodali tudi datum ter vrsto in količino darovanega blaga oziroma živil. Brežiški samostan je npr. leta 1809 zaradi težkih časov, ki so jih povzročili Francozi, zapadel v veliko pomanjkanje. Nekateri patri so denar obdržali zase, zato je trpela oskrba samostana. Pomanjkanje je nedvomno vplivalo tudi na poslabšanje redovne discipline.

Odkar je mestna župnija prišla nazaj od samostana, so bili frančiškani in mestni župniki večkrat v sporih. V Brežicah se je npr. leta 1821 odvijal spor med samostanom in župnikom glede nadzora nad tamkajšnjo šolo. Drugi problem je predstavljalo bogoslužje v samostanski cerkvi. Ker ga je škofijski konzistorij z odločbo omejil, je to povzročilo med patri veliko nezadovoljstvo. Decembra 1863 je med župnikom Otorepcem in samostanom ponovno nastala napetost. Tokrat zaradi tretjerednikov, nad

10

katerimi so frančiškani želeli ohraniti nadzor, župnik pa si je stvari predstavljal po svoje. Ustanovil je zvezo devic, gvardijanu pa je prepovedal sprejemati nove člane tretjega reda iz brežiške župnije.

Kronist je v letih 1875–1880 vestno beležil količino samostanskega vina in vremenske podatke, tako da o tedanjem življenju brežiških frančiš­kanov ne izvemo skoraj nič koristnega.

Frančiškani so bili v Brežicah najbolj prepoznavni kot voditelji tamkajšnje šole. Tudi na ta način so cesarju Jožefu II. dokazali svojo »kori­stnost« in s tem preprečili ukinitev brežiškega samostana. Prav iz jože­finskega obdobja imamo tudi podatke, ki delno razkrivajo njene začetke. Leta 1858 jih je iz samostanskih analov, šolskih listin in izpitnih izvlečkov zbral in v samostanski Diarium zapisal gvardijan p. Alfonz Smolič.

y• p. Mihael S. Vovk

Brežiški frančiškani od potresa 1917 do odhoda

Brežiški frančiškanski samostan in samostanska cerkev sv. Antona Padovanskega sta bila v potresu leta 1917 hudo prizadeta. Samostan je bilo potrebno postaviti popolnoma na novo, cerkev pa je bila popravljena. V dvajsetih in tridesetih letih sta bila tako samostansko poslopje kot sama cerkev deležna številnih olepšav in izboljšav.

Druga svetovna vojna in nemška okupacija pa sta prinesli začetek konca brežiški samostanski skupnosti. Med prvimi Brežičani, ki so jih Nemci izselili, so bili prav frančiškani. Že aprila leta 1941 so jih izgnali na Hrvaško, v samostanskih prostorih pa so čez nekaj mesecev uredili gimnazijo. Vojne vihre ni preživela samostanska cerkev, ki je bila v letu 1944 skoraj v celoti porušena, ostali so le še zidovi prezbiterija.

Po vojni so se skušali frančiškani vrniti v Brežice. Več leta sta v teh prizadevanjih vztrajala p. Konštantin Urankar in p. Henrik Damiš, a nova oblast si je želela vse prej kot to. Gimnazija je nadaljevala s svojim delom in končno je bil tudi samostan nacionaliziran, frančiškani pa so prevzeli v oskrbo župnijo Dobova.

Po demokratičnih spremembah je bila frančiškanom v procesu denacionalizacije priznana vrnitev premoženja, vendar ne v naravi na istem

11

mestu. Za samostan je bilo namenjeno zemljišče severovzhodno od križišča obvoznice in Bizeljske ceste. Kljub pripravljenim prostorskim dokumentom pa do vrnitve frančiškanov v mesto ni prišlo.

y• Helena Seražin

Arhitektura brežiške frančiškanske cerkve in samostana

Priprave na gradnjo samostana s cerkvijo so se začele že leta 1660, ko je pokrovitelj grof Jurij Frankopan zanj začel zbirati gradbeni material, meščani pa so frančiškanom podarili zemljišče pred mestnimi vrati. Leta 1674 je bila že zgrajena kripta pod tedaj nastajajočim prezbiterijem cerkve in verjetno vzhodno krilo samostana, vendar pa gradbena dela leta 1685 še niso bila zaključena. Ob enoladijsko cerkev z dvopolnim prezbiterijem prislonjena samostanska poslopja z notranjim dvoriščem so v začetku tridesetih let 18. stoletja dvignili za eno nadstropje, bržkone le dve desetletji pred tem pa je bila cerkvi prizidana škapulirska kapela. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so cerkev modernizirali. Po uničujočem potresu 1917 so bila samostanska poslopja delno podrta in močno prezidana, cerkev pa predelana v ustreznem neorenesančnem slogu verjetno po načrtih graškega arhitekta Hansa Hönla. Sredi dvajsetih let 20. stoletja so frančiškani nameravali samostanski kompleks razširiti, stavbna zgodovina brežiškega samostana pa se zaključi leta 1941, ko so v samostanska poslopja namestili gimnazijo, ki tam domuje še danes, oziroma leta 1942, ko je bila porušena samostanska cerkev.

