XIV 1 LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Aj u n i j 1 1

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

K U L T U R A

Najboljša peresa literarnega natečaja za mlade PISANA PROMLAD

P(r)omladmladih

besedil

XIV ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 20112

Pisana Promlad in sreča trenutkaVčasih se morajo ujeti pravi ljudje in pravi trenutek, da se kaj posreči. Tega smo se zavedali tudi organizatorji literarnega natečaja, ki smo ga imenovali Pisana Promlad. To geslo pove, da gre za pisanje, morda tudi za „pisanost“, in „za mlade“ – Promlad, ki nas spominja tudi na pomlad. V Volbankovi ustanovi smo že od začetka razmišljali o takem natečaju, ko je iskrico prinesel eden iz­med staršev, ki ima otroka v dvojezični šoli. Navdušeno nam je pripovedoval o podobnem natečaju na Zgornjem Avstrijskem z mednarodno udeležbo.

Hitro smo spoznali, da je trenutek dozorel in da gremo v akcijo. Povezali smo se s pedagogi in pisatelji (obeh spolov); s Krščansko kulturno zvezo in Sloven­sko prosvetno zvezo pa smo se dogovorili za sodelovanje. Podprli so nas rav­natelj Slovenske gimnazije v Celovcu prof. Miha Vrbinc, prof. Peter Sveti­na z univerze v Celovcu, oba slovenska šolska inšpektorja in drugi, poleg tega pa smo pridobili še gospo mag. Ludmillo Kofler kot strokovno sodelavko za ta projekt. Pri tem smo vedeli, da si moramo v prvi vrsti pridobiti simpatije mla­dine, predvsem šolske mladine in njihovih učiteljev oz. učiteljic. Na pedago­ški visoki šoli so na to temo organizirali celo ustrezen tečaj za učitelje. Naza­dnje pa so se morali „ta mladi“ kar sami odločiti, da so prijeli za pero, napisali in poslali besedilo – v slovenskem jeziku. Mnogi izmed njih so besedila celo slikovno okrasili, tako da bi si že za to zaslužili nagrado. Strokovna žirija je dobila več dela, kot smo pričakovali: natečaja se je udeležilo 350 piscev, neka­teri so poslali celo več besedil, tako da jih imamo precej več kot 500. Kar je še posebej razveseljivo, je tudi to, da gre za mladino iz 33 različnih šol.

Pri vsem tem se odrasli spominjamo besedil piscev za Mladje, Zvon, Rastje, za slovenske časopise in knjige na Koroškem v preteklosti. Res je, da Celovec ni več center za slovensko pisanje, kot je to občasno še bil v 19. stoletju. In tudi občasno izrečena skrb, da je pri mladini slovenščina vse bolj redka, ni čisto iz trte izvita. Vendar je živa, s tako občudovanja vredno smelostjo in neuničlji­vostjo, kot je zmorejo le „ta mladi“. Časi se spreminjajo; kdaj ugasne tudi zna­nje jezika, ki je bil tisoč in več let celo večinski jezik na Koroškem ali vsaj v večjem delu dežele. In se potem spet pojavi, celo pri vnukih ali pravnukih, ka­terih starši ali dedje so ga že bili opustili ...

Tak pogled na stvar mladih morda ne bo preveč zanimal. Zanimala pa jih je udeležba na literarnem natečaju. Njihovo pisanje pa zanima nas. Zato hoče­mo nagraditi vse, ki so sodelovali, še posebej pa tiste, ki jih je izbrala žirija, ki jo sestavljajo izkušeni pisatelji in pedagogi (obeh spolov). Preostali sodelu­joči naj se zavedajo, da bo najbolj zanesljivo oceno dala šele prihodnost, ki jo imajo pred seboj. Žiriji in vsem sodelujočim se zahvaljujemo za njihov trud, Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pa za fi­nančno podporo. Prepričan sem, da s tem drug drugemu dokazujemo vre­dnost slovenskega jezika, ki presega materialne koristi, in da ga imamo radi.

Mladi, ki pišete, vedite, da to vaše pisanje, vaše misli in besede, zelo cenimo. S tem dajete krila – sebi in nam vsem.

K prilogiNajboljša mlada peresa lite­rarnega natečaja Pisana Pro­mlad Volbankove ustanove v posebni kulturni prilogi Nedelje

Nedelja kot medijski partner projekta Pisana Promlad pod­pira mlada koroška literarna peresa in si želi, da bi njihove literarne ustvarjanke našle čim širši krog bralcev. Zato smo se odločili, da najboljše in na­grajene prispevke objavimo v posebni kulturni prilogi. Pri tem se zahvaljujemo za finančno podporo Urada vlade Republike slovenije za Slovence v zamej­stvu in po svetu, vsem na­grajencem, sodelujočim in nji­hovim mentorjem pa čestitamo za sijajno opravljeno delo!

Urednica priloge Jerneja Jezernik in souredniki Nedelje

ČLANI ŽIRIJE LITERARNEGA NATEČAJA PROMLADI 2011

Anita Hudl, Martin Kuchling (prva starostna stopnja)Theodor Domej, Jerneja Jezernik (druga starostna stopnja)Maja Haderlap (najvišja sta­rostna stopnja)Predsednik žirije: Peter Svetina

UVODNIK

dr. Franci Serajnik,predsednik uprave Volbankove ustanove

IZ PISMA MEN­TORICE MAG. MAJE MILLONIG KUPPER

»Vsi učenci so vadili pisanje, is­kali v slovarju ustrezne besede, našli rime, in vsak je po svojih zmožnostih in svojem jezikov­nem znanju napisal prispevek za natečaj pisanja Na dan z besedilom.«

ILUSTRACIJE za to prilogo so prispevali šolarji ljudske šole iz Ledinc, ki so tudi nagrajenci Pisane Promladi. S šolarji je delal Valentin Oman.

Slavnostna zaključna prireditev s podelitvijo nagrad literarnega natečaja Pisana Promlad bo v sredo, 15. junija 2011, ob 11.00 v Musilovi hiši v Celovcu.

XIV 3 LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

Nižja starostna skupina (od 8 do 11 let)

JAKOB GUTOWNIG iz CelovcaMohorjeva ljudska šola v Celovcu

Bil sem pes

Nekega dne sem šel na sprehod. Na poti sem videl ljubkega psa. Pobožal sem ga,

on pa me je močno ugriznil. Na srečo ni zelo bolelo in tudi kri skoraj ni tekla. Toda ... na­enkrat sem postal veliko, veliko manjši. Do­bil sem še dve nogi, večja ušesa in dlako, moje roke pa so izginile. Zdaj sem dosti slabše vi­del, ampak veliko bolje slišal in bolje vohal. Stekel sem v park. Na poti bi me skoraj povo­zil avto. Do parka sem prišel nenavadno hi­tro. Tam sem srečal druge pse in skupaj smo se igrali. Ko so vsi morali iti domov, sem šel tudi jaz. Spet je bila pot veliko krajša. Pred hišo sem premišljeval, kako bi odprl vrtna vrata. V tistem trenutku sem spet postal človek. Verje­tno je moč ugriza delovala samo tri ure!

