stran 1

Revija Združenjaza ohranjanje rudarske dediščine Slovenije

December 2013

DECEMBER 2013 / stran 02

RudaRevija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine SlovenijeDas Magazin der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 1 / 2, 2013ISSN 2232-6642Izdajatelj / Herausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / VorsitzenderTadej Pungartnik Uredniški odbor / Redaktionsteam Jože Hribar, Darja Komar, Tadej Pungartnik Jezikovni pregled / Korrekturlesen Nina PetekPrevod / Übersetzung Melita JurcOblikovanje / Design Atelje jkNaklada / Auflage 800 izvodov / 800 Exemplare Naslovnica / TitelbildIzrez iz jamske karte, družba Prettner-Kompoš, 19. stoletje, zbirka turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece. Ausschnitt aus einer Grubenkarte, Compagnie Prettner-Komposch, 19. Jahrhundert, Sammlung des Touristischen Bergwerks und Museums - Podzemlje Pece.Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji.Die Verantwortung für den Inhalt der Beiträge tragen die Autoren. Pokrovitelji / FördererObčina Mežica, Občina Zagorje ob Savi, Občina Laško

Tadej Pungartnik 3 UVODNIK

LEITARTIKELDušan Krebel

4 REVIJI NA POT DER ZEITSCHRIFT AUF DEN WEGAndrej Mavri

5 RUDARSKA DEDIščINA V LAšKEM IN OKOLICIBERGBAUERBE IN LAŠKO UND IN DER UMGEBUNGAnton Petrovič

7 TURISTIčNO DRUšTVO SENOVO: SEKCIJA ZA OHRANJANJE RUDARSKE DEDIščINE

TOURISTISCHER VEREIN SENOVO: SEKTION FÜR ERHALTUNG DES BERGBAUERBESUrška Perko

9 160 LET RUDARSKE GODBE HRASTNIK160 JAHRE DER BERGKAPELLE HRASTNIKStanislava Radunovič

10 V ZAGORJU žE 7. SKOK čEZ KOžO IN ZAGORJE SCHON DER 7. “LEDERSPRUNG” Peter Podričnik

11 SREčANJA čLANIC EVROPSKEGA ZDRUžENJA RUDARSKIH IN TOPILNIčARSKIH DRUšTEV

TREFFEN DER MITGLIEDERINNEN AUS DEM EUROPÄISCHEN VERBAND DER BERGMANNS- UND HÜTTENVEREINEZoran Poznič, Miran Kalšek

12 RUDARSKA DEDIščINA V TRBOVLJAHBERGBAUERBE IN TRBOVLJEAnton Zelenc

13 RUDNIK žIVEGA SREBRA IDRIJA QUECKSILBERBERGWERK IDRIJA

Anton Zelenc 16 RESTAVRIRANI STROJI IN NAPRAVE RUDNIKA žIVEGA SREBRA IDRIJA RESTAURIERTE MASCHIEN UND ANLAGEN AUS DEM QUECKSILBERBERGWERK IDRIJA

Matija Križnar 21 KNAPOVžE – »IZGUBLJENI« RUDNIK

KNAPOVŽE – DAS »VERLORENE« BERGWERKDarja Komar

23 PREMOGOVNIKI V ZGORNJI MEžIšKI DOLINIKOHLENBERGWERKE IN DEM OBIGEN MEŽA TALMarijan Vončina

26 ODKRITJE STAREGA RUDARSKEGA DELOVIščA NA FRIDRIHU NAD MEžICO

ENTDECKUNG DER ALTEN BERGWERK-ARBEITSSTÄTTEIN FRIDRIH ÜBER MEŽICAStanislava Radunovič

26 ZAGORSKI ROVI IN JAšKIZAGORJE STOLLEN UND SCHÄCHTEPrimož Frajle

29 šTOLMI IN šAHTI V HRASTNIKUSTOLLEN UND SCHÄCHTE IN HRASTNIK Jože Hribar

31 ZABUKOVšKI JAšKIZABUKOVJE SCHÄCHTEMatej Ocvirk

32 RUDARSKA šPORTNA DRUšTVA V SLOVENIJIBERGARBEITERSPORTVEREINE IN SLOWENIEN Anja Velikonja

34 JUTRANJA MOLITEV RUDARJAMORGENGEBET DER BERGARBEITER Jože Hribar

35 POVEDALE SOSIE HAT UNS ERZÄHLT

Spoštovane bralke, spoštovani bralci,leto je naokoli in pred vami je nova številka revije Ruda, ki vas bo popeljala po poteh, ki so jih v letu 2013 utirali neumorni raziskovalci in ljubitelji rudarske dediščine. Osrednja tema revije je posvečena rudniškim rovom in jaškom. Čeprav nekateri že več desetletij niso v aktivni rabi, pa s svojo pojavnostjo še vedno zaznamujejo okoliško krajino in opozarjajo na bur-no preteklost naših rudarskih krajev. Rovi in jaški pa niso zanimivi samo s tehniškega vidika, ampak tudi z vidika nesnovne dediščine, kamor uvrščamo tudi podatke o lastnikih in imenih, ki so jih ti rovi in jaški dobili. Slednji segment je še posebno zanimiv, saj nudi pisano paleto poimenovanj, na podlagi katere lahko sledimo zgodovinskim spremembam in vplivom oblasti na rudarsko industrijo. Rovi in jaški so najprej dobivali imena po svetnikih, lastnikih, prvih direktorjih in vladarjih, pozneje, v času Jugoslavije, pa tudi po zaslužnih borcih narodnoosvobodilnega boja in političnih veljakih. Zanimiva so tudi imena, ki so jih rovi dobili po nebesnih znamenjih ali naravnih pojavih. Na primer: na Peci sta dva rova iz 19. stoletja, prvi se imenuje Jutranja zvezda, drugi pa Jutranjice. Prav tako je v reviji predstavljen prerez skozi preostale aktivnosti, ki so jih izvajali člani našega združenja v letu, ki se počasi izteka. Med njimi sta tudi prispevka o Rudarsko-etnološkem društvu Brezno-Huda jama in Turističnem društvu Senovo, ki sta se našemu združenju pridružila v tem letu. Tako lahko ponosno zapišem, da poleg vseh posameznikov sedaj združujemo že devet društev, ki s svojim delovanjem na kakršen koli način skrbijo za ohranjanje in popularizacijo rudarske dediščine v njenem najširšem pomenu. Želim vam prijetno branje, v prihajajočem letu 2014 pa veliko zdravja in osebnega zadovoljstva!

Srečno! Tadej Pungartnik, predsednik Združenja RUDA

Sehr geehrte Leserinnenund Leser,wieder ist ein Jahr vergangen und vor Ihnen liegt die neue Ausgabe der Zeitschrift Ruda, die Sie auf die Wege führen wird, die im Jahr 2013 von den unermüdlichen Forschern und Bergerbefreunden geebnet wurden.Im Mittelpunkt der Zeitschrift stehen diesmal die Stollen und Schächte. Einige von diesen, obwohl schon jahrzentelang nicht mehr aktiv, prägen noch immer sehr stark die umliegende Landschaft durch ihr Erscheinungsbild und sie bringen die stürmische Vergangenheit unserer Bergbauorte immer wieder in die Erinnerung. Die Stollen und Schächte sind nicht nur von technologischer Sicht interessant, sondern auch von Sicht des immateriellen Kulturerbes, wo auch die Auskunft über Eigen-tümer und Namen enthalten ist, nach welchen diese Stollen und Schächte genannt wurden. Besonders interessant ist das letzte Segment, wo eine bunte Palette Benennungen angebo-ten wird, die uns hilft, die geschichtlichen Änderungen und die Auswirkungen der Regierung auf Montanindustrie zu folgen.Die Stollen und Schächte wurden zunächst nach den Heiligen, Eigentümern, den ersten Direktoren und Monarchen genannt, später, in der Zeit von Jugoslawien aber auch nach verdienst-vollen Freiheitskämpfern aus dem 2. Weltkrieg und nach po-litischen Prominenten. Sehr interessant sind auch die Stollen, die nach Himmelszeichen oder Naturerscheinungen ernannt wurden. So nennen sich zwei Stollen unter dem Petzen aus dem 19. Jahrhundert Morgenrot und Morgenstern. In der Zeitschrift ist weiters ein Durchschnitt durch die übrigen Tätigkeiten dargestellt, die von den Mitgliedern unseres Ver-eins in dem sich dem Ende neigenden Jahr geleistet wurden. Darunter sind auch zwei Beiträge über den ethnologischen Bergbauverein Brezno-Huda jama und über den touristischen Verein Senovo, die unserem Verein in diesem Jahr beigetreten sind. Ich bin stolz sagen zu können, dass wir jetzt zusätzlich zu allen Einzelpersonen schon neun Vereine einschließen. Sie sind alle bemüht, für die Erhaltung und Popularisierung vom Bergbauerbe in der breitesten Bedeutung vorzusorgen.Ich wünsche Ihnen viel Spass beim Lesen und einen guten Rutsch ins Jahr 2014.

Glück auf!

Tadej Pungartnik, Vorsitzender der Vereinigung RUDA

Reviji na pot ...Spoštovani, pred vami je že druga številka revije RUDA, katere izdajatelji so si smelo zadali, da enkrat na leto ob rudarskem prazniku, godu sv. Barbare, izdajo revijo in v njej povzamejo dogodke in dogajanja v lokalnih okoljih na področjih, ki zadevajo rudarsko dediščino. V pisanem kolažu prispevkov se tako v publikaciji vrstijo zapisi institucij, društev ter posameznikov, ki se trudijo ohranjati izročila svojih rudarskih prednikov. Verjamem, da bodo ta izročila z objavo v reviji ohranjena in iztrgana pozabi časa ter da je s tem izpolnjeno eno izmed temeljnih poslanstev, zaradi katerega je bilo Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije ustanovljeno.Veseli me, da ima združenje, ki je izdajatelj revije RUDA, sedež ravno v naši občini, saj smo si v naši lokalni skupnosti od vsega začetka prizadevali za njegovo ustanovitev ter vključitev v evropsko zvezo tovrstnih združenj. Letos smo tudi finančno podprli udeležbo našega Pihalnega orkestra Rudnika Mežica na 15. Evropskem srečanju rudarskih in topilničarskih organizacij v Košicah na Slovaškem.Tudi sicer se v našem okolju odgovorno trudimo, da našo bogato dediščino vključujemo v projekte, s katerimi bomo omogočili nadaljnji trajnostni razvoj našega ožjega in širšega okolja. Prišli smo do spoznanja, da so lahko geoparki, v katerih so združene bogata naravna, rudarska in tehniška dediščina, zelo dobra osnova za trajnostni regionalni razvoj, kar je bilo tudi vodilo pri ustanovitvi Geoparka Karavanke, pod okriljem katerega je povezanih trinajst lokalnih skupnosti, poleg tega pa še dve gospodarski družbi ter številne podporne institucije z obeh strani državne meje.Vodilni partner v tem projektu je Podzemlje Pece d. o. o. iz Mežice, ki se sicer ob bogati, več kot 340-letni tradiciji rudarjenja v mežiškem rudniku, že šestnajst let trudi za ohranitev rudarske, naravne in tehniške dediščine ter da postane rudnik v tem okolju prepoznavna turistična destinacija. Raznolikost ponudbe in statistika obiskov sami po sebi govorita, da so pri tem zelo uspešni, to pa je prav gotovo tudi dobra popotnica za uveljavitev in promocijo Geoparka Karavanke kot celote. Na letošnji konferenci geoparkov v kraju Cilento in Valle di Diano v Italiji je Geopark Karavanke prejel certifikat, s katerim je postal del evropske in svetovne mreže geoparkov pod okriljem UNESCA. Na to smo lahko upravičeno ponosni.Ob prebiranju revije vam želim veliko zadovoljstva, v prihajajočem letu 2014 pa veliko zdravja in vse dobro.

Srečno!

Dušan Krebel, župan Občine Mežica

Der Zeitschrift auf den Weg … Liebe Leserinnen, liebe Leser, in Ihren Händen befindet sich schon die zweite Ausgabe der Zeitschrift RUDA, deren Aus-geber sich wagemütig zum Ziel gesetzt haben, die Zeitschrift einmal im Jahr zum Namenstag der Heiligen Barbara auszu-geben und darin die Ereignisse in den lokalen Umgebungen in Verbindung mit dem Bergbauerbe zusammenzufassen. In einem bunten Mosaik der Beiträge reihen sich Zeitschriftar-tikel der Institutionen, Vereine und Einzelner, die sich stets zur Erhaltung der Überlieferung ihrer Bergbauvorfahren bemühen. Ich glaube, dass diese Überlieferungen mit der Veröffentlichung in dieser Zeitschrift der Vergessenheit entrissen werden, womit auch eine der grundsätzlichen Missionen erfüllt ist, die zur Gründung des Vereins für die Erhaltung des Erbes der Bergbaureviere Sloweniens führte. Es freut uns, dass die Vereinigung, welcher die Zeitschrift RUDA ausgibt, seinen Sitz gerade in unserer Gemeinde hat, da wir uns in unserer lokalen Gemeinschaft von Anfang an für seine Gründung und für die Aufnahme in den europäischen Verband ähnlicher Vereine bemüht haben. In dem vergangenen Jahr haben wir die Teilnahme unserer Bergkapelle Rudnik Mežica auf dem 15. Europäischen Knappen- und Hüttentag in Košice, Slowakei finanziell unterstützt. In unserer Umgebung sind wir verantwortungsvoll in den Bemühungen, unser reiches Erbe in die Projekte einzuschließen, mit welchen wir weitere nachhaltige Entwicklung unserer engeren und breiteren Umgebung ermöglichen werden. Wir haben erkannt, dass Geoparks, wo reiches Natur-, Bergbau- und technisches Erbe unter einen Hut gebracht sind, eine sehr gute Grundlage für die nachhaltige regionale Entwicklung darstellt. Das war auch die Leitlinie bei der Gründung des Geoparks Karawanken, welcher dreizehn lokale Gemeinschaften verbindet, dazu aber noch zwei Gesellschaften und zahlreiche Stützkörperschaften an den beiden Seiten der Grenze. Der leitende Partner in diesem Projekt ist Podzemlje Pece, d.o.o. in Mežica, welche sich anhand der reichen und mehr als 340 Jahre langen Bergbautradition in dem Mežica Bergwerk schon sechzehn Jahre lang für die Erhaltung des Bergbau-, Natur- und technischen Erbes bemüht und damit das Bergwerk zu einem erkannten Touristenziel wird. Das vielseitige Angebot und gute Besucherstatistik sind der beste Beweis dafür, dass sie dabei sehr erfolgreich sind. Das ist aber zweifellos auch eine ausgezeichnete Unterlage für die Durchsetzung und Promotion des Geoparks Karawanken.In der diesjährigen Konferenz der Geoparks in dem italie-nischen Ort Cilento in Valle di Diano hat der Geopark Kara-wanken ein Zertifikat erhalten, mit welchem er zum Teil des europäischen und globalen Geoparknetz unter dem Schutz von UNESCO geworden ist. Darauf sind wir sehr stolz.Ich wünsche Ihnen viel Vergnügen beim Lesen und ein Fro-hes Neues Jahr 2014.

Glück auf!

Dušan Krebel, Bürgermeister der Gemeinde Mežica

stran 5

V okolici Laškega je lani minilo dvajset let od žalostnega trenutka – ko je avgusta 1992 pripeljal zadnji vagonček premoga iz tega rudnika – in končanja več kot 200-letnega obdobja pridobivanja kakovostnega premoga. Delovanje rudnika, ki je v tem dolgem obdobju imel različna imena, je pustilo pomemben pečat na značaju tukajšnjih ljudi in tudi še sedaj vidne posledice na površini pokrajine. Starejši ljudje v teh časih gospodarske in moralne krize prav gotovo pogrešajo vrednote, ki so krasile knapovski značaj – to sta tovarištvo in solidarnost. Verjetno je bil to razlog za ustanovitev Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije – Ruda. V društvo, ki si je nadelo ime Rudarsko-etnološko društvo Brezno-Huda jama, se je v enem letu vključilo prek 260 nekdanjih knapov, njihovih žena in otrok. V društvu je tudi 32 rudarjev s svojimi stanovskimi uniformami, ki so jih v zadnjih dvajsetih letih

uporabljali le na pogrebih, ko so se poslavljali od svojih kumaratov. Sedaj pa so si v programu dela zadali naslednja področja delovanja: druženje ob vikendih in obujanje spominov na stare knapovske čase, zbiranje pričevanj in dokumentov o rudarski dediščini, priprave na postavitev

dveh ali več muzejev na prostem, vezanih na rudarstvo, postavitev tematske rudarske poti »od štolma do štolma« in organiziranje pohodov po Perkmandeljčevih poteh.

