UD K 631.153 + 914.971 (497.12 — 18)

PROBLEMI IN NALOGE KMETIJSTVA V SEDANJEM IN PRIHODNJEM OBDOBJU S POSEBNIM OZIROM NA SE-

VEROVZHODNO SLOVENIJO

Jože BUTINAR, dipl. ing., Maribor

1. UVOD

V zadnjih treh letih smo v Sloveniji oblikovali zelo realno in sodobno agrarno politiko. Se pomembnejše je, da se sprejeta stališča že uresniču-jejo, čeprav so želje po hitrejših spremembah še večje, možnosti pa ome-jene. Zamujeno je težko dohiteti. Za spremembe o kmetijstvu je potrebno daljše obdobje zaradi manjše elastičnosti kmetijske proizvodnje in po-trošnje ter zaradi majhne gibčnosti gibanja kapitala, zemljišč in de-lovnih moči.

V tem referatu bom moral omeniti nekatera makroekonomska stali-šča, ker samo na podlagi teh je možno boljše gospodarjenje v samih kme-tijskih organizacijah in na kmečkih gospodarstvih. Več pozornosti bom po-svetil regionalni agrarni politiki kot osnovi za razvoj manj razvitih predelov.

Severovzhodna Slovenija v tem referatu zajema 13 občin od občine Ravne na Koroškem pa vse do občine Lendava v Prekmurju. Obravnava-no območje je bolj administrativna regija, torej ni enovito ekološko in socialnoekonomsko območje, ki bi zahtevalo enake ali podobne rešitve za hitrejši razvoj kmetijstva. Celotno območje gravitira k Mariboru kot cen-tru Severovzhodne Slovenije. Ima zelo raznolike klimatske, reliefne in tal-ne, pa tudi strukturalne in ekonomske razmere. Posebno se razlikujejo ob-močja zahodno od Maribora od vzhodnih predelov. Regija torej ni eko-nomsko ekološko razčiščena ali determinirana.

Za to regijo je tudi zbranih največ podatkov v okviru različnih študij regionalne komisije za dolgoročni družbenoekonomski razvoj Severovzhod-ne Slovenije in njenega strokovnega organa ekonomskega centra Mari-bor (ECM). Podatke je bilo možno zbrati le po občinah, ki so tudi admi-nistrativno teritorialna območja. Opredelitev regije tudi ni nujna za vse-bino in namen tega referata.

2. GLOBALNI CILJI NASE AGRARNE POLITIKE

Čeprav so ti cilji splošno znani, naj jih na kratko opredelim. To so v glavnem naslednji:

— zagotoviti prebivalstvu čimvečje količine kakovostnih prehranskih proizvodov po primernih cenah in v skladu s povpraševanjem na trgu,

— zagotoviti proizvajalcem trajne normalne ekonomske pridelovalne možnosti, ki bi omogočale večjo reprodukcijo, intenzivnejšo proizvodnjo in primerne dohodke, ki bi se naj v prihodnosti približali dohodkom drugih kategorij prebivalstva, zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih,

— zboljševati agrarno strukturo v najširšem pomenu te besede, — povečati produktivnost zemljišč in dela ali skratka povečati pro-

duktivnost v kmetijstvu z racionalnejšo rabo kmetijskih zemljišč in pro-izvajalnih sredstev, da bi povečali reproduktivno sposobnost kmetijskih gospodarstev,

— pospeševati vse raznovrstne oblike povezovanja in združevanja med kmeti samimi in z družbenim sektorjem gospodarstva, da bi okrepili ekonomski položaj primarne proizvodnje,

— pospeševati transformacijo kmetijskega prebivalstva v skladu s splošno gospodarsko rastjo, da ne bi pretirana naglica provzročila neugod-ne demografske strukture, težav pri zaposlovanju in izpraznila kmetijski prostor, posebno še v hribovitih in obmejnih predelih,

— zagotoviti kmetu enakopravne ekonomske, politične, delovne in socialnozdravstvene možnosti s pospeševanjem zasebnega kmetijstva, i splošno modernizacijo njegove proizvodnje in s socialnoekonomskimi ukrepi družbe, da bi se ta lahko razvijal bolj skladno z drugimi panogami in brez večjih nihanj v proizvodnji in prodaji.

Dosti lažje je navesti izhodišča in cilje naše agrarne politike kot jih uresničevati. Agrarna politika ni namenjena samo kmetijskim prebival-cem, ni samo za zmeraj manj kmetov in kmetijskih proizvajalcev, ki imajo zmeraj manj zemlje in manjši delež v narodnem dohodku. Nasprotno, agrarna politika je politika za vse prebivalstvo, za vso moderno industrij-sko družbo, ki zahteva vsak dan boljšo prehrano v skladu z rastjo dohod-ka. To je pa moč doseči samo s kompleksnim zboljšanjem kmetijske pro-izvodnje. In še več, vsak dan večje potrebe po čistem zraku, vodi, zdravem okolju in po ustvarjalnem miru dajejo podeželju še dodatno funkcijo, ki koristi delovnim ljudem zlasti v mestu. Moderna agrarna politika ni samo politika zaščite doslej neenakopravnega kmetijskega proizvajalca, ampak vsebuje tudi naloge urejanja ruralnega okolja in skuša ohraniti biološko ravnovesje v naravi. Kot del regionalne gospodarske politike skrbi za uravnovešen razvoj različnih rajonov in krajev dežele, če želimo celovit in zdrav razvoj družbe.

