Predstavitveni dokument, ki je del poročil Republike Slovenije pogodbenim

telesom Združenih narodov o človekovih pravicah

20. avgust 2014

2

Kazalo

Poglavje Stran

I. Splošne informacije o državi ........................................................... 4

A. Demografske, ekonomske, socialne in kulturne značilnosti ................................................ 4

B. Ustavna, politična in pravna ureditev države ..................................................................... 32

C. Članstvo v Evropski uniji ................................................................................................... 38

II. Splošni pravni okvir, v katerem se uveljavljajo in varujejo

človekove pravice ............................................................................ 38

A. Pravni okvir za zaščito človekovih pravic na državni ravni ............................................... 38

B. Mednarodne pogodbe ......................................................................................................... 47

C. Promocija in varstvo človekovih pravic ............................................................................. 49

D. Potek poročanja na državni ravni ....................................................................................... 76

III. Informacije o nediskriminaciji in u činkovitih pravnih sredstvih

.......................................................................................................... 77

A. Enakost spolov in boj proti diskriminaciji na podlagi spola .............................................. 77

B. Odprava diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti .................................................... 80

C. Varstvo pravic narodnih in drugih etničnih skupnosti ....................................................... 82

D. Varstvo otrokovih pravic .................................................................................................... 86

E. Pacientove pravice .............................................................................................................. 88

F. Pravice invalidov ................................................................................................................ 89

G. Nediskriminacija in pravice starejših ................................................................................. 90

H. Pravice tujcev, prosilcev za azil in delavcev migrantov .................................................... 93

I. Izbrisani (osebe, ki so bile po osamosvojitvi Slovenije prenesene iz evidence stalnega prebivalstva Slovenije v evidenco tujcev) .................................................................................. 95

3

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

BDP bruto domači proizvod

CNVOS Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij

EKČP Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

ESČP Evropsko sodišče za človekove pravice

ESS Evropski socialni sklad

EU Evropska unija

EUR evro

KZ Kazenski zakonik

OZN Organizacija združenih narodov

RS Republika Slovenija

SE Svet Evrope

SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

SURS Statistični urad Republike Slovenije

UMAR Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj

UPP univerzalni periodični pregled

ZDIJZ Zakon o dostopu do informacij javnega značaja

ZDR Zakon o delovnih razmerjih

ZIMI Zakon o izenačevanju možnosti invalidov

ZNPPol Zakon o nalogah in pooblastilih policije

ZPŠOIRSP Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega

prebivalstva

ZRIPS Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti

ZUNEO Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja

ZUSDDD Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v

Sloveniji

ZUTD Zakon o urejanju trga dela

ZVOP Zakon o varstvu osebnih podatkov

ZVZD Zakon o varnosti in zdravju pri delu

4

I. Splošne informacije o državi

A. Demografske, ekonomske, socialne in kulturne značilnosti

1. Splošni okvir

1. Republika Slovenija je parlamentarna demokratična republika, ki je postala

samostojna država po razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije leta 1991.

2. Svoje strateške razvojne in varnostne interese neposredno po osamosvojitvi je

Republika Slovenija uresničila z včlanitvijo v vrsto mednarodnih in regionalnih organizacij:

Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (marec 1992), Organizacijo združenih

narodov (maj 1992), Svet Evrope (maj 1993), Organizacijo severnoatlantske pogodbe

(marec 2004) in Evropsko unijo (maj 2004).

3. Država obsega približno 20,300 km2 in na severu meji na Avstrijo, na zahodu na

Italijo, na jugu in vzhodu na Hrvaško ter na vzhodu na Madžarsko. Slovenska obala

Jadranskega morja je dolga približno 47 km. Najvišja točka Slovenije je Triglav, gora v

Julijskih Alpah z 2864 metri nadmorske višine. Triglav je simbol naše države in je tudi v

njenem grbu.

4. Uradni jezik je slovenščina, v občinah, v katerih živita italijanska ali madžarska

narodna skupnost, pa tudi italijanščina ali madžarščina.

5. Prestolnica Republike Slovenije je Ljubljana, ki je geografsko, kulturno,

znanstveno, ekonomsko, politično in administrativno središče države.

5

6. Uradna valuta v Republiki Sloveniji je evro, ki je 1. januarja 2007 nadomestil

slovenski tolar kot zakonito plačilno sredstvo.

7. Slovenija je v mnogih naravnih in družbenih pogledih kontaktna ali tranzitna

država. Je stična točka štirih jezikovno-kulturnih regij: slovanske, germanske, romanske in

ugrofinske (madžarske). Prav tako se tu stikajo in prepletajo štiri velike naravne enote:

Alpe, Dinarsko gorovje, Panonska kotlina in Sredozemlje. Kamninska, reliefna in podnebna

pestrost ter medsebojni vplivi omogočajo tudi izjemno talno in biotsko raznovrstnost.

8. Slovenija ima zmerno toplo podnebje, ki pa je, skladno z geografsko pestrostjo,

prav tako zelo raznovrstno. Nad slovenskim ozemljem se stikajo vplivi sredozemskega

podnebja, ki je značilno za obalni del države, celinskega podnebja, značilnega za njen

osrednji del in panonski svet na vzhodu, ter alpskega podnebja na njenem severozahodu.

9. Slovenija je dežela gozdov, ki prekrivajo 12.114,1 km2, kar je 59,8 % celotne

površine države. V njih raste 950 rastlinskih vrst, od tega 71 drevesnih vrst. Gozd je dom 95

vrstam ptic, 70 vrstam sesalcev, 17 vrstam dvoživk in 10 vrstam plazilcev. Slovenski

gozdovi porabijo letno okoli 7,5 milijona ton ogljikovega dioksida, katerega del se veže v

les, in proizvedejo okoli 5,5 milijona ton kisika. Torej so pomemben ponor ogljikovega

dioksida v svetovnem merilu.

10. V Sloveniji je po naravovarstveni zakonodaji zaščitenega približno 8 % ozemlja.

Največje območje zavzema Triglavski narodni park (83.807 ha). Pestra geološka zgradba,

razgibanost v reliefu (od morske gladine do 2864 m nadmorske višine) in razprostranjenost

na štirih biogeografskih območjih so omogočile bogastvo rastlinskih in živalskih vrst.

2. Sestava prebivalstva

11. 1. januarja 2013 je imela Slovenija 2.058.821 prebivalcev (1.019.061 moških in

1.039.760 žensk). Na enem kvadratnem kilometru površine živi približno 101 prebivalec.

6

12. Število prebivalcev Slovenije se je od leta 1991 povečalo za 2,9 %, od leta 2009

pa za 1,3 %. Osnovni vzrok za večje število prebivalcev v tem obdobju je bilo priseljevanje,

saj je selitveni prirast v obdobju 2003–2012 znašal 65.000 oseb, naravni prirast pa le 15.000

oseb.

Preglednica 1: Starostna in spolna sestava prebivalstva, Slovenija, 1. januar 1991–2013

SPOL Starost 1991 2000 2009 2010 2011 2012 2013

Skupaj SKUPAJ 1.999.945 1.987.755 2.032.362 2.046.976 2.050.189 2.055.496 2.058.821

0–14 let 411.072 320.374 284.054 287.275 290.853 294.149 298.095

15–64 let 1.372.530 1.391.981 1.414.279 1.421.436 1.420.392 1.416.347 1.408.581

65 in več

let 216.343 275.400 334.029 338.265 338.944 345.000 352.145

Moški SKUPAJ 970.229 970.812 1.003.945 1.014.107 1.014.563 1.016.731 1.019.061

0–14 let 211.000 164.437 145.974 147.808 149.702 151.314 153.462

15–64 let 684.333 705.782 727.258 732.992 730.685 727.951 723.921

65 + let 74.896 100.593 130.713 133.307 134.176 137.466 141.678

Ženske SKUPAJ 1.029.716 1.016.943 1.028.417 1.032.869 1.035.626 1.038.765 1.039.760

0–14 let 200.072 155.937 138.080 139.467 141.151 142.835 144.633

15–64 let 688.197 686.199 687.021 688.444 689.707 688.396 684.660

65 in več

let 141.447 174.807 203.316 204.958 204.768 207.534 210.467

Vir: Statistični urad RS (v nadaljevanju SURS).

13. Povprečna starost prebivalstva se je od leta 1991 povišala za 6,2 leta. Delež

starejšega prebivalstva se je povečal za 6,3 odstotne točke, delež otrok (0–14 let) pa se je

znižal za 6,1 odstotne točke, a se je v zadnjih petih letih povečal za 0,5 odstotne točke.

Preglednica 2: Kazalniki starostne sestave prebivalstva, Slovenija, 1. januar 1991-2013

1991 2000 2009 2010 2011 2012 2013

Povprečna starost (leta) 35,9 38,6 41,3 41,4 41,7 41,9 42,1

Delež prebivalcev, starih 0–14 let (%) 20,6 16,1 14,0 14,0 14,2 14,3 14,5

Delež prebivalcev, starih 15–64 let (%) 68,6 70,0 69,6 69,4 69,3 68,9 68,4

Delež prebivalcev, starih 65 let ali več (%) 10,8 13,9 16,4 16,5 16,5 16,8 17,1

Vir: SURS.

7

14. Tuji državljani so 1. januarja 2013 predstavljali 4,4 % vseh prebivalcev Slovenije.

Od leta 1995 se je njihov delež med prebivalci povečal za 2,1 odstotne točke. Med tujimi

državljani v Sloveniji izrazito prevladujejo moški, a delež žensk se v zadnjih letih krepi.

Povečanje števila tujih državljanov med prebivalci Slovenije je predvsem posledica

priseljevanja.

Preglednica 3: Prebivalci s tujim državljanstvom, Slovenija, 1. januar 2009–2013

2009 2010 2011 2012 2013

SKUPAJ 70.723 82.316 82.746 85.555 91.385

Moški 52.083 60.156 58.697 59.214 62.121

Ženske 18.640 22.160 24.049 26.341 29.264

Vir: SURS.

15. Na mestnih območjih živi približno polovica prebivalcev Slovenije. Ta delež je že

vrsto let nespremenjen.

3. Projekcije prebivalstva

16. Prebivalstvo Slovenije se bo glede na podatke projekcij EUROPOP 2010 precej

hitro povečevalo do približno leta 2025 (na okrog 2.155.000), nato pa bo začelo počasi

padati. 1. januarja 2060 bo imela Slovenija 2.057.964 prebivalcev, kar je 0,5 % več kot v

začetnem letu projekcij (2010).

17. Predvideva se, da se bo v letu 2060 v Slovenijo priselilo 3.817 več prebivalcev,

kot se jih bo iz nje odselilo, ter da se bo celotna stopnja rodnosti enakomerno dvigovala in

leta 2060 dosegla vrednost 1,65. Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu se bo daljšalo in

dečki, rojeni v Sloveniji leta 2060, bodo živeli 84 let, deklice pa skoraj 89 let.

18. Zelo pomembno se bo spremenila starostna sestava prebivalstva Slovenije. Delež

otrok (mlajših od 15 let) se bo približno 10 let še nekoliko zviševal, nato pa bo začel

upadati. Leta 2060 bo od 100 delovno sposobnih prebivalcev (stari 15 do 64 let) odvisnih

skoraj 58 starejših in 25 otrok (2010: 24 oz. 20).

8

Preglednica 4: Prebivalstvo Slovenije po projekcijah prebivalstva EUROPOP 2010, 2010–2060

Število

prebivalcev

Prebivalci,

stari 0–14 let

(%) 1)

Prebivalci, stari

15–64 let (%)1)

Prebivalci, stari

65 let ali več

(%) 1)

Prebivalci,

stari 80 let ali

več

(%)

Koeficient

starostne

odvisnosti

starejših (%)

2010 2.046.976 14,0 69,4 16,5 3,9 23,8

2015 2.106.182 14,7 67,8 17,5 4,7 25,8

2020 2.142.217 15,2 65,0 19,8 5,2 30,4

2025 2.154.934 14,7 63,3 22,0 5,7 34,8

2030 2.154.609 13,7 62,2 24,2 6,3 38,8

2035 2.148.629 12,9 61,0 26,1 7,9 42,7

2040 2.141.070 12,9 59,6 27,5 9,2 46,1

2045 2.131.661 13,4 57,4 29,2 10,2 50,8

2050 2.114.985 13,9 55,5 30,6 10,9 55,0

2055 2.089.905 13,9 54,5 31,5 11,6 57,8

2060 2.057.964 13,7 54,8 31,6 12,7 57,6

Vir: Eurostat.

1) Zaradi zaokroževanja vsota deležev prebivalcev po velikih starostnih skupinah ni vedno enaka 100,0 %.

4. Rodnost

19. Rodnost se v Sloveniji že več kot 100 let znižuje, še posebno po letu 1980; v letu

1992 je število živorojenih otrok padlo pod 20.000. Najmanj otrok se je rodilo leta 2003

(17.321), nato pa je število rojstev začelo počasi naraščati na 21.938 otrok v letu 2012.

Vzrok za povečano število rojstev v zadnjih letih je delno povezan s starostno sestavo

prebivalstva, delno pa s prelaganjem odločitve za otroka na poznejši čas. Generacije žensk,

ki so stare od 25 do 35 let, tj. v letih, ko najbolj množično rojevajo, so številčno še močne.

Postopoma pa lahko pričakujemo, da se bo začelo število teh žensk zniževati in število

rojstev bo začelo predvidoma spet upadati. V zadnjem času so ženske v Sloveniji, ko rodijo,

v povprečju štiri leta starejše od žensk, ki so rojevale v začetku devetdesetih.

9

20. Povprečna starost žensk, ki so rodile v letu 2012, je bila 30,5 leta, povprečna

starost tistih, ki so v letu 2012 prvič postale matere, pa 28,9 leta. Odlaganje materinstva se

torej še ni ustavilo, saj smo v letu 2012 znova zaznali nove najvišje povprečne starosti

mater ob rojstvu otrok po drugi svetovni vojni.

21. Od vseh žensk, ki so rodile v letu 2012, jih je bila več kot polovica (54 %) starih

30 ali več let, pred 20 leti (1991) pa le 21 %. Od leta 1991 do leta 2012 se je delež žensk, ki

so rodile in so bile mlajše 25 letih, zmanjšal s 45 % na 13 %.

22. V zadnjih desetletjih so tudi moški, ko se odločajo za očetovstvo, vse starejši.

Povprečna starost očeta se je v zadnjih dveh desetletjih dvignila za skoraj 4 leta, na 33,2 leta

(v letu 2012).

23. Število novorojenih otrok v Sloveniji se sicer po letu 2003 počasi povečuje, kljub

temu pa imajo ženske danes manj otrok kakor pred desetletji. Celotna stopnja rodnosti, to je

povprečno število živorojenih otrok na eno žensko v rodni dobi (pri sedanji stopnji

umrljivosti in predvidevanju, da bo ženska dočakala 49. leto starosti), je za leto 2012

znašala 1,58. Približno enake vrednosti so bile tudi konec osemdesetih let prejšnjega

stoletja. Vrednosti tega kazalnika v zadnjih desetih letih sicer naraščajo, vendar se

prebivalstvo Slovenije še naprej srečuje z zoženo reprodukcijo.

24. Med otroki, rojenimi v letu 2012, jih je bilo 57,6 % rojenih neporočenim materam

oz. v zunajzakonski skupnosti in od leta 2007 to velja že za polovico vseh novorojenčkov.

Večni teh otrok (okoli 70 %) je priznanje očetovstva urejeno še pred njihovim rojstvom. Ti

podatki kažejo, da “uradno sklenjena” zakonska skupnost med mladimi v Sloveniji ni več

prevladujoča oblika življenjske skupnosti; delež mater, ki ob rojstvu otroka niso poročene,

narašča od sredine 70. let, ko so bila rojstva otrok neporočenih staršev izenačena z rojstvi

otrok poročenih staršev. Med materami, ki so v letu 2012 rodile prvič, je bil delež tistih, ki

niso bile poročene, do starosti 42 let večji od polovice. Skupaj sta bili v zunajzakonski

skupnosti leta 2012 rojeni dve tretjini (65 %) prvorojencev.

10

25. Splavi so z zakonom postali dovoljeni leta 1977, po letu 1982 pa število

dovoljenih splavov upada – v zadnjih dvajsetih letih za dve tretjini. V letu 2012 je bilo

opravljenih 4.106 dovoljenih splavov, kar je ekvivalentno 19 % živorojenih otrok. Na 1.000

žensk med 15. in 49. letom starosti je bilo opravljenih 8,7 dovoljenega splava. Stopnje

dovoljene splavnosti so bile najvišje v starosti 30–34 let (14 dovoljenih splavov na 1000

žensk te starosti).

Preglednica 5: Izbrani kazalniki rodnosti, Slovenija, 1991–2012

Leto

Živorojeni

Celotna

stopnja

rodnosti

Povprečna

starost matere Starost matere

Dovoljeni

splavi

skupaj

na

1000

preb.

rojeni

zunaj

zakonske

zveze

(%)

tretjerojeni

ali višjega

reda (%)

vsa

rojstva

prvo

rojstvo

pod 25

let (%)

35 ali

več let

(%)

število stopnja

1991 21583 10,8 26,4 13,3 1,42 26,3 24,1 44,8 6,1 14027 27,4

2000 18180 9,1 37,1 13,8 1,26 28,3 26,5 26,4 9,6 8429 16,4

2008 21817 10,8 52,9 14,2 1,53 30,1 28,4 14,0 14,5 4946 10,2

2009 21856 10,7 53,8 14,5 1,53 30,1 28,5 13,5 14,8 4653 9,6

2010 22343 10,9 55,7 14,1 1,57 30,3 28,7 12,9 15,7 4328 9,0

2011 21947 10,7 56,8 13,6 1,56 30,4 28,8 12,7 16,6 4263 9,0

2012 21938 10,7 57,6 13,4 1,58 30,5 28,9 12,6 17,2 4106 8,7

Vir: SURS.

4. Umrljivost

26. Število umrlih se v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spreminjalo

(letno je umrlo med 18.000 in 19.000 prebivalci). Opazna so sicer manjša nihanja med

posameznimi leti, vendar to ni vplivalo na splošno zmanjševanje umrljivosti. V letu 2012 je

umrlo 19.257 prebivalcev ali 9,4 na 1.000 prebivalcev.

27. V zadnjih dvajsetih letih se je povprečna starost umrlih zvišala. Umrli moški v letu

2012 so bili v povprečju za 5,9 leta starejši kakor leta 1982, umrle ženske pa za 5,2 leta

11

starejše kakor umrle ženske v letu 1982. Že dolgo velja, da ženske živijo v povprečju

nekoliko dlje od moških. Tako je bila povprečna starost umrlih žensk v letu 2012 za 8,2 leta

višja od povprečne starosti umrlih moških. Moški, ki so umrli v letu 2012, so bili povprečno

stari 71,8 leta. Ženske, ki so umrle v letu 2012, pa so bile v povprečju stare 80 let.

28. Razlika med spoloma v pričakovanem trajanju življenja se postopoma zmanjšuje.

Od leta 1982 do leta 2012 je upadla s 7,9 leta na 5,9 leta. Deček, rojen v letu 2012, lahko

pričakuje, da bo ob nespremenjeni umrljivosti dočakal starost 77 let, takrat rojena deklica

pa 82,9 leta. V zadnjih dvajsetih letih se je pričakovano trajanje življenja moških podaljšalo

za 7,5 leta, žensk pa za 5,6 leta.

29. Število umrlih dojenčkov v Sloveniji še vedno pada. V letu 2012 je bilo med

prebivalci Slovenije 18 dečkov in 18 deklic, ki niso dočakali prvega rojstnega dne. V

zadnjih dvajsetih letih se je smrtnost dojenčkov zmanjšala za petino. V letu 1992 je namreč

umrlo 8,9 dojenčka na 1.000 živorojenih, leta 2012 pa 1,6, ko je stopnja umrljivosti

dojenčkov prvič padla pod vrednost 2 in tako dosegla najnižjo vrednost doslej. Slovenija se

na splošno uvršča med evropske države z najnižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov. Glede na

znižanje vrednosti tega kazalnika v letu 2012 se je uvrstila na prvo mesto med državami

članicami EU-27 z najnižjo umrljivostjo dojenčkov.

Preglednica 6: Izbrani kazalniki umrljivosti, Slovenija, 1991–2012

Leto Umrli Povprečna starost

umrlih

Umrli dojenčki na 1000

živorojenih

Pričakovano trajanje

življenja

skupaj na 1000

preb.

moški ženske dečki deklice moški ženske

1991 19324 9,7 65,4 75,0 10,5 5,8 69,5 77,3

2000 18588 9,3 67,2 75,6 5,6 4,2 72,1 79,6

2008 18308 9,1 69,9 78,8 2,7 2,1 75,4 82,3

2009 18750 9,2 70,1 79,1 2,2 2,6 75,8 82,3

2010 18609 9,1 70,7 79,3 2,1 3,0 76,3 82,7

2011 18699 9,1 71,2 79,7 3,6 2,1 76,6 82,9

2012 19257 9,4 71,8 80,0 1,6 1,7 77,0 82,9

Vir: SURS.

12

Preglednica 7: Najpogostejši vzroki smrti, Slovenija, 2008–2012

2008 2009 2010 2011 2012

Bolezni obtočil 7237 7475 7385 7313 7570

Neoplazme 5762 5805 5902 5896 5847

Bolezni dihal 1144 1271 1122 1197 1386

Poškodbe, zastrupitve in nekatere druge posledice

zunanjih vzrokov

1404 1450 1363 1363 1357

Bolezni prebavil 1184 1160 1179 1139 1185

Endokrine, prehranske (nutricijske) in presnovne

(metabolične) bolezni

316 284 297 355 392

Bolezni sečil in spolovil 220 263 277 328 342

Bolezni živčevja 280 321 313 338 341

Simptomi, znaki ter nenormalni klinični in laboratorijski

izvidi, ki niso uvrščeni drugje

181 251 276 273 309

Nekatere infekcijske in parazitske bolezni 143 94 86 78 108

Vir: Inštitut za varovanje zdravja RS.

5. Meddržavne selitve

30. Slovenija je bila že pred osamosvojitvijo ciljno območje prebivalcev iz pretežno

manj razvitih okolij nekdanje Jugoslavije. Večinoma so bili to značilni ekonomski

priseljenci neslovenskega rodu, deloma pa tudi priseljenci s slovenskimi koreninami. Tudi

po osamosvojitvi se ta trend ni bistveno spremenil. Večina priseljencev v Slovenijo in

odseljencev iz nje je tujih državljanov, nekateri od teh v Sloveniji ostanejo za stalno, zato je

selitveni prirast za tuje državljane ves čas pozitiven. Nasprotno pa je selitveni prirast

državljanov RS negativen, največji prav v letu 2012. Glavni vzroki za priseljevanje tujih

državljanov k nam so ekonomski; pomembno je tudi sekundarno priseljevanje družinskih

članov v Sloveniji že prebivajočih tujih državljanov (predvsem z območja nekdanje

Jugoslavije). Državljani Slovenije se odseljujejo predvsem v države EU (največ v Nemčijo

in Avstrijo).

Preglednica 8: Meddržavne selitve, Slovenija, 2000–2012

13

Priseljeni iz tujine Odseljeni v tujino Selitveni prirast s tujino

skupaj

držav-

ljani

tuji

držav-

ljani

skupaj

držav-

ljani

tuji

držav-

ljani

skupaj

držav-

ljani

tuji

držav-

ljani RS RS RS

2000 6.185 935 5,25 3.570 1.559 2.011 2.615 –624 3.239

2008 30.693 2.631 28.062 12.109 4.766 7.343 18.584 –2.135 20.719

2009 30.296 2.903 27.393 18.788 3.717 15.071 11.508 –814 12.322

2010 15.416 2.711 12.705 15.937 3.905 12.032 –521 –1.194 673

2011 14.083 3.318 10.765 12.024 4.679 7.345 2.059 –1.361 3.420

2012 15.022 2.741 12.281 14.378 8.191 6.187 644 –5.450 6.094

Vir: SURS.

31. 1. 1. 2011 je v Sloveniji živelo 229.000 prebivalcev (11 %), ki so se v našo državo

priselili. Velika večina priseljenih prebivalcev Slovenije je imela svoje prvo prebivališče v

eni izmed teh držav: v drugih državah, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije (v teh

državah je bilo rojenih kar 87 % priseljencev), v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Ukrajini, Franciji,

Ruski federaciji in Švici. Dva prebivalca s prvim prebivališčem v tujini od treh sta že imela

državljanstvo Slovenije (največ jih je pridobilo slovensko državljanstvo v kratkem obdobju

po osamosvojitvi). Slovenija tako spada med evropske države z najvišjim deležem

državljanov, rojenih v tujini. Priseljeni prebivalci sicer prihajajo iz 165 držav.

6. Gospodinjstva in družine

32. Od popisa 2002 do začetka leta 2011 se je število gospodinjstev v Sloveniji

povečalo za 128.000 na 684.847, povprečna velikost gospodinjstva pa se je zmanjšala z 2,8

na 2,5 člana. Povečanje števila gospodinjstev je bilo predvsem posledica povečanja števila

prebivalcev Slovenije (to število se je glede na podatke iz leta 2002 povečalo za 86.000) in

pospešene stanovanjske gradnje v tem času, ki je omogočila, da so se številni mlajši

prebivalci osamosvojili iz primarnega gospodinjstva, si rešili stanovanjski problem in

ustvarili nova gospodinjstva oz. družine, deloma pa tudi velikega števila tujcev, ki prebivajo

v samskih domovih. Zato se je tudi najbolj povečalo število enočlanskih gospodinjstev (s

150.000 na 266.000).

14

33. Dve tretjini prebivalcev živita v enodružinskem gospodinjstvu, v več kot 90 %

gospodinjstev živijo pripadniki ene (zakonca, zunajzakonska partnerja) ali dveh zaporednih

generacij (starši in otroci). V 7 % gospodinjstev skupaj prebivajo pripadniki vsaj treh

generacij.

