PUŠČICA - os- · PDF filebra znanka, mag. Saša Bezjak, akademska slikarka in kiparka, ki je že nekaj let povezana z nami. ... Finančna pismenost Sloven-cev je slaba

Šolsko leto 2015/2016, številka 2

PUŠČICA

lep odnos do sošolcev. Prav slednje mi je po-

menilo največ. Še ena potrditev, da je družina

tista, ki otroku privzgaja osnovne moralne nor-

me, učiteljica Marija (ki je človek z veliko za-

četnico!) in šola pa sta jih uspešno nadgraje-

vali.

Jakobovi komentarji o šoli so bili zmeraj zelo

pozitivni. Pravzaprav ni nikoli komentiral pou-

ka (veliko vztrajnosti je bilo potrebno, da sem

uspela izvedeti, kaj so počeli; no, zares težko

se mu je zdelo le privajanje na sedenje), z nav-

dušenjem je pripovedoval o vragolijah in igrah,

ki so jih počeli z Veljkom, pa obema Janoma,

Tajem, Iris, Niko, Majo … Užival je na planin-

skih pohodih, eksperimentiranju pri naravo-

slovnem krožku, pripovedovanju za Bralno

značko (s pravo ihto je višal število predstav-

ljenih knjig), obisku gradu na Ptuju, plavanju v

Pristanu … Bil je ponosen na vse lepe misli in

prijazne besede, ki so bile zapisane pod izdel-

ki v zvezkih. Kot spužva je vpijal nenavadne

besede in potem presenečal – svojega dedija

je npr. vprašal, če je že kdaj našel kakšen ar-

tefakt na svojem vrtu, babici pa pojasnjeval,

da je vrt zelo dober biotop za mravlje.

Ja, tokrat skrbi niso več enake lanskim. BO

zmogel, BO šlo, BO uspel. Če bo pa kje zmanj-

kalo energije, sedaj vem (in to pomirja), da je

ob njem učiteljica, ki mu bo pomagala ponov-

no odpreti krila, da zajadra proti zastavljenim

ciljem. Letos se resnično lažje veselim skupaj

z Jakobom …

Martina Rajšp, mama drugošolca

Težko pričakovane in zaželene dolge počitnice

se z raketno naglico bližajo svojemu koncu. Na

to opozarjajo za nekaj stopinj nižje temperatu-

re (še posebej jutra so že »za dolge rokave«),

brezdelna naveličanost otrok in neverjetna

vztrajnost trgovcev, ki s popusti na šolske po-

trebščine mamijo k nakupu vsega na seznamu

potrebščin za delo otrok v šoli.

Sama se te dni ubadam z zavijanjem zvezkov

in (predvsem) pisanjem imena na vsako izmed

potrebščin (torej na vsako barvico, voščenko,

svinčnik …) svojega sina. Mi je pa tokrat mno-

go lažje, saj stvari počenjam že rutinsko in me

ne preplavljajo vprašanja tako kot lani, ko je

Jakob postajal prvošolec. Veselje in ponos so

mi ves čas meglila vprašanja, ki najbrž begajo

vsako mamo – Bo zmogel? Bo razumel? Bo

uspel? Sem se prenaglila in bi bilo dobro po-

čakati še kakšno leto, da ga bodo prstki ubo-

gali, kot naj bi ga (pa ga kljub različnim vajam

in pomoči strokovnjakov še ne)? Bo učiteljica

zaznala vse njegove vrline in uspela (nekoliko)

zatisniti oči, ko bo popustila koncentracija?

Saj so me pomirjale lučke v očeh, ki so sporo-

čale, da je že velik fant in naj ne skrbim … pa

vendarle. In je zmogel in je šlo, celo odlično. S

ponosom je ob koncu leta prinesel v mapi pri-

znanje, ki si ga je »zaslužil« za vestno delo in

Puščica, šolski časopis

OŠ Tabor 1 Maribor Avtorica slike na naslovnici:

Šolsko leto 2015/2016 Larisa Karničnik, 5. c

Uredila:

Barbara Vindiš Štular, prof.

PUŠČICA

V TEJ ŠTEVILKI

Odličnost otroškega pevskega zbora OŠ Tabor I Maribor 3

Iz Arnoldovega kotička…..………………….……………………………………...4

Dan z Akademsko folklorno skupino.…...……………………………….….5

Mladi in denar…………………………………......…………………………...…….…..6

Obisk iz Doma pod gorco…………………………………………………………...7

Jesenski in pomladni tabor za nadarjene učence………...….….9

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje za učence prvih

razredov………………………………………………………………………..…….….10

Matematika malo drugače..………………...…………………………………….10

Študentka na pedagoški praksi…………………………………………….….11

Grem, jaz popotnik……..……….………………………………….………….……..12

Bodi eko…………………….……………..…………………………………………….…….13

Literarno-likovne strani……………………………………………...…………...14

Športni atomčki..……………………..…………………………………………………24

ŠO L SKO L ETO 2015/20 16, ŠT EVIL KA 2 STR AN 3

avtobusu, sem pevce opazovala,

kako so podredili potovanje na-

vodilom zborovodkinje, kar je

pomenilo poltih pogovor v času

potovanja, da ne bi obremenili

glasilk. Enako so pevci zbrano

in odgovorno sledili vsem navo-

dilom do nastopa.

Izvajanje tekmovalnega progra-

ma našega otroškega zbora je

bilo prežeto z lepoto melodije, z

jasno izraženim temperamen-

tom skladb, in s posebej občute-

nim petjem melodije.

Zborovodkinja in pevci so bili v

popolni harmoniji.

Posebej se je izrazila samoza-

vest pevcev.

Zato so morale slediti najvišje

ocene na tekmovanju, našemu

otroškemu zboru.

V pričakovanju razglasitev ocen

sem opazila, da so bili pevci z

nastopom zadovoljni in da so

pričakovali dobro uvrstitev. Zato

so se veselili zaključnega dela

tekmovanja, na katerem so bile

podane ocene nastopov zborov.

Pevci so se odličij vsakič veselili

in zajel jih je poseben zanos, v

času zaključne skupne pesmi

vseh nastopajočih zborov.

Nepozaben je spomin na podo-

življanje sreče pevcev po oceni

»zlato priznanje z odličjem«. Ko

smo se z avtobusom vračali v

Maribor, so pevce spremljale

učiteljice spremljevalke, brez

zborovodkinje ge. Anite Rauter.

Vso pot so pevci radostno čeb-

ljali, ko pa smo se bližali Mari-

boru, so pričeli spontano prepe-

vati pesmi svojega tekmovalne-

ga programa.

Pesmi so bile zapete s poseb-

nim žarom zanosa sreče in rado-

sti ter v popolnoma korektni iz-

vedbi. Prepevali so še med izsto-

panjem iz avtobusa.

To me je navdalo s posebnim

veseljem ob spoznanju, kako

prepričljivo je bil dosežen cilj

delovanja vsakega otroškega

zbora: razvijati veselje in ljube-

zen do petja kot načina glasbe-

nega ustvarjanja vsakega posa-

meznika ter do ubranega petja v

zboru.

Štefanija Meršnik

Otroški pevski zbor Osnovne šo-

le Tabor I spremljam že vrsto let.

Še najbolj v času, ko sta z njim

prepevali moji vnukinj Zala in

Ajda.

Radi sta mi pripovedovali o va-

jah in dogodkih v zboru. Pesmi,

ki so jima bile posebej všeč, sta

pogosto prepevali doma kar ta-

ko za dobro voljo.

Po njunem pripovedovanju je

bilo petje v zboru zabavno, dina-

mično, s potrebno mero dobre

koncentracije ter pozornosti do

interpretacij novih pesmi zboro-

vodkinje ge. Anite Rauter. Te je

zborovodkinja z izvirnimi dina-

mičnimi razponi in tudi koreogra-

fijo podala na umetniške ravni.

Potrebno je bilo tudi primerno

razpoloženje za veliko ponav-

ljanj. Vsakega nastopa z zborom

sta se veselili, kakor tudi ostali

pevci. Zavedali so se, da so do-

bro pripravili nastop in tako vsa-

kič odlično odpeli pesmi progra-

ma. Zato je zbor na občinskih

revijah, ki sem jih spremljala

nekaj let, izstopal v izvirnih inter-

pretacijah programa.

Po nastopih so bili pevci ponosni

na svoje uspešno zapete pesmi.

Ponosni so bili starši in stari

starši. Slednji smo ob ponosu

doživljali še posebno radost, ob

zavedanju kako petje pomemb-

no oblikuje otrokovo osebnost.

Spomini na spremljanje zbora

na državnih tekmovanjih v Za-

gorju so nekaj posebnega. Ker

sem bila sopotnica pevcev na

ODLIČNOST OTROŠKEGA PEVSKEGA ZBORA OŠ TABOR I MARIBOR

Gospa Štefanija Meršnik je spregovorila o tem, kako doživlja uspehe otroškega pevskega zbora naše šole.

"Iz glasbe prihaja čar,

ob katerem se morajo

upokojiti vse skrbi

in vse bolečine srca."

William Shakespeare


IZ ARNOLDOVEGA KOTIČKA

znanj, med njimi leta 1995 Odkupno nagrado Umetnostne galerije Maribor, leta 1996 in 2014 nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor, leta 2015 nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, in med njimi najpomemb-nejšo leta 2004 Glazerjevo priznanje mesta Maribor za umetniške dosežke.

Razmišljam, da ni preprosto postati ustvarjalec. Imeti moraš talent, žar, strast in seveda pogum … In je zelo preprosto, če imaš talent, žar, strast in pogum. Med obema skrajnostma je še veliko drugih okoliščin. Naklonjenost okolja, odzivi na delo, vzpodbude … Umetniške poti so redko lahke, preproste in logične. Ob otvoritvi razstave, ki je privabila veliko ljubi-teljev umetnosti, je prof. Sonja Pelc prebrala dve pesmi iz svoje pesniške zbirke Singapur, Urban Čivre iz 9. a-razreda pa je, kot že veliko-krat, obogatil naše druženje z glasbo. Zadnja leta so naša likovna srečanja postala stalnica. Za stekli našega malega razstavišča se pogosto najdejo dela, ki sprožajo različne občutke in čutenja, in nas spremljajo v mislih, tudi ko razstavišče zapustimo. Zahtevajo čas za razmislek, vzbujajo asociacije, spomine in pripovedujejo zgodbe. Vabljeni tudi v novem šolskem letu.

Polona Zgaga, prof.

V Arnoldovem razstavišču smo letos gostili več likovnih umetnikov, med katerimi je gotovo naj-bolj odmevno ime akademske slikarke, gospe Anke Krašna. Povabila jo je naša, sedaj že do-bra znanka, mag. Saša Bezjak, akademska slikarka in kiparka, ki je že nekaj let povezana z nami. Z likovno pedagoginjo, gospo Jano Stropnik, sooblikujeta program v našem šol-skem razstavišču, gospa Bezjak po potrebi so-deluje na taborih za nadarjene učence ter vodi likovni krožek za ljubiteljske slikarje.