Začetki kopanja premoga v okolici Laškega segajo v 18. stoletje. Na Spodnjem Štajerskem je iz leta

1766 najbolj znan pater Steiz, ki je našel premog pri Konjicah, pri Laškem in tudi v Šaleški dolini, in za ta odkritja prejel zlato medaljo. Decembra istega leta, torej 1766., je notranjeavstrijska vlada, pod katero je spadala tudi Štajerska, poslala strokovnjaka Ivana Fuksa, upravitelja

Očitno je dvajset let dovolj dolga doba, da se pozabi na težko rudarsko življenje in se nostalgično začne obujati spomine na knapovske čase.

Rudarska dediščina v Laškem in okolici

1

2

Fotografija 1: Praznovanje dneva rudarjev na Zavratih (Foto: B. Vrabec). Fotografija 2: Pred pohodom po rudniških rovih iz Trbovelj do Hrastnika (Foto: G. Jeran).

DECEMBER 2013 / stran 6

rudarskega sodniškega urada pri deželni vladi v Gradcu, da preveri resničnost poročil o najdbi premoga in da pospeši potrošnjo premoga. Iz njegovega poročila med drugim vidimo, da je v okolici Laškega – na obeh straneh Savinje – našel nahajališča in manjše rudarske rove, v katerih so kopali premog. To je najstarejši pisni dokument o kopanju premoga na širšem območju Laškega. Med leti 1790 in 1800 je več domačinov začelo kopati na območju Breznega in Šmihela. V začetku 19. stoletja je na območju Govc z odkopavanji začel Tadej Hefele, ki je imel rudnik tudi v Zabukovici. V 50. letih sta bila na območju Breznega, Govc in Hude jame dva rudnika, ki sta s prihodom železnice skozi Laško iz leta v leto povečevala izkop. Leta 1890 je vse te rudnike odkupila Trboveljska premogokopna družba; izkop je začasno omejila in ga za dobrih deset let popolnoma ustavila. Po prvi svetovni vojni je TPD težišče delovanja tega rudnika prenesla v Hudo jamo, premog je kopala med Breznim in Hudo jamo. Leta po drugi

svetovni vojni pa do 1975. štejemo za najbolj bogata leta tega rudnika, ko so izkopali prek 100.000 ton na leto. V 200-letni zgodovini tega rudnika je bilo tu izkopano prek šest milijonov ton, od tega v letih 1945 in 1975 skoraj 3,5 milijona tone. Zgodba tega rudnika se je končala avgusta 1992.

Od ustanovitve Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda jama se članstvo zbira ob sobotah in nedeljah v brunarici Pri knapu na Zavratih, na sedlu med Rečiško dolino in Breznim. Ob pomoči kulturnega društva iz Čeč pri Hrastniku so septembra lani pripravili šaljivo dramsko predstavo z naslovom Na plačilni dan, v kateri so prikazali knapovsko družino in življenje ter značilne knapovske jedi. Maja letos so z isto skupino v predstavi z naslovom Perice prikazali obrekljivke iz knapovskih naselij. Člani društva z rudarskimi uniformami so tako lani kot tudi letos sodelovali na praznovanju praznika slovenskih rudarjev 3. julija v sosednjem rudniku Zabukovica in njegovem Etnološkem društvu Srečno. Tako lani kot tudi

letos so 3. julija tudi sami organizirali praznovanje na Zavratih. V kulturnem programu jim je vselej pomagala Rudarska godba Hrastnik, pevski del pa so lani izvedli domači pevci, in sicer Moški pevski zbor Sedraž, ki se je prva leta po ustanovitvi imenoval Pevski zbor Rudar, letos pa jim je pomagal MPZ Mežiški knapi. Prireditev so letos popestrili z rudarskim skokom čez kožo. V času letošnje turistične prireditve Pivo in cvetje so v njegovem etnološkem delu z imenom Lepo je res na deželi predstavili svojo dejavnost in ob pomoči knapov iz Zagorja (Turistično društvo Ruardi) izvedli tudi skok čez kožo. Na paradi Piva in cvetja so prikazali rudarsko dejavnost, veliko pozornost številnih turistov pa so poželi takrat, ko so v rudarskih uniformah korakali po ulicah Laškega. Junija letos so obiskali knape iz nekdanjega rudnika Kanižarica v Beli krajini in si ogledali njihov rudarski muzej. Zagorskim rudarjem so vrnili obisk in se v rudarskih uniformah udeležili njihove prireditve z imenom Perkmandelc vabi v svojo

deželo. Oktobra lani se je prek 30 članic in članov društva udeležilo Perkmandeljčevega pohoda po jami iz Trbovelj do jame Ojstro v hrastniškem rudniku. Aprila letos so za svoje člane organizirali pohod po našem rudniku – iz Spodnje Rečice, po Glavnem rovu do jaška Barbara, se tam po jamskih fortnah (lestvah) povzpeli v 100 metrov višji rov Barbara in po njem prišli na svetlo v Hudi jami. Septembra letos so obiskali knape nekdanjega rudnika Senovo in si ob druženju z njimi ogledali rudarske objekte ter zbirko mineralov. Na dan zavetnice rudarjev sv. Barbare so se 4. decembra lani udeležili praznovanja tega praznika, ki ga je do sedaj že petnajstič organiziralo Društvo upokojencev Sedraž, zajema pa udeležbo pri maši in druženje nekdanjih rudarjev v telovadnici podružnične šole Sedraž. Z ustanovitvijo in delovanjem tega društva se bosta v prihodnjih letih obseg in vsebinska zasnova tega praznovanja še okrepila.

Tu so navedene navzven

4

Fotografija 3: Skok čez kožo v Laškem (Foto: G. Jeran). Fotografija 4: Pred brunarico Pri knapu na Zavratih (Foto: V. Povše).

3

stran 7

Turistično društvo Senovo deluje od leta 1983. Njegova primarna naloga je skrb za urejenost kraja ter boljše počutje obiskovalcev in domačinov. V 90. letih pa smo dodali še skrb za ohranitev dediščine premogovništva.

Ob zavedanju, da kraja brez premogovniške dejavnosti ne bi bilo – vsaj ne v takšnem obsegu – ter zaradi dejstva, da se bo premogovnik zaprl, je v sklopu TD Senovo začela delovati skupina, ki si je za glavno nalogo zadala, da ohrani čim več material-

nih dokazov o delovanju premogovnika.

Prvi projekt, pri katerem smo sodelovali člani TD Senovo in je bil namenjen ohranitvi in predstavitvi dediščine premogovnika Senovo, je bilo sodelovanje pri obnovitvi krušnih peči v kraju. Na Senovem imamo tri rudarske kolonije (Stara: 1920–1923, Uradniška: 1921–1923 in Nova: 1948–1949), v katerih so bile tudi zunanje krušne peči kot samostojni objekti. Ker so bile v Novi koloniji še aktivne peči, smo prek Rudnika Senovo v zapiranju uredili peč s štirimi kurišči, v Uradniški koloniji pa pozneje še peč z enim kuriščem iz leta 1931. To uporabljamo za peko kruha za društveno

tržnico. Trenutno obnavljamo še peč z dvema kuriščema v Stari koloniji.

Že leta 1998 smo ustanovili sekcijo ljubiteljev malih železnic, ki je poskušala ohraniti edino ozkotirno železnico (dva dunajska čevlja ali 632

mm), ki je povezovala dva kraja, konkretno Senovo in Brestanico. Z delovanjem mladih članov TD Senovo oziroma turističnega podmladka na OŠ XIV. divizije smo izdelali ter v sklopu naloge Turizmu pomaga lastna glava – Dedkov vlakec spominov

Andrej Mavri, predsednik Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda jama, Huda jama 1, 7230 Laško, e-naslov: andrej.mavri@siol.net

Fotografija 5: Del laških knapov v Zagorju (Foto: B. Šibila).

Fotografija 1: Kocka rudarjenja.

vidne oblike delovanja društva s področja druženja nekdanjih knapov, manj vidne pa so druge oblike, ki se bodo pokazale v prihodnosti. Zbirata se oprema in gradivo za muzeje, pridobivajo se lastninske pravice za objekte, v katerih bodo ti muzeji, snemajo se pričevanja nekdanjih napov in članov njihovih družin.

O rezultatih teh aktivnosti se bo lahko poročalo v prihodnjih letih.

Člani društva se z veseljem udeležujejo prireditev, ki jih prirejajo drugi člani Združenja Ruda, veseli pa so, če se te odzovejo njihovemu vabilu na prireditve na Zavratih ali kje drugje v okolici Laškega.

Andrej Mavri

Turistično društvo SenovoSekcija za ohranjanje rudarske dediščine

1

5

DECEMBER 2013 / stran 8

predstavili našo ozkotirno železnico ter izdelali modelčke lokomotiv in vagonov v razmerju 1 : 32.

Zbrano gradivo smo člani sekcije ljubiteljev malih železnic nadgradili z izdajo brošure Tehnična dediščina premogovnika Senovo. V tem času so že potekale tudi aktivnosti za postavitev mini muzeja ali premogovniškega rova v OŠ XIV. divizije na Seno-vem. Uredili so ga tedaj zaposleni v premogovniku, na zanimiv način pa prika-zuje tri različna odkopna podporja.

Ob zapiranju premogov-nika smo bili nenehno v strahu, kaj nam bo uspelo ohraniti. Zato smo se leta 2006 vključili v projekt čezmejnega sodelovanja Interreg IIIa ter v sodelova-nju z mestom Samobor ter

KS Senovo, OŠ XIV. divi-zije Senovo ter Rudnikom Senovo v zapiranju uredili muzejsko zbirko tehnične dediščine premogovnika. Pred vhodom v nekdanji premogovnik v Ravnah so razstavljene obnovljene lokomotive s pripadajo-čimi vagončki (vozički). Posebnosti so lokomotivi, narejeni v premogovniških delavnicah, ter viseča žele-znica Sharf.

Sodelovanje med Rudni-kom Senovo v likvidaciji, Občino Krško, KS Seno-vo ter našim turističnim društvom je privedlo do ureditve še enega zani-mivega objekta iz obdo-bja aktivnega delovanja premogovnika na območju naše krajevne skupnosti. Uredili smo objekt nekda-nje strojnice (mašinhaus) na Reštanju. Del objekta

je originalno ohranjena strojnica, v drugi del pa smo prestavili celotno reševalno postajo, ki je na prvotnem kraju ne bi mogli ohraniti.

Zadnji projekt, ki ga še razvijamo, je Knapovska pot. Pot nas vodi s Senovega izpred Kocke rudarjenja akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki stoji v parku ob upravni stavbi premogovnika Senovo.

V nadaljevanju med potjo združimo oglede območja nekdanjega povr-šinskega kopa na Reštanju (Belo), objekt strojnice na Reštanju, muzejsko zbirko lokomotiv pred vhodom v premogovnik v Ravnah ter se po trasi nekdanje ozkotirne železnice Ravne (premogovnik) – Senovo (separacija) vrnemo na

izhodiščno točko. Poleg navedenega v

društvu skrbimo tudi za to, da na primeren način obeležujemo nekdanji dan rudarjev ter god sv. Barbare. Takrat izobesimo rudarsko zastavo in pripra-vimo neformalno druženje nekdanjih knapov.

V kraju smo postavili tudi nekaj buličev ter spominsko obeležje, imenovano Spomenik rudarske sreče, ki ga ponazarja povečana varnostna svetilka ziherca.

V sklopu TD Senovo želimo povezati nekdanje premogarje ter poskrbe-ti, da se z zbiranjem slik, zapisov njihovih spominov ter zanimivih dogodivščin ohrani čim več za kraj zelo pomembnega gradiva.

Anton Petrovič

Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo, Titova cesta 98, 8221, Senovo, e-naslov: tdsenovo@gmail.com

Fotografija 2–4: Muzejska zbirka v Ravnah. Fotografija 5: Objekt strojnice na Reštanju.

4 5

2 3

stran 9

Fotografija 2–4: Muzejska zbirka v Ravnah. Fotografija 5: Objekt strojnice na Reštanju.

160 letRudarske godbe Hrastnik

160 let neprekinjenega delovanja in ustvarjanja godbo uvršča med dese-terico najstarejših godb v Sloveniji in celo med drugo najstarejšo rudarsko godbo v Sloveniji, takoj za idrijsko.

V počastitev tako viso-kega jubileja je pod pere-som zgodovinarja Primoža Frajleta nastala monogra-fija z naslovom: Zgodbe knapovske godbe – 160 let Rudarske godbe Hrastnik. V njej je na 208 straneh predstavljena zgodovina, in sicer od časa avstro--ogrskega cesarstva do osamosvojitve Slovenije.

Poglavja so razdeljena po časovnih obdobjih delovanja rudarske pleh muzike. V knjigi so zapisani zgodbe, intervjuji in spomini, ki so jih prispevali tudi bivši in sedanji godbeniki. Podrobno so predstavljeni različni nastopi in tekmovanja. V knjigi so našli posebno mesto tudi umetniški vodje, ki so v rokah držali dirigentsko palico in so s svojo vnemo ter vztrajnostjo Rudarsko

godbo Hrastnik popeljali do zavidanja vrednih uspehov. Na koncu knjige je na voljo tudi celoten seznam vseh godbenikov in godbenic, ki so v teh 160 letih nosili rudarsko uniformo.

Knjiga je luč sveta ugle-dala 20. 6. 2013, predsta-vitev pa je bila v Knjižnici Antona Sovreta Hrastnik.

Nadaljnje praznovanje so godbeniki zaznamovali s slavnostno parado godb po ulicah Hrastnika. Na njej so sodelovali Rudarska godba Hrastnik, Steklarska godba Hrastnik z mažoretkami in Delavska godba Trbovlje, Pihalni orkester Laško z mažoretkami, Mestni pihalni orkester Škofja Loka in Pihalni orkester Rudnika Mežica.

Za piko na i pa je bil na dan državnosti, 25. 6. 2013, tudi slavnostni koncert Rudarske godbe Hrastnik z gostom Vladom Kreslinom. Z obiskom je godbenike in godbenice počastil tudi minister za obrambo Roman Jakič. Poudaril je, da je zgodba hrastniške rudarske godbe zgodba o uspehu, v katero je bilo treba vložiti veliko vaj in odpovedovanja.

In res je bilo v celotno pripravo jubileja vloženega ogromno dela, odpove-dovanj in odrekanj pa tudi ogromno prostega časa.

Urška Perko

2

3

1

Leto 2013 je za hra-stniško dolino leto praznovanj. Poleg glasbene šole, če-belarskega društva in Foto kluba je svoj jubilej praznovala tudi Rudarska godba Hrastnik.

Urška Perko, tajnica Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: urska.perko@gmail.com

Fotografija 1: Slovenska himna (Foto: B. Klančar). Fotografija 2: Koncert RGH in Vlada Kreslina (Foto: B. Klančar). Fotografija 3: naslovna stran monografije (Foto: U. Miklavčič).

DECEMBER 2013 / stran 10

V Zagorju že 7. skok čez kožo

Prireditev so pod pokro-viteljstvom Občine Zagorje v sodelovanju s Turističnim društvom Ruardi pripravile zagorske krajevne sku-pnosti Franc Farčnik, Jože Marn in Rudnik-Toplice.

Prireditev se je začela ob 16. uri z zanimivimi delavnicami in igrami za najmlajše. Ob 17. uri se je začel 4. Perkmandeljčev pohod. Starter pri KC Dela-vski dom Zagorje je bil sam

ata Perkmandelc. Trasa se je torej začela pri Dela-vskem domu, pot pa nas je vodila mimo pokopališča do ceste za Vine in naprej do spomenika rudarjem ter vhoda v jamo Vine, od tam pa na prizorišče prireditve, kjer so pohodniki, 70 jih je bilo, dobili spominske ma-

jice in priponke. Na stojnici so pohodniki in obiskovalci dobili tudi promocijski material RCR.