1. nagrada ANDREJ MARKO

ZERZER iz LočZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Rime I.Dve mali mišiimata dve hiši,radi jesta sir,tedaj dasta mir.Petelin ima grebenin je precej len.Ti pa moraš ven!

En, dva, tri,v hlevu gori,krava beži,beži tudi ti!

Na glavi je kapa,on je dva krapa,ona gre v Rim,jaz pa se smejim.Vija, vaja, ven!

Radirko skrije,vodo polije,limonado spije,kruh poje.Ti pa si len,zato greš ven!

Rime II.Prišla je smrtpo družino Krt.Tole žogostreljaš z nogo.Ker pada dež,se skrije jež.

2. nagrada

XIV ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 20114

2. nagrada

Angerer Eva - Magdalena, Angerer Eva, Schön Neva, Antolič Martina, Arthofa Vanessa, Arztmann Luca, Auer Nico, Aumaier Marie Theres, Bar-Meir Noa, Baumann Vere-na, Benetik Fabijan, Berchtold Fabian, Berchtold Lea, Bierbaumer Elisabeth, Blössel Matthias, Bošič Timna Sophie, Božič Adrian, Božič Florian, Božič Soraija Lucija, Bre-znik Jana, Bruckner Sabrina, Bruckner Stefanie, Butej Jan, Čas Julia, Cerjak Maja, Čik Dominik, Čik Fabian, Ćoralić Armin, Cuderman Adrijana, Debevec Helena, Denoth

Nižja starostna skupina (od 8 do 11 let)

HARALD JAN SEMMELROCK iz TinjZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Ti lovišUčiteljici rečemo:Zdaj se igrati hočemo.Potem želimo jesti vsi,na mizi še kosila ni.Pojdi ven zdaj ti!

Lolo, lolo, vi, vi,lolo, lolo, ti, ti,lolo onin lolo vi,loviti moraš ti!

Hočem mačka.Nočem slona in ne račka.Hočem mačka!Saj ga dobiš,če loviš.

JANA MARKELJ iz Rikarje vasiLjudska šola v Št. Lenartu pri Sedmih studencih

Naš učiteljKo šolski zvonec zazvoni,naš učitelj Tim v razred že hiti.Guten Morgen, dobro jutro nas pozdraviin pred tablo se postavi.Domačo nalogo vsak dan pregledain vedno znova nas preseda.Že dve leti z nami se trudi,uči nas brati, računati,govoriti nemško in slovensko tudi.Kadar preveč klepetamo in ga jezimo,za nagrado dodatno domačo nalogo dobimo.Kot njegov avto mini je,tudi on nekoliko manjše postave je,zato pa zelo brihtne glave.Z učiteljem najrajši telovadimo,in ko je pouka konec, v vrsto se postavimo.Vesela sem, da sem se spet nekaj novega naučilain vse skupaj v to pesmico strnila.

3. nagrada

XIV 5

1. nagrada

Michael, Deutsch Mira, Djurdjevič Lana, Dobnik Sophia, Dobrounig Fabian, Dobrounig Sebastian, Dobrounig Tamara, Dovjak Jacqueline, Dudo Alim, Dugonjič Redžo, Dulnigg Christina, Dumpelnik Selina, Enderle Sabrina, Fantur Paloma, Kaltak Kerim, Kunčič Marko, Küttel Fabian, Mecavica Adem, Ogris Thomas, Platzer Christoph, Turk Fabian, Užnik Manuel, Vospernik Anna, Zandonella Lina, Feichter Lukas, Feil Pascal, Feinig Janez, Fera Michael, Fischer Maxi, Fischer Maxi, Messner Yvette,

Srednja starostna skupina (od 12 do 15 let)

V ameriški državi Kalifornija je ži­vel majhen deček, ki so ga imenovali

Sam. Bil je občudovalec narave. Vsak tre­nutek, ki ga ni porabil za šolo, je bil v na­ravi. Rad je imel svež zrak. Nekega dne se je njegovo življenje popol­noma spremenilo. Sprehajal se je po goz­du. Hodil je in hodil. Naenkrat je zagledal medveda. Ustrašil se je, toda medved mu je prijazno pomahal in mu s taco kazal, naj pride bliže. Sam se je počasi približeval. Medved mu je pomolil jagodo z medom. Sam je začudeno pogle­dal, medved pa je na med posul še neki čuden prašek in vse skupaj spet pomolil Samu. Sam ni hotel pokusiti. Medved je prijazno kimal in kazal na jagodo z medom in belim praškom tako dolgo, da se je Sam opogumil in poje­del jagodo. Začudeno je ugotovil, da razume medveda in se lahko z njim pogovarja. Medved ga je odpeljal v svoj brlog in mu rekel, naj se usede. Po­nudil mu je čaj in mu začel pripovedovati, da je neki cirkus ukra­del medvedjega mladiča. Sam je takoj vedel, kateri cirkus bi lahko ukradel malega medveda, saj je bil v bližini le en sam cirkus. Potem mu je medved usul v čaj še neki drug prašek. Rekel mu je, naj to popi­je, da bo lahko govoril še z drugimi živalmi. Sam je medvedu obljubil, da bo rešil malega medveda. Medved ga je po­spremil do zunanjih skorij svojega brloga, ki so bile kot vrata, in prosil Sama, naj mu mladiča varno pripelje nazaj domov. Ko se je Sam sprehajal po gozdu, se je ustavil ob veliki pajčevini. Začel je raz­mišljati, da bi lahko s pajčevino ovil medveda in ga tako skril pred cirkuškim osebjem. Vdihnil je nekaj praška in nagovoril velikega pajka, ali bi mu lahko pajki pomagali rešiti malega medveda, ki je ujet v cirkusu. Pajek je takoj skli­cal pajčjo družino, ki je štela 4345 članov, in jim razložil, da jih čaka velika naloga. Vsi skupaj so šli na pot v cirkus. Na poti so srečali mravlje, ki so spraševale, zakaj je cela pajčja družina na poti. Sam je zopet stresel nekaj praška v usta in začel razlagati žalostno zgodbo o ukradenem medvedu. Mravlje so se takoj zbrale in začele glasno govoriti in razpravljati, kako bodo rešile medveda. Ker so govorile vse naenkrat, se ni dalo nič razumeti. Šele ko je najmanjša mravlja zatulila na ves glas, so mravlje utihnile. Mala mravlja se je počasi umirila in tiho rekla, da bi rada nekaj povedala.

