Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

7 2011Letnik 19 • πtevilka 168 • 7/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Šolski nahrbtnikiBorut Peršolja, znani planinski delavec in podpredsednik PZS, se je lotil pogleda na nahrbtnike, ki jih učenci uporabljajo za šolo. Občasno se kdo spotakne obnje, predvsem zaradi teže, Borut Peršolja pa se jih je lotil bolj temeljito, čeprav že nekaj postajajo vse bolj priljubljene vlečne torbe na koleščkih. Takole piše (skrajšano): »Prvi šolski dnevi so za nami, marsikdo od staršev pa se sprašuje, kako bodo otroci nosili toliko pripomočkov za šolske in obšolske dejavnosti. Obremenitev

je velika, če pa otroci nosijo svoj nahrbtnik napačno, si s tem povzročajo še dodatno škodo. S pomočjo planinskega znanja odgovarjamo na vprašanji – kako ustrezno izbrati dober nahrbtnik in kako ga pravilno uporabljati. Gorniki vedo, da je velika sreča imeti udoben in po lastni meri prilagojen nahrbtnik. Nahrbtnik je zaradi praktičnosti, saj nam omogoča roke proste, široke uporabnosti in dostopnosti, povsem prevzel vlogo šolske torbe. A vendarle ugotavljamo, da so šolski nahrbtniki pogosto pretežki in neprilagojeni otroški postavi.

Petra med kulturnimi animatorkamiLAUSSANNE (OKS) – Petra Majdič, ena naših najboljših športnic, ki je letos končala tekmovalno pot, še naprej ostaja v športu. Mednarodni olimpijski komite jo je izbral za eno izmed športnic in športnikov najvišjega razreda, ki bodo sodelovali na 1. Zimskih mladinskih olimpijskih igrah v Innsbrucku 2012. Sodelovala bo v kulturnem programu in izobraževanju kot ena izmed vzornic. Mladim športnikom iz športnega sveta bo pomagala z nasveti, jih usmerjala, navduševala in spodbujala. S tovrstnimi dejavnostmi so se že srečali mladi športniki, ki so leta 2010 sodelovali na 1. Mladinskih poletnih igrah v Singapurju, animatorji pa so bili Usain Bolt, Sergej Bubka, Yelena Isenbajeva in drugi. V programu mladinskih olimpijskih iger Innsbruck 2012 bo sodelovala tudi rokometašica Lea Medvešek, ki je bila izbrana za mlado ambasadorko. Njene naloge bodo usmerjene v program Mednarodnega olimpijskega komiteja za promocijo olimpijskega gibanja in olimpijskih vrednot odličnosti, prijateljstva in sodelovanja.

DOBRO DELO

Za Nala RobičaLJUBLJANA, 18. avgusta – Športniki dobro vedo, da se tovariša v nesreči ne zapusti. Zato so le dan po vesti o tragični prometni nesreči Jureta Robiča (24. septembra lani) njegovi kolesarski prijatelji in znanci odprli račun in s pomočjo medijev povabili javnost k zbiranju denarja za Juretovega sina Nala, ki je kot prvošolec ostal brez očeta. Zbrana sredstva je pregledala in se o njihovi porabi odločila komisija v kateri so Miro Cerar, kolesarski prijatelj Marko Baloh, Miran Stanovnik, novinar Tomaž Kovšca in kolesarski znanec Matija Vojsk. V sodelovanju z banko NLB je znesek v pogodbi zaokrožen na 15.000 evrov, Matija Vojsk pa se je darovalcem zahvalil za podporo. Denar so vezali do Nalove polnoletnosti v produktu NLB Depozit za izplačilo rente. Jure Robič je bil med najbolj znanimi slovenskimi kolesarji. Med njegove najodmevnejše športne dosežke spadajo zmage na Race Across America (RAAM), svetovni rekord v cestni vožnji na 24 ur ter zmage na Dirki okoli Slovenije. Bil je prejemnik priznanja športnik leta za posebne dosežke ter priznanja za fair play ter strpnost v športu.

Na mestu je torej vprašanje, kako izbrati pravega? Pomembni so štirje dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnosti prilagajanja telesu. Za šolarja, ki prenaša ostrorobe knjige, mora imeti nahrbtnik trdnejše hrbtišče in dno, narejeno iz masivnejšega platna, ki bo zadržalo tudi dež in sneg. Od višine učenca je odvisna višina nahrbtnika. Nahrbtnik naj se dobro prilagaja bokom, ramenom in hrbtu. Posebno moramo biti pozorni na dele nahrbtnika, pri katerih pride do stika s telesom. To so naramnice, bočna oprt in hrbtišče. Naramnice se ne smejo dotikati vratu ali rezati v kožo. Temu pripomorejo razbremenilni trakovi na ramenih in bokih. Napenjalni trakovi pa preprečujejo, da bi nahrbtnik nihal levo–desno. Pri osebni prilagoditvi nahrbtnika je zmeraj treba najprej namestiti bočni pas. Samo približno tretjina teže naj bi «počivala» na ramenih, zadnjica pa mora ostati neobtežena. V nasprotnem postane nahrbtnik naritnik,« piše avtor akcije.

©

pORT MLAdihTRibuna

2

Videno in slišanoSaj ne vem, kako bi začel, da ne bi užalil športnih čustev pravovernih judoistov, a to kar sem slišal in videl na slovenski TV, ob spremljanju SP v Parizu, me je razžalostilo. Seveda je velika stvar, da veliko športno tekmo spremlja televizija, a komentarji uradnega napovedovalca so se mi zazdeli tako neznansko mimo videnega, da bi bilo bolje, če bi izključil ton in samo gledal. Zmotilo me je tudi nerealno navijanje za slovenske tekmovalce, predvsem pa temeljno nepoznavanje juda, ki se je na SP, kjer so vselej nekajkrat ponovili vsako odločilno akcijo, tako da skoraj nikoli ni bilo dvoma,

kdo je zmagovalec in kaj je naredil za zmago, predvsem pa je bilo vselej takoj kot na dlani, ali je sodnik naredil napako ali ne. Prav zato vas vabim, spoštovani mladi judoisti, ki ste spremljali boje v Parizu, da poveste svoje mnenje. Pišite nam na e-naslov nikoslana@gmail.com In še za konec: na Š-TV smo ob košarkarskem EP zasledili promocijo besedice »zicer«. Kdo ve, kaj je zicer? Kolega, ki je občutljiv za slovenski jezik, je zmajeval z glavo: »Če predsednik republike, gospod dr. Danilo Türk, nagovarja osnovnošolce s fool in cool, si bo treba v osnovni šoli ob slovenskem jeziku umisliti še kakšen nov predmet, za angloslovenski jezik.«

Bojevnik za športno poštenostNenad Pilipovič, športni pedagog z Osnovne šole Gorje pri Bledu, eden najbolj dejavnih v šolskem športu, se že nekaj časa redno udeležuje tekmovanj ISF (Mednarodna zveza za šport v šoli), nazadnje je z dekliško ekipo OŠ Žirovnica sodeloval na ISF prvenstvu v odbojki na pesku v Portoriku. »Na sestanku vodij delegacij in trenerjev je bilo zaradi nespretnosti ISF in organizatorjev pri postavljanju tekmovalnih pravil precej slabe volje zaradi razlik med razpisanimi pravili in izpeljavo. Šele v Portoriku smo izvedeli, da sta v ekipi lahko samo dve igralki. V razpisu ni bilo mogoče razbrati vloge tretje igralke v ekipi. Menili so, da lahko igra samo, če se ena od dvojice poškoduje. Pravila FIVB za odbojko na mivki pač predpisujejo le dve igralki. Salomonska rešitev organizatorjev: ekipe, ki so pripeljale dve igralki, lahko igrajo v tej postavi vse tekme, ekipe s tremi igralkami pa ne smejo igrati dveh zaporednih tekem z isto dvojico. Trener mora v predtekmovanju v polje poslati vse tri igralke. Neenakost pravil za vse ekipe. Kaj pa fair play? Po burni razpravi smo dosegli, da to pravilo velja zgolj za predtekmovanje, v nadaljevanju, pa lahko trener postavi par po svoji izbiri. Možnost izbire trenerja bi bila logična za celoten turnir. Slaba izpeljava je vrgla senco na Svetovno šolsko prvenstvo, saj je bilo neregularno. Menim, da je to velika sramota za ISF in za organizatorje.« Nenad nas je obvestil še o zanimivem razpletu ISF tekmovanja v smučarskih tekih, ki je bilo lani v Folgarii v Italiji: »Tam smo tekmovali z dekleti in fanti v smučarskem teku, odkril pa smo nefair delovanje ekipe Horw iz Švice. Šolske ekipe fantov in deklet so sestavili iz otrok iz različnih šol, kar je kršitev glavnega pravila tekmovanj ISF. Pritožbo so obravnavali na sestanku ISF na Kitajskem. Tako bodo naši fantje napredovali iz 4. na «švicarsko» 3. mesto. Z ISF se dogovarjamo, da pridejo podeliti medalje in pokal 14. oktobra v Gorje, na proslavo 90-letnice ŠD Gorje.«

JEZKOVNI KOTICEK

Papež – prepoznaven v gorskem tekuAvtoličarstvo in avtokleparstvo Papež iz Podjelš pri Kamniku, dolgoletni sponzor gorskih tekačev iz Stranj, je bil s svojimi značilnimi rumenimi barvami prisoten tudi na šolskem prvenstvu v Smledniku. Vsekakor je kamniško podjetje zanimiv primer sponzorstva v manj odmevnem športu, v katerem so pretežno mladi. Mira Papež je na šolsko prvenstvo pripeljala veliko ekipo in je bila ves čas z njimi: »Seveda smo še zmeraj povezni z gorskim tekom. Zdaj imamo v klubu kakšni trideset tekačev, predvsem pa smo dobra druščina,« je dejala.Učenci so na vsakem koraku ponosno izkazovali pripadnost KGT Papež.

Sončkova – enajsta šola ŠD Sonček iz Nove Gorica je pod vodstvom Mirana Franka uspešno izpeljal pet tednov trajajoče poletne športne dejavnosti za mlade. Poletja ob Soči se je udeležilo več kot 300 otrok, gostili pa tudi otroke iz Bosne. Vsi so se kopali, učili vožnje s kajaki, igrali so namizni tenis, košarko, odbojko na pesku in druge igre z žogo. Spoznali so lokostrelstvo in plezanje po umetni steni, zvrstile so se tudi mnoge ustvarjalne delavnice. Na sklepni prireditvi pod solkanskim mostom (19. avgusta) je prireditev doživela vrhunec, saj se je sklepne slovesnosti udeležilo več uglednih gostov, vsi udeleženci so prejeli medalje in priznanja.

©

pORT MLAdihTRibuna ©

pORT MLAdihTRibuna

3

4

4Matej ZupancZa večjo strokovnost

vogal

Ob koncu mladinskega evropskega pokala v lokostrelstvu, ki se je konec avgusta odvijal na Cipru, je EMAU (European and Mediterranean Archery Union, Evropska in mediteranska lokostrelska zveza) podelila naziv trenerja leta Mateju Zupancu, sicer lokostrelskemu trenerju mladih v Kamniku in selektorju kadetske in mladinske reprezentance. EMAU podeljuje ta naziv že trinajst let (od leta 1999), prvič pa se je v središču pozornosti znašel slovenski trener, seveda po zaslugi vse bolj odmevnih dosežkov mladih slovenskih lokostrelcev in lokostrelk. Tako se je na vrhu evropskega pokala (po tekmah v Armeniji in na Cipru) zna-šel Jan Rijavec, Klemen Štrajhar se je uvrstil na 2. mesto, Kristjan Bauer pa je pristal na 6. mestu, vsi z olimpijskim lokom. Še posebno uspešna je bila ekipa v postavi Marko Hrup (LK Ankaran), Jan Rijavec (LD Logatec), Klemen Štrajhar (LK Kamnik) in Kristjan Bauer (LD Logatec), ki se je na MSP uvrstila na 3. mesto, lasti pa si tudi evropski ekipni rekord. K splošnemu vtisu sta pripomogli tudi Toja Černe (2. v evropskem pokalu v sestavljenem loku, LK Feniks) ter Brina Božič (6. v evropskem pokalu z olimpijskim lokom, LK Ankaran) in Luka Stoševski (6. v evropskem pokalu z olimpijskim lokom med kadeti, LK Logatec).

Matej Zupanc, sicer diplomant Fakultete za šport in zaposlen prek Lokostrelske zveze Slovenije v športni šoli nacionalnega pomena – projekt teče prek Zavoda za šport RS Pla-nica – je bil priznanja zelo vesel. »Na preteklih tekmovanjih smo se veselili uspehov naših kolegov, nikoli pa nismo razmišljali ali načrtovali, kako priti do naziva ‚trener leta‘. V

zadnjih letih smo z mladimi lokostrelci trdo delali, gradili smo ne le na kakovosti programa, ampak predvsem na medsebojnem zaupanju. Menim, da je zaupanje med tekmovalcem in trenerjem ključno. Brez popolne predanosti treningu in zaupanja v trenerjevo usmerjanje ni opaznejših dosežkov. Uspeh mladih lo-kostrelcev ni prišel sam po sebi, je posledica intenzivnega dela in odrekanja na drugih področjih življenja. Z omejenimi sredstvi in možnostmi treniranja smo poskušali narediti največ, kar je bilo sploh mogoče. Tokrat je bil naš trud poplačan, vendar se zavedamo, da nas čaka še veliko dela. Naziv ‚trener leta‘ je potrditev, da smo na pravi poti,« je izjavil Zupanc, ki se kot trener nacionalne športne šole razdaja na mnogih koncih.

Matej Zupanc je kot predsednik izobraže-valne komisije LZS odgovoren tudi za strokovno izpopolnjevanje trenerjev, saj si vsi želijo, da bi se po klubih dvignila strokovna raven poučevanja lokostrelstva, še posebno, ko gre za naraščajnike. »Strokovno izpopolnjevanje lokostrelskega kadra je nujno za napredek panoge, predvsem pa za pravilno in ustrezno strokovno treniranje našega podmladka. Izobraževanje in usposabljanje je pomembna usmeritev naše zveze, kar že dolgo podpira in spodbuja tudi Irena Rosa, predsednica Lokostrelske zveze Slovenije,« je povedal Zupanc, strokovnjak, ki dela v dokaj skromnih razmerah. Tako je prek zime s člani selekcije gostoval v kotičku velike športne dvorane Slovenske vojske, v dvorani FRS, spomladi in poleti pa pod skednjem in ob koščku ozkega travnika v Trzinu. Fantje in dekleta so zadovoljni z vsem, da le lahko vadijo. Seveda se pogosto pogovarjajo, da bi bilo lepo, ko bi nekoč tudi kje na obrobju Ljubljane zrasel kakšen lokostrelski center, a sanje so eno, resničnost pa nekaj drugega.

Mateja Zupanca smo v suhih dnevih pogosto videvali na motorju, v čeladi in v sedlu 650-kubičnega motorja Suzuki. Zatrjuje, da je poletje na motorju zvozil z enim manjšim zdrsom, čeprav je zelo oprezen voznik. No, prav njegov mladostni pristop k življenju je najbrž to, kar spodbuja mlade, ki jih skuša povezati v reprezentančno ekipo. Tekmovalci, s katerim vadi, so se nanj zelo navezali, predvsem pa mu zaupajo kot trenerju. In morda je prav to vstopnica (ki je v življenju dana vsem, a je mnogi ne izkoristijo), s katero bo zdajšnji rod mladih tekmovalcev popeljal še kam dlje. Ne bomo omenjali možnosti za nastop na olimpijskih igrah, saj so fantje in dekleta, ki sodelujejo z Zupancem, prirasli na trdna tla. Tako je Marko Hrup iz LK Ankaran, ki prav tako vadi z Zupancem, nekoč o željah za olimpijskim nastopom za ŠM povedal: »To tekmovanje pride na vrsto morda nekoč v prihodnosti, zdaj so zame bolj pomembna druga velika tekmovanja.« Res, pod Matejevim vodstvom ni ide-aliziranih pričakovanj, so pa realno zastavljeni cilji, vztrajna vadba in testiranje uspešnosti na tekmovanjih. Tu dobijo lokostrelci vse odgovore na vprašanja o svoji kakovosti.

Gorski tek je zahtevna športna zvrst, ki pa ima svoj podmladek. To je pokazalo tudi nedavno šolsko državno prvenstvo pod smledniškim gradom.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica

OD GO VOR NI URED NIK

Ni ko Sla na

URED NI©T VO

Par mo va 33, 1000 Ljub lja na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

URED NI© KI OD BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe ter Kla vo ra, dr. Mar je ta Ko vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe Ëe, dr. Stan ko Pin ter, Ro man Raæ man, Ur πka Stri tar.

NA ROČ ANJE NA REVIJO

Ni ko Sla na e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

TISK

Littera picta, d.o.o.NA KLA DA2.500

OB LI KO VA NJE IN PRE LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub lja na

KO REK TO RI CA

Bar ba ra ©if rarVa bi mo vas, da so de lu je te s svo ji mi po gle di in iz kuπ nja mi. Pri spev ke spre je ma mo po e-po πti ali po po πti na dis ke tah. Fo to gra fij ne vra Ëa mo, ra zen po do go vo ru. Od zi vi na ob jav lje ne pri spev ke naj ne bo do dalj πi od πti ri de set vrs tic. Pri dr æu je mo si pravi co do kraj πa nja pri spev kov, tis tih, ki ne ustre za jo na-me nu, ne bo mo ob ja vi li.

Re vi ja za πport ot rok in mla di ne na da lju je tra di ci jo bil te na ©©D in gla si la ©ol ski πport.ISSN 1318-1718.

Re vi ja je na me nje na πport nim na raπ Ëaj ni kom, tre ner jem, πport nim pe da go gom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih.

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

7 2011Letnik 19 • πtevilka 168 • 7/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

5

6

14

16

20

26

28

29

30

36

38

Bil je prvi septembrski konec tedna, nebo brez oblačka, gore so vabile obiskovalce tudi na težje zavarovane poti. Z možem naju je pritegnila zahtevna stena, podor pod grebenom pa je zahteval umik in nato iskanje različice vzpona na goro.

Na križišču dveh poti sem jih zagledala: tri odrasle z dvema otrokoma – z osemletnim in šestletnim dečkom. Mlada hribovca sta premagovala eno od najtežjih klasičnih zavarovanih poti pri nas. Bila sta ustrezno opremljena. Glavi sta varovali otroški čeladi, nosila sta plezalni pas s samovarovalnim kompletom. Precej drugačni so bili njuni spremljevalci: oblečeni le v lahka športna oblačila, z manjšimi nahrbtniki in brez ustreznih pripomočkov za takšne podvige.

Nekaj časa sem se vzpenjala za njimi. Dečka sta brez večjih težav in pritoževanj premagovala zapreke in izzive smeri. Vmes sta nekajkrat počivala, po krajših postankih pa nadaljevala s spretnim prepenjanjem na jeklenice in s plezanjem navzgor. Za varnost otrok je skrbel najmlajši med odraslimi, oba varovanca je mirno spodbujal in jima pomagal pri premagovanju težjih mest.

Končno smo pogledali skozi okno in priplezali čez steno. Po krajšem počitku je skupinica z otrokoma pospravila opremo v nahrbtnike in se začela spuščati proti prelazu. Pravzaprav so se v dolino odpravili le dečka in dva odrasla, tisti najbolj izkušeni pa je odhitel še na vrh.

Nehote sva jim sledila, saj sva imela tudi midva dovolj razgibavanja za tisti dan. Priznam, de me je kar mrazilo, ko sem jih opazovala pri spustu. Daleč spredaj je hodil možakar (verjetno oče) in se ni menil za dogajanje zadaj. Za njim je hitela ženska (verjetno mama), se občasno ozirala nazaj in oba dečka bodrila k hitrejši hoji s po-zivom: »Gremo, gremo!« Zadaj sta jo po ozki, tehnično nezahtevni, a izpostavljeni potki mahala mlada zmagovalca zahtevne zavarovane poti. Občasno sta zaostajala, padala na zadnjo plat, skušala krajšati pot z neprimernimi bližnjicami, se ustavljala, pritoževala nad naporom in po pozivu spet sledila odraslima. Stezica pa je vodila po strmih, nezavarovanih, travnatih pobočjih, ki niso dovoljevala negotovega koraka. Že majhna napaka bi se lahko končala tragično – z zdrsom do vznožja mogočne gore.

In kaj lahko naredi nemočni opazovalec takšnega početja? Nisem se smela vmešavati

v njihovo družinsko vzgojo, zato sem le prosila ‚višje sile‘, naj se vse skupaj srečno konča. Pri tem sem si zastavljala mnoga vprašanja, na primer, ali se otroci resnično želijo potrjevati na najtežjih zavarovanih poteh ali to morda počenjajo zaradi odraslih. Ali niso odrasli vzor svojim potomcem – z opremljenostjo, s početjem in tudi z odnosom? Ali ni skupni izlet otrok in staršev priložnost za kakovostno preživljanje skupnega časa in ne za izogibanje druženja drug z drugim? Ali niso starši odgovorni za varnost otrok? Izlet se namreč ne konča na vrhu stene, ampak s srečno vrnitvijo v dolino. Ta zgodba bi se lahko končala na sodišču ali z večnim bremenom krivde.

Dovolj vprašanj. Vsekakor pa: NE TAKO Z OTROKI V GORE – davki in obresti so namreč previsoki za napake, malomarnost in neodgovorno ravnanje odraslih.

Urška Stritar

Kako z otroki ne v gore

©port mla dih ■ let nik 19/168 ■ SEPTEMBER 2011vsebina

Zgodovina športaSredi septembra je uradno obiskal Ljubljano in njenega župana novi tržaški župan Roberto Cosolini, ki izhaja iz levosredinskih vrst. Dr. Tomaž Pavlin upa, da bo ta gesta dobre volje olajšanje tako za krepitev dialoga med dvema srednjeevropskima mestoma kot dialoga s slovensko manjšino. Seveda je njegovo razmišljanje povezano z zgodovino športnih stikov med obema mestoma.

Šolska tekmovanjaČudimo se, zakaj ni več zanimanja za šolsko prvenstvo v gorskem kolesarstvu, občudujemo pa gorske tekače, ki so se ponovno zbrali pod smledniškim gradom.

OFEM 2011 - TrabzonDrugi zapis o olimpijskem festivalu evropske mladine v Turčiji je sestavljen iz niza zapisov, med katerimi je tudi dnevnik odbojkarice Neže Oder.

10 plus - mladi športnikiJudoistka Anja Štangar, atleta Žan Rudolf in Jaka Zupan, telovadec Luka Kišek, plezalca Jure Raztresen in Domen Škofic, jadralka Kim Pletikos, teniška igralca Max Tekavec in Rok Križaj.

Gasilska olimpiada v SlovenijiČe nekdo, ki sam ni bil nikoli v gasilski organizaciji, prvič sliši za gasilsko tekmovanje, si najbrž ne predstavlja veliko. In če ni videl gasilcev pri pravem gašenju, si tudi ne more predstavljati, koliko psihične in fizične kondicije potrebujejo poleg tehničnega znanja.

Ordinacija dr. Bojana KnapaŠe zmeraj smo pri prehrani športnikov, a tokrat se je naš strokovnjak za prehrano pozabaval s pomenom železa v telesu. O tem je v ŠM nekoč že nekaj napisal. A železo je tako pomembno, da je treba to lekcijo ponavljati, še posebno za športnike in dekleta. Preberite zakaj!

Mladi razmišljajoŽirovka Katja Stanonik, sicer pa zaprisežena tekačica na dolge proge, govori o svojem življenjskem slogu in o počitnicah.

Tris BLOGMilena Aras, Aleš Peče in Nina Puhan še naprej neumorno razmišljajo o športu mladih – a malo drugače, skoraj nevsakdanje.

Zgodba o učenju deskanja na vodiZgodba o učenju deskanja na vodi je zanimiva, ker se jo je namenoma lotila mag. Juta Ošlak, športna pedagoginja, ki je zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, sicer pa je doma v vodnih športih.

AvanturaPrijazno zasnovana avantura se lahko sprevrže tudi v kaj drugega, pri čemer postane najbolj pomembna človeška plat, dejavnost sama pa nenadoma sploh ni več pomembna. Gornika, ki sta pustila onemoglega človeka samemu sebi, tega občutka že nista poznala. Avtorica našega zapisa je ravnala drugače.

6

Iz zgodovine športa piše dr. TOMAŽ PAVLIN

Ljubljana in TrstSredi septembra je Ljubljano in ljubljanskega župana Zorana Jankoviča uradno obiskal novi tržaški župan Roberto Cosolini. Kot sem prebiral v Primorskem dnevniku (Marjan Kemperle, Trst in Ljubljana vse bližja, 14. 9. 2011), naj bi bil obisk nadaljevanje vzpostavljenih stikov še iz mandata prejšnjega desnosredinskega župana Dipiazze, ki je tudi obiskal Ljubljano, a na svojo pest. Novi župan Cosolini politično izhaja iz levosredinskih vrst, kar upam, da bo olajšanje tako za krepitev dialoga med dvema srednjeevropskima mestoma kot dialoga s slovensko manjšino in zagotavljanjem manjšinskih pravic, tudi na javnih mestih, in opuščanjem desničarskih in nacionalističnih primesi, ki rušijo odnose in vzpostavljajo politiko nacionalne nadvlade in večvrednosti, kar ti kraji v 21. stoletju gotovo ne potrebujejo več. Če bi se ozrli na leta pred prvo vojno, na tržaško-avstrijski kozmopolitizem – v njega je neuspešno pogledoval že Ricardo Illy -, je od cvetočega multikulturnega Trsta imela koristi širša regija in tudi slovenstvo.

Trst – nekoč za vzor LjubljaniResda so prav v cvetoči drugi polovici 19.

stoletja rasli nacionalizmi, ki jih je spodbudilo združevanje Italijanov v enotno državo sredi 19. stoletja (risorgimento) in na drugi strani slovenski nacionalni odgovor ob vse večjem sa-mozavedanju, italijansko-nemškem ukleščanju in samozavestnem politično-kulturnem nasto-panju (spomnimo se npr. pohodov in nastopov Sokolov). Potem je prišla vojna, skrajnosti so dobila krila, avstrijski trojezični Trst je čez noč postal le italijanski Trieste in tonil v italijansko poprečje. Pretrgana je bila popkovina z zaled-jem, razen s tistim delom, ki si ga je prilastila Italija po prvi vojni, Ljubljana pa se je prelevila v slovensko prestolnico. Če je pred prvo vojno živelo v Trstu več Slovencev kot v Ljubljani, se je slika po prvi vojni spreminjala. Ljubljana je rasla in zrasla, z jugoslovansko državo je postala slovenski center s slovensko univerzo, se industrializirala in urbanizirala – tudi zaradi vse večje migracije: še pred prvo vojno je bilo 40 tisoč prebivalcev, pred drugo vojno približno 80 tisoč, danes pa bojda že 300 tisoč. In če je bila Ljubljana pred prvo vojno eno od deželnih

notranjeavstrijskih središč in je konkurirala s koroškim Celovcem, goriško Gorico, štajerski Gradec je bil že utopija, Trst pa metropola, je danes z osamosvojitvijo prerasla marsikaterega v okolici in postala eno od evropskih glavnih mest z dobro univerzo, ki se v zadnjih letih tudi urbanistično prenavlja in dostojno primerja z Evropo.