Pred 18. uro se je začel kulturni program, za ka-terega je scenarij napisala Petra Lipec Vran. Popestrili so ga Rudarski pevski zbor Loški glas, Knapovske žene in Mišo Malenšek, sloven-ski kralj zvoncev. Vmes sta zgodbe in prigode pripove-dovala ata Perkmandelc in

Petra Lipec Vran. Vse zbrane so pozdravili:

Stanislava Radunović, predsednica TD Ruardi, poslanka Katarina Hočevar in direktor občinske uprave Zagorje Rudi Medved, ki je izrazil zahvalo vsem organizatorjem, ki s to prireditvijo ohranjajo

spomin na čase, ko se je v teh dolinah globoko v rovih kopal premog, ki je bil osnova za razvoj Občine Zagorje ob Savi. Ob 18:30 so fanfare naznanile začetek 7. skoka čez kožo. Tradicionalna prireditev, zasnovana na rudarskem obredu, v kateri so sodelovali uniformirani rudarji, bobnarji in kandidati za skok čez kožo, je potekala po strogem

scenariju, ki ga je vodil starešina uniformiranih rudarjev Roman Perklič, in po protokolu, ki se je zaključil s prisego vseh, ki so skočili čez kožo.

Letošnji kandidati so bili: Anton Koban, častni skakalec, Zagorje ob Savi, Andrej Mavri, predsednik Rudarsko-etnološkega društva Brezno-Huda jama, Bojan Bobnar, Škofja Loka, Marjan Bebar,TD Ruardi, uniformirani rudar, Lojzi Čop, najmlajši kuharski mojster, Podkum, Jakob Naveršnik, predsednik MPZ Mežiški knapi, Mežica, Silvo Strmljan, predsednik Rotary kluba Zagorje Kum, Jože Vidmar, direktor družbe TTO, Zagorje, Jurij Bantan, Društvo rudarska godba Hrastnik, Tomislava Paštar, TD Surčin, Beograd, Hinko Palčič, Zagorje ob Savi. Katarina Hočevar, poslanka, Zagorje ob Savi. Častni skakalec je bil Anton Koban. Boter novopečenim knapom pa je bil mag. Marjan Manfredo s pomočnikom.

Stanislava Radunovič

Tudi letos so se v Za-gorju zbrali številni obiskovalci od blizu in od daleč, in sicer na prireditvi, name-njeni druženju, ki ima za cilj ohranjanje rudarske tradicije v Zagorju ob Savi.

Stanislava Radunovič, predsednica Turističnega društva Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.comFotografija 1: Jakob Naveršnik iz Mežice. Fotografija 2: Poslanka Katrina Hocevar. Fotografija 3: Ena gasilska.

11 2

3

stran 11

Fotografija 1: Jakob Naveršnik iz Mežice. Fotografija 2: Poslanka Katrina Hocevar. Fotografija 3: Ena gasilska. Fotografije: Pihalni Orkester Rudnika Mežica na Evropskih rudarskih in topilniških dnevih.

Srečanja članic Evropskega združenja rudarskih in topilničarskih društev

Tudi letos se je tega srečanja udeležilo več godb in društev iz celotne Evrope. Slovenske barve smo pono-sno zastopali člani Pihalne-ga orkestra Rudnika Mežica. Naš orkester je bil med vse-mi številčno najmočnejši, nastope smo izvedli odlično, zato smo med občinstvom poželi največje navduše-nje. Orkester se je v petek popoldan najprej predstavil s promenadnim koncertom v središču mesta, nato pa je naslednji dan sodeloval še na rudarski paradi.

Ta je bila vrhunec doga-janja, na njej je sodelovalo približno 1000 unifor-miranih posameznikov. Kolona v pražnje uniforme oblečenih rudarjev, meta-lurgov in godbenikov se je vila več kot kilometer daleč

skozi središče Košic, kjer so jih pozdravljali navdu-šeni domačini in turisti. Na skupščini združenja je naš predstavnik podelil sim-bolična darila in reklamni material ter navezal stike s sorodnimi društvi. Sreča-nja so se z nami udeležili: predsednik združenja Ruda Tadej Pungartnik, predse-dnica Turističnega društva Mežica Lidija Zapečnik in župan Občine Mežica Dušan Krebel.

Pihalni orkester Rudnika Mežica je s ponosom zasto-pal slovenske in rudarske barve, s tem pa je predstavil Mežico, kjer je tudi sedež slovenskega Združenja za ohranjanje rudarske dedi-ščine Slovenije.

Peter Podričnik

V Košicah na vzhodu Slovaške so bili med 6. in 9. junijem 2013 15. Evropski rudarski in topilniški dnevi. Pod tem imenom vsako drugo leto poteka sklop različnih prireditev s področja ohranjanja in popularizacije rudarske dediščine. Košice se ponašajo z bogato rudarsko in železarsko tradicijo, letos pa so tudi evropska prestolnica kulture.

Peter Podričnik, predsednik Pihalnega orkestra Rudnika Mežica, Polena 6, 2392 Mežica, e-naslov: peter.podricnik@gmail.com

DECEMBER 2013 / stran 12

Po načelu, da je človek brez korenin, brez fundamentov obsojen na večno iskanje in tavanje, se nam zdi ne samo pravilno, ampak tudi nujno, da našim otrokom

in njihovim potomcem zapustimo in omogočimo vsaj parcialni pogled – a ne le v 200-letno industrijsko proizvodnjo rjavega premoga, ampak je pomembno tudi, da jih poskušamo seznaniti s temeljnimi moralnimi in etničnimi načeli, ki izhajajo iz tako imenovanega kameratšafta, ki je označeval našo dolino skozi socialno-industrijsko paradigmo.

Del teh vrednot se tudi v tem ponorelem hitrem svetu na začetku 21. stoletja presenetljivo še vedno ohranja. Vrednote, kot so solidarnost, vzajemnost in

pripravljenost pomagati, še vedno najdejo pot med naše ljudi. Pa vendar mlajše generacije, ki odraščajo z računalniki, ki so jim bili položeni v zibelko, v družbi, v kateri moralna načela ne veljajo več in kjer ni več spoštovanja in empatije, smisel življenja pa sta potrošništvo ter sebičnost, potrebujejo vsaj vpogled, občutek slutnje, kaj je prav in kaj narobe.

Prostori na platoju pri glavnem jašku – vhodu v rudnik – so bili aprila 2013 izpraznjeni ter delno opustošeni. V izogib nadaljnjemu propadanju ter uničevanju industrijske

kulturne dediščine je javni zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje (DDT) v dogovoru z obstoječo upravo rudnika Trbovlje v zapiranju sklenil dogovor o delnem najemu nekaterih prostorov znotraj rudniškega kompleksa, in sicer jedilnice, kuhinje, velikega prostora za razporejanje delovnih ekip (prlegunga) ter obeh kopalnic (vašhaua), črne in bele. V sodelovanju in s strokovno pomočjo kustosov iz Zasavskega muzeja Trbovlje bomo iz obstoječega muzejskega fundusa in na novo pridobljenih kosov iz Rudnika Trbovlje Hrastnik

Po skoraj 200 letihneprekinjenega rudarjenja se trboveljski rudnik nepreklicno zapira. Ta temeljna dejavnost ni zaznamovala samo naše krajinein našega mesta, ampak je pustila neizbrisen pečat v vseh nas, ki izviramo iz teh krajev.

Rudarska dediščinav Trbovljah

stran 13

(RTH) vzpostavili in predstavili stalno razstavo pod delovnim naslovom

»200 let rudarjenja v Trbovljah«. Zbirko bomo popestrili z naborom

fotografskega gradiva o rudarjenju. Pripravili bomo tudi video-slikovni material o rudarjenju v trboveljski jami. Na ajnzeru bomo pridobili tudi prireditveni prostor, primeren za različna predavanja, manjše koncerte in druge kulturne dejavnosti, povezane z rudarsko kulturno dediščino.

Uredili bomo okolico zgradbe ter tako omogočili obisk zainteresiranim posameznikom pa tudi večjim skupinam. V sklopu muzeja rudarstva bo delovala priročna trgovinica s spominki na temo 200 let rudarjenja ter urbanih legend, ki so se spletle v lokalni skupnosti. Naslednji korak je revitalizacija Gojde, kjer bo treba oživiti strojnico (mašinhaus), ki je delno obnovljena, ter rudniškega stolpa (drajeršohta) nad

glavnim jaškom. Če nam vse, kar je

zapisano, uspe izvesti v naslednjem srednjeročnem obdobju, bo naša skupna zgodovina rešena pozabe, hkrati pa bo vzpostavljen svetilnik za pot v bodočnost.

Pogodba z RTH je v pripravi, odnos je vzpostavljen. Seveda pa bi bilo nujno, da se, če je mogoče čim prej, na kakršen koli način izvede prenos državnega lastništva teh zgradb na lokalno skupnost, ki bi upravljavske pravice in dolžnosti potem prenesla na DDT in muzej. Če bo vse teklo v okvirih dogovorjenega, bi lahko ti pozabi odtrgani prostori (vsaj na ajnzerju) z novo vsebino zaživeli do pomladi 2015.

Zoran Poznič, Miran Kalšek

mag. Zoran Poznič, direktor Zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje, Trg svobode 11a, 1420 Trbovlje, e-naslov: ddt@siol.netMiran Kalšek, direktor Zasavskega muzeja Trbovlje, Ulica 1. junija 15, 1420 Trbovlje, e-naslov: miran.zmt@siol.net

Rudnik živega srebra Idrija

Zaradi takšnega poslovnega pomena so vse najnovejše izume in konstrukcijske rešitve, ki so bile tudi delo domačih strokovnjakov, s pridom uporabljali pri gradnji najsodobnejših strojev in naprav za

nenehno izpopolnjevanje tehnološkega postopka pridobivanja živega srebra. Rudnik je s številnimi zunanjimi obrati, ki so bili postavljeni v mestu, v času obratovanja spadal med tehnično najbolj opremljene rudnike v Evropi.

12.757.731,22 tone pridobljene rude ustreza 4.906.819,60 m³ materiala oziroma kocki s stranico 170 m. Isto količino izkopanine bi pridobili pri izdelavi okoli 1115 km dolgega rova

z normalnim profilom 2,2 × 2 m. S količino živega srebra 144.828,72 tone (13 % svetovne proizvodnje te kovine), pridobljene do leta 1995, bi lahko napolnili 2,77 olimpijska plavalna bazena(50 × 25 × 3,1 m). Enako količino živega srebra bi spravili v kocko s stranico 22,1 m. Pridobljene je bilo 107.691,93 tone komercialnega živega srebra.

Po 500 letih intenzivnega rudarjenja je rudnik danes v

likvidaciji. Mesto živi od novo razvite elektro-kovinske industrije. Na temelju dediščine, ki smo jo ohranili, pa se razvija kulturni turizem. Za številne kulturne spomenike skrbita Mestni muzej Idrija in Rudnik živega srebra Idrija, d. o. o. – v likvidaciji.

UVOD Idrija velja za najsta-

rejše slovensko rudarsko mesto. Šteje okrog 6000 prebivalcev in leži v se-verozahodni Sloveniji na

IZVLEčEKDrugi najstarejši in največji rudnik živega srebra na svetu je spadal med vodilna evropska podjetja. Izjemno živosrebrno bogastvo je v vseh obdobjih prinašalo znatni vir državnega dohodka.

DECEMBER 2013 / stran 14

Fotografija 1: Pogled na Idrijo z Zagodovega vrha. Fotografija 2: Vhodna stavba v Antonijev rov v začetku 20. stoletja. Fotografija 3: Vhodna stavba v Antonijev rov danes.

1

prehodu alpskega v kraški svet. Svetovno znana je zaradi svojega rudnika živega srebra. Idrijsko rudišče je drugo največje nahajališče živosrebrove rude na svetu. Še v 15. stoletju je bila kotlina na sotočju reke Idrijce in Nikove skoraj nenaseljena. Legenda pripoveduje, da je davnega leta 1490 škafar, tj. izdelovalec lesenega posodja, v potoku odkril samorodno živo srebro. Kmalu zatem so v Idrijo začeli prihajati rudarji iz srednje Evrope in začeli iz-koriščati rudno bogastvo.

VHODI V RUDNIK Jaški v starem me-

stnem jedru in njegovi bli-žini se niso ohranili. Ostali so vhod v turistični rudnik in trije jaški na severo-zahodni in jugovzhodni strani mesta.

ANTONIJEV ROV Spada med najstarej-

še ohranjene in še vedno odprte vhode v rudnik na svetu. Izkopali so ga na južni strani idrijske kotline davnega leta 1500, samo desetletje po odkritju živega srebra. Vhodni rov so poimenovali po sv. Antonu Padovanskem, zaščitniku pred nesreča-mi v jami. Prvotno je bil

podprt z lesom, leta 1766 so ga obzidali z apnenče-vimi bloki in poculansko malto v rov ovalne oblike. Po 300 m dolgem rovu so rudarji skoraj pol tisočletja odhajali v jamo in se vra-čali iz nje po opravljenem napornem delu.

Ob koncu Antonijevega rova so sredi 18. stoletja postavili kapelo Sv. trojice, ki jo je 17. 8. 1752 blago-slovil goriški nadškof Carl Michael von Attems. Nekaj

let pozneje so postavili še oltar, ki ga krasi reliefna upodobitev Sv. trojice, ob kateri sta kipa sv. Barbare in sv. Ahaca, ki sta zave-tnika idrijskih rudarjev.

Iz kapele so se rudarji na delo v jamo spuščali po stopnicah Attemsovega vpadnika (rolnah). Vodil je do globine 200 m, pri tem pa so morali prehoditi več kot 1000 stopnic. Vpadnik se je spuščal pod kotom približno 40º, imel je več

odsekov, prekinjenih s podesti, opremljen je bil s stopnicami, služil pa je za povezavo med obzorji.

Obnovljeni in ohranjeni so tri vertikalne povezave (Attemsov vpadnik, slepi jašek Kropáč in slepi jašek št. 20), približno 300 m rovov na etaži I/17 ter najgloblji del – Ahacijevo obzorje (96 m pod površ-jem oziroma 22 m pod nivojem Antonijevega rova). Za muzejski ogled je ohranjenih in obnovljenih okrog 1300 m poti.

V ozkih rovih so prika-zani načini rudarjenja, dela na odkopih, odvažanje in presipavanje rude, tesar-jenje in zasipavanje rovov.

Vhod v Antonijev rov je skozi mogočno zgradbo Šelštev (Gesellstube) iz sredine 18. stoletja, ki je služila kot prizivnica, kjer je poslovodja preverjal prisotnost delavcev in jih razporejal na delo.

V nadstropju je leta 1787 začela delovati zasil-na bolnišnica, v kateri so skrbeli za rudarje, zastru-pljene z živim srebrom. Konec 19. stoletja so v njej uredili stanovanja za priseljene rudniške usluž-bence. Objekt je od 22. 6. 1994 odprt kot turistični rudnik, v nadstropju pa domuje gostišče Barbara.

JAšEK INZAGHI

V obdobju med letoma 1764 in 1791 je rudnik upravljal grof Franz Johann von Inzaghi, ki je imel najvišje strokovne in častne naslove takratne dobe. Prav leta 1764 so začeli izkopavati jašek, ki po njem nosi ime. Leta 1890 je bila zgrajena stavba jaška s kotlovnico in strojnico. Izvozna na-

2

3

stran 15

prava, ki je služila za izvoz izkopane rude iz jame na površino, za prevoz ljudi in materiala v jamo ali iz nje, je bila postavljena med letoma 1890 in 1892. Prvotna strojnica je stala ob cesti pod današnjim zidom, vhod vanjo je bil z zgornje ceste (za dana-šnjo avtobusno postajo). Nad cesto je bil postavljen jeklen kovičen oporni stolp z vrvenicama. V stroj-nici sta bila nameščena izvozni stroj z varnostnimi napravami in pogonski stroj. Valjasta navijalna bobna izvoznega stroja je poganjal parni batni stroj compound z vodoravnima valjema in močjo 55,93 kW (75 KM), ki ga je leta 1890 izdelala tovarna Breitfeld, Daněk&Co. Prag. V sklopu velike moder-nizacije Rudnika živega srebra Idrija po letu 1950

so strojnico in oporni stolp z vrvenicama preme-stili na sedanjo lokacijo, parni pogon pa preuredili v električnega. Prenovljena izvozna naprava je od leta 1953 obratovala še dobrih 25 let.