SIMON RUSTIA iz CelovcaZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Sam in mali medvedNadaljevanje na strani 6

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

XIV6 ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011

Spomnila se je, kako ljudje začnejo divje maha­ti okoli sebe, če jim mravlja zleze na kožo. V cirku­su je veliko ljudi, ki nastopajo, in tudi veliko ljudi, ki

gledajo predstave. Mala mravljica si je namisli­la, da naj bi mravlje zlezle pod obleke ljudi in

jih ščipale tako dolgo, da bodo ljudje posta­li nervozni in začeli divje mahati okoli sebe

in se divje pomikati po cirkusu. Tako bo nastala zmeda. To zmedo pa naj bi izko­

ristili pajki in ovili malega medveda, da ga potem cirkuški ljudje ne bi

več našli.Pajkom in mravljam se

je to zdela imenitna ideja. Šli so naprej po gozdu. Še vedno

niso vedeli, kako naj bi ovitega medveda od­

peljali iz cirkusa. Vsi so se strinjali, da bodo potrebovali

pomoč živali, ki delajo v cirkusu: to so bili levi, tigri, sloni, psi in tjulnji.

Cela ekipa pajkov in mravelj se je odpravi­la v cirkus, ki je imel postavljen šotor na ve­

likem travniku pred vasjo. Vsako leto je cir­kus kar nekaj časa gostoval v kraju, kjer je bil

Sam doma. Sam se je postavil v vrsto in kupil vsto­pnico za cirkuško predstavo. Mravlje in pajki so se lepo porazdelili in z vseh strani zlezli v šotor. Sam še vedno ni vedel, kako bodo s pajčevino ovitega medveda spravili iz šotora. Razmišljal je in razmi­šljal, pa se ni ničesar domislil. Luči so ugasnile in predstava se je začela. Cirkuški direktor je pozdra­vil občinstvo. Navdušeno je napovedal najnovej­ši cirkuški program in obljubil pravo senzacijo: ču­dežnega medveda, ki poleg živalskega jezika zna še človekov jezik. Sama je kar streslo. Verjetno so medveda ugrabili zato, ker je prav tako kot on poku­sil tisti skrivnostni beli prašek.

Cirkuška predstava je bila napeta in ljudje so se za­bavali. Kar naenkrat so se v cirkusu zaslišali gla­

sni glasovi levov, tigrov, slonov in tjulnjev, ki so vpi­li kot ponoreli. Ko je cirkuški direktor šel pogledat, kaj se zgodilo, je videl polno mravelj, ki so lezle po živalih in jih ščipale. Cirkuški direktor je začel kri­čati in kregati svoje cirkuške živali, zakaj se boji­jo teh ubogih mravelj. »Miiirrrr!!!« je kričal. V tem trenutku pa so začeli kričati ljudje, ker so jim mra­vlje zlezle pod obleke. Cirkuško predstavo so mora­li prekiniti, ker so se psi, ki so bili na odru, tako pre­strašili, da niso več vedeli, v katero smer naj stečejo

in skozi kateri obroč naj skočijo. Ta trenutek pa so izkoristili pajki in ovili v

pajčevino malega medveda, ki je pred vra­ti čakal na svoj nastop. Ko so ga pošte­no ovili s sivo pajčevino, je bil videti kot oblak, ki je padel z neba. To so videle pti­ce na nebu in se močno prestrašile. Mi­

slile so, da se je tisti oblaček, ki ni ute­gnil jokati, da bi deževalo, iz samega obupa

spustil na zemljo. Vse ptice so se pognale v skrivnosten oblaček in ga poskušale dvigniti.

A oblaček je bil silno težak. Le nekaj metrov stran od cirkusa so ga uspele pripeljati, potem so se mo­rale odpočiti. Takrat pa je iz oblaka splezal medved, ki je bil končno svoboden. Sam je to opazoval. Ko je videl, da je medved rešen, se je hitro odpravil iz cirkusa. Nekaj časa je gledal, če mu kdo sledi, potem pa je stopil k medvedku in ga objel. Malega medveda je odpeljal do brloga sta­rega medveda in mu ga izročil. Stari medved mu je iz hvaležnosti dal poln kozarec medu in malo pra­ška. V hipu so vse živali izginile in Sam je zaspal. Ko se je zbudil, je vzel malo praška in zaklical v gozd: »Kje ste, živali? Kje ste, kje?« Bil je žalosten, ker ni dobil nobenega odgovora. Ko je prišel domov, nihče ni verjel njegovi zgodbi. Ko so starši pokusili čudežni prašek, so rekli, da je to čisto navadna sol. Ta prašek je bil namreč v ustih otrok nekaj čisto posebnega, v ustih starejših ljudi pa je imel čisto navaden okus po soli.

Srednja starostna skupina (od 12 do 15 let)

Nadaljevanje s strani 5

... Sam in mali medved

1. nagrada

Fister Leonie, Frantar Sascha, Fratschko Jana, Fritz Tobias, Fux Ilja Jeroom, Gregorič Aida, Gregorn Helena, Gressl Jona, Großegger Fiona, Gundolf Marcello, Gütler Mar-cel, Gutownik Jakob, Gutownik Luka, Haab Benedikt, Haab Jana, Haab Johanna, Haab Teresa, Habernik Elija, Hafner Anja, Hafner Jenny, Hammerschall Lena, Hanin Sa-rah, Hasler Benjamin, Haslmaier Nola, Hedenik Samo, Held Cedric, Herzl Nicolas, Hirm Anna, Hirm Franzej, Hirm Silvia, Hoffmann Samuel, Holemar Nico,

XIV 7

MIRJAM KUCHLING iz ŠtriholčZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Čarobna verižica

Nekega dne sta se prijateljici Ana in Nina zmenili, da bosta šli skupaj nakupovat v tr­

govski center City Arkaden. Pred trgovino Bijou Brigitte je Ana v izložbi zagledala lepo verižico s tremi belimi kristali. »Poglej, Nina,« je rekla Ana, »verižica stane petintride­set evrov. Tega si ne moreva privoščiti!« Anina prijateljica pa je bila zelo navdušena nad to veriži­co:»Prispevajva vsaka svojo žepnino, pa se bo izšlo.« Deklici sta stopili v trgovino in kupili verižico.Na poti domov si je Nina hotela obesiti verižico okrog vratu. »Ej,« je zaklicala Ana, »kdo pa pravi da smeš ti prva nosi­ti verižico!?«Nina je skremžila obraz, »Ti, in to pravkar,« je bleknila.»Toda jaz sem jo prva zagledala!« se je uprla Ana. Ninine oči so poblisknile. »Ne, nisi!« je zaklicala. »Pa sem jo!« je poudarila Ana. Začela je vleči na enem koncu verižice, Nina pa na drugem. »Spusti,« se je cmerila Nina.»Ne, ti spusti!«V tistem trenutku pa je Nina zakričala: »Spravi se v pra­gozd, ti, krava!« – In Ana je izginila.