Župana iz podobnih okolijSrečanje obeh županov je nedvomno nov

korak. Desnosredinski Dipiazza je bil ujetnik desničarske nacionalistične politike in je v Ljubljano prišel na zasebni obisk, v njegovi občinski vladi, na primer, kulturni odbornik ni podpiral sodelovanja. Desnosredinska politika je letos pomladi na občinskih volitvah padla, izvoljen je bil levosredinski Cosolini in ljubljanski župan mu je takoj čestital in pri-ložil vabilo. In sta se dobila v Ljubljani, rekli bi lahko, zelo hitro, takoj po ‹fero agosto›. Namen, kot lahko prebiram v Primorskem dnevniku, je bil nadaljevanje in utrjevanje prijateljskih stikov med mestoma. V delega-ciji tržaškega župana sta bila tudi odbornik za

kulturo in odbornik za gospodarstvo, turizem ter evropske projekte, s čimer je bila nakazana pot nadaljnjega sodelovanja. Jankovič je sicer vljudno odprl karte in poudaril, med drugim, da ima kulturno sodelovanje zgled v tržaški uprizoritvi Pahorjeve Nekropole v tržaškem osrednjem gledališču Verdi. Prav tako je ome-nil koncert ob srečanju treh predsednikov, Cosolini pa je med drugim odgovoril, da bo Trst sodelovanje pospešil in oplemenitil tudi z doprinosom slovenske manjšine.

Pohvalno. Ali pa bo tudi konkretno? Morda, kajti oba župana izhajata iz gospodarstva, in da bodo stiki lahko zaživeli, bo potrebna, kot je poudaril Cosolini, ‹konkretnost›. Oba jo dobro poznata, zamisli in predlogi so tu. Prav tako naj bi bilo nastavljenih že tudi nekaj kulturnih projektov, saj ima novi kulturni odbornik Andrea Mariani širše kulturne poglede od Dipiazzovega predhodnika.

Ko se že govori o sodelovanju, bi lahko priporočili ljubljanskim uradnikom tudi šport. Iz zgodovine, ne da bi jo ponavljali, pač pa da bi videli, ali je kaj in kako bilo, dobro in slabo, da bi načrtovali, kaj bi lahko bilo, lahko pobr-skamo nekaj primerov stikov, ki pa so vedno zamrli. Bili so plod večinoma civilnih stikov, saj se je šport, ki temelji na civilnodruštvenih temeljih, šele dodobra organiziral in uveljavljal. Danes je podoba drugačna, šport je javna in civilna dejavnost, ima svojo javno proračunsko postavko, mesto prevzema športno infrastruk-turo, podpira športne spektakle ipd. Razvoj telovadbe in športa se je v obeh mestih začel v istem obdobju, v drugi polovici 19. stoletja, saj sta bili mesti v isti državi, za športno-društveni razvoj pa so bili potrebni tudi politični koraki.

In kaj konkretnega lahko izluščimo iz zgodovine? Kot prvega lahko navedemo no-gometni stik, ki pa ni izšel iz klubov, temveč iz šolstva. Če se spomnimo člankov o nastanku Visoke šole za telesno kulturo, je šport v ožjem, britanskem pomenu (nogomet, atletika, vesla-nje itd., ne pa telovadba) vstopil v šolstvo proti koncu 19. stoletja, pri tem pa je zlasti nogomet obnorel mladino – najsi v Trstu ali v Ljubljani, najsi je bila mladina naše ali njihove ali drugih narodnosti. Ko se je slovensko dijaštvo v Ljubljani združilo v Hermes in se nogometno uveljavilo ter pregazilo nemške mestne rojake, se je uzrlo v svet, v Trst, in povabilo tržaške gimnazijce. To je bil nogometni dogodek par exelence, kajti ko v Ljubljani Slovenci še niso zmogli ustanoviti kluba, so Tržačani že slo-veli s svojo Edero; neki časnikar je leta 1911 poudaril, da je Edera najboljši južnoavstrijski klub (za Edero je v teh letih igral tudi Slovenec Ernest Rajgelj, ki je po prvi vojni emigriral v Ljubljano in še nekaj let igral za ljubljansko Primorje, potem pa je končal športno pot). Slovenci smo tedaj dodobra zamujali, ne pa ljubljanski Nemci, ki naj bi že na prehodu 19. stoletja brcali in igrali tekme z nemškimi rojaki iz Gradca. Žal je to relativno neraziskana tema, poznavanje nogometnega razvoja pa podrejeno zgolj slovenskemu vidiku.

Obeležje z napakoZakaj slednje poudarjam? (Konec koncev

je to iz nacionalnega vidika dobro.) Ker so 6

7

v Ljubljani v luči športnih stoletnic postavili ploščo stoletnici nogometa, vezani na leto 1911. Ampak zgodovinsko to ne drži in resnično me zanima, na temelju česa je postavljena ta teza in kdo je avtor.

Vrnimo se k smelim gimnazijcem, ki so v začetku maja 1911 povabili v goste tržaške kolege. To se je zgodilo v nedeljo, 7. maja, ob tretji uri popoldan, na nogometnem igrišču v ljubljanskem Tivoliju. Tega dne se je, kot radi rečemo, pisala slovenska nogometna zgodo-vina, ki je, kot se spodobi za velik dogodek, v Tivoli privabila mnoge Ljubljančane. Časopis Slovenec navaja, da se jih je okrog 2000 ‹trlo› ob igrišču, Slovenski narod pa, da jih je bilo še nekaj več: 2500. Tekma se je končala neodlo-čeno, le nekaj dni zatem pa je bil ustanovljen prvi ljubljanski slovenski nogometni klub Ilirija. In zakaj ne bi raje obeležili ljubljanske nogometne začetke s spomenikom nogometaša v ljubljanskem Tivoliju, na mestu, kjer se je pi-sala nacionalna nogometna zgodovina, kjer so hermežani trenirali in javno igrali ter tlakovali nogometno pot, ki jo je nadaljevala (!), in ne začela (!) Ilirija?

Nogometne stike najdemo tudi po prvi vojni, te je spodbujalo predvsem Primorje, klub pri-morskih emigrantov v Ljubljani. Prvič v dvaj-setih letih, odmevnejši pa je bil nastop za božič leta 1932 v Trstu pri tedaj močnejši Triestini. Ozadje ima tudi politični naboj in podobno kot ugotavljata župana, da je danes politična podla-ga za sodelovanje dobra, sta tedaj Jugoslavija in Italija skušali otopliti napete politične odnose – nogomet je bil prvi pri roki. Pozneje, v drugi polovici tridesetih, so se enkrat v Ljubljani in

drugič v Trstu pomerili atleti Julijske krajine in Slovenije. Ko je Italija leta 1941 okupirala Ljubljano in ustanovila Ljubljansko pokrajino, se je uzrla tudi po športu in pojavile so se ideje o gostovanjih slovenskih športnikov po Italiji, tržaška pa je bila ideja pridobiti nekaj ljubljan-skih nogometašev primorskih korenin in roje-nih v okupirani ter Italiji priključeni Primorski v Triestino. Žal je tudi ta del zgodovine slabo raziskan ter dodatno podrejen interpretaciji, da zaradi kulturnega molka v letih 1941–1945 ni bilo nič športa. Seveda je bil in tudi v Športu mladih smo na to že nekajkrat opozorili. Na igrišču Primorja je bila po besedah pokojnega nogometaša Primorja Toneta Čamernika tudi oefovska javka, ki so jo Italijani 1942 razbili.

Po drugi svetovni vojni in potem ko je bil ponovno obnovljen slovenski šport v Italiji, tega je Musolinni 1927 prepovedal in dobese-dno pregazil, je bila slovenska manjšina tista, ki je vzpostavljala sodelovanje, zlasti npr. vodilni zamejski klub Bor in ljubljanski Slovan. A glej ga šmenta, o tem danes vemo malo ali nič, ak-terji so pomrli, dokumentov ni ali pa so skriti v kakšnih kotičkih.

Tako lahko šport krepko sodeluje v kultur-nem sodelovanju, lahko pa je tudi vlečni konj povezovanja. Navsezadnje imata obe mesti lepa nova stadiona, nimata pa nogometnih spekta-klov. Vendar je to v tem primeru že predmet višje politike, politike nogometnih zvez in morebitne regionalne lige, ki bi lahko zago-tovila profesionalno atraktivnejšo ligo in ki bi od Olimpije, Triestine in vseh drugih akterjev zahtevala obrat po vzoru hokejskega Ebla in košarkarske Jadranske lige v regionalizem in

ne nacionalizem, na drugi strani pa Triestini, Olimpiji in stadionoma ter s tem mestnemu proračunu zagotovila boljše čase.

Med Trstom in Ljubljano tudi kolesarji, sokoli …

Še bi našli primere stikov, nismo se dotaknili sokolske zgodbe in vsakoletne kolesarske dir-ke Trst–Ljubljana v letih pred prvo svetovno vojno, ki je veljala za tekmo za naslov sloven-skega in slovanskega prvaka. Danes bi lahko, presegajoč nacionalizme, kolesarska etapna dirka po Sloveniji povezala in vključila stike Trst–Ljubljana ali pa bi se organizirala dirka prijateljstva na cesti med Trstom in Ljubljano po vzoru maratona Franje. Da ne govorimo o vodni površini in športu. Veslanje, pri katerem resda ni bilo konkretnih stikov, je bil eden pr-vih športov v Trstu in v Ljubljani. Ljubljanski klub, ustanovljen leta 1907, je bil sploh prvi celinski in prvi slovenski veslaški klub. Če pa se danes sprehodimo ob Ljubljanici do čolnarne nasproti Špici, ki bo imela ali celo že ima sto let, pa ta hrani nekaj starih veslaških draguljev ter klavrno čaka športno-urbanističnega usmilje-nja, namesto da bi se Ljubljana kitila z vodno, čolnarsko in veslaško dejavnostjo. Ko je bila razstava o ljubljanskem čolnarstvu v Naro-dnem muzeju, so športno zgodbo preskočili, a ravno ta je pravšnje nadaljevanje ljubljanske čolnarske tradicije.

Kaj reči za konec? Zgodovina je lahko vir navdiha, ne le skupek podatkov, a strinjam se z županoma: potrebna bo konkretnost, kot je že bila tudi v zgodovini, mora pa iti tudi prek naših zamejskih organizacij.

8

spletni info kazalecinternet

programi

Posvet športnih pedagogovPosvet športnih pedagogov, ki ga od 17. do 19. novembra v Hotelu Diana v Murski Soboti prireja ZDŠPS, se vse bolj približuje, s koncem septembra je tudi že minil rok, ko je bilo treba oddati referate za zbornik posveta.

Teme posveta 2011S športom proti debelosti, Zdrav življenjski slog, Dejavnosti v naravi (cilji, vsebine, varna organizacija, normativi), Primeri dobre prakse na različnih stopnjah šolanja, Proste teme, Aktualna problematika šolske športne vzgoje ter športa otrok in mladine. Poleg predavanj in predstavitve referatov ter plakatov bo tudi okrogla miza o aktualnostih športa otrok in mladine ter športno popoldne.

Še nekaj pomembnih datumov Prijave za posvet do 9. novembra, Rok za oddajo prispevkov 23. september, Rok za prejem obvestila o uvrstitvi prispevkov v zbornik: 21. Oktober, Rok za

prejem obvestila o načinu predstavitve prispevkov: 11. november. 02 LOGO ZDŠPS

Strokovna literaturaPoleg obširnega seznama strokovne literature, ki jo izdajajo na Fakulteti za šport, in bo na voljo po znižanih cenah, pa bodo na voljo tudi štiri zanimive knjige Romana Vodeba (roman.vodeb@guest.arnes.si), prav tako z ugodnostmi nakupa, in sicer: Ideološke paradigma v športu ..., ko poseže vmes država (2000), Šport skozi psihoanalizo (2001), Subjekt v ideologiji (športa) (2003), Interpretacija športa (2005). Znižana cena za eno knjigo bo 10 evrov – po načelu (kupiš dve (različni), dobiš brezplačno še tretjo knjigo. Pa še njegov blog - http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/razprodaja-knjig/59870.

Priznanje Z© Nives Markun PuhanNa 9. strokovnem srečanju delavcev Zavoda za šolstvo RS, ki je bilo septembra v Ajdovščini, vsako leto podeljujejo tudi svoja notranja priznanja. Letos je bila med nagrajenci prof. Nina Markun Puhan, ki je kot vodja predmetne skupine usmerjala delo pri posodabljanju učnega načrta za športno vzgojo za osnovno šolo. Poleg tega je izpeljevala študijske skupine, seminarje in drugo izobraževanje za učitelje športne vzgoje. Svoje znanje usmerja v mnoge druge projekte Zavoda za šolstvo RS.

Posodobljeni planinski dnevniki PZSBorut in Mateja Peršolja sta v založbi Planinske zveze Slovenije (mladinske komisije) izdala niz treh dnevnikov za najmlajše in malo starejše pohodnike. Cici dnevnik je namenjen najmlajšim in je, kot piše na prvi strani, za punce in fante, ki se šele uvajajo v planinstvo. Dnevnik 1 in Dnevnik 2 (Mladi planinec, Mlada planinka) pa sta namenjena že starejšim pohodnikom. Vsi trije dnevniki so lepa osvežitev in bodo zagotovo pripomogli k promociji planinske vzgoje. Podrobneje bomo zanimive dnevnike, ki jih lahko vtaknemo tudi v žep, predstavili v prihodnji številki ŠM.

Planinski koledarček 2011Planinska zveza Slovenije je v žepnem formatu izdala Planinski koledarček 2011 – z več kot stotimi stranmi koristnih podatkov za obiskovalce gora. V njem najdete nešteto zanimivih informacij, telefonskih številk, spletnih naslovov, kratkih sestavkov, pomembno mesto ima koledar izletov v domače in tuje gore, ki jih organizirajo PD in MDO. V njem je seznam literature, ki jo dobite na PZS. Dragoceni so naslovi in stiki za vsa planinska društva v Sloveniji.

Rekord Lare Omerzu Jure Rovan je ljubitelje atletike ogrel z vestjo o uspešnem nastopu mlade brežiške atletinje Lare Omerzu: »Na atletskem stadionu v Brežicah je na ekipnem področnem prvenstvu osnovnih šol v atletiki najboljši dosežek dosegla Lara Omerzu v skoku v višino, kjer je s 164 cm dosegla nov državni rekord v svoji kategoriji. Kot zanimivost: s tem dosežkom je na svetovni IAAF lestvici za pionirje prehitela celo svetovno in olimpijsko prvakinjo Blanko Vlašič.«

Med gorami – zbornik ŠD BlegošŠportno društvo Blegoš, ki deluje na Osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi, pod mogočnim Blegošem, je ob 40-letnici izdalo zbornik, v katerem so predstavili svojo pestro dejavnost. V knjigi, ki so jo sestavili, napisali in oblikovali učenci sami, je velika množica zanimivih sestavkov, celo zapis učenke, ki je spremljala znameniti nastop Petre Majdič na OI v Vancouvru. Veliko je risb in fotografij in seveda športnih izidov, pa ankete o športu, pogovori z uspešnimi domačimi športniki, športnimi delavci. Tudi s prof. Izidorjem Selakom, športnim pedagogom, ki je prava ikona Gorenje vasi. Skratka, zbornika so se razveselili skoraj vsi učenci in učenke šole, saj imajo v njem svoje mesto.

9

spletni info internet

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV

OKTOBERDržavna tekmovanja6. orientacijski tek, OŠ Tomaž pri Ormožu, OŠ, SŠ,12. atletika, ekipni finale, Slovenj Gradec, OŠ, SŠ,16. atletika, ulični tek, Slovenj Gradec, OŠ, SŠ,22. atletika, Ljubljanski maraton, OŠ, SŠ, OŠPP.Področna tekmovanja7. atletika, ekipno, konec področnih tekmovanj, OŠ, SŠ,30. nogomet, letnik 1997, konec šolskih tekmovanj, OŠ,31. šah, posamezniki, konec šolskih tekmovanj, OŠ.

NOVEMBERDržavna tekmovanja11. judo, finale, SŠ12. po Levstikovi poti, OŠ, SŠ, OŠPP17. badminton, učenci, finale, Črnomelj, OŠPP23. plavanje, finale, Kranj, OŠPP30. akrobatika, konec polfinalnih tekmovanj, OŠPodročna tekmovanja11. rokomet, letnik 1997, konec občinskih tekmovanj, OŠ12. Mladina in gore, področna tekmovanja, OŠ18. odbojka, letnik 1997, konec šolskih tekmovanj, OŠ26. rokomet, konec področnih tekmovanj, SŠ30. košarka, letnik 1997, konec občinskih tekmovanj, OŠ30. košarka, konec občinskih tekmovanj, SŠ

30. nogomet, letnik 1997, konec občinskih tekmovanj, OŠ30. badminton, posamezniki, konec občinskih tekmovanj, OŠ30. namizni tenis, konec šolskih tekmovanj, OŠ30. šah, posamezniki, konec občinskih tekmovanj, OŠ*Nekateri datumi tekmovanj se lahko, zaradi različnih razlogov, še spremenijo. Prosimo vse, da spremljajo najave tekmovanj na www.sportmladih.net oz. spremljajo obvestila preko e-pošte.

KNJIGA

Max Frisch

StillerBrati švicarskega pisatelja Maxa Frischa je razkošje, ki se ga je treba zavedati. Stillerja, svojega literarnega junaka spremlja skozi zanimiv del življenja, od takrat, ko švicarska policija ugotovi, da z njegovo identiteto ni vse v redu. Stillerjeva zgodba je zapletena, bralcu pa na vsakem koraku postavlja pred obraz zrcalo. Brati Stillerja pomeni,

da je treba razmišljati o sebi in svojih dejanjih. Prav zato želimo srednješolce samo spomniti na avtorja, ki ga bodo nekoč morali vzeti v roke in ga v miru predihati. Založba Beletrina je izdala Stillerja šele letos, Frisch pa ga je napisal že pred letom 1954, a zato ni nič manj sodoben.

GLEDALIŠČE

KUD Franceta Prešerna – festival impro gledališčaFestival Goli oder, petek, 7. oktobra, šolska impro liga, Šila mjuzikl (premiera), ob 17. Uri. Dvanajst dijakov z željo po ustvarjanju glasbe. Predstava se dogaja na izmišljeni srednji šoli, kjer se dijaki vsak dan srečujejo z novimi izzivi. Drevo želja, ob 19. Uri. V improvizacijski predstavi se bo morda izpolnila gledalcem najljubša želja, saj so povabljeni, da na drevo želja nataknejo svojo željo, zapisano

na list papirja. Spoznajte Heitlerja (nemška ljubezenska zgodba), ob 21. uri. On je prišel iz Amsterdama, ona iz Hamburga. Srečala sta se na poti do Ljubljane.

PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE

Skrivnostna smrt mlade LeonoreV Prirodoslovnem muzeju Slovenije je prav zdaj razstava z naslovom Skrivnostna smrt mlade Leonore. Seveda so se prijatelji zmenili, da si razstavo skupaj ogledajo in tudi sami raziščejo, kdo je Leonora in zakaj je umrla. No, eden od prijateljev je zavil k recepciji in je tam zagledal strip z enakim naslovom: Skrivnostna smrt mlade Leonore. Ker je velik ljubitelj stripov, je segel v žep, odštel evro in pol in knjižico takoj

kupil. Seveda ni nadaljeval poti do Leonore, ampak se je takoj lotil branja. Šele potem je priletel za prijatelji in je kar prevzel vlogo vodiča. »Stripi so od vraga,« je dejal pravi vodič po razstavi.

10

ISF Svetovno šolsko prvenstvo v odbojki na peskuANASCO (Portoriko) – 6. julija - Na 2. šolskem prvenstvu ISF

(mednarodna zveza za šport v šoli) v odbojki na pesku je (od 29. 6. do 6. 7.) nastopila ekipa treh odbojkaric z OŠ Žirovnica. Tanja Božinovič, trenerka OK Mladi Jesenice, je v ekipo izbrala Dorotejo Brgant, Katarino Brlec in Nino Čuk. Ali so dekleta iz pravega testa smo najprej preverili na dvodnevni oktobrski delovni akciji, ko smo, skupaj s starši in sorodniki na planoti Polevc pod Stolom, posadili 1200 mladih drevesc in zaslužili nekaj denarja za pot.

V Anascu nas je žreb postavil v skupino B, v družbo z ekipami Portorika, Italije in Francije.

Tekmovanje je potekalo na 40 km oddaljeni plaži Boqueron. Tran-sport 15 kombijev je potekal v holivudskem slogu, spremljala ga je policija, ki je ustavljala promet na križiščih. Nam v čast je plapolala ruska zastava, a so organizatorji popravili napako. Srce nam je utripalo hitreje na mimohodu reprezentanc. Predstavljati domovino je zmeraj čustveni dogodek, ki ga ne pozabiš.

Prvega julija so slovenske igralke v prvi tekmi proti domačinkam doživele »uro resnice«. Nina in Doroteja sta pokazali nekaj obetav-nih akcij, vendar se je tekma kmalu končala z zmago domačink z 2:0 (1, 10). Portoričanke so pokazale veliko drobnih, elegantnih potez, predvidevanja, opazovanja, trikov, skratka, Žirovničanke so doživele pravo učno uro, žalost in solze so izprale v toplem karibskem morju.

Proti Franciji smo na igrišče pospremili Nino in Katarino. Katarina se je izkazala z nepredvidljivimi potezami, Nina pa z zanesljivostjo. Prvi niz so zmagale z izidom 21:12. Želja po zmagi je zrasla do neba. Kaj smo čutili pri izidu 16:16 v drugem nizu, si lahko predstavljate. Pet točk do raja, se je spremenilo v pekel poraza 16:21. V odločilnem 3. nizu ni bilo več prave želje in vere v uspeh in končalo se je s 15:10 za nasprotnice . Dekleta smo poizkušali potolažiti, da je naslednji dan še ena priložnost, čeprav smo vedeli, da je popravni izpit proti Italiji, odbojkarski velesili, misija nemogoče. Nina in Doroteja sta v prvem nizu nudile dostojen odpor, pokazali sta zanimive akcije in enakovre-dno igro in končali z izidom 16:21. Potop se je zgodil v drugem nizu, ki sta ga izgubili s 7:21. To je bil konec vseh upanj in v skupini zadnje 7. mesto. Izkazalo se je, da je bila skupina B najmočnejša, saj so se naše nasprotnice v končnici uvrstile od 2. do 4. mesta.

Po tekmovanjih je zvečer potekala predstavitev držav na stojnicah in kulturni nastopi ekip. Naš program je v odlični angleščini vodila Katarina, ki je samozavestno povabila vse udeležence na oder, da za-plešejo polko, medtem ko se je na steni vrtel video Bleda in Slovenije.

V finalu naše kategorije so se pomerile ekipe Brazilije in Portorika. Zmaga je po preobratu odšla v Brazilijo, za drugouvrščeno ekipo Portorika so sledile: 3. Italija, 4. Francija, 5. Belgija, 6. Španija. Zadnji dan so nas organizatorji odpeljali na izlet v 70 km oddaljeno jamo ob reki Camuy, ki za Slovence ni bila nič posebnega. Veliko tekmovanje ISF se je končalo po notah Michaela Jacksona. Lokalna gledališko-ple-sno-pevska skupina v zelo lepih kostumih predstavila venček njegovih najboljših pevskih in plesnih točk. Na poti domov smo se za pet dni ustavili še v New Yorku, v Madridu pa smo si ogledali središče mesta.

Denar za nastop v Portoriku so prispevali donatorji: Občina Žirov-

nica, Zavod za šport RS Planica, GG Bled, Flycom d.o.o. Žirovnica, ga. Milena Legat (Žirovnica), Gostilna Osvald (Žirovnica), Športni center Pokljuka, Auto M, Lesce d.o.o., Ponca d.o.o. Rateče, Pizzerija Rustika Bled. Največ finančnih sredstev so prispevali starši deklet. Projekta pa ne bi mogli izpeljati brez pomoči. mag. Valentina Sodje, ravnatelj OŠ Žirovnica, OK Mladi Jesenice, OK Aquawatt Žirovnica, Medium d.o.o. Žirovnica, Odklop d.o.o. Škofja Loka, Športno društvo Gorje, Koala šport Bled, Tolmun d.o.o. Fram pri Mariboru, Zavarovalnica Triglav Jesenice, Sitra d.o.o. Bled in še mnogih drugih.

Nina in njeni vtisiNina Čuk je zapisala nekaj vtisov: »Od mene želite slišati vtise? Ve-

liko sem se naučila o športu, ljudeh po svetu in njihovem življenjskem slogu. Portoričani so zelo odprti, komunikativni in nasmejani. Zelo mi je bilo všeč, da so se zbirali, prižgali radio in plesali. Medtem ko smo mi za trening tekmo igrali s kitajskimi ekipami, so bili oni v morju, pili coca-colo in pivo ter navijali. Italijani so bili izbirčni glede bivanja. Ker niso imela pet zvezdic, so prvo noč prespali na košarkarskem igrišču. V Portoriku imajo ljudje skromne hiše, pa kljub temu živijo normal-no. Francozi so imeli težave že s prihodom, zato zmeraj uredite vse dokumente že pred potovanjem. Kitajska reprezentanca se mi je zdela simpatična, čeprav je le eden znal angleško. Komunikacija z njimi je bila zahtevna. Najbolj so mi bili pri srcu Brazilci. Z njimi v kombiju je bilo vedno zabavno, glasno in sproščeno. Naučile smo jih reči »všeč si mi«. Besedna zveza se jim je zdela tako dobra, da so nam z njo dvorili, ko smo prišle mimo njihovega domovanja. Brazilci so zelo samozavestni. Če ne zmagajo, to v njihovi državi ne pomeni nič. Američani so zelo potratni in ne reciklirajo odpadkov. V New Yorku nisem opazila veliko ljudi s prekomerno težo, po čemer je znana Amerika.

Za konec še nekaj. Zmeraj me je skrbelo moje znanje angleščine, pri kateri sem v šoli le prav dobra. Kljub temu pa sem bila med boljšimi govorci. Dragi sodržavljani, na splošno smo dobri govorci, le samoza-vesti nam primanjkuje. Zato govorite, govorite in še enkrat govorite, saj nikoli ne veste, kaj bi zaradi molka zamudili.

Slovenke z Brazilci Odprtje tekmovanja

11

JADRANJE

Srebro za ŽL ZelkaZADAR, 16. Julija - Na ISAF mladinskem svetovnem pr-

venstvu je Žan Luka Zelko dosegel 2. mesto v konkurenci 49 jadralcev v razredu laser radial. Izidi: 1. Maxime Mazard (It) 119, 2. Žan Luka Zelko (Slo) 125, 3. Giovanni Coccoluto (It) 127. Pri dekletih se je Nina Volk uvrstila na 31. mesto. V razredu 420 je zmagala španska posadka, Matej Stanič in Jernej Potokar pa sta pristala na 32. mestu.

