V priujoem besedilu povzemamo nekatera dejstva o gospodarskih dogajanjih iz zgodovine agrarnih panog, katera zamejujejo ali razmejujejo skoraj poldrugo stoletje, obdobje nekaj ve kot sto let, od druge polovice 18. stoletja do konca 19. stoletja, in za katera poveini velja, da so povzroala spremembe v gospodarjenju kmekega loveka ter s tem tudi v njegovem nainu ivljenja. Poleg tega, da poskuamo te spremembe nakazovati, ponekod podvomimo o sploni veljavnosti znanih dejstev. Tu in tam jim dodajamo posamezna dejstva, ki prva potrjujejo ali odpirajo tudi drugane poglede od veljavnih.
I. Prvo zamejujoe gospodarsko dogajanje je FIZIOKRATIZEM (gr. physis kratein = vlada narave) in z njim povezana AGRARNOTEHNINA REVOLUCIJA. O fiziokratizmu velja, da je bil politino-ekonomski nauk, ki gaje utemeljil Francoz F. Quesnay (16941774), in kijev nasprotju z merkantilizmom uil, da narava ustvarja vrednosti. Iz tega je sledilo, da so vir bogastva le tiste panoge, ki so v neposredni zvezi z zemljo: kmetijstvo, rudarstvo... (Verbinc, Slovar, str. 216). Tako imenovana fiziokratska miselnost, ki je izvirala iz omenjenega nauka, naj bi po Evropi po letu 1780 e vse bolj prevladovala (orn, Zaetki, str. 171, 172). O fiziokratizmu pa lahko govorimo e od druge polovice 18. stoletja. V tem asu je uporaba zlasti naravoslovnih znanosti prinesla v kmetijstvo velikanski preobrat in tehnini napredek; opuati se je zaelo tradicionalno, zgolj praktino izkustveno kmetovanje. Fiziokratizem je v kmetijstvu videl temelj gospodarstva (Valeni, Organizacije, str. 524). In to ne brez razloga. Brez poveanja proizvodnje hrane ne bi bila mona niti rast mest niti industrializacija v 19. stoletju.
Nemalo sprememb, ki jih je v kmetijstvo uvedla fiziokratska miselnost, izvira iz Anglije. Za enega od pionirjev modernega kmetijstva velja Thomas William Coke, grof Leichestrski, ki je leta 1776 prevzel v upravljanje velikanska podedovana posestva. Na dotlej zanemarjenih zemljiih je podeseteril pridelek; na ograjenem zemljiu se mu je posreilo podvojiti povpreno teo krav in uspeno se je lotil e reje ovc merinovk. Pri vsem tem ga je vodil z nasveti njegov znanstveni svetovalec Arthur Young, kasneji angleki minister za kmetijstvo. Coke in tevilni drugi angleki veleposestniki so se ukvarjali z vpraanjem umetnih gnojil, z gojitvijo gomoljnic in detelje, bistvena novost, ki so jo vpeljali in s katero se je spremenil nain obdelovanja zemlje, pa je bilo tiriletno kolobarjenje, tedaj imenovano na ast velikemu Coku iz Norfolka" kar norfolko kolobarjenje". Nov obdelovalni nain je spremenil podobo pokrajin na polovici zemeljske povrine (Benedikt, Ustanove, str. 12).
Slovenske deele tedaj, vsaj po fiziokratskih prizadevanjih nekaterih mo, niso zaostajale za Evropo. Kot organizacije, ki naj bi prispevale k napredku kmetijstva, so bile v 60. letih 18. stoletja ustanovljene kmetijske drube, in sicer: leta 1765 na Korokem in na Gorikem, leta 1 766 na tajerskem in leta 1 767 na Kranjskem. Njihovo praktino delo je bilo v prvih desetletjih pospeevanje kmetijskih kultur, katerim je veljala skrb fiziokratske politike. Tako so spodbujale kmete k poveanju proizvodnje lanu in konoplje; s podeljevanjem nagrad so skuale pridobiti kmete, da bi pridelovali krompir; pripomogle so k irjenju krmskih rastlin, zlasti detelje, in so kmetom preskrbovale dobra semena. Spodbujale so jih tudi k odpravi pane ivinoreje in delitvi srenjskih zemlji, k odpravi prahe in k boljemu gnojenju polja. Uvajale in podpirale so gojitev svjioprejk ter pospeevale sadjarstvo in ebelarstvo (Valeni, Organizacije, str. 525). Izmed vseh teh prizadevanj in uvajanj no-
* lanek je bil oddan v juniju 1988 .