34. V zadnjih tridesetih letih se je najbolj povečal delež enostarševskih družin – danes

jih je med vsemi družinami že četrtina, med družinami z otroki pa tretjina. Glavnino

enostarševskih družin sestavljajo matere z otroki. Med temi materami je bilo največ

samskih – nikoli poročenih (33 %). Sicer prevladujejo samske med tistimi, ki so stare do 42

let; med tistimi, ki so stare 43–60 let, je največ razvezanih; med tistimi, ki so stare nad 60

let, pa je največ ovdovelih. Povečuje se tudi število družin zunajzakonskih partnerjev (v letu

2002 jih je bilo 42 tisoč, v letu 2011 več kot 61 tisoč). Najpogostejši tip družine v Sloveniji

je sicer še vedno zakonski par z otroki. Hkrati pa je to tudi edini tip družine, ki se številčno

zmanjšuje že tri desetletja. Razlogi so številni: od t. i. praznjenja gnezda, ko odrasli otroci

zapustijo svojo izvorno družino in si ustvarijo novo, do razveze zakoncev in sprememb

nekaterih tradicionalnih vzorcev v življenjskem ciklu, saj poroka ni več edini vzrok za

skupno življenje dveh partnerjev.

7. Izobrazbena sestava prebivalstva

35. Delež prebivalcev Slovenije s terciarno izobrazbo, tj. s končano višjo ali visoko

šolo, se stalno povečuje, istočasno pa se zmanjšuje število prebivalcev, ki imajo končano

samo osnovno šolo ali pa sploh niso dokončali osnovnošolske obveznosti. To velja

predvsem za starejše prebivalcev, saj so mladi skoraj popolnoma vključeni v sekundarno

izobraževanje. Če je bila še v letu 2002 skoraj 39 % prebivalcev z osnovno šolo ali manj, je

bilo takih v letu 2011 samo še tretjina. Največje so spremembe pri terciarni izobrazbi. V

letu 2002 je bilo med prebivalci Slovenije, starejšimi od 15 let, takih s terciarno izobrazbo

215.000 (12,9 %), v letu 2011 pa 308.000 oz. vsak šesti, starejši od 15 let. Še vedno pa ima

največ prebivalcev srednjo strokovno ali srednjo splošno izobrazbo (30,2 % v letu 2011).

15

36. Ženske so v povprečju bolje izobražene kakor moški, razlike med njimi pa se še

povečujejo. Leta 2002 je število žensk z visokošolsko izobrazbo prvič nekoliko preseglo

število moških z enako izobrazbo (za nekaj več kot tisoč). V letu 2011 je imelo terciarno

izobrazbo 15,3 % moških in 19,6 % žensk. Moški za zdaj še ohranjajo prednost pri

magisteriju oz. doktoratu znanosti, vendar samo zaradi izrazite razlike v številu moških in

žensk s tovrstno izobrazbo pri višjih starostih. Med ženskami v starosti od 25 do 41 let,

razen pri starosti 32 let, so tiste s tovrstno izobrazbo že številnejše od moških v teh letih.

37. Izobrazba tujih državljanov je bila v letu 2011 v povprečju nekoliko nižja od

izobrazbe državljanov Slovenije. Delež terciarno izobraženih tujih državljanov je znašal 5,9

%, delež srednješolsko izobraženih pa 50,2 %.

Preglednica 9: Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi in spolu, Slovenija, popisa 2011 in 2002

Izobrazba Popis 2011 Popis 2002

skupaj moški ženske skupaj moški ženske

Skupaj 1.759.336 864.861 894.475 1.663.869 804.286 859.583

Nedokončana osnovnošolska 77.971 30.246 47.725 115.556 46.492 69.064

Osnovnošolska 435.108 183.159 251.949 433.910 169.509 264.401

Nižja in srednja poklicna 406.837 259.650 147.187 452.292 280.373 171.919

Srednja strokovna, srednja splošna 531.751 259.711 272.040 447.049 206.915 240.134

Višješolska 84.221 37.141 47.080 84.044 36.083 47.961

Visokošolska 201.260 82.689 118.571 114.630 55.070 59.560

Magisterij ali doktorat znanosti 22.188 12.265 9.923 16.388 9.844 6.544

Vir: SURS.

38. Podatek o pismenosti se je v Sloveniji nazadnje zbiral v popisu 1991 (0,46 %

nepismenih). Pojav za našo državo ni več statistično značilen, osnovnošolsko izobraževanje

je že več desetletij obvezno.

8. Narodnostna, verska in jezikovna sestava

16

39. Podatki o narodnostni, verski in jezikovni sestavi prebivalstva so se v Sloveniji za

celotno prebivalstvo nazadnje zbirali v popisu 2002 na podlagi izjave posameznika. Na

vprašanji o narodni in verski pripadnosti odgovor ni bil obvezen. Ker je Slovenija v letu

2011 izvedla registrski popis, v uporabljenih virih pa teh podatkov ni na voljo, jih za

celotno prebivalstvo ne bo več na voljo.

40. Velika večina prebivalstva je po podatkih popisov slovenske narodnosti, čeprav se

njihov delež predvsem zaradi priseljevanja, pa tudi zaradi vse večjega odklanjanja

odgovora na vprašanje o narodni pripadnosti v popisih ves čas zmanjšuje (s 95,65 % v letu

1961 na 83,06 % v letu 2002).

41. V Sloveniji živijo pripadniki dveh ustavno priznanih avtohtonih narodnih

skupnosti: madžarske na severovzhodnem in italijanske na jugozahodnem delu države. Prav

tako prebiva pri nas romska skupnost, ki ima priznan poseben status. Število Madžarov, ki

živijo v vzhodni Sloveniji (pomurska regija), se je od leta 1961 do 2002 zmanjšalo z 10.498

na 6.243. Število Italijanov, ki živijo ob meji z Italijo (obalno-kraška regija), se je od leta

1961 do 2002 zmanjšalo z 3.072 na 2.258. Ob popisu 2002 se je za Rome opredelilo 3.246

prebivalcev, po neuradnih podatkih pa naj bi jih bilo okrog 10.000.

42. Pestra narodnostna sestava prebivalstva je predvsem posledica priseljevanja z

različnih območij nekdanje Jugoslavije (največ v sedemdesetih in osemdesetih letih

prejšnjega stoletja) in opredeljevanja njihovih potomcev. Najštevilnejši so bili v letu 2002

Srbi (38.964) in Hrvati (35.642), vendar je njihovo število glede na popis 1981 precej

upadlo. Najbolj se je povečalo število pripadnikov drugih narodnosti iz nekdanje

večnarodne Jugoslavije (predvsem Bošnjaki, Makedonci in Albanci).

43. Popisi prebivalstva od leta 2002 ne zbirajo več podatkov o veroizpovedi, zato

svežih evidenc o tem ni. Po popisu iz leta 2002 je bilo v Sloveniji daleč največ prebivalcev

katoliške vere (skoraj 58 odstotkov), med drugimi verskimi skupnostmi pa so bile

najštevilčnejše: islamska, pravoslavna in luteranska (skupaj 6 odstotkov). Po zakonu o

verski svobodi (2007), ki zagotavlja posebno pravnoorganizacijsko obliko, namenjeno

17

religijskim organizacijam, je bilo leta 2014 v Sloveniji registriranih 46 cerkva in drugih

verskih skupnosti. Med njimi so mnoga nova religijska in duhovna gibanja.

44. Sestava prebivalstva po maternem jeziku dokaj odseva pestro narodnostno sestavo,

poleg slovenskega jezika (87,7 % v popisu 2002) so najbolj številčni jeziki z območja

nekdanje Jugoslavije.

Preglednica 10: Prebivalstvo po narodni pripadnosti in tipu območja (strukturni deleži), Slovenija,

Popis 2002

Tip

območja Skupaj Slovenci Italijani Madžari Romi Srbi Hrvati Bošnjaki Drugo Neznano

Skupaj 100 83,1 0,1 0,3 0,2 2,0 1,8 1,1 2,5 8,9

Mestno 100 77,0 0,2 0,2 0,2 3,4 2,8 1,9 4,1 10,3

Nemestno 100 89,3 0,1 0,5 0,1 0,5 0,8 0,3 0,9 7,5

Vir: SURS.

Preglednica 11: Prebivalstvo po veroizpovedi in tipu območja (strukturni deleži), Slovenija, Popis

2002

Tip

območja Skupaj Katoliška

Evange-

ličanska

Pravo-

slavna Islamska Ateist Drugo Neznano

Skupaj 100 57,8 0,8 2,3 2,4 10,1 3,8 22,8

Mestno 100 46,9 0,4 4,0 4,1 14,8 4,8 25,0

Nemestno 100 69,1 1,1 0,6 0,6 5,3 2,7 20,5

Vir: SURS.

Preglednica 12: Prebivalstvo po maternem jeziku in tipu območja (strukturni deleži), Slovenija,

Popis 2002

Tip

območja Skupaj

Sloven-

ski

Itali-

janski

Mad-

žarski

Rom-

ski

Hrva-

ški

Bosan-

ski Srbski

Srbsko-

hrvaški Drugo

Nez-

nano

Skupaj 100 87,7 0,2 0,4 0,2 2,8 1,6 1,6 1,9 1,0 2,7

Mestno 100 81,9 0,3 0,2 0,2 3,9 2,8 2,8 3,1 1,5 3,4

Nemestno 100 93,8 0,1 0,6 0,2 1,5 0,4 0,4 0,6 0,4 1,9

Vir: SURS.

9. Aktivnost in brezposelnost

18

45. Podatki o gibanju števila zaposlenih in brezposelnih oseb v zadnjih šestih letih

izražajo razmere na trgu dela kot posledico večletne gospodarske krize, ki se na tem

področju najbolj kaže v hitro naraščajočem številu brezposelnih oseb in zmanjševanju

števila delovnih mest. Od konca leta 2008 do konca leta 2013 se je število delovno

aktivnega prebivalstva zmanjšalo za skoraj 90.000, od tega za približno 65.000 moških in

25.000 žensk. V tem času se je najbolj zmanjšalo število delovnih mest v gradbeništvu (42

%) in predelovalnih dejavnostih (18 %), povečalo pa se je število zaposlenih v strokovnih,

znanstvenih in tehničnih dejavnostih.

Preglednica 13: Aktivno prebivalstvo 2008–2013, Slovenija, stanje 31. december

2008 2009 2010 2011 2012 2013

Skupaj

Aktivno prebivalstvo 946491 941327 928996 930065 911009 915338

Delovno aktivno prebivalstvo 880252 844655 818975 817311 792948 791323

zaposlene osebe 790231 752444 730522 723042 699898 694370

samozaposlene osebe 90021 92211 88453 94269 93050 96953

Registrirane brezposelne osebe 66239 96672 110021 112754 118061 124015

Moški

Aktivno prebivalstvo 531542 525606 515633 511624 498704 498292

Delovno aktivno prebivalstvo 498978 475402 456823 452062 435493 433657

zaposlene osebe 434384 409680 393550 386354 371041 368194

samozaposlene osebe 64594 65722 63273 65708 64452 65463

Registrirane brezposelne osebe 32564 50204 58810 59562 63211 64635

Ženske

Aktivno prebivalstvo 414949 415721 413363 418441 412305 417046

Delovno aktivno prebivalstvo 381274 369253 362152 365249 357455 357666

zaposlene osebe 355847 342764 336972 336688 328857 326176

samozaposlene osebe 25427 26489 25180 28561 28598 31490

Registrirane brezposelne osebe 33675 46468 51211 53192 54850 59380 Vir: SURS.

46. Delovna sila (aktivno prebivalstvo po anketi o delovni sili) je leta 2013 štela

1.008.000 ljudi (546.000 moških in 462.000 žensk), med katerimi je bilo 906.000 delovno

aktivnih (495.000 moških in 411.000 žensk) in 102.000 brezposelnih (52.000 moških in

50.000 žensk). Po letu 2000 je bilo stanje na trgu dela najugodnejše v letih 2007 in 2008,

19

kar je bilo povezano z visoko gospodarsko rastjo zadnjih let. Stopnja brezposelnosti se je v

letu 2008 znižala na najnižjo raven po osamosvojitvi, in sicer stopnja registrirane

brezposelnosti na 6,7 odstotka in stopnja anketne brezposelnosti na 4,4 odstotka. Od leta

2008 so se razmere na trgu dela zaradi gospodarske krize začele poslabševati. Stopnja

anketne brezposelnosti je narasla na 10,1 % v letu 2013, leta 2014 pa še naprej raste.

Preglednica 14: Brezposelnost, Slovenija, 2008–2013

Stopnja registrirane

brezposelnosti

Stopnja brezposelnosti po

Anketi o delovni sili (ILO)

2008 6,7 % 4,4 %

2009 9,1 % 5,9 %

2010 10,7 % 7,3 %

2011 11,8 % 8,2 %

2012 12,0 % 8,9 %

2013 13,1 % 10,1 %

Vir: SURS.

47. Povprečna mesečna bruto plača se je v Sloveniji s 1.391 EUR v letu 2008 povečala

na 1.525 EUR v letu 2012.

10. Poraba gospodinjstev

48. V obdobju od leta 2005 do leta 2010 so izdatki za življenjske potrebščine naraščali

letno v povprečju za 3 %. Medtem ko so gospodinjstva v letu 2005 zanje namenila v

povprečju 14.956 EUR, se je ta znesek v letu 2010 zvišal na 17.420 EUR. V letu 2012 so se

ti izdatki znižali na 16.797 EUR.

49. Največji delež v izdatkih za življenjske potrebščine imajo v celotnem opazovanem

obdobju izdatki za prevoz (v povprečju 18 %); delež je od leta 2005 do leta 2010 padal, v

letu 2012 pa je zrasel na 19,3 %. Sledijo izdatki za hrano in brezalkoholne pijače. Ti so se s

16,6 % v letu 2005 znižali na 16,1 % v letu 2009. Z letom 2010 so začeli naraščati, in sicer

na 16,4 % v letu 2012. Nasprotno se je delež izdatkov, povezanih s stanovanjem, od leta

20

2005 do 2012 povečeval. Gospodinjstva so v letu 2005 za izdatke, povezane s stanovanjem,

namenila 12,1 %, v letu 2012 pa 15,6 %.

50. Izdatki za izobraževanje in izdatki za zdravje pomenijo manjši del izdatkov

gospodinjstev za življenjske potrebščine. Tako je obsegal delež izdatkov za izobraževanje v

povprečju 1 % izdatkov za življenjske potrebščine in ta odstotek se v opazovanem obdobju

ni bistveno spreminjal. Drugače pa je z izdatki za zdravje. Ti so v opazovanem obdobju vse

od leta 2005 naraščali, in sicer z 1,7 % v letu 2005 na 2,7 % v letu 2012.

Preglednica 15: Sestava izdatkov gospodinjstev za življenjske potrebščine, Slovenija, 2004–2012

2005 2006 2007 2008 2009 2010 20121 Izdatki za življenjske potrebščine (EUR) 14956 15332 15908 17482 17142 17420 16797

Hrana in brezalkoholna pijača 16,6 16,6 16,5 16,4 16,1 16,3 16,4 Alkoholna pijača, tobak 2,4 2,5 2,5 2,4 2,1 2,2 2,1 Obleka in obutev 8,0 8,0 8,1 8,3 7,8 7,5 6,7 Stanovanje 12,1 12,4 12,8 13,0 13,6 13,8 15,6 Pohištvo, gospodinjska oprema 7,3 7,6 7,8 7,8 7,9 7,3 5,4 Zdravje 1,7 1,8 1,9 2,2 2,5 2,6 2,7 Prevoz 19,2 18,7 18,1 17,2 17,1 16,7 19,3 Komunikacije 5,0 5,2 5,3 5,2 5,3 5,2 5,7 Rekreacija in kultura 10,9 10,7 10,6 10,9 10,9 11,3 10,0 Izobraževanje 1,0 1,1 1,0 1,0 0,9 1,0 1,1 Hoteli, kavarne in restavracije 4,7 4,1 4,1 4,2 4,2 4,5 3,6 Različne dobrine in storitve 11,0 11,4 11,4 11,4 11,6 11,6 11,5

Vir: SURS. 1) V letu 2012 je bilo raziskovanje metodološko prenovljeno, zato podatki za leto 2011 niso na voljo.

11. Revščina in socialna vključenost

51. Stopnja tveganja revščine v Sloveniji je bila v letu 2012 13,5-odstotna, pod

pragom tveganja revščine je živelo 271.000 oseb, od tega 124.000 moških in 147.000

žensk. Razlika v stopnji tveganja revščine med moškimi in ženskami je v letu 2012 znašala

2,1 odstotne točke (12,5 za moške in 14,6 za ženske), razlike pa se začnejo močno

povečevati po šestdesetem letu starosti. Pri starosti 75 let je skoraj tretjina žensk živela pod

21

pragom revščine, a samo 12 % moških. Prag tveganja revščine je znašal 7.273 EUR na

ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na leto oz. 606 EUR na mesec.

Preglednica 16: Prag tveganja revščine, Slovenija, 2005–2012

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012

Letni prag tveganja revščine (EUR) 5278 5590 5944 6536 7118 7042 7199 7273

Mesečni prag tveganja revščine (EUR) 440 466 495 545 593 587 600 606 Vir: SURS.

52. Stopnja tveganja revščine se je od leta 2005 zniževala, pred gospodarsko krizo

(podatki o dohodku iz leta 2008 v raziskovanju za leto 2009) padla na najnižjo raven,

dosegla najvišji skok v prvem letu gospodarske krize (podatki o dohodku iz leta 2009 v

raziskovanju za leto 2010) in najvišjo raven v letu 2011. Tudi prag tveganja revščine je

sledil krizi – od leta 2005 do zadnjega predkriznega leta je vse bolj naraščal. V prvem letu

gospodarske krize se je nekoliko znižal, nato pa spet nekoliko zvišal in dosegel najvišjo

raven v letu 2012.

53. Stopnja tveganja revščine je bila v letu 2012 višja v vzhodni Sloveniji (16,1-

odstotna) kakor v zahodni (10,7-odstotna). V vzhodni Sloveniji je 167.000 oseb živelo v

gospodinjstvih z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, v zahodni Sloveniji je bilo

takih oseb 104.000. Od leta 2008 do leta 2012 je bila stopnja tveganja revščine v vzhodni

Sloveniji ves čas višja kakor v zahodni, vendar se razlika med njima zmanjšuje. V letu

2008 je razlika znašala 7 odstotnih točk, v letu 2012 pa 5,4 odstotne točke.

Preglednica 17: Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, Slovenija, 2005–

2012

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012

Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih (% oseb) 12,2 11,6 11,5 12,3 11,3 12,7 13,6 13,5 Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji, razen pokojnin (% oseb) 25,9 24,2 23,1 23,0 22 24,2 24,2 25,2 Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji, vključno s pokojninami (% oseb) 42,2 40,7 39,7 38,5 37,8 39,9 40,2 41,9 Vir: SURS.

22

54. Pomemben dejavnik zniževanja revščine v Sloveniji so socialni transferji, vključno

s pokojninami. Če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev (družinskih in socialnih

prejemkov), bi se stopnja tveganja revščine skoraj podvojila in bi znašala 25,2 % (30,0 % v

vzhodni Sloveniji in 20,1 % v zahodni Sloveniji). Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi

se stopnja tveganja revščine še zvišala, in sicer na 41,9 %.

55. Neenakost porazdelitve dohodka je v Sloveniji razmeroma nizka in stabilna.

Vrednost Ginijevega količnika je bila v letu 2012 na ravni iz leta 2006 (23,7 %), najnižja

(22,7 %) pa pred začetkom gospodarske krize (podatki o dohodku iz leta 2008 v

raziskovanju za leto 2009).

Preglednica 18: Ginijev količnik, Slovenija, 2005–2012

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012

Ginijev količnik (%) 23,8 23,7 23,2 23,4 22,7 23,8 23,8 23,7 Vir: SURS.

12. Izobraževanje

56. Predšolska vzgoja je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja ter ni obvezna.

Upravičenost do vpisa je splošna za vse predšolske otroke. Predšolsko vzgojo v vrtcih

izvajajo javni in zasebni vrtci. Vanje se vključujejo otroci, ko dopolnijo starost 11 mesecev,

do vstopa v šolo, to je do šestih let. Država skrbi za politiko na tem področju in določa

okvirni program predšolske vzgoje. Vrtci ali zasebni vzgojitelji lahko organizirajo vzgojo

in varstvo otrok tudi v vzgojno-varstveni družini ter občasno varovanje otrok na domu.

57. Zagotavljanje predšolske vzgoje je ena izmed temeljnih nalog občine, zato te tudi

ustanavljajo in financirajo vrtce.

58. V Sloveniji je v predšolsko vzgojo in izobraževanje v vrtcih vključenih vsako leto

več otrok: pred dvajsetimi leti jih je obiskovala polovica otrok ustrezne starosti, v letu 2013

pa je bilo takih že tri četrtine. V vrtce je bilo v šolskem letu 2013/14 vključenih že skoraj

90 % otrok, starih 4 ali več let. V skladu z EU dokumentom Izobraževanje in usposabljanje

23

2020 naj bi jih bilo do leta 2020 vključenih 95 %. V zadnjih nekaj letih je v vrtcih vse več

tudi najmlajših otrok, starih od enega do dveh let. V šolskem letu 2013/14 je bilo tako v

vrtce vključenih že 42 % vseh otrok, starih eno leto, in 66 % otrok, starih dve leti. V

Sloveniji je zelo razširjena mreža javnih vrtcev, vanje je vključenih več kot 95 % vseh

vrtčevskih otrok, vendar se v zadnjih letih povečuje tudi število zasebnih vrtcev, ki so

praviloma sofinancirani iz javnih sredstev. V šolskem letu 2013/14 je bilo v zasebne vrtce

vključenih 3,7 % vseh otrok v vrtcih. Enega vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja si v

povprečju deli 8 otrok.

Preglednica 19: Delež otrok (v %), vključenih v predšolsko vzgojo in izobraževanje v vrtcih po

posameznih letih starosti, Slovenija, 2008/09–2013/14

Šolsko leto Skupaj 1 leto 2 leti 3 leta 4 leta 5 let 6 let

2008/09 70,2 38,5 60,4 77,3 85,6 89,9 4,3

2009/10 71,9 39,2 64,7 80,6 87,0 90,0 5,1

2010/11 74,0 41,4 65,8 82,8 88,9 90,7 6,3

2011/12 75,9 41,7 69,8 84,9 89,4 92,5 5,8

2012/13 75,6 42,4 68,2 84,3 89,0 90,7 5,0

2013/14 75,0 42,1 66,1 82,9 88,7 90.0 5,3

Vir: SURS.

59. Skladno z Ustavo Republike Slovenije je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in

brezplačno. Vsi otroci, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, imajo pravico do njega pod

enakimi pogoji. Osnovnošolsko izobraževanje je organizirano kot enotna devetletna

osnovna šola, v katero vstopajo otroci v starosti 6 let, ob vpisu v zadnji razred 9-letke so

stari 14 let, šolanje pa končajo v starosti 15 let. Osnovnošolsko izobraževanje izvajajo

javne in zasebne osnovne šole – slednje le tri in so sofinancirane iz javnih sredstev. Čeprav

je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, neto vključenost (delež mladih v starosti 6–14 let

med vsemi prebivalci v tej starosti) ne dosega 100 %. Vzrokov za to je več: nekaj otrokom

se vstop v obvezno izobraževanje lahko preloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni

pripravljen za vstop v osnovno šolo, v izračunu pa tudi niso upoštevani otroci, ki se

izobražujejo na domu, ter otroci s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, ki

prebivajo v socialnovarstvenih zavodih ali se izobražujejo po posebnem programu v

zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

24

60. Delež učencev, ki jim v zakonsko predpisanem roku ni uspelo dokončati zadnjega

razreda osnovne šole in so končali izobraževanje, ne da bi pridobili spričevalo o dokončani

osnovni šoli, se je v zadnjih petih letih gibal med 1,1 % in 1,4 % v programih redne

osnovne šole, pri čemer je bil ta delež v istem obdobju precej večji med osebami s

posebnimi potrebami, ki so se izobraževale po prilagojenih programih, ter se je gibal med

2,5 in 6,9 %. Večina učencev, ki ji v rednem roku ne uspe dokončati programa osnovne

šole, se pozneje uspešno vključuje v osnovnošolske programe za odrasle in dokonča

osnovno šolo.

61. Kazalnik števila učencev na učitelja je izračun, ki temelji na razmerju med vsemi

učenci v osnovnošolskem izobraževanju in skupnim številom učiteljev (oboji so

preračunani v ekvivalent polne učne oz. delovne obremenitve). V slovenskih osnovnih

šolah si je v zadnjih petih letih učitelja v povprečju delilo 12 učencev, 16 v prvi in drugi

triadi ter 8 v tretji triadi.

Preglednica 20: Število učencev na učitelja v osnovni šoli, Slovenija, 2008/09–2012/13

Šolsko leto Osnovna šola –

skupaj

I. in II. izobraževalno

obdobje

III. izobraževalno

obdobje

2007/08 12,4 16,2 9,2

2008/09 12,4 17,2 8,1

2009/10 12,3 16,6 8,2

2010/11 12,2 16,4 8,1

2011/12 12,3 16,3 8,2

2012/13 12,5 16,4 8,4

Vir: SURS.

62. Srednješolsko izobraževanje v Sloveniji ni obvezno, je pa za mladino brezplačno.

Čeprav ni obvezno, se večina mladih, ki končajo obvezno izobraževanje, vpiše v izbrani

srednješolski program. V šolskem letu 2013/14 je bilo tako v srednješolsko izobraževanje

vključenih 92 % vseh mladih v starosti 15–18 let.

25

63. Največ dijakov se odloči za šolanje v programih srednjega tehniškega in

strokovnega izobraževanja, v katero jih je bilo ob koncu šolskega leta 2013/14 vključenih

45 %. 38 % vseh dijakov je bilo vpisanih v srednje splošno izobraževanje, v nižje in srednje

poklicno izobraževanje pa le 16 %. V srednje splošno izobraževanje se vključuje več žensk

kakor moških, v nižje in srednje poklicne programe pa več moških kakor žensk.

64. Zgodnja opustitev izobraževanja je opredeljena kot delež mladih, starih 18–24 let,

ki imajo dokončano največ osnovno šolo in v zadnjih štirih tednih niso bili vključeni v

nobeno obliko izobraževanja. Mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje v Sloveniji (na

podlagi ocene, izračunane iz podatkov ankete o delovni sili), ni veliko, manj kot 5 %.