Prve evropske jadralne igre mladihGARDA, od 7. do 12. avgusta – Na prvih evropskih igrah jadralcev,

ki po udeležbi niso bile posebno močne, je Žan Luka Zelko v jadralnem razredu Byte CII osvojil bron, Eva Peternelj pa je prvenstvo končala na 6. mestu. Med fanti je zlato osvojil domačin Michele Benamati, srebro si je prijadral Marco Benini, prav tako član kluba gostitelja prvenstva. Med dekleti je slavila danka Behr Carlsen Celine, druga in tretja sta bili italijanski jadralki Cecilia Zorzi in Joyce Florida. Prihodnje leto bo prvenstvo gostila Danska.

GORSKI TEK

Lea Einfalt – svetovna prvakinjaTIRANA (Alb), 11. septembra – Lea Einfalt je zmagala med mladin-

kami na 27. svetovnem prvenstvu v gorskem teku in se s tem naslovom izenačila z Mitjo Kosovelom, ki je med mladinci zmagal pred osmimi leti na Aljaski. Ekipa mladink je z 12. mestom Eve Aljančič osvojila 3. mesto. Pri mladinkah je nastopila še Tina Kozjek, ki je pristala na 34. mestu.

KOLESARSTVO

Posamična zmaga in bron v pokalu narodov

LUXEMBURG, 25. avgusta - Mladinska reprezentanca je uspe-šno nastopila na dvodnevni dirki za VN Pattona in pokal narodov v Luksemburgu. Spet sta izstopala Matej Mohorič in Martin Otoničar. Na startu je bil 97 kolesarjev iz 22 držav. Slovensko reprezentanco so sestavljali Matej Mohorič, Martin Otoničar, Tadej Lemut, Luka Pibernik, Jure Miškulin in Marko Pavlič. Prva etapa od Ettelbrucka do Wincrangeja je bila dolga 101 kilometer, dobil pa jo je Francoz Adrien Legros, ki je v cilj prišel z 38 sekundami prednosti ped Nizozemcem Slikom Yvarjem in našim najboljšim predstavnikom Matejem Moho-ričem. Martin Otoničar je bil z minuto in 20 sekundami zaostanka 16., Luka Pibernik 18., Marko Pavlič 49., Tadej Lemut pa 50. Jure Miškulin je kljub padcu etapo končal na 89. mestu.

Druga etapa je bila dolga 97 km. Kolesarji so dirkali v mestu Troi-svierges. Zablestel je Martin Otoničar, ki se je veselil zaslužene zma-ge. V sprintu je premagal Rusa Romana Ilievja in Danca Fredericka Plesnerja. Mohorič je bil 13., Pibernik 21., Lemut pa 42. V skupnem seštevku se je zmage veselil Adrien Legros pred Yvarjem Slikom in našim predstavnikom Matejem Mohoričem. Martin Otoničar se je z zmago povzpel na končno šesto mesto, Luka Pibernik je bil 17., Tadej Lemut 43., Marko Pavlič pa 44.

Slovenska reprezentanca se je izkazala tudi v seštevku ekip. Naj-boljši so bili Danci, drugi Nemci, tretje mesto pa je že pripadlo našim predstavnikom.

ATLETIKA

Evropski mladinski pokal – 5. Mass Ljubljana

CASTELLON (Španija), 17. septembra - Mladinska ekipa Mass Ljubljana je nastopila v finalu mladinskega evropskega pokala v atletiki, kjer je pristala na 5. mestu, zbrala pa je 59 točk. Ljubljančani so tako še zmeraj ostali v prvi jakostni skupini. Povedati je treba, da se je pred odhodom v Španijo poškodoval Gašper Hajdu, ki bi moral nastopiti na visokih ovirah in skoku s palico, poleg tega pa sta bila poškodovana še dva člana ekipe, tako da so Ljubljančani, ki so nastopili s svojo ekipo in brez sposojenih tekmovalcev, kljub vsemu dobro odrezali.

Po pričakovanju so zmagali mladinci iz domačega kluba C. Playa de Castellon, ki so zbrali 103 točke, prav toliko točk je zbrala tudi ekipa Fenerbahceja, britanska ekipa Shaftes Burry Barnes Harrier pa je na tretjem mestu zbrala 83 točk. Med slovenskimi atleti se je znova izkazal Žan Rudolf, saj je v zahtevnem taktičnem teku zmagal na 800 m, njegov dosežek pa je bil 1:49,84, kar je bilo za vroč dan še zmeraj zelo dober dosežek. Jan Dovč je na 3000 m zapreke osvojil 2. mesto, Nejc Pleško pa je pri metu kladiva z daljavo 64,99 pristal na 3. mestu.

Izidi, 100 m: 6. Luka Žontar 11,19, 200 m: 3. Luka Žontar, 400 m: 7. Žan Kozan 52,04, 800 m: 1. Žan Rudolf 1:49,84, 1500 m: 4. Žiga Kašpar 4:11,23, 3000 m: 5. Jan Petrač 9:08,01, 110 m ovire: Žiga Bizjak brez uvrstitve, 400 m ovire: 4. Luka Končina 57,15, 3000 m ovire: 2. Jan Dovč 9:40,35, 4 x 100 m: 5. Mass Ljubljana 43,64, 4 x 400 m: 5. Mass Ljubljana 3:23,90, višina: 4. Blaž Levičnik 192, palica: 7. Gašper Dežman 220, daljava: 6. Sebastjan Pirnat 639, troskok: Sebastjan Pirnat brez uvrstitve, krogla: 5. Blaž Zupančič 13,64, disk: 7. Blaž Zupančič 32,64, kopje: Luka Memon 55,22, kladivo: 3. Nejc Pleško 64,99.

12

Šport Slovencev v Italiji PriPravlja uredništvo WWW.SloSPort.orG

Klubi – v skladu z možnostmiKaj lahko Slovenci v Italiji pričakujemo od športne sezone 2011/2012? Najbolj optimistično razpoloženi upajo, da bi vsaj ponovili uspehe iz prejšnje sezone; najbolj črnogledi napovedujejo porazno sezono; zmerni, med katerimi smo tudi mi, pa menijo, da ta sezona sicer ne bo navdušujoča, a tudi ne katastrofalna. Bo taka, kot si jo bomo zaslužili, odvisna od delavnosti in organiziranosti društev ter navsezadnje od finančnih sredstev, ki jih je bolj malo. Pa si oglejmo stanje ekip slovenskih društev v Italiji.

Hokej na rolerjihPo dolgih letih igranja v italijanski ligi

A1 je Polet z Opčin izpadel v nižjo ligo A2. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in kakovostnega igralskega kadra pa se je odpo�tnega igralskega kadra pa se je odpo�vedal nastopu tudi v A2 in tako bo v letošnji sezoni igral v ligi B skoraj samo z mladimi igralci. To je bila boleča izbira, saj bi bila gosto�vanja v ligi A2 dolga in naporna ter posledično tudi draga.

KošarkaEdina slovenska ekipa v Italiji, ki nastopa v

državni ligi C, je Jadran, ki združuje košarkarje

Doma iz Gorice, Kontovela, Poleta z Opčin in Sokola iz Nabrežine. Moštvo, ki ga vodi potrjeni trener Walter Vatovec, sta okrepila dva odlična igralca: Daniel Batich, organizator igre, ki je v prejšnji sezoni igral za Falconstar Mon�falcone (liga B2), in Massimiliano Spigaglia, krilo – center, ki ima za sabo izkušnje v višjih italijanskih ligah. Jadran, ki se je v prejšnjem prvenstvu uvrstil v končnico, bi lahko ponovil lanski uspeh ali ga celo izboljšal.

V deželni ligi C igrata tudi v tej sezoni Bor iz Trsta in Breg iz Doline. Obe ekipi vodita slovenska trenerja – Borovce Boban Popovič, Brežane pa Tomo Krašovec. V prejšnji sezoni

sta se oba kluba uvrstila v končnico. Košarkarji iz Doline so bili celo na pragu velikega podviga, da prestopijo v državno ligo C, a so izgubili tretjo in odločilno finalno tekmo proti Albi iz Krmina. Medtem ko so pri Boru v glavnem ohranili enako postavo kot lani, so pri Bregu uvedli nekaj sprememb v igralskem kadru, ekipa pa je konkurenčna in nared za boje za vrh. V deželni ligi D bo igral Kontovel, ki je pomladil ekipo.

Namizni tenisPri Krasu iz Zgonika, ki letos proslavlja

50�letnico obstoja in je še pred nekaj leti veljal

Daniel Batich

Borut Ban Walter Vatovec

Krasova namiznoteniška ekipa

Krasova namiznoteniška ekipa

13

za eno izmed vodilnih društev v Italiji, so morali zaradi finančnih težav in pomanjkanja zadostnega igralskega kadra precej skrčiti svojo dejavnost in se celo odreči nastopu v prvi ženski italijanski ligi A1. Odpovedali so se tudi nastopu na evropskem pokalnem tekmovanju. Kras torej v tej sezoni nastopa z dvema ekipama v ženskih ligah A2 in B, vsa druga moštva, ženska in moška, pa igrajo v deželnih ligah. Odreči so se morali tudi do�prinosu tujke, Kitajke Yuan Yuan, njen mož Liang Peng pa še naprej trenira Krasove ekipe. Naj omenimo, da njuna hči obiskuje slovenski vrtec v Zgoniku.

NogometFinančnih težav pa nimajo pri Nogome�

tnem klubu Kras iz Repna, saj so povsem prenovili in okrepili moštvo, čeprav je ekipa v minuli sezoni izpadla iz državne lige D. Krasov odbor si želi, z glavnim sponzor�želi, z glavnim sponzor�, z glavnim sponzor�jem Vojkom Kocmanom na čelu, takojšen povratek iz elitne v ligo D. Sestavil je zelo kakovostno ekipo samih profesionalcev (ra�zen dveh igralcev). Trener je Belorus Sergej Alejnikov, nekdanji sovjetski reprezentant in Juventusov igralec.

Visoke cilje imajo tudi pri Juventini iz Štan�dreža in Vesni iz Križa, ki v tej sezoni nastopata v promocijski ligi. Obe ekipi sta se že v minuli sezoni borili za sodelovanje v končnico prven�stva in tudi letos spadata med glavne favorite za višja mesta.

V prvi amaterski ligi igrata Primorec iz Trebč in Sovodnje, v drugi amaterski ligi pa Breg iz Doline, Primorje s Proseka in Zarja iz Bazo�

vice. V najnižji, tretji amaterski ligi, nastopa Mladost iz Doberdoba.

OdbojkaTudi v odbojki imajo Slovenci v Italiji

svojega predstavnika v italijanski državni ligi. To je Sloga Tabor, ki nastopa v ligi B2. Za to prvenstvo se je društvo okrepilo z nekdanjim slovenskim reprezentantom Gregorjem Jeron�čičem (37 let), ki je v svoji bogati karieri igral s prvoligaši v Sloveniji, Nemčiji in zadnja leta v Italiji. Ekipo je okrepil še povratnik Andrea Vatovac, ki je zadnja leta igral v ligi B2 pri Bibioneju. Pri slovenskem društvu upajo, da so sestavili ekipo, ki si lahko nadeja miren obstanek v ligi, v upanju, da se ne bo ponovila nesrečna sezona izpred dveh let, ko je moštvo po eni sami sezoni nazadovalo iz lige B2 v C.

V ženski odbojki je prišlo do zgodovinskega premika: društva na Tržaškem, ki so igrala v raznih prvenstvih, so združila sile ter ustanovila nov klub, ki so mu dala ime Zalet. Novo dru�štvo združuje vse najboljše igralke na Tržaškem (Bora, Brega, Kontovela, Sloge in Sokola) in nastopa v deželni ligi C ter pokrajinski ligi D. To je gotovo hvalevredna pobuda, saj se bo tako prihranilo veliko stroškov (drage vpisni�ne, najem tujih igralk in trenerjev, najemnine za telovadnice) ter zagotovilo bolj strokovno in resno delo.

Drugače pa je na moškem področju (pred�vsem na Goriškem), kjer kar tri ekipe nasto�pajo v isti deželni ligi C (Olympia Gorica, Soča Sovodnje in Val Štandrež), zares dobrih slovenskih igralcev, ki bi se borili za pristop v višjo ligo, pa je le za eno moštvo.

Sergej Alejnikov

Gregor Jerončič

NK Kras iz Repna

14

Če je bilo lani na šolskem državnem prvenstvu na Smledniku preveč dežja, pa je tekmovanje letos potekalo pod žgočim soncem. Športni pedagogi, športni delavci, gasilci in krajani, ki so sodelovali pri izpeljavi tekmovanja, so se znova potrudili, kot se za gostitelje na Smledniškem gradu spodobi. In da ne bi preveč razpravljali o gorskem teku, lahko samo ponovimo besede športne pedagoginje Jasne Jelen iz OŠ Pirniče: »Otroci morajo teči.« Za gorski tek pa nasploh velja, da imajo vsi, ki tečejo po strminah, nek poseben odnos do teka. Tako kot trenerji in vsi, ki to športno zvrst podpirajo.

Skupino dečkov v rumenih majicah vprašamo, če so iz Pirnič? »Kje pa, oni so modri, mi smo iz Stranja, mi smo Papeževi. Letos imamo klub�skega državnega prvaka in podprvaka,« in so ga privlekli v ospredje. Ja, če ne bi bilo učencev in učenk iz bližjih šol, in tekaškega društva Papež, bi bila udeležba bolj pičla. Letos so tekmovanje začeli najmlajši s promocijskim tekom, tako da tekaških naraščajnikov v tem okolju ne bo zmanjkalo. No, da je pri gorskem teku zmago�valec vsak, ki priteče do cilja in da to ni samo

IzidiEkipno, deklice: 1. OŠ Pirniče (Rozman, Sešek,

Plaznik, Bogataj), 2. OŠ I. Groharja Š. Loka (Podob-nik, Rakovec, Šmid, Hafner), 3. OŠ Gorje (Zalokar, Ovsenek, Jakopič, Ambrožič), dečki: 1. OŠ M. Vilharja Postojna (Grže, Gregorn, Blažek, Vilhar), 2. OŠ I. Groharja Škofja Loka (Rihtaršič, Mohorič, Megušar, Hafner), 3. OŠ Bovec (Kravanja, Erzetič Jan, Erzetič Robi, Makuc), mladinci: 1. Gimn. Šent-vid (Trontelj, Stankovič, Gaber, Cvek), 2. TŠC Kranj (Lampič, Zupanc, Čadež, Marčun). Deklice: 1. Karin Gošek (SK Sevn) 6:13, 2. Lucija Šušteršič (Pres), 3. Klara Rozman (Pir), 4. Tanja Žgajnar (Bov), 5. Hana Kranjec (Blan), 6. Nika Šturm (Kob), dečki: 1. Martin Rihtaršič (IG ŠL) 5:49, 2. Timotej Rozman (Pir), 3. Nik Ratah (SK Sevn), 4. Tine Hren (Pirn), 5. Jaka Grže (MV Post), 6. Rok Krošelj (Blan), starejše deklice: 1. Maja Plaznik (Pirn) 6:08, 2. Djurdjica Peulić, 3. Djurdjina Peulić (obe Zadobr), 4. Karmen Orehek (FA Kam), 5. Nika Bizjak (BI Mb), 6. Karin Jesenko (Žiri), starejši dečki: 1. Miha Ličef (Gor) 5:27, 2. Anže Čadež (Polj), 3. Tadej Blažek (MV Post), 4. David Škrbec (Brus), 5. Leon Mlakar (Žiri), 6. Robi Erzetič (Bov), Mlajše mladinke: 1. Sara Jesenko (SŠ VP Ajd) 8:53, 2. Eva Aljančič (G Bež L), 3. Anja Plaznik (G Šent L), mlajši mladinci: 1. Bor Grdadolnik (SFŠ L) 7:41, 2. Klemen Lendaro (I.G Ce), 3. Tim Seničar (SZŠ Ce), starejše mladinke: 1. Andreja Žagar (G N Gor) 8.51, 2. Tina Kozjek (SŠFKZ L), 3. Neža Ahčin (G Bež L), starejši mladinci: 1. Matic Plaznik (SŠTS L) 7:29, 2. Jure Gaber (G Šent L), 3. Nik Mernik (SŠER L).

Gorski tek

Tekmovanje prepričanihvljudnost, smo dojeli ob spodbujanju. Prav zadnji so imeli med vrstniki največ spodbude.

Tudi na letošnjem teku je bilo nekaj »zvezd« stalnic. Pri deklicah je zmagala Karin Gošek (SK Sevnica), posebej pa moramo omeniti Evo Heirich (OŠ Tabor 1 Mb), edino teka�čico, ki je prišla iz Maribora. Ni stopila na zmagovalne stopničke, a je bila z 9. mestom povsem enakovredna najboljšim in si zasluži čestitke. Pri starejših deklicah si Maja Plaznik na domačem terenu ni pustila vzeti prvenstva, veliko odobravanja pa sta poželi sestri dvojčici Djurjica in Djurdjina Peulić (OŠ Zadobrova), simpatični deklici, ki sta še ne tako dolgo prišli iz Bosne, in sta Maji krepko dihali za ovratnik. Sara Jesenko (SŠ V. Pilona, Ajd), je prepričljivo zmagala pri mlajših mladinkah, predvsem pa se ni ustrašila Eve Aljančič (G Bež L), ki je nastopila na svetovnem prvenstvu v Albaniji in domačinke Anje Plaznik (G Šentv L). Tomo Šarf, vodja slovenskega gorskega teka, je Evo kasneje v zanimivem pogovoru z udeleženci MSP opravičil, saj je po nastopu zbolela, tako kot večina udeležencev. Šarfovo opravičilo je bilo namenjeno tudi drugouvrščeni Tini Kozjek med starejšimi mladinkami. Andreja Žagar (G N. Gorica) je zmagala samozavestno, tako kot lani.

Približno v razmiku šestih sekund so pritekli v cilj Martin Rihtaršič (IG Š Loka), Timotej Rozman (Pirniče) in Nik Ratah (SK Senica), seveda je imel bučne navijače Timotej, tudi zato, ker je bila to poleg starejših dečkov naj�bolj množična disciplina. Pri starejših dečkih je zmagal Miha Ličef, učenec iz Gorij pri Bledu. Zasluge ima tudi športni pedagog Nenad Pili�povič, ki zatrjuje, da zanj ni koledarskega leta, če s svojimi tekmovalci ne pride na prvenstvo v gorskem teku. Ne bomo ponavljali, da takih športnih pedagogov ni veliko. Nekaj zavzetih, ki svoje delo dojemajo tudi širše, je bilo tudi na Smledniku – tako kot že velikokrat doslej.

Mlajših in starejših dijakov je bilo vsega devetnajst, pretežno so bili to prepričani tekači, mnogi tudi resni atleti, tako da je bila konku�renca kot se spodobi. Pri mlajših je zmagal Bor Grdadolnik s prednostjo več kot dvajsetih sekund, pri starejših pa je Matic Plaznik znova pokazal konkurentom, kdo je gospodar gor�skega teka na Smledniku. 14

1515

Prvenstvo – ki bi moralo vlečiŠolsko državno prvenstvo v gorskem kolesarstvo je bilo na Ravna na Koroškem. Nekaj poznavalcev je menilo, da je bila udeležba slaba. Za vzrok so navajali oddaljeno prizorišče. Najbrž so imeli prav. Za mnoge, ki prihajajo iz oddaljenejših gorsko kolesarskih središč so Ravne na Koroškem res na drugem koncu slovenskega obzorja, ampak še zmeraj je Slovenija geografsko obvladljiva in zato oddaljenost ne bi smela biti ovira.

Bolj vprašljiva je množica ljudi, ki bi morala učence in učenke ter dijake in dijakinje spod�bujati in navduševati za tekmovanje. Pobuda za šolsko prvenstvo v gorskem kolesarstvu je skoraj v celoti klubska in zasebna. S tem se moramo sprijazniti, pa čeprav je to eno najbolj svobodnih in atraktivnih dejavnosti, ki bi ga morali zaradi ugodnih učinkov spodbujati, in ga morda, kot veliko srečanje prepričanih, izpeljati v okviru festivala športa mladih. Res, gorsko kolesarstvo je športna zvrst drugače mislečih in svobodnih, in prav zato bi ga najbrž morali izpeljati v tem slogu. Ampak, za kaj takega mora biti »kritična masa« sestavljena iz predstavnikov nacionalne zveze, Zavoda za šport RS Planica in v prvi vrsti športnih pedagogov.

Da so spremembe najbrž potrebne, sta po�sredno pokazala zmagovalca starejših dijakov, Ravenčan Luka Pušnik in Litijan Peter Zupan�čič, ki sta v dvanajstih krogih najprej krepko prehitela konkurente, nato pa sta družno nadaljevala do ciljne ravnine, kjer sta stopila

s kolesa in z ramo ob rami stopila čez ciljno črto. S tem sta pokazala, da je zanju šolsko prvenstvo nepomembna tekma, in ob koncu dolge sezone tudi odveč. Očitno se bo treba o šolskih tekmovanj znova dogovarjati.

Zanimiv tekmovalec med osnovnošolci je bil Luka Bosman (KK Ravne, OŠ P. Voranca, 7. razred, 12. mesto): »Progo poznam že na pamet. Treniram približno eno leto in v tem športu uživam. Zares pa bom začel tekmovati šele prihodnje leto. Gorsko kolesarstvo je super šport, treba pa je imeti kondicijo. Proga je bila zahtevna, vozili smo šest krogov, bilo je zanimivo, videli smo tudi nekaj padcev. Vesel sem, da je bilo tekmovanje na Ravnah, a tudi če bi bilo v Avstriji, bi se ga udeležil. Iz naše šole sem v svoji kategoriji tekmoval samo jaz, pri mlajših pa sem videl še Žana Belaja in Tea Pečnika,« je povedal nekdanji telovadec, ki trenira pri Sašu Rejcu.

Matjaž Istenič (OŠ Brezovica, 8. raz) je vozil med starejšimi učenci, nato pa je z zanimanjem spremljal nastop brata Andraža, ki je pri mlaj�ših dijakih osvojil bron: »Vozili smo na daljši progi kot navadno. Všeč mi je bilo, da je bila proga speljana po gozdu. Z bratom voziva, vendar nisva v klubu,« je povedal. No, najbrž je bratoma Istenič treba čestitati za njun nastop, saj bi bila konkurenca precej večja, če bi tudi drugi ljubitelji sledili njunemu zgledu. Na Rav�ne ju je pripeljala mama. Sicer pa je bila paleta tistih, ki so pripeljali učence in dijake nadvse pestra – od izjemno dobro organizirane ekipe Calcita iz Kamnika, pa do Mihe Halzerja, ki je pripeljal tri tekmovalce, po enega iz Zagorja, Hrastnika in Trbovelj.

IzidiMoški, od 4 do 6. razreda: 1. Peter Svetličič (Idr) 12:51, 2. Matej Lahajnar (Sp Idr), 3. Gašper Gantar (Idr), od 7. do 9. razreda: 1. Simon Čibej 16:56, 2. Aljaž Tratnik (oba Idr), 3. Štefan Habe (Č vrh) 17:12, srednje šole: 1. in 2. letnik: 1. Luka Pajek (SGGEŠ L) 26:15, 2. Vid Peršak (G Rav), 3. Andraž Istenič (ŠC SSKŠ L), 3. in 4. letnik: 1. Matej Kuron-ja (SZŠ SG) 26:26, 2. Klemen Sladič (SŠ Zag), 3. Andraž Strmčnik (G Rav), tekmovalci z licenco, od 4. do 9. razreda: 1. Miha Tratnik Bajc (Idr) 30:06, 2. Ciril Zupan (ATL Rad), 3. Matic Osojnik (Šmar v/Td) 31:30, od 1. do 4. letnika: 1. Luka Pušnik (G Rav) 42:55, 2. Peter Zupančič (G Lit), 3. Tomaž Kotnik (G Rav), Ženske, od 4. do 6. razreda: 1. Alja Zalar (Hruš-Šent) 15:46, 2. Polona Murovec (Idr), 3. Klara Lahajnar (Sp Idr), od 7. do 9. razreda: 1. Špela Štriker (PV Rav) 18:52, 2. Cita Murovec (Idr), 3. Neža Pratneker (FG Prev), tekmovalke z licenco, od 4. do 9. razreda: 1. Tamara Sitar (FA Kamn) 31:37, 2. Eva Jagodic (Meng), srednje šole, od 1. do 4. letnika: 1. Tina Perše (G Jes) 42:51, 2. Nika Bojanc (ŠC Nm).

Gorsko kolesarstvo

15Zmagovalca peš v cilj

16

Zastave, grbi, himneEno izmed pridobitev 11. poletne izpeljanke OFEM 2011 sem opazil na plavalni tekmi, ko so slovenske plavalke osvojila prvo medaljo – bron na 4 x 100 m prosto. Zastav niso več obešali, ampak so jih predvajali na zid, in ko je bilo ceremonije konec, so jih pač ugasnili. Zelo sodobno, a samo tukaj. Med igranjem himne so gledalci skoraj brez izjeme stali mirno. Skušal sem ujeti koga, ki je kakšno himno tudi spregledal, preslišal in obsedel. Zaman.

Prepričan sem, da so zastave ob najuspeš-nejših tekmovalcih preprosto odveč. Potem ko je Janez Kocjančič pred odhodom mlade ‚spodbujal‘ za olimpijskih idejo, da so namreč z OFEM postali del olimpijske družine, se zdaj nenadoma pojavi zastava, država, politika … Kaj naj si mladi mislijo o vsem? Nič, ker jim veliko druženje godi, ker športni Babilon v olimpijski vasi in na športnih terenih dejansko pripomore k posebnemu športnemu ozračju, da bi razmišljali širše nimajo niti časa, saj se jim je dogajalo na vsakem koraku. Kljub vsemu pa se lahko vprašamo, ali niso morda mladi prek vse te ikonografije samo večkrat zlorabljeni – čustveno, športno, ideološko …

Ko na športni prireditvi zagledam zastavo in množice, ki se postavijo v pozor, se spom-nim na davno mladinsko SP v veslanju nekje v Avstriji. Med igranjem nemške himne pač nisem stal ‚v pozoru‘, ker sem fotografiral naše fante še v čolnih, kako se veselijo uspešnega nastopa v finalu. Starejši možakar me je kar med takti himne ozmerjal, ker nisem stal pri miru. Vprašal sem ga, če je mirno stal tudi takrat, ko je znameniti dirigent A. Hitler navduševal med avstrijskimi hribi.

Priznam, da sovražim vsako malikovanje državnih simbolov, kadar za to ni pravega ‚državniškega‘ vzroka. V prostih trenutkih med OFEM sem bral Solženicinovo knjigo Otočje Gulag (lahko bi bil tudi Guantanamo). Ko sem opazoval mlade ruske plavalce, kako vzneseno so stali in kot začarani gledali virtualno podobo svoje zastave na steni, sem se vprašal, koliko pravzaprav vedo, kaj se je dogajalo ob koncu minulega tisočletja (pa že prej v carskih časih) v njihovi domovini, ko so ljudi pošiljali v gulage (delovna taborišča) za najmanjšo stvar, največkrat izmišljeno, ko so skoraj za šalo postrelili na sto tisoče svojih državljanov, kot da je streljanje ljudi šport.

