UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

ROK PETRAVIĆ

GRŠKA ANTIČNA DRŽAVA IN NJENE DRŽAVNE UREDITVE

Diplomsko delo

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

GRŠKA ANTIČNA DRŽAVA IN NJENE DRŽAVNE UREDITVE

Študent: Rok Petravić Številka indeksa: 71155295 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Poslovno gospodarska Mentor: doc. dr. Tomaž Keresteš Lektorica: Nives Mahne Čehovin

Maribor, oktober 2009

Povzetek Diplomsko delo je razdeljeno na tri dele. Prvi del predstavi splošne značilnosti antičnega sveta stare Grčije. Podrobno opišem pojav, značilen za antično Grčijo, t. j. polis, in njegove značilnosti. Nadaljujem z raziskovanjem bistva polisa in ugotavljam, ali je bil država ali ne. Nadaljujem s teoretičnimi vprašanji o tem, ali je bila antična grška država narod oz. nacionalna država, ali je sploh bila država ali samo neke vrste skupnosti. Nato se osredotočim na državne ureditve antičnih mestnih držav, polisov. Za vsako značilno ureditev opišem tudi glavne državne institucije in lastnosti obdobja. V drugem delu opišem razvoj netipičnih, vendar znanih mest, Aten in Šparte. Za vsako opišem zgodovino in značilnosti posameznega obdobja in državne ureditve ter glavne institucije. Poudarek je na političnih in državnih organih. V tretjem delu podrobneje raziščem pojem države. Navedem osnovne poglede na teorijo države, tiste, ki sovpadajo z namenom diplomskega dela, pa tudi podrobno opišem. Poglobljeno obravnavam poglede antičnih mislecev ter njihove ideje o pojmu države. Podrobneje obdelam tudi državne ureditve in njihovo sestavo ter navajam, kako ustvariti idealno državo. Osredotočim se predvsem na Aristotela in Platona. Ključne besede: antična država, polis, pravna ureditev, Aristotel, Platon, politična in državna ureditev.

Summary The graduation thesis is divided in three parts. The first part presents the general characteristics of the period of ancient Greece. A phenomenon typical of the antique Greece, i.e. polis, is described in great detail. The thesis then delves into the essence of the polis and strives to establish whether a polis was a state. We continue with a series of theoretical questions of whether an antique Greek state was a nation or a national state, whether it was a real state or merely a type of community. We focus on the state orders of the antique city-states, i.e. poleis. The main state institutions typical of a given state order and the characteristics of the period are also described. The second part of the thesis outlines the development of two untypical but well-known cities, Athens and Sparta. The history of these cities and the characteristics of individual periods and state orders are described, along with a presentation of the main institutions. Emphasis is placed on political and state authorities. The third part investigates the concept of a state. The basic views of the theory of state are provided, whereas those overlapping with the purpose of our graduation thesis are described more thoroughly. The views of the great antique thinkers are presented in depth as well as their concepts of a state. We also examine the then state orders and their structures and suggest how to establish an ideal state. The focus is mainly on Aristotle and Plato. Key words: ancient state, polis, law institutions, Aristotle, Plato, political and state authorities.

Predgovor

Kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo je obsojen ponavljati! (neznani avtor)

Ali se lahko iz svoje zgodovine res kaj naučimo in spremenimo svojo usodo? Ali je mogoče iz zgodovine ugotoviti, katera bi bila idealna državna ureditev? Država in njene posamezne ureditve so zelo pomembni dejavniki v nastajanju prava. Vsa naša bogata pravna dediščina se lahko v kratkem spremeni. Na oblast lahko pride diktator, spremeni ves sistem, lahko celo do temeljev. Zato lahko rečemo, da prava ni brez države. A tam, kjer je država, je tudi pravo, četudi kot običajno ali celo nepisano pravo. Obdobje antične Grčije je dolgo in polno sprememb. Grki so dosegli izjemen kulturni, filozofski, gradbeni, pravni in politični razvoj. Dolžina in kontinuiteta obdobja nam omogočata spremljanje državnega in pravnega razvoja. Vidimo lahko, kako je določena državna ureditev vplivala na celotno družbo in gospodarstvo. Na splošno lahko rečemo, da je imela grška kultura zelo velik vpliv na današnjo kulturo, saj so že Rimljani prevzeli mnogo stvari od Grkov. Vemo pa, da se je razsvetljenstvo v Evropi začelo z obujanjem starogrške kulture. Solonovi zakoni so prek atiškega prava v prvi pomorski zvezi dobili splošno grško veljavo ter tako vplivali na rimsko pravo. Nekaj določb je celo Justinijan ohranil v svoji kodifikaciji, ki je kasneje prešla v moderno pravo. Svobodni državljani so imeli pravico do povezovanja v družbe in društva, ob upoštevanju državnih zakonov. To načelo je postalo podlaga za različne pravne oblike povezovanja iz gospodarskih in političnih motivov. Zanimivo je dejstvo, da so Platonove misli o državi presegle njegov čas, prek srednjeveških in kasnejših filozofov pa so celo vplivale na ustavo ZDA, ki danes nekako veljajo za matično državo demokracije. Pomemben je tudi podatek, da so antični Grki izumili volilne sisteme. Grki so odkrili ne le demokracijo, temveč tudi politiko, umetnost doseganja odločitev z javno razpravo in upoštevanjem teh odločitev kot nujen pogoj civiliziranega družbenega bivanja. Solon je uvedel t. i. popularno tožbo, pri kateri lahko vsakdo vloži priziv na ljudsko sodišče, če meni, da se mu je zgodila krivica. Sicer pa je Machiavelli leta 1513 v svojem delu Vladar prvič uporabil besedo država. Sam je bil mnenja, da so nad ljudmi vladale bodisi republike bodisi principati. Tako Platon kot Aristotel sta imela zelo visoko koncepcijo države. Spomnim se zgodbice o dveh kraljih. Obe kraljestvi sta bili bogati. Ob nastopu krize je prvi kralj, ki je bil dobrohoten, razdelil državno premoženje med ljudi, da bi ti preživeli. Drugi kralj, ki je bil tiran, je svoje premoženje zavaroval in uvedel še večje davke. Prvo kraljestvo je bankrotiralo in propadlo, drugo pa je krizo prebrodilo in čeprav je del prebivalstva preminil, je skupnost preživela. Torej je res težko vedeti, kaj je najboljše za družbo kot celoto.

KAZALO

1. Uvod......................................................................................................................... 1

1.1. Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja ......................... 1 1.2. Namen, cilji in trditve diplomskega dela............................................................. 1 1.3. Predpostavke in omejitve.................................................................................... 2 1.4. Predvidene metode raziskovanja......................................................................... 2

2. Polis in prve države................................................................................................... 2 2.1. Antična Grčija .................................................................................................... 2

2.1.1. Velike spremembe ....................................................................................... 3 2.1.2. Življenje v antičnem svetu ........................................................................... 4 2.1.3. Grška religija ............................................................................................... 4 2.1.4. Grška filozofija............................................................................................ 5

2.2. Prve države ........................................................................................................ 5 2.3. Polis ................................................................................................................... 6

2.3.1. Nastanek polisa oziroma mestne države....................................................... 6 2.3.2. Značilnosti grških polisov............................................................................ 7 2.3.3. Ali so bili Grki narod oziroma nacionalna država?....................................... 8 2.3.4. Ali je bil polis državna tvorba? .................................................................... 9

2.4. Državne ureditve polisov.................................................................................. 10 2.4.1. Predaristokratski polis ............................................................................... 10 2.4.2. Aristokratski polis ..................................................................................... 10 2.4.3. Grški polis v dobi aristokracije .................................................................. 11 2.4.4. Timokratska državna ureditev in hoplitska vojska...................................... 11

2.5. Pravo v antiki ................................................................................................... 12 2.6. Mednarodno pravo in politika........................................................................... 13

2.6.1. Mednarodno pravo..................................................................................... 13 2.6.2. Kolonizacija in kolonizirane državne tvorbe .............................................. 14

3. Atene in Šparta ....................................................................................................... 15 3.1. Antične Atene .................................................................................................. 15

3.1.1. Solonove reforme in specifičen razvoj Aten............................................... 15 3.1.2. Atene v dobi tirana Pejzistrata ................................................................... 17 3.1.3. Atene v času Klejstenovih reform .............................................................. 18 3.1.4. Vrh atiške demokracije in razvoj Aten v Periklejevi dobi........................... 18

3.2. Šparta............................................................................................................... 20 3.2.1. Antična Šparta ........................................................................................... 20 3.2.2. Špartanska državna ureditev ...................................................................... 20 3.2.3. Špartanska družba...................................................................................... 21

4. Antični pogled na polis in državo ............................................................................ 22 4.1. Država.............................................................................................................. 22 4.2. Nekaj temeljnih pogledov na pojem države ...................................................... 23 4.3. Država po Platonu ............................................................................................ 24

4.3.1. Življenje in delo......................................................................................... 24 4.3.2. Platon – država kot manifestacija ideje ...................................................... 24 4.3.3. Idealna država ........................................................................................... 25 4.3.4. Pogoji in načela za vzpostavitev idealne države ......................................... 26 4.3.5. Specializacija dela ..................................................................................... 27 4.3.6. Denar, potrebe in vojna.............................................................................. 28 4.3.7. Tri veje oblasti v Platonovi državi ............................................................. 29

4.3.7.1. Državni vladarji .................................................................................. 29 4.3.7.2. Izvršilna veja oblasti v Platonovi državi (državni čuvarji) ................... 29

4.4. Država po Aristotelu ........................................................................................ 30 4.4.1. Življenje in delo......................................................................................... 30 4.4.2. Aristotel – država kot integrativna celota ................................................... 31 4.4.3. Temeljni pogled na državo......................................................................... 32 4.4.4. Idealne razmere za nastanek idealne države ............................................... 33

5. Oblike vladavine (državne oblike)........................................................................... 34 5.1. Timokracija...................................................................................................... 34 5.2. Oligarhija ......................................................................................................... 35

5.2.1. Platonova oligarhija................................................................................... 35 5.3. Demokracija..................................................................................................... 35

5.3.1. Platonova koncepcija demokracije ............................................................. 36 5.4. Tiranija........................................................................................................ 37

5.4.1. Platonova teorija o nastanku Tiranije ................................................... 37 5.5. Državne ureditve po Aristotelu ......................................................................... 38

5.5.1. Možne državne ureditve............................................................................. 38 5.5.2. Aristotelova primerjava državnih ureditev z ureditvijo v družinah ............. 39

Sklep .......................................................................................................................... 39 Viri in literatura .......................................................................................................... 41

1

1. Uvod

1.1. Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja Ustvariti dobro državo je težko. Kateri sistem in katera državna ureditev lahko najbolje delujeta? Skozi zgodovino so se države spreminjale. Nekatere so nastajale, druge propadale, tretje pa so se preoblikovale. Prehodi niso bili vedno lahki, se pa lahko iz njih marsikaj naučimo. Kateri so tisti dejavniki, ki lahko ustvarijo najboljšo državo, ki bo delovala najbolje in trajala najdlje? Znano je, da so antični Grki dosegli visoko stopnjo družbenega, političnega, kulturnega, pravnega in filozofskega razvoja. Ker je njihovo obdobje trajalo relativno dolgo, je mogoče preučiti različne faze njihovega državnega razvoja. In ker se zgodovina ponavlja, lahko z določeno stopnjo gotovosti napovemo, kaj se bo zgodilo. Bistveno je predvideti nekatere državne in družbene trende ter rešiti morebitne probleme še preden se pojavijo. Antični modreci, še zlasti Platon in Aristotel, so dosegli zelo visoko stopnjo modrosti in razumevanja države. Ravno zato sem mnenja, da je treba to področje podrobneje preučiti in razdelati. Njihov pogled na državo in državne ureditve nam je lahko v veliko pomoč. Sicer je državni aparat zelo star, vendar je v marsičem oz. vsaj v osnovi sličen današnjemu. Kateri so tisti dejavniki, ki so vplivali na tak razvoj držav in državnih ureditev. Kaj je odločilno za razcvet države in družbe? Ali so to državna ureditev, čas, geografske danosti ali voditelji?

1.2. Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen diplomske naloge je:

• raziskati antične države in njihove državne ureditve, • raziskati pogled antičnih filozofov na državo in njene možne ureditve, • raziskati lastnosti posameznih državnih ureditev, • opredeliti, ali so bile grške države nacija, • raziskati, ali je bil grški polis država v pomenu te besede, • raziskati antične meddržavne odnose in mednarodno pravo ter • pregledati zakonodajalstvo in vrste zakonov.

Kot potrjuje tudi moto diplomske naloge – kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo je obsojen ponavljati –, je glavni cilj te diplomske naloge spoznati zgodovino politično relativno uspešne države. Analize ponuja vpogled v značilnosti antičnih držav in njihovega spreminjanja.

2

1.3. Predpostavke in omejitve Diplomsko delo temelji na naslednjih predpostavkah:

• polis je bila država v današnjem pomenu besede, • razvoj politike in državne strukture, • aplikativnost državnih idej, • ceteris paribus,

• vedno je mogoče neko stanje izboljšati, • za vodenje države je pomembnejši dober vladar kot dobre institucije.

Omejitve, ki sem moral upoštevati:

• malo ohranjenih zapisov, • veliko različnih pogledov in teorij.

1.4. Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu sem uporabil deskriptivni in analitični pristop. Metodologija dela je temeljila na pridobivanju sekundarnih podatkov iz domače in tuje strokovne literature in del antičnih avtorjev. Uporabljal sem pretežno deskriptivno metodo in analizo literature ter del velikih klasikov. Z deskriptivno in analitično metodo opisujem gledišče starih modrecev in državnikov. Uporabil sem tudi metodo kompilacije in klasifikacije, kjer sem povzel opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev. Proučil sem teoretična izhodišča države in teoretične poglede nanjo. Na tej podlagi sem dobil različne posplošitve in nove sklepe, ki bi lahko bili koristni današnjim državnim teoretikom.

2. Polis in prve države

2.1. Antična Grčija Antična Grčija je poimenovanje za obdobje stare grške kulture, ki je trajalo približno 700 let. Njegov začetek je težko določiti, po nekaterih virih naj bi segal v leto 1000 pred našim štetjem, zaključil pa naj bi se z vzponom helenističnega sveta oz. smrtjo Aleksandra Velikega. To obdobje delno sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in Rimljanov od približno 8. st. pr. n. št. do 5. st. n. št.1 Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju. Vendar ga obravnavamo širše, saj se nanaša tudi na druga grško govoreča področja in ne samo na Grčijo. Za celotno obdobje velja, da je prevladoval izključno sužnjelastniški sistem produkcije. Politična razdrobljenost Grkov ni razdelila, saj so imeli skupno identiteto Helenov. Dežela pa se je imenovala Helada. Središče grško-rimskega sveta so bila vedno mesta. Veličastje in samozavest zgodnjega grškega polisa in poznejše rimske republike, ki sta očarala toliko poznejših obdobij, sta bila zenit urbane državnosti in kulture, ki jima celo tisočletje ni bilo para. Pravo,

1 http://en.wikipedia.org/wiki/ancient_greece.

3

administracija, denar, davčni sistem, volilna pravica in služenje vojske so v tistem času bodisi nastali bodisi zelo napredovali.2 Klasični svet je bil po svojih temeljnih kvantitativnih proporcijah odločno in nespremenljivo ruralen. To pomeni, da je vse izhajalo predvsem iz kmetijske dejavnosti. Lahko povemo, da je bila ta kmetijska produkcija tudi stalen vir premoženja mest samih, saj so lastniki in veleposestniki živeli v mestih, kmetje in sužnji pa so obdelovali njihova posestva. Gledano drugače so bila na začetku grška mesta gruče zemljiških posestnikov. Šele kasneje se je pričela večja urbanizacija in beg kmetov s kmetij. Vse mestne ureditve od demokratičnih Aten do oligarhične Šparte ali senatskega Rima so dejansko obvladovali zemljiški posestniki. Glavni prodajni oz. pridelovalni artikli so bili žito, olje in vino. Pridelovali so jih na posestvih in kmetijah zunaj fizičnega območja mest. Ker noben polis ni bil oddaljen več kot 40 kilometrov od obale, je to botrovalo razvoju trgovine in pomorstva. Platon je ta pojav zanimivo ponazoril, ko je dejal, da so grški polisi kot žabe okoli ribnika. Zelo pomemben vpliv na razvoj tako visoke juridične zavesti, svobode in kulture Grkov tistega časa je prav nastanek sužnjelastniške subpopulacije, ki je preko svojega prisilnega dela poskrbela za razvoj t. i. družbene nadstavbe grškega antičnega sveta.3

2.1.1. Velike spremembe V 8. st. pr. n. št. so nastale velike spremembe na raznih področjih. Na gospodarskem področju je prišlo do napredka železarstva, gradbeništva, trgovine in pomorskega prometa. Na področju kulture je zelo pomembno dejstvo prevzem feničanske abecede, ki je prispeval k zapisani umetnosti. Močno sta se razvila pesništvo in literatura (primer sta Homerjevi Odiseja in Iliada). Na grškem območju je bilo čutiti velik vpliv Egipta, Sirije, Mezopotamije in celo Indije. Na političnem področju so zlasti pomembni spopadi med vladarji in aristokracijo. Zasledimo več nihanj med oligarhijo, demokracijo in postopno nadvlado tiranije. Za to obdobje je značilno, da ženske, sužnji in tujci niso imeli nikakršnih političnih pravic. Na vojaškem področju so ta čas močno zaznamovale vojne s Perzijci in vojne med grškimi državami (simahije). Bistvena sprememba je bila tudi velika kolonizacija območja Grčije.4 Postopoma se je začela razvijati tudi zavest o mestni državici kot kompleksu enakih jezikov, kulture in verovanja. Prava enotnost pa jim je bila kasneje vsiljena preko antičnega makedonskega kraljestva oz. Aleksandra Velikega in nastanka panhelenske države.