y

12

• Barbara MurovecSerija slik frančiškanskih svetnikov iz brežiškega samostana

Umetnine nekdanjega frančiškanskega samostana v Brežicah danes hranijo na več lokacijah po Sloveniji, med najpomembnejši hranišči pa sodita Posavski muzej Brežice in ljubljanski frančiškanski samostan. V slednjem je tudi serija devetih baročnih slik celopostavnih redovnih svetnikov iz leta 1729. Sv. Frančiška Asiškega je naslikal Valentin Metzinger, preostalih osem oljnih podob (Bonaventura, Janez Kapistran, Ludvik Tuluški, Bernardin Sienski, Frančišek Solan, Didak iz Alkale, Paskal Bajlonski in Jakob iz Mark) pa je delo neznanega (lokalnega) slikarja. Po tipu in slogu je z njimi povezana mlajša votivna podoba sv. Antona Padovanskega z Detetom v naročju, ki jo je leta 1740 naročila dobrotnica samostana Uršula Klavdija Robida. V referatu je serija predstavljena in analizirana z umetnostnozgodovinskega vidika, predvsem v kontekstu likovne tradicije in ob primerjavah z drugimi frančiškanskimi serijami in za red značilnimi upodobitvami. Pri razmišljanju o funkciji teh slik nekdaj in danes, o njihovem hranjenju in ohranjanju, o njih kot duhovni in umetnostni dediščini odpre referentka še nekoliko širša vprašanja, na eni strani o razumevanju oziroma uporabi »moči« podobe v frančiškanskem redu ter na drugi o pomenu sv. Frančiška Asiškega in njegovih bratov za razvoj evropske likovne umetnosti.

y• Ana Lavrič

Ikonografija sv. Antona Padovanskega

Sv. Anton Padovanski (1195-1231) sodi med najbolj priljubljene krš­čanske svetnike. Njegovo češčenje je bilo sprva vezano zlasti na Italijo, od 16. stoletja dalje pa se je razširilo po vsej Cerkvi. Na Slovenskem, če izvza­memo obalno Primorsko, kjer se je svetnik zaradi italijanskega vpliva prej uveljavil, ga srečamo šele v 2. polovici 17. stoletja. Odločilna spodbuda za širjenje kulta sta bili kapela, ki mu jo je 1655 pri ljubljanskih frančiškanih

13

dal postaviti Wolf Engelbert Auersperg, in bratovščina, ki je bila tam ustanovljena 1660. Svetnik je kmalu postal tako priljubljen, da je že v nekaj desetletjih dobil pod patronat več cerkva, med njimi 1685 tudi frančiš­kansko v Brežicah, predvsem pa veliko število oltarjev in podob, ki so se v naslednjih stoletjih še pomnožili, saj je sv. Anton kot veliki »čudodelnik« in priprošnjik ostal aktualen vse do danes. Naše upodobitve se vežejo na evropske ikonografske vzorce, motivno pa so tako raznolike, da je mogoče z izbranimi primerki dobro ilustrirati obsežno svetnikovo ikonografijo, ki se je izoblikovala skozi čas.

Bogata zakladnica upodobitev sv. Antona Padovanskega so samostani in cerkve Frančiškovih redov, tj. frančiškanov, minoritov, kapucinov in klaris, saj »Il Santo« skupaj s sv. Frančiškom Asiškim sodi v njihov stalni ikonografski repertoar (vsak od naštetih moških redov si ga »lasti« na ta način, da ga upodablja v svojem habitu), največ pa jih je seveda po cerkvah in kapelah z njegovim patrocinijem. V teh srečamo zanimive slikane cikle s prizori zgodb iz svetnikovega življenja in čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo. Najimenitnejši, ki obsega kar 18 platen, je pri Sv. Antonu na Pohorju (upodobitve so delo dveh mojstrov, prvi je še anonimen, drugi je eden od Straussov), ikonografsko bogati pa sta tudi poslikani Antonovi kapeli v Šentjanžu pri Zibiki (delo J. Clausa iz sredine 18. stol.) in pri Sveti Rozaliji pri Šentjurju (delo F. Jelovška iz 1746). Od redkih motivov je npr. vredno omeniti Antona z Marijinim grbom (nekdaj pri ljubljanskih avguštincih, zdaj pri uršulinkah), Antona v uniformi španskega admirala (Zdenska vas, delo Š. Šubica iz 1861), Antonov prihod na Sicilijo, srečanje s Frančiškom in delitev t.i. Antonovih kruhkov (Ljubljana-Vič, delo J. Kleinerta iz 1915). Zanimiv je tudi motiv Priče iz pekla, ki se je pri nas transformiral v t.i. Smledniško legendo. Po cerkvah splošno razširjene podobe sv. Antona se večinoma omejujejo le na njegove običajne atribute (lilija, knjiga, Božje Dete) ali pa na najpogostejšo vizijo Deteta Jezusa (večkrat z Marijo).