Tako kompleksnih vprašanj ni mogoče reševati z delnimi ukrepi. Za primer lahko navedemo, da samo s povečevanjem posesti ne dosežemo do-sti, če ne pride tudi do integracije kapitala. Tehnični napredek v kmetij-stvu povzroča velike potrebe po kapitalu, ki nadomešča delovne moči, tega pa niti bogate dežele nimajo dovolj na razpolago. V deželah, ki imajo že zelo malo aktivnega kmetijskega prebivalstva (4—7 %>), ne dosegajo ena-kih dohodkov kmetijskega in nekmetijskega prebivalstva. Vse dežele želijo povečati dohodek iz kmetijstva celo z velikimi subvencijami, s koncentra-cijo zemljiščne posesti, z veliko porabo kapitala in s tem z večjo produk-tivnostjo dela, pa vzlic temu ne morejo odpraviti disparitete dohodkov. Ce bi v naslednjih letih izselili še polovico kmetijskih prebivalcev, ne ver-jamem, da bi preostalim lahko zagotovili paritetni dohodek.

Kmetijska proizvodnja je namreč svojevrstna, s številnimi težavami, kot so npr.: atomizirana proizvodnja in ponudba, dolgo časovno obdobje

pridelovanja, relativno kratka doba trajanja pridelkov, drago uskladišče-nje in transport, majhna elastičnost preosnove kmetijske proizvodnje in zlasti potrošnje ter biološko omejena absorbcijska moč tržišča.

3. REGIONALNO USMERJANJE KMETIJSTVA

Če še v celoti niso razčiščena vprašanja med nacionalno, globalno in regionalno gospodarsko politiko, potem lahko za kmetijstvo rečemo, da so načela regionalnega usmerjanja kmetijstva nujna in prednosti očitne. Za kmetijstvo so ta načela razumljivejša in zato tudi lažje sprejemljiva. Raz-delitev naravnega bogastva je različna in naravne prednosti za določene smeri proizvodnje so samoumevne.

Slovenija je sicer majhna, pa vendar tako različna glede ekoloških in ekonomskih razmer pa tudi po zgodovinskem razvoju in po civilizacijski infrastrukturi, da so diferencirani agrarno politični ukrepi potrebni. V predelih, kjer prevladuje primarni sektor proizvodnje, vlada neazvitost. Tudi s še tako razvito intenzivno primarno proizvodnjo ne odpravljamo nerazvitosti. Zato moramo v kmetijska surovinska območja locirati dode-lavo, predelavo, industrijo interciarne dejavnosti, da bi zmanjšali razlike v dohodkih.

Danes so v razvitejših deželah že sprejeti koncepti kompleksnega go-spodarskega regionalnega razvoja in s tem odpravljanje zaostajanja kme-tijskih območij. Tudi pri nas imamo že nekaj dobrih regionalnih razvojnih načrtov v kmetijstvu. Vsak regionalni program kmetijstva bi naj vsebo-val med drugim naslednje analize in rešitve:

— dolgoročno bilanco gibanja kmetijskih zemljišč po kategorijah, — demografsko strukturo in tokove emigracijskih in imigracijskih

gibanj, — izobrazbeno strukturo in možnosti zaposlitve presežnega delovnega

kontingenta, — analizo gospodarskih, kmetijskih in komunalnih dejavnosti z mate-

rialnimi, finančnimi in kadrovskimi kazalniki in njihovo perspektivo, — temeljne smeri razvoja posameznih panog kmetijstva v obratovno

tehnološkem in ekonomskem smislu v modelnih in simulacijskih rešitvah, — biološko-tehnične in obratovno-tehnične ukrepe, možnosti raciona-

lizacije, povečanja produktivnosti zemlje in delovnih moči, — možnosti zunanje dejavnosti zunaj kmetije, razvoj sekundarnih in

terciarnih dejavnosti, — razvoj splošne, komunalne in kmetijske infrastrukture (promet,

energija, voda, izobraževanje, socialne, zdravstvene, komunalne in druge storitve, urejanje kmetijskega prostora, obnova vasi in naselij ipd.,

— predvidene spremembe agrarne strukture (povečanje posesti, me-lioracije, arondacije, komasacije, povezovanje ali združevanje in koordi-nacija proizvodnje, predelave in prodaje, občinski zemljiški skladi ipd.),

— pospeševanje obrtno-industrijske dejavnosti, zadružnih oblik in proizvajalnih skupnosti, povezava z družbenim sektorjem (agrokombinati, banke, trgovina, gostinstvo, turizem, strokovna služba),

— sredstva za ekološko manj vredna problemska območja (Haloze, Slovenske gorice, hribovske kmetije, majhne in ostarele kmetije),

— ukrepi za povečanje mobilnosti delovnih moči, kapitala in zemljišč, — socialnovarstvene ukrepe.

Če so v kateri panogi poleg centralnih programov potrebni še regio-nalni in še manjši krajevni programi, potem to velja za kmetijstvo, ker so razmere krajevno zelo različne. Samo s koordinacijo in realizacijo re-gionalnih in krajevnih programov lahko zboljšamo agrarno strukturo.

4. AGRARNA STRUKTURA

Razvitejše dežele se že zadnji dve desetletji zelo intenzivno ukvarjajo z zboljšanjem agrarne strukture. Najprej, kaj je agrarna struktura?

Pojem agrarna struktura dobiva v zadnjem času vse širšo vsebino. V ožjem pomenu besede je pomenil v glavnem povečanje posesti kmetijskih gospodarstev z nakupom in zakupom zemljišč, z arondacijami in koma-sacijami, s pridobivanjem zemljišč na melioriranih območjih, z izseljeva-njem, s saniranjem ostarelih kmetij, z gradnjo cest v perspektivnih raz-vojnih predelih ipd.

V širšem pomenu in v zadnjem času pa lahko agrarna struktura po-meni tudi integralno razvojno politiko kmetijskega prostora, kmetijskih gospodarstev, koordinirane regionalne programe, zlasti infrastrukturno iz-gradnjo, kooperativne oblike povezovanja, različna združevanja panog ali kmetijskih gospodarstev, povezovanja proizvodnje, predelave in prodaje. Lahko pa s tem izrazom pojmujemo še posebno regionalno, socialno, izo-braževalno, cenovno in tržno politiko.