2 Perry Anderson, Prehod iz antike v fevdalizem, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1989, str. 22. 3 Ibidem, str. 27. 4 Matthew Dillon, Gargland Lynda, Ancient Greece, Routledge, London - New York 2000, str. 2.

4

2.1.2. Življenje v antičnem svetu

V antični Grčiji so večino del opravljali sužnji, zato so se lahko Grki posvečali državnim poslom in politiki. V mestih so živeli tudi tujci, t. i. metoiki (metoikos), ki so imeli enake denarne obveznosti in javne dajatve kot državljani. Vsakdanje življenje večine prebivalstva Grčije kaže na to, da je podoba grške zgodovine varljiva, če upoštevamo le visoke dosežke duhovne in materialne kulture. Naj je bilo življenje večine prebivalstva še tako skromno in odmaknjeno od ustvarjalnosti grških mislecev, umetnikov, reformatorjev in zakonodajalcev, pa je vendarle bilo sestavni del skupnih prizadevanj Grkov za svobodo, spoštovanje človekovega dostojanstva in njegove veljave. Kulturni dosežki so bili dostopni širokim slojem prebivalstva. Večina Atencev je znala pisati. Podlaga izobrazbe so bile homerske pesnitve. Obiskovanje gledaliških predstav in pesniških recitalov je bilo množično. Temeljna pomanjkljivost pa je bila skoraj popolna odsotnost atiške ženske.

V Atenah so s priseljenci postopali dokaj liberalno. Upravno so bili izenačeni z atenskimi državljani, vendar niso imeli nobenih političnih pravic. Kazen za neplačevanje glavarine oz. nezakonitega prisvajanja položaja meščana je bila sprememba v sužnja. Po drugi strani pa se v demokratičnih Atenah nihče, niti tisti iz najnižjih slojev, ni počutil dolžnega izkazovati spoštovanja mestnim oz. državnim uradnikom.5 Najbolj cenjeni so bili uradniški in denarni posli, ročno delo pa je bilo, podobno kot danes, malo cenjeno. Največ je bilo obrtniškega dela, ki ga je država tudi spodbujala. V času brezposelnosti je država uvedla javna dela. Zanimivo je, da so imeli delavci 60 dela prostih dni na leto (veliko je bilo verskih praznikov). Zaradi slabih cest in pretečih roparjev se je cestni promet zelo slabo razvijal, a sta zaradi bližine morja začela cveteti pomorski promet in trgovina. V polisih, kjer so vladali po vzoru Šparte, je prišlo do fuzije države in družbe, saj je država popolnoma nadzorovala vzgojo, poroke in vedenje državljanov. Spoštovanje zakonov je bila stroga državljanska dolžnost. V Atenah pa je bilo mogoče svobodneje živeti, saj je bila zasebna sfera ločena od javne in se je vsak lahko obnašal po svoji volji, da je le spoštoval zakone. Razumevanje takratnega prava se je razlikovalo od današnjega. Ljudje so se vedli v skladu z običajnim pravom in tudi v skladu z moralo. To lahko ponazorimo na primeru Sokrata, ki je bil obsojen na smrtno kazen, ker naj bi kvaril mladino. To je povsem v nasprotju z današnjim pravom, kjer velja pravna varnost (nullum crimen, nulla poena

sine lege praevia).

2.1.3. Grška religija Grška religija je bila sprva neke vrste totemizem, kasneje pa je prešla na antropomorfizem. Božanstva so imela človeško podobo in lastnosti, za razliko od ljudi pa so bili bogovi nesmrtni.6 Bogovi so živeli na Olimpu in so bili mnogokrat glavni akterji v epih in umetnosti. Poleg bogov so Grki častili tudi junake, ki so veljali za polbogove. Zanimivo je, da je imela vsaka gospodarska panoga svoje božanstvo. O bogovih in njihovih dejanjih pripoveduje grška mitologija, v kateri so zajeta prva znanstvena razmišljanja Grkov o nastanku sveta in človeka. Tudi polis kot kulturna in

5 Melero Raquel Lopez, Kako so živeli Grki, Ewo, Ljubljana 1994, str. 13. 6 Ibidem, str. 72.

5

državna tvorba je nastal na podlagi religije.7 Zanimivo je tudi to, da je bil polis kot država ločen od religioznih institucij. Polisi so si mnogokrat sposodili denar od templjev in so ga morali kasneje vrniti. Za razliko od ostalih dejavnostih so bile ženske pri sakralnih zadevah vedno prisotne in dejavne.

2.1.4. Grška filozofija Začetka znanosti in filozofije sta bila pri starih Grkih povezana. Filozofija je dolgo veljala za edino znanost, ki je vsebovala vse druge vede, njen utemeljitelj pa naj bi bil Tales. Grška filozofija se je pojavila kot oblika družbene zavesti, ki se je ločevala od religije. Pomenila je ljubezen do resnice, filozofi pa so veljali za iskalce resnice. Grki so razvijali znanost tudi na teoretični podlagi. Prvi pogoj za znanost pa je bil prevzem feničanske abecede v 8. st. pr. n. št. Filozofi so se na začetku delili na predsokratike in sofiste. Iz prvih izhaja tudi Platonova misel. Sofisti so trdili, da ne obstajajo naravne norme človekovega delovanja ter da sta jezik in spoznanje zgolj konvenciji. Po zaslugi Sokrata pa so v medsebojnih bojih prevladali predsokratiki. Sokrata sta kasneje nasledila Platon in Aristotel. V obdobju helenizma pa se je grška filozofija razdelila na stoicizem in skepticizem. Skeptiki so nadaljevali Platonovo akademijo, drugi pa so se delili še v epikurejstvo in aristotelizem. To je bil v grški filozofiji prehod od materialistične k idealistični filozofiji. Idealisti (Sokrat, Platon) menijo, da so naravni zakoni večni in da za njimi stoji Bog kot najvišji zakonodajalec. Temelj sveta ni materija, ampak ideja ali misel. Aristotel je spadal med največje grške filozofe. Osnoval je logiko in izoblikoval teorijo o štirih prvinah (zemlja, zrak, voda, ogenj) kot temeljnih sestavinah materije.

2.2. Prve države Prve države so nastale v dolinah velikih rek severne Afrike in Azije. Prevladujoča panoga je bilo poljedelstvo. Poljedelci so se kasneje preselili na območja, ki so jih lažje branili. Na teh območjih so nastala prva mesta, kasneje pa iz njih prve države. Domneva se, da so države nastajale zaradi potrebe po organiziranju večjih in kompleksnejših namakalnih sistemov.8 Dejavniki, ki so vplivali na nastanek držav, so bili povečanje in izpopolnjevanje namakalnih sistemov, obramba, ozemeljske težnje ter težnje po večanju bogastva in oblasti. Po obliki vladavine so bile te prve države večinoma despotske monarhije. Vladar je bil absolutni gospodar in podaniki so bili v razmerju do njega brez pravic. Značilno je, da se vladar razglaša za zaščitnika revnih in slabotnih, v resnici pa je bil predstavnik sužnjelastnikov.

7 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006, str. 118. 8 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998, str. 27.

6

2.3. Polis

2.3.1. Nastanek polisa oziroma mestne države V svetu sta se skozi zgodovino razvijala dva tipa držav. Makro države, ki so obsegale ozemlje z mesti, in mikro države, ki so bile v bistvu mesta obdana z ozemljem.9 Polis je starogrški pojav, ki pomeni mesto oz. mestno državo.10 Na polis lahko gledamo kot na državo, mestno državo ali mesto s podeželjem. Polisi so nastajali bodisi s spremembo političnega sistema v obstoječem mestu bodisi z nastankom novega mesta. Polis je bil v bistvu delno mesto in delno država, zato se je lahko zgodilo, da je prenehal obstajati kot država in nadaljeval svoj obstoj kot mesto, lahko pa je bil uničeno mesto in država s celim prebivalstvom.11 Drugače kot Bližnji vzhod, kjer so prevladovale velike države, je bila Grčija v 8. in 7. st. pr. n. št. razcepljena na celo vrsto majhnih držav.12 Polisi so bili v bistvu mestne države poljedelcev. Dvignjene predele mest so prebivalci obzidali, tako da so nastajale t. i. akropole.13 Zaradi nevarnosti napadov so gradili velika obzidja. Mestne države so šele kasneje dobivale večji kulturni pomen in so vsebovale državne, verske in kulturne zgradbe. Zemljepisna razcepljenost in razgibanost sta veliko prispevali, da Grki niso razvili enotne države. Polis je bila samostojna politično-geografska in družbena enota, zato lahko nanjo gledamo tudi kot na družbeno oz. sociološko enoto. Dejansko pa so bili polisi sistemi mestnih držav, ki so si delile skupne vrednote in močan duh neodvisnosti in vladanja. Na polis je mogoče gledati z notranjega in zunanjega gledišča. Notranja značilnost je prepletanje religije, gospodarskega življenja in pravne ureditve, zunanja pa prostorska omejenost, zaradi česar je nastala velika koncentracija vseh teh elementov. Majhnost jih je silila k zmernosti in povezovanju z drugimi polisi za dosego ciljev. Ravno ta majhnost in potreba po povezovanju sta jih vodili k sklepanju zavezništev in mednarodnih pogodb. Menim, da so vsa ta dejstva prispevala k razvoju prefinjene politike. Podobno kot danes14 so Grki uporabljali besedo polis za državo oz. državne organe ali tudi za vlado. Beseda polis se je v grškem jeziku uporabljala v več pomenih:

1. kot naselbina je polis lahko pomenil majhno, običajno utrjeno naselbino, mesto ali celo ozemlje,

2. v pomenu skupnosti pa se je polis uporabljal kot sinonim za odraslega moškega državljana, mestno oz. državno institucijo in, v abstraktnejšem pomenu, za politično skupnost.15

9 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City State, Oxford University Press, New York 2006, str. 2. 10 http://en.wikipedia.org/wiki/Polis. 11 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City State, Oxford University Press, New York 2006, str. 53. 12 Rajko Bratož: Grška zgodovina, Študentska založba Študentske Organizacije Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, str. 52. 13 Raquel Melero Lopez, Kako so živeli Grki, Ewo, Ljubljana 1994, str. 12. 14 Ko uporabimo pojem država, lahko mislimo na politično entiteto ali na vlado in njene organe oz. na državne institucije. 15 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006, str. 57.

7

2.3.2. Značilnosti grških polisov V antični Grčiji je bilo okrog 1.500 polisov.16 Ozemlje mestne države je obsegalo od 10 pa tudi do 3.000 kvadratnih kilometrov in 300.000 prebivalcev. Velikost lahko primerjamo z današnjo občino. V 4. st. pr. n. št. so Atene merile 2.500 kvadratnih kilometrov in štele vsaj 200.000 prebivalcev, od katerih je bilo 30.000 odraslih polnopravnih moških državljanov. Za te državne tvorbe je bilo značilno naslednje:

1. zelo velika urbanizacija, ki ji ni bilo meje v večjih državah do začetka industrijske revolucije,

2. ekonomija je temeljila na trgovini in mestnem marketu, 3. mnogokrat so se odločitve sprejemale organizirano, 4. povezovanja in politika med državami, ki so doprinesle do zvez in federalnih

držav, 5. centralizacija in institucionalizacija.

Posledica visoke stopnje urbanizacije je bilo tudi povečanje trgovine in z njo povezanih poklicev. Trdimo lahko, da so bili polisi mesta v političnem in administrativnem pogledu. Polis pa je imel tudi kulturni pomen, saj je vseboval razne kulturne objekte (gledališče, telovadnica, kopališča), ki so bili skorajda pogoj sine qua non za obstoj mesta oz. polis v tem pomenu. Polis velja za prvo pravno urejeno državo v evropski zgodovini. Temeljil je na božji ideji in v ta namen imel celo vrsto mestnih bogov, ki so bili zaščitniki ter idejna podlaga za obstoj države. Težnja prebivalcev po samostojnosti in samozadostnosti (avtarkiji) pa je privedla do tega, da so te naselbine pridobile značaj države kot take. Polisi so se razlikovali po:

1. moči, 2. družbenopolitični ureditvi, 3. narečju, 4. čaščenju mestnih božanstev (npr. Atena je bila glavna zaščitnica Aten), 5. denarju, 6. koledarju, 7. merah in utežeh itd.

Močnejši polisi so začeli že kmalu uveljavljati nadoblast nad šibkejšimi. Polisi in njeni državljani so se zavzemali za več pravic in:

– avtonomijo, t. j. pravica do samoodločbe, – avtarkijo, t. j. gospodarska neodvisnost, – elevterijo, t. j. zunanjepolitična neodvisnost.

Avtonomija se kaže zlasti pri kolonijah:17

– sprva pomenijo možnost preživetja za povečano prebivalstvo kot nove obdelovalne površine,

– sčasoma se osamosvojijo, vendar ohranijo stik z matičnim polisom.

16 Ibidem, str. 10. 17 Kolonij niso osvajali, vendar so jih ustanavljali s presežki prebivalstva.

8

Avtarkija se kaže kot želja po gospodarski neodvisnosti, t. j. svoboda pri sklepanju trgovinskih poslov in gospodarskih sporazumov; možnost lastnega denarja, mer itd. Elevterija pomeni željo po zunanjepolitični neodvisnosti, saj je zaradi želje polisov po neodvisnosti Grčija kulturna, ne pa politična enota. Želja po samostojnosti se kaže zlasti kot želja po samostojnem urejanju razmerij med državo in prebivalci, kar pomeni, da državljani sami postavljajo zakone in državno ureditev (ni zunanjih akterjev, ki bi diktirali politiko države). Tako močno poudarjanje te samobitnosti in avtonomije je preprečevalo združitev v panhelenistično celoto.18 Spočetka ni bilo državnopravne razlike med mestom in podeželjem. Vendar je mesto, kjer se je odvijal glavni del življenja prebivalstva, postopoma pridobilo prevlado nad podeželjem. Polisi so razvili gospodarsko in notranjo ter zunanjo politično neodvisnost. Z nastajanjem mestnih držav je v Grčiji nastajala množica samostojnih političnih tvorb. Prebivalci polisa so se čutili državljani te države. Grkom je polis predstavljal domovino, ki so ji bili zvesti kot pravi državljani svoji državi. Politična razdrobljenost ni zamajala grške zavesti o enotnosti. Celotno politično, kulturno in gospodarsko življenje pa se je odvijalo na mestnem trgu (agora). Želja mest in prebivalstva po neodvisnosti je pripeljala do tega, da je Grčija tvorila kulturno enoto, ne pa tudi politično. Šele pozneje, v času Aleksandra Velikega, se je Grčija združila kot celovita politična enota. To je pomenilo tudi konec grškega polisa, saj so grška mesta tedaj izgubila avtonomijo, ki je bila glavna lastnost mestnih držav.19 Uveljavili sta se dve obliki vladavine: atenska demokratska in špartanska aristokratska. Obe sta se razvili iz rodovno-plemenske ureditve in se skozi čas spreminjali – od tiranije do demokracije oz. aristokracije. Atene so imele celo prvo ustavo.

2.3.3. Ali so bili Grki narod oziroma nacionalna država? V antični Grčiji ni bilo narodov oz. nacionalnih držav, kot jih razumemo danes. Vseeno pa lahko potrdimo obstoj grškega naroda, saj so že Grki menili, da imajo mnogo več skupnega med seboj kot s takoimenovanimi »barbari«. To tezo podkrepi dejstvo, da so si delili skupen jezik, religijo, kulturo in zgodovinsko identiteto. Kljub temu pa so potekale številne notranje vojne med polisi (simahije), ki pa ne morejo biti opredeljene kot državljanske vojne v sodobnem smislu. Razvoj narodov je nastopil kasneje, po razpadu rimskega cesarstva. Prvi narod kot tak je bilo Sveto rimsko cesarstvo. Državljanstvo polisa je bila prvotna oblika identitete, ki je bila precej pomembnejša od nacionalne pripadnosti. Torej je bilo pomembneje biti Atenec ali Špartanec kot biti Grk ali celo del federacije oz. konfederacije. Polis je posamezniku nudil podporo in zaščito, zato mu je bil ta lojalen. Koncept takega polisa je predvsem pomemben za teoretike naravne države (angl. state of nature) oz. družbene pogodbe (angl. social contract). 18 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska matica, Ljubljana 2002, str. 76. 19 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006, str. 41.