y

14

• p. Felicijan PevecKnjižnica frančiškanskega samostana v Brežicah

Znanost je osmi zakrament duhovnika, pravi sv. Frančišek Saleški. To velja tudi za frančiškane, ki opravljajo pridigarsko in dušnopastirsko službo.

V devetem poglavju Vodila pravi sv. Frančišek Asiški: »Prav tako opominjam in spodbujam brate, naj bo njihovo govorjenje v pridigah dobro preudarjeno in dostojno, v korist in spodbudo ljudstva, kateremu naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo s kratkimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji.«

Tudi delovanje na šolskem področju vse do leta 1870 je pustilo sledi v brežiški samostanski knjižnici, še največ pa študij moralne teologije za mlade člane našega reda. Zdravstvena in lekarniška dejavnost naših bratov neduhovnikov zlasti br. Bernarda Winterhollerja, ki je umrl v Brežicah 2. 7. 1773 z oznako »insignis chyrurgus«. Knjige to potrjujejo.

Še nekaj cvetk za pokušino iz knjižnice frančiškanskega samostana v Brežicah, ki je po izgonu frančiškanov 1941 našla svoje police v našem samostanu pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah.- Pridige p. Roberta Caracciolusa, De timore iudiciorum Dei, natisnjena

v Benetkah leta 1474. Prvotisk ali inkunabula. Zanimiv in pričevalen je ročni vpis: »Za samostan v Brežicah nabavljena po bratu Bonaventuri Spindler.« Omenjeni, doma iz Krškega, je bil gvardijan v Brežicah, za povrh še lektor in pridigar 1678-1687.

- Concordantiae maiores Bibliae iz 1530 z vpisom »Monasterii labacensls 1666 et anno 1675 data Runam!«

- Pohlin Marko, Tu malu besedishe treh jesikov, Ljubljana 1781; in Kraynska grammatika, Ljubljana 1783 istega avtorja.V svoji Oporoki sv. Frančišek zapiše: »Napisana sveta imena in

njegove besede, ki bi jih našel kjerkoli na neprimernih krajih, hočem zbirati in prosim, naj se zbirajo ter ohranjajo na častnem kraju.«

y

15

• Matija OgrinRokopisi s pridigami brežiških frančiškanov

Pridiga ali retorska proza je bila ena najbolj razvitih in široko zastopanih zvrsti slovenskega slovstva v dobi baroka. In vendar sta v slovenski literarni zgodovini kolikor toliko predstavljena le kapucinska pridigarja Janez Krstnik Svetokriški in Rogerij Ljubljanski; že jezuit Jernej Basar ostaja v senci. O frančiškanskih pridigarjih pa ne vemo skorajda ničesar. Kapucinska pridiga ima v slovenski baročni literaturi dostojno mesto; frančiškanske pridige (v pravem pomenu) pa literarna zgodovina ne pozna. In vendar moramo predpostavljati, da so bili tudi med frančiškan­skimi retorji nekateri vešči pisatelji in spretni oblikovalci te literarne zvrsti.

Prispevek bo predstavil nekaj pridig treh frančiškanskih retorjev s konca 17. in začetka 18. stoletja, s srede in iz druge polovice 18. stoletja. To so frančiškani p. Anton Brešan (†1708), p. Evgen Lauer (†1771) in p. Adavkt Niggel (*1740, †1788). Njihove slovenske pridige so – kolikor je ohranjenih – vse ostale v rokopisih. Vsi trije so kot redovni pridigarji delovali v raznih samostanih province sv. Križa, vendar je iz rokopisov moč razbrati, da so bile vsaj nekatere njihove pridige napisane ali ponovljene tudi v Brežicah.