JOžEFOV JAšEK Leta 1785 je bila

podpisana pogodba med dunajskim dvorom in Španijo za dobavo večjih količin živega srebra. To obdobje do konca 18. stoletja predstavlja enega izmed proizvodnih vrhov v rudniški zgodovini. Iz časa intenzivne proizvodnje sta danes ohranjena Jožefov in Frančiškov jašek.

Odpiranje Jožefove-ga jaška na jugovzhodni strani Idrije se je začelo leta 1786. Poimenovali so ga po cesarju Jožefu II. V času proizvodnje je bil to

glavni izvozni jašek, ki je povezoval 15 obzorij do globine 381,5 m (–33 m nadmorske višine), danes je zaradi poteka zapiralnih del zasut in neprehoden. Jožefov jašek je neposre-dno povezan z razvojem črpalk na vodni, parni in električni pogon ter transportom rude. Prav v zvezi s problemom čr-panja jamske vode zaradi nenadnega vdora je rudnik med letoma 1837 in 1838

prvič uporabil parni stroj. Ker je rudniška uprava vlagala znatna sredstva v posodabljanje tehnolo-gije pridobivanja živega srebra, so se stavba jaška ter spremljajoči objekti s pripadajočimi stroji in na-pravami ustrezno prena-vljali in dopolnjevali. Iz leta 1790 je ohranjena črpalka na vodni pogon Kamšt, ki je služila za črpanje jam-ske vode vse do leta 1948. V bivši nakladalni postaji

Fotografija 4: Strojnica jaška Inzaghi v začetku 20. stoletja. Fotografija 5: Strojnica jaška Inzaghi danes služi kot turistično informacijski center. Fotografija 6: Restavriran izvozni stroj z električnim pogonom. Fotografija 7: Območje Jožefovega jaška v začetku 20. stoletja. Fotografija 8: Območje Jožefovega jaška danes.

3

4 5

5

7 8

6

DECEMBER 2013 / stran 16

žičnice so na ogled rudni-ške lokomotive in vozički za prevoz rude.

FRANčIšKOV JAšEK Leta 1792 so začeli z

odpiranjem Frančiškovega jaška (med domačini se je ohranilo ime »Jašek Fran-čiške« ali samo »Fran-čiške«), ki nosi ime po Francu II., ki je bil od leta 1792 do leta 1806 rim-sko-nemški cesar, potem pa je kot Franc I. zasedel avstrijski prestol.

Celotna stavba jaška je grajena iz kamna in opeke z nosilnimi zidovi različnih debelin. Od sredine 19.

stoletja dalje je doživela več rekonstrukcij in pre-zidav zaradi postopnega razvoja tehnike. Medeta-žne konstrukcije so bile prvotno lesene. Med pritli-čjem in prvim nadstropjem je bila lesena medetažna konstrukcija zamenjana z armiranobetonskimi ploščami z opečnimi vložki. Lesena medetažna konstrukcija se je ohranila proti podstrešju. Strešna konstrukcija je lesena večkapnica s sistemom trapeznih vešal. Fasade so ometane in barvane. Vsa okna so lesena, dvokrilna ter horizontalno in verti-

kalno členjena. Jašek in stavba sta še

vedno v uporabi. Stavba je bila leta 2003 obno-vljena. Izvozna naprava je bila rekonstruirana. Namesto klasičnega izvoznega stroja s po-gonskim strojem obratuje dvigalo. Do nedavnega je obratoval izvozni stroj z električnim pogonom, ki je še edini ohranjeni tovrstni stroj dunajske tovarne Siemens-Schuckert na enosmerni tok s pre-tvorniškim postrojem. Obratovati je začel leta 1911, služil pa je za prevoz rudarjev in materiala do

XI. obzorja (271,85 m pod površjem, 64,93 m nad morsko gladino). Trenutno je jama potopljena do IX. obzorja. V stavbi jaška so delavnice za potrebe jam-ske operative in vzdrževa-nja, arhiv Rudnika živega srebra Idrija, Reševalna postaja Rudnika živega srebra Idrija ter razstavni prostori tehniškega oddel-ka Mestnega muzeja Idrija.

ZAKLJUčEK Proizvodnja živega

srebra dokončno izginja iz idrijske kotline, evropske-ga in svetovnega prostora. Petstoletno rudarjenje je v Idriji pustilo izjemno kulturno in tehniško dedi-ščino, ki jo je treba stro-kovno hraniti, varovati, raziskovati, predstavljati ter popularizirati.

Dediščina živega srebra dveh največjih svetovnih rudnikov, Almadéna in Idrije, je bila poleti 2012 vpisana na Unescov Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.

Anton Zelenc

Anton Zelenc, Mestni muzej Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, e-naslov: anton.zelenc@muzej-idrija-cerkno.si

Viri in literatura:Zelenc, Anton: Rudnik živega srebra Idrija. V: Damjana Prešeren (ur.) Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana: ZVKD 2002.Zelenc, Anton: In vendar se giblje, katalog obnovljenih rudniških strojev in naprav. Idrija: Mestni muzej Idrija, 2001.Antonijev rov. Idrija: Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o., 2009. Zelenc, Anton: Črpalka Kley. Idrija: Mestni muzej Idrija, 2009.Fotografija 9: Stavba Frančiškovega jaška danes. (Foto1–9: A. Zelenc in arhiv fototeke Mestnega muzeja Idrija)

Restavrirani stroji in naprave Rudnika živega srebra IdrijaDo prve svetovne vojne je imela Idrija vodilno vlogo pri izpopolnjevanju tehnološkega procesa pridobivanja živega srebra. V obdobju italijanske uprave so glede na razvoj tehnike za njegovo posodabljanje

vlagali manj finančnih sredstev. Poškodbe na rudniški infrastrukturi zaradi zavezniškega bombardiranja ob koncu druge svetovne vojne so bile drugi razlog za obširno modernizacijo rudnika.

V obdobju do konca 50. let prejšnjega stoletja je rudnik iz obratovanja izločil številne stroje in naprave. Dragoceni primerki rudniške tehniške dediščine so bili tri desetletja na ogled

obiskovalcem na dvorišču gradu Gewerkenegg. Postavljeni na prostem so bili žal izpostavljeni najrazličnejšim vremenskim razmeram, ob začetku prenove gradu leta 1988 in grajskega dvorišča dve

9

stran 17

leti pozneje so bili že v zelo slabem stanju. Med muzejskimi in drugimi strokovnjaki je dozorela odločitev, da je treba stroje temeljito in trajno zaščititi, in sicer v avtentičnem rudniškem okolju.

FRANčIšKOV JAšEKV štirih notranjih

razstavnih prostorih in ob stavbi Frančiškovega jaška je danes razstavljenih 29 eksponatov, večinoma s konca 19. in začetka 20. stoletja.

To so štiri centrifugalne črpalke, dizelski motor ter trije kompresorji z začetka 20. stoletja, dva vitla, dva parna batna stroja s konca 19. stoletja, tri napajalne črpalke za parne kotle, izvozni stroj s parnim po-gonom, parni kotel ter dve vodni turbini, pehalni, sko-beljni, radialni vrtalni stroj, stružnica, stroj za rezanje navojev, kovaško kladivo in tračna žaga s konca 19. stoletja, vrtalna garnitura za globinsko vrtanje ter jamski telefon. Dva stroja sta usposobljena za delo-vanje s stisnjenim zrakom.

Leta 2009 se je konča-la montaža pogonskega stroja in črpalke Kley, ki je največji ohranjeni parni stroj v Sloveniji in verjetno tudi v Evropi. Parno črpalko je leta 1893 izdelala tovarna E. Skoda Pilsen (Plzeň je industrijsko mesto na zahodu Češke). Črpalka je v času delovanja in po prenehanju zaradi svojih ogromnih dimenzij in mas sestavnih delov zbujala občudovanje.

Pogonski parni batni stroj tipa Woolf ima dva vertikalna valja. Premer visokotlačnega valja je 810 mm, gib bata 1250 mm, premer nizkotlač-

nega valja 1000 mm, gib bata pa 2000 mm. Valja sta pokončna in izvedena z dvodelno ekspanzijo in ventilnim krmiljem. Bata sta prek ojnic poganjala balansir, ki je bil povezan s črpalnim drogovjem na eni strani vrtišča, na drugi pa prek ojnice in ročične gredi z vztrajnikom. Balansir z maso 19 ton je bil dolg

10250 mm, premer gredi balansirja je 500 mm, pre-mer gredi vztrajnika 420 mm, premer vztrajnika je 7500 mm in njegova masa 20,6 tone. Parni batni stroj je imel tako imenovani kataraktni krmilni meha-nizem sistema Kley. Moč stroja je bila pri normalni obremenitvi 73,55 kW (100 KM), pri največji pa

147,1 kW (200 KM). Število vrtljajev oziroma nihajev je bilo od 1 do 12 min-1, običajno 6 min-1. Poraba suhe nasičene pare je bila pri 73,55 kW 1000 kg/h. Črpalka je imela zmo-gljivost 1250 l/min pri 6 min-1 ter 2500 l/min pri 12 min-1. Črpanje vode je bilo izvedeno v treh stopnjah. Na XI. obzorju (271,6 m pod površjem) je bila nameščena črpalka Plunger z batom premera 450 mm, na IX. obzorju (221,4 m pod površjem) črpalka Rittinger z batom premera 447 mm ter na III. obzorju (122,1 m pod površjem) še ena črpalka Rittinger z batom premera 444 mm. Gibi vseh batov so bili 1500 mm.

Do leta 2007 je obrato-val izvozni stroj z električ-nim pogonom, ki je edini še ohranjeni tovrstni stroj dunajske tovarne Siemens – Schuckert na enosmerni tok z Ilgner-Leonardovim pretvorniškim postrojem. Izvozni stroj je deloval skoraj sto let.

JOžEFOV JAšEKRUDNIšKE LOKOMOTIVE

Idrijski rudnik je sredi 19. stoletja (okrog leta 1850) zgradil železnico na konjsko vleko za prevoz rude od jaškov do žgalnice (topilnice). Za prevoz fine rude so se uporabljali veliki leseni tovorni vagoni, ime-novani tudi konjski vagoni. Prav takšen se je ohranil in je najstarejši ohranjeni železniški vagon konjske železnice v Sloveniji. Z izumom naprav za spre-membo napetosti pa je bil omogočen razvoj električ-nih cestnih železnic.

Idrijskim ulicam in takrat redkemu cestnemu pro-metu je dobrega pol stole-

Fotografija 1: Dizelski motor iz rudniške elektrarne HE Mesto. Fotografija 2: Vertikalni dvovaljni dvostopenjski kompresor iz leta 1917.

1

2

DECEMBER 2013 / stran 18

2

tja dajala podobo rudniška železnica. Da bi nadome-stili konjsko vprego, so leta 1902 nabavili dve električ-ni lokomotivi dunajske to-varne Siemens & Halske za prevoz rude od Jožefovega jaška do Bašerije (klasir-nica in drobilnica rude). Za prevoz rude od Bašerije do žgalnice so prav tako leta 1902 nabavili še dve veliki električni lokomotivi istega proizvajalca za tir širine 1000 mm. Dolžina proge električne lokomotive od bunkerjev Jožefovega jaška do Bašerije je bila 700 m, od tu do žgalnice pa 850 m, skupaj torej 1550 m. Obe lokomotivi sta najsta-rejši ohranjeni električni lokomotivi v Sloveniji.

Za prevoz rude v žgalnici (topilnici) je rudnik leta 1912 nabavil dve bencinski lokomotivi tovarne Deutz Werke za tir širine 500 mm. Leta 1916 so kupili še eno lokomotivo istega pro-izvajalca, ki se je ohranila do danes.

Leta 1960 so za prevoz prežgane rude nabavili dizelske lokomotive Jenbacher Werke, Tirol, Austria. 31. 1. 1957 je bil opravljen zadnji prevoz rude z veliko električno lokomotivo. Že naslednji dan je začela obratovati žičnica od nove nakladalne postaje do separacije in drobilnice nad topilnico, in sicer v dolžini 1100 m.

KAMšT Z RAKAMI IN KOBILO

Črpanje jamske vode zavzema v rudarstvu in tehniki nasploh nadvse pomembno mesto. Ker je rudnik vselej sledil vrhun-skim dosežkom tehnike, so v sklopu velikopotezne modernizacije rudnika po podržavljenju konec

16. stoletja zajezili reko Idrijco nad Divjim jezerom in izdelali 3639 m dolg kanal, imenovan Rake, za pogon kamšti v centru Idrije. Ohranjena kamšt – črpalka na vodni pogon za črpanje jamske vode (nem. Wasserkunst) – je iz časov izjemnega razvoja rudni-ka ob koncu 18. stoletja, ko so začeli izkopavati

Jožefov jašek. Kamšt so postavili leta 1790 in je delovala do leta 1948. V zidani stavbi je nameščeno pogonsko vodno kolo na zgornjo vodo in na korce s premerom 13,6 m, ki slovi kot največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi. Vrtenje gredi pogonskega kolesa se je prek ročice, ojnice

in pogonskega vodorav-nega drogovja dolžine 75 m prenašalo prek dveh troramenih vzvodov na črpalno drogovje. Črpanje je bilo izvedeno v treh sto-pnjah, batne črpalke so bile nameščene na XI., IX. in III. obzorju, od katerih je ena razstavljena. Pogonsko vodno kolo se je zavrtelo od štiri- do petkrat v minu-ti, zmogljivost črpalk je bila okrog 300 litrov jamske vode v minuti iz globine 283 m pod površjem. To je edina tovrstna črpalka v Sloveniji, ki stoji na prvo-tnem mestu.

Rake spadajo med najpomembnejše tehniške znamenitosti. Izgradnja Rak je bila sestavni del modernizacije rudnika ob koncu 16. stoletja. Idrijski rudnik je bil tedaj eden najglobljih v Evropi, saj je Barbarin jašek že dosegel globino 200 m. Za pogon črpalk hudourniški potok Nikova ni bil primeren, reka Idrijca pa je tekla prenizko. Zato so zajezili Idrijco nad Divjim jezerom pri Kobili in napeljali kanal – Rake do današnjega Trga sv. Aha-cija. Rake so bile zgrajene leta 1604. Potrebovali so izjemno veliko truda ter spretnosti, da so naredili traso in leseni kanal, ki je dobro tesnil. Rake so osta-le lesene vse do leta 1770, ko so jih izdelali v zidani izvedbi. Pogonska voda Rak je poganjala stroje za prebiranje in drobljenje rude, mline in žage, vodna kolesa kamšti pri Ahacije-vem, Barbarinem, Terezi-jinem in Jožefovem jašku, kovaška kladiva in mehove v rudniški kovačiji ter stro-je v mehanični delavnici.

Jez na reki Idrijci pri Kobili in dobrih 400 let star kanal Rake še danes služita za

3

4

Fotografija 3: Parna batna stroja s konca 19. stoletja. Fotografija 4 : Napajalna črpalka za parne kotle.

stran 19

5

7

Fotografija 3: Parna batna stroja s konca 19. stoletja. Fotografija 4 : Napajalna črpalka za parne kotle. Opisi fotografij na strani 21.

6

8

10 9

DECEMBER 2013 / stran 20

5

13

6

11

12

15 16

14

Opisi fotografij na strani 21.

stran 21

dotok pogonske vode v bivši rudniški elektrarni HE Mesto. Ob Rakah je prijetna sprehajalna pot dolžine 2,5 km, ki je v vseh letnih časih izjemno dobro obiskana.

ZAKLJUčEK Restavrirani stroji

in naprave prikazujejo srednjeevropsko strojegradnjo ob koncu 18., 19. in začetku 20. stoletja. Predstavljajo

tehniško dediščino, ki močno prerašča okvire omenjenega rudnika, in imajo zato večji pomen. Prikazan je razvoj črpanja jamske vode skozi celotno zgodovino

rudnika, od vodnih pogonov (kamšt), parnih strojev do električnih črpalk, ki so v uporabi še danes.