Akademska slikarka specialistka, gospa Anka Krašna, je v Arnoldovem kotičku pripravila raz-stavo s sproščenimi likovnimi zapisi občutkov in razpoloženj, ki nosijo v sebi specifiko krajev, v katerih so nastali, in jo poimenovala Ustvar-jalne postaje od Strumice do Ehingena.

Gospa Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Diplomirala je na Akademiji za likov-no umetnost (ALU) v Ljubljani leta 1976 pri prof. Gabrijelu Stupici (slikarsko snovanje) in prof. Francu Kokalju (barvno okno – vitraj). Le-ta 1979 je zaključila specialistični študij za sli-karstvo na ALU v Ljubljani pri prof. Jožetu Ciuhi in prof. Marjanu Tršarju. Svoja študijska poto-vanja po Aziji in Ameriki in po različnih deželah Evrope je zaokrožila z bivanjem v Cité Interna-tionale des Arts v Parizu. Sedaj je redna profe-sorica za slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Svoja likovna dela je razstavljala na preko 80 samostojnih razstavah ter na preko 180 skupinskih razsta-vah doma in v tujini. Predstavila se je v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Madžarski, Poljski, Češki, Belgiji, Veliki Britaniji, Makedoni-ji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Cipru. Sode-lovala je na številnih likovnih kolonijah in za svoja likovna dela prejela 10 nagrad in pri-


plesov, smo se učenci od 5. do 9. razreda zbrali v telovadnici, kjer smo predstavili, s plesom seveda, kaj smo se naučili. Že tako vesele tre-nutke pa so nam s plesom popestrili člani fol-klorne skupine, ki so nam predstavili tudi posa-mezne narodne noše. Hvala predstavnikom AFS Študent, da so ta do-poldan poučno in ustvarjalno preživeli z nami. Sedmošolke Zarja, Nikolina, Anouk in Zala z mentorico Barbaro Vindiš Štular

Torkov dopoldan je bil na naši šoli drugačen kot običajno. Člani folklorne skupine AFS Štu-dent so nam predstavili folkloro, in sicer različ-ne plese, igre, pesmi, oblačila, šege in navade. Seznanili so nas tudi s tem, kako je organizira-no njihovo delo. Potem smo bili na vrsti mi. V dvojicah smo se naučili dva plesa. Hitro smo usvajali plesne ko-rake in pri tem uživali. Čeprav se je morda kdo v začetku spraševal, kako bo ta dan potekal, ali pa je bil nekoliko negotovih pričakovanj, je kaj kmalu ugotovil, da so pred njim prijetne ure, obogatene s plesom. Po tem, ko smo se po oddelkih naučili nekaj

DAN Z AKADEMSKO FOLKLORNO SKUPINO


znanje o upravljanju osebnega premoženja v

Sloveniji slabo. Finančna pismenost Sloven-

cev je slaba. To so pred časom ugotovili v raz-

iskavi in to ugotavljajo tudi v Nacionalnem

programu finančnega izobraževanja. Mlade je

treba naučiti, kako postaviti in doseči svoje

cilje.

V tem šolskem letu je na naši šoli kar nekaj

mladih nabiralo znanje o tem, kako ravnati z

denarjem. Učence smo želeli pripraviti na ži-

vljenje, jim pomagati, da bodo postali finanč-

no pismeni, neodvisni in samostojni. Mladi

znanja, kako vestno ravnati z denarjem, kako

ga plemenititi, zaslužiti, smotrno porabljati,

večinoma žal nimajo. Tudi med odraslimi je

MLADI IN DENAR

Vsebine, ki smo jih spoznali.

1. Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?

2. Stars i mi dajejo 100 evrov meseč ne ž epnine, a mi denarja vedno žmanjka! Zakaj?

3. Kako naj privarč ujem ža nov telefon, avtomobil, stanovanje?

4. Rad bi žasluž il denar! Toda kako?

5. S spletnim nakupom do s portnih čopat! Kje jih dobim najčeneje?

6. Hm, žakaj v trgovini žapravim toliko denarja?

7. Rad bi s el na ižmenjavo dijakov v tujino.

8. Kako naj ižberem svoj sanjski poklič?

9. Rad bi opravljal „želeni poklič”! Kaj vse lahko poč nem?

10. V kateri banki varč evati, da bo to najbolj ugodno.

11. Banka mi ponuja 300 evrov posojila ža poletno potovanje! Hm, žakaj pa ne?

12. Zakaj ne potrebujem kreditne kartiče.

13. Kako iž 100 evrov v enem letu narediti 300 evrov – finanč ne piramide in prevare!

14. Zakaj in katere davke moramo plač evati?

15. Kako lahko tudi jaž pustim svoj ekonomski peč at v druž bi?

nju, je bila izbira treh, ki so nas zastopali v

Ljubljani, vse prej kot enostavna. Našo šolo

so zastopali sedmošolci Gašper Dimnik, Zala

Šenveter in Brina Poropat. Vsi trije so se od-

lično odrezali, saj so prejeli bronasto prizna-

nje. Brini pa se je na koncu ob bronastem

priznanju nasmehnila sreča, saj je prejela

brezplačno vstopnico v vrednosti 170 € za

prvo Poletno finančno šolo za najstnike, ki jo

revija Moje finance letos organizira prvič.

Koliko smo se naučili, pa smo želeli preveriti

tudi sami. In tako smo se v četrtek, 19. 5.

2016, odpravili v Ljubljano, kjer je na Eko-

nomski fakulteti potekalo državno tekmova-

nje iz finančne pismenosti mladih, ki ga je

organizirala revija Moje finance. Tekmovanja

se je udeležilo 64 učencev in dijakov iz 23

šol. Kot edina mariborska osnovna šola smo

sodelovali tudi mi, OŠ Tabor I Maribor. Tek-

movanja so se lahko udeležili le trije najboljši

iz vsake šole. Ker pa so bili učenci naše šole

na šolskem tekmovanju zelo izenačeni v zna-


Ali ste vedeli, da približno 60 odstotkov NBA igralcev v času

5 let po upokojitvi bankrotira?

Kako je to mogoče, ko pa so celotno kariero dobivali mili-

jonske plače? Razlogov je seveda več (tvegane naložbe,

družinski problemi, vzdrževanje širšega kroga družine in

prijateljev, nepotrebni stroški …) in vsak igralec je zgodba

zase, a vsem je načeloma skupno to, da niso bili dobro pou-

čeni o tem, kako upravljati s svojim denarjem.

Razlika med ŠOLO in PODJETNIŠTVOM

Šola pravi tako, podjetništvo pravi drugače:

Šola: Bodi povprečen. Ne izstopaj. Podjetništvo: Bodi drugačen.

Šola: Nagrajen je trud, ne rezultati. Podjetništvo: Samo rezultati štejejo.

Šola: Odličnjake čaka zagotovo čudovita kariera,

»cvekar« bo imel težave dobiti službo.

Podjetništvo: Odličnjak in »cvekar« imata enake možnosti.

Šola: Za napake si kaznovan. Podjetništvo: Na napakah se učimo.

Šola: Samo uči se. Podjetništvo: Uči se, nato nauči druge.

Bojana Trunk, prof.

“Tako kot ni bilo mogoče živeti v

industrijski družbi brez pismeno-

sti — sposobnosti branja in pisa-

nja — tudi danes ni mogoče žive-

ti brez finančne pismenosti.

Ključna komponenta za popolno

vključitev v današnjo družbo je

finančna pismenost.”

Annamaria Lusardi

plesali so dva plesa in zapeli pesem, prisluh-

nili pa smo tudi deklamaciji pesmi Moje me-

sto.

Gospe so navdušeno sodelovale in se prijet-

no zabavale. Otroci so se potrudili in nanje

naredili izjemen vtis. Na koncu so obiskoval-

ke še pogostili, nato pa jim pomahali v po-

zdrav.

Zarja Romih Jelenc, Brina Poropat

in Zala Šenveter, 7. b

Konec meseca maja so učence 5.-a razreda

obiskale gospe iz Doma pod gorco. Na našo

šolo smo jih povabili, da bi se jim zahvalili za

papir, ki so ga stanovalci doma starostnikov

pridno zbirali za naše učence za šolo v nara-

vi – zbrali so ga kar 350 kilogramov.

Petošolci so gospe prijazno sprejeli in že se

je začel pogovor. Učenci so se predstavili

obiskovalkam ter z njimi poklepetali o šola-

nju in preživljanju časa v otroštvu. Čas je hi-

tro mineval in bil je čas za kratek kulturni

program. Učenci so pokazali delček tega, kar

so se v letošnjem šolskem letu naučili. Za-

OBISK IZ DOMA POD GORCO


V Domu pod gorco stanjem že dve leti.

Tam se počutim prijetno in toplo. Zabave

nikoli ne zmanjka, saj prosti čas preživ-

ljamo ob pogovoru, ob različnih družab-

nih igrah ter na sprehodu. Zaposleni so

zelo prijazni in vedno pripravljeni poma-

gati. Vesela sem, da sem še samostojna

in večino opravil naredim sama. Dvakrat

na teden me pride obiskat družina, kate-

re sem zelo vesela. Danes sem zelo uži-

vala v družbi otrok, ki so mi s tem krat-

kim programom polepšali dan. Bilo je

zelo prijetno, saj so me spomnili na moja

otroška leta v osnovni šoli.

gospa Neža Burazer (pogovarjala se je Zarja)

Pogovarjala sem se z gospo Marjano Rapp, ki mi

je povedala, da je imela v osnovni šoli najraje

zgodovino in zemljepis. Dokončala je ekonomsko

šolo. Vprašala sem jo, katere aktivnosti imajo v

domu in kako se tam počuti. Povedala je, da je

aktivnosti veliko in da se vedno kaj dogaja. Obi-

skuje telovadbo, velikokrat obišče kakšno šolo ali

vrtec, kar ji je všeč, saj se tako druži z mladimi. Z

bivanjem v domu je zelo zadovoljna. Gospa je pol-

na energije, kar je dokazal tudi s tem, ko je pove-

dala, da je življenje treba sprejemati do konca,

leta niso vedno pomembna. Njen nasvet vsem

šolarjem je: Dobro se učite, saj vam bo to v življe-

nju koristilo. Nikoli ne ostanite na mestu, ampak

se vedno izobražujte!

Brina

Namen druženja je bila zahvala in sodelovanje.

Od starostnikov se lahko veliko naučimo, saj

imajo veliko izkušenj in modrosti.

Sonja Žnidaršič,

razredničarka 5. a (pogovarjala se je Brina)

Bilo je zelo zabavno in lepo. Gospe so

bile zelo prijazne, zanimive in domače.

Za naš razred so stanovalci doma zbrali

350 kilogramov papirja za šolo v naravi.

Nika Ljeskovac, 5. a (pogovarjala se je Zala)


v znanju o denarju, v delavnici osebnostne

rasti pa so lahko s pomočjo izkustvenih vaj

spoznali, kako pomembno je sodelovanje.

Mladi raziskovalci so medtem zaključevali

svoje naloge in se pripravljali na predstavitev.