Nina je preplašeno pogledala mesto, kjer je še malo prej stala Ana. Ozrla se je okrog sebe, pa ni nikjer videla Ani­nih rjavih oči ali črnih las. »Kaj pa naj zdaj naredim?« se je prestrašila. Anina mama bo svojo hčer go­tovo pogrešala, tudi v šoli bodo spraševali po njej. Nina je pogledala verižico v svoji roki in se začudila: en kri­stal je manjkal. Deklico je zgra­bila groza, ko je priznala, da je bila ona, Nina Pogačnik, tista, ki si je za­želela, da bi Ana izginila v pragozd. Pravzaprav je bila Nina že malo pre­stara za to, da bi verjela v magijo, štela jih je namreč že trinajst, toda znamenja so bila jasna. Nina je hitro premislila. »Če sem

si zaželela, da Ana izgine v pragozd,« je tuhta­la, »potem si tudi sama želim tja.« Ne da bi se obotavljala, je zaprla oči in glasno rekla: »Že­

lim si k svoji prijateljici Ani!«

Nenadoma je Nina zaslišala bobnanje in petje v nekem njej neznanem jeziku, v svojem nosu pa je zaznala vonj po ognju. Na svoji desni je zaslišala prestrašen glas in odprla oči. Bila je privezana na neki kol in okoli nje so plesali lju­dje v groznih maskah. Videti so bili kot Indijanci ali pra­prebivalci Afrike. Zraven nje je bila privezana Ana, njej obraz je bil bled kot luna. Indijanci so začeli kričati, ko so zagledali deklico, ki se je nenadoma prikazala v njihovem taboru. Zavladal je kaos: nekateri so zbežali, drugi so pa­dli v nezavest ali pa so začeli moliti. Nina je skoncentrira­no odvezala Ano, nato pa sta skupaj stekli iz tabora. Ana je tekla za Nino.»Kaj ...?« je začela Ana. Nina pa jo je bodrila: »Pozneje, zdaj teci!« Nina je vedela, da še nista na varnem, pa tudi Ana je slišala, kako so Indi­janci začeli zganjati hrup ob vnovičnem preganjanju. De­klici sta tekli in tekli, kot še nikoli dotlej, čez nekaj časa pa je hrup ponehal. Ana in Nina sta se zadihani ustavili. Nina je zgrabila Ano za roko. »Želim si biti doma!« je za­klicala Nina v trenutku, ko so ju Indijanci obkrožili. Za­bliskalo se je in praprebivalci pragozda so samo še začu­deno gledali na prazen prostor.

Nina in Ana sta se znašli na Nininem kavču in sta še sopihali. »Kaj za vraga pa je bilo to?« je vpraša­

la Ana.Nina se je nasmehnila in rekla: »To je zelo dol­

ga zgodba.« In je Ani povedala za verižico in kristale želja. »Oh,« je presenečeno zaklicala

Nina, ko je pogledala na svoj vrat. Verižice ni bilo nikjer več.

»Mislim, da je tako najbolje,« se je na­smejala Ana. Tudi brez verižice sta se

deklici še dolgo spominjali pustolov­ščine v pragozdu in sta še vnukom

in pravnukinjam pripovedova­li o njej.

2. nagrada

LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

Homar Geraldine, Horwath Erik, Lauritsch Melanie, Oberrauner Julia, Schuster Julia, Sternad Dominique, Zeichen Chiara, Hrovath David, Hrovath Josef, Huber Johanna, Ilič Ana-Maria, Ilič Sasha, Illgoutz Leonie, Jammer Patrick, Janežič Julija, Jereb Julia, Jesenko Simon Julian, Jug Manuel, Kaiser Alina, Kaiser Christina, Kaiser Franz Josef, Kajtna Klaudia, Kajtna Lucia, Karner Veronika, Katz Timna, Kautz Lion, Kavellar Katja, Kelih Peter, Kelih Sonja, Kerbitz Anja, Kernjak Alan, Kienberger Luka,

XIV ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 20118

Kienberger Luka, Schiffer Enzo, Kircher Lara, Klančnik Johanna, Kleinwächter Moritz H., Knapp Annalena, Kober Magnus, Kofler Alina, Kofler Mira, Kogelnik Nina, Kohl-mayr Christian, Koletnik David, Kolter Lena, Kolter Samo, Konstantinovics Sara, Körbler Vitus, Kordesch Andrej, Koren Simona, Kosche Nadine, Koschier Malina, Koschi-er Zala, Košir Katja, Krainz Johanna, Krajger Mija, Krakolinig Laura, Kral Melanie, Krall Lukas, Krall Teresa, Krassnig Samuel, Kreutz Christof, Kreutz Jurij, Kreutz Kajetan,

Srednja starostna skupina (od 12 do 15 let)

V majhnem, temačnem in hrupnem mestu je živela drobcena deklica Marijana.

Njeni starši so bili zelo zaposleni in nikoli niso imeli časa zanjo. Če je prišla prepozno iz šole, še opazili niso, da je ni bilo doma. Na poti iz šole se je Marijana zelo rada ustav ljala v knjižnici. Najraje od vsega je brala knjige. Prebrala je že skoraj vse knjige v knjižnici. Nekega deževnega dne se je Marijana utrujena vračala iz šole in se kot ponavadi ustavila v knjižnici.»Le kaj naj berem tokrat?« je pomislila sama pri sebi.Pregledala je že vse police, potem pa je na mizici v za­dnjem kotu knjižnice zagledala nenavadno, debelo knjigo.Vzela jo je v roke in prebrala naslov: Seme sreče.Komaj jo je začela brati, že se je zgodilo nekaj nenavadne­ga: knjiga je nenadoma oživela.Pretegnila je svoj hrbet in rekla: »Že sto let me ni nihče vzel v roke.«Marijana ji je odgovorila: »Kako nenavadno, ko pa si leža­la na tejle mizici, ki je vsem na očeh!«»Že, toda v roke me lahko dobi le tisti, ki je osamljen in ima veliko želja. In knjig že dolgo nihče več ne bere. Ka­kšna pa je tvoja velika želja?« je vprašala knjiga. »Zelo si želim, da bi imeli moji starši več časa zame,« je odvrnila Marijana.Knjiga ji je nato rekla: »Zate imam ravno pravo seme.«V Marijaninih rokah se je pojavilo drobno črno seme, knjiga pa je nadaljevala: »Ko bo polna luna, to seme posadi in lepo skrbi zanj. Ko bo iz nje­ga zrasla roža, se ti bo želja uresničila.«Marijana ni verjela knjigi, zato jo je zaprla in nekoliko razočarana odšla iz knjižnice. V rokah pa je še vedno držala seme.Naslednji dan se je zjasnilo. Ko se je Ma­rijana pozno zvečer vračala iz šole, je na nebu zagledala luno. Spomnila se je na seme in se odločila, da ga vseeno posa­di. Lepo ga je zalila, potem pa popolnoma pozabila nanj.