Ja, ruska himna se mi gabi, pa nemška, avstrijska, ameriška, skratka vsakršna, da ne bi našteval in da bi ne bilo pomote. Tudi pod svojim pragom moramo še veliko pomesti – in če samo pomislim, da so deželo na sončni strani Alp preplavili lumpi vseh vrst. Letos sem deset dni preživel v Bosni na tekmovanju v jadral-

11. OFEM - TRABZON, Turčija (2)

Jan Petač

17

Jan, Žan in RobertOb slovesnem odprtju OFEM v Trabzonu sem opazoval Roberta Rennerja. Zastavo

je nekaj korakov nosil visoko dvignjeno, nato si jo je naložil na rame in z njo pometal za seboj. Janu Petraču sem želel osebno čestitati za 4. mesto v teku na 1500 m, ker tisti dan, ko je nastopil, nisem bil poleg. Prosil sem ga, da si vzame čas za posnetek na štadionu. Seveda je bil takoj za akcijo, našel je zastavo, jo razvlekel za hrbtom in se nastavil sprožilcu. Tudi Žiga Ručigaj se je po presenetljivi zmagi na cestni dirki ovil okoli ramen s trobojnico. Poleg so bili še njegovi starši, oče je nosil velik karnevalski klobuk na katerem ni bila ameriška zastava pač pa slovenska.

Kaj imajo te tri mini zgodbe skupnega? V prvi vrsti so Jan, Žan in Robert izjemni mladi športniki, ki so se na OFEM potrudili in si priborili medaljo, tudi za statistiko OKS. Janu je ušla, ker na štadionu ni imel množice vrstnikov, ki bi ga opozorili, da ga bo za hrbtom nekdo prehitel in da naj zadnje metre pospeši. Kljub vsemu je tekel svoj najboljši tek doslej. Če bi imeli njegovi slovenski vrstniki kaj hrvaške zavesti (vera i bandera), bi jim glasilke popokale od spodbujanja. Kolesar Žan pa je bil na tekmi obdan s svojimi vrstniškimi ko�Žan pa je bil na tekmi obdan s svojimi vrstniškimi ko�pa je bil na tekmi obdan s svojimi vrstniškimi ko�lesarskimi prijatelji (Blaž Šuštar, Gašper Katrašnik) in o tem bomo v ŠM še pisali. Vsi so ga spodbujali in mu pomagali do zmage. Kaj je na športni tekmi lahko še bolj veličastnega?

Robert, skakalec s palico, se zaveda svoje kakovosti, ki jo je letos nekajkrat dokazal. Živi povsem v svojem športu, tako kot je prav, saj želi doseči nekaj več. Prepričan sem, da so mu nalogo zastavonoše vsilili, čeprav mu je najbrž ta častna naloga tudi godila in najbrž tudi trenerju. Komu pa ne bi? Vprašal sem se, zakaj pa zastave ne bi nosil, visoko in ponosno, kdo od vodstva ekipe in tudi, zakaj ti sprevodi ne bi mogli miniti brez zastav. Bi bilo naše domoljubje zaradi tega kaj manjše?

nem letenju. Na repu letala je narisana zastava države, ki je dovolila, da se je ljudem iz Bosne zgodilo veliko sramotnih dejanj. Pravzaprav sem se tam doli čudil, koliko tolerance še ima�jo ljudje v BiH do Slovencev. Nerazumljivo. Ja, pravzaprav je nesprejemljivo, da šport, ki je prepleten z vrednotami, povezujemo prek državnih simbolov z vsem slabim, kar se na�vezuje nanje.

V Trabzonu sem opazil zanimivo poman�jkljivost nove pokrite plavalne dvorane, saj so bili gledalci na tribuni ujetniki in če bi se npr. morali na hitro umakniti iz dvorane s povsem zasedenih tribun ali če kdo ni bi želeli poslušati himne, ne bi mogel zapustiti stavbe. Zanimivo, tako razmišlja tudi dr. Boris Kožuh, ljubitelj športa in eden najbolj prepričanih pedagoških delavcev, kar jih poznam. »Ne udeležujem se športnih prireditev, na katerih dvigajo zastave in igrajo himne, saj ne bi hotel s svojim veden�jem nikogar žaliti,« je dejal ob neki priložnosti.

Da ne bi kdo menil, da nisem za domol�jubje, a drugo vprašanje je, za kakšno. Kajti pod vsako zastavo so bile in so prisile, ki ljudi utesnjujejo (da ne nadaljujem) in če bi imel kaj besede pri pokojnem Coubertinu, bi mu pisal, naj olimpizem loči od politike in držav, še po�sebno, ko gre za tekmovanja mladih. Kakšen olimpijski festival je to, da na vsakem koraku mahajo z državnimi simboli? Slovesno odprtje iger je bilo v znamenju rdeče barve, s katero je bilo v nekem trenutku osvetljeno celotno prizorišče stadiona s 25.000 gledalci, na nebu pa je plaval mesec. To me je motilo, čeprav so se Turki izkazali kot prijazni gostitelji.

Pravzaprav me takšno tekmovanje v pone�umljanju mladih ne zanima, OFEM pa je tu izgubil lepo priložnost, da bi se bolj posvetil športu, ne pa spodbujanju nacionalnih čustev. Od tod do strasti je kratka pot. Seveda bi bila ob tem sestavku potrebna še kakšna razlaga, a pustimo to za kdaj prihodnjič.

Robert Renner

Blaž, Žan in Gašper

18

Olimpijski dnevnikSobota, 23. julij

Ura je 02:37 in pravkar smo prispeli v olimpijsko vas. Premoremo še toliko energije, da opazimo karirasto roza posteljnino, umazana tla pod tušem in pomanjkanje toaletnega papirja. Preveč sem zaspana za nadaljevanje.

Sobota, 22:14

Po obilnem zajtrku smo se skupaj s celotno delegacijo zbrali v sejni sobi ter premleli načrte za naprej. Dan je bil večinoma namenjen raziskovanju naših lično opremljenih brlogov, olimpijske vasi, pred�vsem pa ugotavljanju, kaj premore jedilnica, in preverjanju, v katerih sobah dela povezava s spletom. Popoldne smo opravili lahkotnejši trening in zvečer navdušeno ugotovili, da lahko iz sobe v sobo hodimo preprosto skozi okno, kar je precej olajšalo razreševanje skrivnostne logike dvigal.

Kljub utrujenosti zaradi potovanja smo ostale dolgo pokonci (pst, da trenerji ne izvedo) in skozi kamuflažno ugasnjene luči opazovale mimoidoče atlete.

Nedelja, 24. julija

Ob zgodnjem zajtrku smo ugotovile, da se bedenje dolgo v noč ne obrestuje, še posebno ne na dopoldanskih treningih, pa čeprav trajajo le eno uro. Vseeno smo preživele v pričakovanju večernega odprtja OFEM. Opravljeni v enake rdeče majice in bermuda hlače se nas je 74 Slovencev ob pol osmih odpravilo proti stadionu. Tam so Srbi že histerično vzklikali »Srbija, Srbija«, slišalo se je tudi navijanje Slovakov in mrmranje Špancev, ko pa so se začeli zbirati turški navijači, so ostali glasovi preprosto zamrli – vse dokler se ni plavalec Aljaž Gorza opo�gumil z »Kdor ne skače, ni Sloven‘c!« in kmalu smo se mu pridružili še vsi drugi. V izmišljanju novih in vse bolj norih domorodnih vzklikov nam je čakanje na uradno odprtje hitro minilo in kot bi mignil, smo že vstopali na ogromen stadion pred množico tisočih turških gledalcev. Robert Renner je na čelu kolone visoko dvigal slovensko zastavo, mi pa smo se ponosno nasmihali fotografskim aparatom.

S tribun smo imeli lep razgled na veličastno prireditev s turškimi plesalci v narodnih nošah. Zamaknjeno smo opazovali gibčne Turke na parterju in se čudili popolni koreografiji. Končno je prišel trenutek, na katerega smo vsi čakali – prižig olimpijskega ognja, ki se je končal z več kot desetminutnim ognjemetom. Vrhunec odprtja je bil zagotovo nastop znanega turškega pevca Mustafe Sandala, ki se je ob gromkem aplavzu vsaj dvakrat vrnil na oder. Nekateri so se pridružili gledalcem na tribunah pri plesu, odbojkarice pa smo zaplesale z brkatimi varno�stniki. So much fun.

Sreda, 27. julija

Po treh dneh tekmovanja smo že vsi rahlo utrujeni, a še zmeraj ne toliko, da ne bi vsak večer do zadnje sekunde naše ‚spalne meje‘ ob enajstih preživeli skupaj v sejni sobi. V splošnem nam je šlo do zdaj zelo dobro, osvojili smo nekaj medalj, nekateri so s tekmovanjem končali, vsi, vključno s trenerji, pa smo navdušeni nad razgibanim dogajanjem v olimpijski vasi. Med seboj se vse bolje poznamo, na facebooku je vse več prošenj za prijateljstvo in vsak večer je večji krog igralcev remija na tleh. Stike smo navezali tudi s tekmovalci drugih držav. Turki so z nami navdušeno menjali majice, Irci so se smejali z nasprotnega bloka in se prihajali fotografirat z nami v pižamah, seveda pa ne moremo mimo Srbov eno nadstropje nad nami, ki so neizmerno uživali, ko so na nas, odbojkarice, ki smo nič hudega sluteč prihajale z večerje, zahrbtno zlivali vodo z balkona.

Člani celotne delegacije smo se večkrat dobili v pravi konferenčni sobi v ‹glavnem› hotelu, da smo pohvalili dobitnike medalj in se spodbudili k še boljšim dosežkom. Dobili smo celo torto in najbrž ni treba omenjati, da je izginila deset minut po tem, ko smo jo zagledali. Skratka, dogajanje je v polnem teku, nekateri so si že oddahnili od tekmovanja, mnogi pa se pripravljamo na finale in upamo na najboljše.

11. OFEM - TRABZON, Turčija (2)

18

Piše NEŽA ODER

19

Petek, 29. julija

Vse, kar še pričakujemo od Trabzona, je lep in sproščen dan. S tek�mami smo končali, nekateri prej, drugi kasneje, a vsi smo zadovoljni z dosežki. Ostalo nam je dovolj časa, da si ogledamo tudi tekme v drugih disciplinah. Zvečer smo se udeležili poslovilne prireditve na istem stadionu, na katerem je bilo odprtje, a vse je potekalo precej bolj hitro. Slišali smo več govorov v turškem jeziku, ki jih nismo razumeli, in videli še en veličasten ognjemet. S tujci smo izmenjavali skype in facebook naslove, kot bi se nam zmešalo, pod vodstvom ogromnega francoskega metalca kopja smo vpili imena svojih držav in poskušali gledalce na tribunah prepričati, naj naredijo val, kar nam je nekajkrat tudi uspelo. Ples s tribun se je nadaljeval še na avtobusu in kasneje na terasi v hotelu, dokler končno nismo ugotovili, da brez ozvočenja in glasbe le ni tako zabavno. Ta večer je za večino športnikov zadnji, saj se zgodaj zjutraj že odpravljajo domov. Iz solidarnosti smo primorani ostati pokonci tako dolgo, da jih slišimo odhajati.

Nedelja, 31. julija

Ura je 03:04. Preživeli smo naš zadnji turški dan, in sicer povsem tu�ristično. Dopoldne smo se odpravili nakupovat, a večina se nas je klatila po trgovinah le zato, ker je bilo v njih prijetno hladno. Zapravili smo še zadnje lire, ki smo jih prinesli s seboj, in se razgledovali po turških ulicah. Čeprav so nekateri negodovali nad pičlima dvema urama, ki sta nam bili dani, smo bili po tem času večinoma tako utrujeni in žejni, da smo že pol ure pred odhodom čakali na stopnicah pred marketom. Predvsem smo komaj čakali na drugi del dneva – kopanje na peščeni plaži. A voda, ki je bila z avtobusa videti kristalno čisto, je bila rahlo rjavkasta in plaža nasičena z majhnimi ostrimi lupinami školjk. Ko smo se prepričali, da školjke niso nič slabega, smo pogrnili brisače ter umazano vodo pripisali mivki na tleh in oblačnemu vremenu ter stekli v vodo. Ob ugotovitvi, da je še prijetno topla, smo v njej ostali, dokler nas ni pregnala želja po sladoledu.

Skratka, na plaži smo preživeli prijetno popoldne, ki je vse prehitro minilo, zvečer pa smo menile, da je bolje bedeti ob računalniku in gro�zljivkah in ne iti spat, kot pa vstati ob pol štirih zjutraj. A smo se zadnji trenutek odločile, da je pol ure spanja bolje kot nič, in še zadnjič skočile, čeprav samo za dvajset minut, v naše roza turške postelje.

Nedelja, 31. julija

Ura je 17:37. To je bilo najhujše potovanje mojega življenja in verjetno se večina strinja z menoj. Zgolj dva leta po dve uri – nič posebnega, a dve uri se lahko vlečeta v neskončnost, če ju spremlja vsesplošna slabost, več kot polovica bruhajočih športnikov, dva ali trije na invalidskih vozičkih zaradi omotice, bledi obrazi vsepovsod in strah, da si morda naslednji, ki se ti bo zvrtelo in boš pristal na tleh ogromnega carigrajskega letališča. Zadnje skupno potovanje, ki bi moralo potekati v smehu in obljubah, da se še kdaj vidimo, je počasi in mučno minevalo v ugotavljanju, kje je vzrok, da smo vsi zboleli, zakaj so vsi trenerji v redu in spraševanju, zakaj zaboga smo morali včeraj na plaži jesti sladoled. Na Letališče Jožeta Pučnika smo prišli izmučeni, hujši bolniki so se odpravili domov, nekaj pa se nas je udeležilo novinarske konference. Starši so nas pričakali na vhodu in bilo je veliko ganljivih trenutkov, pripravili so nam lep sprejem z glasbo in transparenti. Na konferenci so nam razdelili okvirjene slike, pripravljene za vsakega posebej, a čeprav smo bili hvaležni za vse, kar nas je pričakalo, smo lahko razmišljali le o tem, kako čim hitreje do svojih postelj.

Ležim na kavču in pišem še zadnje vrstice, preden padem v nezavest od izmučenosti. Srečna sem, da sem spet doma. Kljub vsemu moram priznati, da je bila ta izkušnja enih najlepših. Za mnoge pomeni odrivno desko v športni karieri in vsem nam je bila dana izkušnja, katere pome�nu se bomo morda le še redko približali. Ob doseganju kar najboljših dosežkov so se kovala nova znanstva, naučili smo se veliko novega – v Trabzonu in tudi na pripravah v Ljubljani.

Počeli smo to, kar počnemo, odkar smo se začeli ukvarjati s špor�tom. Poskušali smo dokazati, da smo najboljši. Mnogo jih je v dokaz prineslo medalje, marsikdo ne, vsi pa smo se vrnili z zavedanjem, čemu to počnemo. Da bomo napredovali in širili obzorja ter da bomo sebi in drugim dokazali, da smo vredni naziva – športnik. 19

2020

11. OFEM - TRABZON, Turčija (2)

Šport poganjajo veselja in razočaranja V svetu islama, v katerega je vpet Trabzon, julijska prestolnica OFEM 2011, je usoda pomembna in morda je tudi nalezljiva. Slovenske plavalke so začele z bronasto medaljo in s svojim dobrim nastopom dale spodbudo celotni plavalni ekipi, ki je nadaljevala z medaljama Tjaše Pintar. Judoisti so dobili spodbudo z zlatom Anje Štangar.

A šport je sestavljen iz zmagovalcev in pora�žencev. Za Žana Brusa se je tekmovanje začelo in končalo slabo. Najprej je v treh kvalifika�cijskih skokih dvakrat prestopil, za uvrstitev v finale mu je zmanjkalo nekaj centimetrov. Nato je bil na vrsti Jan Kramberger na ovirah, a je že na prvi oviri naredil vse narobe in ne da bi podrl oviro, padel v prostoru med prvo in drugo, od jeze zamahnil z roko po tartanu, se pobral ter še dolgo sklonjen visel nad oviro, ki je v Trabzonu na tekmi sploh ni dosegel. Tino Slejko je na štartu zmotil hrup, tako da je preslišala povelje »Pozor!« in je po štartnem strelu zgolj lovila konkurentke. Kljub temu je na koncu menila, da njen tek niti ni bil slab. Luka Žontar je sicer postavil osebni rekord na 100 m z 10,93, a je za nekaj stotink zgrešil napredovanje.

Da ima usoda svoje zakonitosti, je potrdila Anja Benko, ki ji je tega dne odpadel polfinalni tek na 400 m in se je neposredno uvrstila v fina�le. Anja je zanimiva tekmovalka, ki se usodi ne

pusti krmiliti, saj je nekoč dejala, da je vložila preveč truda, da bi se predajala naključjem. Res, samozavestno, tako kot športnik mora biti. A šport je pač neznansko prepleten z razočaranji, tako kot je življenje nasploh.

Ko sem pred štartom teka na 110 m ovire opazoval Jana Krambergerja in njegove naspro�tnike, je bilo očitno nasprotje. Bili so mirni, dajali so vtis nekakšne odsotnosti ali kot bi dejali z vremensko prispodobo – preden so se postavili v štartne bloke, smo v njihovem

lenobnem gibanju začutili zatišje pred nevihto. Jan pa je bil 'hiper' dejaven, a ko je počil štartni strel, se je izgubila tudi vsa njegova notranja napetost, izpuhtela je, kot bi počil festivalski balon. »Za ovire je treba biti sproščen, v sebi je treba imeti mehkobo in čustveno občutljivost. Nič ni mogoče narediti na silo,« je dejal eden od trenerjev po njegovem podzavestnem odstopu.

Kaj je pravzaprav razočaranje? Zagotovo gre za psihično stanje, pravo ali namišljeno, ki se kaže v govorici telesa in odseva v okolico. Če

21

Srebro s svetovnega prvenstva

Kim bo januarja stara 18 let. Obiskuje športni oddelek v tretjem letniku na gimnaziji v Kopru. Zelo uspešna je bila že na optimistu. Zadnja tri leta jadra v razredu laser 4.7, in že pred dvema letoma je postala svetovna vice prvakinja v skupini deklet do šestnajst let, v tem starostnem razredu je bila tudi evropska prvakinja, v absolutni kategoriji pa je na EP osvojila bron.

V prvem delu letošnje sezone je imela nekaj zdravstvenih težav tako, da je za nekaj mesecev opustila jadranje, nato pa je ponovno sedla v jadrnico. Na EP julija v Weimuthu je osvojila 4. mesto in le za dve točki je bila oddaljena od srebrne medalje. V Na SP v San Franciscu so ji bile vetrovne razmere naklonjene, saj rada jadra v močnem vetru. V šestih dneh prvenstva in dvanajstih plovih je bila med prvimi tremi. Kim je zadnjo in prvo regato zmagala, pa tudi sicer je jadrala odlično. Prihodnjo sezono bo že jadrala v novem razredu laser radial, ki je tudi olim�pijska disciplina.

Kim pravi: »Seveda imam še velike jadralske načrte. Jadram že od šestega leta, predvsem zaradi starejšega brata Nika, ki je bil moj vzornik. V JK Pirat naju je treniral kar oče Klavdij in kmalu sva postala uspešna. Trenirala sva tudi po šestkrat na teden. Pred tremi leti sva prešla v Jadralni klub Burja Izola. Na svetovnem prvenstvu v San Franciscu sem si za cilj postavila medaljo, saj sem bila na evropskem za las četrta, kar se mi je zgodilo že na dveh prvenstvih. Po prvem dnevu sem bila v vodstvu ter do konca prvenstva ostala na prvih treh mestih. Italijanka je dobila po tretjem dnevu nekaj točk naskoka, a so bile moje možnosti vse do konca odprte. Zadnji tekmovalni dan so bile tri možnosti, ali bom druga, tretja ali pa četrta. Na morje sem odšla prepričana, da bom naredila vse, da ne bom znova četrta. In že po prvem plovu sem si zagotovila bron, z zmago v drugem pa srebro.«

21

nikogar ne bi bilo na štadionu, če tekmovanje ne bi bilo 2500 km od Slovenije, če nihče ne bi nič pričakoval od tekme, če ne bi bilo poleg trenerjev, ki pričakujejo ter zahtevajo uspeh in ne razočaranja, najbrž tudi razočaranja ne bi bilo. Kot je najbolj normalno, bi tekmova�lec zamahnil z roko in dejal, da naslednji dan prinese nove priložnosti. Takšen je pač značaj športa mladih, ki mu ni treba trpeti zaradi ne�uspeha, še posebno, ker so mediji razmeroma oddaljeni, poleg tega pa ob neuspehu na računu športnika ni nič več in nič manj 'gotovine' kot pred nastopom.

Pa je to povsem res? Ne, seveda ni. Tek�movanja pod okriljem olimpijskih krogov že prinašajo neko 'gotovino' v obliki olim�pijske športne štipendije. Z uspehom je torej zagotovljeno dolgotrajnejše finančno zadovoljstvo. In ker postaja tudi v Sloveniji denar vse bolj pomembna kategorija, čeprav doslej tajkunom, ki ropajo državo, še niso postavili spomenika, je razočaranje vendarle nekaj oprijemljivega.

Razočaran je bil tudi Adrian Gomboc, mur�skosoboški judoist, ki je nedavno prestopil v JK Z'dežele Sankaku. Poraz v finalu OFEM ga je najbrž zjezil, čeprav tega ni pokazal. Igor Trbovc, njegov novi trener mlajšega rodu, ga je pred finalom opozoril, naj kaj naj pazi v boju z znanim nasprotnikom, a se je Adrian za trenutek sprostil in vsega je bilo konec. Ja, trenerji so pogosto zato, da svetujejo in da jim tekmovalci tudi verjamejo. Tako kot je kolesar Žiga Ručigaj poslušal nasvet svojega trenerja in uspel prehiteti Poljaka, ki mu je pomagal skočiti na čelo skupine.

Nisem še slišal vprašanja, zakaj mladim športnikom za uspešen nastop podeljujejo olimpijske štipendije. A ugodnosti uvrščenosti v spored OFEM so deležni samo nekateri špor�ti. Te teme ne bomo razpredali – tudi predstav�niki medijev smo bili namreč podkupljeni, saj sicer daljnih tekmovanj najbrž ne bi spremljali. Turški olimpijski komite je velikodušno gostil novinarje. Ja, priznati je treba, da so Turki za promocijo OFEM, ki je bil prvič zunaj Evrope, naredili veliko več kot kdorkoli doslej.

Kim Pletikos JK Burja Izola3desetplusdesetplusdeset10 +

22

desetplusdesetplusdeset10 +11. OFEM - TRABZON, Turčija (2)

Zanima ga – konj z ročaji

Luka Kišek GD Partizan Vič2

Luka, dijak na Srednji frizerski šoli v Ljubljani, ki trenira gimnastiko že devet let, je državni prvak med mladinci na konju in drugouvrščeni na pokalu Slovenije. Sredi poletja se je z reprezentančnimi kolegi Maticem Pečanom in Miho Potočnikom uvrstil na OFEM. V zadnjem času se je ogrel za telovadbo na konju. Čeprav je Lukov trener Grega Saksida, pa je ekipo v Trabzonu vodil Jure Herzmansky. Luka bo nastopal pri mladincih še tri leta (do 18. leta).

S svojim nastopom v Trabzonu je bil Luka zadovoljen: »To je bila moja prva velika tekma, vsi člani ekipe pa smo lepo telovadili. V Turčiji je bilo veliko zanimivega, skratka vse je bilo popolno,«je strnil vtise. Ko smo ga spomnili, da se je trener Herzmansky tudi jezil nad nastopom ekipe, je Luka še dodal:

»Ja, pričakovali smo ekipni finale v mnogoboju, a smo naredili manjše napake na bradlji in na konju. Seveda nam ni uspelo. Doživeli smo dva padca, ki nista bila potrebna,« je povedal, seveda brez imen in priimkov, tako kot se za ekipno tekmo spodobi, še posebno, če ni gledalcev. In sva se nehala pogovarjati o ekipnem nastopu v Trabzonu, zato pa sva načela druge športne zadeve.

Kaj moraš narediti, da se boš približal Bertonclju, ki je tvoj vzornik?»Ne vem, če bom kdaj tako daleč. Morda. Želim si, da bi ga nekoč

premagal, denimo, vsaj na eni tekmi. Ampak, da bi to svojo željo ure�sničil, me čaka še zelo veliko dela.«

Zakaj je telovadba na konju tako zelo zahtevna?»Na orodju moraš biti ves čas zbran, ne smeš misliti na nič drugega,

če te zagrabi trema, se začno tresti roke in to se takoj pozna, saj vaja poteka samo v opori na rokah. Iz konja lahko padeš zelo hitro, tako kot na vseh orodjih.«

Bi bilo za telovadca na konju dobro, če bi imel vsaj srednjo glasbeno šolo. Vse se odvija v zahtevnem ritmu, vse do seskoka?»Učenje na konju je dolgotrajno in postopno. Počasi preide to gibanje

v navado in potem prvine samo še bolj izpiliš. Na treningu pogosto »sestopimo«, na tekmi pa skuša telovadec opraviti celoto. Če se le da.«

Visoke strige s katerimi je včasih navduševal Miro Cerar, niso več v modi?»Telovadba je naredila velik napredek, zato bi bila danes njegova vaja

že danes že zastarela. Zdaj tekmovalci povezujejo strige v stojo, in v kolesa, to je v vrtenje nad konjem. Priljubljena so vretena. To pomeni, da se v enem kolesu zavrtiš za 360 stopinj okoli sebe. Ali povedano drugače, v eno stran delaš kolo, vrteti pa se moraš v drugo stran,« je razlagal Luka, ampak razumeli smo ga bolj malo, on pa je nadaljeval, «delamo še Ruse. Tega ne znam razložiti. To je vrtenje okoli …« je poskušal dopovedati, ampak najbrž bi Rusa lažje pokazal.

Pogosto treniraš v telovadnici Narodnega doma. Ti Berton-celj kaj pokaže, svetuje?