S previdnostjo, ki gre povsem »novim«, komaj »odkritim« besedilom, poskuša prispevek nakazati nekaj literarnih odlik njihovih pridig, zlasti motivnih, kompozicijskih in slogovnih.

y• Matjaž Barbo

»Cantual« brežiškega frančiškanskega samostana

Posamezni cerkveni redovi so v okviru svojega delovanja oblikovali specifično liturgično prakso, ki je ustrezala njihovim specifičnostim. Med temi je na področju Srednje Evrope nedvomno posebno izstopajoča praksa cerkvene glasbe frančiškanov, saj se je zlasti od 17. stoletja naprej povezovala z značilnimi lastnostmi uboštvenega reda, ki je ustvaril obsežen repertoar, ploden v najrazličnejših zvrsteh. Znotraj tega so se v 18. stoletju izraziteje izoblikovale tudi določene specifične kompozicijske značilnosti,

16

ki jih srečamo navadno prav v povezavi s frančiškanskimi samostani in ki označujejo razpoznaven slog razmeroma sklenjenega repertoarja, prek katerega se povezujejo samostani iste province, pa tudi širše. Gre za praviloma enoglasno ali dvoglasno petje s spremljavo orgel (včasih tudi s parom klarinov), pri čemer sta notirana navadno le zgornji glas in basso continuo, precej verjetno pa je v določenih primerih prihajalo ob izvedbah tudi do improviziranja ostalih dodatnih glasov. Pogosto so skladbe prinašale t.i. »korne knjige«. V njih skladatelji navadno niso navedeni, lahko pa predvidevamo, da gre za avtorje, ki so bili povezani z izvajalsko prakso na frančiškanskih korih. To dokazuje tudi razmeroma pogosta razširjenost istih del (oz. avtorjev) v širšem prostoru province oz. reda. Medtem ko je repertoar nekaterih večjih samostanov (benediktincev ali avguštincev) na tem geografskem področju zaznamoval t.i. »imperialni slog«, pa je za frančiškansko glasbeno prasko značilen slog, ki ga strokovno literatura opredeljuje z izrazom »frančiškanska maša«. Prispevek se osredotoča na vprašanje, koliko je brežiški »Cantual« tako po svoji vsebinski zasnovi kot slogovnih značilnostih vpet v karakteristični frančiškanski repertoar svojega časa.

y• Branko Šuštar

Prispevek frančiškanov k osnovnemu šolstvu v Brežicah

Povezanost frančiškanov s šolstvom je bila pri nas bolj vidna od konca 18. stoletja, zlasti pa v 19. stoletju vse do vzpostavitve novih odnosov med Cerkvijo in avstrijsko državo ter tretjega osnovnošolskega zakona v letih 1868 do 1870. Frančiškani Hrvaško-kranjske province sv. Križa, ki je večji del 19. stoletja obsegala dvanajst samostanov na Kranjskem, Primorskem, Hrvaškem in Štajerskem, so poučevali na treh gimnazijah in na sedmih osnovnih šolah – treh glavnih šolah (te so z nemškim poukom omogočale tudi nadaljnje šolanje) in na štirih trivialkah. Od kakšnih 200 frančiš­kanskih redovnikov je okoli leta 1830 delovala ena petina na šolskem področju, ali kar polovica redovnih duhovnikov, nekateri patri pa so bili že upokojeni učitelji. V Brežicah so frančiškani delovali od srede 17. stoletja