Starši še vedno niso imeli časa zanjo.Nekega dne pa sta jo oče in mama poklicala v dnevno sobo. Marijana je bila zelo začudena.Oče je rekel: »Marijana, z mamo ti želiva povedati, da boš dobila bratca ali sestrico, mama pa bo od zdaj naprej doma.«Marijana ni mogla verjeti svojim ušesom: največja želja se ji je uresničila.Ko pa je prišla v svojo sobo, je tam, v lončku, v katerega je posadila seme, rasla najlepša roža, kar jih je kdaj videla.

3. nagrada

JASMIN TABAKOVIC iz CelovcaZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Seme sreče

XIV 99LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

Krištof Dominik, Kristof Laura, Kristof Taja Katarina P., Krištof Timon, Krojnik Lisa-Marie, Kropiunik Verena, Krušic Leonard, Krušic Mateja, Krušič Michael, Krušic Sebasti-jan, Kuchling Klara, Kuchling Mirjam, Kumer Dominik, Kunčič Marko, Kunčič Marko, Kurath David, Kurej Michael, Kušej Barbara, Kušej Darja, Kušej Dominik, Kušej Fabi-an, Kusternigg Lukas, Kuternig Tamara, Lah Liza, Lampichler Sabrina, Lassnig Matthias, Laure Philipp, Lelić Almina, Lepuschitz Jana, Lessiak Elisabeth, Letter Gabriela,

Že ob misli, da bodo kmalu počitnice, mi je pri srcu po­

stalo zelo toplo. Naredila sem si že veliko načrtov, kaj vse bom delala, ko bom imela veliko prostega časa. Najlepšo novi­co pa nam je sporočil oče, ko nas je razve­selil z vestjo, da bomo štirinajst dni poči­tnikovali v Grčiji.

Ko sem pomislila, da bom čez nekaj dni prvič letela z letalom, sem bila zelo raz­burjena. Kljub temu, da je bilo veliko dela, mi ni bilo težko spakirati svojih stvari. Mi­slim, da sem mamo spravljala ob živce, ko sem jo tolikokrat vprašala, kdaj bomo končno res šli. Pot do letališča Brnik se mi je zdela grozno dolga, čeprav smo potova­li samo eno uro.

Sedimo v letalu, ko naenkrat nastane stra­šna tišina. V naslednjem trenutku letalo vzleti. Spogledam se s svojo sestro in opa­zim, da imam potne roke, srce pa „skoraj v hlačah“. Pa vseeno je to bil lep občutek! Ob izstopu iz letala mi je vzelo sapo, saj je bilo ob enajstih zvečer še vedno tride­set stopinj. Oče je za nekaj dni najel avto, da bi si lahko ogledali nekaj lepot Kre­te. Zjutraj mi ni bilo težko vstati, saj sem komaj čakala, da pridem na plažo in sko­čim v vodo. Že prvi dan smo se odloči­li, da gremo na eno najlepših plaž Kre­te, na Elafonisi. Peljali smo se po vedno ožji cesti v notranjost otoka in se dvigni­li na 800 m nadmorske višine. Nato smo se po zelo ovinkasti cesti končno pripelja­li do morja. Ob pogledu na prelepo plažo in številne lagune nam je zastal dih. Mor­je se je prelivalo iz modre v turkizno ze­leno barvo. Hiteli smo samo še na plažo. Nahrbtnik sem hitro odvrgla na ležalnik in s sestro bliskovito skočila v vodo. To­pla, čista voda z belo mivko. Sonce se je s svojimi žarki poigravalo z barvami mor­ja. Niti v sanjah nisem pomislila, da obsta­

ja kaj tako čudovitega! S sestro sva se potapljali, videli nekaj malih ri­

bic in nabrali lepe školjke. Tudi po treh urah mi niti na misel ni prišlo, da bi šla iz vode, potem pa nas je mama poklicala h kosilu. Z mamo in očetom smo začeli razi­skovati to prelepo laguno. Precej smo bro­dili po vodi, vsak zaliv zase je bil nekaj po­sebnega. Mama mi je na plaži kupila mini loparje za tenis. Na voljo smo imeli veliko plažo, polno same mivke, tako da je bila igra res izvrstna. Igrali in kopali smo se do sončnega zahoda. Kar nekaj nas je osta­lo, da smo fotografirali in posneli ta enkra­ten dogodek. Tako lepega sončnega zaho­da nisem videla še nikoli prej.

Na poti proti hotelu smo se ustavili še v čudovitem samostanu Chrisoskalitis­sa, kar v prevodu pomeni Zlata stopnica. Mnogi ga povezujejo z zanimivo legendo. Vsak, ki si hoče samostan ogledati, mora namreč prej prehoditi 98 stopnic, zadnja izmed njih pa naj bi se vsakemu verujoče­mu prikazala kot zlata.

Začelo se je mračiti in počasi smo se po ovinkasti cesti odpravili proti hribovitemu delu Krete, kjer je bil naš apartma. Ko smo se po slikoviti poti, ob kateri so nas spremljali visoki divji oleandrovci raz­ličnih barv, povzpeli na skoraj najvišjo točko naše poti, je oče ustavil avto pri jami Agia Sophia. Jama je posejana z mnogimi kapniki različnih barv in velikosti; nekate­ri izmed njih so visoki tudi do šest metrov. Ob vhodu v jamo se nahaja majhna cerkvi­ca z imenom Agia Sophia, ki je opremljena s čudovitimi ikonami. Po njej je jama do­bila tudi ime.

Noč je pokazala svojo moč. Skoraj povsem se je že stemnilo, zato smo se hitro odpra­vili proti našemu domovanju na težko pri­čakovano večerjo.

Posebna nagrada

žirije

KLAUDIA KAJTNA iz Št. Jakoba v RožuGlavna šola v Št. Jakobu

Izlet

XIV10

ALJAŽ ROBIČ z JesenicVišja šola za gospodarske poklice v Št. Petru

SrečanjeSprehajal se je po tisti neobičajno svetli cesti.