Torej je politika zboljševanja agrarne strukture tudi sestavni del re-gionalno-krajevne agrarne politike in urejanje kmetijskega prostora. Ne obsega samo zboljšanja proizvodnih temeljev kmetijskih gospodarstev in infrastrukturnih razmer v regijah, naseljih in vaseh, ampak je nosilec ure-janja krajine nasploh. Njeno težišče je na koordinaciji vseh funkcij kme-tijstva, posebno še na kompleksni intenzifikaciji kmetijstva, na zmanjša-nju presežka številnih kmetij, na povezovanju in združevanju kmetij, urejanju zemljišč, cen, trga, izobraževanju in socialni politiki vasi.

4. 1. AGRARNA STRUKTURA SLOVENIJE IN SEVEROVZHODNE REGIJE (SV regije)

ZEMLJIŠKE KATEGORIJE V SRS IN SEVEROVZHODNI REGIJI V 000 ha ZA OBA SEKTORJA V LETU 1968

ha SRS

"/o ha Regija

»/o Delež regije v SRS

njive in vrtovi 280 13,8 117 25,7 41,8 sadovnjaki 36 1,8 16 3,5 44,4 vinogradi 20 0,9 8 1,8 40,0 travniki 308 15,2 71 15,6 23,0 pašniki 289 14,3 33 7,3 11,4 ribniki, močvirja 4 0,2 1 0,2 25,0 kmetijska zemljišča 937 46,3 246 54,0 26,2 gozd 960 47,4 188 41,3 19,6 nerodovitno 128 6,4 21 4,6 16,4 skupna površina 2.025 100,0 455 100,0 22,5

V Sloveniji že prevladuje gozd nad kmetijskimi zemljišči, razmerje je 1:0,98, v regiji pa 1:1,3. Zahodni del je izrazito gozdnat 1:0,40, v vzhodni pa prav nasprotno prevladujejo kmetijska zemljišča 1:2,74.

Skoraj dve tretjini kmetijskih zemljič Slovenije je travinje, v regiji pa je le 40 %> travinja. Regija zavzema 2 2 % površine Slovenije, ima pa 26,2 "/o kmetijskih zemljišč, 32,9% obdelovalne zemlje, 41,8 °/o vseh njiv, 44,4 % sadovnjakov in 40 % vseh vinogradov.

Struktura in tudi raba njivskih zemljišč v regiji kaže na intenzivnejšo obliko rabe tal ali na večjo »organizacijsko intenziteto« kmetijske proiz-vodnje. Ta ima večji delež panog in kultur, ki imajo možnost, da bolje iz-koriščajo vložena sredstva in delo, posebno na majhnih kmetijah.

Družbeno kmetijstvo ima 13,3% vseh kmetijskih zemljišč v regiji (v SRS le 8,4%) ali 19,2% družbenih zemljišč Slovenije, od tega 38,4% njiv, 60,1% sadovnjakov, 78,3% vinogradov družbenega sektorja Slo-venije.

Zasebno kmetijstvo v regiji ima 86,7 % vseh kmetijskih zemljišč s po-prečno velikostjo okrog 4 ha kmetijske zemlje, v Sloveniji pa okrog 5 ha. Tako kmetijstvo je glede velikosti tipično »vrtnarsko« kmetijstvo, po izra-bi tal pa je ekstenzivno. Te najmanjše kmetije v Evropi pa še slabi raz-drobljenost, razmetanost parcel — kosov, večja medsebojna oddaljenost posameznih kategorij zemljišč ter še nadaljnje drobljenje in zmanjševa-nje. Poprečna velikost parcel je od 15 arov v Lendavi do 46 arov v občini Ravne na Koroškem. Ankete kažejo, da so gospodarstva celo s 50 pa tudi s 100 parcelami.

Proces deagrarizacije je pri nas hitrejši kakor v vseh drugih deželah Evrope. Letna stopnja zmanjševanja je bila v letih 1948—1961 2,7 °/o, v letih 1962—1968 pa 2,1 °/o. Zato je razumljivo, da je prikazal lanski popis manj kot 18 % kmetijskega prebivalstva. Ce se bo zmanjše-vanje v prihodnjem obdobju nadaljevalo po sedanji letni stopnji (2,1 %), bi to pomenilo ohranjevanje disparitete v dohodku kmetij-skega in nekmetijskega prebivalstva in celo zvečanje razlik. V tem primeru bi lahko zmanjšali dispariteto samo s povečanjem cen kme-tijskih pridelkov z vsemi znanimi posledicami (standard, nekonku-renčnost). Zato bi bilo treba še hitreje zmanjševati delež kmečkega pre-bivalstva, morda celo s 4 % letno, kot to predvideva druga varianta kon-cepta dolgoročnega razvoja kmetijstva Slovenije.

V regiji živi le 29,3 % vsega prebivalstva Slovenije, ima pa 42 % vseh kmetijskih prebivalcev, kar kaže na agrarni značaj regije. Se večji delež kmetijskega prebivalstva pa ima pomurska subregija (61 %), manjši delež mariborska subregija (27 %) in najmanjšega koroška (20 %). Polovica ob-čin v regiji ima 40 in več odstotkov kmečkega prebivalstva (Ptuj, Radgona, Ljutomer, Ormož, Lenart, Lendava, Murska Sobota). Najmanjši delež kme-tijskega prebivalstva ima občina Ravne na Koroškem (8 %). Vsi podatki veljajo za leto 1968.

Tudi agrarna gostota je v vzhodnem delu največja. Na 100 ha kmetij-ske površine živi v regiji 71 kmetijskih prebivalcev, v Sloveniji le 44, v pomurski subregiji pa celo 97. Prav tako je stopnja urbanizacije relativno nizka, najnižja pa v pomurski subregiji.

V zadnjem obdobju se že opaža zmanjševanje števila prebivalstva v občinah Ormož, Lenart in Lendava, vendar še vedno velja za ves vzhodni

del regije absolutna in relativna agrarna prenaseljenost. Največ delavcev v tujini je prav iz te regije.