9

Pri tem je bila najpomembnejša komponenta majhnost take organizacije, saj je omogočala neposredno sodelovanje pri odločitvah. Zato so se državljani bolj zavedali svojih pravic in dolžnosti, bolj so težili k skupnemu dobru in bili bolj lojalni državi. Njihova lojalnost je bila večja od današnje, saj velikost sodobnih držav onemogoča neposredno odločanje prebivalstva.20

2.3.4. Ali je bil polis državna tvorba? Vprašanje je, ali lahko danes, v postmoderni državi, še vedno govorimo o državi. Nekateri teoretiki celo menijo, da bi bilo bolje govoriti o sistemih in ne več o državah.21 Mateucci v svojem delu Stato pravi, da bolj kot o moderni državi lahko govorimo o sistemu, ne le zato ker je vse medsebojno povezano in odvisno eno od drugega, ampak tudi zato ker ni več pravega centra moči. Vedno večji je kompleks institucij in resorjev, ki prevzemajo moč v svoje roke. Giovanni Sartori piše, da je bil grški polis »demokracija brez države«. Torej neke vrste organizacija brez državnosti, ki ji primanjkuje vertikalna struktura vodenja.22 V polisu naj bi se realizirala t. i. horizontalna konfiguracija politike, v kateri se vladajoči in vladani zamenjujejo v turnusih pozicije in opozicije. Vsakdo naj bi nekaj časa vladal, nato pa naj bi se funkcije zamenjale. Sicer je bilo res, da je bila grška neposredna demokracija sistem, osnovan na ljudski oblasti, vendar naj ne bi bilo nekega pravega vladnega aparata in vladajočih. Niti grški polis niti rimska res publica nista bila politični organizaciji, ki bi se lahko primerjali z današnjo državo. Aristotel meni drugače, saj je v svojem delu Politika napisal drugače: »Brez uprave je nemogoče, da država obstaja, brez tistih, ki nagradijo red in harmonijo, je nemogoče dobro vladati«.23 Torej morata obstajati urejen oblastveni organ in uprava države, da lahko organizacijo kvalificiramo kot državno tvorbo. Že njegova definicija politeie, in sicer da ureditev ustanov (magistratur) vzpostavlja pravni red v državi, kaže na drugačno pojmovanje države v antiki. Iz že povedanega lahko ugotovimo, da so grški polisi imeli vodstvo in oblast nad ozemljem. Ta moč je kasneje izvirala tudi iz ustave in ljudstvo je imelo moč odločati (npr. v Atenah). Grki so šli celo tako daleč, da so uvedli sistem neposredne demokracije. Nadalje ugotavljamo, da so Grki imeli svojo vojsko in policijske aparate, s katerimi so varovali državo od znotraj in od zunaj. Državne in druge funkcije so bile ustavno urejene in pravo je kmalu postalo pisano. Volilni sistemi so bili natančno opredeljeni. Eden od problemov pri Šparti je ta, da je težko ugotoviti, kaj je Šparta sploh bila, saj bi jo lahko opredelili kot demokratično, aristokratsko in monarhično. Zanimivo je, da sta

20 David Robertson, The Routledge Dictionary of Politics, Third edition, Taylor & Francis, e-Library, London – New York 2004, str. 330. 21 Nicola Matteucci, Novoveška država, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1999, str. 78–79. 22 Giovanni Sartori, The Theory of Democracy Revisited, Chatham House Pub, New Jersey 1987, str. 143. 23 Aristotle, Politics, http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html, v 1317b, 1321b.

10

bila v državi dva kralja, aristokracija se ni razvila, obstajali so efori oz. nadzorni svet, tujci pa so bili izobčeni z glasovanjem (xenilasie). Šparta je razvila institucionalno šolstvo in vzgojo, imela je zakone (retra), pravni red in ustavo. Ali torej res ni mogoče govoriti o državnosti? Po mnenju G. Mosce24 naj bi polisu manjkala profesionalna vojska in birokratski aparat, ki bi omogočala stabilnost države. Glede na to, da so te antične države obstale toliko časa, bi stežka govorili o nestabilnosti. Menim, da so današnje države mnogo bolj podvržene spremembam in nestabilnostim. Osebno menim, da so bile antične države »države« v današnjem pomenu besede. Saj je bila oblast države točno določena in institucionalizirana, država je imela oblast nad določenim ozemljem, ki ga je branila vojska, in tudi nad prebivalci.

2.4. Državne ureditve polisov

2.4.1. Predaristokratski polis Grki so najprej živeli v rodovih, ki jim je poveljeval gerond. Več rodov je bilo povezanih v fratrije (neke vrste bratstva), ki so bile povečini vojaške enote. Večja oblika združitve so bila plemena; na čelu plemena je bil kralj (bazilevs). Ljudska skupščina (agora) je imela pomembno vlogo. Posledica razslojevanja je bil vzpon aristokratskega stanu, ki je kmalu zavladal. Oblast in položaji v družbi so bili dedni. Pričeli so si prisvajati zemljo, na katero so kasneje na nejevoljo ljudstva uvedli davke. Veljalo je običajno pravo, po katerem je bil tisti, ki ni mogel odplačevati dolgov, zasužnjen. Prebivalstvo se je moralo gospodarsko, politično in pravno podrediti vladajočim.

2.4.2. Aristokratski polis V 8. st. pr. n. št. je primat v političnem življenju pridobilo plemstvo. Kraljevski oblasti in monarhiji kot državni ureditvi je v večini primerov sledila oblast plemiških družin (t. i. aristokratski polis).25 Modernizacija družbe je zahtevala nova znanja in poklice (na primer uradništvo, ki je pripadalo le plemičem).26 V sporih med plemstvom so zmagali posamezniki, ki so si izborili absolutno oblast in uveljavili tiranije. Tiranije so se hitro razširile in so trajale okrog 100 let. Tirani so dali grškim mestom to, kar so potrebovala: enotno notranjo in zunanjo politiko, usmerjeno k istemu cilju. To pa so dosegli prek raznih zavezništev in političnih koalicij, ki so jih modro sklepali med seboj. V tej dobi je prišlo do dviga gospodarstva. Zanimivo je dejstvo, da so se pri vladanju opirali na ljudstvo (demos), zato se tu govori tudi o pojavu t. i. anticipirane demokracije.

24 Gaetano Mosca, Storia delle dottrine politiche, Laterza, 4. edizione, Bari 1942, str. 112. 25 Rajko Bratož, Grška zgodovina, Študentska založba študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, str. 50. 26 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str 75.

11

2.4.3. Grški polis v dobi aristokracije Za obdobje aristokracije so poglavitni naslednji družbeni pojavi:

1. pritiski plemiških veleposestnikov na male kmete, da bi jih pregnali z njihovih kmetij,

2. zadolževanje svobodnih kmetov in izguba osebne svobode zaradi zadolževanja, 3. počasen razvoj trgovine in konzervativnost države, 4. suženjstvo pridobi še pomembnejšo gospodarsko vlogo, 5. brezpraven položaj večine prebivalstva, saj niso sodelovali v vojnah.

Značilno je, da so kraljevsko oblast nasledile plemiške družine, drugod pa je dosmrtno kraljevo oblast zamenjala časovno omejena. V Atenah je besedo »arhont« nasledil »basileus«, s čimer je bilo povezano tudi bistveno zmanjšanje pooblastil. Poleg arhonta je bil še vojaški poveljnik in šestčlanski kolegij kot sodišče. Kraljevska oblast je zaradi tradicije še ostala, a samo na sakralnem področju. Monarhična oblast v Grčiji ni bila nikjer nasilno odstranjena, prehod v plemiško državo je bil postopen. Plemiške družine so vladale na podlagi bogastva, saj so bile v večini veliki zemljiški posestniki.27 Edino ti so se bojevali, saj so imeli dovolj denarja za bojno opremo. Sodna oblast je bila v rokah plemstva. Sojenje je bilo pogosto razredno pogojeno, zato je prihajalo do diskriminacije in razlikovanj. V mnogih polisih je iz plemstva sestavljen posvetovalni organ (npr. areopag v Atenah) predstavljal element stabilnosti, večkrat je odigral vlogo umirjevalca političnih razmer. Plemiči so imeli zasluge pri kolonizacijskih podvigih, iz njih so izhajali voditelji skupin izseljencev. Vloga ženske se je v arhaični dobi zelo spremenila. V homerskih časih je bila aristokratska ženska moškemu skoraj enakopravna. Sedaj pa je prišlo do preobrata oz. padca njenega ugleda in mesta v družbi.

2.4.4. Timokratska državna ureditev in hoplitska vojska Dobra kolonialna politika ter razvoj industrije in trgovine sta ustvarila novi stan obrtnikov in trgovcev. Ta novi srednji razred je lahko kupoval bojno opremo in sodeloval v bojih.28 Falanga (t. j. način bojevanja) je pripeljala do globokih družbenih sprememb. Glede na to, da je ta novi stan sodeloval v bojih, je zase zahteval dodatne politične pravice. Dosegli so enakopravnost položaja tistih, ki so se bojevali. Gre za postopno demokratizacijo države, kjer so plemiči izgubljali moč napram vojski. Gospodarstvo je cvetelo, še posebno industrija, ki je masovno izdelovala orožje. Širša dostopnost orožja in moč novih oblik bojevanja sta izpodrinili plemiški stan. Šparta je bila prva, ki je v drugi mesenijski vojni uporabila to taktiko. V Šparti je uvedba falange vodila v nastanek izrazito vojaške države, v ostali Grčiji pa v t. i. hoplitsko državno ureditev, v kateri so bili politično polnopravni tisti, ki so bili sposobni vojaške službe.

27 Značilna je bila reja konj – plemiči so se bojevali kot konjeniki. Spopadli so se mož na moža, uporaba daljinskih izstrelkov je veljala za nečastno. Najpomembnejše dejavnosti so bile bojne igre, tekmovanja z vozovi in lov. 28 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 96.

12

2.5. Pravo v antiki Drugi element postopne demokratizacije plemiške države je bil zapis veljavnega prava. S tem dejanjem so Grki postavili temelje evropskemu pravu. Grško pravo je bilo običajno in sprva nepisano, saj je tako ugajalo vladajočemu sloju, ki je sebi v prid razlagal zakone. Prvi zametki pisanih zakonov izhajajo iz sredine 7. st. pr. n. št.29 Posebno velikega pomena je bil gortinski zakonik (iz mesta Górtyn na Kreti). Izhaja iz sredine 5. st. pr. n. št. in odraža številne starejše pravne uredbe. S Krete izhaja tudi eden najstarejših ohranjenih napisov z »ustavno ureditvijo« nekega polisa. To je čas, ko je novonastali srednji razred zahteval več pravic in pravne varnosti. Najbolj so se osredotočili na civilno in kazensko pravo.30 Plemstvo se je seveda temu upiralo. Prišlo je do hudih notranjih bojev, ki so bili zadušeni. Zmagali so pristaši pisanih zakonov, ki so tako plemstvu odvzeli mnogo privilegijev. Grški zakoniki posredujejo običajno pravo in njihov namen je bil preprečiti plemiško samovoljo ter vzgajati državljane. Kazni so nečloveško trde in stroge.31 Po Drakonovem zakonu je bila v Atenah za običajno tatvino zagrožena smrtna kazen. Kdor ni mogel odplačevati dolgov, je skupaj z družino postal suženj. Velik napredek je pomenilo Drakonovo razlikovanje med umorom in nenamerno povzročitvijo smrti: morilec je bil usmrčen, nenamerni povzročitelj pa izgnan. S tem je bilo preprečeno krvno maščevanje. Grkom so zakoni predstavljali pravila za omejevanje in kanaliziranje uporabe moči, hkrati pa zagotovitev formalnih institucij za normalno delovanje formalnega prava.32 Ta pravna pravila so bila razumljena kot del političnega režima (politeia) ali države (polis). Za razliko od drugih kultur pa so Grki pisali zakone za vse prebivalce in ne samo za elito. Bistveno je bilo to, da so bili zakoniki postavljeni na javna mesta, kjer so se vsi imeli možnost seznaniti z njimi. Ratio takih pisanih zakonov je bil ta, da jih preuči in upošteva sleherni državljan. Tu je mogoče videti zametke današnje pravne varnosti. Zakoni so bili tako zapisani, da jih je mogel tudi laik razumeti. Brez pravnega znanja je lahko vsak postopal pred sodišči. Stranke so lahko izbirale med več sodnimi procesi brez strahu, da bi uporabili napačnega, saj so bili vsi pravi. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj se v tem času ni razvila pravna profesija.33 Grki so ugotovili, da so pod proceduralno pravičnimi pogoji avtoritativni sodniki lahko nagnjeni k odločitvam, ki so bile »prave«. Pravni spori so potekali v nepisani obliki. Vsaka stran je imela zagovornike, sodišče pa je imelo poroto, sestavljeno iz prebivalcev. Dovoljeni so bili vsi mogoči dokazi, vse dokler se je moglo dokazati resničnost trditev. 29 Michael Gagarin, Writing Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York 2008, str. 13. 30 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 97. 31 Na primer, po enem od Drakonovih zakonov je bila zagrožena smrtna kazen že zaradi tatvine navadnega jabolka (strogost je do določene mere razumljiva, saj je bila v tistem času velika gospodarska kriza). 32 Michael Gagarin, David Cohen, The Cambridge Companion to Ancient Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York 2005, str. 397. 33 Michael Gagarin, Writing Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York 2008, str. 242.

13

Sicer je grško pravo vsebovalo elemente pisanih zakonov, običajev in moralnih pravil. Zato je bilo mnogokrat težko vedeti, kaj je zakonito in kaj ni. Pravno gledano so lahko samo moški trgovali in sklepali pravne posle, ženska pa je bila povsem izrinjena iz pravnega življenja. Še poroke, ki je bila v bistvu pogodba, ni mogla sama skleniti. Pri tem je imela svojega zakonitega zastopnika, bodisi očeta bodisi najstarejšega brata v družini. Zasebna lastnina je bila zelo varovana, posest pa ni igrala ključne vloge, saj je lahko najemodajalec, če najemnik ni plačal najemnine, slednjega nemudoma spodil iz hiše, zazidal vrata, zaprl vodnjak ali odkril streho.34 Sužnji so imeli status premičnine in so z njimi lahko trgovali ali jih dajali v najem. Zanimiva je bila določba obligacijskega prava, po kateri je bil dolžnik zasužnjen, če ni vrnil danega posojila.

2.6. Mednarodno pravo in politika

2.6.1. Mednarodno pravo V antiki je bilo mnogo trgovanja, potovanj in selitev. Polisi so bili med seboj različno povezani. Političnih odnosov niso ohranjali prek stalnih ambasadorjev, ampak prek ad

hoc poslancev, ki so bili poslani občasno, za sklepanje raznih dogovorov.35 Obdobje je bilo zelo razgibano in polno raznih sporazumov. Grki so imeli zelo barvit spekter možnih kombinacij političnih povezav in meddržavnih dogovorov in sporazumov. Dokument je vedno doživel dve fazi: najprej je bil dogovor sklenjen in podpisan prek poslancev, kasneje so dokument podpisali odgovorni v državi. Ko so politični in državni organi opravili svojo nalogo, je bil dokument objavljen in je stopil v veljavo. Objavljen je bil na raznih sredstvih, npr. na bronastih ploščicah. S tem dejanjem je dokument pridobil publicitetni učinek in veljavo.36 Naravno stanje v antični Grčiji je bila vojna.37 V večini primerov je bil razlog bojev ozemeljska težnja ali pravica do prehoda. Pogosto se je dogajalo, da so bila mesta v slabših odnosih s sosednjimi kot z bolj oddaljenimi. Zaradi tega so se polisi politično povezovali, saje je bila najpomembnejša ohranitev razmerja moči. Razvile so se tudi zveze in koalicije držav, ki so redko temeljile na enakopravnosti. Kot primer lahko navedemo Atiško pomorsko zvezo, katere vajeti so prevzele Atene, in Peloponeško zvezo, ki jo je vodila Šparta. Podobne povezave so matične države sklepale s svojimi kolonijami. Sicer pa je ta nadvlada vodilnega mesta močno omejevala suverenost manjših mest. Obstajale so tudi federacije enakopravnih držav (npr. Druga atiška zveza, leta 337 pr. n. št.). V helenistični dobi, t. j. v Helenski zvezi, je bilo na primer pet uradnikov, ki so imeli omejeno funkcijo vodenja, saj so bili odgovorni makedonskemu kralju. 34 Raquel Melero Lopez, Kako so živeli Grki, Ewo, Ljubljana 1994, str. 17. 35 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006, str. 127. 36 David J. Bederman, International Law in Antiquity, Cambridge University Press, Cambridge – New York – Madrid – Cape Town 2004, str. 172 37 Ibidem, str. 35.

14

Obstajalo je več oblik povezav. Osnovna oblika povezovanja je bila philia ali pakt o prijateljstvu. Polisi so lahko bili prijatelji, kar pa ni pomenilo, da so zavezniki. Med bolj znane sodijo tudi: pakt o nevmešavanju (symbola), pravica do pridobitve polnopravnosti oz. državljanstva (isopoliteiai), obrambne in napadalne povezave (symmachiai in epimachiai) ter religiozne povezave (amphictyones). Bilo je mogoče pridobiti tudi nevtralnost, ki je bila upoštevana. Pogosti so bili tudi sporazumi, sklenjeni po koncu bojev: mirovni sporazumi in deklaracije nevtralnosti ali amnestije, ki so sledile notranjim nemirom. Mirovni sporazumi so se mnogokrat spreobrnili v to, da je zmagovalec obdržal nadzor nad poražencem. Ni pa bilo sankcij, če je npr. kakšna država prekršila pogodbo. Ugotovimo lahko, da je bila grška mednarodna dejavnost zelo razgibana in kompleksna. Polisi so sklepali zavezništva tudi z drugimi ljudstvi, npr. z barbari. Glede na to, da so bili pripravljeni tudi z drugimi narodi sklepati pogodbe, je mogoče sklepati, da so Grki vodili politiko enakopravnosti do drugih narodov. Ponekod se celo pojavljajo zapisi o tem, da so v antiki govorili o vsegrškem pravu, »helenskem pravu«, ki je vsebovalo tudi mednarodno javno pravo. Če gre verjeti besedam Aristotela, je že v antiki obstajalo mednarodno javno običajno pravo, saj v svoji Retoriki piše o »skupni ideji pravičnosti«. Mednarodna pravičnost je pomenila, da so imele države enake poglede na obnašanja, ki niso bila zapisana in so se pričakovala ne glede na obstoj pogodb.