Anton Zelenc

Fotografija 5: Izvozni stroj s parnim pogonom Breitfeld, Danĕk & Co. Prag iz leta 1890. Fotografija 6 : Stružnica Carl Pfaff Wien iz leta 1870. Fotografija 7: Pnevmatsko kovaško kladivo iz leta 1878. Fotografija 8: Pogonski stroj črpalke Kley (Foto: D. Wedam, Slovenska turistična organizacija)Fotografija 9 : Ilgner-Leonardov pretvorniški postroj. Fotografija 10: Konjski vagon za tir širine 1000 mm. Fotografija 11: Mala električna lokomotiva Siemens & Halske Wien. Fotografija 12: Bencinska lokomotiva Deutz Werke. Fotografija 13: Pogonsko vodno kolo kamšti. Fotografija 14 : Dizelska lokomotiva. Fotografija 15 : Ročični mehanizem. Fotografija 16 : Ohranjena batna črpalka.Vir preostalih fotografij: Anton Zelenc, fototeka Mestnega muzeja Idrija.Anton Zelenc, Mestni muzej Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, e-naslov: anton.zelenc@muzej-idrija-cerkno.si

Viri in literatura:Zelenc, Anton: In vendar se giblje, katalog obnovljenih rudniških strojev in naprav. Idrija: Mestni muzej Idrija, 2001.Zelenc, Anton: Črpalka Kley. Idrija: Mestni muzej Idrija, 2009.Zelenc, Anton: Rudniške elektrarne, Idrijski razgledi 2–2000. Idrija: Mestni muzej Idrija, 2001.Bavdaž, Marija: Ob Rakah, po poti idrijskih naravoslovcev, Idrija: Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju, d. o. o., 1999. Carmina historica, Idrija: Mestni muzej Idrija, 1999.

Fotografija 1: Verjetno še edini dostopen vhod (rov Katarina) v rudišču Knapovže. Vsi preostali dostopi do rovov so se zasuli pred več desetletji (Foto: M. Križnar).

Knapovže – »izgubljeni« rudnik

Številna slovenska rudišča oziroma rud-niki so preživljali dobra in produktivna obdobja ter tudi mno-go slabih časov. Med-nje spada tudi nekako že pozabljeno in tudi skrivnostno rudišče Knapovže. K temu verjetno prispeva tudi zelo zapletena zgo-dovina rudnika, ki je imel mogoče nekoliko nesrečno ime.

Če danes pogledamo na katerega od zemljevidov, skoraj ne najdemo več ru-dišča ali imena Knapovže, le še naselje Trnovec. Leži

ob majhni rečici Ločnica, ki izvira v grapi pod naseljem Topol in v bližini cerkve sv. Katarine. Pri zbiranju zgodovinskih podatkov o rudišču Knapovže smo se trenutno osredotočili le na dostopnejše vire, brez arhivskih (če le-ti že niso zajeti drugod). V širšem smislu lahko iščemo sledi rudarjenja tudi pri naselju Sveta Barbara, nad dolino Hrastnice, v nekaterih do-mačih imenih, kot sta deni-mo pri Rudarju v naselju Godešič ter Knapovec pod Topolom pri Medvodah.

Zgodovina rudišča po nekaterih podatkih sega še v čas Rimljanov in nato bolj aktivno v čas med 14.

1

DECEMBER 2013 / stran 22

2

in 16. stoletjem, kar pa je težko preverljivo, saj o rudarskem delovanju ne obstajajo zapisi. Najsta-rejši podatki o izkoriščanju rude v okolici Trnovca v dolini Ločnice segajo v čas okoli leta 1716. O odprtju (ali odkupu) rudnika pri Knapovžah piše Dolničar-jeva ljubljanska kronika, ki rudišče omenja kot Knapia. Med kupci rudišča je bil Marko Anton Kappus von Pichelstein (iz znane

plemiške rodbine, bili so tudi lastniki topilnic in rudnikov na Gorenjskem). Več o izkoriščanju rude v prvi polovici 18. stoletja ni znanega.

Šele leta 1797 je v okolici rudišča raziskoval Idrijčan Josef Scherowitz (Jožef Žerovic ali Žerovc). Takrat je rudišče že dobilo ime Knapousche. Pri iskanju rude sta bila narejena dva rova: Sveti Jožef (St. Joseph-Stollen) in Sveta

Ana (St. Ana-Stollen). Leta 1803 je Josef Scherowitz registriral rudišče kot Gebirge Knapau, ki pa mu ni bilo naklonjeno, saj je zašel v dolgove.

Skozi daljše obdobje je proizvodnja rude v Knapovžah zastala ali pa je bila izjemno skromna. Leta 1843 (verjetno pa že 1841.) se je družba, ki je upravljala rudišče v Knapovžah, imenovala Blei-Braunstein und Steinkohlen Bergbau-Verein zu Knapousche.

Ta se je šele po več kot desetletju preimenovala v Bergbau Gesellschaft Knappousche (v prevodu Rudokopna družna Kna-povže). Leta 1855 pišejo o zgodovini rudišča tudi Kmetijske in rokodelske novice pod naslovom Rudnik v Knapovši pod sv. Katarino. Tukaj je verjetno prvič omenjeno poslove-njeno ime Knapovše. V teh letih je izkoriščanje rude (svinca, živega srebra …) naraščalo in nato proti 1870 zelo upadlo. V dnev-nem časopisju okoli leta

1860 je mogoče zaslediti novo ime za rudnik pri Knapovžah, in sicer Blei-gewerkschaft in Knapou-sche oziroma Bleigewer-kschaft Knapousche.

Delo v rudišču je konec 19. stoletja popolnoma zastalo in šele po prvi svetovni vojni so poskusili ponovno izkopavati rudo. Leta 1921 je bila ustanovljena rudarska združba Knapovže s sedežem v Medvodah, ki je pridobivala svinčevo rudo za sivo barvo. Usodo rudišča je dokončno zapečatila povodenj konec septembra 1923. Časopis Slovenec piše: »Knapovže, kjer so ravno letos začeli v večjem obsegu kopati rudo, je čisto uničeno.« Rudarska združba Knapovže se je obdržala še nekaj let. O polpretekli zgodovini rudišča pri Knapovžah lahko kaj preberemo v nekaterih drugih virih, predvsem v geoloških poročilih, ki so nastala pri ponovnih geoloških raziskavah po drugi svetovni vojni.

Zgodovina rudišča pri Trnovcu v dolini Ločnice je bila torej zelo pestra in po svoje tudi nesrečna. K temu je treba dodati tudi razpršenost rudnih teles in kamninsko sestavo, kar je zagotovo dražilo in onemogočalo izkopavanje. Skozi stoletja je rudišča oziroma rudnik pri Kna-povžah nosil več različnih imen, podobno kot nje-govi rovi. Redke omembe rovov pri Knapovžah, kot sta Sv. Ana in Sv. Jožef, so zelo koristne za prouče-vanje zgodovine, a imena rovov (in jaškov) so se verjetno menjala hkrati z

Fotografija 2: Zapis v učbeniku mineralogije iz leta 1883, ki omenja Knapovže kot najdišče galenita. Podobne zapise najdemo tudi v poznejših učbenikih. Fotografija 3: Izsek vojaškega zemljevida iz leta 1893, na katerem sta označen rudnik »Knapuže« in »Bleibergwerk«. Fotografija 4: Stara rudniška gozdna cesta in mejnik, ki je verjetno označeval meje rudišča. Na ozemlju rudišča je mogoče zaslediti še več tipičnih rudniških cest, ki so bile speljane do rovov in jaškov. Foto: Matija Križnar.

4

3

stran 23

menjavanjem lastnikov in upravnikov. V zadnjih virih (geološke karte) o rudišču je mogoče zaslediti vrsto imen rovov: Katarinin rov (Katharina Stollen), Danie-lov rov (Daniel Stollen), rov Sreča (Glückauf Stollen),

rov Barbara I. in Barbara II. (Barbara I./II. Stollen), Jožefov rov, Kožarjev (?) rov, Pomožnirov in drugi. Od jaškov so najbolj znani Barbara I. in II. ter Izvozni jašek. Danes večjega dela jaškov in dostopnih rovov

ni več mogoče zaslediti na površini. Izjema je le v živo skalo izkopan rov Katarina, ki še danes omogoča bolj-šo orientacijo na rudišču. Številni današnji prebivalci Trnovca ne poznajo več rudišča ali o njem vedo le

kaj malega. Zato si rudišče oziroma rudnik Knapovže in njegova preostala teh-niška in naravna dediščina zaslužita še bolj temeljito in natančno raziskavo.

Matija Križnar

Mag. Matija Križnar, kustos, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mkriznar@pms-lj.si

Viri in literatura:Herlec, Uroš in Miha Jeršek: Minerali rudišča Knapovže. Scopolia, Suppl. 3, 2006, 66–67. Kermauner, Robert: Po pogorju Polhograjskem in okoli Krima. Zveza za tujski promet v Sloveniji, 1924, 39–41. Müllner, Alfons: Der Bergwesen in Krain – Blei. Argo 11, 9–10, 1901–1903, 43–45. Premru, Uroš: Stratigrafski razvoj in tektonska zgradba ozemlja med Polhovim Gradcem in Knapovžami. Diplomsko delo, FNT, 1964. Rudnik v Knapovši pod sv. Katarino. Novice – gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, 61, 1. avgust 1855, 242–243. Šorn, Jože: Proizvodnja svinca v osrednji Sloveniji med leti 1840 in 1918. Zgodovinski časopis, 3–4, 1972, 349–366.

Ker konec 18. stoletja zaradi oživljanja industrializacije gozdovi niso več mogli zadostiti vse večjim potrebam po gorivu, je oblast leta 1795 s posebnim razglasom priporočila uvedbo uporabe premoga.

Premogovniki v Zgornji Mežiški dolini

Tudi na območju Meži-ške doline so ljudje začeli iskati premog. Našli so ga na Lešah, poleg tega pa še v okolici Holmca in Mežice. Na omenje-nih območjih se premog nahaja v miocenskih klastičnih sedimentih.

Terciarni bazeni imajo na območju Holmca, Leš in Mežice podobne geološke lastnosti. Terciar sesta-vljajo različni miocenski sedimenti, ki vključujejo plasti kakovostnega pre-moga. Na območju Holmca in Leš se med miocenskimi

sedimenti pojavlja tudi bela glina, ki so jo, po pri-povedovanju prebivalcev, v preteklosti izkoriščali kot keramično surovino.

Miocenski sedimenti so s fosilnimi ostanki izjemno revni. Glede na primerjavo s podobnimi sedimenti iz avstrijske Štajerske uvr-ščajo sedimente v obdobje helvetija oz. srednjega miocena, med burdigalijem in tortonijem. Debelina skladov je med 400 in 600 metrov.

Hamrla (1985/86) je proučeval optično odsevnost nekaterih slovenskih premogov. Nahajališča premogov v Sloveniji je razdelil v 13 različnih pasov. Holmec, Mežico in Leše je uvrstil v tako imenovani Koroški pas, ki obsega mladoterciarna nahajališča premogov ob severnem vznožju Severnih Karavank.

PREMOGOVNIK V MEžICIZgodovina mežiška pre-

mogovnika (slika 1) sega v leto 1802; je najstarejši v Mežiški dolini. Obratoval je vse do leta 1885, ko so ga zaradi povečanja proizvo-dnje v premogovniku Hol-mec zaprli. Premogov sloj je bil miocenske starosti, debel do 2,8 metra. Na-hajal se je okoli 40 metrov pod površjem.

Premogova plast se je raztezala v smeri jugoza-hod–severovzhod, vpadala pa pod kotom od 20° do 30° proti jugu. Premog (Fotografija 2) je bil celo nekoliko bolj kakovosten od leškega. Medtem ko je mežiški premog vseboval 6 % pepela, je bila pri leškem vsebnost le-tega 11 %. Tudi njegova kurilna vrednost je bila večja, saj je presegala 20.900 joulov.

V rudnik sta vodila dva navpična jaška. Glavni jašek je bil tako imenovan

Henrikov jašek, ki je ležal ob potoku Šumc. Globok je bil okoli 43 metrov. Posebnost mežiškega premogovnika je bilo dvi-galo v Henrikovem jašku, s katerim so dvigovali premog iz globin. Drugi jašek je bil Jurijev jašek in je služil kot varnostni izhod pa tudi za zračenje jamskih delovnih mest. Po premo-govem sloju je bilo nare-jenih več rovov, ki so vodili do posameznih odkopov. Delo v rudniku je bilo težko in nevarno. Premog so pri-dobivali ročno, proizvodnja ni bila velika. Leta 1855 so v mežiškem premogovniku nakopali 43 ton premoga, leta 1867 pa 672 ton. V premogovniku je bilo zapo-slenih 12 rudarjev, v pralni-ci, kjer so premog prali in prebirali, pa do 10 žensk.

Premog so v Mežici pokušali odkopavati tudi nižje, ob reki Meži, kjer je sloj premoga debel 30–50

DECEMBER 2013 / stran 24

4

3

Slika 1: Prerez skozi premogovnik Stržovo (Lednik, 1994). Fotografija 2: Mežiški premog, najden maja 2013 ob gradbenih delih. S pomočjo doc. dr. Uroša Herleca so bili v premogu določeni naslednji glavni macerali (tj. organska sestavina premoga): GELINIT (1), KSILINIT (2) in DETRINIT (3). Gelinit je maceral rjavega premoga, v katerem je rastlinsko tkivo zaradi impregnacije z gelom spremenjeno, a je struktura še vedno ohranjena. Ksilinit je maceral rjavega premoga, ki je nastal iz vej in debel, medtem ko je detrinit maceral nastal iz rastlinskih ostankov, razkrojenih v močvirju (Pavšič, 2006); Dimenzije vzorca: 24 x 17 cm. Zbirka Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, (Foto: M. Udovč).

centimetrov. Nahaja se pod miocenskimi plastmi.

Zanimanje za mežiški premog se je povečalo po prvi svetovni vojni zaradi uvedbe rudniške ozkotir-ne železnice, naraščanja proizvodnje v topilnici in dograjene termocentrale leta 1925 v Žerjavu. Kako-vost mežiškega premoga namreč ni bila nič slabša od zagorskega, ki so ga uporabljali. Rudnik Mežica

je zato med letoma 1925 in 1929 opravil obsežne raziskave z globokimi son-dažnimi jaški. Žal rezultati raziskave niso bili obe-tavni, zato je rudnik idejo o izkoriščanju domačega premoga opustil.

PREMOGOVNIK NA HOLMCU

Holmška premogov-na kadunja se razteza na dolžini 1800 metrov,

široka pa je približno 1500 metrov (Slika 3). Premogov sloj je miocenske starosti, povprečno debel 2 metra, ponekod tudi do 5 me-trov. Plast premoga se je nahajala na globini od 20 do 125 metrov. Vpadala je pod kotom 22° proti severozahodu in se počasi izravnavala, tako da je bil naklon v severnem delu le še 6°. Vzhodni del sloja je bil debelejši od zahodnega.

Toplotna vrednost pre-moga je znašala približno 18.000 joulov, vsebnost žvepla je bila okoli 1 %. Holmški premog je vsebo-val 10,5 % pepela.

Začetki rudarjenja segajo v leto 1856. Najprej so odprli jamski polji Ana in Emilija. Anino jamsko polje so odprli z vpadnikom, ki so ga začeli graditi že leta 1856. Položen je bil po premogovem sloju in sprva naklonjen pod kotom od 24° do 25°, nato pa so ga zravnali na 12°. V njem je bil položen tir, po katerem so dvigovali premog. Hkra-ti z Aninim vpadnikom so gradili Emilijin jašek, leta 1870 pa so dogradili še Vincenčev jašek.

Odkopavanje premoga sta ovirala precejšna ko-ličina vode in visok jamski pritisk. Vodo so morali iz jame dvigovati s pomo-čjo batnih črpalk, ki so jih poganjali parni stroji. Delo v rudniku je bilo ročno. Premog so do vpadnikov prevažali v lesenih jamskih vozičkih vse do leta 1869, ko so v rovih položili prvi železni tir.