»Ja, zmeraj. Kadar sem na konju me spodbuja, in me popravlja, če trenerja ni poleg. Ja, z Bertoncljem sva kar prijatelja.«

A se bo Sašo trudil, da ga ne boš nikoli premagal, ti pa, da bi ga čim prej?»Tako nekako.«Na ogrevanju v Trabzonu se mi je zdelo, da delate vse bolj z levo roko? Naskoki na orodje so bili »rokovnjaški«, v glavnem ste imeli pokrčena kolena in krampe namesto špičk. Je to za ogrevanje normalno?»Na ogrevanju si vselej privoščimo in popustimo noge, tako za ob�

čutek. Na treningih pa tega ni.«Še tri leta boš tekmoval pri mladincih. Kaj si obetaš od tega obdobja?»Da bi dosegel čim več, predvsem pa, da bi se čim več naučil, ker me

potem čaka zahtevna absolutna kategorija. Na mladinskem evropskem prvenstvu bi se rad uvrstil na zmagovalne stopničke.«

Si želiš za spremembo na kakšen trening v tujino?»Povsem sam ne bi šel, bi moral biti poleg vsaj še trener. Če bi bila

možnost iti na trening v tujino za en mesec, denimo, z ekipo, bi pa šel z veseljem. Ja, saj bi bilo zanimivo videti, kako trenirajo drugje, denimo, na Japonskem, Na Kitajsko pa ne šol, tam so že malo preveč napeti.«

Kako pa si prišel v gimnastiko?»Mama si je želela, da bi bil telovadec. Po družinskem posvetu sem

pristal v GD Partizan Vič, čeprav stanujem v Zalogu, na drugem koncu Ljubljane. V Narodnem domu bi bilo bližje, ampak takrat, ko so se starši odločali, je bila rekreativna telovadba samo na Viču.«

Vrnila sem se z velikim nasmeškom

To poletje sem imela tri svoje najbolj po�membne tekme: evropsko prvenstvo na Malti, OFEM � olimpijski festival evropske mladine v Trabzonu v Turčiji in svetovno prvenstvo v Kijevu v Ukrajini. Tekmovala sem s svojim letnikom 1996 in eno leto starejšimi, v kate�goriji do 48 kg.

Vsa tri tekmovanja sem nestrpno pričakovala in seveda z upanjem po vsaj enem odličju. Tega sem dobila že na evropskem prvenstvu, kjer

sem za tretje mesto vrgla na hrbet Italijanko Adele Ravagnani, potem ko je imela že majhno prednost. Uspeha sem se zelo razveselila, saj sem s tem že izpolnila svoj cilj.

V naslednjo tekmo sem šla zato še veliko bolj sproščena, tekmice sem že dobro poznala in na koncu sem lahko ponosno poslušala slovensko himno. Očitno je, da je ne vrtijo prav pogosto, saj so najprej napovedali rusko himno! V finalu sem se pomerila z Natalio

Anja Štangar4

22

23

Star 15 let, ima mlajšega brata (10), ki prav tako trenira, sestra pa jih ima šele štiri. Njegov glavni trener je oče, sicer pa ima Max še kon�dicijskega trenerja. Zdaj je dijak prvega letnika na Gimnaziji Bežigrad.

»Za nastop na OFEM sem se kar temeljito pripravljal, tudi za morje si nisem vzel veliko časa. Po dvakrat na dan sem treniral tenis in enkrat na dan kondicijo, še pred tem sem imel dva pripravljalna turnirja,« je povedal igralec, ki je že od mladih nog povezan s tenisom.

Torej imaš pri tenisu visoke ambicije?»Za dobre dosežke se je treba žrtvovati z

veliko treningi in veliko ur vadbe. Treniranje tenisa je trdo delo in samo tako pridejo tudi uspehi. Zagotovo, tako kot so prišli že doslej.

Ampak, to vse je šele začetek. Teniška pot bo še zelo dolga in tega se je treba zavedat.«

Maks je še pred nastopom na OFEM natančno zadel razmere»V dvojicah so igralci bolj uigrani, kot sva

midva s Križajem, tako da imam najbrž več možnosti v posamičnem tekmovanju. Ampak tudi v dvojicah se lahko zgodi, da bova nasto�pila uspešno, to pa še ne pomeni, da razmišljam o medalji.«

Max se je v posamičnem tekmovanju prebil do tretjega kroga z zmagami nad Švicarjem Kostadinovim, Fincem Virtanenom, na koncu pa je izgubil z nemškim vrstnikom Geensom. V dvojicah sta s Križajem poslovila od tekmo�vanja v četrtfinalu, izgubila pa sta s Poljakoma.

Tenis do konca srednje šole, potem pa …

Rok Križa TK Max

Max Tekavec TK Max

3

5

desetplusdesetplusdeset10 +

Golomidovo, najboljšo Rusinjo, vendar mi jo je uspelo prepričljivo premagati z ipponom. Sicer pa je bil OFEM zame velika olimpijska izkušnja, ki je ne bom pozabila. Najbolj všeč mi je bilo, da smo se družili tudi z drugimi športniki, ne samo z judoisti. Doživeli smo res prave majhne olimpijske igre, kjer ni manjkala niti slovesna otvoritev z mimohodom reprezentanc ter olimpijski ogenj.

Po tej zmagi sem videla, da res spadam v svetovni vrh mladinskega juda, in prav zato sem šla na svetovno prvenstvo z že�ljo po še eni medalji. Konkurenca je bila močnejša kot na prejšnjih dveh tekmah.

Po treh zmagah in izgubljenem boju proti Francozinji Amandine Buchard, sem za tretje mesto zopet premagala Italijanko Adele Ravagnani. Na svetovnem prven�stvu je bilo tudi zelo zanimivo, saj sem večino sotekmovalk z drugih kontinen�tov videla prvič.

Iz Ukrajine sem se vrnila z velikim nasmeškom na obrazu, saj pred temi tremi tekmovanji niti pomislila nisem, da bom osvojila kar tri medalje. Zdaj pa komaj čakam prihodnje leto, da spoznam nove mlajše tekmice in se izpostavim prihajajočim izzivom, ki pa zame niso več tuji.

Rok (15), dijak drugega letnika na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, igra tenis že devet let, trenutno pa trenira v TK Max, prej je dolga leta treniral v TK Idrija. Že na začetku je konkurenci v Trabzonu na turnirju OFEM namenil visoko oceno, njegov posamični nastop pa se je končal že v prvem krogu. Rokov največji uspeh je bila zmaga na mastersu do 14 let, in 2. mesto na enem od evropskih turnirjev. Trener v Trabzo�nu je bil Luka Tkalec, sicer pa vadi Rok s tremi različnimi trenerji.

Začel si v Idriji. Si se preselil v Ljubljano zaradi tenisa?»Preselili smo se v Ljubljano. Imel sem srečo,

da sem se preselil v obdobju, ko je začel tenis v Idriji izgubljati zagon. V Idriji je bila močna teniška ekipa dokler jo je podpiral Kolektor, v recesiji pa je podjetju zmanjkalo denarja, veliko ljudi je ostalo brez dela, in zato je nehal podpirati šport.«

V Idriji je bela šola precej povezana s športom. V Ljubljani najbrž ni tega?»Šola veliko zahteva, včasih pridem na tre�

ning psihično utrujen in takrat mi na igrišču ne gre, kot bi bilo treba. Včasih pa je prav narobe. Ampak, mene bolj zdela psihična utrujenost, torej šola, na treningu tenisa se navadno sprostim.«

Imaš pri tenisu visoke želje?»Do konca srednje šole bom skušal čim bolj

napredovat , čim več in čim bolje trenirat, po�tem pa se bom odločil. Ker sem šel eno leto prej v šolo, se bom skušal eno leto povsem posvetiti športu. Če bom uspešen bom nadaljeval, sicer pa bom šel na faks. Katerega študija se bom lotil, še ne vem, najbrž bom šel na medicino.«

Prijateljuješ kdaj tudi s kakšno knjigo?»Letos sem na morju prebral knjigo, ki smo

jo v šoli dobili za darilo. Je bilo kar zanimivo branje, govori o življenju najstnikov.«

Kako je bilo v Trabzonu?»Organizacija je bila v redu. V sobi sva imela

poplavo, tako da so naju morali premestiti. Soba ni bila posebno čista. Športni objekti pa so zelo dobri, tudi mesto mi je všeč. Nekoliko motita le vlaga in vročina.«

Tenis je trdo delo

23

24

Svetovna prvaka v težavnostnem plezanju

Jure Raztresen in Domen Škofic sta prevzela krono svetovnega prvaka v težavnostnem plezanju pri mladincih in pri kadetih. Tomo Česen je med vrsticami dejal, da je takšen razplet skoraj samoumeven, saj slovenski plezalci zadnjih štirinajst let, odkar so v mednarodni areni prvič stopili na zmagovalne stopničke, vsako leto vsaj desetkrat stopijo na znamenite stopnice s pogledom prek konkurence. Z Juretom in Do�mnom smo se srečali na tiskovni konferenci na Planinski zvezi Slovenije.

Seveda sta bila oba ‚zelenca‘ v zelenih majicah v senci starejših kolegov, predvsem obeh deklet, Maje Vidmar in Ptujčanke Mine Markovič, ki postaja svetovna zvezda težavnostnega plezanja, obenem pa končuje študij psihologije. Ne vem, ali se Domen zgleduje po njej, saj se mu zdi, da bo z jeseniške gimnazije čez dve leti morda šel po njenih stopinjah. »Morda, a lahko si premislim, kajti časa za odločitev imam še dovolj,« in je naštel še nekaj možnosti nadaljnjega izobraževanja, ki so pri mladih športnikih zelo pogoste, na primer fizioterapijo …

Ekipa je oba naslova svetovnih prvakov proslavila. »Odprli smo dve steklenici šampanjca. Z Juretom sva odprla vsak svojo in smo skupinsko nazdravili, nato pa šli na zabavo v Klub 47,« je povedal Domen. Obreda skupinskega odpiranja šampanjca prihodnje leto najbrž ne bosta pono�vila, saj se bosta najuspešnejša slovenska športna plezalca srečala – pri mladincih. Jure še zadnjič, preden prestopi povsem med člane, Domen pa bo srečo med mladinci preizkušal prvič. O izidu njunega rivalstva bodo najbrž stavili poznavalci, tako da količina šampanjcev tudi zato ne bo nič manjša kot letos …

Jure, svetovni prvak med mladinci, še ni povsem izoblikoval odlo�čitve, kako in kam po srednji šoli. Najbrž je to razumljivo, saj je padel z veliko hitrostjo v orbito športnega plezanja, pa čeprav še na nižji ravni. Res, kdo bi zdaj razmišljal o šoli? A ko se bo njegova kariera nekoliko upočasnila, bo znova pri računalnikih in programiranju, ki ga zelo zanima. »Zanimajo me članske tekme, a zato ne bom izpustil možnosti, da prihodnje leto ne bi še enkrat nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu.«

Tomo Česen, starosta in pobudnik športnega plezanja v Sloveniji, nam je povedal, da reprezentančna ekipa zelo dobro deluje, da navijajo drug za drugega. »To je najbrž zato, ker v tem športu ni denarja. Ko bo, se bo vse spremenilo.« In kaj je Jure dejal na to Česnovo razmišljanje? »Se strinjam.« Ko je začel tuhtati, ali je takšna sprememba v povezavi

z denarjem nujna, pa se je zamislil. »Morda pa se motim. Kaj pa je to takega, če bi navijal za konkurenta, pa čeprav bi bil v ozadju denar? Saj vendar pleza vsak sam in po svojih sposobnostih …«

Domen je na tiskovni konferenci velikokrat ponovil, da pleza iz veselja in da pri tem uživa, predvsem pa izrabi vsako priložnost za plezanje v naravi. In kako ocenjuje plezalce, denimo, v Yosemitih, ali ga kaj vleče tudi tovrstni alpinizem, še posebno zdaj, ko je na vrhuncu spretnosti in plezalne tehnike?

»To me še ne zanima. Morda me bo prijelo, da bi počel kaj takega, ko bom starejši. Spoštujem vse, ki tam plezajo. Menim, da gre pri njih predvsem za psihološko trdnost, po vzdržljivosti in kondiciji pa bi jim lahko bil dokaj enakovreden. Moji načrti so tudi v težavnejših smereh na pogled v naravnih plezališčih. Mika me smer z oceno 9A v Ospu. Upam, da mi jo uspe preplezati. Edina težava je v tem, da bom imel v prihodnje veliko tekmovanj,« je razmišljal in še dodal, da je v plezanju tako globoko, da ne razmišlja o ničemer drugem.

Domen se na smer pripravlja tako, da v mislih ponavlja smer, pred�vsem pa se je naučil, da ga konkurenti in njihove akcije pustijo hladnega, pa če v avditoriju še tako zelo navijajo za kakšnega svojega kolega.« Ja, Domen ima še eno dobro plezalsko lastnost – pogosto spleza do vrha. Tako je bilo tudi na KSP.

desetplusdesetplusdeset10 +

Jaka Zupan AK Triglav Kranj

Jure in Domen

8

6

Prvi z leve - Jaka Zupan

24

25

Rambo – novo poglavjeIme mi je Jaka Zupan in sem doma v Bistrici

pri Tržiču, star sem 15 let in sem dijak 1. letnika srednje šole BTŠ Naklo. Z atletiko sem se začel ukvarjati po naključju, ko sem v 7. razredu na državnem prvenstvu dosegel 4. mesto na 600 m. Mama me je na koncu počitnic odpeljala v Kranj, v AK Triglav, trenirati pa me je začel Matjaž Polak, zame najboljši trener. Zato tudi zelo rad treniram. Treninge jemljem resno in so mi v življenju najbolj pomembni. Lani sem prvič tekel 300 m (39,11), v štafeti (4 x 300 m) pa smo zmagali in to mi je dalo nov zagon.

Letos sem na šolskem državnem prvenstvu v Mariboru tekel nov državni rekord (36,37)

in ga na Ravnah (11. septembra) s 1. mestom še izboljšal na 36,29. Na Ravnah sem osvojil še tri medalje: srebrno na 100 m, tekel sem še v zmagovalnih štafetah 4 x 100 m in 4 x 300 m. Najraje tečem na domačem stadionu, saj sem na 17. Vučkovem spominskem tekmovanju prav tako zmagal na 300 m in bil drugi na 100 m.

Septembra (3.) sem postal državni podprvak v teku 400 m pri mlajših mladincih. Za repre-zentanco sem prvič tekel 400 m na Igrah treh dežel v Italiji (16. septembra 2011) in sem tudi zmagal. Ekipa Slovenije je itak zmagala. Uspe-hov se veselim, moj prihodnji cilj pa je norma za evropsko prvenstvo mlajših mladincev.

Kar mi ostane časa poslušam glasbo, gledam filme in se približujem času, ko bom postal vojak.

Morda je zanimivo, da ne jem sadja in zelenjave, na mojem jedilniku so vse vrste testenin, meso, ribe, oreščki in mlečni izdelki. Vsako jutro in na tekmah si privoščim zeleni čaj – božji hram (Temple of Heaven)! V Športu mladih sem bil lani na eni od fotografiji, in sicer s starim imidžem. Zaradi dolgih las in postave mi je ostal vzdevek Rambo, in tako zame tudi navijajo.

Lep pozdrav bralcem Športa mladihJaka Zupan

Svetlo evropsko srebro na 800 m

Žanova zmaga na srednješolskem prvenstvu v atletiki na 400 m je že skoraj zgodovina. Takrat je ljubljanski atlet dosegel izvrstnih 48,22 sek., dosežek pa je bil znamenje, da se je poslovil od zdravstvenih težav in da bo v prihodnjih tednih lahko sanjal o dobrih nastopih na 800 m, čeprav se na začetku poletja od dvomov še ni poslovil: »Letos bi rad tekel 1:48,0. Težko bom uresničil ta cilj, saj sem bil tri mesece odsoten s treningov, prestal sem operacijo,« je povedal dijak Srednje šole za farmacijo.

No, že konec julija, dober mesec po srednješolskem prvenstvu, je na-stopil na mladinskem evropskem prvenstvu v Tallinu in osvojil srebrno medaljo na 800 m s časom 1:47,73. Takšne uvrstitve in tako kakovostnega dosežka v slovenski atletiki v njegovih letih ni dosegel še nihče.

Žan, ki je maja dopolnil 18 let, je bil nad takim potekom svoje atletske poti presenečen. »S trenerjem sva vse stavila na končnico teka, v katerem sem močan. Da se bo tek razpletel s hitrim tempom, tega si nisva predstavljala. Po prvem krogu so začeli konkurenti zaostajati. Francoz Bosser (1:47,14) je pobegnil v začetku drugega kroga, in ker nismo takoj reagirali, smo ga lovili vseh 300 metrov,« je dejal Žan, ki se mu je z uspešnim nastopom v Estoniji spremenilo življenje. Sanje, da bi ujel B normo za olimpijski nastop v Londonu so se približale uresničitvi in tako bo zdaj vse svoje moči vložil v trening. »Ne bom zanemaril šole, a bom vendarle skušal ujeti priložnost in se uvrstiti med udeležence olimpijskih iger. Za prihodnje člansko EP že imam normo na 800 m. Zanašam se tudi na to, da imajo na naši šoli razumevanje za športnike,« je optimistično povedal četrtošolec, ki trenira pri Svijetlanu Vujasinu.

Po Tallinu so se želje atleta in trenerja povzpele. Trener meni, da ima atlet še rezervo in da bi lahko sezono 2011 končal z dosežkom 1:47,0. »Zdaj iščeva kakovosten miting v Italiji, v Španiji me čaka klubsko mladinsko evropsko prvenstvo, v Sarajevu bo zanimiva tekmovanje Miting prijateljstva. Tam bo za tempo najbrž poskrbel Jan Petrač, sam pa upam, da bom v Sarajevu ujel želeni izid,« pravi Žan, ki tudi ne bi imel nič proti teku na 1500 m, kjer cilja na dosežek pod 3:53,0 ali pa na 1000 m, kjer ga mika državni mladinski rekord.

Žan se, tako kot mnogo njegovih športnih vrstnikov, spogleduje s študijem na Fakulteti za šport v Ljubljani: »Imam ponudbe za študij v ZDA, a Amerika je zame predaleč. S trenerjem sem zadovoljen, veliko je naredil zame in tudi zato ne bom vsega obrnil na glavo,« je povedal.

Za Žana Rudolfa bi težko dejali, da je predstavnik mladega rodu, ki jim pravijo »generacija windows«, tudi zato, ker vzdržljivostni šport ni njihova vrlina. Žan zatrjuje, da ima rad družbo, včasih zavijejo tudi v kino Kolosej, to pa pomeni, da si pred predstavo privoščijo slasten grižljaj v McDonaldsu. »Rad imam hitro pripravljeno hrano,« pravi atlet, ki meni, da ta ameriška značilnost še ne pomeni, da bo kdaj kaj bližje študiju v ZDA. In še zanimivost – Žan je užival v Tallinu, zatrjuje, da je mesto čudovito in da bi tam lahko tudi živel. Moti ga samo visoka severna lega prestolnice Estonije. Seveda, kako ne bi imel dobrega občutka za mesto svojega največjega športnega uspeha. Morda pa si bo Žan že v bližnji prihodnosti zaželel tudi življenja v Londonu. Kdo ve?

Žan Rudolf AD Mass

Jaka Zupan AK Triglav Kranj

7desetplusdesetplusdeset10 +

Tomaž je bil zadovoljenV Tallinu je na 800 m nastopil tudi Tomaž Rozmarič: »Evropsko prvenstvo je bilo moje prvo večjo tekmovanje. Normo sem izpolnil nepričakovano, zaradi vseh poškodb in težav, ki sem jih imel. Z nastopom sem zadovoljen, saj menim, da je 12. mesto na EP solidna uvrstitev. V kvalifika-cijskem teku sem imel srečo, saj sem bil še do zadnjih 100 m zaprt na notranji stezi, ampak se je potem tek razvil v moj prid. Drugače pa je bilo v polfinalnem teku, kjer sem tekel taktično zelo slabo. Vse skupaj pa je bila dobra izku-šnja. Žan je letos zelo dobro pripravljen. Kvalifikacijske teke je zmagal z lahkoto, v finalu pa je tekel odlično. Ima še velike možnosti. Sam ga jemljem kot izziv.«

25

26

Tudi to je šport

18. mladinska gasilska olimpijada

Uspešne slovenske ekipeMladinke, zmagovalke in viceprvakinje GO, Pame-

če Troblje: Katja Paradiž, Katja Gielbe, Tanja Gre-šovnik, Nuša Söke, Klavdija in Neža Sidar, Patricija in Tamara Goričan, Ana Lakovšek, Isabella Pleterski, mentorja Andrej Hodnik in Rok Hirtl, PGD Zbilje: Tadeja Bobnar, Manca in Sara Kozjek, Nika, Anja in Saša Žavbi Kunaver, Pika Mohorič, Anita Kalan, Danaja Križaj, Estera Jezeršek, mentorja Anže Šlibar in Matija Kalan, Mladinci, viceprvaki GO, Pameče Troblje: Martin Golič, Jaka Paradiž, Aljaž in Gašper Uršej, Žan Špegel, Matic Vrečko, Alen Navodnik, Mario Crnjac, Jaka Janežič, Luka Štefančič, mentorja: Marijan Hodnik in Maks Hirtl.

Če nekdo, ki sam ni bil nikoli v gasilski organizaciji, prvič sliši za gasilsko tekmovanje, si najbrž ne predstavlja veliko. In če ni videl gasilcev pri pravem gašenju, si tudi ne more predstavljati, koliko psihične in fizične kondicije potrebujejo poleg tehničnega znanja. Brez dobre telesne pripravljenosti in usklajenega delovanja v skupini ne gre. Zato se vadi in trenira in zato imamo tudi tekmovanja. Vsako leto so tekmovanja na lokalni in regijski ravni, vsaki dve leti pa imamo državno tekmovanje, na katerem si zmagovalci lahko priborijo nastop na gasilski olimpijadi – največjem tekmovanju gasilcev. Mladinske enote imajo takšno možnost na vsaki dve leti, starejše pa na štiri.

Tekmovanje je potekala tako, kot se za pravo olimpijado spodobi. Po nedeljskem prihodu je bilo v ponedeljek že takoj zjutraj opaziti veliko jutranjih tekačev po kočevskih ulicah, po potkah v Gaju in v okoli stadiona. Dopoldne in popoldne so imeli tekmovalci možnost neuradnega treninga na poligonu, zvečer pa je sledilo slovesno odprtje 18. mla-dinske gasilske olimpijade. Po spremljevalnem programu, dvigu zastav in prižigu olimpijskega ognja je Walter Egger, predsednik CTIF, tudi uradno razglasil, da je 18. mladinska gasilska olimpijada odprta. Sledila sta dva dneva ura-dnih treningov, v vmesnem času pa so si ekipe ogledovale Kočevje in okolico ter se pripra-vljale še na taborsko olimpijado, ki je sledila uradni olimpijadi, ter na predstavitev narodov na sklepnem večeru.

26

Letos je Sloveniji pripadla čast, da je od 17. do 24. julija v Kočevju gostila 18. mladinsko gasilsko olimpijado. Skupaj s Slovenijo je tek-movalo 20 držav: Avstrija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Hrvaška, Italija, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, Slovaška, Srbija, Švedska, Švica in Velika Britanija. Vsaka država je

lahko pripeljala na tekmovanje po dve ekipi, obe zmagovalni ekipi s prejšnje olimpijade pa sta branili naslov. To sta bili ekipi slovenskih mladink iz ekipe PGD Zbilje in češki mladinci v ekipi SDH Chlumec nad Cidlinou. Poleg državnih ekip so iz njihovih rezervnih članov zrasle še štiri mednarodne ekipe, tako da je na koncu tekmovalo 44 ekip.

27

V četrtek, 21. julija, je bil dan D za vse tek-movalce. Prve štiri ekipe so vstopile v tekmo-valni prostor že ob 7.50 in po razvrstitvi pričele tekmovati natančno ob 8. uri. Tekmovanje je bilo sestavljeno iz dveh delov. Iz gasilske štafete, pri kateri je prišla do izraza hitrost tekmovalcev, in iz gasilske vaje, v kateri so poleg hitrosti potrebne tudi gasilske spretnosti.

Štafeta, kot jo poznamo z atletskih stez, in gasilska štafeta imata skupno le to, da se nekaj čim hitreje prenaša od tekmovalca do tekmo-valca, ki so razporejeni vzdolž atletske steze okoli stadiona. Pri gasilski olimpijadi je pri tem treba splezati čez visoko oviro, skakati prek navadne ovire ali iti pod njo, poleg osnovne štafete – gasilskega ročnika prenašati še zvito gasilsko cev ali gasilni aparat, zadnji tekmovalec pa mora speti skupaj dve cevi, eno cev nato pripeti na trojak, drugo pa na ročnik, ki se ga je ves čas prenašalo naokoli, in seveda čim hitreje z njim priteči na cilj, kjer se morata obe cevi ravno prav odviti. Pomembna je hitrost in pravilna izpeljava vseh nalog na poti.

Gasilska vaja vsebuje spajanje in razvitje dveh cevi, skok prek ovire, prehod skozi rov, tek po nizki gredi, uporabo vedrovke za ciljanje v tarčo, kjer se mora nabrati pet litrov vode in za konec nekaj vozlov in nekaj privezovanja gasilskega orodja. Tudi tu sta pomembna hi-trost in pravilna izpeljava vseh nalog.

Vse ekipe so bile dobro pripravljene. Rusi in Poljaki so celo sestavili svoje ekipe namensko iz dobrih atletov, ki so jih kasneje priučili gasilskih spretnosti. A na terenu je odločala zbranost in kondicija in seveda kanček sreče. In tega našim ekipam ni manjkalo. Na uradne dosežke je bilo sicer treba počakati do sobote, a vsi smo vedeli, da so se vse tri naše ekipe

dobro odrezale. Dekleta iz PGD Zbilje sicer niso uspela ubraniti naslova izpred dveh let, a glede na to, da so jih premagala le naša dekleta iz PGD Pameče-Troblje, in to samo za 1,61 točke, je bila to zgolj častna predaja ‹štafete›. Fantje, prav tako iz PGD Pameče-Troblje, so bili drugi, z zaostankom 0,09 točke, za branilci naslova iz SDH Chlumec nad Cidlinou.

Bili smo zelo uspešni Pa da ne pozabim še tretjih. To so bila dekle-

ta iz DVD Josipdol iz Hrvaške in fantje iz FF Winden-Windegg iz Avstrije … Za vse tiste, ki še niste ugotovili: pri vseh kraticah gre vedno za isto stvar, za prostovoljna gasilska društva, ta pa so tesno vpeta v svoja okolja in tako tudi ni manjkalo navijačev od vsepovsod. Razdalje niso bile ovira. Celo na taborski olimpijadi,

ki se je odvila popoldne po olimpijskem tek-movanju, je prej primanjkovalo prostora ob tekmovališču kakor pa gledalcev in navijačev. In kaj je taborska olimpijada? To so nekakšne igre brez meja z obilo priročnih gasilnih pripo-močkov – vode in posledično tudi blata.

Tako. Dogajalo se je še marsikaj: izlet v Postojnsko jamo; sklepni večer so popestrili Čuki, ki so povsem razvneli gasilsko mladino; predstavitev narodov, na kateri se je vsaka dr-žava predstavila s svojim programom; zanimiva je bila sklepna slovesnost s spustom zastav in pogasitvijo olimpijskega ognja, da o maskoti – medvedu gasilcu Florjanu, ki je bil povsod in je spodbujal vse, niti ne govorim. Dogajanja si lahko ogledate tudi na http://www.gzkocev-je.si/galerija-olimpijada ali na http://www.gzkocevje.si/galerija-video.