2.6.2. Kolonizacija in kolonizirane državne tvorbe Obdobje od 8. do 6. st. pr. n. št. je v grško družbo prineslo mnogo sprememb. Zaradi velikega gospodarskega razvoja so se začeli pojavljati prenaseljenost, družbena razslojenost in socialni nemiri. Zaradi tega je bila ena od možnih rešitev za napetosti, ki so naraščale med plemstvom in ljudstvom, preseljevanje. Ta pojav imenujemo kolonizacija, nastala pa je pretežno iz ekonomskih razlogov (najznačilnejša je za najrazvitejša območja), političnih razlogov ter zaradi želje po večjem bogastvu in širitvi trgovine. Kolonizacija je potekala v smereh obale zahodnega Sredozemlja, črnomorske in severnoegejske obale ter severnoafriške obale. Spočetka so kolonije nastajale zelo neorganizirano, kasneje pa načrtno. Kolonije so ustanovili z ustavnim dokumentom in so s tem postale politično neodvisne. Zelo podobne so bile polisom kot mestnim državam. Matična država je skrbela za vse nujne potrebščine, zlasti na začetku. V gospodarskem pogledu so bile to sprva poljedelske, kasneje pa tudi obrtniško-trgovske države. Razvile so zakonodajo, uradniški aparat, denar in kulturo. Z matičnimi državami so obdržale le še kulturne in gospodarske stike, včasih pa tudi vojaške povezave. Kolonizacija je zelo vplivala na to, da so Grki postali svetovno ljudstvo. Gospodarski vplivi so se odrazili v tem, da so v matični Grčiji začeli gojiti pretežno oljko zaradi velike pridelave žita v kolonijah. Mnogo kmetov je propadlo; začeli so izdelovati keramiko, zlato ali tkanine in izoblikovala se je živahna trgovina, ki je omogočila kulturni razvoj. Zaradi večje revščine so nastali veliki politični problemi, razvilo pa se

15

je tudi močno meščanstvo, ki je zahtevalo politično oblast zase proti oligarhom (peščici plemičev).

3. Atene in Šparta

3.1. Antične Atene Atenska država je nastala v 8. st. pr. n. št. z združitvijo Jonske Atike pod vodstvom Aten. Iz pretežno kmečkega gospodarstva sta se postopoma razvila pomorski promet in trgovina. Kmalu so te gospodarske spremembe poglobile družbeno razlikovanje (med mestom in podeželjem), zaostrile socialne napetosti in zahtevale politične reforme. Družba je bila razdeljena na rodovno aristokracijo (evpatride) in na ljudstvo (demos). Atene so bile sprva kraljevina.38 Družbena pogodba, na kateri je temeljila ta ureditev, je bila preprosta: basileus in njegovi ljudje so nudili prebivalcem zaščito v zameno za delo na zemlji.39 Kralj je z areopagom (aristokratskim svetom) odločal o vseh državnih zadevah. Ljudsko predstavniško telo v tem obdobju ni imelo večje politične vloge. Kmalu je zaradi premoči kralja plemstvo odpravilo dedno monarhijo in ustanovilo oblast devetih visokih uradnikov, arhontov. Arhonti so bili izvoljeni iz plemiških vrst za mandatno dobo enega leta. Sprememba imena basileus (kralj) v arhont je bila povezana z bistvenim zmanjšanjem pooblastil. Arhontu se je pridružil še vojaški poveljnik (polemarchos) in šestčlanski kolegij kot sodišče (thesmothetai). Prehod v plemiško državo je potekal postopoma in ne s silo. Oblast plemstva je temeljila na gospodarskem in socialnem položaju, podobno »kastni« ureditvi. Značilna so bila velika kmetijska posestva. Plemiška politeia je temeljila na vojaški kasti in plemstvo je imelo sodno oblast, zato je bilo več ali manj razredno pogojeno.40 Aristokratski polis je bil zelo konzervativno in nazadnjaško usmerjen. Razvoj ekonomije in trgovcev je privedel do razpada oz. zastarelosti tega sistema.

3.1.1. Solonove reforme in specifičen razvoj Aten Solon velja za prvega, ki se je zavzemal za ljudstvo kot celoto.41 Za Solonovo obdobje je značilno, da so bile vse državne in sakralne funkcije v rokah plemiških družin, ki so imele v lasti tudi večino obdelovalne zemlje. Obligacijsko pravo je določalo, da dolžnik v primeru nemožnosti odplačevanja dolgov pridobi status sužnja. Zaradi slabih gospodarskih in socialnih razmer so Solonu leta 594 pr. n. št. podelili pravico in dolžnost izvesti ustavne reforme za dobo desetih let. Mandat je dobil tako, da je dve glavni stranki, ki sta bili sprti, uspel prepričati, da se zedinita in povežeta. Njegove reforme lahko razdelimo v tri kategorije:

38 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 117. 39 Michael Kerrigan, Ancient Greece and the Mediterranean, BBC Worldwide ltd., London 2000, str. 37. 40 Rajko Bratož, Grška zgodovina, Študentska založba študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, str. 71. 41 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 119.

16

1. socialna reforma (odpust dolgov), 2. gospodarska reforma (reforma denarja, uteži in mer, pospeševanje trgovine), 3. državno pravna reforma (t. i. Solonova ustava).

Temeljni ideji njegovih reform sta bili: doseči osvoboditev posameznika iz vezi rodovne družbe (možnost pisanja oporoke, tudi če oporočitelj ni imel otrok) ter podpiranje trgovine in obrti. Na splošno so te reforme vzele privilegije po rojstvu, pospešile razvoj gospodarstva – predvsem obrti in trgovine ter preprečevale kopičenje bogastva aristokracije. Socialno stisko je Solon vsaj začasno rešil takole: odpravil je dolgove kmetov, ukinil zasužnjevanje zaradi zadolževanja in na državne stroške odkupil kmete, ki so imeli status sužnja.42 Zasužnjeno zemljo je spremenil v svobodno posest in podprl kmečki stan. Agrarna reforma je spremenila gospodarske in družbene temelje. Vodila je h krepitvi državne zavesti (skupna korist ima prednost pred zasebno). Druga ustavna reforma je Atencem43 omogočila prosto pot v politično življenje. Državljane je na podlagi premoženja razdelil na štiri razrede.44 Obseg premoženja je vplival na politične in vojaške pravice.45 S temi ukrepi je ustanovil timokracijo. Državljani brez premoženja niso imeli političnih pravic in niso mogli v vojsko, saj se niso mogli opremiti. S tretjo ustavno reformo je Solon ustanovil svet štiristotih (boule), ki je pridobil nekaj pristojnosti od areopaga (skrbel je za nadzorovanje ustave in zakonov) in deloval kot njegova protiutež. Iz vsakega razreda je bilo v njem sto predstavnikov. Ustanovljena so bila nova sodišča, v katerih so bili kot porotniki vključeni vsi sloji. Vsak se je lahko pritožil na odločitev arhonta.46 Solonova državna ureditev je bila hoplitska, kjer so bili državljani razdeljeni v tri skupine: konjenike (plemstvo), zevgite (pešci v falangi) in tete (opravljali so pomožna dela v vojski). Solon je to razdelitev, ki je že obstajala, postavil za temelj politične ureditve v atenski državi. Uradniške službe niso bile plačane (njihovo delo v korist sebe in drugih je bilo častno in zato neplačljivo). Politične pravice 4. razreda so bile le simbolične, tujci pa jih niso bili deležni. Po novem je bila ljudska skupščina odprta za vse državljane. Notranji razvoj Aten se je prek Solonovih reform in Pejzistratove tiranije razvil v ureditev, ki so jo pozneje poimenovali demokracija. Solonovi zakoni so bili zapisani na vrtljivih lesenih tablah, izvlečki iz njih pa na kamnitih stebrih. Njihova objava kaže, da je večina atenskih državljanov znala brati. Z reformo je bila uvedena tudi popularna tožba, in sicer je lahko vsak državljan vložil tožbo zoper nevarnost, ki je grozila komurkoli. Uzakonil je politično aktivnost vseh atenskih državljanov in zahteval politično opredeljevanje. Uradniško delo je postalo brezplačno, kot častna služba. V pravosodju je uvedel porotna sodišča, katerih člani so

42 Ibidem, str. 122. 43 Posebno tistim, ki so si z obrtjo, finančnimi posli, pomorstvom in trgovino izboljšali finančni položaj. 44 Na podlagi pridelka žita: 1. razred – nad 500 mernikov žita, 2. razred (konjeniki) – najmanj 300 mernikov žita, 3. razred (hopliti) – vsaj 200 mernikov žita, 4. razred (teti) – manj kot 200 mernikov žita. 45 Aristoteles, The Athenian Constitution, prevedel Frederic G. Kenyon, dostopno na: http://classics.mit.edu/Aristotle/athenian_const.html, S1P3. 46 Neke vrste ustavno sodišče.

17

bili izbrani iz ljudskega zbora. Aktivna volilna pravica je bila splošna, pasivna pa omejena na polnopravne državljane. Najpomembnejše pa je bilo to, da je vsem razredom odprl pot v politiko po 20. letu starosti. Uredil je tudi zasebno in kazensko pravo. Pomanjkljivosti njegovih reform:

• prešibka centralna oblast (letno menjajoči se arhonat, ljudski zbor je bil preveč izpostavljen zunanjim vplivom),

• nejasna razmejitev med posameznimi institucijami. Zaradi razočaranj nad njegovim programom (kljub temu, da je pomenil večjo demokratizacijo družbe) so napetosti trajale še naprej. Namesto arhonata so ustanovili komisijo desetih mož (pet evripidov, trije veliki kmetje, dva obrtnika). Sledili sta dve desetletji notranjih bojev, dokler se ni oblikovala lokalna stranka.

3.1.2. Atene v dobi tirana Pejzistrata Tiranija se je v Atenah pričela z nastopom tirana Pejzistrata47 leta 560 pr. n. št. Ker je bil dober vojskovodja in je Atenam priboril otok Salamino, si je pridobil veliko ugleda in spoštovanja. Zaradi nevarnosti pred plemstvom so mu zagotovili telesno stražo 50 mož. S svojo telesno stražo in najemniško vojsko je kasneje z močno podporo ljudstva izvedel državni udar in zavladal.48 Sam je vladal na temelju nezakonitega nasilja. Podporo je našel v malih kmetih, ki jim je priskrbel poceni posojila, odkupoval njihove pridelke, znižal kmečke davke, revne kmete pa je zaposlil pri javnih delih. Na socialnem področju si je prizadeval za krepitev srednjega razreda. Mestnemu prebivalstvu je želel zagotoviti vodilno politično funkcijo. Atiko je razdelil na deset okrožij in tako preprečil prevlado veleposestnikov. Svet štiristotih je razširil na svet petstotih, iz vsake vrste po 50 predstavnikov. Državljanske pravice je razširil na prebivalstvo, ki teh pravic še ni imelo. Vojaško oblast je vodil posebej izvoljen državni uradnik, strateg. Ker je hotel biti zunanjepolitično aktiven, je vzdrževal najemniško vojsko in uvedel celo nov davek, da jo je lahko vzdrževal. Prišlo je tudi do velikega vzpona trgovine in denarnega gospodarstva. Pejzistrat je ustanovil posebno civilno sodstvo, ki je bilo priročnejše tudi za ljudi s podeželja. Po njegovi smrti leta 528 pr. n. št. sta ga nasledila sinova. Atentat na enega od sinov simbolično pomeni začetek atiške demokracije.

47 Kot zmagovalec v strankarskih bojih. 48 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 124.

18

3.1.3. Atene v času Klejstenovih reform Demokracijo je v Atenah uvedel Klejsten leta 508 pr. n. št., po 14 letih avtokracije. De

facto so dobili vsi moški državljani dejansko oblast nad politiko, financami in celotnim upravnim sistemom. Državljani so dobili svobodo, da izražajo svoje mnenje in sprejemajo lastne odločitve. Namen teh velikih reform je bila odstranitev treh velikih strank, ki so delovale proti enotnosti države. Uvedena je bila nova ozemeljska razdelitev Atike in Aten tako, in sicer so mesto, deželo in obalo razdelili na deset tretjinskih delov. Vsak del je bil z žrebom združen z dvema drugima v eno upravno enoto (okraj). Reforme so z uveljavitvijo ozemeljske razdelitve izničile pomen prejšnjih rodovnih povezav. Najmanjša ozemeljska enota je bila neke vrste samoupravna enota oz. občina, ki so jo vodili posebni demarhi. Upravljali so področje financ in versko življenje. Na novo so bile urejene tudi že obstoječe institucije. Arhonti, ki so bili najvišji državni dostojanstveniki, so pridobili pomočnike (razne uradnike). Skupaj z areopagom so vodili državo, v kateri je posredno največjo besedo imela aristokracija. Trem obstoječim arhontom so dodali šest novih. Polemarh je bil vrhovni poveljnik vojske, podrejeni so mu bili t. i. strategi. Svet petstotih je postal glavna institucija v državi. Po novem je bil deljen na deset sekcij (pritanija), iz vsake nove upravne enote po 50 članov. Vsaka pritanija je opravljala vlogo vlade za eno desetino leta (36 dni) in je postala glavna institucija v državi. Novost je bila tudi uvedba ostrakizma kot varovala proti posameznikom, ki bi želeli vzpostavitev tiranije. V ljudskem zboru je bilo vsako leto postavljeno vprašanje, ali ga je treba izvesti. Če je bil izglasovan, je moral državljan, o katerem so glasovali, zapustiti Atiko za deset let. Kot notranjepolitični institut se ni obnesel, je pa z njim plemstvo vseeno izgubilo svoj politični vpliv. Reforme so atensko družbo spremenile v več pogledih.

3.1.4. Vrh atiške demokracije in razvoj Aten v Periklejevi dobi Periklej je bil zelo cenjen državnik, politik in vojskovodja. V času krize je prevzel vodenje atenske demokratske stranke in bil večkrat izvoljen tudi za stratega. Imel je velik govorniški dar, s katerim je vodil državo in obvladoval ljudstvo. Zaslužen je za dvig vojaške moči Aten, gradil je monumentalne zgradbe ter uvedel veliko javnih del. Izpolnil je Solonovo idejo, naj preide dejanska odgovornost nadzorovanja celotnega državnega reda od posameznikov na ves narod. Zelo goreče se je zavzemal za demokracijo, tako da so ga kritiki obtoževali populizma. Po novi ustavni ureditvi leta 462 pr. n. št. so si oblast delili: svet petstotih, sodišče zapriseženih in ljudski zbor. Brez političnega vpliva pa je ostal areopag, ki je ohranil krvno sodstvo in pravico nadzora v sakralnih zadevah. Nova ustava je združila vse ljudi k enemu cilju: korist države. To obdobje velja za zlato dobo Aten in vrh atiške demokracije. Moramo pa imeti v mislih, da je bila to sužnjelastniška demokracija, ki je

19

izključevala ženske, sužnje in metoike.49 Domneva se, da so imele Atene v času razcveta v 5. st. pr. n. št. od 250.000 do 300.000 prebivalcev.50 Ne smemo pozabiti, da je bilo polnopravnih državljanov samo okrog 30.000, torej je ta demokracija obsegala le 10 do 20 odstotkov prebivalstva. Osrednja institucija je bil ljudski zbor, ki je bil teoretično sestavljen iz vseh polnopravnih državljanov. Sestajal se je zelo pogosto, udeleževalo se ga je vsaj 6000 članov. Odločal je o vseh najpomembnejših državnih zadevah, z dvigovanjem rok, v spornih zadevah pa so prisotni glasovali s kamenčki. Člani sveta petstotih so bili izbrani z žrebom, po 50 iz vsakega okraja. Svet je obravnaval vse zadeve, ki jih ni obravnaval zbor. Člani so dobivali dnevnice, postavljena pa je bila tudi starostna (vsaj 30 let) in časovna omejitev (največ dva enoletna mandata). Svet je oblikoval predloge in jih neposredno predložil v obravnavo in glasovanje ljudskega zbora. Naslednja institucija je bilo ljudsko sodišče, ki so ga sestavljali sodniki in manjše porotne skupine.51 Državljani so lahko svoje pravice uveljavljali na desetih porotnih sodiščih. Pogoj za pridobitev statusa državljana pa je bila sklenitev zakonske zveze z atiško ženo. Otroci, rojeni neatiški ženi Atenca, niso pridobili državljanstva in državnih pravic. Izvršilno oblast je predstavljalo devet arhontov, ki so bili izžrebani. Oblast so si delili z desetimi strategi, ki jih je ljudski zbor izvolil za eno leto. Kandidate so preverjali pred nastopom dela in na koncu mandata. Z uvedbo tožbe zoper protizakonitost je vsak državljan dobil pravico, da sproži tožbo proti vsakemu sklepu, ki se mu je zdel protizakonit. Prebivalci, ki so bili brez lastne zemlje in dohodkov, so bili namenjeni ustanavljanju kolonij. Kolonije so se delile na samostojne skupnosti z lastnimi državljanskimi pravicami in na tiste, ki so bile pravno del atiške države. Periklej je uvedel neke vrste socialno skrbstvo, ki pa ni bilo splošno. Deležni so ga bili le polnopravni državljani.52 Denar so pridobivali iz Delsko-atiške pomorske zveze. Ta pojav predstavlja prve zametke socialne države. Zelo močno sta se razširila tudi trgovina in atensko interesno področje. Megalomanske gradnje53 v Atenah, ki so bili izvedene na Periklejev ukaz, so imele pozitiven vpliv, saj je bilo prebivalstvo polno zaposleno. Gradnje so bile neizčrpen vir dela, dohodkov in novih poklicev v gospodarstvu. Znatno se je izboljšala kakovost življenja za vse, tudi za sužnje. Atenska zlata doba se je končala na robu finančnega zloma, saj se je večina denarja porabila za vojne in pretirane investicije.