Preglednica 21: Vključenost mladine v srednješolsko izobraževanje po vrstah izobraževanja,

Slovenija, 2008/09–2013/14

Šolsko leto

Vključenost v

srednješolsko

izobraževanje

Vrsta izobraževanja

nižje

poklicno

srednje

poklicno

srednje

strokovno

srednje

splošno

2008/09 87,5 1,3 15,0 42,4 41,3

2009/10 88,6 1,2 14,5 43,2 41,1

2010/11 88,7 1,1 14,5 43,7 40,7

2011/12 90,5 1,1 14,7 44,1 40,1

2012/13 90,1 1,0 14,9 44,4 39,7

2013/14 91,6 1.1 15,2 45,3 38,4

Vir: SURS.

65. V zadnjih letih se vse več mladih po končani srednji strokovni šoli ali gimnaziji

odloči nadaljevati izobraževanje na višješolski ali visokošolski ravni. Od leta 2000, ko je

bilo v terciarno izobraževanje vključenih 35 % mladih (19- do 24-letnikov), se je ta delež

postopoma dvigal in zdaj je vanj vključena že skoraj polovica prebivalcev v tej starostni

skupini.

66. Posledično je v preteklih letih opazno naraščalo tudi število diplomantov

višješolskih in visokošolskih študijskih programov – v letih 2011 in 2012 je diplomiralo

26

več kot 20.000 študentov, v letu 2013 pa nekaj manj kot 19.000. Izobrazbena sestava

prebivalstva se izboljšuje – leta 2013 je bilo v Sloveniji 34,4 % prebivalcev v starostni

skupini 30–34 let z doseženo terciarno izobrazbo (ob popisu prebivalstva leta 2002 je ta

delež znašal 20,8 %). Ženski del prebivalcev je ta delež krepko presegal (45,6 %), moški

del pa je z 24,4 % precej zaostajal.

Preglednica 22: Študenti in diplomanti terciarnega izobraževanja, Slovenija, 2000–2012

Študijsko

leto

Število

študentov

Prebivalci (19–24 let), vključeni v terciarno

izobraževanje Diplomanti

skupaj moški ženske skupaj delež žensk

2000 91494 35,3 28,8 42,2 11497 42,8

2008 114391 48,1 38,0 59,1 17221 62,8

2009 114873 48,9 38,9 59,9 18103 61,8

2010 107134 49,1 36,5 62,7 19694 61,8

2011 104003 49,2 40,3 58,7 20461 60,3

2012 97706 48,6 40,3 57,4 20596 60,3

2013 90622 48,0 39,9 56,6 18774 61,1

Vir: SURS.

13. Bruto domači proizvod (BDP) in bruto nacionalni dohodek (BND)

67. Slovenija je majhno in odprto gospodarstvo, ki je zelo odvisno od izvoza.

Gospodarska in finančna kriza, katere značilnost je bil velik in hiter upad mednarodnih

trgovinskih tokov, je slovenski izvoz v letu 2009 znižala za 16,1 %, bruto domači proizvod

pa za 7,9 %. Močnemu padcu sta sledili dve leti skromne gospodarske rasti (2010: 1,3 %;

2011: 0,7 %), izvoz pa se je ohranil kot glavni dejavnik okrevanja gospodarske rasti, vendar

se je tudi ta v letu 2011 začel upočasnjevati. Leta 2012 se je BDP ponovno močno znižal, in

sicer za 2,5 %. Padec je bil posledica poslabšanja razmer v mednarodnem okolju,

nadaljevanja padanja investicijske potrošnje in sprejetih ukrepov za stabilizacijo javnih

financ, ki so vplivali na upad končne potrošnje. Izvoz se je po dveh letih hitrejše rasti ob

upočasnitvi rasti oz. padcu gospodarske dejavnosti v glavnih trgovinskih partnericah z

evrskega območja tako povečal le za 0,3 %, v letu 2012 pa je znašal 76,1 % BDP.

27

68. Bruto domači proizvod se je v letu 2013 znova znižal (–1,1 %) in za predkrizno

ravnjo zaostaja za približno desetino. Izvoz je ostal edini dejavnik, ki je ugodno prispeval h

gospodarski dejavnosti, njegova rast pa se je z začetkom okrevanja evropskega

gospodarstva lani okrepila (2,9 %). Nekoliko se je okrepila tudi rast uvoza, kar je povezano

z upočasnitvijo upada domače potrošnje. Predvsem je bil manjši padec bruto naložb v

osnovna sredstva (–2,5 %) in nekoliko manj občuten je bil tudi padec zasebne potrošnje

(–2,7 %), padec državne potrošnje pa se je nekoliko poglobil (–2,0 %).

69. Delež izvoza blaga in storitev v BDP se je v letu 2013 povečal (78,1 % BDP) in je

bil najvišji doslej, delež uvoza v BDP pa je ostal na podobni ravni kakor v predhodnih dveh

letih (71,5 %). Tretje leto zapored je bil zaznan presežek v menjavi blaga in storitev s

tujino, ki je znašal 6,7 % BDP ali 2.353 mio. EUR, presežek na tekočem računu plačilne

bilance pa je bil 2.279 mio. EUR (6,5 % BDP).

70. Slovenija je v letu 2013 ustvarila BDP v vrednosti 35.275 mio. EUR v tekočih

cenah ali 17.128 EUR na prebivalca1, kar je podobno kakor leta 2007. Bruto nacionalni

dohodek je v tem letu znašal 35.068 mio. EUR oziroma 17.027 EUR na prebivalca2.

Preglednica 23: Bruto domači proizvod in bruto nacionalni dohodek, Slovenija, 1995–2013

Leto Bruto

domači

proizvod

(mio. EUR)

Stopnja

rasti

obsega

BDP, v %

BDP na

prebivalca

(EUR)*

Bruto

nacionalni

dohodek

(mio. EUR)

1995 10.357 8.151 10.448

1996 11.947 3,6 8.488 12.031

1997 13.608 5,0 9.100 13.654

1998 15.076 3,5 9.785 15.115

1999 16.922 5,3 10.558 16.976

2000 18.566 4,3 10.908 18.577

1 22.748 USD na prebivalca (v tekočih cenah in po tekočem tečaju). 2 22.615 USD na prebivalca (v tekočih cenah in po tekočem tečaju).

28

2001 20.765 2,9 11.502 20.809

2002 23.195 3,8 12.316 23.066

2003 25.195 2,9 12.942 25.002

2004 27.165 4,4 13.645 26.859

2005 28.722 4,0 14.356 28.500

2006 31.045 5,8 15.464 30.696

2007 34.594 7,0 17.135 33.876

2008 37.244 3,4 18.420 36.273

2009 35.420 -7,9 17.349 34.823

2010 35.485 1,3 17.320 35.028

2011 36.150 0,7 17.610 35.759

2012 35.319 -2,5 17.172 34.931

2013 35.275 -1,1 17.128 35.069

Vir: SURS.

Opomba: * V tekočih cenah in po tekočem tečaju.

14. Zunanja trgovina in tuje neposredne naložbe

71. Stopnja mednarodnega trgovinskega povezovanja slovenskega gospodarstva se, po

velikem padcu v letu 2009, povečuje, saj je v letu 2013 povprečni delež mednarodne

menjave v primerjavi z BDP dosegel najvišjo raven doslej. Po podatkih Statističnega urada

RS je vrednost izvoza blaga Slovenije v letu 2013 znašala 21,6 mrd. EUR, uvoza pa 22,1

mrd. EUR. Slovenija je v letu 20133 večino blaga izvozila v države EU-28 (75,2 %

vrednosti vsega izvoza), pri čemer je prevladoval izvoz v države evrskega območja.

Najpomembnejše trgovinske partnerice Slovenije na izvozni strani so bile Nemčija

(20,9 %), Italija (11,5 %), Avstrija (8,5 %), Hrvaška (6,6 %) in Francija (5,4 %).

Pomemben delež izvoza zunaj EU nosijo tudi države z območja bivše Jugoslavije (7,2 %,

brez Hrvaške) in Rusija (4,6 %). Podatki kažejo, da se je od začetka krize regionalna

usmerjenost slovenskega blagovnega izvoza le rahlo spremenila, saj se je zmanjšal delež

izvoza v EU in države z območja bivše Jugoslavije, povečal pa izvoz v druge države.

3 Podrobni podatki so na voljo le za prvih enajst mesecev.

29

72. Delež Slovenije na svetovnem trgu blaga, ki se je od leta 2008 neprekinjeno

zmanjševal, je bil leta 2012 za 22 % nižji kakor pred začetkom krize leta 2007. Glavnina

izgube deleža na svetovnem trgu je izhajala s trgov zunaj EU, v EU-27 pa je bilo skupno

zmanjšanje nižje, 6-odstotno. Med najpomembnejšimi trgovinskimi partnericami je v letu

2012 delež presegel predkrizno raven le v Nemčiji in na Hrvaškem. Prvi podatki za leto

2013 kažejo na obrat negativnih gibanj v pozitivno smer, saj se je v prvih devetih mesecih

lanskega leta tržni delež na svetovnem trgu povečal in je posledica rasti tržnih deležev v

večini pomembnejših trgovinskih partneric v EU in zunaj nje.

73. Ob koncu leta 20124 so vhodne tuje neposredne naložbe znašale 11,7 mrd. EUR in

se v primerjavi z letom prej skrčile za 46 mio. EUR5. Večina tujih vlagateljev v Sloveniji je

bila iz EU (82,7 % vseh vhodnih neposrednih naložb), največ iz Avstrije (47,8 %), Švice

(8,7 %), Italije (7,0 %), Nemčije (6,6 %) in Francije (5,3 %). Največ naložb je bilo v

storitvenih dejavnostih, pri katerih prevladujejo finančne storitve (40,1 % vseh vhodnih

neposrednih naložb), medtem ko je bilo v predelovalnih dejavnostih naložb precej manj

(24,4 %). Po zadnjih podatkih se je leta 2013 (podatki za prvih devet mesecev) priliv

vhodnih neposrednih tujih naložb v Slovenijo predvidoma še drugo leto zapored zmanjšal,

Slovenija pa skladno s temi podatki ostaja med državami EU z zelo nizkim stanjem

vhodnih naložb v primerjavi z BDP (31,1 % BDP, konec leta 2012 33,2 % BDP). Premik

pri izhodnih neposrednih tujih naložbah je bil v letu 2013 po dezinvestiranju v letih 2010 in

2012 zgolj simboličen. Ob koncu leta 2012 so izhodne tuje neposredne naložbe znašale 5,6

mrd. EUR, od tega je bilo kar 70,3 % vseh sredstev namenjenih državam z območja bivše

Jugoslavije.

Preglednica 24: Trgovinska bilanca, Slovenija, 2000–2013

Leto Izvoz (mio.

EUR)

Uvoz (mio.

EUR)

Saldo trgovinske

bilance (mio. EUR)

Pokritost uvoza z

izvozom, v %

2000 8.132,4 9.407,7 –1.275,3 86,4

2001 9.379,0 10.282,3 –903,3 91,2

4 Zadnji podatki za vse leto. 5 Od tega je bilo neto povečanja lastniškega kapitala za 329 mio. EUR, negativnih reinvestiranih dobičkov 322 mio. EUR in neto zmanjšanja dolžniškega kapitala za 53 mio. EUR.

30

2002 10.352,0 10.929,6 -577,6 94,7

2003 11.008,1 11.938,5 -930,4 92,2

2004 12.744,7 14.100,5 -1.355,9 90,4

2005 14.396,7 15.804,3 -1.407,6 91,1

2006 16.754,3 18.338,2 -1.583,9 91,4

2007 19.405,9 21.507,6 -2.101,7 90,2

2008 19.808,2 23.045,7 -3.237,5 86,0

2009 16.269,3 17.275,9 -1.006,6 94,2

2010 18.639,3 20.100,6 -1.461,2 92,7

2011 20.999,3 22.555,1 -1.555,8 93,1

2012 21.060,7 22.077,7 -1.017,0 95,4

2013 21.602,6 22.143,7 -541,1 97,6

Vir: SURS.

15. Zunanji dolg

74. Skupni bruto zunanji dolg je v letu 2013 znašal 39,9 mrd. EUR ali 110,9 % BDP,

kar je 1,3 mrd. (2,1 o. t.) manj kot leta 2012 in hkrati 0,7 mrd. več kot leta 20086. K

lanskemu zmanjšanju je največ prispevalo nadaljnje razdolževanje poslovnih bank, ki svoj

bruto zunanji dolg znižujejo že od začetka krize (od septembra 2008 skupaj za več kot 11

mrd. EUR), njihov delež v skupnem bruto zunanjem dolgu pa se je znižal s 45,6 % v letu

2008 na slabo petino v letu 2013. S tem je močno upadel tudi celotni negarantirani bruto

zunanji dolg (2013: 48,2 %). Na drugi strani se je zaradi vsakoletnega povečanja bruto

zunanjega dolga države (od septembra leta 2008 skupaj za 11,6 mrd. EUR) njen delež v

skupnem bruto zunanjem dolgu v obdobju 2008–2013 povečal z manj kot 10 % na skoraj

tretjino. To je tudi prispevalo k povišanju deleža skupnega javnega in javno garantiranega

dolga v tem obdobju, s slabe četrtine na 51,8 %.

Preglednica 25: Bruto zunanji dolg RS na dan 31. 12. 2013

Vrednost v mio. EUR

6 Glede na BDP je dolg leta 2008 znašal 103,4 %, na višji delež v letu 2013 je vplivalo nominalno znižanje BDP v tem obdobju.

31

Bruto zunanji dolg 39.930

dolgoročni dolg 28.977

kratkoročni dolg 6.264

dolg do povezanih družb 4.689

Vir: Banka Slovenije.

16. Stopnja inflacije

75. Stabilna rast cen v letih 2005–2006, dosežena z usklajenim delovanjem

ekonomskih politik, je omogočila, da je Slovenija v začetku leta 2007 prevzela evro.

Sprejetje evra je imelo ob ukrepih za preprečevanje neupravičenega poviševanja cen

razmeroma nizek vpliv na inflacijo, kljub temu pa je bila ta v letu 2007 in prvi polovici leta

2008 pospešena zaradi zunanjih dejavnikov (dvig cen nafte in neenergetskih surovin). Po

štirih letih umirjene rasti se je inflacija ponovno okrepila v letu 2012, predvsem zaradi

ukrepov ekonomske politike (trošarine in enkratni dejavniki), medtem ko se je v letu 2013

znatno znižala. Cene življenjskih potrebščin so se tako povišale le za 0,7 %, kar je kljub

dokaj visokemu prispevku davčnih ukrepov7 bistveno manj kot v letu 2012 (2,7 %). To je

povezano predvsem z nadaljnjim krčenjem gospodarske dejavnosti, tako pa s poslabšanjem

razmer na trgu dela. Podobno kakor v zadnjih štirih letih so k inflaciji sicer največ

prispevale višje cene hrane in energentov (skupaj 0,7 o. t.), vendar se je njihov prispevek

zlasti zaradi nižjih cen surovin na mednarodnih trgih v primerjavi s predhodnim letom

prepolovil. Rast cen storitev, na katero so v zadnjih dveh letih vplivali predvsem enkratni

dejavniki, se je lani znižala, k skupni rasti pa so prispevale 0,2 o. t. Nadaljevanje krčenja

gospodarske dejavnosti je vplivalo tudi na gibanje cen drugega blaga (predvsem poltrajnih

dobrin), ki so se lani znižale (–0,2 o. t.). Mednarodna primerjava na podlagi usklajenega

indeksa cen življenjskih potrebščin kaže, da se je inflacija lani znižala v vseh državah EU, v

štirih so se cene celo znižale. Na ravni celotnega evrskega območja je inflacija lani znašala

0,8 % in bila nekoliko nižja kakor v Sloveniji (0,9 %).

Preglednica 26: Inflacija, Slovenija, 2000–2013

7 Dvig stopenj DDV, trošarine in drugi davki so po oceni UMAR k inflaciji v letu 2013 prispevali okoli 0,8 o. t.

32

Leto Inflacija, v

%

(dec./dec.)

Inflacija,

v %

(povprečje

leta)

2000 8,9 8,9

2001 7,0 8,4

2002 7,2 7,5

2003 4,6 5,6

2004 3,2 3,6

2005 2,3 2,5

2006 2,8 2,5

2007 5,6 3,6

2008 2,1 5,7

2009 1,8 0,9

2010 1,9 1,8

2011 2,0 1,8

2012 2,7 2,6

2013 0,7 1,8

Vir: SURS.

B. Ustavna, politična in pravna ureditev države

1. Ustavni okvir

76. Izhajajoč iz pravice narodov do samoodločbe, ki jo priznava Mednarodni pakt o

državljanskih in političnih pravicah ter jo je priznavala tudi ustava nekdanje Jugoslavije, so

se prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu 23. decembra 1990 z absolutno večino

odločili za samostojno državo. Po tem je Skupščina Republike Slovenije kot najvišje

predstavniško telo 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije. Jugoslovanska armada ni spoštovala tega temeljnega

osamosvojitvenega dokumenta in odločitve slovenskega naroda ter je 27. junija 1991

33

napadla Republiko Slovenijo. Oboroženi spopadi so se s posredovanjem tedanje Evropske

skupnosti končali deset dni pozneje, oktobra 1991 pa se je jugoslovanska vojska umaknila

iz Slovenije, ki je tako že v drugi polovici leta 1991 prevzela nadzor nad svojim celotnim

ozemljem.

77. Slovenski parlament je 23. decembra 1991 sprejel novo Ustavo Republike

Slovenije8 (v nadaljevanju ustava), ki Slovenijo opredeljuje kot demokratično republiko ter

pravno in socialno državo. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo

uresničujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno

in sodno.

78. Ustava v II. poglavju z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine v

členih 14 do 65 ureja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekatere pravice so

opredeljene tudi v drugih delih ustave, npr. v III. poglavju z naslovom Gospodarska in

socialna razmerja 72. člen opredeljuje pravico do zdravega življenjskega okolja, 76. člen

sindikalno svobodo in 77. člen pravico do stavke.

79. Ustava vsebuje tudi kolektivne oziroma povezane pravice (npr. posebne pravice

avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v 64. členu).

2. Državni zbor in politične stranke

80. Zakonodajno oblast ima parlament, tj. državni zbor, ki šteje 90 poslancev; volijo

se za štiri leta s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem. V Sloveniji velja

proporcionalni volilni sistem s 4-odstotnim pragom. V skladu z ustavo sta avtohtona

italijanska in madžarska narodna skupnost neposredno zastopani v državnem zboru.

Predsednik državnega zbora se izvoli z večino glasov vseh poslancev. Poslanci so

predstavniki vsega ljudstva in njihova poslanska imuniteta pomeni, da niso kazensko

odgovorni za mnenje ali glas, ki so ga izrekli na sejah državnega zbora ali njegovih

delovnih teles.

8 Uradni list RS, št. 33/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006 in 47/2013.

34

81. Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne

pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali zakonom

določena drugačna večina. Zakone lahko predlaga vlada, vsak poslanec ali najmanj pet

tisoč volivcev. Državni zbor razpiše referendum o uveljavitvi zakona, ki ga je sprejel, če to

zahteva najmanj štirideset tisoč volivcev. Referenduma ni dopustno razpisati: o zakonih o

nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih

nesreč, zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter zakonu, ki se sprejema za

izvrševanje državnega proračuna, o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb, zakonih, ki

odpravljajo protiustavnost glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo

protiustavnost. Državni zbor prav tako odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja in

uporabi obrambnih sil.

3. Državni svet

82. Slovenija ima poleg državnega zbora državni svet, ki ga sestavlja 40 članov: štirje

predstavniki delodajalcev, štirje predstavniki delojemalcev, štirje predstavniki kmetov,

obrtnikov in samostojnih poklicev, šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti in

dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov. Člane državnega sveta volijo izvoljeni

predstavniki interesnih organizacij ali lokalnih skupnosti za pet let. Državni svet opravlja

delno zakonodajno funkcijo (predlaga sprejetje zakonov, zakonodajni veto) in druge

funkcije ter je delno drugi dom parlamenta.

4. Predsednik republike

83. V skladu z ustavo predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je

vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah se

izvoli za pet let in največ za dva zaporedna mandata.

84. Predsednik republike razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, državnemu

zboru predlaga kandidata za predsednika vlade, izdaja listine o ratifikaciji mednarodnih

35

pogodb in sporazumov, postavlja in odpokliče veleposlanike in poslanike ter sprejema

poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov, imenuje državne funkcionarje, kadar je

to določeno z zakonom, podeljuje odlikovanja in častne naslove ter opravlja druge zadeve,

določene z ustavo. Na zahtevo državnega zbora mora izreči mnenje o posameznem

vprašanju. Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko na

predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.

5. Vlada

85. Predsednik republike državnemu zboru predlaga kandidata za predsednika vlade,

ki se nato voli z večino glasov vseh poslancev. Po izvolitvi predsednik vlade, tako kakor

predsednik republike in vsi ministri, pred državnim zborom priseže, da bo spoštoval ustavni

red, ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.

Predsednik vlade skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo

ministrov. Ministre imenuje in razrešuje državni zbor na predlog predsednika vlade.

Usklajevalne in strokovne naloge za predsednika vlade opravljata kabinet predsednika

vlade in generalni sekretariat. Vlada lahko ustanovi še druge vladne službe, odgovorne za

opravljanje različnih strokovnih nalog.

86. Naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva. Z zakonom lahko lokalne

samoupravne skupnosti (občine), podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo

javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave.

6. Občine

87. Lokalna samouprava se v skladu z ustavo uresničuje v občinah in drugih lokalnih

skupnostih. Območje občine, tj. osnovne enote lokalne samouprave, obsega naselje ali več

naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. V občini se lahko

ustanovijo manjše enote – četrtne skupnosti v mestih, v preostalih občinah pa krajevne ali

vaške skupnosti. Občina se ustanovi z zakonom na podlagi referenduma, s katerim se

36

ugotovi volja prebivalcev. Lokalna samouprava je po ustavi dvonivojska; njena druga raven

so pokrajine, ki se ustanovijo z zakonom. Pokrajine v Sloveniji niso ustanovljene.

88. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določa

zakonodaja, in naloge, ki jih občina lahko določi samostojno. Občina se financira iz lastnih

virov in s solidarnostnim prelivanjem sredstev (dohodnine) med občinami. Občina, ki z

lastno dohodnino ne more zagotoviti izvajanja zakonskih nalog (t.im. primerna poraba),

prejema solidarnostno izravnavo od drugih občin, če to ne zadošča pa tudi finančno

izravnavo iz državnega proračuna.

89. Najvišji organ odločanja je občinski svet, njegovi člani so izvoljeni neposredno.

Občino predstavlja in vodi župan, ki je prav tako izvoljen neposredno. Župan vodi občinsko

upravo in izvajanje odločitev občinskega sveta.

90. Aprila 2014 je bilo v Sloveniji 212 občin, od teh 11 mestnih občin.

7. Sodstvo

91. Tretja veja oblasti je sodna, uresničujejo pa jo sodniki. Pri opravljanju svoje

sodniške funkcije so neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Funkcija sodnika je trajna.

Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Večino članov sodnega sveta iz svojih

vrst izvolijo sodniki, preostale člane pa na predlog predsednika republike državni zbor

izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov. Ureditev in

pristojnosti sodišč določa zakon. Ustanavljanje izrednih sodišč ni dovoljeno, v mirnem času

pa ni dovoljeno ustanavljanje vojaških sodišč. V Sloveniji so ustanovljena sodišča s splošno

pristojnostjo, delujejo pa tudi specializirana sodišča, kot so delovna in socialna sodišča ter

upravno sodišče.

8. Ustavno sodišče

92. Kot posebni ustavni organ deluje tudi ustavno sodišče, ki je najvišji ustavni organ

37

za varstvo ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

93. Ustavno sodišče v skladu z ustavo odloča:

• o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ustavo, ratificiranimi mednarodnimi

pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava;

• o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z zakoni;

• o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s

posamičnimi akti;

• o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, med samimi

lokalnimi skupnostmi, med sodišči in drugimi državnimi organi ter med državnim zborom,

predsednikom republike in vlado;

• o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;

• o pritožbah proti odločitvi državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov;

• o obtožbah zoper predsednika republike, predsednika vlade in ministre.

94. V postopku ratifikacije mednarodne pogodbe ustavno sodišče izreka mnenje o

njeni skladnosti z ustavo.

95. V skladu z zakonom ustavno sodišče odloča o pritožbah proti odločitvi državnega

sveta, da se mandat njegovim članom ne potrdi, presoja ustavnost referendumskih vprašanj

in odloča o utemeljenosti odločitve državnega zbora, da ne razpiše referenduma.

96. Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi protiustavne zakone, razveljavi ali

razveljavi za nazaj (z učinkom ex tunc) protiustavne ali protizakonite podzakonske predpise

in predpise lokalnih skupnosti. Ustavno sodišče lahko do končne odločitve zadrži izvajanje

izpodbijanih predpisov.

97. Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah, praviloma po tem, ko so izčrpana vsa

pravna sredstva. Če ugotovi kršitve človekovih pravic, lahko posamične akte razveljavi za

nazaj ali razveljavi in vrne zadevo pristojnemu sodišču ali drugemu organu v ponovno

presojo. Če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, lahko samo sodišče odloča o zadevi.

38

C. Članstvo v Evropski uniji

98. Slovenija je od 1. maja 2004 članica Evropske unije. Institucije (Evropski

parlament, Evropski svet in Evropska komisija), ki so del Evropske unije, imajo

daljnosežne zakonodajne pristojnosti. Uredbe in direktive, ki jih sprejmejo institucije

Evropske unije, se v Sloveniji kot članici EU uporabljajo neposredno ali pa se prenesejo v

slovensko zakonodajo. Domača sodišča morajo pri sprejemanju odločitev spoštovati pravo

Unije in si v skladu z njim razlagati notranjo zakonodajo. Spore, povezane z razlago pogodb

in zakonodaje EU, rešuje Sodišče Evropske unije. Nanj se sodišča Republike Slovenije

obrnejo še, če potrebujejo posebno razlago predpisov EU. To sodišče obravnava tudi tožbe,

ki jih proti institucijam EU vložijo posamezniki, pravne osebe in drugi subjekti iz Slovenije.