Narodni dohodek na prebivalca v regiji v letu 1969 je bil 7590 din, v Sloveniji 10.780 din. Najnižji je bil v občini Lenart — 2820 din, kar zna-ša 26 %> od poprečja Slovenije in 37 % od poprečja regije. (Glej pregledni-co 1.) Na tem mestu ne moremo komentirati tudi drugih podatkov iz tabele.

Podatki o razdrobljenosti živalske črede nam kažejo, da je bilo v regiji 1,9 krave na kmetijo. Tudi vsi drugi podatki, ki označujejo strukturo kme-tijstva Slovenije in regije, kot so npr. opremljenost, uporaba umetnih gno-jil, organiziranost, strokovna izobrazba, dispariteta dohodkov ipd., kažejo na vsesplošno nizko raven kmetijstva, na njegovo malo produktivnost, ne-organiziranost in na težave pri reševanju problemov agrarne problema-tike, posebej še v izrazito kmetijskih predelih.

POVRŠINA, PREBIVALSTVO, ŠTEVILO KMETIJ IN NARODNI DOHODEK PO OBČINAH (STATISTIČNI LETOPIS SLOVENIJE 1970)

C o O) c ™ « - S ® H « « ' S o ® ' *

Občinp ^ .'£, G > 3 "9 S 2?'-' ^ ¡H>.C oj CD m T3<ut;Xa)oa)C— h o ^ = i - , = n s i - , , 2 0 ! H ^ G o W & > Pn W &

POMURSKA SUBREGIJA Lendava 18.064 27.034 16.631 61,5 + 2,1 5,19 4.374 3,78 Ljutomer 12.788 18.240 9.585 52,5 + 3,3 5,29 2.577 4,17 Murska Sobota 46.349 64.477 41.459 64,3 + 3,0 5,06 10.220 4,25 Gornja Radgona 13.926 20.026 9.693 48,3 + 2,7 4,63 2.628 3,95

skupno 91.127 129.777 5,05 19.799 4,10

MARIBORSKA SUBREGIJA Lenart 14.156 16.967 10.565 62,3 —1,3 2,82 3.200 3,68 Ormož 13.698 18.607 11.623 62,5 —4,8 3,55 3.560 3,13 Ptuj 41.400 66.366 28.135 42,4 + 4,1 5,82 8.260 4,40 Maribor 36.403 174.392 19.446 11,1 + 14,0 11,11 7.090 4,20 Slovenska Bistrica 16.268 30.370 9.631 31,7 + 1,3 4,51 2.590 5,58

skupno 121.925 306.702 8,40 24.700 4,15

KOROŠKA SUBREGIJA Radlje ob Dravi 10.432 17.334 4.413 25,4 —1,9 5,99 1.150 7,82 Dravograd 3.921 7.684 1.850 24,0 + 8,3 6,78 465 7,60 Slovenj Gradec 10.121 17.187 4.375 25,5 + 8,5 10,88 1.250 6,92 Ravne na Koroškem 7.869 23.864 2.114 8,8 + 8,9 10,02 650 9,03

skupno 32.343 66.069 169.520 33,7 8,81 3.515 7,70

regija skupno 245.395 502.548 7,59 48.014 4,40

Slovenija 1,707.000 10,78

5. KAKO RAZVIJATI NASE KMETIJSTVO V SEDANJOSTI IN PRI-HODNOSTI?

Naj navedem najprej nekaj splošnih načel.

1. Zboljšanje stanja v kmetijstvu lahko dosežemo samo, globalno re-čeno, s povečanjem njegove produktivnosti. Med številnimi ukrepi, od ka-terih je odvisna produktivnost, dosežemo njeno hitro povečanje tudi z zmanjšanjem deleža delovnih moči v kmetijstvu. Zmanjšanje absolutne in relativne agrarne prenaseljenosti je nujnost, to velja posebej za vzhodni del regije. To zmanjšanje mora biti v zahodnem delu regije v skladu s po-selitvijo hribovskih in obmejnih predelov. Splošno pravilo je torej zmanj-šanje delovnih moči v primarni dejavnosti. Razvit sekundarni in terciarni sektor bogati take rajone. To pomeni, da je proces odvisen od ustvarjanja delovnih mest v industriji, obrti, trgovini, gostinstvu, turizmu in v kvar-tarnih dejavnostih, v glavnem torej od rasti gospodarstva.

Zmanjšanje delovnih moči je treba nadomestiti z uvajanjem mehani-zacije, to je z modernimi tehničnimi sredstvi ali s substitucijo dela s kapi-talom. Amerika, ki ima danes že manj kot 4 °/o kmetijskega prebivalstva, pričakuje odpravo disparitete na koncu stoletja. Tega razvoja ni moč pre-hitevati, delovno mesto zunaj kmetijstva stane danes v poprečju vsaj 150.000 do 180.000 din. Pa tudi v kmetijstvu ni cenejše, nasprotno, vsak dan je dražje in stane v razvitih deželah že 500.000 din pa tudi 1,000.000 din pri 20-hektarskih posestvih in dveh delovnih močeh.

Od sredstev je odvisno, ali bo ta razvoj šel hitreje ali počasneje. Npr. Zahodna Nemčija, ki ima še 7—8 o kmetijskega prebivalstva, računa, da bi s 6-odstotnim letnim zmanjšanjem kmetijskega prebivalstva odstranila dispariteto v 10 letih, s 4-odstotnim zmanjšanjem pa bi jo ohranjevala. V letu 1968 je znašala dispariteta v Zahodni Nemčiji 33 °/o, brez subven-cij pa 45 '%>.

Do takrat, ko se bomo približali paritetnemu dohodku, je treba kme-tijstvo subvencionirati — intervenirati z ekonomskimi ukrepi družbe ali povečati cene. Ta intervencija družbe mora biti tem večja, čim manjša je posest, čim manjša je intenzivnost proizvodnje in čim manjša je produk-tivnost ali zamenjava dela z modernimi sredstvi proizvodnje, dokler ne pride kmetijstvo v sodobne ekonomsko organizacijske oblike.