Ura je bila pet, morda pol šestih. Brez cilja se je sprehajal, žvižgal, sanjaril. V daljavi je videl žensko, ki je nosila črno jakno in hlače ter pisa­no majico. Ko se ji je približal, je ugotovil, da je to njegova nekdanja učiteljica mateimatike. Ka­kšno naključje! Ona ga je sicer komaj prepozna­la, saj je v zadnjih letih postal že krepak mlade­nič.»Koliko pa je še bilo pridnih učencev, po meni?« jo je vprašal. Ona pa mu je odvrnila, da je ena od pridnih učenk ravnokar šla v trgovi­no čez cesto in da jo bo prepoznal, če gre za njo.Tako ali tako je moral še v špecerijo. Poslovi­la sta se, on pa se je obrnil na petah in se na­potil proti trgovini. Sprehajal se je med poli­cami, potem pa jo je zagledal. Bila je punca, v katero se je, sicer kratkotrajno, zatreskal. Kri mu je stopila v obraz, srce mu je zače­lo razbijati in v glavi mu je šumelo od nav­dušenja. Skril se je, ker ni vedel niti tega, kako naj jo pozdravi. A tik preden se je lahko skril, se je punca že obrnila in zakli­cala: »Hej, ti! Tebe pa poznam!« Te be­sede so kot angelski glas zapele v njego­vi glavi in srce mu je zaplesalo. Naenkrat je bila ob njem, on pa je bil živčen. Ho­tel je govoriti, cmok v grlu pa mu je vsa­ko smiselno besedo ustavil. Ona pa ga je gledala in se smehljala. Nasmehnil se je tudi on, čeprav je vedel, da samega sebe spravlja v zadrego. Takšna je bila, kot se je je spominjal: športne postave, črni lasje, črne oči in nasmeh tako si­joč, da bi najtemnejšo noč spremenil v najsvetlejši dan. Šla sta v staro kavarno in on se je lahko umiril. Pogovarjala sta se, iz­menjala izkušnje in se spogledovala. Zunaj se je stemnilo.S krikom se je zbudil in se usedel v postelji. S tresočo dlanjo si je obri­sal znoj s svojega obraza in se ozrl po prazni sobi.

ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011

Najvišja starostna skupina (od 16 do 20 let)

NINA ZDOUC iz CelovcaZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Visoko me niV višinah se zavešda boš padelda se bo omara zdrobila nad tvojimi tako šibkimi kostmiin bo ostal košček tebezvečerpo prežurirani nočiin se boš spraševalzakaj času sok tako hitro teče

Pišem, torej semPišem torej sembesede se izlivajo iz nalivnega peresa na bel listčrnilo se počasi suši in pušča sledisledi ki me oživljajoedine sledi ki razkrivajo moje mislimisliki se sicer skrivajosamo z dotikom pisala ob suh papirsamo z drgnjenjem barve ob kamensamo z vrezom noža v lesse sicer tako pogumnesramežljivo razkrivajo svetuga svarijoin pozivajov glave ljudi ki jih berejovsadijonovetujein nenavadne zamisli in odkritjavčasih pa se začne širiti tudi prazninatakrat sem žalostnatakrat srce ne more več molčatiin vso svojo krčevito žaloststlači v eno samcato solzicoki se potem izlije po licuin kapne na listtudi solza piše svojo zgodbotudi ona se sprehaja po neskončni omari črk in besedda bi našla pravi način pripovedovanjače pa ji je težkopokliče na pomoč še druge kapljive prijateljiceda bi ji malo posolile pamet

Pišem torej semče ne pišemme ni

1. nagrada

2. nagrada

Liftenegger Simon, Lippitz Augustin, Lučič Antonela, Lunar Špela, Mader Lea Katarina, Majetić Amina, Majetić Armin, Mak Robin, Malle Anna, Malle Veronika, Markelj Jana, Markitz Janez, Markitz Simona, Marko Elena Angela, Marold Jonny, Melinc Larissa, Merlin Thomas, Messner Yvette, Mikl Jakob, Mikl Magdalena, Mikl Mariana, Miklautz Marie, Mikula Adrian, Mlinar Anastasia, Modre Laura, Mohorič Julija, Moschitz Zala, Moschitz Zala, Motschnig Michelle, Müller Miro, Müller Monika - Maria,

11XIVLITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

AMINA MAJETIČ z JesenicUniverza v Celovcu

Pomladna obljuba3.

nagrada

Trava, na kateri sedi, je že lepo ze­lena, kot je zelena luč na sema­

forju, ki ji pravi, da je zdaj pravi tre­nutek za nove korake. In modro nebo je daleč, a tako modro, da se zdi bli­zu, bliže, najbliže. Neskončno, kot bi ji s to neskončnostjo hotelo povedati, da je deležna neomejene svobode.Dan je čaroben, tisti pravi pomladni, za nove stvari in sam od sebe govori, da obstaja tista prava pot, ki bi jo mo­rali prehoditi. In sam od sebe izda­ja, kam naprej, toda deroča reka, ki si utira pot poleg hriba, na katerem sedi ona, ne pusti slišati šepetanja dneva – še ne! Valovi v reki so skrivnostni in hiteči, mudi se jim, a ne povedo, kam se prerivajo. Spominjajo jo na ljudi, na nas figure z različnimi vlogami, ki smo lahko egoistični na naši poti do cilja, a o tem ne premišljujemo veli­ko, zato prizadenemo druge – prav tako, kot se valovi izpodrivajo med seboj. Hkrati pa jo spominjajo na to, da smo vsi ljudje različni in vsi po­sebni; tudi najboljši skrivajo za ma­sko svoje slabe lastnosti, prav tako pa se tudi v napačnih skriva kaj dobrega. Vsi delamo napake, od nas pa je odvi­sno, ali jih bomo naslednjič ponovili ali pa sem jim bomo samo še smejali. Veter ji rahlo mrši od sonca osvetlje­ne lase in s svojim toplim zrakom pri­naša glasove od nekod iz daljave – danes ni sama! Danes čuti vse lepo okoli sebe, čuti, da je delček lepe­ga in da je lepo tudi delček nje. Skrbi ji ne povzročajo neizrečene besede,

ki bodo počakale na pravi trenutek, prav tako, kot na to čakajo prvi mali ptički na veji nad njo – čakajo, da pr­vič začutijo okus po zmagoslavju, medtem ko bodo prvič poleteli v vse pisane barve pomladi. Ptički so či­sto na začetku, ona išče nov začetek! Ne obremenjuje se zaradi jutrišnjega dne, včeraj je preteklost. Tu je, zdaj je, z njo pa neka sladka predstava o tej gromozanski krogli, imenovali Ze­mlja. V roki drži sveže utrgano malo marjetico z belimi cvetovi, ki poča­si, drug za drugim, padajo v hladno vodo, medtem ko jih trga, pa je eden „ljubi me«, drugi „ne ljubi me“. Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me ... Ostane le še en cvet. Tega ne od­trga; le z nasmeškom na obrazu tiho reče „Ljubi me“ in se zazre v daljavo, kot bi se za trenutek hotela vdati, a potem globoko vdihne in – spet je tu. Preživela je vse, za kar je mislila, da ji ne bo uspelo. Minili so mnogi slabi dnevi, zato ji tale dan pomeni še toli­ko več, je eden tistih, kjer ni časa za negativne misli. Na drugi strani reke se kadi zara­di ognja, ki ga je skrbno zanetila mla­da skupina. Zdi se, da so našli ustre­zen prostor za piknik, prav tako pa se prepuščajo pomladi. Iz njihovega av­tomobila je slišati pesem I was born free ... Medtem ko jih opazuje, posku­ša ugotoviti, kaj dela skupino poseb­no. Je to iskrenost med njimi? Je to prijateljska ljubezen, ki izžareva na daleč, ali pa le dobra volja, ki jo odda­