II. Splošni pravni okvir, v katerem se uveljavljajo in varujejo človekove

pravice

A. Pravni okvir za zaščito človekovih pravic na državni ravni

99. Navedeni organi imajo v Republiki Sloveniji pristojnosti na področjih, ki se

nanašajo na človekove pravice:

− vsi sodni organi, tj. vsa sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča, ki

odločajo o pravicah in dolžnostih posameznika ali obtožbah proti njemu;

− drugi pravosodni organi, denimo državni tožilci, ki odločajo o kazenskem pregonu

posameznikov, in zavodi za prestajanje kazni;

− vsi organi državne uprave, ko odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih

posameznikov v upravnih zadevah;

− drugi organi z javnimi pooblastili, ki lahko na podlagi pooblastila odločajo o

pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznikov (kot so državni zavodi za

39

pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavodi za zdravstveno zavarovanje, zavodi za

zaposlovanje in drugi zavodi);

− Policija RS, ki opravlja naloge in izvaja pooblastila zaradi zagotavljanja varnosti

posameznikom in skupnosti, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter

krepitve pravne države9.

100. Vsakdo, ki trdi, da mu je bila kršena katera koli pravica, lahko doseže, da se ta

kršitev ustrezno obravnava v sodnem postopku. Kadar so pravice posameznika kršene v

sodnem postopku ali pa jih krši drug državni organ ali organ z javnimi pooblastili, je

posamezniku zagotovljena pravica do pritožbe in pravica do izrednih pravnih sredstev,

odvisno od tega, ali gre za kazenski, civilni, upravni ali drug postopek. Posameznik, ki mu

je bila po njegovih navedbah kršena katera od pravic, lahko zahteva sodno varstvo (upravni

spor) pred akti upravnih organov pod pogoji in na način, kot jih določa Zakon o upravnem

sporu, če za posamezno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če je z

nekim dejanjem kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina posamezniku, lahko

slednji, ki je (praviloma) izčrpal vsa redna pravna sredstva pri pristojnem sodišču, vloži

ustavno pritožbo, o kateri odloča ustavno sodišče.

101. Ustava vsakomur, ki je bil po krivem obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta

prostost, jamči pravico do rehabilitacije in povrnitve škode – materialne in nematerialne.

Pogoje in postopek za povrnitev škode in rehabilitacijo takih oseb določa Zakon o

kazenskem postopku. Država jim mora povrniti škodo. Žrtve kaznivih dejanj lahko dobijo

odškodnino storilca kaznivega dejanja v kazenskem postopku ali v zasebni tožbi. Če škodo

povzroči uradna oseba pri opravljanju svojih dolžnosti, lahko oškodovanec zahteva

povračilo neposredno od države.

102. Ustava Republike Slovenije ne določa samo posameznikovih pravic in svoboščin,

temveč tudi sredstva, ki so posameznikom na voljo za zaščito njihovih pravic. Te so

predvsem:

− pravica do sodnega varstva – vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah brez

9 1. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), Uradni list RS, št. 15/2013.

40

nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno

sodišče (23. člen ustave);

− pravica do pravnega sredstva – vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe (25.

člen ustave);

− pravica do povračila škode – vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v

zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne

skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali

organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen ustave);

− pravica do ustavne pritožbe pri ustavnem sodišču.

103. Instrumenti zagotavljanja človekovih pravic, opredeljeni z ustavo, so podrobneje

obdelani v številnih zakonih. To so na prvi stopnji postopkovni zakoni, kot so Zakon o

kazenskem postopku, Zakon o prekrških, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o splošnem

upravnem postopku, Zakon o izvršilnem postopku in podobni, ki določajo, v katerih

primerih, kako in pod katerimi pogoji ter po katerem postopku lahko posameznik uporabi

posamezne instrumente človekovih pravic, ko mu je bila kršena katera koli pravica. Poleg

postopkovnih zakonov številni drugi zakoni urejajo posamezne človekove pravice, zlasti

socialne in ekonomske, način uresničevanja zakonov in pravne instrumente, ki jih pravni

sistem zagotavlja posameznikom za uveljavljanje njihovih pravic.

104. Ustava določa, da se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave

in da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic, kadar tako

določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice (1. in 2. odstavek

15. člena). To pomeni, da se instrumenti človekovih pravic, določeni v ustavi, lahko

uporabljajo tudi neposredno na podlagi same ustave. Kar tretjina določb ustave je

namenjena človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam. Za učinkovito zagotavljanje in

uresničevanje človekovih pravic so splošno načelo enakosti in posamezne ustavne določbe

podrobneje urejene v posebnih zakonih, predvsem v Zakonu o varuhu človekovih pravic10,

Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO)11, Zakonu

10 Uradni list RS, št. 71/1993 (15/1994 – popr.), 56/2002 – ZJU in 109/2012. 11 Uradni list RS, št. 93/2007.

41

o enakih možnostih žensk in moških12, Zakonu o preprečevanju nasilja v družini13 in

Zakonu o varstvu osebnih podatkov14. Človekove pravice zagotavljajo oziroma uresničujejo

tudi posamezne zakonske določbe na različnih področjih pravnega urejanja v t. i. zaščitnih

zakonih, namenjenih varstvu človekovih pravic posameznikov s posebnimi potrebami ali

pripadnikov ranljivih družbenih skupin, in v številnih drugih zakonih. V prid zagotavljanja

dejanske enakosti ustava, splošni zakon o prepovedi diskriminacije in posebni zakon o

enakosti spolov izrecno opredeljujejo tudi temelj za uveljavljanje posebnih ukrepov ali

pozitivnega razlikovanja, če odstopanje od načela enakega obravnavanja upravičuje

zakoniti cilj ter so sredstva za njegovo dosego ustrezna in potrebna.

1. Varuh človekovih pravic

105. Podlago za ustanovitev instituta varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji

daje 159. člen ustave, ki določa, da se za varovanje človekovih pravic in temeljnih

svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih

pooblastil z zakonom določi varuh pravic državljanov. Drugi odstavek omogoča, da se

lahko za posamezna področja določijo posebni varuhi pravic državljanov, čeprav je bila do

zdaj prevladujoča rešitev ustanovitev samo enega varuha s širokim razponom pristojnosti.

106. Zakon o varuhu človekovih pravic je bil sprejet decembra 1993. Njegove dolžnosti

in pristojnosti temeljijo na klasičnem skandinavskem modelu. Organizacijo in metode

njegovega dela ter področje dela, postopke in vloge določa njegov poslovnik. Po zakonu

ima varuh človekovih pravic predvsem pristojnost, da lahko od državnih in drugih organov,

ki jih sme nadzirati, pridobi vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na

stopnjo zaupnosti ter izvede preiskavo, pri tem pa vabi na razgovor priče. Kadar koli lahko

opravi inšpekcijski pregled pri katerem koli državnem organu ali ustanovi, ki omejuje

osebno svobodo, npr. v psihiatričnih ustanovah. Nima pa pristojnosti spremljati dela

sodnikov in sodišč, razen ob neprimernih zamudah postopkov ali jasni zlorabi pristojnosti.

12 Uradni list RS, št. 59/2002 in 61/2007 – ZUNEO-A. 13 Uradni list RS, št. 17/2008. 14 Uradni list RS, št. 94/2007 – UPB1.

42

107. Pomembna pristojnost varuha je vlaganje ustavnih pritožb zaradi kršenja

človekovih pravic na ustavno sodišče skupaj s pobudnikom (50. člen Zakona o ustavnem

sodišču). Na ustavno sodišče lahko naslovi tudi predloge za presojo ustavnosti predpisov, ne

da bi prej dokazal pravni interes, kakor se zahteva za druge pobudnike takih predlogov (23. a

člen Zakona o ustavnem sodišču).

108. Pravni okvir za varuhovo delo so tudi nekateri drugi zakoni. Opozoriti velja na

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Zakon o pacientovih pravicah, Zakon o

obrambi, Zakon o varstvu potrošnikov, Zakon o varstvu okolja, Zakon o varstvu osebnih

podatkov, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o državnem tožilstvu, Zakon o sodiščih,

Zakon o sodniški službi, Zakon o enakih možnostih žensk in moških, Zakon o nalogah in

pooblastilih policije, Pravila službe v slovenski vojski, Zakon o odvetništvu, Zakon o

izvrševanju kazenskih sankcij, Zakon o upravnih taksah, Zakon o tajnih podatkih, Zakon o

zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, Zakon o javnih

uslužbencih, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju in Zakon o potnih listinah.

109. Postopek pri varuhu je zaupen in za stranke brezplačen. O svojih ugotovitvah in

ukrepih varuh obvešča javnost in državni zbor. Svoje naloge opravlja z reševanjem

posamičnih pobud, pobudo za začetek postopka pa lahko da vsakdo, kdor meni, da so mu z

aktom ali dejanjem državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil

kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Varuh lahko začne postopek tudi na

lastno pobudo, npr. če gre za posebej pomemben primer kršitve človekovih pravic ali

temeljnih svoboščin oziroma druge nepravilnosti. Če v posamični zadevi začne postopek na

lastno pobudo, je za začetek postopka potrebno soglasje prizadetega. 9. člen Zakona o

varuhu človekovih pravic omogoča, da varuh lahko obravnava tudi širša vprašanja,

pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost

državljanov. Ta določba mu daje možnost, da odpira in obravnava sistemska in aktualna

vprašanja, ki jih pobudniki morda ne zaznajo.

110. Zakon o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim

krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju je za državni preventivni

43

mehanizem določil varuha človekovih pravic (več o tovrstnem varuhovem delovanju v

nadaljevanju).

111. Varuha ali varuhinjo izvoli državni zbor s potrebno dvotretjinsko večino na

predlog predsednika države. V skladu z Zakonom o varuhu človekovih pravic traja mandat

varuha šest let z možnostjo ponovne izvolitve za največ še eno mandatno obdobje. Varuh

ima lahko najmanj dva in največ štiri namestnike, ki jih na njegov predlog, prav tako za šest

let, imenuje državni zbor.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

112. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s spremembo organiziranosti

državne uprave 1. aprila 2012 prevzelo naloge Urada za enake možnosti in njegove

zaposlene ter se leta 2013 preimenovalo v Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in

enake možnosti. Tako je postalo pristojni organ za oblikovanje politike enakosti spolov in

opravlja naloge, ki so opredeljene v Zakonu o enakih možnostih žensk in moških ter naloge,

opredeljene v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za

delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ključne naloge ministrstva so: (i)

spremljanje položaja žensk in uresničevanje njihovih z ustavo, zakoni in mednarodnimi

konvencijami zajamčenih pravic; (ii) obravnavanje predpisov, aktov in ukrepov, ki jih

sprejemajo vlada in ministrstva, z vidika enakosti spolov ter sodelovanje pri pripravi teh

dokumentov in dajanje predlogov za ukrepe s področja enakosti spolov; (iii) priprava

analiz, poročil in drugega gradiva; (iv) obravnavanje pobud ženskih organizacij, skupin in

gibanj, ki delujejo za enakost spolov.

3. Zagovornik ali zagovornica načela enakosti

113. Leta 2003 ustanovljeni institut zagovornika ali zagovornice enakih možnosti žensk

in moških, ki je pristojen oziroma pristojna za obravnavo primerov domnevne diskriminacije

na podlagi spola, je bil leta 2005 nadgrajen z institutom zagovornika ali zagovornice načela

enakosti, ki poleg spola obravnava primere domnevne diskriminacije tudi na podlagi drugih

44

osebnih okoliščin (narodnost, rasa ali etnično poreklo, vera ali prepričanje, invalidnost,

starost, spolna usmerjenost ali druga osebna okoliščina).

114. ZUNEO daje zagovornici ali zagovorniku načela enakosti nekatera dodatna

pooblastila. Tako lahko v skladu s 16. členom ZUNEO zagovornica ali zagovornik že med

obravnavo primera pisno pozove subjekt, pri katerem je prišlo do domnevne kršitve

prepovedi diskriminacije, da z ustreznimi ukrepi zavaruje diskriminirano osebo pred

viktimizacijo ali odpravi njene posledice. Druga nova pristojnost zagovornice ali

zagovornika je možnost prepustitve zadeve pristojni inšpekciji (20. in 21. člen ZUNEO). Od

leta 2012 deluje institut zagovornika ali zagovornice v okviru Ministrstva za delo, družino,

socialne zadeve in enake možnosti.

4. Koordinator ali koordinatorica za enake možnosti žensk in moških

115. Zakon o enakih možnostih žensk in moških je uvedel nov mehanizem za

vključevanje načela enakosti spolov v vladne politike ter njegovo uresničevanje in

spremljanje. Vsako ministrstvo ima koordinatorico ali koordinatorja za enake možnosti

žensk in moških, ki skrbi za opravljanje nalog, opredeljenih z zakonom, in sodeluje s

pristojnim organom za politiko enakosti spolov. Ministrstvo za delo, družino, socialne

zadeve in enake možnosti s koordinatoricami in koordinatorji sodeluje na rednih sestankih,

na katerih so predstavljeni delo, izkušnje in problematika enakosti spolov.

5. Urad za verske skupnosti

116. Urad deluje v sklopu Ministrstva za kulturo in uresničuje pristojnosti le-tega glede

verske svobode, ki so določene z Zakonom o verski svobodi15. To med drugim pomeni, da

spremlja položaj verskih skupnosti in jim daje strokovno pomoč, vodi postopek za

registracijo in register verskih skupnosti, zagotavlja proračunska sredstva za sofinanciranje

socialnega zavarovanja verskih uslužbencev, organizira srečanja in pogovore s predstavniki

15 Uradni list RS, št. 14/2007, 46/2010 – odl. US, 40/2012 – ZUJF in 100/2013.

45

verskih skupnosti ter sodeluje pri pripravi predpisov ter drugih aktov in ukrepov s področja

verskih skupnosti, ki jih sicer pripravljajo drugi organi.

6. Urad za narodnosti

117. Urad za narodnosti je urad v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije.

Temeljne določbe o varstvu narodnih in romske skupnosti so zapisane v ustavi, podrobnejše

določbe pa vključene v zakone z različnih področij, ki se kakor koli dotikajo položaja

italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti. Za njihovo izvajanje so

odgovorna posamezna ministrstva. Ob taki razdelitvi pristojnosti je naloga Urada za

narodnosti predvsem v tem, da celovito spremlja uresničevanje zakonskih določb o zaščiti

narodnih in romske skupnosti ter njihove učinke v praksi, opozarja na pomanjkljivosti,

pripravlja predloge in pobude vladi in drugim državnim organom ter skupaj s posamičnimi

ministrstvi pripravlja analize in poročila, ki zajemajo širša vprašanja varstva narodnih in

romske skupnosti.

7. Informacijski pooblaščenec

118. Z Zakonom o Informacijskem pooblaščencu16 (v nadaljevanju ZInfP) je bil 31.

decembra 2005 ustanovljen samostojen in neodvisen državni organ Informacijski

pooblaščenec, ki pod svojo streho združuje dostop do informacij javnega značaja in varstvo

osebnih podatkov. Informacijskega pooblaščenca imenuje Državni zbor Republike

Slovenije na predlog predsednika republike. Imenovan je za 5 let.

119. V Sloveniji sta pravica dostopa do javnih informacij in pravica do varstva osebnih

podatkov z Ustavo Republike Slovenije določeni kot temeljni človekovi pravici, zapisani v

38. in 39. členu.

16 Uradni list RS, št. 113/2005.

46

120. Zakon o varstvu osebnih podatkov17 (v nadaljevanju ZVOP) določa, da je varstvo

osebnih podatkov namenjeno preprečevanju nezakonitih in neupravičenih posegov v

informacijsko zasebnost posameznika na vseh relevantnih področjih. Določa tudi, da je v

Republiki Sloveniji vsakemu posamezniku, ne glede na državljanstvo in prebivališče,

zagotovljeno varstvo osebnih podatkov. Smisel tega varstva torej ni varovanje osebnih

podatkov kot takih, temveč varovanje pravic posameznika, na katerega se podatki

nanašajo.

121. Osebni podatki se lahko obdelujejo le, če je njihova obdelava določena z zakonom

ali če ima upravljavec zbirke podatkov pisno privolitev posameznika. Za pravne ali fizične

osebe, ki opravljajo javno službo ali dejavnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, pa

velja, da lahko že neposredno na podlagi tega zakona, torej brez izrecne podlage v nekem

drugem zakonu ali pisne privolitve posameznika, obdelujejo osebne podatke oseb, s

katerimi so v pogodbenem razmerju, vendar le, če gre za osebne podatke, ki jih potrebujejo

za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ali uveljavljanje pravic iz pogodbenega razmerja.

Za državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil je ureditev

drugačna, saj lahko obdelujejo le tiste osebne podatke, za katere je tako določeno z

zakonom. Posameznik, čigar osebni podatki se obdelujejo na podlagi njegove pisne

privolitve, mora biti predhodno pisno seznanjen z namenom obdelave podatkov in njihove

uporabe ter časom shranjevanja.

122. V skladu z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja18 (v nadaljevanju

ZDIJZ) je informacija javnega značaja vsaka informacija, ki izvira z delovnega področja

organa, ne glede na obliko informacije in ne glede na njen nastanek (ni pomembno, ali jo je

organ ustvaril ali zgolj pridobil od koga drugega), hkrati pa ne gre za katero izmed izjem,

ki jih določa ZDIJZ (na primer osebni podatki, tajni podatki, poslovne skrivnosti, varstvo

kazenskega pregona, sodnega postopka itd.). Zakon k posredovanju informacij javnega

značaja obvezuje zelo širok krog subjektov: vse državne organe, organe lokalnih skupnosti,

osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb. S spremembo

zakona, ki je začela veljati aprila 2014, se je krog zavezanih organov še razširil, in sicer na

17 Uradni list RS, št. 86/2004 in 67/2007. 18 Uradni list RS, št. 51/2006, 23/2014 in 50/2014.

47

vse gospodarske družbe in druge pravne osebe pod prevladujočim vplivom države, občin

ali drugih oseb javnega prava. Namen ZDIJZ je zagotoviti javnost in odprtost delovanja

organov ter omogočiti uresničevanje pravice vseh fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo

informacije javnega značaja od katerega koli organa zavezanca, ki s posamezno

informacijo javnega značaja razpolaga in če spada informacija v njegovo delovno področje.

Organi si morajo na podlagi tega zakona prizadevati tudi, da je javnost čim bolje obveščena

o njihovem delovanju. Namen zakona je še krepitev preglednosti in odgovornega ravnanja

pri upravljanju javnih sredstev in finančnih sredstev poslovnih subjektov pod

prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

123. Pristojnosti Informacijskega pooblaščenca na podlagi ZInfP:

– odloča o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali

drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega

značaja; v postopku na drugi stopnji je pristojen tudi za nadzor nad izvajanjem

zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi

izdanih predpisov;

– opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona in drugih predpisov, ki urejajo

varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz

Republike Slovenije;

– opravlja druge naloge, ki jih določajo ti predpisi;

– odloča o pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi

zahtevi posameznika glede njegove pravice do seznanitve z zahtevanimi podatki,

do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali

kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov;

– kot prekrškovni organ je pristojen za nadzor nad izvajanjem ZInfP, ZDIJZ v

pritožbenem postopku in ZVOP.

B. Mednarodne pogodbe

48

124. V skladu z 8. členom ustave morajo biti zakoni in drugi predpisi skladni s splošno

veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo

Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

Slovenija upošteva cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov, Splošno deklaracijo

o človekovih pravicah in druge mednarodne obveznosti, ki jih je sprejela z nasledstvom

oziroma sklenitvijo najpomembnejših mednarodnih univerzalnih in regionalnih

instrumentov za zagotavljanje človekovih pravic. Za Slovenijo zaradi sprejetih

mednarodnih pogodbenih obveznosti za varstvo človekovih pravic velja nadzor ustreznih

pogodbenih teles, ki jim poroča o stanju človekovih pravic, z njimi vodi odkrit dialog in

dobroverno izpolnjuje njihova priporočila. Kot članico Sveta Evrope in Evropske unije jo

zavezujejo tudi sprejete konvencije Sveta Evrope, zakonodaja Evropske unije ter praksa

Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.

125. Slovenija je med drugim nasledila ali ratificirala te univerzalne mednarodne

pogodbe o človekovih pravicah:

− Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah (1. julija 1992) in dva fakultativna

protokola: Fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o političnih in državljanskih

pravicah (18. maja 1993) in Drugi fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o političnih

in državljanskih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni (17. decembra 1993);

− Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1. julija 1992);

− Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (1. julija 1992);

Slovenija je dala tudi izjavo po 14. členu konvencije, ki omogoča sporočila posameznih oseb

Odboru za odpravo rasne diskriminacije (21. avgusta 2001);

− Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (1. julija 1992) in opcijski protokol

k njej (21. aprila 2004);

− Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali

ravnanju (15. aprila 1993) in Opcijski protokol h konvenciji (29. septembra 2006);

− Konvencijo o otrokovih pravicah (1. julija 1992) in dva izbirna protokola: Izbirni protokol

h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih (15. julija

2004) in Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah, o prodaji in prostituciji otrok in

otroški pornografiji (15. julija 2004).

49

− Konvencijo o pravicah invalidov in Izbirni protokol h konvenciji (16. aprila 2008).

126. Poleg navedenih je Slovenija ratificirala še druge univerzalne mednarodne

pogodbe: Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča (22. novembra 2001),

Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (2. aprila

2004) in njene protokole: Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z

ljudmi, zlasti ženskami in otroki in Protokol proti tihotapljenju migrantov po kopnem,

morju in zraku (15. aprila 2004). Slovenija je dodatno z ratifikacijo Tretjega dodatnega

protokola k Ženevskim konvencijam, Konvencije ZN o pravicah invalidov in njenega

protokola ter s podpisom Konvencije ZN o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem

izpolnila obveznosti, h katerim se je zavezala ob kandidaturi za članstvo v Svetu za

človekove pravice v obdobju 2007–2010. Septembra 2009 je med prvimi državami

podpisala Izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah.

127. Slovenija je ratificirala in je pogodbenica 77 konvencij Mednarodne organizacije

dela, med njimi vseh osmih temeljnih. Decembra 2013 je ratificirala Konvencijo o

spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (št. 187) ter Konvencijo o nočnem delu (št. 171), ki

bosta za Republiko Slovenijo začeli veljati februarja 2015.

128. Slovenija je prav tako ratificirala vrsto pogodb Sveta Evrope – skupaj z Evropsko

konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, ki slovenskim

državljanom omogočajo pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, kar vključuje

tudi 12. protokol19, ki ureja splošno prepoved diskriminacije. V letu 2009 je ratificirala

Evropsko konvencijo o ukrepanju proti trgovini z ljudmi.

C. Promocija in varstvo človekovih pravic

1. Informiranje in ozaveščenost javnosti

19 Uradni list RS, št. 46/2010.

50

129. Proti koncu 80. let prejšnjega stoletja so si v Republiki Sloveniji, ki je bila takrat

še del Jugoslavije, posamezniki in različne nevladne organizacije usklajeno prizadevali

prebuditi zavest o pomenu človekovih pravic med ljudstvom in pristojnimi državnimi

organi. S prehodom z enostrankarske države v parlamentarno demokracijo in državo

političnega pluralizma po letu 1990 so se ta prizadevanja še okrepila in še bolj

institucionalizirala. Poleg različnih nevladnih organizacij, kakršni sta Mednarodna

helsinška federacija za človekove pravice in Amnesty International, je bil v teh gibanjih

najbolj dejaven Svet za človekove pravice in temeljne svoboščine, ki je do leta 1994 veliko

prispeval k spodbujanju človekovih pravic v Sloveniji.

130. V Sloveniji delujejo danes številne nevladne organizacije. Leta 2001 je 27

nevladnih organizacij ustanovilo Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj

nevladnih organizacij (v nadaljevanju CNVOS), zato da bi nevladne organizacije kot

pomemben del civilne družbe v Sloveniji uspešneje opravljale svojo vlogo in uresničevale

svoje poslanstvo, zato da bi se doseglo partnerstvo in sodelovanje med njimi na državni in

mednarodni ravni, da bi se zagotovil pomembnejši položaj nevladnih organizacij v družbi,

da bi se dvignila ozaveščenost javnosti o njihovem pomenu in da bi se podprli njihovi

razvojni projekti.

131. Danes je CNVOS krovna mreža nevladnih organizacij, saj združuje več kot 600

različnih zvez in posameznih organizacij, ki delujejo na najrazličnejših področjih: od

socialnega varstva, športa, kulture in zdravja do filantropije in prostovoljstva. CNVOS

dejavno zastopa interese slovenskega nevladnega sektorja v dialogu z vlado, državnim

zborom in gospodarstvom.

132. Ključno vlogo pri seznanjanju javnosti s kršenjem človekovih pravic in temeljnih

svoboščin v Sloveniji ima varuh človekovih pravic. Ta sodeluje v javni razpravi, odgovarja

na nujna vprašanja in opozarja na kršitve – s članki v medijih, letnimi poročili, posebnimi

poročili, biltenom, na novinarskih konferencah, spletnem mestu, s promocijskim gradivom

itd. V zadnjih letih je urad varuha človekovih pravic izvedel več kampanj za spodbujanje

51

človekovih pravic, zlasti otrokovih pravic. Poleg tega je začela izhajati nova publikacija:

brezplačni bilten z naslovom Varuh – Kako zavarovati svoje pravice. Glavni namen biltena

je ljudi poučiti o njihovih pravicah, jim predstaviti načine za iskanje pomoči in popravo

krivic, tako pa prispevati k zmanjšanju števila kršitev. Prva številka je izšla 10. decembra

2003 na dan človekovih pravic. Bilten izhaja trikrat do štirikrat na leto in je na voljo na

upravnih enotah, v bolnišnicah, klinikah, knjižnicah, zavodih za zaposlovanje, dijaških in

študentskih domovih, domovih za ostarele, nevladnih organizacijah, centrih za socialno

delo, zaporih, policijskih postajah itd.

133. V Sloveniji izhajajo tedniki in mesečniki o pravnem poklicu in praksi, med njimi

Pravnik, Pravna praksa, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Penološki bilten, Teorija

in praksa ter Zbornik znanstvenih razprav, v katerih se redno pojavljajo članki o varstvu

človekovih pravic.

134. Na vseh stopnjah sistema vzgoje in izobraževanja sta med cilje vključena vzgoja in

izobraževanje za človekove pravice. Večji poudarek je tudi v prenovljenih učnih načrtih za

osnovne in srednje šole. Ker spadata vzgoja in izobraževanje za človekove pravice med

kroskurikularne teme, se izvajata tudi po fleksibilnem predmetniku s tematskimi dnevi,

tedni dejavnosti ali dogodki na temo človekovih pravic. Ta tema je prav tako bolj

poudarjena pri izobraževanju učiteljev, javnih razpisih za šolske projekte in med

raziskovalnimi tematikami, namenja pa se ji tudi več sredstev iz evropskih strukturnih

skladov.