Zaradi nerentabilnosti so leta 1896 rudnik začasno opustili. Dela so obnovili 1919., vendar so zaradi močnega vdora jamske vode 1928. ponovno prenehali delati. Leta 1937 je rudarsko glavarstvo podelilo koncesijo Prometnemu zavodu za premog iz Ljubljane. Največjo proizvodnjo so dosegli leta 1942, ko so pridobili okoli 19.000 ton premoga.

Zaradi pomanjkanja delavcev in težav s pro-izvodnjo so med drugo svetovno vojno premo-govnik zaprli. Proizvodnja se ni splačala predvsem

1

2

stran 25

zaradi relativno tankih premogovnih leč, pogo-stega izklinjanja in visokih eksploatacijskih stroškov.

LEšKI PREMOGOVNIKPodlaga leškega miocena

je sestavljena pretežno iz paleozoiskih skrilavcev, na katerih so miocenski sedimenti odloženi v obliki plitve kadunje. Leška premogovna kadunja je dolga 2600 metrov, široka 600 metrov in globoka 130 metrov (Slika 4). Premogov sloj je bil debel od 1,5 do 4 metre, na nekaterih

predelih tudi do 7 metrov. V zgornjih delih kadunje je sloj premoga vpadal 25° proti jugu, v globljih delih se je polagoma zravnal. Leški premog je bil dobre kakovosti, njegova kalorična vrednost je namreč znašala 20.400 joulov.

Začetki segajo v leto 1820, ko je Blaž Mayer dobil rudarske pravice in na Lešah začel kopati premog. Leta 1822 so rudarske pravice prešle na brate Rosthorne in pod njihovim vodstvom se je

leški premogovnik razvil v največji premogovnik na Koroškem. Čeprav je obratoval le okoli 120 let, je bil v 50. letih 19. stoletja največji rudnik premoga v Sloveniji. Takrat so v vseh slovenskih premogovnikih skupaj nakopali trikrat manj premoga kot na Lešah. Največjo proizvo-dnjo je leški premogovnik dosegel leta 1882, ko so odkopali okoli 70.000 ton premoga.

Izmed vseh koroških premogovnikov je bil leški najbolje opremljen.

V rudniških rovih je bilo leta 1878 položenih 3600 metrov železnega in 580 metrov lesenega tira. Za pogon dvigal in batnih črpalk je imel rudnik kar sedem parnih strojev. Produkcija premoga je bila razmeroma draga, saj so morali zaradi okolne kamnine rove podpirati. Posledično so porabili izjemno velike količine jamskega lesa. Da bi znižali proizvodne stroške, so med drugim poskušali omejiti porabo le-tega, vendar je bilo to zaradi močnega pritiska v jami nemogoče.

Premogovnik so za-prli leta 1939. V njegovi 120-letni zgodovini je bilo odkopanih okoli 3.500.000 ton premoga. Danes na rudarsko tradicijo kraja med drugim spominjajo tudi obnovljen Frančiškov rov, edini ohranjen vhod v leški premogovnik, leška kapelica in rudarska zbirka v nekdanji pozivalnici. Ce-lotno nahajališče premoga na Lešah spada med geo-loške naravne spomenike lokalnega pomena.

Darja Komar

Viri in literatura:Hamrla, Milan: Optična odsevnost nekaterih slovenskih premogov. Geologija 28/29, 1985/86, 293–317.Komar, Darja: Inventar petroloških naravnih vrednot geoparka Peca: diplomska naloga, 2010, str. 123 Lednik, Štefan: Mežica 1994, o podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-le-tnici. Mežica, 1994.Mioč, Pero: Osnovna geološka karta SFRJ. 1:100.000. Tolmač lista Ravne na Koroškem: L 33–54, 1983.Mohorič, Ivan: Industrializacija Mežiške doline, 1954.Oder, Karla: Premogovniki na Koro-škem. V: Rudniki in premogovniki v Sloveniji, 2005.Pavšič, Jernej (ur.): Geološki terminolo-ški slovar. Ljubljana, 2006.Škerlj, Jožef: Geološka prospekcija Pohorja z obrobjem. Geologija 17, 1974, 526–527.Uran, Stanko: Rudarstvo Mežiške doline. V: Med Peco in Pohorjem, 1965, 49–86.Zorc, Alojz: Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geologija 3, 1955, 24–80.

Slika 3: Jamska karta premogovnika Holmec (Uran, 1965). Slika 4: Jamska karta leškega premogovnika (Uran, 1965).

3

4

Darja Komar, tajnica Združenja Ruda, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: komar.darja@gmail.com

DECEMBER 2013 / stran 26

O rudnikih svinca in cinka v Mežici je bilo že veliko napisanega, a v spominih se še vedno najde kakšen zanimiv dogodek, ki je vreden omembe. Tako se spominjam dogodka, ko smo leta 1971 na območju Starega Fridriha nad Mežico odkrili 136 let staro jamsko delovišče, ki je bilo skoraj 100 let zalito z vodo.

Odkritje starega rudarskega delovišča na Fridrihu nad Mežico

Na prelomu v 19. stoletje so mali podjetniki iskali in kopali rudo na območju celotne Zgornje Mežiške doline in Pece. Znana so bila območja Breg nad Me-žico, Stari Fridrih, Marholče in Junčarjev graben. Ker so bila v tem revirju rudna telesa zelo blizu zemelj-ske površine, se je Stari Fridrih v 19. stoletju razvil v največji jamski revir. K temu je prispevalo tudi to, da so bile leta 1809 ustanovljene Napoleonove Ilirske province. Takrat je

Avstrija izgubila beljaški okraj, kjer sta bila rudnika svinca Bleiberg in Rabelj. Avstrija je iskala nadome-stilo za izgubljena rudnika in začela vlagati v mežiške rudnike. Takrat so znova začeli delovati rudarski podjetniki, grofje Thurni, predvsem pa nova rudar-ska družba Franca Brun-nerja in Gregorja Kompoša; pozneje se jima je pridružil še rudarski podjetnik Le-opold Prettner. Ta družba je imela v lasti tudi revir Stari Fridrih. Začeli so

delati načrtno. Kmalu so dobili dovoljenje za posta-vitev prve talilne peči na Spodnjem Bregu, stope za drobljenje rude, topilnico na Poleni in leta 1824 še stolp za ulivanje šiber, ki je deloval vse do leta 1884. Kako bogato je bilo v tistih časih to rudišče, lahko vidimo iz primerjave; leta 1816 je bila proizvodnja v tej družbi 72,5 tone svinca, vse preostalo rudarsko ob-močje pa je dalo le 4,1 tone.

Minila so leta, odkrivali

so nova bogata rudišča v centralni jami, kot so Moreing, Union in druga, na starih rudiščih pa so izvajali le sledilna dela. Leta 1971 so rudarji v revirju Stari Fridrih spodkopali rov, zalit z vodo. Ko je ta odtekla, so rudarji vstopili v rov in zagledali 136 let staro jamsko delovišče. Njegova

Fotografija 1: Letnica na zidu. Fotografija 2: Svetilka oljenka.

2

1

stran 27

starost je bila razvidna iz letnice 1835, ki jo je nekdo vklesal v zid rova, poleg sta bili še začetnici AK. Nekateri menijo, da bi to lahko bil Andrej Kraut, a

verjetnejša razlaga je, da gre za Antona Kompoša, sina omenjenega Gregorja Kompoša. Na delovišču je bila miza s stolčki, kjer so gotovo prebirali rudo,

nad njo pa je bil zabit klin za svetilko oljenko, saj so od leta 1814 rudarji uporabljali oljenke in ne več sveč. Na delovišču je stal tudi lesen čeber, v

katerem so s posebnimi siti izpirali drobno rudo. Delovišče smo posneli, kar kažejo fotografije, posneli smo tudi leseno črpalko na ročni pogon – kaže, da jih je ovirala voda –, a smo sliko pozneje žal izgubili. Fotografije nam prikazujejo, kako je bilo to videti po tolikih letih. Danes se človek težko vživi v tiste čase, ko so rudo odkopavali ročno, ker še ni bilo strojev, delavnik pa je trajal kar 12 ur. Vsekakor so bili rudarji občudovanja vredni ljudje.

Marijan Vončina

1

2

Marijan Vončina, tajnik KD MPZ Mežiški knapi, Trg 4 aprila 4, 2392 Mežica, e-naslov: marjan.vonina@siol.net

Fotografija 3: Miza s stolčki. Fotografija 4: Stolp za ulivanje šiber.

Fotografija 1: Letnica na zidu. Fotografija 2: Svetilka oljenka.

Janez Vajkard Valvasor je že davnega leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske pisal o tem, da kmetje kopljejo zmajevo kri pod Jablaniškim vrhom pri Strahovljah

blizu Zagorja. Prva uradna vest o zagorskem premogu pa je bila objavljena leta 1736 v poročilu deželnega glavarja za Kranjsko, grofa Saurana.

Zagorski rovi in jaški

Nagli gospodarski razvoj v Zagorju se je začel po letu 1755. Takrat je namreč F. Rakovec – Raigersfeld pridobil uradno dovoljenje in začel kopati premog v Pšenku pri Zagorju. Sprva zagorski premog zaradi slabih prometnih pove-zav ni imel veliko kupcev. Manjše količine, ki jim jih je uspelo prodati, so vozili po Savi in s težkimi vozovi prek Trojan. To se je spremenilo, ko je leta 1795 belgijski industrialec Leopold Ruard odprl ru-dnik, kjer je kopal premog za potrebe svojih plavžev. Leta 1880 so se zagorski rudniki pridružili Trbovelj-ski premogokopni družbi. Največji porabnik njenega

premoga je v drugi polo-vici 19. stoletja postala železnica. Poleg rudnika so nastali tudi steklarski obrati, cinkarna in sepa-racija premoga. Steklarna je bila zgrajena za potrebe idrijskega rudnika živega srebra in je bila prva v takratni Avstriji, ki je za kurjenje peči namesto drv uporabljala premog. V njej so proizvajali posebne ognjevarne posode za shranjevanje živosrebrnih izdelkov. Zagorje je sredi 19. stoletja postalo sredi-šče premogovništva in to-pilniške industrije na Slo-venskem, saj je rudarska združba v Zagorju opu-ščeno steklarno preuredi-la v cinkarno, še eno pa je zgradila na Lokah. Poleg 1

3 4

Fotografija 1: Aleksandrov rov.

DECEMBER 2013 / stran 28

tega so v Zagorju postavili še topilnico svinca. Rudo so na začetku dobivali iz bližnjih litijskih rudnikov, pozneje pa tudi od drugod. Izgradnja južne železnice je prinesla razcvet pre-mogovništva v Zasavju. Z odločitvijo države leta 1995, da rudnik zapre, pa so v nekdanjem vhodnem rudniškem jašku uredili in opremili rudarski muzej.

V več kot 250-letni

zgodovini rudarjenja v Zagorju je bilo odprtih in zasutih veliko jaškov in rovov. Ostalo jih je zelo malo. V 19. stoletju se je v Kisovcu kopalo tudi v dnevnem kopu. V jami so ga kopali v etažah od zgoraj navzdol v prečnih kopih. Premog so presipali po presipnih jaških, kjer pa se je zelo drobil in izgubljal vrednost, zato so leta 1850 začeli uporabljati

zavorne jaške za spuščanje premoga na nižje ležeča obzorja. Leta 1868 so začeli graditi izvozni Maksov rov v Kisovcu, dolg 1650 metrov, smer zahod–vzhod, ki je izkopan v krovnini. V navpični povezavi z njim je bil 123 metrov globok kisovški izvozni jašek. Istega leta je bil zgrajen tudi glavni ali podkopni rov v Kotredežu.

V Kisovcu so leta 1850 izkopali tudi Lenartov podkopni ali spodnji rov na Lenartovem polju pod cerkvijo sv. Lenarta. Na-slednje leto so v smeri Ko-tredeža zgradili Frančiškov podkopni ali spodnji rov, ki je bil nadaljevanje Dednega rova iz 1820 leta.

Med letoma 1900 in 1904 so v nekoliko spre-menjeni trasi nekdanjega Dednega rova skozi belo talnino izkopali Cinkar-niški rov, ki je sčasoma dobil ime Kotredeški rov. Cinkarniški jašek je bil pre-imenovan v Aleksandrov jašek in ni služil prometu z zunanjim svetom, ampak je bilo v njegovem obmo-čju na 2. obzorju central-no zbirališče. Od njega so proti Mediji izkopali Cinkarniški rov, ki je bil po-zneje poimenovan Vinski rov (po naselju Vine).

Globinskemu kopu na zahodu je najprej služil Grofovski jašek, povezan s Kotredeškim rovom, ob Mediji pa so zgradili Izvozni rov. Pozneje so ob Mediji začeli kopati Vinski jašek, iz katerega bi Vinski rov vodil v globino do najnižjega obzorja nad talnino. Dela so nadaljevali Nemci v

času okupacije, partizani pa so jašek poškodovali. Po osvoboditvi so dela nadaljevali in zgradili tako jašek kot tudi rov.

Južno od Kotredeškega strojnega jaška so leta 1928 v stranskem rovu naleteli na dva izvira termalne vode z 32 °C, ki sta dajala 2,9 m³ vode v minuti.

O onomastiki, vsaj kar se Zagorja tiče, ni skoraj nič objavljenega. Značilno je, da so rovi in jaški dobili imena po lokaciji in namembnosti (Prednji, Rov na srednjem obzorju, Pomožni, Glavni, Izvozni, Spodnji, Zgornji), krajih (Ravenski, Kotredeški, Loški, Vinski, Šemniški, Sava rov, jašek Orlek, Vine, Loke), svetnikih (sv. Neža, sv. Andrej, sv. Jožef, sv. Barbara, sv. Polikarp, sv. Terezija, sv. Florijan, sv. Jakob ...), vladarjih (Karlov, Viljemov, Maksimilijanov, Aleksandrov rov in jašek, Napoleonov …), lastnikih in njihovih družinskih članih, rudniških ravnateljih (Ruardov, Terezijin, Alojzijev, Grofovski, Bascaroli …). Včasih so bila osebna imena obvezno svetniška, tako da ni vedno popolnoma jasno, po komu je bil rov ali šaht poimenovan. Na primer: pri imenu Barbarin rov je verjetno šlo za lastnikovo hčer, ki se je res tako imenovala, rov sv. Barbare pa že bolj zgovorno potrjuje, od kod izhaja ime. Obstajala pa so tudi nemška imena, ki so se sčasoma poslovenila.

Stanislava Radunovič

4

Fotografija 2: Rudniški jašek v Kisovcu. Fotografija 3: Zazidan rov v rudnik. (Foto: B. Šibila in S. Radunovič )

Stanislava Radunovič, predsednica TD Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com

2

3

Viri in literatura:Rozina, Roman: Zadnji šiht: 250 let rudnika Zagorje. Zagotje ob Savi, 2005.Ivančič Lebar, Irena: Zasavski premogovniki danes in nikoli več. Trbovlje, 2004.Orožen, Janko: Zgodovina Zagorja. Zagorje ob Savi, 1980.

stran 29

Fotografija 2: Rudniški jašek v Kisovcu. Fotografija 3: Zazidan rov v rudnik. (Foto: B. Šibila in S. Radunovič )

Stanislava Radunovič, predsednica TD Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com

4

Štolmi in šahtiv Hrastniku

Izdelava rova in vhoda vanj je bila odvisna tudi od tega, kako dolgo so rov uporabljali. Na začetku so bili vhodi zelo preprosti, pozneje pa so izdelovali tudi prave umetelne kamnite portale. Največkrat so morali zgraditi jaške, s katerimi so posegali v vedno večje globine in z njimi povezali rove v notranjosti. Nemško ime Schacht se dosledno uporablja v starih dokumentih, ki se nanašajo na rudarstvo in premogovništvo, pomenilo pa naj bi navpično ali poševno navzdol vodečo jamsko

gradnjo. Beseda naj bi nastala iz starejše besede Schaft, ki pomeni golenico in zgornji del pri škornjih. V srbohrvaški literaturi za jašek uporabljajo ime okno.