ja vsak posameznik in se ne ozira na ljudi, ki nas hočejo krojiti po svojih merah popolnosti? Mimo nje po zra­ku igraje zaplešeta bela metulja, ki se zdita tako nedolžna; tudi ona si želi poleteti in uresničiti vse, kar doslej še ni, vse, kar je pred njo. A noče biti več gosenica, ne tako šibka in ome­jena.Še enkrat se ozre naokoli. Lepo po­dobo svetlih kamenčkov v prozorni plitvini, obrise gugajočih se rac, sen­ce gibajočih se dreves, svetlobo son­ca, svežino dneva in skrivnostno ne­skončnost – vse to si poskuša vtisniti v spomin. Preden odide, potegne iz stare, razcefrane torbe še bolj raz­padlo, roza beležko, v katero si skrb­no zapiše številke, ki ponazarjajo da­našnji datum, pod datum pa napiše obljubo, ko jo lahko izpolni le ona sama: Ne, ne želim biti tista, ki bo prehodila le polovico poti. Hočem jo prehoditi celo! Na njej želim pusti­ti stopinje, ki ne bodo izginile s prvim sunkom vetra, ki bodo označile pot – trnovo, zaznamovano s trudom, toda ta pot bo moja!

Nessl Julian, Notsch Viola, Numanagić Arnela, Oberrauner Julia, Oberžan Lukas, Ogris Anja, Ogris Florian, Ogris Julia, Ogris Pia, Ogris-Martič Rafael, Oitzl Martin, Ome-rovič Fahrudin, Orasche Paul, Oraže Benjamin, Oraže Dominik, Oraže Franziska, Pacher Daniela, Paul Elena, Pečenko Karolina Antonia, Perč Nadja, Perne Jan, Petek Do-minik, Petek Roman, Peterschinek Raphaela, Petrei Lea, Petschnig Victoria, Phakchira Kaimuk - Nihti, Piko Magdalena, Pinontoan Aila, Pinter Seppi, Piroutz Sandro,

XIV12 ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011

Pöck Katharina, Polanšek Samira, Polzer Aleksander, Polzer Roman, Ponholzer Florian, Pörtsch Bianca, Predolnik Boštjan, Predolnik Monika, Primisser Julian, Prise Ja-smin, Pucher Selina, Pušnik Janoš, Rack Emmelie, Ramusch Nadine, Ratschnik Jasmin, Rebernig Anna, Reichmann Jona, Reichmann Sylvia, Repnig Sara, Ressmann Sa-rah, Robič Aljaž, Rosenzopf Nina, Roth David, Rustia Simon, Rutar Elena, Sadjak Alexandra, Sadjak Lukas, Sadnikar Irina, Sadovnik Stanko, Salzburger Michael,

Posebna knjižna nagrada za razred 3.A Javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu3.B Javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu4.A ljudske šole v Globasnici4. razred ljudske šole v Bilčovsu

MARKO KUNČIČ, 3.A Javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu

Kako miška doživi kačoJaz sem miška. Lepega spomladanskega dne se odpravim na sprehod. Že dolgo iščem

nekaj za pod zob. V trenutku zagledam zelo čudnega črva. Svetlika se v soncu. Poča­si prihajam bliže in bliže. Malo ga povoham in ga potegnem za rep. Hočem ga že ugri­zniti. V tem trenutku se črv zasuče. Bil je rep kače! Vame sta začeli buljiti dve ogromni zeleni očesi. Med njima pa je zijal ogromen gobec. V njem se je na koncu sikajoče vlekel razcepljen jezik, s katerim me je kača skoraj oplazila. Stekla sem stran, kakor hitro sem mogla. Ohhh, smola, spotaknila sem se! Zdaj ležim na hrbtu. Kača se postavi pred mano in na zobu se ji zasvetlika kapljica strupa. V zadnjem trenutku odskočim in kača ugrizne v prazno. Tečem naprej in naprej. Kača pa za mano. Plazi se hitro, kakor da bi imela ko­lesa. Čez nekaj časa se ozrem – in kače ni nikjer več! Samo še slišim jo, kako sika za me­noj ...Mislim si: Kakšno srečo sem imela!

Mama mačka Mia je 26. februarja 2011 rodila mojega mucka, ki smo mu dali ime Tiger. Ko je prišel na svet, še ni videl. Potem ga je mama Mia

umila in Tiger je pil mleko pri mami. Nato je vedno mirno zaspal. Po desetih dneh je Tiger spregledal. Ima lepe modre oči in je sive in črne barve. Ker še ne more hoditi, polovico časa preleži pri svoji mami. Tam mu je zelo toplo. Majhne mačke potrebujejo veliko materine toplote in tudi materino mle­ko. Mleko je zelo pomembno, saj potem mladički hitreje rastejo in ne zbolijo. Mačke rade dobijo očesno infekcijo. Pomagaš jim lahko tako, da jim oči umi­ješ s kamiličnim čajem. Če to ne pomaga, moraš mačko odpeljati k živino­zdravniku, ki jo pozdravi z injekcijo.

MICHAEL FERA, 4.A ljudske šole v Globasnici

Moja mačka Tiger

XIV 13LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

Samonig Gregor, Schaap Lanej, Schallengruber Lia Jade, Schallengruber Rhiannon, Schierl Leonard, Schnaitter Albert, Schönlieb Celine, Schrott Sara, Schuster Julia, Schwarzinger Celine, Seher Katarina, Sekaučnik Žan, Semmelrock Harald Jan, Silan Marco, Šimunovič Benjamin, Skias Marie-Sophie, Skoff Anna, Skubl David, Slugovc-Sternad Marcella, Smolnik Anja, Smonkar Saša, Smrtnik Ana, Smrtnik Matjaž, Spittaler Larissa, Spitzer Lukas, Sprachmann Johanna, Stark David,

KATARINA SEHER, 4. razred ljudske šole v Bilčovsu

Moje rimeEn, dva, tri,v šolo gremo vsi.