2. V Sloveniji izredno hitro rastejo mešana kmetijska gospodarstva ali zaslužki zunaj kmetijstva. Ker smo ugotovili, da so slovenske kmetije naj-manjše, je dodaten vir zaslužkov nujen. Najverjetnejše je, da je odstotek čistih kmetij znatno manjši, kot jih statistično priznavamo. Mešane kmeti-je imajo vse razvitejše dežele, so normalen pojav pri prehodu v industrij-sko družbo in pri opuščanju kmetijstva. Pri tem je treba pomisliti na de-mografsko strukturo, kajti starejše kategorije prebivalcev nimajo več do-sti možnosti za opuščanje kmetij.

3. Zmanjšanje disparitete dosežemo tudi s splošnim kompleksnim in-tenziviranjem proizvodnje, kar zahteva znatno več obratnih sredstev, zmanjšuje pa fiksne stroške proizvodnje. Ko bomo dosegli visoko stopnjo intenzivnosti, bo zmanjšanje živega dela odločilno in bo treba več sredstev za mehanizacijo in združevanje ter s tem za zboljšanje agrarne strukture.

4. Ker je naše kmetijstvo tako »majhno«, je tembolj potrebno pove-zovati kmete v zadruge, skupnosti, z družbenim sektorjem, z gospodar-

stvom nasploh, ga horinzontalno in vertikalno integrirati, koordinirati v naseljih, občinah, v republiki in zunaj nje. Tako koncentracijo narekuje trg in spremenjena razmerja dela in kapitala. Toda prav kooperacija z majhnim in kapitalno slabim kmetom je najtežja.

Naglo povečanje družbenega sektorja, ki ne ustreza razvojni moči de-žele, pa je draga, čeprav perspektivna naloga. Družbeni sektor bo šele v prihodnosti pokazal vse svoje prednosti. Ponekod jih že danes, zlasti v bolj ravninskih in ugodnejših razmerah, kjer ima intenzivno, integrirano in dobro organizirano proizvodnjo.

Bistvo zboljšanja agrarne strukture je povečanje velikosti posestev. Toda ta se pri nas ne veča. Pa tudi v razvitejših deželah, z nekaterimi iz-jemami, gre proces počasi. V Zahodni Nemčiji so npr. od leta 1950 do 1968 povečali poprečno velikost kmetij za 2,26 ha ali letno za 0,11 ha z velikimi sredstvi in s pomočjo države. Se ta skromni rezultat ni poseben uspeh agrarne politike, ampak splošne gospodarske rasti. Če bi tudi pri nas do-segali take »uspehe«, bi še vedno ostali zelo »majhni«. Zato je povezovanje in združevanje še potrebnejše.

5. Kakšne so poleg splošnih še posebne možnosti razvoja kmetijstva v regiji? Nobenih izoliranih rešitev ni. Samo plansko koordinirane akcije vseh družbenogospodarskih dejavnikov nas lahko rešujejo. Cilj takega pla-na so racionalne, dobro opremljene tržne proizvodne enote. Imeti je treba skupen centralni program, ki sloni na povezanih regionalnih, občinskih, medobčinskih in krajevnih programih skupaj s programi urejanja kme-tijskega prostora.

Pospeševati je najrazličnejše oblike kooperacijskih in integracijskih procesov, ki so v navadi v celotnem gospodarstvu, deloma tudi z družbe-nimi sredstvi. Brez tega je integracija kmetijstva vključitev kmetijstva v celotno gospodarstvo samo fikcija.

Z novo štipendijsko politiko ni razloga za zaskrbljenost. Večja je skrb, kako zadržati mladino na perspektivnih kmetijah, saj je sedanja sta-rostna struktura zaskrbljujoča.

Večje težave so v gospodarski strukturi vzhodne regije, ker ni za mla-de dovolj izobraževalnih in zaposlitvenih alternativ. Ce se bo tudi šolska mreža izboljšala in s tem zmanjšala prostorska in psihična razdalja, ne bo večjih uspehov, če se ne bo zboljšalo tudi gospodarstvo agrarnih predelov. V kmetijskih območjih bo nadaljevanje šolanja verjetno le največ odvisno od industrializacije.

Vsa kmetijska gospodarstva, ki imajo razvojne možnosti za tržno pro-izvodnjo, za medsebojno povezavo in za povezavo z družbenim sektorjem, posebno na strnjenih območjih, je treba oskrbeti z ugodnimi krediti in jih vezati z določenimi zahtevami na pospeševalno službo (dokazi o sposobno-sti, minimalno knjigovodstvo, prodaja pridelkov itd.). Za kmetije, ki ni-majo možnosti za razvoj, je predvideti druge ukrepe, kot npr. prodajo ali zakup zemlje, združevanje zemljišč, zaposlitev zunaj kmetije, socialno-varstvene ukrepe ipd.

Finančno pomoč pri izgradnji gospodarskih cest, vodovoda ipd. naj dobijo predvsem tisti kraji ali območja, kjer so možnosti za ustanovitev skupnosti ali so te že oblikovane, skratka, kjer so možnosti za enostavno komasacijo.

Zaradi večje mobilnosti zemljišč in delovnih moči mora cena zemljišč ustrezati normalni vrednosti, ker kmetijska proizvodnja ne prenese špe-kulativnih cen. Pravične in konstantne cene bi poživile mobilnost zemljišč.

V regiji so še znatne možnosti za razvoj raznovrstnega turizma, tako kmečkega kot zdraviliškega, lovnega, izletniškega. Kmečki turizem lahko postane važna dopolnilna dejavnost, ki bo utrjevala gospodarski položaj kmeta. Seveda je za njegov širši razvoj treba še marsikaj storiti, posebno sanirati in modernizirati kmetije, gospodinjstva, naselja, vasi, ceste, poti in razširiti kreditiranje.