Le-te so predstavili v zaključnem delu tabora.

Tudi v prihodnje si želimo, da bi nadaljevali

po zastavljenih ciljih. Želimo si še veliko vaših

idej, razmišljanj, kreativnosti in dobre volje

ob pridobivanju vseživljenjskega znanja.

Tim za nadarjene učence

V šolskem letu 2015/16 smo znova izvedli

dva tabora za nadarjene učence. Na jesen-

skem taboru so učenci preizkusili svojo rado-

vednost. V okviru ponujenih vsebin so spoz-

nali tehnike pomnjenja, se pomerili v hitrem

branju ter gradili na samopodobi in samo-

spoštovanju. Mladi raziskovalci pa so iskali

odgovore na zastavljena vprašanja. Cilj tabo-

ra je bil pridobiti nova znanja, spretnosti in

veščine ter se naučiti drugačnih poti razmiš-

ljanja. Uspelo pa jim je zgraditi tudi nebotični-

ke, ki so segali skoraj do neba. Skupaj s star-

ši so na koncu združili moči in se pomerili v

kvizu, ki je od njih zahteval nove poti razmiš-

ljanja.

Na pomladnem taboru pa so učenci v petek

odšli svojo radovednost potešit na Fakulteto

za elektrotehniko, računalništvo in informati-

ko. Tam so merili električni tok, napetost in

upor. Izdelali so svojo napravo, predstavljen

jim je bil laboratorij za telekomunikacije, z

anteno so odšli po sledi lisice, skritega oddaj-

nika, ogledali so si lahko vožnjo računalniško

vodene naprave, nato pa so s svojim glasom

vozili avto. Na sprehodu po fakulteti so ugoto-

vili, da so učilnice dobile imena po merskih

enotah. Drugi dan so svoje znanje širili v de-

lavnicah, ki so potekale v šolskih prostorih.

Preizkusili so se v japonskih igrah in računa-

nju, spoznali, kakšni so kot otroci bili nekateri

slovenski in svetovni milijonarji, se preizkusili

JESENSKI IN POMLADNI TABOR ZA NADARJENE UČENCE

K A J J E U S P E H ?

R . W . E m e r s o n

Če se smejiš pogosto in veliko,

če pridobiš spoštovanje pametnih ljudi

in te imajo otroci radi,

če zaslužiš priznanje poštenih kritikov

in vzdržiš izdajstvo navideznih prijateljev,

če ceniš lepoto,

če v drugih vidiš najboljše,

da pustiš svet za sabo malo boljši, pa naj bo

z zdravim otrokom, obdelanim vrtom

ali boljšim stanjem v družbi,

če veš, da je vsaj eden v življenju dihal lažje,

ker si tudi ti živel.

TO POMENI, DA SI USPEL.

Bilo je zabavno, čeprav mi je bilo

malo nerodno. Na začetku sem

imela tremo, ampak veseli in na-

smejani obrazi obiskovalk so mi

pregnali strah in tremo. Vsi smo se

potrudili in mislim, da je bil

gospem naš nastop všeč. To je

bila zame nova izkušnja, ki si jo

bom zapomnila.

Uršula Horvatič, 5. a

(pogovarjala se je Zarja)

Čas si krajšam z izdelovanjem punčk, s telovadbo …

V domu dobro kuhajo, a sama še bolje. Iz časov, ko

sem sama hodila v šolo, se najbolj spomnim lepih

druženj s prijatelji, najhujša pa so bila cepljenja in

vsako jutro žlica ribjega olja. V sobi sem s sostano-

valko, s katero se zelo dobro razumem. Zelo sem

vesela, ko me obišče družina, pa vnuki, na katere

sem zelo ponosna. Danes sem med otroki zelo uži-

vala, saj sem se spomnila svojih šolskih dni.

Gospa Marija Pluščec

(pogovarjala se je Zala)


MATEMATIKA MALO DRUGAČE

Pri matematiki so se podali v neskončno lepoto števil. Priredili so tekmovanje v pomnjenju števi-

la »pi«. Število je iracionalno število, število z neskončno decimalkami. Absolutni šolski zmagovalec je Gregor Jerman iz 8. a-razreda, ki si jih je zapomnil kar 130. Bravo, Gregor!

Spoznali smo tudi druge vrste poezijo, natančneje piezijo.

PIEZIJA je poezija, ki združuje matematike in književnike.

Število črk v n-ti besedi sestavka mora biti enako n-ti deci-

malki v desetiškem zapisu števila pi. Kadar imamo število

0, pa uporabimo besedo z desetimi črkami. Zapleteno? Niti

ne! Na primer: za števko 3 mora biti beseda s tremi črkami,

za števko 1 z eno, za števko 4 pa beseda s štirimi črkami in

tako naprej. Izpod peresa Anteja Garmut je nastala pesnitev

za prvih devet števk števila .

Dan števila pi praznujemo 14. 3. Na ta dan je rojen tudi Al-

bert Einstein. Naključje?

Če pa pogledamo 3,14 v ogledalu, vidimo »pie«. Tako Angle-

ži pečejo ta dan znamenite pite. Za drugo leto tudi mi načr-

tujemo obeležitev tega »pi day«.

Metka Potočnik, prof.

Kam,

3,

o

1

zora

4

v

1

mirni

5 otož nosti, 9

je

2

beseda

6

odšla?

5

Tam,

3,

o

1

zora

4

v

1

mirno

5 ž ivljenje 9

si

2

nosila

6

slovo.

5

Vem,

3,

o

1

zora

4

v

1 než no

5

vzbrstelo,

9

ne

2 ž alost – 6

sreč o. 5

Anteja Garmut, 8. a

ZORA

= 3,14159265…

ti, ne zmorejo napisati razlagal-

nega sestavka, je prav, da da-

mo učencem, ki imajo v prvem

razredu določene zmožnosti,

tudi določene priložnosti.

Primer s podrobno interpretaci-

jo pristopov je prikazala gospa

Katarina Grom v magistrskem

delu Uvajanje Cankarjevega

tekmovanja v prvi razred

osnovne šole (2015). Po po-

dobnem modelu je bil na pod-

lagi pravljice Lonček, kuhaj!

sestavljen tudi preizkus oziro-

ma vaja pred šolskim tekmova-

njem.

Pridružili smo se torej šolam, ki

so sprejele povabilo k posku-

snemu tekmovanju prvošolcev

za Cankarjevo priznanje. Učen-

ci so s svojimi učiteljicami pre-

brali knjigo Ele Peroci - Muca

Copatarica in tekmovanje izve-

dli v začetku aprila.

Učiteljice mentorice so po izve-

denem tekmovanju izpolnile

vprašalnik, ki se je nanašal na

priprave, izvedbo in rezultate

tekmovanja. V pogovoru so po-

vedale, da je bilo tekmovanje

za prvošolce kar zahteven zalo-

gaj.

Polona Zgaga, prof.

Organizatorji tekmovanja za

Cankarjevo priznanje smo v

začetku šolskega leta prejeli

povabilo k poskusnemu tekmo-

vanju za učence prvih razre-

dov.

V preteklih šolskih letih so

mentorice in mentorji posredo-

vali državni komisiji različne

pobude v zvezi z vsebino in

izvedbo tekmovanja za Cankar-

jevo priznanje, med drugim

tudi željo, da bi na tekmovanju

sodelovali tudi prvošolci, saj

pridejo številni v prvi razred že

opismenjeni. Čeprav v prvem

razredu tudi tisti, ki znajo pisa-

TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE ZA UČENCE PRVIH RAZREDOV


dobro se spominjam, da so športni dnevi vselej bili dnevi dejavnosti, ki smo se jih vsi v razredu izjemno veselili. Takšna dejavnost ˝razbije˝ mo-notonost vsakdanjika, kar nekaterim predstavlja običajen šolski dan, in učencem omogoči dan, ki ga preživijo na prostem, ob razvijanju svojih tele-snih zmožnosti in sposobnosti. Tudi športni dan, ki sem se ga tokrat udeležila, je bil kot eden iz-med tistih, ki se jih spominjam. Sam potek in iz-vedba športnega dneva sta se mi zdela odlična. Ob začetku prakse si nisem predstavljala, da mi bo ta odprla obzorje do te mere, kot mi je. Skozi opazovanje dela pedagoginje sem namreč ugoto-vila, da je to res delo, ki bi ga, kljub obilici obve-znosti, ki jih prinaša, z veseljem opravljala. Samo praktično usposabljanje je potekalo na izjemno zanimiv in nazoren način, zato ne bi v zvezi s po-tekom in vsebinami spreminjala ničesar. Skozi le-tega sem namreč prisostvovala ogromno dejav-nostim, ki se odvijajo na šoli, ter podrobneje spoznala različne vidike delovanja šole in nude-nja pomoči samim učencem. V okviru prakse me je presenetila predvsem raznolikost in dinamič-nost dela šolske pedagoginje ter količina truda, ki ga le-ta vlaga v svoje delo. Nisem si zamišljala, koliko samoiniciativnosti, zavzetosti in vztrajnosti takšno delo dejansko zahteva. Moja izkušnja s praktičnim usposabljanjem se je tako izkazala za neprecenljivo, za kar je v veliki meri zaslužna ga. Trunk, ki mi je s svojo odprtostjo, zavzetostjo in prijaznostjo pokazala kvalitete uspešnega peda-goga. Prvič sem tudi razumela in uvidela, da se ˝pravo˝ učenje res prične šele po koncu študija, saj delo pedagoga zajema ogromno vidikov in situacij, na katere te učenje teorije na fakulteti niti približno ne more pripraviti. Tjaša Pisanec, študentka pedagogike in angleščine

Od praktičnega usposabljanja na področju peda-gogike sem pričakovala, da se bom seznanila z delovanjem svetovalne službe, s profili, ki jo sestavljajo, z načinom delovanja in vodenja celot-ne šole ter z dejavnostmi, ki potekajo na šoli zra-ven pouka, ter tako s praktičnim vidikom dopol-nila teoretično znanje. Pričakovala sem tudi vpo-gled v raznolikost zadolžitev in nalog, ki jih peda-gogi opravljajo. V času pedagoške prakse sem spoznavala in opa-zovala delo šolske svetovalne službe (delo z učenci, učitelji, različne oblike učne pomoči). Zanimivo je bilo prisostvovati različnim pristo-pom in prijemom, ki jih je pedagoginja uporabila pri delu z učenko (npr. igranje iger za izboljšanje koncentracije). Presenetilo me je to, da učenke moja prisotnost ni kaj posebej motila in je delo potekalo nemoteno. Razlog za to je bil tudi odnos pedagoginje, ki je s svojo potrpežljivostjo, odpr-tostjo in razumevanjem ustvarila pozitivno, pri-jetno ozračje. Izjemno sem vesela, da mi je ga. Trunk dovolj zaupala in mi dala priložnost, da se tudi sama preizkusim v vlogi pedagoginje. Ta izkušnja se mi zdi neprecenljiva, saj menim, da mi je omogočila še globlji vpogled v delo pedagoga ter vse spret-nosti in osebnostne lastnosti, ki jih mora ta pose-dovati. Zanimivo je bilo prisostvovati tudi pri uri special-ne pedagoginje, saj le-ta pokriva drugo področje dela kot ga. Trunk. Tako sem do neke mere dobi-la občutek, na katerih točkah se njuno delo razli-kuje ter na katerih dopolnjuje. Prav tako sem opazovala nekaj aktivnosti, ki jih vodi ravnateljica. Pred nekaj leti sem bila učenka OŠ Tabor I in prav

ŠTUDENTKA NA PEDAGOŠKI PRAKSI

Tjaša Pisanec, študentka pedagogike in angleščine, je strnila svoja pričakovanja, preden je začela opravljati pedagoško prakso, nato pa nanizala vtise o dnevih, ki jih je kot študentka aktivno preživela na naši šoli.