17

in sodelovali tudi pri poučevanju dečkov (samostanska šola se omenja 1668). Po terezijansko-jožefinskih šolskih reformah, ki so 1774 uvedle ob­vezno osnovno šolo, so od 1781 skrbeli v Brežicah za javno osnovno šolo z dvema učiteljema in katehetom. Mestna šola v Brežicah je imela leta 1784 tri razrede in 110 šolarjev, ki sta jih poučevala dva frančiškana, leto zatem - ko je bilo 118 učenk in učencev, pa so bili učitelji trije frančiškani. Svoje znanje verouka v dveh jezikih, slovenskega in nemškega branja in pisanja, pa tudi računanja so učenci predstavili prvič na »javni skušnji« 10. 9. 1784 kar v 'viteški dvorani' brežiškega gradu grofov Attems. Leto pozneje je bilo najboljših 41 učencev brežiške mestne šole tudi po večkrat zapisanih v 'zlato knjigo', 24 med njimi pa je »zaradi pobožnosti in posebne pridnosti« ter napredka tudi prejelo šolske nagrade: v pripravljalnem in v I. razredu sta bili najboljši prav učenki. Dokler so frančiškani v letih 1786 do 1804 vodili tudi brežiško mestno župnijo, so skrbeli tako za poučevanje kot za vodstvo šole, zatem je v skladu s šolsko zakonodajo šolo nadzoroval župnik. Župnik Ignac Fuchs je prizadevno poskrbel za gradnjo potrebnega šolskega poslopja 1820/21, v njem pa so poučevali redovniki in tudi prvi svetni učitelj. Učencev je bilo okoli 135, od srede 19. stoletja med 160 in 179, leta 1867 že 193, a je bil šolski obisk komaj polovičen. Leta 1843 sta na šoli v Brežicah poučevala dva frančiškanska redovnika in župnijski kaplan »pod nadzorstvom tukajšnjega župnijskega urada«. To šolo so tedaj obiskovali otroci iz mesta in bližnje okolice, preden so dobili svoje šole, pa so prihajali v šolo v Brežice tudi nekateri učenci iz bolj oddaljenih krajev. Brežiška šola je bila trirazredna (razen 1790-1829, ko sta bila razreda le dva), sredi 19. stoletja pa je bila s štirimi razredi: od 1846 je imel prvi razred tako nižji in višji oddelek. Tedaj so bili leta 1855 med 15 redovniki v brežiškem samostanu tudi štirje učitelji. Leta 1858 je postala župnijska glavna šola štirirazredna: v četrtem razredu je učil svetni učitelj, v prvih treh patri frančiškani, katehet pa je bil mestni kaplan. Podobno je bilo leta 1863, ko je Mestno župnijsko glavno šolo obiskovalo 186 šolarjev v vsakdanji šoli in 45 v nedeljski šoli. O neutrudni pridnosti in vnemi frančiškanov za šolski pouk pričajo tudi pohvale oblasti že konec 18. stoletja, tudi kasneje je bilo delovanje nekaterih patrov pohvaljeno kot »uspešno in hvalevredno«, do kakšnih pa so bili zapisi tudi bolj kritični. Ko so se uveljavila nova razmerja med državo in Cerkvijo, so 1870 tudi na gimnaziji v Novem mestu namesto frančiškanskih patrov prevzeli poučevanje svetni profesorji. Konec leta 1870 je štajerski deželni šolski svet razpisal učiteljska mesta na štirirazredni ljudski šoli v Brežicah in šolski pouk so 1871 prevzeli svetni učitelji. Frančiškani se svoji nekdaj

18

tako razviti šolski dejavnosti niso zlahka odpovedovali. Z učiteljevanjem so redovniki lahko nadaljevali le ponekod: na deški ljudski šoli v Kamniku še do leta 1882, v Novem mestu do 1918, na osnovni šoli v Nazarjah, ki je najdlje ohranjala spomin na nekdanjo vključenost frančiškanskih redovnikov v šolsko dejavnost, pa kar do vojne leta 1941.

y• p. Emanuel Hoško

Redovna vzgoja in izobraževanje v brežiškem samostanu

Frančiškani province sv. Križa so že ob koncu 16. stoletja imeli prve šole, namenjene izobraževanju svojega naraščaja. Do konca 17. stoletja se je razvil celoten sistem vzgoje in izobraževanja, ki je omogočal članom province pridobitev potrebnih znanj za opravljanje pastoralne službe.

V skladu z Vodilom, ki ga je oblikoval sv. Frančišek, je moral novic, kandidat za vstop v red, preživeti leto dni preizkušnje. To obdobje se je imenovalo noviciat, enako kot tudi tisti del samostanskega poslopja, v kate­rem so živeli novici skupaj s svojim magistrom. Samostan, v katerem je deloval noviciat, je moral zagotavljati visoko raven redovne discipline, da so mogli biti člani samostanske družine novicem zgled. Brežiški samostan je prvič gostil noviciat v letu 1777, a je že štiri leta kasneje svetna oblast prepovedala sprejemanje kandidatov za vstop v red, s tem pa je ugasnil tudi noviciat. V 19. in 20. stoletju se je noviciat ponovno vrnil v Brežice.

Še pred noviciatom pa je brežiški samostan gostil študij moralne teologije. Ta je bil namenjen tistim frančiškanskim bratom, ki so se uspo­sabljali za službo spovednikov. Študij je temeljil predvsem na študiju posa­meznih primerov iz moralne teologije – kazuistiki. Po povečanju samo­stanske stavbe v začetku tridesetih let 18. stoletja se je v letu 1733 študij moralne teologije preselil iz samoborskega v brežiški samostan. Tu je nato deloval z izjemo treh let vse do ukinitve redovnega šolstva v terezijanski dobi. Po obnovitvi redovnega študija v 19. stoletju je samostan v Brežicah ponovno več let gostil študente moralne teologije in njihove lektorje.

19

• br. Miran ŠpeličZanimivi kazusi brežiških študentov moralne teologije

Med knjigami, ki so bile prepeljane iz Brežic k Sveti Trojici je tudi nekaj šolskih rokopisov, priprav na predavanja. Besedila so seveda sočasna s predavanji samimi, ki so se odvijala v 18. in 19. stoletju in so, kot je bila tedaj navada, v latinskem jeziku, povzeta po mnogo obsežnejših delih kla­sičnih avtorjev, ki so navajani kot avtoritete. V bistvu gre za nekakšna skripta, po katerih so si med lectio bratje-študentje delali lastne zapiske.