Vsi ti in še drugi ukrepi so kompleksne naloge, ki jih je treba verjetno urediti tudi s predpisi, ker gre za saniranje vasi in podeželja, podobno kot da gre za saniranje urbanih naselij. Poleg sprejetega splošnega koncepta za dolgoročni razvoj kmetijstva in živilske industrije Slovenije potrebuje-mo torej še regionalne, občinske in krajevne konkretne agrarne progra-me. Z vsemi ukrepi, ki so bili v zadnjem času sprejeti, lahko rečemo, da smo skoraj na začetku nove agrarne reforme. Spoznanja so tu, manjka nam še znanje za rešitve, še več pa pripravljenosti in organiziranosti za težko delo.

6. USMERITEV PROIZVODNJE V REGIJI

Glede na ekološke razmere, podedovano agrarno strukturo, agrarno prenaseljenost, dosedanjo strukturo kmetijske proizvodnje, glede na na-vade in izkušnje ljudi je usmeriti kmetijsko proizvodnjo tako, kot je za-radi naštetih dejavnikov več ali manj že usmerjena. Na splošno jo je treba specializirati, intenzivirati in na določenih območjih dati prednost in te-žišče na tiste sisteme, ki ustrezajo današnjim tržnim razmeram.

Vzhodni ravninski predel regije je usmerjati v poljedelsko-govedorej-sko-prašičerejsko proizvodnjo, to je v proizvodnjo pšenice, koruze, mesa in mleka.

Osrednji del regije ima več sistemov: a) v ravninskem delu: poljedelsko-govedorejsko proizvodnjo, b) gričevnati del: sadjarsko-vinogradniško s spremljajočo živinorejsko

proizvodnjo. Zahodni hriboviti predel regije je intenzivirati in usmeriti travniško-

govedorejski sistem gospodarjenja, to je v proizvodnjo mleka in mesa. Na splošno je rastlinsko proizvodnjo bolj usmeriti v krmne rastline.

V vzhodnih predelih je treba povečati delež koruze na račun žit. V regiji je živinoreja glavna proizvodna panoga. Ker imajo njeni pro-

izvodi največji koeficient elastičnosti potrošnje, ji je treba dati še večji poudarek in stabilne ekonomske razmere. Od skupnega števila živine v Sloveniji je namreč v regiji 3 7 % govedi, 4 1 % krav, 60% prašičev, 2 7 % konj in 3 4 % perutnine. V sami regiji je 70% živinorejskega fonda goveda, od tega je polovica krav. Čeprav je obtežba z živino na hektar kmetijskih zemljišč večja kot v Sloveniji (0,86:0,56), je potrebna večja in-tenzivnost pri pridelovanju krmnih rastlin na njivah in travnikih ter nji-hov večji delež na njivah, v zahodnem delu pa boljša izraba travna-tega sveta.

Zaradi posebnih ekoloških razmer v osrednjem delu regije je treba dati sadjarstvu in vinogradništvu v tem predelu večje možnosti razvoja.

10 145

Obe panogi sta zaradi ostarelosti nasadov potrebni temeljite obnove na strnjenih kompleksih s sodobnim industrijskim pridelovanjem. Vsi raz-logi dovolj prepričljivo govorijo v prid obema panogama.

Regija ima raznolike razmere, od industrijsko razvitih občin (Ravne na Koroškem, Maribor) do najbolj nerazvitih (Lendava, Lenart, Ormož). Zato ni mogoče kmetijstva povsod enako razvijati in ukrepe posploševati. Vsem kmetijskim gospodarstvom je naloga doseči največji dohodek in lastna ter tuja sredstva najbolje izkoristiti. Za vsako perspektivno kmetijo je sestaviti poseben program in vnaprej predvideti zadovoljitev material-nih potreb proizvajalca. Ta mora proizvajati toliko, da krije amortizacijo, anuitete, riziko in da mu ostane za primeren osebni standard.

Znižati je treba stroške proizvodnje, čeprav bodo cene nakupljenih sredstev rasle, toda naraščale bodo tudi cene kmetijskim pridelkom, sicer ne bo mogoče ohraniti določenega ravnovesja v dohodkih kmeta. Večji dohodek se najlažje doseže z večjo proizvodnjo.

Ze sedaj so stroški nekaterih kmetij, ki se hitreje mehanizirajo, večji kot pa prihranek pri osebnem dohodku zaradi zmanjšanja delovnih moči ali vzdrževanih članov družine. Čeprav mehanizacija olajša delo in prihra-ni čas, je pri njenem nakupu potreben razmislek o racionalnosti in o zdru-ževanju sredstev. Razvoj zadnjih let kaže, da je pri kmetijstvu sorazmerno lahko zaslužiti denar, v samem kmetijstvu pa težko, zato mora kmetijstvo prevzeti v svoje roke prodajo in predelavo kot enakopraven partner.

V zahodnem delu regije je lažje dati splošni recept za preosnovo pro-izvodnje. Izločiti je treba ekstenzivna krušna in krmna žita z majhnimi in negotovimi pridelki. Intenzivirati travno-pašni sistem in proizvodnjo ple-menske živine. V hribovitem svetu ni mogoče proizvajati kaj drugega kot mleko in meso zaradi klimatskih in drugih razlogov. Ponekod je možno še pridelovanje semenskega krompirja. Finansiranje je tu olajšano zaradi rezerv v gospodarstvu.

Osrednja in vzhodna subregija imata zaradi klime in lege ter izrazito maloposestniške strukture zelo raznolike proizvodne možnosti.