28

pi π e dr. BOJAN KNAP

28

Železo za telesno in duševno blagostanje in zakaj ga primanjkuje

Kljub informacijski dobi se nekatere reči premikajo presenetljivo počasi. In zato se moramo pozabavati tudi z zgodbo o železu. Da je železo pomembno je vedel že Popaj, ki je »navijal« za špinačo in čeprav je bil izračun o količini železa v špinači za desetinko napačen, velja špinača še vedno kot hranilo z dovolj železa …

Vsekakor je špinača zelo pomembno hranilo za človeka, kljub temu, da potrebe po železu pokrije bolj slabo, oziroma nezadostno. Ven-dar, dragi moji, kdaj ste zadnjič sploh jedli špinačo? V Ameriki bijejo plat zvona zaradi ogromnega števila predebelih in so postavili na zatožno klop tako imenovano hitro prehrano, ki v obliki sendvičev in raznih slaščic in pre-sladkih pijač na velika vrata prihaja tudi k nam. Tudi pri nas bo zato treba začeti razmišljati o kakovostni prehrani, ki ne vsebuje le praznih kalorij, temveč vsebuje tudi mikroelemente, vlaknine, minerale in vitamine. Omenjena industrijska hrana, ki je narejena za zaslužek velikih koncernov, ne vsebuje več dovolj kako-vostnih sestavin za rast, razvoj in obnovo telesa.

Pazite torej kaj jeste? In ne smemo pozabiti, da za optimalno delovanje telesa in duha potre-bujemo zelo pester in raznolik jedilnik. Zakaj je torej železo sploh pomembno?

Železo se nahaja v rdečem krvnem barvilu, ki je glavni transporter kisika v telesu. Kisik

omogoča izgorevanje hranil v telesu, oziroma, da sploh deluje naša metabolična peč in imajo celice posledično dovolj energije za raznotere telesne funkcije in za obnovo. Ob pomanjkanju železa smo slabokrvni in zato bolj utrujeni …Slabokrvnost botruje tudi zmanjšani odpor-nosti telesa proti prehladom kot tudi slabšemu delovanju možganov. Nepravilna prehrana lahko oteži učenje, ker pomanjkanje železa zmanjša učinkovitost delovanja živčnega sis-tema. Tudi sodobna prehrana ima vmes svoje prste, da ima polovica otrok do desetega leta starosti pomanjkanje železa. Kaj to pomeni za delovanje telesa? Slabokrvnost dodatno obre-meni krvni obtok in zmanjša zmogljivost za telesno in umsko delo. Večja utrujenost slabo vpliva na telesno vadbo, ki je že tako premalo prisotna v današnjem izobraževalnem procesu, ki daje glavni poudarek pridobivanju podatkov in manj telesni in vsakršni vzgoji, ki je bila že v Antiki temelj celostnega vzgojno izobraževal-nega procesa. Tudi takrat so že precej vedeli o pomenu izbranega prehranjevanja.

Kaj se dogaja po desetem letu starosti? Hormonske spremembe pri dekletih prej, pri fantih nekaj kasneje, pripravijo prave telesne in duševne viharje. Pravilna prehrana v tem obdobju je ključna za optimalen razvoj. Večina športnikov dijakov ima pomanjkanje železa in relativno slabo krvno sliko, ker uživajo prema-

lo obrokov in premalo pestro prehrano… Za dekleta je položaj kritičen tudi zaradi omeje-vanja količine hrane pri večini deklet zaradi obsedenosti z idealnimi merami in kronično izgubo železa z menstruacijo.

Problem ni samo vnos železa, temveč izko-ristek, oziroma absorbcija železa iz zaužite hra-ne. Večino pojedenega železa v hrani namreč izločimo z blatom. Kako se da rešiti omenjeni problem in kje so glavni viri železa v hrani? Železo najdemo v rastlinskih živilih in rdečem mesu. Glavni izvor železa v vsakodnevni pre-hrani je rdeče meso, sušeno sadje in stročnice. Poleg železa so za dobro rdečo krvno sliko odločilni tudi nekateri vitamini, ki so prisotni v pustem mesu, polnovrednih žitaricah, limonah, pomarančah in sveži zelenjavi. Zaradi vpliva nekaterih hranil na absorbcijo železa iz hrane, vam svetujem, da jeste zvečer občasno piščančja jetrca s solato, po kateri iztisnete limonin sok brez kruha in krompirja. Krvna slika se bo pop-ravila in tudi na telesno težo omenjen obrok de-luje blagodejno. Glede na prehrambene navade naše mladine in tudi odraslih lahko posežemo tudi po multivitaminskih tabletah in tabletah, ki nadomeščajo železo, vendar pred uporabo železa priporočam pregled rdeče krvne slike in določitev glavnega markerja zalog železa v telesu: feritina.

Po mojih izkušnjah ima večina slovenskih mladostnikov pomanjkanje železa in posle-dično slabšo telesno in duševno zmogljivost. Pojdite na pregled rdeče krvne slike, najbolje cela družina. Le očetje jo navadno dobro odne-sejo, saj imajo običajno normalne zaloge železa in dobro krvno sliko.

Vegeterijanci morajo še posebno skrbno izbirati hranila, da zadostijo potrebam po železu, vendar načeloma vegetarijanstvo samo po sebi ni nujno razlog za pomanjkanje železa. Svetujemo pestro raznovrstno prehrano, zato je vegetarijanstvo, še posebno v fazi odraščanja, po mojem mnenju manj primerno. Če ste utru-jeni, če so vaši nohti prosojni in se zasopete po stopnicah in vam ni do teka, oziroma, da težko tečete, bo najbolje, če vam zdravnik odredi preiskavo rdeče krvne slike in po potrebi tudi določitev feritina. Z dobro krvjo boste bolj polni energije, duševno bolj učinkoviti, telesno bolj čili in manj bolni. Vabijo vas sonce, zrak, svoboda - z dobro krvno sliko, seveda ...28

2929

KATJA STANONIK

Majhen odmerek športa …

Drevesno listje vztrajno spreminja svojo barvo in nov veter veje po zmeraj bolj hladnih ulicah. V zraku je čutiti morda nekoliko neprijetno, a vseeno vznemirljivo napetost. Da, novo šolsko leto, v katerega smo zakorakali, je že začelo kazati svoje nabrušene zobe.

A v jesenskem vetriču je še vedno čutiti vonj poletja in vseh tistih zabavnih stvari, ki so se nam zgodile med prekratkimi počitnicami. Norih zabav, hudih tipov in novih čevljev z vratolomno visoko peto, kot bi pomislila večina mojih prijateljic. Ali pa tistega noro dobrega občutka, ko sem po dežju z deseto distanco sklenila ubijalski trening. Ali nemara tistega, ko sem že četrtič ponosno stopila s kolesa na sončnem Vršiču.

»S fantom sva bila poleti na Triglavu,« nekega jesensko-pole-tnega dne skromno pove moja prijateljica. Skupinica deklet med seboj izmenja začudene poglede. Še predobro poznam njihov odnos do športa. Njihov trebuh se obrne za 720 stopinj, že če samo pomislijo, da bodo čez kakšen teden dni v potu svojega obraza premagovale Cooperjev tekaški test. »Jaz pa sem imela namen iti na kolo. Vsak dan. Ampak, ne vem, nekako mi ni zneslo. Tooo-ooo-oo-liko stvari sem imela,« skesano pripomni druga. Druge se niti ne odzovejo. Njihovo poletje se je večino vrtelo okoli 'žurk' in dneh po njih. Celo poletje na 'izi', brez skrbi, a tudi brez športa. Zato pa se nenadoma igra košarke prvo uro športne vzgoje spremeni v boleče mišice in Cooperjev test v nečloveško mučenje.

Mnogim so se še ene počitnice končale povsem brez športa in še s kakšnim trdo pridelanim kilogramom na bokih. A kaj ko so bile tako nore in nepozabne. In so prinesle toliko novih številk v telefonskem imeniku in toliko zanimivih filmov ter televizijskih serij. A naj le povem, da so bile tudi moje in še marsičigave dejavne počitnice prav tako nore, zanimive in nepozabne. In komaj čakam na prihodnje. Tudi dvomim, da se mi bodo takšne nekoč zdele dolgočasne in se bom kdaj tolkla po glavi rekoč, mar res nisem imela primernejšega dela v svoji mladosti.

Zame so počitnice brez dejavnosti kot poletje brez sonca. Pre-pričana sem, da nisem edina. Čeprav vem, da je počitnic konec in da je naš prekratki čas zase že potekel, so dnevi še zmeraj dolgi in sonce je še zmeraj dovolj toplo za igro odbojke s prijatelji ali za kratko vožnjo z rolerji. Nič ti ne zbistri glave bolj kot majhen odmerek športa in ni ga boljšega občutka na svetu kot tisti, da si naredil nekaj dobrega zase. Šport je izvrstna stvar za mlade in mlade po srcu.

Mladi razmišljajo

Ime Benka Pulko je povezano s petimi in pol leti življenja na cestah, po katerih je z motorjem prevozila vse celine in 75 držav. Na svojih križpotjih srečala vse preveč otrok, ki šolskega zvezka nikoli ne dobijo v roke, zato so potisnjeni v težavno otroštvo in prav tako odraslost. Po vrnitvi je ustanovila mednarodni neprofitni človekoljubni sklad »Verjemi vase in osvoji svet«, ki po-maga šolati otroke doma in po svetu. Največjo skrb usmerja k tibetanskim sirotam v izgnanstvu v Daramshalli v Indiji, ki se zaradi kitajskega genocida svojega jezika ne morejo učiti doma.

Sprva je bila popotnica sama, nato pa so se ji začeli oglašati posamezniki, podjetja, šole, dru-štva… in želeli posvojiti svojega otroka. To pomeni, da mu plačajo šolanje in dostojno bivanje v Tibetanski otroški vasi. V enem letu skromnega življenja porabi otrok 300 darovanih evrov. Danes zaradi nesebičnih ljudi, ki so se pridružili skladu, nabira znanje že več kot 500 šolarjev.

Benka je prepričana, da je otrokom potrebno dati znanje, naprej pa si bodo lahko pomagali sami. Od vsega začetka tudi zahteva in vztraja, da vsi, ki sodelujemo v projektu, delamo volon-tersko, in da gre denar do zadnjega stotina k otroku. Več informacij o donatorjih ter posvojencih najdete na www.BenkaPulko.com.

Človekoljubnemu projektu se je pridružila tudi Srednja zdravstvena šola iz Ljubljane. Šola in posamezni razredi so posvojili pet otrok, s katerimi si dopisujejo in tako spoznavajo, da blaginja ni nekaj, kar je ob rojstvu samoumevno. Dijaki razvijajo občutek za sovrstnike, ki se jim življenje ne smeji, in dokazujejo, da so izbrali pravi poklic. Zavedo se, da imajo, kljub kriznim časom, še zmeraj neskončno več možnosti in udobja od večine otrok po svetu.

Nadja SeražiN

BENKA PULKO

Verjemi vase in osvoji svet 29

30

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

Aleš Peče

V OŠ ne more biti vsaka tekma vojna

Prof. Nina Markun Puhan

Odvisno, na kateri strani mahaš

Milena Aras Harpf

Kako deliti znanje in izkušnje

Medtem ko pišem ta prispevek, na TV Slovenija spremljam prenose svetovnega prvenstva v judu. Tako zanimivi so, da grem iz službe prej, samo da lahko spremljam boje za odličja, torej tisto, kar naj bi bila srž svetovnega juda. Na moje veliko veselje se tudi naši judoisti dobro kosajo z najboljšimi. Moj mož ni v judu (njega je davno tega zasvojil rokomet), vendar je tudi njega pritegnilo tekmovanje. (Sašo Jereb in Grega Brod tako dobro komentirata boje, da je spremljanje dogajanj na blazinah pravo veselje.) A tudi laični opazovalec, kot je on, je opazil veliko premoč japonskih judoistov.

Sprašuje me, zakaj je tako, sama pa skušam odgovoriti po najboljših močeh. Tradicija, pravim, judo je vendarle rojen na Japonskem. Ja, od-govarja, ampak že od časov velikega Antona Geesinga (olimpionika, ki je zavil Japonsko v črno, ko je na igrah v Tokiu odnesel v Evropo naslov prvaka v absolutni kategoriji) je judo tudi šport Evrope. Ves svet pa je vneto sledil. V mnogih desetletjih so se vsi lahko veliko naučili.

Očitno je, da so japonski trenerji še zmeraj korak pred vsemi. Pa smo znova pri trenerjih. Slovenija ima odlične trenerje, ki so z dosežki

tekmovalk pokazali, da se lahko kosajo z vsemi. Država, ki bi jo lahko postavili v predmestje Tokia ali Moskve in ima medalje z vseh velikih tekmovanj, tako da je po množicah, ki ga vadijo, med prvimi petimi v svetu! Ko se je prenos končal, sem ostala v mislih pri judu. Tako smo majhni in tako malo sodelujemo drug z drugim. Razumem, da trenerji ljubosumno varujejo svoje prijeme pri treningu, ampak ali se ne zave-dajo, v kako majhnem ribniku ribarimo s prihodnjimi prvaki? Ali ne bi pred svoj ego vendarle postavili interes športa in (predvsem) mladih športnikov? Ti rabijo širino v vsej Sloveniji, ne samo v matičnem klubu.

Mislim predvsem na športnike in njihov vpogled v različne tehnike, prijeme, treniranje. Potrebujejo torej skupne treninge, na katerih bi trenerji delili svoje znanje. Potrebujejo ljudi, ki bi bili pripravljeni na neki višji ravni delati za dolgoročno dobro slovenskega juda in ne samo lastnega (malega) kluba. Preprosto ne razumem, kako ni nekega skupnega pogleda na judo, ki bi v našo deželo pripeljal, npr. japonskega trenerja, ki bi ga klubi lahko menjali. Japonski strokovnjak bi lahko delal z judoisti in s trenerji. Na tem svetu ni nihče tako dober, da ne bi mogel še napredovati, da se z odprto glavo in kritičnimi možgani ne bi učil od drugih. Tudi, če pride takšen trener, pogosto ostaja v mejah kluba, ki ga je pripeljal.

Takšen primer sem videla na skupnem treningu, ko se mlada japonska judoistka preprosto ni želela boriti z nobenim tekmovalcem, razen s člani kluba, katerega gostja je bila. Mlade judoistke iz našega kluba so kar cepetale in iskale priložnost, da bi se ji približale – a je vse zavrnila. Kako neetično in nejudoistično! Želim si, da bi se vsaj vsi ljubljanski klubi zdru-

Nekoč sem se že lotil razmišljanja o navijačih, naših, vaših in njihovih, saj se navadno normalen človek ne more poistovetiti z nikomer od njih. Aktualna tema je nogomet. Dan ali dva pred incidentom v Stožicah v Ljubljani smo se še vsi, tudi Ljubljančani, ki imamo radi šport, veselili uvrstitve mariborskih nogometašev v ligo prvakov. No, ni minil niti en teden, ko so prišli, kot je rekel Zlatko Zahović, v goste v Ljubljano. Vsaka tekma je zgodba zase in Ljubljančani imenitnega uspeha Štajer-cev niso upoštevali, tako da so nogometni nasprotniki s severne strani Trojan pač plačali dolg na svojo utrujenost in še na kaj … Pravzaprav nič nenavadnega, če ne bi bil na tem večnem derbiju, kot ga naslavljajo novinarji, odigran še en polčas – na tribuni. Rakete, prostaško skandi-ranje, uničevanje stolov, pretep s policisti …

Zanimiv je bil komentar znanega Z. Z., da dogajanje ni nič posebnega, saj da tudi Ljubljančani v Mariboru temeljito opravijo svoje razdiralno delo. Sprevrženost takega razmišljanja je očitno iz politike, v kateri je najbolj preprost argument za lumparijo, da so predhodniki pač počeli isto. Logika je torej taka: če krade nekdo drug, je kraja dovoljena tudi nam. Ta vzorec je zelo hitro prenesti tudi v šolo, saj je hitro pri roki razmišljanje, kot je npr.: nasprotnik igra zelo grobo (nepošteno, s starejšimi igralci

…), torej lahko tako postopamo še mi. Ves čas pričakujem, kdaj se bodo lotili te težave na pravem mestu. V

razmislek: v češki prvi ligi na stadionu med tekmo uraduje sodnik za prekrške, ki kar med tekmo izreka kazni za necivilizirana dejanja gle-dalcev. Ne mislite si, da njihova policija po izreku kazni »prekrškarjev« ne odpelje na pravo mesto. Trideset let star ukrep mestnih oblasti v Muenchnu drži še danes – hujši izgredniki se morajo eno uro pred tekmo zvezne lige javiti na policiji, ki jih pripre in izpusti eno uro po koncu tekme. No, zanimivo je, da še nikoli nisem slišal, da bi kakšen novinar ocenil neustrezne komentarje gospoda Z. Z., ki je javna oseba. Res, Z. Z. je bil izvrsten nogometaš, danes pa opravlja neko povsem drugo delo in mu zato tako razmišljanje ne more biti v čast.

Ekscesi se preslikavajo na vse ravni, tudi na šolska tekmovanja. Zato bi morali biti organizatorji, zlasti učitelji športne vzgoje, v šoli in med šolskimi tekmami zelo pozorni na pretirane izraze jeze, veselja, žalosti in besa ter tako obnašanje ustrezno komentirati ter tudi ukrepati. Ne verjamem, da mora biti v osnovni šoli vsaka tekma vojna in da po končani tekmi niso zakopane vse zamere z igrišča. Tudi zato, ker so ti šolarji zdaj sicer nasprotniki, morda pa so na naslednji stopnji celo soigralci v neki klubski ekipi ali prijatelji s ceste, iz pevskega zbora itd. Morda je tako razmišljanje za koga starinsko, a menim, da je samo tako možno obdržati skozi šport tudi dobre medsebojne odnose. Sam z igrišča nisem v življenje prenesel nobene zamere, nasprotno, zadržal sem prijateljske odnose z vsemi, s katerimi sem se v mnogih letih na mnogih tekmah srečeval v dresu nasprotnih barv.

Slovenski šolarji so deležni precej več večdnevnih dejavnosti v naravi in taborov kot njihovi vrstniki marsikje drugje po svetu. To pomeni tudi večkratna poslavljanja staršev in otrok ter njihovo navajanje na samostojno in odgovorno skrb za svoje stvari in zdravje.

Opazovala sem skupino otrok, ki se je odpravljala na tedensko bi-vanje v naravi. Vrvež pred avtobusom je bil podoben tistemu v panju. Poslavljanju, objemom, poljubom in mahanju ni bilo konca in takrat sem se spomnila, kako sem odhode in poslavljanja pred odhodi avto-busa doživljala sama. Kot mlada učiteljica sem se večkrat znašla v vlogi organizatorke in spremljevalke pri različnih večdnevnih dejavnostih. Takrat sem imela veliko dela z organizacijo in zadnjimi pripravami, zato sem poslavljanja opazila bolj na hitro in mimogrede. Priznam, da se mi je velikokrat zdelo kar malo smešno, ko sem opazovala poslavljanje otrok in 30

31

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogžili v akciji, enkrat za spremembo pogledali čez ozke meje LASTNEGA kluba, združili denarnice, dobro voljo in adresarje ter občasno pripeljali tuje trenerje, ki bi neobremenjeni z mejami kluba in v interesu dobrega juda poučevali naše tekmovalce, od najnižje tekmovalne ravni. Iskreno si želim, da bi trenerji našli dobro voljo in razumeli, da potreba po drugih trenerjih ni kritika obstoječega.

Že sama ideja, da le en sam trener vodi vse faze treninga, se mi zdi ozka in nespametna. Navsezadnje je sodobni šport odvisen od široke palete podpore: kondicijskega trenerja, fitnesa, vaj za moč, nutricionista, zdravnika, fizioterapev-ta, da niti ne omenim možnosti, da je nekdo mogoče boljši v pripravi na taktiko boja – nekdo pa mojster tehnik v parterju. Nespametno varčevanje pripelje do tega, da trener vodi preveliko skupino tekmovalcev, v kateri odpade vsaka misel na individualno (in neskončno potrebno) delo, istočasno pa se v klubih zmeraj najde denar za še eno tajnico, čistilko, hišnika, receptorja, kot da bi pozabili na pravi namen športnega kluba. Trenerji so tako nezadovoljni, slabo plačani, pogosto nejevoljni, borijo se z birokracijo, v »svoj revir« pa niso pripravljeni spustiti še kakšnega strokovnjaka. Ne potrebujem, saj zmorem vse sam!

Včasih tekmovalec na svoji tekmovalni poti naleti tudi na slabega trenerja, ki ga niti veliko strokovno znanje ne reši dejstva, da je slab pedagog, porazen organizator ali še kaj. Ko pa skupino trenira več trenerjev, se razporedijo tudi slabosti – naj Jože skrbi za organizacijo prevozov na tekmovanja, Janez pa bo prevzel več treningov s tekmovalcem, ki je trenutno na bojni nogi z nasršenim Francetom ... In bomo še boljši. Tudi naš trener bo sedel ob blazini na sve-tovnem prvenstvu, a bo dejansko NAŠ, ker je znal in zmogel deliti znanje in izkušnje z vsemi.

Športna tekma mora biti dogodek, ki se ga poleg tekmovalcev udeležujejo vsi, ki imajo radi šport. Če to drži, bomo sčasoma ob igrišču videvali tudi družine z otroki, ki jim ne bo težko žrtvovati nekaj časa za ogled športnega dogodka.

Seveda se moram zaustaviti tudi pri EP v košarki, še posebno zato, ker sem vse življenje pri tem športu. Izidi tekem in dogajanja na igrišču govorijo sami zase, žal pa so komentarji poklicnih novinarjev pogosto pod ravnijo dogodka. Vsi imajo načelno zelo kakovostne strokovne sodelavce, ki imajo vse strokovne reference, pa mnogokrat premalo besede pri prenosu. Tudi v studiu mora no-vinar znati prisluhniti svojemu gostu in le redki si lahko dovolijo vpričo takih avtoritet vsiljevati svoje sodbe. Tudi pri analizi tekme ali dogodka si novinar marsikdaj vzame preveč besede in žal ne izkoristi prisotnosti vrhunskega trenerja za mikrofonom. Pogrešal sem več objektivne kritičnosti, pri kateri novinar ne jemlje veljave nasprotni ekipi in se ne obnaša navijaško. EP v košarki je bilo veliko tekmovanje, prvič je sodelovalo 24 ekip, in potek tekmovanja je dokazal, da znajo igrati košarko po vsej Evropi. Ogledal sem si prenos več tekem na nemški televiziji, kjer je bila mešanica podatkov, strokovnih in onih drugih (zakulisje), posredovanih s toliko občutka in navdušenja, da bi takšen slog priporočal našim komentatorjem. Nedvomno se tuji komentatorji tudi bolj zavedajo, da so gledalci pred televizijo, ne pa ob radiu.

Šolsko leto se je začelo in z njim mnoga šolska tekmovanja. Vem, da bodo učitelji znali obdržati hladno glavo tudi takrat, ko se bo kri približala vrelišču. To je tudi njihova naloga. Vsi, ki ste se odločili delati na daljši rok, pa boste morda imeli srečo, da boste svoje nekdanje učence lahko občudovali tudi na televiziji. To je prijeten trenutek, ki pa ne sme zamegliti našega cilja, v katerega bistvo je – množica mladih, ki jim je treba privzgojiti navdušenje za šport za vse življenje.

njihovih staršev. Mislila sem, da se ob slovesu preveč zapleta. Zdelo se mi je samoumevno, da so vendar vsi zadovoljni, polni pričakovanj ob novih doživetjih, če gredo otroci na lepše. Starše sem mirila, da bomo poskrbeli za njihove otroke in jih o morebitnih zapletih zagotovo obvestili, pa je bolj malo zaleglo. Tako sem gledala na poslavljanje kot učiteljica, s polno glavo nalog in obveznosti, ki so me čakale v naslednjih dneh.

Ko sem sama prvič stala pred avtobusom v vlogi matere, je bilo doži-vetje zelo drugačno. Večkrat sem preverila, če so potovalke na svojem mestu, če ima učiteljica zdravstveno izkaznico in telefonsko številko za vsak primer, če je malica v nahrbtniku … Učiteljica nas je mirila, da bodo poskrbeli za naše otroke in nas obvestili, če bo kaj narobe. Pa je bolj malo zaleglo. Otroci so mahali, pošiljali poljubčke. Sama sem gledala le svojo deklico, ki je pritisnila nosek in dlani na okno, poskakovala od vznemirjenja in mahala, dokler avtobus ni izginil za ovinek. Jaz, izku-šena učiteljica, ki sem tako odločno tolažila starše z enakimi besedami, sem pogoltnila cmok in si nataknila temna očala, da ostali niso opazili solznih oči. Res je drugače, če stojiš pred avtobusom ali pa sediš na njem.

In kaj se plete v glavicah mahajočih otrok? Takoj po odhodu in še ves prvi dan je doživetij toliko, da je časa za žalost zelo malo. Kasneje, ko morajo poskrbeti za svoje stvari in ko zvečer ležejo k počitku, pa se

domotožje najmočneje izrazi. Ker se svojih občutkov, žal, ne spomnim, lahko zapišem, kar sem opazila in doživela z otroki. Nekateri otroci pre-vzemajo nase veliko odgovornost, ki je sami ne morejo prenesti ali rešiti. Povedo, da jih je strah, če bodo znali dobro poskrbeti za svoje stvari; nekdo je pripovedoval, da ga skrbi, če ga starši in domači ljubljenčki hudo pogrešajo; drugega je skrbelo, da se bodo starši razšli ali da bo izgubil kakšno svojo ‚dragocenost‘; nekoga je skrbelo zdravje starih staršev. Naj reče kar kdo hoče, a po mojih izkušnjah sta objem in pogovor potrebna in najbolj učinkovita, saj dajeta otroku občutek, da ga jemljemo resno.

Ob umirjenem pogovoru z odraslim, ki mu zaupajo, tudi sami prepo-znajo prave razloge za svoje skrbi. V našem primeru se je pokazal strah, da npr. ne bodo dosegli želenega plavalnega delfina; kako skočiti v vodo, ne da bi se prijeli za nos; strah pred skokom na glavo v vodo; želja biti v skupini s svojim prijateljem; skrb, da ne bodo uspeli s kolesom prevoziti klanca, ki se jim zdi neskončno dolg in strm. Ko so prepoznali pravo težavo in smo skupaj večino izmed njih rešili dokaj hitro in učinkovito, je bilo joka in tudi domotožja precej manj.

In kaj naj zapišem za konec? Ista stvar je lahko zelo drugačna, če nanjo pogledamo z različnih zornih kotov. Velikokrat to razumemo šele, ko vse zorne kote doživimo tudi sami. 31

32

Zmanjševanje razlogov za opravičevanje (5) Marjeta Kovač in Gregor Jurak

323232

Opravičilo brez razloga ni dopustnoNekateri športni pedagogi učencem opravičijo tudi določeno število dovoljene odsotnosti od športne vadbe brez opravičljivega razloga – v praksi to poimenujejo »bonusi«. Zaradi šolskega reda in spoštovanja pedagoških načel takšno opravičevanje strokovno ni dopustno. Podpira namreč nepripravljenost za vadbo pri učencih, ki so športne vzgoje najbolj potrebni. S tem jim omogočimo še večji zaostanek za vrstniki, še posebno, ker takrat, ko se opravičijo od športne vadbe, počno večinoma stvari, ki niso povezane s cilji športne vzgoje.