Zaslužen ogled filma devetošolcev ob zaključku Bralne značke.

GREM, JAZ POPOTNIK

žbe.

V filmski ekipi so sodelovali

igralci Til, Staša in Anja. Do-

brega filma pa ne bi bilo brez

snemalca Mihe in dveh mla-

dih, nadebudnih glasbenikov

Zale in Davida. Ker je bila

njuna izvedena glasba pred-

vajana v ozadju filma, sta se

kasneje tudi posamezno

predstavila in nas očarala z

igranjem na harmoniko in

violino.

S tem odličnim filmom, ki je

nastal v okviru projekta Slo-

venščina ima dolg jezik, so

se učenci izkazali na regij-

skem tekmovanju in se

kasneje tudi uvrstili na dr-

žavno tekmovanje, kjer so

dosegli lep uspeh.

Kot se spodobi za vsak film,

ki pride na platno, pa so prvo

besedo dobile novinarke.

V četrtek, 9. junija, so bili

učenci, ki so opravili bralno

značko, povabljeni k ogledu

filma Grem, jaz popotnik.

Film so s trudom in trdim de-

lom pripravili devetošolci na

podlagi pesniškega dela Šel

je popotnik skozi atomski

vek, ki ga je napisal Matej

Bor. Učenci so hoteli z globo-

ko vsebino filma prikazati,

kako neprijetno je lahko odri-

vanje posameznika iz dru-

Zelo sem vesel, da sem lahko sodeloval pri

tem projektu, saj je bila to dobra izkušnja.

Ker sem v filmu imel glavno vlogo, sem imel

na začetku nekaj treme, ki pa je po večkrat-

nem predvajanju filma izginila. Če dobro po-

mislim, bi lahko spremenili nekaj tehničnih

stvari, ampak kljub temu sem zadovoljen in

ponosen na naše delo. To pa nam seveda ne

bi uspelo brez učiteljice Mire Lorber in Simo-

ne Klinger, ki sta nas spodbujali, nam stali

ob strani in nam pridobili različna dovoljenja.

V naslednji filmski preizkušnji bi raje sodelo-

val kot snemalec. Po končanem snemanju

tega filma smo od navdušenja posneli že

dva nova in upam, da jih bomo še veliko.

Til Tertinek, 9. razred

Ko sem bil povabljen k sodelovanju,

sem se odločil za vlogo snemalca,

saj že od nekdaj rad snemam. Pri-

ložnosti, da postanem igralec ne bi

sprejel, ampak bi raje sodeloval še

pri kakšnem filmu kot snemalec.

Miha Verdonik, 9. razred

Temu projektu sem se pridružila, saj

sem v devetem razredu hotela po-

skusiti nekaj novega. Priprave so

bile kar naporne, a se je vse skupaj

dobro izšlo. Ob predvajanju našega

filma sem bila ponosna, saj smo

morali vanj vložiti veliko truda. Če-

prav rada nastopam, bi priložnost,

da postanem prava filmska igralka,

raje prepustila komu drugemu. Če bi

še eno leto ostala na šoli, bi se po-

novno z veseljem pridružila filmski

ekipi in ustvarjala z njimi, saj sem

letos zelo uživala.

Anja Šegula, 9. razred

Čeprav v filmu nisem nastopala kot igralka,

sem vesela, da sem lahko sodelovala in z

igranjem na harmoniko sooblikovala film.

Ker vedno rada pomagam, nove priložnosti

ne bi zamudila. Film mi je zelo všeč, saj ima

dobro sporočilo, ki se lahko dotakne vsake-

ga.

Zala Meršnik, 9. razred

Pri projektu smo morali biti enotni in

strpni drug do drugega. Za priprave

pa ni bilo veliko časa, saj ima vsak

svoje obveznosti in se je bilo kar tež-

ko uskladiti. S filmom, ki je nastal,

sem zadovoljna. Z veseljem bi se k

projektu pridružila še naslednje leto,

a ker bom to leto osnovni šoli poma-

hala v slovo, bom v prihodnje rade

volje nadaljevala z igralskim nasto-

panjem. Zelo vesela bi bila priložno-

sti, da bi postala filmska igralka, ki

bi jo seveda izkoristila.

Staša Anders, 9. razred

Ko me je učiteljica vprašala, če bi sodeloval pri

tako zanimivem projektu, ponujene priložnosti

nisem mogel zavrniti. V veselje mi je bilo sodelo-

vati s starejšimi, saj sem se zaradi tega počutil

pomembnejšega. Nad igranjem violine, ki jo

igram že štiri leta, me je navdušila prijateljica. Ob

igranju uživam, zato sem brez težav napisal

skladbo za film. Te izkušnje ne bom pozabil.

David Hovnik, 6. razred

Novinarki:

Brina Poropat in

Zarja Romih Jelenc, 7. b


BODI EKO

Pri eko krožku smo se prijavili na nagradni natečaj ,,VEČ KOT EKO KOTIČEK,,.

Izdelali smo eko pohištvo in eko igre za kratek čas. Od podjetja Snaga smo prejeli lepo darilo.

Smo mali ekologi,

glavni smo pri tej nalogi.

Smo pridno zbirali papir,

pri zabojniku zdaj je mir.

Vsak od nas je junak,

saj prinesel je zamašek vsak.

Pri eko kotičku bili smo nagrajeni,

z magnetki počaščeni.

Telefoni nabrali so se v vreči,

veliko jih je bilo, k sreči.

Izdelke naredili smo ta prave,

za sejem in iz zabave.

S smutijem se še nagradimo,

se počitnic skupaj veselimo.

učenci eko krožka


LITERARNO-LIKOVNE STRANI

Sodelovanje na literarnem natečaju Bodi pisatelj.

Nagrajena sta bila literarna izdelka Marise Zorec in Tine Hajdinjak.

rabiti, bom jaz trdila drugače,

saj je to dr. Času uspelo. Ja,

na lastne oči sem videla pravi

časovni stroj!!! »In kako veš,

da je bil pravi?« bi takoj vpra-

šali. Zato ker sem videla, ka-

ko je teleportiral tisti veliki

modri diamant s Titanica. Ne,

ne iz preteklosti, ti bučman, iz

prihodnosti. Pa nikar ne glej

tako, saj se ti bi že moralo

posvetiti, da ga bodo v priho-

dnosti našli. In potem bo na-

enkrat izginil. Našli pa ga bo-

do samo zato, ker ga bo dr.

Čas s časovnim strojem po-

slal v njihovo morje. Ta blaz-

neš je prepričan, da obstajajo

trije svetovi: Preteklost, Seda-

njost in Prihodnost. Vsi so

Zemlja, v različnih obdobjih.

Njihov čas se preliva in kot

celota tvorijo neskončnost.

Pa saj sem rekla, da je zme-

šan. Niki pa se vse skupaj s

to rečjo zdi neverjetno sme-

šno.

Trenutno z Niko sediva v ča-

sovnem stroju in se peljeva v

čas Rimljanov. Zaenkrat sa-

mo v Ljubljano. Dr. Čas se je

pomenil z mamo in ta je do-

volila, da sva nekaj dni med

počitnicami pri njem. Seveda

se ni predstavil za to, kar je v

resnici. Izdajal se je za učite-

lja naravoslovja, ki organizira

taborjenje. Trenutno naju ma-

lo trese, zdaj rahlo premeta-

va, vendar je kljub vsemu pri-

jetno. V teh treh mesecih je

dr. Čas postal pravi prijatelj.

Še vedno pa ne odstopam:

totalno je zmešan. Seveda na

dober način. O, zdaj je pa za-

čelo piskati, mislim, da mora-

va oditi v rimsko Ljubljano.

Ko sva prišli v Ljubljano: pov-

sem drugačna! Si vedel, da

so jo takrat imenovali Emo-

na? Prej sem pozabila omeni-

ti, da sem nisva prišli kar ta-

ko, kot samomorilska zajčka,

ampak s pomembno misijo,

da rešiva Ljubljančane,

Emonce pred katastrofo. Če

nama ne uspe, bodo vsi

Emonci mrtvi in tako v svetu

Sedanjosti nikoli ne bo Slo-

vencev, saj ne bodo imeli pre-

dnikov. V Sedanjost pa mora-

va odnesti te predmete: zvi-

tek rimskih popisov, diamant-

ni prstan in vladarjevo krono.

Čeprav sva že ugotovili, da

vladar – Cezar – ne nosi kro-

ne, ampak nekaj temu po-

dobnega. No, poleg vsega

tega morava vzeti še dva

predmeta po izbiri.

ŠOK!!! Spoznali sva, da se ne

znava sami vrniti domov!!! In

ni enega človeka, ki bi se

pustil pregovoriti, da je po-

trebno čim pred oditi. Imenu-

jejo naju Deklici iz sanj. Kako

lepo, a ne? No, midve želiva

pomagati, dobiva pa tole: »Ne

razburjajta se, punčki dragi.

Dobili bosta vse, kar vama

srce poželi. Ni potrebno, da

se razburjata. Če se bo zgodi-

la katastrofa, nas bodo bogo-

vi posvarili. Z raznimi znaki,

vesta? Če bo pa tako hudo,

kot vidve pravita, pa bo že

prišel božji odposlanec sam.«

Lepo, ne? Čeprav zanikati

ravno ne morem, po rokah

naju nosijo. Tudi dobesedno.

ČASOVNI STROJ

Pozdravljeni, sem Zoe. Ime

imam sicer nenavadno. Vem,

nič čudnega, saj mi ga je iz-

brala sestra, ki je takrat imela

komaj tri leta. Zdaj je že v de-

vetem razredu. Njeno ime je

povsem normalno. Nika. To

ime mami zveni tako lepo,

nama pa malo preveč običaj-

no. Vseeno pa je ime na nek

način posebno. Nika je za

svoja leta majhna, no, jaz

sem jo skoraj prerasla! Nika

je temnolaska, s prav tako

temnimi očmi in komaj vidni-

mi pegicami na licih. Jaz

imam veliko svetlejše lase, a

nikoli niso bili popolnoma

svetli. Imam zelene oči in oliv-

no polt. Rada bi se naučila

jahati, a ostajam pri plesu. V

šoli mi gre, plezam po pet-

kah, z vmesnimi štiricami. Ja,

se strinjam, nisem ravno sla-

ba učenka.