Težišče v gričevnatem svetu je na intenzivnejšem sadjarstvu, jagodi-čevju in vinogradništvu, še bolj pa je potrebno formirati različne speciali-zirane proizvajalne skupnosti, neke vrste proizvajalnih zadrug zaradi skupne obnove, predelave in prodaje. Prav tako zahteva tudi perutninar-stvo kot dopolnilna panoga združevanje v skupnosti in povezavo z druž-benim sektorjem zaradi preskrbe s plemenskim materialom, oskrbe s krmili, zaradi potrebnih klavnic in hladilnic, stroge kontrole kvalitete in terminsko vezanega prevzema. Podobni ukrepi, posebno še večja speciali-zacija na posameznih kmetijah kot doslej, so potrebni v prašičereji.

V posameznih območjih je treba pospeševati oblikovanje manjših re-gionalnih središč s težiščem na čimmanj proizvodih ali celo na enem sa-mem. Vse zadruge in skupnosti bodo morale bolj posegati v proizvodnjo, v dosedanjo svobodo posameznih kmetij glede odločitev o preosnovi. Vne-sti bo treba skupno gospodarjenje na določenih zemljiščih ali kmetijah vse do združevanja živine v skupnih hlevih in podobno, seveda po prostovoljni odločitvi kmetov samih. Težišče povezovanja je na horizontalni koopera-ciji kmetij in vertikalni kooperaciji predelave in prodaje. Drugo področje povezovanja in skupnega dela je racionalizacija obratovne tehnike, zlasti pri mehanizaciji in pri gradnjah.

GLAVNI VIRI IN KONZULTIRANA LITERATURA

1. Koncept dolgoročnega razvoja kmetijstva in živilske industrije v SR Slo-veniji 1968—1990. Gospodarska zbornica in KIS, Ljubljana 1971

2. Kmetijstvo, promet in zveze, trgovina, turizem. Ekonomski center Ma-ribor (ECM) 1969

3. Regionalna politika kot osnova za družbenoekonomske odločitve. Teori-ja in praksa 6—7/1971

4. R. Dvoršak: Novi pristopi in rešitve v agrarni politiki s posebnim ozirom na izkušnje v Sloveniji. Referat na simpoziju: Znanost in praksa v živinoreji-, Bled 1972

5. SI. Gliha: Referati v sodobnem kmetijstvu, 1969—1972 in stališča v »Kon-ceptu dolgoročnega razvoja kmetijstva«

6. J. Butinar: Sodobna regionalna agrarna politika v strukturi kmetijstva na mariborskem območju. 20 let Društva ekonomistov Maribor, 1971

7. Berichte über Landwirtschaft, letniki 1970—1972, Paul Parey, Ham-burg—Berlin

8. Agrarwirtschaft, letnika 1971 in 1972. Paul Parey, Hamburg—Berlin

PROBLEME UND AUFGABEN DER LANDWIRTSCHAFT IM JETZIGEN UND ZUKÜNFTIGEN ZEITABSCHNITT MIT BESONDERER HINSICHT

AUF NORDOSTSLOWENIEN

Z u s a m m e n f a s s u n g Im Referat habe ich die globalen Ziele und Maßnahmen unserer Agrar-

politik dargestellt, die agrare Struktur Sloweniens und der Region wie auch die Spezifika der Agrarpolitik und einige Gesichtspunkte der zukünftigen Land-wirtschaftsentwicklung besonders in der nordöstlichen Region.

Nordostslowenien enthält 13 den ekologisch-ökonomischen und anderen Eigenschaften nach sehr verschiedene Gemeinden. Besonders unterscheidet sich das Gebiet westlich von Maribor von dem östlich davon.

Agrar-ökonomische und umsatz-technische Lösungen der Agrar wirt-schaften sind im westlichen Teil der Region verhältnismäßig einfach, im öst-lichen hingegen sehr verwickelt. Im westlichen Teil legen ekologische Ver-hältnisse die Spezialisation nahe, im östlichen Teil fällt es aber viel schwerer, einen Schwerpunkt der Produktion bzw. Spezialisation zu finden. Im Westen ist die Entagrarisierung schon weit fortgeschritten, während der Osten absolut und relativ agrarisch übervölkert ist. Im Osten erzeugt die Landwirtschaft noch immer einen beträchtlichen Anteil des Volkseinkommens, während dieser Anteil im Westen bedeutend kleiner ist. Während im Westen andere Aktivi-täten der Landwirtschaft aushelfen, können die östlichen Gebiete die Unter-entwicklung nicht aus eigenen Kräften abschaffen. Der große Anteil der Pri-märproduktion in den östlichen Bereichen bedeutet Rückständingkeit. Hier gibt es eine Mehrzahl der Agrarbevölkerung mit dem kleinsten Volkseinkom-men in Slowenien. Hier müssen sekundäre und tertiäre Tätigkeiten entwi-ckelt werden.

Die Agrarproduktion ist verschiedenartig, unspezialisiert und zu wenig marktfähig. Die Landwirtschaften sind äußerst klein, kleiner als im sloweni-schen Durchschnitt und die kleinsten in Europa. In diesem Bereich sind alle Arten von Verbindung und Vereinigung am dringendsten.

Die Altersstruktur verschlechtert sich, es gibt ja unter den aktiven Arbeitskräften nur cca. 10 ®/o junge Menschen, die in der »Kleinheit« und Rückständigkeit ihrer Besitze keine Zukunft für sich sehen.

Die Reproduktionsfähigkeit der Landwirtschaften ist schwach, sie haben nicht genug Mittel für eine erweiterte Reproduktion. Ein großer Teil der aktiven Arbeitskräfte beschäftigt sich im Ausland. Der Gemeinschaftssektor ist ver-hältnismäßig stärker entwickelt, doch wird er noch einige Jahre brauchen, um sich zu konsolidieren und anzuführen hinsichtlich Rentabilität und Akkumula-tivität und bei der Übernahme der Leitungsrolle in der Verbindung und Ve-

10* 147

reinigung von Landwirtschaften. Eine Verböserung der Landwirtschaftslage kann nur durch Produktionssteigerung erreicht werden. Im allgemeinen erfolgt das durch Vermniderung des Anteils von Arbeitskräften in der Landwirtschaft. Diese werden durch moderne technische Mittel bzw. Substitution der Arbeit durch das Kapital ersetzt sowohl wie durch allgemeine komplexe Intensivie-rung der Produktion. Einschränkung der absoluten und relativen agraren Über-völkerung ist dringend, das gilt besonders für den östlichen Teil der Region. Im westlichen Regionteil muß aber diese Einschränkung in Übereinstimmung mit der Ansiedlung der Berg- und Grenzbereiche erfolgen.