135. Slovenija na mednarodni ravni zagovarja progresivno politiko človekovih pravic,

tako da se zavzema za razvoj novih ter za uveljavljanje in izvajanje obstoječih mednarodnih

standardov človekovih pravic, pri čemer sodeluje s predstavniki civilne družbe in o svojih

dejavnostih redno seznanja javnost.

136. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije na svoji spletni strani in po

medijih redno seznanja slovensko javnost z izpolnjevanjem obveznosti po mednarodnih

konvencijah, zlasti z objavo vseh poročil pristojnim nadzornim odborom OZN in SE ter z

52

njihovimi priporočili.

137. Minister za zunanje zadeve se redno enkrat letno sestane s predstavniki nevladnih

organizacij in jim predstavi zunanjepolitično prizadevanje Republike Slovenije glede

človekovih pravic. Na temo človekovih pravic in mednarodnega razvojnega sodelovanja

potekajo redna srečanja tudi na delovni ravni. Ministrstvo za zunanje zadeve s civilno

družbo sodeluje še pri ozaveščanju slovenske javnosti o pomenu učinkovite obravnave

globalnih izzivov, kakršni so podnebne spremembe, vodna problematika, migracije in

trajnostni razvoj, na vseh ravneh.

138. Medresorska komisija za človekove pravice, ki usklajuje poročanje mednarodnim

nadzornim mehanizmom za človekove pravice, se enkrat letno sestane s predstavniki

organizacij civilne družbe. Dva člana komisije sta predstavnika organizacij civilne družbe.

2. Pravna država: problematika izvajanja odločb ustavnega sodišča, sodni zaostanki,

sojenje v razumnem roku

139. Ustava Republike Slovenije je najvišji pravni akt v državi, odločbe ustavnega

sodišča pa najvišji način razlage ustavnih določb, ki jih morajo spoštovati in izpolnjevati

vsi državni organi ter vse fizične in pravne osebe. Ob koncu leta 2013 so bile neizvedene

štiri odločbe Ustavnega sodišča, s katerimi so bile ugotovljene protiustavnosti zakonskih

določb, in dve odločbi Ustavnega sodišča, s katerima so bile ugotovljene protiustavnosti ali

nezakonitosti predpisov lokalnih skupnosti. Nekatere od njih se še izvajajo.

140. Ustava v 23. členu določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar ter o obtožbah

proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom

ustanovljeno sodišče. Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Lukenda

proti Sloveniji20 in odločba Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 (2005) zavezujeta k

vzpostavitvi stanja, v katerem bo zagotovljena pravica do sojenja brez nepotrebnega

odlašanja. V ta namen je Ministrstvo za pravosodje v letu 2005 pripravilo Projekt Lukenda,

20 Sodba ESČP, št. 23032/02, 2005.

53

katerega namen je bil odprava sistemskih razlogov za nastanek zaostankov v sodobnem

sistemu. Projekt je vključeval mozaik ukrepov – od kadrovske okrepitve sodišč do

pospešene in poglobljene informatizacije sodstva. Pomemben napredek je sprejetje Zakona

o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja21, ki se je začel uporabljati 1. 1.

2007 in za katerega je ESČP že istega leta presodilo, da določa učinkovita pravna sredstva

za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku v skladu s prvim odstavkom 6. člena v

zvezi s 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah22 (v nadaljevanju EKČP).

141. Sodnih zaostankov na sodiščih splošne pristojnosti prve in druge stopnje je bilo

174.299 zadev na dan 31. 12. 2013, kar je kljub dvakratni zaostritvi meril 46-odsotno

znižanje števila sodnih zaostankov v primerjavi s stanjem pred uveljavitvijo Zakona o

varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja:

Preglednica 27: Stanje sodnih zaostankov na sodiščih splošne pristojnosti prve in druge stopnje

Sodišča23 31. 12. 2006 31. 12. 2013 Odstotek zmanjšanja (31. 12. 2006–31. 12. 2013)

višja 3.832 799 – 79,15 %

okrožna 13.785 19.210 + 39,35 %

okrajna 305.565 154.290 – 49,51 %

Skupaj 323.182 174.299 – 46,07 %

142. Pojem »sodni zaostanek« označuje nerešeno sodno zadevo, ki je na sodišču

praviloma več kot šest mesecev. Treba je tudi poudariti, da so bila merila v Sodnem redu od

leta 2006 že dvakrat – najprej v letu 2009, potem pa še v letu 2010 – občutno zaostrena,

zato neposredna primerljivost zgornjih podatkov ni mogoča. Če bi bila v veljavi merila, ki

so v letu 2006 določala, kdaj se sodna zadeva šteje za zaostanek, bi bil odstotek zmanjšanja

nerešenih zadev še občutnejši. Zgovornejši je tu podatek o skrčenju povprečnega

21 Uradni list RS, št. 49/2006. 22 Sodišče je o tem odločilo v primerih Grzinčič proti Sloveniji (sodba ESČP, št. pritožbe 26867/02, 3. 5. 2007) in Korenjak proti Sloveniji (odločba ESČP, št. pritožbe 463/03, 15. 5. 2007). 23 Vsi podatki zajemajo tudi število sodnih zaostankov v prekrškovnih zadevah, ki so del rednega sodstva v Republiki Sloveniji šele od 1. 1. 2005, prej pa so bile prekrškovne zadeve v pristojnosti ločenega sistema sodnikov za prekrške.

54

pričakovanega časa reševanja sodne zadeve (angl. disposition time24). Če je bil ta leta 1998

na ravni vseh sodnih zadev 14,1 meseca ali 422 dni, je v letu 2013 znašal v povprečju 3,6

meseca ali okoli 110 dni na ravni vseh sodišč. Navedeni podatek kaže občuten napredek

Slovenije pri skrajševanju trajanja sodnih postopkov.

3. Pravica do življenja in prepoved mučenja

143. Ustava razglaša nedotakljivost človekovega življenja in da v Sloveniji ni smrtne

kazni (17. člen); da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu

kaznovanju ali ravnanju (18. člen); da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in

njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, tudi med

odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni (21/I. člen), in da je prepovedano vsakršno

nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakor koli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj

in izjav (21/II. člen).

144. Leta 2008 sprejeti Kazenski zakonik25 je poleg obstoječih inkriminacij mučenja

pri hudodelstvih zoper človečnost (6. alineja 101. člena) in vojnih hudodelstvih (2. alineja

prvega odstavka 102. člena) na podlagi priporočil Odbora ZN proti mučenju določil še

samostojno kaznivo dejanje mučenja (265. člen; novela KZ-1B26 je leta 2011 to kaznivo

dejanje premestila v 135. a člen). Pri tem se je zakonodajalec zgledoval po opredelitvi

mučenja v 1. členu Konvencije ZN proti mučenju.

145. Z Zakonom o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in

drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju27 je bil za državni

preventivni mehanizem določen Varuh človekovih pravic RS, ki naloge in pooblastila

državnega preventivnega mehanizma opravlja skupaj z izbranimi nevladnimi in tistimi

organizacijami, ki so pridobile status humanitarne organizacije v Sloveniji. Tak nadzor, ki 24 V skladu z metodološkimi osnovami Ministrstvo za pravosodje RS povprečni pričakovani čas reševanja zadev izraža v mesecih in izračunava po formuli Clark-Capelettijevega indeksa, ki ga priznava tudi The European Commission for the Efficiency of Justice – CEPEJ: število nerešenih zadev konec obdobja/število rešenih zadev v obravnavanem obdobju * število mesecev obravnavanega obdobja. 25 Uradni list RS, št. 55/2008 in 39/2009. 26 Uradni list RS, št. 91/2011. 27 Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 20/2006.

55

se opravlja od leta 2007, krepi učinkovitost, pogostost in strokovnost odkrivanja in

preprečevanja mučenja in drugih okrutnih ravnanj.

146. Za zagotovitev neodvisne preiskave kaznivih dejanj, ki so jih osumljeni policisti,

od leta 2011 deluje Posebni oddelek v novem Specializiranem državnem tožilstvu

Republike Slovenije, ki je v drugi obliki obstajal že od 1. novembra 2007. Oddelek je

pristojen izključno za pregon kaznivih dejanj uradnih oseb, zaposlenih v policiji in

podobnih represivnih organih države.

147. V letu 2013 je bila spremenjena policijska zakonodaja. Namesto dotedanjega

Zakona o policiji sta bila sprejeta ZNPPol in Zakon o organiziranosti in delu policije (v

nadaljevanju ZODPol). Predvsem ZNPPol prinaša različne rešitve za večje varstvo

človekovih pravic v policijskih postopkih. Pri pripravi podzakonskih predpisov gre za

novost v Pravilniku o policijskih pooblastilih, saj ZNPPol izrecno določa, da minister izda

navedeni pravilnik po pridobitvi predhodnega mnenja Varuha človekovih pravic RS.

4. Svoboda izražanja

148. Skladno z Zakonom o medijih28 dejavnost medijev v Sloveniji temelji na svobodi

izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, svobodnem

pretoku informacij, odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in raznovrstne

vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju

programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi ter na

osebni odgovornosti novinarjev, drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice dela.

Skladno z Zakonom o medijih in Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah29 je z

razširjanjem programskih vsebin prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali

drugi neenakopravnosti, nasilju in vojni ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo

sovraštvo in nestrpnost. Zakon o medijih in Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah se

v nekaterih členih nanašata tudi na varstvo človekovih pravic.

28 Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 69/2006 – ZOIPub, 36/2008 – ZPOmK-1, 77/2010 – ZSFCJA, 87/2011 – ZAvMS in 47/2012. 29 Uradni list RS, št. 87/2011.

56

149. Zakon o medijih določa, da se z oglaševanjem ne sme prizadeti spoštovanje

človekovega dostojanstva, ne smejo spodbujati rasna, spolna ali narodnostna diskriminacija

in verska ali politična nestrpnost, dejanja, ki škodujejo zdravju in varnosti ljudi ali zaščiti

okolja ali kulturne dediščine, ne smejo žaliti verska ali politična prepričanja ali škoditi

interesom uporabnikov. Posebna pravica po Zakonu o medijih je pravica do popravka in

odgovora, na podlagi katere lahko vsak od odgovornega urednika zahteva brezplačno

objavo popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali

interes, oziroma brezplačno objavo odgovora na objavljeno informacijo, v katerem se z

dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o

dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Pri oglaševanju se posebne določbe nanašajo

na otroke. Oglasi, katerih ciljno občinstvo so otroci ali v katerih nastopajo otroci, ne smejo

vsebovati prizorov nasilja, pornografije in drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu

zdravju ter duševnemu in telesnemu razvoju ali drugače slabo vplivale nanje. Oglaševanje

ne sme moralno ali duševno prizadeti otrok, jih spodbujati k nakupu proizvodov ali storitev

z izkoriščanjem njihove neizkušenosti in lahkovernosti, jih spodbujati, da bi prepričevali

starše ali koga drugega o nakupu proizvodov ali storitev, in jih neupravičeno prikazovati v

nevarnih položajih.

150. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ureja televizijske programe in

avdiovizualne medijske storitve (na zahtevo), glede varstva človekovih pravic izrecno

prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prizadetje spoštovanja

človekovega dostojanstva. Posebna skrb je posvečena varstvu otrok in mladoletnikov pred

programskimi vsebinami, ki bi lahko prizadele njihov telesni, duševni ali moralni razvoj,

ter njihovi zaščiti pri razširjanju avdiovizualnih komercialnih sporočil. Otroci in

mladoletniki z avdiovizualnimi medijskimi storitvami tudi ne smejo biti izpostavljeni

samovoljnemu ali nezakonitemu vmešavanju v svoje zasebno življenje, družino ali dom

oziroma nezakonitim napadom zoper svojo čast in ugled.

151. Kazenski zakonik pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (158.–162. člen;

npr. razžalitev, obrekovanje ipd.) vsebuje kvalificirane oblike v primerih, pri katerih je

57

kaznivo dejanje storjeno »s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega

obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu«. Z novelo KZ-1B je bila med

drugim omejena odgovornost odgovornega urednika za tovrstna kazniva dejanja (ta se

kaznuje le, če je avtor ostal neznan, če je bila informacija objavljena brez avtorjeve

privolitve ali če obstajajo stvarne ali pravne ovire za pregon avtorja). Odgovorni urednik se

ne kaznuje, če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti, ali za objavo na

spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objavo vsebin v dejanskem času oziroma brez

predhodnega nadzora.

5. Svoboda vesti

152. Svobodo vesti zagotavlja 41. člen ustave, ki se nanaša na versko prepričanje, pa

tudi na moralne, filozofske in druge življenjske nazore. Posameznik ima lahko neko versko

ali drugo prepričanje in svobodno izraža svojo versko opredelitev ali pa verskega

prepričanja nima, se versko ne opredeljuje in se mu v zvezi s tem tudi ni treba opredeliti.

Vsako prisiljevanje k taki opredelitvi bi pomenilo poseganje v njegovo integriteto in

zanikanje njegove svobodne opredelitve. Iz te svoboščine izhaja, da posameznik lahko

pripada kateri koli verski skupnosti, da ne pripada nobeni, pa tudi da se ne sme omejevati

pri vključevanju ali izstopu iz verske skupnosti.

153. Zakon o verski svobodi ureja in zagotavlja uresničevanje verske svobode ter

določa register cerkva in drugih verskih skupnosti, merila, pogoje in postopek za

registracijo cerkva in drugih verskih skupnosti, pa tudi pravice registriranih cerkva in

drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov. Urad za verske skupnosti, ki deluje v

sklopu Ministrstva za kulturo, pripravlja tudi posvete predstavnikov cerkva in drugih

verskih skupnosti o temah, ki zanimajo verske skupnosti, ter jih tako seznanja z

zakonodajo, njihovimi pravicami in načinom njihovega uveljavljanja.

6. Pravica do enake obravnave

154. Ustava v 14. členu zagotavlja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake

človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero,

58

politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj,

invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek 14. člena določa, da so

pred zakonom vsi enaki. K splošnemu načelu enakopravnosti spada tudi enako varstvo

pravic, ki je urejeno v 22. členu (enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi

državnimi organi).

155. Enakopravnost zagotavljajo še posamezni zakoni, npr. ZUNEO, in posamezne

določbe različnih zakonov (npr. določba Kazenskega zakonika30, ki kot kaznivo dejanje

inkriminira kršitev enakopravnosti; določba Zakona o delovnih razmerjih31 (v nadaljevanju

ZDR), ki prepoveduje diskriminacijo; določbe procesnih zakonov, ki zagotavljajo

enakopravnost strank v kazenskem, pravdnem, upravnem in davčnem postopku).

156. Ustavno načelo enakosti je opredeljeno v določbah zakonov o zaposlitvi in delu,

izobraževanju, socialni zaščiti, v volilni zakonodaji itd. Natančneje pa udejanjanje tega

načela predpisuje ZUNEO, ki zagotavlja enako obravnavanje ne glede na različne osebne

okoliščine. Zakon prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, navodila, ki bi

vodila v diskriminacijo, povračilne ukrepe in nadlegovanje. V njem je tudi pravna podlaga

za uvedbo začasnih posebnih ukrepov, katerih cilj je zagotoviti dejansko enakost oseb, ki so

zaradi ene ali več osebnih okoliščin v manj ugodnem položaju. Primere domnevnih kršitev

prepovedi diskriminacije obravnava zagovornik načela enakosti. Nanj se pisno ali ustno

lahko obrne vsak, ki meni, da je bil diskriminiran. Zagovornik daje pojasnila, ali bi s

posameznim dejanjem, storitvijo ali opustitvijo kršili načelo enakosti zaradi osebnih

okoliščin. Zainteresiranim daje pomoč v zvezi z uveljavljanjem pravice do enakega

obravnavanja tudi v drugih postopkih. Če se domnevni kršitelj ne odzove na zagovornikovo

zahtevo za pojasnila, če ne izvede njegovih priporočil ali če v roku ne obvesti zagovornika

o sprejetih ukrepih, slednji prepusti primer pristojni inšpekciji.

157. Domnevne žrtve se za varstvo pred diskriminacijo lahko obrnejo tudi na pristojne

inšpekcijske službe in druge upravne organe ter na sodne organe, pred katerimi lahko

30 Uradni list RS, št. 55/2008– KZ-1 (66/2008 – popr.), 89/2008 – odl. US: U-I-25/2007-43 in 5/2009 – odl. US: U-I-88/2007-17. 31 Uradni list RS, 21/2013 – ZDR-1.

59

uveljavljajo tudi pravico do odškodnine. Ob sumu kršitev je dokazno breme na strani

kršitelja.

7. Pravica do dela, pravičnega plačila, varnih delovnih razmer in plačanega dopusta

158. Ustava v 49. členu določa, da je vsakomur zagotovljena svoboda dela in pod

enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano.

159. ZDR določa pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklepanje

pogodb o zaposlitvi za določen čas je predvideno le kot izjema. Med trajanjem delovnega

razmerja za določen čas imata pogodbeni stranki enake pravice in obveznosti kakor v

delovnem razmerju za nedoločen čas. Posebnosti se nanašajo na razloge prenehanja

delovnega razmerja: potek časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, končano

dogovorjeno delo ali prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Ker gre za

izjemo od zaposlovanja za nedoločen čas, ZDR poudarja pomen obličnosti: namen

pogodbenih strank, da sklepata pogodbo o zaposlitvi za omejeno obdobje, mora biti izražen

v pisni obliki, sicer velja zakonska domneva sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen

čas. ZDR omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas na le v zakonu ali v

kolektivnih pogodbah določene primere in določa časovno omejitev sklepanja ene ali več

takih pogodb. Posledica nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas je

preoblikovanje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

160. Varnost in zdravje pri delu sta v Sloveniji urejena z Zakonom o varnosti in zdravju

pri delu32 (v nadaljevanju ZVZD-1), ki je začel veljati 3. decembra 2011. Pravni okvir tega

področja dopolnjujejo številni izvršilni predpisi, izdani na podlagi tega in drugih zakonov,

ki urejajo varno in zdravo delo v zvezi z izpostavljenostjo delavcev posameznim

dejavnikom tveganja (npr. azbestu, rakotvornim snovem, kemičnim dejavnikom, hrupu,

biološkim dejavnikom), varno in zdravo delo posameznih skupin t. i. ranljivih delavcev

(npr. mladih delavcev, nosečnic, delavk, ki dojijo, in delavk, ki so pred kratkim rodile),

varno in zdravo delo delavcev s posebno opremo (npr. delovno opremo, osebno varovalno

32 Uradni list RS, št. 43/2011.

60

opremo, zaslonsko opremo) ter varno in zdravo delo v posebnih delovnih okoljih (npr. na

ribiških ladjah, v eksplozivnih atmosferah, pri izkoriščanju mineralnih snovi). Poleg tega

sta varnost in zdravje pri delu urejena z izvršilnimi organizacijskimi predpisi, ki podpirajo

uveljavitev in izvedbo zakona (npr. o opravljanju strokovnega izpita iz varnosti in zdravja

pri delu, o izdaji dovoljenj za delo, o usposabljanju koordinatorjev).

161. V varnost in zdravje pri delu s svojimi določbami posegajo tudi nekateri drugi

zakoni in na njih temelječi predpisi. To so predvsem predpisi o organizaciji zdravstvenega

varstva, med katere spada tudi zdravstveno varstvo delavcev. Poleg tega imajo varstveno

naravo vse določbe ZDR, ki opredeljujejo delovne pogoje, to so delovni čas, nočno delo,

odmori in počitek, ter določbe o varstvu nekaterih skupin delavcev (varstvo delavcev zaradi

nosečnosti in starševstva, varstvo delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti, varstvo

invalidov in varstvo starejših delavcev). ZVZD-1 sicer kot obvezno določa sodelovanje

delavcev pri upravljanju varnosti in zdravja pri delu, vendar odkazuje na uporabo Zakona o

sodelovanju delavcev pri upravljanju33, kar zadeva organe delavskega soupravljanja in

način njihove izvolitve ter pravno varstvo delavcev s funkcijo delavskega soupravljanja.

Nadzor nad izvajanjem predpisov o varnosti in zdravju pri delu, pristojnosti in ukrepe na

tem področju ureja Zakon o inšpekciji dela34.

162. Mladi v Sloveniji so bolj kakor druge starostne skupine izpostavljeni začasnim in

krajšim zaposlitvam, kar znižuje njihovo socialno varnost. Kar 73,9 % delovno aktivnih

mladih je imelo v letu 2013 začasno zaposlitev (tudi v obliki študentskega dela), medtem

ko je bil ta delež za vse delovno aktivne 16,6-odstoten. Ministrstvo za delo, družino,

socialne zadeve in enake možnosti po programih aktivne politike zaposlovanja prispeva k

doseganju njihove čim hitrejše in stabilne zaposlenosti, pa tudi k zmanjševanju neskladja

med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela. V sodelovanju z Zavodom RS za

zaposlovanje in Javnim skladom RS za razvoj kadrov in štipendije rešujemo brezposelnost

mladih z ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Pri tem izvajamo programe, ki so namenjeni

tistim mladim, ki so predčasno opustili šolanje, in tistim, ki se želijo dodatno usposobiti ali

33 Uradni list RS, št. 42/1993, 56/2001, 26/2007 in 42/2007 – UPB. 34 Uradni list RS, št. 19/2014.

61

z namenom večje zaposljivosti (pridobivanje dodatne izobrazbe, usposabljanje,

subvencionirane zaposlitve).

163. V letu 2013 je bila z Zakonom o interventnih ukrepih na področju trga dela in

starševskega varstva35 (v nadaljevanju ZIUPTDSV) omogočena uveljavitev spodbude za

zaposlovanje za nedoločen čas brezposelnih oseb, mlajših od 30 let. To spodbudo lahko

uveljavijo delodajalci, ki so ali še bodo od 1. novembra 2013 do 31. decembra 2014 za

nedoločen čas zaposlili brezposelno osebo, mlajšo od 30 let, ki je najmanj tri mesece pred

zaposlitvijo prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Taki delodajalci so za prvih 24

mesecev zaposlitve upravičeni do oprostitve plačila prispevkov delodajalca za vsa obvezna

socialna zavarovanja.

8. Pravica do socialne varnosti

164. Od leta 2008 trajajoča gospodarska kriza ima številne posledice na socialne

pravice. Zaradi povečanja brezposelnosti in zmanjševanja dohodkov med prebivalstvom se

je stopnja tveganja revščine povečala pri vseh socialnih skupinah in vseh vrstah

gospodinjstev, pri čemer so še zlasti ranljiva gospodinjstva brez delovno aktivnih članov in

enostarševska gospodinjstva. Sicer velja visoko tveganje revščine za starejše od 65 let

(19,6 % v letu 2012), še posebno starejše ženske, ki živijo same. Stopnja tveganja revščine

otrok (0–17 let) se je z 11,2 % v letu 2009 povečala na 13,5 % v letu 2012. Delež oseb, ki

so resno materialno prikrajšane (vsaj po štirih od devetih elementov prikrajšanosti), je bil

leta 2009 6,1 %, leta 2012 pa 6,6 %. Po navedbah NVO se povečuje tudi število oseb brez

ustreznega zdravstvenega zavarovanja.

165. Vlada Republike Slovenije se v zaostrenih socialnih razmerah in pri sprejemanju

varčevalnih ukrepov za uravnoteženje proračuna trudi zaščititi pravice in položaj

najranljivejših skupin prebivalstva, to je socialno in materialno šibkih. V strateških

dokumentih si je Slovenija zastavila nalogo zmanjšati število oseb, ki tvegajo revščino ali

socialno izključenost, do leta 2020 za 40.000 (glede na stanje v letu 2008). V zaostrenih

35 Uradni list RS, št. 63/2013.

62

socialnih razmerah sistem socialnih transferjev še vedno razmeroma učinkovito blaži

revščino. Učinek socialnih transferjev (brez pokojnin) na zmanjšanje tveganja revščine v

letu 2012 je bil 46,4-odstoten, kar Slovenijo še vedno uvršča med države EU, ki imajo

najvišji učinek teh transferjev (brez pokojnin) na stopnjo tveganja revščine (leta 2012 je bil

ta učinek v povprečju 28 držav EU 34,4-odstoten). Naša država še vedno spada med tiste z

razmeroma majhno neenakostjo porazdelitve dohodka med prebivalstvom.

166. V aprilu 2013 je Državni zbor RS sprejel Resolucijo o nacionalnem programu

socialnega varstva za obdobje 2013–2020. To je temeljni dokument za razvoj socialnega

varstva v navedenem obdobju, katerega osnovno vodilo je omogočiti socialno varnost in

socialno vključenost državljanov in državljank ter drugih prebivalk in prebivalstev

Republike Slovenije. Ključni cilji, ki jih resolucija upošteva, so:

– zmanjšanje tveganja revščine in povečanje socialne vključenosti socialno ogroženih

in ranljivih skupin prebivalstva;

– izboljšanje razpoložljivosti in pestrosti ter zagotavljanja dostopnosti in dosegljivosti

storitev in programov;

– izboljšanje kakovosti storitev in programov ter drugih oblik pomoči s povečanjem

njihove avtonomije ter upravljanjem kakovosti in zagotavljanjem večjega vpliva

uporabnic in uporabnikov na načrtovanje in opravljanje storitev.

Na podlagi resolucije bodo pripravljeni izvedbeni načrti za krajša obdobja, v katerih bodo

podrobneje opredeljene glavne naloge na socialnovarstvenem področju v izbranem

obdobju.

167. Državni zbor je leta 2010 sprejel sveženj nove socialne zakonodaje (Zakon o

uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, ki sta se

začela uporabljati v začetku leta 2012). Ta je dodobra posegla v zakonodajo, ki je do tedaj

urejala socialne, pa tudi družinske transferje in subvencije, ter v sistem pravic, ki se

zagotavljajo iz javnih sredstev, prinesla pomembne spremembe. Glavni cilji sistemskih

sprememb so:

– večja preglednost pri dodeljevanju socialnih prejemkov;

63

− večja učinkovitost in ciljnost socialnih prejemkov;

− vzpostavitev prijaznejšega, enostavnejšega in preglednejšega sistema ter hitrejše in

gospodarnejše odločanje o pravicah.