Med 13 zvezki je še posebej zanimiv tisti, ki obravnava spovedovanje, saj po nauku tridentinskega koncila (1545-63), na katerega se pogosto sklicuje, in avtoritet moralne teologije uvaja brate v spovedovanje z razlago samega zakramenta in seveda njegove materije, to je grehov. Prispevek obravnava nekaj zanimivih primerov (kazusov) in zanimiv vstavek v knjižni blok.

y• p. Edvard Kovač

Skotova teologija ljubezni in pastoralna praksa brežiških frančiškanov

Kakor pričajo kronike in druga poročila, so veljali brežiški frančiškani za dobre pridigarje in zelo priljubljene spovednike. Njihova pastoralna praksa pa je bila utemeljena na redovnem izročilu, ki je izhajalo in teološke misli velikih frančiškanskih učiteljev.

Eden takšnih mislecev je bil Janez Duns Skot, ki je razvijal in izpopolnil teologijo ljubezni svetega Bonaventura: resnico moramo najprej ljubiti, da bi jo lahko spoznali. V tem smislu so tudi brežiški patri pridigali najprej o Božji ljubezni, v luči katere tudi življenje dobiva svoj smisel in pod navdihom katere sprejemamo svoje poslanstvo. To poslanstvo pa razkriva krščansko izvoljenost in enkratnost vsake posamične osebe. Tukaj pride do izraza Skotov pojem “totosti” (haecceitas), ki izraža osebo v njeni največji konkretnosti. Od tod tudi razumevanje brežiških sinov svetega Frančiška za čisto konkretne težave vsakega človeka.

20

• p. Silvin KrajncZaznavanje in reševanje socialnih problemov v duhu frančiškanske karizme(Socialna misel in delovanje bratov p. Angelika in p. Romana Tominca)

Frančiškovi bratje so bili od ustanovitve reda dalje občutljivi za družbeno dogajanje in so s konkretnimi dejavnostmi skušali blažiti revščino, pomagati ljudem v stiski, skrbeti za ljudi z roba družbe in so si močno prizadevali za človekove pravice. V Sloveniji sta v 20. stoletju po svoji socialni in duhovni občutljivosti za stiske malega človeka izstopala brata p. Angelik (1892-1961) in p. Roman Tominec (1900-1991).

Oba sta vstopila v frančiškanski red pri petnajstih letih in svoje leto prvega oblikovanja v redovnem življenju preživela v samostanu v Brežicah.

P. Angelik se je pojavil v slovenski stvarnosti kot borec za socialno pravičnost, ko je začel leta 1922 objavljati svoje članke v novoustanovljeni reviji Socialna misel (SM). Kot duhovni sin sv. Frančiška Asiškega je predstavil svoje poglede na socialna vprašanja ob liku ustanovitelja frančiškanskega reda, saj ga je njegovo slog življenja kot frančiškana še posebno nagovarjal in vznemirjal. Frančiškova odločitev za uboštvo je prerasla v uboštveno gibanje.

Zavzemal se je za manjše (minores), iskal poti sprave med sprtimi, se boril za pravice tlačanov, nemeščanov, tujcev. Z ustanovitvijo tretjega reda, ki je bil namenjen v svetu živečim ljudem, je močno posegel v odnose med mestnimi državami. Frančiškovo pot so utrdili in poglobili frančiškanski misleci Bonaventura, Anton Padovanski, Janez Duns Skot in drugi.

P. Angelik opozarja, da ni dovolj, če poskrbimo za človekove duhovne potrebe, poskrbeti je potrebno za človeka v vseh njegovih razsežnostih. Lep primer lajšanja socialne stiske so posojilnice ali tako imenovani montes pietatis, ki so v času, ko so drugi zahtevali 50% obresti in več, delovale z 8%.

P. Angelik je iz latinščine prevedel socialno okrožnico Rerum novarum in jo izdal skupaj z obširnim komentarjem, v katerem je razvijal katoliški socialni nauk »v smislu reformističnega socializma in s poudarjanjem katoliškega etosa«. Bil je tudi idejni vodja Jugoslovanske strokovne zveze in predavatelj na Krekovi socialni šoli.

21

Oba Tominca sta imela izostren čut za potrebe socialno šibkih ljudi. Za tretjerednike sta ustanovila podporni sklad Pax et bonum in društvo Ora et labora. Aktivno sta sodelovala pri Vincencijevih in Elizabetinih konferencah, pri načrtovanju in gradnji župnijske dvorane in serafinskega kolegija v Ljubljani nista pozabila na kuhinjo za uboge, kopalnico in šivalnico za brezdomce.