49 Med katere so spadali tujci in osvobojeni sužnji; bili so svobodni, morali so plačevati davek in so bili vojaški obvezniki, niso pa imeli političnih pravic. 50 John Thorley, Atenska demokracija, Znanstveno in publicistično središče Ljubljana, Ljubljana 1998, str. 15. 51 Izbrani so bili samo polnopravni državljani, stari nad 30 let. 52 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 206. 53 Oporno zidovje, Atenin tempelj Partenon, Propileje in Erehtejon; na atenskem trgu Tezejon, ob vznožju akropile Odejon – glasbeno gledališče.

20

3.2. Šparta

3.2.1. Antična Šparta Šparta je nastala v 8. oz. 7. st. pr. n. št. V osnovi je to bilo dorsko mesto, ki je nastalo na desnem bregu reke Evrotas na jugu Peloponeškega polotoka. Okoli leta 900 pr. n. št. se je pet dorskih vasi združilo v eno samo mesto t. j. Šparto. Za prestolnico so določili neobzidano mesto in si tako neposredno podredili celotno podeželje. Po osvojitvi so zemljo z žrebom razdelili med dorske vojščake.54 Na razvoj Šparte so pomembno vplivale tudi naravne danosti. Mestna država je ležala v notranjosti, obdana z gorovji, najbližje pristanišče pa je bilo oddaljeno 43 kilometrov. Šparta je imela za razliko od drugih polisov zelo rodovitno zemljo, zato so lahko prehranili vse svoje prebivalstvo. Največje naravno bogastvo je bil rudnik železa. Ostali grški polis so pomanjkanje zemlje in presežek prebivalstva rešili s kolonizacijo, Šparta pa je te probleme reševala z vojaškimi osvajanji. Ne glede na to je bila Šparta tudi kulturno odprta in se je redno udeleževala olimpijskih iger, kar kaže na njeno povezanost z vsegrškim življenjem. Proti koncu 7. st. pr. n. št. se je število spartiatov zmanjševalo. Vojaška taktika falange je zahtevala enakost na bojnem polju in kasneje tudi enakopravnost v državnem življenju.55 Po vojnah in uporih helotov se je država zaprla, v želji, da bi okrog 9000 spartiatov obvladovalo celotno družbo. Dokončna preobrazba v vojaško državo se je zgodila z reformami, ki jih je z »ustavo« (velika retra) uzakonil mitični zakonodajalec Likurg. V klasično dobo je vstopila kot skrajno militarizirana država, obdržala pa je položaj velesile v grškem svetu. Zanimivo je dejstvo, da Šparta kot najmočnejša država nikoli ni prišla pod oblast tiranov.

3.2.2. Špartanska državna ureditev Državna ureditev Šparte je nastajala postopoma. Retra (zakon, sporočen kot sklep bogov v obliki prerokovanja iz leta 700 pr. n. št.) je določala glavne institucije države. Retra predstavlja omejevanje kraljevske oblasti v korist ljudstva (demosa). Pomembne odločitve so prepuščali vojaškemu zboru spartiatov, ki je predstavljal celotno ljudstvo.56 Špartanska ustava je v sebi združila tri ustavne oblike vladavine: monarhijo, aristokracijo in demokracijo. Prva institucija je bilo dvojno kraljestvo, katerega izvor je nejasen. Kralja sta o vseh zadevah odločala enakopravno. Popolno moč pa sta pridobila šele takrat, ko sta odločala skupaj.57 Imela sta poveljstvo nad vojsko, ki jo je v bojih zunaj države vodil samo eden.

54 Rajko Bratož, Grška zgodovina, Študentska založba študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, str. 54. 55 Tako so se npr. spartiati, ki so se udeleževali skupnih obedov, s ponosom imenovali »enaki«, čeprav so bile premoženjske razlike med njimi velike. Kdor ni mogel plačati prispevka za skupne obede, je prišel v skupino »manjših«, s čimer se je izločil iz skupnosti polnopravnih državljanov. 56 Lahko govorimo o demokraciji v ožjem krogu oz. o omejeni demokraciji. 57 Anton Sovre, Stari Grki, reprint iz leta 1939, Slovenska Matica, Ljubljana 2002, str. 107.

21

Skrbela sta tudi za verske obrede, javne poti ter reševala pravne probleme, povezane s posvojitvami in zakonskimi zvezami. Njuno moč so omejevali efori. Druga institucija je bila t. i. geruzija (gerontes ali starci), ki je združevala 28 članov in oba kralja. Vanjo so lahko bili izvoljeni le nad 60 let stari polnopravni državljani (t. j. spartiati) in njihov mandat je bil dosmrten. Pripravljali so zakone za narodno skupščino, sodili tistim, ki so grešili proti narodnim interesom (lahko tudi kraljem), imeli so tudi pooblastila v kazenskem in sodnem postopku ter bili varuhi ustavne ureditve. Geruzijo so sestavljali voditelji najuglednejših družin, imela pa je tudi posvetovalno vlogo ter pooblastila v kazenskih postopkih in sodstvu. Tretja institucija je bila ljudska skupščina (apella). Sestavljali so jo vsi polnopravni državljani, stari nad 20 let. To so bili spartiati, ki so opravili agogo. Ker se o predlogih ni smelo razpravljati, so z vzklikanjem potrdili ali zavrnili zakonske predloge, ki jih je pripravila geruzija. Apella je imela pooblastila za napoved oz. razglasitev vojne in je določila kralja, ki naj bi vojno vodil. Med člani ljudske skupščine so volili člane geruzije in efore. Četrta institucija je bil eforat (ephoroi ali nadzorniki), ki je igral vlogo nadzornega sveta in je nadzoroval politični sistem v Šparti. Sprva so bili sakralni funkcionarji, pozneje pa so z demokratizacijo špartanske države postali politični funkcionarji. Mandat je trajal eno leto, vanj so volili samo državljane, stare nad 30 let. Vsak je lahko bil izvoljen le enkrat v življenju, po enem od njih se je imenovalo tekoče leto. Imeli so zelo velika pooblastila, prevzeli so funkcijo vrhovnih sodnikov ter preganjalcev nezaželenih tujcev. Nadzorovali so delo ljudske skupščine in kraljev ter jih imeli pravico aretirati in celo kaznovati. Napovedovali so vojne in sklepali mirovne sporazume. Na pohodih so spremljali kralja. Od 5. st. pr. n. št. so bili najpomembnejša sila v državi. V peto institucijo pa lahko umestimo špartansko vzgojo (agoga). Ta močna državna vzgoja je bila temelj špartanske države. Tovrstna vojaška vzgoja je izključevala zasebnost v življenju in vcepljala ideal brezpogojne ubogljivosti, pokornosti in odpovedi posvetnim obredom. Ko je bil deček star sedem let, ga je država vzela od doma; pri 14 letih je bil sprejet v razred eirenes; z 20 leti pa je bil sprejet v skupnost vojščakov.

3.2.3. Špartanska družba Prebivalstvo Šparte se je delilo v tri sloje: spartiate, perioke in helote. Spartiati so bili vladajoči sloj družbe. Ukvarjali so se z vojskovanjem, lovom in politiko. Bilo jih je okoli 9000. Zemlja je bila državna, spartiati pa so dobili le majhen del v zakup. Najprej je bila skupnost enakopravnih, po razvoju blagovno-denarnih odnosov pa je zavladala peščica najbogatejših in vplivnih. Uživali so vse osebne in politične pravice. Po Likurgovi ustavi so bili med seboj enaki (homoioi). Da ne bi bile premoženjske razlike med njimi prevelike, je Likurg uvedel železen denar, a so se kljub temu razlike med njimi sčasoma zelo povečale. V kolikor so želeli obdržati oblast, so morali biti dobro izurjeni in v nenehni bojni pripravljenosti, zato so tudi v mirnem času živeli kot vojaki. Živeli so od kosa zemlje, ki jim ga je dala država in ga ni bilo mogoče prodati, obdelovali pa so jim ga heloti.

22

Perioiki so bili osebno svobodni, vendar niso imeli političnih pravic. Ukvarjali so se s trgovino, obrtjo in tudi s poljedelstvom, s čimer se spartiati niso smeli ukvarjati. Državi so plačevali davke od prihodkov. V primeru vojne nevarnosti so jih lahko vpoklicali kot pomožne čete. Bili so del vojske, sestavljali so celo večji del špartanske vojske, vendar niso sodelovali v vojaškem zboru. Heloti so bili najnižji sloj družbe – bili so preddorski prebivalci v Lakoniji in Meseniji in niso imeli nobenih političnih in državljanskih pravic. Veljali so za neke vrste državne sužnje, ki so obdelovali zemljo spartiatov in svojo lastno zemljo, od katere so morali plačevati davke. Podrejeni so bili špartanskim gospodarjem, davek, ki so ga bili prisiljeni plačevati, pa je spartiatom omogočil vojaško kasarniško življenje in krepitev moči špartanske države. Bili so pod nenehnim nadzorom tajne policije in so bili za vsak poskus upora strogo kaznovani. Včasih so morali sodelovati tudi v vojski, le v izjemnih primerih pa jih je država za njihove zasluge lahko osvobodila. Bili so najštevilčnejši del populacije; država je odločala o njihovem življenju in smrti. Ena od temnejših plati špartanskega življenja je bilo nadzorovanje helotov z institucijo odprtega lova (krypteia) na helote, s čimer so tudi urili mlade spartiatev (kot zrelostni izpit je moral vsak ubiti dva helota; tako so dosegli, da se niso številčno preveč okrepili).

4. Antični pogled na polis in državo

Ne glede na to, kako tanko rezino nečesa naredimo, ima vedno dve plati. (Benedictus Spinoza)

4.1. Država Definicija države (angl. state, lat. status, ital. stato – izraz je vpeljal Machiavelli): država je politična organizacija, ki temelji na skupnem ozemlju, na katerem izvršuje oblast nad prebivalci tega ozemlja. Bistveno za nastanek in obstoj države je vlada, v »pravni državi« pa tudi pisana ali nepisana ustava. Po čisti teoriji prava (Hans Kelsen) je država identificirana s pravom. Leon Duguit npr. meni, da je država zgolj fikcija, ki določenemu krogu ljudi omogoča neomejeno vladanje. Včasih pojem države razumemo kot pozitivno oz. aktualno organizacijo zakonodajne veje oblasti.58 Pojem država ima v romanskih in germanskih jezikih izvor v latinski besedi »status« (stanje, položaj, lastnost ali razmerje), ki je označeval stanje določene države (npr. pravno ureditev). V skladu z rimsko in grško tradicijo pa izvira iz besede »polis« (politeia, polis, res publica, civitas). V slovanskih jezikih beseda država izvira iz pojma »držati« (oblast nad določenim ozemljem). Beseda politeia, ki jo običajno prevajamo kot država, se v latinščini prevaja kot res publica. Beseda pomeni tudi ustavo in vladavino, poleg tega pa človekovo državljansko pravico in njegovo držo državljana. Vidimo torej, da obstaja več opredelitev države. Pojem države je v mnogočem odvisen od stopnje razvitosti določene kulture, so se pa tako pojmi kot bistvene koncepcije države skozi zgodovino spreminjali.

58 Dagobert D. Runes, The Dictionary of Philosophy, Phylosophycal Library, New York 1993, str 315.

23

»Državo je torej potrebno razumeti kot organizacijo, ki je predstavljena v globalni družbi, ki ima politično in suvereno oblast na temelju monopola nad legalno fizično, ekonomsko in ideološko prisilo ter se nanaša na določeno prebivalstvo in teritorij. S pravnimi normami regulira najvažnejše družbene odnose in uresničuje svoje zgodovinske funkcije«.59 Država v širšem pomenu (sestavljajo jo naslednje komponente):

– prebivalstvo, – teritorij, – državna organizacija ali oblast.

Državo v ožjem smislu pa lahko razumemo kot organizacijo javne oblasti v posamezni družbi ne glede na njeno stopnjo izoblikovanosti in način njenega uveljavljanja.60 Država je specifičen izraz stopnje človeškega duhovnega in materialnega razvoja. Po drugi strani pa je država tudi politični, ekonomski, kulturni in pravni proizvod stopnje človeškega oz. družbenega razvoja. V vsaki državi obstajata tako makro- kot mikrokozmos, ki sta neločljivo povezana. Celota države in njenega aparata je vzor vseh njenih manjših sestavin. 61 Tako lahko npr. razlikujemo med filozofskimi, religioznimi, političnimi, sociološkimi in pravnimi pogledi oz. teorijami o državi. Pogledi so si različni glede na to, iz katerega zornega kota izhajajo. Zato lahko rečemo, da so vsi pravilni in da nobeden ni popoln. »Država je le moment vseobsežnega razvoja realnosti, pri čemer se v družbeni dimenziji kaže tudi kot zgodovinski pojav, ki ima, tako kot vse ostalo, svoj začetek, trajanje in konec.«62 Ta konec pa običajno pomeni začetek nečesa novega.63

4.2. Nekaj temeljnih pogledov na pojem države Razlogov za nastanek držav je veliko. Vsako obdobje, kultura in ozemlje ima svojo idejo oz. definicijo o tem. S proučevanjem in študijem so nastale razne teorije o nastanku in bistvu države. Med poglede na državo, ki so se izoblikovali skozi čas, sodijo:

1. država kot manifestacija ideje (Platon), 2. država kot integrativna celota (država pred državljanom (Aristotel), 3. pogodbene teorije o državi (posameznik pred državo; Epikur), 4. religiozni pogledi na pojem države, 5. država kot organizem, 6. marksističen pogled, 7. anarhistični pogledi na državo,

59 Tomaž Keresteš, Uvod v teorijo države, Maribor 2004/2005, dosegljivo na http://www.pf.uni-mb.si/datoteke/kerestesUPZ/teorija_drzave_-_skripta.pdf, str. 18, str. 7. 60 Anton Perenič, Uvod v razumevanje države in prava, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana 2007, str. 9. 61 Marjan Pavčnik, Miro Cerar, Aleš Novak, Uvod v pravoznanstvo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 123. 62 Ibidem, str. 125. 63 Ponekod so se kulture preoblikovale, drugod pa izumrle (npr. Maji, ki so izumrli).

24

8. sociološki in politološki pogledi na državo, 9. totalitarni pogledi na državo, 10. pravni pogledi na državo in sodobni pogledi itd.

Za slednje lahko rečemo, da so pomembnejši. Dobili so svetovno veljavo in se ohranili, težko pa je reči, kateri je pravilen in kateri napačen. Vsak pogled ima svoje dobre oz. slabe strani. Bolj podrobno bom opisal tiste poglede, ki sovpadajo z mojo raziskovalno nalogo.

4.3. Država po Platonu

4.3.1. Življenje in delo Platon je bil nadarjen in genialen človek ter filozof. Deležen je bil skrbne vzgoje in izobrazbe. Bil je učenec največjega antičnega filozofa, znamenitega Sokrata64. Ustanovil je Akademijo (ustanova, podobna današnji univerzi), kjer je učil in razvijal svojo filozofijo. Njegova ideja je bila, da s filozofijo in močjo razuma izobrazi neuke ljudi in uresniči resnično pravo državo.65 Izkusil je več oblik vladavine: zaton atenske (Periklejeve) demokracije, vzpon in padec Alkibidiada, vladavino (tiranijo) trideseterice ter nato obnovo demokracije, ki pa je obsodila na smrt njegovega učitelja Sokrata. Tega dejanja verjetno ni nikoli oprostil Atenam in njeni demokraciji. Platon je gradil na filozofskem idealizmu. Na nek način je bil realist (država nastane na podlagi potrebe), obenem pa tudi perfekcionist, saj je iskal najboljšo rešitev. Sam je bil mnenja, da sta država in človek medsebojno povezana in da je mogoče prek enega raziskovati drugega. Zanj je država človek v velikem, človek pa država v malem. Zato se lahko na manjših enotah raziskuje večje. Platon je menil, da je država odvisna od skupka lastnosti posameznih državljanov, zato je namenil zelo velik poudarek vzgoji. Lahko bi celo rekli, da je Platonova država vzgojna institucija.

4.3.2. Platon – država kot manifestacija ideje Platonov pogled sodi med filozofske poglede na državo. Sicer res govori samo o polisu kot mestni državi, vendar so imanentne lastnosti, ki jih ima, primerne za širšo interpretacijo. Grška država tedanjega časa izključuje misel na svetovno državo. Bistvo države ni v empiričnem svetu, ampak je država samostojna duhovna tvorba oz. izraz neke ideje (idejnega sveta). Platon izhaja iz stališča, da država nastane zaradi skupnih in medsebojnih potreb, zaradi katerih se ljudje združijo v skupnost in skupaj dosegajo cilje. Oblikujejo sinergično tvorbo, kjer vsak prispeva svoj delež in vzame, kar je skupnega. Ta ideja nekoliko

64 Platonov učitelj in velik filozof. Sam ni nikoli pisal, zato ni o njem znanega veliko. O njem izvemo samo prek Platona (sokratsko vprašanje: Ali sta Platon in Sokrat ista oseba?). Utemeljitev sokratske metode poučevanja. Rojen je bil v Atenah leta 470 pr. n. št., umrl pa je leta 399 pr. n. št. 65 Svoje znamenito delo Država je začel pisati po smrti svojega učitelja, ki je toliko zaupal v svojo filozofijo, da je spil čašo strupa (posledica obsodbe na smrt). Zaupal je državi in njenemu sistemu, zato se ni dal prepričati svojim učencem, naj zbeži. To naj bi bil tudi razlog, da je Platon začel resneje raziskovati pravično državo.