168. Po letu dni izvajanja nove socialne zakonodaje je bila izdelana ocena njene

učinkovitosti. Na podlagi glavnih ugotovitev so bile opravljene in dodane spremembe te

zakonodaje, ki jo je državni zbor sprejel novembra 2013. Del sprememb je začel veljati s

1. 1. 2014, del pa s 1. 9. 2014. Spremembe se večinoma nanašajo na dodatno varovanje

najranljivejših skupin (starejši, enostarševske in velike družine) in dodatno izboljšanje

administrativne podpore izvajanju.

169. Drugi ukrepi za preprečevanje revščine so: na stanovanjskem področju subvencija

najemnin, pri vzgoji in izobraževanju subvencija vrtca, prehrane, prevoza, učbeniški skladi

in štipendije, pri zaposlovanju programi aktivne politike zaposlovanja in poskusni programi

pobude EQUAL za zaposlovanje ranljivih skupin (invalidi, migranti, Romi), v pravosodju

inštitut brezplačne pravne pomoči, pri davkih olajšave pri dohodnini in nekaterih davkih ter

v zdravstvu oprostitev plačila obveznega zdravstvenega zavarovanja materialno šibkih.

170. Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki se je začel uporabljati

1. 1. 2011, določa:

a. ukrepe države na trgu dela, s katerimi se zagotavlja opravljanje storitev javne

službe glede zaposlovanja, in ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter delovanje

sistema zavarovanja za primer brezposelnosti,

b. izvajalce ukrepov,

c. pogoje in postopke za uveljavljanje posameznih pravic in storitev, ki jih določa ta

zakon,

d. način financiranja ukrepov ter spremljanje, vrednotenje in nadzor nad njihovim

izvajanjem,

e. zagotavljanje dela delavcev uporabniku.

64

Poglavje zakona, ki obravnava aktivno politiko zaposlovanja, je začelo veljati 1. 1. 2012 in

določa te ukrepe:

− usposabljanje in izobraževanje,

− nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta,

− spodbude za zaposlovanje,

− ustvarjanje delovnih mest,

− spodbujanje samozaposlovanja.

ZUTD je uvedel smernice za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja kot nov

strateški dokument, ki daje novo podlago izvajanju teh ukrepov za štiri leta.

9. Pravica do izobraževanja

171. Z ustavo so zagotovljene temeljne pravice glede vzgoje in izobraževanja. Ustava

določa, da je izobraževanje svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se

financira iz javnih sredstev, država pa ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno

izobrazbo.

172. Po ustavi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju in druge huje

prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.

173. Po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja36 morata vzgoja

in izobraževanje:

− zagotavljati najboljši mogoči razvoj posameznika ne glede na spol, socialno in

kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno

konstitucijo ali invalidnost;

− vzgajati za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov,

spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih

pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov in s tem razvijanje

sposobnosti za življenje v demokratični družbi;

36 Uradni list RS, št. 16/2007 – UPB5, 36/2008 in 58/2009.

65

− razvijati jezikovne zmožnosti in sposobnosti ter ozaveščanje o položaju

slovenskega jezika kot jezika države Slovenije;

− spodbujati zavest o integriteti posameznika;

− razvijati zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini

Slovenije in njeni kulturi;

− omogočati vključevanje v procese evropskega povezovanja;

− zagotavljati enake možnosti za vzgojo in izobraževanje na območjih s posebnimi

razvojnimi težavami ter enake možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok iz socialno manj

spodbudnih okolij;

− zagotoviti enake možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov in

odraslih s posebnimi potrebami;

− vzgajati in izobraževati za trajnostni razvoj in dejavno vključevanje v

demokratično družbo, kar obsega tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe in

lastnega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega

okolja, do prihodnjih generacij itd.

174. Drugi zakoni37 govorijo še o pravicah narodnih skupnosti, pravicah romske

skupnosti, tujih državljanih in otrocih s posebnimi potrebami. Ministrstvo za izobraževanje,

znanost in šport objavlja javne razpise za razvojno-raziskovalne naloge, ki se nanašajo na

socialne in državljanske kompetence, npr. za preprečevanje nasilja in medkulturni dialog, za

projekte, ki jih izvajajo vzgojno-izobraževalni zavodi (prepoznavanje in preprečevanje

nasilja, vzgoja za enakost spolov), in za usposabljanje strokovnih delavcev (za strpnost in

sprejemanje drugačnosti, medkulturno sodelovanje in učenje, spodbujanje medkulturnega

dialoga, enake možnosti spolov ter prepoznavanje in preprečevanje nasilja). Poteka tudi več

projektov, pri katerih se učenci vzgajajo in izobražujejo v zvezi s človekovimi pravicami.

175. Z vsebinami obveznih in izbirnih predmetov ter šolskih in obšolskih dejavnosti se

spodbuja tudi medkulturni dialog.

37Uradni list RS, št. 81/2006 – UPB3 in 102/2007.

66

176. Predpisi opredeljujejo te skupine otrok, učencev ali dijakov, ki zaradi osebnih,

socialno-ekonomskih ali kulturnih okoliščin v vrtcu ali šoli potrebujejo pomoč ali posebne

ukrepe:

– nadarjeni učenci ali dijaki: šole prilagodijo izvajanje izobraževalnega programa za

tiste učence ali dijake, ki kažejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja ali

izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu;

– učenci z učnimi težavami: šole jim prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim

omogočijo vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske

pomoči,

– otroci na zdravljenju v bolnišnici: predšolska vzgoja in osnovnošolsko izobraževanje

se lahko izvajata v bolnišnici; pedagoško osebje v bolnišničnih oddelkih (1) sodeluje z

zdravniki in drugim medicinskim osebjem bolnišnice ter z otrokovimi starši in

matično šolo ali vrtcem, (2) matični šoli predloži pedagoško poročilo o učencu in (3)

svetuje o vzgojno-izobraževalnem delu po odpustu iz bolnišnice;

– pripadniki romske skupnosti: v oddelkih vrtcev in šol, v katere so vključeni učenci

Romi, veljajo ugodnejši normativi (velikost oddelkov ali razmerje med številom otrok

na vzgojitelja/učitelja) kakor za druge oddelke; osnovna šola lahko zaposli dodatnega

učitelja ali svetovalnega delavca, ki je učencem Romom na voljo za učno in drugo

pomoč, če pa je takih učencev na šoli več kot 45, lahko zaposli dva dodatna

pedagoška delavca; po posebnem projektu se v vrtce in osnovne šole uvaja romski

pomočnik, ki je praviloma Rom ter pomaga otrokom prebroditi čustvene in jezikovne

ovire, hkrati pa je most med vrtcem oziroma šolo in romsko skupnostjo;

– pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti: na območjih, na katerih živita

narodni skupnosti, jim je ustavno zagotovljena pravica do izobraževanja v lastnem

jeziku; v vrtcih sta sočasno dve vzgojiteljici 6 ur dnevno; v osnovnih in srednjih šolah

veljajo za oblikovanje oddelkov in skupin ugodnejši normativi kakor za večinske šole;

– tujci: leta 2007 je bila sprejeta Strategija za vključevanje otrok migrantov v sistem

vzgoje in izobraževanja in na tej podlagi so bile leta 2009 sprejete, leta 2011 pa tudi

dopolnjene Smernice za izobraževanje otrok tujcev v vrtcih in šolah, ki opredeljujejo

prilagoditve za delo ter pomagajo vrtcem in šolam pri načrtovanju vzgojno-

izobraževalnega dela z otroki tujci; otroci begunci so pri predšolski vzgoji,

67

osnovnošolskem, srednješolskem in visokošolskem izobraževanju izenačeni s

slovenskimi državljani; v vrtcih v skladu s kurikulumom vzgojitelji za otroke, katerih

materni jezik ni slovenščina, opravljajo dejavnosti, s katerimi razvijajo govorno

zmožnost v slovenskem jeziku; šole za učence, katerih materni jezik ni slovenski, in

dijake migrante ob vključitvi v šolo izvajajo pouk oziroma tečaj slovenščine; učencem

migrantom osnovna šola lahko v dogovoru s starši prilagodi načine in roke za

ocenjevanje znanja; učenci in dijaki, prosilci za azil, prejmejo v šoli brezplačno

malico in iz učbeniškega sklada si lahko brezplačno izposodijo učbenike; ministrstvo,

pristojno za izobraževanje, v dogovoru z državami izvora v osnovnih šolah že vrsto let

podpira izvajanje dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur za otroke, ki

prebivajo v Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski;

– otroci iz socialno-ekonomsko manj spodbudnih okolij: na podlagi potrdila centra za

socialno delo o ogroženosti zaradi socialnega položaja družine imajo prednost pri

sprejemu v vrtec; vrtec in šola sodelujeta s pristojnim centrom za socialno delo;

svetovalna služba v vrtcu ali šoli pomaga pri iskanju in zagotavljanju mogočih oblik

podpore in pomoči družinam otroka, učenca ali dijaka (pomoč pri iskanju štipendije,

reševanju finančnih težav, organizaciji učnega prostora v šoli, zagotavljanju

učbenikov in šolskih potrebščin itn.); šola učencem lahko zagotovi individualno ali

skupinsko pomoč.

10. Pravica do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja

177. Zdravstvena zakonodaja omogoča enakopravno, dostopno, kakovostno in varno

zdravstveno oskrbo. Pravice iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja so

enake za vse prebivalstvo.

178. Z Zakonom o pacientovih pravicah38 so določene pravice, ki jih ima pacient kot

uporabnik zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvenih storitev, in postopki

uveljavljanja teh pravic.

38 Uradni list RS, št. 15/2008.

68

179. Med prednostne naloge pri varovanju zdravja in človekovih pravic je Ministrstvo

za zdravje uvrstilo varstvo pravic ranljivih skupin prebivalstva. Posebna pozornost je

posvečena osebam z duševnimi motnjami, osebam s težkimi kroničnimi boleznimi in

starejšim, pravicam v zvezi z napredkom biomedicine, dejavnostim za krepitev zdravja,

preprečevanju bolezni odvisnosti in drugih bolezni, celoviti oskrbi in boju proti

izključenosti.

180. Zakon o duševnem zdravju39 opredeljuje varstvo pravic oseb z duševno motnjo v

vseh postopkih obravnave v oddelkih pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v

varovanih oddelkih socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi ter določa

postopke pred sodiščem za sprejem brez privolitve.

181. Zaradi vse večjih potreb po gerontološki dejavnosti Ministrstvo za zdravje

sodeluje z drugimi ministrstvi pri urejanju zakonskih podlag v zvezi z dolgotrajno oskrbo in

v prizadevanju za celovito varstvo starejših oseb, še posebno tistih s kognitivnimi

motnjami.

182. Po predhodno pripravljenih podatkih je znašala stopnja maternalne umrljivosti v

obdobju 2009–2011 1,5 na 100.000 živorojenih otrok, stopnja kasne maternalne umrljivosti

pa 13,7 na 100.000. Za analizo maternalnih smrti je odgovorna Nacionalna delovna skupina

za obravnavo podatkov o maternalnih smrtih, delujoča pri Inštitutu za varovanje zdravja

RS, ki po enotnem protokolu obravnava vsak primer take smrti. Na podlagi svojih

ugotovitev skupina vsaka tri leta predloži skupno poročilo s priporočili za strokovne

klinične in javnozdravstvene ukrepe v zvezi z reproduktivnim zdravjem, ki se osredotočajo

zlasti na pomen socialno-ekonomskih dejavnikov, odkrivanje in zdravljenje duševnih

motenj ter nujnost izobraževanja in ozaveščanja splošne javnosti in medicinske stroke. Od

leta 2000 v Sloveniji nedostopnost do zdravstvenega varstva nikoli ni bila poglavitni vzrok

maternalne smrti. Dostopnost do zdravstvenega varstva v Sloveniji je ne samo formalno,

temveč tudi dejansko za ženske v rodnem obdobju pravzaprav vsesplošna.

39 Uradni list RS, št. 77/2008.

69

183. Ministrstvo za zdravje sofinancira programe o reproduktivnem zdravju in

reproduktivnih pravicah na državni, regionalni in lokalni ravni. Posebna pozornost je dana

ženskam, ki zaradi neozaveščenosti in socialne izključenosti ne posegajo po razpoložljivih

storitvah reproduktivnega zdravstvenega varstva, zato so zanje predvideni posebni programi

uveljavljanja in varovanja reproduktivnega zdravja. Ker so poporodne duševne motnje in

samomor med najpomembnejšimi vzroki maternalne umrljivosti v Sloveniji, je bil v letu

2013 na Inštitutu za varovanje zdravja pripravljen predlog programa in obravnave duševnih

težav in motenj v obporodnem obdobju, ki bo podlaga za predvidene nadaljnje dejavnosti.

184. Ministrstvo za zdravje sofinancira tudi programe pomoči, svetovanja in oskrbe

oseb brez obveznega zdravstvenega zavarovanja za leti 2013 in 2014. Pri tem so v ospredju:

informiranje, dostop in vključevanje brezdomnih in socialno izključenih v javno

zdravstveno mrežo in obvezno zdravstveno zavarovanje. Gre za terensko delo in delo v

dnevnih centrih z brezdomnimi ter sodelovanje s t. i. skrito populacijo, ki je izključena iz

sistema javnega zdravstva. Opravila vključujejo urejanje statusa nezavarovanih oseb,

obveščanje in svetovanje v zvezi z urejanjem zdravstvenega zavarovanja in obsegom pravic

do zdravstvenih storitev, spremljanje oseb brez zdravstvenega zavarovanja v različne

institucije, podpora pri iskanju osebne zdravnice/zdravnika in podpora hospitaliziranim

brezdomnim (obiski v bolnišnici, pomoč pri urejanju birokratskih zadev med

hospitalizacijo), in sicer od maja 2013 do vključno novembra 2014. Ministrstvo za zdravje

bo predstavilo rezultate ob koncu razpisa.

11. Pravica do primernega prebivališča

185. V Sloveniji zagotavljamo večjo dostopnost do primernega stanovanja (tudi

socialnih stanovanj) s sistemom subvencioniranja dela tržnih najemnin upravičenim do

neprofitnih najemnih stanovanj. Če občine niso sposobne zagotoviti zadosti stanovanj z

neprofitno najemnino, lahko upravičenke/upravičenci na trgu poiščejo primerno najemno

stanovanje, država in občine pa krijejo del razlike med neprofitno in tržno najemnino.

Upravičena gospodinjstva lahko prejmejo subvencijo do 80 % neprofitne najemnine.

70

Izplačila se od 2008, ko je bila ta shema uvedena, večajo, posebno v zadnjih letih. V letu

2013 je bilo povečanje 17-odstotno.

186. Zagotavljanje bivalnih enot za brezdomne osebe je po stanovanjski zakonodaji v

pristojnosti občin. Bivalne enote niso stanovanja, ampak stanovanjske enote v stavbah za

posebne namene – za začasno odpravo stanovanjskih težav. Za dodelitev bivalne enote ni

potreben razpis ali drug postopek, saj socialnega stanja ni mogoče predvideti vnaprej, zato

je treba imeti za reševanje težkih socialnih razmer in brezdomstva ter dajanje zaščite žrtvam

nasilja odprto listo upravičencev. Tako se je mogoče hitro odzvati na nastalo socialno in

stanovanjsko stisko neke družine.

187. V letu 2012 so imele občine na voljo okoli 500 takih enot. Po njihovih ocenah bi

jih bilo treba zagotoviti več, predvsem v urbanih središčih. Toda 10 mio. EUR, ki jih je v

letu 2013 v ta namen zagotovil Stanovanjski sklad RS, občine niso izrabile, zato se

razmišlja, kako se reševanja problematike lotiti v sodelovanju med državo in lokalnimi

skupnostmi.

188. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti financira več

programov, ki celostno obravnavajo brezdomke in brezdomce, vključno z nastanitvijo in

prehrano. Leta 2013 je bilo po teh programih financiranih 237 nastanitvenih zmogljivosti,

število uporabnic/uporabnikov pa je bilo 1.900. Za te namene je bilo v letu 2013

zagotovljenih približno 850.500 EUR, medtem ko je za leto 2014 predvidenih približno

1.000.000 EUR.

189. Država posebej rešuje stanovanjsko vprašanje ranljivih skupin prebivalstva, pri

čemer imajo prednost mladi, mlade družine, družine z več otroki, invalidi, družine z

invalidnim članom, državljani z daljšo delovno dobo, ki so še brez stanovanja, in

posamezniki, ki opravljajo dejavnost posebnega pomena za lokalno skupnost. Za

zagotavljanje stanovanj upokojencem je ustanovljen Nepremičninski sklad pokojninskega

in invalidskega zavarovanja, ki razpolaga z več kot 3000 najemnimi stanovanji,

namenjenimi reševanju stanovanjskih vprašanj upokojencev.

71

190. Slovenija je bogata z vodami, zato je tudi dostop do zdrave pitne vode urejen

razmeroma dobro. Oskrba s pitno vodo je v domeni občin, ki so odgovorne za njeno

izvajanje, pa tudi za gradnjo infrastrukture, ki je potrebna za to. Vlada pa predpisuje

minimalne standarde opremljenosti, ki jih mora občina zagotavljati. Tako morajo biti z

javnim vodovodom opremljena območja poselitve s 50 ali več prebivalci s stalnim

prebivališčem (gostota naselitve 5 ljudi nad ha).

191. Kjer oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda ni zagotovljena, imajo prebivalci

(lastniki stavb) možnost lastne oskrbe s pitno vodo, s čimer je vsem zagotovljena pravica do

oskrbe z vodo. V Sloveniji je glede na zadnje analize v letu 2014 88,6 % prebivalcev

priključenih na javni vodovod, z njim pa je treba opremiti še območja, na katerih živi okoli

7 % prebivalcev.

12. Nasilje v družini

192. Marca 2008 je začel veljati Zakon o preprečevanju nasilja v družini40, ki razlikuje

fizično, spolno, psihično in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje dolžne skrbi za družinskega

člana. Posebno varstvo pred nasiljem uživajo otroci, starejše osebe in invalidi. Če je žrtev

nasilja v družini otrok, mora vsakdo o tem takoj obvestiti center za socialno delo, policijo

ali državno tožilstvo. Novost zakona je, da si lahko žrtev izbere spremljevalca, ki jo

spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem v družini, in ji pomaga pri iskanju rešitev.

Žrtev nasilja ima tudi pravico do zagovornika, ki ščiti njene koristi v postopkih. Center za

socialno delo v multidisciplinarni ekipi v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami

izdela z žrtvijo načrt pomoči. Zakon določa brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja v sodnih

postopkih. Sodišče lahko zaradi nasilnih dejanj izreče povzročitelju te prepovedi: vstop v

stanovanje, v katerem žrtev nasilja živi; zadrževanje v bližini njenega stanovanja;

zadrževanje in približevanje krajem, na katerih je žrtev redno prisotna; navezovanje stikov z

njo; vzpostavljanje srečanj z njo. Sodišče lahko na predlog žrtve naloži povzročitelju, da ji

mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti v izključno uporabo. Ob razvezi zakonske

40 Uradni list RS, št. 16/2008.

72

zveze lahko zakonec, ki je žrtev nasilja, zahteva, da mu drugi zakonec, povzročitelj nasilja

nad njim ali njegovimi otroki, prepusti v izključno rabo stanovanje, v katerem sta živela.

Zaradi varstva otrok sodišče dodeli stanovanje zakoncu, pri katerem ti živijo. Vse prepovedi

in ukrepi trajajo do šest mesecev z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih šest mesecev. Na

podlagi zakona so pristojni organi (policija, šolstvo, zdravstvo in sociala) sprejeli področne

pravilnike o ravnanju ob nasilju v družini in izvajali ustrezno izobraževanje strokovnih

delavcev41.

193. ZNPPol je leta 2013 dopolnil policijsko pooblastilo pri odreditvi prepovedi

približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje take prepovedi.

194. Na centrih za socialno delo je zaposlenih 12 koordinatorjev za preprečevanje

nasilja v družini, ki delujejo na regijski ravni. Njihova naloga je dati strokovno podporo

delavcem, ki obravnavajo primere nasilja, ter pomoč pri vzpostavitvi in organizaciji

splošnega kriznega tima na lokalni ravni. Kot zunanji strokovnjaki po potrebi tudi

sodelujejo v teh skupinah, organizirajo in vodijo delovanje enotnega medinstitucionalnega

tima za obravnavo odraslih žrtev nasilja, ob izreku prepovedi približevanja določenemu

kraju ali osebi pa vodijo in usklajujejo delo intervencijske službe. Koordinatorji pomagajo

še pri organizaciji in vzdrževanju mreže izvajalcev in programov socialnega varstva za

preprečevanje in širjenje nasilja ter prenašajo novo znanje tako, da organizirajo in

načrtujejo specializirano usposabljanje strokovnih delavcev, vplivajo na strokovno in laično

javnost glede vzpostavljanja odnosa do različnih oblik in obsega nasilja (organizacija

41 Aprila 2009 je začel veljati Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih ekip in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. Konec leta 2009 je začel veljati Pravilnik o obravnavanju nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. Ministrstvo za zdravje je pripravilo Pravila in postopke pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti ter oblikovalo delovno skupino za pripravo kliničnih smernic in programa izobraževanja zdravstvenih delavcev za obravnavanje nasilja v družini pri opravljanju zdravstvene dejavnosti. Izobraževanje za strokovne delavce je izvedlo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Leta 2010 je začel veljati Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 25/10), v letu 2013 pa je bil sklenjen tudi poseben dogovor med Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvom za notranje zadeve – Policijo v zvezi z opravljanjem nalog za zaščito otrok, ki izhajajo iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini. 15. 7. 2014 je začel veljati tudi nov Pravilnik o prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju (Uradni list RS, št. 49/14), ki podrobneje ureja nekatere novosti glede preprečevanja nasilja v družini, uveljavljene z ZNPPol.

73

okroglih miz, delo s ciljnimi skupinami, npr. otroki, starejšimi). Njihova naloga je tudi

analiziranje stanja v regiji, usklajevanje in vrednotenje razvojnih (inovativnih) programov

za storilce in žrtve nasilja ter priprava in vzpostavitev novih možnosti za kratkotrajne

namestitve. Poleg vseh teh nalog se morajo tudi koordinatorji redno izobraževati in vnašati

na svoje delovno področje nove, učinkovitejše oblike pomoči družini in posamezniku.

195. Novi kazenski zakonik v posebnem členu sankcionira nasilje v družini, ki je lahko

storjeno z različnimi dejanji oz. ravnanji proti osebi, s katero storilec živi ali je živel v

družinski oz. življenjski skupnosti. Po prejšnjem kazenskem zakoniku so bile pojavne

oblike in posledice nasilja v družinskem okolju opredeljene v različnih členih.

196. Državni zbor je sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja

v družini za obdobje 2009–201442. To je strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in

ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini. Akcijski načrt za

preprečevanje nasilja v družini 2010–2011 je Vlada RS sprejela maja 2010.

197. Zmogljivosti za nastanitev žensk žrtev nasilja so se povečale. Ministrstvo za delo,

družino, socialne zadeve in enake možnosti je v letu 2014 sofinanciralo programe

petindvajsetih varnih hiš, zavetišč, zatočišč in materinskih domov, v katerih je na voljo

okoli 445 ležišč. Ena od varnih hiš je prilagojena tudi invalidnim osebam, en krizni center

pa starejšim. Mreža kriznih centrov in zatočišč se je razširila na regije, v katerih tovrstne

storitve niso bile dostopne. Potrebe za namestitev žrtev nasilja so zdaj pokrite.

198. Za boljšo usposobljenost in večjo dovzetnost strokovnega osebja, pristojnega za

oz. vključenega v preprečevanje nasilja, obravnavo žensk z izkušnjo nasilja in storilcev

nasilnih dejanj, poteka različno izobraževanje, predvsem v pravosodju. Izvajajo se tudi

programi usposabljanja policistk in policistov v sodelovanju z drugimi institucijami in

nevladnimi organizacijami ter strokovnjakinjami in strokovnjaki EU. Vsebine v zvezi s

preprečevanjem nasilja nad ženskami in spodbujanjem nenasilnega reševanja sporov se

bodo še naprej vključevale v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavk in

42 Uradni list RS, št. 41/2009.

74

delavcev v vzgoji in izobraževanju. Dejavnosti se opravljajo znotraj ukrepov Resolucije o

nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005–2013.

199. Republika Slovenija je 8. septembra 2011 podpisala Konvencijo Sveta Evrope o

preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. V letu 2012

se je začel postopek za pripravo na njeno ratifikacijo, pri čemer se presoja tudi vpliv določb

konvencije na domačo zakonodajo in prakso.

13. Trgovina z ljudmi

200. Ukrepe v zvezi s trgovino z ljudmi v Sloveniji opredeljujejo akcijski načrti za boj

proti trgovini z ljudmi, ki jih od leta 2004 vsaki dve leti pripravlja vladna Medresorska

delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi pod vodstvom nacionalnega koordinatorja,

sestavljena iz predstavnikov pristojnih ministrstev, vladnih uradov, vrhovnega državnega

tožilstva, državnega zbora in nevladnih organizacij. Namen akcijskih načrtov je opredeliti

temeljne dejavnosti v preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej. Zajemajo

zakonodajo; odkrivanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj v povezavi s trgovino z

ljudmi; preprečevanje z informiranjem, ozaveščanjem in raziskovanjem pojava; pomoč in

oskrbo žrtev trgovine z ljudmi; usposabljanje, izobraževanje in mednarodno sodelovanje.

201. Tako je bil akcijski načrt podlaga za sprejete spremembe Kazenskega zakonika

glede prostitucije in trgovine z ljudmi leta 2004, predvsem novega kaznivega dejanja

trgovine z ljudmi (387. a člen), kaznivi dejanji zvodništva in posredovanja pri prostituciji

(185. in 186. člen) pa je nadomestilo novo kaznivo dejanje zloraba prostitucije (175. člen).