Zdaj pa k stvari: tole sem za-

čela pisati na največji dogo-

divščini sploh. Začelo se je,

ko sva se z Niko uspeli izgubi-

ti v sosednji ulici, ki jo sicer

poznava kot lasten žep. Ta-

krat sva spoznali čisto pono-

relega, kaj ponorelega, zme-

šanega znanstvenika, doktor-

ja Čas. Trdi, da je čas poime-

novan po njem, ampak vsi

vemo, da je to neumnost, saj

je ime čas za čas že iz

HMMMM … preteklosti? Tu

pa napoči njegova posebnost:

naj človeštvo še tako verja-

me, da je narediti časovni

stroj nemogoče, kaj šele upo-


jetno misli Nika, saj je bil na-

črt moj, ona ga je samo izpe-

ljala.

Nika je vključila zemljevid na

telefonu. Odpravili smo se v

smeri bodočega Maribora. Pa

računaj, kako dolgo smo ho-

dili in kako nas bolijo noge,

ko še pospešeno hodimo, saj

smo predolgo čakali. Na poti

smo nabrali jagodičevja in

ostale užitne rastline, skupi-

na starejših lovcev pa je spu-

stila »domače« živali na pro-

stost, da so se najedle. In ti

moški so jih hkrati tudi pazili.

Ženske so nabrale nekaj ze-

lišč in že smo hodili dalje. Ne,

nismo jedli, le nabrali sestavi-

ne, da ko prispemo, vseeno

ne umremo od lakote. Spet

pretiravam? Niti ne.

Pravkar smo odšli iz tabora

Maribor. Največji tabor, kar

sem jih videla. Seveda je bil

postavljen, že preden smo

prišli mi. Mi smo ga samo

malo nadgradili in povečali.

Noge komaj čutim, tako me

bolijo. Nika me seveda samo

jezno in hkrati zavistno gleda,

ko me na majhnem

»nosilniku« nosita dva orjaka

z močnimi nogami. Medtem

jaz pišem. Hej, kako bo, ko

bom babica, svojim vnukom

pa bom to grozoto opisovala

tako: »Dragi moji vnučki, tole

je najhujši del! Pozorno pri-

sluhnite. Tega večera je bila

polna luna. Bilo je svetlo kot

podnevi. Živali, krave, konji,

psi in mački so bili nekam

čudno tiho, kot bi se poskrili

pred prihajajočo hudo uro.

Nenadoma so se priplazili

temni oblaki in se spustili nad

vas. Zapihalo je, vsul se je

droben dež. Veter je postajal

čedalje močnejši, zahrumelo

je okoli vogalov, bliskalo se je

kot še nikoli doslej.«

Mislili si bodo, kako zmešano

babico imajo, medtem pa me

bo najmlajši med njimi imel

za Superbabico. Ja, malo pre-

več sanjarim, vem. Ampak ko

je v resničnem svetu preveč

stvari/grozot zame se zač-

nem potapljati v sanjski svet

… No, saj to se je včeraj de-

jansko zgodilo, je pa res, da

je vse nekoliko prikrojeno.

Spet sem zašla od bistva. Bis-

tvo … točno, bistvo, ja: noge

me bolijo. Prehodili smo velik

del Slovenije, zdaj pa še na

bodočo mejo z Avstrijo!!! Smo

pa se rešili izbruha super vul-

kana, ki je sicer na Hrva-

škem, ampak je izbruhnil v

smer Emone in je še v Seda-

njosti neodkrit, rešili pa smo

se tudi Super nevihte, za ka-

tero zdaj ne bom razlagala,

kaj je, bom pustila veselje dr.

Času, ki bo vse temeljito raz-

ložil v Sedanjosti. Ali pa ne.

Priznam, že prej sem hotela

pobegniti v Sedanjost, ampak

sem obtičala tukaj. Za zme-

raj. Nika sicer te črnogledosti

ne prenese in ves čas ponav-

lja, da lahko takoj, ko naredi-

va nalogo, prideva domov.

Ne, jaz sem mnenja, da sva

obtičali v času Rimljanov. Ni-

ka verjame, da naju Čas ne bi

pustil tu. No, kaj pa vem???

Če bomo prispeli še danes …

Oho, kaj pa je to? Nika je re-

kla, da je naše poti konec.

JEJ!!! Končno! Zdaj pa …? Na-

enkrat vsi pokleknejo in se

zahvaljujejo nama in bogo-

vom. Nika dobi vladarjevo

krono. V zahvalo, je rekel. Uh,

srečnica, zdaj pa je dobila

kipec delfina. Tega mi bo pa

dala. Jaz nič ne dobim, je pa

bil načrt moj?! Prav, saj ne

smem nič pričakovati. Mi je

Sobo, ja, sobo, ne sobico ima-

va v palači. Pravzaprav je to

že bolj dvorana. Ampak re-

snično udobna. So pa dosti

bolj napredni, kot si mislimo.

Imajo neke vrste računalnike

na koleščkih. Pa njihovo orož-

je! In ja, tudi stole imajo. Mize

pa so ravne površine skale.

Pa imajo celo domače živali.

Je pa res, da jih je večina veli-

ko bolj divjih, kot sva midve z

Niko vajeni, nisem pa rekla,

da so nesramne. Samo več

življenja imajo v sebi. Danes

sem celo sprehajala udoma-

čenega risa. Mislim, da je to

bodoča mačka. Kar ne gre mi

iz glave misel, kako se bova z

Niko rešili. Tolažim se s tem,

da naju bodo v Sedanjosti in

Prihodnosti poznali kot PO-

SEBNI Rimljanski deklici.

Morda po nama poimenova-

na kakšna ljubljanska ulica.

Nika sicer dvomi, da naju bo

dr. Čas kar pustil tukaj, in je

prepričana, da če opraviva

svojo nalogo, letiva domov,

jaz pa se nekako ne strinjam

s tem. Najhuje pa je, da se

bliža konec in res si morava

izmisliti super načrt. Ja, kaj

je, Nika (pardon, kliče me)???

U, zdaj pa ga imam. Načrt,

mislim.

Takole sva naredili. Ker je

Nika prekršila eno pravilo,

sva rešili Emonce. Vse nama

verjamejo, samo da imava

dokaz, pa naj bo še tako ne-

smiseln. Ker je Nika s seboj

vzela še svoj telefon, je z

vklopljenimi mobilnimi podat-

ki lahko na YouTubu pokaza-

la posnetek uničenja Pompe-

jev. Rekla je, da je posnetek z

vrha bogov in da jih na nek

način svarijo, naj gredo z na-

ma. In so šli. Imam pa res pa-

metno sestro, ne? To si ver-


Prišli sva nazaj. Nato obja-

mem še dr. Časa, vrne mi

krepak, a nežen objemček.

Na glavo mi povezne tiaro.

Šele sedaj dojamem, da je

narejena posebej zame. Tako

je lepa. V soncu se svetlika.

Tako kot Nika. Nekaj novega

je na njej. Ne, nima kipca. Kje

pa si je vzela??? Mar je to…?

Ne, tega ne bi hotela vzeti. Ali

pač, ker očitno je. Izza nog se

privleče ris. Pa ne tisti, ki sem

ga sprehajala, ne to je mlada

samička, ki smo jo našli v

Mariboru in sem jo pozabila

omeniti. S svojimi očkami me

je pogledala, tako lepo, da

sem se skoraj stopila kot sla-

doled na soncu. Potem se je

privlekla do mene. Videla

sem, da je imela neke vrste

ovratnico. EMONA. Tako ji je

ime. Vsi sedemo in jo opazu-

jemo. Tako je srčkana. Am-

pak, ali se bo mama res stri-

njala z njo? Takrat spregovori

dr. Čas ter pove, da se je z

njo že pomenil in je urejeno.

Od sreče mi gre na jok. In, ali,

ja, Emona je zamijavkala in

se stisnila k moji nogi. Planila

sem v smeh in jo vzela v na-

ročje …

Pomislila sem …Ti moji zapi-

ski bi lahko tvorili knjigo. A

ne? Samo, bi mi sploh kdo

verjel? Nihče najbrž … Ali pa

si ti izjema?

Marisa Zorec,, 6. a

pa Nika dolžna sladoled, ker

sem ji navsezadnje rešila ži-

vljenje. Trenutek … MENI so

podarili srebrno tiaro z dia-

mantno podobo risa. Rekli so,

da to opiše moj značaj.

Močen, trden, vendar lep in

dragocen. Tiaro!!! Bi si kdo

mislil, da so jih takrat že ime-

li??? No, zdaj pa čakam in

pišem … Nika je rekla, da po

opravljeni nalogi greva do-

mov. Pa čakam. In postajam

zaspana …

Zbudim se v Časovnem labo-

ratoriju. Zraven mene sta on

in Nika, oba z velikanskim

nasmeškom na obrazu. Nika

mi v roko stisne tiaro. Katero

tiaro? Kje jo je dobila? Točno,

bila sem v Emoni. Vse doje-

mam počasi. Nato planem

Niki v naročje in jo objemam.

dobrosrčnost. Oni poskrbijo,

da nam ni žal, če svoj bonbon

podarimo nekomu, ki ga dru-

gače nikoli ne bi dobil, ali da

si med seboj nesebično po-

magamo, tudi če za to ne do-

bimo nobenega plačila. V ta-

kih primerih nas nagradijo

oni. Pošljejo nam znak, ki nas

vedno znova razveseljuje,

tisto nekaj, da preprosto ve-

mo, da delamo prav. To

Čvinčvagovci počno že tisoč-

letja. Odkar obstaja človeš-

tvo, obstajajo tudi oni.

Toda zadnje čase se v

Čvinčvagi pojavljajo resni pro-

blemi. Skoraj cela dežela je

že posivela, cvetice venijo,

ptice pojejo bolj po redko in v

zraku plava čudna, temačna

energija. S kavarnic so izginili

klepetavi kupčki, s travnikov

igrivi malčki, z ulic zabavni

sladoledarji … Nikomur več ni

do smeha in druženja, vsi le

posedajo doma in tarnajo.

No, pa ne čisto vsi. V majhni

hiški, čisto na koncu mesta,

mladi Čvinčvagovec Gobi še

ni izgubil upanja. Vsako mi-

nuto se trudi, da bi nasmejal

vse okoli sebe. Premajhen je,

da bi razumel, zakaj vsa ta

žalost. Tako je nekega dne

vprašal: »Mami, kaj se je zgo-

dilo naši deželi? Zakaj se nih-

če več ne smeje? Rad bi, da

bi bilo kot nekdaj.« Mama mu

je po globokem vzdihljaju od-

govorila: »Ah, ljubček moj, to

je večja težava, kot si pred-

stavljaš. Nič ne moremo, saj

nismo mi krivi. Krivi so ljudje,

ki jim zmanjkuje občutek za

sočloveka. Nič več si ne po-

magajo ali delijo, samo prepi-

rajo se še!« »Ampak kako? To

se še ni zgodilo, pa so ljudje

že milijone let ljudje. Zagoto-

vo lahko kaj ukrenemo.« »Daj

no, razumi že! Samo upamo

GOBI REŠUJE SVET

Tam daleč, daleč stran obsta-

ja dežela, imenovana

Čvinčvaga. Nihče natančno

ne ve, zakaj se tako imenuje,

toda to ime se je ohranilo še

iz pradavnine in ker gre prav

dobro v uho, ni bilo nobenega

razloga, da bi ga spreminjali.