25

spominja na idejo komunizma, vendar se od nje precej razlikuje, saj ne predvideva enakosti med prebivalci, ampak jih razsloji. Ne glede na to pa lahko še dandanes nekatere Platonove visoke zahteve (npr. težnja po pravičnosti, opravljanje dejavnosti glede na sposobnost, enaki pogoji in skupna vzgoja otrok, odpravljanje skrajnosti bogastva in revščine) nudijo idejno podlago za usmerjanje delovanja današnje države in družbe kot celote.66 S pojavom globalizacije pa so lahko te ideje uporabne tudi za ves svet. Ratio Platonovega dela Država je v tem, da prikaže idealno, a nepopolno državo. Preseči želi ureditve takrat obstoječih držav in državnih ureditev. Za to idealno državo velja koncept razdeljujoče (distributivne) pravičnosti, ki proporcionalno obravnava posameznike (daje vsakemu svoje). Vsak dobi položaj, ki ga najbolj sposoben upravljati, celotna država pa dosega notranjo harmonijo. Platonova država je utelešenje pravičnosti! Po mnenju nekaterih67 naj bi Platonova razdelitev dela vodila v nepravično družbeno ureditev, saj bi silila posameznike v nekatere dejavnosti in dela, ki jih sami ne bi želeli opravljati. V tem tudi vidijo zametke totalitarne državne ureditve, saj posameznika popolnoma podreja državi. Vodila naj bi v družbeno diskriminacijo. Sam menim, da je današnja svobodna gospodarska iniciativa primernejša rešitev.

4.3.3. Idealna država Država nastane zaradi nuje. Tako Platon prične svoj uvod v delu Država. Zanimivo je to, da kategorično zanika pogodbeno teorijo o nastanku države, t. j. bodisi dogovor šibkejših napram močnejšim bodisi sporazum med prebivalci. Nuja, o kateri je govora, pa je nuja za doseganje nekih višjih dobrin oz. interesov, torej tistih, ki jih človek sam ne more zadovoljiti, »ker nihče izmed nas ne more sam sebi zadostovati, temveč potrebuje soljudi«.68 Lahko govorimo o sinergični tvorbi. To je nujno res, saj vsak organizem ali sistem potrebuje komponente. V tem sistemu so komponente ljudje, ki sestavljajo družbo, ki je nagnjena k ustvarjanju dobrin in zadovoljevanju nekih skupnih potreb. Namen ustanovitve države pa je zadovoljevanje potreb vseh in ne samo nekaterih. Kasneje, ko potrebe postajajo vse bolj prefinjene, se družba razvija in razsloji. Država, ki zadovoljuje le najnujnejše potrebe, meni Platon, pa je država prašičev, saj ne nudi ne harmonije ne pravičnosti. Iz tega sledi, da bolj kot je družba razvita in bolj kot zadovoljuje zahtevnejše interese in potrebe, bolj je harmonična in pravična. Glede grške mestne države, polisa, je dejal, da nastanejo kot progresivna združevanja manjših entitet. Gre za to, da si v manjših entitetah državljani nudijo pomoč, pozneje pa te združbe prerastejo v polise. Zanimiva je tudi njegova primerjava, v kateri grško družbo tedanjega časa primerja z žabami okoli ribnika. Namreč, vsi polisi so bili neposredno ob morju ali v njegovi bližini. 66 Ibidem, str. 127. 67 Ibidem, str. 123. 68 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 51.

26

Grki so za pojem države oz državne ureditve uporabljali besedo ustava. Platon se je precej ukvarjal z idealnimi ustavami. Sam je dejal, da je bila špartanska ustava najboljša. Sicer ni ustrezala nobeni izmed čistih oblik že konstituiranih ustav, vendar je bila mešana. Vsebovala je več dobrih elementov drugih ustav. Špartanska državna ureditev je bila celo vzorna, problem je videl le v načinu vzgoje, ki naj bi bil pretirano vojaško usmerjen. Dejansko gledano je bila ta državna ureditev najboljša med najslabšimi. Platon ji priznava določeno veljavo in se v tem strinja s Solonom, ki je v Atenah svaril pred skrajnostmi plemstva in prizadevanji demokracije po izenačenosti ter si želel sredinske ustave. Državno ureditev, ki jo je Solon s svojimi reformami ustvaril, Platon na splošno hvali in jo ima za zelo dobro. Idealno število za državo je 5040 prebivalcev.69 Zakaj ravno to število? Gre za sistem verovanj, povezan z raznimi števili. Bistveno pa je to, da taka država omogoča večjo kontrolo in poznavanje med prebivalci. Mestna država je bila po grški koncepciji edina prava država. Večje države bi onemogočale nadzor. Po splošni teoriji sistemov pa so vsi sistemi, ki nastanejo, nagnjeni k propadu. Država je sistem, v katerem se medsebojno pretakajo ljudje in razne institucije ter pravila kot njeni sestavni deli. Tudi vzgojne institucije in pravila so vrsta sistema. V kolikor slednje drži, sta torej država in vzgoja nagnjeni k propadu. V svojem poslednjem delu Zakoni Platon predlaga ustavno ureditev, ki bi prevzemala kombinacijo oligarhije in demokracije.70 Zanimivo je, da je opustil monarhične elemente, saj je bil od začetka nagnjen k monarhiji z vladarjem filozofom. Tak odmik je verjetno posledica neposlušnosti prebivalcev tedanje Grčije. Zato si je omislil drug sistem. Ugotovil je, da je nazadnje še najboljša pravna država, t. j. država, ki z zakoni, čeprav pogosto pomanjkljivimi, vzdržuje red in ohranja vsaj nekatere minimalne družbene vrednote. Zakoni pa morajo vzpostavljati pravično ureditev, ki po distributivni metodi podeli pravično razdelitev. Kar zadeva upravljanje oz. vladanje, pa naj ne bi bilo razlike med vladanjem gospodinjstva ali države. Stvar je samo v organizaciji in številu ljudi, princip pa naj bi bil isti.

4.3.4. Pogoji in načela za vzpostavitev idealne države Idealna država je tista, ki je harmonično urejena in pravična. Platon je bil sicer idealist, ampak tudi realist. Zavedal se je, da popolnost ne obstaja. Ker je človek nepopoln, je tudi stvar, ji jo sam naredi (v tem primeru govorimo o idealni državi), nepopolna, zato je izpostavljena nevarnostim za propad. Država ne more biti popolna, lahko pa je idealna. S pravilno vzgojo pa je mogoče veliko problemov predvideti in jih vnaprej rešiti. V nasprotju s splošno koncepcijo in pogledom Grkov na žensko je Platon predlagal enakopravnost spolov, saj morajo tudi ženske, sicer ob predpostavki pravilne vzgoje, sodelovati pri obrambi in vodenju države. Zato žensko uvršča med vse sloje prebivalstva. Družbo bi bilo treba razdeliti na tri stanove. Na čelu države naj bodo filozofi, ki so izbrani na podlagi meritornega načela. Država pa potrebuje tudi varuhe za 69 Michael Gagarin, David Cohen, The Cambridge Companion to Ancient Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York, str. 64. 70 Platon, Zakoni, Obzorja, Iz antičnega sveta, Maribor 1982, str. 122.

27

varovanje državnih meja in za ohranjanje ter izvrševanje pravnega reda. To vlogo naj bi opravljali državni čuvarji, iz vrst katerih bi se razvili tudi vladarji. Tretji, najnižji stan pa bi bili kmetje, trgovci, obrtniki itd. Vsi bi delali za skupno dobro države in družbe kot celote. Najvišjima stanovoma (vlada in vojska) se odpravi zasebna lastnina, kar bi imela v lasti, pa bi bilo popolnoma pregledno. Za nagrado za delo bi od prebivalstva dobili, kolikor bi si zaslužili. Ena bistvenih komponent je tudi institucionalizirana in k razvoju vrlin uperjena vzgoja. Temelj celotne vzgoje so vrline, filozofija in etika. Pomembna so tudi majhna nihanja pri bogastvu, saj so velika diametralna nasprotja v bogastvu zelo negativna. V kolikor ima država malo bogatašev in veliko revežev, je to zelo slabo, saj razkošje rodi lenobo in upore, revščina pa poleg uporov še hlapčevstvo in slabe storitve.71 Kot že rečeno, je bil Platon mnenja, da je država človek v velikem. Zato je zbral glavne lastnosti, ki jih morajo ljudje imeti, da bo država kot celota uspešna. Za vodenje države je potrebna modrost, ta pa se pridobiva z izkušnjami in k temu usmerjeno vzgojo. Prebivalci uspešne države morajo biti pogumni, da jo uspejo braniti ter ohraniti. Pomembni so tudi preudarnost in samoobvladovanje ter spoštovanje zakonov. Nazadnje pa je najpomembnejša pravičnost, ki naj bi bila temelj vsake države. Platon kot pravično državo pojmuje tisto, v kateri vsak opravlja delo, za katerega je primeren. Za vladarje pa je menil, da morajo opravljati tudi pravosodne posle, torej se morajo spoznati na pravo. V dobro urejeni državi bomo našli pravičnost, v slabi pa nepravičnost.72 Pri načelih je pomembno, da ima blaginja države prednost pred blaginjo posameznika, saj je država sredstvo, preko katerega neka skupnost ljudi zadovoljuje svoje višje potrebe. Država je tudi tista, ki lahko skupnosti prinese največ koristi. Država ne sme biti niti prebogata niti prerevna. V bogati državi se pojavi korupcija, revna pa je lahko tarča zunanjih napadov. Državna blaginja mora biti pravilno razporejena, zato niti posamezniki niti država ne smejo imeti preveč bogastva. Po velikosti mora biti država »ravno prav velika«, torej taka, da jo je še mogoče obvladovati. Bistvenega pomena je tudi izenačitev bogastva, saj sta revščina in lakota glavni gibali revolucij. Če te odpravimo, odpravimo tudi razloge za revolucije. Temeljna Platonova in Aristotelova ideja je ideja zmernosti, po kateri je vsaka skrajnost slaba, zato so torej vse skrajnosti v državi in družbi kot celoti negativni.

4.3.5. Specializacija dela V skladu z delitvijo dela v državi naj bi potekala tudi specializacija dela po stanovih, kajti temelja družbene in socialne zgradbe sta delitev dela in specializacija. S tema dvema komponentama se proizvede kakovosten izdelek, saj se posameznik ali družba koncentrira na izdelovanje specifičnega izdelka.

71 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 108. 72 Tema, kaj je pravično oz. nepravično, je bila že predelana v veliko literaturah. Gre za standard, ki ga je težko opredeliti. Mnogokrat je to, kar se nekomu zdi pravično, drugemu nepravično.

28

Specializacija dela, ki jo Platon zagovarja, je po mnenju nekaterih73 pretirana. Platon meni, da je potrebno delo specializirati, kajti nobeden naj ne bi mogel opravljati dveh zaposlitev s potrebno spretnostjo. Pretirana naj bi bila, ker ljudi deli na stanove in onemogoča gibanje med temi.74 Specializacija pa po drugi strani vodi do najboljšega delovnega učinka in presežka produkcije. Pri tem ne gre zanemariti dejavnika meddržavne in celo medkulturne izmenjave. Država lahko s presežkom produktov pridobi večje bogastvo ob izmenjavi z drugimi enotami oz. državami. Platon zagovarja meddržavno izmenjavo, saj je mogoče prodati presežke in kupiti, kar je državi potrebno. Iz zemlje pridejo vsi, zato so si vsi enaki, vendar so nekateri bolj nadarjeni za določene stvari. Ravno na podlagi te delitve dela se uresničita pravičnost in harmonija med stanovi in ljudmi. Mnogoterost, ki je povezana s to enotnostjo, omogoči obstoj države. 75

4.3.6. Denar, potrebe in vojna Denar je menjalno sredstvo vsake razvitejše družbe. Denar naj se uporablja sprva le znotraj države same, za trgovino izven države pa naj se uporablja blagovna menjava. Z denarjem se v zdravi državi ugnezdi prvo, čeprav nujno zlo: najprej ga uporablja država samo za notranji trg, medtem ko v zunanji trgovini še zmeraj velja naravno načelo blagovne menjave. Načeloma potrebuje človek za svoje preživetje le zadovoljitev nujnih potreb (potreba po bivališču, hrani, obleki, orodju itd.), vendar si ljudje po svoji naravi želijo zadovoljiti večje potrebe. Zaradi zadovoljitve teh povečanih potreb je treba državo povečati in vanjo vriniti dodatne poklice, ki naj služijo za zadovoljitev ostalih potreb. Platon namiguje na razne poklice, kot so trgovci in umetniki. Posledične zaradi širitve skupnosti prične zmanjkovati pridelovalnih in obdelovalnih površin. Pojavijo se ekspanzijske težnje. Zaradi tega nastane vojna in država potrebuje obrambni aparat oz. vojsko. Platon vojaški poklic enači z ostalimi in zanj je enako pomemben, če ne pomembnejši za ohranitev države. Na čuvarje gleda kot na ponižne varuhe države, ki bi se žrtvovali za državo in državljane, pri tem pa ne bi imeli nobenega lastništva. Čuvarji so varuhi svobode, saj onemogočajo nasprotnikom prilastitev državne zemlje in državljanov.

73 Valentin Kalan, v komentarju k Državi (Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995). 74 Vprašljivo je, kako bi to delovalo v praksi v resničnem svetu, če bi vsak delal le tisto, za kar je najbolj nadarjen. 75 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 336.

29

4.3.7. Tri veje oblasti v Platonovi državi

Državo bolje upravlja pameten človek kot še tako pameten zakon. (Aristotel)

4.3.7.1. Državni vladarji

Najvišji sloj v Platonovi državi so državni vladarji – filozofi, ki bi bili posvečeni samo vodenju države in delovanju v skupno korist. Izbrani bi bili iz vrst državnih čuvarjev na osnovi najboljših sposobnosti za vodenje države. Prevedeno za današnje dni, naj bi državni vladarji izhajali iz vojaških vrst, kar pomeni nekakšno militarizacijo družbe in koncentracijo velike moči v relativno majhnem številu ljudi. Zato je po Platonu najboljša oblika vladavine aristokracija, t. j. vladavina najboljših in najsposobnejših. Zakaj pa želi dati prednost vojaškemu stanu? Vzgoja državnikov in vojakov se ne bi bistveno razlikovala, najsposobnejši med vrstami čuvarjev pa bi prevzeli vodenje države. Platon seveda upošteva tudi razum, čut za odgovornost in pravičnost. Vladarji bi utelešali tako funkcijo predsednika države kot predsednika vlade, kar spominja na sistem, ki trenutno velja v ZDA. Naloga državnih voditeljev je tudi varovati zakone in navade, torej vlada ne samo izvršuje, ampak tudi varuje pravni red. Glede na to, da morajo biti zakoni zavezniki vseh državljanov in s tem zaščitniki dobrega, pravičnega in resničnega, so lahko najboljši državniki, ki morajo skrbeti za zakonodajo, samo filozofi. Vladarjem bi bilo potrebno privzgojiti tudi ljubezen do domovine, saj se tisto, kar se najbolj ljubi, tudi najbolj brani. S tem bi se dosegla tudi nekakšna spojitev osebnih in državnih interesov. Izdajalstvo je delovanje v nasprotju z državnimi interesi in je velik zločin. Delo bi opravljali brezplačno, vendar je Platon mnenja, da bi sami državljani poskrbeli za uspešne voditelje.76 Platon je pričakoval, da bo množica, ko se bo zavedla svojega brezizhodnega položaja, sama izvedla revolucijo in filozofe postavila na čelo države. Za filozofa Platon zahteva, da mora biti izurjen v veščinah praktičnega življenja. Platon se na splošno osredotoči na lastnosti, ki jih mora imeti vladar. Iz osebnih izkušenj lahko povem zgodbo s treninga borilnih veščin. Ko je bil prisoten trener, ki je bil po mnenju vseh najboljši po znanju, je bilo dovolj motivacije za delo. Kadar pa trenerja ni bilo in nam je dal svobodo, da počnemo in treniramo, kar želimo, kolektiv ni deloval. Lahko sklepam, da je zelo pomembno, kdo vodi določeno skupino oz. kdo vodi državo.

4.3.7.2. Izvršilna veja oblasti v Platonovi državi (državni čuvarji)

V antiki so bile vojske v večini narodne, vpoklicne vojske, bojevali pa so se vsi za boj sposobni moški. Platon v nasprotju s stalno prakso predlaga vzpostavitev poklicne vojske, katere člani prihajajo iz vrhnjega sloja prebivalstva.77 Ta specializirana vojska

76 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 361. 77 Ibidem, str. 338.

30

predstavlja tudi izvršilno vejo oblasti in policijski aparat. Naloga vojske bi torej bila, da skrbi za red in mir znotraj države, za izvrševanje dekretov in zakonov ter za obrambo zunanjih meja. Glede na to, da bi čuvarji pridobili ogromno moči, je treba to moč zavarovati, saj je v skupini ljudi z veliko močjo treba slednjo na nek način omejiti ali zavarovati. Platon vidi rešitev v tem, da čuvarji ne bi imeli zasebne lastnine, ampak le toliko, kolikor je nujno potrebno. Zanimivo je tudi to, da Platon govori o preglednosti in odprtosti, torej o onemogočanju skrivanja premoženja. Njihovo premoženje bi moralo biti v celoti dostopno javnosti. Sam pravi, da bi moral imeti vsakdo dostop do njihovega celotnega premoženja. Največja nevarnost bi bila, da bi z lastnino postali kmetje ali hišni posestniki, namesto čuvarji, saj je njihova prvotna vloga biti največji zaveznik države.