PRELOMNA IN DRUGA BISTVENA GOSPODARSKA DOGAJANJA V ZGODOVINI AGRARNIH PANOG V 19. STOLETJU NA SLOVENSKEM*
vosti pa ne moremo, da ne bi izpostavili treh, ki so nedvomno povzroile nemajhne spremembe v strukturi dveh osnovnih agrarnih gospodarskih dejavnosti na Slovenskem poljedelstva in ivinoreje in sicer: odprave prahe, boljega gnojenja in pridelovanja krompirja. O natetih treh novostih menimo, da so bile za delo in s tem tudi za vsakdanje ivljenje kmekega prebivalstva v 19. stoletju najbolj prelomne. Kajti: Naveden kmetski gospodar dela od zore do mraka", je stvarno zapisal Kersnik.
Vse tri novosti in e nekatere druge od omenjenih so med sabo povezane v verini reakciji. Bolje gnojenje kot posledica uvajanja hlevske ivinoreje, ki je bila spet posledica opuanja pane ivinoreje in delitve srenjskih zemlji, je bilo eden od pogojev za odpravo prahe. Leta bi ne bila mona tudi brez pospeevanja pridelovanja krompirja ter detelje in krmskih rastlin, tj. kultur, ki so omogoale veletno kolobarjenje brez prahe; zadnje omenjene pa so bile ponovno eden od pogojev za uvajanje hlevske ivinoreje.
I. 1. Odprava PRAHE. Natriletno kolobarjenje s praho, obdelovalni nain, pri katerem je bila zemlja vsako tretje leto v prahi, in se je po njej takrat pasla ivina, s tem zatirala plevel ter zemljo hkrati gnojila, sicer pa so sejali na njej dve leti izmenoma ozimno in jaro ito, se je na Slovenskem uveljavilo med 9. in 11. stoletjem, priblino istoasno, ko so se dokonno ustalile njive. Kolobarjenje brez prahe, ki pomeni nepretrgano izrabo njiv, katero je omogoilo obilneje gnojenje ter listnate krmne rastline in stronice, uvrene v novo kolobarjenje, seje zaelo uveljavljati konec 18. stoletja (Grafenauer, Naini, str. 243; Ba, Poljedelstvo, str. 24). Ta prevrat agrarne tehnike in obdelovalnega naina", ki je poleg kmekega dela in s tem vsakdanjega ivljenja bistveno spremenil tudi podobo kmeke domaije, velja za zaetek ene izmed najvejih sprememb v zgodovini slovenske vasi" (Grafenauer, Naini, str. 243).
Uveljavljanje kolobarjenje brez prahe je bilo postopno. e v leto 1837 sega podatek, poroilo z obnega zbora Kranjske kmetijske drube, iz katerega sledi, da je bila tedaj na Kranjskem enoletna praha e redka, z izjemo nekaterih predelov postojnskega okroja (Britovek, Razkroj, str. 170). Primer, ki potrjuje omenjeno izjemo, je iz ene od vasi tega okroja, v kateri so v 30. letih 19. stoletja, v asu zbiranja podatkov za Franciscejski kataster, e vedno vsako leto puali polja v isti prahi, eprav le za nekaterimi kulturami: za ajdo, zeljem in krompirjem (Vpraalnik, Selce, str. 25). Sicer so kolobarili na pet let: 1. krompir in ajda, 2. penica, 3. penica, 4. jemen in 5. oves (Operet, Selce, A-174).
Novi kolobar, ki se je tako v resnici uveljavil ele v prvi polovici 19. stoletja, in sicer v precej razlinih oblikah, se je v tej prehodni dobi razlikoval tako po dolini (od triletni do osemletni kolobarji) kakor po zaporedju pridelkov, dokler se ni po sredi 19. stoletja ustalilo pravo kolobarjenje, ki pomeni veinoma estletni kolobar, v katerem se ito praviloma menjava z druganimi pridelki (Grafenauer, Naini, str. 244, 245).