Zelo zanimiva so imena, ki so jim jih dajali: od preprostega številčenja ali uporabe abecede do uporabe osebnih, krajevnih imen ali kombinacija obojih. Velikokrat so najpomembnejši rov označevali kot Dedni ali Glavni rov. Vhodne objekte so poimenovali tudi po svetnikih in skoraj vsak rudnik je imel rov, ki se je imenoval Barbarin rov po zavetnici rudarjev sv. Barbari. Seveda so se tudi imena rovov in jaškov z menjavo lastnikov spreminjala. V Hrastniku so na začetku prav tako uporabljali osebna imena

(Marijin rov, Frančiškov rov), pozneje pa so jih zamenjali glede na lego ali pomen rova (Glavni rov, Prednji rov, Rov na XIV. obzorju). Zanimivo je, da so se tudi po drugi svetovni vojni njihova poimenovanja v glavnem obdržala, redki rovi so dobili socialistična imena (Mladinski rov v Hrastniku).

V Hrastniku je eden od prvih omenjenih rovov Marijin podkopni rov iz leta 1842 (ob Bobnu na dnu Žuganja). Prvi strojni jašek se omenja leta 1874, in sicer postavljeni Martinov jašek.

V hrastniški dolini sta delovala dva premogovnika, hrastniški in ojstrski. Prvi je začel obratovati 1822., drugi pa leta 1853. Leta 1880 in 1885 je oba kupila TPD (Trboveljska

premogokopna družba).Leta 1822 sta Hefele

in Schonbucher začela kopati v Žuganju (hrbet v dolinskem kotu pod Hrastnikom – približno tam, kjer je bila pozneje hrastniška jama), čeprav sta imela pravico za kopanje tudi na Hrastniku (stari Hrastnik) in Dolu. Že leta 1828 je pravice za kopanje kupil Franc Luznar. Pridobil je pravico kopanja v devetih jamskih merah od Lopate nad Logom preko Žuganja ter Dola in Krištandolu, a je kopal samo v Žuganju (hrastniške jamske mere). Začel je s šestimi rovi na spodnjem delu pobočja. Prodirali so od 85 do 151 m v notranjost. Sredi 40. letih 19. stoletja so bili uporabni samo trije, od katerih sta znana le Marijin podkopni, ki je bil pod nivojem današnje

Najbolj ikonični in prepoznavni znaki vsakega rudniškega mesta po vsej Evropi so verjetno železni-ški izvozni stolpi nad rudniškimi jaški ali rudniški vhodi, po domače rečeno štol-mi in šahti. Nekdaj uporabljena beseda stolm, stoln ali tudi podomačeno štolm izvira iz nemške besede Stollen ter pomeni horizontalni podzemni vhod – rov s premerom od 3 do 16 m2 – in ima starejši izvor v be-sedi stolle ali stelle: kratka, trša oziroma debela podpora, kot na primer noga pri postelji.

Fotografija 1: Zgornji del Hrastnika, današnji center, leta 1908. V ozadju je delno viden Martinov jašek, ki stoji še danes (vir: arhiv Rudarske godbe Hrastnik).

1

DECEMBER 2013 / stran 30

ceste, in Frančiškov. Ko je leta 1845 lastnica Luznarjevega rudnika postala Tržaška premogokopna družba, so pod Marijinim podkopnim rovom naredili nov glavni rov. Prejšnje nenačrtno kopanje so nadomestili z načrtnim, etažnim. Delovni rov najvišje etaže je bil tik pod krovnino, preostali pa okoli 19 m drug pod drugim. Iz delovnih rovov so s pomočjo prečnih rovov razdelili premogovo ležišče v potrebno število odkopov. Premog so kopali vzdolžno – od prečnega rova k prečnemu rovu. Zaradi številnih slabosti takšnega kopanja so sredi 50. let 19. stoletja prešli k prečnemu odkopavanju, s katerim so si obetali večjo ekonomičnost, prav tako pa tudi večjo varnost pred ognji. Na vsakih 94,5 m

je bil nameščen vsipalnik za spuščanje premoga na nižje etaže. Kratki prečni rovi so vezali vsipalnike z glavnimi prometnimi rovi. Iz njih so premog vozili v železnih vozičkih, ki so lahko pripeljali 728 kg premoga. V hrastniškem rudniku so bili glavni prometni rovi v trdi jalovini in so omogočali dostop do posameznih odkopnih polj tudi takrat, ko je kje vmes zagorelo. Najpomembnejši rovi so bili praktično drug nad drugim, zato ker je segal premogovni sloj skoraj navpično:

Prednji rov (kota 284), Rov na glavnem obzorju (kota 313), Rov na XIV. obzorju (kota 324), Rov na srednjem obzorju (kota 385), Florijanova glavna proga (kota 452), Pomožni rov (kota 437), Glavna proga (kota 473), Srednje obzorje (kota

508), Špilarjev rov (kota 526). Prve tri rove, ki so prodirali skozi krovni lapor, so pozneje opustili in prestavili v belo talnino. Navedeni rovi so bili med seboj deloma povezani nadzemno z zaviralnicami, deloma podzemno z vpadniki in navpičnimi zaviralnimi jaški, po katerih so pridobljeni premog odpremljali do obzorja doline. Leta 1874 so zgradili poslopje Strojnega jaška, imenovanega tudi Martinov jašek, po osebnem imenu ravnatelja Terpotitza.

Ojstrski rudnik je na zahodu mejil na Maurerjev in erarični rudnik. Obsegal je štiri jamske mere, v premog so prodirali s štirimi rovi. Glavni je bil sprednji, Janezov rov, nad njim Barbarin in najvišje Matijev ali Jurijev. Barbarin in Janezov sta

bila v bližini ceste, ki se je z Ojstrega spuščala proti Hrastniku. Pozneje je Sarg pod Janezovim rovom zgradil nov, Karlov rov. Premog so najprej z vozovi odvažali v hrastniško dolino in na kolodvor. Ko je rudnik kupil Sarg, je zaradi nesoglasij s Tržaško premogokopno družbo zgradil žičnico, speljano z Aninega prostora čez Ostri vrh v bližino železniške postaje. Žičnica se ni obnesla in ko je premogovnik kupila TPD, so jo izločili iz prometa. Glavna mesta pridobivanja premoga pri rudniku Ojstro so v časopisu iz leta 1880 takole opisana: »Die heutige Förderstelle des Oistroer Kohlen-Bergbaues in den verschiedenen Teilen des Feldes sin in der Ruchtung von oben nach unten: ein Tagebau, der Victoria – Stolln, der Barbara – Stolln, der Georgs und der Carls – Stolln, zu welchen in Kürze noch als tiefster Stolln, der Anna – Stolln kommen soll.« Navedenih je pet jamskih rovov.

Rudarska mesta v Zasavju, bolj kot katera koli druga, izgubljajo svoj rudarski videz. V Hrastniku je to še posebno dobro vidno, saj lahko najstarejšo in morda tudi še najbolj opazno rudarsko dediščino naštejemo na prste ene roke – in to so prav Martinov jašek, vhod v Jamo Ojstro ter Mlakarjevo naselje.

Primož Frajle

2

Fotografija 2: Vhod ali »štolm« v jamo Ojstro, s strani GZS OZ Zasavje leta 2010 evidentiran kot del rudarske dediščine. (Foto: P. Frajle).

Primož Frajle, član UO Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

Viri in literatura:Irena Ivančič Lebar: Od štolma do šahta, od rova do jaška. Trbovlje: Zasavski muzej, 2008. Cillier Zeitung (30. 09. 1880), letnik 5, številka 79, str. 2 URN:NBN:SI:DOC-UIZNQGRR iz: http://www.dlib.si

stran 31

Fotografija 2: Vhod ali »štolm« v jamo Ojstro, s strani GZS OZ Zasavje leta 2010 evidentiran kot del rudarske dediščine. (Foto: P. Frajle).

Zabukovški jaški

Začetki rudarjenja v zabukovški premogovni kadunji segajo v zadnja desetletja 18. stoletja. Leta 1788 je bila podeljena prva jamska mera na jugu kadunje, sestoječa iz jam Olimp in Ana. Odkopavanje premoga se je začelo v letu 1799 na izdankih premogovnih slojev južnega krila kadunje, kjer

so premog izkopavali, kolikor je bil dosegljiv, z rovi.

Odkopavanje globljih premogovnih plasti se je začelo v letu 1843, ko je bil zgrajen prvi jašek Karolina (globok 44 m) v nekdanji Stari jami, v bližini vpadni-ka v odkopnem polju Ana. Kmalu zatem je bil zgrajen jašek Francisci (globok 79 m) v neposredni bližini nekdanje rudarske bara-karske kolonije. Po jašku Karolina so premog pri-dobivali lastniki tekstilne tovarne v Šentpavlu (sedaj Prebold), ki so odkopali ves krovni sloj v treh jamskih merah. Te jamske mere je leta 1903 odkupil Josip Wolf iz Šempetra. Leta 1921 je odkupil to posest podjetnik, rudarski tehnik Andrej Hushka iz Zabu-kovice, ter odkopal krovni

premog in še nekaj tal-nega sloja premoga. Ko je obubožal, je leta1932 svoje jamske mere prodal erarju Jugoslavije.

Preostale jamske mere so zelo pogosto menjavale lastnike. Na začetku 18. stoletja je vse zabukov-ške jamske mere pokupil poslednji zasebni lastnik Daniel von Lapp iz Grad-ca. Zgradil je nov izvozni jašek Stefani (globok 151 m). Odprl je nov krovni sloj premoga v Stari jami in ga začel odkopavati. Leta 1913 je rudnik prodal nek-danji avstro-ogrski državi.

Med prvo svetovno vojno, 1914–1918, so odkopavali le še ostanke krovnega in talnega sloja v Stari jami. Hkrati pa so že začeli odpirati jamo Bar-bara in zgradili nov izvozni jašek Barbara (globok 53

V osrednjem delu Slovenije, med se-vernim Posavskim hribovjem in Spo-dnjo Savinjsko dolino, se nahaja zabukovško-libojski premogovni bazen, iz katerega so ru-darji pridobivali naravno bogastvo – rjavi premog – skoraj dve stoletji. V zabukovški ka-dunji so začeli pre-mog odkopavati v zadnjih desetletjih 18. stoletja, in si-cer na površinskih izdankih in z rovi. Globlje premogovne sloje so začeli od-kopavati leta 1844, ko je bil zgrajen prvi rudniški jašek. Z razvojem rudni-ka so gradili vedno globlje jaške; za-dnji, dograjen leta 1949, je bil globok 225 m.

1

2

Fotografija 1: Jašek Barbara. Fotografija 2: Zabukovški knapi, 1950.

DECEMBER 2013 / stran 32

m). V stari Jugoslaviji so pridobivali premog izključ-no skozi jašek Barbara; dve tretjini iz jame Bar-

bara, eno tretjino pa iz Stare jame. Jašek Barbara je obratoval do likvidacije rudnika leta 1966.

Nekdanji Centralni jašek (globok 225 m) so začeli graditi med drugo svetovno vojno,

1941–1945, ko je premo-govnik v Zabukovici deloval v sklopu Energieversor-gung Südstaiermark. Globljenje jaška je bilo v grobem končano leta 1944. Dela so nadaljevali takoj po osvoboditvi ob pomoči Čehov; z resolucijo informbiroja so ti odšli, dela so bila ustavljena. Kmalu zatem so jašek s strojnimi napravami dogradila in opremila domača podjetja. Prek centralnega jaška so bila povezana odkopna polja: Severno polje, Leonhard in Vzhodno polje. Pod imenom Titov jašek je obratoval od leta 1949 pa vse do zaprtja premogovnika leta 1966, nato so ga likvidirali.

Jože Hribar

Dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

Viri in literatura:1. Češmiga, Ivan. Rudarstvo LR Slovenije: Rudnik rjavega premoga Zabukovca. Nova proizvodnja, 1959, s. 57.2. Griže z Zabukovico. Griže: Kulturna skupnost Občine Žalec, Krajevna skupnost Griže, 1981, Jernej Veber. Rudnik rjavega premoga Zabukovica, 156–166.3. Ustni vir: Anton Pinter, Griže.4. Fototeka: Etnološko društvo Srečno

3

Fotografija 3: Centralni jašek Tito.

Rudarska športna društva v Sloveniji

Športna društva so ustanavljali v rudarskih ali drugih krajih, povezanih z rudarsko tradicijo. Njihova športna tradicija se kaže v poimenovanju športnih klubov z rudar ali rudnik, poleg tega nosijo drese v značilni rudarski zeleno--črni barvi, v grbih klubov pa imajo značilno rudarsko motiviko. Njihov vzdevek je pogosto »knapi«, na

primer velenjski navijači se imenujejo Velenjski knapi.

RudaRska špoRtna dRuštva

Produkt trboveljske-ga nogometa so znani nogometaši, na primer brata Vili in Peter Amer-šek, ki sta blestela v dresu ljubljanske Olimpije, nekdanji slovenski repre-zentant Klemen Lavrič in

odličen bočni nogometaš Mišo Brečko, ki trenutno igra v nemškem Kölnu. Nogometni klub Rudar Trbovlje je še edini delujoči nogometni klub v Trbo-vljah. Začetek nogometne igre v Trbovljah sega v leto 1922, ko je začel delovati nogometni klub ŠK Zora, ki je tudi eden najstarej-ših rudarskih športnih klubov na Slovenskem.

Rudarstvo ima na Slovenskem dolgo in bogato tradicijo. Rudarji, ki slovijo kot trdi in neustra-šni delavci zaradi svojega podzemelj-skega dela, so v prostem času usta-navljali tudi kul-turna, godbena in športna društva.

stran 33

RUDAR PEČOVJEŠPORTNO KULTURNO DRUŠTVO

Med obema vojnama je v Trbovljah delovalo kar 13 nogometnih klubov. Po 2. svetovni vojni so leta 1945 ponovno ustanovili SŠD Rudar (Sindikalno športno društvo), prvi predsednik je bil Anton Bastič. Rudar je postal uspešen slovenski nogometni klub. Ravno ob 50-letnici kluba, v sezoni 1972, so osvojili republiško prvenstvo Slovenije. Do leta 1980 so še dvakrat postali slovenski prvaki, v 70. letih pa jim je trikrat uspelo zaigrati v II. zvezni jugoslovanski ligi. V sezoni 1979/80 je trboveljske nogometaše vodil Zdenko Verdenik, ki je v letih 1994 in 1997 postal selektor slovenske reprezentance in danes že vrsto let deluje kot trener na Japonskem. Sledilo je manj uspešno obdobje v 80. letih, tako je bilo tudi po osamosvojitvi Slovenije. V 1. slovenski nogometni ligi so zaigrali v premierni sezoni 1991/92, vendar so tudi takoj izpadli v 2. ligo. Sezona 2002 je bila za trboveljske nogo-metaše najbolj boleča in črna točka v zgodovini klu-ba. Izpadli so celo v 4. ligo, nato so kar 10 let igrali v 4. ligi MNZ Ljubljana. V sezoni 2013/14 igrajo v 3. SNL – zahod in imajo ambicije po uvrstitvi v drugo ligo.

Moška in ženska ro-kometna ekipa Rudarja Trbovlje sta bili ustanovlje-ni leta 1952. Sprva so igrali velik rokomet na nogo-metnem igrišču. Moški so osvojili naslov slovenskega prvaka v sezoni 1956/57, ženske pa že sezono prej, 1955/56. Leta 1958 se je začel igrati današnji rokomet; sledila so zlata leta trboveljskega roko-meta v 60. letih. V sezoni 1963/64 so se rokometaši

z osvojitvijo republiške-ga prvaka kot prvi med slovenskimi rokometnimi moštvi uvrstili v jugoslo-vansko zvezno ligo. Po treh uspešnih sezonah so v sezoni 1966/67 izpadli iz zvezne lige. Pozneje sta sledila obdobje krize in pa-dec rokometnih rezultatov. V 80. letih se je rokomet ponovno dvignil, v sezoni 1984/85 so se uvrstili v 1. republiško slovensko ligo. Ob tem so tudi podpisali sponzorsko pogodbo s Strojno tovarno Trbovlje. V sezoni 1990/91 so osvo-jili naslov slovenskega rokometnega prvaka. Po osamosvojitvi Slovenije so nastopali v 1. slovenski ligi, leta 1997 je sledil izpad v 2. ligo. V 1. slovensko ligo so se ponovno uvrstili v sezoni 1999/2000. Najve-čji uspeh po letu 1991 je ta, da so dosegli 4. mesto v sezoni 1994/95, ko so zaigrali tudi v evropskem rokometnem pokalu EHP. Na tem tekmovanju so nastopili tudi leta 2003. Trenutno igrajo v 2. moški državni rokometni ligi.