4.3.7.3. Sodna veja oblasti v Platonovi državi Sodna veja oblasti zavzema pomembno vlogo v Platonovi državi. Za sodnike, ki bi bili varuhi reda in bi pravično sodili, je podal več lastnosti. Sodnik mora biti izkušen, s sposobnostjo vživljanja v vsako dejansko situacijo. Zatorej dober sodnik ne sme biti mlad, ampak star. Mora preživeti veliko težavnih izkušenj, da se lahko vživi v vsako življenjsko situacijo in jo tudi pravilno razsodi. Podobno kot drugje postavlja v ospredje človeško komponento, t. j. v kolikor bodo sodniki dobri in sposobni, bo tudi celoten sistem dobro deloval. Zanimivo je Platonovo pomanjkanje človekovih pravic in sočutja. Kdor je bolan ali psihično prizadet, naj ne bi bil v strošek družbi oz. državi. Če je nekaj neozdravljivo, naj se ne zdravi. »Pravosodje in zdravstvo naj skrbijo za državljane, ki so telesno in duševno dobro vzgojeni«.78 V tem primeru je dobro razvidno, da je bil razvoj človekovih pravic še na nizki ravni.

4.4. Država po Aristotelu

4.4.1. Življenje in delo Aristotel je bil rojen leta 384 pr. n. št. v Stagiri, grški provinci v Makedoniji. Starši so bili ugledni državljani, vendar so kmalu po njegovem rojstvu umrli, zato so ga vzgajali sorodniki. Aristotel je s sedemnajstimi leti odšel v Atene, postal učenec v Platonovi Akademiji, ko je ta imel že 61 let, in tam ostal celih dvajset let. Zelo zanimivo se mi zdi dejstvo, da je s 40 leti sprejel povabilo Filipa II. Makedonskega in postal vzgojitelj in učitelj njegovega sina, Aleksandra Velikega, ki ga je navdušil za filozofijo in znanost. Ali je mogoče, da je ta ravno ta filozofska in razumna vzgoja privedla do tega, da je postal Aleksander Veliki tako velik in moder vojskovodja ter vladar?

78 Ibidem, str. 97.

31

Kasneje je ustanovil lastno šolo, imenovano Likeion.79 Predavanja so potekala s sprehodi po t. i. sončnih hodnikih. Ko je Aleksander Veliki umrl leta 323 pr. n. št., so Atenci Aristotela obtožili brezboštva, ker so domnevali, da pripada makedonski stranki. Aristotel naj bi dejal, da noče dati Atencem še ene priložnosti, da bi se pregrešili nad filozofijo (Sokrat), in je zbežal na otok Evboja, kjer je kmalu tudi umrl.

4.4.2. Aristotel – država kot integrativna celota Ta teorija postavlja državo pred posameznika oz. druge ožje družbene asociacije. Vsaka država ali polis je določena skupnost, pri čemer je vsaka skupnost organizirana zaradi nekega dobrega in pravičnega namena.80 Zanj torej pomenita država in družba isto. Država se od drugih družbenih tvorb oz. skupnosti razlikuje po tem, da teži k največjemu dobremu. Država je politična skupnost, zato jo je potrebno strogo ločiti od gospodinjstev (oikos).81 Aristotel pravi, da je »državna skupnost nastala po vsej verjetnosti in se ohranila ravno zaradi nekih skupnih interesov«.82 Torej so skupni interesi tisti, ki vodijo k nastanku širših družbenih enot. K temu cilju so usmerjeni vsi v taki družbi, tudi zakonodajalci, ki ustvarjajo zakone, da bi se namensko dosegali cilji skupnosti. Vse vrste organizacij težijo k določenem skupnem cilju. Združenja in pravne osebe npr. težijo k dobičku. Država pa je edino združenje, ki ne teži k dobičku, ampak k trajni koristi. Tudi v modernih časih države ne težijo k dobičku, saj morajo biti v državni bilanci prihodki izenačeni z odhodki. V peti knjigi Politike celo pravi, da bi morala država institucionalno uvesti kazen za tiste, ki delajo v nasprotju s skupnimi interesi. Podobno kot je dandanes inkriminiran gospodarski kriminal, ki ga nadzorujejo finančna policija in kriminalistične službe. Taka državna integracija ne sme biti zgolj naključno sestavljena, ampak namensko strukturirana. Bistven element je seveda samozadostnost (Aristotel govori o avtarkičnem dobrem), ki jo je moč doseči le s skupno organiziranim naporom. Narava večine ljudi pa je tista komponenta, ki v določeni meri definira naravo države. V tem pogledu je država lahko razumljena tudi kot specifičen družbeni organizem, ki nima svoje moči in enotnosti mimo državljanov.83 Stvar je jasna, saj bi država brez svojih prebivalcev prenehala obstajati oz. bi lahko obstajala samo na papirju. Zaradi tega je država odvisna od svojih državljanov in deli njihovo usodo. Znana je Aristotelova definicija človeka, ki živi v polisu: »zoon politicon«. Ta pojem označuje bitje, ki po živi v polisu in se ukvarja s političnimi zadevami. Gre tudi tako daleč, da označi polis kot naravni pojav, ki se mora zgoditi zaradi narave človeka samega, ki je zaradi imanentnih naravnih lastnosti primoran živeti v organizirani

79 Od tu izhaja izraz »licej«. 80 Marjan Pavčnik, Miro Cerar, Aleš Novak, Uvod v pravoznanstvo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 132. 81 Platon pa meni, da med državo in gospodinjstvi obstaja korelacija. 82 Aristotel, Nikomahova etika, Cankarjeva založba, Mala filozofska knjižnica, Ljubljana 1964, str. 281. 83 Marjan Pavčnik, Miro Cerar, Aleš Novak, Uvod v pravoznanstvo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 133.

32

skupnosti. Življenje v polisu je tudi bistvo njegovega življenja.84 Po drugi strani pa je edini pravi človek odrasel moški Grk, ki je državljan polisa. Polis je tudi specifična grška kreacija, ki je drugi narodi niso sposobni ustvariti.85 To sicer ne drži, saj je Hansen v svojem delu Polis dokazal, da so se istočasno po svetu razvile podobne tvorbe. Je pa res, da so mestne države, ki so nastale širom sveta, le podobne grškim, zato lahko rečem, da se v določeni meri strinjam z Aristotelom. Grški polis torej ne obstaja mimo svojih državljanov. Zaradi tega ne morejo državljani imeti specifičnih pravic za obrambo zoper državo, saj je od njih samih odvisno vedenje države, ki jo sami ustvarjajo. Še bolj specifično pa naj bi bili pravi državljani samo tisti, ki sodelujejo pri svetovalni in sodni oblasti. Sicer v svoji tretji knjigi Politike Aristotel trdi, da je enakost v državi zgolj navidezna, saj dejansko ne obstaja. Glede na to, da ne morejo vsi hkrati vladati, so tisti, ki v danem trenutku vladajo, na boljšem položaju kot drugi. Zaradi te izmenjave pa mora biti tisti, ki vlada, sposoben sprejemati vlado drugih. Pogoj za nastanek državljanov pa je država, zato ne more biti posameznik pred državo, saj je druga bistveni pogoj za prvega. Drugače rečeno: če obstaja država, obstaja tudi človek kot državljan. Ni države brez človeka in ni človeka brez države.

4.4.3. Temeljni pogled na državo Povedali smo, da je za Aristotela polis skupnost odraslih moških državljanov, izključujoč sužnje, ženske in otroke. V tretji knjigi Politike lahko razberemo, da je državo (polis) potrebno razumeti kot skupnost (koinonia) državljanov v skladu z neko ustavo (politeia), kjer je mišljena mestna politična ureditev oz. institucije in njihova ureditev. Bistvo te družbe ni več družina, ampak posameznik – odrasel moški državljan. Drugače rečeno je polis skupek državljanov, državljani pa so odrasli polnopravni moški t. i. zoon politicon oz. bitje (človek ali tudi polnoleten moški), ki živi in vodi polis. Torej so državljani osnovna enota države, ustava (poiteia) pa oblika vladavine. Ko Aristotel govori o polisu, govori o skupnosti oz. družbi kot taki. Zato lahko sklepamo, da ta pojem uporablja za politično organizacijo in ne za mesto kot tako. Ločeval je tudi to, kam kdo sodi. V polis kot mesto sodijo vsi, ki so za to potrebni, tudi ženske, otroci in sužnji, v polisu kot državni in politični tvorbi pa so zadnji izključeni,86 saj vanj sodijo le »državljani«. Polis kot naravni pojav Aristotel razloži kot premike individuumov iz enostavnejše h kompleksnejšim tvorbam. Prvi korak je nastanek družine, ki omogoča osnovno reprodukcijo, kasneje se družine združijo v vas, tudi zaradi obrambe; združitev v polis pa predstavlja vrh združevanja.87 Razlika med vasjo in državo je v tem, da država omogoča zadovoljevanje širših in višjih potreb. Višje vrednote in cilje ter duhovno

84 Aristotle, Politics, prevedel Benjamin Jowett, dostopno na: http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html, 3. 1277 a-b. 85 Ibidem, str. 1327, 20–33. 86 Herman Mogens Hansen, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006, str. 110. 87 Ryan K. Ballot, A Companion to Greek and Roman Political Thought, Blackwell Publishing Ltd., Oxford - Malden 2009, str. 80.

33

obliko življenja lahko zadovoljuje samo zelo kompleksna tvorba, kot je država, saj je z njenimi institucijami, telesi, zakoni sledenje tem ciljem enostavnejše. Širše gledano lahko ugotovimo, da je država širša tvorba, pogoj sine qua non za obstoj družine in vasi ali naselij. Država pa daje tudi pogoj za obstoj drugih oblik združevanja. Aristotel je zato v svojem delu Politika skušal zanikati pogodbeno teorijo88 (tokovi, ki so v njegovem času skušali dokazati pogodbeno teorijo o nastanku države, zlasti nekatere veje sofistike).89

4.4.4. Idealne razmere za nastanek idealne države Aristotel v Politiki nazorno opiše, kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na nastanek idealnega polisa. Prvi pogoj je število prebivalstva – ne sme ga biti niti preveč niti premalo, v skladu z njegovimi splošnimi nazori mora biti število ravno pravšnje. Aristotel pa ne navede točnega števila. Mesto, ki ima premalo prebivalcev, ne more biti samostojno oz. samozadostno, preveliki državi pa je težko vladati. Grška družba je bila t. i. »face to face« družba, zato je menil, da bi morali prebivalci določene vodstvene položaje zaupati nekomu, katerega lastnosti in vrline so vsem znane. Drugi pogoj je pravilno ozemlje. Ozemlje mora biti ravno prav veliko – niti preveliko niti premajhno. Mesto mora biti postavljeno na tako lokacijo, ki je lahko branljiva. V nasprotju s Platonom pa trdi, da se ne smejo ustvarjati presežki. Ti naj bi bili sicer dobri, ker je mogoče z njimi trgovati, vendar pa je večje ozemlje, ki ustvarja presežke, težje obvladljivo. Glede na to, da je narav države enaka prevladujoči naravi prebivalcev, je treba prebivalcem vcepiti pravilne nravstvene lastnosti. Vsi prebivalci naj bi bili usmerjeni k skupnim državnim ciljem, prave lastnosti pa naj bi bile sinteza in srednja pot med t. i. severnimi in vzhodnimi ljudstvi tedanjega časa. Država mora imeti tudi pravilno razdelitev dela. Polis mora imeti poljedelce, ki pridelajo zadostno količino hrane, obrtnike, ki izdelujejo orodje in orožje, vojščake za obrambo države, trgovce, ki ustvarjajo bogastvo, svečenike za obrede in nazadnje poseben sloj, ki skrbi za določitev koristi skupnosti in vzajemne pravice državljanov. Kmetje naj bi bili sužnji, skupaj z delavci in trgovci pa ne spadajo med državljane države, torej nimajo pravic. Polnopravni državljani naj bi se ukvarjali z vojno, vladanjem in obredi. Ta ureditev močno spominja na aristokratski model vladavine. Zaradi tega naj bi bili svobodni državljani najprej vojščaki, potem svetovalci in nazadnje duhovniki. Specializacija kmetov in ostalih naj bi omogočala državljanom čas in sredstva za dosego potrebnih vrlin. To bi naj posledično pomenilo, da bodo le državljani deležni sreče v državi, vsi ostali pa naj ne bi živeli dobro in s pravicami. Ena od pomembnejših komponent je nastanek srednjega razreda.90 Ta razred sestavljajo trgovci in obrtniki, ki bi se postavili med bogate in revne. Vladanje skrajnosti je slabo,

88 Država je posledica umetnega dogovora med ljudmi o nastanku le te. 89 Givanni Reale, Zgodovina antične filozofije, Studia humanitatis, Ljubljana 2002, str. 389. 90 Ryan K. Ballot, A Companion to Greek and Roman Political Thought, Blackwell Publishing Ltd., Oxford - Malden 2009, str. 189.

34

zato je ta srednji razred protiutež obema. V mestu, kjer vladajo bogati in so revni brez moči, nastane hitro despotizem in nato kriminal. Pravilna izbira ustave. Najboljša je mešana ustava, ki vključuje najboljše elemente monarhije, aristokracije in vladavine ljudstva.91 Pravilna rešitev je ta, da imajo vsi sloji določeno pravico vladanja; tudi prek menjave na položajih. Prednost daje starejšim državljanom z izkušnjami: »narava hoče, naj imajo mladi moč in stari pamet, tako da je koristno in pravično razdeliti politično moč upoštevaje to dejstvo«.92 To je verjetno tudi modra poteza. Pozneje sicer doda, da je še najboljša ustava tista mešanica, ki lahko v pravi meri zadovolji vse zahteve kreposti, svobode in posesti.93 Bolje bi se morda lahko izrazili tako: najboljša ustava je tista, ki zadosti v pravi meri potrebe po vrlinah, svobodi in posesti državljanov.94

5. Oblike vladavine (državne oblike)

5.1. Timokracija Timokracija je oblika vladavine, ki je značilna za antično Grčijo. Po Platonu nastane takrat, ko navadni državljani izrinejo aristokrate z oblasti. Ne gre za čisto navadne državljane, ampak za tiste, ki so sposobni za boj. Torej zavlada vojaški stan. Dokler so voditelji aristokracije složni, težko pride do preobrata. Platon ima tu v mislih aristokracijo najboljših. Pogost problem v tej obliki je nepotizem. Slednji je zelo škodljiv, saj ljudem, t. j. sorodnikom vladajočih, omogoči prevzem vodilne funkcije brez prave podlage. Problem je tudi skopuštvo in pohlep po denarju. Pojavi se tudi trošenje javnih financ, ki uničuje javno blagajno.95 Ta oblika ima nekatere lastnosti, ki so lastne aristokraciji, in sicer spoštovanje vladarjev ter specializacija vojske (čuvarjev notranjega reda in zunanjih meja), vladanje pa prepušča navadnim ljudem, ki nimajo vodstvenih in drugih sposobnosti, zato prihaja do nenehnih vojn. Po lastnostih sodi med aristokracijo in oligarhijo.

91 Ryan K. Ballot, A Companion to Greek and Roman Political Thought, Blackwell Publishing Ltd., Oxford - Malden 2009, str. 214. 92 Aristotle, Politics, http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html, h8 in dalje. 93 Ibidem, 1266 a. 94 Pri Aristotelu je izbira sredine nravna dolžnost vseh pravičnih, saj je po njegovem nauku krepost sredina med dvema skrajnostma (Nikomahova etika, 1133 b 30, 1106 b 27). 95 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 241.

35

5.2. Oligarhija

V državi naj vedno velja, da niso najpomembnejši tisti, ki jih je največ. (Marc Tulij Cicero)

Oligarhija v osnovi pomeni vladanje določene manjšine, saj beseda oligos pomeni manjšino. Možno je, da manjšina vodi državo neposredno ali posredno. Neposredno oligarhijo delimo na aristokracijo, kjer državo vodi plemstvo, in plutokracijo, kjer državo vodi manjšina bogatašev. Neposredna oligarhija je odkrita, pri posredni oligarhiji pa je manjšina običajno prikrita in vpliva posredno na uradne vladarje. Ljudstvo ima v tem sistemu le malo možnosti sodelovanja v političnem odločanju.

5.2.1. Platonova oligarhija Oligarhija je državna ureditev, ki se razvije iz timokracije. V tej ureditvi si je država s svojim delovanjem napolnila zakladnice z zlatom, te zaloge pa negativno vplivajo na državo. Gre za obliko vladavine, kjer vladajo bogati, bodisi plemstvo bodisi plutokrati, revni pa nimajo možnosti sodelovanja. Največji ideal in vrednota postaneta denar in bogastvo. Zaradi tega začnejo tisti, ki so na oblasti, spreminjati zakone sebi v prid, tako da jim omogočijo še večje bogastvo. Ostali se zakonom izmikajo. V te ideale začnejo počasi verjeti vsi, zato postanejo najbolj cenjeni bogati ljudje, ki si sčasoma pridobijo oblast. Kmalu pride do pojava države v državi in polarizacije družbe, z nastankom stanu bogatih in revnih. Platon govori o državi revnih in državi bogatih, ki se začneta kmalu sovražiti. V takih razmerah se hitro pojavi kriminal, ki je tudi posledica pomanjkljive izobrazbe, nepravilne vzgoje in napačne državne ureditve ter dejstva, da lahko v taki družbeni ureditvi vsak proda svoje premoženje in živi brez dela. Glavni motiv za razpad oligarhije je nenasitna lakota po bogastvu in zanemarjanje drugih nalog.96 V Platonovi kvalifikaciji sodi oligarhija pred demokracijo in le-to odrine na zadnje mesto. Oligarhijo je moč razumeti kot stopnjevano timokracijo glede na pohlep po denarju. Platon je demokracijo sovražil, ker je v množici videl »tirana« oz. je demokracijo do neke meje povezoval s tiranijo.