Štiri, pet, šest,v Ameriki je mnogo mest.

Zajček je bel,medved pa debel.

Helena je velika,na mizi leži slika.

Leonie skače na trampolinu,psu je ime Bimbolinu.

Celine je lepa,zraven nje leži Pepa.

Mama ima otrokein še malo moke.

Otroci se ne učijo,temveč samo spijo.

Svinčnik je rdeč.klovn je meni všeč.

Kdo si ti? Kdo sem jaz?Vsak ima svoj obraz.

IzBOR PRISPeVKOV

MATTHIAS BLÖSSEL, 3.B Javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu

Škorpijon

XIV ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 201114

Starmuž Stefanie, Starz Manuel, Stefan Martin, Stefitz Johannes, Steiner Milan, Sterle Florian, Stern Debora, Stern Filip, Stern Luka, Stern Simon, Sternad Maximilian, Stichauner Dominik, Sticker Andrea, Sticker Luka, Sticker Simon, Stuck Eva, Stückler Corinna, Sturm Izidor, Sturm Tanja, Szegedi Julia, Tabakovic Jasmin, Tabor Kathari-na, Tadijanović Maria, Tandler Simon, Terbuch Anika, Terbuch Anika, Trampusch Daniel Nikolai, Trap Simon, Turk Fabian, Turk Tobias, Urank Dominic, Urban Simon,

Posebna nagrada za razred z največ prispevkiLjudska šola Ledince

Lisa Anna WalluschnigMarie Theres Aumaier

Maximilian Sternad

XIV 15LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011 • ŠTIRINAJST DNI

Urbantschitsch Romina, Utschounig Natalie, Verdel Florian, Volk Maja, Vrhnjak Matija, Wagner Alina, Walluschnig Lisa Anna, Walter Jan, Wastl Luca, Wauch Susanna, Weber Matthias, Weisnar Florian, Weißenbrunner Lena, Wiedermann Markus, Wieser Dejan, Wieser Samuel, Winkler Marlene, Wohinz Jean, Wölbl Magdalena, Wrulich Katharina, Wrulich Sara Alessa, Wutte Jasmin, Wutte Monika, Zangl Valentina Maria, Zdouc Gregor, Zdouc Nina, Zdovc Jasmin, Zerzer Andrej Marko, Zimpasser Lisa.

Predlagano za objavo(od 12 do 15 let)

ROMAN PETEK iz Dobrle vasZG/ZRG za Slovence v Celovcu

Nevidni pomočnikNekega dne, ko sem sedel v šoli, sem zaslišal glas:

»Roman, ali potrebuješ pomoč? Jaz sem nevidni po­močnik, ki ti pomaga pri vsaki nalogi.«

Tako se je zame začel najlepši teden. V ponedeljek mi je pomočnik pomagal pri domačih nalogah. Mama je bila zelo vesela, ker ji ni bilo treba pomagati, hotela pa je ve­deti, kdo mi pomaga. Povedal sem ji resnico, a mi ni ver­jela. V torek mi je pomočnik spet pomagal, ko sem v šol­ski telovadnici padel na nos. Vsi so se mi smejali, toda nevidni pomočnik je vsem podstavil nogo, da so tudi oni padli. Bilo je zelo zabavno. V sredo mi je pomagal pri šolski nalogi. Sam se nisem hotel učiti, zato mi je on na­pisal celo šolsko nalogo. Ko sem jo dobil nazaj, sem dobil enico s tremi plusi! Popoldne sem moral na nogometni trening. Ker nisem znal igrati, sem se hotel naučiti nogo­met. Trener, ki vodi klub, je hotel videti vajo, da bi lah­ko ocenil, koliko znam. Spet mi je pomagal nevidni po­močnik. Zdaj sem ga poznal že kar nekaj časa in dal sem mu ime Jan. Smel sem celo igrati v moštvu kluba, trener pa mi je rekel: »Ti bi lahko postal eden izmed najboljših. Vesel sem, da hočeš igrati pri meni.« Zahvalil sem se in odšel domov.

V četrtek smo v šoli spet telovadili. Učitelj je hotel, da žongliram, ampak nisem znal. Mislil sem, da mi bo po­magal Jan, toda njegovega glasu ni bilo od nikoder. Vsi otroci so gledali vame. Zelo sem bil žalosten in se je­zil na Jana. Otroci so se mi že posmehovali in mi klica­li: »Roman ne zna, Roman ne zna!« Tudi učitelj je rekel: »Roman, a ne boš končno začel?« Počakal sem še de­set sekund, potem pa sem začel. Prva žoga, druga žoga in potem še tretja žoga. Naenkrat sem znal. Kmalu sem zaslišal Janov glas: »Ali si mislil, da ti ne bom pomagal? Zelo pogumen si bil. Če ne bi začel, bi te moral zapusti­ti, tega pa seveda nočeš.« Vprašal sem ga: »Zakaj bi me moral zapustiti?« Odgovoril mi je: »Ker smem pomagati samo pogumnim!« Bil sem zelo vesel in nihče iz razreda me nikoli več ni zasmehoval.

Po enem tednu mi je Jan rekel: »Po vseh pravilih bi zdaj moral oditi, ampak ker si tako prijazen in pogumen, bom ostal pri tebi.«Tako se je zame začelo najlepše življenje. Jan še ni umrl, še danes živi pri meni.

STEFANIE STARMUŽ iz ŠkocjanaGimnazija Alpe­Jadran Velikovec

Kralj soliNekoč je bil kralj, ki je imel tri hčerke. Bil je že zelo

star. Vsaka izmed treh hčera bi rada postala kra­ljica. Nekega dne vpraša najstarejšo: »Kako me ljubiš ti?« Ona reče: »Tako kot televizor in računalnik.« Po­tem vpraša drugo hčerko. Druga odgovori: »Jaz te lju­bim kot zlato in bisere.« Nazadnje vpraša še najmlajšo. Ta mu reče: »Ljubim te kot sol.« Kralj je bil žalosten in hud. Jezen je bil in je vse tri prepodil z gradu. V tistem trenutku so se v kleti raztopili vsi solni kamni.

Na gradu so se pripravljali na slovesnost. Najboljši ku­harji so kuhali razne jedi. Nekaj pa je manjkalo. Belili so si glave, kaj bi to lahko bilo. Ugotovili so, da manjka sol. Nato je kralj dal poiskati najmlajšo hčerko in jo pripe­ljati nazaj na grad. Opravičil se ji je in ji rekel: »Ti boš kraljica, ker nisi pohlepna.«

XIV ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 201116 ŠTIRINAJST DNI • LITERARNI NATEČAJ PISANA PROMLAD 2011

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Je-zernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

Predlagano za objavo(od 8 do 11 let)