Paralell mit dem verkleinerten Einsatz von Arbeitskräften in der primären Tätigkeit müssen gleichzeitig der sekundäre und tertiäre Sektor zur Bereiche-rung solcher Umkreise entwicklung werden. Das heißt, daß der Prozeß von der Eröffnung von Arbeitsplätzen in der Industrie, im Handel, im Tourismus und in den quartären Aktivitäten abhängt, hauptsächlich also von der gesamten Wirtschaftsentwicklung.

Die Intensivierung der Produktionsweise erfordert erheblich mehr Umsatz-mittel, ermöglicht schnelle Wirkungen und reduziert die fixen Produktions-kosten.

Da unsere Landwirtschaft so »klein« ist, besonders in der nordöstlichen Region, erscheint es umso angebrachter, die Bauern in Genossenschaften und Gemeinschaften zu verbinden, sie mit dem Gemeinschaftssektor und der Wirt-schaft im allgemeinen zu vereinigen. Diese soll horizontal und vertikal inte-griert, in Ansiedlungen, Ortsgemeinschaften, Gemeinden, in der Republik und außer ihr koordiniert werden. Eine solche Konzentration wird durch den Markt und durch die veränderten Verhältnisse der Arbeit und des Kapitals erfordert.

Wesentlich für die Verbesserung der Agrarstruktur ist die Vergrößerung des Grundbesitzumfanges. Aber dieser Prozeß ist auch in entwickelteren Län-dern sehr langsam. Falls auch bei uns der Grundbesitz mit diesem »Tempo« wüchse, so würden wir noch immer sehr »klein« bleiben. Deswegen ist bei uns Verbindung und Vereinigung noch notwendiger.

Es hängt hauptsächlich von den Mitteln ab, ob sich diese Prozesse schnel-ler oder langsamer abwickeln, und ob die Disparität der Einkommen bei der agraren und der nichtagraren Bevölkerung abnimmt, was zugleich eines der Hauptziele jeder Agrarpolitik ist. Deswegen müssen die Erzeugermittel mobi-lisiert und vereinigt werden, die Landwirtschaft muß subventioniert werden, oder man muß durch ökonomische Gesellschaftsmaßnahmen oder Preis-erhöhung intervenieren, was aber große Störungen im Lebensstandard der Be-völkerung erzeugt. Diese Intervention der Gesellschaft muß umso größer sein, je kleiner der Besitz ist, und je kleiner die Intensität der Produktion und die Produktivität bzw. die Ersetzung der Arbeit durch aktuelle Produktionsmittel, und zwar bis zum Zeitpunkt des Überganges der Landwirtschaft in zeitge-nössische ökonomische Organisationsformen.

Zur Ausweitung der Potentialen Möglichkeiten der Landwirtschaft in der Region gibt es keine isolierten Lösungen. Planmäßige koordinierte Aktionen aller gesellschaftlich — wirtschaflichen Faktoren sind erforderlich. Es muß ein gemeinsames zentrales Programm aufgestellt werden auf der Basis von einheit-lichen Regional-, Gemeinde- und Ortsprogrammen zugleich mit den Program-men zur Einordnung des Agrarraumes.

Allen Agrarwirtschaften mit Aussichten auf Marktproduktion, auf gegen-seitige Verbindung und Vereinigung mit dem Gemeinschaftssektor, besonders solcher auf geschlossenen Gebieten müssen günstige Kredite besorgt werden mit gleichzeitiger Bindung an den Förderungsdienst durch gewisse Ansprüche.

Alle Methoden zur Umqualifizierung der jungen Bauernbevölkerung, die nicht auf dem Grundbesitz bleiben wird, sind anzuwenden, andererseits Me-thoden zur Qualifizierung derjenigen, die sich für Landwirtschaft ent-schlossen haben.

Finanzielle Hilfe für den Aufbau von Infrastukturobjekten sollen vor allem dung von Landwirtschaftsgemeinschaften gibt oder wo solche schon diejenigen örtlichkeiten oder Gebiete erlangen, wo es Aussichten für die Grün-formiert sind.

Wegen größerer Mobilität der Grundstücke und der Arbeitskräfte muß der Terrainpreis einen Normalwert erreichen, da die Agrarproduktion keine

Spekulationswerte erträgt. In der Region gibt es noch reichliche Aussichten auf die Entwicklung von verschiedenartigem Tourismus, so zum Beispiel Bauern-, Kur-, Jagd- und Ausflugtourismus, was sich zu einer Zusatztätigkeit des Bauern entwickeln kann.

Alle diese und auch andere Maßnahmen sind komplexe Aufgaben, die wahrscheinlich auch durch Vorschriften geregelt werden müssen, als Sa-nierungsunternehmung für urbane Siedlungen. Die Maßregeln und Aktionen, die wir jetzt zu realisieren beginnen, können sozusagen als der Anfang einer neuen Agrarreform gelten.

Ich habe die verallgemeinerte Lage der Landwirtschaft in der Region auf der Basis von gemeinstatistischen Angaben dargestellt, die nur einige Informationen einschließen. Für eine eingehende Erörterung der organisatorisch-ökonomi-schen Einheiten und ihrer Ausrichtung, der Produktionsleistung und des öko-nomischen Effekts und zugleich ihrer Perspektive, ist eine umfangreiche Stu-die erforderlich. Das liegt aber bereits außerhalb des in diesem Referat ge-stellten Problemkreises.