Njeni prebivalci so majcena

enooka bitjeca, podobna pu-

hastim žogicam. Ker domuje-

jo v Čvinčvagi, jim pravimo

Čvinčvagovci. Morda se sedaj

sprašujete, kako to, da o njih

še nikoli niste ničesar slišali.

No, izdam vam zakaj. Za ljudi

so namreč nevidni. Pa čeprav

jih ne opazimo, imajo v naših

življenjih ogromno vlogo. Oni

namreč skrbijo za tisto iskri-

co v naših očeh. Tisto, ki se

pojavi ob točno določenih

trenutkih in samo takrat, ko

igra največjo vlogo človeška


razprostrla še neznana pokra-

jina. Bila je drugačna, toda

lepa. Zlezel je iz vode in ni

trajalo dolgo, da je opazil pr-

vega človeka. Bil je točno tak-

šen, kot si ga je predstavljal.

Že je hotel skočiti za grm, pa

se je pravočasno spomnil, da

ga tako ali tako nihče ne vidi.

Starejši moški se je približal

drugemu, izgleda sosedu, ter

ga ogovoril. Gobi je razbral,

da ga prosi, če bi mu posodil

grablje. Tisti drugi je zakrilil z

rokami in pokazal, da jih ven-

dar tudi sam potrebuje, ter

odšel. Gobiju se je prvi mož

zasmilil, toda čarati ni mogel.

Potolažil se je z mislijo, da

mož grabelj najbrž ne potre-

buje tako nujno. Odpravil se

je naprej. Pot ga je vodila do

otroškega igrišča. Tam ga je

razvedril pogled na otroke.

»Oni že niso takšni. Majhni so

še, zagotovo znajo deliti,« si je

mislil. Pa je imel prav? Neka

punčka je ravno odvila čoko-

lado. Do nje je stopil fantek in

jo prosil za košček. Ona ga je

le grdo pogledala in mu obrni-

la hrbet. Gobija je dejanje ze-

lo vznemirilo. Ko mu je mama

razlagala o tem, ji skorajda ni

verjel, sedaj pa … Vzdihnil je

in si dejal: »Že prav, že prav,

imam pač nesrečo. V tretje

pa gre rado.« Odpravil se je

naprej, kjer je pred ogromno

stavbo, ki je izgledala čisto

nova, opazil dva urejena

gospodiča. Uganete, kaj sta

delala? Seveda, prepirala sta

se. Gobi se je hitro obrnil

vstran. Ni mogel gledati tako

žalostnih stvari. Na drugi stra-

ni ceste je na klopci posedal

mlad par. Gobiju je ostal še

kanček upanja. Takšna mla-

da golobčka se že ne bosta

kar tako sprla, v to je bil pre-

pričan. A na žalost se je motil.

Gobi je zajokal. Vse to je bilo

zanj že preveč. Mama je ime-

la očitno prav. Nič ne more, ti

ljudje so nemogoči! Tako je

obupal še zadnji Čvinčvago-

vec. Sedaj so se posledice

pokazale tudi v človeškem

svetu. Naenkrat so sonce na

nebu zamenjali temni oblaki

in razbesnela se je nevihta.

Ljudje so začeli bežati vsak

na svojo stran. Kričali so in

iskali kaj za nad glavo. Gobi

ni mogel nič, le gledal je lah-

ko. Počasi se je začel vračati

proti domu in jezno mrmral:

»Ti ljudje, ti presneti ljudje!

Sploh ne vedo, da so si sami

skuhali to kašo. Za vse teža-

ve na tem svetu, prav za vse

so krivi o…« Sredi stavka se je

ustavil. »Čakaj malo,« si je

rekel. »Niso vsega sami krivi.

Jaz sem kriv in vsi mi,

Čvinčvagovci. Mi smo nehali

verjeti! Joj, kaj smo pa mislili,

da smo za vse krivili njih. Mi

moramo ukrepati, saj zato pa

obstajamo!« Obrnil se je, pri-

pravljen, da reši svet.

A, kakor hitro je le pogledal

nazaj, se je zgodilo nekaj

pravljičnega. Neka deklica se

je v naglici spotaknila ob vejo

in padla na tla. K njej je še

isti trenutek pristopil najbližji

mladenič in ji nesebično po-

magal. Čas se je ustavil. Gobi-

ja je prevzelo neizmerno ve-

selje. Lepota trenutka mu je

napolnila dušo. Dež je hipo-

ma ponehal in prikazalo se je

sonce. Hitel je proti domu.

Mesto je nenadoma zažarelo

v bujnih barvah; povsod na

oknih so bile bleščeče rože,

ljudje so se smejali, se obje-

mali in poljubljali. Bil je dan

veselja, dan prijateljstva, dan

pričakovanja, dan neizmerne

lahko, da jih bo kmalu sreča-

la pamet.« »Toda to zagotovo

ni edini način. Prepričan sem,

da …« »Dovolj! Vem, da je to

zelo žalostno, toda tako je.

Sedaj pa imam delo, še

ogromno pošte moram pre-

gledati,« je pogovor končala

mama.

Gobija je za trenutek stisnilo

pri srcu, nato pa se je spom-

nil, da ne sme še sam postati

slabe volje. Rekel si je, da

mama tokrat gotovo nima

prav. Mora obstajati rešitev in

on jo bo našel! Za trenutek se

je ozrl nazaj. Mama je bila

zaposlena, očeta ni bilo do-

ma. Pot je torej prosta, je po-

mislil. Zajel je sapo, si zaželel

srečo in kot blisk smuknil

skozi vrata. »Dobro, Gobi, to

je to. Sedaj ali pa bo prepoz-

no. Moram rešiti deželo! Ko-

nec koncev tudi človeško, ne

le naše,« si je rekel in se od-

pravil na pot.

Že po nekaj korakih se je po-

javila prva težava. Kam sploh

naj gre? Sedel je na bližnji

kamen, da bi razmislil. Naen-

krat je na svojem kožuhu ne-

kaj začutil. Bilo je mokro, ne-

kdo, ali bolje nekaj, ga je po-

škropilo. Pogledal je predse

in tam si je pot utirala velika

reka. »Hm, morda pa je to od-

govor,« je na glas razmišljal. V

glavo mu je šinila drzna mi-

sel. V šoli so se učili, da edina

reka v Čvinčvagi, ki je bila

očitno ta, pelje v svet ljudi.

Sicer vsi Čvinčvagovci za pre-

hod tja uporabljajo poseben

portal, toda … En, dve, tri, že

je bil v reki. »Aaaaaa, to pa

gre hitro!« se je smehljal Go-

bi. Ni ga bilo strah. Kaj se mu

sploh lahko zgodi? Najbrž bo,

kot bi mignil, v človeškem

svetu. In res! Pred njim se je

Odraščanje

Odraščanje kot knjiga se mi zdi,

ko obračam slabe in dobre strani.

Včasih strah in trepet te lovita,

iz tebe slabe misli spodita.

Odraščanje se nadaljuje,

veselje se približuje.

Tako za puncami začnemo gledat´ mi,

vsi zaljubljeni.

Čez nekaj časa ljubezen se zgodi,

v odraščanju ljubezen obrodi.

Na srečo punca nas pusti,

saj smo siti njenih traparij.

Zdaj odraščanje prosto pot ima,

čaka na nekaj novega.

Mogoče kakšno punco jaz spoznam,

s katero se zaljubiva

in si prihodnost narediva.

Sergej Černčec, devetošolec


Čvinčvagi je vse kar žarelo.

Vsi so bili zadovoljni in izgle-

dalo je, da sploh nihče ni opa-

zil, kako se je mali Gobi pote-

pal. Že je želel vsem povedati

o svoji dogodivščini, ko si je

na lepem premislil. »Pa saj to

ni moj praznik,« si je rekel.

»To je praznik najpomembnej-

še vrline tega sveta – DO-

BROSRČNOSTI!«

Tina Hajdinjak, 8. a

sreče, notranje zapolnitve in

miru. Bil je spokojen, srečen.

Bil je kot duša brez telesa.

Kakor zemlja spomladi, ko se

pričenja novo življenje. Ko ga

je reka pripeljala nazaj do-

mov, je zagledal točno tisto,

kar si je najbolj želel. V

Počitnice Sonce hitro vzhaja, poletje že prihaja. Pouk zaključil se bo, mi pa na morje pojdemo. Na morju peščeni gradovi, sonce in morski valovi. Hitro september bo, ko v šolo spet pojdemo.

Maša Završnik, 4. c

učenci 1. a


Nedžma Jusić, 1. b

Šola v naravi

V B-programu smo se lepo imeli,

skoraj vsak dan v mesto smo odhiteli.

V ponedeljek me v šoli ni bilo,

zato ne vem, kako jim je šlo.

V torek v knjižnici Nova vas smo bili,

kjer smo knjigo prebrali, misli si predali

in se tudi igrali.

V galeriji prav fino je bilo,

saj tam slike so bile,

nekatere prav navihane.

Tam sliko smo morali naslikati

in par besed zraven dodati.

To v sredo se nam je godilo,

ko ogledali smo si Umetnostno galerijo.

V četrtek na programu muzej je bil,

kateri delat˙ maske nas je naučil.

V skupine po tri smo se razdelili

in na proge se razporedili.

Najprej vaja je bila,

nato pa se začela je igra ta.

Ta teden za nas lep je bil,

veliko nas je naučil.

Nina Črnčec, 4. a

učenci 1. a

Analina Belec, 2. c


Petošolci so pisali morsko pravljico ...

kosilo. Zazdelo se mu je, da bi lahko odšel

ribarit. Vzel je ribiško palico in začel ribariti. V

silk se mu je zapletel deček, a ko ga je Žarko

v celoti videl, je opazil, da ima namesto nog

rep. Tako je vedel, da je to morski deček.

Spoprijateljiva sta se in si obljubila, da se

bosta spet videla. Morski deček po imenu

Bine je takoj postal edini in najboljši Žarkov

prijatelj. Po večerji se je Žarko oblekel v vijo-

lične pajkice in črno majico ter pričel z večer-

nim tekom. Bil je najbolj vesel, saj je našel

pravega, edinega in najboljšega prijatelje.

Kaja Juhart, 5. b

ŽARKO IN BINE

Nekega sončnega poletnega dne si je sonce

zaželelo prijatelja. Soncu je bilo ime Žarko.