Načrtovanje pouka za tiste, ki ne vadijoŠportni pedagog mora načrtovati tudi pouk za učence, ki ne vadijo.

Vsebine morajo biti povezane s praktično vadbo. Učenci, ki ne vadijo:a) so lahko pri vadbi kot pomočniki (merilci, sodniki, zapisnikarji,

asistenti ipd.), če za to ni zdravstvenih zadržkov; tako osvojijo pomembna znanja, ki so del učnega načrta (kako se meri dosežke, kako se varuje pri vadbi), hkrati pa jim privzgajamo odgovornost do izpeljave zadanih nalog (pravilnost meritev, pomoč slabšim, spodbu-janje, razlaga sošolcem ipd.);

b) se lahko skladno z navodili učitelja učijo teoretičnih vsebin športne vzgoje; učitelj mora imeti vedno pripravljena gradiva, ki jih uporabijo učenci, vsebine pa morajo biti smiselne in zanimive, da učenci tega ne zaznajo kot kazen; učitelj mora učenje teoretičnih vsebin nato tudi osmisliti, tako da preveri, česa so se naučili in kako znajo naučeno uporabiti;

c) lahko pripravljajo didaktična gradiva za športno vzgojo (plakate, učne lističe, izrišejo prikaze športnovzgojnega kartona, vadbene kartone); tako jih posredno seznanjamo tudi s teoretičnimi vsebinami, učenci pa razmišljajo tudi o prijemih predstavitve, jasnosti podajanja informacij, estetskem videzu gradiv ipd.

Če je učenec odsoten dalj časa, se lahko učitelj dogovori z učencem tudi o izdelavi seminarske naloge, projektnem učnem delu ipd. Smiselno je, da temo poveže z učenčevim problemom, npr. s pomenom športne vzgoje in njenih posameznih vsebin pri čim hitrejšem okrevanju.

SklepLeta 1973 je bilo popolno ali delno opravičenih od pouka športne

vzgoje kar 3 % osnovnošolcev in 10 % srednješolcev, danes pa je opra-vičil bistveno manj, med njimi pa jih je približno dve tretjini celoletnih popolnih ali delnih, druga pa so za krajša obdobja. Pri delnih opravičilih učenec vadi, vendar po prilagojenem programu.

Manjšo odsotnost od športne vadbe bomo dosegli le s primerno kombinacijo različnih prijemov. Dolgoročno lahko uspeh pričakujemo z osmišljanjem vsebin športne vzgoje, za kar pa so nujno potrebna znanja in ozaveščanje staršev ter tudi ustrezen dogovor z zdravniki.

Zanimivo je, da se ob problemu opravičevanja od športne vadbe redko postavi vprašanje, kako bo učenec nadoknadil zamujeno snov. To nekoliko razvrednoti pouk športne vzgoje, saj je nesistematičen. Rešitev tega vprašanja je možna z boljšim načrtovanjem pedagoškega dela, medsebojno pomočjo učencev in s posredovanjem znanj, kako se učiti določenih gibalnih spretnosti.

33

Marjeta Kovač in Gregor Jurak Gimnastika

Slovenija telovadi FŠO že nekaj let izdatno finančno pomaga Gimnastični zvezi Slovenije pri izpeljavi programov tako pri vrhunskih kot rekreativnih programih. Z njihovo pomočjo tečejo po osnovnih šolah, vrtcih in društvih programi, ki so združeni pod skupnim imenom »Slovenija telovadi«. Sem spadajo projekti: Gimnastika za najmlajše, Gimnastika v osnovni šoli, Gimnastika za odrasle, Dnevi slovenske gimnastike, Mini gimnastične zvezde, Gimnastične zvezde in Odprimo vrata gimnastičnih dvoran.

Programi in vsebine projekta »Slovenija telovadi« v množični gimnastiki:a) Vadbeni programi: gimnastika za najmlajše, gimna-

stika v osnovnih šolah, gimnastika v srednjih šolah in na univerzi ter gimnastika za odrasle in gimnastične počitnice.

b) Promocijski programi: dnevi slovenske gimnastike, mini gimnastične zvezde, gimnastične zvezde in od-primo vrata gimnastičnih dvoran.

Tudi v letošnjem šolskem letu smo že dejavni, tako pri vadbenih kot pri promocijskih programih športne gimnastike.

Projekt »Gimnastične počitnice« zaživi petkrat na leto, v obsegu, ki je primeren glede na dolžino počitnic in zainteresiranost otrok na različnih področjih. Zimske počitnice, prvomajske počitnice, poletne počitnice, jesen-ske počitnice in božično-novoletne počitnice so čas, ko otroci velikokrat brezdelno posedajo doma pred televi-zorji in računalniki, šolske telovadnice pa so, predvsem ob dopoldnevih, slabo izrabljene. Medtem ko so se nekateri kopali v morju smo po gimnastičnih društvih telovadili in za otroke organizirali Gimnastične počitnice – tudi za najmlajše.

Septembra smo bili dejavni na otroškem bazarju v Ljubljani, poleg tega pa smo, ob podpori FŠO in MŠŠ, za športna društva, ki so člani Gimnastične zveze Slovenije, organizirali dan odprtih vrat – in tako začeli s projektom Odprimo vrata gimnastičnih dvoran.

Pogosto je za manjše število vključenih v programe gimnastike krivo to, da so otroci in starejši premalo ob-veščeni o možnostih obiskovanja gimnastičnih klubov. Le obvestila in plakati so premalo, da bi ciljni populaciji prikazali gimnastiko kot element, ki v njihovo življenje lahko prinese spremembo tako na fizičnem kot psihič-nem momentu. Sproščujoča vadba brez pritiskov prav gotovo pozitivno vpliva na psiho mladostnika in starej-ših. Želimo pripeljati ljudi direktno v prostor, kjer bi se njihova dejavnost kasneje odvijala. Jim razložiti pomen gimnastike, pomen vadbe, pomen druženja. S projektom želimo pridobiti čim večje število uporabnikov k vadbi.

Vsakodnevno po šolah v Sloveniji izvajamo »Dan slo-venske gimnastike«, ki služi kot promocijski program pro-jektu »Gimnastika v OŠ«, ki ga letos širimo na Koroško. V kratkem bo organizirana gimnastična vadba za otroke tudi V Breznu, Vuzenici, Muti in Dravogradu kar bo širilo prepoznavnost gimnastike tudi na tem koncu Slovenije.

Veselimo pa se tudi novih tekmovalnih programov za šolska športna tekmovanja v akrobatiki, skokih iz male prožne ponjave in športni gimnastiki, ki bodo v oktobru že na voljo učiteljem in vaditeljem v pisarni Gimnastične zveze Slovenije.

Lep gimnastični pozdrav. A. ŠAjn 3333

34

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

ATLETIKA DP atletika najmlajšihKOPER, RAVNE NA KOROŠKEM, 10 in 11. septembra – Državno prvenstvo v atletiki za mlajše (U12, U14 in U16) se je odvijalo na novem atletskem stadionu v Kopru, Mitja Butul, predsednik AK Koper, pa je upravičeno žarel: »Kje pa imajo za pionirje še tako velik semafor ob podelitvi medalj?« se je vprašal. Res, mesto ob morju je dobilo pomemben športni objekt, še bolj pomembno pa je, da ekipa trenerjev, sodnikov in prostovoljcev deluje spodbudno. Pravzaprav bi se morali vprašati, ali se starši otrok v tem okolišu sploh zavedajo, kako dobro možnost za dokaj ceneni šport imajo. To vedo tisti starši, ki svojih naraščajnikov ne morejo napotiti v tako športno okolje, še bolj pa tisti, ki take ali podobne možnosti sploh nimajo. Podoba najmlajših atletov je zanimiva, saj so bili vsi urejeni po skoraj zadnji športni modi. Čeprav nam prostor dopušča objavo samo prvih osem uvrstitev v vsaki disciplini, pa nam je bilo v užitek opazovati tudi manj uspešne, zavedajoč se, da je ta starostna kategorija samo prehodni trenutek na poti športnega odraščanja. Mnogi, ki so danes še za glavo manjši od svojih konkuren-tov, bodo že kmalu za stopničko višje na odru kakovosti. A tudi to ni posebno pomembno, pomembna je predvsem in samo dejavnost. In v tej luči so bili vsi nastopi v Kopru in na Ravnah promocija športa in športnih zanesenjakov.

Pionirji U 16100 m: 1. Jan Kohek (Mass) 11,76, 2. Jaka Zupan (Tr K) 11,92, 3. Nino Celec (Pan) 12,06, 4. Matic Polutnik (AK Š) 12,15, 5. Ambrož Pivk (Tr K) 12,27, 6. Blaž Murn (Krka) 12,28, 7. Grega Medvešek (Mass) 12,31, 8. Jan Bezjak (Pt) 12,32. 300 m: 1. Jaka Zupan 36,29, 2. Klemen Klemenčič (oba Tr K) 37,59, 3. Jan Kohek (Mass) 38,01, 4. Mark Drevenšek (Pt) 38,31, 5. Miha Fakin (MASS) 38,75, 6. Matic Polutnik (AK Š) 38,77, 7. Nejc Vehovec (P Mb) 39,19, 8. Jan Bezjak (Pt) 39,43. 1000 m: 1. Kristian Grunfeld (Mass) 3:46,29, 2. Bor Grdadolnik (Žir) 2:46,52, 3. Žan Krivec (KLC) 2:46,53, 4. Miha Ličef (Jes) 2:47,50, 5. Kajtimir Juhart (A SB) 2:50,31, 6. Nejc Kavka (MASS) 2:51,04, 7. Tine Glavič (SG) 2:51,73, 8. Nathan Kočar (Pan) 2:55,65. 100 m ovire: 1. Primož Fank (Šta) 14,09, 2. Enej Vrhunec (Mass) 14,89, 3. Patrick Valenčič (Pos) 15,86, 4. Leon Ljubič (Kro) 16,56, 5. Blaž Murn (Krka) 16,59, 6. Miha Zupanič (Pt) 16,64. 300 m ovire: 1. Primož Fank (Šta) 40,88, 2. Enej Vrhunec (Mass) 41,96, 3. Mark Drevenšek (Pt) 42,22, 4. Marko Vidmar (DTO) 44,08, 5. David Suzič (MASS) 46,28, 6. Leon Ljubič (Kro) 46,60, 7. Miha Zupanič (Pt) 47,31, 8. Samo Gomilšek (Šta) 49,98. 3000 m: 1. Kristin Grunfeld (Mass) 9:36,79, 2. Žan Krivec (KLC) 9:37,28, 3. Bor Grdadolnik (Žir) 9:38,10, 4. Miha Ličef (Jes) 9:43,58, 5. Tine Glavič (SG) 9:59,33, 6. Luka Medic (Pt) 10:26,64, 7. Davor Kaučič (KLC) 10:31,95, 8. Rok Kveder (Dom) 10:55,26. 4 x 100 m: 1. Triglav Kranj 1 (Ambrož, Frelih, Klemenčič, Zupan) 46,47, 2. Ptuj 1 (Drevenšek, Zupanič, Petrovič Malek, Bezjak). 4 x 300 m: 1. Triglav 1 (Frelih, Godnič, Klemenčič, Zupan) 2:43,20, 2. MASS 1 (Vrhunec, Fakin, Suzič, Kohek) 2:35,67, 3. PT 1 (Drevenšek, Zupanič, Bezjak, Petrovič Malek) 2:43,22. Višina: 1. Tilen Repinc (OŠ DRS) 189, 2. Jaka Fefer (Vrh) 186, 3. Axel Luxa 183, 4. Blaž Mramor (oba MASS). Daljava: 1. Žan Frelih (Tr K) 658, 2. Nino Celec (Pan) 5,99, 3. Vid Železnik Ketiš 586, 4. Taj Pučko (oba P Mb) 578 5. Miha Uranič (KLC) 548, 6. Matej Stankovič 514, 7. Matej Puc (oba Kro) 4,85. Troskok: 1. Jan Luxa (MASS) 13,17, 2. Taj Pučko (P Mb) 12,67, 3. Grega Medvešek (Mass) 12,06, 4. Matej Stankovič (Kro) 11,36, 5. Jaka Kofol (AK R) 11,20, 6. Matic Luzar (DTO) 10,99. Palica: 1. Luka Jereb (KLC) 400, 2. Ambrož Tičar 370, 3. Simon Budič (oba Bre) 340, 4. Miha Predalič (Mass) 310. Kopje: 1. Matija Muhar (Sat) 63,23, 2. Miha Uranič (KLC) 57,46, 3. Nace Pleško (MASS) 50,72, 4. Luka Knific (Sat) 48,50, 5. Val Nežmah (Kro) 44,21, 6. Grega Cotman (Dom) 42,58, 7. Klemen Štrumbelj (Krka) 40,90, 8. Jernej Marčič (Vrh) 37,17. Krogla: 1. Matija Muhar (Sat) 14,88, 2. Nace Pleško (MASS) 14,05, 3. Ožbej Kropec (Vrh) 12,51, 4. Klemen Štrumbelj (Krka) 12,14, 5. Miha Uranič (KLC) 11,78, 6. Luka Knific (Sat) 11,12, 7. Matic Hudovernik (Tr K) 10,89, 8. Patrik Kalem (Mass) 10,75. Kladivo: 1. Jan Lokar 58,9, 2. Jan Pustavrh (oba Bre) 53,19, 3. Grega Cotman (Dom) 32,49, 4. Matic Hudovernik (Tr K) 24,11. Disk: 1. Nace Pleško (Mass) 44,92, 2. Matija Muhar (Sat) 41,37, 3. Robin Mesiček (P Mb) 38,72, 4. Matic Hudavernik (Tr K) 37,17, 5. Dejan Marič (AK R) 34,83, 6. Grega Cotman (Dom) 34,09, 7. Luka Knific (Sat) 28,34, 8. Martin Novak (Tr K) 25,22

Pionirke U 16100 m: 1. Kaja Debevec (Mass) 12,73, 2. Nuša Pintar 12,93, 3. Ina Rojnik (obe KLC) 12,94, 4. Tjaša Lukas 13,02, 5. Nadja Zavec 13,04 (obe Šta), 6. Martina Jan (Vrh) 13,07, 7. Kaja Strgaršek 13,14, 8. Kaja Štante (obe KLC) 13,34. 300 m: 1. Ina Rojnik (KLC) 41,25, 2. Maruša Berlot (Vel) 41,76, 3. Tjaša Lukas (Šta) 42,35, 4. Kaja Debevec (Mass) 42,38, 5. Živa Zaletel (Kro) 42,51, 6. Tjaša Sirc (Tr K) 42,55, 7. Kaja Štante (KLC) 42,66, 8. Nadja Zavec (Šta) 42,91. 1000 m: 1. Sara Karlovšek (Sev) 3:00,37, 2. Kaja Strgaršek (KLC) 3:00,92, 3. Anja Plaznik (Nav) 3:04,24, 4. Ana Noner (KAŠ) 3:08,57, 5. Doroteja Domjan (Pt) 3:10,15, 6. Anja Šmid (Tr K) 3:12,16, 7. Anita Horvat (Mass) 3:16,44, 8. Brina Pavlovič (KLC) 3:20,55. 2000 m: 1. Sara Karlovšek (Sev) 6:47,31, 2. Ana Noner (KAŠ) 7:04,82, 3. Julija Repolusk (Vel) 7:06,5, 4. Sara Jesenko (Žiri) 7:06,99, 5. Anja Cimerman (P Mb) 7:16,83, 6. Urška Šantl 7:29,02, 7. Simona Sedonja (obe Pan) 7:36,17, 8. Maša Štalekar (SG) 7:51,05. 80 m ovire: 1. Maja Maver (P Mb) 12,23, 2. Nika Okorn 12,30, 3. Petra Mayr 12,36 (obe Mass), 4. Ema Loparnik (Tr K) 12,59, 5. Ina Kruljac (Šen) 12,72. 300 m ovire: 1. Julija Praprotnik (Kro) 45,84, 2. Anita Horvat (Mass) 46,73, 3. Maja Maver (P Mb) 47,27, 4. Ema Loparnik (Tr K) 47,28, 5. Vika Rutar (PSČ) 48,25, 6. Maruša Berlot (Vel) 48,80, 7. Tara Bosil (KLC) 48,98, 8. Katarina Kučič (A SB) 49,16. 4 x 100 m: 1. Kladivar 1 (Jug, Rojnik, Pintar, Štante) 50,00, 2. Štajerska 1 (Kotnik, Lukas, Kljajič, Zavec) 50,50, 3. ASB 1 (Božič, Dover, Trajkovič, Kučič) 50,61, 4. MASS 1 (Okorn Nadja, Okorn Nika, Lenardič, Debevec) 50,66, 5. Kronos1 (Zaletel, Mustar, Barbič, Praprotnik) 51,30, 6. Triglav 1 (Brezar, Loparnik, Sekne, Sirc) 52,70. 4 x 300 m: 1. Kladivar 1 (Pin-tar, Strgaršek, Štante, Rojnik) 2:50,29, 2. Štajerska 1 (Kljajič, Kotnik, Lukas, Zavec) 5:54,80, 3. Kronos 1 (Mustar, Barbič, Zaletel, Praprotnik) 2:55,77, 4. MASS 1 (Lenardič, Horvat, Okorn, Debevec) 2:56,00, 5. Kladivar 2 (Jug, Pavlovič, Kolar, Bosil) 2:56,20, 6. Velenje 1 (Matovič, Berlot, Kašnik, Češek) 2:56,74. Višina: 1. Ina Kruljac (Šen) 171, 2. Lara Gril (A SB) 168, 3. Pia Zupan (Vrh) 162, 4. Klara Zupančič 156, 5. Tina Guštin (obe DTO) 156, 6. Tina Vaupot (Dom) 1,53, 7. Valerija Todič (Kro) 1,50, 8. Kaja Gorjup (Krka) 1,45. Daljava: 1. Martina Jan (Vrh) 5,55, 2. Tina Božič (A SB) 5,47, 3. Jerca Petrovič (DTO) 5,22, 4. Maja Maver (P Mb) 5,20, 5. Eva Pivk (Tr K) 5,15, 6. Nadja Okorn (Mass) 5,11, 7. Meta Marcola (Pos) 5,07, 8. Tina Vaupot (Dom) 4,86, Troskok: 1. Tina Božič (A SB) 11,75, 2. Tjaša Bucik (Go) 11,71, 3. Klara Zupančič 11,40, 4. Jerca Petrovič (obe DTO) 10,68, 5. Maja Maver (P Mb) 10,60, 6. Nadja Okorn 10,51, 7. Nika Okorn 10,29 (obe Mass), 8. Eva Mustar (Kro) 10,28. Palica: 1. Nika Peček (Mass) 290, 2. Lorella Vaščer Erban (Bre) 285, 3. Neža Bizjak (Mass) 280, 4. Karin Urek 270, 5. Karmen Pirc (obe Bre) 2,70, 6. Lana Žura (Tr K) 2,70, 7. Taja Čučnik 2,50, 8. Tina Pogorelčnik (obe MASS) 240. Krogla: 1. Ksenija Vogrin (P Mb) 11,84, 2. Veronika Domjan (Pt) 11,83, 3. Nina Ramšak (KLC) 11,48, 4. Manca Avbelj (Dom) 11,19, 5. Sabina Požun (Kro) 10,49, 6. Petra Kolenc

35

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

(OŠ MP) 10,27, 7. Eva Bezjak (KAK) 9,71, 8. Patricija Agnič (DTO) 9,30. Kopje: 1. Tjaša Stanko (P Mb) 47,10, 2. Saša Siter (KLC) 39,42, 3. Ksenija Vogrin (P Mb) 38,67, 4. Tina Vaupot (Dom) 35,92, 5. Staša Trajkovič (A SB) 34,73, 6. Manca Košelnik (Jes) 31,57, 7. Lejla Nanič 31,00, 8. Urša Umek (obe Kro) 28,98. Disk: 1. Veronika Domjan (Pt) 38,84, 2. Živa Gornik (Kro) 33,37, 3. Nina Ramšak (KLC) 28,19, 4. Manca Košelnik (Jes) 23,01, 5. Sabina Požun (Kro) 22,97. Kladivo: 1. Gabriela Kumek (Dom) 49,58, 2. Sabina Požun (Kro) 35,64, 3. Manca Avbelj (Dom) 32,93, 4. Nina Urbanč (Bre) 31,94, 5. Živa Gornik (Kro) 25,32, 6. Marina Tomič (KLC) 21,40, 7. Mira Merkun (Mass) 17,33,

Pionirji U 1460 m: 1. Žan Škoda (Krka) 7.83, 2. Grega Pavlovič (Pt) 7,85, 3. Blaž Hleb (Vel) 8.11, 4. Nik Oražem (P Mb) 8,25, 5. Alen Forjančič (Pan) 8,31, 6. Miha Plevčak (KLC) 8,35, 7. Marko Horvat (Pan) 8,38, 8. Aljaž Gašperin (Bled) 8,60. 200 m: 1. Anej Zupanc (KLC) 24,97, 2. Grega Pavlovič (Pt) 25,78, 3. Aljaž Knific (Med) 25,85, 4. Simon Trlec (Tr) 27.08, 5. Žan Kavaš (Pan) 27,14, 6. Anže Farkaš (Dom) 27,28, 7. Alen Forjanič (Pan) 27,35, 8. Jaka Pogorevc (SG) 27,38. 1000 m: 1. Klemen Vihar (Pos) 2:57,56, 2. Žan Kavaš (Pan) 2:5838, 3. Timotej Rozman (Nav) 3:02,40, 4. Robi Erzetič (Bov)3:04,77, 5. Marko Živkovič (Krka) 3:04,78, 6. Matevž Cimermančič (DTO) 3:06,73, 7. Matija Cvikl (KLC) 3:09,27, 8. Luka Vrhovnik (3:12,44. 60 m ovire: 1. Aljaž Juhart (Žal) 9,86, 2. Miha Plevčak (KLC) 9,94, 3. Samo Stankovič (Kro) 10,04, 4. Gal Savšek (Špela) 10,08, 5. Anže Blažič (Vel) 10.09, 6. Bor Štamcar (Kp) 10,45, 7. Jaka Kostanjevec 10,55, 8. Tim Ravnjak (oba Pt) 10.64. 4 x 100 m: 1. AK Ptuj 1 52,21, 2. Pan Vita (MS) 53,25, 3. Velenje 54,20, 4 x 200 m: 1. AK Ptuj 1:49,94, 2. Krka 1:54,01, 3. Domžale 1:54,23, Višina: 1. Primož Mlakar (Bre) 166, 2. Bor Cvetko (Pos) 145, 3. Juš Smole (Dom) 145, 4. Aljaž Škulj (Krka) 140, 5. Primož Potočar (Krka) 140, 6. Miha Kovač (Pt) 135, 7. Nik Wallas (Mass) 130, 8. Domen Pavc (Mass) 120. Daljava: 1. Aljaž Murovec (Go) 569, 2. Miha Kovač (Pt) 548, 3. Nik Oražem (P Mb) 510, 4. Aljaž Gašperin (Bled) 497, 5. Jaka Kostanjevec (Pt) 494. 6. David Popovič (Kro) 491, 7. Tine Šuligoj (Go) 489, 8. Mitja Kolenc (OMP) 488. Krogla: 1. Aljaž Juhart (Žalec) 12,06, 2. Jaka Grunfeld (Mass) 10,67, 3. Luka Razpotnik (Dom) 10,30, 4. Urban Kozina (ŠDN) 10,04, 5. Anže Kozina (ŠDN) 9,40, 6. Matevž Potrbin (Dom) 7,27, 7. Matevž Miškec (Špela) 7.05. Vortex: 1. Ernest Smotlak (Pos) 62,62, 2. Aljaž Juhart (Žal) 62,10, 3. Boštjan Nahberger (Pt) 61,25, 4. Anže Kozina (ŠDN) 58,04, 5. Armin Hamzič (Mass) 55,49, 6. Jaka Grunfeld (Mass) 55,17, 7. Anej Zupanc (KLC) 54,78, 8. Urban Kozina (ŠDN) 50,16.

Pionirke U 1460 m: 1. Aneja Simončič (Žalec) 8,12, 2. Maja Bedrač (Pt) 8,18, 3. Nika Ponikvar (AKR) 8,31, 4. Nina Kolenc (Mass) 8,37, 5. Urška Doberšek (SG) 8,42, 6. Tinkara Zalokar (Krka) 8,45, 7. Tea Podbevšek (Dom) 8,46, 8. Trina Praprotnik Malej (AKR) 8,59. 200 m: 1. Aneja Simončič (Žalec) 26,53, 2. Nika Ponikvar (AKR) 26,85, 3. Maruša Kujan (Žal) 26,94, 4. Maja Bedrač (Pt) 26,98, 5. Urška Doberšek (SG) 27,40, 6. Neja Cirar (Vel) 27,90, 7. Tinkara Gregorčič (PSČ) 27,95, 8. Nika Gros (Med) 27,96. 1000 m: 1. Maja Plaznik (Nav) 3:07,45, 2. Tina Žlogar (Mass) 3:08,14, 3. Zala Ahtik (KLC) 3:11,88, 4. Gala Trajkovič (ASB) 3:12,85, 5. Neža Sintič (Šen) 3:15,65, 6. Nika Bezjak (Šta) 3:19,37, 7. Tara Pleško (Krka) 3:21,65, 8. Sara Rendulič (Pos) 3:22,18, 60 m ovire: 1. Lara Omerzu (Bre) 10,13, 2. Nina Stare (Krono) 10,64, 3. Lea Ružič (Mass) 10,65, 4. Rebeka Zof (Špela) 10,80, 5. Andreja Miklavčič (Go) 10,82, 6. Tjaša Železnik (Vrh) 10,87, 7. Laura Karamatič (Kro) 10,94. 4 x 100 m: 1. AKR 54,56, 2. Velenje 55,70, 3. Triglav Kranj 55,78, 4 x 200 m: 1. AKR 1:54,65, 2. Nav 1:54,79, 3. Mass 1:55,99. Višina: 1. Lara Omerzu (Bre) 156, 2. Monika Podlogar (Tr K) 150, 3. Maruša Kujan (Žal) 141, 4. Ines Babšek (ASB) 138, 5. Kristina Jeralič (Krka) 138, 6. Katarina Dobravec (Bled) 135, 7. Vita Slak (Vrh) 135, 8. Tija Hladnik (Mass) 135. Daljava: 1. Maja Bedrač (Pt) 553, 2. Trina Praprotnik Malej (AKR) 530, 3. Tea Podbevšek (Dom) 524, 4. Martina Gorenc (Kro) 481, 5. Urša Lešnjak (Bled) 474, 6. Eva Reichman (Mass) 463, 7. Laura Gašperšič

(Bled) 456, 8. Neža Hren (Dom) 452. Krogla: 1. Saša Kmet (Krka 12.08, 2. Zala Lavrič (Krka) 11,77, 3. Lara Omerzu 11,61, 4. Eva Reichman (Mass) 9,60, 5. Liza Lap (Mass) 8,68, 6. Nuša Gerbec (PSČ) 8,55, 7. Laura Karamatič (Kro) 8,17, 8. Pina Bohak (P Mb) 7,83. Vorteks: 1. Lara Omerzu (Bre) 50,79, 2. Nina Šinko (Pan) 49,05, 3. Andreja Miklavčič (Go) 46,89, 4. Saša Kmet (Krka) 44,95, 5. Tjaša Ocvirk (Kp) 39,85, 6. Gaja Bašič (Pos) 38,89, 7. Aleksandra Krošelj (OBL) 36,82.