V letu 2008 se je pripravil nov kazenski zakonik, ki vsebuje spremembe členov trgovine z

ljudmi (po novem 113. člen). Leta 2011 je spremenjeni zakonik KZ-1B še nekoliko razširil

kaznivo dejanje iz 192. člena (zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje), skladno

z Direktivo 36/2011/EU pa se je ustrezno dopolnil člen o trgovini z ljudmi, zlasti glede

nadzora nad osebami in vprašanja njihove privolitve v trgovino z ljudmi. Prav tako je bil v

199. členu Kazenskega zakonika (kaznivo dejanje zaposlovanja na črno) dodan nov tretji

odstavek, ki izrecno omenja izkoriščanje žrtev trgovine z ljudmi. V letu 2005 je bil sprejet

75

Zakon o zaščiti prič43, katerega uporaba se nanaša tudi na zaščito prič, žrtev trgovine z

ljudmi. Sprejet je bil še Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem

postopku, ki opredeljuje, da ima mladoletni oškodovanec kaznivega dejanja trgovine z

ljudmi pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice. Spremenjen je bil Zakon o tujcih, ki na

podlagi Direktive 2004/81/ES v posebnem členu opredeljuje postopke s tujci, žrtvami

trgovine z ljudmi. Zakon o tujcih je bil maja 2014 spremenjen in v prvem odstavku 56.

člena je bil kot razlog, zaradi katerega se dovoljenje za prvo prebivanje ne izda, dodan tudi

resen razlog za domnevo, da utegne biti tujec med prebivanjem v Republiki Sloveniji žrtev

trgovine z ljudmi.

202. Z ratifikacijo Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi44 je

Slovenija prevzela tudi obveznosti, ki izhajajo iz tega regionalnega instrumenta. Leta 2012

je bil izveden prvi krog ocenjevalnega mehanizma (GRETA) te konvencije za Slovenijo,

poročilo in priporočila za Slovenijo pa so bila sprejeta na odboru pogodbenic konvencije 7.

februarja 2014.

203. Preprečevalne dejavnosti potekajo z ozaveščanjem širše javnosti na spletni strani

vlade, z izdelavo preventivnih spotov, ponatisom in distribucijo preventivnega gradiva,

ozaveščanjem ciljnega prebivalstva s projekti nevladnih organizacij, ki jih sofinancirajo

posamezna ministrstva, ozaveščanjem in izobraževanjem strokovne javnosti, predvsem

organov pregona, v sodelovanju z nevladnimi organizacijami ter notranjim strokovnim

usposabljanjem in izobraževanjem nevladnih organizacij. Število pravnomočnih sodb v

zvezi s trgovino z ljudmi z leti narašča, kar kaže na pozornost, ki se namenjena tudi

informiranju in usposabljanju sodstva.

204. Od leta 2007 na podlagi javnih razpisov poteka projekt oskrbe žrtev trgovine z

ljudmi, ki ga financirata Ministrstvo za notranje zadeve (varna namestitev) in Ministrstvo za

delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (krizna namestitev). Projekt je na letni

ravni ovrednoten na kakih 85.000 EUR.

43 Uradni list RS, št. 113/2005, 81/2006 – UPB1 in 110/2007. 44 Uradni list RS, št. 62/2009.

76

205. V letih 2011–2013 so organi odkrivanja in pregona (policija in tožilstvo) zaznali

in obravnavali več pojavnih oblik trgovine z ljudmi, in sicer je bilo leta 2011 petnajst

kazenskih postopkov, leta 2012 sedemindvajset, leta 2013 pa ponovno petnajst. Pri tem je

bilo največ obravnavanih primerov prepoznanih kot oblika izkoriščanja prostitucije in

drugih spolnih zlorab žrtev trgovine z ljudmi. Prav tako so bili obravnavani primeri

prisilnega dela, in sicer kot prisilno beračenje in prisilno opravljanje kaznivih dejanj (npr.

tatvin). Povečal se je tudi obseg sodb za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, in sicer jih je

bilo v letu 2011 šest, v 2012 osem in v 2013 dve.

D. Potek poročanja na državni ravni

206. Osrednje telo za usklajeno poročanje nadzornim mehanizmom za človekove

pravice v Sloveniji je Medresorska komisija za človekove pravice. To telo je v Sloveniji v

obdobju 1993–2012 obstajalo pod imenom Medresorska delovna komisija za človekove

pravice.

207. Medresorsko komisijo za človekove pravice je aprila 2013 ustanovila Vlada

Republike Slovenije za usmerjanje poročanja z državne ravni pogodbenim telesom

Organizacije združenih narodov, UPP in regionalnim organizacijam ter za nadzor nad

izvajanjem prejetih priporočil.

208. Medresorska komisija za človekove pravice ima mandat, da sodeluje s

predstavniki drugih institucij in civilne družbe.

209. Člani komisije so predstavniki Kabineta predsednika vlade, vseh ministrstev in

Statističnega urada Republike Slovenije. Vlada RS je s sklepom iz aprila 2014 članstvo

razširila na po dva predstavnika akademskega okolja in organizacij civilne družbe.

Predstavnika akademskega okolja imenuje Rektorska konferenca RS, predstavnika

organizacij civilne družbe pa CNVOS.

77

210. Za pripravo poročil po posameznih mednarodnopravnih instrumentih je določen

resor z ustreznimi državnimi pristojnostmi, ki v celoti vodi pripravo poročila v sodelovanju

z drugimi sodelujočimi organi ter vodi obveščanje in vključevanje zainteresirane javnosti.

Pred predložitvijo v potrditev Vladi Republike Slovenije mora resor (koordinator) poročilo

predstaviti v Medresorski komisiji za človekove pravice, da ga potrdi.

III. Informacije o nediskriminaciji in u činkovitih pravnih sredstvih

A. Enakost spolov in boj proti diskriminaciji na podlagi spola

211. Enakost spolov je v Sloveniji pravica, cilj in horizontalno načelo, ki sega na vsa

področja življenja žensk in moških v vseh življenjskih obdobjih. Zakon o enakih možnostih

žensk in moških je določil temelje za izboljšanje položaja žensk in ustvarjanje enakih

možnosti žensk in moških z odstranjevanjem ovir za vzpostavitev enakosti spolov, s

preprečevanjem in odpravljanjem neenakega obravnavanja spolov kot oblike diskriminacije

ter z ustvarjanjem možnosti za vzpostavljanje enake zastopanosti žensk in moških na vseh

področjih družbenega življenja. Zakon določa ukrepe in strategije za krepitev vloge in

položaja žensk ter enakosti spolov, k čemur zavezujejo Slovenijo mednarodne pogodbe in

politične zaveze. Leta 2005 je bil sprejet Nacionalni program za enake možnosti žensk in

moških za obdobje 2005–2013, ki ga ministrstva in vladne službe uresničujejo z dveletnimi

periodičnimi načrti, vlada pa na podlagi sistema poročanja redno preučuje ustreznost in

učinkovitost opravljenih dejavnosti ter naloge po potrebi spreminja, prilagaja in dopolnjuje.

O izvajanju nacionalnega programa vlada vsaki dve leti poroča državnemu zboru. Ob koncu

veljavnosti prvega Nacionalnega programa za enake možnosti žensk in moških je bilo

opravljeno vrednotenje njegovega izvajanja. Pri tem se je ovrednotilo uresničevanje

zastavljenih ciljev ter rezultati in učinki izvedenih ukrepov in dejavnosti. Ovrednotenje je

tudi podlaga za pripravo novega nacionalnega programa, ki bo veljal za obdobje 2014–2021

in se že pripravlja.

78

212. Pomemben napredek vladne politike za krepitev vloge in položaja žensk ter

enakosti spolov je bil dosežen glede izobraževanja, zaposlenosti, enakega plačila za enako

in enakovredno delo, nasilja nad ženskami ter trgovine z ženskami in dekleti. Napredek so

omogočili nova zakonodaja, nacionalni program in akcijski načrti za enake možnosti žensk

in moških ter izvajanje posebnih akcijskih načrtov in programov: akcijski načrti za boj proti

trgovini z ljudmi, nacionalni program preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, redno

informiranje žensk in pomembnih deležnikov, sistematično ozaveščanje javnosti in ciljnih

skupin, izobraževanje in usposabljanje ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami,

sindikati, raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami, spodbujanje medijev k

prevzemanju pozitivne vloge pri zagotavljanju enakosti spolov in vključevanje moških v

prizadevanje za enakost spolov.

213. V prizadevanju za spodbujanje uravnotežene zastopanosti spolov pri odločanju je

vlada sprejela številne ukrepe, ki zagotavljajo enakovredno udeležbo žensk in moških na

kandidatnih listah za volitve v Evropski parlament, državni zbor in občinske svete, ter

ukrepe, ki spodbujajo uravnoteženo zastopanost žensk in moških v javnih odborih,

komisijah in drugih organih. Na parlamentarnih volitvah 4. decembra 2011 je bil storjen

pomemben preboj, saj je bila v državni zbor izvoljena tretjina poslank. 27. februarja 2013 je

Republika Slovenija dobila prvo predsednico vlade, s čimer je najvišji položaj izvršne veje

oblasti prvič v zgodovini samostojne Slovenije zasedla ženska. Na predčasnih

parlamentarnih volitvah 13. julija 2014 se je delež poslank še povečal – na 35,6 %.

214. Enako plačilo žensk in moških za enakovredno delo zagotavlja Zakon o delovnih

razmerjih, v katerem so zajeta tudi priporočila Mednarodne organizacije dela za to

področje. Za zmanjševanje plačnih razlik med spoloma si Vlada RS ni dodatno prizadevala,

saj je po podatkih iz 2012 v Sloveniji plačna razlika med moškimi in ženskami majhna (2,5

o. t.).

215. Vlada nadaljuje različne pristope za prepoznavanje in odpravljanje stereotipov,

predvsem z organizacijo posvetov, usposabljanja in seminarjev ter z analizami in študijami

o delitvi moči med ženskami in moškimi na različnih področjih. Poleg prizadevanj v vzgoji

79

in izobraževanju se spodbujajo enakovredna delitev družinskega dela med ženske in moške

ter odgovorno partnerstvo in starševstvo. Poudarja se predvsem skupna in enakomernejša

delitev obveznosti med moškimi in ženskami pri skrbi za otroke, starejše in druge pomoči

potrebne družinske člane in članice.

216. Usposabljanje uslužbenk in uslužbencev Ministrstva za obrambo ter pripadnic in

pripadnikov Slovenske vojske za zagotavljanje enakosti spolov in enakih možnosti ter za

varovanje človekovega dostojanstva se redno izvaja. Programi vojaškega izobraževanja in

usposabljanja na vseh ravneh, tudi za kandidate za mesto civilnega funkcionalnega

strokovnjaka, zajemajo človekove pravice, varovanje človekovega dostojanstva in

nepogrešljivo vlogo žensk pri ohranjanju in graditvi miru na lokalni in posledično na

svetovni ravni. Dodatno se seznanjajo z vsebinami resolucij Varnostnega sveta OZN 1325

in 1820, vključno s tematiko, povezano s prepovedjo vsakršne diskriminacije v skladu z

ZUNEO.

217. ZDR prepoveduje spolno nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu. ZVZD

pa določa, da mora delodajalec na delovnih mestih, na katerih je večja nevarnost za nasilje

tretjih oseb, poskrbeti za tako ureditev delovnega mesta in opremo, ki tveganje za nasilje

zmanjša in omogoča dostop pomoči na ogroženo delovno mesto. Delodajalec mora

načrtovati postopke za primere nasilja ter seznaniti z njimi delavke in delavce, ki na takih

delovnih mestih delajo. Prav tako mora sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in

obvladovanje nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na

delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavk in delavcev. Za zagotovitev ustreznega

delovnega okolja brez spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja je vlada leta 2009

sprejela Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave.

V njej so predvideni ukrepi za preprečevanje spolnega in drugega nadlegovanja ali

trpinčenja ter ukrepi za primere, ko spolno in drugo nadlegovanje ali trpinčenje že obstaja.

Vsak organ mora imeti svetovalko ali svetovalca za pomoč in informiranje, ki se mora

predhodno udeležiti usposabljanja.

80

B. Odprava diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti

218. Veljavna pravna ureditev ureja položaj istospolnih partnerskih skupnosti v Zakonu

o registraciji istospolne partnerske skupnosti45 (v nadaljevanju ZRIPS). ZRIPS poleg te

registracije partnerjema istospolne skupnosti priznava nekatere pravice in obveznosti

predvsem na premoženjskopravnem področju (pravico do preživljanja in preživnine,

pravico do pridobivanja skupnega premoženja in urejanja premoženjskih razmerij v tej

skupnosti, pravico do stanovanjskega varstva, pravico do dedovanja ter pravico do

pridobivanja informacij o zdravstvenem stanju obolelega partnerja in do obiskov v

zdravstvenih ustanovah).

219. Ustavno sodišče RS je v dveh postopkih za presojo ustavnosti ugotovilo neskladje

pravne ureditve dedovanja, ki se nanaša na dedovanje v registrirani istospolni partnerski

skupnosti in v življenjski skupnosti istospolno usmerjenih partnerjev.

220. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-425/06-10 z dne 2. 7. 200946 ugotovilo

neskladnost 22. člena ZRIPS z ustavoin določilo, da mora Državni zbor RS ugotovljeno

neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu RS. Odločilo je,

da do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema registrirane

istospolne partnerske skupnosti veljajo enaka pravila, kakršna veljajo za dedovanje med

zakoncema po Zakonu o dedovanju47. Ustavno sodišče je v obrazložitvi še navedlo, da je

registrirana partnerska skupnost razmerje, ki je po svoji vsebini podobno zakonski zvezi ali

zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost

dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. V tej skupnosti tako

obstajajo enake dejanske in pravne podlage življenjske skupnosti tako registrirane

istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, zato razlikovanje v ureditvi

dedovanja, kot je določeno v 22. členu ZRIPS, ne temelji na neki stvarni, neosebni

razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni 45 Uradni list RS, št. 65/2005. 46 Uradni list RS, št. 55/2009. 47 Uradni list SRS, št. 15/1976, 23/1978, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 13/1994 - ZN, 40/1994 - Odl. US, 82/1994 - ZN-B, 117/2000 - Odl. US, 67/2001, 83/2001 - OZ, 73/2004 - ZN-C, 31/2013 - Odl. US, 99/2013.

81

izrecno navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena

ustave.

221. V postopku za presojo ustavnosti Zakona o dedovanju je Ustavno sodišče RS v

odločbi št. U-I-212/10-15 z dne 14. 3. 201348 ugotovilo, da je Zakon o dedovanju v

neskladju z ustavo. Odločilo je tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za

dedovanje med istospolnima usmerjenima partnerjema, ki živita v dalj časa trajajoči

življenjski skupnosti, vendar nista sklenila partnerske skupnosti po ZRIPS in ni razlogov,

zaradi katerih bi bila taka partnerska skupnost med njima neveljavna, enaka pravila, kakršna

veljajo po veljavni zakonski ureditvi za dedovanje med zunajzakonskima partnerjema.

Naložilo je, da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po

objavi te odločbe v Uradnem listu RS. V obrazložitvi je navedlo, da se neregistrirane

partnerske skupnosti od pravno urejene oblike istospolne partnerske skupnosti razlikujejo le

po odsotnosti oblične sklenitve partnerske zveze pred pristojnim državnim organom (enako

kakor zunajzakonska skupnost od zakonske zveze). Sicer pa gre v obeh istospolnih

partnerskih skupnostih po vsebini za enak dejanski položaj. Partnerja neregistrirane

partnerske skupnosti vežejo podobne tesne osebne vezi kakor partnerja zunajzakonske

skupnosti.

222. Glede na ugotovitve ustavnega sodišča, da gre v bistvenem za enake dejanske in

pravne podlage življenjske skupnosti (istospolne skupnosti ter skupnosti med žensko in

moškim) ter da razlikovanje v pravni ureditvi obeh skupnosti, vključno z njunimi pravnimi

posledicami, ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni

usmerjenosti, je pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v

pripravi osnutek Zakona o partnerski skupnosti. Ta osnutek določa partnersko skupnost kot

skupnost dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja

ta zakon. Taka skupnost ima na vseh pravnih področjih enake pravne posledice, kakršne

ima zakonska zveza, razen če ta ali drug zakon določa drugače. Osnutek zakona ureja tudi

nesklenjeno partnersko skupnost kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost dveh žensk ali

dveh moških, ki nista sklenila partnerske skupnosti, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila

48 Uradni list RS, št. 31/2013.

82

partnerska skupnost med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake

pravne posledice po tem osnutku zakona, kakor če bi sklenila partnersko skupnost, na

drugih področjih pa, če ima pravne posledice zunajzakonska skupnost, razen če zakon

določa drugače. Kot skrajni datum sprejetja Zakona o partnerski skupnosti v Državnem

zboru RS je določen 30. 11. 2014.

C. Varstvo pravic narodnih in drugih etničnih skupnosti

223. Ustava RS zagotavlja individualne pravice, namenjene ohranjanju narodnostnih,

jezikovnih in kulturnih značilnosti pripadnikov vseh etničnih skupin. Natančneje, gre za

14. (enakost pred zakonom), 61. (izražanje narodne pripadnosti) in 62. člen ustave (pravica

do uporabe svojega jezika in pisave).

224. Številne ukrepe za pripadnike raznih narodnih in etničnih skupin izvaja

sistematično Ministrstvo za kulturo, ki v sodelovanju s pripadniki teh skupin ugotavlja

njihove potrebe po varovanju kulturnih posebnosti in razvija ukrepe za njihovo kakovostno

povezovanje. Za ohranjanje kulturnih pravic teh skupin se izvajajo finančni (financiranje

projektov), organizacijski (strokovna pomoč, svetovanje, delavnice, mediacije) in

normativni ukrepi (posebne določbe v splošnem kulturnem zakonu; dejavno sodelovanje teh

skupnosti pri oblikovanju predpisov). Uresničujejo se trije programi: posebni program, ki

uveljavlja pozitivno diskriminacijo skladno z izraženimi posebnimi kulturnimi potrebami,

integracijski program, znotraj katerega se razvijajo ukrepi za kakovostno vključevanje

pripadnikov etničnih skupin v kulturno življenje, in program za razvoj njihovih človeških

virov, ki se financira iz Evropskega socialnega sklada (v nadaljevanju ESS). Ministrstvo

skrbi za vitalnost in razvoj kultur teh skupin tudi tako, da razvija dialog z umetniki, ki

delujejo v narodnih in etničnih skupnostih. Kjer je le mogoče, v meddržavno dogovarjanje

vključuje tudi vsebine o njihovem varstvu. Po potrebi Ministrstvo za kulturo naroča

raziskave za poglobljen vpogled v stanje posameznih narodnih in etničnih skupin.

83

225. V Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, besedilu,

ki ga je državni zbor potrdil leta 2013 ter s katerim ocenjuje stanje in določa politiko glede

jezikov, so za govorce manjšinskih jezikov (torej vse jezikovne skupnosti) predvideni ti

ukrepi: jezikovno usposabljanje javnih uslužbencev in funkcionarjev za sporazumevanje v

manjšinskih jezikih, izobraževanje prevajalcev in tolmačev za morebitne deficitarne jezike,

uveljavljanje jezikovnih manjšin pri vzgoji in izobraževanju, informiranju in medijski,

kulturni dejavnosti in znanstvenem raziskovanju, zagotovitev ustreznega prostora v

programih javnih medijev v jezikih govorcev, katerih prvi jezik ni slovenščina, ki takega

prostora še nimajo in si prisotnosti v medijih želijo.

226. V Sloveniji tradicionalno, zgodovinsko (avtohtono) živijo italijanska in madžarska

narodna skupnost ter romska skupnost.

227. Položaj in posebne pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti so

opredeljene v 64. in 11. členu ustave ter zagotovljene ne glede na število pripadnikov.

Organiziranost in temeljne pravice obeh narodnih skupnosti so določene v Zakonu o

samoupravnih narodnih skupnostih49, njun položaj pa opredeljuje še približno 90 zakonov

in drugih predpisov, odloki in statuti občin na narodnostno mešanih območjih ter dvo- in

večstranske mednarodne pogodbe. Vsi predpisi, ki zadevajo uresničevanje pravic in

položaja zgolj italijanske in madžarske narodne skupnosti, se sprejemajo v soglasju z

njunimi predstavniki. Narodni skupnosti sta neposredno zastopani v predstavniških organih

lokalne samouprave, v Državnem zboru Republike Slovenije pa vsaka s po enim

poslancem.

228. V Sloveniji sta se razvila različna modela izobraževanja pripadnikov italijanske in

madžarske narodne skupnosti, imata pa enake cilje – dvojezičnost in sožitje obeh narodov

in kultur. Pri uresničevanju pravic pripadnikov italijanske narodne skupnosti v predšolski

vzgoji ter osnovnem, splošnem srednjem in poklicnem izobraževanju na območjih, ki so

opredeljena kot narodnostno mešana, poteka vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem

jeziku. Slovenski jezik v teh šolah je obvezni predmet. V vzgojno-izobraževalnih zavodih

49 Uradni list RS, št. 65/1994.

84

na narodnostno mešanih območjih, v katerih se izobražuje v slovenskem jeziku, pa je

obvezno učenje jezika narodne skupnosti. Na narodnostno mešanih območjih, na katerih

živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, poteka vzgojno-izobraževalno delo

dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku. Vrtce in šole obiskujejo otroci

slovenskega naroda in madžarske narodnosti skupaj. Tak način dela omogoča, da učenci

poleg maternega jezika spoznajo jezik in kulturo drugega naroda. Vzgojno-izobraževalno

delo je v obeh jezikih, pri učenju jezika pa se učenci razdelijo v skupine, kar omogoča večjo

zahtevnost pouka maternega jezika.

229. Položaj in pravice pripadnikov romske skupnosti urejajo 65. člen ustave, Zakon o

romski skupnosti v Republiki Sloveniji50 in posamezna določila številnih drugih zakonov.

Posebni zakon celostno ureja položaj romske skupnosti. Določa skrb državnih organov in

organov samoupravnih lokalnih skupnosti pri uresničevanju pravic romske skupnosti, ureja

njeno organiziranost na državni in lokalni ravni ter financiranje.

230. Za izvajanje zakona je Vlada RS marca 2010 sprejela Nacionalni program ukrepov

za Rome za obdobje 2010–2015, ki ga s področnimi programi in ukrepi (akcijskimi načrti

na posameznem področju) uresničujejo pristojni državni organi in organi samoupravnih

lokalnih skupnosti. Gre za osrednji strateški dokument na tem področju, ki vključuje ukrepe

za izboljšanje bivanjskih razmer pripadnikov romske skupnosti, dvig njihove izobrazbene

sestave, povečanje zaposlenosti, izboljšanje njihovega zdravstvenega varstva, ohranjanje

njihovega jezika in kulture ter ukrepe za boj proti diskriminaciji in uveljavljanje strpnosti v

družbi. Uresničevanje programa spremlja Komisija Vlade Republike Slovenije za zaščito

romske skupnosti, poleg tega mora vlada skladno z Zakonom o romski skupnosti enkrat

letno poročati državnemu zboru o izpolnjevanju obveznosti iz tega zakona.

231. Ministrstva in vladne službe morajo romski skupnosti po svojih pristojnostih

nameniti posebno skrb ter jo vključiti v državne programe na svojem delovnem področju.

Akti, ki zadevajo romsko skupnost, se v Sloveniji sprejemajo v posvetovanju z njo. Na

podlagi Zakona o romski skupnosti je njen krovni organ Svet romske skupnosti Republike

50 Uradni list RS, št. 33/2007.

85

Slovenije, ki zastopa interese te skupnosti v razmerju do državnih organov. Romska

skupnost je na podlagi Zakona o lokalni samoupravi51 z izvoljenim predstavnikom

zastopana v občinskih oziroma mestnih svetih 20 lokalnih skupnosti. V občinah, kjer živijo

pripadniki romske skupnosti, so ustanovljena tudi posebna delovna telesa občinskih

oziroma mestnih svetov za spremljanje njenega položaja.

232. Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji (2004), ki je bila

leta 2011 še dopolnjena, vsebuje vrsto ukrepov: vključevanje romskih otrok v predšolsko

vzgojo v vrtcih vsaj dve leti pred začetkom osnovne šole; vključevanje romskega

pomočnika v delo vzgojno-izobraževalnega zavoda kot most med vrtcem ali šolo in romsko

skupnostjo; fakultativno uvajanje romskega jezika; učenje slovenskega jezika; uvajanje

vsebin romske kulture, zgodovine in identitete v pouk; prepoved homogenih oddelkov

(segregacije) romskih otrok; uvajanje individualizacije, notranje in prožne diferenciacije ter

različnih oblik učne pomoči; vzpostavljanje zaupanja v šolo in odpravljanje predsodkov;

nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev. Pri pripravi dokumenta je

sodelovala Zveza Romov Slovenije, njen predsednik pa je predsednik delovne skupine za

pripravo letnih akcijskih načrtov za uresničevanje strategije. Cilj slednje je usposobitev

Romov, da sami prispevajo k vključevanju članov svoje skupnosti v najrazličnejše oblike

vzgoje in izobraževanja.

233. V šolstvu je bilo izvedeno še: vzpostavljena je bila mreža šol, v katere so vključeni

učenci Romi, v sklopu katere učitelji izmenjujejo izkušnje in primere dobrih praks ter se

dodatno strokovno usposabljajo; šole so izvajale projekte in druge dejavnosti

medkulturnega dialoga; narejeni so predlogi za standardizacijo romskega jezika zaradi

njegovega poučevanja; izdelane so bile podlage za oblikovanje poklica romski pomočnik;

izvajal se je projekt razvoja didaktike (in učnih sredstev) poučevanja slovenščine kot tujega

jezika in se bo nadaljeval; izdelan in sprejet je bil učni načrt za predmet romska kultura;

izvajajo se programi za poklicno usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno delo z

romskimi otroki; usposabljajo se romski pomočniki; s sredstvi ESS se izvaja projekt

uvajanja in izobraževanja romskih pomočnikov; s projektom ESS se daje poseben poudarek

51 Uradni list RS, št. 72/1993 – UPB, 76/2008, 79/2009, 51/2010 in 40/2012 – ZUJF.

86

razvijanju in izvajanju različnih modelov in zasnov predšolske vzgoje, izobraževanju otrok

in staršev s poudarkom na razvoju družinske pismenosti, na poklicnem in osebnostnem

razvoju strokovnih delavcev; izvajanju različnih oblik učne pomoči za romske učence in

dijake ter spodbujanju dejavnosti in programov za sodelovanje med romskimi starši in

otroki ter njihovo sodelovanje z neromskim prebivalstvom; Ministrstvo za izobraževanje,

znanost in šport sofinancira izobraževanje odraslih Romov; s sredstvi ESS se izvaja projekt

uvajanja in izobraževanja romskih pomočnikov; mladi romski izobraženci si z Romskim

akademskim klubom prizadevajo za ozaveščanje pripadnikov svoje skupnosti o pomenu

znanja in izobraževanja; uvajajo se t. i. romski izobraževalni inkubatorji, ki so namenjeni

obšolskim dejavnostim kot izobraževanju starejših Romov in prostočasnim dejavnostim.