Ker je živel sam in ni imel prijatelja, mu je

postalo dolgčas. Rad se je rekreiral. Poskusil

je igrati košarko, nogomet, rokomet in odboj-

ko, ampak v ničemer ni bil dober. Vsega je

imel dovolj, zato se je odločil oditi na počitni-

ce. Z motorjem se je odpeljal v Poreč. Tam je

prenočil v luksuznem hotelu Kit. Zjutraj je

odšel na zajtrk. Po zajtrku si je oblekel rožna-

te kopalke in se kopal v morju, dokler se ni

naveličal. Odšel je nazaj v hotel in pojedel

uspeli vzdrževati razmere, a ko je nevihta poka-

zala svoje prave razsežnosti, je niso mogli več

obvladovati. Eden izmed sinov je od izčrpanosti

umrl. Ostala sta samo še dva. Nevihta se je ve-

dno bolj krepila, nato pa se počasi pričela umirja-

ti. Končno, končala se je. Obema bratoma se je

vrtelo od utrujenosti in izčrpanosti. Najmlajši je

izgubil boj za življenje. Ostal je samo še eden.

Tretji dan je zagledal kopno. Končno je barka na-

sedla. Rad bi vstal, a ni imel energije. Ko so ga

našli, je bil še komaj živ. Rešili so ga pred smrtjo.

Morje je naplavilo oba mrtva brata, pokopali so ju

tako, kot se spodobi.

To se dogaja tudi današnjim beguncem. Poma-

gajmo jim!

Matjaž Mihael Mars, 5. b

BEGUNEC

Pred časom so živeli trije sinovi. Oče jim je pred

dnevom umrl, mame pa sploh niso poznali. Vse,

kar jim je oče zapustil, je bila majhna ribiška bar-

ka, s katero se je vsak dan vozil in lovil ribe.

Hiše niso imeli, saj so jim jo med vojno bombardi-

rali brez razloga. Ostali so brez vsega. Vsak dan

so se borili za preživetje. Bilo je izziv in prag med

življenjem in smrtjo. Bili so obupani, ampak niso

vrgli puške v koruzo zaradi neizmerne ljubezni do

življenja.

Poskušali bodo z ribiško barko prečkati morje,

kjer jih bo čakal svet brez vojne. Odpravili so se

na pot. Prvi dan potovanja je bilo sončno vreme.

Drugi dan pa jih je zajela velika in močna nevihta.

Barka se je potapljala iz minute v minuto bolj. S

kapami so jo poskušali prazniti. Nekaj časa so

Ajda Dovnik, 4. a Ana Stamenčić, 5. c

smo odšli na večerjo. Potem

smo se pripravili za spanje in

zaspali. Ko smo se zbudili, smo

odšli na zajtrk in potem spet

smučat. Po smučanju smo šli

tekat na smučeh. Bili smo v pa-

rih, nato pa smo se razdelili v

dve skupini. Prva skupina je te-

kala na smučeh, druga skupina

pa se je takrat sprehajala. Ko je

prva skupina končala, smo se

zamenjali. Jaz sem bila v drugi

skupini. Ko je končala še druga

skupina, smo odšli na kosilo,

nato pa smo šli nazaj smučat.

Po smučanju smo se odšli ko-

pat, nato pa na večerjo in spat.

Ko smo se zbudili, smo se preo-

blekli in odšli na zajtrk. Nato

smo imeli jutranjo telovadbo.

Potem smo imeli tekmovanje v

smučanju. Moja sošolka Tosja je

bila prva. Nato smo šli spakirat

oblačila in druge stvari. Potem

smo imeli kosilo. Preden smo

odšli, smo dobili priznanja.

Daša Jager, 3. b

ZIMSKA ŠOLA V NARAVI

Najprej smo se zbrali v razredu

in komaj čakali, da gremo. Ko je

prišel čas, smo se šli hitro preo-

but in oblečt. Nato smo odšli na

avtobus. Veselo smo se pogo-

varjali, kako bo v šoli v naravi.

Ko smo prispeli, smo šli v naše

sobe. Zraven mene sta bili v so-

bi še Anja in Vita. Razpakirale

smo, potem smo odšli na kosilo.

Ko smo prišli s kosila, smo se

oblekli za smučanje. Nato smo

vzeli smuči in palice in odšli

smučat. Po koncu smučanja


Likovno ustvarjanje na temo števila pi.

Anteja Garmut, 8. a

osmošolec Zala Rebernik, 8. b Aneja Šurina, 8. a

Xhenisa Sylejmani, 8. a

LOČUJEMO – ZMAGUJEMO Vsak dan ločujemo smeti, da okoli hiše ne smrdi. Ločujemo plastiko, bio odpadke in steklo, ne škodi tudi, da včasih dvorišče pometemo z metlo. Če smeti ločujemo, res zmagujemo! Saj imamo čisto okolje in počutimo se veliko bolje! Melisa Dokl in Elma Hasanović, 6. c

RDEČE ROŽE Na oknu cvetijo rože rdeče, sonce jih greje, jim veter šepeče. K nebu dvigajo liste zelene, vabijo k sebi čmrlje rejene. Zakaj jim cvetovi nežno drhtijo? Glave rdeče si dežja želijo. Sonce na nebu pripeka, kmalu rumena bo cvetju obleka. Rože dehtijo, dežja si želijo, temni oblaki po nebu vršijo. V toči ledeni rože zaspijo … Naslednje poletje pa spet se zbudijo. Iva Milosavljević, 6. c

POMLAD Pomlad je pisana kot mavrica. Pomlad je vesela kot sonce, ki se smeje. Pomladi dežne kaplje plešejo in padajo k tlom. Pomlad je najlepša, ker ptički pojo in se ženijo. Patrik Martinec, 6. c

POHOD NA KOPE

V soboto zjutraj, 18. 6. 2016, smo se ob 8.

uri zbrali pred šolo in se javili učiteljici. Po-

tem smo se z avtobusom odpeljali do Ribni-

ce na Pohorju. Naša prva postaja je bila ko-

ča na Pesniku, druga Ribnica na Pohorju,

tretja pa Črni vrh, najvišji vrh Pohorja. Ko

smo pot nadaljevali, smo prišli do Kop. Tam

sta me čakali mama in botrca. Privoščile

smo si sladoled in odšle na Koroško.

Lara Borak, 3. b

Prvošolci so ustvarjali.

učenci 2. c


MOJ HRČEK

Ime mu je Tačko in je samček. Ima sivo

kožo in črne oči. Po sredini hrbta ima

črno črto. Star je eno leto in pol. Zelo

rad ima solato. Ne mara semen. Je

nočna žival. Ponoči zato poganja kolo.

Ima zelo veliko kletko. Jaz skrbim za

njega in ga cartam.

Mika Marušič, 3. b

KUŽEK BLEKI

Svojega kužka imam pri babici in dedku. Ime mu je Ble-

ki. Je črnorjave barve in ima rjave oči. Visok je približno

pol metra. Podoben je policijskemu psu. Na sprehod ga

peljem s stricem Mirzelom. Ko mu v skledi zmanjka hra-

ne, mu jo jaz ali stric dodava. Rad ga imam zato, ker je

srčkan, in rad se z njim igram. On se najraje igra s teni-

ško žogico.

Liam Beganovič Taraj, 3. b

Sara Šemen, 4. c

Ksenija Zrnko, 7. b

Maša Završnik, 4. c Matija Milosavljević, 4. c

Kim Ivančič, 7. b

Lara Kadiš, 8. a Eljesa Kajdomcaj, 8. a

ŠPORTNA PANOGA DOSEŽENO MESTO

– EKIPNO

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO:

DISCIPLINA IN MESTO

UČENCI UČENKE UČENCI UČENKE

KOŠARKA ST. 7 3 Tomažič, Potočnik, Batišta, Fermišek, Raiter, Savič, Jerman G. in L., Zapečnik, Črnčec, Drakšič

Garmut, Meršnik Z. in A., Širec, Dravčbaher, Pelemiš, Trstenjak, Čokolič, Kolar, Krasič, Verdonik

KOŠARKA ML. 1

1

Tomažič, Rajter , Kamili, Polegek, Banjanin, Damiš, Martinec, Drak-šič, Reher, Dimnik,

Pelemiš, Jakopovič, Dravčbaher, Savič, Dokl, Verdonik, Šeruga, Meršnik A., Namestnik, Zrnko

ODBOJKA ST. 6

7

Savič, Fermišek, Batišta Rantuša, Poznič, Kump, Janžič

Dobaj, Vele, Kampuš, Gajer, Grmek, Foster, Schaubach, Gla-vič

ODBOJKA ML. 3

8

Rajter, Dimnik, Zapečnik, Reher, Ribič, Drakšič, Martinec, Tomažič

Pelemiš, Dravčbaher, Jakopovič, Šeruga, Verdonik, Horvatič, Muršič

ROKOMET ST. 4

3

Črešnar, Frmišek, Rader, Rantuša, Kump, Smolko, Batišta, Šimunič, Rajter, Vagner, Poznič, Savič, Tomažič

Meršnik A., Krasič, Drame, Her-man, Barada, Dokl, Cvetkovič, Kolar, Jaki, Vajdič

ROKOMET ML. 4

3

Rajter, Kryeziu E., Baumgartner, Bratovšek, Gorenjak, Ribič, Robič

Meršnik A., Bedrač Plazovnik A., Jaki, Verdonik, Herman, Lakner, Šenveter, Hasanović

NOGOMET ST. 1

4

Kump, Rantuša, Poznič, Janžič, Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smol-ko, Korošec, Savič

Bežan, Meršnik A., Bedrač Pla-zovnik L., Dravčbaher, Kajdom-caj, Bedrač Plazovnik B., Mihaj-lovič K.

NOGOMET ML. 5

3

Bajraj, Gorenjak, Korošec, Bijelič D. in E., Ribič, Damiš, Vukovič, Kump

Bedrač Plazovnik L., Šenveter, Zrnko, Jakopovič, Verdonik, Lakner, Muršič, Jaki

ATLETIKA ST. EKIPNO

4

3

Rantuša, Mehmeti, Fermišek, Korošec, Savič, Janžič, Rojko, Smolko, Verdonik, Jerman G., Mesarec, Črnčec, Kryeziu, Batišta, Petelin, Poznič, Šket, Djurovič

Foster, Barber, Garmut, Šegula, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame Bedrač Plazovnik B., Herman, Glavič, Muršič, Hajdinjak, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A.