Pionirji U 1260 m: 1. Gregor Grahovac (Mass) 8,54, 2. Alen Dedič (KLC) 8,58, 3. Žan Dobrovoljc (Vrh) 8,67, 4. Nejc Pipp (N&6AK) 8,73, 5. Peter Podgoršek (Mass) 8,79, 6. Ambrož Škafar (Tr K) 8,81, 7. Domen Vergles (Kp) 8,93, 8. Denis Babič (KLC) 9,10. 200 m: 1. Gregor Graho-vac (Mass) 28,19, 2. Žan Dobrovoljc (Vrh) 28,56, 3. Ambrož Škafar (Tr K) 28,84, 4. Jan Vukovič (KLC) 29,12, 5. Domen Vergles (Kp) 29,96, 6. Nick Kočevar (Mass) 30,51, 7. Žiga Kravanja (Bov) 30,51, 8. Denis Babič (KLC) 30,87. 600 m: 1. Jan Vukovič (KLC) 1:42,40, 2. Niko Car (Pan) 1:46,30, 3. Matic Berginc (Bov) 1:46,90, 4. Nik Rantah (Sev) 1:47,70, 5. Marko Čmrlec (Špela) 1:48,70, 6. Gregor Rabuzin (KLC) 1:50,00, 7. Staš Dolinšek (P Mb) 1:52,80, 8. Klemen Golob (Papež) 1:57,20. 4 x 200 m: 1. Kladivar, Celje 1 (Pepelnak, Babič, Vukovič, Dedič) 1:59,39, 2. MASS 1 (Podgoršek, Kočevar, Mahne, Grahovac) 2:00,08, 3. Poljane Mb 1 (Vrhovšek, Dolinšek, Križnik, Drevenšek) 2:07,97, 4. BOV 1 (Menič, Kravanja, Kenda, Berginc) 2:10,28, 5. MASS 2 (Lipovec, Piškur, Ivankovič, Lipovec) 2:11,57. Hoja 800 m: 1. Žan Žiga Lešnjak (Bled) 4:44,21, 2. Timotej Cvirn (MASS) 4:49,09, 3. Gregor Antonaz (KP) 5:28,51. Višina: 1. Matic Silič 130, 2. Jon Štular 125 (oba Bled). Daljava: 1. Peter Podgoršek (Mass) 460, 2. Ambrož Škafar (Tr K) 458, 3. Jon Štular (Bled) 440, 4. Gašper Hudovernik (Tr K) 427, 5. Nick Kočevar (Mass) 416, 6. Matic Silič (Bled) 412, 7. Tilen Ulčar (Dom) 412, 8. Tan Černigoj (PSČ) 411. Vortex: 1. Rene Drevenšek (P Mb) 52,41, 2. Rok Kramarič 48,40, 3. Matic Dobrovoljc 47,66, 4. Martin Molk 43,88 (vsi Vrh), 5. Mark Filip Ivankovič (Mass) 42,57, 6. Lovro Vrhunc (Žel) 41,20, 7. Gaj Černigoj 41,03, 8. Luka Drol (oba Pos) 40,64. Krogla: 1. Gašper Dizdarevič 9,37, 2. Arne Zof 8,53 (oba Špela), 3. Marko Pepelnak (KLC) 8,52, 4. Nejc Suban 8,16, 5. Luka Škerlep 7,79 (oba Mass), 6. Lovro Mencinger (Bled) 7,34, 7. Gal Šajn (Kro) 5,62.

Pionirke U 1260 m: 1. Lara Krnc (AK R) 8,64, 2. Zoja Šušteršič (Mass) 8,64, 3. Miša Horvat (Pan) 8,66, 4. Nika Glojnarič (Bre) 8,68, 5. Ria Grof 8,71, 6. Tami Ščančar 8,74, 7. Veronika Heric 8,96 (vse Pan), 8. Ema Cimperman (KLC) 8,97. 200 m: 1. Miša Horvat (Pan) 28,62, 2. Žanin Kužnik (Bre) 28,74, 3. Lara Krnc (AK R) 29,30, 4. Eva Pepelnak (KLC) 29,42, 5. Petja Herlah (Vel) 29,43, 6. Nika Glojnarič (Bre) 29,61, 7. Maša Žgajner (KLC) 29,99, 8. Izza Obal (Vrh) 30,30. 600 m: 1. Tija Ocvirk (KLC) 1:45,68, 2. Klara Lukan (Šen) 1:47,26, 3. Klara Rozman (Nav) 1:49,61, 4. Klara Zakšek (Sev) 1:50,14, 5. Ana Milovič (Papež) 1:50,25, 6. Eva Heinrih (Šta) 1:53,16, 7. Karin Gošek (Sev) 1:55,16, 8. Eneja Sajko (P Mb) 1:59,38. 4 x 200 m: 1. Kladivar 1 (Pepelnak, Cimperman, Ocvirk, Žgajner) 1:59,50, 2. MASS 1 (Gregorič, Žnidaršič, Dukarič, Istenič) 2:07,58, 3. Šentjur 1 (Luštek, Hrovat, Košir, Lukan) 2:09,98. Hoja 800 m: 1. Lana Lang (Pan) 5:06,65, 2. Eva Čanadi (Kp) 5:06,85, 3. Eva Heinrih (Šta) 5:19,40, 4. Klara Cah (Kp) 5:28,74, 5. Nika Čelan (A SB) 5:43,07, 6. Petra Trstenjak 6:00,54, 7. Eva Trstenjak (obe Kp) 6:10,38. Višina: 1. Žanin Kužnik (Bre) 138, 2. Valentina Vavdi (A SB) 1,35, 3. Heidi Toplak (P Mb) 126, 4. Gaja Bastarda Poklukar (Vrh) 120, 5. Ria Grof (Pan) 115. Daljava: 1. Miša Horvat (Pan) 483, 2. Lara Krnc (AK R) 463, 3. Žanin Kužnik (Bre) 461, 4. Eva Pepelnak (KLC) 457, 5. Nina Škerlep (Mass) 437, 6. Valentina Vavdi (A SB) 436, 7. Maja Šlibar (AK R) 424, 8. Adriana Marjanica (Tr K) 424. Krogla: 1. Tjaša Križan (P Mb) 10,33, 2. Žanin Kužnik (Bre) 9,25, 3. Patricija Klančar (Špela) 8,30, 4. Miša Rožman Atelšek (Mass) 7,05. Vortex: 1. Tjaša Križan (P Mb) 48,64, 2. Zoja Šušteršič (Mass) 43,20, 3. Jera Bohinc (AK R) 39,32, 4. Nika Glojnarič (Bre) 38,72, 5. Sara Serdinšek (Pt) 38,44, 6. Hana Cukjati (Kob) 36,67, 7. Nina Podgrajšek (A SB) 35,20, 8. Lara Krnc (AK R) 35,10.

3636

O deskanju v krogu

6

Ker sem športna pedagoginja že od rojstva, bila sta namreč tudi moja starša, in ker je voda moja prvina, me zanima, kako se mladi odzivajo na novosti. Z veseljem sem sprejela ponudbo, da deskanje v krogu (DVK - wake-board) predstavim učenkama 3. in 7. razreda. Kaj je lahko še boljši izziv, kot nekoga učiti nekaj prijetnega, kar si bo to zapomnil za vse življenje? Izbrali smo poligon v Avstriji, tik za mejo v Šentilju. Planksee je lepo urejena nekdanja ‚kamenšnica‘, v kateri ni gneče. To je pomembno, saj začetniki potrebujejo veliko ponovitev. Poleg je bil sin Max, pes pa je ostal doma.

DVK (deskanje v krogu) se je dogajalo v prijaznem okolju: cena dopoldanske karte do 15. ure je 25 evrov, za to ceno si lahko sposodiš rešilni jopič, vse vrste desk in smučk. Pomembno je tudi, da je vselej zelo blizu obala. »Plavati je treba samo pet metrov,« sem dejala deklicama, čeprav to ni povsem res, a s plavanjem ni treba zapravljati veliko časa. Pri učenju malo pretiravanja ne škoduje, poseb-no pri novih gibalnih spretnostih, predvsem zaradi večje nazornosti.

Filmska predstavitevV klubskem prostoru smo si ogledali kratek

film, ki nas je seznanil s pravili na vodni žič-nici, od obnašanja do tehnike speljevanja. Ker deklici še ne znata nemško, sem jima prevajala. Do sem je šlo vse gladko. Tudi z izbiro opreme ni bilo težav, saj imajo deske in rešilne jopiče tudi za najmlajše deskarje.

Zakaj sem v uvodu omenila Maxa? Želela sem, da bi deklicama kot izkušen deskar in njun starejši vrstnik kaj razložil. Max ni bil posebno zadovoljen, ko sem deklicama za-upala, da je on pri svojem učenju padel vsaj desetkrat, preden je opravil prvo vožnjo na enojni deski. Ampak fant je bil takrat, ko se je učil, precej močnejši. Moč sicer ni posebno pomembna, a vendarle brez nje ne gre. Torej je PRVO pravilo: ne ‚špricajte› športne vzgoje, če želite hitro napredovati pri DVK in pri drugih športih.

S klekom proti labilnemu ravnotežju

Dobra stran poligona DVK na Plankseeju je, da si lahko začetnik izposodi desko, na

kateri vozi kleče. Marsikje te možnosti ni. Težišče deskarja je pri klečanju nižje, labil-no ravnotežje pa je tako vendarle nekoliko boljše kot v stoječem položaju. Zdaj veste, zakaj imajo jadrnice pod vodo težke jeklene kobilice? Prav zato, da se ne prekucnejo, ko se moč vetra prek jader in pripon prenaša na ladijski trup. Morda nastopi pri klečanju pri učencih slab občutek, saj večina že vozi stoje, ampak pomembna je postopnost in začetnik se mora na začetku voziti v klečanju. Zanimivo je bilo, da so nenadoma tudi drugi udeleženci DVK začeli uporabljati desko za klek in da so mnogi, ki sicer že vozijo stoje, uživali tudi v tej možnosti.

ŠtartŠtart je najbolj problematičen, saj se mora

deskar soočiti z mnogimi težavami v eni sami sekundi. Če učenka ali učenec uspešno spelje že po desetem poizkusu, to pomeni v govorici časa, da si je izkušnje nabral v desetih sekun-dah. Torej zelo hitro. Zatorej ni nič narobe, če nekdo potrebuje še enkrat ali dvakrat več časa (ponovitev, štartov). Nikar ne obupajte. Tu je DRUGO pravilo: začeti je treba na kolenih. Užitek drsenja po vodi ni zato nič manjši. Sedaj pa še o težavah na štartu.

Poteg vrvi – kot v F1Ko se začne vrv, katero držimo z obema

rokama pred seboj (ob štartnem mestu so tudi risbe pravilnega štarta), hitro napenjati, nas bo z nenadnim potegom skušala spraviti v gibanje in posledično iz ravnotežja. Deskar se počuti skoraj tako kot voznik v avtomobilu formule 1, saj je pospešek od hitrosti 0 km/h do (pribli-žno) 30 km/h zelo močan. A se da zdržati, še posebno, če vemo, da strah tu nima kaj iskati. Če bi bilo začetno drsenje z namiljene podlage, bi bilo z uvodnim zdrsom manj težav. Podlaga iz plastičnih vlaken, na kateri čaka deskar v kleku in z vrvjo v rokah, vendarle ustvari precej upora in potrebne je nekaj moči, da jo deskar premaga. Zato imajo prednost starejši učenci in učenke, ki so močnejši. Ampak, če si dovolj trmast (kot nekoč teniška igralka Mima Jaušovec, ki kljub svoji majhni telesni rasti ni dovolila, da bi jo kakšna vrstnica premagala) in se upiraš sili, ki prihaja iz žičnice prek vrvi do stisnjenih dlani deskarja, tako da se nagneš nazaj in nekoliko

pokrčiš roke, je zmaga zagotovljena. V mislih je treba imeti samo eno: »Premagal bom upor deske na plastični podlagi in zdrsel v vodo.« Tam pa je že skoraj vse urejeno. Zato je TRE-TJE pravilo: nikoli ne podvomi v uspeh. Če ti ne gre, si odpočij, ogrej na soncu in kaj prigrizni, nato pa znova na vodo …

Ampak … morda je špica deske prvič zdr-špica deske prvič zdr-deske prvič zdr-snila pod vodo – če teža telesa ni povsem na zadnjem delu deske! Če pa je teža telesa (v kleku) zadaj, se bo špica deske hitro dvignila in deskar bo lepo švignil po vodi. Kje je v re-snici teža, bo najbolj natančno pokazal štart. Če je deskar odfrčal po zraku naprej, deska pa je ostala na mestu, je deskar naredil napako. Vedite, pri nobenem padcu, pa naj bo še tako smešen, se vam ne bo nihče posmehoval, saj so vsi ob svojih začetkih padali.

Štart na dveh smučkahŠpela in Teja sta preizkušnjo na kolenih

opravili kar dobro. Teja je opravila celo dva kroga zapored. Mlajša Špela je na kolenih sicer prevozila dva ostra zavoja – to je pomembna zmaga –, zatem pa ji je začelo zmanjkovati moči in tako se je predajala kopanju in vesla-nju, ležeč na trebuhu na deski.

Potem so dekletoma želje narasle. Najbrž sta menili, da sta že zreli za štart na eni deski. Nekaj časa sem ju prepričevala, da je bolje, če še nekaj časa nabirata izkušnje kleče in stoje na dveh smučkah, ampak naraščajnikom več pove kar ‹fizika› sama. Nekaj zaporednih padcev ob štartu z desko je bilo dovolj. Ugotovili sta, da imam prav. Štart na dveh smučkah s plastične podlage je Teji zelo ustrezal, Špela pa se je odločila, da je to še ne zanima in je še naprej uživala v vožnji na kolenih. ČETRTO pravilo: ko obvladaš vožnjo na kolenih, stopiš na dve smučki.

Max je medtem deskal in ni imel časa za učenki. Zato verjamem, da bo Teja ob po-novnem obisku vlečnice že deskala, Špela pa se bo te naloge najbrž lotila prihodnje leto. Pridobljene izkušnje in moč ji bodo prišle prav prihodnje poletje.

V prihodnji številki ŠM bo Max razložil, kako se je treba pripraviti na vožnjo z desko na eni smučki.

Mag. Juta Ošlak

373737

3838

Sama v himalaji Besedilo in slike URŠKA STRITAR

38

Hodim …Nebo se je pooblačilo. Himalajski lepotec

Ama Dablam se je skril v sivino, tudi drugi šesttisočaki so izginili v debeli plasti oblakov.

Sama sem, povsem sama. Od nikoder ni slišati zvončkljanja jakov ali drugih tovornih živali, nikjer popotnikov, nosačev. Še malo in začelo bo snežiti. Povsod globoka februarska tišina, ki omogoča mir in počitek temu pogosto obiskovanemu koncu sveta. Še malo pa bodo kolone obiskovalcev romale pod najvišjo goro sveta.

Slišim le lastno dihanje. Tiho, nato vse glasneje začnem brundati popevko o beli snežinki, petje sčasoma preide v priredbo Kovačičeve: »Hodim, hodim, hodim, hodim, hodim, hodim kot …« Nahrbtnik ni težak, a kljub temu vedno bolj pritiska na ramena.

Samostan na vrhu Tengbočeja je še daleč. Občasno se pokaže v megli in mi grozi naj-prej z daljšim spustom k reki, potem pa še z dolgim vzponom na sleme, ki leži skoraj 4000 metrov visoko. Koliko korakov in snežink bo še do tja gor? Premišljujem. Zjutraj sva se z Andrejem žalostna poslovila. On se je z nosačem spustil z Namče Bazarja 600 metrov nižje, jaz pa sem se lotila strmih stopnic zna-nega turističnega mesta in jo mahnila proti Kala Patharju. Zahrbtna višinska bolezen je preizkušala trdnost najinega zaupanja in vere drug v drugega. Tako si pač nisem zamišljala

počitnic pod najvišjimi gorami na svetu. Pet dni bova vsak po svoje spoznavala svet pod Everestom ter se dvakrat na dan po mobilnih telefonih obveščala o svojem počutju in kraju, v katerem se bova trenutno nahajala. Še sreča, da sva se v Katmanduju opremila z nepalskimi telefonskimi karticami.

Hodim, hodim, hodim … Po nekaj urah sem prisopihala do velikega,

novega samostana na vrhu prelaza in stresala sneg z nahrbtnika. Na vratih me je pričakala oskrbnica iz rodu Šerp in me prijazno povabila k peči. Čakala me je mrzla noč v sobici, jutri pa naprej.

Spet bom hodila, hodila, hodila, k željam, vrhovom in oblakom naproti.

Srečanja in zgodbeOsamljena popotnica spodbudi radovednost

še tako zadržanih domačinov. Med pohodom sem bila v prenočiščih večinoma edini gost. Ko sem popoldne prikolovratila v ‚lodge‘, so mi radovedne oskrbnice ali oskrbniki naj-prej izročili ključ poceni sobe, kasneje pa za solidne denarce potolažili tudi žejo in lakoto. Do večernega počitka sem se prekladala po jedilnici, nemo zrla v strop, nastavljala telo toploti gašperčkov (torej železnih peči) ter se intenzivno učila večkulturnosti. Pri klepetu z domačini so gibi pogosto nadomeščali ko-munikacijo v preprosti angleščini, očesni stiki

so netili in poglabljali stike, nasmehi so topili sram in zadržanost.

Kaj vse sem izvedela od sogovornic in so-govornikov: o tresenju pepela mrtvih v reke in gorah, o pranju perila v mrzlih potokih, o igra-nju kart v pustih popoldnevih, o vsakodnevni hoji otrok v šole, o ženski odpravi na Everest, o uresničevanju sanj, ki se ti lahko izpolnijo v Katmanduju. Očarala me je energična nepi-smena štiridesetletnica, ki se lahko s svojimi gosti pogovarja v angleškem, italijanskem, nemškem, francoskem in japonskem jeziku.

Seznanila sem se z nakupovalnimi navada-mi nežnega spola pod najvišjimi gorami ter si v domišljiji ustvarjala prizore slikovitega dogajanja: tibetanski trgovci z okrašenimi jaki in polni najboljše kitajske robe cingljajo proti Namče Bazarju; domačinke si s pomočjo mobilnih telefonov sporočajo veselo novico o njihovem prihodu; žensko žuborenje ob po-gajanjih in veselje ob dobrih cenah. Vsako leto aprila in oktobra prek visokega prelaza (nad 5000 metrov) tibetanski trgovci osrečijo tukaj-šnje prebivalce! Zabavali so me mladi menihi. Po sneženju so si hitro nadeli improvizirane smuči in se v svojih dolgih oranžno-vijoličastih opravah in puhovkah spuščali po bregu, pri tem pa so se imenitno zemeljsko hihitali in uži-vali. Zgodb je bilo veliko: v vsakem prenočišču, pri redkih srečanjih in pozdravih, zajtrkih in večerjah. Povezane so bile s tamkajšnjimi

Pomoč - kaj je že to?

3939

ljudmi in tudi moja je bila povezana z njimi – bile so samo naše.

ReševanjeSpet hodim, hodim … Še nekaj ur in morda

bom dosegla svoj cilj na Kala Patharju (5550 metrov) in se potem obrnila po poti nazaj. Vre-me drži in tudi jaz se dobro počutim. Začela sem v Lobučah, z dnevom. Mrzlo je, več kot 20 stopinj pod ničlo. Steza vodi blizu gromo-zanskega ledenika Khumbu, okrog mene in nad mano temno skalovje in velikanske gmote ledu okoliških gorskih mogotcev. Še malo pa bom pri zadnjih turističnih postojankah Gorah Šepa, še malo pa bom na končni točki tokratne-ga potovanja. Potem pa hitro nazaj k Andreju.

Čaj s piškoti in krajši odmor mi vrneta energijo. Še malo, samo še malo. Pobočje nad prijazno planoto je najprej bolj strmo, potem pa postane bolj pohlevno in manj naporno. Malo višje že vabljivo plapolajo budistične zastavice, ki obljubljajo konec sopihanja.

Kar dobro napredujem, zadovoljna sem sama s seboj. Z vrha se vračata jutranja znanca. Obvestita me, da ne bom sama, družbo mi bo delal Japonec, ki ima velike težave z višinsko boleznijo. Še nasmeh in spominski posnetek, potem pa že odhitita nazaj k zadnjem prijazne-mu in udobnemu ljudskemu gnezdu.

Prispela sem. Spogledujem se z Everestom, ki je še zmeraj precej daleč nad menoj, obču-

dujem mogočni Pumo Ri, okoli mene se razka-zuje mogočna himalajska gorska bratovščina. Lepo je, o, je lepo! Pokličem Andreja in mu javim, da se začenjam vračati. V vetru me mrazi kljub soncu in toplim oblačilom.

Nenadoma ga zagledam – v živo rumeni vetrovki in z odvezanimi čevlji. Krili z rokami in se plazi se po tleh, zmedeno govori, tako da ga ne razumem. Jezna sem, grozovito jezna. Zakaj pa je rinil na vrh, če ne zmore? Le kje ima pamet? Ali še ni slišal za znamenja višinske bolezni? Je pogled na najvišjo goro sveta res vreden takšne cene? In kako sta lahko prejšnja obiskovalca zapustila nemočnega človeka?

Kaj naj naredim? Prepričana sem, da sem danes zadnja tu gori. Če mu ne pomagam, se bo možakar verjetno zvalil po kamenju in za vedno zaspal. Nato skušam jezo spraviti pod volneno kapo in kapuco ter začnem mrzlično premišljevati, kako naj ukrepam.

»Listen, I will help You. We›ll go together. OK?«

Potem se lotim akcije. Najprej mu zapnem puhovko, zavežem čevlje, poiščem energetsko tablico ter mu ponudim še malo pijače. Iz nahrbtnika potegnem pomožno vrvico in mu jo zavežem okoli pasu. V roke mu potisnem pohodni palici, začneva sestopati. Korak za korakom, previdno navzdol. Ves čas ga glasno spodbujam, pogosto se ustavljava in glasno di-hava. Možak je težak, trdno ga moram držati,

da stoji pokonci. Počasi se bližava postojan-kam. Za 350 višinskih metrov nezahtevnega pobočja sva potrebovala več kot dve uri, am-pak bo, bo. Morava uspeti. Na zadnjem klancu nama priskoči na pomoč nepalski vodič, ki je peljal svojega pohodnika na krajšo popol-dansko aklimatizacijo. Zdaj poteka reševanje precej hitreje. Podpreva ga vsak na en strani, hitro dosežemo pohodniško gnezdo na visoki planoti. Tu pa čaj, pogovor, fotografiranje in malo počitka. Japonca prepričava, da ostane v koči in se spočije. Takšen ne more naprej. Oskrbnik obljubi, da bo poklical helikopter, če bi se mu stanje poslabšalo.

Ostal je dober občutekMeni pa se mudi. Priti moram še do Lobuč,

kjer me čakata moja odvečna roba in soba. Hi-tim ob razbiti ledeniški reki in moreni, bojim se, da bi me ujela noč. Hitim in premišljujem. Danes sem z neznancem preživela tri ure svo-jega življenja. Prišla sem, mu rešila življenje in spet odšla, kot nekakšna prikazen ali morda celo dobra vila. Skupna zgodba naju je tesno povezala in se kmalu nato tudi končala. Ostal pa je dober občutek, saj sem sočloveku naredila nekaj dobrega. Nič ni lepšega, kot je to.

Spet hitim, nabiram kilometre in ure, da bi se na mostu srečala z Andrejem in skupaj z njim spet šla na skupno potovanje – zgodbam in goram naproti.

Pomoč - kaj je že to?

40

Plezanje

Svetovna prvaka – Jure Raztresen in Domen Škofic

Mladinsko svetovno prvenstvo v Imstu v Avstriji, ki je potekalo ob koncu avgusta, si bo slovenska reprezentanca v športnem plezanju zapo-mnila kot enega svojih največjih uspehov, saj so osvojili kar dva naslova svetovnih prvakov. Mladinec Jure Raztresen je lanski zmagi na kadetskem svetovnem prvenstvu dodal še naslov v mladinski kategoriji, Domen Škofic pa ga je nasledil med kadeti. V pokalu narodov je Slovenija med 50 državami osvojila 2. mesto, uspešnejši so bili samo Avstrijci.

XIX. mladinskega svetovnega prvenstva se je udeležilo osemnajst slo-venskih športnih plezalcev in pet trenerjev, ki jih je vodil selektor Borut Kavzar. Najprej se je v polfinale (26 najboljših po kategorijah) prebilo trinajst slovenskih tekmovalcev in tekmovalk, v finalu pa smo imeli kar štiri finaliste – tri mladince in Domna.

Mladinec Jure Raztresen je po 11. mestu v kvalifikacijah v polfinalu končal na 2. mestu. V finalu je med osmimi finalisti nastopil predzadnji. Z mirnim in zbranim plezanjem je se je povzpel najvišje do tedaj. Italijan Stefano Ghisolfi, prvi po polfinalu, je plezal hitro, a se mu hitrost ni obrestovala in je pristal na 3. mestu. Jure se je tako veselil že drugega naslova svetovnega prvaka. Urban Primožič je končal na 6. in Sergej Epih na 8. mestu. V finalu kadetov je Domen Škofic vodil vse od kvalifikacij naprej, tudi v finalu je plezal zelo zbrano. Kot edini med plezalci vseh kategorij je dosegel vrh smeri.

Jure (18) je povedal: »Kvalifikacije sem začel slabše, za polfinale pa sem se dobro pripravil in bil sem drugi. Za finale se nisem obremenjeval, hotel sem le preplezati smer – čim boljše in čim višje. Vesel in zadovoljen sem, saj je to že moj drugi naslov svetovnega prvaka.«

Domen (17), ki bo prihodnje leto z Juretom skupaj tekmoval med mla-dinci, je dejal: »Svetovni prvak nisi vsak dan. Zelo sem zadovoljen. Pika na i v finalu je bila splezana smer do vrha. Čutil sem pritisk, saj sem ves čas vodil, nisem pa si mislil, da sem psihično tako močan.«

Zadovoljni Borut Kavzar, selektor reprezentance, je ob tem dodal: »Nisem si mislil, da smo v svetovnem merilu tako močni. Kot ekipa smo povezani, kar se pozna pri samozavesti in dosežkih. Biti drugi na svetu, tudi pred Francijo, Rusijo, Japonsko, je velik uspeh, ki smo ga dosegli z načrtnim in vztrajnim delom.«

Druge uvrstitveStarejše deklice: 15. Rebeka Kamin; kadetinje: 14. Jera Lenardič, 25. Katja

Kadič, 29. Živa Ledinek, 34. Anja Šerbinek; mladinke: 12. Tina Šušteršič, 30. Karin Tomažin; starejši dečki: 10. Tim Unuk, 11. Martin Bergant, 13. Milan Preskar, 29. Anže Perharc.