234. Leta 2011 je državni zbor potrdil Deklaracijo Republike Slovenije o položaju

narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, s katero

izraža svoja stališča do vprašanj narodnih skupnosti SFRJ, pri čemer se osredotoča na

njihovo pravico do narodnostnega samopoimenovanja, samoorganiziranja, razvijanja

kulture lastnega naroda, negovanja lastnega jezika in pisave, ohranjanja zgodovine in

organizirane prisotnosti v javnosti.

D. Varstvo otrokovih pravic

235. Leta 2006 je bil, v skladu s priporočilom Odbora za otrokove pravice, pripravljen

prvi Program za otroke in mladino za obdobje 2006–2016. Vanj so vključena vsa

pomembna področja življenja otrok, posebno tista, na katerih se zaznavajo nerešeni ali novi

problemi otrok in mladih v sodobni družbi. Program vključuje kvalitativne in kvantitativne

cilje, ki se dopolnjujejo, pa tudi razvojne usmeritve in dejavnosti, ki so bistvenega pomena

za uresničevanje zastavljenih ciljev. V posameznih poglavjih se dotika normativne,

upravno-sistemske in programske ravni ter neposrednega uresničevanja otrokovih pravic v

praksi. Prednostna naloga je osredotočanje na usmeritve in dejavnosti, ki prinašajo

spremembe, dopolnitve ali nove rešitve v že rednem delovanju državnih in drugih služb v

87

skrbi za otroke. Program za otroke in mladino se uresničuje v skladu z načrtovanimi

sredstvi za finančno realizacijo za vsako programsko dejavnost oziroma predvideno nalogo.

236. Vlada posveča posebno skrb izboljšanju položaja otrok. Glede na nagle družbeno-

gospodarske spremembe v državi, ki vplivajo na socialno-ekonomski položaj družin in

njihovih otrok, je Vlada RS 10. 10. 2013 sprejela Posodobitev Programa za otroke in

mladino 2006–2016 za obdobje 2013–2016, v katerem je upoštevala težke razmere

posameznih družin, ki so zaradi vsesplošne krize še toliko bolj izpostavljene tveganju

revščine in socialne izključenosti.

237. Od leta 2006 teče pilotski projekt Zagovornik – glas otroka. Cilj tega projekta je

izdelati model programa zagovornika otrokovih pravic, ki bi ga bilo mogoče po vsebinski in

organizacijski zasnovi vključiti v formalnopravni sistem, tako pa zagotoviti njegovo

izvajanje na državni ravni. Model naj bi v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah

omogočal otrokom ustrezno dejavno sodelovanje pri odločanju.

238. Pred ratifikacijo Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede

udeležbe otrok v oboroženih spopadih je Slovenija spremenila Zakon o službi v Slovenski

vojski52, ki zdaj v 7. členu določa, da ne vojaške službe ne drugega dela v vojski ne more

opravljati oseba, mlajša od 18 let.

239. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v Resoluciji o nacionalnem

programu socialnega varstva za obdobje 2006–201053 opredelilo mrežo programov

materinskih domov, zavetišč in svetovalnic za ženske in otroke, žrtve nasilja, v kateri je

zdaj zagotovljenih okoli 400 mest po celotni Sloveniji. V mreži pomoči pri preprečevanju

nasilja je poudarek na varni namestitvi in psihosocialni obravnavi mater in njihovih otrok.

Pobuda za ustanovitev posameznega programa mora priti od lokalnih skupnosti ali od

posameznih organizacij v njih. Večina programov, vključenih v mrežo za preprečevanje

nasilja, je verificiranih in so pridobili status javnih socialnovarstvenih programov.

52 Uradni list RS, št. 68/2007. 53 Uradni list RS, št. 39/2006.

88

E. Pacientove pravice

240. S sprejetjem Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) je bil

vzpostavljen celosten sistem varstva pacientovih pravic, ki naj omogoči enakopravno,

primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. ZPacP gradi na zaupanju in spoštovanju

med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter ureja 14 pravic.

241. Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev,

pri kateri se omogoča dostop do zdravstvene oskrbe in ustreznih preventivnih zdravstvenih

storitev v sodobni medicinski doktrini. Znotraj zagotavljanja zdravstvene oskrbe je

poudarjena tudi pravica do nujne medicinske pomoči, ki ima naravo absolutne pravice, saj

je ni mogoče pogojevati, še zlasti ne s plačilom ali napotnico.

242. Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave, po kateri ima pacient pravico, da

ga pri zdravstveni oskrbi ne glede na katero koli osebno okoliščino (npr. starost, versko

prepričanje, spol, narodnost, gmotni položaj) obravnavajo enako kakor vse druge paciente.

243. Med drugimi so še pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih

storitev, pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, pravica do

spoštovanja pacientovega časa, pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do

samostojnega odločanja o zdravljenju, pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje,

pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, pravica do drugega mnenja, pravica do

seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih

podatkov, pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic in pravica do brezplačne pomoči

pri uresničevanju pacientovih pravic.

244. Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic zagotavlja ustrezen postopek take

obravnave, ki je dvostopenjski. Prva obravnava se izvede pred pristojno osebo izvajalca

zdravstvenih storitev. Če spor v prvi obravnavi ni rešen, lahko pacient zahteva varstvo z

drugo obravnavo kršitve v postopku pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic.

89

245. Pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic omogoča, da

se pacient lahko kadar koli obrne po pomoč na enega od zastopnikov pacientovih pravic, ki

mu lahko svetuje, pomaga ali ga po pooblastilu celo zastopa pri uveljavljanju pravic po

ZPacP.

F. Pravice invalidov

246. Za zagotavljanje enakopravnega uživanja človekovih pravic in temeljnih

svoboščin invalidov je bila sprejeta vrsta predpisov glede izobraževanja, zaposlovanja,

zdravstvenega varstva, odpravljanja komunikacijskih ovir in ovir v okolju,

samoorganiziranja invalidov in zagotavljanja denarne pomoči za posebne potrebe

invalidov. Najpomembnejši programi, predpisi in ukrepi v zadnjih letih so:

– Vladni akcijski program za invalide 2007–2013: temelji na načelih zagotavljanja

enakih možnosti, prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti ter zagotavljanja

dostopnosti kot prvega pogoja za uresničevanje pravic in socialno vključenost

invalidov. Program vključuje dvanajst temeljnih ciljev s posameznimi izvedbenimi

ukrepi. Pristojna ministrstva morajo vsako leto poročati vladi o njegovem

uresničevanju. Eden ključnih ciljev programa je nediskriminatorno zagotavljanje

dostopa do dela in zaposlitve invalidom v odprtem, vključujočem in dostopnem

delovnem okolju.

– Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov54: ureja pravico do

rehabilitacije, podporno zaposlovanje, spodbude za zaposlovanje na odprtem trgu dela,

zaposlovanje v invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih, kvotni sistem itd. Zakon je

pomembno izboljšal položaj invalidov na trgu dela.

– Zakon o izenačevanju možnosti invalidov55 (v nadaljevanju ZIMI): je pomemben

dodaten korak k odpravljanju diskriminacije invalidov. Ureja njihovo varstvo, zlasti

prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti in ukrepe za zagotavljanje enakih

možnosti za invalide.

54 Uradni list RS, št. 16/2007 – UPB2. 55 Uradni list RS, št. 94/2010.

90

– Na podlagi 28. člena ZIMI je bil ustanovljen Svet za invalide Republike Slovenije kot

neodvisen tristranski organ, katerega člani so: predstavniki reprezentativnih invalidskih

organizacij, predstavniki strokovnih institucij za invalidsko varstvo in predstavniki

Vlade Republike Slovenije. Svet deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih

invalidske politike.

– Za delovanje invalidskih in humanitarnih organizacij so se ohranjala namenska

sredstva od prirejanja iger na srečo.

– Posamezne pravice invalidov urejajo številni predpisi o zdravstvenem varstvu,

invalidskem zavarovanju, starševskem varstvu, vzgoji in izobraževanju ter davkih.

– Slovenija je bila med prvimi podpisnicami Konvencije o pravicah invalidov in

izbirnega protokola, ratificirala pa ju je leta 2008.

– Med predsedovanjem Svetu EU je Slovenija pripravila predlog Resolucije o položaju

invalidov v Evropski uniji in organizirala predsedniško konferenco z neformalnim

ministrskim srečanjem o uresničevanju Konvencije o pravicah invalidov v državah

članicah.

247. Pri razvoju invalidskega varstva v Sloveniji imajo poleg ministrstev pomembno

vlogo strokovne institucije in invalidske organizacije, ki lahko sodelujejo pri soustvarjanju

invalidske politike.

248. Zveza delovnih invalidov Slovenije je leta 2003 pripravila projekt Občina po meri

invalidov, ki spodbuja občine, da se odgovorno odzivajo na potrebe občanov s posebnimi

potrebami. Do konca leta 2013 je priznanje dobilo 17 občin, v letu 2014 pa sta kandidatki še

dve občini. Občine, ki so pridobile priznanje, so morale z lokalnimi invalidskimi

organizacijami najprej analizirati stanje, nato pa sprejeti akcijski program. Po prejemu

priznanja morajo zvezi letno poročati o uresničevanju akcijskega programa.

G. Nediskriminacija in pravice starejših

91

249. Posledice demografskih sprememb v Sloveniji56 vse bolj vplivajo na naše

gospodarsko in družbeno življenje, posebno zaradi številčne generacije, ki je bila rojena po

drugi svetovni vojni in se začenja upokojevati.

250. Slovenija se srečuje s posledicami demografskih sprememb različno, pri čemer se

pomembno opira na mednarodne in domače dokumente in dogodke, kakršni so Druga

svetovna skupščina o staranju v Madridu leta 2002, Madridski mednarodni akcijski načrt za

staranje, Ministrska konferenca članic UNECE o staranju v Berlinu 2002, Zelena knjiga

Sveta EU o demografskih spremembah – Nova solidarnost med generacijami, Dokument

Evropske komisije Demografska prihodnost Evrope – od izziva do priložnosti, sklepi

ministrske konference o staranju na Dunaju 2012 itd.

251. Zato da se s celovitim, dolgoročno zasnovanim medresorskim pristopom ustrezno

pripravimo na sedanje in prihajajoče demografske spremembe, je slovenska vlada leta 2006

sprejela Strategijo varstva starejših; solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva.

Na tej podlagi je bil leta 2007 ustanovljen vladni Svet za solidarno sožitje generacij in za

kakovostno staranje prebivalstva v Sloveniji za uresničevanje strategije ter stalno in

usklajeno sodelovanje države, stroke in civilne družbe pri načrtovanju in izvajanju politike

na tem področju. V pripravi je nova strategija, pri kateri bo poudarek na kakovostnem

staranju in medgeneracijski solidarnosti, vključevala pa bo tudi najširše vidike aktivnega in

zdravega staranja.

252. Leta 2013 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva

za obdobje 2013–2020. Zaradi spremenjenih demografskih razmer je v njej močno v

ospredju problematika starejših in tudi cilji so zastavljeni tako, da odgovarjajo na povečanje

socialnih in demografskih stisk prebivalstva. Med drugim vključujejo povečanje

skupnostnih oblik skrbi za starejše (angl. community care) na račun institucionalnega

varstva, ki je bilo prevladujoče v preteklosti.

56 Delež prebivalstva, starejšega od 65 let, se je v zadnjih 20 letih povečal z 10,6 na 17,3 %.

92

253. Sprejeti dokumenti in zakonodaja o socialnem varstvu, ki vpliva na kakovost

življenja starejšega prebivalstva, so spodbudili širitev ponudbe storitev in programov za

starejše, razvoj novih zasnov dela z uporabniki (še posebno oseb z demenco), pospešeno

izobraževanje strokovnjakov za delo s starejšimi ter ozaveščanje svojcev in okolja. Država

je opravila vrsto dejavnosti tudi za preprečevanje nasilja med starejšimi in premagovanje

stereotipov o starosti.

254. Pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju je do pomembnejših sprememb

prišlo v letu 2013, ko je začel veljati novi Zakon o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju. Z reformo pokojninskega sistema, ki je bila pripravljena v letu 2012, so se

pogoji za pridobitev pravice do starostne in predčasne pokojnine prilagodili demografskim

spremembam in pričakovanemu podaljševanju življenja. Za temeljni upokojitveni pogoj je

bila določena starost 65 let in dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe; dodana pa je bila

varovalna opcija za starejše osebe z dolgim delovnim stažem.

255. Staranje prebivalstva ima velik vpliv na trg dela, demografska gibanja na podlagi

analiz namreč nakazujejo zniževanje delovno aktivnega prebivalstva v prihodnosti.

Pomembno je torej, da se vsem, predvsem starejšim, omogoči obstoj ali vrnitev na trg dela.

Ukrepi motivacije za delo starejših so usmerjeni predvsem v ukrepe aktivne politike za

večjo zaposljivost in konkurenčnost starejših, v večjo intenzivnost vlaganja v človeški

kapital starejših, v izboljšanje delovnega okolja, ki naj bo prilagojeno starajoči se delovni

sili, ter v ukrepe uveljavljanja in ozaveščanja pomena starejših na trgu dela. Pri

zaposlovanju starejših je potrebno več posegov države s programi aktivne politike

zaposlovanja. Sem prištevamo predvsem programe usposabljanja na delovnem mestu,

programe subvencioniranja zaposlovanja težje zaposljivih oseb, prednostno vključevanje v

programe javnih del ter vključevanje v različne programe usposabljanja in izpopolnjevanja.

Dodatno se za večjo zaposljivost starejših daje povračilo prispevkov za socialno varnost za

osebe nad 50 let in olajšava za delodajalce, ki zaposlijo osebo, starejšo od 55 let. Starejše

brezposelne osebe so dodatno vključene v projekt Spodbujanje razvoja socialnega

podjetništva II.

93

256. Od 1. julija 2013 so v skladu s spremembo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-A)

vsi upokojenci (razen tistih, ki prejemajo delno starostno ali predčasno pokojnino, delno pa

so še delovno aktivni) upravičeni do opravljanja začasnega in občasnega dela. Omenjena

dela bodo omogočila starejšim ponovni vstop na trg dela in njihovo ponovno aktivacijo.

257. V Sloveniji je zagotovljeno daljnosežno varstvo pred diskriminacijo zaradi

starosti, pa tudi zaradi katerih koli drugih osebnih okoliščin. To se skladno z ustavo in

ratificiranimi mednarodnimi pogodbami nanaša na ravnanje in odločitve javnih oblasti, ki

bi lahko zadeli ob katero koli človekovo pravico ali svoboščino in katero koli drugo

pravico, urejeno v domačem pravu. Z ZUNEO se varstvo razširja tudi na ravnanje vseh

subjektov v zasebnem sektorju, npr. pri dostopu do dobrin in storitev, namenjenih javnosti,

vključno s stanovanji, ter oskrbi z njimi, vključevanju v civilnopravna združenja, dostopu

do kulturnih dobrin, športa, rekreacije ipd. Varstvo pred diskriminacijo gre vsakomur, kjer

je to pojmovno mogoče, tudi pravnim osebam (npr. nevladnim organizacijam starejših).

H. Pravice tujcev, prosilcev za azil in delavcev migrantov

258. Vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji ureja Zakon o tujcih57, ki v skladu z

evropsko zakonodajo zagotavlja pošteno obravnavanje tujcev, ki v državi prebivajo

zakonito. Njihove pravice so, kolikor je to mogoče, primerljive s pravicami, ki jih imajo

državljani Slovenije. Slovenija je uvedla aktivne ukrepe integracijske politike s sprejetjem

Uredbe o integraciji tujcev (2008), jeseni 2009 pa je začela redno izvajanje osnovnih

integracijskih ukrepov, katerih cilj je izoblikovanje celovite in učinkovite integracijske

politike na temeljih medkulturnega dialoga (informiranje, tečaji slovenskega jezika in

spoznavanja kulture, zgodovine in državne ureditve, programi medkulturnega dialoga ter

programi, usmerjeni posebnim ciljnim skupinam, itn.), ki vključujejo tudi elemente

ozaveščanja javnosti.

57 Uradni list RS, št. 64/2009 – UPB6.

94

259. V zvezi z azilno politiko ustava v 48. členu določa, da je v mejah zakona priznana

pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane

zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine. Leta 2007 je Zakon o

mednarodni zaščiti 58 kot krovni zakon nadomestil Zakon o azilu in sistemsko ureja celotno

področje mednarodne zaščite v Sloveniji. Z njim so bile v slovensko zakonodajo v celoti

prenesene direktive Sveta EU, ki so skupaj z dvema uredbama Sveta EU pravni temelj

skupnega evropskega azilnega sistema. Zakon omogoča uvedbo učinkovitih in hitrih azilnih

postopkov, ki dajejo potrebno zaščito državljanom tretjih držav in omogočajo njihovo

vključitev v slovensko družbo, ob negativni odločitvi pa njihovo takojšnjo vrnitev v

matično državo. Posebna skrb je posvečena ranljivim skupinam (prosilcem, beguncem,

osebam s priznano subsidiarno zaščito), saj omogoča pozitivno razlikovanje pri materialnih

pogojih sprejema, zdravstvenega varstva, psihološkega svetovanja in nege. Pri osebah s

priznano mednarodno zaščito se upošteva načelo združevanja družine v skladu z 8. členom

EKČP. Mednarodna zaščita se prizna vsakemu prosilcu, ki izpolnjuje pogoje iz Zakona o

mednarodni zaščiti. Če prosilec zapusti Slovenijo, se postopek ustavi. V letu 2013 je bilo

tako ustavljenih 65 % postopkov.

260. Uradne osebe, ki vodijo postopke mednarodne zaščite, se redno izobražujejo in

seznanjajo z mednarodno sodno prakso na tem področju. Vsi predlogi sprememb ustrezne

zakonodaje o mednarodni zaščiti se pošljejo v predhodno mnenje in pripombe Visokemu

komisariatu Združenih narodov za begunce. V izvajanje Zakona o mednarodni zaščiti se

dejavno vključujejo tudi nevladne organizacije, ki imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju

psihosocialne oskrbe, učne pomoči, opravljanju dejavnosti za ustvarjalno preživljanje

prostega časa in pomoči pri vključitvi v okolje. Pomembno vlogo imajo tudi pri

preprečevanju in ustreznem ukrepanju ob spolnem nasilju in v boju proti trgovini z ljudmi.

V zvezi s tem je bil junija 2008 med vlado in nevladnimi organizacijami podpisan

sporazum, ki omogoča hitrejše odkrivanje, preprečevanje in ukrepanje ob spolnem nasilju

pri prosilcih za azil in beguncih.

58 Uradni list RS, št. 11/2011 – UPB2, 26/2011 – odl. US: Up-456/10-22, U-I-89/10-16, 98/11 – odl. US: U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 in 83/2012.

95

261. Ekonomske oziroma delovne selitve v Sloveniji urejata Zakon o zaposlovanju in

delu tujcev59 ter Zakon o tujcih60. Poleg tega so pomembni področni zakoni, ki urejajo

socialno-ekonomski položaj in druge pravice državljanov tretjih držav v Sloveniji. Z

zadnjimi spremembami Zakona o zaposlovanju in delu tujcev leta 200761 so bili olajšani

pogoji za zaposlovanje državljanov tretjih držav (odprava nekaterih administrativnih ovir

pri pridobivanju delovnih dovoljenj) in opravljen prenos zakonodaje EU o urejanju

zakonitih migracij v pravni red Slovenije. Sprejeta sta bila tudi dokumenta Strategija

vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v

Republiki Sloveniji (2007) ter Smernice za vključevanje otrok tujcev v vrtcih in šolah.

Sprejema se še Strategija vključevanja priseljencev v izobraževanje odraslih.

262. Republika Slovenija ni ratificirala Mednarodne konvencije o zaščiti pravic

delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, pri čemer je večina pravic, ki so

obsežene v konvenciji, že vključenih v slovenski pravni sistem, obseg in zaščita pravic

delavcev migrantov pa sta primerno urejena na državni ravni. Slovenija je pogodbenica

obeh mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah, konvencij ILO C97 in C143 ter

Evropske socialne listine, ki vsi že vključujejo širok spekter zaščite pravic delavcev

migrantov.

I. Izbrisani (osebe, ki so bile po osamosvojitvi Slovenije prenesene iz evidence

stalnega prebivalstva Slovenije v evidenco tujcev)

263. Zakon o tujcih je kot eden od osamosvojitvenih zakonov Slovenije določal, kdo je

tujec, in za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za slovensko

državljanstvo, določil, da so zanje začele veljati njegove določbe 26. 2. 1992. S tem dnem

so postali tujci in so za nadaljnje prebivanje v Sloveniji potrebovali dovoljenje za

prebivanje. Državljanom drugih republik nekdanje SFRJ s stalnim prebivališčem v

Sloveniji brez slovenskega državljanstva je s 26. 2. 1992 v registru stalnega prebivalstva

59 Uradni list RS, št. 76/2007 – UPB2 in 26/2011 – ZZDT-1. 60 Uradni list RS, št. 50/2011 – ZTuj-2 (57/2011 – popr.). 61 Uradni list RS, št. 52/2007.

96

prenehala prijava stalnega prebivališča. Za ureditev njihovega položaja je bil 1999 sprejet

Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji62

(v nadaljevanju ZUSDDD), ki je omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod

ugodnejšimi pogoji, kot jih je določal Zakon o tujcih. Edini pogoj za pridobitev dovoljenja

za stalno prebivanje je bilo dejansko življenje v Sloveniji od 23. 12. 1990 oziroma od 25. 6.

1991.

264. Ustavno sodišče je 3. 4. 2003 z odločbo št. U-I-246/02-28 odločilo, da se

razveljavita določbi ZUSDDD o trimesečnem roku za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja

za stalno prebivanje ter da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih

republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od

navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za

stalno prebivanje državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je bil izrečen

ukrep prisilne odstranitve, in ker ne določa meril za ugotavljanje pravnega pojma »dejansko

življenje«. Sodišče je v 8. točki izreka odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje,

izdanim na podlagi ZUSDDD ali Zakona o tujcih iz leta 1991, popravljenega leta 1999,

ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Sloveniji od 26. 2.

1992, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvu za notranje

zadeve je naložilo, da jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi

njihovega stalnega prebivanja v Sloveniji od 26. 2. 1992. V sklepu št. U-II-3/03-15 je

ustavno sodišče 22. 12. 2003 v 23. točki obrazložitve pojasnilo način izvršitve 8. točke

izreka odločbe št. U-I-246/02-28, in sicer da ima Ministrstvo za notranje zadeve za

izdajanje dopolnilnih odločb pravno podlago v odločbi ustavnega sodišča. V 24. točki

obrazložitve pa je pojasnilo, da se mora to ministrstvo ravnati po delu odločbe, ki ureja

način izvršitve, dokler zakonodajalec ne predpiše drugače ali tega ne uredi na drugačen,

ustavno skladen način. Glede na navedeno je Ministrstvo za notranje zadeve 23. 2. 2009

začelo izdajati dopolnilne odločbe. Do te izdaje so upravičene osebe, ki jim je v Sloveniji

prenehala prijava stalnega prebivališča in so v Sloveniji že pridobile dovoljenje za stalno

prebivanje. Ministrstvo za notranje zadeve pripravlja še zakon, ki bo odpravil preostala

ugotovljena neskladja ZUSDDD z ustavo.

62 Uradni list RS, št. 61/1999 in 54/2000.

97

265. Za rešitev problematike izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva je Republika

Slovenija leta 2010 sprejela Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa

državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji63 (v nadaljevanju

ZUSDDD-B), ki je začel veljati 24. 7. 2010. Državni zbor RS je zakon sprejel zaradi

dokončne ureditve pravnega položaja oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega

prebivalstva. ZUSDDD-B določa pogoje, pod katerimi lahko tujec, ki je bil na dan

25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in ki dovoljenja za stalno prebivanje v

Republiki Sloveniji še nima, to dovoljenje pridobi ne glede na določbe Zakona o tujcih.

Določa tudi, v katerih primerih se šteje, da so imeli državljani drugih republik nekdanje

SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, dovoljenje za stalno prebivanje in

prijavljeno stalno prebivališče tudi za nazaj, to je od prenehanja prijave stalnega

prebivališča (o čemer se jim izda posebna odločba).

266. Poleg ZUSDDD-B, ki izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva ureja status v

Republiki Sloveniji z možnostjo pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, tudi tistim, ki

so Republiko Slovenijo zapustili, in tudi za obdobje za nazaj, je Republika Slovenija v letu

2013 za izbrisane sprejela še posebno odškodninsko shemo – zakon, ki ureja povračilo

škode. V Uradnem listu Republike Slovenije št. 99 z dne 3. 12. 2013 je bil objavljen Zakon

o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v

nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki je začel veljati 18. 12. 2013, uporabljati pa se bo začel

18. 6. 2014.

267. Z ZPŠOIRSP, ki ureja povračilo škode osebam, po osamosvojitvi Republike

Slovenije izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, se popravljajo kršitve človekovih

pravic in temeljnih svoboščin ter izvršuje sodba Velikega senata Evropskega sodišča za

človekove pravice z dne 26. 6. 2012, izdana v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. V

pravnem redu Republike Slovenije se sistemsko ureja pravično zadoščenje oziroma

povračilo škode izbrisanim, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Poleg denarne odškodnine ZPŠOIRSP za upravičence ureja še druge oblike pravičnega

63 Uradni list RS, št. 50/2010, v nadaljevanju ZUSDDD-B.

98

zadoščenja, ki omogočajo ali olajšujejo dostop do pravic na različnih področjih, na katerih

je bilo v praksi ugotovljeno, da bi bile olajšave koristne ali potrebne. Po ZPŠOIRSP bodo

upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, do vključitve in

prednostne obravnave v programih socialnega varstva, do olajšav pri uveljavljanju pravic iz

javnih sredstev, do državne štipendije, do enakega obravnavanja pri reševanju

stanovanjskega vprašanja z državljani Republike Slovenije, do dostopa do izobraževalnega

sistema ter do vključitve in prednostne obravnave v t. i. integracijskih programih.