ALPSKO SMUČANJE VELE-SLALOM

4

2

Dečki 03/04 8. m Ribič Maj 11.m: Rajter Tomaž St. dečki l 01/02 19. m : Rene Rantuša L. 21. m: Petelin Matej

Deklice 03/04 1.m: Punčec Sara 14. m: Drame Petja Deklice 01/02 3. m Veljkovič Kristina 8.m: Širec Ema

PLAVANJE EKIPNO

4

Dušan Gligorevič Tomaž Rajter Nino Radovič Vagner Rene

Foster Vita Dokl Melisa Tyra Barada Iva Milosavljevič

PLAVANJE POSAMEZNO

Kategorizirani: Posamezno 03/04 1.m: Miha Uduč

GIMNASTIKA 1. TRIADA 3

1

2.m: Luka Matušan 11.m: Jaki Til 12.m: Bračko Tadej 13.m: Možič Jasmin

1.m: Anja Vide 2.m: Ajda Dovnik 4.m: Tosja Drame 6.m: Eva Kesič


1

19.m: Ervin Kryeziu 20.m: Niko Kump 22.m: Tilen Koren 24.m: Aljoša Vujaklija

Neregistrirane: 2.m: Sara Punčec 4.m: Tyra Barada 5.m: Rima Jaki 11.m: Lara Rukelj Registrirane: 1.m; Anja Vajdič

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA

ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO

– EKIPNO


DISCIPLINA IN MESTO



5

12.m: Ian Kump 14.m: Nino Radovič 19.m: Jure Janžič 21.m: Sven Kotnik

13.m: Tina Hajdinjak 17.m: Tamara Jakopovič 31.m: Tjaša Kolar Kategorizirane: 3.m: Vita Foster

NAMIZNI TENIS 3

5.m: Gašper Dimnik 5.m: Jure Janžič

5.m: Vita Foster

STRELJANJE ST. 2

2

11.m: Črešnar Nik 12:m: Janžič Jure 13.m: Mehmeti Ahmet

6. m: Foster Vita 8. m: Bedrač Plazovnik Bina 11. m: Širec Ema

STRELJANJE ML. 2

9.m: Rajter Tomaž 11.m: Štuklek Kokol Aljaž 16.m: Hovnik David

5. m: Poropat Brina

STRELJANJE 1 -5 1

6.m: Trep Dino 7.m: Rajter Matic 8.m: Koren Tilen

BADMINTON EKIPNO

5

Petelin, Adorno, Podjaveršek, Schaubach

TEK NA SMUČEH 2

Najml. dečki 07/09 1.m: Til Jaki 2.m: David Zrnko 3.m: Luka Matušan ml. dečki: 04/06 6.m: Jure Božič 7.m: Jan Luka Majhenič St. dečki /00/02 5. m: Rajter Tomaž 8. m: Banjanin Andrej

Najml. deklice 07/09 2.m: Lana Lešnik 4.m: Anja Vide ml. deklice 04/06 St. deklice 01/03 6.m: Uršula Horvat 7.m: Petja Drame 2.m: Foster Vita 5.m: Ksenija Zrnko 6.m: Ema Širec

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA

ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO


DISCIPLINA IN MESTO


KOŠARKA ML. 3

3

Rajter, Tomažič, Polegek, Bijelič, Šimunič, Damiš, Korošec, Kamili, Dimnik, Drakšič, Reher, Martinec

Meršnik A., Pelemiš, Trstenjak Z., Dravčbaher, Hasanović, Sa-vič, Verdonik, Namestnik, Zrnko, Jakopovič, Šeruga, Dokl

NOGOMET ST. 3

Kump, Rantuša, Poznič, Janžič, Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smol-ko, Korošec, Savič

ATLETIKA ST. EKIPNO

5

4

Rantuša, Mehmeti, Fermišek, Korošec Jure, Savič, Janžič, Rojko, Smolko, Verdonik, Jerman G., Mesarec, Črnčec, Kryeziu, Batišta, Petelin, Poznič, Šket, Djurovič

Foster, Barber, Garmut, Šegula, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame Bedrač Plazovnik B., Herman, Glavič, Muršič, Hajdinjak, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A.


ŠPORTNA PANOGA



DISCIPLINA IN MESTO


ATLETIKA ST. POSAMEZNO Skok v višino: 12.m: Matej Petelin Daljina: 9.m: Verdonik Miha Vortex: 2.m: Rožman Rader 10.m: Rantuša L. Rene Krogla: 8.m: Kryeziu Arsen 300 m: 2.m: Črešnar Nik

Daljina: 4.m: Barber Janita 5.m: Kraner Laura Vortex: 2.m: Foster Vita 4 X 100 m: 4.m: Barber, Kraner, Foster, Abramovič

ATLETIKA ML. POSAMEZNO Daljina: 12.m: Rok Tomasini Vortex: 13.m: Tomaž Šimunič 600 m: 5.m: Črt Vukovič Višina: 1.m: Jure Korošec 9.m: Tomaž Rajter 60 m: 15.m: Rok Drakšič

60m: 16.m: Lea Savič 17.m: Lara Rukelj 300m: 4.m: Tamara Jakopovič 7.m: Ema Verdonik Vortex: 16.m: Anouk Dravčbaher Daljina: 1.m: Alina Herman 6.m: Ana Muršič 7.m: Ksenja Zrnko 600 m: 4.m: Brina Poropat 14.m: Maša Varda Višina: 1.m: Petja Drame 11.m: Nikolina Pelemiš

ALPSKO SMUČANJE VELE-SLALOM

4

2

Dečki 03/04 8.m Ribič Maj 11.m: Rajter Tomaž St. dečki 01/02 19. m : Rene Rantuša L. 21. m: Petelin Matej

Deklice 03/04 1.m: Punčec Sara 14.m: Drame Petja Deklice 01/02 3. m: Veljkovič Kristina 8.m: Širec Ema

PLAVANJE EKIPNO

4

Dušan Gligorijevič Tomaž Rajter Nino Radovič Vagner Rene

Foster Vita Dokl Melisa Tyra Barada Iva Milosavljevič

PLAVANJE POSAMEZNO Kategorizirani: Posamezno 03/04 1.m: Miha Uduč

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI STAREJŠI

3

7. m: Ian Kump 19.m: Tadej Fijan 26.m: Sven Kotnik 26.m: Jurte Janžič

4.m: Vita Foster 38. m: Tamara Jakopovič 55. m: Tia Schabach


ŠPORTNA PANOGA



DISCIPLINA IN MESTO


SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI MLAJŠI

6

3

16.m: Teo Unger 20.m: Timi Gregorc 22.m: Tilen Koren

4. m: Anja Vajdič 7. m: Sara Punčec 25.m: Rima Jaki 31. m: Tyra Barada

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI NAJMLAJŠI

1.m: Anja Vide

NAMIZNI TENIS 3

5. m: Gašper Dimnik 5.m: Jure Janžič

5.m: Vita Foster

TEK NA SMUČEH 2

Najml. dečki 07/09 1.m: Til Jaki 2.m: David Zrnko 3.m: Luka Matušan Ml. dečki 04/06 6.m: Jure Božič 7.m: Jan Luka Majhenič St. dečki 00/02 5. m: Rajter Tomaž 8. m: Banjanin Andrej

Najml. deklice 07/09 2.m: Lana Lešnik 4.m: Anja Vide Ml. deklice 04/06 St. deklice 01/03 6.m: Uršula Horvat 7.m: Petja Drame 2.m: Foster Vita 5.m: Ksenija Zrnko 6.m: Ema Širec

STRELJANJE ST. 2

3

11.m: Črešnar Nik 12:m: Janžič Jure 13.m: Mehmeti Ahmet

6. m: Foster Vita 8. m: Bedrač Plazovnik Bina 11. m: Širec Ema

STRELJANJE ML. 3

9. m: Rajter Tomaž 11.m: Štuklek Kokol Aljaž 16.m: Hovnik David

5. m: Poropat Brina

STRELJANJE 1 -5 2

6.m: Trep Dino 7.m: Rajter Matic 8.m: Koren Tilen

KROS - JESENSKI l. 2009 9.m: Maks Pučko l. 2008 12.m: Urban Vezernik 16.m: Tine Hovnik l. 2007 13.m: Gašper K. Gmajner 14.m: N. Mihajlovič 212.m: David Zrnko l. 2006 6.m: Anej Hren l. 2005 1.m: Črt Vukovič 4.m: Tibor Kukovec 6.m: Matija Milosavljevič l. 2004: 14.m: Maj Ribič 17.m: Martinec Patrik l. 2002 16.m: Luka Jerman 21.m: Grega Jerman

l. 2009 5.m: Lija Zemljič 18.m: Nika Gorenjak l. 2008 1.m: Laura Pečanac 4.m: Anjana Ribič 12. m: Sara Šegula l. 2007 1.m: Lana Lešnik 6.m: Ajda Dovnik 10.m: Tosja Drame l. 2006 3.m: Ana Lenka Bedrač Pla-zovnik 5.m: Iva Purg 11.m: Kaja Hoctaler 17.m: Ela Krušec l. 2005: 2.m: Tamara Reicht l. 2004: 2.m: Alina Herman 5.m: Rima Jaki l. 2003: 6. m: Brina Poropat 11. m: Ksenja Zrnko l. 2002 1.m: Lara Kraner


ŠPORTNA PANOGA



DISCIPLINA IN MESTO


KROS - SPOMLADANSKI Dečki 2009: 3.m: Maks Pučko 6.m: Hren Žiga Dečki 2008: 6.m: Miha Čeh 8.m: Tai Poropat Dečki 2007: 18.m: David Zrnko Dečki 2006: 8.m: Vito Poznič Dečki 2005: 2.m: Črt V ukovič Dečki 2004: 11.m: Maj Ribič

Deklice 2009: 4.m: Lia Zemljič Deklice 2008: 3.m: Julija Pečanec 4.m: Anjana Ribič 18.m: Kiara Zorec Deklice 2007: 1.m: Lana Lešnik 11.m: Ajda Dovnik Deklice 2006: 3.m: Iva Purg 12.m: Kaja Hictaler Deklice 2005: 5. m: Tamara Reicht Deklice 2004: 6.m: Alina Herman 8.m: Lina Kraner Deklice 2003: 8.m: Ana Muršič 9.m: Ksenja Zrnko

ŠPORTNA PANOGA



DISCIPLINA IN MESTO


KOŠARKA ML. 25

Tomažič, Rajter, Kamili, Polegek, Damiš, Martinec, Drakšič, Reher, Dimnik, Šimunič

NOGOMET ST. 17

Poznič, Janžič, Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smolko, Korošec, Savič

ATLETIKA ML. POSAMEZNO Daljina 20.m: Herman Alina

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI STAREJŠI

6

16.m: Tadej Fijan 22.m: Ian Kump 27.m: Jure Janžič 35.m: Žiga Poznič 36.m: Nino Radovič

6.m: Vita Foster

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI MLAJŠI

4

4.m: Anja Vajdič 14.m: Sara Punčec 23.m: Tyra Barada 26.m: Rima Jaki 34.m: Lara Rukelj

ORIENTACIJSKI TEK C 4

5

9. m: Rojko Rok 16.m: Miha Verdonik 29.m: Adorno Benjamin

16.m: Lara Podjaveršek 21.m: Sabina Pavrič 25.m: Anja Šegula

ORIENTACIJSKI TEK B 13

5

18.m: Mel Reher 44.m: David Černoga

5. m: Ana Muršič 20. m: Tamara Jakopovič 25.m: Brina Poropat

ORIENTACIJSKI TEK A 4

1

10.m: Matic Rajter 12.m: Črt Vukovič 19.m: Samo Valand

1.m: Ana Lenka Bedrač Pla-zovnik 5.m: Maša Vujaklija 9.m. Lana Kampuš

ŠPORTNI ATOMČKI - DRŽAVNA TEKMOVANJA

Documents

PUŠČICA - os- · PDF filebra znanka, mag. Saša Bezjak, akademska slikarka in kiparka, ki je že nekaj let povezana z nami. ... Finančna pismenost Sloven-cev je slaba