Svoj čut za človeka v stiski sta pokazala tudi v službi kurata v jetnišnici, ki sta jo opravljala 14 let, ko sta bila naposled tudi sama leta 1944 zaprta in nato konfinirana. Ko so p. Angelika po vojni vprašali, če je prejel za svoje delo kakšno odlikovanje, je odgovoril, da nima nobenega odlikovanja in nikakršne želje po njem. In še dodal: »Storil sem samo svojo dolžnost kot Slovenec in katoličan.«

Njuno socialno in karitativno delo je bilo po vojni nasilno pretrgano, vendar ni nikoli usahnilo. Še vedno so ju oblegali brezdomci, socialno šibki in mnogokrat od oblasti preganjani in za vsakega sta imela dobro besedo, materialno pomoč, če jo je kdo potreboval, in seveda besedo poguma, ki sta jo črpala iz evangelija.

y• Ivanka Počkar

Brežičani v sožitju s patri

Maš in drugih verskih obredov v brežiški samostanski cerkvi so se udeleževali tako meščani kot tudi prebivalci iz vasi v okolici Brežic, zlasti severno od mesta. Prav tako kot so se meščani odločali za obiskovanje župnijske ali frančiškanske cerkve, so si tudi okoliški prebivalci izbrali eno ali drugo, včasih tudi katero tretjo cerkev. Nemalokrat so člani iste družine obiskovali maše v različnih cerkvah, zelo pogosto ob različnih urah. Razlog za zelo številčno udeležbo pri zornicah – prvi jutranji maši ob peti uri v cerkvi sv. Antona Padovanskega, t.j. v frančiškanski cerkvi, je bil zlasti ta, da so se kmečki ljudje po maši in nakupu govedine v bližnji Deržičevi mesnici hitreje vrnili domov k nujnim kmečkim opravilom in pripravi nedeljskega kosila. Kot vzroke za prednost obiskovanja frančiškanske cerkve pred župnijsko in drugimi so predvojni brežiški verniki najpogosteje navajali izredno priljubljenost brežiških patrov in frančiškanske cerkve,

22

prijazno počutje v njej, občutenje cerkve kot svetle stavbe z lepo notranjo opremo in kipom priljubljenega svetnika pri vhodu, kratke maše, dobre pridige, zaprte spovednice, zgodnjo mašo ob peti uri zjutraj, pozimi ogrevano cerkev, ob božiču jaslice z velikim, v belo svilo oblečenim Detetom, najbližjo cerkev po oddaljenosti s severa in še kaj. Številni so prihajali peš tudi po uro daleč in pot povezovali z družabnostnim pomenkom, premožnejši so se pripeljali s kolesljem ali kočijo in s tem še navzven skozi imetje izražali svoj stan.

Sedežni red v cerkvi je bil takšen – in pri tem frančiškanska cerkev v Brežicah ni bila izjema –, da so manj bogati in siromašni brez pripomb in prigovarjanja sedeli zadaj, v sredini, ob straneh ali da so pogosto tudi stali. Bogatejši udeleženci verskih obredov so sedeli najbližje glavnemu oltarju, med njimi grof Attems, katerega hlapec je prav tako smel sedeti spredaj poleg njega, čeprav na priklopnem sedežu. Med obema svetovnima vojnama so bili gmotno najbolje stoječi meščani zdravniki, notarji, advokati, nekateri uradniki, gostilničarji in obrtniki. Za sedeže bliže oltarja so plačevali največ. Nekoliko dlje, vendar v prvih klopeh, so sedeli najpremožnejši kmetje, v sredini in zadaj so sedeli ostali, veliko jih je stalo, ker niti niso zmogli plačila sedežev. Podoben sedežni red je veljal v obeh cerkvah ne glede na to, da so bila merila v frančiškanski cerkvi oz. pri patrih v nekaterih zadevah nekoliko bolj ohlapna.

Na priljubljenost frančiškanske cerkve je kazalo tudi pogosto poime­novanje novorojencev – Antonov in Antonij –, nemalokrat izpričano kot ime otrok »prav po farnem patronu«, opremljanje domov z nabožnimi po­dobami, pogosto s sliko ali kipcem Antona Padovanskega, ki je bil poleg Marije med najbolj priljubljenimi svetniki. Sv. Antona so na neki način počastili tudi z vsakoletnim Antonovim sejmom, ko so stojnice z blagom razpostavili med frančiškansko in Rokovo cerkvijo, enakovredno pa so med sejmom na Lovrenčevo stale v bližini župnijske cerkve sv. Lovrenca.