V Trbovljah delujejo še Atletski klub Rudar, Keglja-ški klub Rudar, Šahovski klub Rudar in Košarkarski klub Rudar. Košarkarski klub je nastal v 50. letih, njegov nastanek je tesno povezan z dijaško sekcijo na gimnaziji Trbovlje. V 60. letih se začne sistematična in načrtna vzgoja mladih košarkarjev.

V Hrastniku delujeta Strelska družina Rudnik in Kegljaški klub Hrastnik.

Nogometni klub Rudar Velenje je bil ustanovljen avgusta 1948 na pobudo sindikata Rudnika lignita Velenje. Rudarski pristaši so prvo zasilno nogometno igrišče zgradili pri hrastih –

to je bilo na travniku med škalskim hribom in starim jaloviščem, kjer so takrat rasli hrasti. Pozneje so se preselili na igrišče v Pesje, ki je bilo obdano z ograjo in je bilo prave nogometne velikosti. Velenjski nogo-metaši so se še tretjič pre-selili na igrišče današnje tovarne Gorenje, zahodno od železniške postaje. Igrišče je bilo opremljeno z leseno barako, ki je služila za garderobo, in leseni-mi klopmi za gledalce. Prelomno je bilo leto 1955, ko je Velenje 3. julija dobilo današnji stadion Ob jezeru, kjer knapi igrajo še danes. Po osamosvojitvi Slovenije so zaigrali v 1. slovenski ligi. Največji uspeh so do-segli v sezoni 1997/98; Ve-

lenjčani so postali sloven-ski pokalni prvaki, ko so v finalu premagali ajdovsko Primorje. Zaigrali so tudi v evropskih nogometnih pokalih (UEFA, Intertoto). Po uspešnih letih je sezo-ni2002/03 sledil izpad v 2. SNL, vendar so že v sezoni 2003/04 in 2004/05 po-stali drugoligaški prvaki. Trenutno igrajo v 1. SNL, v sezoni 2012/13 so zasedli 7. mesto.

V 50. letih so velenjski nogometaši nastopali v sklopu celjske nogometne podzveze in NZS – vzhod. V sezoni 1961/62 so se uvrstili v 1. slovensko republiško ligo. Leta 1966 so se ponovno uvrstili v prvo republiško ligo in še isto sezono izpadli. V sezoni 1974/75 so Velenj-čani dobili profesionalnega trenerja in se v sezoni 1975/76 ponovno uvrstili v 1. slovensko ligo, pozneje so napredovali v II. zvezno nogometno ligo. Ob raz-padanju nekdanje Jugosla-vije so v sezoni 1990/91 postali slovenski republiški prvaki.

Ženski nogometni klub Rudar Škale je bil usta-novljen leta 1983 pod imenom ŠD Škale. Leta 2008 je prišlo do združitve z NK Rudarjem na pobudo direktorja Premogovnika Velenje Milana Medveda, ponovno so formirali žen-sko člansko ekipo. V sezo-nah 2008/09 in 2009/10 so osvojile 4. mesto na državnem prvenstvu. Med letoma 2004 in 2007 so v državnem prvenstvu na-stopali le mladinski pogoni. Škalske nogometašinje so bile dvakrat slovenske državne prvakinje, in sicer v sezonah 1999/2000 in 2001/02, ter slovenske pokalne prvakinje v sezo-

DECEMBER 2013 / stran 34

nah 2000/01 in 2001/02. V finalu pokala so še igrale v sezonah 2011/12 in 2012/13. Druge so bile na državnem prvenstvu v sezonah 2000/01 in 2012/13.

V Velenju deluje tudi Težkoatletski klub Rudar Velenje, ki je bil ustano-vljen leta 1958.

Športno društvo Rudar Kanižarica je bilo ustano-vljeno leta 2002, poime-novali so ga v spomin na nekdanje rudarjenje v tem belokranjskem kraju. Športno društvo povezuje različne športne discipline, od tenisa, kegljanja, odboj-ke, malega nogometa do namiznega tenisa.

Športno kulturno dru-štvo Rudar Pečovje je bilo ustanovljeno leta 2001 v občini Štore, in sicer v spomin na nekdanji rudnik Pečovje, ki je delovalo za potrebe štorovske železar-ne do leta 1926. Društvo povezuje nogomet, odboj-ko, sankanje, pripravljajo tudi zimska tekmovanja

v sankanju. Organizira-jo pohode, med drugim Barbarin pohod v mesecu decembru.

V Sloveniji v krajih, po-vezanih z rudarjenjem in rudarsko tradicijo, delujejo še številna druga rudarska športna društva.

Matej Ocvirk

Matej Ocvirk, e-naslov: matej.ozvirk@gmail.com

Viri in literatura:1. Arlič, Boris: 50 let rokometa v Trbovljah. Trbovlje: Rokometni klub Rudar, 2002.2. Petrič, Alfred: 70 let nogometa v Trbovljah: 1922–1992. Izlake: Grafex, 2004.3. Nogometni klub Rudar Trbovlje: www.nkrudar.si4. Nogometni klub Rudar Velenje: www.nkrudar.com5. Nogometni klub Rudar Škale: www.rudarskale.si6. Rokometni klub Rudar Trbovlje: www.rokometnodrustvo-rudar.si7. Športno društvo Rudar Kanižarica: www.sd-rudar.si8. Htpp/www.sport-tv.si/d165670/Nogomet/Slovenija/Video_Trboveljski_Rudar_zeli_postati_drugoligas.html

V siju jutranje zarje rožnato-zlate,ko konec je dela prišel,ozrem se vdano, moj Oče, natein Srečno! zakličem vesel. S teboj spustil sem se v jašek podzemniin ga mirno zapustil,tam globoko v zemlje noči temnisi moj zaščitnik in zavetje bil.

Že od mladosti rane, zlate takó večkrat rudo sem kopal,v nevarnosti sem mislil nate,ti pa si zvesto ob strani mi stal.

Pomagal si mi skozi stiske, skrbi,za vsakdanji kruh hvaležen sem tebi;moja zahvalna daritev naj poletiv jutranjo zarjo, vzemi jo k sebi.Sedaj sem star, lasje so že beli,še vedno spustim navzdol se krepak,še vedno udarci kladiva bodo doneli,kjer v kraljestvu podzemnem vlada mi mrak.Nato vrnem se v tiho hišo nazaj,kjer v izbi je kotiček moj,kjer med počitkom opazujem otrok naraščajin ljubezen podari mi spokoj.

Bog, moči mi nameni za delo,dokler na tem svetu je moje telo,in vzemi me, ko kladivo ne bo več zvenelo, v nebeški mir, tja gor v nebo.Nato, ko se zadnja izmena zaključi,se utrujen rudar bom iz jame podalin blažen lahko v tvoji luči.

(H. Barth)

Anja Velikovnja, Godbeno društvo rudarjev Idrija, Prelovčeva ulica 2, 5280 Idrija, e-naslov: velikonja.anja@gmail.com

Jutranja molitev rudarja

V Idriji se je v 500 letih rudarjenja nanizalo mnogo zgodb in spominov, ki so bili del življenja rudarjev. Le malo tistih, ki segajo dlje v preteklost, pa se je ohranilo tudi na papirju. V Godbenem društvu rudarjev Idrija smo enega od takšnih zapisov letos z veseljem predstavili

tudi na letnem junijskem koncertu. Pesem, ki sledi (prevod iz nemščine), je delo Heinricha Bartha, uglasbil pa jo je vodja ljubljanske Filharmonične družbe Anton Nedvěd, ki je pesem posvetil Idriji. Leta 1836 jo je izvedel z moškim pevskim zborom.

Anja Velikonja

stran 35

Povedale so ...Delavke knapovke1 so delale na rudni-

ških obratih: v jami, na prevozu rovnega premoga, na separaciji in ozkotirni železnici, kjer je bilo delo zahtevno in nevarno. Ženske so delale tudi na rudniški ekonomiji, v samskem domu in drugih rudniških službah. To so bila mlada dekleta in ženske, predvsem iz revnih družin, ki so bile že kot majhne deklice vajene trdo delati in poprijeti za vsako delo. Še več – te delavke knapov-ke so prispevale svoj delež k izgradnji Slovenije in morda še večji delež k izgradnji samopodobe Slovenk.

Štiri desetletja po zaprtju rudnika nam je še uspelo zabeležiti življenjske zgodbe nekaterih od delavk knapovk. Vsaka zgodba je unikatna, prav tako je edinstvena je vsaka ženska posebej. Ena izmed njih govori o Greti Ojsteršek, roj. Dvanajščak, leta 1933.

GRETA OJSTERšEK, Gretin prvotni dom je bil v Zabukovici,

pozneje se je preselila v Žalec. Dokon-čala je šest let osnovne šole. Veselila jo je medicinska izobrazba, a zanjo ni imela možnosti. Njen krušni oče ni skrbel za družino in ker je bila najsta-rejša med sedmimi otroki, je vsa skrb za družino padla na njena pleča. Morala je oditi v službo, da je kaj zaslužila; bila je edina v družini, ki je skrbela za njeno finančno plat. Pri 16 letih je začela dela-ti v rudniku, pozneje so delali tudi njena sestra in bratje.

Greta je delala vsepovsod po rudni-ških obratih. Njeno prvo delo je bilo delo v kamnolomu. Štajger 2 jo je dal delati v pruh3, šafla je bila večja od nje. Tam so delali tudi vojni ujetniki; ko jo je eden izmed njih zagledal, je komentiral: »O, mein liebe Got, Kinder nein arbeiten!« Tež-ko je bilo, a je morala delati. Z vojnimi ujetniki si je kdaj za malico izmenjala hrano; dala jim je dvoje jajc, oni pa njej hlebček koruznega kruha iz menze.

Na rudniški separaciji je delala pri

štuku 4, vozila na viper 5 in laufala hunte 6 od jaška do separacije. »Tam je pa blo trplenje, ko si hunte polne dol rinu iz cen-tralnega šahta, prazne pa gor. Tam je blo velik trplenja.« Laufala je tudi hunte, ki so imeli čep, da se je voda iz hunta spustila ven. Kadar se ji je mudilo, je čep izbila ven, da je voda med vožnjo tekla kar po mostu. Tega sicer niso smele početi, saj so pod mostom hodili ljudje. Neki dan so pod mostom pešačile tercijalke. Greta se je s sodelavcem dogovorila, da bo odbil čep, ko se bodo tercijalke pribli-žale mostu. Tako je storil, one pa so bile jezne, ker se niso mogle varno spreho-diti pod mostom. Greta je bila zaradi tega poklicana k obratovodji na raport. Vprašal jo je, kaj je bilo, pa je odvrnila, da je morala spustiti vodo iz hunta. Zdelo se mu je čudno, da je bilo treba spustiti vodo ravno tisti trenutek, ko so ženske šle spodaj mimo. Greta se je zagovarjala, da ni bilo časa gledati, kdo gre spodaj. Tudi klipsala7 je na mostu. Pozimi je bilo grozno mrzlo, saj je imel most le malo strehe in je zelo pihalo.

Greta je bila tudi kuplarca8 na vlaku ozkotirne železnice. Ko se je mašina9

peljala proti Žalcu, je morala na Savinj-skem mostu skočiti dol ter iz enega pre-mza10 teči do drugega, da je hunte zapre-mzala. To so bili težki, kiper hunti11 . Vsak hunt je imel premzar. Mašina je peljala v Žalec od 24 do 30 huntov, in to v vseh vremenskih razmerah, ob snegu, dežju itd. Ko je bilo mrzlo in ledeno ter je pri-jela za premzar, se ji je roka kar prilepila nanj. Na vlaku sta bila zaposlena dva, ki sta morala paziti, da sta odpremzala hunte. V Žalcu se je peljala mašina na eno stran, polni hunti pa na drugo. Neke zimske noči, bilo je okoli ene ure zjutraj, so peljali tri mašine v Zabukovico. Močno je snežilo, nastajali so velikanski nanosi snega. V mašini jim je zmanjka-lo vode, zato so jo z vedri zajemali iz potoka Lave in jo zlivali v mašino. Greta je bila najlažja, stopila je na brežino potoka ter zajemala vodo in jo podajala mašinistu12 , ta pa jo je podal kurjaču. Prvo vedro je Greta še podala, nato pa so se ji tla vdrla pod nogami in padla je v potok. Mašinist je to takoj opazil in zavpil: »Kamerad, kamerad se nam utaplja!« Hitro jo je zagrabil in potegnil ven. Ko so prišli do mostu, se je mašina poklala in niso mogli ne naprej ne nazaj. V bližini je bila gostilna, tam se je šla Greta ogret na krušno peč. Preostali pa so počakali, da so okoli sedme ure prišli rudarji iz jame, da so skidali sneg ter mašine pripeljali do Zabukovice.

Greta je delala tudi na železniški

nakladalni rampi v Žalcu. Pod to veliko rampo so bile ručne13 . Spodaj so se po-mikali veliki železniški vagoni, ki so pre-mog odpeljali v prodajo. Greta je morala na rampi koln štircat iz rudniških huntov kiperjev v te velike vagone. Morala je biti zelo močna, da je vzdignila in obrnila kiper. Nato se je naslonila na ograjo rampe in z veliko kroco14 postrgala preostali koln v kiperju. Pri tem delu si moral biti zelo natančen. Morala je vedeti, kakšen premog bo kam razpo-redila in koliko kilogramov premoga drži en kiper, ker so bili železniški vagoni vnaprej razporejeni. V kiper je šla tona in pol premoga. »najbolj me je blo pa tega strah, ko je pršla mašina po te velike železniške vagone, ko si mogu it vmes med vagone in vržt kukl15 gor, tam pa nisn hotla it.« Bilo je tako mrzlo, da ji je iz razpokane kože tekla kri. »nismo mel nobenih bund, nobenih rokavic.« Rudniški vlaki so vozili mešano, dva hunta zabu-kovškega premoga in en hunt libojčana. Libojski premog je bil zelo blaten, bolj kamnit, medtem ko je bil zabukovški izjemno lep, svetil se je kot luč, videl si se lahko v njem. Mašina je iz Žalca v cickah16 vozila tudi les za potrebe v jami. Greta je raje delala med moškimi kot med ženskami.

Do likvidacije je delala na rudniku, nato je bila šest mesecev doma, zatem je dve leti delala še v vrtcu. Sedem-najst let in sedem mesecev je delala na rudniku. Ima hčerko, za katero je, ko je sama delala, skrbela njena mati. Stanovali so zelo blizu rudnika, zato je v času malice hitro stekla domov, podojila hčer ter odšla nazaj na delo. Pozneje je otroka dala v vrtec. Njena porodniška je trajala 105 dni. Nato so štiri mesece delale po štiri ure. Znajti si se moral za varstvo ipd. Tudi kakšno vragolijo so komu ušpičili. Pri vožnji na viper je delavec potegnil hebl ven in ga namazal s fetno17. Greta tega ni vedela, močno je prijela za hebl, a ker je bilo mastno, je roka kar zdrsela s hebla, njej pa je malce spodrsnilo. Le slutila je lahko, kdo ji je ponagajal, in naslednjič mu je vrnila. Vso mladost je pustila v rudniku – in ni ji žal. Še enkrat bi odšla tja na delo.

Jože Hribar

Vir: Hribar, Jože in Breda Veber, Sonja Hercog: Delavke knapovke. Griže: Etnološko društvo Srečno, 2011.

1 ženska različica knapa (rudarja), 2 nadzornik, 3 kamnolom, 4 odbiranje velikih kosov premoga, 5 obračalnik jamskih vozičkov, 6 ročno prevažanje vozičkov, 7 pripenjanje vozičkov, 8 spremljevalec vlaka skrbi za pripenjanje in zaviranje, 9 parna lokomotiva, 10 zaviralo, 11 vozički prekucniki, 12 vlakovodja, 13 sipke, 14 motika, 15 težak vlečni kavelj, 16 voziček za jamski les, 17 strojna mast.

Dr. Jože Hribar, Etnološko društvo Srečno, Migojnice 6, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

RUDARSKA GODBA HRASTNIK

etnološko društvosrečno

rudarski muzej