5.3. Demokracija Države, v kateri mnogi vladajo, ni mogoče dobro voditi.

(Nepot) Demokracija izhaja iz besed demos (ljudstvo) in kratos (moč, vladati). Pojem je težko opredeliti. Bistveno je, da ima večina prebivalstva enake pravice. Državljani imajo pasivno ter aktivno volilno pravico. Narod nadzoruje oblastnike in jih lahko kliče na odgovornost. »Za boljše razumevanje demokracije je treba razumeti, da beseda 'narod' kot pojem (nujno) ne vsebuje otrok, tujcev, nesvobodnih prebivalcev (sužnji ali podložniki), žensk (do praktično 20. stoletja), mladoletnih, oseb brez premoženja itd. Narod kot osnova

96 Ibidem, str. 257.

36

demokracije je samo »politični narod«, ki ga sestavljajo državljani, torej osebe z enakopravnimi političnimi pravicami.97 Poglavitni načeli v demokraciji sta načelo enakosti in ljudske suverenosti. To pomeni, da so si vsi državljani v državi enaki po pravicah in da se ima ljudstvo pravico samo odločati o svoji usodi.

5.3.1. Platonova koncepcija demokracije Demokracija je oblika vladavine, ki nastane iz oligarhije s postopnim prehodom. Propad oligarhije povzročijo oligarhi sami saj zaradi tega, »ker se oblast vladajočih v oligarhiji opira na njihovo premoženje, nočejo mladih ljudi z zakonom odvračati od zapravljanja, temveč dopuščajo, da si v svoji razbrzdanosti uničujejo premoženje, sami pa potem kupujejo njihova posestva ali jim nanje posojajo denar ter tako postajajo še močnejši in uglednejši«.98 Starejši državljani na položajih se bojujejo za večjo oblast in mlajšim posojajo denar za velike obresti, kar večino pahne v dolgove in na koncu na beraško palico. Zato je tu največ beračev. Vladajoči sloj živi v razkošju, ki ustvari nezdrav način življenja in razne bolezni. Počasi ljudstvo pobije ali izžene bolne oligarhe. V demokraciji je prisotna splošna pravica govora in dejanj, v kolikor je v skladu z zakonom. Vsakdo se lahko povzpne na oblast, četudi za to ni sposoben. Sodni in policijski aparat ne deluje pravilno, saj se Platon pritožuje, da se lahko nekdo, ki je bil kaznovan in izgnan, še vedno prosto giblje po mestu brez posledic. Tudi višina kazni naj ne bi bila primerna, saj je povečini premila. Demokracija naj bi bila izkrivljena oblika vladanja, katere vzroki so absolutna enakost vseh državljanov in načelno žrebanje služb in funkcij. Kot je bilo že omenjeno, je Platon pristaš distributivne pravičnosti in meritornega načela. Temeljna elementa atenske ustave sta bila svoboda in enakost. Prepričani atenski državljani so v demokratični ustavni ureditvi Aten videli aristokracijo. Menili so, da gre za aristokracijo, t. j. vladavino najboljših, saj izbira državnih uradnikov ni potekala po rodovih, temveč le po njihovih sposobnostih, monarhični element pa je bil zastopan prek funkcije arhonta.

97 Tomaž Keresteš, Uvod v teorijo države, Maribor 2004/2005, dosegljivo na http://www.pf.uni-mb.si/datoteke/kerestesUPZ/teorija_drzave_-_skripta.pdf, str. 18. 98 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 249.

37

5.4. Tiranija

Ne primeri se pogosto, da bi bil najvišji državni red zaradi enega samega človeka v nevarnosti.

(Cicero) Tiranija je antično ime za diktaturo. Avtokracija se običajno vzpostavi na podlagi sile in protipravno. Tak vladar ni ljudstvu niti politično niti pravno odgovoren.

5.4.1. Platonova teorija o nastanku Tiranije Tiranija je oblika vladavine, ki nastane iz demokracije. Ljudje najbolj hrepenijo po svobodi, če pa se to sprevrže v pohlep, se demokracija hitro prelevi v tiranijo. Ljudje v demokraciji pretirano stremijo k nekemu idealu, ki je po svojem bistvu standard.99 Prevelika svoboda in pravica govora ter pomanjkanje dolžnosti kmalu potisnejo demokracijo v anarhijo. Še večji problem naj bi bil pojav hlapčevstva. »Pretirana svoboda se tako pri državi kot posamezniku sprevrže v pretirano hlapčevstvo«.100 Ljudje ne želijo dolžnosti. »Ob najmanjšem podrejanju so nevoljni in ga ne morejo prenašati, nazadnje se državljani, kakor veš, ne ozirajo več niti na napisane niti na nenapisane zakone, samo da ne bi imeli kakršnegakoli gospodarja nad sabo«.101 Še huje pa je to, da ne upoštevajo nikakršne avtoritete, kar se kmalu sprevrže v nespoštovanje zakonov. Bogati kmalu »kupijo« politike in volitve ter vodijo državo. V takih okoliščinah se pojavi potreba po redu in močnem vodstvu. Tiran postane tisti, kateremu ljudstvo daje največjo prednost. Zmagovalec teh notranjih bojev se povzpne na oblast na podlagi ljudskega konsenza. Lahko pa izpelje tudi državni udar in s silo prevzame oblast. Ker je na položaj prišel protipravno in s silo, si s tem nakoplje dodatne sovražnike. Običajno ustanovi osebno stražo in tajno policijo.102 Tiran si v mnogih primerih izmisli vojne, da ohranja ljudi zaposlene, da ne bi bil sam tarča napadov. Ker je ogrožen iz notranjosti države, izvaja razne čistke, s katerimi se skuša znebiti najsposobnejših mož, da mu ne bi konkurirali.103

99 Npr. v današnjih zahodnih demokracijah imamo geslo, da smo vsi svobodni. Vendar pa so tudi druge struje, ki pravijo, da smo največji sužnji, sužnji t. i. namišljenih potreb. 100 Platon, Država, Mihelač, Ljubljana 1995, str. 259. 101 Ibidem, str. 258. 102 Ta pojav je značilen tudi za novodobne policijske države 103 Obstaja zgodba, da so v Šparti dali pobiti 2500 helotov, ker so se jih bali. Sklicali so ljudi za nek bojni pohod. Najhrabrejše, ki so se javili prostovoljno, so dali pobiti.

38

5.5. Državne ureditve po Aristotelu V Politiki Aristotel razglablja o različnih ureditvah in o tem, katera je najboljša. Za ureditev pove naslednje: »Ureditev je struktura, ki da urejenost mestu, tako da določi vse službe in predvsem suvereno oblast«.104 Tu vidimo, kako je pomembna suverena oblast, da država dobro deluje. Bistvena elementa sta tudi strukturiranost in urejenost. Pri državni suvereni oblasti je več možnosti, odvisno od števila ljudi, ki jo vodijo in od namena vodenja. Državo lahko vodi en sam človek, nekaj ljudi ali veliko ljudi, način pa je lahko pravi ali nepravi. Pravilne oblike so tiste, ki so vodene v skladu s skupnim interesom družbe kot celote oz. javnim interesom. V kolikor pa je država vodena v zasebnem interesu, je takšna ureditev vedno nepravilna in nezdrava.105 Iz tega sledi, da je javni interes pomembnejši od individualnega.106 Država oz. javni interes je pred državljanom. Ali bi lahko rekli, da je kolektivna pravica, ki je v dobro vseh, pred singularno pravico? Sklepam, da je odgovor pritrdilen.

5.5.1. Možne državne ureditve Aristotel državne ureditve deli na prave in neprave. Prave so tiste državne ureditve, kjer se v državi vlada v skladu z javnim interesom, v nepravih pa se vlada v zasebne namene in lastne interese. Prave državne ureditve: – monarhija, – aristokracija in – politeia. Neprave državne ureditve: – tiranija, – oligarhija in – demokracija. Dejansko so nasprotne ureditve le druga plat medalje: tiranija je ureditev, izvajana v korist monarha, oligarhija meri na interes bogatih, demokracija na interes revnih, nobena pa ne zasleduje skupnega dobrega. Najhujša napaka demokracije je ta, da ljudje v njej menijo, da če so si enaki po pravicah, si morajo biti enaki tudi v vsem ostalem. Najboljša oblika vladavine naj bi bila kraljevina, najslabša pa timokracija. Razvidno je, da Aristotel daje prednost subjektivnemu elementu za vladanje države, t. j. osebnosti in osebnim lastnostim vladarjev, pred objektivnim elementom, t. j. kateri je najboljši način za izbiro vladarjev. Zagovarja tudi aristokracijo, ki jo vodijo sposobni ljudje. Ker pa se to običajno ne zgodi, zagovarja politeio, kjer vodilni ljudje niso sposobni dobro vladati, so pa sposobni sprejemati in dajati ukaze v skladu z veljavnimi zakoni.

104 Aristotle, Politics, http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html, knjiga 5, 1278 a3. 105 Ibidem, knjiga 7, 1279 a 28–31. 106 Podobno velja za našo sedanjo pravno ureditev. Gre za to, da je javni interes močnejši od zasebnega.

39

Nasprotje kraljevine je tiranija. Tiran zasleduje le lastno korist. Tiranija je izrodek kraljevine, tako da slab kralj postane tiran. Iz tega sledi, da je »dober« tiran, ki deluje v interesu vseh, tudi dober kralj. Aristokracija se lahko prelevi v oligarhijo, če si vladajoči ne delijo zadolžitev med seboj v skladu s sposobnostjo posameznikov. Enako velja, če vse dobrine (ali večino) zadržijo zase, upravne funkcije pa izročajo vedno enakim osebam in gledajo samo na to, kako bi obogateli. Iz timokracije je možen prehod v demokracijo, saj sta si podobni. Demokracija želi biti vladavina množice, in vsi, ki imajo enako količino premoženja, veljajo za enake. Demokracija je dejansko še najmanjše zlo. Glavno Aristotelovo načelo in vodilna misel, je misel o t. i. zlati sredini. To načelo je vstavil tudi v misel o politeii. Ta daje prednost srednjemu sloju, ki je na sredini in je kot tak najboljši za vladanje. »Jasno je torej, da je najboljša politična skupnost tista, ki je utemeljena na srednjem razredu, in da morejo biti mesta, ki so v tem položaju, dobro upravljana, tista namreč, pravim, v katerih je srednji razred najštevilčnejši in močnejši od dveh skrajnosti ali vsaj od ene od njiju«.107

5.5.2. Aristotelova primerjava državnih ureditev z ureditvijo v družinah Monarhija se lahko primerja s hišno ureditvijo, kjer dober oče skrbi za dobrobit svojih otrok. Preden gleda nase, poskrbi za otroke. Aristokratsko je tisto razmerje, ki obstaja med možem in ženo. Oba skrbita za svoj del obveznosti. Če pa samo eden prevzame vse obveznosti, tudi tiste za katere ni najbolj primeren, torej če mož ali žena dela vse, se sprevrže v oligarhijo, saj ne vlada, ker bi bil najboljši, ampak zaradi nekega razmerja premoči. Timokratska ureditev spominja na hišo, kjer vladajo brati, to pa naj bi bili najboljši in najsposobnejši med domačimi. Demokratična ureditev pa je tista življenjska situacija, ko ni nihče v hiši gospodar. Vsi so enaki oz. gospodar je brez moči in je vsakemu vse dovoljeno.108 Zaradi pomanjkanja pravega centra moči je ta oblika vladavine manj učinkovita.

Sklep Zastavljene cilje sem dosegel. Proučil sem antično družbo in njene značilnosti. Raziskal sem državne ureditve posameznih obdobij in njihove spremembe. Pri tem sem podrobno preučil državne »institucije« takratnega časa. Raziskal sem Aristotelov in Platonov pogled na pojem države. Ugotovimo, da obstajajo skupne potrebe in skupni interesi, katerih posameznik ne more sam zadovoljiti, zato se združi v državo. Njun pogled sem poglobljeno proučil.

107 Aristotle, Politics, http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html, 1295 b 25–38. 108 Menim, da to že meji na aristokracijo.

40

Raziskal sem, katera državna ureditev je bila po mnenju antičnih modrecev najboljša. Na splošno ugotavljam, da sta se oba misleca osredotočila na subjektivni element, t. j. kdo vodi državo, ne pa na objektivni element, torej kako pride slednji na oblast. Oba misleca sta si složna, da je še najboljša oblika vladavine monarhija z odličnim in »dobrim« kraljem. Vendar se kasneje premislita in se zavzameta za pravno državo, v kateri vladajo zakoni (angl. rule of law). Ugotavljam, da so se Grki sprva imeli za pripadnike svojim mestnim državam, kjer je prišlo do izenačitve z nacionalnostjo. Rekli so: »sem Atenec ali Špartanec« preden so rekli »sem Grk ali Helen«. To bi lahko primerjali z današnjo združeno Evropo. Najprej govorimo o svoji nacionalnosti, torej Slovenec, Nemec, Italijan, itd. pred pojmom Evropejec. Razdelam tudi misel nekaterih, ki niso bili prepričani, da je bila grška država »država«. Lahko zanikam, da je bila grška demokracija »demokracija brez države«, saj so polisi vsebovali vse sestavine današnjih držav, razen morda dobro razdelanih institucij. Torej, bila je organizirana oblast nad določenim ozemljem. V kolikor potegnemo črto pod nam znano zgodovino, lahko ugotovimo, da ni bilo obdobij stagnacije, ampak samo obdobja rasti in padanja. Vrstijo se neprestane spremembe, ki jih je potrebno predvideti in se nanje ustrezno odzvati. Glede na to, da vsaj formalno živimo v demokraciji, bi lahko glede na Platonove trditve predvideli, da bo sčasoma prišlo do pojava diktature. Iz analize ugotavljam, da največjo vlogo v razvoju države odigrajo voditelji in njihove dolgoročne odločitve. V še tako dobri državni ureditvi lahko slab vodja spravi državo v propad. V slabi državni ureditvi pa lahko dober vodja veliko ustvari in izboljša že obstoječi sistem. Torej menim, da bi bilo potrebno posvetiti več pozornosti izobrazbi in vzgoji dobrih voditeljev, kot pa gradnji dobrih sistemov. Za konec lahko podam še misel: »Vsi veliki imperiji so propadli od znotraj«. Ali so Grki propadli? Ne. V medsebojnih vojnah so se toliko izčrpali, da je prišel nekdo od zunaj in si jih politično podredil.

41

Viri in literatura Viri:

1. Aristotle, Politics, prevedel Benjamin Jowett, dostopno na: http://classics.mit.edu/Aristotle/politics.html.

2. Aristotle: The Athenian Constitution, prevedel Frederic G. Kenyon, dostopno na: http://classics.mit.edu/Aristotle/athenian_const.html.

3. Platon, Zakoni, Obzorja, Iz antičnega sveta, Maribor 1982. 4. Platon, Država (prevod Jože Košar, spremno besedo napisal Valentin Kalan),

Mihelač, Ljubljana 1995. Internetni viri:

1. http://en.wikipedia.org/wiki/Polis. 2. http://en.wikipedia.org/wiki/Ancient_Greece.

Literatura: 1. Aristoteles, Nikomahova etika, Cankarjeva založba, Mala filozofska knjižnica,

Ljubljana 1964. 2. Anderson Perry, Prehodi iz antike v fevdalizem, Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Studia humanitatis, Ljubljana 1989. 3. Ballot K. Ryan, A Companion to Greek and Roman Political Thought,

Blackwell Publishing Ltd., Oxford - Malden 2009. 4. Bederman, J. David, International Law in Antiquity, Cambridge University

Press, Cambridge – New York – Madrid – Cape Town 2004. 5. Bratož Rajko, Grška zgodovina (kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano

literaturo), Študentska založba Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997.

6. Dillon Matthew, Gargland Lynda, Ancient Greece, Routledge, London - New York 2000.

7. Finley Moses I., Antična in moderna demokracija, Knjižna zbirka temeljna dela, Krtina, Ljubljana 1999.

8. Gagarin Michael, Writing Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York 2008.

9. Gagarin Michael, Cohen David, The Cambridge Companion to Ancient Greek Law, Cambridge University Press, Cambridge – New York 2005

10. Hansen Mogens Herman, Polis: An Introduction to the Ancient Greek City-State, Oxford University Press, New York 2006.

11. Keresteš, Tomaž, Uvod v teorijo države, Maribor 2004/2005. Dosegljivo na: http://www.pf.uni-mb.si/datoteke/kerestesUPZ/teorija_drzave_-_skripta.pdf.

12. Kerrigan Michael, Ancient Greece and the Mediterranean, BBC Worldwide Ltd., London 2000.

13. Lešnik Avgust, Od despotizma k demokraciji: razvoj ustavnosti in demokracije, Modrijan, Ljubljana 2000.

14. Mosca Gaetano, Storia delle dottrine politiche, Laterza, 4. edizione, Bari 1942 15. Melero Raquel Lopez, Kako so živeli Grki, Ewo, Ljubljana 1994. 16. Pavčnik Marijan, Cerar Miro, Novak Aleš, Uvod v pravoznanstvo (učbenik in

gradivo za predavanja, seminar, vaje), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006.

42

17. Perenič Anton, Uvod v razumevanje države in prava, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana 2007.

18. Reale Giovanni, Zgodovina antične filozofije (prevod Matej Leskovar), Studia humaninatis, Ljubljana 2002.

19. Robertson David, The Routledge Dictionary of Politics, 3rd edition, Europa Publications, London – New York 2004.

20. Runes D. Dagober, The Dictionary of Philosophy, Philosophycal Library, New York 1999.

21. Sartori Giovanni, The Theory of Democracy Revisited, Chatham House Pub, New Jersey 1987.

22. Sovre Anton, Stari Grki (spremno besedo napisal Kajetan Gantar), reprint iz leta 1939, Slovenska matica, Ljubljana 2002.

23. Thorley John, Atenska demokracija, Znanstveno in publicistično središče Ljubljana, Ljubljana 1998.

24. Vilfan Sergij, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998.