Iz ustnih virov so izpričani prijateljski medsebojni odnosi med prebivalci samostana in prebivalci mesta ter vasi. Kmečka gospodarstva so pomenila tako meščanom kot patrom zaledje, potrebno za preživetje. Dvakrat letno so patri pobirali bero, prvič pšenico, ječmen, ajdo in svinjske krače, drugič vinski mošt. Nabrano so hranili pri večjemu kmetu, ki jim je po končani beri vse pripeljal v samostan. Čeprav so se patri precej preživ­ljali s pridelki iz svojega lastnega gospodarstva (zelenjavni in cvetni vrt, vzgoja in prodaja sadik, sadovnjak, čebelnjak, svinjaki, krave), so s podar­jenimi živili dnevno poskrbeli še za številne berače in siromake, delili so jim kuhane obroke in v samostanu pečen ajdov kruh. V zvezi z gospodar­

23

stvom so med ljudmi večkrat omenjeni gvardijani in patri, ki so radi tako sprejemali kot dajali nasvete in delili izkušnje z domačim prebivalstvom.

Med prvimi so bili izgnani, ko so jih 18. aprila 1941 naložili na kamion in odpeljali do hrvaške meje s svarilom, naj se ne vračajo. S prebivalci Brežic, svojimi sosedi in prijatelji so si nenazadnje delili izgnanstvo, čeprav so bili ti odpeljani pol leta kasneje in v druge kraje. Prebivalci so se večinoma vrnili, frančiškani so poskusili, a jim ni bilo dovoljeno ostati. Porušena cerkev in odtujena vsebina, izbris samostanske namembnosti preostalih stavb, podrtje posesti, samostanskega zidu in kostanjevega drevoreda, pa nato pogled na današnje stanje prostora kličejo vsaj k dostojnemu pomniku neprekinjenega 282-letnega delovanja frančiškanov v sožitju z domačimi prebivalci in 350-letnice prihoda frančiškanov v Brežice. Na mestu nekdanje frančiškanske cerkve namreč vsaj 40 let stoji zdaj že več let zanemarjen, neugleden kiosk (postavljen z gradbenim dovoljenjem), ki ni uspel nikoli v nobeni od svojih vsebin. Prav to mesto kliče po pomniku na padlo vojno in povojno žrtev – »kloštrsko cerkev«.

yOBELEŽITEV 350. OBLETNICE PRIIHODA FRANČIŠKANOV V BREŽICE

IN USTANOVITVE SAMOSTANA

Častni odborMajda Širca, ministrica za kulturo

msgr. Anton Stres, mariborski nadškof pomočnikIvan Molan, župan Brežic

Milan Kšela, župnik v BrežicahUroš Škof, ravnatelj Gimnazije Brežice

Karel Filipčič, predsednik Društva za oživitev Brežic

Krovni odborPredsednik: p. Viktor Papež, provincialni minister

Člani: Silvester Gaberšček, Lavra Kreačič, Peter Kovačič, p. Boris J. Markež, Barbara Murovec, p. Felicijan Pevec, Jože Škofljanec, Tomaž Teropšič

Organizacijski odbor simpozijaBarbara Murovec, Jože Škofljanec, br. Miran Špelič

24

Frančiškani so se naselili v Brežicah leta 1659 na povabilo meščanov in ob podpori Jurija grofa Frankopana. Redovna hiša je bila ustanovljena 10. aprila 1660, leta 1685 pa je bila zaključenatudi gradnja samostanske cerkve sv. Antona Padovanskega. Pri dušnopastirskem delu so se brežiški frančiškani odlikovali kot spovedniki in pridigarji. Več desetletij so bili kaplani v Brežicah, nekaj časa so celo upravljali brežiško župnijo.Ob tem so bili samostanski bratje aktivni tudi na šolskem področju. V mestni šoli so delovali do konca 60. let 19. stoletja. V 18. in 19. stoletju je v samostanu potekal tudi redovni študij moralne teolo-gije za redovnike, ki so se pripravljali na duhovniško posvečenje. Samostan je tako hranil bogato knjižnico. Cerkev in samostan so krasila številna umetni-ška dela, med katerimi so tudi najzgodnejše slike Valentina Metzingerja.Po brežiškem potresu 1917 je bila na novo postavljena samostanska stavba in prenovljena cerkev, leta 1941 pa je nemški okupator med prvimi iz Brežic izgnal prav Frančiškove brate in v prostorih samostana ustanovil gimnazijo. Po koncu vojne so frančiškani skušali obuditi redovno žvljenje v mestu, a so bila njihova prizadevanje neuspešna.

Izvedbo simpozija so omogočili:

c

Mapa 2.indd 4 9.6.2009 8:52:30