Odprava prahe, ta bistven prevrat" v ornem poljedelstvu, splono uveljavljen ne le v slovenskih deelah, temve tudi po vsej Evropi, pa na Slovenskem ni izkljueval drugega temeljnega obdelovalnega naina: motinega poljedelstva ali kopatva, ki ni imelo ustaljenih njiv. Ena od njegovih dveh zvrsti, poigalnitvo, se je v Zadretju in zgornji Savinjski dolini in pa na Pohorju ohranilo do let po drugi svetovni vojni (Ba, Poljedelstvo, str. 23).
I. 2. GNOJENJE je bilo najbolj neposredno odvisno od oblike ivinoreje, saj je ivalski gnoj veljal za najpogosteje gnojilo v 19. stoletju. Najstareje gnojilo je bilo pepel v poi-galnitvu (Ba, Poljedelstvo, str. 26). Pepel so uporabljali namesto gnoja Slovenci onstran Mure e v prvi etrtini 19. stoletja. Pri njih sicer ni izpriano pravo poigalnitvo, poznali pa so jesensko zaiganje spomladi posekanih vej na njivah. Pri njih je izpriana tu-
SI, 1. Faksimile vpraanja in odgovora o prahi. Iz Vpraalnika cenilnega opereta Franciscejskega katastra za Postojnsko kresijo. A-174, 1834, ki ga hrani Arhiv SR Slovenije. Iz odgovora za eno od vasi postojnskega okroja je razvidno, da so v njej v 30. letih 19. stoletja e vedno vsako leto puali polja v isti prahi, eprav le za nekaterimi kulturami: za ajdo, zeljem in krompirjem.
dl posebna vrsta gnojenja z borovim iglijem in z listjem, raztresenim po njivah (Csaplo-vics, Wenden, str. 99).
Dokler e ni bilo prave hlevske ivinoreje (pred 19. stol.), je bila ivina veino leta na prostem in je gnojila zemljo v tistem asu, ko se je pasla na njivah. Kako je bilo to ponekod e celo v drugi polovici 19. stoletja, opisuje primer s Pivke iz 60. let: Ber ko Pivani jemen, re in penico iz njiv domu speljajo, popusti eda gmajno in gre v njive." (Pivan, Kako, str. 357).
Ob uveljavitvi hlevske ivinoreje je bilo mo z vohom in z vidom zaznati nov element v sklopu kmeke domaije gnojie. V popisovanju Gorenjskega, iz zadnje etrtine 18. stoletja, ga e ne moremo ugotoviti v opisu reje ivine, ki je delno prepuena naravi", sicer pa imajo zanjo tale, ki so veinoma zelo revne in v katerih celo zimo ne skidajo gnoja" (Hacquet, Abbildung, str. 29). Vedenje o pomembnosti dobrega gnojia ali o pomenu gnojia nasploh je bilo skupaj z vedenjem o pomenu gnojenja postopno. Spodbujale so ga, tako kot druge novosti in izboljave, kmetijske drube; Kranjska kmetijska druba predvsem prek svojega glasila Novice (od 1843 do 1902). Znanje in pouk iz njih sta prihajala do kmetov predvsem posredno (pismenost sredi 19. stoletja e zdale ni bila splona in le redki slovenski kmetje so bili naroniki Novic) (Valeni, Organizacije, str. 552). Posredniki so bili nemalokrat duhovniki, s pridigo ali s praktinim zgledom. Tako so si npr. v Ospu po nasvetu iz Novic, ki jim ga je posredoval njihov duni pastir, v 40. letih 19. stoletja popravljali gnojia (Novice, 1847, str. 55). Mengani so v istem asu spoznavali na primeru upnikovega ita, da je hobotnost in plodnost dohajala od dobrega gnoja" (Trdina, Menge, str. 175).
Gnojia ponekod tudi po sredi 19. stoletja niso bila umno" narejena in njihova vsebina je la
